Urbano

Maribor, en plein*

Ves čas je bilo res kot iz filma. Vse, kar ste kadarkoli videli o Parizu, je bilo tam. Cinema en Plein. Kino na prostem. Pridi in vidi sistem. Kariraste, šarmantne dekice. Pleteni cekrčki. Plastični prozorni kozarci. Steklenice vina. Bagetke in baretke. Skratka, Pariz kot iz slike. Le da v živo.

Ne bom obujal spominov, tega je zdaj itak že debelih šest let in sploh ni kino na prostem neka velika novotarija, že takrat ni bila, poleg tega to furamo zdaj že lep čas tudi pri nas. Okej. Ampak te ideje »na prostem« so tako prekleto dobre. No, če je vreme. Ker če vremena ni… Pozabi.

No, takrat sem šel v Parizu na Cinema en plein. Milijon izgovorov sem želel samemu sebi nadroljati, ker je pač ogled take zadeve bolj ali manj družabna stvar, da ne bi bil šel. Sploh pa sem Peklensko pomarančo že videl. Večkrat. Kubrick, pač. Ampak na prostem? Sredi Pariza? Kako zahojeno, resda osamljeno teslo, butl, omejenec. In sem šel. Lazil za folkom, kot pač klasični bojazljivi Slovenec, ki pač sledi drugim, a ga navznoter trga, ker bi pa morda le naredil kaj po svoje, ampak se bo ziher zajebal in joj prejoj.

Kakorkoli, zalutal sem v mali market, taki lični, kjer so pogruntali, da lahko take trgovinice še naprej laufajo po sistemu najboljšega soseda. In so. Iber. Prijazni Parižani. Da, tudi to je možno. Gledam, kaj bi nabavil. Kupovati za enega, je načeloma jeba, ker pri nas te, če bi si kupil sir ali vino, vsaka polica, vsak izdelek, vsaka imate-že-našo-družinsko-kartico prodajalka spomni, preizpraša in oceni, v nulo, da si seveda sam in da ti ni pomoči. Ali vsaj tako sem se počutil tedaj. Ampak ne tam. Tam mislijo na to, da med milijoni v Parizu pač slučajno kdo nima družbe in je tudi sam. Brie, bagetka, vino. Tudi za enega. Kak’ kul, ne?

960-parc

Vse je šlo. Razen nakup vina. Kot zadnje nepoučeno teslo sem ostrmel pred šokantnim spoznanjem. Da je rose dejansko… Popularen. Pardon. Giga popularen. Ker to, kar sem bil videl… Adeeeeejo. Bila je ena mala polica z belimi vini, bila je zraven čisto mičkeno večja z rdečimi vini. In bili sta dve strahotno (pre)veliki omari samo z roseji. Nič, nabasal sem eno flašo, mišljeno za štiri žejne, in spakiral. Ležalnika nisem vzel, pa ne zato, ker bi mi bilo težko dati tista dva evra ali pet ali nekaj takega, ampak ker ga res noben ni vzel. Bil je prekrasen poletni večer, nedelja, če se dobro spomnim. In ljudi… Da nisi mogel prešteti. Najprej sploh nisem vedel, kje bo platno, ampak zicnil sem se v isto smer kot pač vsi drugi. Nato se je gigantsko platno napihnilo in postalo največji pojšter, kar ste jih kdaj videli. Držal sem pesti, da bodo Francozi požrli vsaj malo ponosa in da film ne bo sinhroniziran. Ni bil. Ampak niti ni to več bilo pomembno. Sedel sem tam. Sam, ampak niti slučajno ne osamljen. Dobra energija, pozitivna, ne glede nato, da smo vsi skupaj prišli zijat Kubrickovo sadistično maltretiranje Burgessove klasike. Nedelja za frike, recimo. In ko se je ravno dovolj stemnilo, da so zaštartali film in so iz bližnjega Orlya osvetljena letala povsem nehrupno vzletala in pristajala, sem si zaželel, da bi kdaj kaj takega lahko ratalo pri nas. Ono, jutri.

