Oznaka: tv recenzija

  • Leninov park #2: Taras = tik-tak + tak-tak

    Leninov park #2: Taras = tik-tak + tak-tak

    Če do zdaj ni bilo jasno, potem je zdaj. Tarasu Birsi se meša. Pegla, ruši, snema. Ne, ne pomaga tek na Golovec. Kaj ti bo tek, če žena potem skuha kavo zgolj sebi. Ker ve, kaj je storil. Kot ve tudi šef, ki ga meče vpričo direktorja ali odvetnika pod avtobus, vlak, buldožer. Mlada sodelavka mu znova in znova pove, da »je konec«. In še ko bi naj si malo oddahnil na pikniku, par čevapov in nič pirov, ker pač ne pije… Nak. Nič od tega.

    Najprej skoraj njega infarkt, ko žena in ljubica-sodelavka odigrata epski Wimbledon lucidnih zbadljivk. Ampak on še zdrži. Zato pa sodelavca »rukne kap«, ko je šel mulcem pokazati, kaj je to fuzbal. Mhm. Da umorov in kopičenja trupel niti ne omenjamo.

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    Ko ima Taras Birsa pol manj časa za razrešitev primera, le tri, ne več šest delov, kakor v Jezeru, je samo še bolj zaposlen. Kot da bi najraje zakričal »dost mam«. Ampak potem bi jih fasal samo še zraven. Ni prvič, da se mu trupla v primeru kopičijo. Taras Birsa še naprej spoznava, da je v bistvu skoraj John McClane. Tudi on je imel čiiiiisto druge načrte. Samo zabava, obisk žene in njenih. Ne more iz svoje kože, to ne. Ampak on je šel samo na božični žur.

    Saj. Taras pa tudi. Bohinj je bil, ne da bi to sploh vedel, zanj skoraj usoden. Bohinj je njegov Nakatomi. Okej, mogoče ne v celoti. Mu je pa obrnil življenje. V času, ko je že mislil, da je prišel v neko drugo fazo. Taras si je krizo srednjih let predstavljal precej drugače. Mi pa tudi.

    Migajoč svet zaradi miganja  

    Taras Birsa se je v drugem delu Leninovega parka samo še bolj prilegel Sebastianu Cavazzi. Mrkemu, tihemu, predelovalnemu karakterju. Vmes včasih ne veš točno, kdo igra koga. In ne vem sicer, zakaj, ampak ne deluje več tako fit kot v prvem delu. Kot da je v dveh letih, kar je od Jezera, dobil še kakšno zraven. Pa ne le leto.

    Boli ga komolec. Ker… Khm. Brez skrbi, komolec ga zajebava še globoko tudi v četrti knjigi Golobovi Virus. In, brez skrbi, ne bo kvarnikov, če še niste brali. Dasiravno se že na tem mestu porodi vprašanje, ali bo svojo ekranizacijo dobil tudi Virus. Ampak če slučajno mislite, da je par naci zastav, kaka odrezana glava in infarkt veliko… Potem Virus ne bo za vas.

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    Ampak, skratka, Taras Birsa je tokratni lik, skozi katerega Leninov park dobi svoj kontekst. Ravno zato, ker začne pojenjati. Vemo, kot sem pisal prejšnji teden, da se je Tadej Golob zelo mučil z drugim primerom za Tarasa. Leninov park je bila muka. Tudi, priznam, pisanje tokratnih »recapov« je muka. Zgodilo se mu je več, kot je kadarkoli pričakoval. Ne le Tarasu, tudi Golobu. Oba sta izmučena, Tarasu se to že pozna, ko sopihajoč teče po Golovcu. Če primerjavo s formo izpred dveh let, je nazadoval. Ob ljubljanski severni obvoznici je bolje tekel. Kar ne pomeni, da ne miga. O, ja. Še kako. Le da ravno zato, ker je v Jezeru »migal« (kolegico Lanc), se mu zdaj maje tudi znani svet. Pa ne samo zaradi miganja.

    Taras je bomba. Tik-tak.

    Včasih se, kadar gledam policijske ali pa krimič tv serije, sprašujem, kaj, za vraga, počnejo vsi ti kriminalisti in detektivke, kadar ni umorov. Ker gotovo so tudi taki dnevi, kaj dnevi, tedni.

    In, še bolj, kakšen adrenalin mora potem biti, kadar se ti dejansko zgodijo. Bum, dras, šus. Tarasu se pa je, na neki točki, zgodilo vse. Ravno ko je mislil, da se je vse že zgodilo. V tem oziru je Leninov park hkrati prehiter in prepočasen. Tempo je počasen, premolkov ogromno, neizrečenega še več. Ampak več je tišine, več se dogaja Taras komaj sledi, kaj vse se dogaja. Ne le njemu. Če bi se želel sprijazniti s krizo srednjih let in slovesu od alpinistične mladosti, potem zagotovo ne bi »migal«. In ne bi brundal, mrmral, jedko in cinično, kadar se pogovarja z ljudmi.

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    Ker bodimo iskreni: Cavazzi je uspelo narediti dvoplastnega Tarasa. Po eni strani je povsem in vse bolj lik introvertiran. Ampak hkrati pa Taras deluje, kar se znova pokaže, kakor da se komaj še zadržuje. V tem je Cavazza brezkompromisno uspešen, saj uspeva zapolnjevati neizrečeno z grimasami in neverbalno igro. V tem je dober, tukaj je kasting več kot očitno uspešen. Taras je bomba. Tik-tak. Bolj je tiho, slabše je. In če kaj pove, je samo še huje.

    Notranji boj(i)

    Serija Leninov park je še bolj kot Jezero serija paralelnih zgodb. V ospredju je seveda umor in vse, povezano z njim. Le da nikdar ni povsem v ospredju umor. Včasih se zdi, kakor da je umaknjen, skoraj pozabljen. Kje je že gospa s klopce? Aja, otroci, soseda s psom, mladi neo-naci.

    Tako pač piše Golob, to je pač standard žanra, ki mu pri nas pravimo alpski noir, v katerem se zdaj, ko je sneg skopnel, vidi, da sloni na neizrečenem in notranjem boju. Kar nam je, priznajmo, Črtomiri in Bogomile, pisano na kožo. Kar pa ne pomeni, da je to »televizično« in privlačno. Ne nujno. Včasih prevlada občutek, da se je vse akcijsko že zgodilo, mi pa gledamo analizo nečesa, kar je komaj dogodek. Recimo to, da Taras Birsa kolegico Tino Lanc poboža po obrazu. To vidimo mi, to gledajo oni, to vidi Tarasova žena Alenka in to celo vidi Tinin fant. To vidijo vsi.

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    V tem je Leninov park specifičen. Morda malenkost bolj naiven. Ali pa še preveč. Mnogo lažje je denimo zasačiti policista v prostem času, če si najet fotograf, ki jih fašeš. Mnogo lažje mala deca v peskovniku najde tulce od metkov. Ali pa mrtvo gospo. Naključja so mnogo bolj gotova kot resno policijsko delo. Nihče ne najde Brajčevega psa, čeprav ta lajtmotivno najde prav vse pomembne scene in deluje kakor napredni pes iz avstrijske serije Komisar Rex. Zgolj po naključju Osterc s pogledom vedno višje po steni v pokrovu luči zagleda pištolo. In enako sta nekako po naključju našla z Brajcem novo truplo.

    Partija neizprosnih rafalov

    Za Leninov park sem po prvem delu podvomil, ali bo uspel v pol manj časa narediti to, kar je uspelo Jezeru. Zaenkrat se bolj nagibam, žal, k ne. Zakaj? Ne zato, ker serija ne bi stekla, tudi Jezero ni. Ampak tam smo se na to navadili, dojeli, da si serija jemlje čas. Tukaj pa se zdi, kakor da se bo v zadnjem delu zgodilo vse in še več, kar se poprej ni. S tem Klemen Dvornik tvega, ne more pa biti nič kriv, ker je serija delana pač po knjižni predlogi in tudi knjiga je, no, naporna. Polna ubadanja same s sabo. Kar je, priznajmo, ena od bolj tipičnih lastnosti, še zdaleč ne nujno slovenskih.

    Zato je preplet službe z osebnim življenjem morda najboljše, kar uspeva seriji Leninov park. Kajti Jezero je delovalo kot izlet, kot avantura, kot izhod. Leninov park pa pokaže, kaj se zgodi, ko pride »realno življenje«. Kaj? Žena ti ne skuha kave. Ti pa kasneje predlaga film – ob tem, ko se ti v faco zlaže, da fotografij tebe in ljubice pač ni videla. Fant bi se s tabo ljubil, pa ti – ko Lančeva reče, da je pač zdelana – reče, da »te bo ta job ubil«. Kar je, mimogrede, skoraj preroško.

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    Službeni pikniki zaradi ene afere niso več zabavni, ker imamo skoraj, žal, patriarhalno gledano, kokošnjak, četudi sta Jana Zupančič (Alenka) in Nika Rozman (Tina) vrhunsko odigrali partijo neizprosnih rafalov, ker pač druga o drugi vesta preveč – jasno, še preden se spoznata. Ko Alenka misli, da bo dokončala Tino z vprašanjem, kaj si želi, glede nato, da še nima otrok, faše bumerang. Torej, kaj si ona želi, pri čemer jo je Lančeva še zvito in ubijalsko vikala. »Še en špricer…« je kisel odgovor.

    In nato je tu še Brajčev infarkt. Morda prelomni trenutek za Tarasa. In vse okoli njega. Seveda z Brajcem vred. Fuzbal, čevapi in pivo seveda gredo skupaj, ampak ne nujno brez premora. Ne moreš vse hkrati. Ne več. Brajčev infarkt je dobro odigran, Gregor Čušin mojstrsko in še skoraj preveč prepričljivo telebne. Ampak s tem, ko telebne in mu Taras kasneje kupi superge, je vse kulminiralo. Spozna namreč, da brez žene zdravnice morda ne bi bilo nič. Brajcu ne bi ratalo. Kdo bi bil kriv? Morda on? Ker za to gre pri Tarasu Birsi. In za to sem tokrat v recenziji osredotočen nanj. Ker smo hčer (v seriji ena, v knjigi imata z Alenko dve) videli bore malo, jo bomo pa zato naslednji teden, je obenem tako nenavadno, ko skuša z malim Valom govoriti kakor z odraslim in mu še Lančeva, ki je zaenkrat daaaaaleč od tega, da bi imela otroka, reče, da je otroka skoraj preveč travmatiziral, ko ga je skoraj izsiljeval, da je dobil, kar je hotel.

    Raje tala focne

    Ko se Taras za nekaj odloči, ni vredu lik. Je zlikovec. Ima svoje temne plati. In teh se ne more znebiti. Škodijo mu, pravzaprav. Morda ne rešitvi primerov, škodijo pa njemu in njegovi ideji o tem, kaj je prav in narobe. Kajti tega Taras prav zares ne ve. Zato je pa raje tiho. Če bi namreč dajal sodbe… Raje tala focne. Kar lahko veliko pove o naši družbi, če je to še rešitev, smo zakorakali usodno nazaj

    Ker saj na neki točki mu mora počiti film. Nikdar mira. Povrhu pa še lopovski šefi, ki jih najbolj skrbi, kako bo vse skupaj videti. Tukaj ostaja glavna rezerva Leninovega parka. Kajti jasno pokaže, no, bolj namigne, kje se dogaja tisti najbolj izmuzljiv kriminal in kakšna družba prepogosto smo. Branko Šturbej se še naprej dobro znajde kot Bojan Drvarič. Gladko prenaša Tarasove udarce pod pasom, kadar ga vsakič znova, kadar ni zadovoljen s slišanim, zreducira na »sošolca«.

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    Ampak Drvariča Taras še obvlada, zatakne se mu pri direktorju, kjer je Pavle Ravnohrib kot direktor Svetozar Kralj uprizoril enega tistih večnih, zateženih, resnih tipov, ki da še imajo moč. To so tisti, ki rečejo »vsi samo čakajo, da naredimo kakšno napako«. Tipi, ki vedno uporabljajo prvo osebo množine, zanima pa jih samo ednina. Potencial za kaj več, če se samo spomnim hrvaške serije Uspeh, je jasno viden. Ampak to ni politični triler. Je krimič.

    Ni več pasivnih spremljevalcev

    In tudi zato naj bi bila najboljša stvar, da preiskavo vodi – Tina Lanc. Čeprav nikdar ni občutek, da dejansko ona vodi preiskavo. Razen ko nahruli Brajca in Osterca, ker sta našla truplo in nista najprej poklicala – nje. Zanju stvar navade, zanjo navada, ki je nikdar noče, ker ve, da bo vedno »ta mlada«. Zaenkrat je nihče ne, če že, potem naključja. In klasično terensko delo, zato pa hodijo po Metelkovi, blokih, delavnicah, dragih pisarnah z lepim razgledom. Še tja gresta Osterc in Brajc, medtem ko je vse bolj jasno, da Taras Birsa vse zamuja. Če pa že, pa kaj sproži. Zato je toliko bolj nezgrešljiv, a malenkost tudi nekonsistenten lik.

    Leninov park je uspel razširiti like oziroma niso več pasivni spremljevalci Tarasa Birse. Ravno obratno, zdaj je on tihi spremljevalec. Pahnjen skorajda v stransko vlogo, kar bi mu po svoje moralo goditi. Zelo. Pa mu ne, ker tam te definira že ena poteza, eno varanje, en problem. Taras mora reševati zraven še sebe, čeprav ni več prepričan, ali bo še šlo, glede nato, da vse slabše tudi meri s pištolo.

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    In ko smo že pri pištolah… Kot je zabeželeno v komentarjih pod prvo epizodo na MMC: ni običajno, da bi kriminalisti tako za pasom, niti poleti, razkazovali svoje orožje. Sploh glede nato, kaj izvemo v Virusu, ko gre za nekatere člane ekipe in njihovo (ne)streljanje. Sploh pa ne bo rešil vsega s pištolo, nad odvetnikom se pač ne gre z mečem, temveč s peresom. In tu mu hrbet krije Lančeva, kar bo za zgodbo še kako pomembno. Branko Jordan je kot odvetnik Boris Petan ena taka lepa, prava, konkretna pizda. Pizda, ampak sposobna pizda, zato tudi ne nasede Tarasovi »iznajdbi«, da so fotke njega in Lančeve gladki fotošop. Sploh, ker Tina Lanc ve, kakor odvetnik, šef in Taras, da bi na sodišču njeno pričanje padlo. Kako naj brani sodelavca, ki je mlatil mladega tipa s fotoaparatom, če pa sta bila, em, intimna?

    Preteklosti je konec

    Taras ves čas ve, da ne bo zmogel vsega sam. Zato se zanese na Igorja Malusa, lik v izvedbi Metoda Pevca, katerega igranje je, četudi malo izven forme, še vedno prebrisano. Pravzaprav večina stranskih likov koristi Leninovemu parku in to je napredek od Jezera, kjer so praviloma odvzemali in ne dodajali. Tukaj dodajajo misterioznost, zatohlost, zaplankanost, preračunljivost.

    Se pa zaenkrat še vedno vse zgodi drugje in nekoliko šablonsko na koncu, ko jih mali neo-naci faše od tipov, ki pač gotovo nimajo radi, da jih obiskujejo kriminalisti in spominjajo na neke čisto druge čase. Ampak takrat Tarasa Birse ni zraven. In tudi od umora starke je to zelo odmaknjeno. Zato pa, kot rečeno, je Leninov park hud izziv. Za Klemna Dvornika morda še večji kot za Tadeja Goloba. Ker je iz enega domala banalnega umora nastalo toliko podzgodb, kjer ne bi bilo dobro, če bi bile povezave preočitne, hkrati pa ne smejo biti preohlapne.

    Ampak Leninov park se s tem ne ubada. Zdaj je trčil do konca neujete preteklosti. Čas je za sedanjost. Tretji del bo pokazal, če sta bila prvi in drugi vredna počasne, glacialne gradualnosti. Dolina rož pa nato zatem v prav tako treh delih, kakšna je razlika v sami avtorski predlogi. Do takrat pa… Še malo posedimo na klopci.

    Leninova klopca

    3. Prejšnji teden je imel svojo vlogo Luka Marčetič, tokrat Jan Cvitkovič. Tako. Metelkovsko.

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    2. Racev citat pisan za Raca

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    1. Še Taras ve, da se novinarstvo, no, fotoreporterstvo ne splača…

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona
  • Leninov park #1: Park kot park

    Leninov park #1: Park kot park

    »Mater se tebi da. Park kot park.« – Pavle Brajc

    Leninov park je že v prvi epizodi… Ne. Počasi. Najprej nujno tisto, kar Leninov park ni. Leninov park ni Jezero. Pika. To je res nujno. Okej, igralska zasedba je ista, režiserja tudi, kamera, fotografija… Ampak, ne, Leninov park ni Jezero. Pa ne že samo po sebi zgolj zato, ker je nadaljevanje. Ali zato, ker se zdaj Tarasa bolje sliši. Leninov park je že vse odkar je Tadej Golob skoraj obupal ob pisanju nadaljevanja – muka. Ali pa dolgčas. Ali pa počasnost. Ali karkoli že.

    Leninov park je že v prvi od treh epizod notranje nasprotje Jezeru. Kaj to pomeni? Saj je najboljše povedal kar Tadej Golob. »Prvi del sem pisal neobremenjeno. Nisem pričakoval, da bo prejel toliko odziva. Ko so mi začeli govoriti o problemu drugega romana, sem si mislil: ‘To se meni ne bo zgodilo.’ No, pa se mi je. Knjiga, ki je objavljena, je peta verzija. Prej pa sem večkrat skoraj obupal […] Šele ko sem obupal nad tem, da bo knjiga izšla letos in se lotil nove predelave brez prisile časa in tistih prejšnjih štirih variant, mi je pisanje res steklo.«

    Šus doza dvoletja

    Skratka, šele ko boste nad Leninovim parkom obupali, bo steklo. Dve leti v tem času ni malo, em, časa. Celo za tako počasen mastodont, kot je slovenska filmska in tv produkcija. Kajti Jezeru je takoj še pozimi 2020 sledila V imenu ljudstva, ki je krimič zgodbe postavila v urbano okolje in bolj dinamičen tempo ter vzela nekaj bolj limonadnih prijemov, a ne na račun kvalitete, ter minulo zimo še Primeri inšpektorja Vrenka, ko se je na daljince prilepila krilatica, da so »in« tako slovenski krimič romani (Avgust Demšar) kot njihova tv ekranizacija. Jezero ni bila izjema tipa Življenja Tomaža Kajzerja, če se osredotočim le na tv serije na TV Slovenija. Za dodatno šus dozo (ja, dvojni pomen) pa je tukaj še film Inventura. Dva strela v slovenski film, ko sta metka presekala zloglasno oznako »slovenskega filma«.

