Kategorija: Nerazvrščeno

  • Srečno, ura!

    Srečno, ura!

    Saj včasih ne veš točno, ali jemati resno Radio Ga-Ga – ali ga jemati še bolj resno. Ker so klasa. Nadklasa, v bistvu. Predvsem zato, ker znajo biti sveži, dodajajo like, čeprav jih nato tako izpilijo, da verjamem, da se je od njih res težko posloviti. In jih še švercajo. A la Lukšič. Ampak ja. Naddobri. In tako so na petek, 15. junija, pospremili Iva Milovanoviča v pokoj, v penzijo, v anale. Kot znajo le oni. Miha Žibrat ga je poslal na špricer, Sašo Hribar ga je spraševal, v menzi se je plesalo in Tomaž Hudomalj ga je skušal preglasiti in nakazati, da je nastopil čas za novo generacijo.

    Če bi na tekmi Portugalske in Španije, presežku, ko gre za skupinski del svetovnih prvenstvev, ono, kaj bi še več imel, hat-trick Ronalda, trikratni obrat rezultata, dva evrogola, borbo, dramo, napake in še pa še pa še paše še pa še, vedeli, da gledamo zadnjo tekmo Iva Milovanoviča, bi… No, vsaj jaz bi morda premislil več o nekih drugih časih. Nazaj. Dvajset let tega. Ker sem bil namreč kasneje, šele po tekmi, obveščen, da se je Milovanovič dejansko upokojil. Ni bil samo štos, ni ga Radio Ga Ga upokojil. Dejansko naj bi se bil upokojil. Zaslužil bi si več. In bolje. 

    Čeprav sem bil njegov velik, precejšen, najbrž tudi preoster in preoseben kritik v zadnjih letih, sploh ko gre za fuzbal, je bila kritika v svojem bistvu večinoma uperjena na račun tega, kako nacionalka nikakor ne dojame, kaj fuzbal je, koliko pomeni, da se ga ne da delati preko prsta šablonsko, ker noben šport, ne košarka ne zimski športi, nimajo njegove specifike. Ne, ne pravim, da je fuzbal nadšport, ima pa gigantske dimenzije, ko gre za globalno dojemanje: kdor je gledal uvodno tekmo Rusije in Savdske Arabije, pa vsaj malo kaj ve o fuzbalu, ve, da je fuzbal bil slab, pa smo vseeno zijali, ker je to pač fuzbal – e, šment, pa že pišem o sistemu ne o osebi.

    Škoda, da RTV Slovenija in piar služba ne znata takšnih trenutkov bolje, usklajeno in nenazadnje tudi spoštljivo izpeljati. Da »gre Ivek v penzijo«, se  je dalo v komentarjih na MMC (ne)privoščljivo brati že lep čas. Tega si prav nihče ne zasluži, pa naj imamo še tako različne poglede na stil, čas, način ipd. Saj ne gre za tekmovanje v popularnosti. Gre v prvi vrsti za informiranje, za novinarstvo.

    Generacija, ki ji pripadam in za katero se mi vedno zdi, da je v marsičem prepozna in prezgodnja obenem, je cela devetdeseta prekavčkala fuzbal na nacionalki. Stare in Milanovanovič. Milovanovič in Stare. Velika zgodba je bila, ko se je vmes pridružil Igor Bergant, pa kasneje in vmes še kdo, recimo Urban Laurenčič in Tomaž Hudomalj. Poosebljala sta način, ki se je nato prelomil in dobil »konkurenco«, ko je Pro Plus odkupil pravice za SP 2002, kamor se je uvrstila tudi Slovenija.

    Ampak tole ne bo tak pregled. Če bi TV Slovenija znala zapakirati, ocelofaniti zgodbo, da se Milovanovič res počasi poslavlja – čeprav se nekako ne ve, kdaj bo zares šel, najbrž bo komentiral še naprej -, potem bi morda to lahko pospremili drugače. Ceremonialno. Slovesno. Prikupno. Ivo Milovanovič je slovenskemu novinarstvu – pa tudi športu – vseeno veliko dal. Zelo veliko. Postal je tako ali drugače, resda na drugačen način kot Andrej Stare, legendaren.

    Novozelandski čoln – po moji uri – ti-in-ti igrajo v zelenih oziroma temnejših majicah – kaj piskata Španca – zelo slabih sodnikov danes ne bom ocenjeval – jok v rokometu – zlati gol finala pokala Uefa… In še in še. Nenazadnje gol Zlatka Dedića proti Rusiji za pot v Južno Afriko. Refren športnega komentiranja. Nacionalni štos. Kultno ponavljanje. Tudi pikro, a vseeno lucidno. V tem mimobežnem času ni lahko več izumiti besednih zvez, še manj postati znan po njih. Danes se dlje pride s formo kot vsebino.

    Ivo Milovanovič se je zelo dobro znašel, kolikor se pavšalno spomnim, zlasti, če je imel še koga zraven, kar velja tako za rokomet kot za nogomet, praksa, za katero se Televizija Slovenija nikakor ni znala (v fuzbalu) zares odločiti in stati za njo, kar je gotovo, ne pa izključno povezano tudi s tem, da si ni lahko zagotoviti stalnega angažmaja (izjema je, žal, Branko Zupan). Milovanovič se je dobro znašel, ujel in povezal, bodisi z Urošem Šerbcem ali Zlatkom Zahovićem.

    Če je Drago Ćosić, večno nehvaležna primerjava iz Hrvaške, znal prenesti stil še romantičnih devetdesetih v digitalno vsi-vemo-in-vidimo-vse dobo ter postal tata-mata komentiranja, ki ga oponašajo glasovno številni novinarski kolegi tudi na naših novinarskih tribunah, se je Milovanoviču tu nekje vmes zalomilo. Nekje ni šel naprej. Ni edini. Niti ni sam kriv. Ni se drastično spremenil, “pohitril” samo fuzbal. Tudi novinarstvo se je, tudi komentiranje, čeprav to morda še najmanj.

    Najbrž je nacionalko zlomilo tudi to, da se je liga prvakov preselila in ker nacionalka nikoli zares ni vedela, kaj narediti s slovenskim prvenstvom, sploh ob tem ko so se selila prvenstva in tudi tekme slovenske reprezentance. Kar je manjkalo, je kontinuiteta. Predanost, borba, “naš projekt”. Zato je toliko večji pečat Milovanovič (lahko) pustil v rokometu. A razlika med rokometom in nogometom je ravno ta, da je – pa tole je izključno laična, kavč ocena – rokomet (p)ostal tam, kjer je bil, še vedno konfuzen, drugačen šport, nogomet pa gre nezadržno naprej. Vedno. Saj je VAR kolobocija, ampak takšne kolobocije, kot so zavese in sodniki, ki sodijo tako, da nihče ne ve, kako dolg je lahko napad… Ta del je Ivu Milovanoviču, ki je, kolikor sem sam imel izkušenj, zagnano in doživeto jemal naš poklic, vseeno zelo uspel. Rokomet je bil njegov.

    Šel je v zgodovino, težava je samo ta, da je vmes postal zgodovina, še preden bi se zares umaknil. Podobno kot ima Stare težave s tem, da postaja prepogosto karikatura lastnih izjav.

    Čeprav pišem o stanovskih kolegih, kar je zelo nehvaležno početje, verjemite, pišem tole zato, ker še vedno verjamem v inštitut javne televizije in ker mislim, da bi morala nacionalka postavljati najvišje standarde. Biti vzor, vodilo, preverba, nivo.

    Tole pa pišem tudi zato, ker bomo, kot mi je napisala stanovska kolegica, vsi enkrat stari in nas bo čas morda prehitel in se bomo mučili. Težava je samo v tem, da bi Ivo Milovanovič – in najbrž še bo – lahko (še) kaj dal ravno zato, ker je s srcem pri stvari, ker je zagnan in ker ga stvar res zanima. Človeku je mar. Zelo. Dovolj, da bo to najbrž počel še v pokoju in dajal nasvete kot mentor mlajšim kolegom, vlogo, ki jo na Sportklubu že opravlja. Sam sem bil včasih morda preveč neusmiljen kritik, predvsem pa ni bil nikoli težava Milovanovič, njegov stil, še manj čas, ki mu pripada. Ključne so odločitve – kot je bila tista, spustiti Tanjo Gobec na Odmeve, a ko jo vidimo zdaj, je to bil res dober career move -, ki jih sprejemajo uredniki. Kdo bo komentiral finale svetovnega prvenstva, ne more biti fiks odločitev, ki jo sprejmeš štiri leta vnaprej, se delaš, da popolnoma zaupaš komentatorju, nato pa presenečen, ampak zelo skrit, tih, umaknjen od javnosti (na javni televiziji) začuden gledaš, da ljudje nimajo nujno tako radi tvoje izbire in tvojih ljudi. S tem ima nacionalka težava. S tem, da za vsako ceno vztraja in se ne prilagodi času in prostoru. 

    Sploh pa je bila večna težava – in še vedno je -, da se Televizija Slovenija ne odloči za komentatorja/novinarja, ki bi izključno pokrival nogomet. Seveda je povezano s pravicami, denarjem, nenazadnje kadrovsko politiko, ampak vseeno. Nogometa je toliko, da joj. Milovanovič se je z leti bolj udobno počutil v rokometu, čeprav je Gregor Peternel pokazal svež, dostopen pristop. Urban Laurenčič se ne more približati temu, kar daje gledalcem, doživeto, tudi mestoma navijaško, ko se loti alpskega smučanja. Podobno velja za Tomaža Hudomalja. Andrej Stare je dolga leta sam komentiral atletiko in se stežka ujame s Petrom Kavčičem, vse boljši Aleš Potočnik in David Jakopič pa dobita premalo resnih, pravih priložnosti, kot je bila slovenska reprezentanca, kjer smo si najbolj zapomnili Anžeta Bašlja in njegove derbije tretjih polčasov s Srečkom Katancem.

    Nogometa se ne da delati na pol. To je poanta že, ko pišeš o njem, še težje pa je, ko te posluša toliko ljudi. Vmes je prišla era novih, mladih gledalcev, ki vedo več od komentatorja. Včasih ni bilo tako, vsaj ne, ko sta v devetdesetih komentirala Stare in Milovanovič, ko sem fuzbal začel spremljati (in igrati) tudi sam. Idealno je najti ravnovesje med flodranjem podatkov in razumevanjem, branjem ter zlasti občudovanjem te lepe igre. Nič hudega, če tega ne zmore samo ena oseba. Zato sta lahko tudi dve, kar se je večkrat izkazalo za dobro varianto, pa se redkokdo zanjo odloča. Kaj šele, da bi, kot Nemci, slišali žensko, ki bi komentirala tekmo, glede nato, da Saša Jerković še vedno misli, kot je izjavil takoj na samem začetku prvenstva, da dame le pomotoma preklopijo na fuzbal in jim je treba pojasnjevati, zakaj naj bi moški štiri leta čakali na ta dan. 

    Fuzbal je že v devetdesetih seveda bil velika, glomazna igra, ampak ne pozabimo, šele leta 1998 je na mundialu začelo sodelovati 32 reprezentanc, liga prvakov je bila samo ob sredah, sodniških dodatkov še ni bilo, kaj šele kakšni heat mapi, posest žoge je počasi prihajala v modo, da o tehnologiji na golovi črte, VAR-u, sodniki za golom sploh ne govorimo. Kaj šele o poslovni plati. Vse to je zasukalo nogomet in ga predrugačilo ter gledalce skupaj z njim. Doživetje, čustva so pa ostala enaka.

    Nogomet je še vedno šport, kjer ne moreš posneti s telefonom ključnega dogodka. Razen penala ali prostega strela, prekinitve. Če že, se ti userje. Recimo škarjice Garetha Balea. Nogomet ravno zaradi svoje nepredvidljivosti ostaja to, kar je in to je tudi glavna polemika glede VAR tehnologija. Ni veliko športov, kjer bi ura prosto tekla. In ravno to je bil svojevrstni čar Iva Milovanoviča. Da je govoril »po moji uri«. Nogomet ima eno uro. In bila so leta, hej, celo desetletje, ko je bila ta ura na Milovanovičevi roki.

    Ker so bili pač drugi časi. Ki jih že doooolgo ni več, kar je pokazal gost Marko Cirman v studiu, ko je z dinamičnim, svežim, navihanim, eksaktnim pristopom povsem zasenčil Branka Zupana, ki lahko še tako dobro pove strokovno stvar na laičen način, kot zanj besedo zastavi športno uredništvo, vendar to hkrati pove tako duhamorno, brez barve, vonja in okusa, bež, mlačno, vanilija, da te mine. In hkrati tudi Jerković skuša delati razvedrilo iz fuzbala, ki je največji žur na svetu že sam po sebi. Nogomet ni torkova križanka ali sobotni kviz. Preprosto ni. Ne rabi pretvarjanja. Ne rabi štosov. Ne rabi komičnih elementov. Ne rabiš opic, ki napovedujejo rezultat, kot je hitro ugotovil tudi Pro Plus, ko se je loteval lige prvakov in je raje opustil studijski del, na žalost, škodo nogometnega miljeja v Sloveniji, ki tako izgubi možnost predragocenih minut za medijsko opismenjevanje nogometnih akterjev.

    Še vedno namreč ni naravno, da se na televiziji sproščeno, a učinkovito pogovarjajo o fuzbalu tisti, ki so ga igrali in mu dali vsaj toliko, kot je fuzbal dal njim. In se še vedno poraja kliše, da so fuzbalerji – zabiti. Niso. Ne vsi. Ne vsepovprek. O fuzbalu se da pogovarjati na nivoju. Rožman, Kosič, Kek, Milanič, Dabanović, Ačimović, Zahović, celo Katanec. In še ogromno tistih, ki redkeje prideje na vrsto. 

    Košarko so slovenske televizije bolje in lažje poštekale. Fuzbal je šel naprej, fuzbal nikogar ne počaka, to je bil njegov vstop, lekcija ob prehodu v 21. stoletje. Ravno zato, ker ga imamo radi, pa pišem(o) o njem, tudi kritično, ker si želimo več in bolje. Ker se težko strinjaš, da ima Slovenija velika pričakovanja, da bi se uvrstila na razširjeno evropsko prvenstvo. A to je že tema sama zase. Fuzbal te bo, če ga boš delal rutinsko, sploh na mundialu vedno presenetil in prehitel in nadriblal. Boljši bo. Vse boljši. Nima reklam. Teče. Zijamo v (t)isto žogo. In uživamo. Na tekmi Španije in Portugalske žal nismo kot bi lahko, vsaj zase lahko tako rečem. Vendar vseeno si, ravno zaradi kritik, Ivo Milovanovič tudi zasluži vse pohvale za to, da je, vsaj tega novinarja, ki to piše, pomagal navdušiti za spremljanje fuzbala. Čeprav je tako ali tako najboljše in edino pravo spremljanje fuzbala tisto v živo.

