Ratalo je skoraj vsakič. Ampak res skoraj vsakič. Pač poklical si, če ni bilo druge. Tam, najkasneje dvajset do osem. Sms si itak poslal že prej. Če ni vžgalo meni, je V. pisal. V nemščini. Dobri, freh nemščini. In smo jo dobili. Ne sicer čisto, čisto vedno. Ampak ene 75% uspešnost, tu nekje pa smo bili. Vsaj. Mogoče 80%.
Zadnja stacionarna številka, kamor sem redno klical, tako ni bila tista domov. Mi, ki še vemo, da je bil Maribor nekoč 062. Pa smo bili itak premali, čeprav smo vedeli, da smo sprva imeli pet cifer za 062. Toda bistvo je drugje. Zadnja stacionarna cifra je bila, najbrž je bila, tista, ko si klical na Radio SI. Med 19. in 20. uro. Vsak dan? Pa možno, da ja, čeprav najbolj pa med tednom.
Radio SI je bil tam zate, ko še sam nisi vedel, kdo in kaj točno si. Kdaj in zakaj smo prešaltali ravno na ta radio, ne vem. Vem pa, da so onemoglosti vrteli Čas od Dan D. Dvajset let tega, preko prsta. Ko sva z V. prišla v stanovanje v Šiški, zadaj za Celovško, Na jami, je to bil eden tistih vmesnih časov. Mi, 1985, smo itak ena taka premešana generacija. Malo tu, malo tam.
Prepozni za prejšnji sistem, prepozni za kao novega. Nismo imeli ne devetletke, ne bolonjca. Ko je Mark naredil facebook, smo dali skozi IRC, MSN, MySQL ali kaj je že bil. Imel si winamp in nekaj štiklov, diskman je imel antišok, ampak ni šel ravno v vsak žep. Zlati časi Radia City so bili glih za glih, čeprav se je čutilo, da bo šlo marsikaj drugače in na novo.
Ko smo prišli v Ljubljano, še nisva imela interneta, na mizi v moji sobi je bil tv katodni ravno tako širok, da je šel do stene in ne čez rob. In imela sva radio uro. Ono, kockasto. Od moje pokojne babice. Ni vleklo slabo, sploh ne, malo si moral ročno naciljati frekvenco in gremo. In tako je prišel Radio SI. Tam, leta 2004, 2005, 2006. Nastal je seveda že precej prej kot MM2, torej ememcvaj, leta 1985, potem je bil Radio Maribor International (1992), leta 1999 se je preimenoval v Slovenski turistični radio (STR), od leta 2001 pa je Radio Slovenia International oziroma Radio SI.
Ko smo klicali za glasbene želje, je bil Radio SI, če se ne motim, izključno tujejezičen. Nobenet te kičaste, prijazne, na pol komercialne vljudne slovenščine, ki je prišla kasneje. Ne. Radio SI je bil ali v nemščini ali angleščini. In ko si klical tja, si, če se spomnim prav, govoril v angleščini. Ali pa sem že pri skoraj 40 malo senilen? Ne vem. Vem pa, kako kul je bilo poklicati tja. Že zato, ker so tja taki klicali in pisali. Ni šlo čez, to niso bili časi omejitev, nič takega ni bilo v tistih glasbenih željah. Nobenega dokumentarca ali nostalgije ne bo po njih. Bo pa po občutku. In tistem, da si pač malenkost več upal zinit ali napisat. O, kako smo pecali. In s kakimi komadi. In če si bil res nadroljan, si seveda zafehtal November Rain. Skoraj devet minut, da so te kleli klicatelji gori, doli, naokoli.
Radio SI je nato, kasneje, postal vse bolj domač. S tem je, vsaj zame, izgubil marsikaj. Pa res nisem pristaš tega, da je tuje vedno boljše. Ne, ne. Ker speakerji tam? Ti ljudje so znali reči »world« tako, da niso zveneli, kot da so doma iz nekje med Hočami in Sibirijo. In enako velja za nemščino. Niso palamudili, nobene politike, še športa komaj kaj. Kratko, jedrnato, malo reklam, sicer pa večinoma res okej muzika. Moderna, pa z malo ščepca tistih pretkanih začimb, da je dišalo po kvaliteti.
To je bil Radio SI. To je radio, ki ga doma, kjer imamo res stari radiokasetnik na mizi, za katerega mi je bilo rečeno, da ne dela že dolgo ne, ko sem ga vzel izpod kavča, pa je seveda delal, skratka, Radio SI je radio, ki ga rad vklopim za vikend. Sploh sobota ali nedelja, tam, popoldan. Saj ne, da Val 202 ni okej, če bom pisal redne radijske kolumne še pridem do tega, toda včasih sprememba paše. Radio SI je nevsiljiv. In zna skombinirati domače (Mi2 in taki) s tujim. Sam sicer nisem pristaš r&b melosa, ki se je vmes precej udomačil in prerinil naprej. Še manj pa sladkobne slovenščine, ki bi bolj sedla na komercialne postaje.
Hudo je tudi, ko ni native speakerjev, ki imajo povrhu še močan naglas, za nameček pa še zvenijo, kot da se morajo še trikrat odkrehati. To so pomanjkljivosti. Ni pa pomanjkljivost, da sestavijo prekrasne playliste, da imajo res top voditeljice in da je Radio Si nekako občutek, večinoma, kot da je taka prijazna, mirna sobota, nekje v nepretoplem in nepremrzlem maju, ko te ujame toplo sonce in daje vedeti, da je lep dan. Miren, fajn, tudi zabaven dan.
Radio SI bi, se mi je zdelo, lahko postal še precej večji. Vsaj tako je izpadlo takrat leta 2005, maja ali junija, ko so Dan D špilali zadaj na širnem travniku. Osebna kriza tistih dni je bila epskih razsežnosti, ko nekomu pir na glavo zliješ, ko se ti lomi srce od tega, ker te je punca pustila, pa vseeno si bil tam, s kolegi, ki so potem naredili resne novinarske kariere. Tudi radijske. In Radio SI je bil tudi radio, kamor si lahko sredi noči, če se spomnim, poslal sms ali pa dobil željo kar tako. Sploh kak Le naprej od Dan D. V pravem času. Lidija Čučko, Tatjana Dolanc, Michael Manske in meni vedno najljubša Darja Potočan, katere glas je bil tako objemajoč in topel, da sem poklical kar nekajkrat tja, da sem se pogovarjal. Pa je nisem poznal. Ne zares. Pa se mi je zdelo, da ona pozna mene.
Zato me je tako jubilejno ujelo, da bo Radio SI letos imel že 40 let. Kot jih bom imel sam. In se samo spomnim časov, ko je bil radio tako prekleto mlad in smo tja klicali s tisto mladostno bebavostjo in idealizmom, kakršnega imaš le tedaj. Pa sploh nismo stari. Radio SI je še naprej glasbeno lahko celo najbolj kuriran za to, čemur je namenjen. Ja, tudi turizmu in vožnji čez našo državo. Kar počne res kvalitetno. Vem, da glasbenih želja nima smisla več vračati, zakaj bi jih? Je pa bilo včasih ravno zato, ker je bil le tujejezičen, en tak sprehod stran od vsakodnevnosti. Ko si poslušal Radio SI, se ti je zdelo, da si lahko kjerkoli. Magari v Londonu. Ali Berlinu. Ko si tja poklical, si si naredil London ali Berlin doma. Zdravo, kaj lahko zavrtite Le naprej od Dan D? Kaj delam? Kosilo grem kuhat. Namenil pa bi jo Radio Si. Hvala.
Pa samo na Pohorje so šli. In to do Mariborske koče. Dostopno, zeleno, skoraj ravno. No, ko si enkrat tam gori. Mariborska koča je najbrž najbolj dostopna koča na celi slovenski transvezali. Ko si enkrat na Mariborskem Pohorju, je kar lep čas vse za ovinkom. Se »nena« nadihaš. Ampak kar se zgodi na Pohorju… Se bolj rado dokonča doli. V mestu. Če na Pohorju »morijo« ptiči s svojimi kakci, še bolj pa kake ojštre borovničke, spodaj v mestu »tamani« Nevidni človek. Ampak Martin Vrenko? Inšpektor Martin Vrenko, kriminalistična policija? On ima po dveh letih čas. Počasi. Boljše več trupel in manj napačnih teorij kakor obratno. Kar niti ni tako slabo. Sploh ne.Vrenko je pač tip, ki ne pozna izraza »sugar daddy«.
Primeri inšpektorja Vrenka so se v nacionalkinem paketu domačih kriminalk, v katere se je po Ekipi Bled in zlasti Jezeru (in nadaljevanjih) ter V imenu ljudstva nezaustavljivo »zabrisala«, izkazali leta 2021 kot najbolj gledana serija doslej. Še najbolj resna kritika je padla na račun tistega, kar je nas v Mariboru, ki smo končno dobili tudi serijo, četudi dobivamo filme bolj po obrokih (Kavarna Astorija; Zvenenje v glavi; Slovenija, Avstralija in jutri ves svet) najbolj »zmotilo«. Uporaba jezika. Da če je že Maribor tako lep, topel, zelen in, kot smo slišali sedaj, »kompakten«, zakaj potem tako tudi ne zveni? Zakaj je Maribor lahko le krasna kulisa za oči, ne pa za ušesa?
Foto: TV Slovenija [zajem zaslona]
Ampak sami primeri umorov in struktura so to pač v ceni ogleda na račun zgledne in »telegenične« dinamike nekako požrli. Primeri inšpektorja Vrenka se nikdar niso vlekli, ogled treh primerov v šestih epizodah oziroma v »polčasih« pa se je mnogo bolj dokazal, kakor se je razbitost zgrudila v Leninovem parku in Dolini rož, kjer se je osnovna premisa šestih delov Jezera porazgubila in smo dobili seriji, kjer se dve epizodi veliko ni zgodilo, nato pa se je zgodilo vse.
Primeri inšpektorja Vrenka so pač drugačni. V ospredju so primeri in žrtve in osumljenci. Šele nato pridejo glavni liki in njihova komaj odstrta ozadja. In zato je Vrenko gledljiva serija. Znova. Ja. Je. Dokler se ubada s primeri in ne z vsakdanjostjo. Koga pa ta zanima?
Gledanost ni vse…
Vrnitev serije Primeri inšpektorja Vrenka je tisto, kar bo in mora biti najbolj presojano. Nacionalka namreč vztraja pri žanru in zaporednih zimskih nedeljah, kar je glede na gledanost smiselno, ne pa nujno tudi v oziru le enega žanra. Pa čeprav smo lani dobili tudi Trigrad, ki ni bil toliko kriminalka, kolikor poetično preizpraševanje staroslovenske nravnosti v moderni izpeljavi, kar je bilo cineastično sprejemljivo, za (naj)širšo javnost pa vendarle preozko. Gledanost seveda ni vse, ni pa v takem paketu nezanemarljiva. Ne more pa biti na tretjem mestu.
Da bi rekli, da smo se prenasitili kriminalk na prvih, kaj, šest, dvanajst nedelj v minulih štirih letih? Najbrž ne, podatki gledanosti bodo podali kontekst, ne bodo pa še zares uokvirili resnega popkulturnega okvira, čeprav ko gre za gledanost in nacionalko sta si pogosto samoumevna (zimski športi, kvizi, razvedrilni program, ko konkurenca počiva).
Foto: TV Slovenija [zajem zaslona]
Popkulturni »šus« pač izklesa nekaj več. Nekaj, kar je Jezero s svojim ledeniškim, polzečim, polžastim tempom premoglo in nastavilo, pa potem v Leninovem parku skoraj zapravilo in komaj nekako povrnilo v Dolini rož. In če je V imenu ljudstva sploh v drugi sezoni napredovala pri upodabljanju slovenskega poceni načina dragega »biznisiranja«, a še vedno uporabljala nekaj zelo poceni prijemov (liki, scenarij, usode), je zdaj znova prišel Vrenko kot najbrž najbolj preprosta serija med vsemi.
Vrenko je sprejemljiv, gledljiv in dostopen, ker rešuje bolj ali manj res le primere. Saj. Je v naslovu, ni?
Vrenko in njegova leta
Ja, Vrenko je pač serija, ki noče biti nič več kot to, kar je. Primeri. Inšpektorja. Vrenka. Glavni lik, ki je glavni pač zato, ker nekdo mora biti glavni, ampak ni pa zares prevladujoče glavni, ne rešuje sebe in svet. Ne. Vrenko hodi na šiht. In v kafič. Ni ravno najbolj sproščen, ni pa vselej napet. Mnogo bolj ima še vedno rad službo, vsaj tako se zdi, ni pa vse, kar ima.
Še kadar serija hoče biti in želi dati »glavnim« likom nekaj ozadja, bi bilo bolje, če bi se res čimprej osredotočila zgolj na glavni primer. Ni ravno moteče, ne skali serije, jo pa upočasni in pelje v slepe ovinke. Nikdar zares v seriji ne vemo, kaj tako muči Martina Vrenka, da je po svoje nekako zategnjen, čeprav ne vemo, kaj točno je. Zagrenjen ni, poklapan tudi ne, radosten spet ne, na štose ni, bi pa vse to lahko bil. Vrenko je Demšarjev lik, ki je na ekranu simbol stabilnosti in preudarnosti. Če mu življenje že da limone, pa si da naročiti limono v svojem dvojnem viskiju in prenaša eno in isto pevko v enem in istem klubu, kamor še vedno zahaja, saj tam pač dela njegova draga Mojca (Katarina Čas).
Foto: TV Slovenija [zajem zaslona]
Vrenka ne definira njegova motoristična in »lederjaknasta« kriza srednjih let. Niti ne vemo, koliko je zares star, vsaj v seriji ne oziroma vsaj sam nimam takega občutka, da bi uganil njegov EMŠO. Vrenka vidno in zdaj že kontinuirano najbolj teži odnos z očetom Borisom (Janez Hočevar Rifle), ampak to priznava šele, ko crkne žarnica, zbeži pa, ko oče pove, kakšne orhideje je mama imela rada. V tem smislu je nerazvit lik, vsaj ko ga spet srečamo in se ne spomnimo ravno, kaj smo o njem izvedeli predlani. V tem oziru je Taras Birsa bolj izpiljen lik, četudi sila introvertiran (dokler koga ne useka), je pa res, da sem Golobove knjige bral, Demšarjevih pa ne.
(Ne)novosti druge sezone
Drugo ključno vprašanja pa je in bo: kaj novega prinaša druga sezona?
Še najbolj opazna razlika v primerjavi s prvo sezono je zamenjava mlajšega Vrenkovega kolega. Dostopni Jurij Drevenšek se je kot dobra ritem kitara Marko Breznik poslovil (»Štipendija. Amerika.« je najbrž najbolj kratek možen opis bivšega sodelavca), prišel pa je Lovro Zafred v liku Tadeja Krajnca. Problem? Pa… Martin Vrenko (Dario Varga) se enkrat zmoti in ga zamenja. Ja, po imenu. Marko… Em… Tadej… Al’ kaj si že. Ampak če je to najbolj opazna razlika… Potem Boris Jurjašević, ki je režiral že prvo sezono skupaj s Slobodanom Maksimovičem, večjih izzivov nima. Špica je enaka, fotografija tudi, dronovski kadri Maribora takisto. In če smo se kaj od produkcije TV Slovenija naučili, smo se tega, da izrazito pač ne bodo odstopali od zastavljenega. Tako je bilo z Jezerom/Leninov park/Dolina rož in tako je sedaj.
