[wp-review id=””]
Ko sem bil v tretjem letniku gimnazije in vse bolj ihtavo izgubljal upanje v to, da bom kadarkoli imel punco, sem dobil zadnjo veliko priložnost, upanje, možnost, šanso. Da mi bo ratalo še pred izpitom za avto. Ki sem ga potem povrhu delal trikrat. In takrat sem, po moje skoraj edinkrat, izkoristil možnost, da kot predsednik razreda (in, khm, ravnateljev sin) povem, kam da bi šel naš razred, 3.b, na teden OIV. Nabor je bil: vukojebina pod hribom, vukojebina za hribom in vukojebina ob hribu. Zato sem se obrnil na idole. In eden teh, tri leta starejši tip, ki sem mu kaka tri leta na Hvaru služil kot izgovor za »maaaamiiii, mi daš nekaj kuuuun, da Jaaašo peljeeem na sladoled«, torej za štiri hajnije, mi je razlagal, skupaj s sestro, njegovo sovrstnico, da kaaaako so se imeeeliiii oniiii faaaajn na OIV tednu. Aja, kaj je OIV? Obvezne izbirne vsebine. Ultimativni oksimoron. In kam ste šli, sem ga vprašal. »Stari, Bohinj. Kak je blo noro, vse smo spili, parfum, čistila, alkohol, tekoče milo, vse.« Ker se je večini drugih v klasu fučkalo, smo seveda šli v Bohinj.
Tam je, tiste jeseni 2003, potem prve štiri dni tako scalo, da smo delali gozdne vaje z omarami v kleti, potke Triglavskega narodnega parka smo spoznavali na diapozitivih in VHS kasetah in našo sobo, torej štiri tipe, ki so alkohol tovorili v torbah z dvojnim dnom, so obkrožili vsi profesorji, ki so morali takrat z nami. Še najboljši je bil stari za filozofijo, ki je rekel, da je poslušal vse Gunse, Metallico in to za nazaj. Nad Slovenijo se je zguznil neki tržaški ciklon, lilo je tako noro, da se je na eni točki vodjem program v CŠOD tako zmešalo, da so nas nagnali po kanuje in smo se šli vozakat po Bohinjskem jezeru in seveda se je spet ulilo in so kar od nekod, Bohinjci pač, privlekli iz riti lavorje, da ne bi utonili. Če bi to bilo danes, bi bili vsi na teveju. No, Svet na Kanalu A, ampak vseeno.
Ker je šele v četrtek, predzadnji dan, posijalo sonce, so nas nagonili na vse, kar smo zamudili, in smo šli na Vogar, kamor je sošolec Jan tovoril višinomer, sam samcat, vsi smo bejžali od njega, ker je tako piskala tista naprava. Za nagrado smo se zahvalili sosošolki (paralelka, za Nemariborčane) Špeli, da je leto prej padla in tako prva dopolnila osemnajstko in smo lahko imeli žur. Ker smo zaloge spili in spraznili, smo nekaj še nekako nabavili, ampak ne mi, temveč e klas, hvala fantje, da niste spizdili keša in spili vsega sami, nabavili pa smo seveda sam poceni ološ, pa saj, ko si dijak, piješ kot lijak, tako da bi bilo vse fino in prav, če se ne bi moj sošolec Ž. tako nacuzal, da je zaspal pod tušem. Ker se tam ne moreš utopit, ni take sile, ne? Ne. Lahko je še huje. Ž. je stuširal sebe. Dobro stuširal. Nato je stuširal celo kopalnico, a ker je bil tako priden, je stuširal še pol naše sobe, cel hodnik in tepih sobe, v kateri je bila naša razredničarka.