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    Leninov park ima tudi kot serija enako težo pritiska, kot jo je imel že Tadej Golob. Mogoče, po svoje, še večjo. Kajti Jezero je bila tista serija, ki nas je spomnila, da še imamo dnevne sobe, televizije in nekaj, čemur bi lahko rekli domača popkultura. Jezero je bila prva domača serija po približno giljavžnt letih, ki s(m)o jo enako radi gledali in »ne-gledali«. Jezeru je torej uspelo nemogoče. Nismo se ravno kregali, smo pa imeli mnenje. Kar je bilo enim všeč, je druge zmotilo. Serijo so gledali tisti, ki serij sploh ne gledajo. In oni, ki so zavijali z očmi, ker smo zgrešili desetletje, ko je serija Bron (Most) skoraj izumila žanr skandinavskega noira.

    Zato pa je sledil… Virus

    Vse to je bil pritisk in TV Slovenija je ravnala, kot bi vsaka hiša. Ali podjetje. Jezero je bil hit. Tako ali drugače. Bil. Pri čemer je bila prav serija nad vsem. Jezero. Nihče ni nadvladal osnove. Nihče ni rekel »ona serija s Cavazzo« ali »serija, kjer nič ne slišiš«. Čeprav je to štrlelo ven, seveda je. Ampak Leninov park je prišel z zamikom, ki je v tem svetu še večji kot pri piscih. Nenazadnje, Tadej Golob je že konec leta 2020 izdal četrti del romanov o Tarasu Birsi in njegovih primerih. Naslov? Virus. Leninov park pa je v paketu  z Dolino rož prišel v času, ko nujno potrebujemo nekaj kolektivnega predaha. Pa smo šele vstopili v supervolilno leto. Na Leninov park je padla teža vsega, kar sproži kratica RTV. Še to. Tega še Golob ni rabil prenašat.

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    Je pa tudi njega stiskalo, ko se je zgodil – hit. In ko se v Sloveniji zgodi hit… Tak, velik, resen, ornk popkulturni hit… Je… No. Jeba. Poglejte samo najbolj gledane filme. Ali resne glasbene presežke. Vinci Vogue Anžlovar je zaslovel le še s tem, da je povedal, kakšen lajf je imel po Babica gre na Jug. Vinči, ki so ga v Ljubljani redne stranke rade imele za svojega taksista. Bi radi še bolj nazaj? Kaj je že počel František Čap, režiser Vesne? Jajca, kunci, revščina, ciroza? Ne bom pozabil, kako mi je resda sila svojevrstni Dejvi Hrušovar v Šiški tožil nad tem, da nima prav nič od tega, da je napisal Dan ljubezni, Marie ne piši pesmi več. Ali kako je bilo malo bližje centru na Celovški obiskati Tomaža Pengova nasproti Tivolija, kjer je stanoval? Pa anekdote, kako je Andrej Košak še debelo desetletje po izidu fenomenalnega filma Outsider (1997) vsaki, ki je padla na finto, šel kazat »director’s cut«? In to, da je Tomi Meglič, kar sem ga večkrat vprašal, po bežigrajskem koncertu in after-partyu šel domov. V Gunclje. K staršem.

    Najbolj »slovenska« serija, ker…

    Zato je Leninov park mini serija, ki bo morda najbolj »slovenska«. Vsekakor bolj kot Jezero, kjer so že kulise Bohinja iz nas naredile, em, Ameriko. Ali, če hočete, Švedsko. Ali še bolj kot Dolina rož. Na Leninov park so padla pričakovanja vseh pričakovanj. Zdaj vemo, kako se je počutil Golob. Ko je metal verzije stran in moral pomagati piliti scenarij za bolje spisano Jezero, ko je vedel, da se nekaj kakor muči.

    Ne bi sicer držalo, da Slovenci nismo mahnjeni na nadaljevanja. Ali da jih ne maramo. Le uspešna niso, ker so še iz tistih časov, ko so redka nadaljevanja uspevala. Vesna, Kekec, Poletje v školjki, Gremo mi po svoje, Košarkar naj bo… Čakamo sicer še na kako nadaljevanje, obeta se nam Dedek gre na jug. Ampak dejstvo je, da Leninov park ni padel v dober čas, kaj šele v primeren prostor. Če bi se namreč loteval širših recenzij, takih, FDV-jevskih, bi Leninov park pogrnil že v tem, da nima novih obrazov. Ker pač ti v Sloveniji večinoma palijo.

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    Kar pa ne pomeni, da ne obstaja alternativa. Seveda je. Ampak Taras Birsa je daleč od.. Ne, ne bom ga omenjal. Niti to ni politična serija, četudi je Golob sam priznal, da je to njegovo najbolj antifašistično delo. In da že začetek v preseku recimo tega navadnega bloka – pustimo, koliko bi bil zdaj vreden kvadratni meter v blokih, ki jih je risal Maks Fabiani – prinaša mladega nacija, ki je resda koncipiran bolj na zamik kakih tridesetih let.

    Umor je skoraj enak vsakdanjosti

    Ampak Leninov park je najbolj slovenska serija v tem, da je vsaj v prvem delu – in enako je v knjigi – umor »klošarke« na klopci »enakovreden« mimobežni vsakdanjosti. Jezero je vendarle imelo bolj šokanten umor. No, za začetek, le kadaver. Ja. Glava… Kdo ve kje. Leninov park ima soroden začetek, da truplo najde vsakdanjost. V tem primeru »Neo in Val«. In vzgojiteljica. In še več, kasneje Tina Lanc gospo celo prepozna. Gospa Kresnička. In ni povsem nepoznana. Čeprav je bila bedna, dovolj bedna, da je njen umor skoraj trivialen. Če otroci nehajo streljati z vodnimi pištolami, se kriminalistični zagon gre pesimizem vs. optimizem. Kajti ko Taras vpraša Globa (Aleksander Svete), kako je, mu ta odgovori: »Lahko bi bilo boljše«. Taras, ki pač ne pije (več), pa mu odvrne: »Lahko bi bilo tudi slabše.«

    Prvi del Leninovega parka, vseeno je to tv recenzija, je predrzen. Zakaj? Sedi na »lovorikah« Jezera in ogromno terja od gledalca, ki tole ne bo gledal v paketu čez nekaj let, ko bo med šestim delom Jezera in prvim delom Leninovega parka le pet sekund z možnostjo preskoka, ne pa dve leti. Kaj terja? Dober spomin, čeprav je ta celo za kriminalke kratek, saj – govorim za mimobežne bralce, vsekakor ne ljubitelje – kmalu pozabimo celo to, kdo je bil na koncu morilec. Tadej Golob že v štartu ni »whodunnit« pisec. Ne. Žanra se je priučil in enako velja za Klemna Dvornika, ki podpisuje prve tri dele, preden bo štafeto, pardon, kavo iz avtomata predal Matevžu Luzarju, ki bo obdelal Dolino rož.

    Kaj je torej alpski noir?

    Leninov park se tako uvodoma vleče, ker smo pozabili, da je Jezero potrebovalo kar nekaj časa, vsaj tri epizode, da je steklo, pa še tedaj ne povsem zares. Zato je predrzen, ker si po uvodnem kadru umora dovoli piljenje alpskega noirja, kakor se je zdaj prijelo naših krimič tv serij. Ampak kaj alpski noir je? Poleg kadrov narave, ki so tokrat skopi, saj Argentinski park / Park slovenske reformacije pač nudi le nekaj dreves in je v primerjavi z drugimi parki (ne zgolj v Ljubljani) zelo skromen, gre pri alpskem noirju, kot ga nudi naša režija, predvsem odsotnost (iz)povedanega.

    Od gledalca terja veliko. Več. Preveč? Morda. Prvi del namreč ni udaren oziroma je udaren na koncu, ko Dvornik pokaže, šokira, preseneti z morilcem s čelado, ki ob doooooolgi šetnji čez Metelkovo ob komadu Mrfy (Zaljubila) preseka vse, kar smo videli dotlej. Z nenavadno prepoznimi oglasi vred. Šus na koncu je kompenzacija za večino tega, kar smo videli prej. Ne samo zato, ker je strelec s čelado mojstrsko »scary«. Ampak ker ponudi končno nek izhod iz znanih likov.

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    Leninov park se namreč v prvem delu zgodi na majhni kvadraturi kriminala in usod. Tarasu Birsi namreč kljub Jezeru in opisom, kaj vse je nekoč še zmogel (pitje, plezanje), manjka predzgodba, v kateri bi razumeli, dojeli, spremljali njegovo molčečnost. In enako velja za ostale, pri čemer tokrat svojo razširitev dobita Tina Lanc (Nika Rozman) in Pavle Brajc (Gregor Čušin). Ampak na račun česa? Prva epizoda namreč resno koketira z idejo, da lahko serijo gledamo prav skozi Brajca. Prvič, pooseblja vročino, edini se resno poti v dnevih, ko Arso napove do 38 stopinj. Čeprav so listi na drevesih še globoko nekje med aprilom in majem. In naključni ljudje na Slovenski še v dolgih jaknah. Ampak okej.

    In, drugič, Brajc je zdaj neke vrste Taras. On si želi samo, da bi imel mir. Da ne bi klicali njega, če bi lahko koga drugega. In ravno zato mu, pardon, spizdi kuža. In zato je prav on tokrat tak kot Taras v Jezeru, ko je »moral« na novoletni žur v Bohinj, pa potem »slučajno« nabasal na umor. Brajc deluje kot potencialni neplačnik RTV prispevka. Zakaj? Ne vem. Zgolj ugibanje, likov je zelo malo, Leninov park se posledično ubada sam s sabo. Kar ni nujno slabo. Stavi pač na to, prosto po Golobu, da nas ti liki zanimajo. Še najmanj, tokrat, Taras Birsa.

    Ni težav z zvokom in to je…

    Težava Leninovega parka tako zgodaj je v tem, da tokrat ne bi bilo težav, če bi Sebastjan Cavazza imel težave z zvokom. Ker govori tako prekleto malo. Kar je ironično – glede nato, kako Golob niza like skozi dialoge. Taras Birsa je tako odboj. Ni več fokus. Skoraj ukinejo ga, večno ga bodo ukinjali. V Tarasu je vse, pa hkrati nič. Bolj koristen bi bil za neke povsem druge čase. Če so ti sploh kdaj bili. Ko že misli, da ve, v kaj se spušča in da vsaj ve, kdo pravzaprav ni več, ko mu Tina reče, češ, a nisva rekla, da ne bova več, se mu nov konstrukt podre. V tem oziru je Golobova, še bolj kot Dvornikova, izraznost silovito moška. Taras bi nekoč bil »pravi ded«. Pa ve, da ti časi ne obstajajo več, ampak je vendarle pravi ded. Še mu rata. Čeprav ves čas skozi Cavazzine grimase ve, da zmage ne bo. Cavazza v Tarasu Birsi gradi lik z navodili, ki so relativno preprosta. Sploh ni problem v navodilih. Težava je v tem, da že vnaprej ve, da mu to, kar bo sestavil, ne bo všeč. Niti malo.

    Kajti navodila se spreminjajo. Taras tokrat ni šef, pa saj ne, da je kadarkoli bil. Cavazza je že v Jezeru bežal od lika, zato je tekel, varal, sikal, delal. Najboljši lik v seriji tako ostaja žena Alenka, ki jo Jana Zupančič fenomenalno upodablja. Tudi ko se sooči s fotografijami, kjer vidi, da naj bi jo bil mož varal. Alenka je in ostaja stabilnost. Alenka vedno nekaj dela. Saj tudi ona bore malo pove, raje obrezuje cvetje ali karkoli že. In z manj, skoraj nič, pove vse. In s tem da Tarasu tisto kajlo, ki jo itak išče. Če mu že šef Drvarič (primerno zateženi in ljigavi Branko Šturbej) da vedeti ne le, kdo je šef, ampak tudi da on ni šef. Ker je zdaj gospodična Lanc tista, ki bo vodila primer.

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    Morda, za prvič, zgodba ni ti pomembna. Ne bom analiziral, kako sta po abecedi zvonila na domofon potencialnih očividcev. Ker v Sloveniji očividcev itak ni. Če že, kaj slišimo. Ampak… Radko Polič Rac v vrhunski vlogi da vedeti, da bi to lahko bila tudi petarda. Prej se spomni tega kot pa večer prej voditelja Odmevov, onega, porkaduš, ki je nekdaj vodil šport (kaka kajla Bergantu, mimogrede). Leninov park je imel luknjo v tem, da je tako samoumevno najti mladega nacija, ki živi pri mami (Silva Čušin) doma uber alles. Saj Taras bi ga na gobec, ampak kaj, ko ga muči komolec.

    Koriander!

    Leninov park se je začel prepočasi, ker je nasilno moral ustaviti vsa pričakovanja. To ni le drzno, je predrzno. Leninov park noče biti hit, ker je to že predhodno bil. Dvornik je ubral sicer vmes zelo okorno montažo in mestoma nepotrebno predolge kadre, v katerih bi »zvezda« epizode postal Brajc, njegov kuža in njegova primerjava, da mu je ušla tudi žena, ampak da upa, da se bo za razliko od nje kuža vrnil. Ko bo lačen. Pri Tarasu pa bi skoraj prevladal njegov vonj – glede nato, da ga večno muči želodec. Ker če Alenka zgoraj pri (ex STA kafiču) restavraciji želi rose in vse, kar pač priporoča sluzasti kelnar (vrhunsko neizrazit Luka Marčetič, ki postaja novodobni Primož Petkovšek), je Taras takoj zaznal – koriander. Detektiv, ki je nucal šest delov Jezera, da mu je storilka rekla: »Če sem čisto iskrena, sem mislila, da boš prišel prej.«

    Leninov park zatorej nima že v štartu šans, da bi ponovil uspeh. V Sloveniji to pač ni možno. Okej, razen v politiki. Samo tam moraš biti ves čas enak, pa prepričati folk, da si bolj moderen. Leninov park pa je in bo, ugibam, še v Dolini rož točno to, kar je od začetka. To je serija, v kateri 45 minut nekdo namesto nas bolšči. Nekdo, ki ve, za kaj (se) gre. Nekdo, ki je dober v tem, kar počne. Nekdo, ki verjame, da je dober ne samo v tem, kar počne.

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    Taras Birsa je v prvem delu Leninovega parka degradiran, ampak ga to ne moti, ker vedno lahko samega sebe degradira še bolj. Kot je rekel Magnifico: nihče se mi ne more na glavo posrati tako, kot se lahko sam sebi. Ampak takrat imaš lopato že pripravljeno. Tudi Taras jo ima. Razlika je le, da je Taras kriminalist. In ne hitmejker. To je lik s čelado, ki se prošeta po Metelkovi na koncu dolge epizode, po kateri smo se nekateri spomnili, da je bilo Jezero počasno, ampak si je vzelo čas. Kako bo Leninov park pri tem, da sta Lančeva in Birsa dobila le dva od petnajstih stanovalcev, vse to zmogel v treh delih? Da ne omenjam še vseh drugih izzivov, ki jih je ena ura, pusta dialogov, prepustila javnosti. Zakaj ni več kemije med Tino in Tarasom? Je to vse? Je to razlog za varanje? Neizrečeno? Je videz skupaj z delom vse?

    E, to je enigma. Leninov park mora narediti v treh delih to, za kar je Jezero potrebovalo šest epizod. In nato sledi še Dolina rož.

    Morda pa je tako tudi najbolj primerno. Vendarle smo v petem koronskem valu in supervolilnem letu.

    Leninova klopca

    3. Tip Tine Lanc. Kasting? Vrhunsko povprečje!  

    2. Zgrešeni klic? Klicalo je leto 2000. Kaj je reklo? »Daj mi telefon nazaj«

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    1. Taras: »Spet bo 38 (stopinj)«. In oba v – jaknah.

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona
  • Skupaj naprej na kvadrat

    Skupaj naprej na kvadrat

    Zgodovinsko. Pandemično. Skupaj. Naprej. Skupaj2. Za dve uri. Dve uri, kolikor je trajala Skupaj naprej, zgodovinska oddaja zgodovinskih časov, ko bi naj stopili skupaj in šli skupaj naprej. Za dve uri, ko se ne na eni, pač pa na dveh najbolj gledanih televizijah, Televiziji Slovenija in Pop TV, ni kričalo, žalilo, bentilo, skakalo v besedo. Ne, mislim, da niti enkrat.

    Skupaj naprej je bila oddaja z dvema voditeljicema in šestimi gosti na »nevtralni« lokaciji. Dva novinarska pristopa sta postala eno. Najbolj napovedovana oddaja, em, leta zagotovo. Kakor da je zmagala že vnaprej, ker se je zgodila dolgo nepojmljiva združitev. Ampak ne. Zmag ni. Daleč smo že do remijev. Ampak Skupaj naprej bo (p)ostal medijski izdelek, skoraj popkulturni sploh glede na dve marketing in pr mašineriji, ki sta hvalevredno izkoristili vse, da bi dobili celovito, nacionalno, plebiscitarno pozornost. Ki je potrebna.

    Kužno znamenje

    Živimo v sproti pozabljanem in pozabljenem času. Pandemičnem času. Če kaj, se na parstoletne pandemije ne moreš pripraviti. Ker ne veš. V Mariboru se nenazadnje folk denimo rad fotka pred kužnim znamenjem. Ker je, em, lep spomenik. Pa nič narobe. Kot ni bilo s prepevanjem na balkonih, sklanjanjem in pakiranjem »droži«, nakupovanjem kvasa in toaletnega papirja… Kar se zdaj zdi… Ne vem za vas, meni gre celo malo na smeh. Pa so prekleto resni časi. Taki. Mrki. Obupni. Grozni. Ni vse slabo, je pa precej slabo.

    Foto: zajem zaslona

    Ne gre nam, koronavirus ne samo, da ne gre nikamor. Ni odšel s preletom avionov. Niti s tem, da smo šli na morje. Niti z ukrepi. Ali s protesti. Politika, folk, vsi, vse. Tu je, tu (ni)smo. Mi, država z največ okužbami na svetu. Tudi če kdo verjame, da je vmes zabil evrogol ali najlepši avtogol, samo še polzimo. Nismo več na dnu prve lige. Padli smo v obskurni rang. Nižjeligaš. Ne gre nam. Vsak teden novo, pardon, sranje. Potem pa še… Glupi davki, zapoznela kadrovanja, vladno preštevanje minutaže v medijih, odmerjenih za in proti krizi. Bolnice pa vse bolj polne, številke vrtoglave. Ne vem za vašo facebook časovnico, na moji zdaj že skoraj vsak dan že nekdo javi, da mu je nekdo od bližnjih umrl. Pa ne samo zaradi koronavirusa. Smrt ni več le pietetni 1. november. Pa vem, da facebook ni realni odsev, kakopak. Ampak če bi mislil, da je, bi nosil samo če črno.

