Če se greš s kom Pop Torturo o Metallici, se greš v Mariboru najprej z njim. O, ja. Marko Soršak Soki je tisti bobnar, ki je baje najbližje Larsu Ulrichu na Slovenskem. Tako vsaj pravijo njegovi glasbeni kolegi. In vsi, ki ga poznajo. Kar ni malo, če preživite z njim slabo uro na Taboru. Ne samo bobnanje v Elvis Jackson, njegov projekt “20 za 20” medijsko prodira tako daleč, da zanj skoraj ni meje. Pomenkovala sva se tako, za uvod, preden v četrtek, 22. decembra ob 20. uri, sedemo v Wetrinsky, art club & café na Pop T[ort]ura I: Metallica, kaj delaš, kjer se bodo mučili Tim Kores Kori, Vasja Jager, Matevž Stepišnik in Vasja Šabeder.
Soki, kaj dela Metallica? »Piše trend in si privošči pri tem kakšno neumnost. Preizkuša glasbene živce ljudi. Ko se je končala evforija črnega albuma, pet let ni bilo nič, nato je izšel Load (1995), ki pa je šel v neko povsem drugo skrajnost. Spomnim se še dobro premiere videospota Until It Sleeps, kako sem čakal in gledal tisti spot in bil zelo presenečen.«
Ker si ugotovil, da James Hetfield ni Kurt Cobain? »Haha, ne spomnim se točno, vem le, da sem kot šestnajstletnik nekako to sprejel. Kupil sem tudi ReLoad (1996), poslušal tri skladbe, ostalo pa je bilo, no, bedno. Zato ni čudno, da me ni več ganilo niti, ko je izšel Death Magnetic (2008), da St. Anger (2003), te žive groze, niti ne omenjam. Ostal sem v prvih petih nepozabnih albumih.«
Ampak poslušali pa ste vse naslednje albume. »Seveda sem.«
Mislite, da so po Black albumu rekli, hej, saj lahko delamo karkoli? »Lahko bi tako razmišljali, a v njihove glave žal ne vidimo. Lahko pa povem eno stvar: njihova glasba je vedno bila korak pred nami. Ne sedejo le sami za mizo, temveč sedejo z ljudmi, ki ugibajo in spremljajo trende.«
Super, toda Lulu res ni bil trend(ovski). »To je bilo v najboljšem primeru spoštovanje do gospoda Louja Reeda. Ko delaš celo življenje eno stvar, je normalno, da si zaželiš še česa in izstopiš iz okvirjev, ki pa jih imamo vsi tako radi. Zato so ti bandi spredaj, pred nami, ker imajo svoja pravila in politiko. Lahko delajo preizkuse, nič jih ne bo uničilo.«
In takšna logika vlada tudi na Hardwired… to Self-Destruct. Toda poslušalci pravimo, da Atlas Rise kaže, da Master of Puppets 2 pač ne more delati. Kaj ste vi slišali? »Slišal sem že v naslovnem komadu Metal Melitia (zdrdra ven riffe in tolče zraven po mize). Slišiš lahko Lepper Mesiah (spet oponaša in še zapoje zraven). Šli so skozi svojo preteklost in postali tudi malo nostalgični, pri čemer so gotovo ugotovili, da se spreminja tudi ‘fizika’. E, zato je nemogoče posneti novi Master of Puppets!«
Saj je Lars sam potarnal, da ga najraje ne bi več igral v živo, ker da je fizično prezahteven. »Vsi se moramo zavedati, da je ta band včasih koncertiral po 250 koncerov na leto. Na. Leto! Najbrž so se skurili že takrat.«
Zakaj potem hodimo na koncerte? Gledati fatamorgano, hologram iz krvi in mesa? Lars ima vse manjši komplet bobnov, da bo kmalu Ringo Starr. »Lars bo star, Ringo pa nikoli (smeh). Bom dal primer Iron Maiden, ki sem jih letos gledal v Splitu. Držijo svoj stil, svojo špuro, a se pozna, da igrajo počasneje in previdneje. Kljub modernizaciji se zvok spreminja, digitalizira in to so časovne spremembe, na katere ne moreš vplivati. Danes se ne da posneti zvoka, v najboljšem primeru je imitacija.«
Foto: Facebook
Kako vi gledate na youtube poskuse, ko se nove skladbe Metallice sfašira skozi produkcijo starih plošč, še zlasti iz albuma …And Justice for All? »To vidim kot obujanje spominov in to je tudi vse. Čas gre naprej, ne vem, zakaj bi poslušal ‘nazaj’? Se mi pa zdi, da Metallico zdaj razumem kot tisto ploščo, ki sledi črnemu albumu. Kar se je zgodilo vmes, se pač je. Saj se tudi na novi plošči sliši pridih Loada in ReLoada, raje so ponudili tudi pridih klasičnega trash metala. Zato vidim nadgradnjo črnega albuma, primerna času. Že dolgo se mi ni zgodilo, da bi poslušal eno ploščo tolikokrat zapored.«
Ni morda razlog za to tudi v dejstvu, da je od prejšnje plošče vseeno minilo kar osem let? »Saj pri Load je bila podobna zgodba, ko se je čakalo na skupino, ki je prej izdajala letno albume in si se težko odločil, kateri je najboljši. Zato je bil na Load še večji pritisk.«
Moja drzna teza je, da je to po prikazani sposobnosti skorajda solo plošča Jamesa Hetfielda. »Hm, nikoli nisem na Metallico gledal tako, da bi kdo bil solist – razen Kirka Hammeta, ki je pač solo kitarist in ki je, vem, na tej plošči posnel solaže, ki zvenijo narejene iz danes na jutri. Ampak po drugi strani tiste njegove solaže iz osemdesetih danes pač ne bi mogle biti aktualne, ker je minil čas klasičnih kitarskih solaž.«
Pa saj so točno to poskusili na St. Anger. Zradirali solaže. Pa tudi ni bilo prav. »Tam nič ni bilo prav (smeh). Sedanji komadi imajo precej več melodike, če je pa nimajo, je zaradi fantastične zvočne podobe šus toliko večji. Kar se Larsa tiče, je na bobnih naredil ogromno, ne bi pa rekel, da je to solo plošča Hetfielda.«
Ulrichovo bobnanje je s(i)lovito sporno. Scott Ian iz Anthrax je v biografiji zapisal priznanje, da so želeli Larsa zabrisati iz Metallice. »Že, že, ampak njega se ne bi moglo nagnati. Prevelik člen banda je. Trenutno težko sodim, ker je marsikaj na albumu, kar lahko slišimo, zlepljeno skupaj, pa gotovo ni tako ‘simpl’ ali bedno. Ogromno duple fuse je noter, ki mu v živo zna povzročati težave, vendar kolikor vidim sedaj posnetke s koncertov, se pozna, da je začel redno vaditi.«
Koliko dejansko po letih izkušenj pomenijo vaje? »Ogromno! Že pri sebi vidim: če en teden ne sedim za bobni ali če nimamo z bandom tri, štiri tedne vaj, je groza. Fizika se pozna, brez ogrevanja ne greš na oder, krči, bolečine, resnično ni prijetno.«
Se je Lars dobro postaral? »Preveč se je postaral. Nekaj časa je bil katastrofa, kar je ponazorjeno v tistih youtube ‘smešnicah’ in kompilacijah njegovih napak. Ki so se zgodile zato, ker je igral po liniji najmanjšega odpora in ‘olepševal’ zadeve, šparal se je, pač letom primerno. Vzemiva komad, kot je Master of Puppets: tam je toliko specifičnih prehodov, da…«
Ali pa Blackened. »U, ja. On igra v živo dvajset odstotkov tistega, kar je zmogel takrat, ko so komad posneli. Ni isto in je bedno poslušati. Saj Lars zvozi, vsak njegovih izkušenj to lahko stori.«
Samo če Hammet z wha-wha pedalom še nekako zakrije, da mu prsti več ne letijo po prečkah, kako to lahko Lars naredi na bobnih? »Prilagaja. Ko ve, da nečesa ne bo zmogel, priredi, zaigra nekaj podobnega. Totalni laik bo zakričal, ej, stari, na Metallici sem, jaz bom pa seveda slišal in se ga spomnil kot carja. Pa ga razumem, zdaj mu je lažje, ko so prerasli drugo puberteto. Čas rabiš.«
Nič ni narobe s puberteto. Dokler nisi »industrija«. »Metallica je zgodovinski učbenik. Ni več le izobraževanje, temveč tradicija, vredna spoštovanja. Ne zamerim Larsu, da je na trenutke res beden bobnar. Vplival je na moj lajf, ko je bil top in so gagali tako, kot mi v Sloveniji ne bomo nikoli. Največji rock/metal band na svetu so. Koliko sem uspel pogruntati, niso toliko industrijsko usmerjeni, kolikor so sami postali industrija. Lahko bi to firmo dol zaprli, a hodijo okoli in iščejo trende na plošči, ki morda sploh ne bi bila potrebna in jim je gotovo pogoltnila ogromno časa. Zdaj so dali drva v ogenj in se žge. Očitno bo šlo v to smer.«
Če pogledate iz prizme Elvis Jackson: zadnja plošča Radio Unfriendly je bil precejšen preskok od Against the Gravity. In če primerjava z Metallico, ki jo na stadionu pride poslušat vsaj tretjina ljudi, ki pozna tri, štiri komade…? »Karkoli Metallica naredi, je še vedno ‘the band’. Kaj s tem mislim? Mi Radio UnFriendly nismo naredili ‘namerno’, kot bi recimo veljalo za črni album Metallice. In kako se je nam zgodila ta plošča? Žgali smo na vajah. To je vse. Če je bil Summer Edition poletni album, reggae, smo zdaj prišli do totalnega žganja. Izvira iz tebe, manjkala nam je žagarija, ki se je vprašala, koji kurac pa ta mainstream. In pri Metallici je podobno, ker išče trend tik pod površjem.«
Ampak v tem oziru bi lahko rekli, da je Metallica pri St. Anger in Lulu pomislila, hej, saj bodo ljudje še drek radi jedli! »E, bom povedal iz izkušenj. Against the Gravity smo snemali z ameriškim producentom, stala nas je 70 tisoč evrov, kar je ogromno denarja, vendar plošča dela. Naslednjo smo snemali na Metelkovi za dva tisoč evrov, sendvič in s kaloriferjem, ker je bila šipa zlomljena v studiu in me je zeblo kot psa (smeh). Pride obdobje, ko si sam postaviš izzive in ti ni več fora, da bi šel delati neko naduvano stvar. Zakaj je šel Dave Grohl snemat v garažo? Najbrž ne zato, ker ne bi imel za burek, temveč ker mu je bilo fajn. Finta, to je vse.«
Koliko neugodno in neudobno ste se počutili med ogledom Some Kind of Monster? So bogovi padli z neba? »V tistem obdobju mi Metallica ni toliko pomenila, nisem bil tako čustveno vpet kot desetletje prej. Some Kind of Monster kaže dramo oziroma limonado, ko je treba delati več in hitreje zaradi digitalizacije. Tudi Metallica je morala marsikaj požreti, kaj pa vem, padlo je gotovo vprašanje tudi o tem, kdaj si bo facebook profil naredil James Hetfield. Imeli so ustvarjalno krizo, pritisk drugih bandov, časa.«
Izkušnje iz koncertov Metallice so…? »Štirikratne. Prvič sem bil leta 1999 v Ljubljani, ko je bilo vseeno fajn, ker so ko si star devetnajst, je vse fajn. Zagreb na hipodromu je bil beden, Dunaj na By Request turneji je bil super, pa še enkrat zunaj leta 2007.«
Foto: Facebook
Najboljša plošča • …And Justice for All, fantazija za bobnarja!