    Ker soustvarjam že tri leta podcast o slovenskem nogometu, pa si najbolj želim, in to je poanta tega teksta, da bo Televizija Slovenija zares dojela tudi domači nogomet, ker se tam, ko gre za nas, največ začne. Da ga ne bo porivala med biatlon in jadranje. Da bo vedela, kaj ima. Vmes je namreč prišla konkurenca, ki je imela svoje pluse in minuse, marsikaj je tudi stvar okusa, ampak Tomaž Lukač, brata Obrez, studijski del Roka Tamšeta, Nataše Gavranić in Tomaža Klemenčiča so prinesli nov, drugačen, dinamičen pristop. Duh časa. Ki se ga ne da ignorirati. Gledalci namreč slišijo in doživijo vse to. Kot so leta poslušali tudi Iva Milovanoviča. Zdaj ko pa preklopijo k sosedom, kaj šele, če pokukajo v Anglijo ali ZDA, pa vidijo, kakšen nivo je tam. Ali če preklopijo na domači Dirki po Sloveniji na Eurosport in lahko vidijo, kako se komentira tam. Pa se Televizija Slovenija izjemno trudi in ima najbrž najbolj zagnano ekipo ravno v kolesarstvu.

    Če Milovanoviču najdejo kakega sogovornika, s katerim bi se ujela, bi lahko slovenskemu novinarstvu, tudi nogometu, še kaj dal. Predvsem pa bi si, ne glede nato, da se v marsičem ne ujamemo, zaslužil toplo, ganljivo in spoštljivo slovo. Ne tako, da je tesnobno. Ampak slovesno. Po njegovi uri. 

  • Razguzili

    Razguzili

    [wp-review id=””]

    Kaka jajca. Kaka generacija. Kaki dis. Kako pišmevuhovstvo. Kako kratkohlačkanje. In kaki vajb. In kako bagrasti boki napaljenega folka. O, ta folk. Ta folk je najprej statiral za mogoče novi kip Vlaste Tihec. Ko pa je špil ravno ratal najboljši, malo pred koncem enournega nastopa, seveda brez bisa, ker fakju pa bis, ker ne se betlat z mano, se je pa folk razguzil. Rok u zr’k. Folk, kjer če si rojen pred letom 1998, nezadržno izstopaš. Ampak v bistvu ne. Ker ne moreš. Ker to je dis trap. To je razguzenje. To je Kamnik. To je Matter.

    Pa pravijo, no, kaj bi tretja oseba, pravimo, kako so ti, tamladi, nova generacija, kaj pa oni vejo, kaj je old school, pa da buljijo samo v telefone in snepajo. Niso ouđi, oni so ajđi. Heštegni me. Ne, ne. Ne moreš heštegnit Matter. Oni heštegnejo tebe. Tvoja mami, stari, roba, safari. »Ti nimaš šans, jaz sem intelektualc!« Bam! Dras! Dunk!

    Matter je najboljši v tem, da(t) rapa mimo in okoli tebe. Trojček je prišel na oder približno tako kot če moraš v McDrive not, ker se ti ne da čakat v vrsti. Kar je, da ne bo felerja, hud kompliment. Dacho, Tunja in Levanael, tipi iz Stripa, so prišli na oder iz backa, pa bi lahko gladko prišli tudi iz publike. Batman, dragi moji, je tudi Bruce Wayne, ne? No? Kaj pol zijate? Prideš, odrepaš, klizneš. Jo! Dacho se je zabrisal v ksihte in repal vanje, samo ni rimal niti zanje, niti za sanje. Matter je, sploh če imaš hudo dolg dan, na koncu večera tako dober trash, da začneš nevede migat. Še spiješ malo manj. Vpijaš, ne piješ. Ker skušaš sledit, kaj sta Tunja in Dacho izpljuvala. Zvok je bil čisto okej, mogoče se je podpičjem Tunje dalo slediti malo lažje, a je zato Dacho svoje rimanje žrtvoval na račun šusiranja. Ra-ta-ta besedkasto vijuganje. 

    Matter ne komunicira kaj dosti s publiko. Dol visi. Raje z varnostniki. »Ej, a se kle lohk kadi? Roke gor za čikeeee!« Na koncu so zinili »Hvala, Maribor«, potem ko so povedali vse o – »tvoji mami«. Matter je praznik slovenščine, čeprav bi šli puristi po mitraljezko. Dizldorf je najbolj zažgal, forza 50 odtenkov zlate in Sophii Loren na čast. Saj nič hudega, če ni jasno vam ama niti malo. Ni pomembno.

    Še to. Nekaj tako posebnega je na Udarniku. Udarnik te, kakorkoli že se pripraviš in misliš, e, ne boš me, ne danes, no, Udarnik te vedno nabriše in nadribla. Pa saj. To je njegov čar. Da misliš, da si dasa, da veš točno, kaj in kako, pa veš en kurac. Itak prideš vedno prej. »E, vemo, vemo,« je Miha K. zinil, ko sem mu na vprašanje, ej, kak je, odgovoril, ej, zamujate. Ni bilo dvajset minut, bilo je pol ure, ampak nima smisla pizdovakat. Nima. Prvič, ne pomaga, drugič, ni lahko spraviti folka noter. Niti če napišeš, kdaj se bo špil začel. Moralo bi se ob desetih, začelo se je ob enajstih.

    Ampak ravno v tem je fora. Ne podpiram zamud, niti malo, navzlic videzu, tekstom in zlasti napakam v tekstih, sem dejansko redoljuben, ampak saj tu ne gre zame. V bistvu ne gre za nikogar. Taki večeri ti pomagajo, da si v tisti iber temi, ko kelnarca – Udarnik ima najnižje, ampak tudi najbolj prijazne, gibčne in rim sposobne pupe, – sveti s telefonom, da vidiš, kolko in kaj, no, v tisti temi se lahko povsem porazgubiš, odklopiš in odlomiš. Z Matter, ki jim je sledila zagrebška škvadra High5, samo, jebiga, škoda za zamudo, pa se sploh lahko odlimaš za eno dobro, pravo, odlomljeno uro. Odlom. Pa mulke, ki se razguzijo. Prebihtna baghra. Pa mularija sploh ni buljila v telefone. Ampak na oder. (T)rapajo mimo tebe, ne zate. Ne štekaš nič, ker nastreljajo toliko nadrealizma, neologizmov in beatov. Ampak včasih je ravno to tisto, kar nujno nucaš. Hvala, ajde!

    Bis. Kapo dol za reeeees fajn hladne, četudi ne najbolj poceni piksne pira. Pa pohvale za led, Udarnik. In hvala blagajničarki. Nikoli še nobena ni tako lepo gledala moje osebne. Jo!

  • Recenzija vseh recenzij

    Recenzija vseh recenzij

    [wp-review id=””]

    To je recenzija vseh recenzij. To. Je. Recenzija. Vseh. Recenzij. Najboljša. Največja. Najjača. Naj-ta-naj. Ja. Najboljša. Zakaj? Kaj zakaj? Je. Pika. Še enkrat ponovimo: to je recenzija vseh recenzij. Zdaj pa vi. Ste? Res? Evo, gremo. To. Je. Recenzija. Vseh. Recenzij.

    Ni dvoma, da je to recenzija vseh recenzij. Dvoma ni. Niti ga ne more biti. Pa kaki dvom, lepo vas prosim. Ste smešni? Če pa sta to onadva. Ja, onadva. Gumpca, dripca, droljka, talenta, jebivetra, ljigavca, prepotentneža, lepotca, onaniranca, igralca, mladeniča, borca, čustovovalca, intelektualca, kulturnika, umetnika, popisovalca, trotlziherja. In, ja, heroja. Od četrtka dalje tipa, ki jima daš ti roko. Ne onadva tebi. Onadva dasta tebi možnost dotakniti se herojsko neodvisnih nominirancev. Vito Weis in Uroš Kaurin. Uroš Kaurin in Vito Weis. Heroja? Absolutno, zagotovo, itak, walda, seveda, pa jasno, kakopak, oh-in-sploh. Tipa, ki sta spravila svoja pimpeka na Borštnikovo srečanje. Tipa, ki sta tako polna sama sebe, da lahko pridevnike naredita tudi z lulijem.

    Jaz, jaz, jaz, jaz. Jaz. Pa še malo: jaz. Evo pa še enega prilimam: jaz. Seveda živimo v času jaz-a. Ampak Weis in Kaurin, Kaurin in Weis, ki sta stranski vlogi glavne vloge svojih življenj, iz svojih jaz-ov delata svinjsko dobro kariero. Tako dobro kariero, da ni scen ali kostumov, ki bi lahko sledili predstavi vseh predstav v recenziji vseh recenzij. Tipa sta tako freh, da ti ne samo onadva prodata karto. Ne, ne. Še račun ti izstavita, povrhu nesramno oblečena. Kar seveda nista dolgo, ker ni cote, kreatorja, firme, ki bi lahko oblekla igralca vseh igralcev.

    Heroj 2.1 je tretji del nanizanke, ki presega vse, kar je in bo posnel Netflix. Netflix tega ne zmore. Nima šans. Netflix ti ne pride z jajci tako blizu. Eh. In Heroj 2.1 je predstava, ki dokončno ve, da je tako dobra, da se lahko sama hvali. Tako prefrigano in prebrisano in prenaduvano, da sama sebi da bis. Ja, bis. Ne vem za Heroj 1.0 in 2.0, ampak bis v Heroj 2.1 je tako nepoboljšljivo megalomanski, da je že bis predstava v predstavi. Nenazadnje, pubeca tako svobodnjaško freestylata in se dobacivata, da si lahko Weis privošči, izživi, nadgradi Mela Gibsona v Breaveheartu. E, dragi moji, Pogumno srce in to. To. Njun bis, njun sklepni štikl, giga-hit, presega rock zvedništvo.

    Ampak najboljše pri Heroj 2.1 ni to, da pokažeta, naga, golojajčna, kako ponosna diplomiranca AGRFT-ja sta. Ko listata po diplomski in bereta, tudi na ukaz publike, poljubne odlomke, kjer pokažeta, da papir prenese res vse. Še več kot oči. Najboljše pri Heroj 2.1. niti ni to, da se igrata, kot v peskovniku, daj-zdaj-pa-jaz, mami-poglej-mene, ko postane človeško telo skozi eno besedo (jaz) naboljši možen slovar na dveh nogah. Niti ni v šovu, ker to je šov, Heroj 2.1 to, da manipulirata preko vseh dovoljenih meja z gledalcem tako z monologom vseh dialogov kot dialogom vseh dialogov in lučmi vseh luči, tako naštancata in naštartata gledalca, da postanemo še vsi mi jebene didaskalije. Niti ni daleč najboljši Heroj 2.1 v tem, da uspe iz totalnega smeha Intimni oder preleviti v otroško posteljo, kjer ati bere bizarno pravljico – koga drugega kot – Oscarja Wildea, kjer Uroš Kaurin potoči takšne solze, z gledanjem v reflektor, s prsti, namazanimi z mentolovo zobno pasto, da smo vsi njegova hčer…

    Ne. Najboljše pri Heroj 2.1 je bila herojska zakuska. Vegetlasta. Mmmm, kaj pa čičerika, pa falafli, pa ovi kruhki pa humus. Mmmm. Okej, okej. Ne, ne. Hec na stran. Kar je res najboljše pri Heroj 2.1, predstavi, ki faše oceno šest od pet, je to, da Weis in Kaurin, Kaurin in Weis, na sobotni večer pokažeta, koliko ti lahko da teater, razpon, diapazon čustev, diplom, luči, petja in vsega, kar ti pač da akademija, in da na sobotni večer nočeš, da se tole konča, ker se skoraj nikoli ne konča, ker sta pubeca posnela madafaking trailer – ja, trailer – za svojo predstavo vseh predstav in tako pokazala, dokazala in nakazala, da je gledališče lahko najbolj dostopna, izi, razumljiva, preprosta, smešna, sporočilna, nezatežena, goloprsna, zlasana, nostalgična in prekleto, prekleto, prekleto pridevnikov polna dogodivščina, zaradi katere poštekaš, kaj vse je lahko teater. Ker to ni neodvisna scena. Eh. Dajte no. To je čisto fiksanje. To je najbolj odvisna scena na planetu. Ker Kaurin in Weis igrata več kot le sama sebe. Igrata najboljšo verzijo sebe. Iz sebe izlijeta vse, od prve predstave, živalskih vlog (dobesedno živalskih vlog) in maminega zatajevanja (ma kaki Cankar, Kaurina je zatajila lasta mater, kaka kava, leeeepo vas prosim), od garanja, želja, pisanja pa vse do Borštnika, kamor sta pripimkala s svojimi nadtalentirami, nadsamozavestnimi, naduvanimi pimpeki.

    Heroj 2.1 je v recenziji vseh recenzij predstava vseh predstav za izkušnjo vseh izkušenj. Sploh pa v GT22, ki ima, vem, dolgo me ni bilo, se bom potrudil, da bom hodil več, nove zice, take iz, ugibam, učiteljske zbornice. Ker za to je šlo. Kot je rekel, če se dobro spomnim, Goran Hrvaćanin, ko je odgovarjal, zakaj ni šel na sprejemce na AGRFT: ker bi moral igrati tam jogurt. E, vidite. Finta je, da Weis in Kaurin, Kaurin in Weis, gladko igrata jogurt. Edino, kar nujno rabita, je kaki mastno zašiljen, nevarno ošpičen, prepotentno nagačen, sluzasto naduvan pridevnik. Samo to. Vito Weis in Uroš Kaurin sta pridevnika vseh pridevnikov. Pimpkasta heroja. Če mene vprašate, bi se Ignacij Borštnik gladko slekel, naredil enega krožnega, v smeri urinega kazalca, s svojim pimpekom in se zadrl: »Jaaaaaaaaaz!«

    Bis. Ampak resno: falafli in resno polsladko špricer vino iz Kungote….? Najboljša zakuska, ono, sploh. 