    Šesterica gostov

    In tako, v tem sivem, domala črnem novembru, je po dvajsetih mesecih prišel »zgodovinski trenutek« za slovensko televizijsko krajino. Televizija Slovenija in Pop TV sta stopila skupaj. Zakaj ne bi, saj sta pogosto nametani v isti MSM koš, kot se je ustalila kratica zlasti na tviterjih. Zakaj bi, je obrnjeno vprašanje. Zakaj? Nepotrebno vprašanje.

    Skupaj naprej je bila sila dobro zastavljena, domala nujna oddaja, ki bo zgodovinska, ampak bo najbrž tudi hitro odšla v zgodovino. Morda že zato, ker je prišla konkretno pozno. Za teoretike zarot in/ali analitike, prosto po presoji, je tajming kakopak vprašljiv. Zakaj ravno zdaj. Odgovor bi bil, ker smo padli na dno. In reakcija je prava. Kdaj, če ne zdaj. Vedno je lahko še slabše, ampak če bo še slabše…

    Potem je tukaj izbira gostov. Šesterica. Mojmir Mrak (1954), Alenka Zupančič (1966), Ksenija Benedetti (1965), Aleksander Čeferin (1967), Dan Podjed (1975), Mario Fafangel (1980).Dve ženski, štirje moški. Povprečna starost…. V Sloveniji je bila leta 2019 povprečna starost 43,3 let. Gostje oddaje so bili kar malenkost nad povprečjem (preko prsta naročunano 52,2 let) in izrazito nadpovprečno izobraženi.

    Torej, kar je seveda obenem nemogoče objektivno in statistično doseči, ni pa nemogoče, le da Slovenija v šestih osebih najbrž ne bi bila pretirano »telegenična« stvar, oddaja ni bila presek, povprečje, celovit prikaz Slovenije in Slovencev. S čimer ni prav nič narobe, le kritiko se potem da sprejeti. Nenazadnje, tudi vsak polnoletni državljan ima pravico voliti in biti izvoljen. Saj to so potem izvedli v prispevkih, kjer so dobili besedo starši, mladi, bolni, preboleli.

    Foto: zajem zaslona

    Koncept, ki ni iskal za in proti

    Ampak to ni bila oddaja »vsi o vsem in vseh«. Ni bila oddaja za in proti. Ta koncept je bol ne le hvalevreden in dobrodošel, marveč nujen. V oddaji Skupaj naprej smo tako videli, kakšna bi Slovenija lahko (spet) bila. Ne druga Švica, ne LDS časi, ne časi osamosvajanja. Tudi, ja, ampak ne, ne v celoti. Ne politična Slovenija. Ali zgolj civilnodružbena. Ampak Slovenija, ki se vsaj pogovarja brez napadanja. Ne skače v besedo. Se drži stroke. Razume številke. Sprejema dejstva. Spoštuje sogovornika, četudi se morda ne bi strinjali z njim.

    Vendar v tem je bil tudi morebitni zdrs oddaje. Ker je svojevrstni tujek, obe televiziji sicer pogosto počneta ravno obratno. Če je en za, mora priti še nekdo, ki je proti. In obratno. Nekakšen laboratorijski 50:50. Kot da denimo koalicija in opozocija ne moreta strinjati o ničemer. Dokler ne pade predvolilno vprašanje, no, o čem se strinjate in kaj vam je na nasprotniku všeč.

    Pogovarjali so se tisti, ki se strinjajo. Tega ne vidimo več pogosto, vsaj ne pred enajsto, dvanajsto. Kar je povedal že napis, ki je večkrat zasvetil: »Gostje in ekipa so cepljeni in testirani«. Tak pristop je hvalevreden, drugačen, sporočilen, ampak lahko pri tistih s pomisleki, strahom, jezo povzroči še več odtujenosti in posledično še več tega, kar jih iz takšnih ali drugačnih razlogov tešči. Aha, oni so cepljeni, jaz nisem, ni oddaja zame. Kar kakopak ni bil namen ne v napovedi ne v izvedbi.

    Za več smeha

    Proti zadnji tretjini oddaje je antropolog Dan Podjed, ki vedno daje veder občutek, kot da je dva stavka stran od tega, da bo povedal vic, povedal, da nam med drugim v tem času manjka tudi nekaj smeha. Ni ga več, vsekakor ne vsega tistega, kar je sam popisal v lucidni knjigi Antropologija med štirimi stenami. Korona kakopak ni smešna, čeprav se lahko spomnimo, da so si čas za smeh vzeli tudi zdravniki in medicinske sestre. Pa ne zaradi preleta letal.

    Če primerjamo Skupaj naprej s Tarčo ali 24ur zvečer ali Slakovo novo oddajo Ena-na-ena, je bila po svoje celo dolgočasna. In s tem ni prav nič narobe. Kje pa. Gostje so dobili bolj ali manj enako odmerjen čas. Pa ne, da bi kdo štopal, joj ne. Poznajo drug drugega, najbrž primarno zaradi dosežkov. Nihče ni pretirano izstopal, čeprav so vsi medijsko izstopajoči. Malenkost bolj nase pozornost pritegne Aleksander Čeferin, kar pač pride najprej s funkcijo, nato pa z njegovim dokaj rednim komentiranjem domačega političnega dogajanja. Ampak tudi on je skrbno izbiral besede, zdelo se mi je, da tudi zato, ker je imel ob sebi doktorje različnih znanosti.

    Foto: zajem zaslona

    Dolgčas je dobrodošel

    Dobrodošlo je, če kaj takega, kot dolgčas, seveda sploh še obstaja, ker imamo vsi na dosegu roke ultimativno napravo, ki je bolj ali manj ukinila dolgčas. Kar ne pomeni, da je bila oddaja dolgočasna, ne razumeti narobe. Ne, ni bila. Samo nismo vajeni, v primerjavi z »običajnimi četrtki«, je bilo tole… Medidativno.

    Pa so gostje dve uri stali. Prav prejšnji teden je po relativno grozljivi Tarči, ko se je četverica politikov pogovarjala bolj ali manj le o tem, kdo je bil slabši, prilezli pa so za spremembo iz črnobelih časov II. svetovne vojne vsaj do leta 2013, kar pri tem tempu pomeni, da bodo nekje do 2050 morda skoraj ujeli sedanjost, nekdo nekje zapisal, z imenom in priimkom, ne spomnim pa se žal, kdo, da se je poznalo, kako so bili Aleš Hojs, Alenka Bratušek, Zdravko Počivalšek in Marjan Šarec že nekoliko zmahani. Je pa res, da kadar se sedi, kot pri Tanji Gobec v oddaji Politično, je debata takoj vsaj malenkost bolj umirjena. Bolj kot v besedo se skače v možgane s pikrimi obtožbami.

    Voditeljici stopili malenkost nazaj

    Tokrat je bilo drugače, pomagali so za nekaj predaha daljši oglasni bloki, ki so bržkone doživeli tudi nenavadno sinhronizacijo. In najbolj je pomagal nivo debate. Bolj kot za goste se je koncept zdel velik zalogaj za obe voditeljici. Erika Žnidaršič in Maja Sodja sta seveda prvič vodili takšno oddajo, našli nek kompromis med dvema pristopoma. Čeprav je novinarstvo pač eno kot nadpomenka, sta šoli nacionalke in popa precej različni, kar se je videlo tudi v prispevkih. Ampak tokrat ni bil čas za razlike, za en večer ni šlo za to, kdo bo koga nažgal v gledanosti, čeprav bo ali bi bilo zanimivo videti, kdo je imel večjo gledanost z istim programom. Res pa je, da bi nacionalka sicer imela svoj četrkov informativni paket (Studio 3), Pop pa Kmetijo.

    Žnidaršičeva in Sodja sta stopili precej nazaj. Umirili retoriko. Vprašanja so bila bližja razpravi. To ni bilo soočenje. No, je bilo, ampak zgolj z virusom. Bolje sicer poznam delo Žnidaršičeve, saj Pop žal premalo gledam, ampak vpliv in delo Sodje je poznano in se ga da videti v Fokusu in Inšpektorju, najbrž najbolj tv novinarskih prispevkih pri nas. Ne najbrž. So. Fokus in Inšpektor sta novinarski dril, šus, jajca. Žnidaršičeva je postala sinonim za preizpraševalko do točke, da jo gostje, sploh z desnega pola, kličejo »gospa Erika«. Mimogrede, čudi me, da se Žnidaršičeva nikdar ne opogumi s povratnimi »gospod Aleš, gospod Zdravko, gospod Janez«.

    Skušali sta uloviti nek ritem, vendar so tega neizpodbitno držali, ne pa tudi diktirali gostje. Kredo in izkušnje so pač v taki oddaji štele. Je pa res, da ko je šele na koncu padlo vprašanje o rešitvah, ni delovalo, da gostje povsem vedo, če je bil predstavljeni koncept tudi zares izveden v praksi. Kar deluje močno kot alineja ali pitch, ni nujno, da se bo obneslo tudi pred kamerami. Koga je torej oddaja nagovarjala? Kaj je bil cilj? Je bil dosežen? Zame je bil, ker so o temi, ki takoj na dan privleče čustva, kar glede na vse mora biti razumljivo, čustev ne moremo anulirati, govorili ljudje, ki so sicer dovolj uspešni, da ničesar ne tvegajo. Ampak obenem pa nimamo več česa izgubiti.

    Foto: zajem zaslona

    Bolj poslušali kot gledali

    Skupaj naprej je bila tako oddaja, kjer smo znova bolj poslušali kot gledali. Ob osmih zvečer. Ne v nedeljo ob enih ali med tednom po deseti zvečer. Ali še kasneje. To je televizijama še uspelo in v času, ko, kot rečeno, zmag še niti na vidiku ni, je morda to edini občutek zmagoslavja. Vsaj ali pa predvsem za televizijski hiši sami. Pri nas ima nastop pred kamero še vedno veliko težo, kar se najbolje pokaže na volitvah, kjer seveda družbena omrežja niso nezanemarljiva, ampak če bi sprejeli tezo, da volitve odločijo dalj časa neodločeni volilci, ki čakajo »na še kaj razen tega, kar že poslušamo ali smo nasedli«, potem odločajo soočenja. Zato je Skupaj naprej lahko delovala, žal, tudi kot uvod v megavolilno leto, ko nas čaka celotni, trojni volilni paket.

    Ni želela biti, vsaj tako je videti, politična, ampak ljudje smo politična bitja in legitimen očitek je, da vlada, ki se jo je v oddaji kritiziralo in ocenjevalo, kar pa mora vsaka vlada vzeti v zakup, saj smo vendar v demokraciji, ni dobila v tem kontekstu možnosti za protiargument. Ampak glede nato, da je sama tik pred oddajo v grafu pokazala, kako se je poročalo za in proti cepljenju, je vlada pokazala, da vztraja pri svojem in da bi bistvo oddaje, torej umirjena, strokovna, resna debata, milo rečeno zvodenelo. Da se najbrž kar vsi gostje nagibajo, golo ugibanje, bolj k levi politični opredelitvi, pa gre soditi iz tako tokratnih kot zlasti preteklih izjav. Ta očitek bi bil na mestu, ne pa povsem.

    To so ljudje, ki so šolani, izobraženi in tako naklonjeni znanosti. In uspešni v tem, kar počnejo. Najprej temu, potem najbrž vsemu ostalemu, kamor spadata tudi popularnost in/ali odmevnost. Vendar živimo v svetu, kjer pač tudi to šteje. Laž se širi hitreje kot resnica. Prepogosto se niti ne moremo strinjati, da se ne strinjamo. V tem je oddaja naredila korak naprej in se odločila, da bo dve uri dala bededo tistim, ki se bolj ali manj o nečem strinjajo. In to o nečem, s čimer smo soočeni vsi.

    Parna lokomotiva

    Kar je pohvalno, morda celo najbolj zgodovinsko pri vsem skupaj. Za dve uri en argument ni imel skoraj »zakonsko« obveznega protiargumenta. Ni ena stran dobila besedo, potem pa še druga. Ali je to prav ali ne? Sam bi rekel, da je v tem času dobrodošlo. Vprašanje pa je, za koga. Kdor deli mnenje, ton, vsebino Skupaj naprej, je dobil občutek varnosti, zavetja, podpore. Da so še ljudje, ki podobno mislijo. In dobijo besedo. In jih za dve uri nihče ne zmerja, grozi, žali.

    Težava pa je, da kdor ne misli tako, je oddajo najbrž gladko prezrl. Sodeč po odzivih, ti niso bili tako burni, četudi številčni. Ene so odbili gostje, druge kritiziranje vlade, tretje pavšalno nametavanje netočnih ali pa vsaj v kontekst slabo postavljenih informacij (ne, ni res, da je Slovenija edina vladala z odloki), četrti so se praskali po glavi, kdo je Harari in zakaj je omenjan, pete pa morda celo nekoliko pretirano dramatična, predvsem pa anahrona izbira parne lokomotive v železniškem muzeju, na katerem je grafika izpisala Skupaj naprej. V času podnebne konference v Glasgowu je tole kar ironično, po svoje pa tudi simbolno, saj smo, ko gre za politično nivo, zdrsnili daleč nazaj in se zdi, da bomo morali na novo izumiti kolo, da se bomo pognali tja, kamor naj bi skupaj želeli priti. Karkoli že to pomeni.

    Foto: zajem zaslona

    Ni se šlo skupaj nazaj

    Skupaj naprej je seveda tvegala oznako, da se je šlo »skupaj nazaj«. Ker nazaj niti več ne moremo. Marsikdo je to oznako sicer že takoj prilepil oddaji. Ampak dobro je, da je oddaja vsaj naredila to veliko spremembo. Čeprav je skupaj nekaj, kar je predsednik republike najbrž izrekel največkrat (takoj za besedo konsenz), je nekaj, kar je obenem vse bolj uporabljal samo on. Zdaj smo tudi mi dobili priložnost. Za besedo »skupaj«. Ampak žal ostaja bojazen, da danes ne bo nič drugače, da bo naslednji dan že spet naslednje sranje, da bodo bolnice še bolj pokale, da bodo otroci povsod brez respiratorjev, da se bo medicinskih sestram snelo… Toda za dve uri je bilo vsaj nekaj predaha. Nobenega kričanja, žaljenja, negodovanja in vsesplošne vsi-bomo-umrli pogube.

    Kar pa ne pomeni, da smo zmagali. Ne. Bilo je kot na tekmi Slovenije na Slovaškem, ki se je začela po prvi tretjini oddaje. Slovenija je nepričakovano povedla, se dobro izkazala, nato storila prvo napako, grobo, se delno ranila sama, delno sodnik, tisto najslabše, izključitev plus penal, potem ko smo že mislili, da nas je sodobna tehnologija enkrat rešila in nas bo še drugič, nas ni. In potem se je zgodilo tisto novodobno, najlepše, športno pri Slovencih. Z enim manj na tekmi, ki je štela le za prestiž, od najboljših, ki bodo novembra 2022 brcali v Katarju, smo se poslovili že oktobra 2021, smo z bizarnim kotom, ko je tam bil le en naš, dali gol in povedli. Seveda nismo zdržali, ampak bili smo pa skupaj. Prva oseba množine. Tisti »Mi, Slovenci«. Da vsaj enkrat ni to rečeno s takim pesimizmom, da sledi samo še najslabše. Ker, saj veš, mi, Slovenci. Ne. Storili smo še eno napako, tako, bedno, nepotrebno. In nato reševali, kar se je reševati dalo. Ko ni štelo. In je bil remi lahko dobra stvar, če pač tako želiš videti. Ampak remi še ni zmaga. Vsaj tak ne. Ker ne gremo nikamor.

    Daleč od medalj, a…

    In tako je bilo s Skupaj naprej. Ker že res, da ima vsaka medalja dve plati. Ampak do medalje je treba prilezti, garati, uspeti. Mi smo daleč od medalj. Skupaj naprej je bil tako neke vrste selekcijski trening, začetek priprav. Na kaj? Na to, da najprej premagamo ta framani virus. Če se seveda lahko strinjamo, da virus sploh je. Če je bil priprava na politično obračuvanje z virusom… Potem smo gledali Slovenijo, ki tehtno, ubrano, strokovno, spoštljivo govori. Tudi o politiki, ki je in zna biti nespoštljiva. Ampak to so Slovenci, skoraj vsi po spisku, vsa šesterica, ki je v politiki najbrž ne bomo nikdar videli. Ali ker so prepametni ali ker politike ne razumejo ali pa preprosto zato, ker čim dlje od tega. Ampak potem nam to prav nič ne koristi. Pametni so govorili, nekateri smo jih poslušali. Si malo spočili od kričanja in obtoževanja. Ter se lahko z nekom strinjali. Ali pa tudi ne, kar je del demokracije, ki nam še vedno ne gre in ga ne razumemo. Ta oddaja vsaj ne bo razhudila tako močno kot kakšne druge. Če je to napredek… Smo še daleč.

    Dobili pa smo lahko občutek, da so tam nekje zunaj ljudje, ki jim je še mar za skupaj in naprej. Pa četudi zveni kot slogan. Če bi to tudi res postal in bi denimo taka šesterica res sestavila stranko, bi to bil zgodovinski nateg iz zgodovinske pandemije. Bi bilo neoprostljivo narobe. Kar pa samo kaže, kako hrup pride do nas. In porodi dvome. Se danes zaradi Skupaj naprej kaj drugače počutim? Ne. Slej ko prej me bo spet kdo vprašal, če sem cepljen, in mi bo nelagodno. Ne zaradi odgovora, ampak zaradi tega, kar potem sledi. Nekaj povsem drugega od Skupaj naprej.

    Zato sta to dve uri, ko je televizija zajela sapo in vsaj upam, da odmislila, kakšne bodo cifre gledanosti. Ter tudi sama sebi pokazala, kakšne bi lahko bile debate. In zakaj je vredno, da so. Tudi v času martinovega, fuzbala, resničnostnih šovov in, da, koronavirusa.  

  • Sveta nedelja!

    Sveta nedelja!

    V Sloveniji je nedelja ob trinajstih sveta ura. Pa če ste verni ali ne. Ni pomembno. Če nič drugega, kolektivno in skorajda plebiscitarno se verjame v – govejo juho. Nič ni tako etnološko slovensko nedeljskega kot goveja juha. No, spet ne verjamejo v to vsi, ker vsi ne jejo goveje župe, pa vendar. Za nedeljo ob trinajstih mora biti nekaj res zgodovinskega, epskega, nadnacionalnega, da bo narod sedel pred televizorje. Pa še takrat žlica ne pade kar tako iz roke. Kvečjemu se trese. Za koga? Za smučarje, koga pa. Le alpskemu smučanju uspeva ali, bolje, je uspevalo konkurirati nedeljskemu kosilu.

