Tako! Pa smo pripravili še medijske Ofsajd nagrade. Delili smo seveda že nagrade, ki so bile bolj vezane na samo dogajanje na igriščih PLTS. Ja, bila je pestra jesen, ni kaj. Več o nagradah pa lahko najdete ne samo spodaj, temveč tudi v Ofsajdu 16: V komentirnici nagrad. Prijetno čitanje!
Čeprav so v 2. SNL že zdaj drugo leto zapored, so za klub, ki je doslej zbral 6 sezon v prvi ligi, precej vztrajni in medijsko prisotni. Kranj ima zdaj spet mestni derbi [edini v prvi in drugi ligi], toda Gorenjcem to ne jemlje volje. Niso prav nič škrti s tviti.
Ne spomnim se, kdaj bi Ljubljančani sami sebi rekli Žabarji in Žabarke. Že to je velika sprememba, še večja pa je ta, da ima fan klub navijačev Olimpije [v vseh treh ekipnih športih] ne le vzorno urejene povezave, hudo željo po aktualnosti in dober pristop, temveč tudi to, da zna kdaj kaj tudi pokritizirati. Recimo obisk na tekmi s Krko po derbiju. Kaj šele za to, kar se je zgodilo z Marijanom Pušnikom.
Nagrada za najbolj informativno spletišče • MBFC Forum
Ne bomo ovinkarili: forum NK Maribora je res dobrodošla zadeva. Že zato, ker se izve marsikaj, kar se pač v klubu ne more/sme. Seveda kdaj kakšna debata zavije, uporabniki pa precej pozorno spremljajo tudi medijske objave in se jih še posebej lotijo, če uporabijo informacije iz foruma. Vendar glede nato, kaj se je vse dogajalo na uradnem forumu, je MBFC forum ne le dobrodošla, ampak nujna stvar v našem nogometu.
Najboljši komentator • Tomaž Lukač [Kanal A]
Konkurence praktično nima že iz, khm, praktičnih razlogov. Kanal A se je lotil po dve tekmi na vikend, kar niti približno ni majhen zalogaj, če imaš relativno omejeno število komentatorjev. Preizkusila sta se sicer še Primož Podsedenšek, ki mu beseda prav lepo teče in je zelo soliden komentator, ter Tomaž Klemenčič, mož, za katerega novinarski kolegi najdejo tople besede in ga predvsem hvalijo kot velikega znalca, a tega vsaj na tisti tekmi v Kopru na začetku sezone… Ni znal prenesti v mikrofon. Komentatorji so sicer tudi na TViN-u, toda tam smo za zdaj zamerljivo malo spremljali.
Foto : Kanal A
Nagrada Jolande Bertole za ženski prispevek • Nataša Gavranić & Nada Pavšin [Kanal A]
Nataša Gavranić je v PLTS, ob igrišču, ko zebe, ko je hrup, ko bi lahko šlo milijavžnt stvari narobe, povsem drugačna kot v studijskem delu lige prvakov, kjer Kanal A skušala iz nogometa delati živalski vrt in s tem samo kaže, da se nekaterih stvari še vedno ni naučil. Pričakovali bi, da bi se Gavranićeva lovila tam, na terenu, med tistim džumbosom. Pa ne. Napreduje iz prenosa v prenos in prav škoda je, da se je v drugem delu jeseni po odločitvah šefov skrčil studijski del. Nagrado pa dajemo tudi Nadi Pavšin za direktni pristop, dobre vklope in nasploh prijeten pristop, ki popestri samo vsebino.
Nagrada za medijski nastop • Tomaž Petrovič [Krško]
Krško je romantični palček, o katerem smo govorili večkrat tudi v Ofsajdu in o tem je spregovoril tudi Tomaž Petrovič. Mož, ki je vselej razpoložen, čeprav je po zmagi nad Olimpijo pokazal tudi, da se zna razhuditi nad sodniki. Kar je tako ali tako tisto, v čemer se strinjamo vsi – razen sodnikov [in najbrž NZS]. Tomaž Petrovič pooseblja tisto dobro v nogometu, tisto, kar bi NZS rada spravila na plakat reprezentance, pa ne zmore in ne zna. Zato dajemo nagrado za medijske nastopu Tomažu Petroviču. Častna omemba: Jernej Javornik [Rudar].
Nagrada za najlepši dres • Rudar Velenje
Stvar okusa, itak, vendar strinjamo se z Jernejem Javornikom. Čas je bil, da se Rudar spet obleče v zelenočrno, barvo, ki jo je nosil tudi sam, barvo, ki jo najbolje poznamo. Že res, da v PLTS ni kluba, ki bi nosil vsaj odtenek rdeče barve [kar je nekaj, česar gotovo niste vedeli, ne?], kar bi vsak klub takoj naredilo prepoznaven [morda je zato odtenke rdeče nosil Interblock?], toda čestitamo novi velenjski ekipi v upravi, ki se je odločila za to potezo. Na drugi strani lestvice so Koprčani, kjer so poskusili z vojaško kombinacijo.
Nagrada za izjavo • Zlatko Zahovič [Maribor]
Seveda to ni citat neposredno od samega Zahota. Je tisto, kar je rekel Miran Vuk, da se je bojda dogajalo na Tekmi treh golov, ko naj bi Zahovič rekel, da “imate ribe in meso, pa niste ne eno ne drugo”. Par mesecev kasneje smo skušali razvozlati tako filozofske kot lingvistične aspekte izjave, pa še vedno nismo dognali, kam točno je meril Zahovič. Najbrž na to, da nihče ne ve, kaj točno Zavrč je in kaj počne v PLTS. Menjava trenerje in osvaja peta mesta. Če pa ta izjava slučajno res ne drži, je prikladna tudi tale Zahotova: “Dejstvo je, da v Mariboru že poznamo lestvico po koncu prvenstva. Prav tako kot jo pozna večinaklubov, s katerimi se pogovarjamo. Borili se bomo za mesta od 2 do 9. In na to bomo ponosni. Več ne bo šlo, to je jasno.”
Foto: SPORTKLUB
Nagrada Sebastjana Cimerotiča za bistroumni nesmisel • Brane Oblak
Oblaka bojda gledalci radi vidijo. No, slišijo. Pa ja, tudi vidijo. Zakaj? Ker ima efekt Andreja Stareta. Na živce ti gre, ker veš, da bo bleknil nekaj, kar nima veze s sončnim sistemom, ampak hej, raje to kot neko dolgovezenje in nabijanje statistike ter floskul, s katerimi se ubija fuzbal in možganske celice. Kadarkoli pride Oblak, je žur. Slab žur, tudi, ampak je vsaj žur. Nazadnje na gostovanju Maribora v Kopru. Ob ogledu posnetka, ko je Kristijan Kahlina žogo podal naravnost na nogo Agima Ibraimija, je dobri stari Brane povedal: “Podal je z levo nogo, ki je nima.” Oksimoron kot se šika.
Nagrada Amirja Karića za zlogovanje in mašila • Saša Gajser [Maribor]
Ko smo tisti petek stali v Ljudskem vrtu in čakali, da nam morda Gajser pove kaj več o tem, kdo bo nadomestil Anteja Šimundžo… Smo pokasirali hud monolog. Hud. Da naj dobro razmislimo, kaj vse je Šimundža storil tudi za nas – torej medije. Ostro, dokaj hrabro, ne pa tudi dostojanstveno, saj je Gajser kasneje stopil nekoliko nazaj in rekel, da bi lahko reagiral tudi nekoliko drugače.
Nagrada Mirana Vuka za fuzbalerskega župana • Boris Popovič [Koper]
Če kdaj Borisu Popoviču, županu Kopra, slučajno uidejo glasovi njegovih Koprčanov, ima svetlo prihodnost v fuzbalu. Jap. Desetminutni monolog, ki ga je namenil novinarskemu kolegu Roku Mavru [Primorske novice], je največji ep slovenskega nogometa, kar jih poznamo. Biti ali ne biti, to je zdaj vprašanje. Pa ne v smislu bivanja, temveč prebijanja. Verbalnega, da ne bo pomote. Slika mladega Borisa, kako je branil barve Kopra, je dramatski vrh(unec), ki ga ne spravijo skupaj vsa slovenska gledališča. Kandidat za Bloudkovo in Prešernovo nagrado, brez dvoma. Zato nagrado Mirana Vuka za fuzbalsko županovanje vsekakor prejme Boris Popovič. Čudi pa nas, da se ni spravil še na svoje občane, ki jim brezplačno ponuja ogled tekem, ti pa na tekme hodijo vse manj in manj.
Častna omemba: Andrej Fištravec [Maribor] za pisanje slovenskih televizijam, zakaj niso prenašali tekme z Astano, sam pa se je seveda tekme udeležil v VIP tribuni z najlepših razgledom.
Nagrada Joca Pečečnika za fuzbalski optimizem • Marijan Pušnik [Olimpija]
Priznamo, žalostno smo, ker je Marijan Pušnik moral spakirat. Še bolj pa, ker je Pušnik izjavil, da ga v slovenskem nogometu še dolgo ne bo več. Ali nekaj takega. Že Joc Pečečnik je nekaterim v Ljubljani verjel, da mu želijo dobro. Njemu in njegovemu fuzbalu. Pa zdaj rad pove, da se kaj takega niti v sanjah ne bi več šel [morda je zato propadel tudi projekt medijskega imperija?]. Podobno je očitno verjel Šušnik svojima nadrejenima: Ranku Stojiću in Milanu Mandariću. “Ne vem, pokličite v klub,” pa je ena tistih izjav na vprašanje, če je še trener, ki slovenskemu nogometu ne more biti v ponos. Vseeno, kapo dol Marijanu Pušniku, da je verjel. Vsekakor pa si ga bomo zapomnili tudi po uporabi flumastra in table: “V slačilnici sem fantom na tablo na veliko napisal EGO, to prečrtal in potem napisal TEAM. Do zdaj smo zmagovali z ekipno igro, ko smo si pomagali in predvsem v napadu veliko sodelovali.”
Nostradamus nagrada za napoved • Ranko Stojić [Olimpija]
Vse pove kar njegova izjava sama: “Če odide Šporar, pride Novaković. Če bi Šporar odšel drugam, potem bi bil Novaković zagotovo zelo dobra rešitev. Kaj zelo dobra, celo najboljša.” Čakamo.
Nagrada ARSO za vremenske pogoje • Krško & derbi
V Krškem je na tekmi Krško – Maribor fsekala strela… In igra je šla dalje. Vendar nagrado si zaslužita tudi šajtrga in lopata, ki sta pomagala pripraviti enega najboljših derbijev, vsekakor pa najboljšega v novejši zgodovini. Bolj je šel sneg, lepša je bila zelenica v Stožicah.
Najboljši intervjuji:
Robert Balantič [Ekipa] -> Krunoslav Jurčić [NK Maribor]
Astana – Maribor [www.nkmaribor.com] ker smo sploh lahko videli nekaj, kar bi bilo kjerkoli okrog nas [HTV, ORF] samoumevno, da pokrije katera koli televizija, po možnosti nacionalna. In Jože Pepevnik je res dobro komentiral.
Slovensko ligo sem začel bolj organsko spremljati po tistem pilotskem Ofsajdu. Takrat mi je bil predstavljen koncept. Slovenska liga. O tem največ vema, oziroma lahko to česar še ne, še izvema. To je lahko najina konkurenčna prednost. O Messiju lahko piše vsak in lahko pridobi boljše informacije. O Amadeju Vetrihu pa ne. Seveda sem se strinjal. Saj v bistvu bi se tudi, če bi bil Jaša predlagal rusko ligo. Mene pač zanima fuzbal. Seveda tudi in še toliko bolj slovenski. Če je to ideja, lahko padem not, sem rekel. Ne samo v Maribor, ampak tudi v Gorico, Celje, Krško, v drugo ligo, v slovenske mladinske in kadetske lige; v vse, kar bo potrebno, da postanemo kvaliteten nogometni medij. Za dobro (slovenskega) nogometa.