Najboljši basist • Jason Newsted, ker je imel karizmo in deloval kot član, ki paše noter.
Najslabša plošča • St. Anger.
Iskreno mnenje o albumu Garage Inc. • Ogromno kvalitete v starih priredbah, malo manj pa v skladbah tipa Turn the Page.
Leto, ko bi Metallico najraje doživel v živo. • 1992, San Diego.
Na bobne najraje zaigram • Creeping Death, Master of Puppets, cel Kill ‘Em All. Najmanj Justice, čeprav je najljubši album.
Larsu Ulrichu bi v živo povedal… • Hvala za energijo, pačenje in voljo, da se splača delati to, kar počnem v življenju.
Prihod Roberta Trujilla mi pomeni • Ko se člani v bandu menjujejo, ni fajn. Pač sprejmeš, je pa Newsted zame favorit.
Album S&M je bil • dolgčas, ker mi orkestralne zadev ne delajo.
Drugače kot s šmajserjem(a) in bombami očitno ne bo šlo. Bi radi vedeli, kako ostanem »lepa in svobodna«? Ni makac! Brzostrelka v ksiht! Ker drugače se ne da, ne bo šlo, nak. Publiko lepo za talce. Več kot je moških, tem bolje. Po 2556 letih šovinizma se ti – kar zgolj falično ugibam – pač sname, sfuzla in strga. Ampak šov pa je. Kakšen šov! Terorizem, pičkarjenje, žaljenje, feminizem, reality tv, loto, intervjuji z Aristoteljem, Trubarjem, Valvasorjem, kuharija, loterija, kurbarija, turbofolk… Vse v debeli urci? Brutalna šmajser emancipacija! Kako ostanem lepa in svobodna? S tretjim spolom.
Okej, okej. Nič jasno, ne? Gremo lepo po vrsti. Ko te nekdo lepo povabi na predstavo, pač nimaš več šans sklizniti, ko rečeš, da boš naredil vse, da prideš. In potem vidiš opis predstave.
Teatralni pogovorni šov Kako ostanem lepa in svobodna raziskuje odnos družbe do vprašanja ženske vloge skozi različna obdobja in razpre razmislek o uprizarjanju ženskosti kot konstrukta, spletenega iz vsakokratnih pričakovanj okolja. In kakšen je danes diskurz o ženski emancipaciji?
Ni ravno klasični veseljaško decembrski gig, ne? Diskurz o ženski emancipaciji? Ne me jebat. Ampak okej. Zakaj pa ne? Bal sem se sicer, da bom pokasiral kaj takega, kar se je Chandlerju zgodilo v Prijateljih, ko je edini nesrečno pristal na monodrami, kjer je ženska na dolgo in široko blebetala o svoji prvi menstruaciji. Za kazen. Ampak hvala bogu je že nadaljni opis že bolj obetal.
O tem se v različnih zgodovinskih obdobjih, v katerih je vodila svoje televizijske oddaje, sprašuje tudi protagonistka »teatralnega talk showa« Borka. Z njo in njeno željo se vse začne. Ozavestiti zaspano televizijsko občinstvo pred malimi zasloni. Borka si želi spregovoriti kot še nikoli do sedaj. Njen govor je nabit z intenzivnimi čustvi in iz njenega nastopa seva jasna misel, da je v tej družbi potrebna radikalna sprememba. In seveda ima prav. Vendar je vprašanje, ali je Borka s televizijo, ki spodbuja zlasti interpasivnost, izbrala pravi medij za svoj namen. Ne glede na vse se Borka odloči za ultimativno oddajo, da lahko odpre teme, o katerih dolgo ni mogla spregovoriti in nima kaj izgubiti.
Okej, zadosti kopipejstanja, ne? Najprej opis prihoda v ptujsko gledališče, ki sem ga – joj prejoj – obiskal prvič. Zdaj, Ptuj je za nas Mariborčane mesto za najboljše dejte. Verjemite, tudi če reče ne (in Mariborčanke praviloma rečejo ne), je vredno obiskati Ptuj. Še posebej decembra, ker so se odločili, da si bodo mesto okrasili eko baročno. Kič od ideje, da se ti kar malo milo stori. Zakaj se ne Ptuju vedno počutim bolj urbano – karkoli že to pomeni pri nas – kot v Mariboru, ne vem. Pojma nimam. Ampak Muzikafe, Be Cafe, sprehod čez most, novi đabe parking… Kičasto cukrasto. Če kje, bi se bil poročil na Ptuju. Saj vem, preveč osebno in to, štekam, se opravičujem, brez zamere, vendar po taki predstavi in solo pogovoru po predstavi te lahko komot zanese. Preden postanemo vsi hermafroditi v novih nespolnih dimenzijah.
Foto: Peter Uhan
Ptujsko gledališče ni samo proper gledališče že od zunaj. Ima najlepšo garderoberko v državi z najbolj simpl garderobo, kar sem jih kdaj izkusil. Nobene gužve, tiščanja, premerjanja jebenih toalet. Ne. Le ena brhka svetlolaska z nasmehom tja nekam do Zavrča. Res prikupno dekle. Enako velja za gospo na blagajni, ki me je vljudno opomnila, da nisem potrdil svojega prihoda, a mi vseeno pomolila karto pred nos. Manj je včasih res več. Odstopicljal sem na balkon, kjer me je pred vhodom nagovorilo obvestilo. Hm. Da bo imel svoj šov stroboskop (ne bi škodilo, če bi napisali, kaj to je, ker so nekateri kar pošteno buljili v napis). Vprašal sem Ivo (ona prej je bila Eva, sem mislil, da je pogoj za ptujske hostese ime s tremi črkami, vendar Ane ali Pie nisem našel), če to velja za to predstavo in je prikimala.
Premiera – ptujska premiera predstave, ki je svojo ljubljansko premiero (tak pa je to pri koprodukcijah, premiera na premiero) doživela 5. novembra v Klubu Cankarjevega doma, kar je popolnoma drugačen gig – ni bila razprodana, zato je ena gospa hodila po živcih svojega moža in od stola do stola. Ker je to bil moj prvi obisk ptujskega gledališča, bi sedel tudi na hajzlu. Kako prikupno, urejeno in predvsem toplo, udobno gledališče. Če imajo v ljubljanski Drami tako znucane zice, na katerih je sedel Edvard Kocbek, po vsej verjetnosti pa tudi Ivan Cankar, v mariborskem SNG-ju pa (v mali dvorani) malo slabšo repliko, imajo na Ptuju orgazem za gucizu. Noro udobno, premišljeno, izvedeno. Pogled sem imel top. Da, tudi z balkona. Čeprav je to predstava, ki jo je nemara res bolje doživeti osediščen v parterju.
Zakaj? Zato ker če te že nekdo ugrabi, ti nabije stockholmski kompleks/sindrom, ko ti maha s šmajserjem, je potem bolje to videti v živo, ne? Kajti tako se je začelo. Ena za drugo predstavo zadnje čase ne samo prebija četrti zid. Temveč se igra z njim. Prva je tako prišla na oder Magda/Marta (Maja Sever), ko smo videli še Nino Ivanišin naprojicirano na kockice zaslona, kakršne smo nazadnje videli, ko je 1x band žagal Tih deževen dan. Prišla je ven in že ona histerično rohnela na nas. Ko pa se ji je pridružila s šmajserjem(a) še Borka (Tina Vrbnjak), se je novodobna verzija Thelme & Louise lahko začela. O, ja.
Četrti zid bi žal skoraj takoj nazaj zazidal gospod v prvi vrsti, ki se je šel verbalni ping-pong s Tino Vrbnjak, ki je za trenutek skoraj padla ven iz vloge Borke. Ko ga je vprašala namreč nekaj, je gospod želel v debato z njo. Soproga so ga mirili, kolikanj je šlo, mu tiščala prst pred usta, ker je blebetavo (taki Štajerci pač smo, jebiga) želel trofiti, da je Borka/Vrbnjakova iz Maribora in to s Pobrežja. »Ne, gospod, s Selnice ob Dravi!« ga je povozila antijunakinja in se nato dokončno pahnila v svoj lik, gospoda pa kasneje dobesedno dala na čevelj (morali bi biti tam, več ne povemo!).
Obe sta mični gospodični, pri čemer je Borka voditeljica paleta potencialov elastičnosti gumitvista iz prve, Magda, ki jo Borka podcenjevalno kliče Marta, pa le pomočnica, deklica za vse, ki je edina gosenica brez želje po metuljevanju. Če ste gledali morda tv serijo UnReal – toplo priporočam! -, boste vedeli, kako in kaj. Tudi to, katera je katera. In ja, zaneslo me bo večkrat k tv serijam (Girls, Gossip Girl, Better Things), čeprav smo bili v gledališču. A prav to je ključna odlika multikultiš interdisciplinariš predstave Kako ostanem lepa in svobodna. Da ne samo, da ni zgolj humoreska, parodija, satira ali šamarčina, temveč presega okvirje teatra, tvja, stand-upa, špas teatra, dneve komedije. Tole je tako nepopredalčkano, da lahko gre res bilokam. Gumitvist predstava, ki je bila baje (tako ustvarjalke same) v Cankarjevem domu čisto nekaj devetega. In bo spet drugačna, ko pride, kakopak, 8. marca na spored ljubljanske Drame.
Končno neprepotentna predstava, ki te premakne v 21. stoletje (dobrodošli!) že s tem, da Borka nastavi razstrelivo, tako Bruce Willis plastično, na vrata in nas ugrabi, grozeč s šmajserjem. Predstava tako karikira samo sebe in ima vratolomni pogum. Kako ga ne bi imela, če pa nosi tak naslov in se ubada z emancipacijo? In to šmajser emancipacijo. Prvo kot prvo, predstava nima režiserke, kar pomeni, da ni želela, niti za sekundo, imeti, no, kurca (oprostite za izrazoslovje, tudi v predstavi dvakrat Magda fonemsko omeni PIČKO). Nima režiserka. Ni je. Ja kdo pa je potem…? »Vse,« sem slišal po predstavi. E, girl power, bejbi! Spajsice, le da so te hudo ojštre, prefrigane, bistre in neskončno inteligentne, da, tudi emocionalno, do te točke, da mi jajca in tamali niso zlezle nazaj nekam noter, ker ne, to pač ni taka naduvana predstava, kjer bi se morale ženske bodisi ponižati (bodimo iskreni, ko nekdo kriči »girl power!!!«, to počne v moškem svetu) bodisi postreljati vse moške. Ali, kot je v zadnji epizodi South Park končno razkril Eric Cartman (od vseh ravno on): na Marsu morajo moški cele dneve pisati vice (ker so samo v tem boljši od žensk), s tubo pripeto na njihovo spolovilo, ki pošilja semenčeca (ker je to edina druga stvar, ki je ženske same nimajo).
No… Kako ostanem lepa in svobodna ima pošteno dozo testosterona, spermoidne alfa samskosti in tudi štosov. Sploh teh. O, ja. To je predstava, v kateri se – sploh v tako razpoloženi publiki, ki še zdaleč ni bila ne hohštaplersko kislosmetanasta niti izključno brez/sivolasa – pošteno režiš. Še posebej tam, kjer se naj ne bi. Začenši tam, ko Borka predstavi svojo tv voditeljsko zgodbo in v videu pokaže svoj prvi oljkasti intervju z Aristoteljem (igra ga, od vseh ljudi, Jernej Lorenci), kjer gre izključno za vprašanje normiranja in normalnosti. Moški so norma, ženske so raba oziroma rabljene. In slišimo marsikaj na to temo skozi celotni šov, ki to dejansko je: da je vagina brazgotina, penis pa ponosna nabreklina. Saj se vam svita, ne?