    In v ta sveti termin se je podal Uroš Slak. Svojevrstna institucija slovenskega medijskega prostora. TV zvezda, ki je rad tv zvezda. Uroš Slak ima, to je gotovo nesporno, tv kamero res rad. Ne toliko on osebno, saj se redko razgali, pravzaprav je ves čas bolj ali manj enak, čeprav ima za sabo res dolgoletno kilometrino, kolikor ima rad, da nekoga spravi pred kamero.

    Doslej smo bili, vsaj na Pop TV, vajeni, da je Uroš Slak venomer – stal. Ne vedno, občasno se je na tisti ovalni pult 24UR zvečer rad tudi naslonil, še raje se je na petah vrtel, kadar je vodil zdaj že, saj jih še pomnite, Trenja. Do nedavnega je užival, ko je grilal svoje posediščene goste. Nihče ni tako roastal, kot je želel roastati Slak. To ni bil stand up, čeprav se Slak, kar ni težko zgrešiti, rad smeji. Ampak takrat, kadar ve, da je nekoga zašil. Ko ve, da je dobil izjavo, citat, tizer, trailer. Pač svoj stil novinarstva, ki je mešanica pozabljene stare šole z večno tranzicijsko željo po tem, da bi prav on bil tisti, kjer bi se vse razpletlo. Pa naj se je še tako dogajalo drugje, pri Slaku da bodo poravnali račune. Ni nujen epilog, važno je dogajanje samo.

    Slika: zajem zaslona [Pop Tv]

    Ampak Uroš Slak je zdaj naredil kvalitativni preskok. Hote ali ne, vede ali ne. Če je prej podpisoval dan globoko v noč, skorajda nujno dajal piko na i dnevnih dogodkom, se je zdaj preselil v, milo rečeno, precej manj seksi termin. Nedelja ob 13. uri je pri nas… Kot rečeno. Župa. Smučanje. In zdravo.

    Da, vem, kaj boste rekli. Aleksandar Stanković ima že 21 let zabezecane nedelje ob 14. uri na Hrvaškem. Ja, ima. In tudi njegov prvi gost je bil politik. Ivo Sanader, bil je 8. oktober 2000. Pri čemer je trajalo, da je v konkurenci večih novinarjev Stanković pristal na vrtečem se stolu in nato redno vrtel vse, občasno tudi slovenske like, kot so bili Zoran Predin, Zoran Janković, Radko Polič in Peter Vilfan. Oddaja ni imela koncepta, kakor ga ima danes, vsaj sprva ne, kakor se lahko na hitro podučimo, če že ne iz glave spomnimo. Da, bili so časi, ko si vsake toliko slišal, bilo je pred youtubeom ipd., da ima Stanković tega-in-tega. Tudi tam ni šlo brez kontroverznosti – saj še pomnimo Let 3 – toda razlika je že v osnovi ta, da Stanković svoje nedelje vodi na hrvaški javni televiziji, Slak pa ostaja na Pop TV, čeprav mu tudi nacionalka nekdaj ni bila tuja.

    Vnaprej je jasno, da Ena na Ena ne bo Nedjeljom u dva. Niti blizu. Vsaj lep čas ne. Niti ni nujno, da bi to postala, saj bi v najboljšem primeru itak bila le slaba kopija. Slak se je svojih nedelj lotil tako, kakor da bi še vedno bila noč, le da ima večjo težo, če ni reklam, dnevne hektike in toliko sprotnega dogajanja. Ne bo vpadalo vreme, šport, promet, črna kronika. Nič. V nedeljo ob enih imaš eno uro res lahko ena na ena.

    Slika: zajem zaslona [Pop Tv]

    In v trenutku, ko sedeš na stol in ni več te hektike, ne ostane nič drugega kot vsebina. Pri formi lahko pomaga dober prispevek, ki je bil v primeru Aleša Hojsa vrhunski, četudi še nismo vajeni tako celovite slike nekoga, kvečjemu še scena, pri čemer je bila kuverta morda spomin na najbolj kulten (ne)odstop, in v najboljšem primeru zaslonska grafika. In to je to. Vse ostalo sloni, stoji, stane in obstane le z voditeljem in gostom.

    Za Slaka je to morda znan teren, ampak ni. Ni enako komentirati dnevno dogajanje z vedenjem, da bo morda ta isti gost na sorodno temo prišel, kaj pa vem, čez en mesec še enkrat. Čeprav je Ena na ena tedenska oddaja in v takem formatu edina pri nas, saj ima nacionalka goste, ki pridejo enkrat, morda v redkih primerih dvakrat na vrsto (ob nedeljah zvečer), bo sprva prav nabor gostov tisti, ki bo v bistvu določil bistvo oddaje. Kajti iz golega opisa ne gre razbrati veliko: »iskreno, intimno, na trenutke provokativno, predvsem pa sveže in drugačno, so obljube nove nedeljske pogovorne oddaje Ena na Ena, ki 3. oktobra 2021 prihaja na POP TV. Voditelj Uroš Slak bo vsako nedeljo ob 13. uri v poglobljenem pogovoru gostil znano osebnost z različnih družbenih področij. Razkril bo zgodbe, ki bodo odstirale gledalcem do zdaj nepoznane plati gosta.«

    Kar je Slaku uspelo, ko je v prvi oddaji gostil Hojsa, je bilo kvečjemu le to slednje. Iskreno, kdo od nas je vedel, da je Hojs brcal žogo, dokaj resno in kvalitetno? Ali da žena in zlasti hčere niso zato, da se gre politika? Ta del, čisto na koncu, šele po oglasih, ki so prišli konkretno prepozno, je bil dejansko, naj bo še tako na prvo žogo, okoren, kičast, lahek, neroden, dobrodošel in je dal nekaj, česar doslej nismo videli. V takem formatu gotovo ne.

    Slika: zajem zaslona [Pop Tv]

    Toda Slak ima, to je jasno vidno, precej večje ambicije. Kar je celo dobrodošlo, zakaj pa ne. Le da je pržil, grilal in vrtel Hojsa skoraj več kot pol ure na resda sila aktualne teme, ampak na način, ki pritiče dnevni, ne pa tedenski oddaji. Sploh potem, ko je Hojs imel tako ali tako svoj »šov« komaj tri dni prej v Tarči na nacionalki. Kar je bila razlika, je bila v tem, da je Hojs morda sedel? Ali da je bil tam sam? Da ni imel nikogar, ki bi mu skakal v besedo?

    Saj se je Slak trudil s ponavljajočim se »ampak spet se mi zdi, gospod Hojs«. Seveda se je. Tudi z direktnimi vprašanji tipa »vidite tu kakšno mevžo« ali že uvodnim »zakaj ste tako trd politik« ter »vam je žal, da ste omenjali mamo?« je skušal najti svoj »punchline«, toda v tem prilagodil oddajo gostu in ne obratno. Kot da bi v eni uri želel, da bi Hojs povedal, da se je motil in opravičil vsem, ki opravičilo od njega terjajo. Ni šlo skozi niti v politično bolj, em, kulturnih časih. Hojs je imel, mimogrede, prvi del intervjuja desno nogo kot na gasu in tako tudi križaril skozi intervju. Če je Slak mislil, da mu je nastavil večmetrske valove, je Hojs deloval, kot da je na jadranju. Ne glede nato, da se je Slak udobno počutil, ko je rekel, da so »petkovi protestniki v primerjavi s temi delovali kot mucki«.

    Dejansko je na koncu najboljši del enournega intervjuja, ki je prvo polovico zapravil, bil stavek »daleč od tega, da sem mamin sin«. Govorim seveda iz vidika tv recenzije, politično gledano je Slak dobil svoj punchline, ko je Hojs povedal, da se s predsednikom vlade pogovarjata o predčasnih volitvah, kar se zdi, da je bila tudi osrednja nit, če ne bistvo intervjuja. Vendar v tem primeru je Hojs deloval kot plan b, kakor da premier ni imel časa, kar je tudi sam povedal čisto na koncu, ko je priznal lastno presenečenje, da so ga sploh povabili.

    Ena na ena je kakopak poptvjevski zglancan in preverjen izdelek, obrtniško brezhiben, toda ne more izumljati tople vode, ker gre v osnovi za dva, ki se pogovarjata pred kamerami. En sprašuje, drugi odgovarja. Za eno uro je to sila zahteven format, kar bo Slak najbrž spoznaval iz oddaje v oddajo. Seveda je bil dobro pripravljen, na mizi je imel, če sem dobro preštel, kar devet listov, vmes je kar precej bral, morda kar precej dlje, kakor smo bili vajeni doslej. Slak je rad prezicen in to je za novinarja/voditelja hvalevredna kvaliteta, pravzaprav neobhodna.

    Toda že v sporočilih in intervjujih je delovalo, da bi rad dobil širše odgovore na politična, družbena, vprašanja našega prostora in časa. V tem primeru je bil prvi intervju preveč pedanten, podroben in premalo širok. Napredek je, da je bil nivo pogovora višji in ekstresmno visok, v primerjavi s četrtkom, toda Slaka največ dela še čaka.

    Najbrž zlasti takrat, ko bo nasproti imel res tudi športnike in še zlasti kulturnike. Tam bomo videli, kakšno širino ima Uroš Slak v Ena na ena, kjer bi rad dobil vse tisto, česar prej zvečer ni mogel.

  • “Povejte mi…”

    “Povejte mi…”

    Uroš Slak se je naposled obrnil še proti kameri. Po, hm, kaj, več kot pol ure? Petintrideset minut? Najprej pol ure in sodniški dodatek pet minut? Tu nekje. »Vam, spoštovane gledalke in gledalci,« si je skoraj nekaj kakor oddahnil, pomežiknil in sklenil, »pa hvala, da ste zdržali z nami.«

    Lahko bi delovalo tudi kot pojasnilo, če že ne skoraj kot opravičilo. Pa ni. Ne po taki izvedbi. Ni ravno zgodovinska, ampak vseeno pa prekleto dobra televizija. Končne besede so bile neke vrste (zmago)slavje. Kdor je zdržal, je bil nagrajen. Z morda najbolj izstopajočim intervjujem na slovenskih televizijah. Letos gotovo, najbrž pa kar nekaj let. Kar ne pomeni, da je bil najboljši vsebinski intervju. Daaaaleč od tega. Sploh ne. Ampak to, kar smo videli v sredo zvečer, je bila res, res, reees dobra televizija.

    Koncept je, kot vemo pri 24ur Zvečer, precej bazičen. Ena dolga ovalna miza, stoječi voditelj stopničko nižje, da goste gleda iz oči v oči, zdaj s komolcem naslonjen na to dolgo mizo, zdaj z dlanmi, in na drugi strani sedeči gost. Vmes kar nekaj zaslonov, par gigantskih, nekaj manjših. Malo temna, ampak ne pretemno zlovešča luč.

    Vzela sta si… Pol ure. Ne, več kot pol ure. Z drugim delom še pet minut zraven. Marsikje bi tak format bil… Časovno? Dolg. Med tednom? Sploh predolg. Po deseti pa itak. Že na nacionalni televiziji, kjer take ena-na-ena pogovore prihranijo za nedeljski večer. So drugačni, res je, vrhunske debate, skoraj filozofija, kadar se jih pripravljeno in navdahnjeno loti Ksenija Horvat.

    Foto: Pop TV [zajem zaslona]

    Ampak zdaj smo pa res lahko v obliki intervjuja dobili dobro, kaj dobro, vrhunsko televizijo. Ja, to, kar je Uroš Slak izprašal Aleksandra Čeferina, je prekleto dober tv. Miša Molk je nekje vmes poskusila, stavila na osebno noto, pogovarja se sedeč precej blizu sogovornikom, frontalno in iskreno. Zvezdana Mlakar je  najbrž v tej smeri šla daaaaleč najdlje in vztrajno garala, da so se ji gostje pripravljeni odpreti. Pustimo, da gre za različne vsebine, precej različne.

    Govorim o sami izvedbi, načinu, formatu, dinamiki. Ne toliko o vsebini. Čeprav je seveda ta kakopak bistvena. Toda na komercialni televiziji? Pri Urošu Slaku? Sam, priznam, da sem sčasoma Pop TV začel spremljati vse manj. Še vedno nekako pač staviš na to, da bodo Odmevi držali nek standard. Ker ga morajo in kjer da so voditelji bolj v posredni vlogi, čeprav seveda niso. Vsak od trenutne trojice – Rosvita Pesek, Igor Bergant, Tanja Starič – seveda ima svoj stil. In prav, da ga ima. Le da vsi skušajo na silo nato brzdati stil v večnem in neizogibnem stremljenju po uravnoteženosti, s čimer, kot vemo, imajo nekateri voditelji, kaj šele gostje, da politikov sploh ne omenjam, velike težave. Ker totalne objektivnosti, kot vemo, ni.

    Pop TV je zato v svojem stilu, z vsem, na kar stavi in čemur zaupa, kar je v zadnjih treh, štirih letih prineslo do vse boljših in boljših tv vsebin (Fokus, Inšpektor), pokazal, kaj lahko naredi komercialna televizija. Ne naredi. Pardon. Kaj zmore. Če dobi predsednika Uefe v najbolj zahtevnem tednu zanj in njegovo kariero, tik po tem, ko so ga tako ali tako gostili v nedeljo, ko je zopet deloval kot najbolj luciden kolumnist o aktualni oblasti, potem ga pač, ekskluziva gor ali dol, ne bo štedila. Ni ga omejila le na, kaj pa vem, deset minut. Ne. Vzela si je čas.

    Zdaj… Uroš Slak, vsaj kolikor spremljam njegovo oddajo, kar je res občasno in preredko, svojega stila niti slučajno ne skriva. Še več. Stavi nanj, ponosno in mogočno. Ima pač svoj način. Mežika, maha, občasno skoraj zloguje besede, da bi še bolj poudaril tisto, kar se je sam ocenil za bistveno. In s tem, z retorično dramatiko, ki je ponekod biser, drugod pa balast, pač tvega. Kar je dobro. Vsaj zame. Nekateri nato živčno razkačeni iščejo pilota, drugi pa s prstom v ekran kimajo in čakajo, če bo še koga »zašil«. Katerih je več, nimam pojma.

    Slakova giga hit, popevka, singel, šus od retoričnega refrena in značilna fraza je »povejte mi«. Lahko deluje povsem mimobežno, ponavljajoče, nepotrebno, hej, skoraj banalno. Ampak ni. Povejte mi je zelo specifična besedna zveza. Prvič, gosta resda vika, ampak meji lahko v določenih situacijah na velelnik. Marsikoga bi učili, da bi raje vstavil, če že, »ali bi lahko«… Morda »zanima me«. Pač. Nekaj drugega. Ne tako… Povejte mi je direktno. Bolj skoraj ne gre, lahko bi kdo rekel, da nižje tudi ne. In rečejo. S Slakom se pač ne špara. Je piksna, ki jo bodisi z veseljem spiješ na eks ali pa pohodiš in igraš fuzbal z njo.

    Foto: Pop TV [zajem zaslona]

    Ampak ključna poanta je v drugem delu besedne zveze. Povejte MI. Meni. Z izpeljanko, kot smo jo slišali tudi tokrat, »povejte vi meni«, kar meji že na resno predrzno. So televizije, kjer bi uredniki, tradicija, mentorji, šola, vzgoja znoreli. Kako povejte mi, povejte vi meni. Saj ni tvoja oddaja, ne? No, si voditelj, seveda, itak, samo zakaj ne »nam«? Zakaj samo ti? A ne zanima vseh nas? Ne. Ne pri Slaku. On je pač kanal, javni magnetofon, ki postavlja že tako glasna vprašanja, ki megafona najbrž niti ne bi potrebovala. Ampak v tem primeru, ko je bil gost Čeferin, je povejte mi delovalo. In to zelo.

    Slak je predvsem puščal Čeferinu čas. Na neki točki je sicer zadeva delovala že skoraj podprta s skrbno narejenim in še bolj naučenim scenarijem. Vsakič, ko je Čeferin odgovarjal o izjavah katerih od ustanoviteljev Superlige, se je namreč najprej pojavila slika, zdaj Agnellija, zdaj Pereza. In šele nato je Čeferin govoril točno o teh ljudeh. Le da je bil zaslon za njim, ni ga mogel videti, razen če je videl še enega pred sabo, tam nekje pod kamerami. Kako je to uspelo? Tako sinhrono? Bamf. Hit.

    Najbolje pa je Slaku uspelo nekaj, kar znamenito ponavadi ne samo njemu, temveč voditeljem nasploh ne. Ni skakal v besedo. Da ne bo pomote: nihče ne pravi, da se nikoli ne bi smelo skakati. Eh. Ravno nasprotno, če nekdo blebeče, laže ali se ogiba, potem je prav, da se ga prekine. Le da se to pri nas pogosto zamenjuje s tem, da bi voditelj slišal odgovor na lastno vprašanje, ki si ga je že vnaprej zamislil. In tako so pogosto razočarani, ko politiki ne rečejo »ja, kradli smo«. Ja kot da bojo priznali. Tako se je zgodilo denimo pri Kalinovem dečku, ko je Damjan Janković prišel, dal izjavo v času, ko se je cela država zgražala nad njim, ter tako pošolal novinarko, morda je bil celo novinarski par, spredaj pred RTV-jem, da je bilo prav mučno gledati. Odšel je kot kralj. Manjkal je samo sončni zahod, tam nekje pri Starem Tišlerju. Ker so vprašanja igrala na moralo. Pa kako moralo? Kaj sta pa pričakovali? Da se bo opravičil? Celi Sloveniji? Pokesal in rekel, naj Kalinov deček zaigra kakšno otožno iz svoje frulice?

    No, edini šibek del Slakovega intervjuja, je bila narava, sama vsebina vprašanj. Kar seveda ne more biti prezrto. Bistvo intervjuja je pač vsebina. Gledamo šov ali novinarstvo? To je ključna premisa. Tokrat smo gledali bolj prvo. Ekskluzivo. Slak se je držal osnovne teme, nič več, nič dlje od tega. Čeferin je prišel kot ekskluziva in dobil tudi takšen tretma, ko gre za naravo vprašanj. Ja, saj na koncu je bilo tudi omenjeno, da je Uefa tako ali tako šla na roko tudi velikim klubom z reforme lige prvakov, kjer da za majhne več ne bo prostora, ampak to je bilo le za konec, post festum kot nekaj, kar pač ni tema pogovora. Saj dejansko ni bila.