  • Amfiteatrične muzike

    Amfiteatrične muzike

    [wp-review id=””]

    Pokajo ti strune. Jezi te kapodaster. In tremo imaš. Tudi taki koncerti se morajo zgoditi. Ampak če se ti taki koncert, kjer te nenehno zafrkava kapodaster in kjer te povrhu konkretno zdeluje trema od vseh placov na svetu na tvoji gimnaziji, kamor moraš v ponedeljek naprej gulit klopi, kjer se ti razštela kitara in kjer vate bolšči skoraj 200 ljudi, pa preguraš, pretumbaš in preživiš… Je pred tabo lahko še prav vse. In pred Zalo Kralj je točno to: prav vse.

    Zala Kralj je postala nekje, nekako resno ime z resnim hitom. In punca, od katere čakaš, kaj bo. Njena glasba je kot koledar, kjer z vsakim odtrganim listom pogledaš za hip malo nazaj, a te bolj zanima, kaj šele bo. Pa je dijakinja četrtega letnika, kar je pri nas še vedno razumljeno kot hudo, hudo mlado, zeleno, neizbrušeno, neuko, marsikje pa neupravičeno tudi nezrelo in podobno. Pa tudi če si nezrel in odložiš kitaro na stol, ne preveriš, če je uglašena, ko se lotiš igranja… Je čar prav v tem. Nekje je pač treba začeti.

    No in ne: Zala ni začela v soboto, 3. februarja 2018, v Amfiteatru II. gimnazije Maribor. Ne, dovolj smo popisali že o tem, kako je prišla na Val 202, pa kako je očarala na festivalu FAK v Udarniku, imela solo špil v KMŠ Pisarni in zdaj, na koncu, dočakala še proper samostojni špil v konkretnem prostoru. Doma, kot se je recimo temu izrazila sama. A včasih je ravno doma najtežje. Tudi če je to zadnji koncert mini turneje v tvojem mestu.

    Ne da bi jo kdorkoli napovedal, je pristopicala na oder. Sama. Osamljena kot zvezdni utrinek. Dobro, saj je bila edina nastopajoča, napoved bi ji v tem oziru samo malo olajšala splošno slovensko vzdušje, kjer noben ne ve, kdaj bi točno naj človek zaploskal (tokrat ni nihče); povrhu smo vsi v dvorani dobili zloženko z besedili, ki bi ji še lažje sledili, če bi bil zabeležen vrstni red skladb. Ampak to je še najmanj pomembno pri vsem skupaj. Čar Zale Kralj je, da na oder pristopiclja, prišeta, pripiha. Kot rahel piš. Zaziblje se. Rekla ni prav nič, se niti predstavila, nula. Nič narobe, prav nič. Takšna je, takšna, upamo, tudi bo. Čim dlje, čim bolj. Vzela je kitaro, se sklonila k mikrofonu in začela. Manjkal je še samo kakšen maček, ki bi se ji bil plazil okrog nog.

    Kmalu zatem, po prvi skladbi, ko je huronski aplavz prebil tisto najhujšo tremo, je povedala, da bo igrala izključno avtorske skladbe, kar je ultimativna zmaga pri teh letih, in na koncu še ena priredba, ki da jo bomo vsi prepoznali; no, izkazalo se je, da se ni odločila za Wicked Game (Chris Isaak), temveč med starostno mešanim občinstvom Havano (Camila Cabello), kar pa sploh ni bilo največje presenečenje, vendar do tega pridemo na koncu.

    Zala Kralj je tista punca, ki si s kitaro pomaga spesniti svoje občutke. Pika. Sama sicer poudarja, da bi rada še izboljšala igranje kitare, vendar na poti do prvenca je prav njeno konstantno brenkanje in predenje po strunah njena tipična lastnost. Čeprav morda sčasoma komadi postanejo podobni, se ravno v tem lahko ločijo sporočila komadov, ki so še kako bistvena. Zato je bila odločitev, da nam ponudi zloženko, briljantna. Zala ni punca, ki zna samo pet, temveč punca, ki zna povrhu še povedat. »Čeprav se me bolj malo razume, ker imam takšno izgovarjavo… Morda še boljše,« se je pošalila.

    No, vic je v tem, da sta Zali Kralj vsaj dve. Prva je tista, ki poje v angleščini in čeprav ima v Empty Clouds in še bolj v Don’t resen hit, je tista druga Zala, ki poje v materinščini, tista z največjim potencialom. Tako je bilo, je in bo. Ne da bi prerekovali ali pokroviteljsko dajali nasvete. Daleč od tega, ravno nasprotno. Toda skladbe Valovi, Kakor veter, Bela klop ji dajejo tisto posebnost, ki se jo izjemno išče in še težje najde na naši sceni. Sploh Kakor veter je najbolj zrela, najbolj dodelana in najbolj sporočilna skladba, še bolj kot Valovi (te je sicer spisal Gašper Šantl). Zakaj? Zato, ker se razgrne pred nami, ker se da slediti in ker tega nihče ne počne.

    Za čisto pravi solo špil, še vedno največji možen izziv, kar je to vsekakor bil, je bil njen vokal ravno prav tresoč, da smo čutili, kako imamo pred seboj punco, ki je še tako zelo na začetku, vendar se je vse lažje predajala sebi, svojemu svetu in nas sproti vabila vanj. In to ravno takrat, ko jo je jezila kitara. Na začetku pač moraš imeti klump kitaro, pa ne pravimo, da ima klump kitaro. Sploh ne. So pa kitare in so kapodastri, ki ne gredo nikakor skupaj, ker posamezne strune, bodisi višje bodisi nižje, potem ne zazvenijo oziroma delajo plk-plk-plk. Kar gre skozi, če si pomagaš s celimi akordi, ne pa s prstki, s katerimi prede Zala Kralj. Nič zato. Če že, je bila bolj moteča kitara proti koncu, saj se je že pošteno razglasila, razštelala, vendar to mlade pevke ni vrglo iz tira. Niti malo.

    Predala se je bistvu svojih komadov. Pesmi o razlikah, približevanju, oddaljevanju, odnosih. Zala Kralj poje o tistem, o čemer naj bi peli najstniki, dijaki, mladostniki. Ljubezen, ki spoznava sočloveka, sebe in svet, kot pravi skladba L’ete En Rose. Vendar je hkrati razlika ta, da bo Zala Kralj širše in vneto občinstvo najbrž precej lažje in bolj uspešno našla v materinščini, v kateri je neprekosljiva, saj spomni na najbolj žlahtne čase slovenskega kantavtorstva. Če bo nadaljevala po tej, najbrž precej težji poti, bo dvakrat bolj nagrajena.

    In ko je po kakih 40 minutah končala z akustičnim delom koncerta, se je zdelo, da bo dočakala to, kar je Bob Dylan v Newportu, ko je drugi dan vzel v roke električno kitaro in se je narodu, kritikom in Dylanu samemu naposled spipalo. Težko si pripravljen na kaj takega. Na takšen eksperimentalen šus. Ampak hvala bogu! Gašper Šantl je prinesel domala na oder eksperimentalni laboratorij, novodobni tip kitarista, ki solira skozi računalnik in ne Marshallov ferš. Pomagalo je, da je na oder prišel sfingasto, z živalsko glavo, kot tujek, kar nenazadnje njuna verzija Valovov tudi je. Vendar dela. Zelo dela. Morda sta se edino v pritiskanju tipk, gumbov in strun preveč oddaljila od občinstva in je dodatek postal nov koncert, do katerega pa smo težje dostopali, saj se je zlasti Zala Kralj zatekla k mikrofonu in povsem izgubila stik z občinstvom. Nič hudega, samo po treh komadih smo bili bolj priča javnim vajam, hkrati pa dobili uvid v moderen kreativni proces.

    Kar ne pomeni, da Gašper in Zala skupaj nimata takšne kemije, kot jo ima Zala sama. Eh. Niti malo. Sta bila na momente to, kar sta Jack Antonoff, najbolj zaželen producent ta hip, in denimo Lorde, ko sta na SNL predstavila Liability. Dvojni program bo dobrodošel zlasti, če bosta oba našla najprej svoj glasbeni jezik in svet, v katerem je Zala samostojno že izredno suverena in potrebuje le kilometrino, ki jo vse bolj dobiva in ni težko videti, zakaj. Ker je tako redko, da nekdo stiša prostor s komadom v slovenščini in ob praskanju na kitaro. Prav to je največ, kar ponuja Zala Kralj. Muzike. Zato bi takih koncertov, kjer vidimo nekoga, ki se bori in hkrati vidimo napredek, še čim več. Potreben je predvsem pogum. In ta uvodna trojka bo gladko petka. Kmalu. Verjamemo. 

    Bis. Dobrohoten nasvet izvajalki, še bolj pa tehnikom, naj drugič ne polagajo kitaro na stol (raje na stojalo), preverijo uglasitev (sploh ob uporabi kapodastra) in morda kitari dodajo kakšen efekt, da ne bo tako suha. Sicer pa se je »amfič« izkazal za več kot primeren prostor. Tudi zaradi luči.

  • Nalezljivo!

    Nalezljivo!

    [wp-review id=””]

    Tole ni recenzija špila. Če bi bila, bi bila najslabša recenzija sploh. Ne, joj, bog ne daj, ne zavoljo odličnih nastopajočih, dinamičnega prostora, neutrudne mucke, kamina na tvju, zaljubljene najstnice na oknu. Celo ne zaradi kelnarja, ki je zabrisal pet pirov na tla oziroma, glede na ceno, svoje štiri ure dela. Temveč zato, ker smo, po svoje celo hvala bogu, zamudili na špil. Hvala bogu zato, ker se je končno nekaj začelo relativno točno.

    Ne moreš resno recenzirat špila, če dobiš sms. Da je to zadnji komad. Na wc. V sosednjem lokalu. Ampak bis, dva, tri komade, je dovolj prijel, zazibal, trofil. In pokazal. Da je skupina Infected upravičeno pobasala vse tiste nagrade, ki jih je. Vnovčila jih je bolj v svoj prid kot CV. In prišla v prostor, kjer moraš znat špilat. Pri akustiki natega, izmikanja in cincanja pač ni. Si ali nisi. Sploh pa… Katja Zinrajh je frontwomanka, ki drži ritem, štimungo, melodijo in žur. Brada do tal.

    Pa se je našel. Končno! Plac, kjer sem se prvič počutil… No, ne ravno prestaro. Vsekakor pa plac, kjer opazujem, spoznavam in vpijam nekaj, recimo temu, novega. Pisarna KMŠ-ja v Vetrinjski v Mariboru, mikrokozmos mariborske kulture. Pisarna se je umestila sicer precej blizu programsko precej sorodnemu Wetrinskemu, vendar zapolnila prostor, ki ga je, najbrž, delno zapustil tudi McDonald’s, da Udarnika seveda posebej niti ne pogrevam.

    Vesel sem bil, da smo končno na en špil zamudili, čeprav je to neodgovorno in neresno. Vendar ko bi le tako bilo vedno! Ko sem šel, okrog devete, ko je bil špil Infected napovedan, mimo Pisarne, je piarovka Rebeka na vprašanje, kdaj bodo začeli, odgovorila, direktno, kot pač zna, da čez kakih deset minut, a da bodo res načeloma točni. Bravo! Ker se človek na Poštni vedno zadrži na predzadnjem pivu, sploh po novem letu, ko mesto pokaže, kako živahno je (še bolj sta za ta test, koliko žejno, žurersko in žingavo je kako mesto, lakmusov rizla papir november in februar), smo, kot že zapisano, zamudili. Prišli na zadnji komad. Genau. Da ti je žal. In da boš naslednjič res točen. Le da upaš, da v pravi plac.

    Čeprav ima Pisarna preko prsta kakih 20 kvadatranih metrov (in svoj wc, ha!), pa sem najbrž s kvadraturo kroga precej radodaren, se da izpeljati koncert še v tako majhnem prostoru. In to so, če ni ravno nabito do grla, najboljši prostori. Fenomenalen je bil denimo tradicionalni decembrski koncert v Living Roomu ali pa seveda vsi tisti nepozabni dogodki, ki jih na novo obuja neumorni Stolp 3. Manjše je, boljše je!

    Pisarna je resnično majhen prostor, ki ga še bolj pomanjšajo majhne, lične, (pre)nizke mizice, ene tistih, h katerim dodaš na videz lepše stole kot na »orit« (otip). Ampak nič hudega. Starostna struktura je bila, za tak prvi petkov večer leta, vrhunska. Mi smo konkretno dvigovali povprečje pri komaj nekaj čez 30, kar je top. Res. Sama mularija. Pili kaj veliko niso, kar pri ceni piva – 3,60 evra za mali pale ale, najsi bo še tako dober, je res pregrešno (pre)več – seveda ne čudi, ampak se zato niso imeli nič manj fajn. Ravno nasprotno, četudi to ni bil z glavo na zabavo tip dogodka.

    Ne, to je dogodek, ki ga morajo nujno soustvariti tudi ravno taki obiskovalci, kar je v času, ko se dogodek ni zgodil, če nima dovolj lajkov, zajebana stvar (sicer je Pisarna ažurno dodala na svoj fb galerijo, kar je pohvalno). V tem oziru je uspelo ekipi Pisarne, ki ima pod sicer vedno na novo nagruntanem, a izvirnem imenu lokala nekoliko nerodno uvožen slogan »cofee, connect, create«, ki še enkrat več kaže, koliko več truda je treba vložiti v materinščini. Pisarna je tip lokala, vsaj kadarkoli grem čez dan mimo, kjer so tisti z jabučki in, še bolj, polnilčki kakopak zelo zaželeni. Vsekakor bolj kot drugod. In to je Maribor, kaj pa vem, najbrž res potreboval, še posebej na deficitarni lokaciji, kjer je še McDonald’s ocenil, da obstaja cenovna meja (navzgor), Udarnik pa takisto (navzdol). Glede nato, da je to periodična ulica klimatsko-urbanih sprememb, saj se odpirajo in zapirajo lokali (Cantante, ex-Podmornica), je Pisarna tam, kjer »mora« biti.

    Je najprej in predvsem lokal, kakršnega bi Rory Gilmore pokofetkala danes, če bi seveda bila protohipsterka. Pa nič proti hipsterjem, res ne. Prav je, da se je zgodil tako hip-kič lokal, kjer je v ospredju bolj kreativnost s kavo kot pivo s kreativnostjo. Edino, kar je res hipstersko tumač, vsaj za moj okus, kamin, ki se je vrtel na televiziji. Že umetni kamini, saj veste, oni, ki oddajajo le svetlobo, so rahlo narobe, to pa že skoraj preveč. Morda bi, glede na naravo večera, bilo bolje, če bi še kaj na tvju izvedeli o skupini, ki se je tako zelo pripravila, poakustila in potrudila, da je sploh v avtorskih slovenskih komadih pokazala, zakaj je zmagala na Droogstocku 2015 (ker sem bil predsednik žirije, lahko povem, da nam je bilo prav nerodno, ker so pobasali skoraj vse nagrade, a so resnično izstopali), Battle of the Bands 2016, Festival vizije 2016 in zakaj je ob Zinrajhovi glavna faca, motor, jedro, hruška banda basist Gašper Bračič.