Med režiserkim pristopom k igri postaja Borka – evo, bom pripalil eno šovinistično – »pravi ded«, medtem ko ji Magda sledi, ker ji pač mora, saj ima doma ubogega Valterja, ki jo pokliče in vpraša za vsak drek, kako se da perilo prat (oh, kako znano zveni!), zraven pa še štiri froce, ki jih je treba preživeti s plačo, ki je za 11,60 evrov previsoka za socialno podporo. Z eno besedo: Slovenija. Borka je v tem oziru seveda vse povedala že, ko izvemo njeno ime. Borka. Okej. Ampak za koga? Po eni strani se bori Borka za svoj spol v serialu vrhunskih videposnetkov, kjer absolutno v vlogi Janeza Vajkarda Valvasorja zmaga Jurij Zrnec, ki pravi, da imajo coprnice pač dve metli, eno za pucanje, drugo za letenje, ampak hkrati se bori tudi zase, ko omenja šefico televizije: Lidijo. Khm, saj ji vmes – pozor, drsi – zdrsne in omeni Ljerko, pardon Lidijo. O, ja. Tako piker komentar, evo vam angažirano gledališče, da bi se lahko Ljerka Bizilj in njeni uredniki lahko malo zamislili nad prikazanim. Če bi seveda našli čas med vsemi svojimi šovi z ženskimi voditeljicami.
Resda je tv kritika pri nas riknila, vendar ta predstava vse to hrupno, pikro in lucidno nadomesti. Povozi idejo televizije. Borko in kasneje Magdo postavi v vse tiste vloge, na katero se na koncu ženska zreducira, če želi ohraniti kariero, pa se ji potem očita, da je karieristka. Kuha in to tako dobro, da Borki od silnega ročnega mešanja (fetiš za moške, bajdevej) ne pade nič iz obrnjene posode, v kateri je stepla jajce.
Vmes tudi zapoje, taki turbofolk štikl (Laren Polič Zdravič je avtor glasbe), da smo ob refrenu »ja nisam čaša piva« vsi pomislili na vse možne pevaljke. Manjkalo je samo še, da bi Borka ali napovedala vreme ali naga brala poročila (saj vmes namigne, da lahko vrže ven levo joško). A hkrati punci ponudita tudi konflikt, ko Magda vpraša Borko, češ, kdo pa tebi puca stanovanje, ko se Magdi mudi domov k možu. »Jasmina,« odgovori Borka in se skuša izmakniti, češ, saj jo dobro plačujem, če pa ona plača prispevke, pa koga briga. S tem predstava pokaže socialni čut. No, pa ne samo s tem. Saj se med pomivanjem tal in navodili, katero čistilo je zakaj, pogovarjata o Marxovi kosmatosti in presežni vrednosti. Hiperintelektualnost, pa še spuca in skuha malo z ultimativnim utrujenim šusom v z domačimi opravili prezaposleno glavo: »Zdi se mi, da sem skozi okno prej videla sama sebe na terasi!«
Bamf! Dras! In ko ženski skandirata za boj proti podbradku, proti gubam v medgrudju (izognete se jim lahko tako, da spite na hrbtu, res pa da predstava potem ne omeni posledično večje možnosti za smrčanje) ter ko Magda razloži Borki, kako odstraniti češnje iz zadnjika (za vse ostale posege v zadnjiku je pa pristojen gospod zdravnik, auf, trda), so pralni stroj, štedilnik in predpasnik utesnjeni zaporni jopiči, drži. Toda to ni predstava, ki bi jamrala, že zato ne, ker je besedilo nakucalo preveč brihtno pogumnih glav (Deja Crnović, Eva Kraševec, Milan Marković Matthis, Maja Sever, Mija Špiler, Tina Vrbnjak). Ima pa dva bridka presežka. Prvi je tisti z lotom in razlago številk. Tistih krutih. O razlikah v plačah (čeprav smo tu Slovenci v evropskem vrhu, ker so razlike »le« 5% v bruto plači), družinskem nasilju, posilstvu in še čem. Zares krut loto, ki ga določi tista biološka loterija, imenovana kromosomi.
Drugi bridki presežek pa je absolutni, čeravno odprti konec. Magda in Borka se napihneta do gigantskosti, pri čemer Borka postane sumo borec (zamenja spol?), Magda pa kraljična/princesa. V taki kombinaciji bo jasno vzklila ljubezen, čeravno pravljic sumo borcev in kraljičen ne poznamo veliko. Je pa delala. O, kako je delala. Ponavljanje iz zvočnikov, kako vsak išče svojo polovico… In kako so, s tistim Neil DeGrass Tyson/David Attenborough glasom, nekoč obstajali trije spoli, pri čemer je bil tretji spol moško-ženski/žensko-moški in je imel štiri noge in štiri roke pa se je razklal na dve polovici, pri čemer je eden od konstruktov žensko naredil iz rebre in jo ugonobil z menstruacijo in težkim porodom, ker je bilo jabolko baje tako slastno. In nato junakinji, ki ju je prenapihnilo, zlagoma odpihne. Drugam. Na nek drug planet. Kjer šteje ljubezen. Kjer šteješ ti. Kjer spol ni kategorija, temveč lepota? Pretiravam, okej, vendar tista misel, da se ženska ne rodi, temveč to postane (kar je Anžetu Tomiću ponavljala Deja Crnović, strokovna sodelavkaza študije spola, že v Apparatusu), vseeno udari, useka in prizadene. Da, tudi take dede, kot sem sam. Pri čemer sem od bivše punce slišal, da sem v bistvu jaz »pička« v razmerju, ko sem tudi prvič dojel, da ta izraz res v nobenem smislu ne more biti kompliment.
Kako ostanem lepa in svobodna je tako v nulo, trdo, premišljeno in bistro ne samo koncipirana (faking osem mesecev dela), temveč tudi postavljena, zrežirana in multikultiš izpeljana predstava, v kateri igralki lahko na podlagi takega teksta prikažeta toliko različnih vlog, da omehčata še tako trdega dedca. Do katerih, da ne bo pomote, predstava ni žaljiva niti nam noče nabijati večvrednostnega kompleksa. Strah, da boste gledali feministke, ki nas bodo pregnale v večno masturbacijo, je odveč. Sploh pa, pri vsem skupaj, ne glede na dobro kondicijo Vrbnjakove na štiklih in za turbofolk mikrofonom ter Magdinim rimanjem »ga možu potegnila bom«, ne gre za seks niti malo. In še odgovor na vprašanje: kako ostanem lepa in svobodna? Očitno na nekem drugem svetu. Socializem in kapitalizem imata nekaj s tem, gotovo. Sta pa bitki prav teh dveh v predstavi omenjenih svetov človeka doslej spravila še najdlje stran od planeta (moških). Ne bo nas spremenil sistem. Spremenili se bomo, zen-zeh, sami. Ampak kako? Najprej s šmajserjem. V ksiht. Potem pa z ljubeznijo!
Bis. Kapo dol Maji Sever in Tini Vrbnjak, da sta uspeli komaj opazno zamenjati šumeči brezžični mikrofon, brez katerega bi bilo predstave pol manj. Še bolj pa kapo dol ptujski zakuski, ker je ponudila gostom taki pravi štikl govedine. In pa Evi za debato, v kateri sem lahko aplikativno uporabil branje Antigone in se spomnil, da je bil njen bruder Polinejk.
Odprite okna ponoči. Dajte. Kar dajte. Tam, v torek in sredo. Sredi noči. Zima gor ali dol. Odprite. Takrat, ko študentarija lazi domov. Ali pa za vikend. Dajte. Aj der ju. Ofnajte. Kar kar. In prisluhnite! Kajti… Na poti domov se bodo zdaj peli drugi komadi. “Morali” bi se. Ja. Morali. O, ja. Bodo bodo. Po takem šusu in žuru in eksploziji. Ja. Dobili smo namreč spomenik. O, ja. O, ja. O, ja. O, ja. Taki pravi, bronasti, ogromen, taki, kot jih hodimo fotkat v tujino. Tamladi bodo šklocali selfieje pred njim. In so. Ampak imamo ga!
In… Imamo jo! Slovensko hišo slavnih rock’n’rolla. Jap. Hol of fejm. Muzej rock’n’rolla. Ker to vse smo dobili za debeli dve uri v petek, 9. decembra 2016. Ki bo šel v zgodovino, itak, kakorkoli bomo tole zasukali, prešlatali in prepili. Ker ja. Tole je bilo nepozabno… Dobesedno, ker ne moreš pozabit. Bil je kompo paket, kuponska akcija: bežigrajski stadion in lanske BFM Stožice v enem. Slovenski rock v takšnem šusu, kakor smo mislili, da nam nikoli ne bo izprašil src, oči, ušes in duše. Gigantski, odkričani, odzažvaljeni, živalski špil. Ko vidiš mamke, strice, kolegice, srednješolke, pare, ločene pare, kelnarje, osebje, organizatorje… Kako se jim trga. Ja, trga. Od čustev. Od vseh praznovanj ob 25-letnici države, je to imelo najmanj veze s tem. In največ za novo generacijo. O, ja. Kakšna šansa bo to zanje. O. Moj. Bog.
Za tiste, za katere je to bil nemara celo prvi koncert v življenju (in na videz se mi zdi, da jih ni bilo malo), je še upanje. Pa ne le zanje. Stožice, Ljubljana in Slovenija sta v najmanj pričakovanem paketu in na res (pred)zadnji pričakovani lokaciji končno dobili to, kar smo mislili, da se ne da, da ne gre, da saj to pa ne pri nas. Praznik in čisto pravi, ornk, konkretni koncert. Ampak tukaj in zdaj. Naše. To je res naše? Je to pri nas? Pismo, nekaj smo pa očitno vseeno v samostojnosti očitno naredili prav. Nekaj pa nam je ratalo. Ne samo na športnike in kakega znanstvenika. Tole gre ob vse olimpijske medalje, fuzbale in košarke.
Narodu se je namreč peglalo. Trans. Ponos. Mladost. Kričalo, ihtelo, pozibavalo je od prve vrste pa tja pod strop stožiške kupole. Kamorkoli si se obrnil. Nasmeh na obrazu. Objemi, stiskavac in pol. In petje, koliko frdmanega petja! Verz na verz. Refren za refrenom. In pričakovanje, kaj za vraga bomo še slišali, kaj bosta spravili skupaj še Big Foot Mama in Siddharta v tem edinstvenem in vprašanje če še kdaj ponovljivem paketu. Slovenci smo, ko daš dva taka banda na oder, res narod, ki mu nekako ne rata tisto, kar rata drugim in potem pač uvažamo ali si sposojamo. Talenti in to, nak, na televiziji tega ne dobiš. Ne. Kajti včasih se pa spomnimo nečesa, kar se očitno lahko spomnimo res samo tukaj.