Foto: TV Slovenija [zajem zaslona]
Se pa Zafred, rojen Mariborčan, kar vidno, nelagodno in »zapeto« lovi. Priložnost, ki jo je resda v zapeti srajčki in s post-hipsterskimi naočniki zaenkrat zapravil. Neizrazit je, razen ko v pogovoru z mnogo bolj markantnim Črtom Ujčičem (Nebojšo Rakom) vpraša »kaj pa je narobe z Mariborom«? Bojazen ni le, da ga bo so-šef Vrenko zamenjeval za Marka, še večja je, da si njegovega imena ne bomo zapomnili gledalci. Vrenko je namreč serija, ki nima veliko »odboja« od bližnjih likov. Z Mojco se komaj kaj pogovarjata ali pa v povsem odvečnem kadru le molče ob jazz melosu sedita, z očetom se krega o žarnici in ga ne šljivi 5%, še s pričami/osumljenci se pogovarja zelo izbrano. Vrenko tako raje posluša kot govori, zlasti od sodelavcev; Tone (Toni Cahunek) in ekipe.
Primeri + liki = bistvo
Kjer je serija precej mamljiva in hitro oprijemljiva, so sami primeri in liki. Bolj kot imena si zapomnimo njihove vloge. Direktorica Ema Žnidaršič (zelo suverena Pia Zemljič), sodelavka Marta Jenko (mimobežna Nina Ivanišin), študentka/punca Kristina Luzner (prodorna Ana Urbanc)… Zanimivo: same ženske. Vse so soorganizatorke kongresa inštituta, ki je mimogrede na temo ekologije, kar, ugibam, ponazori pač sprehajanje po Pohorju in brisanje ptičjih kakcev (čeprav, količina kakca bi bila bolj za sokola). In vse kmalu potencialne osumljenke, ko se Peter Divjak po teku čez Koroški most (po levi strani, gledano proti centru) in nazaj naposled znajde nekje na samem, kjer prejme močan udarec in ga najdejo nato precej, preceeeej nižje doli na Lentu. Tek čez Koroški most in dokončno hin na Lentu? Zveni sicer kot marsikateri dijaški petek.
Uroš Fürst je kot Peter Divjak sila prepričljiv in morda najbolj dodelan lik, ko gre za samo izvedbo pa tudi scenarij. To obvelja le še za kelnarja Luko Kocjančiča (spektakularno bujno minimalističen Tarek Rashid), ki se ob koncu prvega dela po pobiranju črepinj in štajerskem lej-kaki-so-ovi aufbiksanju s sodelavko Majo Kappel (Sara Dirnbek), »zapali« za zlomljeno Kristino, ki je nekdanja punca Črta, ki ga seveda zmoti, da je kelnar ponudil Fazana in pravo vino, ki je itak lahko samo iz Kungote. In ga – spoiler alert, pozor kvarnik – itak potem zaštihajo. Ja, dva najbolj impozantna lika sta tako sproščena, ker vesta, da ne bosta dolgo. Kar ne pove ravno malo, ne? Odnosi med samimi sodelavci so bolj razkriti skozi kasnejše kriminalistične analize kakor pa neposredno med njimi, kar je lahko kritika, ki pa v kriminalki pač ni tako ostra, kakor bi bila sicer. Ni pa prvič, da v naših serijah pač povedo, kaj se je zgodilo, kakor da bi to dejansko videli. Ampak dobro, kriminalke vedno najprej prečistijo s preteklostjo.
Foto: TV Slovenija [zajem zaslona]
So pa najbolj močne, kadar preteklost ujame sedanjost. In tako je bila prav sklepna scena v gostilni najbolj močna, pristna in po svoje preprosta. Druščina, šokirana nad umorom Divjaka, se po zaslišanjih očitno pač sprosti v gostilni: »Na čast in v spomin profesorju Divjaku«. Dobro pri Nevidnem človeku je, da zaenkrat vsi ostajajo osumljenci in četudi o njih sila malo vemo ter so definirani z le nekaj pogledi in (pra)zgodovino, je prav sklep v gostilni prinesel svojevrstni perpetuum mobile, kjer se že malo bolj kaže, kdo je kdo. In kakšen. O, ja. Napeto je. Ne morda kot štrumpantl. Prej kot čigumi, ki morda ni več tako sladkega okusa, ni pa še zbledel.
Štihanje pomaga
Primeri inšpektorja Vrenka so se vrnili samoprepričano na podlagi prve sezone. Razlogov, da bi veliko spreminjali, prav veliko res niso imeli. Zakaj bi? Menjavali, na glavo obračali najbolj gledano serijo? Ugotovili so, vsaj v prvem delu, da sami primeri pač bolj vlečejo in da so osumljenci mnogo bolj privlačni. Še vedno je zelo potrošen, neuporabljen in bled lik Katarine Čas, ki vse bolj deluje kakor legitimacija neke Vrenkove življenjske poti, ki pa vedno znova ob trku z očetom naleti na preizpraševanje »kje sem, kdo sem, kam grem«. Pa četudi je Vrenkova magdalenica pač omleta, ko se spomni, zakaj se je odločil za poklic kriminalista. Jasno je, glede na naravo umorov v Sloveniji, da bi »realistična« serija pri nas zgledala precej drugače. Bolj »socrealistično«, cankarjansko, »slovenskofilmovsko«. Demšar je ponudil povsem drugačen nivo, precej višji, urban, nenazadnje intriganten.
In vse to je vsekakor serija ohranila, morda celo nadgradila. In posneta je spet tako, da like dobro ločimo. Ne ugibamo, razvozlavamo. Za Vrenka ni potrebe, da se gre v knjižnico/knjigarno. Četudi si imena težko zapomnimo. Saj, še Vrenko si jih. Si pa zapomnimo primer. No, pa to, da je po kmetu (Matjaž Javšnik) znova najbolj pristno deloval še en iz delavske klase, kelnar. Ampak to debato smo že dali skozi. Maribor je pač še vedno bolj fajn videt (štihanje a la skoraj štajerska ikebana pomaga) kot slišat, očitno. Se pa to gleda. Se. Napeto in razvedrilno. V tem pogledu so Primeri inšpektorja Vrenka klasična tv serija, ki več kot izpolni svoj osnovni namen. Je tv serija, narejena za gledanje. Ne za prerekanje in razglabljanje. In to je vsekakor nekaj, česar pri nas primanjkjuje. Ali pa vsaj predolgo je.
Foto: TV Slovenija [zajem zaslona]
*** Vrenkovske
• Saj razumemo, da so policisti/kriminalisti zelo obremenjeni s papirologijo, ampak to konstantno prinašanje papirjev Oskarju Brajdiču? Čemu? Človeku, ki bi najraje igral šah na računalniku. Pa morda kakšno pasjanso. Sicer pa je Vincent Lotos V. Šparovec zelo prepričljiv.
• Oto (Peter Boštjančič) je zagotovo najbolj načitan »klošar« vseh časov. In z najbolj izbrano izreko. Vredno čokoladnih rogljičkov.
• Izbira in kadri Vetrinjskega dvora? Fino. Paše. Sploh zdaj, ko čakamo novega najemnika Kluba Wetrinsky. Dobri tudi kadri desnega brega (Studenci).
• Najbolj mariborska stvar v epizodi? Izmenjava mladega inšpektorja Krajnca z naduvanim Ujčičem.
Krajnc: »Kak dobro ste poznali profesorja divjaka? Ujčič: »Še kar, saj kdo ga v naših krogih ni poznal, je bil naš Luka Dončić. Vsi smo bili zelo presenečeni, da jim ga je uspelo pripeljati, pa brez zamere, v en Maribor.«
Krajnc (napadalno): »Kaj je kaj narobe z Mariborom?«
Ovi (v zadregi): »Ne ne, Maribor je čudovit, kompakten, vse imate na ‘dohvat ruke’.«
• Ne da bi pogrevali debato o (ne)pogostosti štajerščine… Čeprav priznati moramo, da je tokrat dialekta absolutno več in da so se igralci (sploh igralci) vidno in bolj trudili. Ne pa vsi, še najmanj Katarina Čas, ki res deluje, kakor da smo v domžalskem lokalu, kamor vodijo vrata iz Lenta, obenem pa se Dario Varga po prvi sezoni pač ne bo zabrisal v štajerski árgo.
Ocene »štajerščinosti:
Tarek Rashid (Kelnar) – ⭐️⭐️⭐️⭐️⭐️
Pia Zemljič (Ema Žnidaršič) – ⭐️⭐️⭐️⭐️
Nina Ivanišin (Marta Jenko) – ⭐️⭐️⭐️
Lovro Zafred (Tadej Krajnc) – ⭐️⭐️
Lotos V. Šparovec (Oskar Brajdič) – ⭐️
Peter Boštjanič (Oto) – 0/5
Katarina Čas (Mojca) – 0/5
Top trije kadri
3. Kelnarjev: “Gospodična, smem nekaj predlagat? Fazan. Suho štajersko vino iz Kungote. Bote probali? Ne bo vam žal.”
Foto: TV Slovenija [zajem zaslona]
2. Kelnarjev: “Bi dal ti roko dol?! Pubec… šminkerski?!
Foto: TV Slovenija [zajem zaslona]
1. Vrenkov pogled, ko vpraša, kaj je to “sugar daddy“.
Najprej, vse najboljše. Vse naj-bolj-šeeee, Val 202! Petdeset let! Zdi se, da so obletnice Vala 202 postale samoumevno (pre)velike. Čeprav… Zame? Večjega od tistega špila Siddharte s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija 16. junija 2002 – u, mater, dvajset let je že ?! – ne bo. Zato, ker je bil moj prvi obisk Križank. Zaključeval sem drugi letnik gimnazije. Val 202 je takrat postal dokončno kul. Tisto ni bil le koncert. Bilo je neke vrste… Kaj pa vem. Gibanje.
Spomnim se tudi, da smo enkrat na povratku z družinskega izleta, ko sem bil še osnovnošolec, nekje tam pri Uncu na avtocesti ujeli neke spomine ali kolaž na Valu 202, ko sem spoznal, da mediji niso samo togi, resni, zamorjeni. O, ne. Kot tisto, ko smo za geografijo »peš« vstajali in vpisovali duhamorne vremenske podatke. Še v času, ko so na poročilih navajali tudi zračni pritisk. Raste, pada. No, Val 202 samo raste. O, ja. In to je na ta četrtek, 16. junija 2022, ko Val 202 praznuje 50 let 50 razlogov za Val 202. Ko nimaš časa, pa ga najdeš. Za tak radio? Itak.
Spetek. Oddaja, zaradi katere nikdar svet ni bil več… No… Tak. Kakršen smo ga poznali. Oddaja, kjer je Tanja Žagar trabunjala o svojem nizkem glasu. Oddaja, kjer je Tomi Meglič govoril, zakaj ni postal skakalec. Oddaja, kjer se je lahko vprašalo vse. Spetek je na novo naredil petke takšne, kakršne so bili, ko si bil še srednješolec. Spetek je bil, občasno še tudi je, žal pa zeeeelo občasno, tisti razlog, zaradi katerega je koncept, ko se dva pogovarjata med seboj, mi pa poslušamo (ob top žvižgajoči glasbi), resda še iz časov lesene žlice. Ampak je tako prekleto vžgal. To smo čakali. Še bi, še. In ja, Spetek me je povabil v goste, ko sem sam dosegel dno dna in mislil, da je z novinarstvom konec. Ja, to je Val 202. Tisti del medijev, kjer veš, da prihodnost obstaja. In da so tam še – Ljudine.
Kajla Kacinu. Ko v času prvega zaprtja Jelko Kacin ni vedel, kdo je Nejc Jemec in je ta zgolj mirno napisal: »Odgovorni urednik Vala 202 sem«. Kolikor vidim, je kasneje Kacin prav lastni punchline zbrisal. Mu je bilo nerodno? Bolj verjetno svetovano.
Franci Pavšer (ml). Ko sem začenjal svojo novinarsko pot, sem na eno prvih poti šel na zaključni turnir osmerice v takrat poimenovani Goodyear, danes pa ABA košarkarski regionalni ligi. Šli smo v Beograd, pisalo se je leto 2005. Star sem bil komaj 20 let. Delali smo, kot se je takrat pač delalo. Po svoje manj hektično. In vsak večer, ko smo vsi ostali že oddali in bolj ali čakali, da bomo dan končali pač v hotelu »interkonti«… Je prišel on. Ne spomnim se, ali je pomahal ali požvižgal. Ampak šli smo. V noč. V zgodbe. In tako je postal, vsaj za košarko, zame neke vrste vodič. Ne zato, ker smo hodili ven. Ampak ker je vedno povedal tako, kot je. In to še vedno počne. Nikdar ne bom pozabil, kako se je v Litvi 2011, ko smo vsi zmačkani sedeli v Kaunasu, mislim da je bil Jaka Lakovič v šlafroku, uprl Božidarju Maljkoviću, ki je čisto na koncu pokazal, kako zelo ga je, žal, povozil čas.
Nedeljski intervju. Okej, tam so gostovali tudi oče. Pa to ni najbolj pomembno, čeprav je. Kar je pomembno, je da ob nedeljskem kosilu mama vedno navede, kdo je bil gost, pa kaj je povedal, pa… Tudi sam, kadar kuham, skušam ujeti sogovornika, ampak pogosto celo vpliva na samo pripravo hrane. Kako cvrtje? Nak. Ker ravno tedaj zgrešiš lucidno misel.
Živooke. Prve bodo vedno prve, ampak tiste, ko se po celotedenskem mamljivem prcanju s Cesarico od Oliverja Dragojevića na koncu v petek niso ustavili tik pred refrenom? Pa vsa gostovanja, dueti, pesmi, nabori? Nenadkriljivo! Junijske izvedbe so vsaj meni ljubše kot poletne, ampak vsako vzamem takoj. Ker Mihi in Andrej. Ker Ranđoti in Bračići. O, ja.
Zinka & Toplovod. Če ne veste, kdo je Zinka, potem nikdar ne boste razvozlali bistva življenja. No, nič hudega. Vam to pove – Toplovod. Oddaja, ki je citram podaljšala že tako legendarni status. Mihi, ki želi, da ga kličete Mihi, je tam v bistvu le kanal, če se navežem na de saussarjeve osnove komunikologije. Oddaja smo mi. To je audio verzija tistega, o čemer je pisal Anton Trstenjak. To je… Izumljanje tople vode. Na novo. Žlahtno!
Opravičilo poslušalcem. Ko se je Nejc Jemec, odgovorni urednik, opravičil poslušalcem zaradi nedeljskega intervjuja, ki ni dosegal standardov. Ker jih res ni. Zelo, zelo, zeeeelo redko videno. In spisano tako, da gre lahko v učbenike kot primer medija, ki res ceni možgane svojih poslušalcev.