    Presenetljivo je Pisarna za točno take akustične špile, ki so za ozvočiti še tolikanj bolj zajebani, skorajda idealna. Električne, pardon, distorzirane kitare bi najbrž povozile vse, kar je telesno, vokalno, miselno in zlasti čustveno ustvarjala Katja Zinrajh. Ne samo, da zna punca peti. Ona ne poje. Kar počne ona, je migetanje, čustovanje, zmagovanje. Ker glasbo čuti tako, da verjamemo njenemu tekstu, kar je TOLIKO lažje sprejeti, razumeti in vpiti v slovenščini. Zato sta komada Ironičen trenutek in Čustveni lonec tisto, kar te prej spravi naprej in samo upati je, da bo tudi skupina Infected, ki je imela nekaj nesreče le pri izbiri imena (če imaš angleško ime, poj v angleščini; v izogib ni slabo izbrati nevtralnega imena – po liku, mestu, dogodku, osebi -, čeprav seveda obstaja tudi Big Foot Mama), zmogla naprej in pokazala vse to čim širšemu krogu.

    Ampak najprej je dobro, če to pokažeš v takem prostoru, kot je Pisarna. Škoda le, da morda niso bile luči še bolj zatemnjene (okej, pravzaprav niso bile), saj bi bila glasba tolikanj bolj mistična in oprijemljiva. Ampak po drugi strani je upati, da bodo vztrajali in ponujali zlasti prostor tistim, ki jim sicer ostajjao le Scenafest, Špil liga, Droogstock itd., kjer težko v treh komadih pokažeš, kaj točno si. Zato je Pisarna dobrodošla za koncertni Maribor. Ker je ravno dovolj majhen, četudi po svoje velik, ker si praktično direktno pred ljudmi, povrhu (po)znanimi, ko je velika stvar ne imeti (preveč) treme. Pisarna je nekaj fint pokazala bližnjemu Wetrinskemu in se pravi čas lotila nadaljevanja koncertne zgodbe, ki v KMŠ-ju nikakor ni zaživela zares. Naslednja bo v Pisarni 19. januarja nastopila Zala Kralj. Upamo, da točno.

    Bis. Vse pohvale za točen začetek. Morda osebju ne bi škodilo malo manj prepotentnosti. Ta je sicer dobrodošla, če znaš metat pir flaše po luftu tako, da njih vsebina pristane v kozarcu. Sicer pa fajn plac. Še pridemo.

  • Talentiran(a), to(rej) sem!

    Talentiran(a), to(rej) sem!

    Nežno. Potihoma. Komaj slišno, skoraj mimobežno, na pol sramežljivo in na pol v-svojem-svetu odsotno, sredi božičnega koncerta, saj veste, od cukra do Mariah Carey, je pristopicljala na oder. Utišala je hrup spominov in sveta. Za seboj je vlekla kabel, priključen na talent, skrit v kitarske strune. Stopicljala je, kot da bi šla skozi čas. Sprehodila se je kot poezija Sylvie Plath. Sedla z izrazom Jane Eyre. Ali, bližje nam, kot potret Ivane Kobilce. Kot njen potret Mice Čop. Obraz, ki toliko pove, pa sploh ne govori. Sedla je. S povsem poravnanimi nogami. Lasje so ji padali točno tako, kot ji je padalo ogrinjalo. »Em… Pardon…« je nekaj kakor šepnila, ko je krenila drugače, kot je zastavila. Tako plaho, tako nehote, tako tankočutno. Nato je prebrala strune. Ne ubrala. Prebrala jih je. Skupaj s poezijo, ki v petju, podobnem pravljici za lahko noč in nasvetu za dobro jutor, ne utiša samo do šteng nabasanega amfiteatra. To je sicer, ja, primarno glasba. A je več kot to. Je talent, ki utiša čas, ustavi prostor. To je Zala Kralj.

    Ni me samo prilimalo na zic. Ne. To je trenutek, ko ugotoviš, da si sam v množici. Ko ne veš, če sploh slišiš lastno dihanje.Vdih še, ajde, kaj pa izdih? Prišla je, sedla, zapela in iz treh minut naredila tri minute, ko lahko prisluhneš sebi zato, ker si prisluhnil nekomu drugemu. Ne, to ni cuker. To je nadtalent. Zdaj vem, zakaj me je za to punco klical Andrej Karoli, ko jo je vabil na Val 202. In jo naposled tudi dobil. Hvala bogu. Da je Slovenija slišala, kar je resnično vredno slišati. Sam sem si izkušnjo raje prišparal za v živo, čeprav sem o tej punci, ki je najboljše po Tomažu Pengovu, slišal že dovolj. Z zadržkom, ker to so primerjave, ki te lahko povozijo. Poglejte samo Lorde. Šestnajstletna Novozelandkinja gre in napiše Royals, izda prvenec Pure Heroine in David Bowie, malo preden nas je bil zapustil, reče, da v njej sliši prihodnost glasbe. No pressure, piki.

    Daaaaleč od tega, da bi sam bil David Bowie. Je pa Zala Kralj naša Lorde. Vsaj. Pika. V približno treh minutah je naredila, za kar mnogo, mnogo, mnogo bolj izkušeni potrebujejo celotne koncerte, drugi kariere, tretji pa, naj se še tako trudijo, nikoli. Saj sem že lani pisal, da je na božičnem koncertu II. gimnazije Maribor toliko talenta, da tv talenti izpadejo kot plastična operacija nerešljive estetike medijske umetnosti.

    Povedano drugače, Zala Kralj je ne samo razlog, da berete ta tekst, temveč jih boste na Urbani.si poslej spet brali več. Ali pa kjerkoli. O tem nekdo mora pisati. O punci, dijakinji četrtega letnika, ki pač ima. Ne samo Tisto nekaj. Ne samo Talent. Ima zgodbo. In liriko. In aranžmaje. In oktave. In črno kitaro. Kdo ve, kje je vse ta punca pobasala talent, kje je vse to, kar valovi v njej, našla, nato skreirala in nato predstavila. V njeni glasbi se sliši vse od Joni Mitchell do Nece Falk. Od Leonarda Cohena do Tomaža Pengova. Od Lorde do Severe Gjurin. In to je samo njen vokal, s katerim se plahoma ovija v preveliki pulover kreativnosti, s katerim ogreje, upočasni in stiša ves ta hrup. Ker ima tako huronsko glasno liriko, da je ta oglušujoče tiha.

    »Je vse b’lo zaman? / Naivno pogledam vstran. Cela v belem, /upi da je to za zmeraj. // Znova k vrtnicam,/ ta vijolčnim in rdečim. Življenje je paleta barv, črno belo je za te, / ki ne upajo si daleč.« Še enkrat: življenje je paleta barv, črno belo je za te, ki ne upajo si daleč. Halo? Kje se to jemlje? Noro! Ni čudno, da se v refrenu sprašuje, če »sploh luna ve za morje, da vpliva na navade in valove«. To je mesečniški folk pop. Ko ti nosiš luno, v spominih, ne luna tebe. Zakaj pop? »Redkega nasmeha, a iskrenega odnosa do sveta. Cela v modrem, ker b’la bi ocean in morje.« Zala Kralj je, še preden je bila sploh zares mlada, dobila svoje Slovo od mladosti skozi Gašperja Šantla. Dni njenih lepših polovica kmalu se zgodi v »v poletni žalosti / mladost se zgub’la je / ne čutim radosti, zafrustrirana da ni tako kot bi lahko bilo.« Vendar najsi deluje še tako mračnjaško, skoraj vse v črnem, se punca poigra s časom, zeitgeistom. »Sem rada sama s sabo, pa vseeno iščem tinder za to noč.«

    In še in še. To so verzi, ki jim – kot, haha, fotkam na Tinderju – stežka slediš, ampak jih ne spraviš dol. Kot moker sneg. To se prime v lase, zapraska v dušo. V enem samem komadu, ki dobiva nadaljevanja, klike, lajke. Zala Kralj je vse tisto, kar ta čas ni več. Je talent, je punca s kitaro, ki zna nastopiti sama s kitaro, avtorsko, originalno, izvirno. Na božičnem koncertu prinese točno tisto sporočilo, ki ga dobrodelni božični koncerti ponujajo. Nas same. V okolici.

    Daleč od tega, da bi zasenčila vse drugo, kar je plejada talentov prikazala v poldrugi nadkvalitetni profi uri. Vendar hkrati nas je Zala Kralj spomnila, kako je, če si to, kar si. Če izhajaš iz sebe. Ona ni »nežna«, ker bi bil komad »nežen«. Ni rekla, tako plaho, tako boječe, tako skrbno, pardon, ko se ji je zataknilo na zadnjem od štirih koncertov. Ona taka je. Dlje kot bo točno takšna, boljša bo. V času, ko lahko damo filter na obraz, karakter ali kariero, je ona brez filtra. Zato je tako dobra. Zato je takšen talent, da niti dihat nisi upal za tiste tri minute. You could hear a fucking pin drop, bi zapisali Američani. Mi pa, da ko poje Zala Kralj, dobiš občutek, da poje samo tebi. Ne zate, ker to skuša danes narediti vsak. Ni večje dragocenosti kot pozornost. Vprašajte Marka Zuckerberga. Zala Kralj zapoje tebi. Vzemi ali pusti, ampak ravno zato, ker mrmajoče, srebajoče, šelesteče, šepetajoče pljuska z življenjskimi, večnimi verzi. Če mi ne verjamete: Zala bo v torek nastopila na solo špilu v Udarniku v sklopu festivala FAK, predvidoma januarja pa še na II. gimnaziji Maribor s solo koncertom (če bi radi prehiteli hipsterje, še bolj pa ujeli mladost, res pojdite!)

    Ker živimo hkrati tudi v času, ko se poveličuje kult mladosti, je po drugi strani precej ironično, dosihmal pa tudi bizarno, čudaško in nefer, da so tisti, ki so dejansko mladi, praktično premladi za večje stvari. In so, po krivem, prezrti, niti malo krivi zato, če tisti pred njimi niso pravočasno prišli na vrsto.

    Stranger Things so, na drugi strani, ratali takšen hit ravno zato, ker so dali mulcem vloge. Ne nekomu, ki bi naj bil kot mulec. In zato sta voditelja – Mila Kotnik in Muhamed Ami Kulauzović – točno to, česar takšne prireditve prepogosto nimajo. No, ko sta začela s tem, da ne veste, kako napisati scenarij, bi se kaj kmalu zgodil Športnik leta in ostale prireditve, kjer meljejo, prežvekujejo in neinspirativno tolčejo, robantijo in faširajo klišeje, pa še to tiste, ki so jih pravi klišeji že v kameni dobi zavrgli kot preveč klišejske.

    Ne Mila in ne Ami. Kakšen dvojec! Kakšen tekst! In to za božični koncert. Ravno zato, ker sta prikazala, skoraj filmsko, pardon, tvserijsko, kako poteka razmišljanje v glavi na glas – pa ne v smislu Razkolnikova. On bi na čevape, ona ne bi. Malo nerodno je, da je več želja imel Ami, vendar jih je enako suvereno branila tudi Mila. Nista bila stereotip(izira)na, sta pa igrala na te note. Na takšnih prireditvah lahko cukrasto, lirično in profesoricam slovenščine ustrezno nizaš nek duhamorni, siv, neoprijemljiv štof brez vonja in okusa. Mila in Ami pa sta svoj »dejt« postavila nekam med SNG Maribor in Baščaršijo. Zato pa smo se krohotali. In zato je njuna oddaljenost, gledanje drug mimo drugega, tako vžgalo. Ker sta bila tu, pa spet ne. Duh časa. V nulo. In Ami se je hvalevredno vrgel na granato ljubezni, eksplodiral v poku narjene osladnosti in dal vrhunsko lekcijo, kako se ne peca.

    »Daj, brez mene bi ti bil … Dobro. Poglej, predstavljaj si, da sem zlata ribica, ki lahko vsakemu v tej dvorani uresniči tri želje.

    »Ti bi bila ribica za moj akvarij.«

    »Še nikoli nisem slišala česa slabšega.«

    »Daj no. Kaj jim želim? Čim več tolerance do klišejev, čim daljše poljube in čim več nagajivosti.«

    »Jaz pa si želim, da dovolite, da je vaša hiša blatna od mokrega snega. Dovolite si, da se vsaj med zimo pomladite za nekaj let ali desetletij. Življenje je eno samo.«

    »Dovolite, da ga izkoristijo tudi drugi. Prebuditi dobro, ozavestiti včasih zaprašene misli – pomagati drugim.«

    »Skratka imejte se vsaj malce osladno. Izstopite iz svojih okvirov.

    »Poskrbite, da bo dijakom iz socialno ogroženih družin lepši ne le današnji, ampak tudi jutrišnji dan.«

    Tako se to naredi. Točno tako. Tako Ami kot Mila imata perfektno, radijsko, igralsko, tv, filmsko dikcijo. AGRFT bi moral po take sam laziti, umetniške hiše pa še bolj. Pretiravam? Niti ne. Res ne. Suverenost, ki jo kažejo tisti, ki so sodelovali v zadnjih dveh muzikalih English Student Theater (Alica v čudežni deželi, Sen kresne noči) bodo lahko gladko sledili denimo Mii Skrbinac, Tini Vrbnjak, Urošu Kaurinu in ostalim, ki so jim na AGRFT takoj dvignili palec.

    Ko pogledam, kakšni so bili prvi božični koncerti (od leta 2001), ko sem nastopal še sam, ko so nastopali še profesorji (to je morda edini manjko)… Če bi vse tiste točke takrat združili, bi se komaj kvalificirali za letošnji program. Resno. Pa smo se ravno tako trudili, vendar… To zdaj je liga prvakov. Če ne veš, kaj točno bi, če ne verjameš, jih fašeš takoj že pet v prvem polčasu. Že res, da smo »mi« imeli Tomaža Gajšta na trobenti, Saša Grozdanova na klavirju, Uroša Beleta na klarinetu in Tomislava Šarenca na kitari, vendar Drug’ orkester ima zdaj svoje adute – in v Aleksandru Čonču dirigenta, ki je uspešno vpeljal edino, kar je manjkalo. harfo.

