Vsaj dvoje je v Ljubljani postavljeno narobe. Najprej, Jože Plečnik je lepo ustvaril marsikaj, slava mu, prelepo Tromostovje, NUK, ovo ono, ampak stadion za Bežigradom je obrnil narobe. Na-ro-be. Dobro, Bežigrad ni bil mišljen za fuzbal, česar se v prestolnici že poldrugo desetletje kar pridno držijo in si grdo nagajajo ter bincajo Plečnikovo dediščino sem pa tja, kar zdaj počnejo še, fuj jih bodi, v Križankah, ampak, kolikor vem, res, res, reeees malo je stadionov, ki so obrnjeni v smeri zahod-vzhod. Večina je postavljena po vertikali sever-jug. Zaradi sonca, ki tako sveti le v bok, ne pa v oči, kakopak.
In kaj je drugo narobe? Ne bi niti pomislil, tudi vedel nisem, se mi je pa, ko pomislim zdaj, zdelo čudno. V Mariboru stoji, pokončno, v Ljubljani pa je Rudolf Maister dvakrat posajen na konja. Dobro, saj to vem(o), ne? Najbrž je tudi edini »naš« na konju, ne? Tako pri železniški postaji kot pred obrambnim ministrstvom, ja ja. In kaj je s tem narobe? Em… Je. Maister po letu 1911, torej ko je naredil vse in še več, sploh ni več bil na konju, kot je v dokumentarcu Boj za slovensko severno mejo izpostavil kdo-pa-drugi-kot Tone Partljič. Škoda le, da tovrstnih momentov v dokumentarcu Valentina Pečenka ni več.
Nedolgo tega, ko sem šel letos, em, 273-ič na Piramido, sem jih videl. Brke. Tiste brke. Maistrove brke. Gor na spomeniku borcem za severno mejo, ki stoji na vstopu v mariborski Mestni park, tam so. In šele takrat, ko sem prvič to videl… Salutiral sem. Nehote in zelo narobe, ker ne bom, najbrž, nikdar v življenju salutiral, ono, zares. Zdelo se mi je primerno in narobe hkrati. Dokumentarec Pečenka pa skozi stare sogovornike ponovi, da borci s spomenikom niso bili zadovoljni. Razumljivo, glede nato, kako fejst najboljši je spomenik Vlaste Zorko na Maistrovem trgu, kjer Maister, pred katerim se lahko skrije vsak Prešeren, okej, razen oni v Kranju, grabi tisto sabljo.
Okej, da smo Slovenci s spomeniki res slabi, kar samo kaže, koliko nam je do (lastne) zgodovine, nam je tumbal Stane Granda na faksu, ko je skoraj jokal, kako brezobzirno so v novi državi, sto let tega, v Ljubljani v parku, o katerem je Tadej Golob napisal krimič, gladko odrezali Franca Jožefa, niti toliko, da bi bili umaknili podstavek, ter gor nabili Frana Miklošiča. In da smo, je tumbal Stane, baje eni redkih, ki smo postavljali spomenik Napoelonu oziroma oživljeni Iliriji. Da pa onih spomenikov iz Jugoslavije nismo nič rezali, Kidriče in take. So pa v Mariboru, denimo, v parku obupali nad dobrim, starim, samoupravnim možganskim trustom Edijem Kardeljem, ki so ga vse bolj in bolj zalivali z rdečo barvo, zato so ga raje umaknili in danes na njegovem podstavku ni ničesar.
Ampak da smo pa tako slabi, da se zmotimo? Uf. Pa saj… Nimamo sreče s spomeniki, naj se je predsednik republike še tako trudil za spravo, je postavil dva monolitna bloka, ki nam skušata povedati predvsem to, da sprave nikoli ne bomo razumeli. Potem je tu Kocbek v Tivoliju, ki je še kar uspel, da na kolobocijo s spomenikom Borisu Pahorju, reklamo na njem, raje ne bi kazali s prstom. Da znamo biti umetniško bizarni s spomeniki, kaže tisti odtok v spomin Jamesu Joyceu na železniški postaji.
Je pa zato pomenljivo, ker nam dokumentarec tako pove, via Partljič, da včasih ne premislimo, ko bi bilo bolje, če bi. Je pa prav to Partljičevo izhodišče tisto, ki lahko kaže, sploh nam na tej strani Trojan, kako zelo nerazumljen je bil Maister v Ljubljani. In še vedno je, da izpade res lokalna posebnost, skoraj specialiteta, naša, štajerska, »vardasta« stvar, kot je bila vrhunska koreografija viol na jesenskem derbiju 2018, ko smo lahko na odprti sceni videli ogromno karto, kraje in dosežke Rudolfa Maistra. Zdaj… nekateri smo o Maistru slišali največ ali prvič prav tam, v Ljudskem vrtu, na jugu, ko se je vsake toliko zapelo »prišo bo, o prišo, drugi Rudolf Maister / Štajerska do Tokia, samostojna država« in je bil na transparentu njegov obraz, njegove oči, njegovi brki. O Maistru se v šoli pač nismo učili, saj veste, tako kot se nismo razmnoževanja človeške anatomije pri biologiji v tretjem letniku gimnazije, potem ko si se celo prvo leto dudlal celico, jebote endoplazmatski retikulum, pa si potem v drugem oplojeval smreke, na koncu pa tudi pri zgodovini rata Avstro-ogrska prevelik problem, da bi razumel, kako je razpadla in zakaj, zato za Maistra nimamo časa. In tako si Maistra pač spoznaval, kakor si vedel in znal. In tako s(m)o cele generacije, ki nima pojma, kdo so bili ljudje, po katerih so poimenovani ulice in trgi.
Foto: TV Slovenija
No, dokumentarec Boj za slovensko severno mejo ne more nadoknaditi zamujenega v šolskem čtivu. Terja vsaj osnovno predznanje, ampak takoj, ko terja predznanje, mora ponuditi nekaj več. Takih navihanih prebliskov, kot je Partljičev, je nekaj, a vseeno (pre)malo. Najbrž zato, ker Pečenku, tako kot Maistru, zmanjka v prvi vrsti časa. Že naslov pove, da film ni zgolj o Maistru, temveč o celotnem obdobju, ki je povezan z obdobjem prej (prva svetovna vojna) in po (plebiscit). Je film, ki hoče povedati zgodbo o mestu, generalu v mestu, mestu v regiji, razdeljenem mestu v času, zgodbo o državni politiki, o meddržavnih odnosih in o svetovni politiki. Za manj kot eno uro je to, žal, preveč. Ne da se, niti z najboljšimi nameni.
Zelo izstopajo arhivski posnetki, ki kažejo, kako kvalitetno so se takšne zgodbe delale nekoč, ko so navadni ljudje, tudi če so bili na Koroškem s sekiro naslonjeni na ograjo, govorili prekrasno slovenščino, tako v dikciji kot vsebini. Zakaj to izstopa? Ker so precizni, koncizni in črno-belo nazorni. Seveda iz časovne distance, brez čustvene navezanosti, lahko dobimo bolj objektiven pogled, naj se dr. Gregor Antoličič zelo izkaže v lastnem mestu, vendar se s tem izgubi oprijemljivost. Kaj to pomeni? Boj za slovensko severno mejo je predvsem pregled, je sprehod, listanje skozi šolske učbenike v sliki in zvoku, ne prinaša pa katarze, niti tiste, ki jo je iskal režiser in scenarist sam, ko je želel slišati nasprotni, avstrijski pogled. To je Pečenku sicer delno zelo uspelo, ampak ne toliko zaradi dejstva samega, da lahko slišimo, kaj o tem meni Avstrija, ampak ker se dr. Wildhelm Wadl, direktor Koroškega deželnega arhiva, zares izkaže. Ne zato, ker bi bilo tuje vedno bolje od našega, sploh ne pri taki temi, ampak ker zna povedati in aktualizirati hkrati, kar večini domačih sogovornikov spodleti. Zna ponazoriti, kaj so posamezne odločitve pomenile. Začutimo jih. Razumemo.
Zato, ker se slovenski del ne poklopi zares, Pečenko uporabi izseke iz tv drame Maistrova najdaljša mariborska noč iz leta 1989, ki je seveda duh nekega čisto drugega ustvarjalnega časa. Ampak tudi tam Maister govori na glas, skozi kamero, namesto da bi se v off-u slišalo njegove misli. Slovenci smo itak skregani z off-om, morda kdaj to popravi Sebastian Cavazza, ampak morda nam preprosto ni usojen. Zato tudi nimamo naracije v domačih dokumentarcih, kar dodatno prevali vso breme na izbrane sogovornike, ki so zagotovo in dokazano strokovnjaki, ampak niso »tv« štof, kot denimo Mira Grašič, ki Maistra in njegove boje najbolje opiše, a to prepočasi pove. Za to ni kriva sama, še zdaleč ne, filmu bi dobro dela dobra naracija, off, tekst, v katerem bi Maister bil vodilo. Tako pa, daljši kot je sicer že tako prekratek film, bolj stranski lik je Maister, kar je sicer v osnovi tudi bil, ko je vodstvo prešlo iz Ljubljane v Beograd.
Vseeno, kljub temu in navzlic vsemu je Boj za slovensko severno mejo film, kakršnih je pri nas premalo. Sploh na nacionalki, ki se vseeno trudi in je v zadnjih letih posnela nekaj izvrstnih izhodišč, kakršen je bil Revolucionar v talarju o Janezu Evangelistu Kreku. Celostna, združena, pregledna serija takšnih dokumentarnih filmov bi bila nacionalni zaklad. Kaj bi bilo če bi bilo… Primerno, glede na usodo, ki jo je dočakal Maister. Valentin Pečenko je opravil zavidljivo delo, zagon ga ne izpusti, dokumentarec je vreden tako pozornosti kot tudi uglednega termina (no, 20.50, četudi na torek, vseeno ni optimalno, a je boljše kot 23.20). Pokaže pa, kar ni njegov namen najbrž, kako malo vemo o tistem, kar bi naj tako zelo dobro poznali. In prav to je izziv za naprej.
Bis. Slikovni material je presežek, bolj kot razlaga, kje točno so se dogajali dogodki v “krvavi mariborski nedelji”.
»Ne moreš se imeti za pravega Dolenjca, če nimaš vinograda.« – Robert Yebuah
[wp-review id=””]
Erasmus študenti žurajo v ponedeljek. No, vsaj mislim, da žurajo v ponedeljek. Zdi se mi, da jih slišim dol čez okno. Da pa ne bom nepošten in bo Erasmus prehitro Orgazmus. Kajti vidim jih tudi, kako lazijo na Piramido, gor v hrib, ali po mestu ali kako pridno študirajo. V skupini. Vselej so pogrupirani. Predvsem Španci, ki jih je toliko, da mi je lani direktorica zavoda za turizem razlagala, da so signalni stebri v Mariboru zaznali veliko Špancev. Na zavodu so jih šteli za turiste, pa dobro, saj kdo bi lahko rekel tudi, da je vse to intelektualni turizem. Ampak ja. Pridejo, so, grejo. Redki radovedni Španci ostanejo.
Ampak generacija, dve prej, ta je pa ostala. Prišli so študirat v nekem čisto drugem času, drugih okoliščinah, hej, v drugo državo. Prišli so kot pozitiven efekt društva neuvrščenih. Za nas, generacijo, ki je zamudila vse in mora sama sebe guglat, ali smo x, y, z ali milenijci, je vse tisto, kar je Jugoslavijo delalo veliko, svojevrstno bizarno enciklopedično znanje, ki pa prihaja predvsem po ustnem izročiču. Vprašajte starše, če vedo, kdo je bil Lumumba, kdo Čombe, kdo so bili »naši« veliki prijatelji in kdo ne. Kaj je Gadafi prinesel v Jugoslavijo, kako so Tita sprejeli v Severni Koreji in še in še. Pozitivni efekt je bil, ob gospodarski izmenjavi in občutku, da takrat predsednik ni domala plačal ali se samopromoviral za foto termin v Beli hiši, da so včasih še vedeli, kje je kaj v Afriki, denimo. Pa ne samo s prstom po zemljevidu.
Prišli so torej, tam globoko v šestdesetih, študentje, ki so postali strokovnjaki, umetniki, intelektualci. Od vsepovsod. Res. Od vsepovsod. Indija, Irak, Uganda, Zimbabve, Gana, Alžirija, celo Čile. Vsaj vse te države so naštete v dokumentarcu Slovenec po izbiri, ki je nastal na podlagi razstave Afrika in Slovenija: Preplet ljudi in predmetov. To ni tako enostavno izhodišče, kot se morda sliši. Face moraš potem premaknit, tudi razstava je imela svoj material, seveda, ampak to zložiti v dokumentarec, ki povrhu zloži skupaj duh nekega starega, polpreteklega časa, ki se še ni iztekel?
In kako jih Aleš Verbič zloži in premakne! Uf! Slovenec po izbiri je dokumentarec, v katerem lahko vsak vidi tisto, kar hoče videt. Tudi če noče. In lahko na tak način veliko izve tudi o sebi. Zakaj? Ker vidi, da Peter Bossman ni bil eden in edini tak primer. Še zdaleč ne. Najboljše pri tistem Bossman & Kangler vicu (Od kod si pa ti? – Iz Gane. – Kaj bom te vgibo!?) ni bilo to, da je bil kanglerizem lahko tako firbčen. Ne. Najboljše je to, da je avtomatsko predvidevalo, kako dobro, jezikovno dobro, lahko Peter Bossman pade not v vic. Sede.
Ni težko videti, zakaj. Poslušati zdaj, skoraj že pet desetletij kasneje, vse te posivele, ampak ponosne, načitane in »človeške« ljudi, ki so prišli v SR Slovenijo, je izkušnja sama zase. Krasno je poslušati ljudi, ki jih sicer ne samo da ne slišimo, ampak smo iz njih po ovinkih slišali le iz druge roke, kakega filma in polrasističnih vicov tipa, da v Mariboru, kjer tudi ni bilo malo študentov iz daljnih krajev, eni v temi brez glave hodijo čez most. Saj še danes, hote ali ne, pogledamo, ko vidimo koga, ki ni takšen kot mi. Marsikdo že zato, ker pač nismo tako multikulti družba, kot si radi mislimo, da smo. Gledamo, ker tega pogosto ne vidimo.
Ampak da ne bo recenzija zdrsnila v sfero političnega… Čeprav je seveda tudi ta dokumentarec posledica, ne pa, hvala bogu, vzrok politike, saj smo ljudje politična bitja. Smo. Ampak Slovenec po izbiri prikaže tipa, ki je prišel sem od daleč stran tukaj ostal in postal slovenski državljan. »Ne moreš se imeti za Dolenjca, če nimaš vinograda,« je najbrž ključni del dokumentarca. Robert Yebuah, upokojeni inženir metalurgije, sedi v svojem skromnem vinogradu in razlaga, da je kultura življenje in da se moraš prilagoditi kulturi, če želiš živeti. Smeh je tako pristen kot je pristen dolenjski cviček. Najbrž ga ni bolj dolenjskega ali pa, bolje, slovenskega stavka, kot je ta. Ali ko nam nekdo, ki je prišel iz Afrike, pove, da »tehnološko razviti smo, ampak družbeno smo primitivni do daske. Nič nismo spremenili. Vse kar delamo, je zakon dzungle. Preživi močnejši. Kot družbena bitja bi morali drugače. Mir, varnost in blagostanje morajo prevladati na planetu. Takrat bomo lahko rekli, da smo civilizirani.« Lekcija lekcij.
Ker ne gre zato, kateri potni list imamo. »Ni dileme, ali sem Slovenec ali Alžirec, sem človek« in »sem nepalski Slovenec« so prekrasne misli prekrasnega dokumentarnega filma, ki je predvsem reklama za to, kakšne pozitivne učinke ima lahko tovrstna asimilacija. Ti ljudje, ki nastopajo v dokumentarcu, bodo sicer večno razpeti, vsi, en za drugim, na koncu poudarijo, da pravzaprav ne morejo več nazaj, tudi če bi želeli. Ne v Indijo, kaj šele v Irak. Saj tam nimajo več nikogar ali tam ni nič, kar bi ostalo. Hamed Mazouzi je upokojeni prostorski načrtovalec, Arkan Al Nawas je krajinski arhitekt in slikar, Dr. Richard Sendi je urbanist, mag. Aswin Kumar Shrestha je častni generalni konzul Nepala, ki je bil tako vesel, ko je namesto v Beograd prišel v Ljubljano in zagledal Alpe. Max Zimani je prišel iz Zimbabveja študirat računalništvo, zdaj pa vodi Skuhno. Vsi so predvidevali, da se bo čas razvil drugače, kot se je. Tudi Slovenija. Morda še zlasti Slovenija.
Zato je Slovenec po izbiri njihova Slovenija, ki je neločljivo tudi naša. In na to moramo biti ponosni. Ne glede na čas, politiko, okoliščine. Ljudje v tem dokumentarnem filmu so ravno to. Ljudje. Ali, kot bi rekli sosedje: ljudine.
Saj včasih ne veš točno, ali jemati resno Radio Ga-Ga – ali ga jemati še bolj resno. Ker so klasa. Nadklasa, v bistvu. Predvsem zato, ker znajo biti sveži, dodajajo like, čeprav jih nato tako izpilijo, da verjamem, da se je od njih res težko posloviti. In jih še švercajo. A la Lukšič. Ampak ja. Naddobri. In tako so na petek, 15. junija, pospremili Iva Milovanoviča v pokoj, v penzijo, v anale. Kot znajo le oni. Miha Žibrat ga je poslal na špricer, Sašo Hribar ga je spraševal, v menzi se je plesalo in Tomaž Hudomalj ga je skušal preglasiti in nakazati, da je nastopil čas za novo generacijo.
Če bi na tekmi Portugalske in Španije, presežku, ko gre za skupinski del svetovnih prvenstvev, ono, kaj bi še več imel, hat-trick Ronalda, trikratni obrat rezultata, dva evrogola, borbo, dramo, napake in še pa še pa še paše še pa še, vedeli, da gledamo zadnjo tekmo Iva Milovanoviča, bi… No, vsaj jaz bi morda premislil več o nekih drugih časih. Nazaj. Dvajset let tega. Ker sem bil namreč kasneje, šele po tekmi, obveščen, da se je Milovanovič dejansko upokojil. Ni bil samo štos, ni ga Radio Ga Ga upokojil. Dejansko naj bi se bil upokojil. Zaslužil bi si več. In bolje.
Čeprav sem bil njegov velik, precejšen, najbrž tudi preoster in preoseben kritik v zadnjih letih, sploh ko gre za fuzbal, je bila kritika v svojem bistvu večinoma uperjena na račun tega, kako nacionalka nikakor ne dojame, kaj fuzbal je, koliko pomeni, da se ga ne da delati preko prsta šablonsko, ker noben šport, ne košarka ne zimski športi, nimajo njegove specifike. Ne, ne pravim, da je fuzbal nadšport, ima pa gigantske dimenzije, ko gre za globalno dojemanje: kdor je gledal uvodno tekmo Rusije in Savdske Arabije, pa vsaj malo kaj ve o fuzbalu, ve, da je fuzbal bil slab, pa smo vseeno zijali, ker je to pač fuzbal – e, šment, pa že pišem o sistemu ne o osebi.