Jaz sem takrat pod pogradom, ker slabo pležem, poslušal Metallico, album S&M. Da je razredničarka v sobi, sem ugotovil med solažo instrumentalke The Call of Ctulu. Pesem traja kakih 8, 9 minut, skratka celo večnost, nato sledi Master of Puppets, ki spet traja celo večnost in mislim, da smo bili že pri Fight Fire with Fire, ko sem videl, da stara rohni, kriči, kriči, kaže na tla. Ne, nisem imel noise cancelling slušalk, ker teh takrat še ni bilo. Je bil pa nad mano sošolec L., ki je prav tako nekaj poslušal, dremal, moralo je biti okrog polnoči. Ruknil sem ga, pokazal s prstom, vprašal je, kaj je, in si dal slušalko nazaj not. Stara se je drla, pizdila, šrajala, skratka cel halo. Da bomo vsi dobili ukore, da saj je vedla, da ne gre z nami na maturantskega, da smo katastrofa. Imela je svoje zelo dobre razloge, ni nas pa, začuda, pretirano žalila. Pa bi nas gladko lahko.
Nato je šla in čez kakih 679 ur je Ž. prišel ven iz kopalnice. Pogledal je na tla in vprašal: »Zakaj so te brisače po tleh?« Takrat ga je L. skoraj zadavil.
Da, tak je bil Bohinj. In verjetno bi vsi dobili ukore pred izključitvijo, če ne bi na enem drugem taboru, v neki drugi vukojebini brez jezera, en drugi sošolec, A klas, ponoči nahrulil neko prfokso, ki je spremljala drug razred. »Ti nas ne boš jebala!« ji je kričal. Ni je motilo, da ji jebal vse po spisku. Ubilo jo je to, da jo je tikal.
E, na to sem tuhtal, ko se je končalo Jezero, nadaljevanka, ki ne bo nikdar najboljša, ker pač ne, ker krimič in oh in ah, ker ne znamo snemat nadaljevank, kar bo naslednja fama, ampak ja, ni bila najboljša, smo se pa lahko o njej pogovarjali – še posebej z onimi, ki serije niso pogledali kaj več kot kader, dva. Ampak je bilo luštno. Prav ta »skupnost«. Jezero je doseglo, da smo se spomnili, da imamo domače dnevne sobe, tečne nerazumne sosede, nacionalko, televizijo in različna mnenja.
Razmišljal in obujal sem tisti Bohinj, tisti pogled razredničarke in sošolca. In se spomnil na nespretnega in tumastega blejskega direktorja za turizem, ki je telebnil z izjavo, da naj Slovenci na Bled raje (poleti) ne hodijo, če se želijo ogniti gužvi. Zdaj ima še enega aduta. Jezero in njegovo izjavo, pravzaprav Golobovo, ki je mojstrsko sklenil z:
»Veš kaka je razlika med morjem in jezerom? Ob jezeru je vedno vonj po trohnobi, po blatu, po mahu. Morje celi rane, Jezero jih pa odpre.«
Vse od tete Pehte nismo imeli lika, ki bi tako v nulo zinil, povzel, sesul.
Tako. In to je to.
Le da tega ni dahnil, zašepetal, skrivenčil Taras Birsa. Nak. Ves čas smo gledali vanj, čakali, ali se bo zlomil, se repenčili, ker tako govori, mrma, žlabudra sebi v brk in jakno in pulover in volvota. Ves čas smo skušali rešiti primer skupaj z njim, le da smo morali reševati še njega, pa sodelavce, pa policijo, pa ljubezen, pa družino, pa… V bistvu nič več in nič manj kot Slovenijo in svet. Ves čas smo mislili, da vemo, kaj gledamo. Ali da vsaj vemo, česa ne gledamo.