    Slovenija pač nima oddaje, kot je El Chiringuito, kjer je imel Florentino Perez v ponedeljek svojevrstni šov, kjer je zavajal, lagal in manipuliral. Ampak zato naredil vseeno vrhunski šov, želel je, da bi sledili njegovi logiki še »normalni ljudje«. Zakaj mu niso, je Čeferin vse pojasnil. Vrhunsko. Najbolj presenetljiva, čeprav že dolgo ne več, je njegova mimika. Priznajmo, deloval je sicer itak zelo zdelano. Kako ne bi, če pa je en dan delovalo, da bo, karikiram, zadnji predsednik Uefe. Ampak tudi tako je deloval neverjetno umirjeno. Rok praktično ni premikal in ni jih imel na mizi, položeni dlani, kar naj bi, gotovo ni stvar naključja temveč dragih nasvetov, dajalo našim politikom občutek mirnosti, sigurnosti, prepričanosti.

    Daleč od tega, da je Čeferin politik, čeprav je že postal politična figura. V trenutku, ko je pač iz te pozicije komentiral slovensko politiko, kar zdaj počne občasno, a dokaj redno. Kar ne pomeni, da je dobil lahka vprašanja, ker da ni politik ali ker da se ga razume kot naslednji veliki, a še vedno novi politični obraz. Ni dobil lahkih vprašanj, še zlasti, ko gre za osebna vprašanja, ko je Slak omenil, da je seveda Čeferin krstni boter Agnellijevi hčerki, za katerega je v ponedeljek izjavil, da se mu še nihče nikdar ni tako zlagal. Čeferin ni govoril o kačah, pokvarjenem ducatu in podobno. Ne pri nas. Slovenija pač nima takega talk šova. Ne še, niti ni na vidiku. Morda je Slak tukaj še najbližje, čeprav ne povsem.

    Foto: Pop TV [zajem zaslona]

    Kar je intervju na Pop TV naredilo za res dobro televizijo, je dejstvo, da si je komercialna televizija vzela čas in z ekskluzivo ravnala, kakor se z ekskluzivo ravna. Niso ga šli trgat na koščke, seveda ne, niso pa niti ravnali z njim v rokavicah. Ker osebna vprašanja v Sloveniji pač na teveju v takih oddajah niso skoraj nikoli prisotna. Čeferin je deloval, da bi odgovoril na karkoli. Ne enako, češ, monotono in brezbrižno, temveč pripravljeno. In zgodilo se je, po dolgem času, da nek res gigantski intervju niti za hip ni deloval, kot da se mu nekam mudi. Kar je, žal, najpogostejša praksa. Voditelji namreč nikdar ne bi smeli reči, to pa to pa tisto pa to bi še, pa če lahko v dveh stavkih. Tanja Gobec, denimo, se res trudi ob nedeljah, nekatere oddaje Politično ji uspejo, ampak pri večini se zelo bori z odmerjenim časom dobrih desetih minut. Ampak to ni problem gostov. Nikdar.

    Najbrž Slakov intervju s Čeferinom še ni za v učbenike, tako naddober spet ni bil, ampak kot »televizija« pa je prikazal, kakšna narava tovrstnih pogovorov nekako sodi v ta prostor. Nismo vajeni, skoraj tesnobno je, ko je Slak spraševal nekaj tako vsakdanjega in človeškega, naravnega, kot je bilo tisto, kako se je počutil, ko je bil sam v Švici, kdo mu je pomagal doma, kaj je naredil, ko se je vrnil v Grosuplje. Da je osem ur vozil sam, je povedal Čeferin. Ob kakem drugem intervjuju in priložnosti, bi moralo pasti vprašanje, kako to, da nima vsaj šoferja, če že na Brniku zdaj pristajajo po tri letala na vsaki drugi dan. Ni bil tak tip intervjuja. Je populizem, da Čeferin odgovori na osebna vprašanja? V takem kontekstu bi rekel, da ne. Saj to je nenazadnje koristilo nekaterim najbolj vidnim politikom pri nas. Pa ne zgolj politikom. »Najprej sem si natočil dvojni viski, da sem se umiril in sploh lahko zaspal,« je izjava, ki je praktično nikjer drugje ne bi slišali.

    Je to slabo novinarstvo iz Slakove strani? Ne. Saj so nenazadnje čustva navijačev, kolikor vsaj vemo zaenkrat, odločila, da ne bo nič iz superlige. Še preden so prišla pravna vprašanja, kot je tisto, ali bi lahko vrgli Real iz lige prvakov. Je narobe, ker je Čeferin rekel, kako je njegov oče, zelo znana osebnost, bil jezen, ker je šel direktno v avto po kongresu in vozil domov? Ne. Ni. Kot mi je rekel Zlatko Zahović v pogovoru za Maribor24 v torek: po drugi strani Florentino Perez pač ni obkrožen z navadnimi ljudmi, torej nemilijarderji. Čeferin je uspešen, ampak uspeva svoj uspeh v zelo bogati organizaciji predstaviti na svoj način. Sploh v Sloveniji mu uspeva. Na vrh Uefe se je povzpel, ko je bila ta v resni krizi in se je Michele Platini resno zapletel s Seppom Blatterjem, na koncu pa sta odletela tako ali tako oba. Čeferin stavi na odkritost, transparentnost, skupnost. Tudi čustva. Ni deloval kot robot. Ko je rekel, da je imel 3.800 neodgovorjenih smsov, sem si vsaj sam predstavljal, da mi dejansko sveti nad ikonico za sporočilo cifra 3.800.

    Nič od tega ne naredi intervjuja Slaka s Čeferinom za kultnega. To še ne. Je pa nekaj, kar je vredno izpostaviti in pokazati, da ni prav nič narobe, še dobrodošlo je, če se dva pogovarjata magari čez pol ure. Na kulturen, dinamičen način. Kar ne pomeni pahorjansko, da ni niti najmanj pomembno, kaj je povedano, samo da je všečna forma. Sploh ne. Čeferin je povedal marsikaj, česar sicer ne bi. Vsaj ne pri nas. Mene sicer še vedno čudi, da je tako zelo prisoten doma v našem medijskem prostoru, ko pa vodi tako bogato institucijo, ki ima, kot vidimo, številne izzive. Uefa ni vedno good guy. Maribor, no, slovenski prvak, je imel pred Čeferinom večje možnosti, da se uvrsti v ligo prvakov. Za ligo evropa se neposredno sploh več naši klubi ne bodo potegovali. Gredo v conference league, kar res ni seksi ime.

    Seveda bi se o vsem tem tudi lahko pogovarjala. Ne lahko. Morala bi se. Ampak tokrat je res bilo v ospredju nekaj drugega. In to je bilo izpeljano tako uspešno, da je bil tisti Slakov »hvala, da ste zdržali z nami« res nepotreben. Ker je bilo vredno.

  • Tri. Dve. Ena. Alfi!

    Tri. Dve. Ena. Alfi!

    Dobra stara klasika, ne? Alfi ob polnoči. Ko ne veš, ali bi se najprej poljubil, raje odprl penino ali prižgal iskrice. Ampak klasika je vseeno klasika. Čeprav se vse bolj zdi, da bo Silvestrski poljub nekega dne zapel Andrej Šifrer. Ampak Alfi je vseeno Alfi. Samo, da je. In to ni bila edina klasika silvestrovanja nacionalke v letu 2020. Kar je bila, kot smo izvedeli, njihova najbolj gledana stvar lani. Ko smo pač bili vsi doma. Kar pove veliko. No, vse.

    Alfi je dobra klasika. Biblično in arhaično deljenje na te in one pač ni. Razen na nacionalki. Kjer je pač očitno vedno nujna ločnica. Med tem in onim.

    Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]

    Maja Martina Merljak reševala
    Na nacionalki so do skrajnosti namreč prignali prakso »za vsakega nekaj«. Zakaj do skrajnosti? Ker so razdelili silvestrski program na posamezne dele, ki se nikakor ne smejo mešati med seboj. Joj ne. Bog ne daj! Ob osmih je bil tako relativni paradni konj razvedrilnega programa Kaj dogaja, kjer ima Tilen Artač priložnost kariere, potem ko je Jonas dokončno uvidel, da se stari časi nikdar ne bodo zares vrnili. No, vsaj ne zlati dobri stari časi. Če bi Jonas želel biti Jonas, bi se moral transportirati nazaj v Videošpon. Ali Milijonarja.

    Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]

    Vmes, v sendviču, je potem priložnost dobila voditeljica Maja Martina Merljak in glede na videno bila daaaleč najbolj »telegenična«, saj je znala vnaprej posneti silvestrsko vzdušje brez preveč ali premalo dretja. Nekako ravno prav. Za konec pa še, jasno, Blaž Švab, ki se je poslovil s Slovenskim pozdravom, ne da bi kdo pretirano jokal. Le nekako… Hitro gredo leta, koliko je bilo, šest, sedem, več? Ampak saj brez skrbi. Če kaj, zna nacionalka klonirati svoje Dolly.

    Kitara in harmonika? Bog ne daj!
    Ampak kar je res skrb zbujajoče, je dejstvo, da bo očitno samo Narodnozabavnemu rocku, torej Kalamarom in Roku Žlindri dovoljeno, da se spečajo med seboj različni žanri. Električna kitara in harmonika. Vsi ostali? Ne gre. Kitara med deveto in deseto, harmonika pa do polnoči. Saj se spomnimo, da Brizgalna brizga ni začela brizgati na nacionalki, ki je pač bila nekoliko zadaj, ko je naprej prišprical turboharmonifolk?

    Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]

    Še bolj do skrajnosti je bila biblična delitev prignana pri Merljakovi: fantje, khm, komiki, ki vedno izpadejo okorno in niti slučajno smešno, ker jim ni dana ta možnost, le postavi se jih in bodite smešni, kot da bi dobesedno nekdo skušal razumeti »stand up«, so tekmovali zase stoje, dekleta (Mateja Logar, Ana Roš, Katarina Čas) pa so se, seveda sede, pogovarjale. Bolj stereotipno in arhaično in pratuzemsko skorajda ne gre, pri čemer je bil pogovor žensk dejansko presežek in to celo na silvestrski večer. In dokaz, da sodelujoče v Zadnji besedi še zdaleč niso edine, ki bi zmogle tak vsebinski koncept.

    Prav interdisciplinarnost treh gostujočih sogovornic je bila tista, ki je pritegnila, končno lahko hkrati vidimo sposobne, uspešne, znane ljudi. Dasiravno je kratko kakopak potegnila Logarjeva, ko se je morala skoraj opravičiti, ker da jo je nekoč zanimala matematika in da je inštruirala nekdanjo premierko Alenko Bratušek. Prav to bi lahko bilo seksi in nemalokrat se zgodi, da imajo celo osebe kalibra Roš ali Čas tremo pred tako strokovnimi, da ne rečem pametnimi ljudmi. Merljakova je postala povezovalka in ne zgolj voditeljica, okoli katere naj bi se vse vrtelo, kakor si nacionalka razlaga razvedrilo.

    Glasbeniki se ne smejo mešati!
    Izbor glasbenikov je bil takšen, da je bilo seveda za vsakega nekaj, vendar še vedno lahko poleg razparceliranosti jezi tajming. Hamo, Rudi Bučar in ta mladi Mrfy in Joker Out nimajo šans, da bi prišli še lep čas blizu Alfiju Nipiču in Andreju Šifrerju. Kar je razumljivo. Nič narobe. Vsaj na Kolodvorski, kajti čez cesto na Tavčarjevi s tem nimajo problemov. Tam gre vse skozi in to mislim v dobrem smislu.

    Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]

    Kot nima nihče, ampak res nihče težav ne s harmoniko, ne z Luko Basijem in njegovo verzijo Carpool Karaoke, le da Basi vozi taksi, torej skuša metaforično še kaj zaslužiti oziroma je treba za vožnjo pač očitno plačati (za razliko od Jamesa Cordna), ne z zvezdniki, ki skušajo biti večno mladi, ko prepevajo Ne bom pozabil na stare čase, mi pa se skušamo spomniti, kdaj smo jih kje nazadnje res slišali ali videli (Tinkara Kovač je svetla izjema). Pa še enkrat: nič ni narobe, da nacionalka skuša narediti neke vrste Madame Tussauds slovenske popularne glasbe. Kot tudi res nič ni narobe s harmoniko, še zlasti, če gre za dediščino Slavka Avsenika, ampak čemu potem Švabovo dretje in hitenje? Saj se nam nikamor ne mudi, ne?

    Komaj dvojka
    Kar pa je narobe, je to, da nacionalka prepogosto še vedno ne ve, kaj naj stori tedaj, ko konkurenca mirno spi. In se potem hvali, ker da je imela rekordno gledanost. Ko smo MORALI biti doma. In ko nihče drug v slovenščini na tvju ni odšteval do silvestrovega. Ne Pop ne Planet nimata nobenih pomislekov, kaj narediti za silvestrovo. Filmi in zdravo. Pri čemer so na Popu najbrž zmagali, ko so se odločili za Petelinji zajtrk. Zato si silvestrovanje na nacionalki 2020 zasluži komaj dvojko. Zaradi Maje Martine Merljak in truda ekipe Kaj dogaja. Mogoče še malo tudi zato, ker Blaž Švab res verjame in rad to dela. Ampak za vse ostalo pa…

    Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]

    Prišel bo dan, ko nacionalka ne bo več vedela, kje naj najde drugo plat, ki jo rada išče tako v informativnem kot razvedrilnem programu. Ker hodi po tankem robu. Pretankem. Tokrat je namreč delovalo, kot da si nacionalka ni mogla privoščiti več Nine Pušlar. Kaj šele Jana Plestenjaka. In se je potem reševala s posnetki. In napisi, ki so šibali spodaj. Kot da smo leta 2001.

  • Jezero #6: Bil je ves bled, ker Bohinj

    Jezero #6: Bil je ves bled, ker Bohinj

    [wp-review id=””]

    Ko sem bil v tretjem letniku gimnazije in vse bolj ihtavo izgubljal upanje v to, da bom kadarkoli imel punco, sem dobil zadnjo veliko priložnost, upanje, možnost, šanso. Da mi bo ratalo še pred izpitom za avto. Ki sem ga potem povrhu delal trikrat. In takrat sem, po moje skoraj edinkrat, izkoristil možnost, da kot predsednik razreda (in, khm, ravnateljev sin) povem, kam da bi šel naš razred, 3.b, na teden OIV. Nabor je bil: vukojebina pod hribom, vukojebina za hribom in vukojebina ob hribu. Zato sem se obrnil na idole. In eden teh, tri leta starejši tip, ki sem mu kaka tri leta na Hvaru služil kot izgovor za »maaaamiiii, mi daš nekaj kuuuun, da Jaaašo peljeeem na sladoled«, torej za štiri hajnije, mi je razlagal, skupaj s sestro, njegovo sovrstnico, da kaaaako so se imeeeliiii oniiii faaaajn na OIV tednu. Aja, kaj je OIV? Obvezne izbirne vsebine. Ultimativni oksimoron. In kam ste šli, sem ga vprašal. »Stari, Bohinj. Kak je blo noro, vse smo spili, parfum, čistila, alkohol, tekoče milo, vse.« Ker se je večini drugih v klasu fučkalo, smo seveda šli v Bohinj.

    Tam je, tiste jeseni 2003, potem prve štiri dni tako scalo, da smo delali gozdne vaje z omarami v kleti, potke Triglavskega narodnega parka smo spoznavali na diapozitivih in VHS kasetah in našo sobo, torej štiri tipe, ki so alkohol tovorili v torbah z dvojnim dnom, so obkrožili vsi profesorji, ki so morali takrat z nami. Še najboljši je bil stari za filozofijo, ki je rekel, da je poslušal vse Gunse, Metallico in to za nazaj. Nad Slovenijo se je zguznil neki tržaški ciklon, lilo je tako noro, da se je na eni točki vodjem program v CŠOD tako zmešalo, da so nas nagnali po kanuje in smo se šli vozakat po Bohinjskem jezeru in seveda se je spet ulilo in so kar od nekod, Bohinjci pač, privlekli iz riti lavorje, da ne bi utonili. Če bi to bilo danes, bi bili vsi na teveju. No, Svet na Kanalu A, ampak vseeno.

    Ker je šele v četrtek, predzadnji dan, posijalo sonce, so nas nagonili na vse, kar smo zamudili, in smo šli na Vogar, kamor je sošolec Jan tovoril višinomer, sam samcat, vsi smo bejžali od njega, ker je tako piskala tista naprava. Za nagrado smo se zahvalili sosošolki (paralelka, za Nemariborčane) Špeli, da je leto prej padla in tako prva dopolnila osemnajstko in smo lahko imeli žur. Ker smo zaloge spili in spraznili, smo nekaj še nekako nabavili, ampak ne mi, temveč e klas, hvala fantje, da niste spizdili keša in spili vsega sami, nabavili pa smo seveda sam poceni ološ, pa saj, ko si dijak, piješ kot lijak, tako da bi bilo vse fino in prav, če se ne bi moj sošolec Ž. tako nacuzal, da je zaspal pod tušem. Ker se tam ne moreš utopit, ni take sile, ne? Ne. Lahko je še huje. Ž. je stuširal sebe. Dobro stuširal. Nato je stuširal celo kopalnico, a ker je bil tako priden, je stuširal še pol naše sobe, cel hodnik in tepih sobe, v kateri je bila naša razredničarka.

    Jaz sem takrat pod pogradom, ker slabo pležem, poslušal Metallico, album S&M. Da je razredničarka v sobi, sem ugotovil med solažo instrumentalke The Call of Ctulu. Pesem traja kakih 8, 9 minut, skratka celo večnost, nato sledi Master of Puppets, ki spet traja celo večnost in mislim, da smo bili že pri Fight Fire with Fire, ko sem videl, da stara rohni, kriči, kriči, kaže na tla. Ne, nisem imel noise cancelling slušalk, ker teh takrat še ni bilo. Je bil pa nad mano sošolec L., ki je prav tako nekaj poslušal, dremal, moralo je biti okrog polnoči. Ruknil sem ga, pokazal s prstom, vprašal je, kaj je, in si dal slušalko nazaj not. Stara se je drla, pizdila, šrajala, skratka cel halo. Da bomo vsi dobili ukore, da saj je vedla, da ne gre z nami na maturantskega, da smo katastrofa. Imela je svoje zelo dobre razloge, ni nas pa, začuda, pretirano žalila. Pa bi nas gladko lahko.

    Nato je šla in čez kakih 679 ur je Ž. prišel ven iz kopalnice. Pogledal je na tla in vprašal: »Zakaj so te brisače po tleh?« Takrat ga je L. skoraj zadavil.