Škoda, da RTV Slovenija in piar služba ne znata takšnih trenutkov bolje, usklajeno in nenazadnje tudi spoštljivo izpeljati. Da »gre Ivek v penzijo«, se je dalo v komentarjih na MMC (ne)privoščljivo brati že lep čas. Tega si prav nihče ne zasluži, pa naj imamo še tako različne poglede na stil, čas, način ipd. Saj ne gre za tekmovanje v popularnosti. Gre v prvi vrsti za informiranje, za novinarstvo.
Generacija, ki ji pripadam in za katero se mi vedno zdi, da je v marsičem prepozna in prezgodnja obenem, je cela devetdeseta prekavčkala fuzbal na nacionalki. Stare in Milanovanovič. Milovanovič in Stare. Velika zgodba je bila, ko se je vmes pridružil Igor Bergant, pa kasneje in vmes še kdo, recimo Urban Laurenčič in Tomaž Hudomalj. Poosebljala sta način, ki se je nato prelomil in dobil »konkurenco«, ko je Pro Plus odkupil pravice za SP 2002, kamor se je uvrstila tudi Slovenija.
Ampak tole ne bo tak pregled. Če bi TV Slovenija znala zapakirati, ocelofaniti zgodbo, da se Milovanovič res počasi poslavlja – čeprav se nekako ne ve, kdaj bo zares šel, najbrž bo komentiral še naprej -, potem bi morda to lahko pospremili drugače. Ceremonialno. Slovesno. Prikupno. Ivo Milovanovič je slovenskemu novinarstvu – pa tudi športu – vseeno veliko dal. Zelo veliko. Postal je tako ali drugače, resda na drugačen način kot Andrej Stare, legendaren.
Novozelandski čoln – po moji uri – ti-in-ti igrajo v zelenih oziroma temnejših majicah – kaj piskata Španca – zelo slabih sodnikov danes ne bom ocenjeval – jok v rokometu – zlati gol finala pokala Uefa… In še in še. Nenazadnje gol Zlatka Dedića proti Rusiji za pot v Južno Afriko. Refren športnega komentiranja. Nacionalni štos. Kultno ponavljanje. Tudi pikro, a vseeno lucidno. V tem mimobežnem času ni lahko več izumiti besednih zvez, še manj postati znan po njih. Danes se dlje pride s formo kot vsebino.
Ivo Milovanovič se je zelo dobro znašel, kolikor se pavšalno spomnim, zlasti, če je imel še koga zraven, kar velja tako za rokomet kot za nogomet, praksa, za katero se Televizija Slovenija nikakor ni znala (v fuzbalu) zares odločiti in stati za njo, kar je gotovo, ne pa izključno povezano tudi s tem, da si ni lahko zagotoviti stalnega angažmaja (izjema je, žal, Branko Zupan). Milovanovič se je dobro znašel, ujel in povezal, bodisi z Urošem Šerbcem ali Zlatkom Zahovićem.
Če je Drago Ćosić, večno nehvaležna primerjava iz Hrvaške, znal prenesti stil še romantičnih devetdesetih v digitalno vsi-vemo-in-vidimo-vse dobo ter postal tata-mata komentiranja, ki ga oponašajo glasovno številni novinarski kolegi tudi na naših novinarskih tribunah, se je Milovanoviču tu nekje vmes zalomilo. Nekje ni šel naprej. Ni edini. Niti ni sam kriv. Ni se drastično spremenil, “pohitril” samo fuzbal. Tudi novinarstvo se je, tudi komentiranje, čeprav to morda še najmanj.
Najbrž je nacionalko zlomilo tudi to, da se je liga prvakov preselila in ker nacionalka nikoli zares ni vedela, kaj narediti s slovenskim prvenstvom, sploh ob tem ko so se selila prvenstva in tudi tekme slovenske reprezentance. Kar je manjkalo, je kontinuiteta. Predanost, borba, “naš projekt”. Zato je toliko večji pečat Milovanovič (lahko) pustil v rokometu. A razlika med rokometom in nogometom je ravno ta, da je – pa tole je izključno laična, kavč ocena – rokomet (p)ostal tam, kjer je bil, še vedno konfuzen, drugačen šport, nogomet pa gre nezadržno naprej. Vedno. Saj je VAR kolobocija, ampak takšne kolobocije, kot so zavese in sodniki, ki sodijo tako, da nihče ne ve, kako dolg je lahko napad… Ta del je Ivu Milovanoviču, ki je, kolikor sem sam imel izkušenj, zagnano in doživeto jemal naš poklic, vseeno zelo uspel. Rokomet je bil njegov.
Šel je v zgodovino, težava je samo ta, da je vmes postal zgodovina, še preden bi se zares umaknil. Podobno kot ima Stare težave s tem, da postaja prepogosto karikatura lastnih izjav.
Čeprav pišem o stanovskih kolegih, kar je zelo nehvaležno početje, verjemite, pišem tole zato, ker še vedno verjamem v inštitut javne televizije in ker mislim, da bi morala nacionalka postavljati najvišje standarde. Biti vzor, vodilo, preverba, nivo.
Tole pa pišem tudi zato, ker bomo, kot mi je napisala stanovska kolegica, vsi enkrat stari in nas bo čas morda prehitel in se bomo mučili. Težava je samo v tem, da bi Ivo Milovanovič – in najbrž še bo – lahko (še) kaj dal ravno zato, ker je s srcem pri stvari, ker je zagnan in ker ga stvar res zanima. Človeku je mar. Zelo. Dovolj, da bo to najbrž počel še v pokoju in dajal nasvete kot mentor mlajšim kolegom, vlogo, ki jo na Sportklubu že opravlja. Sam sem bil včasih morda preveč neusmiljen kritik, predvsem pa ni bil nikoli težava Milovanovič, njegov stil, še manj čas, ki mu pripada. Ključne so odločitve – kot je bila tista, spustiti Tanjo Gobec na Odmeve, a ko jo vidimo zdaj, je to bil res dober career move -, ki jih sprejemajo uredniki. Kdo bo komentiral finale svetovnega prvenstva, ne more biti fiks odločitev, ki jo sprejmeš štiri leta vnaprej, se delaš, da popolnoma zaupaš komentatorju, nato pa presenečen, ampak zelo skrit, tih, umaknjen od javnosti (na javni televiziji) začuden gledaš, da ljudje nimajo nujno tako radi tvoje izbire in tvojih ljudi. S tem ima nacionalka težava. S tem, da za vsako ceno vztraja in se ne prilagodi času in prostoru.
Sploh pa je bila večna težava – in še vedno je -, da se Televizija Slovenija ne odloči za komentatorja/novinarja, ki bi izključno pokrival nogomet. Seveda je povezano s pravicami, denarjem, nenazadnje kadrovsko politiko, ampak vseeno. Nogometa je toliko, da joj. Milovanovič se je z leti bolj udobno počutil v rokometu, čeprav je Gregor Peternel pokazal svež, dostopen pristop. Urban Laurenčič se ne more približati temu, kar daje gledalcem, doživeto, tudi mestoma navijaško, ko se loti alpskega smučanja. Podobno velja za Tomaža Hudomalja. Andrej Stare je dolga leta sam komentiral atletiko in se stežka ujame s Petrom Kavčičem, vse boljši Aleš Potočnik in David Jakopič pa dobita premalo resnih, pravih priložnosti, kot je bila slovenska reprezentanca, kjer smo si najbolj zapomnili Anžeta Bašlja in njegove derbije tretjih polčasov s Srečkom Katancem.
Nogometa se ne da delati na pol. To je poanta že, ko pišeš o njem, še težje pa je, ko te posluša toliko ljudi. Vmes je prišla era novih, mladih gledalcev, ki vedo več od komentatorja. Včasih ni bilo tako, vsaj ne, ko sta v devetdesetih komentirala Stare in Milovanovič, ko sem fuzbal začel spremljati (in igrati) tudi sam. Idealno je najti ravnovesje med flodranjem podatkov in razumevanjem, branjem ter zlasti občudovanjem te lepe igre. Nič hudega, če tega ne zmore samo ena oseba. Zato sta lahko tudi dve, kar se je večkrat izkazalo za dobro varianto, pa se redkokdo zanjo odloča. Kaj šele, da bi, kot Nemci, slišali žensko, ki bi komentirala tekmo, glede nato, da Saša Jerković še vedno misli, kot je izjavil takoj na samem začetku prvenstva, da dame le pomotoma preklopijo na fuzbal in jim je treba pojasnjevati, zakaj naj bi moški štiri leta čakali na ta dan.
Fuzbal je že v devetdesetih seveda bil velika, glomazna igra, ampak ne pozabimo, šele leta 1998 je na mundialu začelo sodelovati 32 reprezentanc, liga prvakov je bila samo ob sredah, sodniških dodatkov še ni bilo, kaj šele kakšni heat mapi, posest žoge je počasi prihajala v modo, da o tehnologiji na golovi črte, VAR-u, sodniki za golom sploh ne govorimo. Kaj šele o poslovni plati. Vse to je zasukalo nogomet in ga predrugačilo ter gledalce skupaj z njim. Doživetje, čustva so pa ostala enaka.
Nogomet je še vedno šport, kjer ne moreš posneti s telefonom ključnega dogodka. Razen penala ali prostega strela, prekinitve. Če že, se ti userje. Recimo škarjice Garetha Balea. Nogomet ravno zaradi svoje nepredvidljivosti ostaja to, kar je in to je tudi glavna polemika glede VAR tehnologija. Ni veliko športov, kjer bi ura prosto tekla. In ravno to je bil svojevrstni čar Iva Milovanoviča. Da je govoril »po moji uri«. Nogomet ima eno uro. In bila so leta, hej, celo desetletje, ko je bila ta ura na Milovanovičevi roki.
Ker so bili pač drugi časi. Ki jih že doooolgo ni več, kar je pokazal gost Marko Cirman v studiu, ko je z dinamičnim, svežim, navihanim, eksaktnim pristopom povsem zasenčil Branka Zupana, ki lahko še tako dobro pove strokovno stvar na laičen način, kot zanj besedo zastavi športno uredništvo, vendar to hkrati pove tako duhamorno, brez barve, vonja in okusa, bež, mlačno, vanilija, da te mine. In hkrati tudi Jerković skuša delati razvedrilo iz fuzbala, ki je največji žur na svetu že sam po sebi. Nogomet ni torkova križanka ali sobotni kviz. Preprosto ni. Ne rabi pretvarjanja. Ne rabi štosov. Ne rabi komičnih elementov. Ne rabiš opic, ki napovedujejo rezultat, kot je hitro ugotovil tudi Pro Plus, ko se je loteval lige prvakov in je raje opustil studijski del, na žalost, škodo nogometnega miljeja v Sloveniji, ki tako izgubi možnost predragocenih minut za medijsko opismenjevanje nogometnih akterjev.
Še vedno namreč ni naravno, da se na televiziji sproščeno, a učinkovito pogovarjajo o fuzbalu tisti, ki so ga igrali in mu dali vsaj toliko, kot je fuzbal dal njim. In se še vedno poraja kliše, da so fuzbalerji – zabiti. Niso. Ne vsi. Ne vsepovprek. O fuzbalu se da pogovarjati na nivoju. Rožman, Kosič, Kek, Milanič, Dabanović, Ačimović, Zahović, celo Katanec. In še ogromno tistih, ki redkeje prideje na vrsto.
Košarko so slovenske televizije bolje in lažje poštekale. Fuzbal je šel naprej, fuzbal nikogar ne počaka, to je bil njegov vstop, lekcija ob prehodu v 21. stoletje. Ravno zato, ker ga imamo radi, pa pišem(o) o njem, tudi kritično, ker si želimo več in bolje. Ker se težko strinjaš, da ima Slovenija velika pričakovanja, da bi se uvrstila na razširjeno evropsko prvenstvo. A to je že tema sama zase. Fuzbal te bo, če ga boš delal rutinsko, sploh na mundialu vedno presenetil in prehitel in nadriblal. Boljši bo. Vse boljši. Nima reklam. Teče. Zijamo v (t)isto žogo. In uživamo. Na tekmi Španije in Portugalske žal nismo kot bi lahko, vsaj zase lahko tako rečem. Vendar vseeno si, ravno zaradi kritik, Ivo Milovanovič tudi zasluži vse pohvale za to, da je, vsaj tega novinarja, ki to piše, pomagal navdušiti za spremljanje fuzbala. Čeprav je tako ali tako najboljše in edino pravo spremljanje fuzbala tisto v živo.
Ker soustvarjam že tri leta podcast o slovenskem nogometu, pa si najbolj želim, in to je poanta tega teksta, da bo Televizija Slovenija zares dojela tudi domači nogomet, ker se tam, ko gre za nas, največ začne. Da ga ne bo porivala med biatlon in jadranje. Da bo vedela, kaj ima. Vmes je namreč prišla konkurenca, ki je imela svoje pluse in minuse, marsikaj je tudi stvar okusa, ampak Tomaž Lukač, brata Obrez, studijski del Roka Tamšeta, Nataše Gavranić in Tomaža Klemenčiča so prinesli nov, drugačen, dinamičen pristop. Duh časa. Ki se ga ne da ignorirati. Gledalci namreč slišijo in doživijo vse to. Kot so leta poslušali tudi Iva Milovanoviča. Zdaj ko pa preklopijo k sosedom, kaj šele, če pokukajo v Anglijo ali ZDA, pa vidijo, kakšen nivo je tam. Ali če preklopijo na domači Dirki po Sloveniji na Eurosport in lahko vidijo, kako se komentira tam. Pa se Televizija Slovenija izjemno trudi in ima najbrž najbolj zagnano ekipo ravno v kolesarstvu.
Če Milovanoviču najdejo kakega sogovornika, s katerim bi se ujela, bi lahko slovenskemu novinarstvu, tudi nogometu, še kaj dal. Predvsem pa bi si, ne glede nato, da se v marsičem ne ujamemo, zaslužil toplo, ganljivo in spoštljivo slovo. Ne tako, da je tesnobno. Ampak slovesno. Po njegovi uri.
To vsekakor ni osnovna in edina premisa, ki jo ponujamo. Še zdaleč ne, ker je Olimpija v največji meri napredovala zaradi treh solo akcij: dveh komadčin Leona Benka v Stožicah in bombe Alexandra Cretuja v Ljudskem vrtu. Toda vendar je to hkrati Olimpija, ki komaj izenači proti Celju, izgubi proti Aluminiju in prejema zadetke, takoj ko pride iz slačilnice, kot se je po prvi tekmi izrazil Andraž Kirm. Ni zaman opomnil, kako je pozabil na občutek zmage.
Polfinalni obračun je bil neke vrste popravek, dodatna možnost, skorajda premor med ligaškim dogajanjem z Mariborom in Olimpijo. Toda kot je videti sedaj, se Maribor ni odlepil predvsem zaradi lastne igre, forme in rezultatov, temveč mu je pri tem izdatno pomagala Olimpija. Kajti ko se je Olimpija sestavila za dva pokalna derbija in se napalila bolj na novo lovoriko kot na večnega tekmeca, so vijoličasti spoznali (kot lani na koncu v Domžalah), da vendarle imajo tudi sami težave, ki jih (še) ne znajo rešiti. Ali pa bi to vsaj morali spoznati. Sodeč po izjavah, za zdaj še ne.
»Spet smo bili pred golom malce nemirni, ko bi lahko bolje sklenili napad. To ne velja samo za Luko. Poskušali bomo najti mirnost in zadetke, da bi bili boljši pred vrati. Igro imamo, dinamiko imamo. Vezni igralci so v dobri formi, popraviti moramo še učinek napadalcev,« je namreč Milaničev sklep po izpadu pred 10.500 gledalci v Ljudskem vrtu, ki so sredi tedna upoštevali njegovo željo in glasno spodbujali svoje ljubljence.
Ta derbi bo še bolj kot prvi šel v zgodovino kot tisti, kjer je Darko Milanič sam zastavil besedo, mnenje in taktiko, pa se ni izšlo. Ključno vprašanje bo – ne glede nato, da kasneje na tekmo, ko je vstopil v igro, ni imel takega vpliva – ostalo neodgovorjeno. Odgovor na vprašanje, zakaj ni igral Dare Vršič, ki je začel zadnjih štirinajst tekem in zabil sedem golov ter zbral šest podaj in sam zase meni, da ima najboljšo sezono v karieri, ne more biti Marcos Tavares. Niti ne more biti niz osmih tekem, ki še sledijo. In ki da so prioriteta. Maribor pač ne more iti na juriš in vsi-v-napad suvereno, za Olimpijo skoraj strašljivo, brez Vršiča. Ne more. Že res, da so Ljubljančani trdno stali, se ekipno sestavili in predvsem vedeli, da ne želijo dobiti gola. Vedeli so, kaj bi. In česa ne bi. Mariboru se je zgodilo pa ravno obratno: dobili so gol, ko niso vedeli, kako bi ga dali. Gol Alexandra Cretuja je bil vse, kar igra Maribora ni bila.
Ampak ni to presekalo toliko Maribora, čeprav so potrebovali še petnajst minut drugega polčasa, da se je videlo, kako je Milaničeva osnovna ideja preprosto nefunkcionalna. Ni samo Olimpija namreč zgostila prostora. Nak. Tudi Maribor ga je in ko so sledile še brezglave menjave (sistem 3-0-7 kot na PlayStation), se je zadušil v nečem, kar ni bil ne juriš ne vsi v napad. Če je namreč rešitev to, da Damjan Bohar naključno išče koga v kazenskem prostoru…
Olimpija je povrhu našla svoj tandem v obrambi, saj sta Nemanja Mitrović in Aris Zarifović visoke žoge gladko odbijala, Maribor pa po tleh svoje priložnosti ob nerodnosti Tavaresa in nezbranosti Zahovića pač zapravil. Že videno, že znano, toda ukrepi, ki jih Milanič po ovinkih želi vpeljati, ne zaležejo. Luka Zahović ne zabije gola, če je Vršič na igrišču ali ne. Pika. Trenutno je to dejstvo. Štirinajst golov gor ali dol. Šest tekem že ni zabil, kar za napadalca ni malo. Tavares je dal spomladi en gol, Novaković je zabil štiri in trenutno kaže še najboljšo psihološko stabilnost. Usoda Gregorja Bajdeta pa je nasploh žalostna, saj je bila to tekma in tudi sistem zanj. Trenutno je Bajde igralec, ki ga Milanič ne rabi, dokler ga res nujno ne rabi. Tako je pač težko igrati – še posebej proti Olimpiji.