Pot v raj. Mojca bo ostala naša slaba vest. Boštjan nikdar. Ker Bošti bo glas tistega dela, kamor mikrofoni pač ne grejo. Ker bi postali megafoni. Depresivna radijska veseloigra srednjega sloja družbene bajadere je v osnovi radijska igra, toda prilagojena sodobnemu času na način, da smo na torke čakali na nek nov, bizaren način. Nikakor nismo želeli, da bi postali Boštjan in Mojca, najbrž zato, ker smo na poti tja. V raj.
Naval na šport. Okej, že tivolska sirena, ki je iz tiste nore sezone 1996/97, ko sem bil na treh tekmah v »ta mali tivolski«, bo večni poklon slovenskemu športu. Toda zgodbe tega uredništva? Ob 09.15? To se da na glas. To se kava neha kuhat. Športno uredništvo Vala 202 je tisto, ki naredi vse športne dogodke malenkost bolj… Kako bi rekel? Ljudske?
»Gol, gol, gol«. Šele v dokumentarcu ob 50. letnici Vala 202 sem ugotovil, od kod prihaja znameniti trikratni »gol gol gol«. Še na stadionu, kadar pade gol, si ga včasih rečem. Pa gledam veliiiiko nogometa. V živo. Na licu mestu. Vidim več slabega kot dobrega nogometa. Ampak zaradi, kot vem zdaj, Mirka Strehovca je »gol gol gol« tisti vzklik, ki definira še zdaj nedeljske popoldneve in upam, da jih bo v avizu še dolgo, ki pokaže, zakaj je nogomet tako prekleto nezgrešljivo privlačen. Že od leta 1973 in tekme Jugoslavije. Gol, gol, gol.
Nova zvočna podobna, kukavica ostaja! Že približno 1878-krat mi je uspelo nadvestodvajstniti partnerko za – kukavico. Češ, draaaagaaa, pride in potem. Hu-hu. Ku-ku. Haha, kako mi rata, kako se potem loviva! Zdaj po lanski prenovi glasbene zvočne podobe avizov in jinglov, je sicer kukavice manj in ne dela ku-ku tako dolgo, ampak je še tu. Mora biti. Pa baje, tako so vsaj radijci meni rekli, so posneli originalno kukavico. Cel dan so čakali, snemali, upali. Hu-hu.
Če že, potem tja, Anže. Podkast sultan je bil, je in bo samo en. Tudi zdaj, ko njegova mreža, ki hvala bogu nikdar ni prerasla v korporacijo (pa bi lahko), že lep čas počiva. Koliko? Leto in pol? Podrobnosti, Glave in, jasno, izvirni Apparatus. Brez Anžeta Tomića bi bil medijski prostor pri nas… No, pol manj bi ga bilo. Kdo ve, kakšna bi bila podkast scena. Ne prej, ne kasneje boljšega ni bilo. Pa še pomagal nam je. Vsem nam. In zdaj dela z Marušo v Odbita do bita. Če že, če ga je že kdo snedel, potem… Val 202. Absulutno.
Proti etru, spet ta dež. Val 202 je imel kar nekaj oddaj s top imeni, ampak boljšega od tega ne bo. Ni šans. Pa še top oddaja je, Nina Zagoričnik je v takšni kondiciji, da lahko mi z »manjšim emšom« kvečjemu zardevamo.
Luka in Žoga je okrogla. Kadarkoli vidim, srečam, ogovorim Luko Petriča, okej, bolj on mene, je svet mnogo manj stresen. Mnoooogo manj. Luka Petrič je totalna flegma, ampak v tistem žlahtnem smislu. On se sekira tam, kjer je to vredno. Pa se, ob mnogih športih, izdatno posveča fuzbalu. Tej »vedi« o nestrinjanju. Čeprav sam delam že sedem let fuzbal podkast, je Žoga je okrogla priletela kot nekaj, kar je Val 202, še bolj pa nogomet, potreboval. In dobil.
Popevka tedna in »Beavis in Butthead«. Beavisa in kolega sicer že lep čas ni več v avizu, kadar gresta skozi Popevki tedna. Ker so potekle pravice ali nekaj takega. Ampak jaz se še vedno, če ujamem ob 09.35 ali 16.35, zasmejim. S tistim glasom ja. Vrednim Popevke tedna, zaradi katere je zlasti slovenska glasba vse to, kar je. Hvala, Andrej.
Kulturnice. Tista oddaja, ko bi skoraj preklopil, pa si v zadnjem hipu premisliš. In si nagrajen. Ja, ker stara šola je včasih pač najboljša šola. In to je stara šola. In najboljša. Kultura na kulturen način.
Ankete. Katja in ostale… Ko gredo na ulice, naredijo iz anket remek dela. Greš dol na ulico. Z vprašanjem. Ne kakršnim koli vprašanjem. A-a. Z vprašanjem, ki ne bi moralo biti ne bolj direktno niti manj ozko. To ni za hiperempatične, vljudne ali politično hiperkorektne. Vprašaš »naključne mimoidoče«, kaj menijo. O spa-jih za moške. Ja. Spa-ji za moške. Čisto resno. Pa naj bi bili Slovenci nekako pregovorno zadržani. Razen do tujcev, seveda. Njim bi povedali vse. Vprašaš moške, ženske, stare, mlade, samske, poročene. Prvega in zadnjega, ki prideta mimo. In kaj dobiš? Če si član ekipe Nebuloze, dobiš najboljši možen štof. Dobiš presežek.
Nebuloze. Ker se zlivajo ena z drugo: Nebuloze bodo Mihijev drugi eksperiment, neke vrste kontrolna skupina v primerjavi z drugim, drznejšim, radovednejšim Toplovodom. Nebuloze ob torkih najprej zintrigirajo twitter, po osmi pa še širno poslušalstvo, ki ne more, da ne bi. Nak, ne gre. Ne more, da ne bi kontrirala, se vključila, oglasila, preglasila. Nebuloze že v imenu povedo, kaj so. Pa jih vseeno skušamo vsi skupaj vnovič, vsak torek, pretentati. Zaman. O, kako zaman.
Izštekani. Kaj naj še povemo o Izštekanih, kar že ni bilo? Jure Longyka je zgradil inštitucijo, ki je dala slovenski glasbi, kar ji skoraj nihče ni. Težo. Klasiko. Poklon. Siddharta 2003 bo zame najbrž prelomnica, četudi gremo lahko precej nazaj in k Sokolom s komadoma, ki sta pristala na moji zlizani cedeji Sokoli ’88 – ’93.
Jezikanje. Kot ex-študent slovenistike sem nekaj takega sanjal. Da bo nekoč nastala zabavna oddaja o sloveščini, književnosti, jezikih. Saj vem. Oksimoron. Je. Ampak Tadej Košmrlj in Uršula Zaletelj, katere povratek se že zdaj neučakano čaka, evo, še en oksimoron, zmoreta povrhu ob petkih jezik prepogibati način, da so še ankete na ulici tako prekleto mamljive. Vi ne bi na ulici odgovarjali, kaj je Homerska primera?
Otroški kvizi. V času prvega zaprtja zaradi koronavirusa so bili otroški kvizi nekaj najboljšega sploh. Ko je Val 202 pokazal, kako lahko na hecen način resno tretiraš (naj)mlajše. In si zagotoviš publiko še za vsaj naslednjih 50 let. Kvizi za otroke so bili nadtop. Sploh.
Antikviz. In če smo že pri kvizih… Samo Valu 202 uspe, da nekdo pokliče tja, se predstavi, upa na nagrado, potem pa zine: »Sem Jaša Lorenčič Lorenčič in nimam pojma«. Če to ni dosežek, potem ne vem, kaj je. Srede, o te srede.
Maruša Odbita Kerec. Nisem prepričan, da sem Marušo spoznal, ko sem gostoval v Spetku. Morda. Ne vem, megleno je. Vem pa, da glas Maruše Kerec naredi dan nekako bolj tekoč, optimističen, lagoden. Njen glas so žareče oči. Njene besede so ihteče povedi. In njena volja… Maruša Kerec je oseba, za katero veš, da res rada govori in še raje to počne na Valu 202. Nova generacija na dveh nogah.
Dan 202. Najboljše? Siddharta v Križankah 2002. Nič ne pride blizu. Ne tisti verziji Le Mavrica. Ko še Rh- ni obstajal. Leto in dva meseca pred Bežigradom. Ko je Jani Hace komaj prišel v band. Dan D špil je bil dober, a je bila tiskovka na strehi še boljša. 70-minutni kolaž leta 2012 v Tivoliju pa dokaz, da niti Keane ne morejo priti blizu domačijskemu občutku, ko si mrmraš Poletno noč. Ni ga banda, ki bi presegel takšen venček. Tujega banda.
Latrina. Oddaja, ki je ni, pa bo. Vedno obstajala kot tista, ko je greznica rumenega čtiva zadišala. Samo »Mihi« je lahko prepričal Ivana Lotriča, da je glas posodil… No, temu. Petkova Latrina je bila uradni konec tedna, tistega, prvega dela. Latrina je bila nežni prehod iz tedna v vikend. Kot da bi se vlegel na posteljo s povsem tigrastim vzorcem.
Decibeli. Album Mi2, posnet v živo, no, dvojni album, je v prvem delu iz Radia Slovenija. Ni »Izštekan« koncert, je pa tista verzija pesmi Odhajaš, ki sklene prvi plošček, vsaj meni rešila kakšno leto. Dve. Tri. Ker ja.
Petkova centrifugagagaga. Haha, ko sem pa zvedel te dni, da se je peš snemalo avizo za Petkovo centrifugo? Haha. Ne bom pozabil, da sem centrifugo prvič mislim da ujel leta 2004 kot zeeeelo mladi praktikant na poti na Bled na sprejem Čop&Špik dvojca. In mi je Janko Rath, Večerov fotoreporter, odčital lekcijo: »Vidiš, tak se dela radio!« Nisem mogel verjeti, da je taka lucidna zajebancija iz dnevne politike možna.
Glasbena želja. Ne bom se spomnil ne leta ne datuma, bila pa je po moje sreda. Ko mi je na tvit željo Andrej Karoli izpolnil glasbeno željo. Tako. Ko daš sam sebi focn. Z nemškim popom. Aplaus Aplaus! Moj bog… Kako že gre tista ameriška? Pazi, česa si želiš?
Liki. Kadar sem ujel Like, se mi je zdelo, da bi lahko bil… Čebelar. Oskrbnik gradu. Inštruktor padalstva. Ena tistih vsebin, ki so, pa mislim, da niso možne. O, pa so. Liki ali kadar vsak človek lahko postane sebi in drugim zgodba. To niso usode. To so povesti. O dobrih ljudeh. Slovenska duša post-realizma 21. stoletja.
Sopotnica. Danila Hradil Kuplen – saj se strinjamo, da s takim imenom avtomatsko postaneš radijec, ne? – je ob sredah taka Sopotnica, da mi je samo žal, ker se v sredo popoldan večkrat kam ne peljem. Ker ja, tole je treba poslušati v avtu.
Ti-ri-du-ri-du-ri. Vsak avizo/jingle postane sčasoma… No, stvar navade. Ampak ta Vala 202 za prometne informacije? Ah. Ta pa… Mi, s Štajerskega konca, se takrat, verni ali ne, pomolimo. Naj ne reče štajerska avtocesta, naj ne reče štajerska avtocesta, naj ne reče štajerska avtocesta… »Nujna informacija: na štajerski avtocesti je nastal…« Pa najprej bentiš, potem pa… Ugotoviš. Da boš še malo pač na Valu 202.
Frekvenca x. Je tista oddaja, zaradi katere bi dan moral imeti 105 ur. Ne, ker bi bila dolga, ampak zato, ker bi rad slišal vse oddaje. Prav vse. To je kvaliteta kvalitet, to je tisto, kadar rečejo politiki »vlagali bom v znanost in razvoj«, pa ne vedo, da vse to, z večjo, hudo večjo kvaliteto, govori že Frekvenca x.
Jutranji koncerti. Ne bom pozabil, kakšen šus je bil, ko sta gostovala pri Andreju onadva. Mhm. Zala in Gašper. Na poti do trenutka, ko še nista bila to, kar sta potem postala. Srede so, enkrat mesečno, dan za jutranji predah. In ponos. Pa se je začelo s sposojeno klaviaturo… In Neisho…
Ime tedna. Kadar ujamem, me iskreno zanima, kdo, kaj, zakaj. In da Ime leta postaneš/ Uh! Ampak najboljše? Tisto, ko nominiranci prejšnjega tedna povedo, kdo, kaj in zakaj za »ta teden«. Top.
Rožnata dolina. Najboljši podkast, ki ga nikdar niste slišali. In najboljša stvar o tem, kako mladi morajo biti predolgo mladi.
Zgodbe. Pridejo in … Ne, ne grejo. Ostanejo. O, pa še kako! Sploh zdaj ob 50. letnici. Ko so naredili še zgodbo s – tajnicami. Ja. Ki imajo, mimogrede, takšno barvo glasu, da bi gladko povozile marsikaterega špikerja.
Forum 69. Samo na Valu 202 je možno, da nekdo prečesa tiste najbolj samoumevne in vseznalske forume. In pove z »glasom ljudstva«. Vse. O vsem. In vseh. Haha. Torek, ta torek…
Odbita do bita. Četrki z Marušo in Anžetom in gosti so vedno… No, morajo biti takšni. Neverjetno ostaja, kako zelo Marušo vse zanima in kako Anže vedno vse ve, ampak gostje premorejo pa, ne vem kako, vedno oboje. Ena najbolj poslušanih oddaj pri nas, mimogrede, vsaj kolikor vem.
Botrstvo. Če bi en razlog obstajal, zakaj naj obstaja Val 202? Botrstvo. Tisti projekt, ki ni projekt, ampak naša kolektivna vest. V dobrem in slabem. Akcija, ki naredi reakcijo. Presežek presežkov, ki ima povrhu oporo v dolgoletnem občutku za humanitarno nrav tega radia.
Glasbeni S.O.S. Glasbeni SOS sem tudi sam uporabljal ohoho krat. Predvsem za domače štikle, ki jih navoha to uredništvo. Morda kdaj sicer ne dela v nulo, ampak sicer pa… Najdeš. Ker si, in to je najbolje, zapomniš, koliko je bila približno ura, ko si slišal ta top komad.
Druga jutranja kronika. Odkar sta dva voditelja, je še bolje. Nisem si mislil, da bo, malo me je presenetilo z lanskim letom ali kdaj že je bilo uvedeno, toda dela, o kako dela. Druga jutanja kronika deluje, vsaj meni, kot boljša verzija TV Dnevnika večer prej.
Špilferderber. Ko sem bil gost, je bila oddaja še boljša. Haha, smeh na stran, toliko le, da vidim, če ste še tukaj. Ja, Jurij Drevenšek je dobil priložnost generacije za generacijo, ki priližnosti bojda niti ni imela. Koncept se malenkost še išče, toda prav je, da taka oddaja je, ker predvsem pokaže neki 1985 cca. Generaciji, da ima glas. In zobe, kot bi rekel Niko Zagode.
Mala malca. Ujel zgolj dvakrat doslej, ampak še en dokaz, da Val 202 resno vzame tudi (naj)mlajše. Žiga in Peter raziskujeta, iščeta, brskata in se pogovarjata na način, da tudi poslušalca iskreno in pristno pritegne.