    Da, tak je bil Bohinj. In verjetno bi vsi dobili ukore pred izključitvijo, če ne bi na enem drugem taboru, v neki drugi vukojebini brez jezera, en drugi sošolec, A klas, ponoči nahrulil neko prfokso, ki je spremljala drug razred. »Ti nas ne boš jebala!« ji je kričal. Ni je motilo, da ji jebal vse po spisku. Ubilo jo je to, da jo je tikal.

    E, na to sem tuhtal, ko se je končalo Jezero, nadaljevanka, ki ne bo nikdar najboljša, ker pač ne, ker krimič in oh in ah, ker ne znamo snemat nadaljevank, kar bo naslednja fama, ampak ja, ni bila najboljša, smo se pa lahko o njej pogovarjali – še posebej z onimi, ki serije niso pogledali kaj več kot kader, dva. Ampak je bilo luštno. Prav ta »skupnost«. Jezero je doseglo, da smo se spomnili, da imamo domače dnevne sobe, tečne nerazumne sosede, nacionalko, televizijo in različna mnenja.

    Razmišljal in obujal sem tisti Bohinj, tisti pogled razredničarke in sošolca. In se spomnil na nespretnega in tumastega blejskega direktorja za turizem, ki je telebnil z izjavo, da naj Slovenci na Bled raje (poleti) ne hodijo, če se želijo ogniti gužvi. Zdaj ima še enega aduta. Jezero in njegovo izjavo, pravzaprav Golobovo, ki je mojstrsko sklenil z:

    »Veš kaka je razlika med morjem in jezerom? Ob jezeru je vedno vonj po trohnobi, po blatu, po mahu. Morje celi rane, Jezero jih pa odpre.«

    Vse od tete Pehte nismo imeli lika, ki bi tako v nulo zinil, povzel, sesul.

    Tako. In to je to.

    Le da tega ni dahnil, zašepetal, skrivenčil Taras Birsa. Nak. Ves čas smo gledali vanj, čakali, ali se bo zlomil, se repenčili, ker tako govori, mrma, žlabudra sebi v brk in jakno in pulover in volvota. Ves čas smo skušali rešiti primer skupaj z njim, le da smo morali reševati še njega, pa sodelavce, pa policijo, pa ljubezen, pa družino, pa… V bistvu nič več in nič manj kot Slovenijo in svet. Ves čas smo mislili, da vemo, kaj gledamo. Ali da vsaj vemo, česa ne gledamo.

    Na koncu je udarilo tam, kjer ne bi pomislili, zato pa je Tadeju Golobu s krimič romanom Jezero po svoje uspelo. Ker na koncu je skoraj vse skupaj kliše. Ni bilo nekih zarot, narko kartelov, domačih zblojencev, skoraj zombijev. Ne. Na koncu je umor, star kot čas. Najstarejši motiv. Ljubezen-ljubosumje. Ko smo že mislili, da vemo, kako in kaj, smo vedeli še manj. Vedel je patolog Cvilak nekaj, samo njemu je bolj pomembno v šestih delih spiti tri flaše viskija, kot povedati nekaj, kar bi dejansko pomagalo Birsi in njegovemu primeru. Vedela je urednica, ki jo vrhunsko skinila v nulo Karin Komljanec, da ena novinarka manjka in da je šmirala s tipi, s katerimi ni dobro šmirat. Vsi so vedeli vse, pa hkrati nič. In ko se potem kaj zgodi, je vse jasno. Najprej to, da je žena gladko bila ljubica, tudi če tebe ni bilo zraven. Da kar naenkrat, ko je Alenka odgovorila tako, da niti volvo ne more pomagati, ni pomembno, kje je hči, s kom je hči, zakaj ne na smučanje.

    Taras Birsa je pač tip, ki je pasivno aktiven pri svoji aktivni pasivnosti. Ja, ima talent, nos, ovo ono, samo vseeno tista iz uvodne, da »bi priznali še tisti, ki niso ničesar storili«, ne bo držala. Taras ni raziskal niti svoje žene, prijateljev, ni vedel, da ga bodo nasadili na Odmevi. A hkrati je kao in sploh bog kriminologije. Ampak to ni nujno slabo, v bistvu sploh ne, tak, konflikten lik, je bistvo takih serij. Le da ne moremo vedeti, ali je režiserki par Luzar-Dvornik to želel namenoma ali se jima je, po domače, usralo.

    Na koncu je Jezero nevarno tonilo in se zapletalo, trupel je bilo vse več, prav tako vprašanj, afer, ljubic in likov in povezav, odgovorov in rešitev pa vse manj. Na koncu smo bili že »pa dobro, pizda, kdo pa je potem odrezal glavo, kdo ubil mulca?«. Še tisti, ki smo prebrali knjigo in se nekje v petem delu spomnili, kdo da je bil, pa vseeno nismo spojlali, ker tudi vsi nismo brali Georga R.R. Martina in bi bila Rdeča poroka toliko manj krvavo šokantna. In tako je bilo tudi v Jezeru. Na koncu je zadelo iz več razlogov, ampak pomembno je, da je zadelo ravno takrat, ko smo se že naveličali povsem pasivne Tine Lanc in absurdnih dialogov Brajca in Osterca in vprašanja, ki je bilo še najbolj napeto, kdaj bo lahko, za božjo voljo, šel Cvilak v penzion. To je bil pravi misterij, to, da bi specialci uleteli na ZPIZ, alo, roke gor, kako kaže izračun, to je rop!

    Serija Jezero je veliko obetala v pilotu, nato pa se zapletala ravno tako kot smo se tisti, ki smo brali knjige, praskali po glavi, zakaj so tako dolge, a se ne da povedati na 200 straneh. Ne, ne da se. Poanta je ravno v tem, da se dolgo ni dogajalo nič, je pa problem, kako to, da se nič ne dogaja, pokazati na teveju. Dandanes. Kako pokazati notranje monologe, mimobežno afero, na pol zapito ženo, na pol propadle sodelavce… Ja tako, da daš vlogo psu, arhivarki, hčerki, njenemu tipu, natakarju, forenziku, Bohinjcem, odvetniku, Eriki Žnidaršič, skratka kar vsem lepo po spisku, čim več jih je, boljše bo. Ker to je realen lajf, čeprav je težko uganiti ali zadeti, ali je Jezero ciljalo na to, da bi prikazalo čim bolj realističen lajf nekega kriminalista in vseh, ki krožijo okrog njega. Svet sicer tako deluje, a ga redko posnamejo. Jezero je bilo serija o Tarasu Birsi, ki ni želel niti na novoletno zabavo, potem pa je še fasal primer, povrhu med zalimi gorami, da je bilo še toliko huje, ker bi on najraje na svetu spet plezal. In, če smo iskreni, spet pil alkohol. Ja, saj ga, tako daleč gre, da cuzne enega, niti en štamperlček, pa ga že vozijo v kliničnega. Pa gre tečt in vse skozla. Ker za to gre. Za kozlanco. Tam je rešitev. Ali kot smo brali lahko včeraj na MMC-ju, kjer so se spraševali, kako blizu smo bili prohibiciji v Sloveniji, in izvemo, da ga je že Ivan Cankar tako najebal kot Taras Birsa (in sošolci razreda 3.B), ko so ga poslali na terapijo z vodo in mlekom v Kranjsko Goro, od koder jo je že prvi dan romal nazaj v Ljubljano, kar je pojasnil z: »Vsi me vidite ob vinu in puncah, nihče pa me ne vidi, ko cele noči hodim gor in dol po sobi in kujem stavek na stavek. Saj jaz, hudiča, nisem kriv, da sem Slovenec.«

    Točno to. Noben od nas ni kriv, da je Slovenec. Zato ne moreš biti obsojen. Si pa lahko sodiš sam, kar je vedel že dobri stari Ivan. Še zlasti, če si v bistvu ti najboljši lik, zgodba, vse v neki življenjski epizodi. Ker to, kar je pripravila Nataša Barbara Gračner je življenjska epizoda in epizoda življenja. Ljudje, pa ona je glavni lik. Če bi gradil kontra in spisal akcijski krimič, bi Golob morda še bolj raztural. Morda je Karin Prelc glavni lik. In vse ljubice, ki jih je nažvakal njen mož Rajko Prelc, ki je imel samo to nesrečo, da so ga klicali Rajc, kar je preblizu Prelc in smo včasih že, tepeč se po glavi, skoraj zamešali, kdo je kdo. To bi bila štorija! Seveda je obrat rahlo politično nekorekten, ker je Prelc, Rajc, karkoli že, resda velika moška svinja v pilotnem delu, ampak je potem tako krhek na operacijski mizi, ko ga zadane možganska kap, ker je imel visok pritisk, da je na koncu žena tista, ki je grda, ker ni prenesla, da je umrl njen sin, em, Bojan, Borut, nekaj takega, on pa se je flodral po drugih, kar je še šlo, dokler ni prišla osemnajsta ljubica, taka lepa, fina, blont, novinarka, povrhu noseča. E, takrat se je pa gospe Prelc snelo. Vse je pretrpela, to bi bilo pa tumač. In bi bilo vse okej, ajde, rezanje glave, ker bi rad vrgel nago truplo v reko, ni okej, ta je res adijo, še bolj kot tista, da je gospa Prelc bila nekoč skoraj gospa Rajmond Debevec, tako dobro je šicala, da bi, kdo ve, morda nastreljala medaljo. In bi pač bilo ženska vs. ženska in zdravo, če ne bi mimo še lazil tipček, ki je lazil za novinarko, ker je zlazil in zgazil svoj lajf. Če to ni bedna smrt, ne vem, kaj je. Ker si pač »šel mimo«. In bum šus.

    »Če sem čisto iskrena, sem mislila, da boš prišel prej,« je serija, zaradi katere bi se Taras Birsa moral morda sam zabrisati v Jezeru. Tu ga je najbolj fasal. Da ga ena taka gospa Prelc tako žali? Uf. No, saj, scenarij ji ni pomagal, ko je potem dodala, ko je vse pojasnjevala: »Začetniška sreča, ne precenjuj me, glede tega sem popolna amaterka.« Razen če bi morilka imela tak spič pripravljen, je malo verjetno, da bi kdo kaj takega zinil, kadarkoli. Ampak kar je zadelo, je bila mračna iskrenost, pa zatohla maščevalnost in morilska sla, v kateri je sicer vse črno in zlo, toda Jezero je dobro, četudi srhljivo prepozno, v tem, da na neki točki gospo Prelc celo razumemo. Lahko se postavimo v njeno kožo, ne da bi jo opravičevali, ampak da bi bili empatični, ker pač to znamo, ker naenkrat je bila gospa Prelc in žrtev in storilec hkrati, kar je resna jeba. In ko se to zgodi slovenskim likom, ostane le še ena. No, dvoje, kar sem že pisal. Črtomir je šel v Akvilejo ali kam, za mašnika, oznanjat vero na sveti. Gospa Prelc se je odločila za drugo opcijo. Tisto, našo. Tisti odgovor iz Kajmaka in marmelade, ko se na pizdarjenje klasičnega soseda, da kdo se vozi z jugeci zadere, tip z naglasom zadere »vi pa delateeee samomoreee«. Delamo še huje. Umore s samomorom, kar je, v luči nedavnih dogodkov, preveč realno in boli, četudi je to tv serija, ki bi naj bila, v neki svoji osnovi, razvedrilo. Kot je tudi ultimativni citat, eden od dveh, ki si ju bomo mogoče zapomnili (mimogrede, v seriji je “fukaš” z mojim možem, ne “seksaš”)

    In Jezero je bilo točno to – razvedrilo. Po naše, a na tuj način. Bila je serija, ki si je upala dovolj, da si je zagotovila nadaljevanje oziroma dve. Zasluženo? Pa ja. Da, bil sem navdušenec nad tem, da imamo nekaj, za kar si je nekdo, pardon, cel kup ljudi upalo zastaviti besedo (okej, in denar iz rtv prispevka, vseeno ne pozabimo). In za to pokasiral nekaj smeha, večinoma pa itak ni bilo Jezero tako zelo pomembno. Je pa šest nedelj poskrbelo, da smo si vzeli čas, da je Nika Rozman naučila Sebastiana Cavazzo zavezat kravato.

    Kar je dobro, je to, da se pogovarjamo lahko o vsebini, pa četudi ima ta luknje, ker se izkaže, da je Birsa lovil toliko napačnih sledi, pa farmacevtska industrija (aja, em, zakaj so že ubili dekana, kaj je že bilo tisto, eeem?), pa domačini, pa prastari arhivski problemi, pa iskanje rešitev na, od vseh placov, britofu (noben še primera ni rešil na britofu, znajo pa pomagati sedmine, čeprav se bodo Žale še vrnile Birsi, mimogrede, da namamimo za naprej) da se je, khm, zaplezal, kar glede nato, da je planinec, vodi k temu, da naj mu nekdo izbije iz glavo planinarjenje, ker se zna povzpeti le še na, em… Potrebovali smo Jezero, tudi tako serijo, ki je imela proti koncu vedno več lukenj in tudi scenarij, ki mu je šlo morda celo na roko, da ni bilo še kake epizode več. Potrebovali smo ga, da vidimo, če znamo. In, ja, znamo. Jezero ni popolna serija, ni idealna, je pa lahko izjemen začetek – kot že kaka prej. Le da tokrat dejansko je, ker bo sledil Leninov park.

    Jezero je bilo, kot pove Birsa na koncu, ledeno mirno. Da ne ostane nič drugega, kot da greš najprej na »eno močno kavo«. Še zlasti, če nekdo, kot tokrat Tina Lanc, reče »jaz častim«. In Tadej Golob, ki je napisal trilogijo, zaenkrat. Težava edina je ta, da je Leninov park še bolj konfuzen in da je Dolina rož morda boljša. Ampak… Boljše to kot nič? In to ni le boljše kot nič. Jezero ne bo na vrhu slovenske popkulture, je pa dalo vedeti, da lahko imamo popkulturo, kjer dejansko konzumiramo vsebino. In že to je ogromno. Zato, bravo. 

    P.S. Hvala vsem, ki ste brali in sledili povzetkom po vseh šestih delih. Bom vesel odziva. Hvala!

    TOP 3 lovske

    3. CSI po slovensko, gospod profesor

     

    2. A zna kdo zavezat kravato?

     1. Pingo sok, končno!

     

  • Jezero #4: Gili gili gili gila!

    [wp-review id=””]

    Taras Birsa bo rešil primer Jezero. Bo. Ziher. V nulo, ja. Še čisto malo. Že skoraj. Evo, zdaj. Bo. Zdaj zdaj. Mičkeno, samo mičkeno še. Rešil ga bo takoj, res ekspresno, ko šus, hipoma v trenutku – takoj zatem ko bo: zadovoljil svojega šefa, pa njegovega šefa, pa še njegovega šefa, ki je povrhu zaskrbljeni finančni minister in če skrbi njega, potem mora tudi premiera in gotovo še kar predsednika republike; pa skrbno mentorsko uvedel kolegico, da ne bosta s fantom šla narazen; povedel prijatelja-sodelavca v 21. stoletje in jima ne bo dajal samo voženj gor pa dol, siva pot, vodi meee, na Gorenjskooo; pa osrečil ženo, da bo manj kozarcev vina in več turških filmov, in smehljaje se napolnil Thule skrinjo na avtu s smučkami in palicami in odšel na smučanje v Bad Kleinkircheim; našel manj oholo razvajeno privilegiranega fanta svoji hčeri, vmes porihtal življenje kaki tajnici, poskrbel za akademike, da se ne bodo vdajali najprej farmacevtski industriji, nato pa še študentkam.

    Še kaj? Aja, v vsem tem je en umor recimo temu že rešil, ampak saj ga ni, samo namignil je, da ga je, pa še to samo zato, da ne bi vsega skupaj prevzela Generalna policijska uprava (GPU). In potem bi res bilo vse narobe, ker bi lahko ves ta čas bil v gorah. In ne, ne daš primera na GPU, ker bi ga itak zafurali in potem bi najbrž moral rešiti še njih. To je življenje Tarasa Birse. Ta žalost. Ta zdaj udobno neudobna žalost. Kajti še ko gre laufat, ob obvoznici, med trde delce, da bi imel vsaj malo miru, mu zacingla telefon. Seveda mu. In, ironično, takrat, med romunskimi kombiji in ukrajinskimi kamioni ter prevozi.org natlačenimi avti ga še najbolj razumemo. Ko je najbolj hrupno.

    Ni težko videti, da je v Tarasu Birsi precej Tadeja Goloba. In takih, ko sta Birsa via Golob ni malo. Nak. Mogoče so ti celo gonilo naše družbe. In ni blizu dan, kot sem pisal prejšnji teden, ko bo imel vsega dovolj in šel na recimo temu svobodo. Na s.p. Taras Birsa je simbol za tiste, ki izboljšujejo sistem in so hkrati napaka v njem. Razume, da svet ni popoln, ker če bi bil, bi plačal za tisto rundo v kafiču, ne pa da je bogemu Brajcu naprtil račun. Samo zato, ker lahko, ker ja. Če bi bil svet popoln, bi imela Tina Lanc za fanta kaj drugega kot »ajtijevca« in zato ne bi kozlala ob prvem truplu z metkom v glavi. Je pa res, da tudi ne bi takoj sporihtala računalnika in rešila nekaj, kar bi »piflarji forenziki« mečkali tri tedne. In tako dalje. Vsekakor bi žena Alenka bolje razumela, kaj ga daje. In bi lahko plezal po hribih, ne pa po družbenih preprekah. In thulah.

    Da, Jezero je serija o naši družbi. Jap, je. Je zgodba o tipu, ki je dober v tem kaj dela, ampak je pogosto pri tem sam, ker si tega, bodimo iskreni, tudi egoistično želi, če bi šlo, bi itak vse naredil sam, najboljše, da bi kar sam postreljal vse žrtve, se aretiral, sodil in zaplezal v čuzo. Vse sam. Ampak njegova čuza je njegovo življenje. E, zato, do zdaj, ko je Jezero šlo v drugo polovico, pa se še vedno zdi, da ne vemo nič kaj več kot na začetku, samo še manj, če že, zato Birse pogosto ne razumemo. Kako ne bi momljal! Če ga sliši šef, je narobe. Če reši kaj prehitro, je narobe. Če čaka, je prej v cajtungih in je narobe. Če vpraša, kje je spodnji del trenirke, je narobe. Če vpraša, kaj dela tip od sodelavke, je narobe. Vse je tako narobe, da je že skoraj prav. In Tarasa Birso zato zelo dobro razumem(o). Še hujše jebe so v lajfu od tega, kot če še svežo vdovo vprašaš, ali je mož imel ljubico. Ja, ta je bila res kisla in to mu je končno očitala še kolegica Lanc, ki napreduje iz tedna v teden bolj, četudi je v seriji, v knjigah pa še bolj, magnetni odsev vsega, kar počne Taras Birsa. Njemu bi itak še ribe in somi v Bohinjskem jezeru povedali, kaj so ušpičili. Blup blup.