    Zdaj pa zares. Vse od časov Martina Počkarja in Mihe Sagadina takega basista, kot je Maj Husar, ni bilo na II. gimnaziji. Ta tip ne igra basa, prej bas igra njega, oba skupaj pa sta naredila groove, da ima aranžma Nikolaja Sajka v Peter Gunn, ki smo ga tudi mi prežvekovali, filmski šus, tisti prepotreben filmski šus. Pubec igra na cajon, dela koreografijo v najboljšem božičnem bandu z najboljšim imenom Bad Decisions in je v orkestru več kot motor in jedro. Je ritem. Je tip, ki miga z glavo in že s tem daje tempo. Ni lahko biti takšen fultrefer na basu. Zato je Husar tolikanj večji muzičar. Drug’ orkester še naprej vztraja pri železnem repertoarju za božični koncert, kar je prav, saj Mission Impossible s sedmimi flavtami, ravno pravim wah-wah pedalom in voditeljema, ki se skoraj bondovsko/bournovsko ušunjata, zazveni ravno dovolj razgibajoče, skoraj seksi, da večer ni le zdaj turoben, zdaj skladkoben. Vid Homšak pa je v Črmljevem letu vrgel Sašu Grozdanovu rokavico, kromatično lestvico in vse tri klavirske pedale. Pubec je z desno roko oddrmal dvaintridesetinke Korsakova, kot se jih pač mora, ampak tako suvereno, skoraj nadcarsko nonšalantno, da se je zdelo, da bo s prosto levico zraven rešil še sudoku.

    Potem je pa tu Blaž Režonja. Gal Gjurin, Nino Kozlevčar, Uroš Perić v enem, če vam te reference kaj povedo. Najprej je že uvodoma v klavirju tako nizal akorde v You Raise Me Up, da je poneslo Mladinski pevski zbor II. gimnazije, ki je doživel celovito menjavo in spremembo (iz izjemnega v še bolj izjemno, sploh moški del zbora je prepričljiv in vse bolj izstopajoč). Nato je šel v dva mega noro težka dueta z Laro Benedejčič, ki mu je, naj se je še tako trudil,a stežka parirala. Pri čemer je jasno le to, da mu težko pariraš. Samo gledaš ga lahko. Še pisati je težko o njem, če si sposodim pri Pepu Guardioli. Blaž Režonja je kot Lionel Messi. Saj je sam dober, ampak nuca ob sebi take, da lahko še komu poda. Aranžma skladbe Mlade oči je babicam gotovo narosil oči. Za brisalce. Na največjo jakost. Še Ditka Haberl bi se razjokala, kakopak. Sploh ker je Maj Husar sledil na cajonu, ki ga je kasneje samo še Sani Smajić v Sladka kot med (Mi2) bolj razploskal in razploznil, in ker zimzeleno pač na takih dogodkih vžge – bolj kot Muff, najsi bo Naj sije v očeh še tako vseprisoten song.

    Blaž Režonja je za glasbeno ustvarjalnost to, kar je MacGyver za pač, no, macgyverstvo. Tipu lahko daš triangel in bi z njim prišel v Talentih vsaj v polfinale. Gladko. Zakaj? Zato ker je v Peter Gunn s sončnimi špegli hammonsko dajal okraske kot mi okraske gor na jelko. Tako je, pri teh letih, tolkel prvi med vsemi hammond znalci Ray Manzarek v The Doors. Nato je, proti koncu, še pokazal svoje beatbox sposobnosti, ko se je skupaj s Klaro Žinković, Majo Dretar, Laro Rantuša in Krištofom Križancem lotil Pentatonix in njihove priredbe Hallelujah. Če je kateri komad, oprostite izrazu, zajeban, je ta zajeban. Ker če greš delati priredbo, moraš biti vsaj Jeff Buckley. Ali pa pač Pentatonix. No, peterec, dva tipčka, tri tipice, so pokazali, zakaj bo tudi tretji del Pitch Perfect (Prava nota) ziher spet takšen hit. Ne zaradi Anne Kendrick, temveč zaradi songov.

    In, e, tako je bilo s to peterico, kjer je vsak dobil verz in v razmetavanju talenta so se dobacivali, šikali in dokazovali, da bi bili nanje ponosni Cohen, Buckley in Pentatonix. Povedano drugače, ko sem jaz hodil na to isto gimnazijo na točno te koncerte, smo komaj vedeli, kaj beatbox sploh je. To je tako nezaustavljiv talent zaradi talenta samega in to je tisto, zaradi česar je vredno obiskovati in popisovati te dogodke. Morda tudi zato, ker koga iz te generacije, ki je tako superiorna, sposobna, razgledana, zagnana in predvsem delovna, ponese in postane, še bolj pa ostane točno to, kar je sedaj.

    Recimo Rahela Horvat Toš in Blaž Pridgar, ki že v muzikalu Sen kresne noči ponujata neprekosljive duete, skupaj s Sarah Marn in Jako Kunstom pa najboljšo priredbo priredbe v Love is Blindness (original U2, priredba Jack White), sta skoraj mimogrede, kot tisti hollywodsko edinstveni brezbrižni, a vendar tako noro prepotreben nasmešek Ryana Goslinga, ki zdaj je, zdaj ga ni, no, tako, na ajns, cvaj, draj sta ponudila City of Stars iz La La Land. Zamenjala sta le to, da je klavir igrala ona in ne on. Pač še en dokaz. Ko talent pač pritisne še na (prave) tipke.

    Kar je bil, jasno, le predfilm, trailer. Za to, kar je pripravila Sarah Marn. O njej smo pisali že precej tudi na Urbani.si. In še bomo. Ker se punci ne ustavi, ma ni šans. La Vie Boheme iz muzikala Rent (1996), ki je iz Puccinijeve opere naredil rock šov. Marnova je zadela točno tam, kjer lahko zadanejo samo tisti, ki so komaj naredili izpit za avto, mature pa še ne. Mladi, zagnani hipiji, jebivetri, svobodomiselni, celo anti-božični mulci, ki bi tako radi (za)furali bohemsko življenje. Koreografija je že sama po sebi taka, da se vprašaš, kje je Marnova poleg sebe našla še ducat sebi podobno mislečih in, pomembneje, sposobnih. To je bil šov zase. Marnova ima že zdaj sposobnost režiserke, ki lahko sama pokaže, še bolj pa uvidi gozd. La Vie Boheme je bil ekskurzija, za katero si vmes dobil občutek, da nima povratne vozovnice. In to je tisto, ko lahko res rečeš, da te je – odpeljalo.

    Še najbolj – saj vem, inflacija presežnikov – pa se pri tej mulariji pokaže, kako neustrašni so. Ne vem, ali je kriv youtube ali dejstvo, da se danes pred objektiv postaviš vsakič, ko se ti zahoče, ker je snapchat ustvaril nepozabno kulturo pozabljivosti, ampak po drugi strani je ravno selfie kultura pomagala (ali pa je takšen pač le občutek s tribune) vsaj malo zatreti bolj samocenzuro, ker trema bo itak vedno obstajala. Sploh pred sošolci. Še bolj pred prfoksi. In najbolj pred starši. Ampak ko vidite, kaj sta odplesala Tosia Robar Žerak in Matic Vučina v svojem Cha Cha Cha… Noro. In potem slišim, da je punca – fazanka. Pa ne se hecat, no. Kako? Kako za vraga?

    Ja, saj. Kako za vraga. Katarina Kukovec je tako ubrala po violini, ko se je lotila We Wish You A Jazzy Christmas, da ji je na klavirju Gabrijela Grabušnik komaj sledila, jo dohajala. Kukovčevo bi odneslo. Oprostite, ko sem jaz hodil v šolo, solo violinistk, na tak način, da bi nekdo šprudlal in se z izrazom Nicola Paganinija kapricirano postavil vsem nam z violino v brk. Punca, kapo dol.

    A če mislite, da je to pugum… O, ne. Vzamite, recimo, Ivo Mićanović. Tradicionalno Oro je priredila punca, ki se je odločila, da mora priti v Maribor, magari gre eno leto šole mimo. Maribor ali pa nič. In o bog. Itak smo kmalu pozabili, da smo na božičnem koncertu. Smo bili pa, to je bil ves čas občutek, še vedno nekako v decembru. Nenazadnje, če Guardian piše, kako zastavlja besedo, da je Die Hard božični film (seveda je, ni božič, dokler Hans Gruber ne pade s stolpnice Nakatomi, yipikaieee)… Ampak ne, ko je visokorasla, visokotalentirana in visokomotivirana Iva Mićanović pričela s petjem… Nismo več bili v decembru. Bil je maj, sredina maja, mi pa vsi skupaj na Eurosongu. Ja, tako prepričljiva je Mićanovićeva. Že kot Titania v muzikalu Sen kresne noči je bujno talentirana. Kot solo pevka, na matrico, sama pred širno planjavo priložnosti, ki jo imaš kot jedva polonoleten, pa je s svojo izrazito nižjo lego, zaradi katere je njen glas prodoren preko meja žanrov, združila oriental in pop. Tako, na ena, dve, tri.

    Tako kot lani, pa je bistvo povzel zbor, kjer se je Viljem Babič, zborovodja, ki se mu pevci ves čas nekaj kakor hihitajo, vendar mu tako zvesto sledijo, da gre vse tako, da se ti zdi, kot da je nekdo pritisnil play, pokazal kot mojster izbora. Prišla je noč in Božična uspavanka sta dala tisto, po kar prideš na božični koncert. Po malo miru. Ki pa ga je treba na koncu našpanat. Saj, kot je rekla Kotnikova: »Božič ostaja zato, da lahko z nekom poješ Mariah Carey, kljub temu da si brez kančka posluha.«

    In je prišla, spet, Rahela Horvat Toš. Kot diva. Kot posluh na dveh nogah. Zdi se, kot da poje na takih koncertih, točno ta komad že deset let. Da se je vrnila na gimnazijo po uspešni karieri. Kot kaka Maja Keuc. Zaradi takih pevk, zaradi takega programa veš, zakaj je Love Actually takšen film, kakršen pač je. Nujno cukrast. Rahela se ni šla dirke visokih C-jev z Mariah Carey. Ne. Padla je v točno ta občutek, ki ga božič, v izvedbi dijakov, potrebuje. Niti malo kričeč, ihteč, patetičen. Ne. Temveč tradicionalen. Na to babice, dedki, še prfoksa kemije ploskajo. Navdušeni.

    Zakaj? Zato ker je to špil mladih. It’s a young (wo)man’s game. Sprašujem se samo, kako in kje najti nove Zale Kralj, nove Sarah Marn, nove Blaže Režonje. Baje jih je zadaj še kar nekaj, ki komaj čakajo. Da niti malo ni lahko sploh priti v ožji izbor za program. Hvala bogu. Če je lanski božični koncert na II. gimnaziji Maribor raztural, je letošnji bil mestoma bolj nežen, a nič manj mo(go)čen. V uri pa pol ne samo, da ne gre nič narobe. So prireditve, celo državne, kjer se vprašaš, čemu je to namenjeno in kaj bi nekdo sploh rad povedal. Na božičnem koncertu 2017 tega ni bilo. Niti slučajno. Ker nisi imel časa razmišljati. Samo sedel si, vpijal in se čudil. Od kod ves ta talent? In kam bo šel?  

  • Za taki špil sta RES potrebna dva

    Za taki špil sta RES potrebna dva

    [wp-review id=””]

    Kak je gušil! Ijaaaao! Tip je bil res neumoren. Tako s štamperli kot z glasbeno željo. Taki. Pravi mb tip. Take, ki jih Maribor ima in mora imeti. Gušil, šrajal in lajal je. Kar je Hamotu, takšen kot je, vrhunski šmeker z vrhunsko tremo, skoraj podrlo cel sklepni monolog in dramaturgijo, v katerem bi naj ne samo peli, temveč peli za Bucota in Zvezde plešejo in lubezen in še in još. »Črni konji čeeeez neboooo!« pa je šrajal ovi dripec iz šanka. In šrajal hudo na glas. Hamo je, kaj pa bi, refren komada, ki ga je hitreje pozabil kot publika, z njim pač odpel, potem pa ga zaključil z: »Ej, ta star, jaz sem tekmoval s tem komadom, pa vsi vemo, kok’ se je končal’. Zmagal nism.« Morda ne na Emi, res je, toda v KGB-ju je Hamo s Tribute 2 Love pokazal, zakaj zmaguje v točno takih placih. Ker ga ne gane. Ker… Sta za tak špil res potrebna dva.

    Najprej me je Doda, šefica vseh šefic, seveda našrajala in nalajala. Kot to zna, zmore in mora itak samo Doda. To je šrajanje z moralnim naukom in nepermisivnimi prijemi. »Ja pa ki te hoiš ti??!? Dve leti nas niti povohaš ne! Niti pogledaš, javiš, nič!« Pa saj je imela prav. Ampak kaj ji naj rečem? Da je novinarstvo riknilo? E, jebiga. Lepo naju je posedla tja v kot, čisto v zadnji kot šanka, kjer mi je, sram me bodi, tudi mesto. Čeprav je hkrati res, da je tisto najbrž najbolj legendaren šankerski zicleder v mestu, kjer so sedele najbolj talentirane riti.

    KGB se, ko je Borštnik in Lent, napuni. Ono. Kultno napuni. Vmes, v teh dveh letih, so prišli do res fensi blagajne, ko pridejo bandi tipa Hamo & Tribute 2 Love, pa imaš na voljo še garderobo, če te fejst zebe, pa si lahko nabaviš še majčko. Čeprav imajo najmanjši WC na tej strani Trojan, imajo tudi najbolj dišečega, urejenega in če temu pridaš še marljivo osebje, ki se gužva, tučka in rinta med tisto gužvo… Fajn pupe. Proper špil, proper petek, proper moment.

    IMG_3915

    Mutavo sem vprašal Dodo, če je špil razprodan. Ne vem, kaj točno je rekla, ampak v vsakem primeru je bilo vprašanje tumasto. Itak. Vmes me je Doda informirala, da se ji je v četrtek narisala cela ekipa filma Prebujanja po premieri in ko Doda razlaga take stvari, imaš legitimen občutek, da si vedno zamudil najbolj kultna popivanja do štirih zjutraj. In si jih najbrž res. KGB ohranja vonj, patino, program, špricer, štenge in glomazno prevelike majice za top osebje, ki v teh majicah daje duh devetdesetih, ko je KGB postal plac, o katerem smo Mariborčani od Nemariborčanov vse bolj poslušali, kaj da imamo, pa se nam še sanja ne. In se nam ne bo tako dolgo, dokler ne bo prišel dan, ko KGB-ja več ne bo. Doda in Bogdan garata, vidno, skušata najti prihodnost v preteklosti. Ki je impozantna. Ravno oni dan sem bral spet biografijo Mi2, kjer Tone Kregar lepo pove, da je prav tam prvič proper igral z bandom. Ni čudno, da se radi vrnejo in tam kaj radoživega popacajo.

