Oznaka: tv recenzija

  • Jezero #2: Kako zginva?

    Jezero #2: Kako zginva?

    Taras Birsa: »Ne vem, zakaj sva 20 let scala kri, če je tvoj foter tri dni pred smrtjo sam’ zarad’ tamale vse tako [tleskne s prstmi] zrihtal. Ne vem, zakaj sem jaz nehal plezat, recimo.«

    Alenka Birsa: »To te žre? Pa daj, prebol’ že.«

    [wp-review id=””]

    Daj. Prebol. Že. In glej dalje turški film. Tri ure dolg turški film. Z naslovom: Zimsko spanje. Ah, šment. Ko bi le šlo tako zlahka. Zdaj vemo, tipi. Če si žena sposodi tri ure dolg turški film – film, ne nadaljevanko – potem sledijo resna vprašanja. Najprej tisto, joj ne, »če te lahko nekaj vprašam«. In ne, ne da se izvleči z »a bo pomagalo, če rečem ne?« Mogoče pa bi bilo res boljše, če bi Taras Birsa kot ga z kdo ve katerim kozarcem vina v roki vpraša žena Alenka varal z drugo. Ne pa z… goro. Sploh pa… saj je že pesnik vse (na)povedal. Kaj in kako z Bohinjem. Boljše zate, res boljše, da tam v tistih koncih zmagaš. Sicer te ne čaka nič drugega kot hude osebne dileme, stiske, jeba. Taka, čista, eksistencialna.

    Premagan pri Bohinjskem sam jezéri

    stoji naslonjen na svoj meč krvávi,

    z očmi valov globoki brezen meri,

    strašne mu misli rójijo po glavi,

    življenje misli vzet si v slepi veri.

    No, spoiler alert, Taras Birsa se ne fenta. Tudi Črtomir se, kot vemo, ni. Vsaj ne fizično. Se je pa samozaštihal drugače. In Taras Birsa je na dobri poti, da se razpara podobno. Prav rine tja, kamor ni treba. Ker če ne more Taras na goro, si nakopiči goro problemov.

    Ker Krst pri Savici še ni postal slovenski Game of Thrones, je vsaj roman Jezero, (ne)hot(e)na svobodna interpretacija narodnega epa, moral postati tv serija. Moral. Zakaj? Zato, da lahko vidimo, kako fejst žleht je Tadej Golob, ki je v sivi Ljubljani pisal o belem Bohinju. Zakaj žleht? Zato, ker je Tarasa Birso poslal ravno tja. Borit se. S samim sabo in valjhuni moderne dobe. Pod Triglav, pod vršace, pod stene. Tja, k svobodi. Tako pač je tam, v tistih krajih, v TNP-ju. Saj Taras ni prvi. O, ne. Bohinj, voda, življenje… Se je snelo že Črtomirju, ko je najprej kričal, da je bolje umreti za svobodo, kot živeti in biti suženj – potem pa po mesarju postal, prosto po interpretaciji, ravno to. In ta zgodovinski, ponarodeli nauk matra, muči, ščipa tudi Tarasa Birso. Le da njegova Bogomila ni iz mesa in krvi. Je iz sedimentnih kamnin na južni strani Alp. Saj Taras gre in laufa, ko je hudo, ampak laufanje? To ni to. Ne za Tarasa Birso. On mora plezat.

    Črtaj mir.
    Če kaj, bomo po Jezeru, seriji, v kateri (ne)zavedno gledamo sami sebe, ker je Golob marsikaj »našega« vtaknil, da je iz skandinavsega naredil alpski noir, morda malo bolje razumeli, zakaj alpinisti, hribolazci, goreljubci tako rinejo tja gor. Tudi po tem, ko jim odmrznejo prsti ali ko prezgodaj štejejo, na koliko pogrebih so bili (Golob je povedal za Zgodbe na Valu 202, da je izgubil štirinajst prijateljev planincev, vmes nehal hoditi na pogrebe, a se nato spomnil, da »na pogrebe hodiš zaradi živih«).

    Pa bi ti tipi še kar rinili. Saj ne gre za razum. Eh. Je bil Črtomir razumen? Najbrž ne. Razklan je bil. Nemiren, ker to, v kar je verjel, ni šlo več skozi. Zato je, kot pravi dobra stara misel, moral začeti spreminjati vse, da bi stvari ostale enake. Zato pa: črto-mir. Črtaj mir. Pa-pa. In nemara bomo še bolje razumeli, kaj se zgodi, če/ko iz takega ali drugačnega razloga Črtomirji ne pležejo več. Nauk? Če ne moreš plezat po vršacih, pležeš navkreber v ali po družbi. Pri miru ti tipi pač ne bojo. Ne. Taras Birsa ima v sebi ogromno Črtomira, Valjhunov, ki bi radi pokupili in neoliberalizirali vse po spisku, pa tudi ne manjka. In potem je tu še truplo brez glave v družbi, kjer bi bilo treba rezati glave.

    Večplastna ena plast
    Kar Jezeru zelo zavidljivo uspeva, je to, da je glavni lik Tarasa Birsa večplasten v tej svoji eni plasti. Oksimoron, ja. Tarasu Birsi gre, potihoma, skoraj vse na živce, tako ga vsaj res dobro, tiho, kako-kričim-navznoter upodablja Sebastian Cavazza. Mogoče pa zato občasno momlja, da komaj kaj ali sploh nič ne razumemo. Morda ni mišljeno, da bi bili razumeli. Introvertiran tip do amena. Ker kaj pa navzven? No, poglejmo njegovo situacijo. Tega primera punce, ki ni bila zadeta, napita, bolna ali športnica, mogoče pa je bila pevka, ampak em, tudi to ne, sploh ni hotel, pri čemer mu sploh ni bilo za silvestrovat tam v Bohinju, zaradi česar je fasal primer. Noče imeti nove sodelavke, noče poslušati šefa in vsekakor, zagotovo, ni šans, noče biti zares doma. V bistvu, če dobro razumemo, bi najraje bil tam nekje gori v steni, saj končno slišimo retorično vprašanje, zakaj je sploh nehal plezat. Sam.

    Taras Birsa bi bil po vseh kriterijih v hudi krizi srednjih let in vse kaže, da tudi bo, ko bo ugotovil oziroma se sprijaznil s tem, koliko je star. Noče biti star toliko, kolikor je. Je prestar in premlad hkrati. Spil je že očitno vse, kar se je spiti dalo, zato zdaj žuli kavo za 30 centov, po drugi strani pa ga še vedno ščipa, ko vidi, kako šef objame njegovo ženo, čeprav sam vozi volvića, ki mu ga je ta ista žena omogočila.