Pa Ritem mladosti, če smo iskreni, ni bil ravno na najboljšem glasu. Res ni bil. Nihče, vsaj od sodelujočih ne, ni tega nikoli povedal na glas, čeprav pred koncertom Boštjan Meglič ni pozabil izpostaviti, da je bolje in izziv, ker je glasba na Ritmu mladosti stopila v prvi plan. Na parkingu BTC-ja pač ni mogla. Ko imaš literco, pvc vrečko in pet evrov preveč… Če stvar zastaviš tako, na takšen način, boš pač dobil to, kar si vložil. Parking žur z muziko. Kjer je glasba v drugem planu. Lahko pa vseeno vztrajaš do desete izvedbe in narediš vse skupaj tako, da lahko še najbolj očitno korporativni žur izpade… No, zgodovinsko. Ker tole je bila, ne pretiravam, zgodovina. Že zato, ker je narod moral kupiti karto. Kar ni majhen zalogaj za tako prireditev, miselni preskok in to. Stvar lahko narediš na parkingu ali pa v predemenzionirani dvorani. In razlika se bo poznala. Mora se. In se je. O kako se je. O madona. O bog. Kaj takega!
Stožice so potrebovale nekaj, vendar nihče očitno ni vedel, kaj točno. Poskušali so levo (Rammstein), desno (Boccelli, Carreras) in po sredini (One Republic, Sting, Elton John) in še z marsičim. Pa smo videli morda res le dva nepozabna koncerta in to enega izvajalca, ki se je v Stožice celo vrnil: Leonard Cohen. Vse drugo… Na Big Foot Mami sicer nisem bil, zato vzemite z rezervo poprej zapisano, vendar sem slišal znova prežvečeni očitek: ozvočenje je katastrofa. In je doslej še vsakič bilo, kar morda preneseš na OneRepublic, težje pa pogoltneš pri Marku Knopflerju. Pa ne samo to. Stožice še vedno nimajo mestnega pridiha (grmičevje in koruza pred dvorano sta se med Eurobasketom težko skrila), ker je to plac, kamor turistična noga ne stopi. Pa saj tudi ljubljanska bolj redko, vsaj ko gre za dvorano, če pomislimo na košarkarje Uniona Olimpije, ki bi itak najraje šli nazaj v Tivoli. In Stožicam toliko manjka, arhitekti pač niso redni obiskovalci ne koncertov ne športa.
In tako so bili v parterju znova nekje zadaj dixiju, kar je ponižujoče in bi se morala arhitekta za kaj takega javno opravičiti tistim, ki so čakali v vrstah tudi v petek. Čeprav, da ne bo pomote, je organizacija štimala v nulo. Res v nulo. Prehodi parter-tribuna so bili super dostopni s stopničevjem, pri čemer je žal davek plačalo kar nekaj osediščenih vrst, potisnjenih nazaj. Še nekaj, česar arhitekti očitno sploh niso predvideli. Tudi postrežba je bila zelo solidna, pivo sveže, koktejli perajt in kelnarji koliko toliko okej. Koliko toliko.
Edino, kar je koncertu res odvzelo nekaj duše, je bil konstantni prepih v dvorani. Saj ko se je napolnila – nekje okrog pol enajste, kar je napredek za Ljubljano in nenavadna praksa za evropske standarde -, je še nekako šlo. Vendar je pošteno zeblo, če si prišel prej in slišal eno najboljših voženj, ki so jih spravili skupaj predvozači Zgrešeni primeri, punk rokiš pubeci, ki jim je čisto na otročje vrglo, čeprav ustvarjajo že od leta 2001, ter skupino Adam, ki se je malo zakalkulirala z aranžmaji in izborom komadov, saj so vmes že pošteno zabluzili in ni čudno, da je redkokdo želel prepevati z Damirjem Lisico »Je sredi Ljubljane še dovolj muzike za vse?«. Če so Zgrešeni primeri ravno prav izpadli za Ritem mladosti, ker so imeli ritem in mladost, je Adam zmanjkalo kanček ravno pri ritmu, dva do pasu slečena pubeca pa iz banda še ne bosta naredila Biffy Clyro. Pa da ne bo pomote, Adam so se vrgli na glavo v špilu, Peter Dekleva je garal in garal, vendar so prepozno skužili, kakšen folk imajo pred sabo. Primarno žurerski. Tole ni bil koncert za progresivnost. Tudi, seveda, nenazadnje za eksperimente, ampak ne pa za take ekskurze. Nihče pač ne gre s Collegiumom/Mondialom v Tate Gallery. Nak. Grejo žurat, ne?
Ampak so pa Adam zastavili pravo vprašanje. Je sredi Ljubljane dosti plesa in muzike za vse? Pa ne le retorično. Najprej je, ker smo pač taki koncerti folk, sploh ko gre za večje domače koncerte z obletnicami vred, ki so v bistvu stalnice pri nas na takem nivoju, bilo vse skupaj še kanček zadržano. Ker smo pač taki. Ne znamo trofiti tajminga. Ali se napiješ prehitro ali prepozno nikoli pa taman. Pohvale gredo organizatorju, da je na letake napisal spored, čeprav tudi vnaprejšnje opozorilo ne škodi. Ni namreč res, da bodo ljudje prišli točno ob 22:15, če boš takrat napisal začetek. Ne. Dejansko folk potem zna zadeti tajming. Če pa predvideva sam po sebi »eh, saj bo akademsko rockerskih tričetrt ure zamude«… Zna biti pa hudič.
No, tokrat ni bil. Z malenkostno zamudo sta za uvod dva voditelja (ugibam da povezana z Radio Antena) napovedala koncert tako, da nista izpadla kot zaadnja dva gumbca. Saj jih poznate, tiste animatorje, ki pač morajo biti tam in so tako faking anojing nadležni, da bi najraje zalučal pir vanju, spakiraj in daj muziko. Ker ti samo špilaj. Ne, dejansko sta izpadla okej. Tudi zato, ker sta pustila, da sta se banda predstavila sama. Lahko bi razmetavala in onanirala s pridevniki »legendarni, zgodovinski, kultni, največji, tralalala«. Pa nista. Spakirala sta in pustila zaslonu, da je opravil svoje, pri čemer je to bil morda še najbolj nedodelan in nivoju nezadosten element koncerta. Video ni bil namreč nič posebnega, plus računalniško odštevanje v angleščini pač ne dela tako, čeravno da občutek globalnosti dogodka, ono, kaj si nor stari, to imamo pri nas, Stožice, slovenska muzika, faking praznik… Že res, ampak vsi rock bandi so kričali v materinščini, zato bi odštevanje v slovenščini morda sedlo še bolj.
Pa saj. Ko je video opravil svoje in so zasijale luči, je bilo pomembno samo še to, kako fejst se ti bo snelo. In strgalo. In odlomilo. Full on luči, snop zgodovine, sijaj truda in dva banda. Big Foot Mama desno, Siddharta levo. In en akord. Polna moč. Đumbo đet, A380, spejs šutl. Vzletelo je, ker je tako huronsko enormno pripalilo, da – ne pretiravam, majke mi – mi je pihalo v lase. Jap, tako so prikričali decibeli. Lahko bi bila finta, klasično prepucavanje tonskih tehnikov, češ, ajmo navijemo muziko do amena pa bo walda zgledalo še večje. Ne. Ni. Kajti dolg akord je nato premoknil in nato se je začelo. Najkrajši 135-minutni koncert, kar smo jih imeli. Kako je to laufalo, kako je to delalo, kako je to šlo. Nepozabno, dejansko nepozabno. Samo šibalo je. Ravno prav so fantje skrivali, kako točno bo to dejansko zgledalo.
In ta nepričakovani moment je tisto, kar je podpisalo bežigrajski koncert (je to možno pri nas?) in bfmjevske Stožice (od kdaj slovenski bandi filajo velike dvorane?). Če je kdo mislil, da bosta banda igrala izmenično, pa kakšen duet in zdravo… Joj ne. Tam v Detroitu, v tistem predelu Ljubljane, ki ga ima tako rad Andrej Košak, ker pooseblje neke druge čase, no tam so fantje iz obeh bandov tole res gulili, vadili in žulili. Do onemoglosti očitno. Lahko bi vzeli vse skupaj kot veseli december, kuhanček, pirček, medica, bomo malo vamo-tamo in bo ratalo. Nak. Priredba na priredbo, kolaboracija, pogum. Da Siddharta zna znati žgati Big Foot Mamo, smo ugotovili na Gospodarskem razstavišču leta 2005, ko so zažgali in prežgali Neki sladkega. In ponovili vajo. Ampak da bo pa tako… Da bo naredila BFM iz štikla Ring ven Sympathy for the Devil? Da bo Alen Steržaj razmontiral bas kitaro v B Mashini? Da bo Grega Skočir zmogel Klinika tako odkričat, da smo si praskali ksihte in stran glejte vsi? Da zna Siddharta preigrati tri akorde iz Male nimfomanke tako, da bi šli nazaj v Hound Dog, na njene prve špile? Da bosta Jani Hace in Tomaž Rous spomnila na najboljše čase Videospotnic v skladbi Oklep?
Sodelovanja, prehajanja prek odra so bila totalni bromance med dvema bandoma, ki hvala bogu nikoli nista šla tekmovat drug z drugim. Čeprav gotovo ni bilo lahko Skočirju, ko je skakal in plezal čez ograjo na bežigrajskem stadionu, kjer sem takrat, kot totalni mulo, ogovoril Guštija sredi parterja, kjer je gledal enako kot mi: čudo. In ravno tako ni bilo lahko Siddharti leto, dve kasneje, ko so videli, kako lahko Big Foot Mama zamenja enega ključnih članov in piči dalje svoje brez pritiska. Vsi skupaj pa smo še vedno gledali, kako v Zagrebu in Beogradu tamkajšnji bandi filajo dvorane velikosti Stožic a i šire. In da se je zdelo, kako bosta Parni valjak in Plavi orkestar vsaj dočakala vse zadnje koncerte in penzijo vsaj pri nas, če je že Goran Bregović do zadnjega odlašal z vsem skupaj. Kaj potem še ostane? Študentski žuri? Niti ne, tam harata Dubioza Kolektiv in S.A.R.S., malo prej še TBF in Edo Maajka. Pa nič, res čisto nič »proti« bandom in izvajalcem iz bivše skupne države. Toda šele koncerta BFM v Stožicah in Mi2 v Tivoliju sta pokazal, ej, pa stari, saj bo folk prišel tudi na domače bande.
Razlika je, da so za to nucali kar nekaj let. Da se je sploh kdo spomnil nanje ali da so se sami gurali gor in dol po državi, kar vse bolj počne tudi Siddharta, ko gre v Idrijo, Sežano, na Ptuj… Slovenski rock je vseslovenski rock v tem oziru in Ljubljana bi v tem oziru morala biti sidrišče, center, tempelj, kjer bi se zgodilo največje. In evo. Zdaj se. Zakaj ravno zdaj, ko mularija zija v telefone, suče youtube in tako naprej… Kdo bi bil vedel. Ampak Ritmu mladosti je uspelo zamenjati eno celotno generacijo in ji pripraviti tako vstopno točko za domači rokenrol, da je vanjo zdaj položeno upanje, brez izgovorov, kako lahko nekoč, nekje najdemo novo Big Foot Mamo in Siddharto. Seveda zdaj to izgleda in deluje tako samoumevno.
Pa ni. Zakaj? Zato, ker je kar sredi špila uletela priredba skladbe Črnobelo v verziji BFM. Komad, ki ga je Siddharta nazadnje špilala kdo ve kdaj. Najbrž na maratonu. Pa še tam skrajšano verzijo. Ravno v tistem delu koncerta sta dva lepo oblečena pubeca (lepo oblečena = usnjena jakna, ki je fejk znucana) v spremstvu staršev skomignila z rameni. Kako bi poznala, če se pa še rodila najbrž nista, ko je izšel Id. Morda so Iskre bolj nove, štiri leta stare, toda ravno tako ni klasičen hit. Ki nemara sploh ne bi spadal na tak špil. Ampak Siddharta je v tem oziru najpogumnejši band, kar jih imamo. Tudi Elvis Jackson z Radio Friendly, najmanj radiu prijaznem, a pogumnem žaganju, so, vendar pred deset tisoč ksihti, ki drži v luft telefone in gleda skozi lečo kamere z največjimi možnimi željami in pričakovanji?