Samo zato, ker igra Maribor suvereno in prevladujoče na sredini, to še ne pomeni, da je splošna ocena lahko odlična. Ne more biti. Hej, še Olimpija ni bila zadovoljna najbolj z igro. Še skeli remi v Celju. Milaničev avtoPR je razumljiv, toda Maribor prelahko dobiva zadetke, pri čemer živčnost Matka Obradovića, ki je dvakrat skoraj podaril žogo Olimpiji, vsekakor ni pomagala; kot tudi ne prisiljene rotacije štoperjev, ki so popustili pri prvem golu Benka, zrihtali dva penala v ligi in zdaj še slabo izbijali. Napad pa je tako ali tako že opisano problematičen.
Mariboru se pokalni poraz neposredno gotovo ne bo poznal, obenem je slovenski nogomet tako nepredvidljiv in odvisen od dnevne forme, da nas ne bi niti najmanj čudilo, če bi Domžale, ki so trenutno prav tako domala bizarna zgodba zase, na koncu dvignile svoj drugi pokal. Bo pa epilog podpisal šesti letošnji derbi, ki bo 29. aprila v Stožicah. Maribor do takrat čakata še tekmi z Rudarjem in zlasti Domžalami, Olimpijo pa Radomlje in Krško. Prvenstvo je domala resda odločeno, toda Maribor niti če bi vsi sedanji igralci podaljšali v tem trenutku pogodbe, ne deluje najbolj evropsko prepričljiv. Potrebuje le dvig forme v napadu. Res je. A po takem postu in zapravljenih zicerjih to ni težava, ki se bo rešila sama od sebe. Kot se ne bodo faze tekem, kjer Olimpije sploh na sredini kar zmanjka. Po prvem derbiju spomladi se nam je zapisalo, da je Olimpija govorila, kaj še vse bo storila, Maribor pa je to pokazal na igrišču. Zdaj se je primerilo ravno obratno.
Milaničevi dvojni standardi II.
Da ima Darko Milanič (in njegov strokovni štab) dvojne standarde, smo že pisali, ko je šlo za Sandija Ogrinca. Čeprav z navdušenjem spremljamo del tistih Milaničevih izjav – zlasti off the record po treningih -, ki imajo meso, karizmo in podton, ima Milanič on the record vse bolj opazne dvojne standarde, hkrati pa se znova poraja vprašanje njegovega odnosa z Zlatkom Zahovićem. Glede na preteklost je namreč pr sporočilo kluba pred tekmo dišalo vsaj po skrbno premišljenem sporočilu.
Ne, ne pravimo, da je bila Zahovićeva ideja, da naj gre Maribor z vsemi v napad. Sploh ne. Zgolj pravimo, da v tem primeru medijska relativna zaprtost kluba (Zahović že eno leto ne daje izjav, kar je Milaniča precej bolj izpostavilo, a odgovora na vprašanja o podaljšanju pogodb seveda nima on) pač klubu kot takemu ne koristi. Kot mu tudi ne, da na tiskovko po svojem prvem (evro)golu ne pošlje pred medije Dina Hotića namesto Blaža Vrhovca, ki je na tekmi igral obrobno vlogo in povrhu sam zaprosil za menjavo.
A prav pri Hotiću (in Ogrincu in Obradoviću) je Milanič vsaj po našem mnenju kiksnil. Povedati vic, anekdoto po tem, ko si izpadel, lahko izpade po eni strani častno sprejemanje izpada s ščepcem smisla za humor, lahko pa izpade tudi kislo. »Pred tekmo v Kopru prejšnji teden sem ga vprašal, koliko zadetkov je dosegel pri nas. Ugotovila sva, da toliko kot jaz, ki nisem nikoli igral za Maribor.« To je le delno smešno. Hotić je dal gol, ki ga niso zmogli Milaničevi napadalci. Nadalje, Hotić si ni sam na hrbet nadel vroče, ikonične in po odhodu Ibraimija toliko bolj simbolne desetice. Je kreator, je podajalec, je tudi strelec, a primarno gotovo ne. V Kopru je res zapravil sijajno priložnost po kateri je Maribor nato prejel zadetek. Toda Hotićeve igre so se izboljšale v spomladanskem delu sezone, ustalil se je v rotacijah, čakal na priložnosti, pri čemer mu je zelo koristilo tudi neigranje Sintayehuja Sallalicha in poškodba Damjana Boharja. Nekoliko mu ni koristila dominantna vloga Dareta Vršiča, s katerim se v bistvu bori za isto mesto, vendar se je prilagodil.
Še najbolj s komadčino, evrogolom in zadetkom spodletelega upanja. Zato vic in izjava Milaniča pač ni na mestu: »Če bodo mladi fantje poslušali nasvete strokovnega vodstva in direktorja, potem bo odlično. V prvem polčasu je Dino iz zelo podobne situacije streljal v nasprotni kot – kar nekaj. Če nas bodo poslušali, kako morajo streljati, bo več tega.«
Kajti ko je padlo vprašanje o Luki Zahoviću, katerega streli, zapravljeni zicerji in nasploh forma so v zadnjem času tudi »kar nekaj« – uporabljamo Milaničeve besede -, pa so naenkrat vsi imeli težave, ne zgolj Luka Zahovič. Seveda jih imajo vsi; kdo pa jih nima. Da Milanič hkrati vse želi spomniti, da je Zahović dal štirinajst golov, dva lepa gola v Gorici in je moštvo reševal, ko ga drugi niso, pred tekmo pa celo omenjal Žana Celarja, ko je padlo vprašanje o rotacijah do konca sezone, ki trenutno niti povoha ne klopi prvega moštva, no, da Milanič spominja na vse to, nas čudi. Kolikor smo lahko razbrali iz izjav Zlatka Zahovića, je usoda njegovega sina (ni nepomemben podatek) v rokah NK Maribor. Če Maribor želi dobro izkoristiti svojo (povratno) naložbo, poravnati za zdaj neznan znesek s Heerenveenom, potem kolaž zapravljenih zicerjev ne koristi ne klubu ne igralcu.
Kajti Milaničeve izjave v Stožicah, da je Vršiča menjal zato, ker je bil brez energije, v Ljudskem vrtu pa spomnil, da je do konca sezone še osem tekem, hkrati pa da se Marcos Tavares bolje znajde na zgoščenem prostoru, so dvojni standardi. Kajti tudi Luka Zahović deluje izmučeno. In ni edini, povrhu je izmučen še psihološko, ker je spet v poziciji, ko mora na novo dokazovati svoj talent. Bolj kot svoj priimek. Poleg Zahovića sta spomladi s pokalom vred vse minute odigrala še oba bočna: Mitja Viler in Matej Palčič. Če Viler še skuša iztisniti zadnje moči in prodira po levi, ko presodi na podlagi izkušenj, da se to še splača, je Palčič še vedno nedefiniran igralec in celo vstop Damjana Boharja na njegovo mesto je desno stran naredilo za bolj potentno.
Za Vilerja, Palčiča in Zahovića trenutno Milanič ne izjavi, da so preutrujeni za prvo postavo. Ki ima rezultatske probleme, ti pa so tisti, ki skrbijo načeloma vsakega trenerja. Maribor je na zadnjih šestih tekmah premagal zgolj in samo Radomlje (1:0). To je kriza. Če si zmagal le enkrat na šestih tekmah, je težko razumeti izjave o fantastični igri, o odlični igri, o dominaciji. Seveda šteje tudi vtis in predvsem imajo vijoličasti zajetno zalogo, zaradi katerega so to problemi, ne pa kriza. Toda v oko pade tudi dejstvo, da se vijoličasti v vlogi favorita ne znajdejo. In še manj na tekmah, ko gre na izpadanje. Ne samo Olimpija, tudi proti Gorici so napredovali z golom v gosteh. Proti Radomljam so na začetku letošnjega pokala kar grizli za zmago. Lanski finale so dobili komaj po enajstmetrovkah proti Celju, po penalih so izgubili superpokal s Koprom. Pred tem jih je moštveno v finalu pokala nadigrala Gorica.
Da evropskih pokalov – tekma z Olimpijo je v Ljudskem vrtu zelo spominjala na dvoboj z Gabalo, ko je Maribor bil blizu, a daleč – raje podrobno ne omenjamo. Vsaj ne v zadnjih letih. Po sezoni lige prvakov ima Maribor težave s tekmami na izpadanje. Ni zanesljiv, še posebej pa se raje sam spravi v zaostanek in sleče vlogo favorita. Potem pa smo pri cesarjevih novih oblačilih.
Safet Hadžić ima ravno dovolj karizme
Hitro so se pojavili memi, kjer je bil Safet Hadžić lik iz Back to the Future. In še kaj. Hej, še Taksist Ibro se je pohecal na Twitterju, v stilu firme Opta, da se Hadžić še ni počesal, odkar je trener Olimpije. Morda je ravno malo odpičen lik, kakršen je Hadžić, ki ni ravno umetelni retorik, tisto, kar je Olimpija potrebovala vsaj za silo. Kot je bil za Milana Mandarića lani, denimo, Rodolfo Vanoli. Težava je bila, da je bil Vanoli po svojem načinu delovanja – podobno kot Hadžić – le začasna rešitev, gotovo pa ne dolgoročno, kar se je pokazalo takoj proti Trenčinu.
Hadžić morda nima medijske karizme, ima pa tisto osnovno fuzbalsko. Pove tako, kot je. Če se je Milanič v svoji drugi eri pošteno razgovoril, Hadžićeve izjave ne zapolnijo niti 140 znakov za en tvit. S čimer ni nič narobe, sploh ne, prej navdušeno spremljamo nekoga, ki se res ubada z igro in igralci. Hadžić je skrbno vodil tekmo in zdi se, da se ga nogometaši ne ravno bojijo, imajo pa nekaj strahospoštovanja. Tudi zato, ker so mu morda malo pogledali v oči in se vprašali, kdo pa bi prišel za trenerja v klub, ki mu tako ne gre to pomlad.
Ampak Hadžić je na svoji tretji tekmi – dve pokalni z Mariborom, ligaško gostovanje v Celju – ostal neporažen s svojim moštvom. Izločiti Maribor z – moramo priznati – tudi oslabljeno ekipo in predvsem psihološko nestabilno slačilnico ni majhna stvar. Je dosežek, kakor koli obračamo in četudi še enkrat spomnimo na mariborske težave. Hadžić je na vprašanje, ali mu bo to zagotovilo daljšo prihodnost pri Olimpiji, odgovoril tako, kot odgovarja le redkokdo. Takoj in odkrito. Da ni pomemben on, temveč moštvo. Ki ne zmaguje v ligi, kar je ponovil vsaj dvakrat. Celo Olimpiji torej pokal (še) ne pomeni toliko pred finalom, ker niti Hadžić ni bil pretirano zadovoljen zgolj s točko in golom Elekeja v izteku tekme s Celjem.
»Seveda bomo poskušali osvojiti pokal, kar pa bo zelo težko, saj so Domžale dobra ekipa. Vesel sem, da smo se uvrstili v finale z izločitvijo kakovostnega tekmeca. Maribor je pritiskal, vsa čast našim fantom. Ponosen sem na njih, kot da bi bili moji otroci. Taktični načrt nam je uspel, z igro pa nisem bil povsem zadovoljen. Malo več bi morali igrati,« so hvalevredne in spodbudne, hkrati pa kritične in dovolj širokogledne izjave, da vsaj na Urbani.si nad Hadžićem lahko izrazimo pohvalo. Voditi klub, ki ni več vedel, kje ima več težav, na igrišču ali izven njega, kjer se je dogajalo podobno kot lani Mariboru, ni lahko.
Hadžić je to storil s korajžo, dvignjeno glavo in predvsem neskritimi simpatijami do kluba, ki ga povrhu vodi že tretjič, pri čemer ne prvič ne drugič ni zdržal pretirano dobro. Prav besede, da z vsem dolžnim spoštovanjem še ni pripravljen priznati poraza v prvenstvu proti Mariboru, pa kažejo, da je Olimpija dobila nekoga, ki medijsko ni v napovedih prearoganten (Branko Ilić) ali žaljiv (Nejc Vidmar, ki se je fotkal z Matjažem Šalamunom Šalco, s katerim sta se kičkala pred prvim spomladanskim derbijem). Ne, dobili so nekoga, ki spominja na tisto »staro« Olimpijo.
Damir “Dorian Grey” Skomina
Pisati o Damirju Skomini je podobno kot pisati o, em, Aleksandru Čeferinu. Tu nekje. Ko enkrat nekomu rata na tujem in je prav prek tujine nato obvezno cenjen doma – Skomina pri nas pač nikoli ni bil, nič pa mu ne pomagata bojda dve prijavi na Uefi v ligi prvakov, obe pa od sodržavljanov, ki jim je sodil na igrišču -, bi morali vselej polagati rdečo preprogo. In tako kot Čeferin ni rešil slovenskega nogometa, ker je za (dva) selektorja nastavil nekoga s prenizkim elektromagnetim in še kakšnim (ne)potencialom, tudi Damir Skomina ni božje darilo v črnem. Ni. Pika.
Kenan Bajrić je zrušil Mitjo Vilerja za penal. Pika. Fertig. Konec debate. Če to ni penal, kaj potem je? Ker je nogomet ravno zaradi subjektivne presoje sodnikov baje romantičen, moramo nemudoma pristaviti, da Mitja Viler pač nima estetskih kvalitet v iskanju penala. Po domače, ne zna telebnit. In res ni, tole je bilo bolj podobno dalmatinskemu galebu, ki se čez pol plaže na Bačvicah zabriše za picigin žogico. Okej. Za Skomino pač premalo estetike. Vredu. Ampak ko so nad njim rohneli ne zgolj Viler, ki si je v Kopru že prislužil rumeni karton v podobni situaciji, ker je sodnik ocenil, da simulira (Viler pač nima estetskih kvalitet za penal, ponavljamo), temveč kasneje, tokom tekme še Milivoje Novaković, bi si vsi po vrsti zaslužili rumene kartone. Če bi bil Skomina seveda tako samozaverovan na zelenici, kot je pred ogledalom. Pa ni.
Damir Skomina ne izpelje svoje arogance (za ene) oziroma avtoritete (za druge) do konca. In tu je njegov problem. Čeprav mu je s finalom lige prvakov ovekovečeno kariero odškrnil stranski sodnik, ima Skomina prav težave z dojemanjem »sodniške ekipe« kot tima. In podobno postavlja standarde v slovenskem fuzbalu, povrhu nedosegljive že za Mateja Juga, kaj šele za Slavka Vinčiča, pa govorimo o naših najboljših sodnikih, ki redno in dobro (!), pravzaprav zelo dobro, sodijo na tujem. Damir Skomina po takih napakah ne more biti zgled. Nikomur. Še najmanj pa sebi. Če bi bil taka avtoriteta, bi moral Vilerju in Novakoviću pokazati rumeni karton. Ker tako obnašanje – o katerem so polna usta predavanj na Uefi in Fifi – baje ne spada na zelenice. Pri čemer je Olimpija pokasirala kar štiri rumene kartone, Maribor pa nobenega.
Vijoličasti niso izpadli iz pokala zaradi sodnikov, gotovo ne. Tudi Olimpija ni zaradi njih napredovala. Povrhu lahko Skomina in Jug, ki ju je NZS tokrat vseeno dobro izbrala (ne pozabimo, eksperimenti Drečnik so se dogajali pod Čeferinom), kažeta na ligo prvakov, kjer se dosodi penal za odbijanje žoge s prsmi, da španske lige raje sploh ne omenjamo. A čeprav v intervjujih Skomina rad govori o svojih velikih kolegih – a la Rizzoli, ki je sodil Bayern-Real še isti večer -, to nima tistih 90 minut prav nobene veze. Skomina se na naših igriščih obnaša, kot da smo vsi tu zaradi njega. Igralci, trenerji, gledalci. Nismo. Niti slučajno. Tako kot se mora Rok Vodišek dokazovati v golu, Luka Zahović pred golom, navijači s transparenti, novinarji s teksti (in tv komentatorji s komentiranjem), se morajo tudi sodniki. Samo zato, ker je Skomina sodil to-in-to, še ne pomeni, da vse, kar piska, drži. Ono, samoumevno. Češ, tudi če se ne strinjamo, pa že mora biti tako, če je pa tako Skomina rekel. Tu je osnovna napaka. Skomina se mora, še zlasti pa na derbijih, toliko bolj dokazovati. Pretekle zasluge namreč tu prav nič ne pomagajo. Vprašajte Luko Zahovića.
Termin tekme + »razrednost« tekmovanja
Priznamo, z napisom Green Dragons se strinjamo. Pa saj, kdo se ne bi? No, kot se je izkazalo ne vsi na Televiziji Slovenija. Na nacionalki so se, gotovo tudi zaradi pravil, ki pač ohlapno prepovedujejo križanje tekem s tekmami lige prvakov (čeprav, khm, bi Čeferin res opalil in ošamaril Slovenijo, ker bi igrala svoj derbi (!) v terminu lige prvakov?), odločili, da bo povratna tekma ob 17:15. Najprej… 17:15 je bizaren termin. To je termin, ki daje jasno vedeti, da so cincali tudi o lastni shemi. Tisti programski shemi, zaradi katere smo derbije gledali ob nemogočih urah. Ker so bili biatloni, pa nordijske kombinacije ipd.
Povratna tekma bi bila komot in gladko vsaj ob 18. uri. Tudi, če bi tekma šla v podaljške – pa ni, sploh pa, kdo ima kristalno kroglo? -, bi bilo končano do tekem lige prvakov. Glih-za-glih. Ampak ne. Ljudski vrt je pokazal, zakaj je hram štajerskega, če že ne slovenskega fuzbala. Ampak napolnil se je tam nekje do Vilerjevega (ne)penala, torej kakih akademskih četrt ure kasneje. 10.500 za sredo ob 17.15 in za pokal je nekaj, na kar mora biti tudi NZS ponosen in tudi je, dovolj, da je na tekmo prišel tudi predsednik Radenko Mijatović. Ki bo gotovo podelil pokal, tako državnega kot pokalnega, praksa, s katero so na NZS imeli kar nekaj težav.
Pokal je dobil letos na teži predvsem ali pa zgolj zaradi derbija. Lani je bilo v Kopru na finalu, denimo, le 2.500 gledalcev. Zakaj, smo pisali prejšnji teden. Derbi je pač derbi in še toliko bolj nujno potreben. Zakaj? Ker Olimpiji te dni pač ne gre v prvenstvu. In imeli bi – tako pri Green Dragons na severu in Olimpija Supporters na zahodu Ljudskega vrta – še večjo podporo, če bi bil termin vsaj malo bolj normalen in dostopen za prekotrojance.
