Nazadnje se mi je to zgodilo… Kaj pa vem… V osnovni šoli? Takrat sem stikal po denarnici in se zaletel res s polnim šusom v prometni znak. Ironično, v onega za prepovedano zaustavljanje. No, zdaj sem zajahal oni mini drogec, v onega na vrhu Poštne. Centimeter desno in adijo familija! In oni so se smejali. Jaz pa sem lahko rekel samo: »Če pa je bila taaaaka predstava!«
Okej, izi, bom pojasnil. Bilo je že več kot uro po predstavi. Po kateri je šla prijateljica Amy raje kar domov. Rekoč, da mora tole predelat. In ja. Morda bi nemara bilo res bolje tole predelat. Ker jaz več kot očitno nisem zmogel. Kajti ko smo se kobacali iz Isabelle proti Wetrinskemu, smo na vrhu Poštne naleteli ravno na tole ekipo, ki je v GT22 na Intimnem odru odzružila, odtwerkala, odkričala predstavo Glej, vitki študent. Buljil sem, čekiral, kar zdrznilo me je. Čisti šok. So to oni? Niso? Kaj če so? In ko sem tako ugibal in zijal vanje kot v neke vanzemaljce, sem se zaletel kar ornk v oni mini drogec. In rekel, pohvalil, droljal, kako dobra predstava in kako noro dobri. »Reči še svojim kolegom, naj nas pridejo jutri pogledat,« so rekli v smehu in šli, tako kot mi, naproti N’Toku.
Foto: Sunčan Stone
Že res, da sem si desnico skoraj okrog obrnil od silovitosti trenutka, ampak še bolj me je šokiralo, kako je to v bistvu bistvo (hehe) igre. Da te nekdo tako prepriča, pretrese, premeče, prešejka, da sploh ne moreš odklopit in jih še kar vidiš v vlogah. Sploh ne prideš k sebi, ne dihaš prav. Vdih-izdih? Ha?
Skoraj namenoma sem uletel tokrat na predstavo direkt iz malega pira. Češ, da vidimo, enkrat, kako je, če greš malo manj resno v gledališče. Pa dobro, na Intimnem odru res nihče ne piči in ne fura fensijade od teatra. Zdaj, ko sem videl že tri predstave dol po onih poimensko nagrajenih štengah, lahko gladko rečem, da je Intimni oder največji šus v glavo od odra. Kar je bil Stolp 3 za muziko, je Intimni oder GT22 za teater. Pristno doživetje, pa naj se sliši še tako gumitvist obrabljeno.
Skratka, zamudil sem, čeprav v bistvu nisem. Prišel sem genau in bil res vesel, da nisem nikomur (še) zmotil predstave. Narobe. Spet narobe. Take predstave ne moreš zmotit, ker ona »zmoti« tebe. Vsa tvoja prepričanja, temelje in videnja in oh in sploh. Okej, saj kasneje sem moral scat (pir pa gledališče gresta pač reeees dobro na hajzl), ampak moja poanta je bila, da bi videl predstavo kot uvod v petek, vikend, žuranje in to. Ne vem, če je to še možno, najbrž res ni, ker redkokdaj naletiš na sproščeno (a ne banalno) ter udarno (a ne čizi) predstavo. No, Glej, vitki študent v produkcij Študenteatra je bil najboljši možen uvod v petek, ki je trajal tam nekje do štirih zjutraj, ko sem se vzneseno kregal o Prešernu, Kaplanu Martinu Čedermacu in kdo ve čem še vse. In vse zasluge gredo temu kolektivu. In zdaj vam bom tudi napisal zakaj.
Foto: Sunčan Stone
Karkoli že je rekel mentor Vito Weis tej generaciji igralcev, tej res novi in sveži in napaljeni generaciji, je rekel dobro. In bi veljalo slišati. In kako je Brini Klampfer uspelo tole zrežirati tako, da dela kot singerica… Bumf. Dras! Tole ni toliko predstava kot razstava. V bistvu je showcase, je nekaj, kar so v Ljubljani imeli onidan na Mentu, ko se bandi pač predstavili v čim krajšem času čim bolj udarno. No, e. Ta predstava je točno taka. Pokaži, kaj znaš, ampak ultimativni pokaži, kaj znaš. Ne vem, če je kaj v tej predstavi manjkalo, vsaj kar zadeva čustev ali doživetij. Okej, noben ni umrl, čeprav tudi to v bistvu nekako vselej visi v luftu. V predstavi je torej – fse. S f. Fse. Migranti, posilstvo, neizživete sanje, kuharija, mediji, golota, monolog, kadenca, prolog, ironija, cinizem, sarkazem, pravljica, bučka, Abba, Ebony & Ivory, Leonardo di Caprio… Skratka, overdoza. Skoraj nakokirana predstava. Skoraj. In ja, prebija se četrti zid tako zelo, da se ga skoraj nazaj na koncu zgradi. Ali kot pravi opis
Sami smo plazili čez skale in vode vmesnih svetov. Lisice so se pasle na ovcah. Ovce jejo travo, tako kot krave, da preživijo. Mogočni hribi in pizde od ljudi invazivno skakajoče po ponižnem kamenju. Pitajo in podkupujejo pozornost. Na vsakem koraku gostota korakov odtujenih ljudi, ki strumno ustvarjajo svet. Nasmeški praznine. Hiperaktiven oportunizem. Namenskost. Posplošeno ugajanje in ugodje v plašnicah po zadnji modi.
Preživljati dolg čas.
Avtorski projekt v katerem so v okviru ŠtudenTeatra sodelovali študentje različnih študijskih smeri. Vstopna točka v improvizacije je bil odziv na novembrsko izdajo časopisa Dnevnik. Hipokrizija medijev oz. mediji kot tisti, ki mislijo namesto nas. Glej, vitki študent se predstavlja kot najboljša predstava lanskega Študenteatra, ki ga z letošnjim letom vzpostavljamo tudi v Mariboru.
Foto: Sunčan Stone
Tisti stavek pove vse. Oni, o tem, da so mediji tako naduvano pretenciozni, da mislijo namesto nas in bi radi, če bi le šlo, vsaj klasični mediji, še čutili namesto nas. In, e, temu rečejo ti igralci v takem tekstu lepo eto, ližite mi šupak, jebemovammater. Redkokdaj vidiš realnost tako razbrcano v zobe, polomljen špegl, v katerem ni slike, ki bi jo baje morali videti. Ker smo zavozili tako daleč, da smo tv ekran zamenjali za ogledalo in se nam zdi, da gledamo sebi na kuharijah in fitnes oddajah. Ta del je ekspresivno najmočnejši, saj pokaže na nesmisel, nateg in skomercializiran epic faking fail naše družbe, kjer je vse baje tak lahko, instant in dosegljivo. Jebiga, ni.
A če je kuharska oddaja, kjer zablesti Raquel de Lima, ki zgodaj nakaže, da je to predstava, kakršne klasičen teater ne bi mogel igrati, saj ne dojame airbnb/prevozi/uber prekarne generacije, ki šalta med jeziki levo-desno, no, če je kuharska oddaja že močna, je to, kar naredi Vanessa Benak Cvijanović v fitnes/aerobika delu… No. Tumač. Ženski se, taki klasični, joškasti, lepi, urejeni, opicanjeni, no, strga se ji. To presega ortoreksijo, saj veste, one tipe in tipice, ki so živeli od čipsa, potem pa padli v krizo srednjih let in začeli laufat in telovadit in ti celo leto dondat samo o ljubljanskem maratonu. No, to gre še dlje. Ker Vanessa Benak Cvijanović poseksa najprej samo sebe, potem počepe kot take, na koncu še skoraj nas, ampak, kot rečeno, najbolj samo sebe. Taki solo redko vidiš. Njen shorts je namerno prekratek, da se ji vidi ja cela rit in skoraj še kaj več. Ampak ni vulgarno, ni banalno, ni preočitno. Je še več kot to. Kajti ko se ji sname, ko poseksa svojo življenjsko filozofijo fitnesa, gre in ponudi najboljše tverkanje v zgodovini slovenskega teatra. Ja, prav ste prebrali. Nor stavek, ampak ja.
Potverka tako, da ne veš, ali bi ti bilo nerodno, ker res ni težko razumeti, da se naguzi in naseksa, ne veš, ali bi se smejal, ali bi te ganilo ali karkoli. Priliman si. Gledaš, kako se ženski odpelje. Čisti šus. In kmalu spoznaš, da je to v bistvu nemara res lajtmotiv predstave. Saj tudi Raquel de Lima ponudi svoj portugalski monolog in pride kasneje oblečena v hidžab (upam, da sem to prav napisal) in se naredi za žrtev posilstva, kar je tako narobe, da bolj narobe ne more biti. Iztok Jereb ima svoj veliki solo z bučko, ki jo lupi in sprašuje o drkanju. Drkat nekoga o drkanju. Preganjanje dolgčasa. Ampak to naredi ekipa tako subtilno in hkrati sporočilno, da te predstava poskrka, zveže in vzame za talca. Krasno. Ne, ko si enkrat na tej predstavi, ko gledaš Vitkega študenta, te ugrabi. Ni šanse, da spizdiš.
Foto: Sunčan Stone
Kajti ko vidimo, kako se Andraž Jug, biser te predstave, spozabi do konca, najprej želi podoživeti Titanic od vseh scen in želi nakurbati migrantko za en kurčev vbogajme in nato še pride nag pred nas ter ponavlja en-te-isti monolog in ima živčni zlom v živo, snap trhlih živcev, bi ga najraje tudi mi objeli in oblekli v pajaca, kot so ga soigralci. Radi bi nekako pomagali tem likom. Ampak ne mi, ne jaz, ne moja generacija. Saj ne, da ne premoremo hiperempatijo, toda tudi če naletimo na prebit četrti zid in pridejo igralci med nas ter fehtajo za keš, žvenkeč tisti kurčev bakreni drobiž… Ne vemo, kaj točno bi naredili. Jug je prosil, če bi lahko dobil kaj hefta, dobre stare travce za 20 evrov. Nuša Knez je pribila, da če ne zberejo 20 evrov, jim je režiserka rekla, da odpade predstava naslednji dan (igrajo danes ob 20.00, pojdite pogledat, res, če ste koliko toliko zjebani in nimate popolnih življenj). Še dlje je šla Vanessa Benak Cvijanović in kar pribila, jebeš travco, tudi »kouk« bo dob’r.
Marko Bratuš, umetniški vodja Gleja, zato v podcastu ni pretiraval, ko je rekel: »To je zelo pogumna predstava. Ta predstava je ludistična, all over the place, z mislijo, mi smo zdaj tukaj in nam ni mar in ta na gobec zadeva se mi zdi super.« Je dobro povedal, tako v nulo, da težko bolje. In zato za petek zvečer težko najdeš boljšo predstavo, ki je premiero sicer doživela že aprila in je nekaj, kar bi gotovo pretreslo in šokiralo dijake. In je nekaj, kar ne samo prebija zid, temveč razbija privid naše meglene realnosti. Kaj če smo res taki kot ti liki? Tako bedno nemočni, razvajeni, polnoritasti, nafitnisirani. Ker potem res pomaga »lenor« in si »le nor«, kar je briljantna igra besed, kar vnovič kaže, kako moč ima lahko tekst, če si igralci sami naložijo besede v usta, kaj besede, kletvice, pridevnike, krike, angleščino, pogovorni jezik, ki le pri Nuši Knez nekoliko zdrkne v trivialno štajerščino, ki nima nekega večjega efekta… Noro. Res. Odbito.
Glej, vitki študent nima nobene želje, da bi se nas kot predstava dotaknila. Ne. Na gobec nas. Ravno zato, ker karikira samo sebe. Boljše ne gre kot z Abbo – Money, Money, Money, potem ko Benak Cvijanović v top korzetu fehta za keš, ker taki pač so sodobni umetniki danes, davkoplačevalsko revni, kar je v Cankarju, kot vemo vsi, opozoril Vinko Möderndorfer. Tudi ples na Ebony & Ivory, ko so si soplesalce igralci poiskali v dobro razpoloženi publiki (manj nas je, boljši smo!), je bil karikatura in je izgledal kot nekaj, kar bi nam v živo narisal Tomaž Lavrič. Saj… Kaj če so naša življenja jebena garfield karikatura, jebeni strip? Ha? Kaj pa to?
Foto: Sunčan Stone
In kaj če bi res radi bili, globoko v sebi, drek na pladnju, kot v sklepnem monologu, vrhuncu predstave pove Andraž Jug? Ko nam pokaže svoj šupak? In reče, da bi bilo najbolje, če bi mu ga vsi lepo oslinili. Ha. Kakšen zlom človeške duše, idealov, sanj. Kajti poanta je, da poante sploh ni. Seveda je ni. Kako poanto pa, za božjo voljo, pa ima moja generacija? Tudi če bi jo imela, bi jo zamenjala kaka druga v približno treh sekundah. Morda predstavi do petke zmanjka samo to, da bi deli lahko bili čisto malo bolj šokantno povezani med sabo, čeprav tudi tako surovo, opekasto, granitnokockasto pahnjeni dol po štengah delajo in je ta surovost res alternativa, čeprav slovenska kultura nima mainstreama, ker smo za kaj takega čisto premalo kulturni in preveč kolturni. Govorim za mlajšo generacijo, za vrstnike te peterice, ki nam v predstavi izpraši rit in nas na koncu spomni v srhljivih mini vinjetah, mini črticah na »vseee naaašeeee pravljice«, ki zadoni iz zvočnikov iz grl otroškega pevskega zbora. Smo bili sploh kdaj otroci ali bomo večni otroci?
Odgovora ti seveda predstava ne da, ker dragi urbanci in urbanke, ne živimo v renesansi, antiki ali na Švedskem. Morda so tudi zato večino časa luči skoraj na polno prižgane, le redkoma ugasnejo, in je vse presvetlo in skoraj na pol kot vaja, impro, nekaj mimobežnega. In jaz teslo sem se oblekel v suknjič in srajco, bog me nima rad. Saj nič narobe, ampak teslo, kako ne štekaš, bumbar božji, da ni v tem poanta, v »teaaaaatru«. Ne. Gledal sem v bistvu sebe in svoje. In se niti nisem zgražal, temveč sem bil nekaj med žalostnim in patetičnim. Če je kdaj komu uspelo pokazati špegl in nas nasmejati ter nam ni prilepilo moralno vzgojnega (ne, samo na gobec nas je), kot se v takih primerih lovljenja zeitgeista rado primeri, e, je to uspelo tej ekipi. Ker kar te res povozi je znani glas radijke Nade Vodušek, tisti resni, nacionalka in to, kjer projekt Botrstvo zamenja projekt Podri igralca. Tako daleč smo prišli. Tako nizko. A smo ob tem tverkali, fitnisirali, hujšali, rezali bučke, ločili rumenjake in verjeli, da se bomo rešili s predstavami. Ma, jok. Glej, vitki študent te ponovno vpraša, kaj si želel postati, ko si bil velik. In to je zelo shrljivo. O, ja.
Bis. Če je Eva Kraš briljirala v Od blizu s svojim seksapilom, je Vanessa Benak Cvijanović postavila letvico še višje in pokazala, kaj lahko vse igralka pokaže z enim skrajnim tverkanjem. Noro. Nepozabno. Bravo! Kritika z guzo. Nedojebljivo!
Zadnjič sem, ravno po tiskovki Staromodne komedije, slišal eno res žiletkasto. Tako, ki te razreže. Kot smejoča sirota Jerica, ki namesto na orglice igra na žiletko. Češ, pri gledališču je ta fenonemalni zajeb, da lahko zbereš, kaj boš gledal, ne pa tudi s kom. Uf. Kruta, ne? Taka, trpka, rezljava, dvorezna, klepetava in kašljava. Da odbije pol zvezdice pri oceni resnična. O, ja. In, drage urbanke, dragi urbanceljni, zgodi se večer, ko bi mladi dijakinji najraje prilepil eno (verbalno, da ne bo pomote) vzgojno. Potem pa gre to dekle, ki ji povrhu še poznam ime, in se tako razjoče, da se ji je robček iskalo. Ne farbam vas, res ne. Iskalo se ji je robček. Punca se je zjokala. In to z razlogom. Staromodna komedija je tako večno nostalgična, tako nedosegljiva v tem času, da se bomo večni romantiki itak, walda zjokali. Ki se moramo, kot punca za mano, opravičiti zaradi solz. »Se opravičujem, da sta mogli videti ta del mene,« se je opravičila kolegicama.
Pravega imena te punce vam ne bom izdal, redko je, lahko bi jo kdo prepoznal. In ne, ni Brigita iz ulice maršala Tita, kot rohnijo Mi2, pri katerih sem si tole sposodil. Punca je povrhu iber talentirana mlada pevka, dijakinja in dejstvo, da jo poznam, se mi je zdelo nekaj kakor posebno. Tako fino fajn. Ves čas je skozi predstavo nekaj kakor šušljala, kar sem nekako še pričakoval. Saj je svoji kolegici namreč tik pred začetkom razlagala, da jo žnabli resnično prav bolijo, ker se, če sem dobro ujel na uho (vem, se opravičujem, ampak na Malem odru so vrste resnično precej tesno skupaj – kar niti slučajno ni kritika, eh, prej pohvala, ampak pač slišiš res vse), tako poljublja s svojim tipom, da jo že vse boli. Ali pa je govorila o nečem drugem in sem raje bil uvideven? Ne vem, ni pomembno.
Vem pa, da je bila to predstava, ko sem, ne vem niti dobro zakaj, gledal okrog sebe. Ne samo zato, ker je bila tam moja prfoksa angleščine iz gimnazije. Ali zato, ker sta v prvi vrsti bila čopasti gospod na vozičku in mladenka, ki mu je šla žgečkljivega pogleda in dolgih nohtov v skuštrane lase. Čisto noro. Ja. To je naredilo publiki, čisto napalilo in narajcalo, to naredi Aleksej Nikolajevič Arbuzov in njegova Staromodna komedija (1975). A to je le podlaga. Kajti včasih je lahko gledališče tako malo pa je hkrati tako veliko. In včasih te gledališče zažvali kot te realnost pač več ne more. O, ja. In dva stola levo od mene je sedela mladenka, ki se mi je od nekod zdela tako prekleto znana, želel sem jo ogovoriti, vprašati, od kod neki jo poznam, pa se nikakor nisem opogumil. Niti, ko je stala zunaj pred SNG. Zakaj? Zaradi frdamane igre! Ker ima tako sporočilo, da sporočila nima, ker ga v tem času skorajda ne more imeti. Morda je na ključni romantični trenutek življenja treba čakati in nositi rože na pokopališče najlepših spominov.
Šele ko sem odložil plašč, sem ugotovil, da imam na puloverju odtis riti ene zelo fajn punce, s katero sva onidan iz golega brezizhodnega veselja skakala drug po drugem. Tak, za hec. Vem, delim kao nekaj intimnega, ampak le zaradi efekta, dragi čitatelji. Ker je to taki tip predstave, ki se ji smejiš, potem bi se pa najraje zjokal, nato pa naklestil avtorja, režiserko, igralca, v bistvu pa bi sebe. Če ima kdo nerazčiščeno preteklost ali ne ve točno, ali bo še kdaj ljubil, bo nemara res vprašal za robček. Ali pa se bo, kot ona tamala, razjokal, ker očitno tako doživeto čuti nekaj, kar danes ni več možno doživeti. Le gledati in se v najboljšem primeru tako vživeti, da mislimo, kaj bi bilo, če bi se to zgodilo nam.
Foto: Damjan Švarc
Zelo namreč v meni donijo misli iz gledališkega lista (ti so, mimogrede, res hvaležni material, hvala SNG Maribor!) in tisto, kar je napisal dramaturg Vili Ravnjak, da je »današnji način ljubezenskega zbliževanja (zapeljevanja, osvajanja) precej drugačen od tega, ki je prikazan v besedilu Staromodne komedije […] Danes mora biti erotična želja takoj uresničena, za odlašanje ni časa.« Po Staromodni komediji pa je bistveno samo trajanje zbliževanja. Sploh pa ni ne staromodna ne komedija, kot je na krasni tiskovki povedala Diana Koloini, umetniška direktorica SNG-ja: »To je zgodba o ljubezni. V igri moški in ženska zrelih let, vsak s svojo življenjsko zgodbo, vsak s svojimibolečimi življenjskimi izkušnjami in ko se srečata in zaljubita dva taka človeka, je mali čudež, ampak saj ljubezen je vedno en mali čudež in nekaj običajnega v tej komorni, nežni in izredno subtilni igri.«
Ali kot pravi mini obnova oziroma izhodišče, kjer sta tudi imeni precej zanemarljivi, saj je zgodba tako brezčasna:
Odštekana in simpatično svojeglava gospa Lidija Vasiljevna je poklicana h glavnemu zdravniku sanatorija, ker kali red in mir, odkar je prišla. Njeno šestdnevno bivanje je sprožilo val pritožb in doktor Rodion Nikolajevič v vsej svoji karieri še ni imel tako “nenavadne bolnice”. Lidija namreč že pred sončnim vzhodom svoje sosede zbuja z glasnim recitiranjem in s petjem, ponoči jim ne da spati, ker skozi okno pleza na vrt, da bi se, kot sama pravi, naužila mesečine, da bi tavala do morja in bila sama z naravo. Zdravnika Rodiona Nikolajeviča “zmešano bitje” s spremenljivim značajem nervira, razburja, a hkrati se mu, na nek prismuknjen in medicinsko nepojasnjen način, zdi z vsakim novim srečanjem bolj zanimiva in privlačna.
Foto: Damjan Švarc
Hipokratova zaprisega tokrat torej postane Kupidova, ampak niti najmanj banalna, vulgarna ali patetična. Ali kot pravi režiserka, hipertalentirana, mlada, zagnana, resna, preudarna, korajžna, celovita, senzibilna Ajda Valcl: »Ko sem tekst prvič prebrala, mi je bil všeč, saj se spretno izogiba patetiki in poceni sentimentu, kar je za ta žanr precej redka zadeva.«
In tu se režiserka, ki ji je uspelo iz igralcev nekih povsem drugih časov ujeti ravno tisto – neke druge čase! -, česar morda sodobniki obeh igralcev ne bi želeli ali hoteli (ali, še bolje, znali), niti slučajno ne ustavi. Njen premislek je vrhunski: »Berem jo kot zgodbo o zbliževanju dveh osamljenosti, dveh življenj, ki sta precej samozadostni, berem jo kot zgodbo, da smo si ljudje lahko usodni en drugemu, da se srečujemo in da so ta srečanja lahko usodnega pomena, ker nas spreminjajo in transformirajo, pa če si tega želimo ali ne. Govori o tem, da je z leti ljudem vedno težje spoznati ljudi in postati odprt za stike, ki so močnejši. Ko nekaj preživimo, nas izkušnje bremzajo in smo nekoliko bolj previdni. Pri uprizoritvi smo se rahlo oddaljili od realizma, ki ga predstavlja predloga. Želeli smo izpostaviti dinamiko odnosa, ki je usoden za oba karakterja. Upam, da je predstava duhovita in emotivna.«
O, ja. Ne samo to, je še še več. Je taki »mindfuck«, da se nam hkrati zdi – meni in generaciji Valclove -, kako gledamo pecanje naših dedkov in babic, hkrati pa se nam zdi, da bi to »morali« biti mi, pa nemara nismo in nikoli več ne bomo, ker je še ljubezen postala prekarna, kot pravilno ugotavlja Ravnjak. Ljubezen danes lahko postane projekt, zveza je trdna, fajn in smiselna le premosorazmerno s število lajkov, postajamo hermetični in še in še. Nimam sicer najboljšega pojma, kako točno ljubezen gre, kaj šele zveza, vem pa, kako je, ko nabašeš na patološko lažnjivko in nekoga, ki pozna samo še sredstva, ker je cilj že davno nejasen, zamegljen in v bistvu kleptomanski. Huf. Bamf. Taka predstava, ja. Saj se režiš. O, ja. Pa kako se ne bi!
Foto: Damjan Švarc
Milada Kalezić in Bojan Maroševič se poznata še iz faksa. Si lahko mislite? Kdaj je to, kako dolgo nazaj? Kako ne bi bil potem že uvod, ki so ga odšpilali na tiskovki, tako dinamičen, čeprav govorita paralelno, drug mimo drugega? Vr-hun-sko! Sploh pa je scena takšna, da so slike, kot pravi Valclova, povsem nepomembne, skoraj nekaj kakor kolaž instagram fotk, preveč obdelanih in sami sebi namen. Čigavi spomini so tu? Njuni že ne. Dosti bolj, če smo že pri zunanjem vplivu, na vse skupaj vpliva glasba Polone Janežič, ki gre tja, kamor igralca, ravno prav obsedena in nafopana z dialogom, pač ne moreta. »Glasba je odraz, ne poskuša ilustrirati niti časa niti prostora niti okoliščin, temveč predvsem njuno notranje doživljanje zgodb. Povezuje ta razvoj odnosa od začetka do konca in verjetno še malo naprej. V bistvu pa se zgodba ne zaključi zares,« je premeteno rekla Janežičeva na tiskovki.
Ker v tem je finta Staromodne komedije – še zlasti pa v taki izvedbi, kjer lahko tankočutno spoznamo, da ljubezen nikoli ne zbledi ali odmre, vsaj tista prava ne, le preizkušnje potrebujemo in Lidija je v tem oziru za Rodiona ultimativni, zadnji preizkus. Kaj če na stara leta srečamo odgovore na vsa naša vprašanja? Kaj se zgodi, ko ne moremo pozabiti preteklosti? Ko ne moremo izpustiti? Ko ne gre, četudi je sreča v grobu? In kaj narediti, ko nam glavo zmeša patološka lažnivka? Ha? Kaj pa to? Kaj pa nach? Nach-potem? Noro, ne? Saj tudi Valclova ne ve, kakšen je dejanski konec te zgodbe.