Na koncu je udarilo tam, kjer ne bi pomislili, zato pa je Tadeju Golobu s krimič romanom Jezero po svoje uspelo. Ker na koncu je skoraj vse skupaj kliše. Ni bilo nekih zarot, narko kartelov, domačih zblojencev, skoraj zombijev. Ne. Na koncu je umor, star kot čas. Najstarejši motiv. Ljubezen-ljubosumje. Ko smo že mislili, da vemo, kako in kaj, smo vedeli še manj. Vedel je patolog Cvilak nekaj, samo njemu je bolj pomembno v šestih delih spiti tri flaše viskija, kot povedati nekaj, kar bi dejansko pomagalo Birsi in njegovemu primeru. Vedela je urednica, ki jo vrhunsko skinila v nulo Karin Komljanec, da ena novinarka manjka in da je šmirala s tipi, s katerimi ni dobro šmirat. Vsi so vedeli vse, pa hkrati nič. In ko se potem kaj zgodi, je vse jasno. Najprej to, da je žena gladko bila ljubica, tudi če tebe ni bilo zraven. Da kar naenkrat, ko je Alenka odgovorila tako, da niti volvo ne more pomagati, ni pomembno, kje je hči, s kom je hči, zakaj ne na smučanje.
Taras Birsa je pač tip, ki je pasivno aktiven pri svoji aktivni pasivnosti. Ja, ima talent, nos, ovo ono, samo vseeno tista iz uvodne, da »bi priznali še tisti, ki niso ničesar storili«, ne bo držala. Taras ni raziskal niti svoje žene, prijateljev, ni vedel, da ga bodo nasadili na Odmevi. A hkrati je kao in sploh bog kriminologije. Ampak to ni nujno slabo, v bistvu sploh ne, tak, konflikten lik, je bistvo takih serij. Le da ne moremo vedeti, ali je režiserki par Luzar-Dvornik to želel namenoma ali se jima je, po domače, usralo.
Na koncu je Jezero nevarno tonilo in se zapletalo, trupel je bilo vse več, prav tako vprašanj, afer, ljubic in likov in povezav, odgovorov in rešitev pa vse manj. Na koncu smo bili že »pa dobro, pizda, kdo pa je potem odrezal glavo, kdo ubil mulca?«. Še tisti, ki smo prebrali knjigo in se nekje v petem delu spomnili, kdo da je bil, pa vseeno nismo spojlali, ker tudi vsi nismo brali Georga R.R. Martina in bi bila Rdeča poroka toliko manj krvavo šokantna. In tako je bilo tudi v Jezeru. Na koncu je zadelo iz več razlogov, ampak pomembno je, da je zadelo ravno takrat, ko smo se že naveličali povsem pasivne Tine Lanc in absurdnih dialogov Brajca in Osterca in vprašanja, ki je bilo še najbolj napeto, kdaj bo lahko, za božjo voljo, šel Cvilak v penzion. To je bil pravi misterij, to, da bi specialci uleteli na ZPIZ, alo, roke gor, kako kaže izračun, to je rop!
Serija Jezero je veliko obetala v pilotu, nato pa se zapletala ravno tako kot smo se tisti, ki smo brali knjige, praskali po glavi, zakaj so tako dolge, a se ne da povedati na 200 straneh. Ne, ne da se. Poanta je ravno v tem, da se dolgo ni dogajalo nič, je pa problem, kako to, da se nič ne dogaja, pokazati na teveju. Dandanes. Kako pokazati notranje monologe, mimobežno afero, na pol zapito ženo, na pol propadle sodelavce… Ja tako, da daš vlogo psu, arhivarki, hčerki, njenemu tipu, natakarju, forenziku, Bohinjcem, odvetniku, Eriki