Poleg tega je slovenska liga v vzponu. Izboljšala se je infrastruktura, razmere v klubih, strokovnost trenerjev, spet imamo močan klub iz prestolnice, obisk raste, zdaj smo z Kanalom A in Tomažem Lukačem dobili tudi zelo solidne televizijske prenose in vrhunskega komentatorja. Temu mora zdaj slediti medijska rast v širšem smislu. Liga rabi kvalitetno nogometno poročanje. In širše razumevanje pomena kvalitetnega medijskega poročanja, igralcev, direktorjev in vseh drugih nogometnih profesionalcev.
Ne, ni šlo za Šulerjevo pohvalo, ampak popolnoma nasprotno. Očital mi je, da nimam pojma in me ironično naslavljal z Doktor nogometa.
Tudi, če pustimo selektorja ob strani, je tukaj še ogromno rezerve. Naj vam podam primer iz resničnosti: Marko Šuler, ki ga sodeč po njegovi pojavnosti na igrišču in v medijih smatram za inteligentnega, razgledanega in razumnega med nogometaši, me je po članku, kjer sem na svojem blogu in Slovenskem nogometnem portalu [tukaj], nekoliko pokritiziral njegovo igro v obrambi in podvomil v njegovo hitrost, kliknil na Facebooku. Žal ni bilo navdušenje nad analizo in tem, da tudi v Sloveniji nekdo končno govori o razvoju in viziji igre. Da v taktičnem smislu pogleda globje in ga zanimajo postavitve v obrambi, način prevzemanja igralcev, obrambne postavitve pri kotih in prostih strelih, kontrapresing ali ustvarjanje viška na posemeznih delih igrišča.
Brane Oblak. Brez. Dlake. Na. Jeziku.
Ne, ni šlo za Šulerjevo pohvalo, ampak popolnoma nasprotno. Očital mi je, da nimam pojma in me ironično naslavljal z Doktor nogometa. Gluh je bil za moje obrazložitve, da nikakor nočem biti žaljiv, ampak popolnoma nasprotno. Da s tem, ko se bolj poglabljam, pišem o taktiki, v bistvu izražam spoštovanje. Tudi opravičil sem se mu, čeprav seveda ne bi rabil, a želel sem se mu približati in predstaviti svojo vizijo. Nič slabega nočem. Ne njemu, ne Mariboru, ne nogometu, ne slovenski ligi.
Popolnoma nasprotno. In želim delati kvalitetno novinarstvo. Biti kritičen, ko je potrebno. In pohvaliti, ko je tako. Pri tem so in bodo prišle tudi napake. Na začetku več, potem jih mora biti vedno manj. Kasneje se je ohladil in vmes tudi priznal, da veliko stvari v članku drži. Bolj konkreten ne bom, saj s tem člankom nikakor ne želim obračunovati, ampak ta primer le uporabiti za razumevanje trenutnega odnosa nogometnih profesionalcev do medijev v Sloveniji. S tem pa nikakor ne želim generalizirati. Obstajajo izjeme. Veliko izjem. Zavoljo slovenskega nogometa upam, da bodo postale in ne potrdile pravilo.
Prepričan sem, da doktorjev nogometnega novinarstva v Sloveniji primanjkuje.
Do takrat bomo pri naših naporih za izboljšanje stanja, delali tudi težke korake. S tem se že in se še bo srečevala celotna novinarska scena. Ker mora biti vsako kvalitetno novinarstvo dosledno, natančno, objektivno in s tem povezano tudi kritično, bomo slej kot prej prihajali v konflikte s klubskimi in drugimi nogometnimi strukturami. Tukaj potrebuje trud za boljše novinarstvo v Sloveniji razumevanje in podporo od vseh nogometnih profesionalcev. Seveda je predpogoj za to podporo odlično informiranje, poznavanje področja in iskrenosti pri svojem delu.
Krunoslav Jurčić pritisk medijev (za zdaj) dobro prenaša
Takšno novinarstvo mora postati pomemben del razvoja slovenskega nogometa. Od tega bodo največ imeli klubi sami. Novinarji, ki pokrivamo slovenski nogomet ne smemo postati podaljšana roka PR-ovcev, saj s tem ne bomo izboljšali medijske podobe nogometa. Ne, slovenski nogomet bo na ta način izgubljal. To bo njegova konkurenčna slabost. In da, spoštovane bralke in bralci. Krepko se zavedam, da nisem (še) noben Doktor nogometa, vendar se trudim in želim postati dober, kvaliteten, analitičen in tudi kritičen novinar. Prepričan sem, da doktorjev nogometnega novinarstva v Sloveniji primanjkuje.
Ta članek je želel biti povsem drugačen, a sem do zdaj porabil že preveč besed, zato bo to, kar je želil biti uvod, postal uvodni članek. V naslednjem prispevki, ki ga boste lahko prebrali že čez nekaj dni, pa bom napisal to, kar sem želel že tukaj. Sešteval bom gole – dane in prejete. In ugotovil… Da ni dobro obiskovati tekem Domžal… Toda ali res? Ali ni najbolj orgazmičmo, ko čvrsto tekmo s številnimi odličnimi obrambami odloči evrogol za 1:0 v 91. minuti? Koliko takšnih tekem je pri nas in koliko v tujini? In zakaj?
Dva hat-tricka. “Ne. Tudi jaz ne pomnim,” je Tomaž Petrovič, trener Krškega, ponovil za Krunoslavom Jurčićem, če pomni kako tekmo, kjer bi dva igralca zabila vseh šest štiklov. Jap. Šest. Trikrat Jean-Philippe Mendy, trikrat Gregor Bajde. Maribor 6, Krško 0. In, ja, 50. gol Maribora v 21. krogu. Tekma, kakršne v Ljudskem vrtu rišejo šampionski občutek. Ko so aplavzi tu, aplavzi tam. Ko da izjavo za televizijo obetavni – Dino Hotić. Ko je čez Trojane poslano sporočilo: mi smo razturali, zdaj ste na vrsti vi.
Čeprav… Še zdaleč ni bilo čisto vse tako, kot bi si Maribor najbrž želel. “Morda nismo v določenih fazah, predvsem v obrambi, delovali, kot bi si želel. Zvrstilo se je nekaj neizsiljenih napak, ki se ne bi smele dogajati, a ne bomo kvarili vtisa, ki je zelo dober,” je povedal Jurčić. Spomnil je, da je kljub vodsvu z 1:0 pošteno skakljal ob avt črti. Njegov stil? Da. So se igralci nanj že privadili? Ne povsem. Krško pač ni tak tekmec, ki bi znal izkoristiti darila Maribora, ki jih v prvem delu še zdaleč ni bilo malo.
“Brezveze je priti v Maribor in igrati bunker. Nič posesti, 80 minut za žogo pa bi vseeno izgubili 0:3. Tekma je tudi trening.” – Tomaž Petrovič, trener Krškega, o svoji taktiki
Ja, Petroviču je bilo lahko zelo žal, da Krško ni odneslo vsaj častnega gola. Tista vratnica Volariča je dobra popotnica, ampak slaba uteha. Jurčić je dal priložnost Dinu Hotiću, Danielu Vujčiću in Damjanu Boharju, fantom, ki jim občinstvo še posebej rado zaploska. Tekma, na kateri se je Erik Janža končno sprostil [a gotovo prepozno], Gregor Bajde potrdil, da je najbolj razpoložen napadalec [sedem golov na zadnjih sedmih tekmah], Jasmin Handanović pa, da se lahko klub zanese nanj [on pa na vratnico].
Tavares 10, Mendy 9, Bajde & Ibraimi 8
Krško je bila primerna, pardon, idealna tekma za konkretna vprašanja o sicer vse bolj konkretnem mariborskem napadu. Škoda, da nismo videli, kako bi se Jurčić odločil, če bi imel na voljo Marcosa Tavaresa [prepoved nastopa]. Njegov 4-3-3 je našel idealno mesto Gregorju Bajdetu na levi strani. “Zelo sem vesel za Mendyja in še posebej za Bajdeta, ki iz tekme v tekmo potrjuje, da je odkritje tega dela prvenstva.” Ja. Bajde je stisnil sedem komadov na zadnjih sedmih tekmah. Bil sem med tistimi, ki je v prišleku iz Celja videl sicer pravilno odločitev za domač nakup, a v trdem pomanjkanju sreče po Astani resno podvomil, da bo Bajde tako hitro prišel v pravo formo. Po derbiju je bilo jasno: Gregor Bajde je trenutno najboljši mariborski napadalec.
Mendy je zares lepo zabil prvi gol in pospravil dva odbitka. Ironično je, da jih je Mendy slišal od Jurčića [o tem malo nižje]. Agim Ibraimi, ki je pri osmih golih, je tokrat skušal z vsaj kanček hitrejšo igro [a še vedno deluje preveč očitno, ko gre v dvoboje z žogo] in predvsem pomagal z odzvemanjem žog. Za Krško (6:0) je to bilo več kot zadosti, v Domžalah (0:0) je bilo konkretno premalo, proti Olimpiji (2:2) pa ravno prav. Jurčićeva statistika pa je brutalna: na njegovih trinajstih tekmah je Maribor zabil 40 golov [brez gola le proti Domžalam v ligi in Rudarju v prvi tekmi četrtfinala pokala].
Konkurenca v napadu je po eni strani zato zelo resna, po drugi strani pa je tudi bolj na papirju [kot je bilo tokratno sedenje Daliborja Volaša na klopi]. Za sistem 4-3-3 se zdi, da bi Maribor, ki ima v vezni liniji sicer preveč igralcev, potreboval več globine v kadru, drugačni tip igralcev. Sploh če bi rad šel s takšnim sistemom naprej, po naslov in nato še v Evropo. Ko so tukaj boki [Stojanović, Viler], se zdajšnji kader poklopi. Ko ju ni, igra ne steče in Mariboru zmanjka že strelov, kaj šele golov. Glavna razlika je, da so pod Jurčićem vijoličasti še manj moštvo, ki bi zmoglo igrati na 1:0 [kar je bila usodna ugotovitev proti Astani].
Handanović rešil Giglija
Če bi zamižali ob pogledu na semafor, bi ugotovili, da obramba tokrat ni imela svojega večera. Rešila sta je želja po golih in dokončni padec Krškega. A prvi polčas? Uf. Malo več sreče za Krčane in… Za začetek: Abel Gigli. Ko se tujec, ki bi naj bil okrepitev, po seriji tekem muči z Davidom Poljancem iz Krškega… Je jasno, da je njegov prihod zgrešen. Gigli je imel s Poljancem take težave, da mu je omogočil eno resno priložnost in pokasiral še rumeni karton. Luka Pavič ni izkoristil darila Aleša Mertlja, ki tu in tam še vedno kiksne s kako nevarno podajo – a je vendarle najbolj pozitiven element, ko gre za “veterane” v jesenskem delu – eno tistih, za katero si prepričan, da ne bo šla tako zelo hitro tako zelo narobe. In ko je Luka Volarič zadel še prečko… Je publika ratala živčna.
Upravičeno. Maribor bo tako čez zimo čakalo veliko dela. Aleksander Rajčević bo – ko se bo vrnil – prišel v poimensko resda enako zasedbo, ki pa je leto starejša, leto manj okretnejša in ima resne težave, ko si predolgo podaja žogo [ne po svoji krivdi sicer]. Jasmin Handanović je skorajda vselej na mestu [kot je bil tako tokrat, ko je vrhunsko levoročno zaustavil žogo kot hud nadcar, pa tudi v Domžalah je reševal], toda čisto vselej pa tudi ne. Obramba bo ključni faktor na pripravah [veliko bo odvisno tudi od tega, koga si bodo vijoličasti našli za tekmece], Jurčića pa lahko veseli, da že drugič zapored niso prejeli gola [so se pa ornk tresla vrata tako v Domžalah kot sedaj še v Ljudskem vrtu].