NZS za popularizacijo pokala ne naredi dovolj. Ne ve točno, kaj bi z njim. Zato se zdi, da bo obtičal doli v Kopru, med tednom, ko si ravno ne moreš narediti izleta, kot so si ga Viole minuli vikend na Bonifiki. Termina, ob katerih sta igrala Domžale in Krka, sta preprosto – narobe. Napačna, falš, mimo. Tudi prvi krog, ko se med sabo dajejo zmagovalci MNZ pokalov in šest klubov PLTS, se igra med tednom. Nočemo kopirati angleškega ali nemškega modela, kjer se za take posebne priložnosti žrtvuje magari ligaški vikend. To morda res ne. Toda NZS se preprosto ne ubada s koledarjem, kar je pokazala s tem, da letos niti bu ne mu ni rekla o superpokalu, drugo leto ga pa sploh ni na koledarju. To pač ne koristi nikomur.
Televizija Slovenija se je z letečim reporterjem, studiom (takim s streho, šotorom, tega si Kanal A ne privošči v PLTS), dobrim gostom, premično kamero ob terenu (še nekaj, česar Kanal A nima) resda potrudila, toda še vedno vztraja ustrežljivo pri terminih in, kar forume še bolj jezi, vztrajanjem pri nekaterih komentatorjih, ki so iz forme, tako tekoče kot zeitgeistne. Pritoževanje nacionalke čez NZS, češ, kako da so grdi-grdi sklenili dogovor s Kanal A za triletne pravice PLTS, izpade bolj kot jamranje. Saj smo gledali prvi dve tekmi hokejskih derbijev na – youtubeu. Ker so neprofesionalci pokazali pač več entuziazma od celotnega uredništva, ki izgublja tako pravice (Eurobasket) kot kader (Sanja Modrić), po drugi strani pa kljub skrbno izdelanim prenosom, boljši režiji in dodelanim napovednikom, nacionalka še vedno ne pošteka, da je fuzbal najbolj popularen šport. Ja, tudi/celo naš fuzbal. Saj zima gor in dol, ampak poglejte skozi okno. Zima je mimo.
Ziher mislite, da je Tim Kores Kori skoraj vse o sebi in iz sebe in za sebe povedal v pop’n’dekl štiklu Jaz sem Kori, ne? No, ni. Niti približno. Pa je, ja, vemo, tam povedal veliko. Res veliko. Naložil je… Marsikaj. Sploh pa… Korija ni tako lahko vjagat za intervju. Ker je gužvast. Ampak se je vseeno lepo opravičil, ko je minuli četrtek zamudil slabih petnajst minut. Kelnar, tisti najpočasnejši v mestu, ga je nemudoma in ekspresno v Isabelli (na Poštni v Mariboru) vprašal, kaj bo. Nič. Niti vode? Niti vode. Dajmo to porihtat. In sem bil prepričan, v nulo, da se mu bo mudilo. Pa si je vzel ohoho časa. Pa ne zato, ker bi tako živel za intervjuje. Eh, pravi, da jih ne bere, vsaj svojih ne. Mora pa vedeti, kje izidejo. Ker če ne so babica jezni, če kaj zamudi, čeravno ponudi res ojštre in hrabre in direktne izjave. Nažge po materialu, pa bo, kar bo. »Maja Keuc bi bila moja največja konkurenca,« mirno in udarno priznava pred letošnjo Emo.
Tja, čez Trojane, med junake zbrane gre drugič, potem ko je prvič le »odpel« in ni bil niti drugi, čeprav trdi, da v Sloveniji velja pravilo drugega, kot je ugotovil po X Faktorju, Slovenija ima talent, Znan obraz ima svoj glas… Še nikoli ni zmagal – razen na koncertih I vs. I, kjer pa v bistvu zmaga publika in (od)lom. Pa tu se časi Not’n’Vun, nažiganje Metallice, kar se zdaj, ko dela kot radijski špiker na Radiu Center, zdi skoraj diametralno stran od tega, kar počne in česa živi. Dobro živi, kot pravi.
Pod štikl Open Fire, sta se pri pripravi glasbe, besedila in aranžmaja, kot so zapisali na MMC RTV Slovenija, podpisala Jeff Lewis in Drew Lawrence. »Na Emi se bom predstavil z uspešnico, ki jo je pripravil svetovno znan glasbeni producent iz Los Angelesa Gerhard Joost, ki je bil nagrajen celo z grammyjem. Naslov pesmi je Open Fire in že kot demo se mi je takoj zataknila v ušesu. O sami pesmi pa ne bi govoril na dolgo in široko, ker na koncu šteje zgolj to, kar si mislijo ljudje, ko jo prvič zaslišijo.«
Med intervjujem sem ga seveda tikal, ker res ne bi šlo, če bi ga vikal, intervju sem trikrat iz tikanja pretvoril v vikanje in nazaj, pa na koncu naredil podobno kot pri pogovoru z Nikom Zagodetom in Majo Keuc. Polvikanje ali nekaj takega. Jutri vam pa posredujemo odgovore RTV Slovenija, zakaj so se letos odločili (ustrašili?) pustne sobote in fuzbalskega derbija ter finale premaknili iz sobote na petek. Vse urbanke in urbanceljne pa vabimo v mariborski top plac Wetrinsky v četrtek, 23. februarja, ob 20.00, na Pop T(ort)uro II: Hej, (gr)EMA?!, kjer bomo z Denisom Živčecem in Juretom Kirbišem, priznanima emologoma, predebatirali letošnjo bero in nasploh predebatirali vse o fenomenu Eme na Slovenskem.
Kori, boste zmagali? »Na vse grlo se bom potrudil, da bom. Veš da! Ne grem samo riti tja pokazat, nimam teh izgovorov. Ne ‘fumflam’. Če greš tja samo tak, da fumflaš, prideš domov s tako surlo… Zato, ja, grem zmagat. Če ne pa… bom šel pa domov s tako surlo.«
Kako ste pa šli na Emo prvič? Za prvič Once Too Many Times niti ni bil tako… tako… tako… Pardon, iščem besedo. No, ni bil tako švoh. »E, točno to! To je pa tudi vse, kar – ni bil. Ni bil švoh.«
Koliko je bilo nato iskrenih mnenj in kritike za prvič? Je razlika pred Emo in po njej? »V bistvu je razlika, ja. Najprej so vsi pametni, na koncu pa ugotoviš, da najbolje sam zveš, kako in kaj. Če mi nekaj tam reče Darja Švajger, je nekaj čisto drugega, kot če to nekdo reče kar tako mimogrede. Poleg tega je na Emi vsakič drugače – enkrat je predizbor, drugič ni žirije, tretjič bodo mogoče kar žrebali. Pred dvema letoma nas je bilo samo osem…«
Letos se vas za zmago poteguje kar šestnajst. Je to dobro? »Je in ni. Pozna se, da Televizija Slovenija iz tega letos dela res šov, kar niti ni tako slabo. Ampak si dobro sam zadnjič na facebooku napisal, da so morda premaknili zaradi fuzbala letos na petek.«
Še bolj skrbijo druge številke: ko je zmagala Eva Boto na koncu Misije Evrovizije, je zmagovalna skladba prejela 28 tisoč glasov, drugouvrščena 12 tisoč. Lani je zmagovalna dobila cca. 3.800, drugouvrščena 3.300. Precejšnja razlika, ne? Kako vi vidite Emo? »Ko sem bil mali, sem jo vselej spremljal, čeprav me je bolj zanimala glasba drugih žanrov. Nisem se zaprl, vse me je zanimalo. Seveda Ema ni bila del mojih otroških sanj. Glasbo delam ves čas: delam album, čaka me turneja s Siddharto, sploh pa Ema ni samo moj osebni projekt, temveč je ob njem tudi Radio Center.«
Zakaj? Ker bo voditeljica tudi Tanja Kocman, vaša sovoditeljica na radiu? »Ne, ne samo zato. Šli smo resno v projekt, jumbo plakati bodo v Celju, Mariboru, Murski Soboti, kjer bo z velikimi črkami pisalo E-M-A.«
Je kljub jumbo plakatom težko/lahko priti na Emo s skladbo skozi prvo sito? »Ne, sam sem bil prepričan, da mi bo uspelo. Ko so me nato poklicali, so vprašali, kako sem spisal takšen komad, pa sem jim povedal, da ga sploh nisem sam napisal in da sem ga v bistvu želel poslati že lani.«
Foto: RTV Slovenija
Ste se po prvi izkušnji naučili, kakšen komad je treba poslati na Emo? »Ja, naučil sem se, da moraš imeti bolj dinamičen komad, kajti v mojem prvem se je v refrenu preprosto premalo zgodilo. Če pogledal Maraayo, vidiš, kako je tam vse dodelano. Veš, zakaj sta onadva zmagala? Že po fotki si vedel, kako bo. Pozicija, diamanti, slušalke, scena.«
Vi ste pa stali na odru. »Ja, stal in odpel. On pa je bil za klavirjem, ona je imela obleko in one ogromne slušalke.«
Zakaj so tiste slušalke tako harale? »Ker je imela večerno toaleto in gigantske slušalke. Kontrast, kaj pa vem. Vse sta imela naštudirano. Ne pa jaz, ko sem poslal leto pa pol stare fotke. Poleg tega sem bil na odru takšen, kot sicer nikoli nisem. In sem se potem počutil še bolj čudno in nenaravno.«
Kakšen komad bo? Manj čuden, bolj naraven? »Ognjevit! Besedilo za Open Fire so napisali Američani. Ni čizi. Metaforično gre za pecanje bejbe, streljaš na punce.«
Kupidove puščice? »Ja oziroma če bi vzel dobesedno, bi bili metki, pa seveda niso.«
Je bilo kaj dileme med angleščino in slovenščino? »Najprej ne, dokler se ni oglasila moja babica. In na njeno mnenje res veliko dam. Vprašala me je, češ, zakaj bom pel v angleščini, da ona že ne bo nič razumela. Ampak tako je. Tako sem se odločil.«
So babice vaša ciljna publika? »Tako te bom vprašal: boš ti glasoval – pa ne zame, za kogarkoli?«
Ne. »No, vidiš. Saj jaz tudi ne glasujem in ta dva za mizo poleg tudi ne (pokaže na dva kolega, rahlo starejša od naju). Babice pa glasujejo, o ja.«
In kako babice vidijo Korija? »Po moje so to največje fenice in hkrati znajo najboljše pošimfati, povejo ti direktno, te vprašajo, zakaj si bil oblečen kot pajac. In podobno.«
Okej, Kori. Greva na gigahit Jaz sem Kori. V Mariboru smo te takega bolj ali manj vajeni. Recimo, da štekamo. Sodeč po youtube komentarjih pa te vsi ne. Kako te vidijo prekotrojanci? »Kak’? E, veš kak’? Tak’, da dobivam video posnetke folka, ki na ta štikl žura v Ljubljani v top klubih. Ne moreš verjet! Dafaq? Na Jaz sem Kori! Kako je to možno? Da v Parlament pubu in Topu pojejo to ‘neumnost’? Noro!«
Morda, ker predstavljaš tisto pop genezo Maribora po Sebastianu in Power Dancers? »Delno vseeno pazim, kako sem prezentiran v medijih. Pa ni lahko. Včasih imam totalno metalske kitare, globoko dol spuščene, to ruži, faking grovlanje in dretje, haram med čupastim folkom. Potem pa sem na radiu in delam budalaščine in pojem Jaz sem Kori.«
Kdo je Kori? »E, to je vprašanje.«
In odgovor? »Po tej pesmi ne moreš sodit. To je joke, štos, zajebancija. Povedal sem, kar sem pač povedal.«
Maja Keuc je res poslušala komad? »Bila je jezna.«
Fejst? »Precej, ja.«
Ampak zakaj ste dali na začetek: »Sem Tim Kores kitarist in pevc / včasih spal sem z Majo Keuc.« Vas to res tako definira, da ste dali potem prav to dejstvo na začetek? »Zato sem dal to na začetek songa, ker so me doooolgo tako opisovali, češ, ti si pa oni, ne, ko je bil z Majo Keuc? In mi je na eni točki začelo presedat.«
Ste želeli spisati, kaj, akrostih, Sonetni venec, Primicova Julja? »Ne, ne. Na Centru s(m)o nepopustljivi: želijo, da sem to, kar sem in da grem v tem do konca. Proste roke imam, delam lahko, kar hočem – vsaj občutek imam takšen. Morda je bila Maja Keuc edina, ki je bila užaljena, vsi ostali se derejo na moj račun. To je vse. Štos na moj račun.«
Pa je res? Ni vseeno malo Fredi Miler efekt? »Ne, mislim, da ne. Tega ne bom delal več, to je bil en tak song, napisal sem ga v nedeljo po goveji župi. In zdravo. Povedal sem, kaj in kdo sem, vsi mislijo, kako velik mariborski maderfaker sem, kako nažgem vse mariborske babe, kar niti približno ni res. Niti ne more biti res.«
Drži pa, da vstajate ob štirih zjutraj. Kako gre to? »Tak: glej (s prsti si potegne veke povsem navzdol). Nekje v sredo sem, če grem spat ob polnoči, kot zombi (zombijevsko iztegne roke).«
Tanja Kocman. Foto: RTV Slovenija
In ste vse bolj prepoznavni radijski špiker. In hkrati pevec. Malo me bega. Kako bi se opisali sami? »Veš kak’ bi se opisal? Pri meni je vsakič nekaj novega, nikoli ne veš, kaj boš dobil. Imam metal band, potem grem na x-traktor, imamo In&Out polomijo…«
Opa, počasi, izi. Polomija? »Ne, pač tako rečem. Šel sem v In&Out, da bi ugotovil, kakšen je slovenski šovbiznis. In naučil sem se, da danes, ko je glasba v taki poziciji, kot je, šteje to, kar rad igraš in kar izhaja iz tebe. Ne to, kar narediš za radio ali tv, temveč to, kar rad igraš. Glej, čisto konkretno, vem: Ema komad ni moj, je radio friendly, ne verjamem pa, da bodo ljudje zaradi tega hodili na moje koncerte. Če pa pokažem svoje demo posnetke za novo plato, pa vsi obolevajo zraven (naj bo uradno: po intervjuju mi je Kori odrolal dva posnetka in, to ni lezenje v rit, bila sta dih jemajoči šus). Folk bo prišel na koncert zaradi dobre muzike.«
Spomladi ste bili predskupina Siddharti na Štuku. Toda vsak komad se je zdel drugačen prejšnjemu, ni bilo neke celovite slike. Je pa delalo. »Zdaj ko delam ploščo za Nika Records, vidim in vem, da v živo Jaz sem Kori štikla ne bom igral. In pika. Čeprav mi je jasno, da bi sedel komad ‘pipikam’ pod odrom. Seveda bi jim.«
Je vaša kreativna hiperaktivnost primerna ravno za čas snapchata? »Razumem, štekam, kaj misliš. Marsikdo, ki je poslušal In&Out, je začel poslušati tudi I vs. I. In celo obratno.«
Okej, kdo so vaši feni? »Vsi.«
Dobro, čakajte, kako vsi? »No, ne mislim zdaj čisto vsi. Ampak zelo različna populacija: sam imam še vedno najraje metalce, ker povejo tak’ kot je. Se pa ta populacija, sploh rock publika, precej spreminja. Upal bi si trditi, da gre 80 odstotkov tistih, ki grejo na koncert Siddharte, tudi na koncert Jelene Rozge in Modrijanov. Ker takšen folk je. Kar niti slučajno ni narobe, da ne bo pomote.«
Ste se kdaj poglobili v sociologijo slovenske pop/rock publike? »Pri slovenski publiki ni recepta. Vsaj ni ga več, ker včasih si vedel, kako nagovoriti rock publiko. Danes pa…«
Kako je s slovenskim popom? »Ni ga. Ne pali, ker je narejen izključno za radio. Iz srca ne delam slovenskega popa. Potem imaš eno tako kombinacijo, kot je Rock Me od Modrijanov. Saj mi je rekel Blaž Švab, da so oni rockerji po duši, hkrati pa dodal, da to delajo s srcem. Ampak ne moreš tega združiti! Jaz sem rocker po duši, zato popa ne delam s srcem.«
Zakaj potem pop? Ker »mora« biti nekdo naslednji Jan Plestenjak? »Slišim tudi to, slišim pa v bistvu vse: špilaj taki pop rock kot Plestenjak, špilaj parodije, špilaj ovo, špilaj ono. In kaj delam na koncu? Tisto, kar mi je všeč. Saj ljudje ja pridejo na špil zaradi muzike! Zato so bili moji najboljši koncerti gotovo tisti z I vs. I. Tam je bil (od)lom! Če me pa pride nekdo gledat, ker sem na televiziji, hkrati pa ne pozna enega mojega štikla… Ni to to.«
Ampak prav to ni redek pojav. Poznamo imena in obraze »glasbenikov«, stežka pa naštejemo kak njihov komad. In tega sploh ni tako malo. Zakaj? »Ker ne pišemo več evergreenov. V popu se jih očitno ne da, v rocku gre to morda malo lažje. Mi2 imajo s Čisto jebo že zdaj evergreen in nasploh karkoli izdajo, hitro zaigra na prave note. Če si pa zavrtiš Stop od Omarja Naberja, pa… Zmanjka, ne? Edini, ki je to res znal, je Magnifico. Samo ljubezen si boš pel. Zato si pa ne boš pel marsičesa drugega, kar je zmagalo na Emi: pa Quartissimo, pa Kalamari…«
Kako ste doživeli Narodnozabavni rock? »Najprej sem se režal, potem sem se razjokal.«
Marsikomu je Ema vseeno vrhunec leta ali kariere. »Verjamem. Glej, jaz Eme ne rabim… No, ne nujno.«
Torej… Rabi Ema vas? »Ne, eh, taki nisem. Ne gre zato, kako naj pojasnim… Ni to moj ključni projekt, marsikomu pa je to rešilna bilka iz poplavljene gneče. Sicer pa je zanimivo vzdušje na Emi. Eni so bolj odprti, denimo Nuška Drašček, Alya, Nika Zorjan, BQL, vidiš pa tudi v očeh nekaterih, da te gledajo postrani ali da te vidijo kot konkurenco.«
Foto: RTV Slovenija
Še vedno niste odgovorili: ste radijec ali glasbenik? »Glasbenik, saj zaradi tega sem dobil službo na radiu.«
Sprašujem zato, ker recimo nekaterim je bil Ema le projekt in so potem iz glasbene scene odsihmal izginili. Anžej Dežan, recimo. Mora biti Ema »projekt«, če želiš zmagat? »Mora! Je pa tako, da če bi zmagal na Emi, verjamem, da bi imel koncerte po Sloveniji. Ko sem klical Aleša Uranjeka, ki rihta moje špile, je rekel točno to. Da te Ema lahko potisne naprej in dlje, je pa odvisno, če od tega resnično živiš ali pa če le rečeš, da živiš za to. Fajtam se, vse bom dal od sebe, da bi zmagal, ampak delal bom dalje. Preskrbljen sem, finančno ni težko, imam svoje stanovanje, nabavil sem vikend.«
Samo malo… Vikend? Kako prideš do vikenda zgolj z glasbo? »S trmo. Bil sem trmast kot strela, nisem se pustil jebat nikomur, niti fotra nisem poslušal. Razmislil sem, kako povečati svoje ime.«