Triintrideset dni se leta 1968 v Rigi zdravnik ubada s svojo pacientko, ona se ubada z njim, včasih bolj, drugič manj, prekršita vsa načela, za katera sta mislila, da jih še imata. Pijeta. Plešeta. Pojeta. Ni, da ni. Zadnji veliki dejt ali nekaj takega. Za Rodiona se razkrije, da ni ostal v Leningradu, temveč je šel ob morje, v Rigo, kjer je na grobu, kamor vsako jutro položi cvetje, pokopana njegova večna ljubljena. Med vsem tistim blebetanjem, ki ga Kalezićeva tako podoživi, da smo ji skoraj favš, ker se tako vživi v vlogo, je to bil trenutek, ko se je tisti punci za menoj vse očitno sesulo v njej in se ni mogla zadržati in je hlipavo zadrževala solze (oksimoron, vem).
Foto: Damjan Švarc
Kar je bil za njo samo hec, četudi v bistvu ni bil, vse bolj in vse hitreje postane jasno, da njeno konfuzno življenje, v katerem je bilo delo v cirkusu še najbolj »resno«, samo razkriva pomanjkanje stabilnosti ali samozaverovanja (imeti se rad in te jajce), no, kar je bilo njej preganjanje časa in izogibanje starosti, je njemu prehitro postal resen špas. To je vendar mož, ki liže bonbone, ker že petnajst let ne kadi več. Ki se redko sprosti. In taka notorična lažnivka pač ne more biti velika luč, zadnja velika šansa za evrogol ljubezenske kariere. Nak. Laži laži laži meee, ti me lažeš najboljeeeee. Oh ja. Kruto, ne? Je. Zelo. Ne slutimo sicer, da bi ga utegnila ugonobiti, predvsem zato, ker je Maroševič tako prepričljivo prismuknjen, romantično neponovljiv Rodion Nikolajevič. Ampak ga. S tem pa postaneta nevarna drug drugemu, ker počasi zamenjujeta vlogi, vendar tega ne storita do konca. Prosto po Valclovi je konec nekaj srednjega, ne srečen ne nesrečen, tako kot vse v življenju: »Toda junaka absolutno gresta naprej v parku. Kam, pa verjetno ve vsak pri sebi.«
Ravno v tem je finta. Kaj če nabašemo na nekoga, ki nas premakne, nas in naš status quo, kaj če nam nekdo dopove, da je spomin vsakič lepši in da nas nazaj ne čaka prav nič? In kaj, če ta nekdo niti slučajno ni to, kar bi rabili, smo vajeni ali ljubimo, temveč nekaj, kar se je pač znašlo? Ha? Ker zato potrebuješ šampanjec. In zato moraš plesati charleston, kar je vrhunec predstave, kar zadeva komični del, in je Maroševič tako prekleto dober, da bi tole lahko igrala po celi državi. In ne, ne samo upokojencem, še zdaleč ne, ker presega klasične standarde, čeprav ima vse elemente greatest hits in je nekaj, kar bi komercialna, kaj šele amaterska gledališča tokrat morala priznati klasičnemu teatru. Da premore enake štose, le izvede jih precej bolj dodelano, zrežirano, v stilu.
Ni vulgarno niti za sekundo, ker mora za to preprostost, ki jo premoreta dva igralca v debelih 85 minutah, da je še Kalezićeva na tiskovki priznala, da se zdaj tudi sama sprašuje, kot so jo prej stalno drugi, kako za vraga si zapomni taki štikl od teksta, zasedba pošteno garati. »Ta tekst je na videz zelo preprost tekst, nobene filozofije ni, nič takega ni – kar se mnogokrat zgodi – da se sprašuje, kaj pomeni in to in kaj ono. Vse je jasno in zelo enostavno. Ajda se je tega lotila na fantastičen način, ki bazira na enostavnosti. In tu je največji problem za igralca: biti enostaven in preprost in s tem povedati največ. Igralce (ne)hote potegne v ponazarjanje z igralskimi sredstvi z mimiko, tekstom; tukaj pa je vse tako decentno, preprosto in razumljivo. Če bi kdo šel čez, postane patetično. Najtežja je enostavnost, kako funkcionirati, glede nato, da sva dva povsem različna karakterja, ki se na koncu zbližata kot dva človeka.«
Foto: Damjan Švarc
Ne da se bolje povedati, kot je to povedal že vnaprej Maroševič in v petek s soigralko, ki odhaja v zasluženi pokoj (uradno, a bo gotovo še igrala), požel bojda spektakularne stoječe ovacije (mi smo se žal po Antigoni zamudili v prestolnici in smo tokrat prav malo pogrešali premierno ozračje, saj je moralo biti še bolj doživeto in čustveno). Staromodna komedija je najbrž najboljše darilo za vaše starše, če ste milenijci. Ali tudi za stare starše, morda še bolj. Ampak predvsem je, še bolje, predstava za vse, ki znajo sebe peljati primarno v gledališče. Najprej sebe, potem še koga drugega. Če lahko tole vidite sami in si znate odgovoriti na nekaj osnovnih vprašanj in vam ni nelagodno, tudi če odgovori morda niso perfektni, potem bo to predstava, ki si je ne boste samo zapomnili, ampak jo boste odnesli v vaš naslednji odnos. Ali da boste, kot čakamo nekateri že dneve in tedne in leta skupaj z Otom Pestnerjem, zaslišali, kot se neslišno konča prikupna, prismuknjena, a tudi otožna, pač ruska, klasična slovanska predstava: »Ja… Hecno… Vse svoje življenje nisem počela nič drgega, kot da sem ti šla naproti.«
Ker ja. Včasih ljubezen gre na taksi. Z najbolj kilavim slovesom v zgodovini, gotovo najmanj romantičnim. Ampak včasih ne sede na ta taksi. Včasih je ljubezen tudi kompromis za lastno zgodovino. Včasih moramo piti penino, plesati tvist, peti totalni šus (Milada Kalezić ima noter taki solo, da si jo bom zdaj zapomnil po tem, prej sem si jo, jebiga, po sijajni vlogi razredničarke v filmu Outsider, kar je glede nato, da je dobitnica Borštnikovega prstana, nevarno blasfemično, vem), da bi lahko ne povsem preboleli, temveč šli naprej, da bi tisto nazaj še vedno dobilo rože na grob, a tudi kozarec v roko. Škoda le, da je Arbuzov to napisal deset let pred mojim rojstvom. In da na naša stara leta takih predstav ne bomo mogli videti, ker takih igralcev ne delajo več. Delajo pa fajn publiko in tista punca, katerega imena vam ne bom izdal, je že ena takih. Ona, ki je jokala. Pa ona mala drobna, ki je sedela zraven mene, gotovo tudi. Še je upanje. Vedno je upanje. Magari na stara leta. Mimogrede, ljubezen se včasih ne odpelje s taksijem.
Bis. Ko enkrat gledaš Od blizu, se Mali oder zdi prav čuden in pust, ampak je bilo fajn, četudi vsi sedeži niso bili zapolnjeni. Hvala hostesu, ki me je vprašal, kako se mi je zdelo. To so pravi hostkoti. Jap. Hvala! Vr-hun-sko!
Boljšega samozaštihanje se ne da najti! Nak. Kakšno samozaštihanje! Ko se režiš in ti gre hkrati na jok. Shakespeare bi ploskal, gotovo. Ni nemara to najbližje časom Shakespeara, elizebatansko gledališče? Ko ni samo zaželeno, temveč priporočljivo, da se krohočeš? Saj ste gledali film Shakespeare in Love. Ali pa kake druge filme, najbolj nam iz glave pade Dead Poets Society/Društvo mrtvih pesnikov. Pri nas morda ni take močne tradicije v ZDA, kjer se igralci spominjajo svojih srednješolskih gledaliških vlog. Ampak točno taka predstava – še posebej, če jo gledaš z dijaki, tokrat Prve gimnazije – je Sen kresne noči, slabo leto po aprilski premieri, ko smo obhajali 400-letnico Shakespearove smrti.
Priznam, da nisem nikoli bral Sna kresne noči (upamo, da sklanjamo prav?). Ne vem, zakaj. Nisem. Ni me Društvo mrtvih pesnikov tako namamilo, da bi šel čitat Shakespeara, kot me je recimo 10 Things I Hate About You, da sem ne samo šel čitat Ukročeno trmoglavko, ki je v bistvu osnova filma, temveč sem do onemoglosti gledal, kako Larisa Olenyuk zažvali Josepha-Gordona Levitta, kar je imelo dolgoročne posledice. Ampak o teh kdaj drugič in na katerem drugem mestu.
S Shakespearom je bil že v srednji šoli križ. Ne, Baz Luhrmann in njegov Romeo+Juliet ni kaj dosti pomagal. Ko misliš, da štekaš Hamleta, ga v bistvu ne. Ko ga ne, ga v bistvu štekaš. In ko sem šel čitat sinopsis tokratne uprizoritve, mi ni bilo jasno ama nič. Čital in čital in čital sem, gor dol, dol gor, pa nisem prišel nikamor. In ugotovil, ko sem se zaman in napak piflal, kot v sredni šoli, da je to najslabši možni način, da bi bil dojel neko umetniško delo. Saj jo bodo uprizorili, ne? Plus, na spletni strani lutkovnega gledališča je lepo z modrimi velikimi črkami pisalo 12+. Torej, če najstniki tole poštekajo, bom pa jaz tudi, ne?
Pač, ne vem, kakšen odnos imate vi do klasikov. Jaz premorem preveliko dozo strahospoštovanja, s poudarkom na strahu. Ne vem, zakaj, ampak tako pač je. Toda po drugi strani lutke? Ko sem srečal v Isabelli kasneje kolega, glasbenika Martina P., je tudi sam pokazal kake pol metra od tal, ko je razlagal, kdaj je bil nazadnje v lutkovnem. »Ko sem bil taki… Mali.«
Nesporno dejstvo je, da je Lutkovno gledališče najboljše gledališče v Mariboru. Vsaj za nas. Zložljivi stoli, mično urejene hostese, ki jih pohvalijo še gospe. Res luštkane, ena se je sploh tako vljudno smejala in tokrat smo se zelo fino znašli tudi z blagajničarko. Garderoba je štimala, morda bi lahko le nekoliko prej začeli spuščati v dvorano, saj se je zunaj pripravljalo k dežju, poleg tega je včasih malo utesnjeno hoditi po hodnikih, ura je pa tri minute do predstave (karikiramo). Morda to pišemo samo zato, ker se v Lutkovnem tako dobro počutimo, čeprav smo tam doslej gledali, hm, da se spomnimo… Ja, Tovarishio in že pred časom Jureta Ivanušiča, ko je prirejal Jacquesa Brela in je bilo nasploh nepozabno. Pa tudi sicer, sprehod po Lutkovnem, ki ima krasno ekipo, je sprehod, kjer gledaš, z otroškimi očmi, kaj vse imamo danes. Ker včasih smo lazili gor nad knjižnico, v najmanjšo dvorano v mestu in ja, tam uživali, neskončno, baje smo kričali, takoj ko so pogasnile luči nato pa se, vsaj sam imam par spominov v obrisih, predali temu magičnemu svetu lutk.
Foto: Boštjan Lah
Ampak okej. Tisto so lutke za otroke. To pa je predstava za odrasle. In to za odrasle, ki se znajo sprostiti, predati in zabrisati na glavo v še tako klasično predstavo. Ki je klasična. Kot je spisal v recenziji kolega z Dela: tole je commedia dell’arte, mojstrsko komedijo. Ampak je predvsem predstava v predstavi. Kako nor preobrat, premik, dvojni zasuk pripravi režiser Metteo Spiazzi. Za tiste, ki smo šli lutke gledati prvič »po sto letih« in upamo, da bo takih predstav čim več (saj pripravijo po šest premier na leto!), je tole bila lekcija vseh lekcij. Kako ne imeti pričakovanj, kako se niti ne ustrašiti, češ, saj sem prestar za lutke. Eh.
Sen kresne noči v taki izvedbi in samo v taki izvedbi lahko prikaže komedijo, kakršnih v »resnih teatrih« (narišite si največje možne narekovaje, prosim lepo) danes skorajda baje ni več. Ali pa mi živimo nekje za luno. Eno ali drugo, saj ni pomembno. Že začetek je namreč dvojen: dvakrat slišimo opozorilo, naj ugasnemo telefon; zavesa gre gor, pa spet dol, pa spet gor. Kako poigravanje z gledalci, neverjetno. Aja, saj res, gledalci. Tako, čez palec, je bila publika mešana, otrok – torej takih, ki še gledajo, če jih v Gardalandu spustijo na vlakec – relativno mala, dva premajhna, pri čemer je fantek padel noter, ko je gledal lutke, punčka pa zaspala. Nič hudega.
Prav ta fantek, star, kaj pa vem, nekje med šest in osem, nismo stručkoti, je bil dober tesni material. No, saj je bila tudi Minca Lorenci, ki je sedela na moji levi (hvala za bonbon, mimogrede) in padla totalno noter v predstavo. Toda fantek je ponazoril bistvo predstave, ki je v bistvu razsekana na dva dela. Najprej namreč vidimo ekipo petih »gumbcev« – prav vsi imajo nadeto lutkovno masko -, kako se pripravljajo na to, da bodo odigrali Sen kresne noči. To je najbrž skoraj neponovljivo, kako dobri so. Njihova severnoprimorska/kraška dialektalna govorica je nekaj, nad čimer bi stoječe ovacije odkričala Iztok Mlakar in/ali Smaal Tokk. O, ja. Bi. In v tem delu, ko se nariše popolnoma magičen svet, čeprav je v bistvu razgaljen, saj je scena slečena do zadnje stene, je Tilen Kožamelj briljanten. Tako briljanten, da nas povsem povozi, ko se nato spremeni v žensko vlogo, ki pripade tudi izvrstnemu Mihi Bezeljaku. Maksimiljan Dajčman, Danilo Trstenjak in Anže Zevnik en za drugim temu briljantno sledijo. Zakaj briljantno? Zakaj tako razmetavamo s pridevniki in hvalo? Zato, ker so spomnili, pokazali in razkrili, kaj je bistvo igralstva kot takega. Kako se pripraviti na vlogo, kako jo definirati. Res. Če je kdaj bila kaka predstava v predstavi prikazana tako, kot bi naj bila, je to uspelo tej zasedbi.
Kajti preskok, pa naj bo to pantomima z uporabo listov, iz katerega se da narediti najbolj preprosto masko vseh časov, ali igranje z lučmi, kjer svetilne luči že dolgo niso tako osvetlile temačno stran karakaterjev, je režijsko driblanje prve klase. Kajti preskoki med priprave na predstavo in nato igro so bili močni. Že zato, ker bi otroke zbegali in tistega fantka tudi so. Namreč, ko so igrali vloge, torej izven sebe, so maske igralci slekli in igrali čisto konkretno predstavo. Kakšen zasuk, a? Saj, kot pravi napovednik predstave:
V sanjah pogosto oživijo skrivnostne podobe, osebe in simboli, katerih smisla si budni ne znamo razložiti. Takšen želi biti tudi ta Sen: čudaško zrcalo življenja kot labirint, kjer tu in tam izgubimo občutek za to, kdo smo in kam smo namenjeni. Zato je fabula v dinamični multižanrski predstavi ohranjena le v osnovnih potezah – ljubezenska tematika jo na rahlo veže v številnih barvah in zvokih, ki sporočajo o večplastnosti najmočnejše življenjske sile.
Torej sploh ne gre za klasično interpretacijo. Ja, saj razumemo, da skuša Spiazzi vsaj v obrisih slediti izvirniku, toda že na Wikipedii je obnova zgodbe relativno dolga in tudi dokaj konfuzna. Za lutke gotovo, kakopak. In za nekoga, ki ni prebral izvirnika, tudi precej tuje in temu delu zgodbe, kaj spada kam in zakaj, ni tako lahko slediti, čeprav je močnejši tisti del, kjer se pripravlja igra o Piramu in Tisbi.
Sen kresne noči v tej izvedbi ovrže kakršno koli linearno sledenje tekstu ali njegovemu sporočilu. Uspe mu nekaj drugega. Gledaš. Predaš se. Vsaki sceni posebej, ker so žanrsko tako ločene in po svoje na prvi pogled nepovezane. Ko j treba igrati steno ali se pogovarjati skozi luknjo, razumemo vse. Ko se igra ljubezen, je karikirana do onemoglosti, saj vse vloge odigrajo moški, ki pa svoj spol reducirajo na karakter in bolj izražajo osnovna človeška čustva, razpoloženja, stanja. Lutkovnemu gledališču primerno je vse potencirano, ampak tako, da je tako prekleto resnično in dojemljivo, da smo mi povsem padli v predstavo, ne da bi v bistvu dobro vedeli, o čem gre.
Vsaka scena je zgodba zase. Vsak lik je drugačen, vsaka cunja, sablja, krzno, lisica.. Vse dobi na novo pomen. Pa ni prav to bila največja želja in hkrati odlika gledališča v Shakespearovih časih? Da so ljudje antični ali zgodovinski ali bajeslovni štof relativno hitro dojeli? Videli astronomske razlike med jokom in smehom, med seksom in smrtjo? Zato je Sen kresne noči Mattea Spiazzija predstava, ki bi najbrž vsakega dobrega igralca spomnila, zakaj je sploh postal igralec, zakaj to počne in zakaj gledamo to, kar gledamo, zakaj uprizarjamo to, kar uprizarjamo?
Baje je 75 minut, kolikor traja predstava, dokaj dolgo za lutkovno gledališče. Nam se ni zdelo niti malo, ker je tako prekleto zgoščeno, razumljivo, spoštljivo do prav vsega, čeprav gre v vsem ravno daleč, čez rob, hodi po tanki liniji, vendar je nikoli ne prestopi, četudi skače po liniji, da bi jo zlomil. Pa je ne. Niti ne s harmoniko, ki tako presneto paše noter, celo s sklepno glasbo iz filma Boter ne. Sen kresne noči je bojda lahkotna predstava, če ne kar lahkomiselna, in to je uspelo Spiazzi. Da gledamo podobe, da spremljamo vsako sceno posebej, da vpijamo, se predajamo in da nas vrže v nek čisto drug svet, kar igralcem uspe že s spektakularno dobrim izražanjem. Ne, take primoriščine še dolgo ne bo in v primerni rabi dialekta bi se lahko slovenski film (izjema je tu Pr’ hostar) marsikaj naučil. Igralci – še zlasti Kožamelj – ne zlorabijo dialekta, temveč ga gnetejo, delajo z njim kot s plastelinom. Prav na plastelin sem se večkrat spomnil. Kdaj sem ga nazadnje gnetel po rokah? Pa bi ga. Po taki predstavi absolutno.
Foto: Boštjan Lah
Že res, da je ta predstava slavila 400-letnico Shakespearove smrti (če se to sploh lahko slavi, pa pustimo naše dojemanje kulturnega praznika), vendar v bistvu slavi igro kot tako. In samo škoda je, da to ne igra precej pogosteje. Že res, da dijakom pripravijo nacionalni teatri večne klasike, kot smo videli v petek na Antigoni v ljubljanski Drami, toda sodeč po reakcijah dijakov Prve gimnazije, jim tak princip zelo sede. Kot tisti iz Alice v čudežni deželi English Student Theatra, ki pripravlja za jesen prav premiero Sna kresne noči. Bomo videli, kako se bodo tam spoprijeli s Shakespearom. Spiazzijeva predstava, kjer se režiser ravno dovolj umakne in da prostor igralcem, česar pogosto drugi ne naredijo in predstava izpade naduvano pretenciozno, postavlja letvico prekleto visoko. Bravo! Zakaj? Ker nam je dal občutek, na tistih najboljših sedežih v mestu, da lahko gnetemo spet plastelin in se igramo. In to s Shakespearom. Špasno, molto špasno!
Bis. Gospe, ki je imela phablet, torej največji telefon v državi, sporočamo, da lahko precej boljše fotografije najde na spletni strani lutkovnega, hkrati pa jo prosimo, naj tega ne počne več; Hvala Lutkovnemu gledališču za prijazno in hitro sodelovanje;
Dame in gospodje. Drage dame in gospodje. Dame in gospodje, dame in gospodje, daaame in goooospooodje! To vam moram kar takoj natrabunjati! Ne morem se zadržat, ne morem začet drugje, ne gre. Eto. Iz prve. O, ja. Čisto pretresen sem, povožen, sferderban. Netuzemski. Kajti… Kajti… Kaaaajti! Videl sem ga. Začutil. Zbal. Ampak ja! Jim Morrison je živ! Ja, ja! Živ, živ. Živ, čil in zdrav. In še vedno čisto prifuknjen. Ljudje so čudni, muzike je konec, pet proti ena, to je konec. In, ja, čisto zares je še živ. Lahko ga vidite v Ljubljani! Ja, ja. V. Ljubljani. Naredil, zaigral, zašpilal in riknil, gagnil, crknil je v Antigoni v ljubljanski Drami. Vstal je iz groba, se pobril, oblekel v črno in rekel: Mrtvi su mrtvi! Ooooo! Aaaaa! Eeeee! Če bi to predstavo vsaj jaz videl tam v prvem letniku, ko me je mama še bolj kot prfoksa nagonila čitat Atigono in Kralja Ojdipa, bi bil nemara tudi jaz Jim Morrison. Ali pa, še bolje, Damir Avdić, Jurij Zrnec in Nina Ivanišin. Jebemumajku, kaka Antigona, kaki Kreon, kaki zbor, kaka režija! Šest od pet, sedem od pet, osem od pet. Več kot pet od pet. Oooo. Aaaa. Eeee. Jebemumaaaajku. Antigona, Turbo Mach 3 ne žiletka tako.
Ampak gremo počasi, res, lepo počasi, na začetek. Tole bo, opozarjamo, najbrž dolg tekst. Ne vemo, kako dolg. Ker pišemo na navdih, na izust, na izdah, na eks. Ker drugače nima smisla. In kje začeti? E, to sem tuhtal, ko sem se osedlal tja prek, k Prekotrojancem. Tja, kjer sem prebil devet let, razočarano ugotovil, da ne vem, kako Ljubljančan izgleda in nikakor nisem našel identiteta (šele potem sem ugotovil, da ta v prestolnici najde tebe, ne ti njo), imel dve leti od tega abonma prav v ljubljanski Drami, bolj zato, ker sem verjel, da bom kupil abonma z mamo mojih otrok, pa je ona potem kupila svoj abonma na prvem štuku prva loža, da sem bolj gledal njo kot vse tiste zajebane predstave (recite karkoli, predstave v Drami so, četudi po le dobrih ducat izkušnjah, resno zajebane, kar sploh ni slabo), pa sem vseeno predstave bolj poštekal kot njo. Ampak ni to poanta. Nak.
Pred ljubljansko Dramo sem imel (in še vedno imam) strahospoštovanje. Še ko so uvedli cikel Drama Akustika sem imel nek cmok v grlu. Pa ne, ne tistega kislosmetanastega, ko se bojiš, da boš viden in to. Ne, ne. Bal sem se, pa sem zamenjal en faks (FDV) za drugega (filofaks), vpisal študij slovenskega jezika in književnost in vzel abonma in šel. Trpet? Ne. Ne ravno trpet. Pogledat? Ne. V Dramo ne zalutaš, v Dramo ne greš-samo-malo-pogledat. Drama ni firbec, veš. Drama je tlaka. Drama ima na vrhu odra napisano Libertas, pa si misliš, da te nekdo resno jebe v glavo, ker se ne počutiš svobodnega v tistem trenutku, ko kupiš abonmna. In ostaneš za vikend v Ljubljani za predstavo Ojdip v Korintu, recimo. Eni se grejo za vikend sankat, poseksat ali na kremšnito. Eni se grejo mrcvarit. In ja. To je bil izziv. Vedno. Kako zelo me bo Drama pregazila.
Ampak sem se preizpraševal, od kod ta prastrah v kosteh? Kaj od kod. Iz srednje šole, od kod. Na začetku je bil domišljijski spis. Slaba trojka. Da imam težave z izražanjem je sledil prfoksin pripis, ki je seveda kmalu postal refren, vsi spisi pa bolj ali manj nedoživete trojke. In vse je bilo kmalu poskus eseja. Celo leto smo gagali v prvem letniku slovenščine za maj, ko sem se prvič na smrt zaljubil, ko je sledil ta veliki poskus eseja. Ker, dragi fazoti, matura je pred vrati. Pustimo, da smo se vmes uvrstili še na en mundial in da smo skoraj vsi prvič vmes seksali, naredili izpit za avto in ostale neumnosti. Ampak ja. Matura je pred vrati.
In tako je, prav spomnim se, nekje tako kot zdaj, februarja, marca, moja mama opazila, da pa kaj veliko ne čitam. Ne vem, od kod ji ta ideja, ampak najbrž je imela prav. Niti ni moja mama zgodba. Morda sem kako slabo oceno dobil (jebena matematika), morda je bilo kaj drugega, ampak dva, tri mesece vnaprej sem se spravil čitat Antigono in Kralja Ojdipa. Kondor opcija. Prebereš najprej spremno besedo, ker si star 16 let in rabiš pomoč, pa te zajebe že spremna beseda. Ker pač. Vsaka čast Kosovelu, Jarcu, Ketteju in ekipi, da so bili rosno mladi sposobni pecat v starogrščini in podobno. Slava jim. Mi nismo ta generacija, jebiga. In, skratka, tako jaz čitam in čitam, pridem do konca in pač… Me ne povozi. Ne tako kot mojo kolegico, ki je bila z mano na predstavi. Ona pravi, da se je kar razjokala, ko je tole čitala.