Dokumentarec 50. let. Je z režijo in scenarijem Boruta Krajnca že v prvem delu pokazal, kaj in zakaj Val 202 predstavlja vse to, kar je. Zakaj je tako »občuten« med ljudmi. Kako je dobil in častil legende. Od Vilija Vodopivca do Francija Pavšerja. In pokazal tisto neko posebno nrav, ki biva na hodnikih Vala 202.
Majica in logotip. Val 202 ima top barve. Črna in rdeča. Kot neke vrste spoj tistih na Slovenskem nezdružljivih barv. In logotip je tudi… Perfekten! In njihove majice so točno zato, če so vam prav še seveda, meni niso, haha, nekaj, kar se nosi s ponosom, odgovornostjo in privilegijem!
Adijo, tuneli. To, da je bil Val 202 – ugibam, da ob Prvem – prvi, ko nisi preklinjal zaradi trojanskih tunelov, je bilo nekaj tako svobodnega, da vam težko razložimo, zanamci. Ja, šel si v tunel in je zašumelo. Pa ravno, ko so povedali nekaj… Zaradi česar si še bolj pizdil kot zaradi gužve na cesti.
Frekvenca. Nimam pojma, koliko je frekvenca? 96.9? 99.9? Ne vem. Vem pa, da tudi ko na starem radiu »peš« vrtim… Nekako trofim. Že po glasbi. Veš. Aha. To je Val 202.
Glasbaaaa. En sam razlog? Glasba. Ker… Kje to najdejo. Radio, ki je vedno svež, pa zna vedno pobožat. Tudi z Master of Puppets. Poglejte samo številke za leto 2021. Med top 100 komadi, največkrat vrtenimi, je 87 slovenskih skladb. Prva tuja? 28. mesto.
Twitter profil. Tisti radio, ki zna retvitati nehagiografske tvite. O, ja. Take, da nikomur ne rabi biti nerodno.
01 475 202. Okej, idealno bi bilo 01 825 202, da bi se res »izpisalo« Val 202, ampak to je ena redkih cifer, ki si jih slej ko prej zapomniš. In to v času, ko si cifer ne zapomniš že dolgo več. Ko še svojo komaj vemo…
Bila je sobota, 16. februarja 2002. Dvajset let tega. Dvajsetletnice, kot vemo, niso ravno velike obletnice. Nenazadnje, kaj se res kdo spomni svojega dvajsetega rojstnega dne? Najbrž ne, imam prav?
Slovo od najstništva ni ceremonialno. Pač je. Bil je pa vsaj zame takrat čas, ko je šlo vse, nekako, gor. Do »naše« Evropske unije sta bili zgolj še slabi dve leti. In čakali smo, da bo Slovenija prvič igrala na svetovnem prvenstvu v fuzbalu. O, ja. Mundial! Ha! Takrat, ko seveda še nismo vedeli, koliko stane Šmarna gora. Čez zgolj dva dni, v torek po tej nori soboti, so Damjan Fras, Primož Peterka, Robert Kranjec in Peter Žonta priskakali bronasto olimpijsko medaljo na ekipni tekmi. In za vladajoči LDS so bile stvari tako samoumevne, da je Tone Rop konec leta samozavestno prevzel vodenje vlade od Janeza Drnovška.
Trije travestiti. Ali se »prav« napiše tranvestiti? Od takrat dalje vemo. Fran pa tui naje oboje. Magnifico končno zmaga. Ne sicer kot izvajalec, ko ga bogovi štiri leta prej niso uslišali kot Vilija Resnica. Karmen Stavec se epsko razjoče. Za naslovnice. Ne, ni bil še njen lep poletni dan. Niti zimski. In potem se skoraj vsi sodelujoči glasbeniki odločijo za protestno pismo. Da je bila Ema 2022 vse, samo pošteno in korektno tekmovanje ne. Po naše, torej, kuhinja. V kateri je po njihovo neustrezna žirija delala mimo recepta. In to v kuhinji, ki se je nato še pokvarila. Računalnik, ki naj bi telefonsko glasovanje spremenil v točke, se je sesul. Dvajset minut čakanja, vrtenje vrhuncev ter klepetanje voditeljev Miše Molk in Andrea F. Letele so oznake o homofobiji, šteli so samo glasovi žirije, RTV Slovenija ni želela razveljaviti celotnega glasovanja, generalni direktor Aleks Štakul je pričakoval poročilo…
In za povrh še največji EMA škandal, popkulturni šok slovenske scene, kjer sicer to ni bil osamljen pretep. Magnifico je z glavo v čeljust zadel Patrika Grebla, avtor pesmi dveh finalistov, tudi tretjeuvrščene Ane Dežman, ki je vnela z izjavo, da so v zaodrju videli, kako daaaaleč največ glasov dobiva Karmen Stavec, ki je s Še in še po mnenju žirije pristala na drugem mestu.
Danes je torej dvajset let, kar so Sestre zmagale na EMI 2002. Kolikor se spomnim, je bil takrat predvsem občutek, da smo tako odprti, da pošljemo tako odkrit trio na ogled postavit. Celotni Evropi. Leta 2002 je bila televizija še vedno kralj. O, ja. YouTube je bil še tri leta stran. Internet je bil, seveda je bil, ampak splet? Daleč od tega, kar je danes z vsemi aplikacijami in omrežji, čeprav smo takrat imeli irc, MSN in podobno. Besede trolanje nismo poznali.
Ko so Sestre zmagale na Emi, sem bil sam v drugem letniku gimnazije. Iskreno, Eme se ne spomnim. Vsi smo si zapomnili pa, da je Magnifico nekoga »na gobec«. In, še bolj, da gredo Sestre v Talin predstavljat Slovenijo. Samo ljubezen je bil komad, ki je nekako poosebljal brezskrbnost tistih časov, ko smo še vedeli, kam gremo. In zakaj. In skupaj. Kar je Barbara Pešut zajela v svojem besedilu. V njem je srce »veliko, kakor svet«. To so bili časi »nasmeha in iskrice v očeh«. Če so mi približno deset let starejši razlagali, da so bila devetdeseta čisti odlom, no, kakor za koga, so bila to naša »kul« leta. Politično država še ni bila skregana. Gospodarstvo se je bolj balo tujega kot vampirjev v lastnih vrstah. Temu je Barbara Pešut rekla »beseda, ki poznaš jo tudi ti.«
To so bili časi, ko so nam v šoli razlagali, naj gremo študirat, kar nas veseli. Saj niso mogli vedet. Recimo pri nas, ko smo leta 2004 pred vpisom poslušali, naj gremo študirat gradbeništvo. Dodajte dobra štiri leta, ko so bile avtoceste zgrajene, država skregana, vse pa je sovpadlo s svetovno krizo, ki nas sicer ni pohabila, nas je pa za vselej spremenila. Ampak do tja je bilo še daleč. Takrat smo peli »v življenju mnogo je poti / ne išči sreče, kjer je ni«. Nekaj, kar bi peli Hazard. Morda še bolj rane, črnobele žlahtno zimzelene popevke. »Le poslušaj, kar srce ti govori,« je bila spodbuda, ki ni skušala delovati kot poceni pokroviteljski nasvet.
Ker »kar želiš si, to ni greh«, je bilo sporočilo seksi pesmi. »To je ljubezen v očeh,« je bilo skoraj All You Need Is Love sporočilo. Poletje ljubezni, šestdeseta, osvobojenost. In tako je Samo ljubezen delovala. In celo še danes. Zavrtel sem jo včeraj v lokalu, kamor zahajam in kjer so kelnarji tako dobrodušni, da nam pustijo celo takšne hece. Zraven je bil tip, kakih 10 let starejši, vsaj, če ne več. Pa ne bi mu pripisal navdušenje nad takimi aranžmajami. Še on si je pel. Tapkal z nogo. Z nasmehom na obrazu.
Ja, takšni so bili tisti časi. Tisto leto 2002, ko je šlo gor, pa smo bili tako samozaverovani in že malo preveč prepričani sami vase, da bo pač vse »ratalo«. In da nas bodo drugi pohvalili in cenili. Ne, svet ne deluje tako. Slovenija še manj. Kar pesem sama pove: »Poznaš me bolj, kot se ti zdi / čeprav zatiskaš si oči / ko me gledaš, vidiš to, kar si.«
Pesem je tako, ker je bila spisana za travestitski trio, dobila svoj odkriti, osrednji, bistveni družbeni zasuk. »Dolgo časa si iskal / kar si mislil, da je prav / a na koncu le eno boš izbral.« In ta izbira je bila – ljubezen. Svobodomiselni, človeški, začarani, prismuknjeni podarim-dobim. Kjer je ljubezen »eno in edino upanje«. Iz oči v oči, ker samo tako si lahko brez skrbi, prepričan, da isto čutiš tudi – ti.
Sestre so bile vse, kar vse pred njimi ni bilo. Ali za njimi. Ali pa, kvečjemu, če že, redko, ampak že v drugačnih okoliščinah. Sestre so bile vse, kar bi nekako kot država, ki se je osamosvojila in gledala na zahod, naj bili. Samo nam to zares še ni uspelo. Lovili smo zaostanek, ker smo ga tako dojemali. Ne sicer nujno, ampak smo. In zakaj bi capljali, če bi vse kar prehiteli? Dobro, fenomen Conchita Wurst je bil dokončni triumf Evrovizije, kar je že bila, pa tega ni znala, želela, hotela, zmogla proslaviti na tako odprti sceni. Ampak to je bilo šele leta 2014! Ducat let kasneje, kar so Marlenna, Daphne in Emperatrizz v majhni deželici, nekdaj socialistični, v bleščičastih oblekah in belih štrumpantlih zmagoslavno paradirale. No, saj so se izvirno imenovale Štrumpant’l Sisters.
Talin je bil, vsaj tako se sam spomnil, razočaranje. Dobro, nismo ravno mislili, da bomo zmagali. Ampak da bomo… Ne vem. Dobili neko potrditev. Da smo ne le ujeli, morda celo za delček prehiteli »sceno«. Da nam bo nekdo rekel, e, Slovenci, ti pa so res napredni. Nagrade nismo dobili. Trinajsto mesto ni bilo ravno slabo, dve sedmi mesti (Darja Švajger s Prisluhni mi leta 1995, Nuša Derenda z Ne ni res / Energy leta 2001) sta legitimno dvignili apetite na šovu, ki je na koncu pač tekmovanje. In še marsikaj, tudi geopolitično gastarbajtersko sobivanje.
Tako se je Samo ljubezen, kjer je, saj se vsi spomnimo, Jadranka Juras kot spremljevalna vokalistka dobila ogromno prostora, v domovino vrnila ne kot poraz, temveč bolj kot spoznanje, da je pač »vse na nas«. In ker smo taki, kakršni smo, je naslednje leto Karmen Stavec dobila svoj nasmeh, obrisala solze, zmagala z Nanana, šla v Rigo in pristala na 23. mestu. Ko je Eurosong nato uvedel polfinale, smo za tri leta finalu le pomahali, tja pa se nato le občasno uvrščamo.
Ampak Samo ljubezen je na dolgi rok, česar takrat pač nismo mogli vedeti, postala pesem za nas. Ne za Evropo. Pa ne da bi zmanjševali njen potencial, dasiravno je bil aranžma že za tiste čase zelo klasičen in je stežka »tekmoval« z drznimi ekscesi, ki so tudi nas čudili, predramili, zamajali. Čeprav v tistem Talinu zmagovalna pesem res ni bila nič posebnega.
No, Samo ljubezen je pa ostala. Pesem, katere tekst, ne sicer v celoti, refren pa gotovo, še poznamo, če smo bili v tistem času pač vsaj najstniki. Samo ljubezen je bila nenazadnje dve leti kasneje zame tista pesem, ki je bila »čizi«, okorna, preočitna, pa je vseeno olajšala maturantski ples. Vsi smo znali koreografijo. Pozabite četvorke, gaudemaus igitur, fokstrot. Če kaj, smo znali to. In se iskreno smejali.
Kar je bistvo tega komada še danes. Dvajset let kasneje. Sporočilo pesmi Samo ljubezen je seveda kontekstualno, ampak je obenem toliko širše. Je štikl, kar Silvija ni mogla biti, čeprav je (p)ostala najbrž najbolj znana pesem, ki nikdar ni zmagala na Emi. No, poleg Ti si se bal (Lara Baruca), Veter z juga (Tinkara Kovač) in Jagode in čokolada (Rok’n’Band). Po dvajsetih letih je Samo ljubezen naš legitimni hit. Nihče ne bi z glave znal zadeti letnice – brez guglanja. Še vedno deluje sveže, preprosto, navihano in, ja, naše. In tisti komad, kjer te nekdo res lahko tika. Ne, ker bi te tako lažje »dobil na finto«. Sploh ne. Ampak ker te nagovori. Kot posameznika. In da občutek, da si. Kakršen koli že si. Da si. Da imaš.
Dolini rož je že v enem samem, prvem delu uspelo, kar ni ne Leninovem parku niti Jezeru. Ne Primerom inšpektorja Vrenka, Ekipi Bled, V imenu ljudstva. Ali, če želite, Življenjem Tomaža Kajzerja. Ne. Dolina rož je serija je uvedla nekaj, kar nujno rabimo, pa tako redko dobimo. Prinesla nam je antijunaka, skoraj zlikovca, ampak ne preveč očitnega, temveč uglajenega, ki pa ga radi mrzimo. O, kako mrzimo. Radi mrzimo. Na jetra, živce, organ nam gre. Tako zelo, da bi skoraj radi imeli radi Tarasa Birso. Čeprav je tudi to nemogoče.
Po treh delih Leninovega parka, ki so bili tako prepleteni, da sem prejšnji teden, se opravičujem, sploh tistim rednim bralcem, nekaj vas jel, obupal nad pisanjem recenzije. In to jaz. Ki sem v Špilferderberju še v petek razlagal, kako rad pišem o slovenski popkulturi. Kamor je Leninov park – zahvaljujoč Jezeru – absolutno spadal. Ampak po dveh takih ponedeljkih… Tretjega nisem zmogel. Kot da je Tadej Golob napisal tako knjigo, Klemen Dvornik pa posnel točno tako serijo. Za možgane zlomit. In tipkovnico.
Foto: zajem zaslona / TV Slovenija
Prav fino bi zato zdaj sedla teorija, ki je gola špekulacija, dejansko pa nabijanje, da je bil Leninov park tako prepreden, zapleten, utesnjen, tesnoben in poletno soparen samo zato, da Dolina rož zdaj deluje kot neke vrste cvetoča, osvežujoča, sveža pomlad. Okej, da bi Golob zlagal neke vrste kolaž letnih časov, ne verjamem, čeprav se nekako tako tudi lahko bere. Jezero je zima, Leninov park poletje, Dolina rož pomlad in Virus jesen. Ne vem. Morda. Pa ne pravim, da je Golob picopek ali Vivaldi. Sploh ne.