Žnidaršič, skratka kar vsem lepo po spisku, čim več jih je, boljše bo. Ker to je realen lajf, čeprav je težko uganiti ali zadeti, ali je Jezero ciljalo na to, da bi prikazalo čim bolj realističen lajf nekega kriminalista in vseh, ki krožijo okrog njega. Svet sicer tako deluje, a ga redko posnamejo. Jezero je bilo serija o Tarasu Birsi, ki ni želel niti na novoletno zabavo, potem pa je še fasal primer, povrhu med zalimi gorami, da je bilo še toliko huje, ker bi on najraje na svetu spet plezal. In, če smo iskreni, spet pil alkohol. Ja, saj ga, tako daleč gre, da cuzne enega, niti en štamperlček, pa ga že vozijo v kliničnega. Pa gre tečt in vse skozla. Ker za to gre. Za kozlanco. Tam je rešitev. Ali kot smo brali lahko včeraj na MMC-ju, kjer so se spraševali, kako blizu smo bili prohibiciji v Sloveniji, in izvemo, da ga je že Ivan Cankar tako najebal kot Taras Birsa (in sošolci razreda 3.B), ko so ga poslali na terapijo z vodo in mlekom v Kranjsko Goro, od koder jo je že prvi dan romal nazaj v Ljubljano, kar je pojasnil z: »Vsi me vidite ob vinu in puncah, nihče pa me ne vidi, ko cele noči hodim gor in dol po sobi in kujem stavek na stavek. Saj jaz, hudiča, nisem kriv, da sem Slovenec.«
Točno to. Noben od nas ni kriv, da je Slovenec. Zato ne moreš biti obsojen. Si pa lahko sodiš sam, kar je vedel že dobri stari Ivan. Še zlasti, če si v bistvu ti najboljši lik, zgodba, vse v neki življenjski epizodi. Ker to, kar je pripravila Nataša Barbara Gračner je življenjska epizoda in epizoda življenja. Ljudje, pa ona je glavni lik. Če bi gradil kontra in spisal akcijski krimič, bi Golob morda še bolj raztural. Morda je Karin Prelc glavni lik. In vse ljubice, ki jih je nažvakal njen mož Rajko Prelc, ki je imel samo to nesrečo, da so ga klicali Rajc, kar je preblizu Prelc in smo včasih že, tepeč se po glavi, skoraj zamešali, kdo je kdo. To bi bila štorija! Seveda je obrat rahlo politično nekorekten, ker je Prelc, Rajc, karkoli že, resda velika moška svinja v pilotnem delu, ampak je potem tako krhek na operacijski mizi, ko ga zadane možganska kap, ker je imel visok pritisk, da je na koncu žena tista, ki je grda, ker ni prenesla, da je umrl njen sin, em, Bojan, Borut, nekaj takega, on pa se je flodral po drugih, kar je še šlo, dokler ni prišla osemnajsta ljubica, taka lepa, fina, blont, novinarka, povrhu noseča. E, takrat se je pa gospe Prelc snelo. Vse je pretrpela, to bi bilo pa tumač. In bi bilo vse okej, ajde, rezanje glave, ker bi rad vrgel nago truplo v reko, ni okej, ta je res adijo, še bolj kot tista, da je gospa Prelc bila nekoč skoraj gospa Rajmond Debevec, tako dobro je šicala, da bi, kdo ve, morda nastreljala medaljo. In bi pač bilo ženska vs. ženska in zdravo, če ne bi mimo še lazil tipček, ki je lazil za novinarko, ker je zlazil in zgazil svoj lajf. Če to ni bedna smrt, ne vem, kaj je. Ker si pač »šel mimo«. In bum šus.