    Hamo, jasno, ni bil prvič v KGB-ju. Popi, tonski tehnik, še manj. Zato je ekipa prekleto dobro vedela, kakšen špil bo. Okej, morda ni, ne vidim mu v mozak, ampak tole je bilo v štartu povsem drugače kot Kino Šiška ob izidu albuma 3P, v tekstu, kjer je Buco postal nadzvezda. KGB nima ne širine ne globine Kina Šiška. Ima pa, kar je nujno za Hamotove špile in Bucotovo koreografijo, razpoložene ribice. O, ja. To je špil, vsaj če sodim po bejbi, ki mi je svetlih las, razpoložene riti in žejnega glasu pospremljala pogled na oder, ki si ga bejbike od fantov izfehtajo brez veta ali pravice ugovora. Na to se gre. Razmerje moški:ženske, ki ga imajo Hamo & Tribute 2 Love, je res impresivno.

    Hamo je začel podobno kot v Šiški zelo… Khm. Ne preveč udarno. Pa saj, zakaj bi. Začel je z Wishing Well, kjer se pač ne poje zraven, ker je Hamo tako prekleto dober v slovenščini, da se angleščina zdi kot google translate greh. Ampak pravi poredni blues rock za dva je bilo nato čisto vse, kar je sledilo. Začenši z Nazaj, ko se je narisalo še več ljudi, ki pač vedno na take špile zamudijo.

    Še vedno je Pol plošča, ki najbolj narajca. Komad, ki je podpisal špil in naredil vikend… Seksi? Gospa magister. Kričanje, kako sta za te stvari res potrebna dva… Te poveže. Napali. Naseksa. Napenetrira. Vse se kar naenkrat da. Lahko zažvališ punco, trenutek, muziko, novinarstvo. Vse je dovoljeno, vse se da, vse se da zalizat. O, ja. Čeprav se nagrada zlata piščal morda (pre)počasi prijema, je vidno, da so z izvajalcem leta absolutno zadeli v nulo. Hamo je itak dovolj velik maher, da na kitari hrope še bolj kot z grlom, ampak ključ je celoten band.

    IMG_3912

    Ker to je res band. Ki se posluša in ceni. Ceni tako zelo, da se genialno jebejo v glavo. Še Uroš Škerl Kramberger, ki je bil na koncertu skoraj v Melju, ker je stal tako tam sam v kotu, je nadcarski z basom in backvokali. Potem je tu Denis Horvat Duki, ki na klaviaturah parira Hamotu v otipavanju porednih akordov. In seveda. Ne moremo mimo njega. Peter Dekleva. Najbolj versatilni kitarist v državi. »Včeraj je imel na špilu Koala Voice belo srajco in pil je refošk, pa koja kombinacija!« ga je potunkal Hamo, ko se je dovolj sprostil, da je zinil to in tisto, ko je govoril o Wernerju, ampak za ta hec bi pač morali biti v KGB-ju. Vam ga raje drapnem, šleka pac.

    Ampak kako biti sproščen v bandu, če imaš Martina Janežiča Bucota. Pol koncerta in vsi v placu kričijo Bu-co, Bu-co, Bu-co, da se še kelnaraj steguje in gleda, kaj je takega za bobni. Kaj »kaj takega«? Buco je slovenski rock na dveh nogah. Ni človeka, ki bi bil taki rocker, tako živel vse to, človek piksna, ki ga samo pogledaš, pa drmneš dva pira, vzameš kitaro, magari samo ono v luftu, in rockaš. Smo ga prehvalili že februarja, ja, seveda, ampak zdaj ko je imel svoj mini šov, orientalski ples, pomešan s sodobnim jazzbaletom, je raztural še bolj. Velike tajne prevelikih majstora. Ne, Pop TV tega ne bo nikoli poštekal. Ma ni variante!

    Vendar ključno je bilo, vseeno, špilanje. Hamo & Tribute 2 Love sploh ne špilajo več. Oni se valjajo, božajo, rajcajo, drgnejo ob svojo glasbo. Nazaj, Gremo se igrat boga, Telo so postali slečeni komadi, ki pa si jih niso ihtavo slekli samo. Ne, ne. Slekli smo jih vsi mi, ki jih štekamo. To je drgnjenje v seksi zoknih. Da ti je toplo, prijetno, objeto, srečno, veselo. Da se nisi sam slekel. Da smo se slekli skupaj.

    Na špilu Hamota se ne moreš imeti slabo, pa ne glede na karkoli. Še bejbe so v zrak tiščale gin tonike. Folk je čoril na štengah. In se režal, dojel glasbo kot zabavo, kar nam v teh časih morda še posebej manjka. Sploh pa taka slovenščina, kjer »se še rime zataknejo v moje privito telo« in kjer se na Štajerskem vrže ven »j« v ljubezen in znamo tudi mi meteorološko napovedati – lubezen. Je pa Hamo videl, spoznal, občutil, kako je, če kričiš »Maribor« sredi Maribora. Ga je kar lepo poneslo, da je pokasiral trikrat nazaj »šampion!«. In Matevž Šalehar Hamo ima z ekipo po albumu 3p tisti prepotrebni občutek, da si se sebi že dokazal in da prekleto fejst verjameš v to, kar delaš. Zato imaš pa lahko tako slečene komade. S tako dinamiko. S toliko seksa. 

    Ja. Taki špil je to bil. Pravi. Nabriti. Pobriti. To, kar si vedno želiš. Da nekdo, če že kaj pove – pri čemer je Hamo imel vidno tremo, kar čudi glede nato, kako veliko špilajo, še zlasti za naše razmere -, to pove tako, da glasbi samo doda, ne pa odvzame. Za take place je ekipa, ki tako uživa v špilanju in se niti malo ne naveliča, pogruntala, kako distorzirane kitare raje »nachrunchati«, ampak da vseeno ni čebelica. Ko je muzika taka, lahko jočeš kot joče nebo. Ker Rožice. Ker vici, zajebancija, šrajanje. Ko si tam, sediš, poslušaš in vpijaš ter piješ, se ne zavedaš, kako dragoceni so taki špili, kako redki in kaj pomenita tako Hamo & Tribute 2 Love ter KGB. Najbolj uigran band v najbolj uigranem placu. Ja, za te stvari sta RES potrebna dva.

  • Pero, jaz ti verjamem

    Pero, jaz ti verjamem

    Ko je, skoraj eno leto vnaprej, prišla novica, nato plakati in zatem še tv oglasi, da gredo Pankrti v Stožice, sem poškilil. Okej, štiridesetka. Štekam. Ampak javiti tako daleč vnaprej? Ampak zakaj pa ne? Kajti ko sem oni dan v avtu slučajno na Valu 202 nabasal na intervju s Perom Lovšinom, dobrim starim Perčijem Gnusom, mi je postalo jasno, da tega špila, 40 let po Mostah v Stožicah, ne smem zamuditi. Zato pa pišem ta tekst. Da se »nahajpam«. Ne milenijsko, generaciji, ki ji sicer pripadam. In da morebiti nafehtam akreditacijo. In napišem članek. Ali tri.

    Na ta špil se gre iz več razlogov, najbrž ni med njimi nobenega, ki bi bil golo iskanje nostalgije in izgubljen iluzij. Ne. Eh. Sem premlad, da bi vedel, kaj je punk zares pomenil, povrhu si Maribor in punk bojda takrat nista bila najbolj na ti. Nostalgija nima nič s tem. Osamosvojitvene težnje še manj, čeprav sem dalj časa trdil, kako je Pero Lovšin za samostojno Slovenijo zaslužen bolj kot marsikdo, ki vleče tiste čase vsakega junija ven, sem in tja. Ampak mene ni bilo zraven, z mano se ni dalo računat, ker sem bil, jebiga, premlad.

    pankrti_moste12
    Foto: Arhiv [Naj dogodki]

    Vendar v Stožice »se mora« že zato, ker se moram pokloniti dejstvu, da je malo preden so Pankrti prvič nažgali svoj punk, ki so ga via Gregor Tomc prinesli iz Anglije k nam, v Mostah na gimnaziji učil tudi moj foter. Fiziko. Uf. Ja. Fiziko. V Stožice grem tudi zato, ker sem Perčiju lahko hvaležen, da sem se – via Neta Zalar, hvala Neta – na kitaro, ki jo je pri nas pozabila sestrina kolegica – hvala, Livija – naučil svoj prvi song. Bandierra Rossa. Hvala, pjebi, da gre tole na G, D in C. Ker da sem zgrabil za barre, mi je mama morala najprej pomagat držati moj čevap od prsta. In mama me je peljala tudi na Sokole, na Festival Lent, prvi pravi rock’n’roll špil, ko so bili Pankrti sicer že spomin.

    Ko so me zadnjič spraševali, češ, zakaj nisem šel na The Rolling Stones v Avstrijo, se mi ni dalo niti razlagati. Prvič, ker je zgodba preosebna in predolga, in, drugič, ker težko priznam, vendar sem na Guns N’ Roses na Dunaju videl, da je včasih morda bolje, če se ti katere sanje ne izpolnijo, sploh če ne veš, ali si sanjal ali ne, v bistvu pa si pol itak pozabil. Ko mi je ena obiskovalka koncerta v Zelwtegu, Mariborčanka, ki je videla ohoho in še in još špilov, priznala, da je bilo sicer fajn vzdušje, blato gor ali dol, ampak da so pa res morda že malo stari. Ja seveda so.

    Pankrti, verjamem, ne bodo glumili, da niso stari. Zakaj pa bi? Če greš gledat točno 10 let nazaj, na 30 obletnico, na YouTube, se že tam vidi, da se je žgalo za dobre , stare, tovarišijske čase. Ampak žgalo pa se je. Na polno. Ravno zato, ker Pero Lovšin in celotna ekipca niso ravno tipi, ki bi hodili v fitnes, lovili staro formo in praskali gubice z obraza, čeprav imajo v svojih vrstah tudi maratonca. Jebeš to.

    Če bi to počel, bi Pero izgubil vse, za kar se je boril. In Pero se je boril. Metal se je – kot je povedal punkomentarec – po odrih, ko tega še nihče drug ni počel. Pero se je spogal za to državo, tako je videti vsaj meni. In ostal je zvest glasbi. Ko vidiš Perota, je zadnje, na kar bi pomislil, neka blesava politika. In tri, štirikrat, ko sem delal z njim intervju, sem res vedno, ampak vedno dobil filing, tisti nezmotljivi občutek, da je punk, rock res način življenja. In da se Peru nikoli ne mudi, pa je na nek način vedno spredaj.

    Foto: Arhiv [Naj dogodki]
    Foto: Arhiv [Naj dogodki]

    Zato bi šel v petek v Ljubljano, kjer sem bolj bival devet let. Ker upam, da bom videl in doživel tisto gnilo, sivo, brezupno Ljubljano osemdesetih, ko so bili žabarji res pravi žabarji, kar je Košak v nulo posnel in zajel v Outsiderju, bolj dokumentarec kot film, čeprav so Pankrti dobili tudi pravi dokumentarec Dolgcajt. »Isti nismo, nismo pa kaj dosti drugačni. Navijamo za iste klube, poslušamo podobno muziko, veselimo se istih stvari in jezimo se zaradi podobnih ljudi. Torej malo smo isti, malo smo si pa podobni,« je za STA povedal Lovšin.

    »Če hočeš polniti dvorane, moraš poslušati veliko dobre glasbe. In veliko brati časopise, knjige, gledati filme. Razumeti moraš razmere, v katerih delaš,« je za Dnevnikov Objektiv v vrhunsko obdelani zgodbi povedal Lovšin. In v tem času je treba razumeti, zakaj Pankrti igrajo v Stožicah. In, še bolj, komu. Zato se luštajo Pankrti v petek, v mestu zvečer. Pa zato, ker se vmes, sproti, naučiš refrene štiklov. In nenazadnje tudi zato, ker je čas, da nekdo s tremi akordi povozi te Stožice. In ker napovedujejo tokrat šestindvajset štiklov. Pred desetimi leti so jih v Tivoliju zmogli triindvajset. 

     

  • Ene. Ljudske. Karaoke.

    Ene. Ljudske. Karaoke.

    Gudek je bil gotof. Tam pa sploh. Ni ‘mel šans. V kot se je stiskal, v svinjskem jeziki je milosti iskat. Oni pa… Nabrušeni so se postavili v krog. Dedi na en konec, pupe na drugega. In na eno, ta najbolj luštno med njimi, tak’ luštno, da bi šel s peciklom ali pa peš v Juršince, so vsi s prstom pokazali. Na. Češ. Daj zdaj ti. In je. O ja, kako je. Zašrajala je na svojo, lastno ekipo. »Prokleti dedi!!! Kaj vas ni sram!!! Vas je, ena, dva, tri, gudek pa sam!!! Pa saj te ne koljemo krave! Pol preveč si jih prpelo! Butl!!!« In potem, malo kasneje, so samo čakali. Kak’ so čakali. Nič otožnosti v takih trenutkih se ne nariše v naših občutkih. »Smo prišli pred štalco. En šnops smo vsi spili. Jebiga gudek…« je zadonelo z odra. Šotor se je skoraj podrl, ko so zašrajali. Zaj. Te. Bomo. Vbili!

    Oda gudeki je štajerski Stairway to Heaven. Je. Rečite karkoli. Je. Komad, ki je tako lahek, tako preprosto, tako ajnfoh, da je resno zajeban. Vprašajte Egona Hermana Srajco. Dva frdamana akorda, ampak se hitro zgubiš, ker Tonč in Dimek neusahljivo streljata rafal verzov, v katerih je gudek še vedno do zdaj krulajoče riknil. Bogi gudek, že res. Ampak… Ampak… Ampak…

    FullSizeRender 4

    Gudeka sem v živo slišal, kaj pa vem, ogromnokrat. Ampak nikoli ni delal tako kot je delal v Juršincih. Igor Peter Orač Mali kar ni mogo nehat. Srčni utrip gudeku ni gagnil, nikak’. Tup-tu-tup. Gudek se že dolgo ni tak’ boril. Skoraj mu je ratalo. Pomisliš… Kak’ hitro živjenje beži… Še včeraj si krulo… Dnes te več ni. Kurc. Danes mam cajt, cajt je pa gnar. Kolikor vem – kar se zgodi, ko prideš bandu tako blizu, da se bojiš, da si mu že preblizu – ga je band z leti včasih raje izpustil. »Tu ga pa ja moremo špilat!« so mi rekli, ko sem jih pobaral, če ga bodo morda tokrat zažignali.