    Taras Birsa noče živeti konvencionalnega življenja, a je vseeno pristal na svojevrstne, tudi gnile kompromise. Deloma uspešno pa skrije, da vseeno rad nosi ziher drago jakno, lep pulover. Na to veliko ne da, ziher ne, ni bila njegova izbira, je pa lepše, bolje, srečno. Ali pa je tako vsaj videti. Navadiš se na luksuz, ne?

    Krimič(i)
    Zato Taras Birsa ni (več) tip za službo. Njegovi najboljši časi, ko se je moral boriti za preživetje, so mimo. V sekundi, ko je tastek porihtal, je bilo konec. Zdaj živi le še za poslanstva. Saj tudi hribolazenje pravzaprav za tiste prave, romantične, nostalgične plezalce nikoli ne more biti služba. Ni. Pika. In tako je za Tarasa tudi, ko je v vlogi višjega inšpektorja. Če ga vrh (brez glave) zanima, potem jupiii. Če pa naleti le na Rožnik ali Šmarna gora… Pozabi.

    Zato je Golob, še bolj pa avtorji serije, tako zastavil zadevo, da smo vriskajoče lahko srečni, ker primer ženskega trupla brez glave Tarasa vsaj pogojno zanima. Kot da je še dobro, da je Jezero naplavilo kadaver. Ker nekaj pač mora počet. Sicer bi gledali, em, klasični slovenski film, kjer bi se Taras nemara na koncu res fental. Ampak njegovo zanimanje gre skupaj s potrpljenjem le do neke mere. Če gre čez. Joj ne. Zato pa je mulcu glavo tiščal v sneg, da se tamau ni zgolj uscal, temveč je zmogel tudi gastrološki rigoleto, nato pa kot razvajeni mulo poklical atija, ta pa odvetnika in tako ima Taras problem, ki ga sploh niti ni želel imeti na prvem mestu. Ali pa je želel imeti problem?

    Če bi lahko, bi Taras Birsa bil James Bond. Zagrenjen tip, Daniel Craig tip Bonda, ki mu je vse odveč, vsega ima dovolj, ampak brez tega zares ne (z)more. Birsa bi vse probleme, če bi šlo, rešil sam in se odrešil vsega, kar ga mori. Pa svet tako ne funkcionira, kar Birsa, intelektualec, ki gleda sposojene turške filme, ve, zato se grize navznoter, zdaj, ko je že vse spil.

    Njegova zvesta sodelavca sta 50-50 njega. Zoran Osterc (Matej Puc) je bolj mirne sorte, tihe, ampak kot da nima njegovih genialnih veščin, medtem ko je Pavle Brajc (Gregor Čušin) ostal takšen, kakršen Birsa ni več mogel biti. Ergo, herzinfarkt. Tako mu ostane, pardon, pristane le še Tina Lanc. Ona je svojevrstni pravi glavni lik – poleg notranjih monologov Birse. Ona je vse, kot smo izvedeli prejšnji teden, kar je nekoč bil Taras, preden je postal gospod Alenka Birsa. Šele ona mu ponudi bondovske odgovore, ko ga vpraša, zakaj ne bi opravili pogovora na faksu kar preko telefona. »Rajši gledam v oči, ko mi lažejo,« sikne Taras. E, to je to. Tako se govori. Gremo jih zdaj vse razfukat. Ja pa ja.

    A res? Hudo.
    Srečen je lahko, da ga karakter ne stane službe. Ne še, do Odmevov in Erike Žnidaršič še pridemo. Tina Lanc je prva, ki mu reši rit, ko ga ne zašije pred odvetnikom Borisom Petanom (zlovešče kvaliteten Branko Jordan) in se raje zlaže, da ni bilo nobenega tiščanja glave v sneg. Zakaj? »Dolžn si mi pivo,« je njen mimobežni, milenijski odgovor. Ko jo pa Birsa odloži pred njenim stanovanjem in skuša imeti intimen pogovor, kakršne imajo policisti-partnerji v avtih, ko ji reče, da je »na devetki stanoval pred petindvajsetimi leti«, ga ona gladko odpravi z »a res? Hudo«. Takrat se mora Birsa počutiti star dovolj, da bi ji bil foter.

    Ampak se ne, zato ker Birsa res zaživi, ko rešuje primer. Rad zafrkava tajnice zato, da lahko še bolj zafrkava šefe. Če že ne more biti v steni, lahko namreč pleza po slabi vesti zajebane tajnice, ki bo branila šefa dokler bo šlo, razen če bo šef, kar Brane Mihelič (Ivo Ban) vsekakor je, zelo nasrkal. Ker je malo zarjavel, ga tajnica lepo zašije, ko mu na podvprašanje, kje da je šef, v Moskvi, odgovori: »Moskva, Rusija ja.« In to ga grize, grize ga, ko ga ob devetih ne pokličejo, ko takoj misli, da je nekaj »fiši-fiši«, pa ni toliko, da bi pogledal, če je letalo iz Moskve res pristalo (Adria je sicer imela probleme nekoliko kasneje, kot je Golob pisal roman, pa vseeno).

    Tako pridemo do ugotovitve, da kadarkoli se Taras Birsa – podobno kot Črtomir – sam loteva stvari, kot se je poskušal žene Alenke, njenega šefa Prelca, nasnifanega mulca, fanta od hčerke, zajebanega odvetnika, bogataša Miheliča, skratka kogarkoli že se loti sam, se samozaštiha. Bolj je sam, več problemov ima. Zato ne more in sme biti sam. Kot tam gori v steni, kjer je fajn biti sam, ampak je tudi malo noro, čeprav je Golobu, ironično, kot je povedal v petek za Mladino, padel drug plezalec na glavo in ga kar precej nalomil. Jezero bo na glavo Birsi vrglo druge izzive.

    Družinski selfie
    Jezero si v drugem delu vzame dramaturško še več časa kot v prvem. Skoraj še bolj se ustavi (nenazadnje je bil tokrat le en reklamni blok). Zavije tudi dvajset let nazaj, če je treba, k primerom, ki te najbrž le zavedejo zaradi lokalnega bizarneža – če so nemški turisti prešteti, potem tudi vaški posebnež ne more rešiti problema. Jezero ni Pr’ Hostar. Ne bo se rešilo z “Kako zginva?” ali z “a n”. Škoda, a tako je. 

    Takšen je vsaj občutek, kadri niso nič manj krajši, nič bolj eisensteinovsko epileptični. Zato je Jezero dobra, počasna, skoraj dolgočasna serija, kaj dobra, vrhunska, ko se primerja z domačimi predhodniki. Ker si vzame čas, lahko likom vdahne vsaj nekaj življenja, iz vsakega dialoga skuša gledalca potopiti v serijo toliko, da nimamo tistega klasičnega prsta, uperjenega v tv, ko vidimo kako znano lokacijo (oooo, glej, McDonald’s v Šiški!) ali znanega igralca (aaa, Branko Jordan, aaa Vlado Novak). Tina Lanc lahko gladko piše s flumastrom po tabli in vse to vidimo. Družinski selfie je daljši in lepši kot reklama za mobilnega operaterja.