Pričakovano je Matevž Luzar – zakaj pričakovano? ker snema res kul, tekoče, tv stvari – posnel bolj »telegenično« serijo. Mini serijo, ker trije deli se res težko kvalificirajo kot serija. Še vedno gre za podalpski noir, ki ima zdaj že nekaj začrtanih, obveznih prijemov. Dolge sekvence, mrki obrazi, notranji neslišni monologi (naracija v offu bi bila najbrž najboljša stvar, sploh v izvedbi Cavazze). Hiter umor, če se da, več njih ter delovni odnosi, ki imajo neizpovedane predzgodbe. Zahrbtni šefi, na pol idilične družine, dobri avti. In zdaj še res bogati ljudje, ki tudi izgledajo kot bogati ljudje. Ker je pač Golob preselil dolino rož v Rožno dolino, ki že dolgo ni več sinonim za najbolj pokozlano študentsko pustovanje v šotoru, temveč za svinjsko drage bajturine, kjer Ljubljana najdražje spi.
Dolina rož je že napisana spjevsko in ljudsko. Krimič, s.p., kot sem napisal pred dvema letoma po izidu. V Luzarjevi izvedbi pa deloma celo nudi prizmo gledalca, ki je Jezero gledal, ker so ga »vsi« gledali, nato pa je skoraj obupal nad Leninovim parkom. Ta bo morda ostal kot najbolj težka od vseh uprizoritev, ker je že ubeseditev taka, da smo, kot rečeno, še zvesti recenzenti obupali.
Foto: zajem zaslona / TV Slovenija
Edina finta, ki gledalca lahko izgubi, je predzgodba, čeprav je teh Jezero zaradi svoje dolžine (šest epizod) itak nanizalo največ, ne pa dovolj. Še vedno imamo najbrž težave z imeni posameznih likov. Še tisti, ki smo brali knjige. Okej, Taras Birsa. To gre. Tina Lanc? Najbrž tudi. Pri Ostercu in Brajcu se včasih že skoraj zameša, kateri je kateri. Imeni? Bo že težje, ne? Pa dobro, saj nismo razredniki, vem, toda že pri ženi Alenki pade najbrž spomin, da se o hčeri, šefih, forenziku, nadšefih, odvetnikih ne menimo. Imena? Bo šlo? Ko je Ivo Ban vstopil v sceno Doline rož, nisem bil povsem ziher, če je igral že v Jezeru. Je? Aha, imdb, hvala lepa, je. Morda tudi zaradi V imenu ljudstva, kaj pa vem.
Zato Dolina rož ne more delovati tako učinkovito brez ogleda Jezera in Leninovega parka. Ni pa usodno. Da se, kar je izjemno. Zakaj? Ker je zgodba zdaj obrnjena. Taras Birsa ni več glavni. Šel je. Dal odpoved, preden bi ga suspendirali zaradi Leninovega parka, streljanja, delanja na lastno pest itd. Tak pač je. Ne bodo njemu po glavi srali, raje se sam sebi, tako vsaj lahko nadziraš količino dreka, ki ti pade na glavo, kot je enkrat rekel Magnifico.
Če bi Dolina rož bil vodna tehtnica, ne bi bila več nagnjena le k Tarasu, brez katerega lahko kadri tudi povsem padejo. Zdaj ima protislovje, tekmeca, kakršnega v Lančevi, ki je bila v Leninovem parku tehnično njegova šefica, ampak tega nikakor ni zmogla – iz vsaj dveh razlogov, mladosti in rjuh -, ni imel. In povrhu je zdaj prav on osumljenec. Nemudoma. Ker je vzel pač prvi primer ob prvem klicu, kar je morda v seriji žal opuščeno. Od gostilne ob lokalu pa pisarne in vsega, kar Golob opisuje. Škoda. Tu je viden davek polovične doze epizod.
Foto: zajem zaslona / TV Slovenija
Toda kljub temu je zgrajena napetost. Na več ravneh. Mora biti, ker sicer alpski noir (pro)pade. Preveč glacialen, ledeniški je. Kot zgodovina, kjer se desetletja ne zgodi nič, nato pa v kakem letu vse. Taras Birsa je sicer svojevrstni upornik, ampak le do neke mere. Vsekakor ne bo nikdar zares zapustil cone udobja. Ko dobi debelo kuverto keša za prvi primer, mu je celo nerodno. Kasneje bi denar celo rad vrnil. Pa čeprav ga tako žena kot hči spomnita, ena z besedami, druga s pogledom, da pač prispevke mora plačat. Kar pove tudi Jakobu Ahlinu, svojemu nasledniku. Da mora plačevati prispevke, označi za žalostno.
Ja, Taras. Dobrodošel. Tako je na svobodi. Dvajsetega v mesecu, zdaj je, koliko, že 425 evrov, tu nekje, plus minus? Ja, vsakega dvajsetega. Minimalno, se razume. Lahko tudi več, če imaš. Taras ve, da se lahko zanese na ženo in tudi se. Saj se bo moral, če bo želel dobiti kdaj novega volvota, ker ta že malo škripa, sodeč po napovedniku za drugi del pa se mu obetajo še precej slabši časi. Volvota na sp? Z enim primerom? Sveži zasebnik, detektiv? Vso srečo.
Ampak Taras pač ima ravno to. Srečo. Alenka ga ni zapustila, raje gleda filme. Pa je vedela, še Lančeva je vedela, da ve. Ampak zdaj, ko bosta še babi in dedi… Ločitev? Vendar vse to je v ozadju. Ker v ospredju je vedno primer. Čeprav ni, Taras ne gleda več v gore, čeprav pozna še vse rože in ptiče iz Nepala, ker je nekdaj bil na Daulagiriju, strahu in trepetu Himalaje. Taras ne ve, kje bo našel nove vršace, vidimo pa, da se v mrmranju v brk zelo bori sam s sabo. Sebastian Cavazza je poosebil lik. Dovolj ga je izdelal, da lahko stopi bolj v ozadje, kar tudi je vsa poanta Doline rož.
Leninov park je želel dati več življenja ostalim likom, a ker so bili primeri tako prepleteni, se je Brajčev infarkt pretvoril pač v tek in prijateljstvo, da ima Taras še stik z delom, ker ga v tem primeru tudi mora imeti. Da bi Brajca skrbelo, če ga Taras, ki ga goni na Rožnik in mu kupuje superge, vidi s čikom? Niti malo. Da bi Lančeva govorila o tem, kako ji je zveza kao propadla? Nak. Taras še doma bolj malo govori.
Zato je Dolina rož serija, ki je potrebovala zasuk, obrat, prelom. Karkoli. Ker sicer bi se nam od Tarasa zmešalo. Umolknili bi. Ali pa imeli afero. Kaj pa vem. Tako pa je Taras končno dobil izziv, ki ga je z odpovedjo seveda sprožil sam. Navrgel je – Ahlina. Saša Tabaković ga igra morda še preveč zajebano in oholo, ampak s tem ni zaenkrat nič narobe, samo da »method actinga« ne bo preveč, kot smo videli z malim nacijem v Leninovem parku, ko je kljub vidnemu trudu šlo nevarno blizu karikaturi. Če bo Dolina rož želela uspeti, kjer Leninov park ni, bo morala več graditi na ozadjih. Seveda je podlaga knjižna predloga, toda prvič se mi je porodila primerjava s Primeri inšpektorja Vrenka, kjer so primeri, liki in osumljenci dobivali bolj trdna ali oprijemljva ozadja. Ahlin ga zaenkrat še nima, kar ima, je mukotrpni šah z Birso. Makiavelistično se ga loti, pod avtobus bo vrgel magari vse: njegove sodelavce ali družino. Vseeno. In v tem je Ahlin nujen, kvaliteten, brezbrižno pizdakast lik, kakršnih pri nas manjka. Ampak če želi biti uspešen, mora imeti svoj lok.
In enako seveda velja za familijo Zupet. Bogato familijo. Kakšna bajturina, a? Stari Zupet še miga, bolj spodaj kot zgoraj, khm, zato ima mlado ženo in poročno predpogodbo ter hčer Klaro, ki ima več kot očitno dovolj skrbi in še več časa, da jo tako zelo skrbi za očeta. Seveda gre za keš. In Iva Krajnc Bagola vrhunsko tudi pokaže, da je keš. Ona je keš. Čisti keš. Od nekdaj. Rojena v keš, živi za keš, diha keš. Morda je nekoliko enodimenzionalna, vsaj zaenkrat, ampak to ne pomeni, da ni večplastna, kakor je Krajnc Bagola pojasnjevala tudi v intervjuju za MMC. Kakopak: fatalna je. Kaj je fatalnost? Uf. Kot mi je rekel Damir Skomina, ko sem ga vprašal, kako bi pojasnil pravilo ofsajda. Ne bi. Narisal, pokazal bi. Pokažeš s prstom, čeprav se to ne spodobi. In, evo. Birsa kakopak skozi to vidi. Ve. In ne, ne zmede ga niti Klarino sončenje. In taka obleka. Prelahko? Očitno.
Foto: zajem zaslona / TV Slovenija
Dolina rož je ubrala časovno preskakovanje, kar pa ni moteče. Morda je celo dobrodošlo, saj se in medias res znajdemo v sobi za zasliševanje, kjer je Taras Birsa kar naenkrat osumljen. Ampak to nekako nima tako šokantnega učinka, kot bi ga nemara moralo ali naj imelo. Ne. Šoki so, to zdaj že vemo, prihranjeni za konec, tisti notranji, analitični, psihič šoki, ki podpisujejo slovenske tv kriminalke. Začetki so krvavi, trojni umor, dva v postelji in en za mizo, Zupet, pa njegova žena z ljubimcem v postelji. Ampak kaj nas bolj zanima? Zakaj je čistilka, ko je prišla pucat in prva našla trupla, šla najprej gor? V spalnico? To je zanimalo Ahlina, trikrat sta to vprašala Osterc in Brajc. Tu, tu je največ napetosti. V samih primerih.
Kajti zaenkrat še ni povsem jasno, koga želi Taras Birsa v ekranizacijah reševati. Sebe ali primere? Ali vse hkrati? Ali nič? Zdaj je bolj v pasivni kot aktivni vlogi. Privat državljan, ja, primerjava z Rokom Snežičem je zeeeelo daljnosežna, ampak na zaslišanju se je očitno počutil podobno. Češ, zakaj me zdaj tu zajebavate?
Taras Birsa v izvedbi Sebastiana Cavazze ostaja lik, ki je konflikten. Najprej sam s sabo. Ker je empatičen, ampak do neke mere. Verjame, ne, upravičuje svoja dejanja. Vse je zgrajeno na morali, ki noče biti superiorna, ampak (ne)hote je. In zato nasrkajo tisti okrog. Če je tak Taras, morajo biti tudi drugi. In tak je Ahlin, zato mu pa gre na živce.
Foto: zajem zaslona / TV Slovenija
Ko pridejo ljudje s trdnimi prepričanji, ga, po domače, stisne prpa. Tega ne pokaže, močen je, ampak ni pa vsemogočen. In to ve, zato pa da glavo med roke, ko ga privedejo kot osumljenca za primer, ki ga sploh ni želel. Pa smo spet pri Die Hard. Taras nič od tega ni želel. Pač delal je. Če bi lahko, bi se ga napil. Pa ne pije. Teče. Z Ostercem, da ga ne bi še en infarkt. Hkrati pa mu štopa in ga bodri. S čevapi. Kaj bodri njega?
Dolini rož je v enem delu uspelo pošteno pretresti osnove, ki smo jih poznali do sedaj. Škoda, da jih ni še bolj.
Najbolj rožnate
3. Silence je v špici darilo ušesom.
Foto: zajem zaslona / TV Slovenija
2. Za rumeno moraš imet stil
1. Prvo, pa muško. Balkan bo balkan.
Foto: zajem zaslona / TV SlovenijaFoto: zajem zaslona / TV Slovenija
Tip z odprto srajco. Pred letalom. Z nalepko. Glasba že kar nasneta. Taka. Poredna. Bahava. Seksi. Tip nato plava z želvo. Ono, veliko. Rajska modrina rajskega morja. Lepe, zale, mlade dekline. Tip v banji. Zgoraj brez. Z radiatorji. Pet debelih linij koke. S podnapisi. “Sneg, sneg, sneg. Vse je snegec, ja.” Hoja po letališču. Jadrnice. Dragi avti. Vožnja s helikopterjem. Z naslednjo lepo punco. Objem na balkonu. Romantičen in drag. Aperitiv, tatu, mama in otoki. In za konec še veliki žur. V Mehiki.
To ni bil film. To je bila Tarča.
Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]
Morda bo Tarča z Ivanom Galetom (p)ostala najbolj znana. Ampak vsekakor ni bila seksi. Okej, Kalinov deček je bil v kadru, kar redko vidimo. Ampak Tarča je v četrtek, 7. januarja 2021, postavila nek povsem nov nivo informativnih oddaj pri nas. Ne gor. Dol. Pri čemer je bil ves čas in vse bolj občutek, da so si poanto oddaje zastavili povsem drugače. Kar ni redka praksa pri nas, kjer še vedno skupaj s tv voditelji(cami) upamo, da bo minister, mladi poslovnež, politik, direktor ali kdorkoli pač že je na vrsti ta četrtek, vse skupaj priznal. In se skesal. V živo. Na nacionalni televiziji.
Naslov, ne, ne ta, ki ga berete, bi se moral napisati kar sam. Zakaj? Ker je bilo tako rečeno kar v oddaji sami, da bi se moral. »Mladi fantje heroji – prihranili državi milijon evrov.« Če to ni dober naslov, kaj potem je? In kakorkoli noro, bizarno in nemogoče se sliši, bi takšen naslov dejansko šel skozi. Ne skozi. Z mastnimi, debelimi, izstopajočimi črkami bi se ga porinilo naprej. Stvar, ki jo na facebooku doplačaš, da jo vidijo še tisti, ki je ne bi. Pa niti ne bi bilo treba. Ker je naslov nesramno dober. Klikabilen.
Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]
Oddaja Tarča je nekje vmes v svoji stabilni karieri destabiliziranih razmer postala že marsikaj. Lanska oddaja z Ivanom Galetom bo najbrž šla v zgodovino – predvsem zato, ker je nacionalka že pristopila tako, da bi rada, da bi šla v zgodovino. Pa nočem zdaj v politiko oddaje same – in posledično v politiko. Ni Urbani.si namenjen temu. Namen te strani je, da obravnava slovensko popkulturo. In vse, kar približno tja spada.
Oddaja z Galetom je bila televizijsko gledana solidna, močna, udarna, sogovorniki so bili pravi, kulisa pred Kalinovim dečkom top, edino bila je predolga. In mestoma tendeciozna.
Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]
Za oddajo, kot je Tarča, obstaja večen paradoks. Bolj je gledana, bolj gre nekaj narobe. Večja odmevnost, večje sranje. Če ni odmevna, teče debata o nečem sicer najbrž pomembnem, ampak ne bo nas konec, ne bo se nam zmešalo, ne bo protestov ipd.
In po epizodi z Galetom je Tarča postala oddaja, ki ima sama sebe precej rada. S tem ni prav nič narobe, vsaj ne dokler ne želi aktivno poseči v samo dogajanje. Z Galetom je Tarča (ne)vede tvegala dvig rok tistih, ki so želeli vprašati, zakaj ni bilo takih primerov več, ker vsekakor maske in respiratorji niso bili prvi primer spornega državnega nakupovanja.
Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]
Ker prav za to je šlo. Kot je rekel nekdanji minister Tomaž Gantar v eni bolj lucidnih izjav katerega koli slovenskega politika. Taka izjava je bila, malo Erjavčeve šegavosti, Janševe (pre)drznosti in mogoče špepec Šarčeve telegeničnosti. Gantar je rekel, češ, ponavadi smo tu, ker se je nekaj domnevno preplačalo, danes pa smo prvič tu, ker smo za nekaj premalo plačali.
Ta izjava je namen oddaje, ki je bila preveč prepričana sama vase, povsem razkrila in takoj zatem še sesula. Tarča je želela pokazati, glejte, ti mladi so sicer bebavo snemali sebe in svoj podvig, ampak v ozadju je še toliko in toliko več. In ja, če je tako predstavljeno, bo zadeva seveda stala. A s čimer Erika Žnidaršič ni računala, je bil nastop zlasti Klemna Nicolettija.
Pričakovala je, tako je bilo vsaj videti, da se bo mlad poba povsem izgubil, skesal, morda celo rekel »mami, žal mi je, mami, mami.«. Nak. Niti blizu. Bolj je Nicoletti govoril, bolj se je zdelo, da je ali pa bi naj bilo nerodno Žnidaršičevi. Po domače, mali jo je scat peljal. Opravičil se resda je, pri čemer je deloval iskreno oziroma tako, da bi se mu dalo verjeti. Saj, če je pa Janko Jenko rekel, da so ga mladi poslovneži prepričali, da jim je posodil 800 tisoč evrov, pri čemer bi sam zaslužil 50 jurjev..
Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]
Nicoletti je vrgel Žnidaršičevo iz tira, ko je naredil, kar mu sploh ne bi bilo treba. Povedal je, da se s tistim avionom sploh niso peljali. Nak. Samo fotkali. Dali gor nalepko in zdravo. In še več, povedal je, da so očitno za fotošuting z letalom, s katerim se niso sploh peljali, dali sedem jurjev. Za kaj več, panoramske posnetke, je zmanjkalo keša. Dobrodošli v slovenskem filmu, fantje.
In nato je še radodarno dodal, če je že bil povprašan, kaj vse morajo odšteti od »sick deala«, remek poslovnega dela. Od 25 jurjev. Še malo je manjkalo, pa bi se nam fant zasmilil. Mojstrsko jo je obrnil, celotno zgodbo. Deloval je kot nekdo, ki je pač naivno verjel, da ne bo zaslužil z nečim tako arhaičnim kot je fiksna valuta, imenovana evro, temveč da bo poplačan s pozornostjo, ki jo je vsekakor dobil. Ampak ne nujno, kot bi si v poslovnem svetu želel. Vsaj ne v ligi prvakov biznisa. Zdaj je moral ob nekdanjem ministru celi Sloveniji pojasnjevati svojo poslovno prakso. Medtem ko njegov kolega iz Mehike razlaga, kako mu je vse skupaj koristilo – na njegovem YouTube kanalu. Na tej točki je uvodni del, na katerega je oddaja tako zelo stavila, razpadel in celotna oddaja je nihala nekje med bizarnostjo in farso.
Eriko Žnidaršič sem v preteklosti zelo hvalil, ko se je prebijala skozi nedeljske in praznične tv dnevnike in neizprosno spraševala. S Tarčo je postajala vse bolj samozavestna, da je povsem v spomin utonila nekdanja Piramida. In predrzna. In mestoma vse bolj prepričana, da postavlja prava vprašanja, ki bodo dobila prave odgovore. S samozavestjo ni nič narobe, še več, dobrodošla je. Nujno. Toda ne tako, da je marsikateri gledalec lahko sam pri sebi pomislil, zakaj bi privatni poslovneži, četudi so se potegovali za državni posel, pojasnjevali komurkoli svoje poslovne prakse. S čimer pa Žnidaršičeva niti malo ni računala, je bilo to, kako prekleto odkriti bodo ti sogovorniki. In koliko materiala bodo navrgli.
Prispevek Žana Dolajša je tako najboljša akcijska stvar, ki smo jo pri nas videli kadarkoli. Kaki Poker, kaki Tu pa tam, lepo vas prosim. Resda bolj ali manj le slike in slaba resolucija instagram videov, pa vendar. Slovenci pač ne moremo snemati napetih in eksplozivnih in seksi akcijskih filmov, ker ni denarja. Ni filma, ni producenta, ki bi imel denar za helikopter, privat letalo, Mehiko, drage razglede. Slovenski filmski center tega nikdar ne bo odobril. Ne rabi. Če želiš pa sam, pa kvečjemu v hosto. Z dobrimi štosi. Ta ekipa je vse to ponudila sama in vse to tudi financirala. Kot da bi nekje v ozadju Mitja Okorn kričal in delal, kar tako rad dela. Gledljive stvari. Če bi delili vesno za akcijske stvaritve, bi Dolajš gladko zmagal.
Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]
Tako je Tarča postala kot resna informativna oddaja skoraj parodija. Sama sebe. Oddaja, ki je zgrešila duh časa. Nicoletti je imel prav. Za marsikoga si pač heroj, če kričiš na tipa na letališču, ki najbrž, kakor je opazil kolega, sploh ni bil pravi. Je samo igral. Če niso leteli ali imeli namena leteti, zakaj bi nekdo prepovedal let? Mojstrsko. Naslednja vesna, za stransko vlogo. Nikakor oddaji ni pomagalo niti, ko je Rudi Dolšak, direktor zdravstvenega doma Ljubljana, vzel Nicolettija v retorični objem, ga potrepljal in rekel, kako zelo ima prav, da je lepo, da so se potrudili in da se fant pač ne rabi opravičevati. Ker da edino, česar so krivi, je njihov nastop. Krivi so, ker imajo Instagram, ker se radi snemajo, ker radi ali bi radi živeli na veliki nogi, čeprav ko je začel Nicoletti odštevati, ravno veliko ni ostalo.
Ampak bistvo tokratne recenzije je, da je Tarča preveč verjela sama sebi in svojim nastavkom. Prav je, da je iskala politične povezave. In pohvalno je, da je našla pravzaprav vse relevantne sogovornike. Z Rokom Snežičem vred, ki bo odslej še bolj znan po tem, da v Instagram doda še eno črko in dobimo: instangram.
Bolj seksi in bolj bizarne, mestoma razvratne Tarče najbrž ne bo več. Kar bi bila za gledalce celo škoda, po razburljivosti dobi ta Tarča dejansko gladko petko. Že dolgo ni bilo stvari, kjer smo čakali oglase, da pridemo k sebi in malo predahnemo. Ampak ko gre za resno informativno oddajo, je pogorela, ker je želela več, kot si je dejansko upala. Upala si je kadrirati male ribe, na velike pa le namignit. Če je že namigovala, kam vse naj bi posli šli, bi morala iti do konca in tvegati vse. Ne pa nekaj na pol. Težava je, da je iskala novega Galeta, pa ga seveda v tej zgodbi ni našla, ker tukaj nihče na koncu ni želel, da bi zanj risali grafite. Ravno kontra, sami bi ga napisali, če bi pomagalo. Gale in Nicoletti oba verjameta v nekaj in oba si zdaj lahko bolj malo pomagata s tem, da sta moralna zmagovalca.
Edino, kar je taka Tarča prinesla, je v popkulturnem smislu, ker že dolgo nismo dobili česa tako uporabnega. Mogoče vse od pogumnih Velenjčanov dalje ne. Saj vemo, kaj ti bo torba, če si kupil kolo. Ampak če je Požigalec nastal kot rimejk in to dober rimejk oziroma ekranizirana verzija, potem ga tokratna Tarča ne bo dočakala. Ker ga ne more. Vse je že posneto.
Intelekta. Prva v letu. Zdaj je skoraj že tradicija. Ni sicer lahko brisati vsega tistega v podkast aplikaciji, kar bi »moral« poslušat še za nazaj. Tisto najboljše iz pravkar (pre)minulega leta. Ampak če boš tako ravnal, boš pač vedno zadaj. Ker novo leto pač nudi ta nov začetek. Čeprav smo tako ali tako vselej zadaj. Razen, če poslušamo Intelekto. In Tino Lamovšek. Uf.
Kajti Tina Lamovšek v Intelekti pokaže, da ni prav nič narobe, če smo kdaj malo zadaj. Še več, včasih je bolje biti malo zadaj. Ker šele takrat veš, kdo in kako je spredaj. Priti malenkost kasneje zraven, ampak ne prepozno, je včasih nemogoče ujeti. Ampak se da.
Ilustratorka Alja Horvat je imela topel, odmeven, zanimiv, močen portret v Mladini. Bilo je oktobra. Zdaj, tri mesece kasneje, je lahko (ne samo) njena zgodba dobila širši kontekst. Takšen, za kakršnim skoraj hlastamo. Ne glede na medij, obravnavno bi lahko bil širši članek v Sobotni prilogi Dela, tema v Outsiderju, Fokus na Pop TV. Ampak zažarel je v avdio obliki. Res zažarel. Ono, ko klišejsko zasveti svetilka. Ko se ti posveti.
Zdaj… Intelekta je primarno radijska oddaja. Ni podcast per se, kakor se lepo domače reče. Vendar sam (neredno) Intelekto poslušam kot podkast, čeprav ves čas veš, da v osnovi ni podkast. Vem, zveni zakomplicirano, ker tudi je, ker še vedno ni lahko niti definirati podkasta, kaj šele dalje razlagati in širiti navdušenje o njem/njih.
Toda Lamovškova je v podkastu, ki ga zanima, kakšno je razmerje med umetnostjo in instagramom, mojstrsko zajela duh časa, prostora, navad. Instagram in umetnost? Kim Kardashian in Damien Hirst? Influencerji in kubizem? Gre? Ne? Ni pomembno. Predvsem je pustila, da sogovorniki razmišljajo. Brez da bi sama kamorkoli zanihala. Ne. Kar pa ne pomeni, da ni bila prisotna. Ravno to! To, da je zvedavo izbezljala iz sogovornikov pravzaprav najboljše, je tako zelo navdušilo. Kakor da so bili vsi sogovorniki navdušeni, da lahko govorijo o nečem, kar tudi njih same pritegne.
V vsem, kar so sogovorniki – poleg Horvatove še antropolog Dan Podjed, ki je v minulem letu dokončno postal eden najbolj iskrivih strokovnjakov, pisatelj Nocah Charney in filozof Lev Kreft – povedali, nizali, razmišljali… V prav vsem je bila tudi sama. Kar ni lahko, niti malo, niti slučajno.
Zato je Intelekta oddaja, vredna pozornosti. Čeprav se epizode silovito razlikujejo, ker imajo tudi različne avtorje, kakršna je pač uredniška usmeritev. Vendar v tej epizodi smo lahko slišali strokovnjake, ki so lahko bili, kar so – ne da bi morali zgolj izpolniti pričakovanja neke novinarske vsebine, ki samo odkljuka, kar naj bi morala.
Od Kreftovih tehtnih presoj, prek Charneyjih lastnih izkušenj ter ocen slovensko-evropskega prostora, do Podjedovih lucidnih ugotovitev, kako zelo se je spremenilo tudi dojemanje umetnosti. Intelekta je tako dala zlasti nam kritikom, ki si radi pripišemo preveliko vlogo v Evropi, kakor je pravilno izpostavil Charney, velikega premisleka o tem, kar šteje. V bistvu šteje, kar sam misliš, da šteje. Horvatovo je to pripeljalo do uglednih znamk in uvrstitve na pomembne lestvice. In niti za sekundo se Intelekta ne želi postaviti na nobeno stran. Lahko se sami.
Kar ni lahko doseči, ko gre za tako uveljavljeni področji, kot sta likovna umetnost na eni in Instagram na drugi strani. In zato si Tina Lamovšek zasluži izjemno pohvalo.
Že ko je izjavil tisto, da je nogomet preprosta igra. Dvaindvajset mož teče za žogo za 90 minut in na koncu vedno zmagajo Nemci. Ni čudno, da je Gary Lineker vmes postal najbolje plačan človek na BBC-ju. Ker govori, piše in razmišlja o fuzbalu tako, kakor bi tudi mi, če bi dali skozi največjo sceno. Pa čeprav so se časi spremenili. Lineker danes najbrž več zasluži z govorjenjem o fuzbalu kot takrat, ko je brcal za Barcelono in Anglijo. Kar dosti pove o nogometu. In Linekerju.
Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]
Nima smisla Linekerja primerjati s komerkoli, ker že v Match of the Day nihče niti ne poskuša, da bi ga kopiral. Zakaj pa bi ga? Ampak nekaj drugega je. Ko so se pogovarjali na dan smrti Diega Armanda Maradone, je Lineker razlagal, kako so na neki prijateljski, dobrodelni tekmi na ogrevanju vsi gledali Maradono. Ne samo zato, ker je žongliral, ampak ker si je žogo nabil visoko v zrak, prekrižal v roke in nato spet nabil. In spet. In spet. In spet. Kdor brca, ve, kako zajebano je to. Hudo. Maradoni je uspelo trinajstkrat. Naslednji dan na treningu Barcelone (!) nikomur ni uspelo več kot trikrat.
Ampak bolj kot sama zgodba in način Linekerjevega pripovedovanja je zmagalo nekaj drugega. Kako so ga poslušali ostali za mizo. Rio Ferdinand, kultni branilec in popkulturni maher. Michael Owen, nekoč največja zvezda, ko je šel v Real. In Peter Crouch, telegrafštanga, ki je polovila najboljše gole, zdaj pa ima nenormalno dober podkast. In kaj so delali ti trije? Samo poslušali so. Odprtih ust. Kako Lineker razlaga. Kot otroci.
Tour de France zelo uspel
No, to. Tega se ne da naučiti, plačati, kupiti. Ne gre. In na Televiziji Slovenija bi to morali vedeti. Ker imajo podoben primer. Iz Tour de France so naredili zgodbo. Še preden so prišli res nenormalni uspehi Rogliča in zatem Pogačarja. Ker se je nabrala ekipa, ki primarno rada kolesari in še raje govori, kako se kolesari. David Črmelj, Tomaž Kovšca in Martin Hvastija ter Miha Mišič so se več kot le ujeli. Iz Toura so nam pričarali vse tiste vzpone, šprinte, ekipna razmerja. Vse. Od tega, kdaj lahko dobiš še vodo, do tega, kakšne so prestave in zakaj se pri kronometru menja kolo.
Uživali smo bežni spremljevalci in, kolikor vem, tudi tisti, ki se spoznajo na kolesarstvo. Kako ne bi. Vidno je bilo, da ekipa uživa v tem, kar dela. Ni kopirala, bila je pristna. TV Sloveniji se včasih kaj takega kar zgodi, nato podporne ekipe to podprejo in nastane zgodba, ki pa jo je težko obdržati ali kopirati. Lep primer je bila dolga leta košarka, ki jo je nacionalka zapravila, nato pa še izgubila tik pred največjimi uspehi.
Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]
Če ima nacionalka zdaj v nogometu svojevrstno srečo, čeprav na tem ni prav nič srečnega, da se v domači ligi Planet TV zelo muči, Sportklub pa pač za vsebino namenja drobiž, ko gre za reprezentančne tekme, se je želela dokazati ob letošnji Planici. Ker letos kaj drugega tudi ne preostane, ko pa moramo vsi biti doma. In naredila, našla, izpeljala je neverjetno uspešno potezo.
Za strokovnega komentatorja je pripeljala Jerneja Damjana.
Obvladal več vlog hkrati
Zdaj, Damjan še ni v penziji. Še skače. No, rad bi. Kar je dvorezno, ker je del ekipe in tudi ni. Ni preprosta vloga, saj bi radi gledalci slišali, kaj se dogaja v ekipi, sam pa gotovo ne bi rad povedal (pre)več. Sploh pa potem, ko se je zgodilo vse tisto s Timijem Zajcem, Gorazdom Bertoncljem in tako dalje. Ampak Damjan je bil na soboto, ko je nacionalka požrla knedl in se resno lotila zgodbe o razpadu slovenskega sistema, totalni presežek. Ker je bil prekleto iskren. Povedal je, da fantov ni obremenjeval, ni jih klical ali jim pisal. Je pa vedno dal oceno, kadar je bil zanjo povprašan. In to prvič v tako izpostavljeni vlogi, ko se je zgodila najbrž največja afera naših skokov. Znal je najti vrhunske, pa tudi domače primerjave, ko gre za spor med tekmovalcem in trenerjem. Da si še ženo izbereš sam, pa se z njo skregaš. Da skoki niso politika, kjer lahko kar čez noč nekoga zamenjaš.
Foto: TV Slovenija [zajem zaslona]
Zato je bil Jernej Damjan nekaj najboljšega, kar smo videli pri nas, ko gre za šport na televiziji. Ni bil karikatura, ni bil nekaj, kar ni. Vse od nadimka »jajc« je vedno deloval, da je na hece, včasih morda preveč, ampak nikdar pa ni bil nekridibilen. Svojih rezultatov ni metal naprej, češ, jaz lahko zdaj govorim, kar mi pade na pamet, ker sem leta tega in tega dosegel to in to. Ne. Stopil je pred kamere, sedel na kavč in bil tako dober, da sploh ni bila težava, ker s Sašem Jerkovićem nista bila v Planici temveč v Ljubljani. Bil je glas razuma, govoril je hkrati kot tekmovalec, član reprezentance, kritik in navijač. Tehtno, preudarno, izbrano.
Primerjava z drugimi
Predvsem pa je bil obenem povsem svež veter in je vnesel dozo profesionalizma, ki je nekje vmes, ko sta Andrej Stare in Jelko Gros ugotovila, da lahko gresta (pre)daleč, že nevarno postala zabrisana. Kot so pokazali že člani ekipe na Touru. Leta nimajo nič s tem, tudi ne nujno predhodni uspehi. Ni predpogoj, da boš dober strokovni komentator, če si bil dober športnik. Pomaga pa gotovo. Vidimo, z leti, da se Matjaž Vrhovnik v smučanju hudo lovi, da pogosto Urban Laurenčič boljše vidi, kakšen čas bo nekdo dosegel. Nato je tu Branko Zupan, ki deluje počasi že, kakor da nas nacionalka trola. Pri čemer je nogomet pač toliko bolj delikaten. Ampak tudi skoki so. Še posebej Planica.
In letos je nacionalki uspelo, da je Jernej Damjan postal ne le glas razuma, ampak nekdo, ki bi ga še poslušali. To je za slovenske studie v športu, kjer poslušamo prepogosto klišeje, ne pa mnenja in ocene, da si z reklamami dejansko kdaj oddahemo, absolutni presežek. Damjan je zato lahko pot. Mora biti. Kako to početi v bodoče, ko prihajajo nove generacije, ki se drugače spoprijemajo s sodobnim časom, instant mnenji, neskončnimi komentarji.
Ocene
Andrej Stare 2/5
Andrej Stare bo vedno komentator, do katerega ne moreš biti indiferenten. Ne gre, ne da se. V bistvu me je imelo, da ga sploh ne bi bil številčno ocenil. Ker se ga skoraj ne da, ker je nekaj kakor izven konkurence. Ali si njegov pristaš ali ti gre na živce. Nekaterim se bo vedno dopadla njegova odmerjena robast, za druge bodo to nedopustni zdrsi, nevredni javne televizije. Ampak nekaj je gotovo: za Stareta je toliko časa, kot ga je preživel za mikrofonom, preprosto preveč. Sploh odkar so dodali še komentiranje poizkusne serije. Stareta že dolgo muči glas, s čimer gre sočustvovati, ampak pustiti ga tako samega, toliko ur? Ni čudno, da je bral elektronska sporočila, metal dovtipe, česar smo se žal morali privaditi, toda če že nacionalka gladko prenese njegove težave z glasom (za razliko od številnih kritik na MMC-ju v komentarjih), potem je nedopustno, da se je tolikokrat uštel, ko so skakalci že pristali.
Včasih se mu preprosto ni izšlo s kontekstom, spet drugič je razlagal, kako lepo bi bilo, če bi kdo od naših skočil 240 metrov. Čeprav je bilo jasno, da bo 210 zalogaj. Kot da bi v nogometu po zaostanku 0:3 in enem zapravljenem zicerju rekel, da upaš, da bo 4:3. Seveda upaš. Samo to ni naloga komentatorja. Nihče ne more zanikati Staretove želje. Človek rad komentira, blizu mu je cankarjanski besednjak, obenem je kar javno pogrešal Grosa. Ampak tako kot so na nacionalki takrat naredili napako, ko so gladko gledali, kako se bo samopokopala Tanja Gobec, so storili tudi tokrat. In to ni prav.
Polona Bertoncelj 2/5
Če bi obstajal slikovni slovar tv športnega novinarstva, Polona Bertoncelj ne bi bila samo pri črki o (»občutki«). Bila bi najbrž tudi na naslovnici. Odvisno, no, za kako knjigo bi šlo. Polona Bertoncelj je nekje vmes, ko je znala biti smela, smotrna in prava odločitev, postala »good cop«. Ko ji je moral Jerković posredovati iz Ljubljane do Planice vprašanje, ali se Ljubo Jasnić čuti odgovornega za nastali cirkus, je bila njena vloga jasna. Dlje od vprašanjev o občutkih, žal, ne gre. TV Slovenija bi potrebovala ob športnikih bolj konkretne novinarje. Take, ki vprašajo, ko so kamere prižgane. Kaj konkretnega. Ko so podvprašanja. Zajc je že v kamere rekel, da so trenerji krivi, ker slabo skače. Bertoncljeva ni tam zato, da bi se mi počutili dobro, ker Planica. Ne. Tam je zato, da športnike vpraša, kako in kaj.
Miha Mišič 3/5
Miha Mišič rad sprašuje. Zdi se, da še raje posluša. Nepričakovano je v bistvu njegova vloga prerasla osnovne okvirje. Bil je tisti, ki je imel najboljši dostop do tistega, ki da naj bi bil vsega kriv. Za to je potrebno razviti osebni stil, slog, pristop, kar gotovo ni lahko, še zlasti, ko ni rezultatov. Potrudil se je, da bi dobil Bertonclja v soboto pred mikrofon, da bi dobili obe plati. Ni mu uspelo, kar ni bila njegova krivda.
Saša Jerkovič 4/5
Če je bil petkov uvod saškast, torej predvsem razvedrilno naravnan, je bil v soboto z zgodbo o pravljicah, ki niso vselej krasne, pravi človek na pravem mestu. Čemernega obraza. Ne na silo. Ampak skrbno odmerjeno in brez njega tudi Damjan ne bi bil takšen, kakršen je bil. Morda bi v tako velikem studiu bilo bolje, če bi namesto hologramov dejansko povabili še koga – z omejitvami vred.
Jernej Damjan 5/5
Absolutni presežek letošnje Planice. Kot napisano v uvodu.
Taras Birsa bo rešil primer Jezero. Bo. Ziher. V nulo, ja. Še čisto malo. Že skoraj. Evo, zdaj. Bo. Zdaj zdaj. Mičkeno, samo mičkeno še. Rešil ga bo takoj, res ekspresno, ko šus, hipoma v trenutku – takoj zatem ko bo: zadovoljil svojega šefa, pa njegovega šefa, pa še njegovega šefa, ki je povrhu zaskrbljeni finančni minister in če skrbi njega, potem mora tudi premiera in gotovo še kar predsednika republike; pa skrbno mentorsko uvedel kolegico, da ne bosta s fantom šla narazen; povedel prijatelja-sodelavca v 21. stoletje in jima ne bo dajal samo voženj gor pa dol, siva pot, vodi meee, na Gorenjskooo; pa osrečil ženo, da bo manj kozarcev vina in več turških filmov, in smehljaje se napolnil Thule skrinjo na avtu s smučkami in palicami in odšel na smučanje v Bad Kleinkircheim; našel manj oholo razvajeno privilegiranega fanta svoji hčeri, vmes porihtal življenje kaki tajnici, poskrbel za akademike, da se ne bodo vdajali najprej farmacevtski industriji, nato pa še študentkam.
Še kaj? Aja, v vsem tem je en umor recimo temu že rešil, ampak saj ga ni, samo namignil je, da ga je, pa še to samo zato, da ne bi vsega skupaj prevzela Generalna policijska uprava (GPU). In potem bi res bilo vse narobe, ker bi lahko ves ta čas bil v gorah. In ne, ne daš primera na GPU, ker bi ga itak zafurali in potem bi najbrž moral rešiti še njih. To je življenje Tarasa Birse. Ta žalost. Ta zdaj udobno neudobna žalost. Kajti še ko gre laufat, ob obvoznici, med trde delce, da bi imel vsaj malo miru, mu zacingla telefon. Seveda mu. In, ironično, takrat, med romunskimi kombiji in ukrajinskimi kamioni ter prevozi.org natlačenimi avti ga še najbolj razumemo. Ko je najbolj hrupno.
Ni težko videti, da je v Tarasu Birsi precej Tadeja Goloba. In takih, ko sta Birsa via Golob ni malo. Nak. Mogoče so ti celo gonilo naše družbe. In ni blizu dan, kot sem pisal prejšnji teden, ko bo imel vsega dovolj in šel na recimo temu svobodo. Na s.p. Taras Birsa je simbol za tiste, ki izboljšujejo sistem in so hkrati napaka v njem. Razume, da svet ni popoln, ker če bi bil, bi plačal za tisto rundo v kafiču, ne pa da je bogemu Brajcu naprtil račun. Samo zato, ker lahko, ker ja. Če bi bil svet popoln, bi imela Tina Lanc za fanta kaj drugega kot »ajtijevca« in zato ne bi kozlala ob prvem truplu z metkom v glavi. Je pa res, da tudi ne bi takoj sporihtala računalnika in rešila nekaj, kar bi »piflarji forenziki« mečkali tri tedne. In tako dalje. Vsekakor bi žena Alenka bolje razumela, kaj ga daje. In bi lahko plezal po hribih, ne pa po družbenih preprekah. In thulah.
Da, Jezero je serija o naši družbi. Jap, je. Je zgodba o tipu, ki je dober v tem kaj dela, ampak je pogosto pri tem sam, ker si tega, bodimo iskreni, tudi egoistično želi, če bi šlo, bi itak vse naredil sam, najboljše, da bi kar sam postreljal vse žrtve, se aretiral, sodil in zaplezal v čuzo. Vse sam. Ampak njegova čuza je njegovo življenje. E, zato, do zdaj, ko je Jezero šlo v drugo polovico, pa se še vedno zdi, da ne vemo nič kaj več kot na začetku, samo še manj, če že, zato Birse pogosto ne razumemo. Kako ne bi momljal! Če ga sliši šef, je narobe. Če reši kaj prehitro, je narobe. Če čaka, je prej v cajtungih in je narobe. Če vpraša, kje je spodnji del trenirke, je narobe. Če vpraša, kaj dela tip od sodelavke, je narobe. Vse je tako narobe, da je že skoraj prav. In Tarasa Birso zato zelo dobro razumem(o). Še hujše jebe so v lajfu od tega, kot če še svežo vdovo vprašaš, ali je mož imel ljubico. Ja, ta je bila res kisla in to mu je končno očitala še kolegica Lanc, ki napreduje iz tedna v teden bolj, četudi je v seriji, v knjigah pa še bolj, magnetni odsev vsega, kar počne Taras Birsa. Njemu bi itak še ribe in somi v Bohinjskem jezeru povedali, kaj so ušpičili. Blup blup.
En boljših očitkov, takih, vestnih, vsakoponedeljkastih na račun serije leti na dramaturgijo oziroma na hitrost serije. Bolje, počasnost. Ta se premika, em… Počasi. Hiti počasi. Ampak že od začetka je skandinavsko jasno, da je v tem finta. Za to gre. Švedi ne norijo, saj smo videli rokomet. Sistem bi rad, da Taras in ekipca najbolje možno in iz danes na jutri rešijo primer, že samo zato, ker so lahko srečni, da imajo službo in najboljšo kavo in nekaj resursov, ajmo, gremo, kje je, a še ni fertig. Sistem bi rad, da je policija hitrejša od novinarstva. Ampak je ena razlika: novinarstvo beži pred lastno smrtjo, zato nima izbire in je tako ekspresno. In ima slabšo kavo, definitivno. Toda obenem v tem sistemu traja in traja in traja, da povprečni kriminalist v klupm račulanik, pentium 586, windows 98, vnese registrsko številko novogoriškega nisana, ki da jih je, očitno, na tistih koncih veliko. Še dobro, da ni bil beli golf, srebrni pežo ali še bolj srebrni clio, avto leta. Ne gre. Specialci pa ja, seveda, oni pridejo, posvetijo, niti vrat ne razbijejo, ampak jih snamejo – kako smo Slovenci uvidevni, ha! – ter takoj uhapsijo modela. In ga imajo. Izi pizi, rizi bizi. Zakaj? Ker se ne pogovarjajo, ker so na pol roboti, robocopi. Ker nič ne rečejo, tiho so, delajo in zdravo.
Vse ostalo v Jezeru pa je tu zato, da nam para živce. Ker skuša biti pametno, ker govori, razmišlja, diha, obstaja. Aha. Napisal sem že marsikaj, v treh prejšnjih delih, kaj vse je uspelo Jezeru. In da je marsikaj uspelo najbolj. Vendar do zdaj je že jasno: Jezeru je uspelo doseči v domači popkulturi to, kar je nazadnje denimo Pr Hostar. Dosegel je, da se folk meni o tem, številni šimfajo, jasno, primerjajo s tujimi vzorci, upravičeno jamrajo, da ne slišijo in tako naprej, da je igra napravljena, da je režija počasna in luknjasta, da Dan D nimajo pojma in da so se peljali po avtocesti v bistvu kontra iz Ljubljane ven, ko sta se Lanc & Birsa peljala nazaj v mesto.