    En boljših očitkov, takih, vestnih, vsakoponedeljkastih na račun serije leti na dramaturgijo oziroma na hitrost serije. Bolje, počasnost. Ta se premika, em… Počasi. Hiti počasi. Ampak že od začetka je skandinavsko jasno, da je v tem finta. Za to gre. Švedi ne norijo, saj smo videli rokomet. Sistem bi rad, da Taras in ekipca najbolje možno in iz danes na jutri rešijo primer, že samo zato, ker so lahko srečni, da imajo službo in najboljšo kavo in nekaj resursov, ajmo, gremo, kje je, a še ni fertig. Sistem bi rad, da je policija hitrejša od novinarstva. Ampak je ena razlika: novinarstvo beži pred lastno smrtjo, zato nima izbire in je tako ekspresno. In ima slabšo kavo, definitivno. Toda obenem v tem sistemu traja in traja in traja, da povprečni kriminalist v klupm račulanik, pentium 586, windows 98, vnese registrsko številko novogoriškega nisana, ki da jih je, očitno, na tistih koncih veliko. Še dobro, da ni bil beli golf, srebrni pežo ali še bolj srebrni clio, avto leta. Ne gre. Specialci pa ja, seveda, oni pridejo, posvetijo, niti vrat ne razbijejo, ampak jih snamejo – kako smo Slovenci uvidevni, ha! – ter takoj uhapsijo modela. In ga imajo. Izi pizi, rizi bizi. Zakaj? Ker se ne pogovarjajo, ker so na pol roboti, robocopi. Ker nič ne rečejo, tiho so, delajo in zdravo.

    Vse ostalo v Jezeru pa je tu zato, da nam para živce. Ker skuša biti pametno, ker govori, razmišlja, diha, obstaja. Aha. Napisal sem že marsikaj, v treh prejšnjih delih, kaj vse je uspelo Jezeru. In da je marsikaj uspelo najbolj. Vendar do zdaj je že jasno: Jezeru je uspelo doseči v domači popkulturi to, kar je nazadnje denimo Pr Hostar. Dosegel je, da se folk meni o tem, številni šimfajo, jasno, primerjajo s tujimi vzorci, upravičeno jamrajo, da ne slišijo in tako naprej, da je igra napravljena, da je režija počasna in luknjasta, da Dan D nimajo pojma in da so se peljali po avtocesti v bistvu kontra iz Ljubljane ven, ko sta se Lanc & Birsa peljala nazaj v mesto.

    Prav vse to je čista zmaga. O Ekipi Bled se nihče ni kregal. Hej, še o filmu Preboj se niso na veliko kregali, pa je druga svetovna vojna in o partizanih se radi kregamo. Očitno nam gre dosti bolj na živce, če pride spet nekaj, kakor je bilo nekoč, ko smo imeli dva kanala, en wc papir, tri jogurte in stoenko ali jugeca. Zato je Jezero takšen uspeh. Ker ne moreš mimo. Ker je RTV Slovenija krenila z vsem, podobno kot pri Emi, in dosegla, da o Jezeru skoraj moraš imeti mnenje. Tudi če nisi gledal. Vsako Jezero ima svojo Leo Sirk. V vsaj dveh bifejih sem ob ponedeljkih že slišal, da so se pogovarjali o seriji, o Cavazzi, o rtv naročnini in tako dalje. Mama ti pošlje mesič, da je bil super del, potencialna tašča je pohlastala prvo knjigo in ji ta teden nesem drugo in tako naprej.

    Bistvo teh “recenzij” je, da ugotovi, zakaj to radi gledamo. In kaj gledamo. Ker gledamo sebe. Kleni Slovenec, takšen pač, ki si to lahko privošči, ima na strehi pozimi Thulo (poleti pa gorsko kolo, balon, sobno kolo, kajak, kanu, kajt, surf, trampolin), da vanjo spravi vse tisto, kar v že itak prevelikega karavana ali enoprostorca ne gre. Jezero si namreč upa pokazati, kdo in kaj smo. Ne vsi, bog ne daj, Taras in Alenka sta pač poerbala in živita lajf iz reklame, že kolegica Lanc živi, em, v Zeleni jami, če sem dobro videl, kar je tudi čisto prefensi, ampak očitno ima ravno dovolj za ogrevanje tudi kot mlada kriminalistka, če računalnike pred forenziki odklepa v gatah in puloverju (ali pa je njen tip šel za programerja, ko sta se spoznala v tretjem letniku in je videl, da od CSI: Bohinj ni milijonov). Brajc bo do konca serije imel tisti pulover na zadrgo, ki bi mu bil mogoče prav, če bi šel 137x na Šmarno (in bo šel, slej ko prej), Osterc pa si glavo umiva z ono kombinacijo milo+šampon v enem. Taras Birsa krmari med vsem tem, med lepimi faksi se pripelje z (družinskim) volvićem in parkira počez, oholo, ne bo se on jebal rikverc in bočno pa sem pa tja, večinoma pa »navadne ljudi«, ki razparajo zajca, prepušča kolegoma, ki ju potem vsaki Bohinjc’ pošilja nazaj v Ljubljano, če nista prišla z nalogom. Ne plača računa, okara Brajca, ko reče, da ima »ta mala« ime. V bistvu je tudi, ja, taras Birsa šef. Pa sploh ne dober. Ampak štejejo dejanja, ne to, ali pri kafe avtomatu razlagaš recept o najboljših krofih.

    Jezero noče biti, vsaj ne v akcijskem delu, čeprav je tega res malo, nekaj, kar ni. Mogoče malo prevečkrat pove, da ni vse tako kot v CSI, pri čemer je CSI riknil že lep čas nazaj, ker zdaj na teveju raje gledamo ubijanje s cinizmom in lažmi, ampak potem tudi ne kaže ne vem kako velike ekipe, ki bi obdelala sceno z ubitim dekanom (Drago Hleb). Eh. Pride lepo Aleksander Golob (igra ga odlični Alojz Svete), zraven mogoče model dva, iz kombija, ki bi na Bolhi bolj slabo šel skozi.

    Če bi šlo, bi Taras Birsa, ki so ga že planine skupaj s pogrebi naučile, da svet ne more biti popoln, primer rešil temeljito, počasi, previdno. Ampak ne more, ne sme, hvala za družbo, doma mam večerjo in zjutraj mam službo. V tem svetu ti šef zjutraj pomaha z naslovnico Dela in to je to. Kaj imaš, kje si, koga bomo zašili, če ne pa damo drugemu in to zate, zame, za vse nas ne bo dobro. Tako seveda pride do napak in tako bi se sistem pogreznil sam vase. Vsaj moral bi se, ker če smo vsi tu zato, da šefi ostajajo šefi, potem hvlaa lepa. In bi šlo cugrund. Bi. Če ne bi bilo ljudi, kot je Taras Birsa. Kdo ve, zakaj, no, vemo, ampak ne še, še kakšen del, morda pa v finalu, bomo videli, kaj je tisto, kar privede do tega, da ljudje naredijo ali povedo tisto, česar komu drugemu ne bi. In ko Taras pove, kam pes – ki mu bo ime Robi Lep, če to ni lepo ime za psa, ne vem, kaj je – taco moli, sliši tole:

    Jezero je tako skorajda primer, ki bi se moral rešiti sam od sebe, pa ne po lastni, neki imanentni želji, ampak zato, da bodo vsi šefi zadovoljni, da bodo vsi obdržali svoje službe, plače in da bo v firmi, v tem primeru na policiji, dovolj miru, da se na naslednji božični zabavi, dnevu slovenskih kriminalistov ali sindikalcu ne bodo ogabno žalili. Najboljše je to vidno v dialogu, kjer šef. Andrej Kristan (Igor Samobor) ob prisotnosti podšefa Drvariča (Branko Šturbej) sprašuje tandem Birsa & Lanc, če sta dva primera povezana, »punca, ki ste ju našli v Bohinju, in ta, Hleb.«

    Birsa: »Še ne vemo.

    Kristan: »Še ne vemo. Kako ne vemo?

    Drvarič: »Taras, kako ne vemo?«

    Birsa: »Zato, ker nimamo nič konkretnega…«

    To je debata, ki pove vse in še več, kako stvari pri nas funkcionirajo in zakaj razumemo piramidalni sistem hierarhije kot klanec, po katerem se naloge, sranje in jeba kotalijo od zgoraj navzdol. Saj tudi Birsa je (ne)komu šef, le da on ni zajeban šef. Rad bi bil kolega, ko bi moral biti šef in obratno, zdaj pa ti trofi tajming. Če sfališ, zna biti ornk grdo, verjermite. On bi pa rad povrhu skozi primer rešil družbo, na živce mu gre, skoraj nekako post-tranzicijsko, da nismo vsi več isti in da se lahko eni preseravajo, kličejo ministra, ker imajo veze, ker imajo milijone, drugi pa študirajo, puzajo, pijejo kafe iz avtomata, medtem ko mali mulci vozakajo njegovo hčer v dragem avtu, vsaki mali mulo pa se nasnifa s koko, ki ni 60, ampak 180 evrov po gramu, ker so prišli mulci, ki cenijo svoj nos, njim se že ne bo cedilo iz nosa, pa da si bodo brisali, pozabi, ampak tu je Taras, da jim zakoplje ta našmrkani nos, šmrkavec mali, not v sneg. Oni Bohinjc, vaščan Janez Baloh (Igor Žužek ga igra kot da bi nas rad peljal v top slovensko grozljivko Idilo, Lotos Vincent Šparovec bi bil za Jezero preveč očiten), kamor je raziskovanje primera izginule Ane Zvonar pripeljalo Osterca in Brajca, tistega bi Birsa zraven ob zajca raztegnil in ga odrl, če bi ga pošiljal nazaj v Ljubljano po sodni nalog. Pa ga ni, ker ne more vsega sam.

    In tako se Jezero v četrtem delu znajde, no, nikjer. Najboljše bi bilo spakirat in hop na smučanje in adijo Jožica. Ampak četudi so možnosti majhne, da bo ostalo kaj od dojenčkovih kosti, da bi lahko z DNK analizo rešili, kar se rešiti da, naredili povezave med primeri, če te seveda sploh so, je treba rinit dalje. Slučajno gledam tudi Unbelivable na Netflixu, kjer po šestih delih vedo skoraj še manj kot Birsa in ekipa, pa že ti ne vedo nič. In povrhu Unbelivable ni fikcija, temveč grozljiva (ameriška) resničnost. Ampak tam je drugače. Tam ne tiščiš ravno smučke in palice noter v Thulo, ko pride klic, ki misliš, da bo rešil stvar. In potem kaj naredi Birsa? Namesto da bi lepo kdaj šel sam v Bohinj, ne le enkrat-dvakrat, reče Brajcu, ki je en tistih tipov, ki ga zebe od oktobra do maja doma pri prižgani centralni, naj gresta kopat trupla še v Bohinj. »Lepo se imej na smučanju, šefe,« je stavek, ki bi ga malokateri delavec rekel svojemu nadrejenemu. Naj se še tako dolgo poznajo. In seveda ravno takrat stoji Alenka na predpražniku in ga vpraša, kaj pa je. Pove iskreno, da je dal navodila Brajcu. In kaj dobi v zahvalo? »Boljš zate.« Kdo pa ne bi zabrisal palic noter v Thulo.

    Ni fer, ljudje, ni.

    In kaj potem ostane? Nič. Upaš, da se bo kaj prijelo, ulovilo, nekaj. Ampak kako se ulovi? Tako, da greš v Bohinj iz Ljubljane razlagat, da v Bohinjskem jezeru ni somov. Nič nas, ki nismo iz Ljubljane, ne razpizdi bolj kot to, da nam pridejo razlagat, katero vino raste na Piramidi, kje rastejo dagnje v Piranu, da cviček ni vino, da pečenice niso del kolin in taka jajca. Mi tudi vam ne razlagamo, kako poganjat električni skiro. Mogoče bo pa ravno to, kar nas kot družbo vedno bolj muči, ko stojimo na avtocesti, ta vedno bolj zadušljivi centralizem, rešil primer Jezero. Mogoče. Ali pa pač gole naključje. V temi. Sredi jezera. Sredi zime. Sredi serije. Hop, cup ali kako je že rekel Anton Svete, ki ga navdušeno igra Gaber Trseglav: gili gili gila gila.

    Evo. Gili gila gila. Eno angelsko še zmoliš. Sveti angel varuh moj / zrihtaj ribco mi noco / stoj mi noč in dan ob strani / vsega hudega me brani / Prav prisrčno prosim te, enga somčka sam za me.

    In je prišel som. Aha. Z dvema očesoma, dvema uhljema. Glavurina. Taka, moška, če smo videli prav ali narobe. Pripopana na telo ali ne, ne vem, tema je ko v riti, bemomast. In zdaj druge izbire ni in ne bo. Ko najdeš glavo, katero koli glavo, potem je ni smučarije, kjer bi si lagal, da ne znaš na pamet, kot ziher tudiu Taras Birsa, tisto konceptualno:

    »Sem dolgo plezal in mrmral / slovo sem upu, Alpam dal / srce je prazno, srečno ni / nazaj v Bohinj si želi.«

    Da, če vemo ali ne, prišel bo morda dan, ko bomo tako hlastaje in hrepenenja polno pogrešali tudi Tarasa Birso in njegove probleme.

    Medijski odzivi

    »V dolini tihi« – vrhunski naslov v Vikendu ob prispevkih bralcev, ki jih moti, da se nič ne sliši.

    »Na Cavazzinem teku bi blo pa treba malo delat… Preveč po petah in levo stopalo navzven.« Mladen Dabanović, nekdanji vratar slovenske nogometne reprezentance.

    Top 3 lovske

    3. Vljudni Bohinjci

    2. Razdelitev vlog pri družinskih opravilih

    1. Klasična, klena debata moža in žene

  • Jezero #3: Folija, sendvič, sneg, umor

    Jezero #3: Folija, sendvič, sneg, umor

    [wp-review id=””]

    Prišel bo (em, v bistvu že je) dan za Taras Birsa, s.p. Naj bo to, za zdaj, zadosti. Da se ne bomo skupaj zaleteli v spoiler (kvarnik). Vse ostalo je itak že v Dolini rož, tretji knjigi Tadeja Goloba. Ampak, ja, prišel bo dan, ko bo Taras Birsa imel le en sendvič v predalu družinskega volvića. Prišel bo dan, ki si ga višji inšpektor itak že zdaj želi. Da bi bil sam. Da bi vse rešil sam. In da bi, daleč najraje, rešil sebe. Najbolj in predvsem sebe. Ampak do takrat, najprej, mora Taras Birsa rešiti primer Jezero. Več je sendvičev, več je trupel. Zdaj že drugo, tam, v pravljično morilski bohinjski belini. In več je trupel, več kot je sendvičev, (še) boljše je Jezero. Zdaj, po tretjem delu, legitimno top serija.

    Pustimo, za hipec, da je bil kar malo ciničen tisti oglas za slušne aparate med (edinim, hvala bogu) oglasnim blokom, ki je, povrhu, zelo slabo tempiran. Dejanski oglas, ja, za slušni aparat, čeprav se je že Jure Mastnak dobro pošalil po prvem delu, ko smo ugotovili, da bo Sebastian Cavazza momljaje razdiral razklano nrav Tarasa Birse. Pustimo to. Pustimo tudi, da je bila akcijska scena na Metelkovi, kjer je maestralni Petja Labovič v vlogi narkomana plazil gori nad, em, če se dobro spomnil, Channel Zero (ali pa se mi je samo dozdevalo, po svetlem se Metelkove spomniš še manj kot punoč, dokler te škifi na peciklu ne ustavijo in napihaš za 300 evrov, polovička), posneta tako, kakor so pač pri nas posnete akcijske scene. Malo se vidi in še slabše sliši. Ampak saj to ni poanta Jezera. To ni akcija. Nobenega yipikaieeee madafakaaa. Nak. To je resigniranost s pištolo, značko in kofetom.

    Poanta Jezera, v skrbni režiji Klemna Dvornika in Matevža Luzarja, ob še bolj skrbni scenaristični pomoči, ki je rezala previdno (Taras in Alenka imata le eno hčer, denimo, v knjigi imata dve, kar še bolj utesnjuje Tarasa), je razreševanje sebe skozi razreševanje umorov. To je ta skandinavski princip, prestavljen na alpski noir. Ali pa na Jesenice, kjer se seveda noben primeru na svetu ne bo rešil (še manj na Koroški Beli, ki, bajdevej, Brajc, ni na Koroškem), pa čeprav morajo, če morda niste vedeli, številni na Jesenice. Tudi iz Kranja v bolnišnico, denimo. Saša Pavček se v vlogi Simone Natek briljantno znajde, kraljuje med policami, kjer Osterc in Brajc seveda ne bosta rešila primera. Bosta pa šla po sledi, primer se je začel razreševati tako, da bo mapa še bolj debela, vmes bo Brajc ruknil enega za na pot pa enega za zdravje, nato pa na sled za izginulimi otroki, kužki, narkiči in dekani. Aja, pa punci brez glave.

    Seriji uspeva držati zgodbo, vendar ne vselej linearno in nikakor predvidljivo. Poanta je, da moramo ves čas ponavljaje vedeti, kako se vse vrti okrog Tarasa, četudi on noče, da bi se. Niti malo. Zdaj, koliko empatije ima tip… Ne veliko. Joj ne. Saj mu je žal za ženinega sodelavca Rajka Prelca (Matjaža Tribušona), ki je živel polno življenje, preganjal študentke dokler je šlo (in šlo je!), ampak saj ne more niti ženi res stati ob strani, če ga že doktor, ki je ravno malo prej rekel, da Prelc nima nobenih šans, da preživi trombolijo (ali nekaj takega), sprašuje, ali je že našel morilca. Doktor. Minuta prej »pokličite reanimacijo«, zdaj pa tole. Fiši-fiši, ni kaj. No, vseeno pa to ne pomeni, da v familiji Birsa odpade družinski Bad Kleinchircheim, ta metafora, simbol, sinonim za nedosegljivo življenje. Smučanje? Ne. Nasankali bodo, če bo šlo tako naprej, vsi.