Takrat se ni za hecat. Nak, ni. Pa je bil takšen hec, v tem je ravno finta. Rock’n’roll. Vse povedo bpm (udarci na minuto), ki sem jih dobil na setlisti. Pod 128 je šel itak le Samo edini, ampak ker je bas zamenjal klavir, je tudi to tako presneto delalo. Če vas je kdaj zanimalo, kako bi se zamenjali največji baladi dveh bandov, e, ste slišali tukaj. Led s severa je Siddharta preoblekla v mamljivo psihadeliko, z dovolj prostora za taki duet, da smo dočakali še večji, bolj pričakovani bromance kot v mash-upu Voda/Male roke med Tomijem Megličem in Dušanom Jovanovićem Tokcem. Skočir in Meglič sta komplementarna, ker sta si bolj različna v svoji podobnosti, kot bi pričakovali. Oba rada govorita in napovedujeta komade na svojstven način – Meglič s poveličevanjem dogodka kot takega, kar ni moteče, čeprav smo nucali malo, da smo se navadili njegovega krika »arena«; Skočir pa z metaforiko, simbolizmom in komparacijami, kar je delalo bolje pred Sam’ prjatla kot pred Ring – in oba sta rock zvezdi v tem, da jima dol visi za vse – razen za band in muziko. Šla sta dlje tam, kjer bi drugi vprašali, če se to sme in ali bo to sprejemljivo.
Zdaj vemo. Je. THOR se še vedno trese, da je Stožicam pokrov skoraj odneslo. Meglič je šel tja k Rammstein, kamor Laibach ni želel. In Garbage je še vedno najboljši seks s porom (mimogrede, videospoti na zaslonih so bili dobra ideja; škoda le, da smo videli le en večji LED zaslon, ne bi škodilo, če bi bil še kakšen, ampak okej, muzika je bila bolj v prvem planu, kot bi kdo pričakoval), najbolj poredna rock masturbacija med nogami, hiphop. Siddharta in Big Foot Mama sta si pa v tem večeru dala najboljši kompliment, kar si jih lahko zamislita. Nič več ne rabita povedat. Tomi, vaše mnenje o BFM? Izvolite Slab spomin, kakšen šus, dras dras DRAS! Grega, vaš povzetek Siddharte? Nastalo bo. Nič več. To je to. Sploh ko je bil zraven s svojo šilt kapo še Primož Benko.
Poimensko izpostavljanje posameznih članov obeh bandov pa je nekaj, za kar je še Bruce Springsteen v svojem SWSX govoru rekel, da ni več možno. Ker ni. The Boss je namreč rekel, da je U2 zadnji band, kjer zna našteti vse člane na eks pamet. Danijel Gregorič in Zoran Čalić sta prinesla v Slab spomin k Siddharti tisto dozo marshallovskega žaganja in drajsanja, ki je Big Foot Mami dajal svobodno voljo garažnega rocka, ki se, tako se zdi zdaj, zanalašč ne spremeni. In zanalašč sta Boštjan Meglič in Jože Habula, ritem mojstra, zaigrala na bobne uvod v Garbage, kjer se je vseeno pokazalo, zakaj dvojna kompleta ne bi delala tako, kot bi nemara pričakovali in želeli.
Ritem mladosti bi lahko bil precej manj, pa bi še vedno bil »zgodovinski«. Kjer bi pač pisali o tem, hej, dva banda, naša banda, sta na karto, pred Umekom, žagala v Stožicah. Je to že dosežek sam po sebi? Je, seveda je. Priložnost, ki jo je imel Radio City pod Pohorjem, pa jo je raje podaril folku in dal folku tisto, za kar misli, da bo drl pri poceni karti. No, Ritem mladosti je letvico zdaj postavil do nezaslutenih razsežnosti. Ne bomo rekli, da so ravno Žigi Zoisi in meceni, toda za turistično agencijo in komercialni radio komercialnih radijev, bi lahko priredili čisto nekaj devetega. Pa bi tisto ravno tako delali, kot je tistih deset sodobnih anteninih hitov pred špilom, ki so bili seveda en in isti hit.
In ja. Večino zaigranega od obeh bandov smo slišali tudi pri nas že milijavžntavžnkrat. Smo. Vendar nikoli v takem kombo paketu. Tole je bila gigantska pokovka, huronska kokakola. Film, ki smo ga želeli videti, pa vedno le s podnapisi. Ne tokrat. Nobenih podnapisov. Ne nucaš. Ne ob Rola se. Ali Ledeni. Kar je bilo pred bisom že na 130% od pričakovanj. Rola se je zlajnan refren, ki pa ga lajnaš z veseljem. Ledena pa je pokazala, kako čustvena populacija je slovenska koncertna scena. Od Rola se, adolescenetnega kričanja, pa do Ledena, najbolj sodobnega rock komada, ki ga je Siddharta posnela po Sagi in ujela hkrati preteklost (forza, ID) s ščepcem sodobnosti (produkcija dela kot šus in sam satan).
Veste, kaki enjambement je to? Neverjeten, hraber, ojšter. Med Ledena sem s konca parterja (šetal sem od prvih vrst pa do zelenega ringa) ozrl po tribunah. Ne, dame in gospodje, če pridejo Coldplay in U2 in Guns ‘N Roses k nam ne bo takega leska v očeh. Morda bi bila pričakovanja večja, filing in vse. Ampak ne more tako delat kot v materinščini. In ne, nočem biti zapečkarsko zaplankan, globalno neprepusten. Sploh ne. Ampak ta krik? Ledena, ledena, ledena? In verzi tipa »ne morem stran od srca, bojim se da bi šla«, ki ga prepevajo horde in horde deklet, mladih in še manj mladih? To ni bil čas za selfieje. Prav čekiral sem. Telefoni so za marsikoga ostali v žepu. Raje so se objeli in sprejeli trenutek kot takšen. Veličasten! Veliki briljantni valček! So tvoji biseri v očeh pretemni za ta greh? In spet naenkrat ne najdem besed, ko te vidim, da greš mimo mene, a ne morem te objet?
Foto: Marko Ocepek
In takrat, nekje med Ledeno, pred bisom, ko so rock koncerti, ki so seveda izgubili čar bisov, ki to po klasični definiciji niso, takrat sem videl, da na šankih ni gužva. In da sem po dolgem času popolnoma sam na koncertu, ne da bi s pogledom iskal karkoli drugega razen – koncert. Bil sem sam v najboljši možni družbi. Ledena, ledena, ledena. Dekleta so Tomija in trenutek resnično požirala. Vsi očitki, vsa očitna štancarija o tem, kaj vse je Siddharta in kako je to do tega prišla. Pozabite. Tega se ne da kupiti, narediti, nabavati, skokipejstati. Hvala lepa za rokenrol, se je zahvalil Tomi.
In rokenkrol je res bil. Bis je namesto na klasične štikle pokazal, kaj vse sta ta dva banda počela v karieri. Morda Petrolea res ni bila neka iber plata, so pa Homo Carnulo radijske postaje rade vrtele v času, ko se je zdelo, da nihče ne mara Siddharte več. In v živo štikl še dela. In nekaj se je še bolj videlo: dame in gospodje, Sam’ pr’jatla je točno tako večno srednješolski štikl, kot mora biti. Skočir ima deco, zrajsan fris, Big Foot Mama dolgo brado. Pa pozabite. Preprosto pozabite. Po hodnikih se je frocovje lovilo, punce so fantom rekle »ne morem, ker sva Sam prjatla«. V tistem enem songu se je pomlajšal trenutek, slovenski rock, slovenska publika. Ena cela nova generacija. Ritem mladosti, ferdamt. Res. Pomislite na to besedno zvezo: ritem mladosti. Seveda je kdo pogledal v kozarček in je bilo marsikaj tudi ogabno pijano, marsikaj, kar je bil še par pirov prej marsikdo. Ampak če že, v tem slabem momentu, kot bi ga videli puristi, se skriva doza izkušnje, ki bo iber dragocena za to generacijo. Rojeno po tem, ko je prilezel ven Sam’ prjatla. Komad, kjer lahko mirno poveš, da se boš ob drkanju obrnil stran.
Vidite, to je napredek, ki bi ga zadnjemu pripisali Ritmu mladosti. Raje je odrastel skozi komade. Garbič, hop-hop med nogami. Ko pa zatem prileti še Platina, ima domovina svoje nove stare junake. H koncu gre namreč leto, ko smo praznovali 25-letnico države in, majke mi, da je to bilo za »tamlade« najboljše možno praznovanje države, ki najraje sama sebi hrakne v fris. To je bil drugačne vrste pljunek, masten hrakelj. Sporočilen hrakelj. Ker to vse smo lahko tudi mi. Vem jaz sem bil platina, a hotla si bič. Refren je šel okoli po dvorani hitreje od nadležnega prepiha. Bilo je, kot da bomo večno mladi, kot da ne bo nikoli konec tega tukaj in zdaj.
Foto: Marko Ocepek
In ko misliš, okej, kaj bi še za konec? Lahko bi pirotehnika (te ni bilo, iz stropa so se tu in tam malo podili ogromni baloni, ki pa večjega efekta od scenografskega niso premogli) razpalila in dvignila moment do onemoglosti. Ne. Zakaj bi, če pa je nekaj boljšega? In to kaj. Pitch Perfect, Glee, Perpetuum Jazzile, Talenti, Ema, Misija Evrovizija v enem! Stari, v enem! Kakšen mash-up! »Prijatelji eno veliko, veliko spoštovanje, za vse kar smo lahko naredili nazaj. V čast in veselje nam je, da smo lahko sprejeli vašo energijo, ki je enormna,« se je Stožicam poklonil Tomi. »Zdaj pa… Ostaja samo še ena stvar. Veliko se vrtimo okrog ljubezni, veliko se vrtimo okol’ prijatlov, o rolanju, o tresenju, o soncu in nisem več s tabo, mogoče?«
Pa je pripalil »the riff«. Ta-ra-ta-ta-ta. Oba banda hkrati. Na polno. Ne rabiš, ne nucaš ognjemeta. Nič drugega kot to. In je šlo do refrena, ko bi vsi kričali »ne ne nisem več s tabo«. Nak. »Ker ne verjamem v telo, rad bi te videl v srce!« je prevzela Siddharta. Kakšen spoj komadov, transpozicija, kompliacija, mešap! Saj je Skočir na Siddhartinem maratonu v Tivoliju brundal Na Soncu in pozabil tekst, prehitro skočil in se zgubil (nekaj kar je pri Lunanai spodrsnilo v Križankah tudi Vladu Kreslinu). Ne tokrat. Prepomemben trenutek, da bi se zajebavali. Že v Samo edini je Skočir pokazal, četudi z nižjo linijo, da ga je treba sprejeti takšnega, kakršen je. On. Za katerega mi je Tomi Meglič povedal, da bi bil Na Soncu idealen komad zanj in za njegov band. Bolj kot za Siddharto. In zato je bilo podajanje verzov kot žogo na malem fuzbalu pefektno, že do bipolarne točke, na meji epileptičnega napada. Začutil si preskakovanje nevronov iz leve v desno polovico možganov. Ja, možganski trust od spoja dveh iber giga hitov.