    Druga epizoda je prinesla zlasti dinamiko odnosov, od katerih se lahko odbija Birsa, malo manj žal to uspeva drugim, ki so bolj enoplastni, kar kaže na to, da se Jezero sproti še uči zakonitosti res dobrih tv seriji. »Sam, če je bla ta Miheličeva, je morala bit pa dobra, em, em, em…« se zažene Osterc, skoraj pokaže air-sise, ko se mu zdi, da je Tina Lanc »pravi ded«. Ne gre za to, gre za 2010-in-nekaj leto, ko je pač tudi v službah drugače. Kar lahko počnejo šefi, ko tuje žene objemajo za rame in stiskajo k sebi (svoje bivše), sodelavci ne smejo, še zlasti ne v javni službi.

    Javno vs. zasebno
    Ker za to tudi gre. Za javno vs. zasebno, kot na koncu ugotavljata Mihelič in Birsa. »Tega luksuza, da bi kaj nekaj verjel, si v svojem poslu ne morem privoščiti,« se Birsa loti Miheliča, ko ga ta zelo okorno prosi, če lahko neha »drezati v slepi rokav«, torej v to, kaj so vsi skupaj, farmacevti, dekan, študentke naklepali v Bohinju. »Žal, tukaj sva si čisto podobna, tudi jaz si tega ne morete privoščiti,« mu odgovori veliki šef. Ki pogleda na uro točno, ko Birsa dobi klic o tem, da je Brajca kap. Ali vsaj tako smo razumeli iz slušalke. Morda sploh nima smisla, da bi razumeli. Tole bo dolgo trajalo, še štiri tv ure ima Birsa, da reši problem.

    V drugi uri je med drugim na mizo nesel dve skledi solate, še preden je slekel res kulsko jakno. Solata za mulca, ki ima mogoče predober avto, ne bo pa nikoli dober za njegovo malo Mojco. Ne more namreč pozabiti, da sta imela komaj kaj z Alenko in da sta puzala, se mučila, drobižila, potem pa je tri pred smrtjo njegov tast poskrbel za erbanje, ki poskrbi za vrhunski flet, volvića in smučarijo v Avstriji (očitno toliko tudi ni imel, prava smučarija, če se želiš preseravat, je v Franciji, luksuzna pa v Švici). Vse to Tarasa muči. Zelo muči. Dovolj, da ne ve, če v spanju govori o truplih brez glave in podobno. Zato so odvetniki, šefi, mediji tako nepomembni.

    Taras Birsa rešuje tisto, kar je vredno reševati. Kot da bi še vedno bil v neki steni. Zaplezan, utrujen. Tik preden se pojavijo rešitev, upanje, možnost. Ampak zaenkrat še nismo tam. Zato pa je to na-da-lje-van-ka. Ne film. In hvala bogu. Dovolj časa še je, da mu “v prsih NE umrjejo nekdanji upi”. 

    TOP 3 CITATI

    »A ni boljše, da te jaz zbudim, kot da te prostata daje?« – Taras Birsa patologu Cvilaku

    »Enga pa še bom. Kaj je? Če ješ mastno, morš pit, da razrešč, to vse usak. Da se ti žile ne zamašijo.« –  Pavle Brajc kolegu Zoranu Ostercu

    »Mal ljubezni še nbemu ni škodl.« – Pevka o razmerju s starejšim tipom

    LOVSKE

    Je Zoran Osterc prvi slovenski policist, ki je pokazal značko?

    Glede nato, kako zelo v nulo je Tadej Golob raziskal navade, profesijo in nrav policistov, mu lahko verjamemo, da slovenski kriminalisti/inšpektorji najraje pijejo kavo iz plastičnih kozarcev. Ono, cenejšo verzijo. 30 centov. Prejšnji teden so brali tudi Ekipo (na veliko veselje dejanskega uredništva), radi pa jejo domače stvari (Osterc + Brajc).

    Tajnica. Minoren lik, a takšen perpetuum mobile. Če bi se kdaj našla Golob in Gorkič, bi morala posneti grozljivko/psihotriler Tajnica. Nujno.

    A še kdo meni, da bolj kot je star, bolj bi moral Ivo Ban posneti biografski film o Ivanu Zidarju z naslovom Tranzicija?

    Pa imamo povezavo med Ekipo Bled in Ekipo Bohinj! Gaber Trseglav je bil Ferdo, zdaj je Anton Štefe. In spet ima dober nos. Typecast? Zakaj pa ne.

     

  • Jezero #1: Na zdravljenje!

    Jezero #1: Na zdravljenje!

    [wp-review id=”3178″]

    Jezero tu, Jezero tam. Najboljša slovenska tv serija vseh časov? Em… Em… Em… Najbrž ne. Ne še. Ne vemo. Pustimo to, ker tu je vse od kultnega Dekamerona do nepozabnega Teatra paradižnik. Da ne pozabimo, em, TV Dober dan, Strasti, Naše male klinike, Vrtičkarjev, Mame, Ekipe Bled in še in še in še. Za vsakega nekaj, nekoč, nekje. Dobro, manj dobro, slabo in presežki. Recimo Življenja Tomaža Kajzerja ali V dvoje, ki sta nazadnje najbolje ujela duh zelo urbanega časa. In potem je tu še tista večna, tista grda, tista površna, da Slovenci že filmov baje ne znamo snemat, kar sploh ne drži, kaj šele, da bi snemali dobre, sodobne, take-kot-na-Netflixu tv serij. Nije žvaka za seljaka, ne? Je, še kako. Če lahko Hrvati spravijo Uspjeh, kjer je briljiral Borut Veselko, mimogrede, na HBO, ali Srbi svojo zgodovinsko akcijsko dramo Sence nad Balkanom, v kateri je Balkan poharal Sebastian Cavazza, pridružil pa se mu je še Vlado Novak. Ja… Potem pa lahko tudi mi. A, n?

    Videli, slišali, brali smo o Jezeru, se je zdelo, že vsi. Vse. Ampak zdelo se je, kot da so hudiča videli že vsi – samo »mi« ne. Tekstov, prispevkov, vsebin… Ni da ni (bilo). Pa o gostovanjih na festivalih, pa podcast, pa oglasi, pa prispevki, pa… RTV Slovenija se takšne PR kampanje ni lotila najbrž vsaj od Misije Evrovizije, če odštejemo milijonske projekte Maria Galuniča. Ker Jezero kot tv serija, ki je hkrati kultura in razvredilo, ni Ema ali fuzbal prvenstvo ali olimpijada ali zima ali Mostovi-Hidak, je s tem tvegala. Zelo tvegala. Ker sami radi priznajo, da ne znajo najbolje prodati najboljših vsebin. No, Jezero so prodali. Zelo prodali. Špricalo je od vsepovsod, hej, Bohinj je ratal večji od Bleda. Kaka kremšnita, pokaži mi, kje je kadaver brez glave.