Ampak le s pesmijo Jaz sem Kori? Moraš biti (samo)promotor? »Če bi se lotil načrtno znamko Tim Kores Kori, kot delajo Natalija Verboten in Rebeka Dremelj, bi morda bil večji. Ampak meni je moralno sporno, da bi pisal sam sebi članke, oprosti.«
Kaj naredite, ko greste mimo trafike? »Niti ene revije ne pogledam!«
Ne verjamem… Tudi če ste na naslovnici? »Pošljem nazaj odgovore, potem pa niti ne odprem niti ne pogledam. Res ne. Tudi če se kje dobimo in tam nekje cajtngi ležijo. Ne, hvala. Čez en teden bo nekdo drug na teh istih straneh. Da bi pa klical, kaj se mi je ‘zgodilo’ danes, samo zato, da bom v medijih? Da bi si zmišljeval stvari? Pa lepo te prosim.«
Kaj se vam je danes zgodilo? »Skoraj me je nekdo povozil na prehodu!«
Čakajte, res? »Ne, seveda ne. Bi ti pa lahko rekel, kako sem modela potem kresnil na gobec in kaka štorija je bila… Fuj.«
Ema je zelo znana po kulinariki. »(se zamisli) Ha? Kulinariki?«
Ja, »kuhinja«. »Aaaaa! Vsako leto je vsaj nekaj drugega na meniju iz tega, kar skuhajo. Kuhajo že leta, mi pa smo tisti, ki preizkusimo, kakšna je kaj hrana. Slišal sem marsikaj o tem, kaj naj bi se vse dogajalo: kako se je zaslon z rezultati resetiral, kako je bila Karmen Stavec po štirih sekundah teme kar naenkrat prva. To sem, poudarjam, le slišal, nisem bil tam. Kuhinja Eme pa je odprta od februarja in tja nekje do maja. In to je to. Ker, daj, povej mi tri izvajalce, ki so postali v zadnjih, hm, petih, desetih letih res prepoznavni na Emi in imajo še danes koncerte?«
Em… »Gruntaj, ne boš našel. Ni jih. Saj vemo za Evo Boto, Niko Zorjan, Manuelo Brečko, ampak kaj pa koncerti? In kaj smo ugotovili: če zmagaš na Emi, je slabo.«
Okej, to je treba malo pojasniti. Kako bi to naj bilo slabo? »Glej, do maja je super, verjamem – dokler ne greš v Azerbajdžan. Potem pa ne prideš v finale in jutri te ni več. Adijo, nasvidenje. Pozabijo te vsi, morda si zapomnijo ime, komada se pa ne spomni nihče več. Še enemu se ni posrečilo narediti velike kariere. Pustimo Tinkaro Kovač, ki je naredila na Emi comeback in nato krasno izginila. Kdorpa ima danes razprodane koncerte, mu na pamet ne pade, da bi šel na Emo.«
Kolikšno moč ima televizija za slovensko glasbo? Nekoliko neobičajno je, da sta največ iz talentov šovov naredila Maja Keuc in vi v sklopu In&Out, a nista zmagala. »V Sloveniji vedno velja pravilo drugega. Drži kot pribito! Ko zmagaš, dobiš na pladnju čisto vse, trgajo te na kose in kraje, nihče pa nima pojma, kaj bo, ko bo konec luči in blišča. In ne bi rekel, da so krive televizije. Ne! Demetra Malalan, oprosti, so si krivi sami, da ni šlo naprej. Vse operne pevke, pa Lina Kudozović in tako naprej. A misliš, da je meni kdo kaj pomagal? Me tiščal naprej? Kurac! Sam sem se tiščal naprej. Maja Keuc je vsaj izkoristila vse to in šla na Emo, čeprav je šla po tem na Švedsko, ker se ji tu z albumom ni izšlo. V Sloveniji ne rabiš in niti ne moreš vzdrževati enajstčlanskega banda, kot ga je imela ona.«
Govorite zelo odkrito, iskreno, ostro, brez zadržkov. Vas to nič ne tepe? »Kaj pa naj? Povem pač tak’, kot je. Saj vsi vemo, zakaj gremo muzičarji na Emo! Da dobimo promocijo. Seveda bi rad na tekmovanju zmagal, kdo pa ne bi, je pa res, da ni več takega nacionalnega naboja. Glej, lahko bi olepševal in se pačil in ne vem kaj. Ampak vsi grejo/gremo tja prodajati svojo rit.«
Kaj bi najraje odnesli od Eme, če je zmaga očitno slaba stvar? »Eh! Da zmagam, grem v Ukrajino, se tam uvrstim v finale in sem… dvanajsti!«
Kakšen pomen ima danes »biti na televiziji«? »Ne več takega kot nekoč, ampak še vedno nima majhnega. Če ne rečem babici, da sem na tvju ali v časopisih, je jezna. Sicer pa televizija odvzame 30 odstotkov tvojega performansa. Včasih je pa res štelo, če si bil na televiziji.«
Letos bo Ema znova na Gospodarskem razstavišču. »Kar ni slabo, so pa malo optimistični glede prodaje kart, saj za finale računajo 22 evrov.«
Preveč? »Daš še 20 evrov in še malo poleg in imaš karto za Queens of the Stone Age na Dunaju. Saj glej, všeč mi je, da visoko ciljajo, da so optimisti, hkrati pa najbrž prekleto dobro vejo, da bodo prijatelji, partnerji in familija pač kupili karte in bodo tako napolnili. Sploh pa, ko se začne Ema, se o vseh vse piše. Čas je za Alyo, pišejo, ker ko greš pa sedmič na Emo, pa je že tvoj čas. Baje Omar zdaj plačuje klošarjem pivo. Ki so zdaj seveda kar naenkrat žejni, haha. Oh, ja. Zdaj ko delam v medijih, predobro vem, kako je. Znam brati med vrsticami.«
Evo, ena manj med vrsticami. V bistvu skoraj najpomembnejše vprašanje: kako boste oblečeni? »Ne vem, ampak definitivno ne bom v reklcu, ker bodo vsi tipi v reklcu. Roko dam v ogenj, pa tega res ne vem, da bo Omar Naber v obleki, beli srajci, metuljček ali kravata. Roko v ogenj!«
Moški sicer itak težko zmagajo na Emi. Obleka gor ali dol. »Tipi že osem let nis(m)o zmagali, ja. Najbolj narobe je, da se oblečeš za Emo takšen, kot sicer nikdar nisi. Nočeš pa priti samo v kavbojkah in majici, ker lahko izpadeš kot seljak. Nočeš pa biti niti upicanjen. Ko sem bil pred dvema letoma… Joj joj. Potem pa pogledaš Eurosong in so tam vsi tako preprosto in vsakdanje oblečeni. Mi pa kompliciramo, cel pomp, pa plesalci pa ovo pa ono… Slovenci smo tako zadaj.«
Zdaj smo leta…? »Začeli smo 2011, srečnega in zdravega. Pevke zdaj tekmujejo, katera bo imela lepšo obleko. Pogovarjajo se, kdo bo kateri naredil obleko. Pa dobro no, ženska. Idi in poj.«
Če bi moral vzeti na samotni otok eno (zmagovalno) skladbo iz Eme, katero bi izbral? »Sestre in Samo ljubezen.«
»Zdaj pa gospoda, prosim vaju, poskusita izstopiti iz vajinih [političnih] strank; za pet minut, nič več. Predstavnika mlade generacije sta, 25 in 30 letnikov. Kaj je največji problem te generacije?« Tako je, v drugem vprašanju, pobaral Slavko Bobovnik v torek, v prvih Odmevih v 2017, kot je parkrat poudaril. Odmeve, ki bodo v petek dočakali 20 let v svoji 4734. izvedbo, kot se je zjutraj upravičeno pohvalila PR služba RTV Slovenija v svojem mailu in sama pripisala, da so si Odmevi pridobili sloves »resne, objektivne in zanimive oddaje«.
Drži. Odmevi so pač… No, Odmevi. In ponedeljkovi so bili, drži, tako objektivni kot tudi zanimivi. Skoraj že razvedrilni. Kajti na koncu Dnevnika – o tem, kakšen kiks so si tam privoščili, nekolikanj nižje – so ponudili res totalni žur že v napovedniku: Slavko Bobovnik je namreč napovedal, da bosta Jan Škoberne (SD) in Žan Mahnič (SDS) odgovarjala na vprašanja, ki da tarejo mlado generacijo. Ker je lani pot pod noge vzelo kar 8.000 Slovencev, pri čemer je TV Slovenija seveda uporabila posnetke iz ljubljanskega letališča, iz katerega, ugibam, odhaja bolj malo mladih Slovencev.
Izbrati tako temo (urednica Meta Dragolič) takoj za uvod v novo leto kaže na žlahtno agendo, ki odlikuje prav uredništvo Odmevov. Skušajo biti trendseterji, čeprav so Odmevi žal nekje vmes postali extended/director’s cut verzija Dnevnika. Enako, samo malo daljše, manj porezano in to. Seveda je problem, da se mladi selijo ven, nekaj, kar v Dnevniku ni prišlo na vrsto, zatorej je bila izbira teme res kul in sem se odločil in dejansko pogledal stvar. Ampak je to res ključno vprašanje? Se res odselijo ali grejo samo malo probat, pogledat, pominglat? Pa smo spet pri podatkih, s temi pa je v Sloveniji kar precej križ. Kar se je pokazalo v praksi, ko so v Maroko (če sem si dobro zapomnil) pobarali gospo in jo je Bobovnik preizprašal, ali se je bilo lažje podati na pot ali se bo nemara težje vrniti. In je itak rekla, da se bo seveda težje vrniti, d’oh.
Okej, skrenili smo za sekundo od bistva, kar pa niti ni problem, saj bistva v Odmevih – vsaj pri tej temi – ni bilo. Kako naj resno jemljemo oddajo, ki vpraša – resda predstavnika ljudstva, legitimno izvoljena, retorično precej (nad)sposobna, celo všečna, vsak seveda za svojo ciljno publiko – dva politika, kako kaj vidita težave mlade generacije. Pa okej, zakaj pa ne. Da slišimo. In smo slišali. Klasično politično natolcevanje. In okej. Še pogoltnemo. Politiki, pač. Mladi, stari, vsi glih. A kot predstavnik generacije, o kateri je želel govoriti Bobovnik, me je hraknilo, pljunilo v ksiht to, da je voditelj na javni televiziji vprašal dva politika, pardon, zaprosil dva politika, naj ne bosta, khm, politika, naj se identificirata z – mano. Tak’, za pet minut, nič več. Malo, na mimogrede, na horuk. In sta naštela, dolžno, skoraj kot po predpisih, kaj njuni stranki pripravljata za mlade (vajeništvo, neprofitna stanovanja, ipd.). Kar je celo še okej, govorim kot redni obiskovalec volitev, saj pogrešam vsebinska vprašanja. Vendar to ni bilo vsebinsko vprašanje. Bobovnik je Škoberneta in Mahniča vprašal, pardon, zaprosil, naj ne bosta politika za pet minut, naj bosta spet malo… Mlada. Kaj je to? Novinarstvo? Bodita spet… Mlada?
Ne vem, kaj je bil namen, kaj je bila želja in kakšen je bil motiv. Kaj bi bil nemara idealen odgovor, za katerega se zdi, da ga Bobovnik vsekozi išče od svojih gostov (praviloma tako, da prekriža roke, pogleda v tla, premakne tablico in naredi poduhovljen obraz), če ga ne najde, pa uporablja svoje »prijeme« zaradi katere je za večino (pa hvala bogu, da imajo tako mnenje) še vedno avtoritativen? Kaj bi naj torej rekla Mahnič in Škoberne? Ni statusa, je panika? Mat’r je bad? Kira drama? Safer, stari! Kaj od tega? Da trpita? Da se jima srce trga? Našla rešitev v petih minutah?
Politika sta svoje kot politika opravila. Politično. Zato pa grejo politiki tako radi na tv. Da furajo politiko. Vabiti politike, naj ne bodo politiki…? Kaj pa je to? Torej je bil kriterij, da sta Mahnič in Škoberne prišla v studio, ta, da sta – mlada? Hm, zakaj ne bi potem Blaža Švaba in Tanjo Žagar povabili v studio in ju vprašali, hej, kaj pa vidva mislita o težavah s stavko v Slovenski filharmoniji? Tako, za pet minut, saj sta… Glasbenika. Pa še enkrat, odgovori Škoberneta in Mahniča, tako prozorni in mlahavi in navsezadnje celo precej podobni, sploh niso problematični. Dobro je, da s(m)o mladi sploh tema v Odmevih in v tem oziru je bil torkov poskus hvalevreden poskus osvetlitve nečesa, kar sicer politično niti ni tako relevantno, saj nas je mladih premalo, bolj švoh hodimo na volitve, politika nas ne zanima ipd. Nismo neki greatest hits material za politiko.
Najlažje je pizdakati in pisuniti čez novinarske kolege, česar se vse bolj in bolj ogibam, kar počnemo vsi, dokler nekdo ne citira tvojega cajtnga, ko imaš ekskluzivo. Takrat pa vik in krik. Dokler se tebi ne zgodi nič, je z novinarstvom vse okej. Itak pa potem na novinarskem festivalu Naprej ni večine urednikov, ki so jih tako polna, dobro plačana usta medijske svobode, poslanstva, čuvajstva ipd, na koncu pa je blog Marijana Zlobca sveže iz penzije ena bolj klikanih stvari v državi, ker zapiše, kaj in kako na Delu.
In smo spet tam, da je tema dobro zastavljena, izvedba pa tako šepava, da ne dela novinarstvo koristi nikomur. Kot so recimo storili v TV Dnevniku. To, kar so si privoščili tam, ni vredno nacionalne televizije. MMC je namreč v ponedeljek poročal o polarnem mrazu, kar je legitimen in uveljavljen meteorološki termin, kar bi moral vedeti že novinar, ki je o tem poročal. Ker ni, so se usuli komentarji, ki jih baje nihče od urednikov ne bere, čeprav vsi vejo, kaj tam piše. Porniči in reality šov in to. In je MMC pripravil še drugi članek, kjer je pojasnil, kaj je polarni mraz in šel v odkrito komunikacijo z anonimnimi komentarji. Kar je ultimativni poraz vsakega medija. Pa saj, to počne tudi Ana Jurc, sicer načitana, vestna in pronicljiva filmska kritičarka, ki je v pregledu naj filmov 2016 kar vnaprej napisala, da se itak folk ne bo strinjal in naj sodelujejo v debati s predlogi. No, na TV Slovenija v komunikacijo z gledalci še niso šli neposredno, je pa pod Ivom Koresom pisalo, da »so nekateri mediji poročali, da bo ta konec tedna polarni mraz«. Kar pomeni dvoje: ali (a) MMC ni medij ali pa (b) MMC ni del TV Slovenija. Kar seveda ne drži, ne prvo ne drugo. S tem nacionalka sebe izloča iz medijskega spektra, vendar ne vemo, ali horizontalno (izven medijske krajine) ali nemara res vertikalno (višje, nižje).
Do Televizije Slovenija imam specifičen odnos. Veliko njenih vsebin konzumiram, ker še vedno v njej vidim… Fatamorgano. Inštitucijo. Zato pa sem užaljen v takih primerih, ker se mi zdi, da nas tovrstni novinarski prijemi in prakse direktno žalijo. Nas in našo inteligenco. Pri čemer smo kolateralna škoda vsi – celo s Škobernetom in Mahničem vred. No, vsi – razen njih.
Zdaj, ko bo RTV Slovenija dobila novega varuha (intervjuji Lada Ambrožiča so zelo zgovorni) in novega/starega generalnega direktorja (pet kandidatov), je idealni čas, da na Kolodvorski, kjer sta TV Slovenija in MMC, vprašajo, zakaj na Tavčarjevi, čez cesto, toliko stvari delajo prav. Kako uspe tam Miha Šalehar v torek zjutraj spraševati o navadah na cestah, pri čemer dobi tako žlahtne izjave, s katerimi se včasih namuči, da ni čudno, kako potem v sredo zjutraj Andrej Karoli naredi kviz, kjer en poslušalec postavlja vprašanje (in celo nagradi) drugega. Kako Matej Praprotnik in Nejc Jemec z veseljem silvestrujeta v studiu, medtem ko na TV Slovenija šraja Lucija Čirović in gledamo padec vseh standardov v šovu na ključ Vse je mogoče. In to, kaj vse so poslušalci povedali Uršuli na cesti o tem, kaj bi si želeli. Val 202 čuti poslušalce, ne boji se jih, niti slučajno jim ne bo samoumevno ustregel ali se jim priliznjeno »udvarjal«. Niti slučajno. Je pa odprt in ima nasmeh, voljo, zagnanost, poosebljeno v Nataši Štefe, Anji Hlača Ferjančič in zlasti Maruši Kerec. Val 202 dela toliko stvari prav, da se športno uredništvo ne počuti kot svoj svet in ima neposredno komunikacijo (pred Navalom na šport, toplo priporočam!) s preostalim delom uredništva.
Žal se prepogosto zdi, kot da sta Radio Slovenija, kjer so oddaje tako zelo pretvorili v podcaste, da harajo na sceni, in Televizija Slovenija ločeni ne samo s cesto, pločnikom in Kalinovim dečkom (z dvema piščalma, hehe), temveč s časovnimi dimenzijami. Ki jih nihče ne razume. Če je Sašo Jerković sproščeno voščil »naj delo za trenutek odloži« Bojanu Križaju za 60. rojstni dan, se nekateri tako mučijo v Dnevniku in Odmevih, da je to muka gledati. Kar je škoda, ker nekateri še vedno cenimo – napake gor ali dol – takšen pristop k novinarstvu, čeprav sta na novinarskem festivalu Mojca Širok in Vlasta Jeseničnik vsaj mene zelo razočarali, ko sta, bejsikli, mladim povedali, da so zlate čase novinarstva itak zamudili. Fajn.
Ampak okej. Eni bomo gurali naprej. In ta tekst je namenjen ravno temu. Brskanju in radovednosti. Pač. Iščeš. Da vidiš, kaj dela, kaj navdušuje. In ob tem naletiš tudi na kikse, ampak fašeš ob tem ostri občutek, da saj pa Odmevi in gospod Bobovnik pač ne morejo/smejo kiksat. Pa so. Zelo. Hvala bogu, da so povabili dva mlada politika, ampak naj potem izkoristi prav to, da sta mlada politika. Ne pa ločevati atoma, ker, kot vemo, to ni potem nujno le v znanstvene namene. In tokrat res ni bilo. Delo je denimo v torek vprašalo v svoji Panorami peterico (če sem si dobro bil zapomnil) mladih študentov, ki trenutno študirajo v tujini, kako tam živijo in kaj pogrešajo. Dosti boljša izvedba. Kot pa vprašati nekoga, povsem resno v resni, objektivni in zanimivi oddaji, naj bo za pet minut spet mlad.