Foto: Peter Uhan
In je prišel maj, prišel je esej. Prav spomnim se, da je bil torek, ker smo imeli v prvem letniku le v torek popoldan pouk. Zunaj sonce, v omarci fuzbal žoga, sošolke vse bolj tolsto razgaljene. Žur, si lahko mislite. Mi pa jebeni esej. Naslov je bil že taki, da bi šel štihat mrtvega Polinejka, skakat po njem. Neka dilema o Antigoni ali nekaj takega. In sem se mučil, ljudje, kako sem se mučil, 16 let je tega, pa se spomnim, kako sva se s parker penkalom namučila. Joj, prejoj. Ampak hej. Nisem ga najbolj nadrasjal. Ne, ne. Ta čast je pripadla sošolcu Milka.
Veste, dragi čitatelji, sošolec Milka je bil tič res posebne sorte. Lase je imel na špičke, žogo je brcal postrani, ampak nekako vedno proti golu. In kasneje je vpisal filozofijo in grščino (in potlej ga nisem skoraj nikdar več videl, ga pa toplo pozdravljam na tem mestu). No, tako mi pišemo, skoraj debela ura že gre mimo, mučimo se in mučimo. Nakar se oglasi fazo Milka.
»Em… Gospa profesor…«
»Kaj bi rad?«
»Em… Jaz… Nimam… Tega v tekstu…«
»Kaj?! A me ti … zajebavaš?«
O, gospa profesorica so zakleli, huda ura bila bo, smo se mi ozrli kot antični zbor.
»Ne, ne. Čisto res.«
»Pa kako nimaš? Ti sploh veš, da je tekst že več kot dva tisoč let isti?!?!« se je skoraj penila okrog ust.
»Ja, nimam.«
»Pokaži, daj da vidim, kaj, za vraga, si ti to bral.«
In je Milka segel v torbo in ven pomolil črno knjižico. Bemtimast. Pa je res. Tako črna kakor moja. Kondorček. Dobri, stari kondorček.
»Ja in? Kako nimaš?«
»Ja nimam.«
»Daj sem.«
»Izvolite…«
In ji je dal. In ona ni vedela, ali bi se zasmejala, bila tiho ali vrgla šolstvo in sebe skozi okno.
»Pa kaj si mislil? Pa kaj moram dati tako natančna navodila?«
Mi smo gledali kot zadnji buteljni.
»Pa saj veš, da delamo an-ti-čno književnost, ne?«
»Ja, gospa profesor.«
»In, kaj meniš, Matej, se tebi Dominik Smole zdi, kot da je živel v Stari Grčiji?«
Milka, dobri stari Milka, seveda ni rekel nič.
»Nič, piši dalje, bova že nekako to uredila. Joj joj, kake generacije, vsako leto hujše, vsako leto slabše.«
Tega slednjega gospa profesor najbrž niso rekli in povsem dopuščam možnost, da je moj spomin postal res dober dialog, ampak nekako tako se je to primerilo. In takrat sem sklenil, da bom to nekoč zapisal in da si bom, da ga jebeš, ogledal kdaj predstavo Antigona. Ne vem, kako sta Milka in gospa profesor uredila svojo situacijo, vem samo, da sem jaz – eden od šestih abonentov v SNG Maribor v našem razredu – grobo pogrnil na tistem poskusu eseju in da se mi je književnost skoraj dokončno zagabila, ker so sošolke harale s peticami, pa nisem bil prepričan, da so stvar prebrale. Kot sošolka na faksu, ki je prišla ven iz kabineta, cela naorgazmena, kričeča: »Desetka, pa onega glupega Stritarja sploh nisem brala!!!«
Foto: Peter Uhan
Skratka, eto, frustracij za izvozit, malo morje in to. Zdaj, osnovni plan za Urbani.si ta vikend je bil primarno takšen, da bi si ogledali tako Antigono kot Ljudski cirkus Sakašvili, pa nam je Gregor Baković, igralec, tisti ja, prekrižal plane, ker je zbolel. Prmejdun, kako nam je zrušil plane! Ampak smo cincali, skušali ujeti potem Antigono v Ljubljani pa še Staromodno komedijo v Mariboru (Alan Kavčič v SNG Maribor ima veliko potrpljenje z nami, hvala Alan!). Na koncu smo videli »le« Antigono. Delno je zato kriva lepa Helena, pa ne, ne ona iz Iliade, čeprav bi jo Paris ugrabil (vprašanje pa je, če bi se šli vojno, bi pa Homer gotovo kaj spesnil). Ne, ni delno kriva. Helena je kriva. Ker je po predstavi, ko sem mislil jaz že laufat do avta in odkliopeljat na naš konec Trojan. Pa ni mogla, da ne bi.
»Moram nekaj kratkega! Moraaaam!« je pisnila.
In veste, kaj? Moral sem tudi jaz. Kako napačen vrstni red besed, vem, vem. Ampak to je predstava, ko je vse narobe prav. Kot je rekel gospod Morrison. Rad je imel ljudi, ki so ga zdrmali, pretresli in vzbudili v njem neprijetnost: »Izpostavi se najglobljemu strahu; kajti zatem strah nima več nobene moči, strah svobode pa se skrči in skopni. Svoboden si.« Dobri stari Jim. Stal sem pred njegovim grobom eno uro na Pere Lachais v Parizu. Ja, ja, tudi jaz sem kupil vmes zaroto, da tam not ni on, temveč gajba pira, on pa preganja kamele ali antilope nekje med Kenijo in Ruando. Ampak tam ga, naj sem še tako rjovel z muziko v ušesih, nesrečno zaljubljen, srečno izgubljen, nisem poštekal. Ne tako kot v petek, 3. februarja 2017, ob sedemnajstih.
Ne vem, kakšne so vaše osebne preference za petkove večere. Jaz zdaj vem, kakšne so moje. To bi. Razsekajte me. Kot kos mesa. Dajte, javim se za gudeka v Odi gudeki. Bamf! Še dobro, da sva s Heleno premogla prešerno dozo optimizma. Marsikdo namreč, ko zagleda hordo mozoljavih dijakov, začne sikat in si misli, pismo, to bodo ja klepetali, pa snepali, pa se šlatali, pa fotkali pa… Mater, takoj sem to zatrl v sebi, saj nisem star 60 in tudi ko bom, upam, da ne bom zagrenjen. S Heleno sva posedla v ložo, parter levo, kjer so nam sedeže podali v ljubljanski Drami in se zanju – za sedeža namreč – tako iskreno, ganjeno, otipljivo in prešlatano zahvaljujeva, da vam težko opišem, kako zelo. Nekaj magičnega je v stolih ljubljanske Drame. Ko sem čital Kocbekove dnevnike, sem ugotovil, da je še on sedel na teh prastarih zicih. Najbrž niso tako stari, ne vem, pojma nimam, ampak bilo bi lepo, če bi moja rit sedela tam, kjer je sedela Cankarjeva rit. Ni to fajn? Rit na rit?
Prvič sploh sem sedel v loži ljubljanske Drame. Tretja levo. Vse druge so sicer zasedli dijaki, ki so, za razliko od naju, očitno vedeli, da imaš tam svoje obešalnike in to. Midva sva se pač nasmejala sama sebi in nato ugotavljala, ko sva premerjala dijaške face, in tudi dosihmal ugotovila, da so najbrž prvi ali drugi letnik, da je njihov dialekt ovinkasto koroški in predvsem ugibala, kateri od njih bo odvetnik in kdo zdravnik in komu se kaj sanja in kaj ne. Zdaj, za frocovje to najbrž ni idealna ideja o petkovem popoldnevu. Gotovo ne. Generacije so se spremenile… To sem slišal že jaz. Češ, kako neotesani, nevljudni, nenačitani da smo. In kako ne bo nič iz nas. No, niso nam to rekli, seveda ne. Bila je še boljša finta. Rekli so nam, tam leta 2004, froci, deca, pojdite študirat gradbeništvo. Če je bil res kaj krut vic, je bil to. Idite gradbeništvo. Haha. Trica Igorja Bavčarja ob sireni čez celo igrišče. Bamf! Trica! Caf!
Foto: Peter Uhan
Kar želim povedati in zato smo, dragi čitatelji, skočili vse tja do mojega prvega letnika gimnazije, je to, da sem predstavo skušal pogledati tudi skozi njihove nemirne, nezbrane, neafektirane oči. Za mularijo je tole seveda nabor, tudi če skačejo od veselja, ko vidijo, da predstava traja 70 minut in nima odmora. Glede nato, da je tudi Medeja onidan trajala ravno tu nekje, imajo antične drame glavni adut ravno v svoji sodobni zgoščenosti, čeprav bi bil tv serijski format 45 minut najbrž še bolj idealen, ker pač živimo v času Igre prestolov in Hiše iz kart.
Mogočno zaveso, ki je hermetično in vakuumsko zaprla oder, sem gledal s strahospoštvanjem. Ma, klinc pa strahospoštovanje. Strah me je bilo. Da ne bom poštekal, čeprav sem Antigono dejansko po tistem prvem letniku še dvakrat prebral in nekako osnovno foro pogruntal, čeprav sem šele v tretje ugotovil, da je pomembna tudi zgodba Kreona. In da je fajn nekaj vedeti o antičnih anekdotah, ker vic, kako Ojdip vpraša Sizifa, ko gura skalo navkreber, češ, je’l ima umora, pa mu Sizif nazaj blekne idi jebi mater, no, ker tak vic šele potem dela. Čeprav tole ni vic. Ne Antigona. Nak.
Zavesa se je začela dvigovati. Ampak ne prej, dokler ni zadonelo. Pa se je zdelo znano. Prebral sem malo o predstavi vnaprej, tokrat sem se odločil, da bom šel v gledališče kot na dejt. Pač, nekaj veš, malo se delaš, malo fejst, da veš še več. Saj sem z eno dramaturginjo debatiral na Ptuju in se delal, kot da sem Dramatikon na dveh zlaganih tacah, in sem ravno bljuval čez Kralja na Betajnovi, ki sem ga gledal ves polomljen leta 2014 (torej ravno prav za cankarjansko verzijo kolektivne resignacije), ne da bi vedel, da je režiral Eduard Miler, gospod, ki mi je leta 2016 prodal vse razloge za vinjeto in vožnjo v Ljubljano. Saj je bila Medeja okej. Ja. Kot doživetje. Antigona je bila še klasico višje. Ker tole ni bilo le doživetje, bilo je sporočilo, dikcija, šus, okameneli, zamrznjeni frisi in taka Jurij Zrnec in Nina Ivanišin, da sem po predstavi za razcepom Malence kar zavil z obvoznice proti Mostam, ker me je postalo tudi prekleto strah. Držala me je še predstava. In vprašal sem se: zakaj? čemu? kako?
Kaj kako. Kaj. Kako! Dvignila se je zavesa in ja, kot rečeno, nekaj sem prebral, vedel, da je Damir Avdić kar sam zbor. Če kdo, potem on. Še pomnim prvi Yu-Go! v Kinu Šiška, kakršnega potem, to si drznem trditi, ni bilo več. Damir Avdić je bil sam na odru. No sam. Ko imaš v roki zlato lespaulko-gibsonko in za sabo blok od marshall ferša… Nisi sam. Si rock bog. In od tam, čeprav je tudi tega sedem let, sem se takoj spomnil. To je toooo! Aaaaa! A-mol. Pa d-mol. Pa a-mol. Pa d-mol. Pa F-dur. Pa E-dur. Ti-tara-ti-tara-tum-tum. Mrtvi su mrtvi. Zavesa se je dvignila in zlovešče črn, a tako mrtvaško gologlav je z zlato gibsonko kot najboljši zbor, ne, ne, tega Carmina Slovenica in Perpetuum Jazzile ne spravijo skupaj, tako nastavil predstavo… Da sem v hipu odmislil, kje sem, kdo sem, kaj sem. Saj je frocovje klepetalo. Za njih je taka drama, taki štikl, tako narejeno, taka scena, taka glasba, rock’n’roll… Mene bi sesulo, da bi bil star petnajst, šestnajst let. Ne bi poštekal, bi me pa bilo strah, da bi bil težko spal ponoči. Kajti Damir Avdić, bosanski psiho, tako ljubek mož sicer, je obesil in obsodil vse na smrt. Ne samo ljudi, temveč njih sporočila. Mrtvi su mrtvi, đaba ti je molitva sad. Resda so tisti, ki so skrbeli za podnapise, očitno malo kinkali in so uspeli šele na koncu predstave ujeti Avdića, ampak saj približno smo razumeli (no, Helena in jaz), čeprav ta mularija najbrž ni, sploh ker ima Avdić tako prelestno krut bošnjaški naglas(ak).
In vsi ti liki, Antigona pa sploh, Polinejk pa še toliko bolj, so hin že vse od leta 442 pred našim štetjem. Ker za to gre, za štetje. Mrtvi su mrtvi. Avdić je tako nastavil Antigono, da smo se kar sami pokopali, dol, tja dol, globoko dol. Ne vem točno še, katera se je guncala prva in kako točno je šlo. Ampak Nina Ivanišin je, ko je krenila v svoje monologe in preizpraševanja, ki niso preizpraševanja, ker je imelo vse, prav vse, kar je rekla, na koncu tako globok klicaj, da te je prestrašila, prekričala, presunila, približala Antigono, kakršno sta v originalu najbrž videla Anton Sovre in Kajetan Gantar. Premislimo namreč, za trenutek, da je to v Stari Grčiji videlo, kaj, 50 jurjev gledalcev? Tole je bil greatest hits material. In še vedno je. Saj vem, to skoraj moraš napisati. Ono, kako je to oh in sploh vedno aktualno. Veste kaj? Po svoje tudi ni. Kajti danes taki vik in krik zaženejo vsi, ko mora brat gledat, kako sestro posilijo v Igri prestolov in pravijo vsi, da fuj, da fej. Stari Grki bi, prosto po Ojdipu, najbrž zehali.
Foto: Peter Uhan
Finta je, da se Antigona zagunca že na začetku. Ta del je Milerju tako v nulo uspel. Nastavil je tok tako, da skoraj gledamo rikverc predstavo. Din-don. Nihala je kot Foucoultovo nihalo, kjer, kot vemo, smo skužili, da na nihalo ne vpliva nobena zunanja sila, da je taka pač narava stvari, v tem primeru rotacije zemlje. In e. Tako se je zibala, skoraj ljubko, Antigona. Hip-hop. Cik-cak. Nobena zunanja sila ne more vplivati na Antigono. Njena rotacija je v njej sami. In vse ostalo je kot super slow motion, najbolj seveda Kreon. Antigono so torej obesili, pardon, se je obesila, na začetku. Vemo, kaj bo. Že 2500 let vemo, kaj bo. Ve tudi teta Wikipedia:
Med Ojdipovima sinovoma Eteoklom in Polinejkom pride do oboroženega spopada za nasledstvo kraljevega prestola. V usodni noči pride do dvoboja med njima, v katerem oba obležita mrtva. Antigona, njuna sestra, odvleče Polinejkovo truplo na Eteoklovo grmado, kjer pride sovraštvo med bratoma do izraza še po smrti.
Antigona skuša že takoj v uvodnem prizoru pridobiti sestro za sodelovanje pri bratovem pokopu, vendar brez uspeha. Dobrosrčna Ismena s povprečnim ženskim značajem sicer občuduje pogum svoje sestre, vendar njeno početje označi za blazno. Že ob prvem svitu je kralj Kreon, ki je ravnokar prevzel oblast, razglasil svoj vladarski program. Med drugim prepoveduje tudi pokop Polinejkovega trupla, ker je le-ta sodeloval v boju proti državi.
Antigona, ki raje kot zakonom države sledi nezapisanim človeškim zakonom, truplo kljub temu prekrije s tanko plastjo prahu in tako opravi simboličen obred pokopa. Ko je drugič ob njegovem truplu, da bi nanj izlila pitni dar, jo pri dejanju zalotijo stražarji. Odpeljejo jo pred kralja, kjer prizna svoje dejanje in Kreon jo obsodi na smrt. Kljub dejstvu, da je bila zaročenka njegovega sina Hajmona, jo ukaže živo zakopati v kamniti grob. Od tega ga ne more odvrniti nihče, dokler mu videc Terejzias ne napove družinske tragedije. Kralj tako sklene pokopati Polinejkovo truplo in izpustiti Antigono, vendar je že prepozno. V grobnici najde obešeno truplo nečakinje, ki je naredila samomor. Zaradi žalosti ob izgubi najdražje si pred očetovimi očmi vzame življenje še Hajmon. Toda mera Kreonovega trpljenja še ni polna – ob novici o sinovi smrti si meč v prsi zabode še njegova žena Evridika.
Tako original. Miler si je štikl zamislil precej blizu izvirniku. Osnovno poanto je ohranil. A prikazal je nekaj drugega. Ne zgodbo, temveč like. Kako ljubimo na Urbani.si tako gledališče. Že na začetku se Antigona in Avdić ovijeta, on plazi s kitaro okrog nje, pa ne kot rock zvezda (kar v tej predstavi nesporno je), temveč kot njena senca, frdamani Mefisto. Plazi, zalezuje jo, šepeče, straši, testira. Ona se ne da. Ljudje zevsovi, kaj dela Nina Ivanišin! V tisti škrlatni, bordo, skratka skoraj rdečkasti obleki, z lasmi nazaj, popolno masko, s ponosnim razkazovanjem beder v ravno pravih dozah… Lahko bi kdo v tem videl feminizem. Ne ne. Več je. Hoho. Hudo več. Antigona vse druge pregazi. Ja, saj v osnovi Kreon sprevidi šele ko Terejzias, ki ga igra neopisljivo transcendentalna Saša Pavček, napove zlo usodo, ko je Kreon vladarsko gluh za vse osebne izpovedi in grožnje… Ampak v bistvu, tako smo predstavo videli mi, Kreon nima šans.
Foto: Peter Uhan
Ampak ravno to je za zjokat dobro! Ker je Jurij Zrnec naredil takega Kreona, kot je Heathu Ledgerju uspelo (ponoviti) vlogo Jokerja v Batmanu. Ljudje zevsovi! Ko pride Zrnec gor na oder, pride gor kot neka mešanica Kraftwerk, robota, androida, okamenelenosti, trdote. Ne nas razumeti narobe, ampak Zrnec je tako trd. Beton. Ja. Zabetonirano trd. V antiki niso imeli pojma, kaj je beton. Zrnec je jonski, dorski, korintski steber v enem. Njegovi mrki, zlovešči, zaprepadli, groteskni pogledi so – še posebej, ko se zdi, da ima največji heksnšus v zgodovini človeštva, v tistem ravno prav prevelikem mantlu – kot najboljša ritem kitara pod najboljšo kitarsko solažo. Zrnec se ponudi za pogreb. Ne žrtvuje vloge, ne, ne, ostane trumpovski Kreon, idealen za te čase. V sončnih špeglih je pa itak nadcar. Ker je zvezda. Ker je tako oh in sploh vladarski. Ker on ve. Ker on vlada.
O, kako strašna slepota je človeka, ne? Ja. Ja. Ampak ravno to nas je vodilo skozi predstavo, ki ni ne o Antigoni, ne o njeni sestri Ismeni. Ne, ne. Prelomi se, ko na sceno stopi stažar, ki ga igra Vanja Plut. Zdaj, ko je uletela gor in imela svoj monolog, svoje videnje, svojo razlago, sem gledal, kam neki ženska gleda. Iskal sem namreč troteljboben. To mora čitat! Mora! Ne, pa sploh ne, ker bi tako dobro drdrala tekst. Ne, ne. Tole je bilo nekaj povsem osemnajstega. Njen rafal, mitraljez, njeni metki besed so izpadli kot Svet na Kanalu A. Češ, breaking news. Zdaj pa res nekaj pomembnega. Toda ko hodi na koncu z mikrofonom in skoraj naredi intervju s Kreonom… Kruto. Joj, ljudje dragi, kako kruto.
Foto: Peter Uhan
In vmes, ves čas, zadaj praska, boža, lomi, trga, rinta, grize po kitari Avdić. Dura tu ni, dame in gospodje. Mol globočin Hada. O, ja. Če imajo v Hadu spletno povezavo, gotovo na veliko dol vlečejo Avdićev material. Ker za to gre. To ni linearna predstava, čeprav je tako vrhunsko tudi zrežirana, da je dijakom lahko premosorazmerno padala koncentracija in je nekje po fuzbal polčasu tudi popustila, da so se na koncu, škoda, zarežali, ne pa zajokali in zahlipali, ob jebemumater Avdića, ko je padala zavesa in nismo dobili odgovora na sedemustno vprašanja: kam.
Kaj kam. V pizdo materino kam. Saj je jasno. Kreon je moralni poraženec. Bla bla bla. Seveda je. Že 2500 let. Naj bo. Ampak Antigona v Milerjevi izvedbi ne naredi iz Antigone svetnice, iz Ismene neodločne babure, iz Tejreziasa neko Pitijo, ki vse vidi in vse ve. Ne, ne. Nekaj drugega je. Nekaj kar je, kako prikladno, v svoji najavi letošnje sezone, ki smo se ji mi pridružili na samem koncu, spisal ravnatelj Igor Samobor:
Živimo v času čakanja na »dobre« spremembe, ampak nič takega se ne pojavi. Družbena in gospodarska kriza kar trajata in trajata, predolgo, da bi še lahko verjeli, da je to le prehodno obdobje. Je torej to nova podoba sveta? Konstanta? Se bo treba navaditi in v tej podobi iskati spremembe? Če ja, upam, da ne spremembe »v nazaj«, ampak »v naprej«. Pogonsko sredstvo vseh velikih obratov sta bila zmeraj idealizem in vizionarstvo. Postavlja se vprašanje, kaj je danes z idealisti in vizionarji, kje so reformatorji, revolucionarji, utopisti, sanjači, romantiki, entuziasti. Smo potopljeni v realnost tako globoko, da njihovega glasu ne moremo slišati? Ali pa jih ne slišimo, ker imamo ušesa polna blata banalnosti in oči prelepljene s strahom? Smo mogoče priča zmagi pragmatizma nad idealizmom? Gre za izgubo ali samo za popačenje razsvetljenskih idej?
Sama dobra, tehtna, predirljiva in prodorna vprašanja. In ključno? Kdo neki bo dal odgovor? Kdo? Ti? Jaz? Kdo?
Ni veliko javnih prostorov, v katerih bi sedeli poleg tujca, gledali v isto smer in z njim delili življenjsko izkušnjo, ki je bila v tistem trenutku ustvarjena za nas. Gledališče s svojo esencialno človeškostjo je idealen prostor za raziskovanje našega časa, časa, ko vedno bolj izgubljamo občutek za človeško.
Samobor to prepušča prostoru, Miler prepušča času, nam pa ostane časovno-prostorski kontinuum. In vidiš, prokleti Grki, frdamani Sofoklej, kako to res dela tako, da v bistvu ne dela. Zdaj počasi razumem, zakaj so to Grki hodili gledat. Da so si potem še glavo razbijali, dokler je pač šlo. Tole je štof, tole je predstava, ki jo lahko vidiš na deset let. Je čisto dovolj. Žanina Mirčevska je priredila tole tako, kot je Hendrix prirejal Dylana. V nulo. Večplastno. Ohranila sporočilo, ampak jo zavila v psihadeliko, le da si to tako pokjen, da ta droga, imenovana teater, ne more spustiti. Nas še ni. Pa smo imeli pester večer, vožnjo nazaj v Maribor, pa smo raje odpovedali ogled komedije. Po tem ne moreš več gledat nič več. Ni teatra po tem.
Da ne bo pomote, ni vse idealno za naš okus, morda je Hajmon, ki ga igra Nik Škrlec, bolj prostovoljni prispevek v taki priredbi, bolj zaradi pač, kaj te vemo, lepega, tudi Ismena je premalo izdelana, ampak hej, znate vi našteti preostale člane, kaj pa vem, Guns N’ Roses razen Slasha in Axla? Še koga razen Morrisona v The Doors? Ne? Ne gre? Torej ni v tem finta. Čeprav je. Zrneca bom kdaj gotovo nevede oponašal. Toliko stand-upa, vlog, filmov, vsega je dal, ampak da se tako vrneš, najprej k Vesni Milek na tv in s tako vlogo, ko tako veličastno prikorakaš na oder, tako mogočno, da so vsi dijaki utihnili samo da je premaknil glavo (in ko je upognil vrat, si hlastal za zrakom, misleč, da je zadnjič)… In pa grleni, globoki, trdni, ponosni kriki Nine Ivanišin? Jelena Proković je igralce oblekla tako, kot bi radi bili oblečeni vsi fuzbalerji. Tole je bila Barcelona (Ivanišin) proti Realu (Zrnec). Izčiščeno, hermetično, enobarvno, mrko, zatemnjeno, na sceni, kjer je sedem mikrofon prav čakalo na končni refren, pa se je zdelo, kot da vsi ti mikrofoni ves čas govorijo. Igralci so prihajali iz konca in odhajali ob strani, Avdić je skušal predreti zid, zbežati nekam, spizditi z rifi vred, nastaviti tako hrupen krik, da bi izplezal, predrl, razbil vse te zidove, pa seveda ne gre, o ne, v jamo se gremo na koncu vsi obesit, vsi tisti, ki imamo ponos, ki imamo sebe, ki verjamemo v dobro.
Foto: Peter Uhan
Saj. Kreon je taki kot zadnja Lavričeva Diareja, še topla, še sveža. Ko novinar pobara Mira Cerarja tisto o človekovih pravicah, pa reče Cerar, češ, veljajo samo, če jih imamo za ljudi, migrante namreč. Pa ne, ne bomo o politiki. Ne gre zato. Gre pa za moralo, za etiko, za to, zaradi česar je Antigona to, kar je. Prikazana tako groteskno, rock’n’roll pokop v bistvu pa sedmerica igralcev ves čas uprizarja največjo sedmino v zgodovino človeštva s himno Mrtvi su mrtvi. Brez Avdića bi to bila klasična predstava, ena mnogih o Antigoni in njeni borbi za bratca Polinejka. Z Avdićem je tole The Doors gledališča.