In potem se zgodi ta petek. Prišel sem iz mini izleta v Račah. In že tam, v Mes pubu, ko sem plačeval tisto eno pivo za manj kot dva evra, sem zaslišal, kako so se štirje možje po končanem delovnem tednu pogovarjali ravno o tem. O operi v mestnem parku. Seveda so si raje naročili še vsaj eno rundo in še kako zatem, ko sem jaz odpakiral, ampak vedeli so za stvar.

Pa saj. Vedeli so očitno vsi. Že lani je opera na prostem res ratala. Nisem šel. Ker pač… Ni pomembno. Letos pa sem se zaklel, da bom šel, a sem si na vsak način prizadeval, da ne bi bil šel sam, ker je eno, če si sredi Pariza sam, drugo pa, če si sredi svojega mesta. Pa saj. Na koncu bi bil šel sam. Ker firbec, ker pisanje, ker kultura. Pa me je poklical Ž. Ravno v pravem trenutku. Da bi šla. Ker ja.

Žal mi je zmanjkalo časa za trgovino, ampak Ž. je bil dovolj žejen tudi sam, da je kupil dva piva. Ne, ne zdi se mi blasfemično onečaščenje, če si na tako stvar neseš pir. Sam bi sicer vino, po možnosti rose, ampak bi ga moral bil naguziti v premali zmrzovalnik v sklopu hladilnika, ki ni mišljen za takšno petkovo kulturno degustiranje. Kakorkoli. Že ko sem hodil iz železniške postaje proti domu in nato proti parku, sem videl kolono, morje, migracijske tokove. Okej, bilo je malo pred osmo, ura začetka se je vse bolj bližala… Ampak spraševal sem se, v kaj se bo to seštelo.

In se je. O. Moj. Bog. Fak. Đizs. Ko se je razlezlo po promenadi to mariborsko občestvo… Te je sezulo. Prijazne mladenke so najprej talale spored za abonma nove sezone Opere in baleta SNG Maribor, kar razumem, prav je, da skuša taka ustanova vnovčiti na račun res dobre ideje. In vremena. Pismo. Bilo je pravzaprav nekaj kakor vroče. Se je prav videlo, da se marsikdo ni znal odločiti, ali bo vzel tisto »še nekaj z dolgimi rokavi«, so pa vsi vedeli, da je to, kar nosijo, najbrž zelo primerno. Malo je bilo takih, ki so prišli v večerni toaleti. Pa saj… Toliko naroda na kupu, da za obrekovanje najbrž ni niti časa niti prostora, čeprav o tem vem bore malo, ker se res ne ubadam s tem, kako je kdo oblečen – je pa prav to razlog, da pizdim, ko so vrata v SNG včasih zaprta pred začetkom predstav in se folk (samo)opazuje in igra modne guruje, fuj, fej, marš.

13263762_10153872211022886_6204798602182505660_n
Foto: facebook

Kje bi se zicnil? Bilo kje. Najprej so šli seveda gotovo stoli, midva sva prepozno prišla. Skušala sva pa nekako ujeti še zadnje ali vsaj predzadnje zvočnike, da bi pokasirala koliko toliko dober zvok. Na malo privzdignjenih robnikih, po katerih skače vsak otrok, ko gre po promenadi (tudi jaz sem kot mulo), so ljudje naredili naravno vrsto. Drugi so posedli po travi, nekateri so stali. In tu in tam sem videl otočke. Malo stran, na tisti veliki jasi ali pa tja bližje Akvariju. Tam so bili. Kot da bi bili skupaj takrat v Parizu. Prinesli so si… Piknik. Kozarce, šampanjce, žogo, palice za badminton. Otrok toliko, da je bil cel živžav. A niti slučajno ne moteč. Ne. Kje pa. Malo fuzbala, malo opere. Zakaj pa ne. In tudi, to sem prav pozorno premeril, kar nekaj šolajoče mularije. To je to! Mene šola nikoli ni peljala, v dvanajstih letih, na opero. Okej, če ne greš ti na opero, pa pride opera k tebi. Saj so skrivali ali pa niti ne kako flašo vodke, poceni vina ali generičnega piva. Naj. Vsaj jaz nisem videl nikogar, ki bi bil zrel za solo točko v Rigolettu.