Jurčić vs. Ljudski vrt
Krunoslav Jurčić je hitro, praktično takoj, dal vedeti, da mu grejo žvižgi – sploh pri relativno pozitivnih rezultatih – silno na živce in da bi raje uvidel malo več potrpežljivosti. Imel je ta peh, da je prvič Ljudski vrt izkusil, ko je Saša Gajser proti Krki komajda izvlekel remi [2:2]. Vse lepo in prav, toda prav Jurčić je skočil v Mendyja, da sta imela debato na avt črti, ko je Francoz imel na računu že svoj sedmi gol [sledila sta še dva]. Debatni krožki Jurčića so tokrat delovali, v Domžalah komajda. Morda bi se Jurčić lahko vsaj malo brzdal, saj na mlajše igralce to slabo vpliva.
Petar Stojanović se je vrnil po treh tekmah kazni, ker se mu je odpeljalo v Ljubljani, pa je v zaključju tekme, pri vodstvu s 6:0, šel v prodor, igral z roko in potem gestikuliral Nejcu Kajtazoviću na eni mirnejših tekem letošnje sezone. To kaže, da se s fantom, ki je lani zbral največ kartonov, in tudi letos vodi v kaznih, žal prav nihče ne ubada. Ko je manjkal, je Maribor remiziral z Zavrčem in Domžalami. Okej, delna neokretnost Mendyja očitno Jurčića skrbi, potem ko je Bajdeta pomaknil na levo, saj je občasno nezadovoljen zaradi premalo kombiniranja v fazi napadi. Ljudski vrt je pač okolje, ki hoče fuzbal. To je bil napotek, ki je pospremil Anteja Šimundžo. Ja, hočejo fuzbal tudi pri 3:0. “Zavedali smo se, da je to bila zadnja letošnja tekma pred našimi navijači in hoteli smo se jim oddolžiti na najlepši način za zvesto navijanje v tem delu sezone. Odkar sem tukaj, je bilo njihovo spodbujanje dobro in zvesto. V vseh trenutkih so bili z nami. Upam, da smo poskrbeli za zadovoljstvo,” pa je izjava, ki kaže, da vseeno Maribor na trenutke bolje razume kot Šimundža. Kar je pokazal tudi z menjavami.
Krško [oziroma sodniki] domov s špalirjem
Popravek. Bila bi ena najlepših gest letošnjega prvenstva, če bi vijoličasti naredili špalir Krčanom. Pa ga niso, zanje so jesenski prvaki [kot sem dobil lekcijo naknadno] torej sodniki. Hm. Tudi prav. V Domžalah in Gorici so se recimo obrnili na javnost z dokazi, pisnim materialom in po uradnih kanalih. Maribor je to naredil, kot vse drugo v ligi, po svoje.
Nekateri [tudi med novinarji] to vidijo kot inteligentno provokacijo. Ni. Maribor ni izgubil 0:3 z Olimpijo zaradi sodnikov. Ni izgubil niti z Zavrčem niti s Koprom zaradi sodnikov. Ali nabral nekaj remijev. Maribor je bil, če pogledam pavšalno, najmanj oškodovan med vsemi klubi. In če Krunoslav Jurčić v Domžalah odgovori na vprašanje, kako se počuti, ko je razlika za Olimpijo osemtočk, da se s tem ne ubada in nima komentarja… Očitno slačilnica misli drugače. So lige, kjer bi za tako gesto Maribor fasal kazen. Sploh pa, kaj ima z vsem skupaj – Nejc Kajtazović?
O, ja. Res. Da se vrnem na Krško. Prav mravljinci gredo gor. Krško je klub, ki ga pač moraš imeti rad. Kraj, kjer so pred desetletjem imeli več kot 1.000 gledalcev na tekmo – v drugi ligi. Zaslužijo si tak špalir, saj še držijo stik z ligo, čeprav se vidi, kako zelo jim pojenja sapa. Kvaliteto za obstanek bodo imeli, če bodo vsaj malo skušali okrepiti nekatere pozicije – zlasti v obrambi, čeprav so tudi v napadu zelo skromni.
Manjka zlasti hitrost, kar je glavna razlika očitno za klube, ki pridejo v prvo ligo. Najbolj v oči pa seveda bode zgoj 9 golov na 21 tekmah, od tega so dva zabili Mariboru na treh tekmah. Videz pa po takem porazu nekoliko vara: Krško je prvič na deseto mesto padlo šele v 15. krogu in je še vedno na dnu manj časa, kot so tam prebili Celjani, ki pa so premagali Koper in se vsaj za en dan zavlekli v varno območje. Bolj nas lahko žalosti, da tokrat Krčani – po izjemnem poletnem gostovanju – niso imeli svoje zveste podpore. Kajti prav to bo spomladi njihovo glavno orožje, še posebej, če se bodo za obstanek/kvalifikacije po možnosti dajali s Krko.
Ampak špalir so si zaslužili že za fenomenalno izjavo Petroviča, ko je direktno odgovoril, če niso morda vendarle šli preveč korajžno v tekmo s tako visoko postavitvijo: “Brezveze je priti v Maribor in igrati bunker. Nič posesti, 80 minut za žogo pa bi vseeno izgubili 0:3. Tekma je tudi trening.” Izjava, ki je še nihče pred njim ni upal povedati. Sploh tisti, ki so mislili, da bo njihov bunker ratal, pa ni. Kapo dol, Tomaž Petrovič.
Obisk: 1.800 ali 2.000?
Znova smo videli najprej številko, ki jo je postregla PLTS [1.800]. Nato je Stipe Jerič na tiskovki povedal, da se je v Ljudskem vrtu zbralo dva tisoč gledalcev. Vredu, 200 gledalcev gor ali dol, saj ni takšna razlika. A po svoje vendarle je. Kar najbolj čudi, je to, da v Ljudskem vrtu že lep čas elektronsko preverjajo vstopnice, kar pomeni, da jim napravice zabeležijo dejanski obisk in bi tako lahko izvedeli dejanske cifre in ne napihnjene. Ali pa one preko palca, kot je Rene Puhar ugotavljal v zadnjem Ofsajdu po gostovanju Maribora v Domžalah.
Proti Krškemu se je tako zbralo – tudi po naši oceni – 1.80o gledalcev, kar je najmanj v jesenskem delu mariborske sezone. Dobro? Ja. Pozna se, da je december, sploh ko ni evropskih tekem, nenogometni mesec, približno tako kot februar. In tu bi liga lahko naredila več, kljub tistemu snegu za vikend, ko je bil derbi. Mraz resda pritisne, vendar gre tudi za druženje in podporo, ki jo je lažje podaljšati v december [kot so letos naredili Hrvati], kot na novo zalaufat v februarju.
Sicer pa je Maribor letos pri 3.628 gledalcih/tekmo v ligi [lani v celotni sezoni 4.406]. Koliko je to? Povprečje PLTS do tega kroga je bilo 1.473 gledalcev/tekmo. Najmanj obiskana tekma v Ljudskem vrtu je torej še vedno krepko nad povprečjem lige. In za primerjavo: ko se je Maribor prav v tem terminu [6. decembra] doma lani pomeril s prav tako zadnjimi Radomljami [4:1], je v Ljudski vrt prišlo 1.200 gledalcev. Efekt izpada iz Evrope zato, vsaj za zdaj, še zdaleč ni negativen. Prej nasprotno. PLTS je kvečjemu še bolj popularna.
Petnajst pet. Če po čem, si bomo zapomnili gostovanje Maribora v Domžalah [0:0] po tem, da so Domžalčani – prvo kot prvo – resno nadstreljali vijoličaste. In to pošteno, ornk, fejst. Hm. Krunoslav Jurčić je resda že pred derbijem z Olimpijo povedal, da le bedaki ponavljajo napake. Toda zdaj, ko je že minuli vikend stopil v svojo drugo rundo in igra proti tekmecem, s katerimi je že igral, kaže, da ga slovenska liga še kar naprej preseneča, on pa ponavlja ene-in-iste napake. Najprej ni zmogel v drugo premagati Zavrča, zdaj je še drugič remiziral z Domžalami. Pustimo zapuščino Anteja Šimunždo. Nervozni, živčni in na trenutke preveč čustveno vpeti Jurčić je zapravil že sam sedem točk. Olimpija pa vodi za osem. You do the math.
Bila je prava ligaška tekma. Vse bolj napeta in čeprav se je nekje v daljavi risal zadetek, Domžalam ni bilo nikakor usojeno. Ker pač ne. Nezbranost in morda strah, češ, kaj pa če res butnemo Maribor. To je pokopalo domače, ki so zdaj poskrbeli, da je razlika med Olimpijo in Mariborom spet osem točk in da se zdi, kako vsi – razen odgovorni v Ljudskem vrtu – vse bolj sprašujejo drug drugega, zakaj igra nikakor ne steče, zakaj sedi Marcos Tavares, zakaj je tako nazadoval Erik Janža, zakaj žogo carinita že na štoperski poziciji Marko Šuler in Željko Filipović…
“Domžale imajo hitre, majhne igralce.” Krunoslav Jurčič, po drugi tekmi z Domžalami
Mendy, mene ni
Še ko ga je Jurčić kričeče poklical [skupaj vsaj kakih ducatkrat], se je Mendy obrnil s konkretnim časovnim zamikom. Nezainteresiran. Kot da bi si bil želel drugačno tekmo. Skoki? Ne, hvala. Vtekanje in iskanje praznega prostora? Ne, hvala. Karkoli, kar ni driblanje in eventuelna dvojna podaja? Ne, hvala. Taktika z enim nemobilnim napadalcem se Jurčiću tokrat ni obnesla. Domžale so pač pod Luko Elsnerjem kompaktna in dobro organizirana ekipa, ki ve, kje ima prednosti, in, kar je še bolje, jih zna vsiliti moštvu, kakršno je Maribor. Ki, še enkrat, se ne more, kot je Jurčić znova storil, zgovarjati na ritem. To lahko počne Tomaž Petrovič, trener Krškega. Krunoslav Jurčić, trener Maribora, ki ima 53 igralcev s profesionalno pogodbo, pa pač ne. Ker ne. “Malo sem ‘dosaden’ že z iztrošenostjo po derbiju,” pa je izjava, ki kaj veliko ne pomaga in ni kdo ve kako artikulirana.
Igrišča niso zapustili pretirano razigrani…
Jurčićevo obnašanje
Hitro je vzkipel in kričal na četrtega sodnika Jureta Praprotnika. Pravi derbi. Praprotnik je potem imel predavanje Saši Gajserju, pomočniku, ki vedno skoči s klopi kot bad cop, kot se pač dogaja v naši ligi, kjer so sodniki zelo glasni, artikulirani in polni razlag – dokler seveda ne gre kaj hudo narobe, ko se vsi poskrijejo in kar naenkrat več ne razlagajo na dolgo in široko. V Domžale gremo novinarji pač še posebej radi, saj smo najbližje klopema in smo tako zdaj lahko prvič od blizu slišali, kako Jurčić spremlja tekmo. Uf. Škodi. Resnično. Nič ni narobe s čustvi in doživetim spremljanjem tekme. Eh. To cela liga nuca. Ampak pri Jurčiću je vse skupaj vendarle preveč doživeto, če mene vprašate. Ko začne skakati za malenkosti, igralci to opazijo. Še bolj, ko gre nekaj narobe, in igrišču obrne hrbet, začne nekaj razlagati bolj sam sebi kot Pirihu in Gajserju.
Kilava težava namreč postane, če mora trener, ki tako kriči, individualno dajati osnovne napotke igralcem. Recimo tokrat nezbranemu Marku Šulerju, naj vendar malo bližje stopi k zelo gibljivemu Antoniu Mancetu. Vidno iz aviona, to bi Šuler moral vedeti sam. Jurčić je preveč okleval z menjavo katastrofalno povprečnega Sintayehuja Sallalicha z Marcosom Tavaresem.
Jure Praprotnik vs. Krunoslav Jurčić
Posamezno? Handanović in dolgo nič.