Prav vse to je čista zmaga. O Ekipi Bled se nihče ni kregal. Hej, še o filmu Preboj se niso na veliko kregali, pa je druga svetovna vojna in o partizanih se radi kregamo. Očitno nam gre dosti bolj na živce, če pride spet nekaj, kakor je bilo nekoč, ko smo imeli dva kanala, en wc papir, tri jogurte in stoenko ali jugeca. Zato je Jezero takšen uspeh. Ker ne moreš mimo. Ker je RTV Slovenija krenila z vsem, podobno kot pri Emi, in dosegla, da o Jezeru skoraj moraš imeti mnenje. Tudi če nisi gledal. Vsako Jezero ima svojo Leo Sirk. V vsaj dveh bifejih sem ob ponedeljkih že slišal, da so se pogovarjali o seriji, o Cavazzi, o rtv naročnini in tako dalje. Mama ti pošlje mesič, da je bil super del, potencialna tašča je pohlastala prvo knjigo in ji ta teden nesem drugo in tako naprej.
Bistvo teh “recenzij” je, da ugotovi, zakaj to radi gledamo. In kaj gledamo. Ker gledamo sebe. Kleni Slovenec, takšen pač, ki si to lahko privošči, ima na strehi pozimi Thulo (poleti pa gorsko kolo, balon, sobno kolo, kajak, kanu, kajt, surf, trampolin), da vanjo spravi vse tisto, kar v že itak prevelikega karavana ali enoprostorca ne gre. Jezero si namreč upa pokazati, kdo in kaj smo. Ne vsi, bog ne daj, Taras in Alenka sta pač poerbala in živita lajf iz reklame, že kolegica Lanc živi, em, v Zeleni jami, če sem dobro videl, kar je tudi čisto prefensi, ampak očitno ima ravno dovolj za ogrevanje tudi kot mlada kriminalistka, če računalnike pred forenziki odklepa v gatah in puloverju (ali pa je njen tip šel za programerja, ko sta se spoznala v tretjem letniku in je videl, da od CSI: Bohinj ni milijonov). Brajc bo do konca serije imel tisti pulover na zadrgo, ki bi mu bil mogoče prav, če bi šel 137x na Šmarno (in bo šel, slej ko prej), Osterc pa si glavo umiva z ono kombinacijo milo+šampon v enem. Taras Birsa krmari med vsem tem, med lepimi faksi se pripelje z (družinskim) volvićem in parkira počez, oholo, ne bo se on jebal rikverc in bočno pa sem pa tja, večinoma pa »navadne ljudi«, ki razparajo zajca, prepušča kolegoma, ki ju potem vsaki Bohinjc’ pošilja nazaj v Ljubljano, če nista prišla z nalogom. Ne plača računa, okara Brajca, ko reče, da ima »ta mala« ime. V bistvu je tudi, ja, taras Birsa šef. Pa sploh ne dober. Ampak štejejo dejanja, ne to, ali pri kafe avtomatu razlagaš recept o najboljših krofih.
Jezero noče biti, vsaj ne v akcijskem delu, čeprav je tega res malo, nekaj, kar ni. Mogoče malo prevečkrat pove, da ni vse tako kot v CSI, pri čemer je CSI riknil že lep čas nazaj, ker zdaj na teveju raje gledamo ubijanje s cinizmom in lažmi, ampak potem tudi ne kaže ne vem kako velike ekipe, ki bi obdelala sceno z ubitim dekanom (Drago Hleb). Eh. Pride lepo Aleksander Golob (igra ga odlični Alojz Svete), zraven mogoče model dva, iz kombija, ki bi na Bolhi bolj slabo šel skozi.
Če bi šlo, bi Taras Birsa, ki so ga že planine skupaj s pogrebi naučile, da svet ne more biti popoln, primer rešil temeljito, počasi, previdno. Ampak ne more, ne sme, hvala za družbo, doma mam večerjo in zjutraj mam službo. V tem svetu ti šef zjutraj pomaha z naslovnico Dela in to je to. Kaj imaš, kje si, koga bomo zašili, če ne pa damo drugemu in to zate, zame, za vse nas ne bo dobro. Tako seveda pride do napak in tako bi se sistem pogreznil sam vase. Vsaj moral bi se, ker če smo vsi tu zato, da šefi ostajajo šefi, potem hvlaa lepa. In bi šlo cugrund. Bi. Če ne bi bilo ljudi, kot je Taras Birsa. Kdo ve, zakaj, no, vemo, ampak ne še, še kakšen del, morda pa v finalu, bomo videli, kaj je tisto, kar privede do tega, da ljudje naredijo ali povedo tisto, česar komu drugemu ne bi. In ko Taras pove, kam pes – ki mu bo ime Robi Lep, če to ni lepo ime za psa, ne vem, kaj je – taco moli, sliši tole:
Jezero je tako skorajda primer, ki bi se moral rešiti sam od sebe, pa ne po lastni, neki imanentni želji, ampak zato, da bodo vsi šefi zadovoljni, da bodo vsi obdržali svoje službe, plače in da bo v firmi, v tem primeru na policiji, dovolj miru, da se na naslednji božični zabavi, dnevu slovenskih kriminalistov ali sindikalcu ne bodo ogabno žalili. Najboljše je to vidno v dialogu, kjer šef. Andrej Kristan (Igor Samobor) ob prisotnosti podšefa Drvariča (Branko Šturbej) sprašuje tandem Birsa & Lanc, če sta dva primera povezana, »punca, ki ste ju našli v Bohinju, in ta, Hleb.«
Birsa: »Še ne vemo.
Kristan: »Še ne vemo. Kako ne vemo?
Drvarič: »Taras, kako ne vemo?«
Birsa: »Zato, ker nimamo nič konkretnega…«
To je debata, ki pove vse in še več, kako stvari pri nas funkcionirajo in zakaj razumemo piramidalni sistem hierarhije kot klanec, po katerem se naloge, sranje in jeba kotalijo od zgoraj navzdol. Saj tudi Birsa je (ne)komu šef, le da on ni zajeban šef. Rad bi bil kolega, ko bi moral biti šef in obratno, zdaj pa ti trofi tajming. Če sfališ, zna biti ornk grdo, verjermite. On bi pa rad povrhu skozi primer rešil družbo, na živce mu gre, skoraj nekako post-tranzicijsko, da nismo vsi več isti in da se lahko eni preseravajo, kličejo ministra, ker imajo veze, ker imajo milijone, drugi pa študirajo, puzajo, pijejo kafe iz avtomata, medtem ko mali mulci vozakajo njegovo hčer v dragem avtu, vsaki mali mulo pa se nasnifa s koko, ki ni 60, ampak 180 evrov po gramu, ker so prišli mulci, ki cenijo svoj nos, njim se že ne bo cedilo iz nosa, pa da si bodo brisali, pozabi, ampak tu je Taras, da jim zakoplje ta našmrkani nos, šmrkavec mali, not v sneg. Oni Bohinjc, vaščan Janez Baloh (Igor Žužek ga igra kot da bi nas rad peljal v top slovensko grozljivko Idilo, Lotos Vincent Šparovec bi bil za Jezero preveč očiten), kamor je raziskovanje primera izginule Ane Zvonar pripeljalo Osterca in Brajca, tistega bi Birsa zraven ob zajca raztegnil in ga odrl, če bi ga pošiljal nazaj v Ljubljano po sodni nalog. Pa ga ni, ker ne more vsega sam.
In tako se Jezero v četrtem delu znajde, no, nikjer. Najboljše bi bilo spakirat in hop na smučanje in adijo Jožica. Ampak četudi so možnosti majhne, da bo ostalo kaj od dojenčkovih kosti, da bi lahko z DNK analizo rešili, kar se rešiti da, naredili povezave med primeri, če te seveda sploh so, je treba rinit dalje. Slučajno gledam tudi Unbelivable na Netflixu, kjer po šestih delih vedo skoraj še manj kot Birsa in ekipa, pa že ti ne vedo nič. In povrhu Unbelivable ni fikcija, temveč grozljiva (ameriška) resničnost. Ampak tam je drugače. Tam ne tiščiš ravno smučke in palice noter v Thulo, ko pride klic, ki misliš, da bo rešil stvar. In potem kaj naredi Birsa? Namesto da bi lepo kdaj šel sam v Bohinj, ne le enkrat-dvakrat, reče Brajcu, ki je en tistih tipov, ki ga zebe od oktobra do maja doma pri prižgani centralni, naj gresta kopat trupla še v Bohinj. »Lepo se imej na smučanju, šefe,« je stavek, ki bi ga malokateri delavec rekel svojemu nadrejenemu. Naj se še tako dolgo poznajo. In seveda ravno takrat stoji Alenka na predpražniku in ga vpraša, kaj pa je. Pove iskreno, da je dal navodila Brajcu. In kaj dobi v zahvalo? »Boljš zate.« Kdo pa ne bi zabrisal palic noter v Thulo.
Ni fer, ljudje, ni.
In kaj potem ostane? Nič. Upaš, da se bo kaj prijelo, ulovilo, nekaj. Ampak kako se ulovi? Tako, da greš v Bohinj iz Ljubljane razlagat, da v Bohinjskem jezeru ni somov. Nič nas, ki nismo iz Ljubljane, ne razpizdi bolj kot to, da nam pridejo razlagat, katero vino raste na Piramidi, kje rastejo dagnje v Piranu, da cviček ni vino, da pečenice niso del kolin in taka jajca. Mi tudi vam ne razlagamo, kako poganjat električni skiro. Mogoče bo pa ravno to, kar nas kot družbo vedno bolj muči, ko stojimo na avtocesti, ta vedno bolj zadušljivi centralizem, rešil primer Jezero. Mogoče. Ali pa pač gole naključje. V temi. Sredi jezera. Sredi zime. Sredi serije. Hop, cup ali kako je že rekel Anton Svete, ki ga navdušeno igra Gaber Trseglav: gili gili gila gila.
Evo. Gili gila gila. Eno angelsko še zmoliš. Sveti angel varuh moj / zrihtaj ribco mi noco / stoj mi noč in dan ob strani / vsega hudega me brani / Prav prisrčno prosim te, enga somčka sam za me.
In je prišel som. Aha. Z dvema očesoma, dvema uhljema. Glavurina. Taka, moška, če smo videli prav ali narobe. Pripopana na telo ali ne, ne vem, tema je ko v riti, bemomast. In zdaj druge izbire ni in ne bo. Ko najdeš glavo, katero koli glavo, potem je ni smučarije, kjer bi si lagal, da ne znaš na pamet, kot ziher tudiu Taras Birsa, tisto konceptualno:
»Sem dolgo plezal in mrmral / slovo sem upu, Alpam dal / srce je prazno, srečno ni / nazaj v Bohinj si želi.«
Da, če vemo ali ne, prišel bo morda dan, ko bomo tako hlastaje in hrepenenja polno pogrešali tudi Tarasa Birso in njegove probleme.
Medijski odzivi
»V dolini tihi« – vrhunski naslov v Vikendu ob prispevkih bralcev, ki jih moti, da se nič ne sliši.
»Na Cavazzinem teku bi blo pa treba malo delat… Preveč po petah in levo stopalo navzven.« Mladen Dabanović, nekdanji vratar slovenske nogometne reprezentance.
Nekateri, ampak res samo nekateri, so nekaj kakor rojeni za Izštekane. Niso vsi. Pero Lovšin, recimo, e, on je bil. O, ja. Pa Niet. Pa še marsikdo. Ampak četudi na koncu vedno rata, jih ni nujno tako veliko »rojenih za to«, ne glede nato, da Jure Longyka zdaj že tradicionalno gladko nafila »svoj« minimundus domači Glastonbury v Kinu Šiška. Izštekani lahko, v svoji najboljši izvedbi, prinesejo tisto nekaj več, drugače, svoje, no, izštekano. In zasedbi Fed Horses je to uspelo. V nulo. Album za pozne zimske sončne popoldneve na poti… Kamorkoli.
Šele zdaj, da šele zdaj, je pesem Ti ne poznaš konjev, ki smo ji pidžijevsko moj-črni-konj gledali v uzde na Emi, takšna, da štekamo. Ko dobi takšen kontekst, aranžma, produkcijo, priložnost. Mi smo pa (se) jahali, a nismo razumeli. Marsikdo, pardon, vsi seveda ponavljaje rečejo (mhm, tudi Zala in Gašper), da so šli na Emo »se samo predstavit, promovirat svojo glasbo«.
Logaški peterec Fed Horses so (podobno kot zalagasper, le da sta zmagala) res naredili to in to naredili zeeeelo uspešno. Ne toliko zato, ker jih je žirija Eme uvrstila na tretje mesto, ampak ker so se nato skobacali dalje, potem ko so že zmagali na Šourocku 2014 kot res izvirna skupina, četudi znotraj omejenega post-country-rock žanra. Alter americana, indie rock, indie country, po želji. Skobacali so se redno na Val202. Na izbor za popevko tedna. Ne enkrat, ne trikrat, ne petkrat. Enajstkrat. Ja, enajstkrat. In kar petkrat zmagali. Trikrat v angleščini, dvakrat v slovenščini. Ljudje imajo tako viskozno glasbo, ki poboža, očitno radi. Očitno tudi ob petkih.
Pred časom sem sicer na twitterju iskreno napisal, kaka škoda je, da niso izbrali malo bolj spevnega imena, kar govorim še iz časov komisije Šourocka, ko so imeli res manj izstopajoče, pa tudi, bodimo pošteni, izgovorljivo ime (da vas slišim, angliste, razliko med »fat« in »fed«, po možnosti za šankom v glasnem Štuku). Ker glasba je tako poživljajoča, živahna, em, ja, neizbežno poskočna. In prišli so do točke, ko v jeziku skorajda ni razlike, saj delujejo sila prepričljivo tudi v nematerinščini, ampak se jim vseeno bolj(e) prisluhne v materinščini (Spremembe, Jaz in nebo, Ti ne poznaš konjev).
Ker to ni recenzija njihovega EP albuma Sinner (2018), kjer že večino tega živi in diha, je bistvo v živi izvedbi in posledični Izštekani izdaji. Preposlušal sem tudi večinoma za nazaj, odkar se Izštekane ponudi tudi na pretočnih platformah in vsak izkoristi to po svoje. Fed Horses so si naredili res pravi koncert, niso pretirano obdelali, vsaj ne tako, da bi šli v izrazit odklon. Ne. Violina Danijela Bogataja toliko lepše zapoje, da se ovije okrog vokala Urške Mihevc, ki je postal tako zrel, milosten, nežen, ampak tudi prodoren, ko je treba. Kitara je taborniška, ravno toliko, da pomaga dajati intonacijo in ritem.
Fed Horses so posneli take Izštekane, da če vam je njihova glasba všeč, bo prišla zelo prav v avtu. Sploh na kak sončen popoldan. Ali na sprehodu. Zakaj? Ker je skupija Fged Horses res dobro uigrana in ker je njihov album Izštekani res dobro posnet in obdelan. Četudi izračajo drugačna čustva kot prej, kot je povedala Mihevčeva. Kakršna koli že, pomirjena, živahna, čuteča muzika je to. Ne pa samo to. Je tudi poskončna. Hands, ljudje, Hands. Kjer slišimo takšen vzklik, da… Pa smo že v prerirji. Tam nekje med Logatcem in Postojno. Notranjska poje, pleše, pove!
Bis. Longyka na začetku in koncu. Je prav in se spodobi.