    Jezero je zatorej, uvodoma, trenutek, na katerega so mnogi že pozabili, da so nanj nekoč čakali. In je prišel. In je tu. Zdaj je, kar je. In to, kar je, je dobro. Precej dobro. Zelo dobro. Ne idealno, eh, kje pa. Je pa zeeeelo dobro.

    Kadar se sliši. Em. Ja. Slabo se sliši, odvisno sicer od televizije, zvočnikov, domačega kina ali računalnika, telefona, tablice (na slednjih se sliši bolje, mimogrede). Sploh Cavazzo. Em. Škoda, zagotovo, še zlasti, kadar se Birsa pogovarja zunaj, na prostem. Se sliši (pre)slabo. Pilot, morda pa tudi celoten sloves serije, bo po vsem pompu tako morda zreduciran na dvoje: vau, Slovenci znamo posneti dejansko tudi krimič serijo, super kadre, saj imamo lepo deželo, o, Bohinj, direktor fotografije ve, kaj dela, tudi scenograf in kostumografinja, tako se dela, ja ja. Nato pa pride drugi del. Tisti, ki dela serijo, no, serijo. Našo, slovensko serijo. Del, ko dobijo liki imena, priimke, vloge, službe, preteklost, sedanjost, prihodnost in, ja, dialoge. Tu smo pa tanki. Ne samo zaradi Jezera. Tanki smo, ker niti nismo vajeni gledati serij ali filmov brez risank. Pojdite v kinu gledat kak slovenski film, ni jih malo, vedno več jih je, nekaj tudi zelo dobrih, je pa tudi nekaj zelo podpovprečnih. Pa boste videli. Bolje že kot slišali. Tako malokrat gledamo igrane stvari, da je tako, kot da bi bilo prvič. Kar je relativno bizarno. Ampak ne tako, kot tista, ki je vzklila v komentarjih, da bi Jezero nujno potrebovalo, wtf, podnapise (te sicer Televizija Slovenija omogoča, mimogrede, preko teleteksta). Ideja, ki je tako žalostna, da bi Prešeren stal od mrtvih in šel vse, kar je spisal v slovenščini, prepesnil v tuj jezik, takrat nemščino, danes angleščino, originale pa zažgal in zdravo. Pardon, na zdravljenje!

    To je prva in glavna poanta Jezera. Zdravi nas. Zdravi to bolezen, da smo nekje vmes že skoraj obupali, da bi gledali domače serije in jih skušali ocenjevati kot domače serije, kar je danes seveda nemogoče. Zato je Jezero in vsi in vse okrog njega pošteno freh, pogumno freh, serija z jajci. Kajti že vnaprej (!) si upa postati »popularen«, karkoli že to pomeni. Ni ponižen. Ni siv, no, je, ampak zaradi scene, ki mora biti siva. Ni pa žgoljav in beden. Je nečimrn. In to tako, kot nam gre, tistim, ki pač požiramo vse najboljše, kar pride iz tujine, vse to zelo hitro in zelo fejst na živce. Zakaj? Ker je naše. Ker smo morda, nekje globoko v sebi, tudi malo favš. Sami sebi. Poteptamo tisto lepo, kleno, domače v sebi.

    Ker… Kdo pa ni favš Sebastianu Cavazzi? Najbrž nihče drug ni bolj idealen za vlogo Tarasa Birse kot on. Ni. Najdimo ga. Saša Tabaković? Em, ne. Matej Puc? Blizu, ne, dalje. Vladimir Vlaškalić? Mogočeeee, ne. Niko Zagode? Ja, če bo Jezero komedija. Primož Bezjak? Blizu, samo… Ne. Ne. In ne. Sploh glede nato, kaj vse o njem pišejo na Balkanu, kjer je v Sencah nad Balkanom (prva sezona pri nas na Planet TV) tako haral in briljiral, da še zdaj izkoči kakšen tvit, kjer kakšna Srbkinja moleduje, naj ji zaplodi otroka. Jezero je zbobnalo na kup večji del tistega najboljše, svežega, aktualnega in dokazanega, kar premoremo. To seveda ni naš Game of Thrones, niti Borgen ni, niti noben od skandinavskih noirov. Ni. Je slovensko, je to, kar imamo, je tisto, kar pilijo, gulijo, študirajo ti ljudje, ki so se nad vsemi tujimi pogruntavščinami navduševali ravno tako kot mi.

    Zato je Jezero bilo tako zajebano že za Tadeja Goloba, njegov prvi kriminalni roman, ker je raje, kot da bi se pehal za kresnika, začel delati tako, da je lažje plačeval položnice. In Jezero plača položnice in prav je, da jih. Golob je v romanu seveda vzel vse tisto najboljše, iz česar so Skandinavci naredili industrijo. Pustimo, da Islandci preberejo več knjig kot mi prospektov in jumbo plakatov, ampak Golob je vzel najboljše, kar imajo, in prevedel, prenesel, prilagodil na naš prostor. Saj to je počel, nenazadnje, tudi France Prešeren. Še poseben štih mu je bil prevesti Lenoro. Potem pa je krenil še bolj pogumno po svoje in po naše.

    Ampak ker je bilo Jezero zajebano za Goloba, je še bolj zajebano za Matevža Luzarja in Klemna Dvornika, režiserja serije, ki bo imela šest nadaljevanj. Zajebano zato, ker sta oba, sploh pa Luzar, vse bolj dvigovala lasten rating, ustvarjalnost, pilila, čakala in še malo čakala in postopoma dokazovala, kaj vse se da narediti pri nas. Dekleta ne jočejo je bil tak Luzarjev zelo gledljiv, ampak zelo mimobežen tv film, recimo, prav tako celovečerec Srečen za umret. So stvari, ki so pri nas šle, žal, mimo. Denimo prvi slovenski proper vestern Stekle lisice, kjer je Jure Ivanušič posnel ne le pohorski, ampak slovenski Deliverance.

    Vsi, ki v Jezeru nastopajo, rišejo, pišejo, oblačijo, premikajo, postavljajo, so bolj ali manj najboljše, kar imamo na sceni, če bi Golob napisal še več likov, bi najboljših zmanjkalo. Boljšega pravzaprav res skoraj nimamo. Okej, seveda je igralce še in še, nekaj jih bo še prišlo, ampak če Timona Šturbeja, igralsko prihodnost, tiščijo v sneg in če Igor Samobor igra še bolj obskurno vlogo ali če vidimo Iva Bana le na varnostni kameri… Zato je Jezero serija, v katero je položenega toliko upanja. Predvsem zato, da bi se kaj premaknilo, da bi prišli časi, kot je v intervjuju nedavno spomnil Vlado Novak, ko je bil mesečno (!) na TV Slovenija igrani film. Mesečno, ne letno. Vsak mesec. Dvanajst produkcij. Zato se Jezero bori. Za naklonjenost in pozornost gledalcev.