Erik Janža je v nizu svojih treh zaporednih tekem odigral še, recimo temu, najbolje. Vendar fant je povsem pozabil, kdaj naj steče naprej in kdaj naj raje ostane zadaj. Ko smo gledali, kako mobilen je bil v tem segmentu Nejc Skubic… Ja. Je resno vprašanje, kaj se je zgodilo z Janžo v tem letu dni. Zdaj je bil Mitja Viler že na klopi. Maribor je pač brez Vilerja in Stojanovića praktično drugo moštvo, brez enega uda, organa, organizma. Kakor vam drago. Igre prek bokov ni. Ja, Gregor Bajde je lahko sam sebi podajal na boku proti Zavrču, a Domžale so močne prav na bokih.
Ostala je tako sredina, da bi spravila karkoli skupaj. Pa ni. Ker Marwan Kabha ni imel ravno svojega dne, je šlo vse po gobe. Agim Ibraimi v tem sistemu 4-3-3 tako ali tako razbije celotni smisel sistema, če se pregloboko vrača in se ubada z žogo, kar igro vijoličastih samo še bolj upočasni. Dare Vršič je dobival globinske podaje po sredini – podobno kot na derbiju v Stožicah -, vendar je zadnja linija Domžal delovala pretrdo in preokretno. Sallalich je vnovič odigral povsem anemično in podpovrečno, da je poleg Janže v letošnjem letu definitivno zaradi pomanjkanja iger najbolj nazadoval Damjan Bohar. In ko Jurčić še čaka z menjavo Tavaresa, ki je nato čisto razbila sistem in ustvarila gromozansko luknjo na sredini, po kateri se je sprehajal Matic Črnic… Je bila mera polna. Ja, Maribor je lahko s to točko več kot zadovoljen, zanjo pa se lahko najbolj zahvali – Jasminu Handanoviću.
Elsner ostaja pri dveh zmagah
Petnajst strelov. Jap. Petnajst. Proti Mariboru. In niti ena od številnih priložnosti ni šla v gol. Matic Črnic, Antonio Mance, Morel, Slobodan Vuk… Vsak je skorajda prišel na vrsto, pa nihče ni zmogel brcniti mimo Handanovića. Ki je bil tokrat kralj kazenskega prostora [no, razen pri visokih žogah] in je edini dajal v fazi obrambe občutek, da se za točko ni bati. Ampak je obramba hudo plavala, pokazalo se je predvsem, da Željko Filipović ni za štoperja na takih tekmih, ko gre mimo njega razpoloženi Matic Črnic kot torpedo. “Vedeli smo, da krpamo z igralci. Ko nam je žoga stekla, nismo uspeli privesti tekmo h koncu tako, da bi bilo to dobro za nas. Domžale imajo hitre, majhne igralce,” je bila tokratna Jurčićeva ugotovitev o Elsnerjevi ekipi, ki se je v Ljudskem vrtu Jurčiću postavila precej bolj obrambno in mu snedla remi z neko povsem drugo finto. Jap, Elsner je že drugič uspel povsem presenetiti Jurčića.
“Nisem razočaran, vesel sem, da so dali tako predstavo dali. Žal mi je, da nismo zadeli, čutili smo, kje lahko ranimo Mariborčane, a nam žal ni uspelo. Smo v začetku decembra in fantje še dajejo vse od sebe. Smo take tekme že izgubljali zaradi napak – kljub premoči. Večkrat sem tulil, pa smo potem izgubili. Fantom nimam ničesar za zameriti,” je konkretna Elsnerja izjava, ki pove zelo veliko že sama po sebi. Zanimivo bo videti, kaj bodo Domžale tokrat storile v Stožicah.
“Malo sem ‘dosaden’ že z iztrošenostjo po derbiju,” Krunoslav Jurčić
Prevečkrat viden prizor…
Najprej pošla sapa, nato še taktika
“Olimpija beži, o tem nimam komentarja. Zaskbljen sem, ampak nimam komentarja.” To je bil Jurčićev odgovor na vprašanje, da je razlika iz šest spet skočila na osem, čeprav v Zavrču ni bilo Andraža Šporarja [je bil pa sodnik Slavko Vinčić]. Skrbi ga lahko, da Maribor sam kiksa in zapravlja točke in se v njegovem sistemu 4-3-3, ki vse bolj izgublja na okretnosti, igra vse bolj upočasnjuje. Ključni del za Jurčića [in celotno ligo] bo gotovo zimski premor, ko bo vidno, ali je le prišel gasiti požar, ker je dobil Zahovićev klic s številke 112, ali pa bo imel kaj besede. Že rotacija na klopi, kamor je znova recimo prišel Daniel Vujčić ali v soboto Amir Dervišević, kaže na to, da mora gledati v globino kadra, čeprav ne uporablja ravno velike količine igralcev.
Maribor je včeraj najprej padel kondicijsko, nato pa še taktično, kar je bil opazen problem že pri Astani. Zato so nekateri argumenti, češ, ta igralec je samo za ligo, oni pa za Evropo… Ne ravno neumni, ampak nimajo nobene povezave z realnostjo. Takšen Maribor, ki mu sapa poide po eni uri in ne ve, kaj bi z žogo že pri štoperjih, bo stežka ujel Olimpijo, na kaj več kot dve, morda štiri evropske tekme pa lahko le upa. To je realnost, vidna zdaj, ko je Jurčić padel v “evropski ritem”. Po reprezentančnem premoru je njegov izplen: trije remiji [Olimpija, Zavrč, Domžale] in zgolj ena zmaga [Gorica]. Kar je, žal, premalo.
Bo pa res malo nenavadno, če Krunoslav Jurčić prizna, kako ne bi bilo prav(ično), če bi Zavrč izgubil 4:3 v Ljudskem vrtu. Že zato, ker je Jurčić z Zavrčem že imel izkušnjo na Tekmi treh golov, ko je Maribor v Halozah zabil vse tri komade in – izgubil. In tudi zato, ker je imel Jurčić tokrat prvi konkretnejši obračun z lastnimi tribunami. Ga je dobil?
Tu nekje kot tekmo z Zavrčem. 3:3? Remi ali poraz? Navdušenje, ker so se pobrali, ampak dejstvo, da je 3:3 resda super za nevtralne gledalce in pristaše Olimpije, za Maribor pa bolj očitno dejstvo, da nekaj več kot očitno ne štima. Če si aktualni prvak, ki legitimno želi ostati prvak, poškodbe, kazni in ritem ne bi smeli biti problem. Prej je problem recimo sedem prejetih golov v tednu dni, tanek kader v obrambi, tri brutalne napake. Kriza je izključno pri Mariboru samem, žal razpored tekem in tekmeci s tem nimajo nič. V ključni fazi prvenstva, ko Maribor in Olimpijo čakata obračuna z Zavrčem in Domžalami, so vijoličasti tisti, ki si ne bi smeli privoščiti spodrsljajev.
Gigli? Ni kriv čisto za vse…
Že res, da Abel Gigli pri prvem golu Zavrča ni imel veliko opcij, ker je Željko Filipović tako dobro zaposlil Dejana Glavico, da se je ta spustil v šikanje, obnil Giglija, se ognil Mertlja, evrogolu naproti. A vendarle: Gigli kljub 90 minutam proti Olimpiji, Gorici in zdaj še Zavrču bolj ali manj nazaduje. Lahko se tako še trudimo, ampak fant… Ni pravi. Ne gre mu. Muči se. Ko bi dobil vsaj na samozavesti, pa mu še to dela preglavice – tako kot izbijanje žoge, sodelovanje z Markom Šulerjem ali ubadanje z napadalci. Definitivno nogometaš, ki zavira razvoj dol po hierarhični lestvici. Damjan Vuklišević je tokrat vsaj prišel na klop, toda to je bila bolj slaba uteha zanj, saj je lahko v živo, ob igrišču gledal nekoga, ki mu ni težko biti dorasel. Jurčić bi moral reagirati, pa ni. Gigli je štorasto podrl še bolj štorastega Riero, da je Zavrč dobil penal in zalet. Zatem je zgrešil Gigli na sredini še celo žogo in njegov dan se je končal obupno.
“V zadnji vrsti imamo probleme, odkar sem tukaj. Ne bi preveč krivil Abela, ni bil na pripravah tu. Napake so normalne. Nisem pristaš tega, da bi dobre ali slabe partije ekipe dajali na dušo enega igralca,” ga je vsaj malo v bran vzel hrvaški strateg. Morda gre kritika bolj na rovaš višje po lestvici, torej do Zlatka Zahoviča, ki se bo moral odločiti, kaj z Žigo Živkom in Damjanom Vukliševićem. Poškodba Aleksandra Rajčevića in odhod Arghusa sta na debelo odrezala kvaliteto štoperjev. In ko ni še Petra Stojanovića (kazen)… Zavrč zabije tri komade, Maribor pa prejme sedem golov na treh tekmah v tednu dni.
Gigli je evidentno “odpeljal” Riero za prvi gol Španca v PLTS.
Mučenje žoge na sredini, rešitelj Kabha
Tokrat pa se varianta z enim zadnjim vezistom ni obnesla. Pričakovali bi, da bi se to zgodilo z dvema drvarjema [ko smo pri drvarjih, Amir Dervišević je bil po dolgem času spet na klopi], imajo vijoličasti največje luknje, sploh ko je treba žogo spravit naprej, proti moštvom, ki se tako kot Zavrč uspešno postavijo v dve stabilni vrsti. Prav to je pohvalil Jurćić, kar skrbi, saj se je Zavrč tako postavil že, ko je Jurčić gostoval v Halozah.
Tako je padel prvi gol in tako je padel tretji. Željko Filipović se sam kar naenkrat ni znašel več in povrhu še grdo padel na hrbet, da je mesto nato – skoraj usodno prepozno – prepustil Marwanu Kabhi, ki bi moral vstopiti že ob polčasu, pa z nekim razlogom ni. “Moral bi se posvetovati z zdravniško službo med polčasom, pa se nisem, če ste to mislili,” je Jurčić odvrnil na vprašanje, kaj je rekel med polčasom, ko se 1:1 niti najmanj ni zdelo rutinskih. In kaj je rekel? Naj bodo mirni. Ampak nekateri igralci niso pravi v glavah, tekma se ni lagano pripeljala kar sama od sebe do konca. Kabha je z ligaškim prvencem, evrogolom, rešil čast, vprašanje pa je, kaj 7 točk, ki jih je Maribor že izgubil proti Zavrču, pomeni za usodo prvenstva. S takimi tremi napakami je čestitka za vstajenje po 1:3 bolj slab hansaplast.
Kabha je prvega za Maribor stisnil Rudarju v pokalu, zdaj še prvega v ligi.
Gregor Bajde ne potrebuje Stojanovića & Vilerja
Maribor je bil na bokih hudo tanek, zdaj, ko je Stojanović kaznovan, Viler pa poškodovan. Erik Janža je tekal kot kura brez glave, ni vedel, kdaj naj prodre naprej in kdaj naj raje popazi v obrambi. Nekaj, kar na desni strani Aleš Mertelj vse bolje obvlada. Zato pa je Bajde tudi pri prvem golu vse storil sam. Potegnil je mimo Ivana Novoselca, ki bi ga lahko kvečjemu poprosil le za avtogram – potem ko bi splo prišel do sape. Bajde je našel Agima Ibraimija v polnem šprintu, kar je Bajdetova glavna odlika.
Je najbolj okreten in ekspresni napadalec Maribora, ki je željan tako asistenc kot, jasno, golov. Jurčića utegne nekoliko skrbeti le njegovo igranje v obrambi, saj se tokrat Bajde ni toliko vračal, ravno ko je obramba Maribora najbolj potrebovala dodatnega moža – res pa je, da je Bajde pričakoval več od igralcev za svojim hrbtom. Suša Tavaresa na zadnjih treh tekmah daje prednost njemu, je pa zato zadel Jean-Philippe Mendy.