Nekaj, kar bi Morrison tako lepo pozdravil. Kot v Miamiju leta 1969, ko je Morrison skoraj zamudil na prvi koncert turneje, ker je tako dolgo v New Yorku tri dni gledal nek performans in je rekel, hej, bom pa še jaz prebijal četrti zid, preplašil in tako osvobodil ljudi. In mu je najrepj nekdo porinil v roke jagenjčka, pa je rekel Jim, dobri stari Jim, češ, saj bi jo pofukal, pa je premlada. Nato pa šel v monolog, ko je narod želel Light My Fire, in poslal vse v kurac tako, da je prijavil: »Adolf Hitler je živ in zdrav in živi v Miamiju!« Potem je pa sledilo tisto, kako je baje mahljal s tičem in vse ostalo. Ko so na sodišču vprašali Morrisona, ob predočenju fotografije, kako na kolenih simulira felacijo pred kitaristom Robbiejem Krigerjem, češ, zakaj je počel to: »Ker je Robbie tako dober kitarist!« Ampak gospod Jim, so rekli sodišče, saj ste morali videti Robbieja stokrat igrati take solaže: »Že, že, ampak Robbie je vsakič boljši!«
In vsakič ko kdo kaj reče v tej predstavi, vsakič ko jo igrajo, čeprav so že drugi pred mano po premieri rekli, da se bolje od tega ne da, da se take klavstrofobije ne da ponoviti, ja, vsakič je tole boljši. Vsakič gremo na kolena. Skrijemo se, zabubimo, pred smrtjo, pred moralo, pred etiko. Đaba ti je molitva sad, mrtvi su mrtvi.
Ko pade zavesa po taki predstavi, ko se spet pojavi nedifinirano ukazovalni video Ateja Tutte, ko začnemo pogrešati to utesnjenost scene Branka Hojnika in ko bi še in še in še, da bi Eduard Miler raztegnil in pokazal še kaj, pademo tudi mi. Padejo naša še tako izdelana, celovita, trdna in plemenita načela. Nič smo. En kurčev nič. Mrtvi su mrtvi! Klanjaj se marmorju! Tako se mi je zdelo, da mi je nekdo rekel, naj se gonim v pizdo materino. Da mi je izjebal mater. In mi je. O, ja. Še nihče tako. Že res, da smo z ocenami, najbrž ker se tako vživimo v predstave, na Urbani.si res radodarni, zato temu dajemo pet, ker več ne gre. Tole je nov standard, vrže malo tudi luč na Medejo, ki je želela šokirati in posegla po preskoku zidu. Eduard Miler nas je zazidal tako zelo, da sem se, ko me je Helena peljala na špricer in jeger gor v kavarno Drama (prvič sploh bil tam, super plac, vinilke in vse), in je prišla pet minut po predstavi Nina Ivanišin k svojim, no, prestrašil sem se je. Čisto. Vzelo mi je dah. Ona se je pa smehljala in seveda preklopila takoj. Jaz ne vem, kdaj spet bom. Vem pa nekaj. Da me je strah. Tako zelo. In kaj ni tudi to poanta teatra? Da te pretrese do temeljev? Da se ti lahko zgodi potem vse živo še zvečer, pa ne more noben prah zapasti čez to?
Ključni citat iz Antigone je itak oni, češ, ne da sovražim, da ljubim sem na svetu. Jaz se sploh sprašujem, če sem na svetu. Ni to – Had? In še nekaj bolj pripali. Ona druga. Ona o nespameti. Kaj če smo mi vsi Kreon? Ha? Kaj pa pol? Kaj če se držimo tako načel? Ampak kdo je potem videc, kdo nam napoveduje zlo usodo? Facebook, vsaki dan znova, ko nimamo otrok, kosila za 100 evrov, izleta na Bali? Ha? Odgovor je samo en: jebemumajku. Ja. Je-bem-mu-maj-ku! Ne vem točno komu. Ampak je. Zakričite še vi. Jebemmumajku, Antigona!
Bis. Najlepša hvala Drama Ljubljana za vstopnici in zelo prijazni gospe na blagajni. Vprašanje imamo sicer za eno hosteso, zakaj je tako pedantno pregledovala vse vrste in stole (kot da bomo kaj odnesli), ampak dopustimo možnost, da je pač bil deževni petek. Tretja parterska loža levo je pa za dijaški abonma najbrž kar idealna pozicija, da gre šepetanje mimo. Škoda malo za nadnapise, jebiga, se zgodi. Sicer pa super. Res. Skoraj osem let je od zadnje predstave, pa je bilo kot »včeraj«. Še bi. Še.
Bis 2. Med pisanjem recenzije smo poslušali izključno Mrtvi su mrtvi, pesem, malo tudi album. Priporočamo tudi vam. Tole reže bolje kot Mach3.
Najprej sem želel tole ocenit kar v Isabelli. Isabelli v Mariboru za naše prekotrojanske kolege. Brez skrbi: brez piva. Ne, ne. Ni taki tip glasbe. Češ, za ajn’nemat. Ampak tak, ono, hipstersko. Čeprav to, joj prejoj, ni hipsterijada. Joj ne. Skratka… Itak sem imel premalo časa, v eni uri se tole pač ne da, pa če si še taki maher. Ampak potem se je zgodilo tisto nekaj. Čeprav imajo v mariborski Isabelli res dobro glasbo (pazi, zadaj je iz zvočnikov šla cela plata Velvet Undergroung & Nico), me je nekak’ motilo vse, kar je tamanilo v ozadju. Bilo je predpoldne, tisti čas, ko že skoraj veš, kakšen dan bo, ampak še nisi ziher. Take plate pridejo za točno tak čas kar prav. Zakaj? Ker sem potem ugotovil, zakaj se tega ne da ocenit v kafiču. Bum! Zaradi tekstov.
In ne, niti tovrstnih recenzij se ne da napisati na tak način. Klasičen, karkoli bi že naj to bilo. Nasploh sem gruntal, kako bi – pa ne, ne zaradi klikov – obrnil dojemanje glasbenih recenzij, čeravno »klasične« in poglobljene še vedno blazno rad pišem (throwback na Odzven!) in jih narod še vedno rad bere. Ker sicer pa gole recenzije… Kaj pa vem. So fajn, ampak predvsem bi rad dosegel, da bi na Urbani.si zajeli neko sliko v tej konfuziji, ki vlada na slovenski sceni, kjer je tona singlov in premalo albumov, ki bodo vsi izšli »zdaj pa res« vsak čas. Rad imam albume, rad si vzamem čas za skupino, za izdelek, za celoto; tudi takrat, ko si ga drugi ne.
In sem tako gruntal, ko je Los Ventilos žagal zadaj v slušalkah, kakšne recenzije bi se lahko loteval v bodoče za Urbani.si. Eto. Take. Doživete. Kaj se mi utrne, kaj razmišljam in ali se me glasba dotakne. Zato, eto, toliko, za uvod, zakaj bodo recenzije poslej takšne. Doživete, kakršno smo ponudili že ob Brodolomcu ali Zmelkoow.
Zatorej, eto. Plošča Los Ventilos je takšna, da skoraj »moraš« poslušati tekst. Čeprav bi lahko, ker so nam poslali recenzentski plošček, med poslušanjem nisem bral bookleta, ki je, mimogrede, klasičen, a ima nekoliko premajhne črke za moj okus (mimogrede, fantje, če izdate ploščo po toliko letih, je vseeno malo okorno, če v zahvali napišete »in vsi ostali, na katere smo v časovni stiski pred tiskom pozabili«). Nisem čital. Poslušal sem. Ker je to, bemtiš, Los Ventilos. Band, ki nas je ob komadu Punca tako pritegnil, po dolgem času, da smo celo mislili, kako bomo stalno pisali o novih štiklih, pa smo naredili bolj izjemo. In ja, Punca je še vedno dober štikl. Res fajn.
Najprej moram priznat, da me je ravno pred kakima dvema tednoma fejst ornk grabila nostalgija in sem izmenično poslušal original Ne gledam nazaj in ono verzijo s Tokcem. Priredba res ni švoh, ampak jebiga, original bo original. In čeravno fantje pravijo, da se držijo izročila svojega gigahita, ono, ne gledajo nazaj, se vseeno tega ne moremo ogniti. In, če smo res iskreni, se niso niti oni. Naredili so zelo dobro piar finto, obiskali so svojo zgodovino, a dali mikrofon v roke kar štirim top prepoznavnim pevcem (kdo bi rekel, da celo najboljšim v rocku oziroma pop rocku): Omarju Naberju, Gregi Skočirju, Tokcu in Tomiju Megliču. Ne moremo mimo tega in namenoma smo to porinili bolj višje v tej recenziji. Namen je kdo ve kakšen, gotovo ustvarjalne sorte in priredbe so čisto okej.
Toda če Los Ventilos res ne gleda nazaj, potem smo šli skozi ploščo tako, da bi našli tisto, kar nas je namamilo na Los Ventilos na začetku. In kakorkoli obrnemo, je to bil vokal Jacuzzy Kralla in nasploh izrazito kitarska podoba banda. Kar ohranjajo, le da so šli zdaj tja, kamor je denimo zaneslo, kaj pa vem, Stereophonics, ki mi tolčejo ven skorajda v večjem delu refrenov, ki si postanejo nekoliko podobni, hočeš-nočeš.
Plošča se začne tako, kot bi si želel, da bi se začele take slovenske plošče. S slovenščino. Ja, jezik je daleč največji adut ne samo plošče, ampak te skupine, čeprav Čas v refrenu najprej zazveni kot nekaj, kar bi/so spravili skupaj Adam. Čas se zlije v Pod črto, kje je verz »zakaj, zakaj, zato« nekaj najboljše, kaj smo slišali, ker je izvirno blebetanje. In vse to nekako dela, ruži in na tej točki sem skoraj zamižal, se prepustil dobro posnetim kitaram in se skušal naučiti tekst sproti, kar je nekaj, kar naj bi se sicer zgodilo samo po sebi (in se tudi v primeru Los Ventilos že nekoč je). Ne gre, ne? Smo se pa potrudili, res potrudili. Zelo potrudili.
Ko pride Svet na rami, je plošča #aveš – bemtiš, šele zdaj smo omenili njen naslov, ki je sicer izviren, zajema duh časa, ampak lahko po svoje tudi malo, kaj pa vem, zavede poslušalca – takšna, da ima vse, kar taka plošča očitno mora imeti. Balado, nežno, sicer z bobni, za katere se zdi, da so med snemanjem skurili zvočniki, ampak nič hudega. Zasanjanost daje možnost Urbanu Severju, da pokaže, kaj zmore in zna kot kdo-ve-kateri-že vokalist Los Ventilos. Urban Sever je pevec, ki bi mu na Radio 1 in v imperiju Lea Oblaka lahko naredili kariero. Nejc Lombardo, skoraj. Ampak v Drevo bo vedelo se počuti samozavestno in dovolj odbito, čeprav se tu počasi začne dogajati občutek, da smo vse to že slišali in komade nekoliko vse težje ločujemo (kot velja tudi za naše preskakovanje med ednino in množino).
Tobogan greha ima fenomenalen naslov in je tudi prepotreben eksurz ne samo v skoraj mol ter ponuja v refrenu nekaj osebnoizpovednega, kar bi lahko kričale današnje mlade generacije: »Nisem se rodil, zato da služim / nisem zakrivil ničesar drugim / le ljubezen.«
Prav teksti so, ponavljamo, glavni adut, saj se končno ne mučimo s pop rock bandom, ki pravi, kako se je težko izražati v materinščini (potem pa, dragi fantje in punce, dajajte tudi intervjuje, pr sporočila, facebook statuse in ostalo v angleščini!), zato je tudi Prenaglas štikl, ki mu prisluhneš, toda ne morem se znebiti občutka, da mi noben komad, ko sedem za mizo, kot sedim sedaj, s slušalkami v ušesih, s pogledom skozi okno in ostalo recenzentsko obvezno pišurijo, no, noben komad mi nekako zares ne ostane. Vsak zase ja, ampak skupaj pa se zdi nekoliko predvidljivo in enolično, čeprav kitari ponudita trilčke in tapkanje in ostalo, kar naj bi ločilo vse te štikle.
In kaj jih na koncu resnično loči? Gostovanje drugih pevcev. Urban Sever je seveda legitimni pevec Los Ventilos, ampak ko vstopi Omar Naber ponudi nekaj več oprijemljive karizme, Naber pa iz Severja tudi izvleče nekolikanj več. Tokac, Meglič in Skočir pa so vnovič pokazali, zakaj so prva liga in zakaj so to, kar so.
Vem, odrezav konec. Upam, da ni tudi recenzija. Ker nima tega namena. Morda je to plata za gibanje? Morda za to, ko hodiš po mestu? Za na trolo? Los Ventilos seveda težko dosežejo osnovni, mladostni (pa niso stari, da ne bo pomote), zagnani šus svojih prvih plat. Tega ne more nihče, niti Dan D, niti Siddharta, niti Big Foot Mama. Kar lahko narediš, je to, da ustvarjaš naprej. In čas gotovo temu (še) ni naklonjen, čeprav bodo Los Ventilos – ali pa bi vsaj morali – padli v obvezne kvote slovenske glasbe in tam ne bodo samo zaradi kvot, temveč bi jih morali biti v trenutni konstalaciji uredniki zelo veseli.
Upal sem, da bom našel na #aveš kaki štikl, na katerega bi šel pecat, se lizal ali počel karkoli v dvoje. Ne vem, nekako nisem. Sem pa našel ploščo, na kateri je dovolj slovenščine, da lahko fantje res govorijo in poudarjajo, da se ne strinjajo z onimi, kako se v slovenščini nič ne da. Zato trojka, ki jo limamo tokrat, ni žleht in ni »pač nič posebnega«. Ni. Bi pa radi slišali kmalu še kaj. In ja, moramo na koncert. Čim prej. Ko spet bo. Ker za v živo pa ima tole velik potencial. Ja. In kapo dol, da so se lotili nove plošče, svoje četrte. Petnajst let so na sceni, lahko bi tudi gladko samo prišli in odžagali stare hite, če bi jih že bili prsti tolikanj srbeli. Pa niso. So to naredili, kot se to naredi. Z Dejanom Radičevićem, Jernejem Kržičem, Matejem Grginičem in Matejem Gobcem v studijski kabini. Seveda bo njihov največji hit ostal Ne gledam nazaj. Ampak ideja, da so skočili nazaj, da lahko grejo spet naprej, niti ni tako švoh. Upamo pa, da ne bo molk po promociji #aveš (20. januar, Španski borci) predolg.
Bis. Vabljeni vsi izvajalci, da nam pošljete svoje albume, jih bomo, če le utegnemo preposlušali, vendar bi si zelo želeli, da tudi vi čitate, kaj počnejo vaši kolegi. Prepogosto se namreč dogaja, da si izvajalci želijo objave zaradi objave same, o tem, kaj počnejo vaši glasbeni kolegi, pa vas to bolj malo zanima.
Trema! Kakšna trema me (je) dajala. Treeeema, kakšna trema, ljudje! To je ipak bil moj prvi obisk opere. Sploh. Ne prva opera, to sicer ne, vsekakor pa prvi obisk opere. Kaj šele premiere. Vse novo. Iber novo. Sploh. Strahospoštovanje. In povrhu on. Richard Wagner. Dobri stari Riči. Ko že na tiskovki povejo, bemtiš, Slovenci ga ne špilamo kaj dosti, ker, jebiga, dobri stari Riči ni ravno pisal arij. Ni to holjadri. Je heda, hedo. In potem te mravljinci stresajo, pozavne te cukajo, timpani mendrajo želodec. Naj se trese. Naj. Se. Trese. Ni malo manjkalo, pa bi stoje vstal in kričal. Pismo. Trans. Res, ljudje. Trans. Kričal bi. Kar je malo jeba. Ne malo. Malo fejst. Kajti glede nato, kdo je bil njegov največji fan vseh časov, pri nas po letu 1929 Wagner sploh ni prišel na spored z Renskim zlatom. Ampak jebeš ideologijo, ne? Tole je delalo tako, da sem bil pretresen. Še cel vikend. In sem še.
Četudi sem operetno bolj zelen kot renske nimfe. Ampak… Tri dni kasneje, ponedeljek dopoldan, pa še kar drži. Bum, bum, bum. Še kar se mi poje. Rheeeeeein-gold. Rheeeeein-gold. Eto. Bom kar butnil. Kaj me briga. Tak’. Pa sem se postavil v vrsto tudi sam. Ja, eto, priznam. Maham, tam nekje zadaj v vrsti Riči Wagner Fan Club. Kaj me briga, če sta tam Hitler in Nietzsche. Sta tudi Baudelaire in Verlaine. Treslo me je, ko so renska dekleta v super slow-motion sceni, odpele tematsko kadenco. Rensko zlato! Rensko zlato! Najčistejše zlato! O, da bi še naprej sijalo v globinah! Samo udobje in resnica ostajata na dnu: kar je podlo in lažnivo, se tam zgoraj veseli.
Foto: Matija Lukič
Zapojmo vsi, Š(t)ajerska se veseli!
Zavesa se je počasi spuščala. Pevci so stali, nepremično, zrli, kaj te vem, tja gor v Valhalo, ki jo tako dobro kao poznamo vsi oni, ki gledamo noro dobro tv serijo Vikingi. Treslo me je. Čisto zares. Tres-lo. Skušal sem nekaj kakor zajokati, pa ne hlipavo, ampak ker me je tako treslo, mrazilo, potiskalo. Ker sem tako frdamano padel noter, čeprav, kaj bi vam bil lagal, po svoje nisem. Rensko zlato ni nekaj, kar bi padel v zgodbo. Ne. Zgodba pade vate. Moraš se pa namučit. To je zicleder opera. Jebiga. Je.
Šel sem na tiskovko, prebral gledališki list, obračal Wikipedio okoli, šel na YouTube in se skratka pripravil na Wagnerja. Pa nisem imel niti za burek. Saj osnovno zgodbo nekako še poštekaš, ampak potem je itak vse skupaj tetralogija, imenovana Nibelunški prstan, da ti je jasno še manj. Pa sem vzel v roko Kondorjevo knjižico, številka 132, Pesem o Nibelungih, prebral spremno besedo, začel čitat, zakinkal, spet malo čital, spet malo zakinkal in nikakor se nisem mogel dovolj zbrati, da bi prišel resno nadkrano napiflan na predstavo. Da bi rekel, ajde, Riči, mamo mi to.
Ker na Urbani.si v tem silovitem tempu kulturnega pohajkovanja (trenutno le po Mariboru, načrtujemo pa velikotepozno wagnerijansko pohajkovanje) želimo zaobjeti duh in navade posameznih umetnosti, se borimo z zaostankom v znanju, ki je prav pri operi največji (še baletov smo videli več). Zato pred nadaljevanjem zgolj spolzelo opravičilo: nočemo, da bi bili zasloveli kot kavč selektorji kulture, ampak če nam to neslavno kot stranski učinek uspe, hej, zakaj pa ne. Nismo operni poznavalci in nikoli ne bomo. Bi jo pa radi imeli radi. Ali pa vsaj videli, v čem je finta. In je. O ja. Rheeeeein-gold! Rheeeeeein-gold!
Namreč… Če sem se na Medeji, svoji prvi premieri v mariborski Drami, počutil relativno skulirano, neživčno, netesnobno in niti najmanj nelagodno ali premalo smetanosto (morda k temu pripomore precej številčnejši predhodni obisk gledaliških predstav), me je obisk premiere opere vseeno precej bolj povozil, pregazil in še enkrat v rikverc. Zdaj, iz milijavžn filmov se lahko naučiš, gotovo zmotno, kako velik dogodek naj bi bila premiera opere. Češ, ali bodo pecali, fukali, vsekakor koketirali, pa naj bo to Vojna in mir, če ne pa bodo nekoga ustrelili ali kaj takega. Skratka, na operi vidiš in si viden. Pa naj bo to film Boter, bogokletno blasfemični tretji del (tam sem prvič želel, da bi imel res rad opero), ali celo ono gospo z golobi iz Sam doma 2, ko je Kevinu razlagala, kako je na podstrešju poslušala največje operne zvezde. In še in še se tega nabere. Zaostanek samo raste, če pri 31. letih prvič greš v opero.
In se vprašaš, pismo, pa zakaj opera nekako nikdar ni prišla na spored? In to vse do lanskega Lenta, ko se je Trg Leona Štuklja spremenil v hipu v top oder za Turandot, ki ga je tik pred koncem potamanil in pomendral in odplaknil kruti dež s še bolj kruto nevihto. Jebiga. Se zgodi. In to je bilo to. S šolo nas v ducat letih obveznega izobraževanja v opero niso spravili, kar smo se naučili, smo se pač iz filmov in da je opera največ, kar spravi skupaj klasika in človeštvo, sem menda pogruntal iz filma Amadeus, kjer se je Mozart tako pehal z Don Giovaniji po vaseh in to. Nekako tako. To je bilo moje predznanje, čeprav sem končal nižjo glasbeno šolo in bil najbrž edini pubec, ki je naravnost ljubil solfeggio, kvartsekstakorde in imel boljšo oceno kot pri inštrumentu (klarinet, kjer sem se imel fajn, čeprav je stvar bolj poševno piskala). Da obstaja kontrapunkt in to, smo nekaj slišali, od kvintno-kvartnega kroga (mislim, da se zadevi tako reče) pa smo pubeci, ki smo potem sami namudrili kitaro, odnesli predvsem najbolj poceni finto, kako sestaviti predvidljivi komad za pecanje (kvinto-kvartni krog je zelo prav prišel v Idriji, kjer sem vjagal kar dve na isto finto, hvala lepa, solfeggio, t.i. nauk o glasbi).
Foto: Matija Lukič
Pardon za osebno izpovedni predolg uvod. Jih v bodoče ne bo, samo toliko, da dobite občutek, kje je naša začetna točka. Nizka, visoka, pač relativno, ne? Včasih ti pač kake stvari, naj se še tako trudiš izobraziti in seznaniti z neutešeno radovednostjo, preprosto uidejo. Kar nucaš, je neki potisk (beri: push). Da te nekdo porine na gugalnico kulture. Saj se lahko sam, ampak gotovo je bil zame prelomni najprej balet Giselle (moj prvi kvazinovinarski tekst sploh, moš mislit), nato pa lanska Opera v parku, ki smo jo znamenito popisali prav na Urbani.si.
Bom dal najbolj eklatantni primer, kako lahko zletiš v kaki kulturni fenomen. Nikoli ne bom pozabil, kako smo šli gledati Gospodarja prstanov. Prvič. Do takrat tovrstnih filmov nisem gledal, Tolkiena nisem poznal, jebiga, bil sem drugi letnik gimnazije, kaj sem pa takrat vedel. Nekaj so o tem sicer tumbali v Prijateljih, ampak je bilo enako kot z Vojno zvezd (ki sem jo prav tako prvič pogledal predlani, vendar sem vse finte že poznal iz serij, kjer so pač povedali in spojlali največje finte Lucasovne kvantne žajfnice).
In tako sem s tremi najboljšimi kolegi sedel v nepozabnem Kinu gledališče, najboljši dvorani, kar jih je Maribor kadarkoli imel (in jo seveda poslal v stečajno maso). Sedeli smo in gledali. Uvodna scena, ko je režiser Peter Jackson pokazal, kako zlati prstan (khm, lajtmotiv tega teksta bo, opozarjamo vnaprej) ni šel v ogenj, me je premaknil in se je občutek ohranil vse do danes. Padel sem v film, grizel ustnice, se tresel, čakal, kaj bo, jebeni Frodo pa Mordor pa Saruman pa Golum pa ono pa ovo. In tri ure skoraj minejo, pa Frodo še kar ni zabrisal prstana v ogenj. In potem konec. Ha? Dafaq? Halo?
»Ja kaj pa zdaj?« sem ogorčeno vprašal sošolca Luko.
»Nič… Kaj? Drugi del.«
»Ja, kdaj, pizda, ura je že deset, doma moram bit, staradva me bosta ubila, če spet pridem prepozno domov!« sem šrajal in gledal na svojo svočko.
»Ne, stari, čez eno leto je drugi del!«
»Kak pizda čez eno leto?«
»Ja, trilogija je! Kaj nisi vedel? Haha.«
Ker so bili trije sošolci relativno potrpežljivi z mano (recimo, niso mi zamerili, kot tudi uredniki dolgo ne, da sem pisal triologija namesto trilogija), nisem postal vic leta, ker bi jih itak bilo preveč. Ampak eto. Četudi sem bil čisto zelen, sem stvar kupil, vzel za svojo in Gospodar prstanov sem pogledal v kinu, mislim, da vselej v isti zasedbi, in je nekaj, kar bo gotovo ostalo.
No, e, nekako tako sem se podal v petek, 27. januarja 2017, v SNG Maribor. Na svojo prvo opero. Na svojo prvo operno premiero. Da je stvar drugačna kot pri dramah, se je pokazalo že na tiskovki. Ki ni bila kar na hodniku kot pred Medejo (kar je, bajdevej, povsem prikupno), temveč gori v Kazinski dvorani. Večja novinarska zasedba in takisto ansambelska. Ornk tiskovka: taka, kot se spodobi. In potem ko so vsi svoje povedali in to precej domiselno in niti najmanj dolgočasno (v bistvu je taki obisk kar luštna izkušnja), je padlo eno samo vprašanje (sam sem še grozovito preveč junfrau, da bi bil kaj pobaral), toda kolegica Melita ga je zastavila res lucidno: zakaj se Wagnerja, če jo malo parafraziram, tako bojimo in ga sploh ne igramo?