Ni šlo za to, kateri band je večji. Res ne. Če že, okej, jasno, Siddharta je šla tja, kamor ni šel noben drugi band. Na stadion(a). Pa ni šlo zato. Siddharta in Big Foot Mama sta pokazala, kaj lahko dosežeš ob premišljeno garaško izpeljani ideji, si podaš roko in sodeluješ. Skupaj, ne narazen, ne vsaksebi, ne drug mimo drugega, mimobežno. Na takšen način je možno vse. Peti »ne ne nkol več nkol več« na podlago Na Soncu. Da Meglič poje prek Skočirja. Eksplozija petindvajsetnega slovenskega rocka, ki se je na najmanj pričakovani prireditvi in najmanj opevani/prepevajoči lokaciji spremenil v veliki pok nas samih in naše rock glasbe. Ne samo, da so bila vsa (negativna) pričakovanja presežena. Nak. A-a. Šli smo kako dimenzijo višje, drugam, odpihnjeni. Čeprav je to bil širše koncipiran dogodek, Umek in to. In čeprav pri nas nikoli ne bo štimalo tako, da ne bi bilo kiksov (faking dixiji)… Je pa to, kar imamo, ne samo dovolj. So mašine, dvignjene v nebo, k nam, ki smo šli v Stožice. Marsikdo, tudi jaz, iz firbca. Prireditev, namenjena mladim, kjer leta niso imela prav nič s tem. Res ne. Ni neka piar finta to, da bi Ritem mladosti zvenel kot Woodstock, joj prejoj, bognedaj.
Foto: Marko Ocepek
Ampak ta ihta, kriki, solze, objemi, pecanje, poljubljanje in neprestani ples so pokazali, koliko pomeni, če je to »naš« žur. Domovina je ena sama in to. Ker je. In to je bila domovina, kot jo izžura in izgavda neka generacija, o kateri bolj malo slišimo, vidimo in sploh ne vemo veliko o njej. Seveda bi bilo idealno, če bi jim iz odra dol peli generacijski vrstniki. Vendar pri tempu sodobnega rocka, ki se raje mladi kot odpira vrata, bodo otroci članov bandov (in otrok v teh dveh bandih je za tri ornk rock bande in za pet punk rock bandov) prej stali in kričali pod odrom kot videli svoje vrstnike. Pa nič hudega. Boljše pozno kot nikoli, ne? Kdor iz kavča po svoje razumljivo jamra, eh, kam pridemo, da Siddharta in Big Foot Mama žurata z mladimi… Je pač tam. Na kavču. V pričakovanju česa novega, svežega, drugega. Ali pa z daljincem na nacionalki in Modrijanih, ki imajo čisto svoj žur.
Namesto da bi jamrali, kako mediji, nacionalka in vsi skupaj ne naredimo dovolj, da bi pokazali še na kako dobro vsaj Melodija kitaro, tako ornk znucano, ne pa samo na harmoniko, no namesto da bi jamrali, senilno in bedno, se je zgodilo to, kar se je zgodilo v Stožicah. Spomenik. Pa ne oni monolit iz Kubrickove Odiseje, okrog katere bi skakali kot tiste opice. Nak. Ne. Lepo se vede lepo se obnaša. Kdor je otožno čakal, da bodo Avseniki in Slaki dobili svoj poklon, so nabasali na Atomik Harmonik, šele nato na Modrijane. Kdor čaka na Pankrte… No, lahko gre drugo leto v Stožice, kjer bodo za vsakega – celo za Big Foot Mamo – precej večja pričakovanja kot so bila doslej. To resda ni bil »klasičen« koncert, seveda ne.
Pa kaj, če ni bil. Bil je neverjeten žur. In bili so koncerti pred Ritmom mladosti 2016. In zdaj bodo tisti po njem. Nekaj je jasno, kdor je bil na tem špilu, ga ne samo ne bo pozabil. Mirili ga bodo kolegi, ko ne bodo nehali blebetati, kako je Big Foot Mama igrala Ring (ta bo res vedno iber carska) in kako se je Tomiju odfuzlalo v Mali nimfomanki. Pa sta rekla banda, da ne bosta igrala hita drug drugega (kaj sta potem Klinik in Mala nimfomanka!). O tem ne moreš nehat govorit. Morda bi še tak zategnjeni kritik lahko videl štanc kulturo hitov. Pa ne. Progresija priredb ni bila niti malo švoh (več o priredbah bom pisal za Sigic, vabljeni k branju), ravno obratno, neverjetno globoka obdelava štiklov, kjer sta banda prav tekmovala v tekmi, ki je bila prijateljske sorte, kjer se obrambe ni igralo.
Taki. All star. Basket recimo. NBA. Kjer je res tekma v drugem planu. Ne pa tudi košarka. In tako je bilo v Stožicah, 9. decembra 2016. Tole gre med top pet doživetij, ko gre za večje zgodbe na naši koncertni sceni. Imamo ga torej. Spomenik. Ki ga banda nista postavila drug drugemu. Niti jima ga ni postavila korporativna logika, ki je naredila nekaj, česar nista sama ali še kdo poprej (Stožice so pokazale Siddharti, koliko in kaj je bilo drugače za Bežigradom). Skupaj bo lažje, pregristi vse tiste nepotrebne sestanke, garati za piar. Ampak kot rečeno, spomenik ni domača glasba dobila zaradi bandov samih ali organizatorjev. Ne. Zaradi publike. Zaradi nas samih. Ker nisi niti na poti domov dobro dojel, če se je vse to res zgodilo. Dve uri in petnajst minut je šlo keks, ajns, cvaj, draj mimo. In đuboks v glavi, ko si kar sam delal mash-up. V vsakem primeru pa…
Koncert leta? Morda ne. Dogodek pa absolutno, sedemnajstkrat podčrtano. Deset tisoč ljudi v Stožicah namreč ni več zgodba sama po sebi. To ne. Takšno zadovoljstvo in energija in predvsem poplesavanje. E, to pa je. To je bil špil, ko nisi mogel obstati. Nak. Si se zibal. Na zelenem ali rdečem ringu ali pod stropom. Bilokje. Kjerkorkoli. Plesal si. Se zibal. In niti za sekundo nisi mogel biti sam. Ne. To je bil lepo-je-biti-v-naši-domovini-mlad za to generacijo. Ima priložnost in vstopno točko, ki je moja generacija ni imela. Upam, da jo izkoristi v nulo. In da najdejo čez 25 let taka dva nova banda in s tako glasbo in tako energijo.
Ker vse to smo mi. Na Soncu. Koncert, po katerem se bo na poti domov, še tako pijani, še tako prepozno, prepevalo Sam prjatla, Na soncu, Nisem več s tabo, Ring. Upamo. Res upamo. Držimo pesti. Ritem mladosti je naredil svoje. Zdaj bo zanimivo videti, kaj bo naredila mladina. Nasvet je preprost. Ti. Samo. Špilaj. In pridi tja, kjer je plesna muzika. In imamo jo. O, ja. Samo upamo lahko, da bo mularija pobrala inštrumente v roke in videlo, hej, saj se da tudi tako. Ajmo. Kaj takega!
Bis. Arhitekti dvorane se lahko še tako hvalijo s kupolo in postavljajo z njo. Za katero pa so, ugibam, predvidevali, da bodo obiskovalci zapirali vrata za sabo? No, niso jih. Pihalo je v dvorano, da je bilo kar lepo mraz. Še dobro, ker kakšna bi bila šele potem gužva v garderobi. V Stožicah tudi nihče ni pomislil, da bi kakšen evro še zaslužil s hrano. Kelnarjem pa nasvet. Če je pivo po tri evre in naročiš enega, daš petevrski bankovec in slišiš, a kovančkov pa ne bi bilo… Ne se čudit, če te nekdo otera v tri krasne.
Veste, kakšna je razlika med analognim in digitalnim svetom? Ha! Če ste bili na koncertu Mi2 v Kinu Šiška, potem veste. In se valjate od smeha. Ker ja. Haha. Hehe. Hihi. Hoho. Dame in gospodje, dobrodošli v digitalnem svetu. »Vidite, Zeppelini tega niso dobili z etiketo!« se je Jernej Dirnbek Dimek režal z ženskimi gatami v rokah. Ki jih je, gate namreč, med Hči vaškega učitelja srečno ulovil Tone Kregar Tonč. »Od nas šest piše gor, hvala lepa!« se je zasmejal Dimek, ko je videl, kaj piše na etiketi. E, to je razlika. Gate, dame in gospodje, še vedno priletijo na oder, le da ne več znucane, temveč nove. E, to ti je zvesta publika.
Štos na štos. Nak, to se na da namudrit. To niso premišljeni štosi, ki bi jih modeli brali dol iz troteljbobnov. Mi2 ostaja tisti band, ki je dejansko eko in bio rock band, pa ne da bi to nalimal na etiketo. Eh. To je band, ki ga ne spraviš nikakor na fotošuting. Pa saj… Zakaj bi, ne? Kot je rekel Tone Kregar pred odpadlim koncertom v Mariboru: Mi2 je le pet dirigentov ljudskih pričakovanj. Na najbolj organski in dostopen način, kar jih je. Nič ni narobe, če je rock megalomanski, celo malo šmekerski ali pretenciozen in na polno egotripersko večji od življenja. Da, tudi to je rock’n’roll. Ki ga veliko dozo pokasira tudi Kino Šiška. Toda takih špilov… Nak, ni veliko. Bemtiš, sredi koncerta Mi2 se je celo Šiška nekako… Kaj pa vem. Spremenila.
Ne vem, ali sem preštel prav, ampak mislim, da so imeli Mi2 štiri decembrske koncerte v Cvetličarni. Ali pa mogoče pet. No, kakorkoli že, bil sem na, pismo saj še tega ne vem, ampak ajde. Recimo da na treh. In vsakič je bilo enako nepozabno in odbito. Taki štajerski žur, vino pred Cvetko v posodah za olje, stiskavac, švic, rohnenje, sploh še pred obnovitvijo je bil koncert res posebna izkušnja. Taka. Prešvicana. Tam so Mi2 dokončno postali band, kot ga poznamo danes. Če jih je Zoran Predin z Lačnimi Franzi in Preporod še vabil na Štajersko noč v Ljubljani, so Mi2 ne samo izkoristili priložnost, da so po ovinkih prišli tudi v (glavno) mesto, temveč so postali tisti vseslovenski band, ki lahko in gre v vsako malo večjo vas. In hvala bogu, ker so tisti koncerti, tisti mali, ko so pokasirali sto mark za dvajset duš, ki jih je prišlo počekirat, jap, tisti mali koncerti so pripeljali do Tivolija, katerega je zdaj že leto dni, pa Mi2 še vedno faše napis »razprodano«. Da, tudi v Ljubljani.
Pri tem bandu te vsakič znova šokira, kako neverjetno preprosti, ljudski, ajnfoh so. Nobenega menedžementa, nedostopnega piarja, mailov sem in tja. Eh. Pozabi. In tako so organizirali špil v Šiški, kakršnih tam ni veliko, pa bi bilo prekrasno, če bi bili. Taki. Takrat-in-takrat je koncert, špila ta-in-ta-band, karta je po toliko-in-toliko. Vabljeni. Pridi pa vidi sistem. In še vedno dela. O joj prejoj kako frdamano dela, še posebej potem, ko sta jim minuli vikend v sicer ugodnem terminu odpadla koncerta v Mariboru (kjer nekdo očitno misli, da je par plakatov dovolj za gigantsko Dvorano Tabor) in Ajdovščini (tam je koncert na danes prestavila buuuuurja). Da ti vidiš, kak’ hudo ti pubeci žagajo samo že na tonski. Pri Zbudi me za 1. maj je bilo že kičasto dobro, da si je še tonski tehnik, ki je komad slišal giljavžnkrat, pel zraven, z mravljinci na kocinah. E, dame in gospodje, to je rock’n’roll, kakršnega smo nekoč poznali. In je še vedno tukaj.