Kaj je sledilo, vemo…
Jurčić vs. Ljudski vrt
Že ko je Jurčić prišel v Ljudski vrt, je kmalu povedal nekaj, česar v eri Zlatka Zahoviča nismo slišali. Da naj imajo ljudje, ki pridejo na tekmo, vendarle malo več potrpljenja. V mrazu jih je prišlo uradno 2.500 [500 več kot med tednom proti Gorici, iskreno smo pričakovali večji obisk] in že pri 1:1, do polčasa, ko žoga nikakor ni znala naprej, so žvižgali. Jurčić je pošizil in jih s kretnjo želel… Spremeniti. Nak. Njegovo skakanje ob sodniških odločitvah je tisto, ki za zdaj bolj vpliva, čeprav je pri 3:3 dobro dvignil tako Viole kot ostali del stadiona.
“Če je 1:1, ne moremo menjati stila svoje igre. Ne more Handanović nabiti naravnost do Tavaresa, ki povrhu ni igralec za tak stil. Razumem navijače, želijo si, tudi sam si, ko sem navijač,” je bilo njegovo pojasnilo. Priznal je športno “remi”, ki je, kot je rekel, v boju za naslov pač poraz, ter poudaril, da je izpod vsakega kriterija, ko doma prejmejo tri gole. Da je Maribor v trdem ritmu sreda-sobota, kar je še lani bil privilegij, pa je pri tako širšem kadru brutalno slab izgovor in jamranje. Se opravičujem, ampak je. Jamrati, da je prišla spočita Gorica in da je prišel spočiti Zavrč. Zato pa je Maribor – Maribor. In s tem pride tudi takšna publika, ki sploh na zahodni tribuni (pre)hitro začne z žvižgi. Jurčić se temu upira in ne bo požrl vsega samo zato, ker “je tako od nekdaj“. Kar je prav in kar izredno cenimo. Doslej še ni bilo trenerja, ki bi tako delal s publiko.
Objem pred tekmo, čestitke po njej…
Za Solomuna uspeh, za Vuka…
Ivica Solomun, ki ga je Šalca pred tekmo duhovito predstavil z “Trener gostov je DANES Ivica Solomun”, še svojega drugega remija v Ljudskem vrtu v tej sezoni ni ne vem kako slavil. Zakaj? “Hvala bogu je za nami nekdo, ki išče še več od tistega, kar smo danes pokazali mi,” je spomnil na enega-in-edinega Mirana Vuka. Ko sem ga vprašal, kako je lahko letos remiziral dvakrat z Mariborom in enkrat z Olimpijo [Zavrč je poleg tega še premagal pod Slavkom Matićem tako Maribor 2:1 doma kot Olimpijo v gosteh 0:2] in skušal dodati, da Zavrč točke izgublja nižje po lestvici, je kar vskočil v besedo, da je težko biti kapetan po bitki in da “kdor se ne zna nositi s pritiskom, naj gre kelnarit.”
Prav to izrazoslovje utegne spet slišati, ko ne bo šlo proti manj kvalitetnim tekmecem. Zavrč suvereno [a rahlo pretrgano] drži peto mesto že enajst krogov; tisto mesto, ki dvakrat doslej med elito Vuka ni zadovoljilo. Kot smo se strinjali na pogledu na lestvico novinarji: že dolgo ni bilo tako lahko biti peti in tako težko šesti. Da ne omenjamo, kako točke v boju za tretje mesto letos zapravljata tudi Gorica in Domžale.
Tako! Na polovici smo! In zdaj je čas, da vam Rene Puhar in Jaša Lorenčič postreževa z najbolj zanimivimi, najbolj kvalitetnimi in najbolj izstopajočimi dosežki tako na kot ob igrišču deseterice klubov, ki sestavljajo našo in vašo Prvo ligo Telekom Slovenije. Rene je zbral prvi del [na igrišču], Jaša pa drugega [ob igrišču]. Uživajte ob branju in nam spodaj, komot, pripišite še svoje predloge in pripombe.
Obljubimo – no, recimo -, da bomo v naslednjih 18. krogih še bolj pozorni in pripravili tam, konec maja, še bolj temeljit izbor, vreden PLTS. Izbor je izključno subjektiven, duhovit in luciden. Upamo, da boste to sprejeli kot tekst dveh ljubiteljev našega državnega prvenstva.
RENE PUHAR
POZITIVNO PRESENEČENJE • GREGOR BAJDE (Maribor)
“Bajde, kdo?”, s(m)o se spraševali v Mariboru ob njegovem prihodu. „Za kolko? Peeetsto tisoč?!!“ Ampak je imel Zlatko (spet) prav, pa čeprav je z vizionarskim razlaganjem, da v Celju na krilu ni bil izkoriščen in da prihaja v Maribor kot čista devetka, očitno pihnil mimo. Energičen, drzen, lačen… klizačkih štartov, podaj in golov. Bajde pri Jurčiču (p)ostaja krilo. Disciplinirane ofenzivce Maribor krvavo rabi tudi za evropske tekme.
NEGATIVNO PRESENEČENJE • VALON AHMEDI (Celje) Je to res (t)isti Ahmedi iz lanske sezone, ki je s podajami in navdihom hranil Verbiča, Sunnya, Vrhovca? S potezo preveč in očmi zadaj, da se nam je kar kolcnilo po Zajku Zebi? Bodisi je za njegov trenuten žalostni izgled kriv spodletel prestop bodisi pogreša stare soigralce, stiskamo pesti za čimprejšnji „comeback“. Pravo desetko v tem trenutku v slovenski ligi zelo pogrešamo.
NAJBOLJ KONSTANTEN • NEJC VIDMAR (Domžale) V izjemni formi je odigral vseh 1620 minut jesenskega dela sezone in to brez enega samega večjega kiksa (za tisti gol Maribora je kriv Dobrovoljc!). Domžale so, močno po njegovi zaslugi, prejele le štirinajst golov – kar šest manj kot na primer Maribor. Je tudi najbolj konstanten reprezentant iz slovenske lige, ki ob slovesu S. Handanoviča čaka na prve minute v slovenskem dresu v članski konkurenci. Čimprej mu jih privoščimo.
NAJLEPŠI POVRATEK • MILAN BURGIČ (Gorica) Potem, ko je lani v Olimpiji izgledal kot da nima več nobene volje do nogometa, smo Milana Burgiča, polovico tistega ubijalskega goriškega dvojca izpred desetih sezon, letos dobili nazaj. Kakšna predanost, požrtvovalnost in vpliv na goriško igro! Samo ob njem lahko tako blesti Eleke. Slava vsem, ki po bogati karieri na tujem na domačih tleh znova najdejo prvinsko strast.
NAJBOLJ IZSTOPAJOČ POSAMEZNIK SVOJEGA MOŠTA • DAVID POLJANEC (Krško) Ja, lahko bi bil Šporar. Ampak Šporar bi lahko bil izbran tudi pri vsaj treh preostalih rubrikah. Tukaj pa iščemo takšne, ki jih tekom leta nekoliko spregledamo. Kljub slabši formi in predolgemu strelskemu postu, želimo izpostaviti njegov izjemen doprinos petnajstim točkam ekipe. Z dvema okrepitvama in Poljancem iz začetka sezone je v Krškem vse mogoče.
NAJLEPŠI GOL • ENIS ĐURKOVIČ (Celje) Hentyev prodor v Mariboru, Ibraimijeva bomba iz petintridesetih metrov v Celju, Elekejevi čudežnih goli iz vseh možnih pozicij, Šporarjevi kirurških dotiki, Pajačevi prosti streli, Tim Čeh a.k.a. Paul Gascoigne, Matjašečeve nekakšne škarjice,… Bogato. Domače, domače! Posebej pa izpostavljamo Đurkovičev drajek proti Mariboru. Nobenega naključja, čista popolnost izvedbe.
NAJBOLJ NEIZKORIŠČEN POTENCIAL • BOLHA, TRIFKOVIČ, TOLIMIR, M. IN S. BABIČ, ČRNČIČ… (Rudar) Vezna linija Rudarja. Agresivna in tehnično podkovana. Nikakor se ne more izgovarjati neizkušenost. Niti na poškodbe in preofenzivno igro celotnega moštva ne. Ekipa s takšnim vezivnim tkivom mora osvojiti veliko več kot točko na kolo. Javornik bo moral iz omenjenih v spomladanskem delu potegniti veliko več, če želi imeti (našo) nadaljno podporo.
POSEBNA OMEMBA • NEMANJA MITROVIČ (Olimpija) V zadnjih tekmah nas je popolnoma prepričal. Kaj prepričal, prevzel! Še en igralec Olimpije ob kateremu se skavtom cedijo sline. Moderen branilec, ki je ob izjemnih fizičnih predispozicijah in 193 cm sposoben tudi graditi igro iz zadnje linije. In podajati – spomnite se njegovih dveh na derbiju. Postaja standarden, konstanten. Še vedno pa nekoliko spregledan. Doslej tudi iz naše strani.
JAŠA LORENČIČ
NAJBOLJ BIZARNA TISKOVKA • BOJAN BAN & DRAGO COTAR (Maribor) Ante Šimundža je bil že teden dni bivši, glavni govorec kluba pa je kar tako, na ajns, cvaj, draj, ratal – Saša Gajser. Kar ni bila ravno najboljša pr finta. Gajser se je spustil v delo novinarjev, češ, da smo vlekli Šimundžo po zobeh in bili nespoštljivi. Mediji da s(m)o bili grdi-grdi. In je prišla tiskovka vseh tiskov. Ponedeljek, 24. avgust. Nabito polna soba, bolj kot za Astano. Bum! Ne. Ni prišel novi trener. Prišla sta… Direktor Bojan Ban in predsednik Drago Cotar. Povedala sta besedo ali tristodvanajst o – poslovnih uspehih kluba. “Bo pa še letos,” sta povedala o tem, kdaj bo znan novi trener, ki se je nato predstavil pet dni kasneje po tekmi s Krko (2:2).
KULINARIČNI PRESEŽEK • RIBA, MESO, PASULJ (Zavrč)
“Smrdite po mesu in smrdite po ribi, pa niste ne meso ne riba,” je najbrž izjava vseh izjav. Izrekel naj bi jo – po besedah Mirana Vuka, šefa Zavrča – Zlatko Zahovič na tistem gostovanju Maribora, kjer so vijoličasti dali vse tri gole, a izgubili (1:2). Ampak da je kulinarika eden ključnih faktorjev pri Zavrču, kjer v mini sobici pogosto postrežejo s pečenko, čebulo in dobrim Vukovim vinom, je ugotovil Miljko Đurovski. Vse bi še bil prenesel, ko gre za vtikovanje Mirana Vuka v trenerski posel, ampak ko je videl, da je na jedilnik med reprezentančnim premorom prišel pasulj namesto mesa, ker da se tako dobi na moči (ali pa, na svojevrsten način, onemogoči tekmeca), je imel zadosti. In odšel.
PISMA “BRALCEV” • (Domžale, Gorica) Ko imaš res dovolj sodnikov, ko misliš, da drugače pač ne gre… Resno pošiziš. Ja, lahko tako kot Krunoslav Jurčić na derbiju in fašeš jurja evrov kazni naknadno. Ali tekmo prepovedi, kot Marijan Pušnik. So pa taki, ki se razbesnijo nad tipkovnico. Denimo predsednik Domžal Stane Oražem. On je začel s pismi bralcev, naslovljenimi na NZS in zlasti na Zvezo nogometnih sodnikov Slovenije. Imeli so marsikaj prav, video pač ne laže in vidno je bilo, da so se nekateri šli rokomet. Sploh igranje z roko dela sodnikom pri nas vse več preglavic – ne glede na klub. A ker bi sporne sodniške odločitve itak nucale tekst zase, se raje vrnimo na dejstvo, da lahko pisana besede nese očitno dlje, saj so kmalu stvar kopirali pri Gorici in prav tako napisali svoje. Kaj ne bi, če je za nekatere prepovedano uporabljati škarjice in to, ko je branilec dva metra stran.