    Ampak prav v tem je problem, izziv, jeba. Jezero se bori s standardom, ki ga je plejada zlasti urbanih gledalcev posvojila iz tujine. Radi bi videli Borgen, The Killing, ovo ono. Na naš način. Bi bilo lažje posneti novega Komisarja Rexa ali Gorskega zdravnika? Najbrž. Morda ne. Posneti taki krimič, ki za razliko od drame terja še tako pozornost gledalca, ki noče ali se mu ne ljubi prebrati knjige, da bo do 26. januarja, torej debeli mesec dni, šest nedelj zapored čakal in si mogoče celo grizel nohte, kdo je revici z urejeno frizurco tam spodaj šel odrezat glavo. Posneti to? Jebena jajca. Velika jajca.

    Še zlasti, ko vemo, kako je s piratiziranjem v Sloveniji, kar ima dolgoročne širše posledice – med drugim tudi to, da je tuje vedno bolj dostopno kot domače. So fenomeni, tipa Pr Hostar, ampak so zgolj to. Fenomeni. Ne stalnica. In tako je z vsemi ocenami, pompom, pričakovanji Jezero krenilo v nedeljo, 22. decembra 2019 ob 20. uri na prvem programu Televizije Slovenija. Kar ni mala stvar.

    Jezero ima zaradi vložka ta privilegij, da lahko skoraj vedno pokaže tisto, kar mora pokazati. Ne govori, pokaže. Torej truplo, ki sicer ni tako nazorno ne v jezeru ne v mrtvašnici. Če je treba nekomu glavo zakopati v sneg, se mu glavo zakoplje v sneg. Edino »bruhali nismo« skupaj. Vse ostalo pa. Če se morajo voziti z avtom in tam debatirati, se vozijo z avtom. Če je treba debato zvozit pri kafe avtomatu, tudi. Ali pa na ulici, ko se mora nova okrepitev na hitro preoblečt.

    Serija gre v pilotu linearno, kolikor pač mora, glede na strukturo romana. Mora že zato, ker se bo selila med Bohinjem in Ljubljano, med dvema stanjema Tarasa Birse. Morda ga je v pilotu še preveč, še zlasti, ko za mizo, kar je en bolj močnih momentov, a morda s kamero prevečkrat fokusiran prav na Birso, izvemo, da je Birsa v bistvu tako zajeban kriminalist, da bi priznali še oni, ki niso ničesar naredili. Poanta serije je, ko gre za njeno naracijo, ravno v tem, da je počasna. Raje bi imela off, notranje monologe, tam se dogaja vsa tista genialnost, ki jo je Birsa fasal že takoj, ko je prišel na šiht, ker je imel, kot izvemo, res dobrega mentorja. In dobro ekipo, ki jo bomo še spoznali. Pri čemer bo Ekipa Bohinj drugačna od letošnje Ekipe Bled, ki se je zaradi tujca (ki je prišel iz Ljubljane) poenotila. Tina Lanc, ki jo ne le igra, ampak skoraj živi Nika Rozman, v kateri je že Tomaž Gorkič (Idila) videl še čisto malo več, kar je Vinci Vogue Anžlovar našel v Saši Pavlin Stošić (Več po oglasih), ne bo nujno poenotila te ekipe, v kateri bo Taras Birsa vedno soler, ne pa egoist, ker drugače pač ne zmore. Ampak da pridemo do te točke, se mora serija zelo upočasniti.

    »Počasni« momenti serije so tisti, ko spoznavamo, kdo Taras pravzaprav je. Ali kdo ni. Žurer zagotovo ne. Najmanj na svetu bi rad bil na novoletnem žuru. Ne vemo, to je njegova šibka točka, kje bi sicer raje bil. Vemo pa, da ko ga je nazadnje »še malo probal«, ga je »še matralo«. Alkohol, kakopak. Ker je tudi na silvestrovanju partibrejker, ki se naceja z vodo, je prav škoda, da še nimamo »prequela«, torej dela, v katerem bi spoznali, kakšen je Birsa bil, ko ga je še žrl. Stvar golega ugibanja, ampak ali je bil še bolj tih, zagrenjen in, no, beden ali pa je spil meni po abecedi in nategnil, kar je lezlo in šlo. Obenem je neizogibno tudi družinski človek, ki ga morda to, da je družinski človek, po svoje še bolj matra. Še zlasti, ko žena Alenka (vrhunsko izbrana Jana Zupančič, ki je že v filmu Prebujanja izžarevala neko plast tako zelo, da si skoraj objemal ekran) po Bookingu išče apartma v Bad Kleinkircheiumu (»Super! To si na smučišču vzela? Dbest!«), kar je sprejeto precej bolje, kot da bi spoznal Simona, fanta njegove hčere, ki ji še po svetlem tako rad razkazuje vrhove, tako »kot te je oči učil«. S tem se kaže, da Birsa noče zares naprej, vsekakor ne na smučanje, še zlasti ne, ko ga matra primer, ki ga ne bi smel matrat. Nazaj pa tudi ne more, ker je svojo preteklost že popil.

    Kar gre seriji očitati vsaj v pilotu – počakajmo na razvoj likov pred (do)končno (ob)sodbo -, so neizogibno spolzki #metoo momenti, kjer lahko kreatorji serije seveda vedno vzamejo oguljeno izdajo romana in pokažejo, da »je tako že v knjigi«. Ja, drži. Ampak takšna družba pač smo oziroma smo vajeni, da takšna družba tudi smo. Tako kot sta se Rajc in Birsa pogovarjala na balkonu in ocenjevala, katera je bila včasih res »športna«, so se najbrž tudi gospe, ki jih vidimo, kako se hihitajo. Le da tega dela nismo in ne bomo slišali. Smo pa zelo dobro in nazorno slišali, kako je kolegica Lanc oblekla minič in petke, vendar se kolegica Lanc hrabro bori in se takoj postavi po robu Birsi, čeprav tisti, ki smo brali knjigo, vemo, da ji to vedno ne uspeva tako, em, gladko.Prav prihod Nike Rozman v serijo je tisto, kar jo požene naprej, vlije ji mestni utrip, pričakovanje, razvozlavanje. Tina Lanc je vse, kar je bil očitno Taras Birsa, sposobna, ima dve diplomi, ocene, kakršnih niti on ni imel. Je pridna pupa, ki se trudi biti še bolj pridna pupa, vendar če jo boste imeli za piflarko, em, ne bo dobro. Je kliše? Je. Je narobe? Je. Ampak tako je. Zaenkrat. Več kot bo Tin Lanc, drugačne ženske like bomo videli. Take, ki bodo v nulo povedale, da nisi nujno prostitutka ali vikend bejba, če si urediš frizurco tam spodaj. Je pa po drugi strani, kar bomo najbrž izvedeli, Alenka Birsa tista, ki omogoči smučanje v Avstriji, volvota, Bohinje in tako stanovanje kot iz reklame za Telekom ali A1. Obenem pa se le Karin (Nataša Barbara Gračner) na zabavi tako napije in nabije v vrata, da se vsi zdrznejo.