Dobra novica je, da smo po dolgem času hvali(sa)li RTV položnico. Slaba je, da je trajalo samo od četrtka do nedelje. Če smo v četrtek ob ogledu Tarče vseeno ponosno kazali stisnjenih zob z iztegnjenim prstom (katerim, izberite sami), ko je ekipa Ekstravizorja sesula javna naročila v slovenskem štrajk zdravstvu, smo v nedeljo dokončno znucali naše pilote. O, ja. Adijo, daljinec. Sčohana tipka za uravnavanje glasnosti. Dokončno. Fertig. Servus. Kajti kombinacija toplo-hladno je namreč spet fsekala na polno: dobra novica je, da lahko gledamo novo slovensko tv serijo, ki je ni posnel Roman Končar; slaba pa je, da ne razumemo brez podnapisov čisto nič. Ama nič.
Že v torek smo nekateri opozarjali, da smo se polovico filma Štiri stvari, ki sem jih hotel početi s tabo, mučili razbrati karkoli in je šlo pol filma mimo, preden smo poštekali, kdo, kaj in zakaj. Ampak okej, če pri filmu, ki traja za eno fuzbal tekmo, še nekako sčasoma porajtaš, kako in kaj, je to za tv serijo naravnost pogreb. In velik narobe. Zelo velik narobe. In tolikanj večji narobe, ker je serija, ko gre za sliko, posneta vsaj tako v nulo kot BBC Planet Earth II, ki jemlje sapo te dni in onim, ki imajo 4K tvje razlog, da se postavijo pred sosedi in žlahto. Pa kaj bi to, če je zvok tako slab, švoh, momljav, nerazumljiv, da ob že itak naštancanih likih res sploh nimaš pojma, za kaj gre. Ali, povedano drugače, v torrent jeziku: Video 10, Audio 1.
Ker živimo v času baje zlate ere televizije, imamo seveda enormna in po svoje tudi nefer pričakovanja od slovenskih tv serij. Najmanj, kar lahko pričakujemo je, da ne bi nucali domačih podnapisov. Ampak poanta je drugje. Življenja Tomaža Kajzerja so pokazala, da Mad Men (Oglaševalci) niso barvna televizija za naš tv klinopis. Nak. Niso. Znajo to tudi pri nas. Seveda je tudi Kajzerju marsikaj umanjkalo, itak, ampak je – čeprav se sploh ne bi bil smel zgoditi, ker je razpis iskal najbrž Romana Končarja – nehote in predvsem nevede (in še zlasti ob redkih tovrstnih produktov) postavil standard (po gigapolomu, imenovanem Strasti, ki so se ob Eni žlahtni štoriji pokazale za naravnost krajo rtv denarja). In zato serija Več po oglasih, pod katero se podpisujeta avtor Jonas Žnidaršič in režiser Vinči Vogue Anžlovar, ni in ne more biti remek delo, na katerega čakajo najstarejši gledalci še tam iz črnobelih časov Dekamerona.
Po eni epizodi se tv serij načeloma naj ne bi sodilo, kar ta kritika jemlje v obzir takoj na začetku. Itak je pa res narejena vizualno tako nad-hd-jevsko, da ni nič hudega, če ste zamudili začetne novinarske prispevke, misleč, da gre za neko novo informativno oddajo, ki bi jo Mario Galunič takoj ufural na nacionalko, če bi postal še šef informativnega programa. Zakaj? Ker je vse mogoče! In tako je uvodni štanc ob dobro posneti novinarski zgodbi, ki pa vendarle ne sledi desetletja utečeni naraciji Tednika ali Preverjeno (ali pa vsaj Slovenske kronike) in zato deluje vendarle kot tujek, ki želi gledalcu prodati nekaj, česar ne more kupiti. Prav prispevki naj bi bili, če razumem dobro, rdeča nit dinamike dogodkov, ki pripeljejo do velike zgodbe za medije, kot piše v pr sporočilu/zgodbi.
Cerkev, šolsko igrišče, novinarka. Obrtniško in novinarsko je zgodba o prafotru vseh problemov štimala, vendar če bi to prijavili kakemu uredniku, bi najbrž ta, če ima še kaj old school kondicije, resno vprašal, če bodo gledalci sploh dojeli, kaj je poanta zgodbe. Namreč na tem sloni pilot: na neki izjavi učitelja Jureta Planinška (izstopajoči Primož Bezjak, ki je v sekundi to, kar TV Dober dan ni zmogel narediti iz Primoža Ekarta), ki da je oh in sploh spremenila vse. Zdaj, v času ravnateljeve zgodbe in medijskega povečala, seveda lahko ena izjava na televiziji spremeni vse. Ampak spremeni res tako, da ti mikavna dijakinja/kelnarca spleže čez šank in koketira, da te lokalni šef povabi v svoj krog, da bi vsak nekaj imel od tebe? Vsaj na vzhodnih koncih daš ti od sile za rundo, če se znajdeš na tvju, da malo pozabiš na vse skupaj.
Serija želi – spet iz pr sporočila – pokazati, da svet ni tako črnobel, kot bi ga radi prikazali mediji. In da gre za različne »odtenke sivine«. Hm, koliko? Petdeset? Okej, nazaj k Juretu, skozi katerega smo želeli pogledati zgodbo, pa smo se kmalu izgubili. Jure ni glavni lik, čeprav je? Okej, saj to počnejo v Igri prestolov, ne? Že, ampak tam veš, da je nekje nek zic, na katerega naj bi bil nekdo sedel. Kaj pa je cilj te tv serije? Že res, nucamo vsaj še dva dela, ampak kaj je poanta? Razkrinkati, da sta imela Orwell in Huxley prav? Seveda sta imela prav, dojnk, zing, d’oh. A tudi ona sta svoja krasna nova/1984 svetova zastavila tako, da bralec kmalu pošteka, za kakšno (kritiko) družbo gre.
Jure Planinšek je le šolski učitelj šaha, sin vplivnega ravnatelja osnovne šole, ki da tisto izjavo. Šah je precejšnja specifika za tako ozek lik, čeravno prinese moment njegovo ročno izdajanje računov, s katero vabi na šah ligo, ker bodo tam tudi sendviči. To je še najbolj spominjalo na kakega prfoksa, ne? Ampak tole s šahom, čeravno je avtor serije še tak maher, je ne ravno moteče. Je pa dodatna komponenta, ob kateri se Razdredni sovražnik, dasiravno posnet po resnični podlagi, zdi za serijo kot nedosegljiv ideal. Kaj točno je Planinšek? Ga lahko ena izjava za tv tako zelo zdrma? Da ga vabijo vsi sem, tja, vamo, tamo. Da se ga napije, da peca, da odkriva preteklost fotra, njegovih ljudi, da ima partnerko Martino… Juretu se je zgodilo v pol ure več, kot bi se komurkoli od nas v celem lajfu. Itak pride prepozno domov, kjer vidimo zlomljen lik Martine, ki bo zlomil Marušo Majer. Kako naj bi bila redoljubna, kot pravi pr sporočilo, če pa se jezna, ker ni reda, nato sama obleče kot nek nadehani, flegmatični skejterček?
Zato je v tem oziru kot lik najmočnejša Klara Polgar. Morda zato, ker je takoj enodimenzionalni fru-fru lik. Lolita, če hočete. Koketna bejba, ki jo Saša Pavlin Stošić igra daaaaaaleč najboljše od ponujenega v pilotu, čeprav se tudi njen lik odbija le iz preteklosti in ob črnobelih odnosih. V sekundi namreč pogruntamo, da jo bo nekdo dobro nategnil. In ona še bolje kogarkoli že, čeprav bi moral biti glas razuma njen foter (mimoidoči Jernej Šugman, s katerim imata sicer najboljšo špegl sceno). Glede nato, da išče prihodnost via moški, bi moral biti njen ata manj luzerski lik, ne pa tip, ki jo fehta, naj ostane z njim doma, ker imata z mamo obletnico, čeprav mame očitno ni v temfilmu seriji.
Nič hudega, če bi bila še ona. Zakaj pa ne, likov je namreč toliko, da bi komot še mamo nekam vtaknili. Toliko likov je, da četudi bo to na koncu veliki omnibus ali kolaž, bomo nucali dolgo, da bomo like razdelili. Zakaj? Ker je serija velikopotezno izbrala prepoznana in/ali prvoligaška imena. Dario Varga ima v Zvonetu Poliču lik, s katerim lahko gradi na vrhunsko odigranem liku v Petelinjem zajtrku, vendar bo moral stopiti večkrat v kader in takrat manj na silo, da ga bomo začutili kot vseprisotno silo.
Ker je dogajanja namreč v pol ure toliko, da smo proti koncu, ko se pogovarjata lik, ki ga igra Peter Musevski (priseljenec), in lik, ki ga igra Vlado Novak (lokalni mafijozo), že popolnoma izgubljeni. Kar bi še nekako pogoltnili, če nas ne bi rešili podnapisi. Bizarno za slovensko tv serijo je to, da smo se sprostili ob gledanju šele, ko sta lika spregovorila v tujem jeziku. Zdaj, nekateri smo šli na teletekst in pritisnili 771, kar je stran, ki pomaga gluhim, da sledijo izrečenemu na prvem programu nacionalke. Super stvar, ampak ima kar precejšnji zamik, zato je za klasične podnapise kmalu neuporabna. In ja, preden vprašate, zvok je bil tako slab, da.
Podobno kot se je pri Eriki Žnidaršič v Tarči zazdelo, da bi bilo bolje, če bi kar vse posneli na Finskem (s katero imamo, mimogrede, tudi povsem drugačno izkušnjo, ko gre za korupcijo), se je pri sceni Novaka in Musevskega rodila želja, da bi bila kar cela tv serija v tujem jeziku, magari v bosanščini, ki je sicer slovenska filmska/tv serija na pogreša pretirano. V tem oziru ne bi bila slaba ideja, da rtv prispevek ukinemo pri nas in ga uturimo tujcem za našo produkcijo, v zameno pa jim ponudimo poročanje o njihovih zglednih praksah in dialoge v njihovem jeziku.
Več po oglasih je v pilotu pokazala znanje, ambicije in vizijo nekoč najbolj popularnega televizijca (in to v več oblikah in vlogah) ter režiserja, ki je prav tako haral v svojem fohu. Žleht bi bilo reči, da je Jonasa in Vinčija povozil čas, ker ju vsekakor ni. Čakamo še, da vidimo, kaj bo vnesel Jonasov lik nekdanjega duhovnika, svetovalec finančnih podjetij v lasti RKC-ja. Hm, a ni to skoraj Mirko Kraševec? Ampak a hkrati ni to tisto, kar gledamo te dni v The Young Pope?
Foto: MMC / TV Slovenija
Za zeitgeist avtor, soavtorji, režiser in delno, a šele v drugi plan potisnjeni igralci, ki se eni bolj, drugi manj kar mučijo s svojimi vlogami, ki jim dialogi bolj malo pomagajo, vsekakor imajo občutek. Tematika ne bi mogla biti bolj aktualna in v tem oziru so Juretovo brskanje po facebooku, vizualizacija smsov in podobne finte dobrodošla novost na tvju. Vsekakor pa se nam zdi – pa ne, da bi to bila primarna naloga tv serij, ker ni -, da takih likov niti slučajno ne bi srečali med nami. Nič hudega tudi ni, če bi ti liki imeli pronicljivo dimenzije parodije, karikature, simbola. E, tu pa, sploh če komaj slišiš, za kaj gre, nastane problem. Liki bolj govorijo, kaj se jim je zgodilo in se jim dogaja, kot se jim dejansko zgodi. Štekamo, da tudi rtv prispevek ni malha brez dna, toda v takem tempu bodo presežki tv serije jezno oblačenje Martine ali pa Klarino pecanje Jureta (ali je obratno?). To je pa nekam daleč od vpliva medijev, finančnih malverzacij cerkve, lokalnega mafijaštva, priseljenske problematike…
Življenja Tomaža Kajzerja so dobro razrezala vsako epizodo, skoraj kot salamo, zato si nisi razbijal možganov, kaj bo prinesla naslednja epizoda. In je nemara zato Petru Bratušu uspelo približati sodobno tv produkcijo in jo preseliti v naš prostor tako, da smo takoj nehali delati nesmiselne primerjave z barvna-televizija-razliko-v-kvaliteti tv serijami na tujem. Več po oglasih pa bo stežka zdržala že primerjavo prek meje z Novine (HTV). Vsaj sodeč po pilotu, ki – ponavljamo – ni merilo za dokončno oceno. Vsekakor pa je glede na imena in osnovni koncept škoda, da je tako sveže deloval le p.s. serije v obliki Vox Populi, kjer je oni delavec povedal več kot vsi ostali liki v 29 minutah pred tem, ko je razlagal, kakšna je razlika med Avstrijci in Nemci.
Predvsem pa serija s takšno tematiko težko sledi, kaj šele šokira v saj-ni-res-pa-je realnosti, ki se v tej državi dogaja iz dneva v dan. Pijani model, ki z neregistriranim avtom, pijan, brez izpita, z ukradenimi tablicami pobegne policijski patrulji na avtocesti in se zaleti v policijski avto. Obsevanje bolnice, ki sploh nima raka. Parkiranje šefa zdravniškega sindikata, ki štrajka, na mestu za invalide. Izjava zdravstvene ministrice, da so ji grozili lobiji. In to se je zgodilo, pisalo, »šeralo« samo minuli teden v slovenskih medijih in na fejsu.
Babica gre na jug nam je prodala finto, da se iz Ljubljane v Portorož voziš v prihodnost, v jazz, na morje. Celo Poker nam je prodal finto o slovenski mafijski sceni. In Videošpon nas je kupil, ker je bil tako odbito poseben. Več po oglasih pa skuša prikazati like, ki jih trenutni tempo (medijskih) fenomenov morda niti povohal ne bi. Že samo pol ure z Miranom Vukom je bilo denimo precej bolj spektakularnih kot tale pilot. Pa tisto ni tv serija. Morda je zato občutek po pilotu Več po oglasih ta, da bi lahko bilo vsega skupaj malo manj. Sploh pa, to je tv serija, oblika, ki ima za razliko od filma predvsem čas. Najprej ima čas za to, da pošlihta zvok. Ker tole ne samo da ne spada na nacionalno televizijo, temveč niti na youtube. Ker izdatno na to kritiko vpliva tudi dejstvo, da je bilo že itak našopani zgodbi res težko slediti. Hkrati pa serija sama nerodno nakaže, zakaj je bil taki hit najprej Požigalec remake, nato Dan ljubezni in te dni še Pr’ hostar. Ne samo zato, ker ljudje slišijo, kaj se tam pogovarjajo. Še zdaleč ne.
P.S. Če smo že videli res skoraj vse bolj ali manj znane tv/film like, bi pa ja lahko našli mesto še za Primoža Petkovška.
Ko se je Mile Jovanović, urednik športnega programa, lani uprl Ljerki Bizilj, direktorici Televizije Slovenije, so bili njegovi argumenti za odstop več kot razumljivi. Glavni je bil pač takšen, kot ga lahko podpre in razume vsak gledalec: krčiti ekipo za olimpijske igre pod minimum v časih vsesplošnega krčenja… Nekje preprosto potegneš mejo. In Jovanović je storil prav. Tudi v imenu gledalcev. Je. Z manj ne moremo, ni prav, ne spodobi se, hvala lepa, ko vas jebe.
Dokler nismo videli, kje je težava Televizije Slovenije pri pripravi prenosov olimpijskih iger iz Ria de Janeira. Priznam, ko sem sam videl nekatere termine ob peturni časovni razliki… Te zvije. Zagotovo ne bo takšen bum in halo kot v Londonu in še zlasti v Sočiju (zima in to), sem pomislil. Posledično takšna, bombastična, ne bo niti gledanost, zakaj bi se potem nekdo napenjal, metal na zobe in zapravljal denar, če pa vsega skupaj na koncu skoraj nihče ne bo videl?
Narobe. Joj, kako narobe. Igre so seveda potegnile že prvi dan, ko je bilo na sporedu cestno kolesarstvo za moške. Tista športna panoga torej, v kateri Tomaž Kovšca in David Črmelj živita, dihata in delata vse za promocijo športa. Top-šit. V nulo! Po Dirki po Franciji še en presežek. Vau! In tam se je samo začelo. Z vsakim dnem so igre tudi iz drugega konca sveta pritegnile tudi k nam. Naši ali ne. Dela. Hej, če so lahko naši starši vstajali sredi noči, ko je bila slika bolj kot ne oranžna, kako ne bi spremljali vsega tega zdaj mi, ko imamo toliko informacij in HD sliko.
Ampak prav to vsak dan znova pokopava Televizijo Slovenija. Koncept, kako izbrati, oplemeniti in najboljše predstaviti vso to količino informacij in dogodkov. Ni kaj, Polona Bertoncelj, Boštjan Ogris, Gregor Peternel, Anže Bašelj na terenu pripravljajo kvalitetne, zanimive in predvsem vsebinske prispevke, ki so »dodana vrednost«, karkoli že naj bi to pomenilo. Ogris je, hej, dobil Novaka Djokovića, preden je Srb izgubil že v prvem krogu. Vrhunsko! Terenci so vredni vsakega evra. So.
Zato četudi bi nacionalka v Rio poslala še koga, kar zadeva komentiranje – še koga razen Andreja Stareta, ki je prav cinično v svojem stilu na zaključku otvoritve zinil svojemu uredniku Mihi Žibratu, češ, kakšna škoda, da ti ne greš, jaz pa bom tam, ko se začne atletika v drugi polovici iger -, bi to bil stran vržen denar. Skozi okno. Kurjenje keša. Ja.
Drzna izjava? Morebiti. Ne rečem, Aleš Potočnik in zlasti Marjan Fortin bi jokala, če bi Tino Trstenjak in Petra Kauzerja pospremila v živo. Bi. Ziher. Sploh Fortin. Pa saj sta dobro opravila svoje delo, kaj dobro, odlično, še posebej Potočnik, ki ga je kot čustvenega nasmejano opisala še Trstenjakova, ko ji je Bašel zelo iznajdljivo v roko potisnil tablico, na njej pa posnetek. Kul? Kul.