NAJBOLJ BIZAREN VSTOP V IGRO• ALEŠ MEJAČ (Maribor) Ta je še zelo sveža, iz drugega derbija. Maribor je že bil omejen na deset igralcev, Petar Stojanović je pač moral – s pomočjo Ibraimija in Jurčića, ki sta ga komaj obvladala – iz igrišča. Okej. Igra je šla dalje. Jurčić se je v štirih minutah odločil da bo okrepil obrambo in bo Dareta Vršiča zamenjal z Alešem Mejačem (edinim “branilcem”, ki si ga je izbral za na klop). V zmešnjavi je četrti sodnik Aleš Skok popisal menjavo in nato kar rekel Mejaču, naj steče. Zdaj… Aleš Mejač se je pripravil na svojo 276. tekmo v prvi slovenski ligi. Izkušen tip. Ampak… Mejač je kar stekel noter, ne da bi Vršič odšel s terena. Cela klop Olimpije je vstala, skočila in pokazala, z vsemi prsti obeh rok, da ima Maribor vendar samo deset igralcev, ne enajst. “Bravo!” je Krunoslav Jurčić v smehu pohvalil vprašanje, Pušnik pa spomnil, kako s(m)o ga po odločilni tekmi za prvaka 2002/03 krivili, ker je Celje v Ljudskem vrtu tekmo končalo z dvanajstimi in so “nekateri” trdili, da je tekma neregularna.
NAJBOLJ BIZAREN RUMENI KARTON • IVAN ŠIMURINA (Koper) Če je Aleš Mejač postavil osebni, najbrž pa tudi klubski rekord, s kartonom v eni sami sekundi [Davor Drečnik mu ga je pokazal takoj, ko je drugič vstopil], je Ivan Šimurina izenačil rekord lige, ko je dobil rumenega, ne da bi sploh vstopil. Zakaj? Na tekmi sodniške inovativnosti je brcnil žogo s klopi, ki jo je grel vseh preostalih 90 minut, nazaj v igrišče, da bi Koper pridobil na času [in naposled odnesel tri točke z zmago 2:1 v Gorici]. Dragoslavu Periću ni ostalo nič drugega, kot da je Šimurini pokazal rumeni karton. Ne da bi ta sploh igral.
NAJBOLJŠI GOSTUJOČI NAVIJAČI (Krško)
Krčani so prišli v Ljudski vrt v takem številu, da so si izbrali dve tribuni. Severno, kamor so šli Nuclear Power Boys, najboljši povratniki na navijaško sceno zadnjih nekaj sezon, in zahodno, kjer so se drli in kričali, še posebej, ko je David Poljanec stisnil častni komad. In ne pozabimo, Krško je prišlo v Maribor v tretjem krogu kot vodilno moštvo PLTS! Gostovanje je bilo tako vzhičeno, da sta Tomaž Perovič, trener Krškega, in njegov pomočnik zamudila začetek drugega polčasa, ko je takoj na začetku zadel Agim Ibraimi. Že takrat se je Anteju Šimundži videlo, da bi – sveže po izpadu iz kvalifikacij za ligo prvakov – raje imel znova takšne probleme, take, kot jih je imel pri Aluminiju in Muri. Ni kaj, Krčani so se res izkazali na kar nekaj tekmah in marsikdo si želi, da bi ostali v ligi. Častna omemba: Terror Boys! Zakaj? Ker pridejo na tekmo. Pa če jih je petnajst (Zavrč) ali pet (Maribor).
NAJBOLJ GLASEN NAVIJAČ • Neimenovan (Celje) Ker od fuzbala kmalu ni bilo več kaj veliko, saj je Jure Travner pomagal Olimpiji, da se je na Areni Petrol poigravala s Celjem, Andraž Šporar pa je stisnil vse štiri komade (4:0), peščici navijačev (1250) ni ostalo drugega, kot da bodri svoje Celane po svoje. Itak so bili zadovoljni, da so med tednom Ljubljančane pehnili iz pokala. In se je našel navijač na severni tribuni, tisti glavni, ki je navijal malo za Celje, malo za Olimpijo, pa spet za Celje, znova za Olimpijo, nato malo utignil in nato zakričal: “Begunci!”
NAJBOLJ ISKRENA PONUDBA • Jernej Javornik (Rudar) Igrišče je res bilo… No, ni bilo. Uboga zelenica v Velenju. Pa so bili svoj čas, v nekih drugih časih, nanjo upravičeno ponosni. A letos poleti je bila neka zamuda s skrbnikom trave, igrišče je namočilo in… Že konec avgusta je bila zelenica v Velenju hudo načeta. Jerneju Javorniku, trenerju s trenutno najdaljšim stažem v #plts (od 7. januarja 2013, sledi Luka Elsner od 21. avgusta 2003 na klopi Domžal), je bilo iskreno hudo. Zato se je opravičil v svojem imenu in imenu kluba. Da bi stvar poglihal, tako, športno in gostoljubno, je Sašo Gajserja, takrat prvega gasilca požara na klopi Maribora, povabil na pivo ali špricer, češ, za dobre stare čase, ko sta se najprej en proti drugemu, nato pa tudi skupaj podila po tej isti, a malo boljši zelenici. “Ah, kje,” je v profesionalnem duhu, ki pač ne pozna časa za špricer ali pivo, odvrnil Gajser.
NAJBOLJŠI KOMENTATOR • TOMAŽ LUKAČ (Kanal A) Seveda ga vsi nimate radi. Nekaterim gre na živce bojda pristranskost, čeprav če bo Lukaču, ki sicer prihaja iz Celja, torej ravno nekje na pol poti med Mariborom in Ljubljano, še naprej očitano, da zdaj navija za Maribor in zdaj za Olimpijo… Je ded zmagal. Ko sem ga v Velenju srečal na tekmi Rudarja z Mariborom, se je lepo zahvalil za pohvale, ki sem jih spisal tukaj, in hkrati potožil, da ko je poleg PLTS prišla še liga prvakov, je ugotovil, kako zajebano je komentirati tri tekme na teden. Fuzbal ima pač omejen korpus besed. Okej, resda ne tako omejen, kot ga imajo nekateri komentatorji na nacionalki [ta je med dodatnimi kvalifikacijami za Euro 2016 pokazala, kako zelo nepripravljena in iz forme je, ko gre za fuzbal], pa vseeno. A Lukač ohranja ne samo formo. Rad ima ta naš fuzbal. Sliši se. Povzdigne glas, vesel je vsakega gola in ko dobi še malo predaha ob oglašanju novinarjev s terena (Tadej Vidrih, Nada Pavšin, Božidar Bulat…), je Kanal A medijski zmagovalec, ki je pokazal, da je tudi naša liga lahko cel žur. No, Kanal A in podcast Ofsajd [malo samoreklame].
Foto : Kanal A
NAJBOLJŠI VZKLIK • HOČEMO PIVO (Viole) Ko je tam, v začetku poletja še ornk žgalo in se je v parlamentu spet šušljalo pred tem, da bi morda na stadionu ponudili alkoholne pijače še splošni populaciji (in ne samo vipovcem), so v prvem krogu mariborske Viole glasno izrazile, kaj hočejo. “Hočemo pivo!” so kričali v prvem krogu proti Zavrču. Kot se je izkazalo, so si piva po tekmi – pivce za živce – želeli sploh pri vijoličastih, saj sta po tej tekmi šla Aleš Mejač (krivec za gol Zavrča) in Dalibor Volaš (podajalec pri izenačujočem golu) morala v B ekipo. Mejač in Volaš sta se kasneje vrnila, pivo žal ne. So pa dobili po odhodu Šimundže tisto, kar so jasno sporočili Jurčiću: “Hočemo fuzbal!”
Najbolj sporen (ne)ofsajd sezone? [Screenshot: prvaliga.si]NAJBOLJŠI PR • MESTNA OBČINA (Koper) Kot nama je v Ofsajdu 8 povedal Simon Maljevac, so se v Kopru odločili za prav poseben način komuniciranja z mediji. Ker so se hermetično zaprli [morda zato, da so se ob prihodih in odhodih malo bolje najprej prešteli po sistemu prvi, drugi, prvi, drugi…], so tako vse novinarje raje napotili kar na mestno občino Koper. Koliko dela imajo tam zavoljo vprašanj, povezanih z delom župana Borisa Popovoviča, pa je znano… Ampak! Pozor! Koprčani, ki imajo stalno prebivališče v Kopru, na Bonifiki zgolj pokažejo osebno izkaznico in – hop! So že noter!
NAJBOLJ MODNI TRENER •ANDREJ KASTREVEC (Krka) Andrej Kastrevec je že sam po sebi impozantna pojava. Najbrž zaradi gologlavosti? Mogoče, možno. Gospod, ki te dni obhaja leto dni, kar je sedel na klop Novomeščanov, najraje nosi črno kombinacijo. Črne hlače, črni suknjič. No, za osončeno gostovanje Maribora na Portovalu si je omislil še dodaten modni dodatek. Črna očala. Gangstersko, vam povemo. Res. Nekaj časa je delovalo, vijoličasti so delovali še kako prestrašeno, na koncu pa – ko je Kastrevec zaradi vse bolj zahajajočega sonca že snel očala – odnesli vse tri točke.
DRUGI NAJBOLJ MODNI TRENER • MARIJAN PUŠNIK (Olimpija) Marijan Pušnik ne deluje ravno monotone sorte. Najbrž res ne. Zato ima najbrž v pogodbi, predvidevamo, določeno, v kakšni opravi naj predstavlja Olimpijo. V toplejšem delu je to bil zeleno-beli šal Olimpije, sledil je fluorescentno zeleni pulover, ki ji je, ko je stisnil mraz, dodal še zeleno jakno, s katero je bolj viden od vseh redarjev na stadionih gor in dol po državi.
MIŽEČI SODNIK • MILOVAN NIKOLIĆ (Kanal A) Glavna težava Milovana Nikolića ni ta, da ni pretirano televizijčen, še zlasti pa ne za komercialni tv. Njegova glavna težava je, da ne ve točno, zakaj je tam. Ali pa mu nihče še ni povedal. Nikolićev življenjepis je, okej, skrben in to, vendar še vedno ne takšen, da bi lahko komentiral tako sem-in-tja delo sodnikov, ki so sodili hudo bolj pomembne in zahtevnejše tekme od njega. Če je Mateo Beusan iz HTV k nam pred leti prenesel “Oko sokolovo”, ki smo si ga tako želeli, no, potem gospod Nikolić gotovo ni to. Apologeta (pre)dobro plačanih sodnikov, ki so največji poraženci jesenskega dela prvenstva in bi morali vsi skupaj na resne priprave [in po možnosti pred občinstvom, ker jim večje število gledalcev povzroča hude preglavice], pač ne potrebujemo. Takega že ne.
REKORD LIGE • MIRAN VUK (Zavrč) Ne potrebujemo Slavka Jeriča [MMC], da bi ugotovili, kdo je podrl rekord. Itak. Miran Vuk. Trenerja je zamenjal kar štirikrat: začel je Ivica Solomun [“On nam je zapravil Evropo!”], nadaljeval je Slavko Matić, ki je na sedmih tekmah petkrat zmagal & dvakrat remiziral in odšel v Koper [“Tam je dobil 3.000 EUR in stanovanje!”], Vuk je stopnjeval z vele imeni in pripeljal Petra Paculta za vsega dve povprečni tekmi [“Za ta denar pričakujem od njega več!”], dokler se ni odločil za Milka Djurovskega, ki je v Zavrču na štirih tekmah spravil Zavrč v polfinale pokala [prek Drave] in zbral dva remija ter uspel povedati predvsem to, da je za Sportal končno povedal, kakšna napaka je bila, da se je pred sedmimi leti odločil in šel za trenerja v Maribor in ne Olimpijo, da bi se na koncu Solomun vrnil nazaj na začetek. Najbolj bizarno? Zavrč je še vedno peti [mesto, kjer je končal v prvi in drugi sezoni med elito] in še vedno z resnimi možnostmi za Evropo. “V Lendavi!” pravi Vuk, če ga vprašate, kje bi igrali evropske tekme. Doslej so slovenski klubi v tej sezoni opravili devet trenerskih menjav.
