Enaidvajset sekund. Velikih, neskončnih, epskih 21 sekund. Za zmago. Kako, ne vemo. Zakaj, še manj. Žoga je šla okrog. Dobil jo je tisti, ki jo je moral dobiti. Vedel, da ni njegov dan. Podal jo je. Raje. Ker… Raje. In…
Oni pa še kartajo. Da bo ja še bolj napeto. Ker kot da ni dovolj. Klemen Prepelič je pred kamerami zgledal resno zdelan. Kaj zdelan. Zgaran, povožen, »fertig«. Kot da bi Španija povozila Slovenijo, ki da je dobila Američane v…
Ni se ustavil. Ne. Ker se najbrž niti ni mogel. Vozil je dalje. Ni pedalkal, ker je lebdel. In ni vozil on. Vozilo je življenje. V disciplini, imenovano življenje. V vožnji na večnost. Kjer je dohitel in prehitel usodo. Ker…
V Idriji gre vse v klanec. Še prvi maj je v klanec. Kresovanje, ki bi naj bilo, pač, po neki logiki na ravnem? V klanec. Nekdo ima žur? V klanec. Koncert? V klanec. Uspeh? V klanec. Zvenim, kot da sem…
Pogled je imel… Ne, ni ga imel. To ni bil pogled. To… Je bilo… Nič. Zlomljen pogled. Prazen. Skoraj nem. Ni gledal v kamero. In skozi do nas. Ne. Gledal je mimo, nikamor, stran. Ker to ni pogled. Ni. Ker…
Veliki, črni, neskočni krog se je začel dvigovati. Za finale. Za konec sveta. Za svetski konec. Kdor ni molil dotlej, je zdaj fanatično veroval. V karkoli že. Na obodu krožnice življenja sta sedela moški in ženska. On in ona. Brez…
Uroš Slak se je naposled obrnil še proti kameri. Po, hm, kaj, več kot pol ure? Petintrideset minut? Najprej pol ure in sodniški dodatek pet minut? Tu nekje. »Vam, spoštovane gledalke in gledalci,« si je skoraj nekaj kakor oddahnil, pomežiknil…
Naj najprej priznam, da nisem ravno največji oboževalec Mojce Mavec. Res ne. Ampak vseeno pa ceniš njeno vztrajnost in skušaš razumeti tiste, ki jo obožujejo. In ni jih malo. Res ne. Kar je okej in prav. Ampak pri Mojci Mavec…
Mmm. Dober! Strinjanja sicer itak ne bo. Kakšen okus ima najboljši sladoled, ki ga ližeš čez šajbo. Ne bo. Ampak vsaj vemo pa, kje se ga dobi. V Belem. V malem kraju, v mali ulici in v še manjši kleti.…