Ni torej problemov pri golih prenosih naših športnikov. Prav je, da vidimo čim več, če ne kar vse nastope naših. Prav. Podpišemo. Toda naših športnikov je manj kot v Londonu in bi jih bilo konkretno manj, če se ne bi tja uvrstili še rokometaši (mimogrede, malo nepošteno je, da se pri športnikih šteje tudi člane ekipnih športov, pri medaljah pa se potem zabeleži le kot celota). Zato ostane cel kup programa, ki ga je treba zapolniti. Zdaj, marketing nacionalke je že zdavnaj splezal na kolena in odprl usta, ko gre za športne dogodke in prodajo oglasnega prostora. Naši daljinci, ki so skorajda riknili že med Planico in celotno zimsko skakalno sezono, ko smo tišali oglase in nastavljali glasnost nazaj ob vključitvi prenos, bodo do konca iger obupali. Koliko oglasov, to skorajda ni več normalno. Ubija duh iger, kjer reklam na prizoriščih seveda ni, prav tako ne na majicah.
Če bi od prenafilanega komposta oglasov na koncu kaj imeli športniki, dobro, bi še nekako rekli. Tako pa, kdo ima na koncu kaj od tega? Športni program že ne, glede nato, da imajo vsako leto manjši ali pa uboren proračun, ko grejo drago prodani oglasi v skupno malho. V razvedrilnem programu se prav nič ne zdi, da bi šparali, glede na količino novih (zelo slabo gledanih in še slabše ocenjenih) oddaj.
Ampak kot rečeno, tudi če bi se nacionalka skeširala in poslala številčno ekipo v Rio… Bi bilo samo še slabše. Mile Jovanović razvoju projekta že v štartu očitno ni dal možnosti. Koledar dogodkov, za katere so se odločili, je ne samo slab, ampak shizofren in vanj komajda verjamejo še nekateri člani uredništva, sodeč po njihovih všečkih in ritvitih. Če se čez dan (po našem času) komaj kaj dogaja in so tu pač ekipni športi, še razumemo. Ampak pozno popoldan in zvečer je dogodkov kolikor hočeš. V toliko športih, ki tvorijo nenazadnje glavni duh in pozornost javnosti. Če se Peter Kavčič še muči držati pri življenju pestro gimnastiko, se lahko vprašamo, kje je tu plavanje, kje dvigovanje uteži, kje boks, kje sabljanje, kje rokoborba, kje lokostrelstvo, kje hokej na travi…
Saj vemo, športov je toliko, kanal pa samo en. No, dva, poleg drugega programa televizije še MMC TV. Toda paradni in ključni je vendarle tv in tam dela uredništvo nepopustljive napake. Gotovo so te povezane z manjšim kadrom in vsesplošnim že omenjenim šparanjem. Okej. Ampak to ne more pojasniti ali ublažiti kislega dejstva, da gledalci opozarjajo v komentarjih na MMC, kako gledajo Vasilija Žbogarja na HTV, večerne vrhunce najbolj zanimivega dogajanja pa na ORF. In še in še in še. Nekaj torej nacionalka dela narobe, če v času posnetkov njeni gledalci iščejo bolj zanimive vsebine drugje. Že res, da se vseh gledalcev nikoli ne da zadovoljiti, kar poudari še vsak urednik športnega programa na Kolodvorski, kar samo kaže nato, da je teh, ki jih ne uspejo zadovoljiti, vedno (pre)več.
Bistvo iger, presežke, vrhunce, zanimivosti bi moral opraviti in približati gledalcem studijski del. Že popoldanski, kjer tega dobimo še največ, in še zlasti večerni. Miha Mišič se je izoblikoval v privlačnega, doživetega in samozavestnega voditelja, ki je tukaj zaradi športa, ampak je dovolj sproščen, ne da bi ob tem bil že kičast in turbo komercialen. Podobno velja za Tomaža Hudomalja, ki se je vendarle v zadnjih letih – vsaj za moj okus -bolje dokazal kot komentator (smučanje in celo nogomet). Pa tudi če bi bila oba popolna in Walterja Lipmana, ne bi pomagalo. Koncept je povsem zgrešen, da se najbolj splača še vedno pri vsem gledati tako ali tako obvezna večerna športna poročila po Dnevniku in Slovenski kroniki, kjer dobimo točno vse tisto, česar ne vidimo v studiu, namenjenem olimpijskim igram. Zgodbo Michaela Phelpsa skozi njegovo plavanje in ne skozi rdeče pike na njegovem hrbtu. To. Vidimo neke zanimivosti športnikov, za katere komajda vemo, v kateri disciplini so nastopali in kaj so dosegli. To so elementi, ki niso vredni nacionalke. To ni njeno poslanstvo. Rdeče pike Pheplsa niso. Pika.
Kaj pa dobimo mi? Če smo nekako še razumeli, da je Kanal A želel z opico napovedovalko približati nogometno ligo prvakov mamkam, ki tega pač ne bi spremljali, ali mulariji, ki živi in umre z resničnostnimi šovi… Preden je nato ugotovil, da se niti to ne splača, ker je liga prvakov večji produkt pa če bi nagci vodili studio… Okej. Komercialna televizija. Lahko počne, kar hoče. Njihov denar, njihova stvar. Pri nacionalki je pač drugače. Ni samo njihov denar, s katerim bi lahko delali, kar bi hoteli. Najprej, plaža pač ne sodi v studio nacionalke, kot tudi sir in vino in harmonika niso začasa evropskega fuzbalskega prvenstva v Franciji. Tudi kratke hlače Matica Osovnikarja… Poglejte na druge televizije. So tam v kratkih hlačah? Zleknjeni v stol? Ne.
Športno uredništvo se je zelo »porazvedrilo«. Raje stavi na sceno, na mivko, na sirčke in na tako kostumografijo, ki v primeru Matica Osovnikarja ne meji samo na plažo, temveč že na jebivetrstvo in pomanjkanje spoštovanja do inštituta iger in RTV. Predvidevam, da seveda ni bila Osovnikarjeva ideja, da bo sodeloval v takšnem studiu na takšen način. Prepustil se je nekim tipom in tipicam, ki take ideje pač uspejo prodati.
Kdo ve, kdo je prišel na tak koncept, ki potisne šport, vsebino in vse, zaradi česar sploh gledamo zadevo, nekam daleč v ozadje. Po tem si iger pač ne zapomniš. To ni bistvo ne športa ne televizije. Samo da se smejimo, da lepo zgleda in da ni zahtevno? Adijo pamet. Matic Osovnikar je bil seveda dober atlet, bronast ne evropskem prvenstvu v teku na 100 metrov, ki mu sicer nikoli ni uspelo teči pod desetimi sekundami. Torej bi »moral« zdaj nadoknaditi z javnim nastopanjem. V tem je bil kot športnik zelo dober, ni imel ravno turboego karizme, značilne za šprinterje, imel pa je bel nasmeh in dobro, privlačno zgodbo najhitrejšega zobošiltarja. Zdaj bi pa moralo biti obratno, njegova glavna kvaliteta strokovnega ali kakršnegakoli sodelavca bi morala biti prva stvar, ki bi jo prepoznali. Pa je ne. To je bistvo športnikov-voditeljev. To. Da znajo govoriti, ampak ne da so vedno potisnjeni v vlogo športnikov, ki baje itak ne znajo ničesar povedati – razen to, kakšni so njihovi občutki.
Osovnikar je vidno nepripravljen na olimpijske igre. Da ne bo pomote, športov je toliko, pravil ravno tako, imen nešteto in ni lahko. Vsak od nas bi zmrznil. Ampak Osovnikarja niso pripeljali iz kavča ali ulice v studio, niti tega ne počne zastonj. Zato ne prepriča, ne da mi občutka, da zna našteti pet naših rokometašev, prijem juko ali koliko sekund se pribije za dotik protitočnih vratic. To bi pač moral vedeti, če se je nacionalka odločila zanj. Itak pa o tem ne govori. Nekaj navrže, domala koketira, da potem beremo neokusne komentarje, ki niso prišli sami od sebe, temveč je zanje poskrbel koncept. Če vidimo nasmejanega tipa na plaži, kako vsak večer debatira z nasmejano lepo žensko… To je pač premisa. To je osnovna scena.
Osovnikar ima sicer obratno težavo kot Branko Zupan pri fuzbalu, ki dobro govori, a to slabo pove. Naš atlet pa se samo reži, sedi zleknjen v stol, kot da čaka, da mu bo nekdo prinesel pivo ali limonado. Kar je potem vrglo iz koncepta še Sanjo Modrić.
Če koga, mi je žal Modrićeve. V košarki je z Jako Daneuom že na domačem Eurobasketu harala in postavila nove standarde. Njeno vodenje večernih športnih poročil je vselej na nivoju, višjem od nekaterih njenih sodelavcev. Ja, pomaga, če imaš lep stas, nasmeh in obilo dobre volje, ampak to je le dodatek. Šteje prvo in to je predvsem vsebina, s čimer je Modrićeva nadgradila denimo Saša Jerkovića, ki je dotlej predstavljal pojem studijskega športnega voditelja (ki svoje delo zelo dobro, skrbno in z leti vse bolj vehementno opravlja, da ne bo pomote).
Zdaj pa je v posuto mivko Modrićeva reducirana na – se opravičujem za seksistično opazko že kar vnaprej – svetlolaso bimbo, ki se tam smeji, nekaj govori, Osovnikar ji dobaciva nazaj in to je to. Opomba, poudarek, prošnja: Modrićevi se vidi, da te vloge ne samo, da noče, temveč se z njo komajda spoprijema. Ona to ni. Nepošteno je. Nepravično. Neprofesionalno. Zgrešeno. Dobro novinarko in voditeljico zreducirati na… To. To je približno tako, kot če bi nekdo Manici Janežič Ambrožič rekel, naj na koncu Dnevnika, tako, za mimogrede, še pove, kako se sama loti peke štrudla. Ali Rosviti Pesek, da bi kakšno zažvrgolela, po možnosti s svojim partnerjem. Slovenija od kod lepote tvoje ob kakšni oddaji ob kakšnem državnem prazniku, recimo. Narobe. To je tako narobe, da sem vsaj malo srečen, ker sem odraščal v devetdesetih, ko sem še izvedel več o športih, športnikih, svetu. Morda Andreja Stareta zanaša in ima svoje težave, že, ampak sem izvedel o svetu, o daljnih državah, navadah, dosežkih, zgodovini skozi njegove prenose. In tudi nekoč skozi studijske dele. O športu in ljudeh.
Zdaj ne moremo izvedeti ničesar. Zdaj gledamo. Samo zijamo. Poslušanje je v drugem planu. No… Dokler ni v studio včeraj (sreda) prišla Lucija Polavder. Izšolala je celotno uredništvo, kako se nastopa v javnosti. Ne samo kot dobitnica olimpijske kolajne, kar je v globoko v stol prizemljilo zlasti Osovnikarja, ki je ostal kar besed in je komaj kakšno izustil (v tem oziru bi bil Primož Kozmus nemara boljši gost ali pa vsaj Mitja Petkovšek, ki govori kot navit in to dobro). Polavderjeva je poosebljala olimpijski duh, nam približala občutke judoistke, ki se je borila in verjela in delala z Marjanom Fabjanom. Skratka, povedala in prinesla nam je nekaj več. Nekaj, kar dela in kar si zapomnimo. Vrhunsko!
Ampak bil je le kratek preblisk, kakršni so tudi vsi strokovni sokomentatorji, ki tako obogatijo prenose juda, plavanja, kolesarstva (zato je morebiti doslej manjkal zlasti strokovni sokomentator pri kajaku in kanuju). Seveda so prispevki, kakršno je komentiranje naših (nekdanjih) olimpijcev, dobrodošli. Toda če se je nacionalka že odločila, da bo poslala bivše športnike v komentirnico, bi jim dala celotni posnetek, ne pa nek kolaž, ki ga ne more nihče pri zdravi pameti niti solidno odkomentirati. Spet na pol, na silo, nekaj, kjer šteje samo oblika, za vsebino pa je vsem gladko vseeno. Še dobro, da na dajmo-nekaj-na-hitro-posnet finto ni padel Marcos Tavares, ki je s karizmo pokazal, kako se presežno prilagoditi mediju.
Razumemo, da so olimpijske igre velik zalogaj, toda ne more se TV Slovenija v eni minuti hvaliti z dolgoletnimi izkušnjami, ko jih nato preseneti jadranje in mora ljudstvo iskati alternative, da bi videlo svojega športnika, ki se povrhu bori še očitno za visoke uvrstitve. In enako velja za večerne preglede, ki jih zmorejo denimo na ORF. Enako velja za MMC, ki se nikakor ne znajde niti pri kopiranju preverjenih modelov, da gredo posebne zgodbe, presežki in ikone mimo njih vsaj za en dan in beremo prevode dan, dva kasneje.
Zato nas ni malo takih, ki imamo prižgan radio. Isti javni zavod, le čez cesto so. Ne razumem, zakaj Televizija Slovenija in MMC ne stopita samo čez cesto, na Tavčarjevo, pokukati, kako vse to uspeva Valu 202, ki ima ne samo boljši osnovni koncept in bolj predane, predvsem pa manj če-vam-ne-paše-pa-preklopite kadre, temveč nasploh boljše vzdušje, klimo, pristop. Poslušati Val 202 je balzam za ušesa, takšen balzam, da skorajda vidiš Rio in dogodke. Naj bo to sicer za moj okus preveč pocukran pristop Aleša Smrekarja, osebne zgodbe Anje Hlača Ferjančič ali preverjenih reporterjev Francija Pavšerja, Boštjana Reberšaka in Dareta Ruparja in ekipe. Val 202 je hitrejši od Televizije Slovenija, kar je seveda ena krat ena. Toda hitrejši je s Soundcloud posnetki tudi od MMC-ja, kar je še posebej kočljivo za eno hišo, ki ji pravimo RTV Slovenija. Enako velja za tvite, ki so na Valu 202 svetolobna leta pred televizijci in celo MMC.
Ne verjamem, da bo nacionalka odstopila od zastavljenega koncepta, čeprav se vidi v programu in studijskem delu, da berejo komentarje in se jih zavedajo, kar je počasi korak naprej, saj vidijo, da morda anonimni komentatorji pretiravajo in sikajo in so preveč ostri, vendar to počnejo z razlogom, zakaj si želijo več in bolje. Miha Žibrat mi je v intervjuju rekel, da tovrstnih komentarjev ne upošteva, raje vidi, da sta tu ime in priimek. Se strinjam, ne verjamem pa, da bodo tovrstni komentarji upoštevani ali da bodo imeli efekt. Ni vse slabo, še zdaleč ne, prispevek o konjih, intervju s Tino Trstenjak ali Petrom Kauzerjem… Bodo postali del slovenske (tv/športne) zgodovine, ker so narejeni v nulo in si zaslužijo čestitke.
Si pa čisti šus, hakl, enko zasluži osnovni koncept in studijski del, kjer so si očitno zaželeli pogovor manekenke in dalmatinskega galeba. Škoda, saj bi v bolj vsebinski, manj mivkasti varianti Sanja Modrić in Matic Osovnikar gotovo blestela. Bi. Zato se lahko zaman sprašujemo, zakaj je celo pri olimpijskih igrah, kjer težko stvar zajebeš, še posebej ob uspehih, kakršne ima Slovenija, nacionalka padla še pod nivo komercialne televizije. Nepotrebno, saj se olimpijske igre gleda zaradi športnikov. Delati šov, plažo in cirkus… Tega ne potrebujeta ne TV Slovenija ne olimpijski duh.
Nisem tv news frik. Res. Nisem. Ne gledam na uro, kdaj bo 18:55. Sicer pa… Kdo pa sploh gleda, kdaj bo 18:55. Te finte s pet minut prej, ki jih zdaj že lep čas poznamo tudi v slovenskem fuzbalu [16:55 pa take fore]… Nima takega efekta kot šoping pri cenah x,99 EUR. Zato, ker je nekaj pet minut prej, ne bomo “kupili” nič bolj. Sem pa z informativnimi oddajami v devetdesetih gor rasel, pač, predinternetna generacija. In zato, če čas dopušča pogledam večerno informativno oddajo v ponedeljek, ker pač. Ponedeljek. In za vikend. In vse na TV Slovenija. Ampak nekaj pa resnično komaj čakam. Ono. Res. Kot neki zadnji groupie fan. Da TV Dnevnik na TV Slovenija vodi Erika Žnidaršič.
Najprej. Ker to spada najprej. Ne. Piramida se mi ni zdela oddaja, vredna nacionalke. Ker ni bila ne zabava ne politika. Preveč kričanja in tekmovanja v nabijanju čim bolj direktnih političnih sporočil, zaradi česar ni čudno, da smo si Piramido vsi zapomnili predvsem po Zmagu Jelinčiču. Zato se mi Erika Žnidaršič ni dopadla, čeprav sem imel enkrat, ko je še vodila Piramido, intevju z njo za Večer in me je sezulo, povozilo, očaralo in hkrati navdušilo, kako profesionalna, skrbna, razgledana in vešča svojega dela je. Ne bom zdaj tu flodral o njeni novinarski biografiji, ki je, kolikor vem, skrbna in precej pestra. Bom pa napisal, da se mi je zdelo, kako bi si Erika Žnidaršič zaslužila več in bolje. Kar je pokazala že s tem, ko je upravičeno šla iz Pop TV na nacionalko. Zaslužila bi si bila konkretno, vsebinsko, dodelano stvar. Ne pa takšno šrajanje, kričanje, lajanje in kičkanje.
Ko se je torej končno vrnila v ustroj informativnega programa, je dobila vikend rotacijo, ki jo je, če se spomnim prav, uvedla urednica informativnega programa Jadranka Rebernik, da bi vikend dnevniki dobili bolj “osebno” noto. Težava z današnjim grajenjem dovčerajšnjih klasičnih voditeljev, kakršnih itak nikoli več ne bo, saj veste, prijateljev dnevne sobe, je, da bi pri nas morali bolj v smer novodobnih “anchormanov”, kjer sta stil in stas prav tako sestavni del. Ne ključni. Eh. Itak, da ne.
Ne rabiš biti iber lep, da ti bodo ljudje verjeli
Povedano preprosto, ne rabiš biti iber lep, da ti bodo ljudje verjeli. Škodi pa seveda zagotovo ne, a vseeno zgolj prezenca ne more biti ključni faktor. Ivo Kores je bil recimo tak, všečen izbor. Ivo Kores ni konflikten, ni oster, ni predrzen. Pač. Je. Vizualno prepričljiv, a kaj, ko je telovadil in manekenil pred troteljbobnom, izumljal novo postavitev komolcev, dlani in rok nasploh ter s tem kršil vsa počela in pravila voditeljske drže pred kamero, a kaj, ko je hkrati imel nepopisne težave z izgovarjavo, intonacijo, poudarki besed in podobno. Kores se je vidno mučil, a je bil ob tem vidno vljuden, prijazen, vanilija. Za razliko od njegovih skokov iz Maribora na Kolodvorsko, se je precej bolj izdelal Dejan Ladika, ki počasi, umirjeno, preudarno gradi svoj specifičen, objektivni in tudi prijazni stil.