PRESTOP JESENI • ALBERT RIERA (Zavrč) “Skupaj lahko tega dojenčka vzgojimo, krepimo in tudi izobrazimo!” je ob prihodu rekel Albert Riera. Ni kaj, Miranu Vuku je uspelo… Ma, vse. Samo da sta Slavko Matić in športni direktor Dušan Petković kmalu odšla, Riero pa pustila v Halozah. Španec, ki je bil v kadru Španije leta 2008, ko je furija prvič osvojila Evropo, je doslej na 8 tekmah zbral 437 minut, 2 asistenci in 2 rumena kartona. Gola še ni zabil, je pa ponudil že nekaj prečk in vratnic. Glede nato, da ima ženo in tri otroke v Omsku, mu Vuk pušča prosto med reprezentančnim premorom. Še vedno pa je menjava Zlatan Muslimović (prej BiH) – Albert Riera (prej Španija) v majici Zavrča, ki je nekako prišla tudi v roke Pepeja Reine, še vedno kultni prizor. Ja, to lahko uspe samo Miranu Vuku.
Foto: Zavrč
NAGRADA ŠTEFANA ŠKAPERJA • MARCOS TAVARES (Maribor) Nagrada sicer uradno nosi tega imena, a bi jo lahko. Šestnajst let je že, kar je Štefan Škaper brcnil uspešno še zadnjič žogo. Bil je 29. avgust 1999, v dneh, ko se je Mariboru mudilo prvič v ligo prvakov. V 18. minuti tekme v Velenju je Škaper zabil še svoj zadnji in 130. komad v PLTS. Deveta sezona, 226. tekma. Dras in gol! Mura je na koncu tekmo dobila z 1:2, Škaper pa je do danes ostal tudi najboljši v hat-trickih. Do 130. se je še lani, ko je Marcos Tavares s 17. zadetki znova postal najboljši strelec lige, zdelo neverjetno daleč. Ampak letošnje prvenstvo bo drugačno. 17 ne bo dovolj. Gole je treba štepat’ in Tavares je resno zavihal štucne. Prišel je že do 112. gola, letos jih ima tako že 10. Če bo tako priden in zdrav in na voljo še naslednjo sezono… Se zgodi, da bo Štefan Škaper, prvi golgeter Prekmurja, nekega dne celo ujet. Do takrat pa, slava mu!
NAGRADA ZORANA UBAVIČA • ANDRAŽ ŠPORAR (Olimpija) Prav v soboto, na dan derbija, se je bil poslovil. Zoran Ubavič. Nadkralj. Takega golgeterja zlepa ne boste našli. 142 tekem za Olimpijo in 112 komadov. Bamf! To je bil kralj. Njegovih 29 golov iz prve sezone 1991/92, ki je štela 40 krogov in je v njej sodelovalo vse živo [Ljubljana je imela kar 4 klube med elito], je še danes nedosegljivih – najbližje sta prišla Sašo Udović [1992/93, Olimpija] in Štefan Škaper [1994/95, Beltinci] s 25 komadi. Kot sta nedosegljiva tudi 102 gola, ki jih je takrat sprašila Olimpija, ki pa je letos na dobri poti, da se temu približa [50 golov po polovici prvenstva, ki pa ima 36 krogov]. Andraž Šporar je pri 17 golih, od tega je kar tri štihnil na dveh derbijih, in bi lahko prišel blizu, če bo le ostal v Stožicah.
NAGRADA SEBASTJANA GOBCA • RAHMANOVIĆ & ŠME (Koper) Gobec, ki se je lepo poslovil tako, da je videl Celje znova v Evropi in zdaj pomaga v vlogi športnega direktorja, je rekord tako po številu nastopov (488) kot tudi rumenih kartonov (146), čeprav je bil Amir Karič (110 rumenih kartonov) dostojen tekmec. No, trenutno ima največ rumenih kartonov Amar Rahmanović (Koper, 8 rumenih), ki pa je po točkah nefairplay lestvice za soigralcem Denisom Šmejem (4 rumeni, 1 direktni rdeči). Ampak… sezona je še doooolga. Sicer pa Koprčani vodijo tudi pri ofsajdih.
Evo. Polovica prvenstva PLTS je… Mimo. Točno na polovici smo, dame in gospodje! In nekaj stvari je že jasnih. Največ ofsajdov ima – Koper. Daleč največ. Jah, pa bi človek pričakoval, da bodo prav v Kopru, kjer biva naš bojda najboljši sodnik zadnjih let, najbolje vedeli, kako nadmudrit ofsajd zanko..
Ko je šlo tako daleč, ko nismo več vedeli, kje se igrišče sploh konča in kaj pomeni za ofsajd, če se igralec vrže v avt [Euro 2008], sem vprašal kar Damirja Skomino. Takrat je bil še zgolj četrti sodnik in celo v tej vlogi stopil na sceno na tekmi Avstrija – Nemčija, ko je bila cela štala in celo kazni. Kdo bi bil vedel, da mu mednarodno kariero pohabil ravno ofsajd. V Parizu. Dva ofsajda. Uf.
Ampak Skomina je takrat na vprašanje, kako bi razložil ofsajd nekomu, ki pojma nima, povedal, da ne bi uporabil besed, temveč igrišče ali, vsaj, posnetke. In ja. Ofsajd je res zajebana stvar. Ni tako izi, kot vsi mislimo, da je. Angleži so si šli pravila razlagati po svoje, da je stvar še bolj zakomplicirana. Ampak, eto, uradno, da ne boste rekli, da nismo prebrali in se napiflali. Najdete tukaj. Zdaj pa… Rekorderji in vsi, ki so se ujeli v prepovedanem položaju. Uradno. Pri statistiki sem si pomagal s podatki minute-by-minute, ki jih tipkajo bolj ali manj vestna očesa statistikov Prve Lige Telekom Slovenije.
Gospod, ki pove, zakaj je tako, kot je [Screenshot: Kanal A]
POSAMIČNO [18. KROG]
15 – Jaka Štromajer [Koper]
14 – Josip Ivančić [Koper]
14 – Andraž Šporar [Olimpija]
14 – Marcos Tavares [Maribor]
14 – Blessing Eleke [Gorica]
12 – Ivan Firer [Celje]
REKORDI – POSAMEZNIKI 4 – Ofsajdi na eni tekmi [Andraž Šporar, Josip Ivančić]
5 – Zaporednih solo ofsajdov na štirih tekmah [Dejan Glavica]
Če bi Handanović tu žogo odbil, … [Screenshot: Kanal A]
KLUBI [18. KROG] 49 – Koper
43 – Olimpija
42 – Maribor
33 – Celje
31 – Krka
30 – Krško
28 – Domžale
27 – Zavrč
24 – Rudar
21 – Gorica
REKORDI – EKIPNO 3 – Tekme zapored brez ofsajda [Rudar, Krško]
TEKME BREZ OFSAJDA Celje – Zavrč (2:1, 6. krog)
Domžale – Krka (3:0, 14. krog)
NAJVEČ OFSAJDOV NA TEKMI 9 – Rudar – Olimpija [2:7]
8 – Rudar – Celje [1:7]
Najbolj sporen (ne)ofsajd sezone? [Screenshot: KanalA]
1. FC LUKA KOPER [49 ofsajdov]
#1. – #9.: 23
#10. – #18.: 26
POSAMEZNO 15 – Jaka Štromajer
14 – Josip Ivančić
3 – Ivica Guberac, Goran Galešić, Amar Rahmanović
2 – Mitja Lotrič
1 – Denis Halilović, Dalibor Radujko, Domen Črnigoj, Jan Andrejašić, Damir Hadžić, Patrik Posavac, Sven Dedić, Davor Škerjanc.
Taka klasična, obič(aj)na, medtedenska zmaga. Okej, saj vem. Ni. Šest komadov na hladno sredo ni, ono, nekaj običajnega. Ne pride vsak teden. So pa običajne take tekme, če ima klub resne ambicije po ambicijah. To, prav to, Maribor spet ima. Cilja tja. Na vrh. Itak. Gladkih 4:2, ki niti enkrat, niti ko se je ustavila igra sredi prvega polčasa ali ko je Gorica takoj po odmoru znižala na 2:1, ni dajala vtisa, da bo G0rica odnesla kaj več kot upanje, da bo naslednjič v Ljudskem vrtu še vedno tako visoko na lestvici. In da bo prišel ta dan, ko bo po petih letih spet nabila vijoličaste. Maribor? Izi-pizi, dokazal je, da ima širino v kadru [Dino Hotić!] in da je remi na sobotnem derbiju [2:2] vzel kot napredek in motivacijo za naprej. Krunoslav Jurčić drži poskakajoče pubece na gumitvistu z Olimpijo.
Ravno na takih tekmah se dobiva prvenstva, na takih v nizu, med tednom, ko padeta temperatura in obisk. Od štirih zadetkov Maribora si je Gorica kar dva zabila praktično sama, saj je Alen Jogan podaril žogo Sintayehu Sallalichu, nato pa še brcnil v lastno mrežo odbitek istega igralca. To je res slab dan. Uf. Boli. Prvi gol Ibraimija pa je bil protinapad, kakršnega so Goričani najbrž na poti na tekmo planirali sami, četrti pa opomin, da se tako pač v Ljudskem vrtu nima smisla odpreti [kar so letos izkusili najprej Krčani, nato Koprčani in nazadnje dvakrat Velenjčani].
In dva prejeta zadetka? Prvi je bil iz ofsajda, drugi pa iz pomanjkanja zbranosti na samem koncu, čeprav je bila priložnost še za 5:2, kar je pač dvoreznost Srebrničevega sistema [Gorica ima na četrtem mestu bizarno gol razliko 29:30]. In drugo? Maribor je dovolj hitro rešil tekmo, da je lahko Jurčić radodarno talal minutažo. Dino Hotić 25 minut, Damjan Bohar 20 minut. Sledi pet ugotovitev.
Gregor Bajde x4 Rudar. Krka. Olimpija. Gorica. Še mesec nazaj je bil Gregor Bajde tretji napadalec. Bil bi morebiti četrti, če ne bi Dalibor Volaš imel svoje “zgodbe”. V sistemu z enim napadalcem in tretji napadalec? Uf. Zdaj je prvo ime mariborskega napada, z dolžnim spoštovanjem do Marcosa Tavaresa, ki mu je nastavil gol proti Krki tako, kot mu ga je tokrat Marwan Kabha. Bajde je najbolj agilen izmed vseh napadalcev, z največ zagona, želje in gibanja. To je tisto, kar so vijoličasti potrebovali, čeprav smo nekateri sprva v fanta, ki je prišel iz Celja, tudi nekoliko dvomili. Zdaj ne dvomimo več. Gregor Bajde je v top formi.
“Čakal sem, da sem Bajdeta spoznal. Kajti vsakič, ko smo imeli reprezentančni premor, sta skupaj s Hotićem odšla v mlado reprezentanco. Čakal sem na ta znak, da je živ(ahen). Dobil sem ta znak v Velenju, ko smo izgubili 0:1 v pokalu. Ima energijo.Vprašanje je bilo samo vstopanje v tekme, ima dobro energijo. Mislim, da bodo tudi drugi lahko pokazali to,” je povedal Krunoslav Jurčić po tekmi. Statistični fakt za Jurčića: Bajde je vse štiri gole zabil, če je začel tekmo.