»Wagner zahteva od pevcev toliko, da jih je težko dobiti celo v Nemčiji. Celo najboljše hiše težko najdejo wagnerijanske pevce. Najprej se je gotovo zgodila ideologija, ko je bilo skoraj prepovedano govoriti o Wagnerju, leta 1976 v Beogradu, v Zgarebu je prekinila vojna predstavo. Vzrok ni enoznačen, kriv je tudi ansambel, gotovo pa idelogija, ker ni bil zaželen.« Dirigent Simon Krečič je dostavil še primerno razlago, da do leta 1994 v Mariboru niti nismo imeli dovolj velike dvorane za Wagnerjevo grandioznost. »Res pa je dobro vprašanje, zakaj smo tako vezani na italijanski reperotar v Mariboru, ko pa smo tako blizu. Strahospoštovanje do Wagnerja je preveliko pri nas. Narediti zasedbo za Turandot je pa ravno tako težko dobiti kot za Wagnerja. Po partituri so Puccinijeve opere ravno tako zahtevne: vidimo pa, da imamo pevce prav vseh vrst. Niso vse vloge dramske. Skušamo narediti kombinacijo mladih in izkušenj, čim bližje originalu, imamo tri nemško govoreče pevce, skušali smo najti kombinacijo, v kateri bi čim več profitirali.«
Če temu dodam še besede Igorja Pisona, tržaškega režiserja, ki ne samo, da je izgledal kot Bono, ampak če bi bil Bono pošteni metalec z nenavudanimi jajci in boljšim smislom za humor (in najboljšim tširtom!), da je v Münchnu v času študija videl, koliko vaj je potrebnih za režijske posege in da si je Wagner svoje Nibelunge tako zamislil, da bo na podlagi tega sledil nov teater, stvar pa je tako kompleksna, da si je treba novo hišo izmisliti.. Smo dojeli poanto. Wagner je resno zajeban. Ornk zajeban. Ono, dragi poslušalci, abonentke in abonenti: tole bo trpljenje. Kri, znoj in solze.
»Večkrat sem v živo videl, kako je to vse videti v živo. Potrebovali smo tri tedne manj kot drugi, kar je bil velik riziko. Zame je prvič, da delam Wagnerja z ekipo, ki ni primarno nemško govoreča. Kompleksna struktura je, ni arij, nekateri pravijo, da je največji recitativ: na podlagi motivov, kam gre Wagner, vidim jaz, kdaj se bo kaj pojavilo. Pri Wagnerju obstaja nekaj, česar pri drugih ni: filmsko dramsko igro lahko povežemo z močno glasbo v smislu, da je to glasba svinca, železa, ni lahkotna, ampak užitek je prisoten. Nekateri se ustrašijo, ker ni arij – ni res, da v tem ni užitka. To je drugačen tip poslušanja in kako pripovedujemo zgodbo.«
No, zdaj pa to prestavimo v konkretni čas in prostor. Glasba svinca in železa. Hu! Heda! Hedo! Krasna ideja, v osnovi, je, da tik pred premiero (in tudi v bodoče še dvakrat) organizirajo predavanje nekoga, ki se na tematiko spozna. In dr. Gregor Pompe gotovo se. Saj je dramaturg predstave! Zato se je SNG polnil že debele pol ure pred predstavo, ker smo drli v Kazinsko na predavanje o Wagnerju, tako drli, da je hostesam in »hostkom« (še iščemo besedo za moškega hosteso v našem nagradnem natečaju) tekel švic dol po riti, ker niso sfolgali tako hitro nositi stolov. In prostora bi bilo kmalu premalo za vse.
Je pa res, da je gospod Pompe dobro načel debato – tudi o tem, da ne bo podal obnove, ker ni to fora -, nato pa skrenil v razlago, za katero nam je bilo jasno, da nima sposobnosti slovenske rokometne reprezentance. Našega zaostanka minus osem golov ni zmogel spraviti v slabe pol ure, kolikor je imel na razpolago. Prav zanimivo je bilo videti, kako je stockholmski sindrom tolkel iz skorajda ugrabljenih ljudi. Nihče ni želel prvi sklizniti iz dvorane, češ, jebiga nevljudno, čeprav je bilo enako nevljudno da je mikrofon tako presneto donel na začetku predavanja.
»Em… em…« so pogrkovali eni, češ, sedež imam na osemnajstem balkonu, walda na sredini, ni šans, da pridem pravočasno do tja in pol bo sramota in joj prejoj… Nekdo je rekel, da se malo mudi, ampak je Alan Kavčič, fajn piarovec SNG-ja, resda žal šele po predavanju rekel, naj nikar ne laufamo, saj da nas bodo že počakali. In so nas res. Poanta predavanja je bila sicer krasna: videti nekoga, ki Wagnerja res šteka in zna o tem tudi nekaj povedati, hej, saj gospod Pompe je sedel za klavir in naštancal par motivov na klavir, ki jih najdemo tudi v gledališkem listu, ampak kaj ko je toliko motivov v basovskem ključu in lestvicah s po tremi nižaji… Zato bolje, da to naredi on, kot da si mi prste polomimo. Škoda, da je Pompetu zmanjkalo časa. Z veseljem bi drugič stvar začeli uro pred predstavo. Pridemo!
Ampak saj smo se nekako znašli, gotovo tudi zato, ker so v nas bolj ostale besede režiserja Pisona: »Z dramaturgom sva se zmenila, da bo nemški del omiljen, ne morem predpostavljati, da vsi v Sloveniji vedo, kaj se dogaja v predvečeru Prstana. Odločili smo se, da bomo pripovedovali na najbolj zanimiv in zvest način v strukturi našega časa. Aksiom mojega predvečera je ta, da je ljubezen nemogoča, kjer je denar. Kjer pa je prisotna ljubezen, ni ne zlata ne moči.«
Da traja glasbena drama, kot je temu rekel Riči Wagner, dve uri in pol in namenoma brez pavze, ker se lahko samo tako zgodi estetski orgazem v nas, piše že na Wikipedii in so nam dopisali tudi na mini listku, ki ga dobiš zavoljo predočenja zasedbe. E, govorimo lahko gor ali dol, ampak najboljše je doživeti dojemanje take umetnosti v živo. Poleg mene sta v enajsto vrsto, na rob (iskreno hvala SNG-ju spet za karto precej na robu vrste, to imamo najraje), sedla gospod in gospa, po naglasu nekje blizu Celja, očitno redna obiskovalca oper, in prebrala, da predstava traja dve uri in pol in da, pazi, nima odmora.
Foto: Matija Lukič
»U, danes pa ni odmora….« je rekla gospa nekako v retoričnem polvprašanju.
»Saj… Mogoče še boljše. Če je pavza, jih gre itak pol domov!« se je prijazno, kruto, ampak odkrito zarežal gospod in zarežal sem se tudi sam.
Pogled po dvorani mi je razkril, da bo to odišavljena predstava. Jebote, kako se folk to gor naredi. Ne, ni me bilo sram, niti malo, da imam na sebi tisti edini par kavbojk. Eh. Ampak saj vidiš, da ljudem pač to veliko pomeni. Eni se res pokažejo in slišal sem kako vrsto za sabo, češ, vidi, spet zamujajo eni te isti, samo zato, da se pokažejo. »Modna pista, glej!« je rekel gospod za mano in počutil sem se tako kot 19. stolete in se mi je začuda to prav fajn zdelo.
Gospe so bile pri frizerju, gospodje so se obrili, omare so podale najboljše, kar ponudijo. To so prireditve, ko so še fotorepoterji in fotoreporterke lepe. Nikoli sicer nisem videl poante v vsem tem, saj vendar nihče ne gleda nas, v tisti temi, temveč one gori na odru, ampak dobro, stvar tradicije, ki se ji najbrž nikoli ne bom privadil. Kar ni nič hudega, itak da ne, je pa jeba, ker se vedno v koga zaletim, še posebej v gospoda Mogeta in gospo Potrato, ko sem kasneje pobiral svojo znucano in zlicano jakno. Ne vem, ne ujamem tega gibanja, neko posebno driblanje je to, da hodiš, s šampanjčkom ali kanapejčkom. Kako oni slalomirajo, jaz tga nikakor ne znam. Nikoli tega nisem obvladal, to hojo, ko gledaš kamorkoli, samo v tla ne. Pa nič hudega. Ta del me prav nič ne moti in hvala bogu, da je, kakršen je, saj je lepo videti, res lepo, koliko nekaterim pomeni obisk opere. In da se radi lepo gor naredijo. Tudi prav. Ta del: okej.
Zdaj, ker sem se, kot rečeno, skušal napiflati osnov Renskega zlata, sem največ pričakoval od prvih štirih minut. Od Voršpila. Kolikor vem, je pri operi prolog, uvod, kakorkoli pač že, velika stvar. Bolj že kot predjed. Nekako tako kot je pri velikih rock koncertih. Recimo pri Beyonce, ko so jo v Zagrebu na predzadnji turneji prinesli mikavni tipi kot Kleopatro. Ali kot P!nk, ko je v Münchnu skočila iz deset-in-nekaj metrskega žerjava z bungeejem in vmes pela. Ali AC/DC, ki so ti na Black Ice turneji ponudili spektakularno vlakec smrti animacijo in je iz gigantskega zaslona skočila gigantska skorajda prava lokomotiva. In še in še je tega. Intro pač nekaj šteje, ne? In če to zamudiš, sploh pri Beyonce, denimo, si zamudil pol špila. Čisto zares.
In eto. Potem na Wikipedii preberem, če razumem prav, kako pomemben je ravno intro. Ker je to »drone« v glasbi oziroma očitno, če sklepam po ruskem prevodu, »burdon«, karkoli že to pomeni. Motiv, lajtmotiv, nekaj takega. En ton, ki se vleče in raztegne pač v nekaj več. Nekaj velikega, saj štekate. In za Das Rheingold torej Rensko zlato teta Wikipedia spiše tole:
The scale of the whole work is established in the prelude, over 136 bars, beginning with a low E flat, and building in more and more elaborate figurations of the chord of E-flat major, to portray the motion of the river Rhine. It has been noted as one of the best-known drone examples in the concert repertory, lasting approximately four minutes.
No, e. Verjel sem v te štiri minute. Da so topšit. Čakal sem jih. Kaj bo. Kako bo to. Kaj je to. Če prebereš na Wikipedii, potem že mora delat, grizt, stiskat, rajcat, ne? Itak! Ja pa ja. Igor Pison si je to zamislil genialno in vrhunsko z oblikovalko luči Petro Veber, nedvomno. Češ, da bo orkester začel počasi, ker se ton res začne počasi, in se bodo počasi ugašale tudi luči. Kar pa očitno za slovenski abonirani živelj ni ravno dobra izvedbena pogruntavščina. Ljudje namreč niso poštekali, za kaj gre. Da smo, hej, alo, že štartali. Gospod in gospa pred mano sta se igrala stole. Saj veste, ono, kdor ostane brez stola, ipzade. Ker sta imela namreč en stol prost, sta testirala, kateri ponuja najboljši pogled. To pa je to, ko imaš možnost izbire. Na moji levi sta gospod in gospa poznavalsko prikimavala, češ, kakšna škoda je, da danes dirigira Simon Krečič in ne gospod Letonja. Kar je približno tako kot če pred derbijem rečeš, kakšna škoda je, da sodi Matej Jug in ne Damir Skomina. Ne vem, nisem stručko, ampak pri taki operi, kjer je libreto dolg za pol Iliade, ne vem, koliko lahko opaziš sploh vlogo dirigenta. Ja, tu smo zdaj pri kavč recenziji. Tu smo zdaj gotovo butnili mimo.
Priznam, zmotilo me je, da se ljudje niso odzvali, kot bi se pričakovalo od njih. Da bi se predali in potopili v glasbo. Nisem zbral poguma, da bi onadva pred sabo oteral v devet krasnih ali onadva poleg mene še v s pridevniki olepšana rodila. Mi je pa dvignilo dekl v meni. Grizlo me je. Ker so tako lepo godli. Ker nisem bil v Veliki dvorani še nikoli na operi in ker je osnovni ton tako lepo prodiral med nas, vame, nas potopil dol v Ren in tako dalje. Folk pa se preseda, klepeta in predvsem kreha. O. Moj. Bog. Koliko krehanja, izkašljevanja, pogrkavanja. To ne moreš verjet. Saj razumem, sploh pri starejših, vse razumem, štekam, podpišem. Samo to presedanje in gledanje v mobitel (ljudje božji, sploh abonenti, pa kako do danes niste skužili, da ni signala v parterju Velike dvorane!!!) mi je, milo rečeno, uničilo, sfižilo, zbombardiralo nepopisen užitek, ki ga ponujajo prve štiri minute in si jih na Apple Music vrtim do onemoglosti. In bi šel enkrat na vaje, samo da bi slišal te štiri minute. Večkrat. Na repeat. Skratka, ne vem, kako bi to naredil gospod Letonja, ampak gospod Krečič je to naredil vseeno zelo dobro. Me je potopil, ne da bi se prijel za nos, naravnost dol v Ren.
Foto: Matija Lukič
Šele ko so luči bile praktično ugasnjene, s(m)o očitno pogruntali, dojeli in razumeli, da, hej, zdaj pa gre zares. In je šlo. Ne bom vam zdaj tumbal obnove, ker bi bil tekst dvojno predolg. Ampak rečimo samo, da so renska dekleta (Andreja Zakonšek Krt, Valentina Čuden, Jadranka Juras – ja, ta Jadranka Juras) v svoji zelenkasti potopljenosti nastavile opero, pri kateri bi Wagner morda celo malo pokukal (na praizvedbo v München ga 22. septembra 1869 ni bilo) in bi ostal tudi, ko je na oder prišel fenomenalni Alberich, ki ga je vrhunsko odigral Jure Počkaj. Na tiskovki je razkril svoja videnja tako: »Zelo je zemeljska vloga, polna moškosti. Ni le škrat, predstavlja nekoga, ki se odpove ljubezni, zagrabi moč, da bo naredil ta prstan, ki mu bo dal moč, da bo osvojil ves svet. Na koncu mu seveda ne uspe: kar je pomembno, je, da ta prstan da prekletstvo in se zgodba odvija naprej.«
Vsa štiri dejanja so bila tako v nulo dodelana: sodobna, ampak z pietetnim držanjem k izvirniku, ker kaj več bojda libreto niti ne dopušča. Jebiga, nemška miselnost. Opera je večdejanska igra, ki se jo poje, in na koncu brez odmora najdlje zdržijo Nemci, če si sposodimo pri fuzbalerju Garyju Linekerju. Vse me je hipoma prijelo, zagrabilo, potunkalo. Še dobro, da sem sedel v enajsti vrsti, kaki še dve zadaj bi bilo idealno, ampak sem vseeno dobro videl nadnapise. Brez teh ne bi šlo, če bi sedel par vrst bližje, bi najbrž samo ugibal, kaj in kako. Zgodba je namreč tako prepletena in likov niti ni tako malo in nekaj je skakanja iz preteklosti v sedanjost iz scene v sceno, toda če bereš nadnapise in če nekako odmisliš vso tisto kašljanje, te Wagner zagrabi in ne spusti več do konca.
Malo mi je sicer zmanjkalo oziroma sem se moral opominjati, da je to dno Rena, na katerem je zlato, iz katerega se naredi magični prstan, in potreboval sem, da sem ločil Fricko (Guadalupe Barrientos) od Freie (Sabina Cvilak): ne opernih pevk, temveč lika. Ampak hvala bogu je bil Ernesto Morillo v vlogi Wotana, glavnega šefa Renskega zlata, tako frdamano prepričljiv, vseobsegajoč, ukazovalen, kraljevski, da je bilo res, kot da bi bil gledal film, podkrepljen z mogočno grozljivo, pedantno čustveno glasbo. »To je velika vloga, velika stvar. Za nekoga, ki je latinski pevec, je Wagnerjeva muzika precej oddaljena,« je v italijanščini via prevajalec Pison povedal Morillo na tiskovki. Vsi po vrsti so priznali, da jim je nemščina španska vas. Jebiga. »Sestavim razliko med latinskim gledanjem in nemškim pripovedovanjem, da se zgoda odvija na trgu in so zbori zunaj, življenje je pozuannjeno, Wangerja pa zanima ponotranjenost, voajerizem notranjosti, ki se dogaja v neki hiši. Vloge so brez družbene maske in se prikazujejo takšne, kot so. Ne rabijo se dokazovati. Božanstva, ki jih ima Wagner, niso tako čisti, nedolžni, v sebi imajo odstotek človečnosti, ki jih ne dela manjše, temveč dela višjega človeka. Jaz kot človek sem lahko tudi malo bog, kot je bilo pri Jezusu.«
Foto: Matija Lukič
Vidite? Štekate? Vsaj malo? No, ko Wotan dobi pomoč v iznajdljivem Logeju (ki je skoraj Loki iz Vikingov), je zgodba dokaj preprosta za spremljanje in se lahko posvetimo temu, ali bomo jokali, kričali, rohneli, mižali, sanjali. In v nobenem primeru zehali. Veste, da niti enkrat nisem pogledal na uro med celotno premiero? Niti. Enkrat. Ker če si pomežiknil samo enkrat, ti je libreto pobegnil kot gol pri rokometu. Martin Sušnik je kot Loge morda droben, a deluje odisejevsko iznajdljivo. Pa mu ni bilo lahko. Kajti kaj pa to, kar je kar sam povedal na tiskovki? »Ko mi je umetniški direktor rekel, da bom pel to vlogo, sem prebledel, rekoč, da nisem za Wagnerjevo opero. Vloga je res ena izmed težjih, zelo kompleksna, tako iz glasbenega vidika, ker nismo vajeni takega načina glasbe. Veliko je glasbe, še poseben izziv je za tiste, ki nismo najbolj domači v nemškem jeziku. Kar zahtevno delo. Ko smo se srečali s Simonom, so se začele stvari odvijati in vsi smo začeli spoznavati te vloge še iz drugih vidikov, ne le iz pevsko tehniškega, temveč iz drugih perspektiv. Vloga mi je postala všeč in ko mi je Igor razložil, kako Loge vleče rdečo nit od nemških deklet do škratov in bogov in pripelje opero do konca, se mi je nekako začelo sestavljati vse skupaj, prav lep večer bo vsaka ponovitev, ko bomo lahko izvedli to veličastno delo.«
Morda boste rekli, da je to kičasto in da seveda bo igralec to rekel pred premiero. Kot je rekla tudi Valentina Čuden, kako so kot eno tri renska dekleta, čeprav so tri. Ali kot je pripomnila Zlatomira Nikolova, ki se pojavi kot Erda, ki vse vidi in vse ve: »Ko sem delala Rensko zlato, sem vedno zavidala to kratko, ampak zelo težko vlogo. To vedno pojejo primadone, ker je blazno zahtevna.« In je bila, tudi zanjo.
Rensko zlato je v dveh urah in pol ravno prav predolga opera, ki sploh ni opera, kot bi si opero predstavljali preko filmov. Je glasbena drama. Je Wagnerjevo novo gledališče. Dokaz, da se je dalo predriblati tudi največje klasike. Italijane. In Mozarda. To je pač Wagner, bi rekli. Ne ne. Ni samo Wagner, dragi moji. Scena te je sezula. Res. Že prva, ajde. Ampak druga? Dogajanje na gradu? Dijo mijo! Petra Veber je iz stopnic naredila resnično nadoblačna nebesa. In sceno, po kateri lahko hodijo samo velikani. Spuščanje gor in dol, tek po stopnicah, pod njimi, med njimi. Vau. Maketa veličastnega gradu, ki je spominjala na Plečnikov model parlamenta? Prejebeno dobro. Vse je tako delalo, tako estetsko, dovršeno, naštudirano. Kostumi Sanje Grcić? Pozabi, predobro. Rdeča obleka Fricke gre v anale. Hrustljavo omamno. Božansko. Tolsta lepota. Majke mi! Wotanova maska, mejkup, kjer je skoraj kot The Joker iz Batmana? Mogočno! Logejeva gibkost? In, najboljše od vsega, gangsterska Velikana Fasolt (Tobias Peschanel) in Fafner (Thomas Stimmel), pri katerih si je Wotan izposodil in zastavil svoje bogastvo? To je bilo nekaj med Scarface in kakim Almodovarjevim filmom, dragi moji! Še Wotanovi spremljevalki – Lucija Krašovec, Melanija Markovič – ki sta natakali, stali in hodili malo sem in tja, sta imeli učinek nekdanjih Laibachovih backvokalistk. Tako dobro! Tako delujoče! Vau!
Foto: Matija Lukič
Čeprav je zgodbo Renskega zlata prekleto težko opisati – še posebej na kratko, čeprav je najkrajše delo v tetralogiji -, je najbrž poanta v tem, da je Wotan želel imeti veliki grad in si je izposodil vse pri Velikanih, ki pa želita v zameno Freio, sestro njegove žene Fricke. Iskreno, kdo pa si ne bi želel Sabine Cvilak? In tako bele, skoraj nedolžne, nemočne? In potem Loge izve, da obstaja prstan, obstaja zlato, tam doli pri nimfah, ki so se tako delale norca iz ružno ogabnega Albericha. In kako bi se dalo vse to zastaviti in rešiti. Pa seveda ne gre. Ugrabi se Albericha in ta se more odkupiti sam – z zlatom. Ker ga oropajo prstana (ki ni bil njegov in the first place), izreče prekletstvo in konec je le relativno uspešen, vsi grejo v Walhallo – no, razen onih, ki jih pobijejo – renska dekleta pa tožijo nad samovoljo bogov, ki jih je premamil čar zlata.
To zveni zakomplicirano in nemara tudi je, ker nam, kaj pa vem, srednjeveški srednjeevropski epi niso tako blizu kot antične zgodbe in materiral, ki sta ga štanca Shakespeare in Mozart. Toda ko pride zadnji štikl, ko vidiš, kako bodo renske nimfe obžalovale svojo usodo in kako se bodo bogovi spopadli med sabo in padli še kam nižje kot na glavo… Ko pripali Wagner s sklepnim motivom… Ko udriha, tolče, ropoče, ko trese… Ne vem za vas. Mene je ganilo. Zaštekal sem to usodo. Celo bogov. Tega pehanja za prstanom, zlatom, za kupčijami, za igro, za maske… Ja, nekje vmes so žabe, pa krastače in ogromni Počkajev obraz se filmsko črnobelo iskri čez zaveso. In plešejo, v kletkah, spodaj, v renskih globinah. Skorajda psihadelika, ki jo koreograf Gaj Žmavc ne naredi le zaradi lepšega efekta, temveč učinkovito in pravljično, kar bi nenzadadnje Rensko zlato tudi lahko bilo.
Sklepni akord še ni odzvenel, zavesa še ni šla do konca dol, ko so eni že odhajali. Ko je prišel štikl do konca, ko so Bogovi odšli gor, ko se je Ren potopil sam vase, ko so mravljinci udrihali po meni, so odhajali žal tudi že številni abonenti. In ko je zavesa prišla do konca, točno ob 22.00, je bil aplavz… Medel. Meglen. Švohen. Porozen. Slab. Nič od nič. Jaz pa bi bil kaj kmalu vstal iz zica. Zabrisalo. Tolkel sem se, ne ploskal. Tolkel. Ker sem šele na koncu poštekal, kot pravi libreto o prstanu »kdorkoli ga bo posedoval, se ga bo polotila skrb« in »samo tisti, ki se bo odpovedal moči ljubezni in ljubezenski radosti, bo dosegel čarobno moč in bo mogel iz zlata narediti prstan«, da je to zgodba o ljubezni, o idealih, o moči, o nas samih, četudi nismo in ne bomo bogovi.
Udrihali so še akordi, violine so drajsale, pozavne so rohnele, timpani so bobneli. Wagner je kričal od nekod. Od zgodaj, od spodaj, ni važno. Folk, ta abonirani živelj, pa se nočem zgražati, vsak pač umetnost vidi in pospremi po svoje, pa je odhajal takoj ko je padla zavesa. Ker sta bili dve uri in pol preveč? Ne vem. Njihova stvar, jebiga. Vsakemu svoje, ne? Ozrl sem se, ko sem ploskal, nazaj k pesnici Kristini, ki je z mamljivimi ustnicami kasneje skoraj prišepnila in prikimala: »Vrhunsko!« In se hvala bogu nisem počutil kot kreten, ki nisem stikal po torbici, iščoč premikanje časa naprej, tam nekje po dveh urah, ko so »vsi« očitno čakali, kdaj bo konec. Ni konca. Ni konca ne kraja ni. Je samo Valhalla. Ali pa sem pač sedel v taki vrsti. Ne vem. Nekaj se je poznalo. Večina se je borila z opero. Jaz sem se boril z večino in za opero. Ker ja. Za Wagnerja. Rheeeein-gold. Rheeeein-gold!
Ampak prav kul wagnerjansko se mi je zdelo prav to, da sem uspel to bolj ali manj odmisliti in da tistega poltona renskih deklet ne morem pozabit, ne morem butnit iz glave, kot tudi ne zadnjega bobnenja. Tako je ružilo, tako mogočno, tako je šla dol zavesa, da bi najraje šel potem še naslednje tri dni gledat preostale tri dele. Kot takrat Gospodarja prstanov. Ko sem vsaj vedel, kdaj bom dočakal naslednja dva dela. Kdaj bomo dočakali naslednje tri dele iz Nibelunških prstanov, pitaj boga. Najbrž še dolgo ne. Pa bi lahko, pardon, morali. Seveda je to prevelik štikl, kdo bi našel milijone za štiri take predstave. Ampak bi. O, ja. Ker je tako delalo. Ker je taki štikl od muzike, opere, drame, mita. In ker je tako sodobno zrežirano, odigrano, čeprav bi komot dodali ozvočenje in navili vse skupaj kot za rock špil.