    In šele na koncu, ko vidimo, kakšne klasične metode premore Birsa, če mu kdo stopi na žulj ali žali kolegico in poklic, ki je zanj seveda poslanstvo, se začne kriminalni del. Počasi, postopoma, nikamor se ne mudi. Šele ko Zoran Osterc (pulovrasti, skrbno izbrani Matej Puc) in Pavle Brajc (obvezno debelušni Gregor Čušin) prideta do posnetkov varnostne kamere v hotelu/gostilni, se spomnimo, da so nekomu dejansko odrezali glavo in da bomo iskali morilca, ne pa slovenske drame, vloge moški/ženske in podobno. To je kriminalna serija, ne Samorastniki, Na klancu ali Pod njenim oknom.

    Poanta pilota Jezera sploh ni bila whodunnit, še zdaleč ne. Zato pa je nadaljevanka oziroma mini serija, ki bo trajala šest delov. Tudi roman ni kratek, se pa hitro bere, vsekakor hitreje, kot se serija zaenkrat gleda, vendar to ni nujno slabo za serijo, ki si vzame čas in ne podcenjuje gledalca. Da mu ravno toliko, kolikor potrebuje. In ker to ni gledanje na dušek (aka bingewatching), nujno potrebuje dobre napete momente (clifhangerje), kar pilot vsekakor prinese.

    Lovske

    TV Slovenija (Darja & Blaž) & Silvestrski poljub. Najbolj klišejsko silvestrovanje, ki ga najbrž na koncu praznujejo tudi tako fini dohtarji, ki so imeli prvi vikend v Bohinju. Aja, kje je pa biftek? Grda spozaba, grda. 

    Za gospo, ki se je preselila iz Maribora v Bohinj, ima Mojca Stropnik nekam čudaško kombinacijo dialekta. Mestoma še mariborsko, nikoli zares gorenjsko. Morda je Mojca Stropnik resda čisto stranski lik, tista, ki odkrije truplo, a je v pilotu morda med šibkejšimi liki. Še zlasti, ker naliva tako fin domači čaj.

     

    Za tiste, ki ste bili večkrat na Ljubljanskem gradu od avtorja tega teksta: se res vsi tisti vrhovi vidijo iz gradu? Storžič in to? Meni se zdi, da ja, nisem pa siguren.

    Ste videli, kako je Taras avto sčistil? Na hitrco? V nulo? In to volviča!

    Komad Dan D? Sede. Še kar, ne?

    Vlado Novak je v vlogi Cvilaka točno takšen, kot hočeš, da je. Sploh pa dobro ve, o čem govori, ko Birsi razloži, kdaj in zakaj (ne) v penzijo. In še bolj, ko si nalije enega še za tistim »samo tega še«.

    Dialog ob kafe avtomatu

    Zdravo.

    A maš 20 centov?

    Brajc spet nima drobiža.

    A dej nehi, teh ključkov majo tolko, da jih kr prodajajo.

    Pri Marjanki v računovodstvu jih dobiš.

     

     

  • Top Pop

    Top Pop

    [wp-review id=””]

    Če bi tole bila tekma, bi Pro Plus nacionalko kar lepo zgazil. Še posebej, če se spomnimo zadnjega, lanskega svetovnega prvenstva. Seveda ni primerljivo, ker je mundial enomesečni dogodek. Ampak vseeno. Finale lige prvakov je težji ravno zato, ker je bila – še zlasti letos – tako dolga pavza preden je velika sobota naposled prišla. In ko je prišla, se je Pop TV izprsil. Nek-se-vidi-razkoš izvedba. Top pop izvedba. Čeprav je, nenavadno, manjkal morda ravno ta »pop« moment. In, še bolj nenavadno, prispevki in javljanja so pohrustali relativno skromen studijski del.

    Najprej, ja, slaba plat. Studijski del je bil, em, preskromen. Ne toliko vizualno, to je bilo čisto po predpisih, čeprav še kakšen zaslon za Pop TV ne bi smel biti takšen zalogaj. Ker to ni Kanal A. Finale lige prvakov se preseli na Pop TV. In tam bi lahko, ne, morala televizija ponuditi več – še zlasti, če se spomnimo zadnjih parlamentarnih volitev, ko se je v studio pripeljal virtualni falcon in podobno.

    Ampak kljub rahlo utesnjenemu studijskemu delu, ki je deloval kot antiklimaks, kot tiha ritem kitara, ki je v bistvu tam samo zato, da nekaj doda izjemni solaži, je Pop TV uspel narediti izjemno dinamičen prenos, kar je toliko večji uspeh glede nato, da na Kanalu A, med zelo redkimi, v skupinskem delu in celo tja do polfinala, ne ponudijo prav nobenega avtorskega, novinarskega, montažerskega dela. Štartajo pravzaprav vsako leto, vsakega maja/junija, znova. Kar ne koristi, ampak očitno tudi škodi ne.

    Foto: Pop TV

    Kar jim je uspelo tokrat, je dinamično povezati finale, ki je težko presegel polfinalno dramo in četrtfinalni šok. V bistvu, bodimo iskreni, ni imel šans. Kot se je zgodilo tudi gri prestolov v osmi sezoni. Težko presežeš presežek. Niso pa se fokusirali na to, da morda Liverpool vs. Tottenham ni najbolj spektakularni obet. Daleč od tega. Zakaj bi minimalizirali, če bi lahko maksimizirali? Ciljali so na to, kaj pomeni finale lige prvakov. Zlasti za nas. Za Slovenijo. Za vsakega na kavču, v bifeju ali kjerkoli pač že. Pa ne samo za frontmana Aleksandra Čeferine ter Damirja Skomino z njegovo ekipo, ampak tudi za vse ostale, ki so (bili) slovenski nogomet. Seveda bi lahko ponudili še (marsi)koga, nenazadnje zlasti selektorja ali pa koga iz državnih (Maribor) ali pokalnih (Olimpija) prvakov.