“Čakal sem na ta Bajdetov ‘znak’!” – Krunoslav Jurčić
Sodniki res niso problem #plts? Blessing Eleke je dal enajsti gol, kar pa bi moral biti njegov štirinajsti ofsajd [ta je sicer prišel na vrsto malo kasneje]. Tako ste vsaj pisali in govorili, takoj po golu. Imeli ste prav, tako se vidi tudi na posnetkih. Eleke – čisti ofsajd. Nov feler. Obupen. Meter v ofsajdu. Mariborska klop je vstala, Jurčić je krilil, za njim še igralci, a manj kot v Ljubljani – zavedajo se, da jih publika in javnost opazujeta. In da ima lahko jamranje nad sodniki [razen če spisete maturitetno dolg esej, kot so to storili pri Domžalah] tudi kontraučinek. Igralci Maribora so skočili in predvsem kazali na Francija Pavliča [Laze v Tuhinju], prvega pomočnika anemičnega Dejana Balažiča [Ljubljana]. Maribor je sicer takoj znova povišal, vendar znova so sodniki posegli ne samo v igro, ampak tudi v rezultat, kar pa tokrat ni dalo podpisa na lestvici.
Čas je, da nekdo za takšne napake odgovarja. Pa nekdo višje od Drečnikov in Pavličev. Liga je pač – to lahko po polovici prvenstva že rečemo – postala prevelika za sodnike, nevajene takega pritiska. Pol Ljudskega vrta se je smejalo, ko Balažič ni upal pokazati rumenega kartona Sallalichu za rokometni vložek. Pač. Nikomu ništa.
Učinkovitost Maribora v napadu Največja prednost Jurčićevega Maribora je v zgornji četrtini terena. Torej vse, kar je naprej od zadnjih veznih/drvarjev. Tam Maribor preprosto zmore več, čeprav je prvi polčas po prvem in pred drugim golom dolgih 20 minut znova spomnil na tiste “anti” čase, ko je Ante Šimundža verjel, da bo žoga že nekako prišla do gola. Sama od sebe. Hvala bogu je to preteklost. Ne še povsem, a je. Kar se je prej na sredini končalo, se zdaj začne. Žoga pride do napadalcev, ampak se za to gara in pomaga, ko se igra s hrbtom proti golu [Tavares].
Gregor Bajde se je na levi strani tudi dokazal kot hvaležen, trpežen in predvsem kondicijsko suveren igralec, kakršnega takšen Maribor nujno potrebuje. Nekoliko je bila vprašljiva znova le igra Ibramija – ob odsotnosti Dareta Vršiča: znova je dobro mislil, a je to počel prevečkrat, čeravno ni sam kriv, da gre žoga vedno k njemu. Maribor pod Jurčićem z manj kakovostnimi tekmeci precej lažje igra. “Prave” pa premalokrat dobi. Zato je motivacija, ko pridejo na vrsto tako (ne)razpoloženi tekmeci, toliko bolj ključen faktor.
Preveč odprta Gorica? Človek bi pomislil, da Miran Srebrnič ni bil branilec v svoji igralski karieri. Vse stavi na napad… Ni plač, ni obrambe? Pa saj… prvih četrt ure je še šlo. Andrej Kotnik je na levi strani stal tako visoko, da ga je še Aleš Mertelj, provizorični desni bek, čudno gledal. Stavili so na protinapad, pa jih je prav to pokopalo takoj na začetku. Nato pa obupna predstava Alena Jogana, ki je podaril drugi gol in dal tretjega. Res obupno za Srebrničevo četo, ki bo ena tistih, ki komaj čaka na zimski premor, saj so vse dlje tisti časi, ko so resno krojili vrh lestvice.
Še gol Elekeja, ki bo imel vse več razlogov za odhod, je bil dosežen iz ofsajda. Obramba pa živa groza. Mariboru so podarili zmago. Na mestu je bilo vprašanje, zakaj je Maribor za Gorico tak bav-bav. Štirikratni državni prvaki, ki so vijoličastim z nekimi drugimi fanti v predprejšnji sezoni snedli pokalno lovoriko, niso vijoličastih premagali že od leta 2011. In to v štirikrožnem sistemu. Srebrnič? “Odločile so naše napake, proti Mariboru moraš biti pa 100%, če želiš odnesti vsaj točko.”
Zimski obisk: 2.000 Maribor [500 Ljubljana] Dva tisoč duš – ko zveš hkrati, da jih je v Ljubljani četrtino tega – niti ni tako malo. Jap, še enkrat, sploh če je po derbiju v Stožice štiri dni kasneje prišlo zgolj 500 gledalcev. Oziroma v Krškem še 100 gledalcev več kot v prestolnici. Uf. Bizarno. Postderbi efekta torej ni bilo, res pa je, da bo pravi efekt derbija viden za vikend, ko Maribor v soboto gosti Zavrč, Olimpija pa v nedeljo Gorico. Okej, Kanal A, bojda rešitelj slovenskega ligaškega fuzbala, ki pač planira svojo shemo očitno dovolj vnaprej, da prestavljenega kroga ni uvrstila na spored v času, ko ima svoj vse bolj prodoren produkt Svet.
Obisk v Ljubljani in odločitev Kanala A po derbiju nekoliko izgublja na momentu, saj je do zimskega premora še nekaj zanimivih krogov, nenazadnje pa Olimpija in Maribor tečeta mrtvi tek in samo čaka se, komu bo prej spodletelo. In takrat bi vsak rad bil zraven. Res pa je, da takšna premoč – kot v zaostalih tekmah 18. kroga – pač nima takega draža kot izenačeno napeti derbi. Čaj za novinarje – takoj po prvem golu Ibraimija – je znova lepa gesta Ljudskega vrta, saj vse tiste, ki tipkamo med tekmo, pošteno nazebe v roke [fond za rokavice, s katerimi se lahko tipka, bomo kmalu odprli, nato pa razpisali referendum za benificirani delovni staž].
Najbolj naju je z Renejem, ki je pač bil mega lačen, sesulo kake pol ure pred tekmo. Sva v tisti restavraciji, pod Areno Petrol. Dobesedno pod stadionom. Pride kelnar in drmne: “Kaj danes je kaka tekma?” E, te kar malo potre, sesuje, potolče. Ampak tako je pač na terenu.
Kot neprava kavč selektorja sva z Renejem šla v Celje, kjer je Olimpija povozila domačine. Ampak nič zato. Primož Cirman še verjame. O, ja. Ker ve. Da je Faik Kamberović bil najboljši, ki je kdaj žogo brcal na še tisti legendarni Skalni kleti. To je bil najbrž najboljši, vsekakor pa najdaljši Ofsajd doslej. Sedmi. In ne šesti, kot se je Jaši zatipkalo, hehe.
Cirman. Primož Cirman. Tako. Zdaj vemo. O Celju več in vse. Skoraj vse. Kot je rekel Rene: škoda, da ni več Primožev Cirmanov gor in dol po državi, ob klubih#plts. Ki povedo tako, da vidimo, zakaj je nogomet ta igra, ki jo imamo tako radi [in čakamo, da se Eventim končno enkrat spravi k sebi]. Cirman je govoril o tem, kakšna je razlika med rokometom in fuzbalom, pa tista je bila luštna o tem, kako so Celjani bili lani najbolj gledljiv tim, letos pa…
Ja, Celje je res pehnilo ven Olimpijo iz pokala, a potem v soboto, kamor se je odpravila ekipa Ofsajda, dobilo po gajbi [beri: Jure Travner]. Štiri nula. Štirikrat Šporar. Bum, bum, bum, bum. Ampak zgodba v Celju je tako širša, da je Cirman ponucal 45 minut. No, raztegnilo se je, ker je želel še kaj povedat o, jasno, Mariboru.
Kaj povedat o Mariboru? Močno, golijade, pucnjave. Ni, da ni. Dvakrat čez Rudar, tisti Rudar, ki je v Velenju spomnil na neke druge čase. A zdaj Maribor melje. Da je res vprašanje, kaj bi bilo na derbiju, za katerega še vedno ne vemo, ali bo ali ne.
Domžale so spisale doktorsko disertacijo na temo Psihoanalitični vpliv sodnikov, v glavni vlogi predsednik kluba Oražem. Zavrč je namreč odnesel tri pike iz Domžal, ki so res v mini krizi. In ne samo to, da boli še bolj: Milko Đurovski, ki je ta teden povedal, da je bila napaka, da je šel v Maribor in ne v Olimpijo, je spravil Zavrč tudi v polfinale pokala. Miran Vuk je gotovo srečen. Zelo manj pa vsi, ki spremljamo te predstave naših glavnih sodnikov, ki pokasirajo 545 EUR bruto na tekmo. Huf. Boli.
Druge novice? Krško hara, Gorica pada. In prešteli smo nenormalno veliko število prekrškov na tekmi v Kopru, kjer je Krka odnesla piko, ki bi lahko bila kaj več. Še kaj? Še? Pa saj je, kolikor hočete, to je najdaljši podcast v zgodovini Ofsajda.
Še enkrat hvala Primožu Cirmanu in tudi NK Celje za ustrežljivost in prijaznost. Forza!
#Ofsajd najdete na @ofsajd, na iTunes, na Soundcloudu in vsak ponedeljek ob 17.00 na www.youreupradio.com vse v sodelovanju z GT22, ki nas prijetno gosti. Najdete nas tudi na platformi www.urbani.si [Ajnfoh, Aufbix!], prijetno pa o nas razlaga tudi www.novimaribor.si
Ni derbija, ni panike. Nič zato. Se zgodi. Ofsajd nadaljuje. Od remija do remija do končne zmage. Aha. Seveda. 15. krog je poskrbel, da je Gorica padla na tretje mesto, Domžale pa na drugo. Ja. Jaša pravi, da bodo Domžale še resno drmale sceno in lestvico. Rene odkimava. Boki pa se celo oglaša. Aha.
Rene je imel tako srajco. Po dva in dva knofa skupaj. Boki se je postrigel [če to vidite na fotki, kapo dol]. In Jaša se je vrnil k štajerščini. Ja, to so top novice minulega, 15. kroga. Kaj pa bi? Derbi? Nak. Ne. Ne po sedmih urah.
Okej, ni derbija, ampak Ofsajd je. Najkrajši doslej! Že zato si zaslužimo svojevrstne pohvale, pa ker sva z Renejem pogledala, zakaj sta Rudar in Celje v top vzponu, tako velikem, da bi se Rene kar v Cele zapeljal v soboto? Morda pa res. Domžale so pehnile Gorico in šle na drugo mesto, ampak Reneja to – za razliko od Jaše – ne skrbi. Kot tudi ne pokal. Aja, pa Rene je bil edini vesel, ker je derbi odpadel. Ampak ima legitimne razloge. Aja, pa v Novem mestu so baje bolj slabo šteli gledalce. Baje jih je bilo več? Baje. Bojda. Morebiti. Krka je pehnila Krško na zadnje mesto. Šmrk.
Nekaj smo rekli tudi o Ljudskem vrtu. Ja. Zaradi Ukrajine. Če tekma bo, kot je pripomnil danes zelo usta sukajoči Boki. Prva liga Telekom Slovenije gre naprej, tukaj je še Pokal Slovenije, Rene je z glave trofil, katerih 7 Slovencev je drmnilo kaki štikl v Ligi prvakov, za Slavka Jeriča pa imava vprašanje: kolko je doslej rekord trenerskih menjav pri enem klubu v eni sezoni, glede nato, da je Zavrč že pri četrtem strokovnjaku samo v tej jeseni… Aja, pa Krško je nabralo kar 7 ofsajdov! Kolko je to rekord na tekmi #plts, ha? Nas prav zanima ;).
#Ofsajd najdete na @ofsajd, na iTunes, na Soundcloudu in vsak ponedeljek ob 17.00 na www.youreupradio.com vse v sodelovanju z GT22, ki nas prijetno gosti. Najdete nas tudi na platformi www.urbani.si [Ajnfoh, Aufbix!].
![Pet ugotovitev: Maribor – Zavrč [3:3]](https://urbani.si/wp-content/uploads/2015/11/FullSizeRender-11.jpg)
![Najbolj sporen (ne)ofsajd sezone? [Screenshot: prvaliga.si]](https://urbani.si/wp-content/uploads/2015/11/olimpija-1.jpg)
![Pet ugotovitev: Maribor – Gorica [4:2]](https://urbani.si/wp-content/uploads/2015/11/FullSizeRender-5.jpg)