Ne vem, kaj pomeni, če je tvoja prva opera ravno Wagnerjeva. Vem pa, da je ne bom pozabil. Ker ne. In da sem zdaj top oboževalec. Da je lahko gotska pisava tudi tako frdamano lepa. Da je lahko predolgi, naštancani, nafilani libreto tudi osvabajajoč. Da za dve uri in pol ne pogledaš na uro in telefon? Noro! In predvsem me je, ko sem videl utrujene obraze tistih, ki nekako predstavljajo ali pa naj bi poosebljali Maribor na takih premierah, najbolj očaralo tisto, kar sem slišal od dveh še od mene mlajših pubecov. En je namreč drugemu rekel: »Zveni znano, ne?« In veste, kaj mu je drugi pisnil, ko se je krohotal in spomnil na zlati prstan, my precious? Da je bilo to boljše kot Gospodar prstanov. Jap. To je rekel! Da bi še. In ja. Bi še. Zu-ga-be. Wagner. Zu-ga-be. Petka. Evo, petka! Še bi. Še. Bi. Še! Zu-ga-be!
Bis. Krehanje, presedanje in vse ostalo sem najbrž v tekstu nemolakrat poudaril in izpostavil. Razumem, da je kašelj stvar refleksa in da ga je težko zadržati. Ampak vsaj tempiranje in tajming bi lahko bila bolj smelo ubrana. Recimo med spuščanjem zavese, ne med najtanjšimi dialogi. Pa ljudje, prosim, ne gledat v telefone med opero. Ne. Sicer pa hvala SNG Maribor za krasno tiskovko, hostesam za to, da so se smeje spomnili na »najin« šov po Bobu leta, in gledališču, da se je sploh odločilo za Wagnerja. Še na mnogo oper!
Veste, kako neopisljiv rajcig je občutek, ko v Mladini prelistaš kulturne strani, eno (naj)boljših čtiv v državi, pa vidiš tam portret banda, ki bo še isti večer prišel v Maribor, v Wetrinsky? To prekotrojansko prepucavanje, ki ga – razen poleti – dobiš ob spremljanju kulturnih rubrik (še zlasti Televizije Slovenija), zna biti ne ravno boleče, ampak imaš občutek, da te nekdo jebe na suho. Češ, kultura je ono, kaj se zgodi med Cankarjevim domom in Metelkovo. Še zdaleč ne. In pride taki petek, ko se ti v Mariboru zloži polimorna razstava, kjer ne štekaš nič, prvič uprizorjeno Wagnerjevo Rensko zlato, kjer štekaš vse, in potem še taki špil. Overdoza kulture. Maribor v svoji najbolj pristni podobi in izvedbi.
Okej. Gremo na špil. Troje je bilo jasno z garancijo do konca prvega komada. Da imam najboljšo možno družbo na špilu, ker je H. branila hipstersko podobo Persons from Porlock. Jebiga, nisem največji fan in ko smo že pri tem, meni se koncert Tame Impala v Kinu Šiška ni zdel ravno za na hrbet dol past, kar ni nepomembno za ta tekst, saj je to koncert, na katerem so prav ti pubeci dobili šus dozo za ustvarjanje svojega, khm, alternativnega, indie rocka, ampak v tistem pristnem pomemu.
Ampak bili smo drugje, ne? Pri treh garancijah. O, ja. Drugo je to, da Wetrinsky še drugi vikend zapored preseneča s svojo prilagodljivostjo. Toliko stvari, elementov in momentov bi mu lahko špuknilo v ksiht, ampak se gospod Wetrinsky ne da. Oder na sredini resda zavzame čisto tumač prostora in zaostale mize ob že itak monumentalnih stebrih so vzele še nekaj več prostora (za mizo je seveda sedel samo točno en tip). Za katerega se je najprej zdelo, da ga bo itak preveč. Ampak ne! Kmalu so pipike in pimpeki vseeno prikapljali in zbralo se nas je čisto zadosti. Štiri ducate, recimo, pa malo matemačite. Kaki folk? Ja, to je tudi mene zelo zanimalo. Nenad Cizl je imel namreč prav, ko mi je tri leta nazaj za Večer povedal, da Maribor ne more imeti hipsterjev, ker ima špricer. In ja, mislim, da ima prav, toda napaberkovano v petek je bila taka luštna, prikupna ekipica ljudi, ki furajo svojo mini sceno in so, ja, hipsterji. Sploh dekličad je na koncertu boke vrgla ven in čisto padla noter v melodično psihadeliko. Scena z videozasloni pa po Haiku Garden v Salonu najboljša, lajk, sploh. Wetrinsky se je tako po sobotnem didžejanju vnovič izkazal kot precej akustični plac, tepih je pubecom omogočil sezuti špil, nam ostalim pa tisti občutek, da si del neke scene, kar tako iščemo, tako zelo, pa ne najdemo.
In, eto, tretje. To je najpomembnejše od vseh treh. No, kakor za koga, hihi. Enivej, Persons from Porlock so mi lani, priznam, joj prejoj, ušli, a sem jih, ko je Martina najavila špile v Wetrinsky (sklanjano povsem napak, vem), skrbno preposlušal (hvala bogu za Apple Music) in šele naknadno videl, da jih je Radio Študent (za katerega vedno mislim, da ima preojšter okus zame, pa me vsakič znova preseneti) izbral za domačo plato lanskega leta. Tudi če bi konkurenca bila naphana z nadkvaliteto (pa nimam občutka, da je bila), bi tole bilo z naskokom in štirimi goli razlike najboljše. Zakaj? E, tu pa je finta. Zato, ker že na plati dobiš skico, osnovo, neko idejo, kako mora to biti v živo. Če bi rekli, da je to ambientalna rock muzika, bi seveda grdo sfalili, ampak ne pa pretirano. Tudi pop to ni. Niti ni klasično garažno nažiganje, čeprav imata oba kitarista skupaj kakih milijon kitarskih efektov, pedal in ostalega, kar ponese osnovno idejo nekam v devet krasnih, ampak res prekrasnih.
Glasba Persons from Porlock nima jezika, čeprav Nikolaj Mulej poje, mislim da, v angleščini, vendar je na vokalu toliko reverba, da sem nazdravil s tonskim tehnikom, ki je najmanjši konzoli na planetu nastavil največji zvok. Začeli so pubeci plaho, skorajda kot na neki vaji, na tepihu, sezuto. Ampak ko je pripalila še kitara Martina Pavlovca in ko je začel gruvat na mogočno odbitem basu Grege Bajca ter ob nepozabnih du-bi-du-daaa bobnih Vasje Oniča, instrumentalista v bandu, je to glasba za vse čase. Odnese jo, kot kakega papirnatega zmaja. To je muzika, s katero so začeli Velvet Underground in je glasba tistega, kar si predstavljamo pod LSD kulturo šestdesetih via film. Persons from Porlock uspeva točno to: predstaviti neko staro idejo in jo narediti tako na novo, da niti malo ne pomisliš, da bi kaj ali koga kopirali. Eh. To je tako izvirno in inovativno, da misliš, kako se je nekdo grdo zlagal, da ti pubeci koncertirajo komaj leto in pol. Pa že tak. Saj smo imeli bande tipa, hm, Barely Modern, toda Persons from Porlock (ja, vem, ime ni ravno najlažje, ni pa slabo) grejo tako naprej kot Koala Voice.
Težava, edina pravzaprav, ki lahko ob tem nastane, je tista z nagovarjanjem publike oziroma s tistim, kar pač pride. Počasi obstaja neka subkultura, za katero je to soundtrack mladosti (ali pa bi vsaj komot lahko bil), vendar bi težko rekel, tako, čez prst, da se širi in da je trajna. Najbrž bandu za vse to dol visi, ker taki pač so, da jim dol visi. Najprej lasje, kot nekoč Kings of Leon, davno tega, ko so še lahko imeli take čupe. To ni glasba, ki bi te gledala v oči, že zato ne, ker imaš lase prek in ker imaš oči itak zaprte in se pustiš vozakati v devet zlasano krasnih. Je pa res, da sta bila dva nagovora, ki jih je Mulej imel z nami, dokaj… Hm. Malo nepovezana z njihovim glasbenim izročilom, saj sta izpadla preveč plastično in tuzemsko. »Mi smo Siddharta!« je bil prvi in čeravno je infantilni štos, ki se zdi originalen, nima Siddharta na nek način prav nič s to glasbo ali prostorom. Razen če je to nek antimainstream upor? Okej. Potem ja. Kupim.
Drugi je bil, ko se je band predstavil »mi smo iz Ljubljane« in je nekdo iz banda rekel, češ, tega se tu ne sme rečt. Štekamo štos, vemo, kakšno podobo imamo Tutrojanci na oni strani, ampak Persons from Porlock vseeno ne deluje baš kot neki fuzbalski band ali ki bi karkoli imel s fuzbalom. Nič zato. Pač. Pride tak. Morda bi bilo bolje, če ne bi povedali čisto ama nič? Mogoče. Ker potem bi bili tipčki še bolj kjut, seksi, pojebljivi. Ne, tega nisem opazil jaz (seveda ne), sem pa videl v očeh pupik, ki jim njihovi spremljevalci pač niso mogli tako slediti, ker niso videli tega, kar so videle pupe.
Persons from Porlock bi naredili najbrž vse, da jim kdo ne bi dal oznake »rock zvezde«. Ampak bili so v tem, da so – čeravno imajo že dovolj izkušenj, jebiga, ko enkrat špilaš pred polnim Kinom Šiška – tako pičili in furali svoje, da si jim malo celo bil favš. Ne, ne zato, ker sam nimaš banda, ampak ker tudi če bi ga imel, ne bi nafural takega bisa, take melodike, ritma, glasbenega eksperimenta. Ta band uspe vsak komad odpeljati nekam drugam, skupaj s tem pa vsakega koliko toliko odprtega poslušalca. Nimajo refrenske muzike, eh. Si pa mrmraš zraven in je čisto zadosti. Koncert Persons from Porlock je vse, kar si dovoliš, da bi bil. In s tako videoprojekcijo… So pokazali, zakaj včasih ni treba na Dunaj ali v Berlin ali Beograd ali London. Se da tudi tukaj. O, ja.
Persons from Porlock so hipsterskim puloverjem in dolgim čupam dali vsebino, sporočilo in predvsem dobro vzdušje. Tako dobro, da se večer konča… Neverjetno. Samo tako dalje, pubeci. Zdaj pa tujina. Ker ja.
Nehvaležno in ni prav. Nak. Ni. Tako hitro oceniti oddajo, po pilotu. Morali bomo videti vsaj še dve oddaji, toda če je Televizija Slovenija želela z oddajo Po Sloveniji skopipejstati uspešno Slovensko kroniko in jo ponuditi sredi dneva (gotovo svojim najstarejšim gledalcem), je naredila prav vse – razen, da je prvo oddajo ponudila Zvezdana Martiča.
Ne nas razumeti narobe: Zvezdan Martič je za marsikaj in marsikoga pojem novinarstva. Njegovi Polnočni klubi in versatilno delo od Utripa do Teleteksta bi bilo kakšni dve desetletji poprej označeno kot legendarno. Danes legend seveda več ni, razen če ste kot avtor tega teksta, ki mu vrhunec dneva predstavlja ugibanje, kdo je pripravil prispevek iz katerega mesta. Ker je dopisniška mreža po vsej državi tista (edina?) prednost, zaradi katere je nacionalko (še) fajn pogledati.
Toda pilotna, torkova oddaja, posneta pričakovano v Ljubljani (toliko o tem, da se gre Po Sloveniji), ne bi mogla bolj zgrešiti bistva in smisla tovrstne oddaje. Ne glede na to, da bodo srede pripadale Kopru (Sabina Francek Ivovič), četrtki pa Mariboru (Jasmina Gregorec). Kot rečeno, Slovenska kronika je nesporen uspeh (ali pa je posledica neuspeha Dnevnika, odvisno od vašega okusa), ker uspe po Dnevniku, kjer nam je jasno le to, da se Cankar ni bil motil in da si pač slabo sodbo pišemo sami, pokazati, da smo vendarle majhen narod, ki pa nekaj rinta, popravlja, se dogovarja, veliko prepira, a na koncu uživa v malenkostih. Slovenska kronika pooseblja bistvo naših pisateljev a la Kersnik, Tavčar, Jurčič, ki so raje šli na podeželje in iskali štof tam kot pa v prestolnici, kamor je še Lojze Kovačič moral priti iz Švice in Ljubljani ni napisal kdo ve kakega komplimenta (kot tudi ne Ivan Tavčar v Izza kongresa).
A bodi dovolj o slovenskih literatih; če bi nacionalka resnično rada pokazala, kako pride na vsak konec države, je začeti v Ljubljani – ja, svobodno nam očitajte lokalpatriotizem – pač centralistična odločitev. Zvezdan Martič je žal v tem oziru, ko se javlja zlasti Marjeta Klemenc, naj si bo še tak smučar, tujek. Z njim se težje identificiramo (kot denimo z jutranjimi voditelji, a to je že druga pesem) in ko je tako stal (v mariborskem studiu bodo pa – sodeč po trailerju – očitno sedeli, za kar nam je popolnoma vseeno, a lepo bi bilo, spodobilo bi se, da bi bili scensko koliko se le da konsistentni), smo mislili, da bo razkril goste, sedel in zapadel v debato. Pa saj delno tudi je, ko je beseda nanesla na slovenska smučišča. To je obratna izvedbena logika kot pri Slovenski kroniki, kjer jih velike težave sveta skozi majhno prizmo (pustimo Sevnico in Hišo Franko za trenutek ob strani) niti malo in niti slučajno ne zanimajo. Tako je to bila bolj tematska oddaja kot pa lokalna, čeprav je imela najboljše namene predstaviti problematiko slovenskih smučišč, vendar nekaj takega (resda brez slike) že precej bolje, dlje in sistematično počnejo v Studiu ob 17-ih.
Foto: Žiga Culiberg
Martičevi uvodi – kot v težave o vionogradništvu – so nekolikanj prepočasni in ne dohajajo silovitega tempa uveljavljenega novinarskega kolektiva (v tem primeru vipavskega novinarskega topništva v osebi Mojce Dumančič). Tako izpade oddaja na trenutke kot nekaj, kar so dopisniki pač dobili kot navodilo, češ, nekaj so si šefi zmislili, dajmo pač še to, boljše bo šlo v Slovensko kroniko, ostalo pa Po Sloveniji. Nič hudega, hvala bogu, toda če bomo videli, kako že itak obremenjeni novinarji delajo še več… Poznamo take novinarske prakse, ki so na uredništvo vplivali zelo slabo. Pa ne, ne pravimo, da delajo novinarji preveč, tega vpogleda nimamo, sprašujemo se samo, po ogledu pilota, kaj ponuja Po Sloveniji: nekaj, kar ni prišlo v Slovensko kroniko, in nekaj, kar je preozko za Tednik?
Največja prednost nacionalke je prav lokalna mreža in dejstvo, da imajo v Mariboru in Kopru (predemenzionirana) regionalna centra. Prav ta, ki sicer pripravljata svoja – ugibamo – obupno slabo gledana dnevnika (okej, govorimo o Tele M), imata zdaj priložnost zajahati ta lokalni val, na katerega na nacionalki očitno vse raje stavijo, saj ugotavljajo, da Slovenija raje gleda sebe, le da na drugem koncu države. Zvezdan Martič bo, zgolj ugibamo, zadovoljil nezahtevne starejše zlasti gledalke (čeprav dvomimo, da dela nacionalka tako pedantne analize), nas vsekakor ni, saj se je – čeravno za prvič – skoraj preveč lovil. Prav tako bi se spodobilo še posebej od nacionalke, da če že ima rubriko »spregledani kraji«, za katero se je očitno samo odločilo, ker Slovenijo pač pozna premalo (priznamo, mi ne poznamo kraja Motnik), naj jo naslednjič predstavi kot kraje, ki jih vsi mediji spregledajo. Torej v prvi osebi množine (spregledamo), ne v tretji (spregledajo). Tudi v Motniku namreč plačujejo zloglasni RTV prispevek (ni tv recenzije brez omembe najbolj znanega odrezka papirja) in naloga Televizije Slovenije je, da zaide tudi v tiste konce. Zato so pač plačani.
Foto: Žiga Culiberg
Namen oddaje Po Sloveniji je na papirju hvalevreden, sodoben, ljudski, terenski in si je že koncept sam prislužil tudi našo pozornost, čeprav bo to oddaja, ki jo bomo najbrž skoraj izključno gledali v posnetku, saj je termin 16:30 pač precej »neurban«, kar pa je gotovo tudi osnovni namen:
V ospredju ne bodo le aktualna vprašanja o tem, kako na naša življenja v mestih in vaseh po Sloveniji vplivajo odločitve v središčih moči, ampak bodo besedo v prvi vrsti dobili tisti, ki so v svojem okolju – od Primorske do Prekmurja, od Koroške do Bele krajine – nosilci velikih in majhnih zmag, ki vedo, kako z majhnimi koraki spreminjati svet, se boriti proti birokratskim nesmislom, popravljati napake, ali pa se stranpotem nasploh izogniti.
Pilotna oddaja Po Sloveniji je raje kot megalomansko ubrala postopno pot, kar je razumljivo in pričakovano od takšne oddaje. Je pa res, da smo pričakovali od pilota vendarle nekoliko več, saj se težko znebimo občutka, da je Zvezdana Martiča ali izdala trema (malo verjetno po toliko izkušnjah) ali pa se še precej lovi (kar pomeni, da je oddaja prišla prehitro na spored, čeprav so mrzli, kratki januarski dnevi najbrž res primerni za štart takih oddaj). Bomo videli. Gotovo raje iz Kopra in Maribora, čeprav preklopi lahko izpadejo tudi zelo “dajmo še pogledat na Obalo/Štajersko” sterilno pocukrani, kot se dogaja v Dobro jutro. Ampak… Držimo pesti. Do takrat pa bomo absolutno še naprej ob pol osmih zvečer najraje na kavču in gledali Slovensko kroniko.
»Zaljubiti se je plod domišljije; zaljubiti se skozi dopisovanje, je plod dvojne domišljije.« Ko se večer, ko bi naj obiskal tri okrogle mize, ki v bistvu, če pomislim dobro, sploh nimajo mize, začne s takim citatom, ne more biti slabo. Eh, kaj slabo! Mamo mi to! Mamo. Mi. To! Ker taki so ti naši mali petki, avtohtono domorodni četrtki, ko že šlataš vikend za pecelj. To je Maribor. Ljudje, dragi, kaj imamo mi v tem mestu. Imamo najboljšo voditeljico. Da nisem poznal Mojce Pibernik, me je lahko samo šmentano sram. Fujmebodi. In da je to bil šele moj prvi obisk Ožuljenega jezika. Kaka scena! Taka, da nisem mogel nehat lupetat.
Ampak gremo lepo po vrsti, ne? Maribor je mesto, ki ne more it’ na en pir ali špricer. In takisto ne more imeti enega literarnega dogodka. Eh. Tudi ta scena deluje po šank principu: em, jaz bom to, pa daj še tu, kaj bojo. Ampak, hej, zgodil se je koledarski napredek in teoretično, vendar zgolj teoretično, bi lahko bil poetični človek obiskal tri okrogle mize minuli četrtek, 19. januarja 2017. Seveda vašemu kroniku kronistu to ni uspelo. Jebiga, opravičo gre Jerneju Dirnbeku Dimeku in Dejanu Batisti. Ni mi zneslo do KBG-ja. Kriva sta Josip Jurčič in Rudolf Maister, kar bosta kmalu tudi izvedela.
Že v sredo je Salon uporabnih umetnosti, kot že prejšnji teden ko sta iz tesnobe naredili žur vselej mično zgovorna Dijana Matkovič in flegmatično izpraševalska Darja Potočan, sekica naredila kar fajn uvod, ko je mislila mlada glava Nine Medved, zverinske mb pesnice. V Salonu so pogovorni večeri skorajda še večji adut kot glasbeno programje. Ne vem, zakaj, ampak ko zicneš, prisluhneš, četudi nimaš pojma, kam si sploh šel, se počutiš pomirjeno, bistro, radovedno. Ekvivalent sprehoda po parku, recimo. Le da ne peljete cuclja ali celolit na sprehod, temveč svoje možgane in srce. Vem ja, kičasto.
No, v četrtek se je v Maribor pripodil Matthias Rambaud (ja, tudi jaz sem najprej mislil, da je bil Arthur njegov prapraprastric, pa ni, manjka i v priimku), kulturni ataše na Francoskem inštitutu v Ljubljani, ki ga je v Slovenijo pripeljala, kakopak, Ljubezen z velikim L, tako velikim, da se je priučil klene slovenščine v nulo in pokazal, kako bagetkasto in krosonasto lahko zveni slovenščina, da se res stopiš poleg. Gospod Rambaud deluje, vsaj od šanka na deset metrov, relativno še mlado, čeprav je sam to zanikal. In zrelo. In pretkano. In smelo. In zgovorno. Kaj ne bi bil, ko pa je nedavno izdal prvenec O bivanju in krajih, ki je preveden tudi v slovenščino. Saj vem, še kar držite roko pred ustmi, ker bralci Ubrani.si zelo urbano zehate, kajti ko ste slišali »kulturni ataše«, vas je morebiti bilo prilimalo na zic. Nak. Ataše Rambaud (kako filmsko, jamesbondovsko se to sliši, a?) je uletel v Maribor tako, kot se v Maribor uleti. Ajnfoh in aufbix! Bum! »Takih lokalov, kot je Salon, v Ljubljani ni!« je izrekel uvodoma in dobil prekotrojanski kulturni štempl v naš potni list. Bravo!
Zdaj… Tovrstne debate lahko grejo v kakršno koli smer. Mi smo bolj ljubitelji sproščenih (kakršno sta, še o tako tesnobni temi, butnili Matkovićeva in Potočanova) kot to, kar je zastavila moderatorka Slavica Turniški Simionova (upam, da sem to pravilno odsklanjal). Nič narobe, nič ne bentimo, nič ne šimfamo. Ne, ne. Pač, tako si je gospa zastavila. Najprej je odpiafala neki uvod v francoščini in vse tudi zelo skbrno prevedla, za one, ki nas je skoraj infarkt, ker nam je francoščina pač neka provansalska vas, za katero smo presodili, da je previsoka za naše estetske die-der-das-jebe-nas standarde.
Vselej občudujem frankofile, frankoljube, frankofone, karkoli že so, ki se neskončno zaljubilo v francoščino in vse francosko. Jaz sem se uspel zaljubiti le v Mari-Wenn, ki sem jo spoznal na vlaku iz Lillea v Pariz, ko sem bil videti, kot da bom potegnil zasilno zavoro in se šele potem, ko bo vlak vozil 4 km/h, vrgel podenj, pa je brala Šagrinovo kožo gospoda Balzaca, ki je naštancal 40 romanov (faking štirideset!) in sem jo vprašal, če ima za domače branje, pa me je pogledala, kot da sem neki kroson iz vrečke, kasneje pa sva šla v Parizu na kokakolo za 4 evre po glavi in si pomahala na podzemni in Pariz je bil nato z izjemo par lepih slik en velik pogreb. Zato me tako čudi, ko recimo prebiram Mimi Podkrižnik v Delu, kako so nekateri do konca zaljubljeni v Francijo. Pa res, da ne bo pomote, zavidam jih, ornk favš sem jim.
In to bi lahko bil tak večer, pa nemara ni bil. Ravno zaradi gospoda atešeja. Smejal se je, sproščen, res, izgledal je kot Michael Fassbender, če bi bil Fassbender, no, Francoz. Moderatorka je precej ojštro zastavila ton (ko je iz publike dobila prijazni popravek, da je Aleš Berger oznanjen kot dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo in ne za literaturo ter da bo nagrada šele podeljena in ne osmega, temveč sedmega februarja, nas je premerila z ra-ta-ta-ta pogledom), čemur se je gost vrhunsko ne ravno zoperstavil, ampak saj veste kaj mislimo. Povedal je, priznal, da je plačal večni davek prvenca: »Želiš pokazati in dokazati preveč.« Njegovi citati, ki jih je naflodral projektor, so bili več kot le prijetni. »Zaljubiti se pomeni biti izkoreninjen; zaljubiti se v tujko pomeni biti dvojno izkoreninjen.« Luštna, taka, greatest-hits, ne? Je! Priznamo! Na vprašanje, kakšna se mu zdi slovenska, ljubljanska kulturna scena, ni želel podati generalnega odgovora (»glede nato, kako majhna država je, ima Slovenija veliko kulture«), prav tako ni želel jamrati in bentiti čez globalizacijo, raje je ponudil res plemenit odgovor:
»O, ne vem, če bi želel soliti pamet. Verjamem, da mora biti vsaka kultura odprta, temeljiti na nacionalnih značilnostih, ne sme se pa prodati in vdati globalizaciji ter se izgubiti v svetovnem toku. Še zlasti majhne držav ne, kot je slovenska. Braniti je treba vaše značilnosti. Hitro se lahko zgodi, da boste sicer izgubljeni v tem toku.«
Bumf. Spet, dobra, ne? Gospod ni želel razpredati o veri, je pa dognal – samo v Mariboru – da je nenavadno vraževeren, ampak je hkrati to navezal z dejstvom, da se mu vse to, da govori slovensko, da živi s Slovenko in hčerko, v Ljubljani, zdi nekaj kakor magično, kar baje veje tudi iz njegovega prvenca, ki se glede na slišano zdi kot zabaven, smiseln nakup. »Včasih, ko sedim v Ljubljani z ženo in hčerko, imam občutek, da to nisem jaz. Ne vem, če povem to, kar nameravam. Moje življenje se trenutno dogaja v drugi dimenziji,« je nastatavil in dobil iz publike nenačrtovano vprašanje, če misli, da je tega kriv jezik. »Seveda! To je ključno!« je navdušeno odvrnil.