»Če sem čisto iskrena, sem mislila, da boš prišel prej,« je serija, zaradi katere bi se Taras Birsa moral morda sam zabrisati v Jezeru. Tu ga je najbolj fasal. Da ga ena taka gospa Prelc tako žali? Uf. No, saj, scenarij ji ni pomagal, ko je potem dodala, ko je vse pojasnjevala: »Začetniška sreča, ne precenjuj me, glede tega sem popolna amaterka.« Razen če bi morilka imela tak spič pripravljen, je malo verjetno, da bi kdo kaj takega zinil, kadarkoli. Ampak kar je zadelo, je bila mračna iskrenost, pa zatohla maščevalnost in morilska sla, v kateri je sicer vse črno in zlo, toda Jezero je dobro, četudi srhljivo prepozno, v tem, da na neki točki gospo Prelc celo razumemo. Lahko se postavimo v njeno kožo, ne da bi jo opravičevali, ampak da bi bili empatični, ker pač to znamo, ker naenkrat je bila gospa Prelc in žrtev in storilec hkrati, kar je resna jeba. In ko se to zgodi slovenskim likom, ostane le še ena. No, dvoje, kar sem že pisal. Črtomir je šel v Akvilejo ali kam, za mašnika, oznanjat vero na sveti. Gospa Prelc se je odločila za drugo opcijo. Tisto, našo. Tisti odgovor iz Kajmaka in marmelade, ko se na pizdarjenje klasičnega soseda, da kdo se vozi z jugeci zadere, tip z naglasom zadere »vi pa delateeee samomoreee«. Delamo še huje. Umore s samomorom, kar je, v luči nedavnih dogodkov, preveč realno in boli, četudi je to tv serija, ki bi naj bila, v neki svoji osnovi, razvedrilo. Kot je tudi ultimativni citat, eden od dveh, ki si ju bomo mogoče zapomnili (mimogrede, v seriji je “fukaš” z mojim možem, ne “seksaš”)
In Jezero je bilo točno to – razvedrilo. Po naše, a na tuj način. Bila je serija, ki si je upala dovolj, da si je zagotovila nadaljevanje oziroma dve. Zasluženo? Pa ja. Da, bil sem navdušenec nad tem, da imamo nekaj, za kar si je nekdo, pardon, cel kup ljudi upalo zastaviti besedo (okej, in denar iz rtv prispevka, vseeno ne pozabimo). In za to pokasiral nekaj smeha, večinoma pa itak ni bilo Jezero tako zelo pomembno. Je pa šest nedelj poskrbelo, da smo si vzeli čas, da je Nika Rozman naučila Sebastiana Cavazzo zavezat kravato.
Kar je dobro, je to, da se pogovarjamo lahko o vsebini, pa četudi ima ta luknje, ker se izkaže, da je Birsa lovil toliko napačnih sledi, pa farmacevtska industrija (aja, em, zakaj so že ubili dekana, kaj je že bilo tisto, eeem?), pa domačini, pa prastari arhivski problemi, pa iskanje rešitev na, od vseh placov, britofu (noben še primera ni rešil na britofu, znajo pa pomagati sedmine, čeprav se bodo Žale še vrnile Birsi, mimogrede, da namamimo za naprej) da se je, khm, zaplezal, kar glede nato, da je planinec, vodi k temu, da naj mu nekdo izbije iz glavo planinarjenje, ker se zna povzpeti le še na, em… Potrebovali smo Jezero, tudi tako serijo, ki je imela proti koncu vedno več lukenj in tudi scenarij, ki mu je šlo morda celo na roko, da ni bilo še kake epizode več. Potrebovali smo ga, da vidimo, če znamo. In, ja, znamo. Jezero ni popolna serija, ni idealna, je pa lahko izjemen začetek – kot že kaka prej. Le da tokrat dejansko je, ker bo sledil Leninov park.
Jezero je bilo, kot pove Birsa na koncu, ledeno mirno. Da ne ostane nič drugega, kot da greš najprej na »eno močno kavo«. Še zlasti, če nekdo, kot tokrat Tina Lanc, reče »jaz častim«. In Tadej Golob, ki je napisal trilogijo, zaenkrat. Težava edina je ta, da je Leninov park še bolj konfuzen in da je Dolina rož morda boljša. Ampak… Boljše to kot nič? In to ni le boljše kot nič. Jezero ne bo na vrhu slovenske popkulture, je pa dalo vedeti, da lahko imamo popkulturo, kjer dejansko konzumiramo vsebino. In že to je ogromno. Zato, bravo.
P.S. Hvala vsem, ki ste brali in sledili povzetkom po vseh šestih delih. Bom vesel odziva. Hvala!
TOP 3 lovske
3. CSI po slovensko, gospod profesor
2. A zna kdo zavezat kravato?
1. Pingo sok, končno!