Erika Žnidaršič pa pride, stopi, prikoraka kot top, tank, Cristiano da-vam-pokažem-kaj-vse-znam Ronaldo pred nas na tiste štiri, pet vikendov, ko pač pride na vrsto. Verjamem, pardon, vem, da marsikomu njen stil ni pretirano blizu. Da jim gre na živce in da zaradi nje rek, da se nekdo “dere kot jesihar”, živi še naprej na naših kavčih. Erika Žnidaršič taka je. Pride v paketu. Njena glavna prednost in najbrž tudi razlog, zakaj gledalci lahko v njej vidijo jesiharja, je ta, da je hkrati tudi zelo pronicljiva, delovna in zlasti neizprosna novinarka.
Njeno kičkanje z Metko Tekavčič iz ekononske fakultete o ogabnih dodatkih za stalno pripravljenost je bilo domala kultno. Ampak ker živimo v državi, kjer se vsak povprečni, predobro plačani urednik boji kakršne koli reakcije [najbolj bi bilo, če delamo povprečni, siv, prozoren, mehkužen, sluzast program, na katerega se noben ne odzove], jih je na koncu Žnidaršičeva dobila po glavi zaradi ostrega poročanja. Ne pa Tekavčičeva, ki se je obnašala pred kamerami, češ, kaj mi sploh težite zdaj tu, kdo sploh ste vi. Ko se govori o plači in to takšni plači, to nekoga pri nas zmoti. Sploh če ima dobro plačo. Kdor ima slabo, mu ni težko stopiti pred kamero oziroma ni več tako težko, kot je bilo. Če pa se poroča o ljudeh, ki jim nikoli ni dovolj, povrhu pa račune izstavljajo državi… Je seveda kriva kričeča novinarka, jasno, ker je sploh tiščala tja, kamor bojda naj ne bi. Fuj jo bodi, ne?
Ne zganja morale, temveč resnico.
Čudi me, v tem konktekstu, da Žnidaršičeva sploh dobiva te vikend priložnosti, ker tako vidno izstopa iz konkurence. Za razliko od Slavka Bobovnika, ki mu večji del države poje hvalospeve, marsikdo [a nihče javno] znotraj novinarskega ceha pa jasno vidi skozi prozornost njegovega sicer dodelanega in konkretnega stila, pri njej ne gre zato, ali bo uspela dobiti točno tiste odgovore, ki naj bi zadostili morali in etiki. Tega dela sam pri Bobovniku ne kupim, ker sta morala in etika že zdavnaj spakirali iz Slovenije. Boljše se je torej driblati z dejstvi in tu je Erika – sploh, kadar ima goste v studiu – neizprosna. Ne zganja morale, temveč resnico. Za ene prodira, za druge guši. Verjamem. In nič narobe, če gledalce deli. Kaj torej narediti, če vidiš, da ti gost ne bo povedal, da je lagal, da je kradel, da je bil nepridiprav? Lahko mu stisneš eno tako moralno, z iztegnjeno dlanjo in nekim mrmranjem v brk. Ali pa vprašaš 518-krat isto vprašanje. Erika Žnidaršič počne to drugo in novinarsko gledano ima takšen stil, vsaj zame, večji efekt. Zganjati moralo pri nemoralnih ljudi pa… Nima smisla. Je pripovedanje pravljic.
Zato menim, da je takih voditeljic in voditeljev, kakršna je Erika Žnidaršič, premalo. Takih, ki se vržejo v temo, ki jih zanima vsak aspekt zgodbe, ki dihajo s prispevki. Njena gestikulacija je pristna in ne zaigrana. Ko eksplodira bomba, pokaže žalost, ker je to, da je nekje eksplodirala bomba, dejansko zelo žalostno. Ampak ne glumi, ne poka frisov, ne riše solza. Ko pride pa lahkotnejša, nedeljska tema, kot je recimo včerajšnja o Planici, se ji je še Jelko Gros nazaj smejal. Pri čemer Erika Žnidaršič ne stoji za tisto najbolj okroglo mizo na planetu, ki vsekakor je scenska brca v temo, kot naduvano samozavestna voditeljica, ki misli, da je nezamenljiva. Nak. Žnidaršičeva se bori za to svoje mesto. V vsaki oddaji, ki ji je na voljo.
Ne verjamem pa, da je Erika Žnidaršič med najbolj popularnimi kadri znotraj lastnega uredništva. Najbrž ni. Ponavadi ravno taki kalibri niso, ker grejo višje, ostreje, močneje. In jih dobijo po grbi. Zakaj? Ker so zvesti novinarstvu, dejstvom, resnici. In potem, če tega ne dobijo ali pa dobijo nekaj, kar niti prostovoljni prispevek ni, rinejo naprej. “Če je drzna ženska, je pa arogantna in nevljudna, kajne? Sem pač energična, neposredna in odločna. Drugačna ne znam biti,” je povedala za portal Govori.se. In s tem povedala vse.
Ne gre zato, da bi se Erike Žnidaršič gostje bali, temveč da bi se bali, ker ne bi imeli odgovorov na njena konkretna vprašanja
Premalo je takih profilov ljudi zlasti v tv novinarstvu, ki ti dajo vedeti, da so takšni, kot so, zato, ker ne znajo biti drugačni. Pa niti ni to tisto, kar šteje. Pri Eriki Žnidaršič šteje, da je prepričana, samozavestna in, da, tudi predrzna. Ampak predrzna ni zato, ker bi bila freh, favš ali žleht, temveč zato, ker mora biti. Ali kot pravi sama: “Če si ne upam vprašati vsega, kar gledalce zanima, potem si ne zaslužim biti novinarka in voditeljica.” Ja. Erika Žnidaršič si upa. In še vedno je tu kar precej seksizma, v sicer vse bolj poženščenem novinarstvu, kajti zlasti nacionalka premore vse manj in manj moških kadrov, še posebej med novinarji. V tem oziru voditeljica prebija meje, ne stavi na “ženski”, temveč na “ostri” stil. Kar je težko, saj bi takšen stil prej pripisali voditelju. In že zato si Erika Žnidaršič zasluži vse pohvale. Ona prebija, vrta, razbija. Tudi za ceno lastne popularnosti. Ne vodi Dnevnika zato, da bi bila prijateljica naše dnevne sobe, temveč da bi one, ki ufoteljeni sedijo v svojih dragih baročnih dnevnih sobah preplašila samo zato, ker postavi tisto najmočnejše: orožje.
Predvsem pa – in zato predstavlja tudi navdih – sama sebi pred nami postavlja najvišje kriterije. Vidimo njeno nezadovoljstvo, če ni vprašala tistega, kar je želela vprašati, pa iz kdo ve katerega razloga ni. Vse pa počne v imenu gledalcev, kar je tudi najboljša pot, če imaš svojevrsten stil ali, v primerjavi z nekaterimi drugimi voditelji dnevnika na nacionalki, če sploh imaš stil. In stil Erike Žnidaršič je za čisto petko. Ker pelje slovensko novinarstvo naprej. Ne zato, ker bi se gostjem, politiki, profesorji in drugi Erike Žnidaršič bali. Ne. Počasi se bodo bali, da ne bodo imeli odgovore na vsa tista iber konkretna vprašanja, ki jih ona postavi. In ni prav to največ, kar lahko danes naredi tv voditelj? Erika Žnidaršič. Sedi, pet.
Razumem. Stiščati eno leto, sploh pa eno slovensko leto – jebiga, (pre)majhna država (pre)velikih problemov -, ni šmorn. Razumem. Ni. Tovrstne preglede redko zamudim, priznam, rad jih spremljam. Že iz (post)novinarske afinitete. Firbec me daje. Rad bi bil dejansko favš. Zakaj? Ker daje avtorju oddaje eno uro možnost, da podpiše leto s svojim videnjem, svojim razmišljanjem in svojo karizmo. Lahko nam nastavi špegl, hrakne v fris, hodi okoli z odprtim šlicem in nam vsem flešne en velik kurac. Lidiji Pak Horvat je tisto prvo, videnje, še relativno uspelo. Razmišljanje in karizma pa vsekakor ne. Je to, TV SLovenija, res bila Slovenija v letu 2015? Po moje ne. Niti blizu.
Najprej, skrajno perverzno in še huje, je, da nekdo vtakne uspehe naših športnikov – sploh Petra Prevca in Tine Maze – med referendum o istospolnih porokah, kjer avtorica le delno namigne, kako ustavno sodišče da imamo, in krizo beguncev/migrantov. To je, preprosto, totalno dno. Nižje ne gre. Šport imamo torej, kot postransko stvar, zato, da pozabimo na vse probleme? Torej, navijači, ki so šli navijat za naše gori doli naokoli, grejo v Lvov ali Lille zato, da bi bili pozabili, kako kretensko državo imamo?! Je to edina svetla točka? Torej, beguncem lahko pove, alo, veste, da je naš skakalec, ja, tudi to obstaja, sneg, smučke, skoki, no, naš skakalec je prvi skočil 250 metrov nekje tam na Norveškem, medtem ko se lahko istospolni pari tolažijo s tem, da gre ženskam bolje v smučanju kot tipom, ker Tina Maze. Halo?! Haaaaalo?! In še nekaj: kako lahko ob omembi športnikov, ki so se upokojili, pozabiš na Mitjo Petkovška in Tomaža Razingarja?!?! Haaaalo?!
Pa se je začelo tako vizualno obetavno. TV Slovenija je nagruntala uporabo droneov za potrebe snemanja in smo tako videli Ljubljano (Čopovo, Prešerca, Klinični center) in begunce iz bolj filmske perspektive. Luštno. Fino. Slovenija je akcijska drama. Štekamo. Nekaj med Hunger Games, Game of Thrones in Usodnim vinom. Ja. Samo kaj to pomaga, ko je Lidija Pak skušala pokazati Slovenijo skozi politike, bankirje, gospodarstvenike, uradnike, birokrate, strokovnjake, akademike. Ja, saj se vmes pojavi mali človek, ampak ne, to ni bil povratek socialnega realizma. Ni to Telečja pečenka, niso to Samorastniki, niti Strici so mi povedali. Nak. Mali človek se le skuša pojaviti kot velika žrtev vsega, ampak Pakova si ga pač izposodi, ker je želela pokazati, kaj se dejansko zgodi “na terenu”. In kaj je njen teren? Ne, ni bil stanje ob žici, kar bi še razumeli. Da bi naša draga Lidija recimo vzela škarje in rekla: “Kdo ima škarje in kdo platno v naših rokah?” E, to bi bil dobri stari kliše. Ne. Postavila se je na – Bled. Manjkalo je še samo glasbeno ozadje Ko boš prišla na Bled… Bled?! Ker, ja, privatizacija. To je res hud problem in Bled je sinonim za to? Ne, celo Janez Janša ji je lepo povedal, kako je v avtu sopotniku namignil, da bi nekateri raje žrtvovali stavbo parlamenta za tole stavbo (Telekom Slovenije).
Ni problem, da je vse to kliše, stereotip, lajna. Pač je. Problem je, da je Pakova nehote poskrbela, da je Slovenija v letu 2015, če leto skozi oddajo tako zreduciramo, personificirana v enem Allau, ki bi pri nas rad živel. V angleščini, ki presega znanje naših politikov in večine novinarjev, skuša razložiti vse tisto, česar vsi oni, ki bi lahko naredili iz Slovenije Indijo Koromandijo, ne znajo ali nočejo. Enaintridesetletni Alla je njen lajtmotiv, perpetuum mobile, njen Akakij Akakijevič, njen Kekec, njen Peter Klepec, njen Fredi Miler, njen karkoli že.
Kul. Bi še kupil. Ampak kaj ko Pakova ne zna podstaviti podtona! Ne zna prilimati šamarja vsem tistim, ki bi si ga zaslužili. Če je želela pokazati, da so pri nas tisti, ki bi morali biti dobri fantje (good guys), nesposobni, ampak da so slabi fantje (bad guys) pač malo manj nesposobni, ji je oddaja uspela. A dvomim, da bi želela kogarkoli ali kritizirati ali užaliti ali karkoli. Ni znala izpeljati do konca. Ni znala na koncu reči: “To je bila Slovenija v letu 2015, kot smo jo gledali na televiziji. A prava Slovenija, cenjeni plačniki RTV prispevka, ste vi. In na vas mislimo. Dajmo. Zmoremo!” In nato bi naflodrala nekaj v stilu Boruta Pahorja. Pa saj… Kar kaže že njeno sklepno sporočilo, ki je še bolj pocukrano od tistega, kar očitajo predsedniku republike: “V tem spreminjajočem se svetu se je vredno boriti za svoj prostor pod soncem. Za vsak korak – na bolje. Zase, za druge, za potomce.”
Lidija Pak ni Fran Saleški Finžgar. Jebiga, ni. Pa tudi tam… Pakovi manjka subjektivnost, zmanjka ji pri nizanju patine. Ona vidi tehnično oviro dejansko kot Simona Kustec Lipicer. To je tehnična ovira, ne ograja. Kako naj jo drugače razumemo? Vse se dogaja torej pred kamerami, pa naj bodo to politiki ali pa begunci. Miro Cerar se v pregledu leta tolikokrat pojavi, da bi avtorici kakšen drugi montažer rekel, naj raje premiera povabi v studio ali pa si vse skupaj sama zmontira. Ker res ni imelo več nobenega smisla, ko se je enkrat pojavila druga, tretja in žnj liga politikov. Kaj imajo Matej Tonin, Bojan Dobovšek, Branko Grims in taki iskati v pregledu leta? Štekam, so, khm, predstavniki ljudstva. Tudi če je izjava ne vem kaka [pa ni], Pakova še kar ni pogruntala, da je strankarska politika grozljivo – out. Ne pa in.
Lidija Pak ni Fran Saleški Finžgar. Jebiga, ni.
Enako velja za vse možne inštitucije. Saj smo se vseh teh tipov in tipic nagledali že čez leto. Zato toliko bolj vžge recimo šefica medicinskih sester na nevrologiji. Končno pove, s podnapisi, nekaj, kar si zapomnimo, kar pritegne. Kako je nek pacient tri ure umiral. Boli, a je iz mesa in krvi. Ne pa duhamorno flodranje in politično korektno štancanje predsednika računskega sodišča, tega sodišča in onega sodišča. Akademska sfera je v Sloveniji izgubila težo že zdavnaj, čeravno so plačani, da so vedno v pripravljenosti, avtorica pa bi jo na vsak način rada naredila tehtno, kot da živimo v času Karla Velikega. Ko bi nemara ponudila minutažo še komu drugemu iz kulturne sfere kot Svetlani Makarovič in Dragu Jančarju ter delala iz Ljubljane dobre stare Firence, ajde, okej. Ampak kulture praktično ni. Kot da ne obstaja. Šolstvo? Dve ministrici smo zamenjali. In to je to. Kje so znanstveno-raziskovalni dosežki? Niti enega izseka iz cenjene oddaje Prava ideja. Nula. Koma. Josef. Je slovensko gospodarstvo torej kičkanje nacionalnega interesa?
Pohvale gredo Pakovi gotovo za izjavo, da svet pač ni črnobel, češ, niso vsi tuji menedžerji avtomatsko boljši od naših. Ali nekaj takega. Kako to dokazati? Morda v letu 2016? Zato je tista sklepna misel Pakove tako zelo zgrešena, ker ni misel, temveč skorajda retorično vprašanje. Kdo se torej bori za svoj prostor pod soncem? Če smo pa gledali samo to, kako se eni in isti borijo zato, da se ne bi boril še kdo drug, kaj šele za pravo, vredno stvar?
Škoda, da je tako pričakovana oddaja, kot je Slovenija v letu 2015, pozabila na tisto osnovno. Da smo država ljudje. Ki počnejo tooooliko različnih stvari. Kje so mladi, ki so se izselili? Kje je kakršno koli razvedrilo? Prešernove nagrade? Kakšen slovenski film? Dober vic. Urbana stvar. Kulinarika. Vremenske spremembe. Upokojenci in njihove zgodbe.
Slovenija je dosti, dosti več kot to. In si zasluži več in bolje, ne glede nato, kaj vse trpimo in kaj vse se dogaja. Ironično, oddaja je bila pripravljena tako, da bi si na trenutke celo zaželel, da bi Bojan Traven prispeval (še) kak vsebinsko-lepotni popravek. Tokrat je bila TV Slovenija preveč… Preveč… Kolodvorska, če me razumete. Slabo izpeljan greatest-hits, pri čemer smo dobili občutek, da smo šli na koncert zaradi enega samega hita, ono, dobri stari one-hit-wonder, pa nekako v poplavi vseh možnih komadov nismo niti več bili pozorni, ali je bil oni ta glavni štikl zašpilan.
Nič ni narobe, da je Alla največja zvezda avtoričinega pregleda. Zakaj pa ne. Problem je, da oddaja nima poražencev, luzerjev, zgub, kretenov. Skupaj nametan dolgčas, razvršen tako, da se je delalo kljukice, ko se je obdelalo vsako inštitucijo, ki ne bi mogla biti bolj oddaljena od ljudi – s parlamentom vred. Zato sem resnično razočaran nad tokratnim tv almanahom, saj menim, da bi informativni program moral videti širše ravno zaradi svoje obveščenosti. Tako pa ni čudno, da športni in kulturni novinarji vedo več, širše, bolje in globlje od svojih kolegov v notranjepolitičnih redakcijah, ki nikakor ne vidijo gozda. Namesto da bi bila Pakova najbolje informirana, se zdi, da je marsikaj v minulem letu šlo mimo nje. Oddaja deluje v tonu svojega najbolj prisotnega gosta – Mira Cerarja. Ton Pakove skuša biti za vsako ceno spravljiv, objektiven, pomirjujoč, nevsiljiv, neobsojajoč… Vakumski, mehak, spužvast. Ali, z eno besedo, dolgočasen.
Slovenija je mnogo, mnogo, mnoooogo več. To ni bila Slovenija v letu 2015. Bila je precej več. Že če bi se sprehodila Pakova malo bolj čez prispevke hišnega portala, bi našla marsikaj. Kaj šele v arhivu, zlasti radijskem. Kje je karkoli iz Spetka, oddaje Mihe Šaleharja, ki se ji reži vsak petek vse več Slovencev? Da ne omenjamo raje vseh razvedrilnih oddaj, ki jih skuša harmonikasto raztegnit nacionalka? In, e. To. To manjka. Širina. In to je tisto, s čimer ima tradicionalno slovensko novinarstvo največji problem. Hoče poslušne, marljive in nekonfliktne kadre. Ki pač naredijo. Samo, da je. Dobro je, za koga(r) je. Ampak vse to se da priučiti. Splošna razgledanost? Širina? Občutek za socialo, kulturo, šport, razvedrilo? E. Tega se pa ne da naučiti. Imaš ali nimaš.
![Pet ugotovitev: Maribor – Olimpija [1:1]](https://urbani.si/wp-content/uploads/2017/04/File_006.jpeg)