Ni pa bilo lahko izbrati prave pozicije. Ko se je enkrat začelo, ko je orkester zažingal, krenil precej suvereno v uverturo v Don Giovannija in se je dalo takoj prepoznati Mozarta, nisi točno vedel, ali bo nekdo še pojačal stvar ali bo to to. Nekateri s(m)o še klepetali, drugi so se zleknili, tretji so zaprli oči, eni so ležali, stali, sedeli, polsedeli… Ravno to je ključna finta take »intervencije«. Šus je. Ni recepta, ni bontona, ni nekega lista, ki bi ti pisal, kako tole vpijaj. In v tem Maribor zmaga. Ker pokaže karakter. O, ja. Nihče ni ššššš-jal drugega, vsaj ne tam, kjer sem bil jaz. Nihče ni okaral frocovja, ker je tekalo in se žogalo. Ne. Vsak je bil to, kar je želel biti, kar je hotel biti, kar je. Okej, Soundbiro bi lahko poskrbel za vsaj malo boljše ozvočenje, pa saj vem, obstaja milijon razlogov, zakaj je tako, kot je. Pravim samo. Da bi lahko bilo malo bolj impozantno. Nič ni narobe, če bi tole bilo bližje Woodstocku, kar je itak bilo, če si pogledal levo-desno.

Zakaj Woodstock? Ker gre za družbeni fenomen. Konec maja in toliko ljudi na kupu? Smo bili vajeni tudi na drugem koncu mesta povsem drugačen tip žura. Pa nič proti koncertom Radia City. Sploh dijaki so to morali dati skozi. Če se nisi vsaj enkrat tam žvalil s kako sošolko, nisi bil… Pravi. Tam je bilo v ospredju druženje, v čemer smo Mariborčani itak hiperaktivni talenti in smo iz radijske čage naredili giga masovko. Škoda le, da nikoli ni prerasla osnovne zamisli, morda pomislila, kaj bi iz take mase ljudi še lahko izvabila. Okej, itak je bilo ponavadi slabo vreme, frdamani dež, da je še pokojni Smiljan Kreže raje premikal Piše se leto, na katerem praviloma dežuje še vedno, tudi v sklopu Festivala Lent.

Ampak ko sva se sprehodila z Ž. po promenadi, malo sem, malo tja, šla še po kako pivo in videla povsem skulirano mladino, ki se ni nacejala pred obleganim Sparom, nato pa se vrnila skozi morje ljudi in šla bližje Piramidi, na hribček, v bistvu za hrbet orkestra, saj je prostora med deset-in-nekaj tisoč ljudi itak že zdavnaj zmanjkalo. Umirjeno, da si ptice, preden so šle spat, še slišal. Kako je vso to občestvo in predvsem kam šlo lulat, nimam pojma. Ta del bi morda lahko bil zastavljen še bolje, morda bi se postavil dodatni šank, toda to potem rodi cel kup birokracije, trk z ekologi in tako naprej. Je čisto okej tako, kot je. Zleknil sva se tam, poslušala, vpijala, vmes malo debatirala, da ne bi koga zmotila. A z razdalje si še bolje slišal, kako publika da priložnost. Saj so, itak, izžarevali energijo ob Mozartu in Verdiju, ampak meni se je zdelo, da jih je najbolj zadel, trofil in prevzel Aleksander Borodin in njegov Polovski ples iz opere Knez Igor. Kaj pa vem, slovanske duše in to. Nisem stručko za opero, niti slučajno, se je pa videlo, da folk šteka, kdaj solist raztura in kdaj ne. Vsaj po aplavzih sodeč. »Najbolj se navduši ta naš folk nad klasiko, saj veš, Mozart in to. Skrivamo, dalj časa smo zajebana publika,« mi je rekel Ž. in imel je res prav. Sem pa odvrnil, da damo priložnost. Nihče noče na glas reči, alo, kaj nam dogaja ali, še pogosteje, da je nekaj zanič. Pač. Tiho smo, pogosto, žgoljimo, ker, joj, kaj pa bodo drugi rekli.