    In videlo se je, zakaj. Ja, Mi2 so band, ki hara v Tivoliju, na Štuku, v Cvetličarni, Kinu Šiška, na Trgu Leona Štuklja, you name it. In bodo gotovo tudi v Stožicah 8. decembra z Dan D na Ritmu mladosti. Saj smo lani konec leta tukaj pisali o nastopu v Kinu Šiška. Mi2 sede urbano okolje, ker prinesejo vanj prepotrebno sproščenost. Saj vem, ja, lahko bi pisali o tisti večni krilatici, kako lahko človeka spraviš z vasi, vasi pa ne s človeka. Mi2 so več kot to. So vas, mesto, regija, država, vesolje. Kajti tam, v Juršincih, na Oktoberfešti, v sendviču med dvema polčasoma Mambo Kings, tam so Mi2… Doma. Okej, ja, doma doma so v Rogatcu. Ampak da bi vi videli te ksihte, te frise, te obraze. To dobro voljo. Mularijo. Povprečna starost je bila, preko palca, v primerjavi s špili v Ljubljani ali Mariboru za vsaj pet, če ne deset let nižja. Zazdelo se je, kot da je petek na Oktoberfešti za bolj mlado, sobota (Dražen Zečić, Dejan Vunjak & Brendijeve barabe + gostja) pa za malo manj mlado.

    FullSizeRender 8

    Brada ti do tal pade, kako lušten je ta folk. Pristen. Nenarejen. In, ja, lušten. Pupe imajo tako lepe obraze, tako polna, vesela, radostna in večna lica. to ni ista punca samo v drugem kraju. Ni. Kamorkoli si pogledal, so si natakali, se objemali in peli. Skupaj. Okej, iskreno, itak je svoje naredila tudi ura. Uf. Ura je bila skoraj genau polnoči. To so ti, zajebani termini. A takšni so. Leta, desetletja. Ob polnoči so se Mi2 zdevali gor na oder. Del banda je skušal na kmečkem turizmu odkinkat kako kitico, ampak pomaga itak ne in ni. Pa bi moralo, če imaš v petek špil v Juršincih, v soboto pa v Kranju. Ampak ko je šel skozi prvi akord za Štajersko nebo, ni zehal noben. Ni šans. Iz prve, direkt, šus. Z Brigito in tak’ dalje. Mi2 je band, ki fseka, ko mora fsekat. Ob polnoči, v Juršincih, v šotoru, kakršne smo čudno gledali pred desetletjem, dvema v Avstriji, tam ne moreš fejkat, se šparat ali glumit. Ma ni šanse. Tam moraš. Na püno.

    Roke so šle v luft. Mi2 ni band, ki bi moral reči, raja, kje so roke, kje so srca. To je tam samoumevno. Gre v luft, v srca samo po sebi. Mi2 ostaja band, ki je spremljava za karkoli bi radi, da bi bil vaš žur, kar znajo tudi sami povedat. Da pogosto nimajo občutka, da so ljudje tam zaradi njih, kot mi je enkrat rekel Tone Kregar. Da so Mi2 le spremljava njihovega večera. Da pojejo o sebi za sebe skupaj z njimi. Ob šestih zjutraj je vstal v petek, pesa na sprehod, na šiht, v Beltince na sestanek in potem na špil. Ob polnoči. Zmatran? Ne, na odru ne. Pa tudi sicer.

    FullSizeRender 6

    Koliko energije ima ta band. Eko energije. Laufajo na biomaso. Vidiš namreč, od blizu, od strani, ko pohodiš skoraj kablovje, band, ki tako prekleto rad igra. Že zase, če pa ob tem uživa še raja, pa toliko bolje. In se neprekosljivo prca v glavo. »Veš kaka je?« mi je rekel Dimek, ko sem ga vprašal, kako je zdaj, ko imajo in-ear slušalke, da se slišijo še bolje, torej ne več iz monitorjev. »Prej sem si vedno mislo, pismo, da bi jaz lahko tak dobro pel ko Tonč. Zdaj, ko ga boljše čujem, pa si mislim… Kaj bi dal, da bi Tonč pel tak’ ko jaz.« In Tonč je stal zraven. In se krohotal. To je to.

    Na Oktoberfešto v Juršince sem šel, ker sem lani slišal od banda take superlative, da sem rekel, da ni šans, da letos zamudim. Če so si lani oder delili v še bolj binarni kombinaciji s Poskočnimi muzikanti, so se letos stučkali med garanje Mambo Kings, ki žgejo po pet, šest ur na večer. Neverjetno, kako v Juršincih uspe miks recimo temu vaške veselice in rock’n’roll urbanijade. Kje drugje mogoče to ne bi šlo skupaj. Tukaj gre. Na nivoju. Res. Toliko dobre volje. Kajti ne najdeš pogosto tako nasmejane kelnarije v taki masi. Pa niso bile samo pupe oblečene v recimo temu narodno nošo, čeprav z nesramežljivimi dekolteji. Ne. Tudi pubeci so bili tako našemljeni. In se režali. Trudili so se, koliko je šlo, da so predvsem natisnili vse račune, ker to je pač Slovenija. Sredi Dunaja ti kelnar na roko napiše račun, v Juršincih mora biti davčna blagajna. Ampak je šlo.

    FullSizeRender 7

    Ker take vrste tudi ni bilo. Ker so ljudje naročali… Kot temu pravijo Tekochee Kru: štajerski kristal. Liter-liter. »Ste z njimi?« me je vprašala še posebej prijazna natakarica in pokazala na družbo zraven. Ne, ne. Nisem. Pa saj… Špricer je bil po evro dvajset. In to taki, pravi, ravno dovolj sladki, dovolj zagnani špricer, ki ti da zalet. Ker Oktoberfešta je prireditev, kjer prodajajo za štirimestne cifre litrov vina. Lani so bližnjega vinogradnika sredi noči budili. Ker je pijače skoraj zmanjkalo.

    Seveda se je veliko spilo, toda občutek je bil recimo podoben tistemu na Pivu in cvetje, čeprav si prireditvi ne bi mogli biti bolj različni. Predvsem zato, ker so Juršinci točno takšni, kakršni »morajo« biti. Štimunga naredi vse. Seveda šotori akustično niso ravno idealni za rock bande. Ampak je delalo. Gor taki šotor postavijo roke, držijo pa ga glasilke in srca.

    Dovolj, da je ono pupo iz uvoda, ki je znala vsa besedila z vejicami in podpičji vred na pamet, kasneje pubec, taki še posebej visoki, fliknil gor na rame in sta oba rohnela in kričala. Mi2 je band, kjer je publika ves čas zbor, še posebej, če sestavijo tako pregledno setlisto, kamor ušunjajo tudi nova štikla, ki še čakata na svojo plato (bojda je okvirno planirana za konec leta 2018, ampak poudarek je na besedi okvirno), pa Proklete vijolice, ki niti malo ne skrivajo odmeva Čiste jebe, in Lanski sneg, enega od tistih komadov, ki ga je Tonč tako dolgo rohnel, da so ga naposled posneli v svoji nostalgični maniri, ki jo je zakrivil Zbudi me za 1. maj, štikl, ki je nenazadnje odprl njihovo 20 obletnico v Hali Tivoli.

    Zanimivo, da ga tokrat niso igrali. In še marsičesa, denimo Pa si šla, so pa zato ponudili Strel v koleno, če smo že pri baladah, ki temu bandu ne odvzamejo prav nič šusa, temveč mu dodajo ljudskost, to besedo, ki se nalepi na band kot sladka žvaka na šuh. Ampak so. Ljudski so. Karkoli naj bi to že pomenilo? Evo: v Juršincih se je dalo v živo videti, kaj je ta ljudskost. To sta punci, ki pritečeta, objeti za roko, da bi odkričali skupaj Sladka ko med. To so dedi, dobro natrenirani za gvihtanje, ki rečejo, kak bodo dobli močne roke, ko bodo šli v toplice. To so kraji, kjer selfie ni statusni simbol. Ni, jebiga. Tu so v luftu roke, ne telefoni. To je celotna spremljevalna ekipa Mi2, ki je morda celo največja tiha zmaga banda, ki je ob sebi ohranila tiste, ki so jo tja pripeljala in te vedno pričaka z močno besedo, pijačo, nasvetom in hrano. Mi2 marsikoga najbrž ne bi spustili tako blizu, da bi jih lahko spraševal, kako je nastala Samo tebe te imam, v bekstejđu, ki je v bisvu klet lovskega doma. Na steni lovorike, divjad, ponos teh krajev, kakopak. Noter pa debata, razmišljanje in pomanjkanje spanca.

    FullSizeRender 3

    Ampak z Mi2 ne rabiš biti ob odru, v bekstejđu, na degustaciji ali v debati. Ne. Dovolj je bilo tisto, kar je rekel Dimek pred Samo tebe te imam. »Kolko krat lahko rečete pupi poleg sebe ‘samo tebe te imam’, ne da bi izpadli sisiji?« Ne vem, če so vsi pod šotorom vedeli, kaj je to sisi. Si pa videl kakega deda, ki je krepko pod roko prijel svojo ta malo. In jo objel. In sta pela. In se lizala. V malem kraju z najmanjšimi ulicami. Tudi če si bil sam, naslonjen na nosilni steber šotora, postavljenega na fuzbal plac, nisi bil sam. Ko sva skupaj nisn sam. In z Mi2 nisi sam. Ne moreš bit’. Ker imajo vsi ti komadi od Pojdi z menoj v toplice prek Zbudi me za 1. maj in do neprekosljive Čiste jebe vse, kar so imeli, ko so nastali. Ko Mi2 ponudi večno zadnjo skladbo Odhajaš, ko Flik vedno znova preveri, če ima bas kitara še kako polje, petindvajseto ali šestindvajseto, in ko Mali razturava s triolami na bobnih, ko Egon preko naštima svoj bluz, kot mu rad reče Tonč, ko Dimek niza akorde, kot jih samo on, tip, ki kitare ne igra, temveč kitara igra njega, ga ziba in mu narihta tisti neponovljivi nenarejeni ksiht, kot da bo ravnokar povedal še kaki mastni vic, in ko Tonč zakriči, kako je življenje praznik. Je. Preprosto: je.

    Saj so Tivoliji, Šiške, Štuki. In bodo tudi Stožice z Dan D. Ampak ko v Juršincih vihtiš plastični kozarec, se polivaš po roki, šalali šalala, sam sebi najboljši sovražnik, res ugotoviš, da je življenje, vsake toliko, res lahko praznik. Samo pogledaš okoli sebe in vidiš – ljudi. Čustva, spomine, sedanjost, prihodnost, nostalgijo. V Juršincih je plac, kjer med Sladka ko med vidiš najstnika, ki se tako ližeta, da se skoraj še sam posliniš. Juršinci so kraj, kjer je rock’n’roll ravno tako doma kot v Rogatcu, Ljubljani in Mariboru. Zato se vračajo tja. Ker tam gudek res skoraj spizdi. Da bi videli tisto rajanje… Ko so ga zaštihali. Te pa smo vsi dobre volje… Vzeli inštrumente v roke… In vžgali vkup za mizo… Ene… Ljudske… Karaoke. Žingaš, se objemaš, plešeš, veseliš. Pozabiš. Na vse probleme, skrbi, bilokaj. Si tam. Si. Kot ona pupa na ramenih onega deda. In se počutiš, ob tem arzenalu komadov o življenju, kakršno je, ne kakšno bi lahko bilo, da si človek, ker so vsi ti komadi bili že v nas, Mi2 so jih samo morali še posneti. In prešpilat, prežagat. V Juršincih. Z Mambo Kings. Ravno zato tako dela. Ni fejkanja, ni glume, ni šparanja. Na püno. Fultrefer.

     V tistem špeglu, kjer naj ne bi bilo več tega, kar bi nekoč lahko prepoznala, pa je v Juršincih lahko točno to, kar bi vsak od nas rad, da bi lahko bilo. In je bilo. Za uro in tričetrt je bilo. Mogoče ni vsaki dan nedelja, samo življenje pa je lahko praznik. Samo tebe te imam. Brez velikih ciljev. Brez lažnih upov in želja. Čakaš. Kot kreten. Jutro praznika. Kot lanski sneg. S prerešetanim kolenom. Kot mali pizdun. Ene. Ljudske. Karaoke.

  • Selfie, odjebi!

    Selfie, odjebi!

    [wp-review id=””]

    Kaka lekcija! Kaki moralni focn. Taki, vzgojni. O. Moj. Bog. Kaj pa to? A? Ha? Kaj. Pa. To! Ne, Billie Joe Armstrong nas ni samo pošolal. Ne, ne. Poslal nas je nazaj v šolske klopi. Kaj. Mi. Je. Naredo. Ko ti t’ršica, danes gospa učiteljica, drapne mobitel. Ker ga ne rabiš. Zijaj naprej, predse, vpij znanje, vzgojo, prihodnost. Samo ne drkaj po jebenem telefonu. In kaka lekcija. To je bil koncert, ko bi se bil najraje na planetu fotkal. Pa mi je bilo lepo rečeno. Ne. Odjebi s telefonom. »Če me gledaš skozi zaslon telefona, me ne vidiš!« dobri stari Billie ni našrajal le modela v prvi vrsti Stožic. A-a. Našrajal je vse nas. Green Day je uspelo v letu 2017 nemogoče. In to med Boulevard of Broken Dreams. Okej, da bi v luft šli dobri stari faracajgi, je domala nemogoče. Ampak da smo dali telefone v žep? Buljili na oder? Ki ni imel zaslonov? Tole je imelo vse, kar je imel Dookie z močjo American Idiot brez megalomanskosti Uno, Dos, Tre.