    Foto: Pop TV

    Ampak so uspeli, denimo, tudi z Igorjem Bišćanom, ki je v Sloveniji pustil velik pečat v kratkem času, kar je bil v Ljubljani. Pop TV lahko pogosto očitamo, da pridejo zraven samo h spektaklu, toda podobno kot v primeru Eurobasketa so znova pokazali, da ko se nečesa res vložijo, ko grejo all-in, ko zgrabijo zadevo, jim nacionalka ne more parirati. Ker drugega ni, so potem sami na tem tronu. In hvalevredno je, da sami sebi dvigujejo letvico. Nacionalka jim je ne, ker je med svetovnim prvenstvom preveč stavila na studio, premalo pa na terenske poročevalce (ima nekaj res dobrih) in spodobne komentatorje (teh še vedno nima).

    Tomaž Lukač 10/10 • Povsem stvar subjektivne presoje. Še enkrat: subjektivne presoje. Vendar za tiste, ki nogomet reees veliko gledamo – sicer več v živo kot na tv –, se floskule začnejo hitro ponavljati. In potem so tabori, ki jim je všeč ta, oni, tretji. Prednost Lukača je, da zna nogomet komentirati tako, kot da bi sedel na kavču zraven nas. Zna se vživeti v vsako tekmo, izrazito nepristranski je, vselej strokoven, a ne preveč, in predvsem ima izjemen dramaturški lok. Poslušajte samo, kako je pospremil gol Divocka Origija. Ne flodra številk, statistike in vseh nemogočih podatkov do onemoglosti. Ne vsiljuje svojega mnenja. Ni zastarel ali preživet. Je točno tak, kakršnega rabiš za spektakel. Desetka za celo sezono. Zelo manjka pri komentiranju tekem Prve lige Telekom Slovenije. Dani Bavev mu na Planet TV ne pride blizu. V bistvu mu ne bi mogel biti dlje.

    Božidar Bulat 10/10 • Konkretna vprašanja predsedniku Uefe takoj po tekmi. Tako o kvaliteti tekme kot to, kaj je rekel Damirju Skomini. Zelo dinamični prispevki pred tekmo, sploh tisti o Skomini je prinesel dodano vrednost, zlasti prispevki s terena iz tekme zvezd. Obrne se v hipu, pravi terenec. Pa če sedi v hotelu, ob robu igrišča ali pred stadionom. Človek je rojen za to. Presežek. Razume fuzbal in, kar je pomembneje, zna vse to tudi povedati na »telegeničen« način.

    Foto: Pop TV

    Miran Pavlin 8/10 • Velik potencial v izmučeno iztrošenem bazenu strokovnih komentatorjev, nekdanjih nogometašev. Odkrit, direkten, jedrnat, nepreračunljiv. Škoda, da je redko v tej vlogi in, še bolj, da ni mogel razviti prave, večplastne in predvsem večglave debate, ker zna biti v tej pronicljiv, ne preveč glasen, preudaren in vselej na mestu. Potencial.

    Milenko Ačimović 8/10 • Reees škoda, da je bil le gost v prispevku Nataše Gavranić. Ima neposredno povezavo, igral je za Tottenham in pred kamero ga ravno tako zabije s polovice. Velja podobno kot za Pavlina, morda še bolj. Ačimović se je na Televiziji Slovenija, zlasti pri tekmah reprezentance, izkazal kot najboljši strokovni gost po Matjažu Keku in Zlatku Zahoviću. Morda bi imel resen potencial kot strokovni komentator, kar ob Branku Zupanu seveda ni ravno velik zalogaj.

    Nataša Gavranić 7/10 • Njene izkušnje iz Prve lige Telekom Slovenije so več kot dragocene. Njena izvedba je na terenu zato izredno suverena, škoda le, da Udoviću po tekmi niso ponudili slušalke in da nista razvila takšne debate kot z Ačimovićem. Še kakšno vprašanje več ne bi škodilo, toda Gavranićeva je iz Udovića izvlekla več kot vsi, ki so poskušali, se matrali, garali pred njo. In zato si zasluži visoko oceno. Izvlekla je največ, še zlasti, ko je Udoviću dala možnost, da je spregovoril o Jurgenu Kloppu. Ob terenu se je sprva malo lovila, kar glede na težo dogodka gre razumeti in celo daje pristni občutek, da je Nataši Gavranić zelo mar, da je tam. Ne samo, da ceni, da je tam, ampak da v tem uživa. In to je ogromno.

    Foto: Pop TV

    Andraž Hočevar 6/10 • Pozna se, da ni v formi. Sicer je želel narediti bolj »strokoven« studijski del, vendar v ena-na-ena formatu je to težje izvesti. Morda bi Pop TV več izvlekel, če bi, kot že zapisano, ponudil še kakega gosta, morda bolj opremil sceno in jo skušal narediti manj sterilno, toda Hočevarju bi kot uvodnemu možu v večer v vsakem primeru bilo, em, težko. Pavlin mu je ponudil več iztočnic, kot je imel sam pripravljenih in debata ni najbolje stekla, vsaj na začetku ne. Bolj je šel prenos h koncu, bolje mu je šlo, kar pove pravzaprav vse. Pro Plus bi z več prakse bil (še) boljši.

    Sašo Udović 5/10 • Glavni problem Saše Udovića ni, kot bi pomislili, njegova izgovarjava, s katero se nihče ne ubada. Pa bi se moral, če se ga pošlje na finale. Njegov glavni problem je, da ni napredoval ne v televizijskem niti v fuzbalskem smislu. Povedano preprosto, človek nima resne teže. Skuša kopirati najboljše »pundite«, ko ponudi primerjavo z »bitlesi«, vendar kaj, ko pripravljene metafore ne zna podkrepiti.

    Foto: Pop TV

     

  • Po… Po Sloveniji

    Po… Po Sloveniji

    [wp-review id=””]

    Nehvaležno in ni prav. Nak. Ni. Tako hitro oceniti oddajo, po pilotu. Morali bomo videti vsaj še dve oddaji, toda če je Televizija Slovenija želela z oddajo Po Sloveniji skopipejstati uspešno Slovensko kroniko in jo ponuditi sredi dneva (gotovo svojim najstarejšim gledalcem), je naredila prav vse – razen, da je prvo oddajo ponudila Zvezdana Martiča.

    Ne nas razumeti narobe: Zvezdan Martič je za marsikaj in marsikoga pojem novinarstva. Njegovi Polnočni klubi in versatilno delo od Utripa do Teleteksta bi bilo kakšni dve desetletji poprej označeno kot legendarno. Danes legend seveda več ni, razen če ste kot avtor tega teksta, ki mu vrhunec dneva predstavlja ugibanje, kdo je pripravil prispevek iz katerega mesta. Ker je dopisniška mreža po vsej državi tista (edina?) prednost, zaradi katere je nacionalko (še) fajn pogledati.