13325566_550796801771447_8267798980464447364_n
Foto: facebook Opera SNG Maribor

Tu ni šlo za malomeščanstvo, za kislo smetano ali za hohštapleraj. Niti blizu. Tu je spregovorila le ena oseba. Maribor. Kot tak. Maribor kot ena oseba v tisočih. Kako neverjetno mesto smo, sem ugotovil, ko so zvezde že mežikale in je narod fehtal, moledoval, gušil in ploskal za prvi, drugi in zaman še za tretji bis. O sole mio, kankan. Ja, super. Plosk, plosk, plosk. Tako je to pri nas. Ravno ko rata fajn, ko se sprostimo, odpremo, mežikamo, hlastamo, sopemo… Gre stvar h koncu. Zato je bil drugi del konkretno boljši od prvega, vsaj ko gre za vzdušje. Itak pa so vse kadence, vse solaže, vsa dinamika pod Simonom Krečičem, suverenim dirigentom… Vse to je narod lagano poštekal. Kaj poštekal. Kupil. Še bi. Še. Kje se to da še? Več? Kdaj? Kje? Ko deset tisoč ljudi čaka na veliki finale Nessun Dorma in zaploska, ker se tako zaploska v Hollywod filmih… Potem veš. Da smo, pismo, evropsko mesto. Da folk ve. Kako so nagradili Renza Zuliana! Taki aplavz pokasiraš samo še v Ljudskem vrtu za kako res dobro finto ali borbenost. Opera SNG Maribor je prinesla oboje, dobro finto in borbenost, skušala je med greatest hits uštuliti in ušunjati še kaj več kot standarde in Maribor jim je vrnil z dvourno pozornostjo in željo po še.

»Stari, samo da je zastonj, pa je Maribor tako frdamano kulturen! Ne. Moreš. Verjet!« mi je rekel Ž. Ko je to izdavil, to pravilno, v nulo kratko, ampak pretkano trditev, sva bila že na Židovskem trgu, kjer sva padla na jam skupino v sklopu Jazz ‘ma mlade. Tudi tam – vstop prost. Tudi tam – skuliran folk. Tudi tam – ne. moreš. verjet. Kako »nam« to rata? Saj, vem, ko nekaj v Mariboru res uspe, znamo govoriti v množini, čeravno se samo po sebi, ne vem zakaj, išče tisto eno osebo, pandurja, gogota, krežeta. Pa ni to na koncu sploh pomembno. Če projekt rata, rata. In ta dva, ki sem ju obiskal v petek, sta ne samo ratala. Sta me premaknila. Ne samo, da bi se aktivno vključil, poročal, pisal, hodil na take stvari. Rad bi, da opero vidijo še prihodnje mlade generacije. Mi je nismo in zato tudi nismo mogli lažje dostopno razviti čuta za te presežke, ki jih imamo in premoremo.