Nekaj je še povedal o svoji petletni zaposlenosti z doktoratom, o državni pomoči za kulturo, tema, ki nikomur ne diši, še zlasti ne v četrtek zvečer, in ko so nekje priromali do Andreja Gideja (kako sem to pravkar brutalno narobe sklanjal), me je ura opomnila, da je čas za naslednjo rundo. Pot pod noge in to. In ja, ataše Rambaud je pokazal, kako lahko združiš dve kulturi, morda sicer plačaš dvojni davek dvojne razklanosti, vendar Rambaud deluje kot pisec, ki dobro hendla svoj lajf in nima niti kanček tistega, čemur mi rečemo »dela se Francoza«. Eh. Prijeten ataše. E, stavek, za katerega nisem mislil, da ga bom kdaj bil naklepinil. In, ja, moderatorka je s profesorsko skoraj strogostjo spomnila na šolske čase, vendar nič hudega, smo prav uživali in bi še, Odprte horizonte in mariborsko knjižnico pa je za pohvaliti, ker najde publiko, v bistvu starše, ki pripeljejo celo na tako relativno zahteven večer tamalo otročad, pa je ta zbrano poslušala in celo sama brala knjigice. Pa to je Danska, ljudje, Aarhus, ne Maribor. Danska, ljudje, Danska!
Na poti gor po Gosposki sem ugotovil, ko si nisem šel po pico, da se v Mariboru res najde iznajdljiv folk. V pekarni Drava, kjer imajo premastni burek, idealen, če ste ful premačkani, mjav mjav, so si šajbo, skozi katero se nič ne vidi, lagano prelepili z onim debelim, rjavim selotejpom. In piči, miki. Ni to carsko? Meni se zdi. Samo da je. Jebeš, kak zgleda, samo da je fajn.
Ko sem pricepljal do Vetrinjskega dvora, sem pospešil korak. Kar sipal se je folk. Je to zaradi Ožuljenega jezika, devete izvedbe? Res tak hit? Saj sem slišal dan poprej, je Medvedova Nina prikukljala, kako je na pesniškem slamu tudi pogosto gospa, tam, blizu osemdesetih, yo. Ampak ne. Niso šli slemat. Nak. Šli so gor, v ta zgornjo dvorano, karkoli že so tam imeli. Aaaa, sem že bil videl, druga ekipa, naša ekipa, se je zbirala pri ognju, ki ti da občutek Bronxa, ki bi ga res rad videl, ono, New York sedemdesetih in osemdesetih. Marko Brumen in Borut Wenzel sta se ogrevala, pa še dve tamladi kreativni dijakinji, ostali pa so že rintali skozi Wetrinsky (lokal) v veliko dvorano, ki ima najboljše bordo/škratne zice, kar jih boste kdaj videli. Zice iz Nove Gorice! Ha! Res, na tem se morate kdaj zarolat. Kakšno smo rekli, seveda čez občino, nato sem za šankom zganjal cirkus, ker sta Sara in njen kelnarski kolega, katerega ime sem že večkrat pozabil in se prav priletno opravičujem, tako prikupno uigran tandem, ki ti, če še posebej gušiš ob naročilu, dasta celo popust, najbrž na opazko »tako je tu osebje, levolevjeroko« ali kaj podobnega.
Da je to bil moj prvi slem, ki sem ga šel zgolj gledat (me pa mika, da bi kdaj kaj prebral, čeprav so moja leta poezija končala, ko me je MMC cenil kot pesnika dovolj za uvrstitev v dve pesniški zbirki), me je bilo odkrito sram. Kaj pomeni odkrito? Da sem to želel povedati vsem. Najprej Tonji, ki je pobirala trievrsko vstopnino za moderatorje, fotoekipo, plišastega petelina, nagrado (to je – plišasti enooki petelin). Tonja mi je prilepila roza štempl na vrhnjo stran dlani in ne ona ne jaz nisva pogruntala, kaj točno naj bi grafični emblem v bistvu ponazarjal.
Saj to ni poanta, poenta poentasta je ta, da sem se v trenutku, ko sem vstopil v taglavni plac, počutil sprejeto, živahno, multikultiš in v kurzivi. Ko se počutiš v kurzivi (nima nič z alkoholom, škodi pa ne), vidiš svet skozi sebe, zato je vse kanček poševno, si tangenta na splošno družbeno klimo, kar taki dogodki očitno si. En tip je imel klobuk. En je izgledal, kot da je vstal na Dobravi z groba. Punce so bile oblečene, kot so samo na valeti, maturi ali na prvem dejtu. Lepo. Krasno. Hvala bogu ne Desigual ali kaki taki mainstream štanc. Hvala bogu. Skratka, res vzdušje in pol, točka in pol, bi spesnil gospod Brecelj. Zakaj Brecelj? Ker si morajo na Ožuljenem jeziku oni, ki čitajo svoje komade (torej pesmi) in jih ne deklamirajo in interpretirajo in slemajo iz glave, na pamet, na dušek, no, si morajo nadeti takšen leseni klobuk, po kakršnih so helikoptersko šicali v Apokalipsi zdaj, saj veste: »Vsi, ki tečejo, so posrani Vietkongovci. Vsi, ki stojijo, so dobro naučeni vietokongovci, haha.«
Ne bom vam na dolgo in okoli opisoval, kaj je slam poezija. Ne bom. Pojdi, pridi, vidi. Pač. Prideš, poveš, interpretiraš, kar pa zadevo loči od, kaj pa vem, splošnega literarnega krasna-si-bistra-hči-planin večera, je gotovo več rund, turnir od poezije, glasovanje in telesna interpretacija, čeprav neke silne koreografije, razen občasnega dretja in seksualiziranja pand, niti ni bilo. Bolj je samo druženje tisto, kar iz slam poezije naredi prvinsko in prvovrstno izkušnjo. In pa voditeljica. In gost, Denis Škofič. In radovedna Helena. Uf. Nič jasno? Nič hudega, tudi nam ni bilo.
Stvar se je namreč začela »in medias res«, kar je starogrško za »eeee, to je to, štartali smo«. Denis Škofič, za katerega še noben (no, pod noben, mislim sebe) ni vedel, da je Denis Škofič, je namreč prišel na oder in zelo nežno, predano, hlastno prebral svoj štikl. Ni bilo švoh, ni bilo pa za dol past. Ampak ajde. Taki uvod. Za one, ki smo bili prvič (to pa garant nisem bil edini, ne, Urška in Tinkara), nam ni bilo pol kurca nič jasno. Kaj to je to? Ha? Halo?
Ne, ne. Kajti potem je na oder stopila ona. Spominja me na vsaj pet stranskih vlog v Friendsih in na prekrasno vlogo v prekrasnem fimu Don’t Think Twice, ki govori najbrž prav o takih puncah, kot je ona. Na oder je stopila perverzno intelektualna in improligaško driblerska Mojca Pibernik. O, Mojca. O, moja moja Mojca. Na glavi, poštrihani na najbolj odfukano soboto, je imela dva, saj ne vem, kako se temu reče, buhteljna? Cmoka? Žogici? Kot princesa Leja, samo ne ob strani, temveč na vrhu glave. Sicer pa, eto, slika. Kaj. Si. Malo. Nor. Vau. Na oder je vletela kot pomlad in poletje v enem. Če bi rad komu pokazal after party na Lentu, najboljši mali petek na Poštni, najbolj doživeto Piše se leto in vse, kar dobrega in odbitega in svojevrstnega premoremo, bi mu pokazal Mojco Pibernik. Punca, punca. Tako se to dela! Tako!
Ni čudno, da nisem mogel nehat dobacivat. Mojca Pibernik je uletela kot barvna televizija med neandertalce, dragi moji. Povedala je, kje smo, kdo smo, zakaj smo. In povedala, da smo imeli čast slišati Denisa Škofiča, moj letnik, pismo, pa je bil pubec nominiran že za Jenkovo in Kersnikovo nagrado (sem dobacil, da drugo leto pade Prešernova), da bomo imeli čast slišati štiri tekmovalce: Klavdijo, Gregorja, Matic in Tomaž. Zdaj, Tomaža in Matica si nisem kaj prida zapomnil oziroma bi ju težko ločil. En je komaj kaj pisnil iz sebe, čeprav se je videlo, da ga je v bistvu izdala trema in to totalno, drugi pa je čital izpod klobuka in pač čitanje na taki stvari deluje kot naši v tenisu, saj smo poleg, samo nas nikjer ni. Pa dobro, sta si pa upala in jima že zato samo skidam kapo in ploskam. O, ja. Pri Klavdiji in Gregorju pa se je videlo, da se bi utegnil razviti derbi. Pustimo, da sta oba zdaj že preverjena slamerja, kot se me bili podučili.
Zdaj, slam deluje tako, da vsak prebere/pove en komad, nato pa ocenjuje publika. Kdo? Trije, ki so ujeli forčnkuki, onega kitajskega, pri čemer sem jaz domov odnesel dve modri misli, ne da bi mi sicer Urša ponudila kaj za pod zob, so nato glasovali, čeprav se je gospodič Boštjan, ki je sicer glasno nekaj še dobacival, glasovanju odpovedal. Ne vem, zakaj. Saj ni težko. Glasovala sta Urša, pesnik Denis in še nekdo izza stebra. Dobili so tablice s ciframi od 1 do 10, ampak ker je to Slovenija bi lahko enko, dvojko, trojko in desetko komot izpustili, ker Slovenci pač nikogar ne skurcamo in nikogar ne prehvalimo. pa dobro, je bilo kaj za enko? Ne. Za desetko? Ne. Bi pa kaka dvojka ali trojka tudi lahko padli. Ker je nihalo. Fejst je nihalo. Sploh ko so svoje naredili še mikrofon in zvočniki je bilo koga komaj kaj slišati, kar je v poeziji še tolikanj bolj kočljivo in zajebano.
Pa nič hudega. Gregor je na nas kričal. Je pa imel dobro finto. Boštjan se je, kakopak zaradi slabe vesti ob izogibu komisijske dolžnosti, javil, da bo tisti, ki bo Gregorju štopal, medtem ko bo on bral. Zdaj, jaz sem spektakularno pričakoval, da bo Gregor kot Zmelkoow v Kinu Šiška, uspel natempirati na točno, kaj pa vem, dve minuti. Ker to bi bilo za desetko in bi Gregorju dal za pir. Tako pa je uporabil bolj globoko finto in je med tem, ko mu je Boštjan štopal, dobri stari Gregor govoril, koga vse bi natepli z bikovko in koga vse posilili v tem času, ko bi lahko tudi poslušali poezijo (mamo, fotra, partnerja, sestro, otroke, skratka precej sick scena). Ni bila moja šalca čaja, po angleško, ampak ajde, je pa bil efekt. V finalu je Gregor bržkone zmagal z refrenom »zakaj naša panda noče fukat«, kar ga uvršča nekam med Bukowskega in Darwina, i guess.
Klavdija je ubrala bolj osebnoizpovedno pot in z Denisom, ki sem ga vmes spoznal, on je mene tako, ker da pozna naše pisunjenje po fejsbukih z Aljošo Harlamovom (Harlamovim najbrž ne gre sklanjat, ne Aljoša?), sva dognala, da ne bi bila rada pubec, ki je dal skozi te izkušnje. Ker Klavdija je bila resno ojštra, ampak tako dobro ojštra, da sem nekje vmes, ko sem se zaljubil v njeno resnicoljubnost, pridevnike, opise, doživetost in predvsem v seksi rdeč suknjič, začel resno navijati zanjo. Da sem po viski koktejlu, ki je bil precej kiselkasta izkušnja, ampak s popustom (hvaaaala!), segel še po dobro svetovanem kraft pivu, res pa je, da ni več daleč dan, ko bo prvi Mariborčan telebnil čez šank in rekel, da je to nateg za 6 evrov. No, ta pir ni bil, dasiravno hrvaški (ha, pastavek, gospa profesor, pa sem ga uporabil, dajte mi kruha, črnega, ha Cankar, nimaš za burek!).
Mojca je Ožuljeni jezik vodila kot totalna improligašica in vse skupaj res ni bilo tekmovalno – razen morda zame, ampak jaz tu baš i nisem neki faktor, čeprav sem ji, ko je pokazala enookega petelina, dobacil, naj vendar mu da ime (Stane) in nasploh preveč gobcal, da je rekla, da je Mojca in da se lahko kasneje kaj zmeniva na kavi (žal se nisva, ampak na spektakularni dejt v zlati gondoli, ki jo bodo naredili posebej za naju, še upam!). Vzdušje na slamu je bilo kot na kakem res kulskem rojstnem dnevu, še osnovnošolskem, ko starši za kako uro ali dve spizdijo, ti pa ugotoviš, da bobipalčke res lepo gorijo. Njen glas, stas, volja, štancanje dobre volje. Uf. Mojca morda ni material za špikerko v Ljudskem vrtu, bi pa denimo gotovo spravila v zadrego (in hvala bogu) že na Bošrtnikovem srečanju tiste, ki pravijo, kako odpri da so. Ker Mojca je mavrica, ampak da imajo mavrico radi pravijo tudi tisti, ki pizdijo že ob prvem malem dežju, brez dežja pa mavrico najdeš samo na hajzlu iz šestdesetih. Res, Mojca, Mojca. Ko je nekdo pesnil (ne vem več kdo), kako je bil sneg poln brozge in pasjega urina, je prišla na oder in zaključila: »Otroci, ne jest rumenega snega.«
Kaki vic. Kakšna improliga! Vaaaaau! Vmes sta radovedna Helena (pupa iz publike) in Denis opravila najbolj neroden, podpovprečen, ampak za priložnost idealen intervju, kar jih je, pri čemer je bilo nekoliko nerodno to, da je lepa Helena predstavila Denisa tako, kot bi predstavila ugrabitelja Parisa ena druga Helena. Brala je iz telefona, njen svež fant, ki ustvarja v Doljni Bistrici (točno na pol med Mursko Soboto in Lendavo, mi je bilo pojasnjeno), je marljivo odgovarjal, preganjali smo čas, ker imaš najprej občutek, da je po prvem krogu že konec, potem ti rečejo, da sta še dva kroga, in misliš, da bo trajalo cel božji večer, pa je potem res hitro vsega skupaj fertig (zato pa je mesečni ritem ravno pravi tajming!), no, Denisa smo nato napizdili, da je že malo zafristajlav, čeprav ne tako, kot Stekli psi, ker raje kot o sebi rapa o drugih. Ja, vidi se, da je bil malo okoli ta naš Denis. O, ja. Sfristajlal je kar konkretno. Nindri indri!
Finale je bil seveda odločilen (čutite napetost v tekstu, ne?). Klavdija je nizala svoj tekst in nadaljevala točno tam, kot da sploh ne bi bilo pavze vmes. Čisto noter. Totalno noter. Iber noter. Gregor je pa šel k pandam, na stiskavac. Jap. Kaj čemo. Imel je boljši nastop in čeravno sem želel terjati, da manjka za dobro staro EMA kuhno samo še Karmen Stavec, je treba priznati – naj gre težko z jezika ali ne – da je v sodnikovem podaljšku Klavdija zadela štango, žoga se je odbila čez pol stadiona in Gregor je dal gol. Po mojem mnenju iz ofsajda, z roko, brez gat, ampak okej, to ni pomembno. Pomembno je, da se tako ustvarja, bori, ker finale je bila jebena borba. Videlo se je, da grizeta do konca in to je najbrž poosebljalo bistvo slam poezije. Je. Intepretaciji v finalu sta bili tako prepričljivi, da se Gregorja poslej bojim, Klavdiji pa sem čestital za res doživet in izživet nastop in sva nato šla na šank (vredno zapiska zase, pride).
Matthias Rambaud je pokazal, da so kulturni atašeji lahko tudi pisani ljudje, ki nam dajejo poklon, ko tako marljivo plemenitijo in pleteničijo slovenščino v košaro jezikovnih dobrot. Bogatejši smo zaradi takih osebkov, prišlekov. Smo. Zaradi Mojce Pibernik pa je Maribor mavrično, svobodomiselno, leteče, psihadelično, sproščeno mesto, na katerega smo res lahko iber ponosni, še posebej, ko nas Slovenija pozna zaradi česa drugega in morajo dobiti ljudje, ki so zgolj prijazni, dobivati podporo (namesto novih gum). Nič zato. Nič hudega. Ožuljeni jezik je tako kreativna, popisana in prekrasna izkušnja, da bom gotovo še šel. Kdo ve, morda kdaj celo s čim nastopim. Finale mi ziher ne uide, tam pa mi potem vedno nekaj zmanjka. Upam, da v tem predolgem tekstu ni. Samo tak’ dalje, Mojca, Nina Medved in ekipa. Samo. Tak. Dalje.
Bis. Opravičilo, iskreno in duhovito, Jerneju Dirnbeku Dimeku in Dejanu Batisti, ker mi ni zneslo dol v KGB. Razlog je, da so zverine pol ure zamujale, potem pa bi se bil kaj kmalu poročil. Z Rudolfom Maistrom, ampak to ni pomembno. Drugič. Obljubim! Sicer pa… Domišljija, ataše Rambaud, res dela. Fejst. Tale listek me je pričakal v smsu. H. že ve, zakaj 😀
Kri je špricala. Tak’ hudo, ja. Kri je dol tekla. Debela, mastna, viskozna, skoraj bordo kri. Ona, iz notranjih organov. Pokol. Kapljala, curljala, odtekala, žvenketala. Zavesa je šla gor (in ne dol) in odkrila vso grozljivost, srhljivost, tragedijo in mentalni razčefuk z enim samim napisom: M-E-D-E-J-A. E, moj dobri stari Evripid. V nas so zazijale, kukale, bolščale grozljive maske. Fuj. Razgaljen oder za razgaljene duše. In še mraz je zapihal, podobno kot v Peer Gyntu. Bi radi vedeli, kako je pet metrov pod zemljo? Hladno, piha in kosti. Zdaj pa na taki petek, trinajsti povrhu, ti ploskaj. In idi na dejt. In daj izjavo. In napiši nekaj. Huf. Težko je bilo zaploskat. Zelo težko. Kot je težko pisati tole.
Okej, začnimo torej nekje povsem drugje. To je bila moja prva proper premiera. Čisto zares. Filmi ja, predstavitve albumov ja, gledališka premiera pa še nikdar in nikoli. Zdaj… Večkrat sem štofiril po fotkah, na katere sem naletel, zato sem skušal dati kompliment obisku premiere tako, da nisem samo šel po karto (zraven dobiš še gledališki list, hvala SNG!) kar precej prej, temveč še kar k frizerju. Kjer so me, snegu neprimerno, primerno postrigli, vsaj zdi se mi, na fuzbalerja Maribora, pa niti jaz ne vem, na katerega.
Kakorkoli že, v gledališču se – vse dokler se predstava ne prične, takrat se zgodi magija – počutim v akvariju. Kot ona najmanjša ribica, ki jo še alge pohrustajo. Utesnjeno in tesnobno, ker se mi zdi, da ne spadam v ta svet, pa nimam zato nobenega pametnega razloga (okej, kar nekaj neumnih, ampak Urbani.si je namenjen pametnim neumnostim). Saj ni tak bav-bav. Okej. Najprej… Kam odložiš dežnik, ki je povrhu še ves snega poln, bele snežinke na črni znucani mareli? Tam, kjer je garderoba? Aha. Saj res. Bom zdaj kar takoj butnil eno o hostesah v mariborskem gledališču. Štekam, povsem, da so to povečini študentke – ki niso, kot sem vprašal kolegico A., o kateri malo kasneje, plačane 5 evrov na uro -, ki tam pač lepo oblečene, vse zale, vse prikupne, čorijo in čakajo, da pač čimprej mine. Seveda je to lahko tudi dream job, ker utegneš videti predstavo ali dve, kar je seveda bolj izjema, ker pravilopma čistilke v Koloseju in Cineplexu vidijo več kot pa te zalice milice.
Ampak moja opazka je – kar jim vedno povem -, da se držijo preveč togo, resno. Okej, saj štekam, petek zvečer, mi pa dremo noter gledat detomorilko in pravi Die Hard, kot se je izkazalo. Ni ravno žur. Pa vendar, saj če pobezljaš, navržeš kaki štos, rečeš, da so lepe kot vstavi-neki-povprečni-pridevnik in se takoj nasmejijo in so celo komunikativne. Ampak večinoma pa, ko pobirajo vstopnice recimo, stojijo robotizirane, izventelesno in precej neosebno. Nihče ne pravi, da bi morale pohvaliti mojo frizuro (lahko bi pa vsaj frizerja, haha), ampak lahko pa bi pogledale v oči, kakšno dobacile. Saj to ni Ljudski vrt, da bi jih bilo skrbelo za naval, premiera gor ali dol. Pa dobro, se je kmalu izkazalo, da imajo hostese tudi svoje pozitivne vrline. Zelo pozitivne. Take… Družbenokoristne.
Premiere imajo to jebo, da imajo fotoreporterje. Glede nato, da tukaj pišemo o vsem in vseh, kar pač doživimo na (pop)kulturnih prireditvah, sem se počutil kot slabo narejeni gris, ko sem starejšega fotografa in mlado zalo fotografinjo, ki sem jo menda enkrat že skoraj šel pecat, pa ima menda fanta, ki ga celo menda poznam, no, ko sem njima rekel, da me lahko fotkajo komot po predstavi. Kar me seveda niso. Ne, to ni pošteno od mene. Tako kot nimajo pravice javkati muzičarji, zakaj noben ne pride na njihov špil, a sami ne hodijo nikamor (kar velja tudi za veliko število okroglih miz, celo voditelji le-teh redkokdaj pomilijo nos, zato bi težko rekli, da obstaja neka klientela), tako tudi jaz ne bi imel pravice javkati, češ, kaj me fotkate. Naj. Saj je premiera. Okej, v mojem gonzo, rock’n’roll svetu bi dali kako muziko na hodnike, pobirali izjave in nasploh stvar naredili bolj 21. stoletju podobno, sicer se vsi res zreduciramo le na cotovje in naše modne kreatorje, kar sta v mojem primeru gospod H in gospod M. Ali pa gospe, če smo že pri feministični predstavi.
Pobegnil sem na hajzl, kjer si je dobri stari znanec M. brisal hlačnico. Res je bil moker, hvala bogu toliko, da nihče ne bi posumil, da se je bil tako nesramno poscal. Nak. Bus, avto, brozga. You do the math. Najprej sem pomislil, da ga je zlohotna pipa, pa ga ni. Ker ko smo že pri pipah na hajzlu SNG Maribor. Joj joj. Ne vem, kako je na damskem, ampak ta pipa na moškem je resnično nevarna. To pripali, da je joj. Izkušnje veliko štejejo.
Foto: Damjan Švarc
Umil sem si roke in ugotovil, da bi Poncij Pilat lahko snemal reklame za Niveo, skušal imeti small talk z M., pa ni šlo nikamor. Šel sem zato proti dvorani in se spomnil, da so tam sedeži, fotelji in se jezil, ker sem spet prehitro prilezel na predstavo. Nakar tam vidim A. Zdaj A. je prekrasno, inteligentno, prikupno in predvsem mlado dekle. Študentka psihologije, doma tam nekje proti Hočam. Imela sva eno precej pestro epizodo, po kateri sem mislil, da si nikoli več ne bova rekla zdravo, kar bi bilo skrajno toksično v takem okolju, kot je gledališka premiera. Ker sem se zadnje tri dni smejal ob genialni tv seriji Lovesick, sem pobral par štosov od tam oziroma dobil ravno pravo dozo poguma in želje po izkušnjah (tudi za ta tekst, jebiga), da sem prijel za njeno torbico, jo umaknil, sedel in pisnil: »Vem, da je zasedeno, ampak nekaj te moram vprašat.«
»Ja? Ooo, zdravo,« se je nasmejala s svojimi ustnicami, ki so bile tako neopazno, ampak mamljivo namazane, da sem ji rekel, kako izgleda kot Marion Cottilard in bi bila kot ljubiteljica filmov zardela, če ne bi takoj začel blebetati.
»To pa je petek, a? Premira, predstava, mama ubije dva froca, žur, ne?«
»Si legalno tukaj?«
»Kak’ misliš ‘legalno’«?
»Če imaš karto…«
»Ja, seveda. Napišeš par dobrih recenzij in ti jo očitno z veseljem dajo,« sem skušal izraziti hvaležnost in čim bolj prehvaliti samega sebe v obupnem poizkusu pecanja, »kaj ti nisi?«
»Ne. Bom počakala. Včasih te hostese, eno poznam, spustijo noter.«
»Dejansko?«
»Ja.«
»Vau. Ne bom nobenemu povedal,« sem se bogato zlagal, kar je tudi ona prekleto dobro vedela. Pa kaj. Saj tudi ona se bo švercala, ne? Ampak držala pa je v rokah gledališki list, ki ga je kupila. Za tri evre, ampak ga je. V A. je zato bilo vso upanje, da vsi trenutni abonenti ne bodo pomrli v roku dvajsetih let in se bo gledališče nemara resno borilo za mlajše gledalce. A. je sicer povsem netipična post-milenijska generacija. Že zato, ker ima na ozadju plakat nekega filma, dokiča dveh tridesetletnikov. In ne cucka ali »cucka«, torej svojega fanta. In to se mi je zdelo tako kul, da sem moral razviti ta obsesivno kompulzivni intro posebej za vas. Malo sem še poklepetal z A., okej, kaj bi vam bil lagal, želel sem jo povabiti na sto dejtov, v bistvu pa vsaj na koncert po premieri, pa je na moje vprašanje, kake ima plane po predstavi, presenetljivo zvito, Jane Austen stil, zinila: »Šampanjec bom pila, ker je zastonj.«
»Pa niso ti šampanjci ponavadi topli in zanič?«
»Saj je vseeno,« je odgovorila in jaz sem si to kvalitetno prevedel v ne bodi tako razvajen.