    IMG_0487

    Toda pilotna, torkova oddaja, posneta pričakovano v Ljubljani (toliko o tem, da se gre Po Sloveniji), ne bi mogla bolj zgrešiti bistva in smisla tovrstne oddaje. Ne glede na to, da bodo srede pripadale Kopru (Sabina Francek Ivovič), četrtki pa Mariboru (Jasmina Gregorec). Kot rečeno, Slovenska kronika je nesporen uspeh (ali pa je posledica neuspeha Dnevnika, odvisno od vašega okusa), ker uspe po Dnevniku, kjer nam je jasno le to, da se Cankar ni bil motil in da si pač slabo sodbo pišemo sami, pokazati, da smo vendarle majhen narod, ki pa nekaj rinta, popravlja, se dogovarja, veliko prepira, a na koncu uživa v malenkostih. Slovenska kronika pooseblja bistvo naših pisateljev a la Kersnik, Tavčar, Jurčič, ki so raje šli na podeželje in iskali štof tam kot pa v prestolnici, kamor je še Lojze Kovačič moral priti iz Švice in Ljubljani ni napisal kdo ve kakega komplimenta (kot tudi ne Ivan Tavčar v Izza kongresa).

    A bodi dovolj o slovenskih literatih; če bi nacionalka resnično rada pokazala, kako pride na vsak konec države, je začeti v Ljubljani – ja, svobodno nam očitajte lokalpatriotizem – pač centralistična odločitev. Zvezdan Martič je žal v tem oziru, ko se javlja zlasti Marjeta Klemenc, naj si bo še tak smučar, tujek. Z njim se težje identificiramo (kot denimo z jutranjimi voditelji, a to je že druga pesem) in ko je tako stal (v mariborskem studiu bodo pa – sodeč po trailerju – očitno sedeli, za kar nam je popolnoma vseeno, a lepo bi bilo, spodobilo bi se, da bi bili scensko koliko se le da konsistentni), smo mislili, da bo razkril goste, sedel in zapadel v debato. Pa saj delno tudi je, ko je beseda nanesla na slovenska smučišča. To je obratna izvedbena logika kot pri Slovenski kroniki, kjer jih velike težave sveta skozi majhno prizmo (pustimo Sevnico in Hišo Franko za trenutek ob strani) niti malo in niti slučajno ne zanimajo. Tako je to bila bolj tematska oddaja kot pa lokalna, čeprav je imela najboljše namene predstaviti problematiko slovenskih smučišč, vendar nekaj takega (resda brez slike) že precej bolje, dlje in sistematično počnejo v Studiu ob 17-ih.

    Foto: Žiga Culiberg
    Foto: Žiga Culiberg

    Martičevi uvodi – kot v težave o vionogradništvu – so nekolikanj prepočasni in ne dohajajo silovitega tempa uveljavljenega novinarskega kolektiva (v tem primeru vipavskega novinarskega topništva v osebi Mojce Dumančič). Tako izpade oddaja na trenutke kot nekaj, kar so dopisniki pač dobili kot navodilo, češ, nekaj so si šefi zmislili, dajmo pač še to, boljše bo šlo v Slovensko kroniko, ostalo pa Po Sloveniji. Nič hudega, hvala bogu, toda če bomo videli, kako že itak obremenjeni novinarji delajo še več… Poznamo take novinarske prakse, ki so na uredništvo vplivali zelo slabo. Pa ne, ne pravimo, da delajo novinarji preveč, tega vpogleda nimamo, sprašujemo se samo, po ogledu pilota, kaj ponuja Po Sloveniji: nekaj, kar ni prišlo v Slovensko kroniko, in nekaj, kar je preozko za Tednik?

    Največja prednost nacionalke je prav lokalna mreža in dejstvo, da imajo v Mariboru in Kopru (predemenzionirana) regionalna centra. Prav ta, ki sicer pripravljata svoja – ugibamo – obupno slabo gledana dnevnika (okej, govorimo o Tele M), imata zdaj priložnost zajahati ta lokalni val, na katerega na nacionalki očitno vse raje stavijo, saj ugotavljajo, da Slovenija raje gleda sebe, le da na drugem koncu države. Zvezdan Martič bo, zgolj ugibamo, zadovoljil nezahtevne starejše zlasti gledalke (čeprav dvomimo, da dela nacionalka tako pedantne analize), nas vsekakor ni, saj se je – čeravno za prvič – skoraj preveč lovil. Prav tako bi se spodobilo še posebej od nacionalke, da če že ima rubriko »spregledani kraji«, za katero se je očitno samo odločilo, ker Slovenijo pač pozna premalo (priznamo, mi ne poznamo kraja Motnik), naj jo naslednjič predstavi kot kraje, ki jih vsi mediji spregledajo. Torej v prvi osebi množine (spregledamo), ne v tretji (spregledajo). Tudi v Motniku namreč plačujejo zloglasni RTV prispevek (ni tv recenzije brez omembe najbolj znanega odrezka papirja) in naloga Televizije Slovenije je, da zaide tudi v tiste konce. Zato so pač plačani.

    Foto: Žiga Culiberg
    Foto: Žiga Culiberg

    Namen oddaje Po Sloveniji je na papirju hvalevreden, sodoben, ljudski, terenski in si je že koncept sam prislužil tudi našo pozornost, čeprav bo to oddaja, ki jo bomo najbrž skoraj izključno gledali v posnetku, saj je termin 16:30 pač precej »neurban«, kar pa je gotovo tudi osnovni namen:

    V ospredju ne bodo le aktualna vprašanja o tem, kako na naša življenja v mestih in vaseh po Sloveniji vplivajo odločitve v središčih moči, ampak bodo besedo v prvi vrsti dobili tisti, ki so v svojem okolju – od Primorske do Prekmurja, od Koroške do Bele krajine – nosilci velikih in majhnih zmag, ki vedo, kako z majhnimi koraki spreminjati svet, se boriti proti birokratskim nesmislom, popravljati napake, ali pa se stranpotem nasploh izogniti.

    Pilotna oddaja Po Sloveniji je raje kot megalomansko ubrala postopno pot, kar je razumljivo in pričakovano od takšne oddaje. Je pa res, da smo pričakovali od pilota vendarle nekoliko več, saj se težko znebimo občutka, da je Zvezdana Martiča ali izdala trema (malo verjetno po toliko izkušnjah) ali pa se še precej lovi (kar pomeni, da je oddaja prišla prehitro na spored, čeprav so mrzli, kratki januarski dnevi najbrž res primerni za štart takih oddaj). Bomo videli. Gotovo raje iz Kopra in Maribora, čeprav preklopi lahko izpadejo tudi zelo “dajmo še pogledat na Obalo/Štajersko” sterilno pocukrani, kot se dogaja v Dobro jutro. Ampak… Držimo pesti. Do takrat pa bomo absolutno še naprej ob pol osmih zvečer najraje na kavču in gledali Slovensko kroniko.

    IMG_0488