    Ker gre za tedensko serijo, je treba delati zraven Jezera. To ni kokice fest. Slovenske filme in serije, tu se dela zraven. Mhm. Se spomniti, da je bil avto, tisti zasneženi, parkiran pred hišo gospe (Marije Stropnik), ki je tudi našla truplo. Brez glave, če ste slučajno že pozabili. In ko izvemo, čigav je avto, da ima stvar predzgodbo, spet droge, spet fiši fiši liki, in ko se gre znova iskati dekana faksa, se stvar premakne. S šusom v glavo. Tako to je pri nas. Če boš kamen samo gledal, ne bo nič. Pošlataj ga in si na sledi. Premakni ga? Uf. Ampak Taras Birsa lahko kamen, em, tajnico samo pogleda. Pa bo vse povedala. Tudi zasebni naslov brunarice. Mhm. Seveda, gospod Birsa, takoj. She gigles, bi pisalo v angleških podnapisih. Kako je že rekla žena Alenka v pilotu? Da bi vsi priznali, tudi tisti, ki niso ničesar zakrivili. Mhm.

    Itak je pa motiv, tagline, moto, slogan te serije tisti kleni, domači, naš. Saj veste, kateri. Tiha reka bregove dere. No, siva brada, sivi lasje, fejst jakna in genialni občutek za tajming itak pomagajo. Golob je ustvaril Birso, ki bi skoraj bil kliše, pa v zadnjeh hipu nikoli zares ni, Cavazza je to zaštekal in zato se ženski liki topijo. Ravno dovolj je pizda, ravno dovolj odsoten in tih, nemo bolščeč nad Ljubljano (scena s kavo nad bloki je nevarno blizu koncu mega bondijade Skyfall), da ko za hip pokaže kanček empatije, goli minimum, e, takrat hara, vse mu jédo iz roke. Da, tudi Tina Lanc. Dokler je bila, kar v bistvu je, dobra, marljiva, študiozna, profi, kolegialna kriminalistka, je neomajna. Se je Taras, vajen drugačnih časov, skoraj boji.

    Kaj šele Osterc in Brajc. To je v knjigi opisano bolj na široko, vsaka kava, vsak pogled, vse premika moške like v post #metoo čase. Ampak ker nenadkriljiva, sijajna, perfektna Nika Rozman navdušuje, kaj, zmaguje, uspeva lik Lančeve kot poosebljeno zrcalo (tako, sferično, Kosovelovo) odsevati partnerja Birso. Na njej se vidi, kdaj Tarasa žre in kdaj bo, em, žrl. Kupi jo, skoraj, s sendvičem. Po sendviču iz folije, saj vemo, smo frendi. To je kolegialnost. Seveda nista šla na Gorenjskooo, kjer goreeee soooo na končni izlet, ampak za hip pa sta ugotovila, da sta vedno več časa skupaj. Na samem. Ko je ravno Taras pomislil, da gospodična Lanc pležejo vsaj 2% tako zavzeto kot on sam, ga ona milenijsko ob vem-nadmorsko-višino omembi prvega brega zakolje z: »Ne, Peakfinder«. Ja, aplikacija, ki pove, kateri hrib gledaš. Aplikacija, Taras, ne nos in odrgnjena kolena. »Ne bi ti Peakfinder pomagal v steni pri minus 25!« je bumerang, s katerim si pri milenijcih težko uspešen.

    Na tej točki bi Jezero skoraj padlo in postalo karikatura, ko Lančeva prosi »a me boš enkrat peljal na Triglav, da bom postala prava Slovenka?« (se je še kdo spomnil na dalmatinsko tako mlada, pa že Slovenka?), vendar prav to potrebuje, tu sta Dvornik in Luzar zmagala, ko sta presekala njuno romantiko. Najprej Taras pove, da je Triglav le še Disneylandl. Potem pa… Pištole ven! Ja. Dekan je hin. Šus v glavo. Luknjica v sencah. Papa, sendvič. »Ne bi moglo bit’ boljš’,« odgovori Taras svojima cenjenima kolegoma Ostercu in Brajcu. Seveda je Lančevi, ki se je skozlala (ne da bi si pokozlala lase, impresivno) nerodno, lahko le upa, da bo pingo sok, če ga je Taras nabavil, rešil situacijo.

    Tretji del Jezera je pokazal, koliko si je ustvarjalna ekipa upala in kakšno zaupanje je dobila ter upravičila. 750 jurjev (za celotno serijo, šest delov) ni tako majhen denar za naše razmere, seveda je v svetovnih čisti drobiž, kjer en tak del košta 500 jurjev na, em, Danskem, ampak gre zato, da je tretji del pokazal, da Slovenija vse to zmore in zna. Zna. Je tako mega oh in sploh dobro kot v tujini? Ne. Seveda ne, saj ne more biti. Ni še vse Prešeren, čeprav tudi je, kot smo ugotavljali prejšnji teden. Jezeru je vseeno uspelo, da z dodajanjem likov in lokacij ne odzvame bistva serije, ki ji vestno slediš iz tedna v teden. Dejstvo, da število gledalcev po podatkih, ki jih imam, ni padlo (obakrat po 230 tisoč gledalcev), veliko pove. V tujini bi takoj naročili drugo serijo (Leninov park) z možnostjo tretje (Dolina rož). In bilo bi vredno, ker bi vse to radi gledali še. Morda se zdaj »malo preveč vleče«, ampak bo toliko bolj vredno v drugi polovici, ko se bo zgodilo vse, še več in še več zatem.

    Jezero ni toliko serija o razreševanju umora (no, zdaj umorov), kot serija o odnosih, hierarhiji, delovni (ne)profesionalnosti, razliki med urbanim in suburbanim ter, najbolj od vsega, o tem, kako ti lahko »kredit, služba, usi frendi so šli tako al drugač« vzamejo severno triglavsko steno. In v tem se lahko, iz nedelje v nedeljo vedno bolj, najde vsakdo od nas. Do naslednje nedelje pa… Naložite si Peakfinder, tecite do (vašega) Zaloga in, za božjo voljo, ne jemljite kredita.

    Oče in hči trenutek
    Mojca: »Kje si laufal?«

    Taras: »Do Zaloga pa nazaj.«

    Mojca: »U, dolga!«

    Taras: »Trinajst pa pol!«

    Mojca: »Dober si.«

    Taras: »Kar uredu. Lohk bi šla kdaj z mano, a?«

    Mojca: »Mogoče enkrat pa res, čeprav po moje sem prehitra zate.«

    Taras: “Se bojim ja.”

    Brajc & Osterc
    »A se nisi mogu u drugmu štuku ustavt, saj si vedu, da te boma dobila.« – Zadihani Brajc narkomanu med lovljenjem

    »A vidiš tole? Če ga boš sral, bo tle not po nesreč še nekaj z najine zaloge padlo, tako da ne bo dost za Celje, ampak direkt za na Dob.« Nezadihani, ampak fejst na meji vsiljiv Osterc

    »A ti si seronja!« Brajc, ki je stopil v pasji drek, kužku, avtorju pasjega dreka

  • Ko zmagamooooo!

    Ko zmagamooooo!

    [wp-review id=””]

    Samo nekaj ni bilo okej. Vse drugo je bilo… Več kot okej. Kaj več kot okej. Tole? To-le? Bil je… Spektakel. Fenomen. Odlika. Presežek. Nadstandard. Ampak nekaj pa ni bilo okej. Samo nekaj. Ni bilo okej, da najbrž toliko in toliko ljudi, grdo rečeno »ciljne publike«, tega, kar je uro in pol na nacionalki na silvestrovo počel, ušpičil, naštimal Klemen Slakonja, ni videlo. Kar gre razumeti. Za silvestrovo pač veliko mularije ni doma. Vsaj ne te, urbane. Te, ki naredi to gromozansko razliko za fenomen Eme, recimo. In prav škoda je, da najbrž toliko »folka« ni videlo, kako je Klemen Slakonja, ki je enkrat to že naredil z Emo, ko je presegel vse galuničaste postulate, posnel najboljši silvestrski šov, kar smo jih imeli v zadnjih, kaj pa vem, poosamosvojitvenih letih. Klemen Slakonja se je tako zabrisal v silvestrski program, da je posnel novo desetletje. Televizija Slovenija je dobila več, kot je najbrž plačala. Dobila je 2020-ta.

    Pustimo, za hip, to, da MMC res obožuje Slakonjo in da so se, podobno kot Jezera, lotili tudi pokrivanja njegovega zadnjega remek dela: novega štikla, tokrat o Luki Dončiću. Si Slakonja vse to zasluži? Če naredi tak šov, kot ga je za silvestrovo 2019, potem ga hvalijo še premalo. Kot Dončića.

    Klemen Slakonja je tip, ki ve, da mora biti igralec, da lahko tako zelo ljubi televizijo, jutjub, zeitgeist. Koketira s popkulturo. Tip poseksa kamero in, če zadeva res rata, poseksa še vse, ki jo gledamo, da mi poseksamo drug drugega skozi našo, domačo, kleno popkulturo na način, da smo »in«, moderni, sodobni, ker zraven zmečemo še Eda Sheerana, A Star is Born in srce-bije-za-pesmi-Hrvatije (Oliver, Gibonni etc.). Klemen Slakonja je tip, ki je vreden tega, da Zala Kralj prav pri njemu prvič pokaže post-viktorijanska gola ramena, sleče puli in se odene v tako prelestno belo obleko, da na koncu še Raiven tako v nulo zapoje Slovenija, od kod lepote tvoje, da se ti milo stori.

    Raiven je tako dehtela, brstela in blestela, na koncu odeta z bleščečim pokrivalom narodne noše, da je Slakonja povozil vse, kar je sledilo. Darja in Blaž sta se, v razprodani dvorani Tabor, trudila in trudila, dala sta vse, tja do polnoči, kar dajeta vsak petek tistim, ki jim je to pač petek (in nič narobe, da njim je), ponudila vse, povabila vse s Čudežnimi polji vred, vsak je zapel vse, kar se mora zapeti, z V dolini tihi vred.. Ampak nista imela šans. Nobenih. Niti z Artačem ne, ki je hodil manj kot drugi po tanki liniji med tem, kar je še smešno in tem, kar je žaljivo. Razlika je bila taka… Em… To je bilo Maribor vs. Liverpool v Ljudskem vrtu, polčas 5:0, konec 7:0. Dokrajčil je Slakonja vse in o vsem. Po tem se več ne da, zdaj ne moreš več nazaj. Posnel je silvestrsko oddajo, v kateri je povzel desetletje s tistimi, ki so dejansko zaznamovali desetletje. Posnel je 2010-ta.

    Kako? Tako, da je najprej bil Kalinov deček s piščaljo (ali dvema piščalma, kot mi je nekoč navrgel Peter Poles, ko je še delal na nacionalki). In nato zapel Kekca. In se zabrisal skozi Ta noč bo moja v obliki Ta noč je zadnja ter tako spomnil, med drugim, da je Janez Bončina Benč še živahen in agilen in posnel Biografijo. Benč ni kar tako, ni izkopan fosil, ni nekaj, kar daš samo zato, ker moraš dat. Zato ni bilo klasičnega Silvestrskega poljuba. Prvič, prezgodaj, drugič zlajnano, tretjič… Štofa je še pa še, samo najti ga moraš.

    Klemen Slakonja v nobenem trenutku ne pristane obupaje na to, da vsega tega ne počne v Londonu ali New Yorku. Ampak to ne pomeni, da se sprijazni z omejenim budžetom in realnimi okvirji časovno-prostorskega kontinuuma. Eh. Raje si omisli »Loopkota« in se z njim igra, zajebava, pleše, ustvarja. In poka štose o Lovšinu, erteveju, honorarjih… Ko je začel z Edom Sheeranom, je bilo sicer nekaj strahu. Tipaje je bilo. Da bo nagovoril res zelo ozko publiko. Kdor namreč ve za Sheerana, ni nujno, da ve za RTV Slovenija. Vsekakor generacija, ki bo, ko bo prišel čas, pogledala na položnico (12,75) in naročnino za Netflix ali Apple Music/Tidal/Google Play/Spotify. Ampak prav Slakonja je adut, ki ga mora negovati RTV, ker Pro Plus, ki se dovolj ubada sam s sabo, še ni pogruntal, kam bi ga dal. Ne more ga dati. Slakonja ne more, ne paše, ne gre v koncept licenčnih oddaj. Štrlel bi. Bil bi zvezan kot Patrik Greblo (kooooočno!) v njegovi oddaji. Ubilo bi ga. Umor s (samo)zadušitvijo.

    Slakonja je pokazal, ko je po Sheeranu obdelal še Billie Jean in Michaela Jacksona najbrž predvsem to, da lahko obdeluješ domače šuse ravno tako kot tuje. Morda je zato bil začetek nekoliko bolj previden, okoren, skoraj štorast, dokler ni Primoža Grašiča, prvo našolano kitaro v državi od leta, kaj pa vem, tam kakih 25 let nazaj, nahecal, naj zaigra karkoli. S tem je pokazal več kot celotna pr služba, zakaj in kaj pomeni Big Band RTV Slovenija. Ni je boljše reklame kot to.

    Nato se je lotil vsega po spisku. Od nosljastega Kreslina in Od višine se zvrti (boljše tako na silvestrovo kot na Rock Radiu v originalu ob enajstih zvečer, kar ni ravno silvestrski material, vsaj ne pred polnočjo, bajdevej) ter skupaj s Tomažem Gajštom, prvo trobento v državi, obdelal Silvijo ter Samo ljubezen. Lotil se je politike, vendar z njo ni zamoril ali se samozabodel, marveč je Oliverja Dragojevića počastil z meddržavnimi odnosi tako spoštljivo, da je bilo že v duhu dobrososedskih odnosov pietetno. Kje ste, brati Slovaki!

    Znal je razdrmati tako, da ni Plestenjaka obdelal s Sobo 102, temveč raje z Naj stvari so tri, prvim slovenskim rap komadom, kot pravi slovenska urbana muzičarska zgodovina. Jan Plestenjak tega seveda bolj ali manj več ne obuja, zato je bilo top slišat, kje, kaj in kako smo začeli. Kakšna so bila devetdeseta. Ja, Slakonja je predrmal desetletja, komadi so bili skoraj iz vsakega desetletja, s 50. in 60. vred.

    Kar je bil le uvod v duete, v katerih Slakonja legitimno parira, četudi nikdar ne bo pevec, ono, pevec-pevec, ampak z Nino Pušlar je gladko bil gardedamski, z Senidah totalni mišić, v top kostumu (obleke, kapo dol, maska je edino stekla prekmalu dol, morda bi Klemen lahko imel namazano tistih osem plasti, ki jih je imela Darja), se naskakal s Challetom Salletom, narepal z Zlatkom ter nato, kar je hiperempatija posebne sorte, odstopil prostor – Tadeju Tošu. To je… To je… Ne vem, kaj. Ampak to je. Ogromno. Medtem ko je Toš brundal po naše, štajersko, z naglasom, kakršen mora biti, če se greš Vat a vanderfol vorl’, je Slakonja pel zadušeno trobento. Ge-ni-al-no! Sploh zato, ker sta se, v bistvu konkurenta, začela tikat v oddaji. Nič več gospod Toš, nič več gospod Slakonja.

    »Ali želiš, da odgovorim po scenariju, ali po pravici?« je Toš na vprašanje, ali je Svet res lep, kot pravi Zlatko, odgovoril z vprašanjem. In ko bi počasi naj oddaja začela spuščati, saj nas praktično ni spustila, takšen šus, doza, dramaturgija, da so bili oglasi skoraj nekaj kakor dobrodošli, se je Slakonja presegel. Samega sebe. Ne le, da je »skinil« Bradleyja Cooperja in Lady Gaga v nulo, njun Shallow, ampak v oskarjevski komad vtaknil noter še Ša la la. Ja. Čuke. Ja. Potrebuješa, ki se je kasneje smejal z Artačem, pa ni tako ratalo niti originalnemu Čuku. Začuda komadov ni bilo nikoli preveč, zato bi skeč lahko vse uničil, ker za silvestrovo imaš tv resda še bolj na glas, ampak dialogov na veliko ne boš poslušal, kar je nekaj, česar Silvestrski pozdrav niti slučajno, žal, ne razume, ko se prilagaja ugibanjem, kaj naj bi starejša populacija poslušala.

    Slakonja je naredil tako Melanijo, da ti pade torta Melanija z rok, če jo imaš v rokah. Noro. No-ro. Sjevnca. Končno je lahko zavil proti svojim krajem, Slakonja. Posnel je, kar so po inavguraciji zaman iskale domače in tuje kamere. Posnel je mini dokumentarec o tranziciji, o upanju, o domačijah in o tujinah. Reklama za Sevnico, da dol padeš. In če že ne moreš imeti Melanije, lahko samo stopnjuješ zvezde.

    Vprašanje sicer, ali je največja zvezda, ampak glede nato, kje je igral v zadnjih par letih, večjega od Luke Šulića poleg Senidah in Magnifica, mogoče še Laibach, ajde, Umek in Gramatik, potem pa se spisek počasi konča, večjega od polovice 2Cellos ni. Kje je ta tip vse špilal, kaj vse razprodal. In tako je Slakonja naredil 2Modellos. To, da nekdo gode na violončelo na silvestrovo, in se vrtimo po dnevnih sobah? Halo? To. To je presežek. In da je končal klasično, se je postavil še ob Janeza Lotriča. To je tako, kot da bi se šli žogat z Luko Dončićem ali šli streljat penal Janu Oblaku ali nahecat Primoža Rogliča, kdo prvi pribiciklira na najbližji hrib. Nessun Dorma in šal Slovenija, ta večna želja Slakonje, da bi Slovenci zmagali (na Emi, v lajfu, v športu, kjerkoli). In smo zmagali. S takim silvestrskim programom smo zmagali. Ali kot sta zapela Janez in Klemen:

    »Za domovino gremo v tujino / s sabo mamo vino / da koj nazdravimo / ko zmagamo / zmagamoooo!«

    Tu bi bilo preveč, tu mač, za zjokat se od ginjenega domoljubja. Ampak kaj, ko sta si zapela Zala in Gašper spet »vedno se ne vidi zvezd / sam ostani sebi zvezd / ne govori mi oprosti«, nato pa pokasirali Gibonnijev – Oprosti mi! In to s Perpetuum Jazzile.

    Zato je ni lepše od Slovenije, od kod lepote tvoje. Zato. Zato je Klemen Slakonja posnel novo desetletje. V 80 minutah. Zato je bil to najboljši možen uvod. Pustimo, da so denimo na HTV štancali vsaj tja do enajstih (potem sem vsaj sam šel ven) in raje več peli kot govorili, kar je nekaj, česar na nacionalki še vedno ne razumejo najbolje. Ampak dokler bodo razumeli, da Klemen Slakonja potrebuje prostor, ustvarjalni kisik, bo vse okej. Tako bomo lahko vstopili v 2020. Srečno, Slovenija, zmagamoooo!