Počebljala sva, se smejala, vmes pa sva pripisovala vsaki hostesi njeno posebno lastnosat, pri čemer sva le ugibala, kaj sta počela hostes in hostes – ne, ne verjamem, da je moška verzija hostese stevard, ker to ni faking avion -, ki sta zadihana prišla iz sobe za zaposlene, čeprav sta nemara res morala premikati kake obešalnike ali kdosigavedikaj.
Foto: Damjan Švarc
Ne vem, kako piarovci v teatrih vedo, ampak so genialci, ker ti dajo karto na rob vrste. Četrta vrsta, sedež sedemanjst. Čisto na robu, takoj pri vhodu/izhodu. To je to! Hvala! Zdaj, sedeži v parterju (na Urbani.si bomo enkrat objavili popis sedežev v mariborskih dvoranah in jih rangirali glede na izkušnjo naših tolstih ritnic) so resda škripajoče stari, ampak so tako udobni in največja zahvala gre SNG-ju, da je bila dvorana primerno hladna. Zakaj primerno? Ja zaradi Evripida, d’oh. Sedel sem, rekel gospe poleg sebe, da naj se ne ustraši, ker bodo na začetku zakričali, saj sem bil videl odlomek na torkovi tiskovki, pa je smeje odvrnila: »Hvala, kakor boste rekli!« Nato je, tik preden smo zaluafali, za mano, direkt za mano, sedla ravno A. Vesel sem bil zanjo in za hosteso in za dejstvo – ki ga upam, da vodstvo in blagajničarji ne bodo zamerili ali vzeli za slabo -, da ji je uspelo priti na premiero. Da ne bo pomote, A. mi je kasneje povedala, da je med Borštnikovim srečanjem ponucala sto evričev in se ornk skeširala, da sem se počutil kot zadnje akreditirano teslo, ki je še travmiralo zaradi slabih gledaliških izkušenj (socioloških, ne programskih) in ni šlo niti na eno samo predstavo (oprosti, Daša).
Res sem bil vesel. Da nekdo gre upat na najboljše, da ji bo uspelo smukniti in se uštuljajoče prešvercati na premiero Medeje. Še je upanje, ljudje!
Okej, nautrudil sem vas z introm. Verjamem. Ni bilo malo štofa, ampak sem ga nakucal in nakracljal predvsem zato, da bi videli, kako se nekdo na novo loteva gledališča samo zato, ker je bil dvakrat v loži z družbo, ki mu je govorila, kako se sedi, diha in skratka živi, čeprav sem bil ponosen lastnik abonmaja v prvem in drugem letniku tako gimnazije (SNG Maribor) kot faksa (SNG Drama). Premeril sem dvorano, misleč, da bom videl župana, mestni svet, predsednike uprav, pa je bila publika čisto običajna. Če odštejem fotoreporterje, je bilo čisto in povsem »običajno«. Aja. Saj res. Upanja mi niti vzelo dejstvo, da se A. ni želela fotkati z mano, čeprav sta fotoreporterja tako vneto in predano vztrajala. Češ, da se ne slika. Da je plaha, sramežljiva, da ni zato, čeprav se vidi, da ni. Ampak okej. Tudi prav.
Foto: Damjan Švarc
Dovolj zdaj o mojem intru. Moj intro nima za kefir v primerjavi z introm, ki ga je režiser Oliver Frljić prikazal že v torek na tiskovki s svojo ekipo (res nisem vedel, da po tiskovki, ki je povsem običajna in se pravzaprav ne loči od tiskovk fuzbal klubov, pokažejo tudi odlomek, kar je nadcarsko!). Kakšen uvod! Jao, meni! Izza zavese, ki je v bistvu bolj plastika, kakršno so včasih imeli v mesarijah, je prišla cela ekipa, iz teme, oblečena v temno (vsi, razen Medeje) in s tako temačnimi obrazi, da bi bila ena sama tema, če si ne bi sami – ja, sami sebi – z reflektorji sijali v svoje spakedrane obraze. Groteskno, groza, grozljivo! Bu! In potem kriki, zadaj pa klavirski štof. Zato ja. Kakšen uvod, dame in gospodje! Stoječ v liniji so prihajali pred nas in začeli štancati zgodbo, v katero nas popelje Dojilja (izvrstna Maša Žilavec). In tu se bom, kar zadeva profi recenzije, tudi zaustavil.
Na vsak način sem se hotil lotiti pokrivanja premiere Medeje kot seminarske naloge in diplomske, čeprav sem očitno pozabil, da sem pustil dva faksa tudi zaradi tega, ker nimam zicledra. Šel sem v knjižnico in si znamenito izposodil Evripidovo Medejo (pr. Marko Marinčič), jo prebral na dah in mislil, da nekaj vem, ker sem glumil med branjem spremne besede, da nekaj o vsem skupaj vem. Ja pa ja. Kot sem mislil, da nekaj vem o Srečku Kosovelu, pa je prišel v predavalnico na lj filofaksu prof. Janez Vrečko, vprašal, če vemo, kdo je bil Klement Jug in če vemo kaj o ruskem formalizmu, in je bilo vsega luštnega o tem, kako bomo pirjevci in ocvirki, kaj kmalu konec. Zato ne morem niti malo parirati temu svetu. Vsaj ne še. Niti ne vem, če je to moja želja.
V torek sem namreč šel na tiskovko, malo na hitro prelistal, pa sem si že like (Jazon, Kreon, Ajgej) stežka zapomnil, sploh pa imam šepav spomin na antično dramatiko, ki ti jo skupaj s prvim fuzlom, blowjobom in OIV tednom porinejo v prvem letniku gimnazije. Pa dobro. Sem prisluhnil tiskovki, tipkal, kolikor se da tiho in tam ugotovil, da je, kot je prikupno razložila Diana Koloini, umetniška direktorica Drame, »Medeja sijajen, zelo bogat tekst. Klasična tragedija v tem kontekstu, da je mejna, robna; uprizarja žensko in zgodbo, ki je v vsakem pogledu transgresivna. […] Medeja je izjemna. Označena je kot čarovnica, barbarka, prihaja iz drugega sveta, kjer jo je Jazon […] zapeljal, osvojil, ugrabil, najbrž hkrati, pripeljal v Grčijo, nato pa zapustil. Medeja je lik, ki izvrši najstrašnejši zločin, ki predstavlja robno situacijo, pod vprašaj pa postavi pozicijo ženske […] O jedru in mejah naše kulture […] Veliki zločin je detomor, ki je vedno bil in bo skrajno dejanje in tabu.«
Foto: Damjan Švarc
Že to je ornk štikl, da se spomnite kakega šolskega eseja, ne? Jaz recimo sošolca Milko, ko smo pisali prvi od stopetnajstih poskusov eseja (tudi pravi nam nikoli ni uspel) na temo Antigone, pa je Milka po kaki uri dvignil roko in profesor Miklavčevo vprašal, bolje potarnal: »Em, gospa profesor… Jaz tega nimam v knjigi.«
»Kako nimaš, Matej? Knjiga je stara več kot dva tisoč let!«
»Em… Jaz sem tole prebral,« se je sklonil k torbi, pobral knjigo, četudi Kondorjevo črno izdajo, ki je nevarno podobna Sofoklejevi, in pokazal, »tole!«
»Dominik Smole? Kaj si te mislil?! Nič, piši zdaj, bova že potem to rešila…«
No, Matej je šel kasneje študirati filozofijo in staro grščino, kaj se je zgodilo z njim kasneje, pa žal ne vem, je pa anekdota taka kulska, ne? No, nazaj k tiskovki, kjer sem vneto in zagnano pričakoval, da mi bodo povedali vse, da bom predstavo v nulo razumel. Zato sta Oliver Frljić, nadcenjeni režiser, o katerem vam bo google več in bolje povedal kot jaz, ki sem zelen v tem svetu, in dramaturg Goran Ignjac povedala par žlahtnih, krepkih in udarnih.
»V Medeji smo skušali simptomizirati današnjo družbo, nismo se pa toliko ubadali z radikalizacijo emancipacije. Ubadali smo se z odnosi Medeje in vseh drugih likov, ki niso tako zelo v centru dogajanja. Skušali smo jo brati kot soočenje tragedij konkretnih politik.« – Goran Ignjac
»Prvič sem v Mariboru in prvič je le prvič. Luksuz je, da lahko delam originalni tekst, profiliral sem se kot režiser avtorskih projektov, zato potihem patim, ker ne delam več dramskih tekstov. Večina je mislila, da bom Medejo dal v aktualni čas begunske krize, ker je tujec na več nivojih. Ampak zanimalo me je nekaj drugega: neke vrsta prirojena diskriminacija – ona je postala družbena diskriminacija. Danes imajo ženske enake pravice kot moški, toda kadarkoli se naredi statistika, vidimo, da se nominalne pravice v praksi težko realizirajo. Živimo v patriarhalni družbi. Privleklo me je, da ji kralj daje zatočišče, kamor lahko gre.
[M]edeja ne pristaja na to, da moški ustvarja pogoje za njeno emancipacijo. Igralcem sem velikokrat rekel, da Medeja vstaja proti patriarhalnem modelu, da bi se ta isti model realiziral v drugem kontekstu. To je poskus radikalne emancipacije. Zanimalo me je, ali se to lahko naredi na miren način ali z emancipatornim nasiljem
[M]edeja skuša do konca uničiti patriarhalen model. Evripid je to pisal v času, ko so bile ženske brez kakršnih koli pravic. Mi idealiziramo staro Grčijo kot zibelko demokracije in evropske civilizacije, pozabljamo pa, da so imeli vsi ti ideali sužnjelastniško osnovo. Zanimalo nas je, kaj je na periferiji skozi klasično vprašanje: to je brechtovsko branje Medeje – vprašanje služabnikov, ki so v antični tragediji v glavnem zadovoljni in nikoli ne preizprašujejo svojega socialnega statusa in položa. Medeja ni v političnem vakuumu, je predstavnica svojega sloja, zato je zanimivo, kje se soočajo razredne oblike. Medeja vstopa v področje družbene antagonizacije. Razmišljamo samo o tem, da žena vstaja proti družbenemu modelu, pozabljamo pa, da pripada družbenemu sloju. Začetek je točno takšen: del društva je, ki je vršil pritisk nad nižjim družbenim slojem.« – Oliver Frljić
Huf. Ornk štikl misli, ne? Jap, je. Zato sem naphan in natupiran in možgansko na 120% skočil v to predstavo in skušal razmišljati o vsem tem, vseh analizah, vseh intepretacijah. Pismo rosno. Ni mali zalogaj, ne? Najprej sem se še boril, toda ko gre tekst tako hitro, kot je šel v uvodu, sem se predal, vdal, nehal boriti z Jankom Kosom, Antonom Sovretom, prevajalci, klinopisom in tistiom občutkom, da si zabit kot zadnje teslo, ker ne štekaš marsičesa ali malo stežka slediš zgodbi. Pa saj. Zgodba res tukaj ni poanta, če jo nucate, imate jo tukaj ali tukaj ali tukaj. Poanta je, kaj sem bil občutil ob predstavi in nekje vmes, preden sem padel čisto noter, sem se vprašal, kaj bom neki rekel A., kako bom pariral njeni intelektualni drži, to so resne punce, take, zajebane, take, ki ti bojo takoj vrnile žogico in hvala bogu.
Foto: Damjan Švarc
Ne vem, zakaj, ampak kmalu sem se počutil kot šovinist. In to resen šovinist. Češ… Saj ni čudno, da tole ni šlo takoj v greatest-hits. Grki so namreč rangirali, glasovali za predstave in Medeja je bila na zadnjem mestu. Sam vem, zakaj mi ni tako ljuba, zakaj v meni ne vzbudi toliko, kot je vzbudila Antigona. Že zato, ker… Kaj pa vem. Je res toliko v tej zgodbi, kot pravijo intrepretacije? Ženska se je, ja, odrekla vsemu, šla z možem na tuje, pobila brata, izdala domovino, v bistvu sploh več ne veš, kaj je mit in kaj ne, kdaj jo bodo rešli bogovi, o pesem, boginja, zapoj mi o jezi Pelida Ahila… In potem jo mož začne varati, ona se upre, pošlje in otera vse v kurac, najbolj capo-di-banda kralja, to vidi dojilja, ki skuša opoziri, hej, imamo psihopatko, vmes se najde Ajgej/Egej, ki predstavlja rešitev, da bi Medeja iz Korinta, kamor jo je zaljubljeno popeljal mož Jazon, na krilih nove ljubezni odpizdila v Atene, pa ne more mimo maščevanja, ker se ji »pač« zlomi svet.
Okej. Tako je na papirju. Medeja v tekstu Evripida deluje povsem izbezljano in prifuknjeno. Stari Grki pač. Medeja namreč ne gre, ne pozabi, ne odpizdi. Nak. Odloči se, da bo ubila hči kralja (zakaj pa ne moža?) in kralja samega s strupeno krono (zlati diadem in peplos, ogrinjalo). Ko rikneta onadva, je jasno, da bosta morala rikniti tudi otroka, zato ju z mečem pobije, na koncu pa odleti na zmaju. O jebotebog na zmaju. Game of Thrones, a? Igra faking prestolov, ne? Saj, v tem oziru, če se samo spomnimo na brata Danaerys, kako je on končal… Se vidi, kako dediščino so pustili Grki. O, ja.
Pa vendar. To je na papirju. To je obnova, to je to, gospa profesor. Ja. Ampak v živo. Ko je Medeja Nataša Matjašec Rošker? U. Jebote! To pa je. Uf. Njena Medeja je zlomljena, skrhana, psihopatološka, čeprav Frljić pravi, kako ne želi, da bi bila klišejska ali pa samo jaz ta štikl tako razumem. Češ… Saj lepo in prav, da so sufražetke v njenem početju videle tudi možnost rešitve in to. Krasno. Ampak ne gre zato. Frljić je, še enkrat, če sem razumel prav in dobro, želel opozoriti na nekaj drugega: emancipacijo. Pa je to res emancipacija? In, e, to je bil moj »full on« šovinistični mode: ženska, prevarana si. Ne prva ne zadnja. Ja, šla si dlje, morala si se odseliti, tvegala si največ. Ampak… V ameriških krimi serijah bi detektiva samo odmahnila, češ, motiv je jasen, the oldest one there is. Crime of fucking passion. Videno, ne?
Razlika je le, da Matjašec Roškerjeva pokaže z briljatno odfukano igro, kaj se zgodi, ko se ti zmeša in ko ne poštekaš več, kaj je prav in kaj narobe. E, v tem oziru pa je Frljićeva predstava genialna, ker gre v skrajnost (ker se le s potenciranjem sranja danes lahko daleč dogura? Ne vem, vprašajte Larsa von Trierja) in ker se ne ustavi le pri detemoru. Gospe pobijejo prav vse moške. Čisto vse. Kruto in ogabno. Ker kaj pa naj? Lucidni vrhunec predstave je, ko Medeja reče: »Zmorem, ženska sem!« Pa se ji cel zbor začne odkrito krohotati, kar kaže na moško, diskriminatorno družbo. Kaj boš pa ti, ženska? Ampak je to res rešitev? Poklati vse? In ostale so samo ženske? Kaj pa potem? Ko bomo pobile vse moške? Popolnoma štekam, da se je hotel Frljić – enako Ignjac – upreti patriarhalnemu modelu, toda ne z absolutnim odgovorom. Medeji se preprosto sname. Ftrga se ji. Že njena uvodna čik pavza je brutalizacija materinskosti, ko vzame plakat predstave in s čikom (boss, mimogrede, modri) odžge oči otrokoma, ki sta tako prikupna na plakatu, ampak hkrati delujeta kot tako očiten kopipejst Kubrickovih The Shining dvojčic, da se zdi kot delujoč kompliment, ki bi ga lahko nadgradial samo še predstava otrok v živo (e, če bi Frljić res želel šokirati in iti predaleč, potem bi dal otroka v predstavo, ampak ja, štekamo, moške lahko koljemo, otrok pač v živo ne, ker bi to bilo, em, tramvatično).
Predstava je v eni uri tisto, kar bi naj, i guess, bilo sporočilo antičnih iger. Preizpraševanje. Zdaj, ne vem, kako je to delovalo pred 15.000 privilegiranimi moškimi (ženske so predstave baje gledale posebej, odmaknjene, ker pač niso imele pravic), ampak verjamem, da to kaže vseeno na naprednost družbe, kakorkoli nenapredno je teptala pravice žensk in sužnjev. Kot rečeno, moja intepretacija, videnje sta šli v banalizacijo. In zdaj, ko razmišljam, res, zakaj se je predstava raje fokusirala na klanje moških, ne pa na otroka? Ni poanta predstave bolj detomor? Ni to ključna groza? Ne vem, ne vem.
Vem samo, da je to gotovo odlika predstave, če se na toliko znakih in kucam in kucam in kucam, vse to preizprašujem in mi predstava ne da miru, kar je očitno razlog, da predstava ostaja na repertoarjih vse odkar jo je obudil Seneka ali nazadnje bojda zelo dobro tudi Tomaž Pandur na Hrvaškem. Frljićeva predstava zagrabi z introm bolj kot koncert AC/DC (pa tam vlak zapelje skozi platno!) in vmes štanca takšno glasbeno podlago, ki jo je izbral režiser sam in zadel v nulo. Padanje klavirskih akordov je razpad možganov in psihe prve klase. Poltonska kromatika pa škripanje, kakršno ima rad ravno von Trier. In luči. O luči. Da se igralci igrajo z reflektorji, je genialno, ker sami lahko manipularijo z usmerjenim pogledom in snopom tragedije in groze.
Pri čemer je vsega toliko, da šele zdaj pišemo o Branku Jordanu, ki igra Jazona tako kričeče, pljuvajoče, bljuvajoče, premetavajoče in kričoče, da si model zasluži čisto petko. Saj ne, da ostali del ansambla ni kul, je, ampak umaknjen v vlogo malo bolj aktivnih gledalcev od nas, toda v Matjašec Roškerjevi in Jordanu ima SNG Maribor takšen biser, takšen tandem, kot ga NK Maribor še do danes ni našel Marcosu Tavaresu (ali Zlatko Zahoviću). Ne veo, kaj mamo. Dejansko ne vemo. O tem, sem razmišljal, ko sta kričala drug na drugega, kot sta mož in žena kričala pred otroci pri meni na Bratovševi nekoč v Ljubljani, da sem mislil poklicati socialno ali policijo (pa žal nisem, zdaj, po ogledu te predstave vsekakor bi), ko je skozi steno šlo tisto šrajanje, kakršno sta uprizarjala glavna (anti)junaka v petkovi Medeji. Njuno lizanje, plesanje, kričanje, dretje, odrivanje… Popolna predanost in nekaj, kar kaže na klasičnost: družinski prepir, kar Medeja, pa lahko Frljić išče v predstavi ne vem kaj vse, nenazadnje v osnovi tudi je. Žena in mož, ki jo je prevaral.
Za razliko od Evripida so se, kot rečeno, v predstavi tokrat odločili pobiti vse moške. In jih potem zložiti na kup. V orkester, v zbor, v backupsingerje. Brutalno. Zdaj, edino, kar nekoliko ni štimalo (skrajno analfabetsko in amatersko mnenje), so bili odrezavi štikli, ki so se odrezavo menjavali, tisti preskok v groteskni muzikal z It’s the Most Wonderful Time of the Year (Frank Sinatra) pa je v meni vzbudil vsaj nelagodje, kasneje pa še kaj več. Ne vem, malo predaleč, pa ne v tistem angažiranem, sporočilnem smislu.
Bolj je zadel konec predstave, kjer je razpadel smisel, občutek za prav in narobe, razkroj civilizacije. Medeja je ljudi razkosala (nenazadnje je po mitu želela iz ljudi delati zrezke, fuck yeah) in jih nato zložila kot legokocke, na koncu pa je razšpricala kri, meso je razpadlo za zaveso in ostale so pokončne kosti, skrite za maskami, ki bi naj pokazale nek nov svet, novi jutri, svet po atomski bombi psihopatološkega razčefuka. Sklepni del, ko prihrumijo zavesa, kri in oglušujoča glasba, ki bi komot bila še glasnejša, je nekaj, kar si je morda Frljić (najbrž, gotovo pa ne, pravzaprav je zelo malo verjetno, zgolj iščem povezave in jih dajem režiserju v usta) sposodil pri genialnem filmu Ex Machina (2015), kjer robotka (prekrasna Alicia Vikander) nadmudri svojega mejkerja in se zgodi precej podoben pokol v želji po iskanju novega sveta. Ker saj to je Medeja, ne?
Absolutni srhljivi presežek filma pa je, ko vodja predstave Jernej Jerovšek (mislim, da je on, če sem se zatipkal, se opravičujem) pride do okrvavljene zavese, v kader, in z gobo iz krvi napiše M E D E J A. Uf! Uf! Uf! Nazadnje me je tako spreletelo leta tega, ko sem prvič gledal film Seven (Sedem), le da tam ženska glava konča v kartonasti škatli, ker je Kevin Spacey taki dober in neponovljiv psihopat (Kayser Sose, bejbi!). Ja, na to me je spomnilo. Na tisto grozljivost, ko lahko ena beseda s krvjo podpiše vso grozljivost. Ali pa se spomnimo samo na generala Kurtza v Apocalypse Now, ne? Uf! Uf! Uf!
Zato nisem vedel, ali naj ploskam. Gledal sem v tla, premražen v dno duše. Zapihalo je iz najbolj odkritega odra, kar se je kdaj pokazal. In na njem bele, skoraj snežno bele kosti. To bo ostalo, ko bo svet enak. Pokol in kosti. Huf. Pretrese, ne? O, ja. Saj smo ploskali in še bi. Vsem. Ker je delalo. Prijelo. Ker tole ne bo spustilo, tole so večne predstave, ki imajo morda kakšno »napako« ali dve (zato ji dajemo štirico).
Ampak Frljiću je uspelo nekaj drugega. Nekaj, kar Netflixu ni. Po predstavi sem šel ven. In vzel tisti šampanjec. Ki, pardon, se opravičujem za povedano kake pol ure prej, je bil nesramno dober. Še bi. O, ja. Njami njam. Počakal sem, da se je narisala A. In sem jo pobaral, kar meni. In ne, ni sšimfala ali skurcala predstave. Ne. Je pa imela eno zanimivo pripombo. Na tisti muzikalni del. Češ, da je tumač. Rekel sem, da naj ne pozabi, kako je predstavo gledala kot slepi potnik, in sem seveda izpadel žgoljavi privilegirani kreten. In sva padla v debato. Zatrjeval in ponavljal sem, kako je predstava oziroma bolj igra, v bistvu banalna. Pač, preboli ženska. Get over it. Je to recept za rešitev sveta? Kill ‘Em All? A? Kruta razgradnja. Vsekakor svojega kurca po predstavi nisem več čutil, zato tudi nisem vedel, kako naj izpeljem večer.
Stopila sta spet pubec in ona kjut fotografinja, spet poprosila, če bi se fotkala, pa se seveda A. ni želela, zato sem rekel, da naj jo magari prepričata ali pa ne bo nič, nakar je pubec rekel, če bi posneli izjavo in smo jo, ker se pač predaš, kjer sem želel povedati nekaj skrajno nadcarskega, hkrati pa ne preveč, da bi mi še kaj ostalo za tale tekst (in je, kot vidite, če ste še tukaj). Povedal sem tisto o Seven in o tem, naj grejo ljudje pogledat, če imajo radi srhljivost. Naj. O, ja. Se splača.
Hostesi sta mi vrnila jakno, ker se je A. medtem že oblekla, pobaral sem, kaj je z marelo, ki je bila še vedno črna, in sem jo hvala bogu dobil. A. ni želela na koncert, je pa imela še pol ure, zato sva šla v Isabello. Tam sva čebljala na hitro, na polno, na veliko je govorila o Mihi Mazziniju, ki jo je ne ravno razočaral, na pa tudi navdušil s kritiko o Toniju Erdmannu, jaz sem govoril kot navit in nato mi je povedala, kako se je skeširala za Borštnikovo srečanje in sem bil nekaj kakor ponosen nanjo. Povedala mi je, da sta mulka in mulec na naslovnici dejansko iz Maribora (in ne vzeta iz Shutterstocka), natumbala kako o gledališču, nato pa sem ji med plačevanjem (ja, Medeja nas lahko pokolje, ampak če povabiš, se še vedno spodobi plačati pir, čeprav se baje ne, in pol pubeci sploh več ne vemo, kako in kaj) pomolil list papirja in kulico in rekel, naj se podpiše in naj napiše eno besedo, ki ji pade na pamet, po možnosti pridevnik. In je napisala Jaša. Hm.
Zjutraj sem odprl Večer in prvič po sto letih prebral svoj horoskop. In naletel na tole spodaj. In ugotovil, da bi še z veseljem šel na kako premiero. Sploh pa z A. ter spoznal, zakaj je Oliver Frljić tako cenjen režiser (ker ti pusti, da se sam jebeš dalje s predstavo in njeno poanto), zakaj sta Nataša Matjašec Rošker in Branko Jordan jebeni rock zvezdi mariborskega gledališča, ki bi »moralo« še bolj to potencirati, saj ima nadbisera v svoji zasedbi, ker v njiju lahko vidimo najboljše in najslabše v sebi, in zakaj gledališče, sploh pa premiera, ni taki bav-bav. Pa tudi, če pobijejo in pokoljejo vse s kurci.
Bis. Kapo dol hostesi, ki je spustila A. noter. Rokavice dol oni, ki se je spomnila, katera je moja marela. In šal dol mariborskemu gledališču za vstopnico. Hvala!