Čeprav ima Šiška zelo specifičen odnos, ko gre za domače bande, je skupina Mi2 pokazala, da so na koncu pomembni predvsem in skoraj izključno ljudje. Brez njih ne bi imelo smisla. »Če bi imeli tako publiko pred 110 leti, Avstroograska ne bi nikoli razpadla,« je priletelo iz odra. Ja, še Francu Jožefu bi se zaletelo. In nekaterim od nas se je, ko smo pred Stara duša slišali, da je to komad za vse, ki na srečo še čakajo. Haha. Kira direktna. Direkt v ksiht. Saj za to gre. Pubeci na odru so taki, kot so iz odra. Ko pridejo male bejbike po selfije s Kregarjem, malo plašno in to, po koncertu,pevec gleda v rukzak, če še ima kako piksno piva. Vidite, to je ta naravnost, eko, bio rock, ki se ga ne da namudrit. In ki ga je potreboval točno takšen plac, kot je Kino Šiška.
Bral sem namreč, da se je na Izštekanih, ki terjajo svojo akustično intimo, spet klepetalo o vsem možnem. Ker se je na takih koncertih, sploh pa decembra, še posebej fajn pokazat. In ti neki gobčn model lahko zjebe koncert do amena. Pa da ne bo pomote, verjamem, da je bilo spet na Izštekanih 10 nepozabno. Mislim na nekaj drugega in sicer na to, da je Kino Šiška prostor (ne več center) urbane kulture in je kot tak čim bolj široko odprt, čeprav za moj okus ponavlja večno napako, da začne spuščati folk zelo pozno gor po štengah in se nagravžno nabaše folk, še zlasti, če je zunaj tako nesramno mraz (»zunaj je pa hladna noč… vani je Ljubljana«). Ne pred ne po koncertu nisi imel občutka, da si na špilu Mi2. Ker ima Šiška pač takšen vajb. Sodoben, urban, popartiš. Kar je super. Je pa vseeno razlika, ker tu pač noben ne bo na havbi delal špricere ali otroke. In v tem oziru je Šiška ponudila priložnost morda tudi tistim, ki niso lani (pri)šli v Tivolu. Čeprav me je Kregar sijajno prcnil, da najbrž jaz res edini nisem prilezel v Tivoli. »Tota bo interna! Jaša, to je za tebe, ker te lani ni b’lo v Tivoliju!« je med Najrajši sn pa s teboj pil zarobantil Kregar in se je band še malo pohecal z mash-upom njihove sorte (Papa Was a Rolling Stone & Eye of the Tiger). Da se ti milo stori, itak. Da se frcneš, stisneš čvrgo svojim odločitvam. Malo ti, malo band. In še in še je tega, zato je Mi2 band, ki mu rečeš servus in ti nazaj pove točno tisto, kar moraš slišat. Jap. Nekak tak’.
In največji dosežek banda ni samo to, da so spet razprodali ljubljanski špil, pustimo da osemkrat manjši od tivolskega. Ni pomembno. Razprodajo ga zdaj že vsako leto in vsak organizator verjame, da ga bodo še. Zakaj? E, tu je pa finta. Mi2 v Kinu Šiška niso zaigrali ne Pa si šla ne Oda gudeki ne Samo tebe te imam ne Strel v koleno ne Črtice ne Tete estere ne Moje mile ne Ti nisi ta. Štikli, ki so tako ali drugače podpisali njihovo kariero in bi jih komot zaigrali tudi tu. Pa ne. So šli naprej. Ustvarjajo in predstavljajo. Čista jeba ni samo najbolj prodajana plata, temveč tudi najbolj »predajana« plata. Kar sedem komadov iz zadnje plate je nekaj, kar tudi nekaterim prvokategornikom slovenskega rocka ne bi šlo tako zlahka skozi. Še najmanj pa na takem koncertu. Ali bi trajal tri ure, potem ko bi se itak začel prepozno. Ne pri Mi2. Nekaj pubecov ima šiht in ve, da je 21.10 zadnja ura, da začneš s špilom v Ljubljani. E, to so ure, dame in gospodje. Prave ure, ker se večer ravno prav prehitro začne in prehitro konča.
Ampak najpomembejši so, kot rečeno, obiskovalci. Kino Šiška ni bil takšen štajerski žur, špriceri po luftu, mastni objemi, ki so skorajda dober fuk… Nak, tega seveda ni bilo, ker ne more biti in vprašanje, če še kdaj bo. Škoda po svoje za Cvetličarno, ker je imela unikaten rock pridih in ravno pravšnjo odmaknjenost, da si tja šel »res samo na koncert«, kakorkoli si to že razlagate. Saj je v Šiški isto, seveda, a se je po koncertu folk razkropil, glasba v lokalu ni imela promila veze s tematiko večera. In pivo je, bodimo iskreni, 2,90 evra, Šiška pa nima tako ubijalskega cubalibreja, kot ga je imela Cvetka.
Pa dovolj bodi s primerjavami. Nima smisla. Res ne. Prišel je folk, ki morda na rock koncerte sploh pogosto ne gre, vsaj ne oni, ki so stali v vrstah 5-13. Take. Pipike in pimpeki. Parčki, kolegice, službeni žur. Hej, Dimek je povabil še celi Urad informacijske pooblaščenke in jim posvetil posebno posvetilo. Res raznovrsten folk, kar je bisernata paleta, kakršno lahko samo občuduješ, vpijaš in se odbijaš v poplavi različnih navad, pričakovanj in tudi, jebiga, stanj. Gledal sem tri pipike, ki so bile morda celo prenobel oblečene za rock špil. Tak, rahlo korporativno so delovale. Nekje po dveh tretjinah so vse imele le še majčke s kratkimi rokavi, objemale so se in jih je baš brigalo za vse po spisku. Bil je tudi parček, kjer se je zdelo, da jima bo koncert povedal morda tudi to, kako sta si različna. Ker sta se iber šparala. Ampak pela pa sta. O, ja. Morda ne vsega, ker se to vseeno pozna, kdaj so te Mi2 namamili na trnek sentiš ojštrega rocka. Mišunga v repertoarju je bila pestra, ker ni imela preveč skupaj natiščanih balad, ki jih vsi radi odkričimo v živo, iz katerih bi potem štimungo naprej peljali trši štikli. Ne. Mi2 imajo svoj melos, svojo žnuro, po kateri lahko telovadiš, delaš prevale ali furaš stiskavac. Recimo… Imate Staro dušo, kjer nostalgijo komot furaš kot dvajsetletnik, pa takoj zatem kultno Pornoromantiko, za katero sem sam mislil, da bo kmalu odletela iz programa. Pa ne. Ker… O ne. »Poljubljaš me tam, kjer poljub imam najraje« in »Ko te vzamem z juga…« sta anale. Tako ali drugače, hihi.
Mi2 se predstavlja še naprej lahko v vseh svojih odtenkih in na svoj edinstven način. Če je Hči vaškega učitelja taki noro dober skok k Ako možeš zaboravi in novemu valu, sta bila Tarzan in Šlager (Flik na kontrabasu, bejbi!) taka napol finta in ko potem uleti še Zbudi me za 1. maj si brišeš solze. Ker ja. Dokler ne pride Čista jeba, gigahit, tako preprost, terasasto balkonski, gremo izpod tuša furat karaoke s tisto najbolj preprosto koreografijo, kar vedno koncert zreducira na foro, t.i. gimmick, ampak zakaj pa ne. Čista jeba, ne? Neverjetno, kakšen hit. Res. Neverjetno, tako neverjetno, da težko verjameš, da si na istem koncertu slišal Maybe Baby in Dobrodošli na dvor, dva izbrušena komada, tako ojštra, da sta bila morda za povprečno populacijo že prejojštra in iz nekih drugih časov. Pa saj. Zakaj pa ne! Stilov je toliko, da se Dimekovo genialno drdranje nazaj, neke sorte Memento, v Visoki pesmi zdi že kot hip-hop, raperski moment, kjer težko poješ zraven, ker nimaš takega besednega zaklada, ampak mu pa prisluhneš. Takemu tekstu na takem koncertu? E, pa pravijo, da se v slovenščini ne da. Faking Kosovel nivo je bilo tole, morda še zlasti zato, ker so po Tivoliju v bandu spet na oder postavili klaviature in za njih Miho Goršeta (Muff), ki ni bil le za vzorec ali ne-vemo-točno-kaj-bi-z-njim moment, prisoten ob sicer kitarsko nadkvalitetnem Boštjanu Imenšku Imeku.
Če Tone Kregar sam sebe sploh nima za glasbenika (kar je precej narobe), so preostali postali kralji zvoka. Tole ni hvala kar nekam, ampak odkar je band »full digital« je njihov celoviti zvok najbolj seksi pucanje ušes, kar jih lahko dobite kot darilo. Če sta recimo obe kitari vsaka zase neke vrste slabo narejeni gris, sta zato skupaj val rock’n’rolla, na katerem jahaš, da to res ni. Flikov bas je bas, kakršnega ni blizu. Tako izstopajoč, da bi vsi drugi tonski tehniki šli domov. Ne pri Mi2.
Zdaj pa vsemu temu dodajte še par ključnih momentov večera. Ja, gate. Itak. Recimo moment pred Najrajši sn pa s teboj pil, ko se je Kregar slekel in pokazal majico brez rokavov (in tatuje). »Nisn se sleko, da bi mišice pokazal, ampak ker mi je Egon prinesel majčko iz Kube.« O, ja. Egon. Vintidž rock, model se res dobro stara na svoji kitari. Vedno mlajši, a zato bolj švoh vidi baje. »Vedno ko rečemo, Egon, si vido ono v drugi vrsti, reče on ‘kero’?« je pojasnil Dimek. Ki je imel belo majico od skupine Orlek, navidez vsaj giljavnžkrat oprano. In potem je tu še, da ne pozabimo, seveda Igor Peter Orač Mali. Na bobnih. Tipo, ki se v Pojdi z menoj v toplice nasmehne, ko se začuje zlajdrani refren in je, ne da bi se bandu pol k… kaj sanjalo, začel peti – Čez šuštarski most. In vsa publika z njim. Haha, boljša mu je ratala samo še na Štuku, ko je začel mrmrati Umoran sam prijatelju, umoran. Gagneš od smeha, vam pravim.
Dva bisa nista bila niti malo preveč, bila sta ravno prav, ker Pojdi z menoj v toplice in Odhajaš pripeljeta Mi2 nazaj tja, kjer se počutijo najbolj doma. V čase, ko so verjeli vase, v svojo glasbo, se maaaaarsikaj naučili, izpilili, vmes imeli vse možne frizure, kile, bobnarje. Potem pa dobili ful seksi gate. Od šestih bejb. E, kaj bi še, ne? Samoumevno je, da rohniš, kako je vse to praznik pri odhajaš. Žlempaš pivo. Razmišljaš o tem, kako so Mi2 združili analogni in digitalni svet. Koncert, kamor lahko pelješ fotra, seko, punco ali neznanca. Ali neznanko. Taki vajb je to. Taki. Ko vidiš, da je štos, ampak tako dober štos, da, bemtiš, jaz bi tudi, da mi enkrat bejbe vržejo gate gor. Lahko tudi velike, bele, hozntregarje, bilokaj. Bi. Ker ja. Ker čaga. Ker Mi2. Tudi v Kinu Šiška, ki bi tako preprosto dobrih koncertov nucala še k(d)aj.