    Bilo je, kot rečeno, proti koncu Boulevard of Broken Dreams. D štiklu, če ste bili leta 2004 stari vsaj kakih deset let. »Tako jebeno čudovito je!« je dahnil Armstrong, ki niti slučajno nima teh svojih 45 let. Nima. On je ostal… Pubec. Nimrod. Jebeni minority. Žgoljo. No fucks given. Ampak rock zvezda. Verjel je, požgal najprej alter sceno, nato pa postal ikona punk rocka, ki ni pustil, da bi prameni Avril Lavigne nagovarjali, naj gremo v supermarkete delat revolucijo. Jebeš Europark, gremo na pir. Green Day so tu, kot je na iTunes festu resno zadet in nalokan ponavljal Armstrong par leta tega, od jebenega leta 1986 in se lahko vsi lepo drmnete. Dobro, Billie ne bi rabil takrat terat Steva Jobsa v tri krasne, ampak, kurc, saj to je »rock’n’roll, ne jebena čajanka«. Ne, Billie, čajanka to kakopak ni bila.

    Zakaj je bilo jebeno čudovito? Ker so telefoni ostali v žepih. »Nikjer ni videti telefonov, prav je, da živite v tem trenutku in jih ne shranjujete za pozneje.« To lahko rečeš, če si Billie. O, ja. Če si Green Day. Ker imaš ob sebi goro od človeka, kar Mike Dirnt, basist, ki je zobe pustil na Woodstocku 1994, in človeka, ki je zamenjal več barv las kot komplektov bobnov – Tre Cool. In ja, zakaj ostajajo tako mladi? Evo, vam povem, zakaj. Ko grem danes k frizerju, vedno, ampak čisto vedno, rečem, da če bi imel tako strukturo las, pa nimam, ker so faking svileni, pisnem, naj jih namalajo in skuštrajo na Billieja Joea Amstronga. Sledi skoraj nujna »ha? kdo te to je?«. Pa rečeš pevec od Green Day. In vsakič, ampak res VSAKIČ, slišiš potem… Karkoli. Tudi od frizerk, da. Še posebej od njih.

    FullSizeRender 3

    Green Day uspeva, pa vam bom zdaj naflodral najbolj poflodran kliše, da ostaja večno mlad. Da je band, ki svojo slavo ponuca, ne pa zlorabi. Da predse vržejo najprej Rancid, ki so promptno začeli ob devetnajsti uri, nato pa na glas zarolajo celotni verziji, ja do gonga, Bohemian Rhapsody in Blitzkrieg Bob. To je približno tako pogumno, kot če bi si Ronaldo in Messi pred slovenskim derbijem malo podajala žogo v Stožicah ali Ljudskem vrtu. Ampak ja. Tole je bilo prodano že ohoho naprej, če ste želeli stati v parterju, do katerega se je sicer potem gladko dalo prehajat najbrž tudi brez zapestnice, vsaj sam sem imel tako izkušnjo.

    Tole je bil no-bullshit špil. Tu so bili ljudje, ki jih je gladko bolelo za vse drugo. Samo da so tam. Toliko nasmejanega folka zlepa ne vidiš. Ali one, ki na rdečem ringu, torej pod stropom in z razdalje Postojne, Kamika ali Šmarja-Sap (enkrat moraš uporabit Šmarje-Sap, ne?) kričijo, plešejo, norijo, skratka razčefukajo se, tam, pod stropom. In to v Stožicah, ki so med Rancid pogrnile na celi črti, mačka pod vročo pločevinasto streho and all. Ja, za rock špile so Stožice… Khm. Ne baš najboljša roba. Doni, odboj, metaličen zvok, kar bi bilo super na Slayer, ne pa nujno na Rancid in Green Day. Ampak dobro. Pogoltneš. Ker se je devetnajst let čakalo, ne, ne čakalo. Poslušalo. Kaki klipani smo, mi, rojeni za vse prepozno (kmalu se bo to izrodilo v prehitro), ker nismo žurali v Tivoliju z zelenoglavim Armstrongom do jutra, bodisi leta 1996 ali 1998, ko so bili časi gotovo precej drugačni, karta gotovo cenejša, folk pa starostno najbrž precej manj raznolik.

    Plačipičkasto, cerarajansko jamrajoče, bi bilo reči, da je Green Day band za celotno familijo. Ampak je. Med Dookie in American Idiot je deset let razlike, od American Idiot do danes bi imeli že trinajstletnico, ki bi vam gušila, ati, mami, prosiiiiiim, saj Taj pa Pi tudi gresta, a lahko tudi jaz?! Green Day se je vseskozi spreminjal, da bi ostal to, kar je. Punk rock band. Ameriški punk rock band. Ki bo rohnel politične proteste. In pač kriči. Sredi jebene Ljubljane o jebenem Donaldu Trumpu. Jebeno. Da naj se jebe. Punk je bil in bi moral biti tudi to. Iztegnjen sredinec, ki ga sicer mi naj ne bi usmerili jugovzhodno proti Sevnici, ali ipak jebiga. Melanija gor ali dol. I don’t care if you don’t care, kot se kriči na koncu Jesus of Suburbia.

    FullSizeRender 6

    To je bil špil za filing. Za soljudi. Ko vidiš bejbo na levi, ki isto air-bobna med Jesus of Suburbia, kot ti. Ko ded na tvoji desni zasuče bejbiko, do tal, njej padejo hlače dol, da se ji vidita oba hlebčka in predvsem sinjemodre tangice, ampak se režita in gremo dalje. In kriki. In nasmeh. In pirotehnika. Od prve Know Your Enemy je tole muzikal, ki ga je band želel spraviti na megalomansko use-your-illusion-axl-rose-v-devetdesetih-megalomansko trilogijo Uno, Dos, Tres. Itak je Green Day vmes ratal muzikal. O, ja. American Idiot je pač iz punka naredil večji koncept, vizualiziral je novo generacijo kot je Dookie ni mogel. Ker Dookie ni imel časa za čisto nič. In čeprav danes She in When I Come Around nimata več takega šusa, imata spomin, imata osnovni zagon. Starejši, kar smo vsi čez 20, i guess, smo te komade pohrustali. Samo da je pripalil uvodni G akord. Ca-ka-ka. Jap. Billie, Mike in Tre so prišli okoli. Mi smo prišli malo bi temu rekli v Mariboru.

    Ampak Green Day niso prišli za malo. V nobenem pomenu te fraze. Nak. Nope. Njet. Prišli so na veliko. Ampak brez zaslonov. Bil sem garant prepričan, da bodo, da ne bomo stegovali vratov iz parterja. Pa jih ni bilo. Nadcarsko. To je to. Jebeš zaslone! Glej! Poslušaj! Vpij! Poceni finta? Ja. Vse štose, ki obstajajo, Green Day redno ponuca. Vem, bil že tretjič. Dvakrat poprej na Dunaju so gor vlekli mularijo, predvsem mulke. Najprej je gor prišel model, v proper punk majici, in pomagal odpeti Longview, himno skakanju iz odra – jump na lamp! -, Ani, ravno pravi punk pupi, ki bo imela štorijo za povedat danes v šoli, ko je prežagala tri akorde v priredbi Knowledge, Billie pa ji je, pupi, ki jo povlekel gor na oder, da smo se vsi kitaristi razjokali in si šli prste žagat, najprej na levi roki (desničarji pa na desni), ko ji je rekel: »Ana, draga, kitaro lahko pa kar obdržiš.« Ja, Green Day si lahko privoščijo še štikl dlje od The Who. Oni so kitare razbijali, Green Day jih pa talajo sredi Slovenije. Junija smo, pa je jasno, da Ana letos ne rabi pisat Dedku Mrazu.

    Vse to, vključevanje v občinstvo, je šola rocka. School of Rock, Jack Black, to ja. Okej, ne ravno, ampak ja. Šola, ki te pošola. Naredi pizda nekaj iz tebe. To je bila šola, kako naj zgledajo koncerti, ki potešijo najstnike, študente, post-študente, študente FDV-ja, atice, mamice in še koga. Najprej, špil se je začel ob – osmih. Ob. Faking. Osmih. In se končal pred pol enajsto. Ja, prej kot liga prvakov. Jebiga, it’s a school night, ne? Jutri je ja šola. In če se pripiksnaš iz Maribora ali pač od kod drugod kot iz Trnovega ali Prul, je tole idealna ura. Top ura. Tole je tak vzor, da glava boli. Lepo časovnica naprej in ob 19 uri je bil parter proper nafilan. Ravno dovolj polno. Ne preveč, ne premalo. Pir vrsta je bila dolga samo ob vstopu, sicer pa so se Stožice izkazale: celo v parterju, kjer nismo rabili rintat na dixije nekam tja do slačilnic Union (Petrol?) Olimpije, temveč smo lahko komot šetali gor, kot ljudje, čeprav tudi to ni optimalna rešitev in bi, vsaj kar se mene tiče, arhitekti morali nagrado za Stožice vrniti. Ker ja. Ker ne.

    IMG_2739

    Green Day je band, ki lahko danes našopa set-listo iz sedmih svojih plat. In še par priredb, koščkov ali kolažev. Zakaj? Ker lahko. Veste, kdaj je to bil uradno špil za pet zvezdic, ko gre za Slovenijo? Že pri Revolution Radio, ki presega naslovno plato, a ne tako zelo kot Still Breathing. Pupa poleg mene komada ni poznala, pa se ji je milo storilo, ko so se »tak kot na Lentu!« spustile iskrice. O, ja. Iskrice. Pirotehnični šov je pomagal in naštancal momente takrat, ko se je to spodobilo. Niso ravno preterali. Razen z glasnim pokom pri Jesus of Suburbia. Pa rečeš sebi in vsem poleg: zružilo bo. Pa ne pomaga. Izpraši ti guzo. O, ja.

    Karkoli so ponudili, je delalo. Zakaj? Ne samo zato, ker lahko. Ampak ker se trojica ob pomoči back-up podpore vrže na glavo. In ker Billi Joe Armstrong. To je bil koncert, ko vidiš, kako se nekomu jebeno da, kako uživa in kako se pozna, če ima band en dan prej fraj, se pošeta po Ljubljani, pofotka in pofočka, gre malo na Bled, sem, tja, gore, dole. Saj verjamemo, da Billie vselej vzame zastavo države, v kateri žagajo, ampak ko je tako mahal s slovensko zastavo se je – pa ne zato, ker bi bili premajhni in padli v znak, ne, to je počel Bill Clinton, remember him? – zdelo to za hip nerealno. Je to res pri nas? Band, ki še dela hite, ki je še totalno in, morda ne the in, ampak vseeno, tole je in. Green Day je band, ki ga pozna tvoja babica, tvoj sosed, vse tvoje punce, tvoje sošolke in tvoj froc.

    Ampak kljub temu tole ne spada pod »dad rock« kategorijo. Ne. Green Day ne more biti taki band. Ne. Ker se kriči »a one, two, a one two three four« na ultimativnem štopu v Hitchin’ a Ride. In ker se vsakič, kot rečeno, zame tretjič v živo, zdi kot prvič, ko si slišal Basket Case. Ki se skobaca v She. Ki postane King for a Day, da pa dejanska šola rocka, ko Tre Cool ravno prav prehitro drži ritem, mi pa pojemo Shout, Always Look on the Bright Side of Life in predvsem Hey Jude. Jebeni The Beatles, na-na-na-na, ne? Noro! Kako ne bi pel? To je špil, kjer si lahko točno to, kar si. Točno. To. Green Day ni band, ki bi se zajebaval, pobasal svoj keš, rekel, kako nas ima rad in čao pero. Ne. Seveda je to mainstream. Kot so bili Sex Pistols, pa me kregajte in žalite, kolikor vam drago. Je. In? Pa kaj! Med American Idiot si malo premislil. Kdo nas ma tu za norca in kdo je tu idiot. In med Jesus of Suburbia, najboljšem najdaljšem punk komadu, ki je kadarkoli pobral najboljše finte od Summer of ’69 (faking Bryan Adams), Ring of Fire (Johnny fucking Cash) in All the Young Dudes (David Bowie je tole napisal najprej za Mott the Hoople, nato pa še za Green Day). Da bi vse prišlo do konca in do akustike ter samega Billieja. On to lahko tudi sam. Ja, padale so zavese, Green Day se je izpisalo na še in još napisov. A najboljše se je, hej, še jaz sem praskal po tleh, ko so v luft šli konfeti, na katerih je pisalo, ja kaj pa drugega – Green Day.

    FullSizeRender 5

    Na koncu bi sicer Billieja naskočili dedi in dedke, pjebi in pjebke, bejbe in bejbi, če bi namesto Ordinary World zaigral 21 Guns ali Wake Me Up When September Ends. Ne rabi. Ne nuca. Ne. Je to čisto zadosti. To je štikl, da se objameš, stisneš. Sebe, onega poleg, kogarkoli. Za mano sta stali bejbi, ki sta bili, če sem videl in ocenil dobro, na svojem prvem špilu. Si predstavljate taki štart? Da ti je Green Day, taki Green Day, v Stožicah, prvi špil? Ha? Ludo, a? Kaka prihodnost! In potem so prileteli konfeti. Med Good Ridance (Time of Your Life). Komadom, ki smo ga eni prvič slišali v dobri stari Urgenci/ER. O, ja. Kaki časi. Kaka devetdeseta. Da tako končaš špil, a? Samo s kitarco. Eno. Jebeno. Akustično. Kitaro. Mike in Tre sta se narisala zraven in tole je bil taborniki moment tudi za one, ki ne ločimo tabornikov od skavtov in sestavljamo šotore z youtubeom. Kaj bi še? Po dveh urah in dvajsetih minutah? Nič. Nič več ni treba. Več… Se skoraj ne da.

    Green Day so pokazali predvsem to, da se da slovenski živelj, slovenski plebs, slovenski zadržani karakter spraviti… Takoj na noge. Brez da rečeš kaj. Da samo šrajaš in šrajaš in šrajaš. Tole je bil špil, ki Ljubljane ne bo nič bolj uvrstil na koncertni zemljevid. Ljubljane se ne da premakniti, je tam, kjer je. In hvala bogu. Naj bo. Se je pa pokazalo, kakšni smo lahko. Kako Slovencem, ki rintamo na špile v Prage in Milanote, sede, če je to na našem hofu. Pred ksihtom, pred nosom. Tole je bil špil, ki je Slovencem izprašil rit. Dvignil na tace in ajmo. Roke v luft. Smo? Perajt? Smo! Perajt! Gremo! Še bi, še. Billie gre danes dalje v München, Green Day naprej. Kam greste vi? In predvsem: kje boste imeli telefon? V žepu, ne? Ker včasih, ko je tako jebeno lepo, je najboljše delati snapshote z… Očmi. Ker ja. Ker lahko. Ker… Je lastni spomin najlepši. Sploh, če ima prihodnost. In po takem špilu… Prihodnost je. Tu. In. Zdaj. Samo odločit se je treba zanjo. Jo zagrabit. Gremo!