Ko je Matic Jereb Ozzy s svojo grupo na vokalu megalomansko prekrasno združeval, žvalil in stiskal vse možne žanre, da smo se pozibali ob fenomenalnem špricerju za en evro (peresno lahek kozarec pa za 2,5 evra), se je Maribor, kot se mi je zapisalo, zdel vsaj kot New York. Kako to rata ravno tu? Tako… Nenarejeno, pristno, iskreno, naše? Enako je bilo, ko smo se, zdaj še v družbi A., ki živi in dela v Ljubljani, a jo kot Mariborčanko počasi vse bolj vleče sem, kar razumem, ker sem bil sam podoben, le da sem na vsak način skušal poštekati Ljubljano, pa mi to ni ratalo, podali na Poštno, ta simbol sodelovanja, šetanja in srečevanja. Seos, lej ki se srečamo. To bi lahko bil slogan Poštne, komot. Pridi, veni, vici bi lahko bil za Operno noč na prostem. Razgled, špricar, muzike bi lahko nadeli Jazz ‘ma mlade. Kar samo od sebe kipi, tolče, razgraja, vendar v smelem, kreativnem, produktivnem, zagnanem smislu. Maribor. Nima zaman tako ostre soglasnike v imenu. Nima nežnosti Ljubljane. Ima robatost, granitnost, kockastost. Ima. Ampak takoj za tem pa ponudi razigran, odprt, temperamenten folk. Ja, ki ima svoje hibe, poze, štose in hece. In to take, ki znajo samouničiti tudi vse dobro.

13332943_550792991771828_7640686332922391677_n
Foto: Facebook Opera SNG Maribor

Razlika med Ljubljano in Mariborom je ta, da v Ljubljani moraš praviloma na 17 sestankov, preden nekaj rata. A ko rata, potem res rata. V Mariboru pa stvar hitro najde samozagon, nek perpetuum mobile, ki je kar v luftu in se zgodi. Bum. Hitreje, kot bi kdorkoli pričakoval. Ampak potem se gre včasih prehitro na resda zasluženo pivo, kjer se začne delati nadaljne načrte, a je najbolj resen tisti o novi rundi in stvar zna obtičati, zardeti ali, najhujše, zapade v stanje stagnacijskega propada.

Vendar Maribor zna biti… Ne, ne samo, da zna. Maribor je drugačen. Maribor je… Maribor. In to v petek je bil Maribor, kakršen niti ne rabi kdo ve kako vabiti. Pridi, vidi. Spomnil sem se, kar sem razdal tudi Ž. in A., da sem podobno videl in doživel v Parizu, ampak to je povsem drugačen nivo, druga čustva, drugačen špas. Tole je naše, tole smo mi. Tu. Smo. Mi. Doma. In to v mestu s toliko problemi, toliko stisk, toliko brezizhodnosti in predvsem toliko megle, ki megli in megli.

Pa ni vse megla, ni vse brezjajčništvo, ni zgolj lapanje. Ne. Maribor v petek, 27. maja 2016, ni lapal. Maribor je pel, soliral, drhtel, žvrgolel. Nepričakovano? Da, tudi. Ni vse Festival Lent ali Borštnikovo srečanje ali Zlata lisica ali fuzbal derbi ali liga prvakov na Poštni. Še imamo, še. Samo upat’ si moramo verjeti, da smo več. In smo bili. Vau. Da ti vzame dih. Kako dobre volje so lahko ljudje z »malo« opere. Opere. Pa živimo v letu 2016. Ravno v tem je hec. Da si car, če se objaviš na facebooku, kako na jasi ali promenadi čilaš in poslušaš opero. Srečaš praviloma nasmejane ljudi, očarane, ker vsak od njih ve, da mu ne more in mu ni žal, ker je prišel na ta večer, na ta dan, v tem trenutku točno tja. Kam? V Maribor. Na prostem. Maribor, en plein. Še bi. Še. V mestu, kjer neverjetno in nemogoče postane še kako verjetno in mogoče. In, prepogosto, žal, tudi obratno. Ampak tokrat je bil Maribor… Na prostem. Prost. Tak, kakršen je najboljši. Sproščen.

*Maribor, na prostem

Komentarji

komentarjev