Bis. Hvala garderoberjema za res lepo prijaznost, malo manj onemu kelnarju, ki je še v polpraznem kafiču razložil kolegu, kako naj naroči drugič pivo (javi mi za kartico). In pa Urški, ki sicer ni šla na koncert, ampak nama je s kolegom pričarala večer, kakršnega že dolgo nismo imeli v Ljubljani. Pa Tonču za nasvet, naj zjutraj, preden grem ob 07:30 k zobozdravnici, pojem koncervo sardel in čebulo. Nisem, ampak smo se pa nasmejali!
Če na kaj, sem pa čakal na tak večer. Iber čakal. Giga čakal. Da band posveti balado tipu, ki sovraži balado. Da se zahvali pevec skoraj vsakemu posebej, ker smo prišli. Da slišiš štose na lasten račun najprej banda, pol pa še vseh nas. In da te basist, ki te sicer pozna, kar je treba priznat, pred vsemi z odra dol nagoni, ker »si na telefonu«. Četudi si delaš zapiske in to. Kakšen old-school, stara šola, retro, punkiš!
Ne samo punk rock. Ne, ne. Tole je bil melodično preglasen koncert, za kakršne bi celo mi, milenijci, mislili, da jih ne more biti več. Da jih je radirka časa preprosto zradirala. Tisti občutek, ko poznaš praktično vse v publiki vsaj na videz. Ko pride, koliko, dva ducata ljudi v plac, kjer si gor rasel in sanjal o stadionih, pa se vrneš po točno tisto, česar nekako nikoli morda ni bilo. No, tako špil kot nova plata Multiball gresta takoj v spomin. O, ja.
Pa se je začelo bolj tak-tak. Ko sem v petek rintal prek starega mosta (mimogrede, najlepše okrašenega mosta v državi!) na ono stran Drave, bi bil še mogoče celo res imel pomisleke. Pa me je vseeno gnala glasba iz slušalk. Ko v dobrih starih cajtih. No, to in nostalgija. Dobri stari emsi časi. Se počutiš kar malo alter, ko vidiš, kako narod kolektivno hrusta korpo pice in posluša žur bande ob začetku veselega decembra. Naj oni lepo hrustajo in poplesavajo.
Vidim teeee!
Ker nikoli nisem niti dobro vedel, kaj je v bistvu alter, sem mislil, da je to tudi občutek ne ravno osamljenosti, temveč recimo nevključenosti. Kar najbrž delno drži. Kadarkoli grem v petek zvečer čez most proti Klubu MC, četudi to znese za morda tri petke na leto, podoživljam gimnazijo na najboljši možen način. Pa ne stremim k nostalgiji ali, bognedaj, senilnosti. Niti slučajno. Bolje razmišljam, kakšna odlika moje gimnazijske klape je bila, da smo v enem večeru šli v MC in Trusta. Hvala bogu. Kako je danes, nimam pojma, je pa bilo vseeno nekaj kisle volje ob desetih, ko je bil koncert načrtovan, pa ni bilo v dvorani še prav nikogar, zato je basist Matej Kosmačin čoril za šankom s kolegi in smo pač kakšno zinili. Kakšno kvalitetno. Prišel je nadkitarist Samo Šalamon, pa Gregor Jančič, pa Aleš Pišotek, pa Luka Cajnkar in še kdo od tistih, ki še žagajo (ali so žagali) in pridejo podpret svoje soborce in sceno.
Kajti če ne pridejo glasbeniki sami na koncerte, nimajo potem absolutno nobene moralne pravice kritizirati, ko se na njihovih koncertih nihče ne nariše. In da ne bo pomote, glede nato, koliko bandov žuli na Festivalu scena… Bi morala dvorana pokati po šivih še na hajzlih. Brez sodelovanja ne bo šlo, sva kimala s Samo(to)m. Seveda sva šankpametovala in to, malo tudi obujala spomine na čase, ko so kelnarji žalili nas, tisti pravi, žmohtni kelnarji. Pa saj ne, da je osebje zdaj kaj drugačno. Na nek način se je v emsiju čas ustavil, če ne čas, pa ziher infrastuktura. Kar ni slabo, saj je lepo videti mladež, ki ob rock podlagi na tistem koncu mesta nabija ročni fuzbal in to. Škoda je le bila, da je bil občutek, kako sploh ne vejo oziroma jih niti malo ne zanima živa muzika in štikl od koncerta, ki je sledil.
Začetna ura koncertov je v Mariboru še vedno problem, morda celo toliko, da ni več problem in je pač stvar navade. Gotovo nobenemu bandu ni lahko, če bi moral začeti pred prazno dvorano, odigrati tri morda top komade repertoarja samemu sebi, ko bi zainteresirani še pušili tisti večno zadnji čik in se nato počasi primajali v plac. Zdaj… Emsi ima ključno prednost v klasični sireni, ki se jo (mislim da še vedno na roko) zavrti in tako povabi folk na koncert. Tokrat se je, če se dobro spomnim, začel okrog pol enajste. Polurne zamude še niti niso tako grozne, kar veliko pove o tem, kaj vse smo že doživeli.
Zakaj pišem o časovnici večera? Hm, morda zato, ker je potem, dobro poldrugo uro kasneje, ko je šel koncert h koncu, vse skupaj delovalo morda daljše in bolj razvlečeno kot bi nemara sicer. Stvar občutka, seveda, je pa to edini aspekt večera, ki bi lahko bil bolje vsaj premišljen, če že ne izveden. Ni ravno fajn, če prideš na špil in band za šankom ždi v čakanju na folk. Pa nihče ni ždel, ker je to Multiball in ne mamini sinkoti.
Gotovo pa ni dober občutek – še posebej za Mateja Kosmačina, ki ga tukaj doživljamo kot legitimnega domačina -, če si pred tednom dni igral v dobro nafilanem celjskem klubu, potem pa gledaš v Mariboru, če bo še kdo pririntal. Okej, Multiball so celjski band, kar ta argument postavi nekoliko na glavo, vendar vseeno. Karta je veljala 5 evrov, vendar si ob nakupu vstopnice na podlagi štempla (emsijevi grejo še posebej težko dol, haha!) prejel še original cd. Stara šola, vam pravim. In cd Gimme Your Fire, četrti studijski del skupine, ki obhaja že petnajst (!) let delovanja, je res konkretno darilo. Najprej vam, v bistvu pa komurkoli, ki ve, koliko strun ima kitara. Čeprav imamo danes Apple Music, kjer so multiballovci že ponudili svoj izdelek, ki sem mu jaz prisluhnil še isti večer, tik pred koncertom. In kakšno poslušanje je to!
Glej roke!
Noro, neverjetno! Vse, kar bi pričakoval od banda tega žanra. Ruži, dela, pove, kriči. Spevno, vsekakor najbolj doslej (pavšalna ocena). Ampak to ni tisto, kar najbolj zadovolji pri eni najboljših domačih plat tega leta (spet zelo pavšalna ocena). Ko je po devetih komadih in petindvajsetih minutah vsega skupaj konec, sploh ne moreš verjeti, da je že vsega skupaj konec. Ker tako uživaš in padeš noter, da bi ziher še kak komad. Ampak bi prav to morda v času, ko itak vsi snemajo predolge plošče, odvzelo posebnost tej plošči. Ki deluje, kot da je bila posneta na najboljši dan kariere banda, ne pa v treh letih.
Toda kot se v emsiju tonskim mojstrom rado primeri je cd eno, živa izkušnja pa drugo. Nismo ravno zadnji bojazljivci, ko gre za decibele (hej, nekateri smo My Bloody Valentine poslušali brez čepkov, ki so bili brezplačno na voljo za šankom Kina Šiška), toda kar je preveč, je preveč. Ne samo (značilno) preglasne kitare, celo vokal, ki je močan, ne pa glavni adut banda, je bil navit tja nekam do dvanajst, trinajst. Na škodo bobnov in basa. Ampak okej. Multiball niso pusiji, predolgo so okoli, da bi sprejemali gnile kompromise. Je pa res, da trenutna, zdaj že ustaljena konfiguracija odra in boksov v emsiju, pač ponuja že sama po sebi iber glasno podlago za kogarkoli.
Multiball delujejo najboljše kot nezaustavljivi četverec, ki je dal vedeti z novimi komadi, da tega ne delajo le za lasten gušt, temveč da so dejansko posneli konkretni štikl od plate. In poleg tega so za punk rock band neverjetno posebni v svoji individualni izraznosti. Pustimo morda debato, ali bi Kosmačin komot odpel še kakšen komad, ker je njegov vokal morebiti bolj melodičen od šarfnega Gregorjevega rohnenja. Nekje pri drugem, tretjem komadu me je ruknil Grega in s prstom pokazal na kitarista Gorana. Češ, če kaj opazim. Niti ne. Poglej še enkrat. Ne, kaj je. Da je levičar, ampak je kitaro samo okoli obrnil. Dobro, saj Hendrix pa Cobain sta jo tudi. In? Ne, ne. On ni potem strun na novo vezal. On je kitaro samo okoli obrnil in jo igra – kontra.
Baladisti.
E, idi nekam. Multiball sem gledal na istem placu mislim da pred štirimi leti, pa sem takrat gledal precej manj pozorno kot tokrat. Vsekakor nisem opazil, da igra solo kitarist kitaro – »narobe«. Pismo. Pa res. Do konca sem večino časa nato buljil vanj in v njegovo tehniko, s Samom pa sva ugotavljala, kako potem odigraš že Nothing Else Matters, uvod na prazne strune, kaj šele karkoli drugega. Čisti odfuk. Pri čemer Goran ni nek gimmick, neka finta, nek kliše. A-a. Za nič od tega ni bilo časa, ker je Multiball ena taka pocestna zverina, ki dalj časa tava, išče, potem pa ugrizne ob prvi priložnosti, ki se ponudi. Fantom se pozna, da so – resda v različnih postavah – več kot dovolj izkušeni. Da so del neke prejšnje generacije, ki je sanjala o točno takšnih koncertih, kot jih žgejo zdaj. Kot tridesetletniki. Da se punk rock lahko postara po svoje, po svojih pogojih, kažejo letos Nofx (mimogrede, takoj po koncertu je iz zvočnikov pri šanku donela Don’t Call Me White, prvi štikl Nofx, ki sem ga slišal!) in to kažejo tudi Multiball.
Čeprav si tovrstni glasbeni izraz kmalu postane podoben (ne pa nujno enoličen) v variaciji na temo, koncert Multiball, čisto rahlo predolg, niti za trenutek ni postal dolgočasen ali zlajnan. Zato ne, ker so pubeci naredili ravno iz bolj (pod)povprečnega obiska nadpovprečen koncert. Obrnili so vse skupaj na hec. Poznali so večino obiskovalcev, ti pa njih. En tak družaben večer. Sprehod v preteklost na najboljši način. Novi komadi so delali vsaj enakovredno, če ne celo bolje od nekaterih starejših. Shotgun, Papa in Gimme Your Fire imajo morda tisto, kar bi Multiball nucal, če bi želel še dlje, še višje, še bolje – sploh kar zadeva tujino.
Ampak to ni bil večer za sanjanje o tujini. Niti približno. To je bil večer za tiste, ki še upajo ven na koncert, ko grejo vsi drugi na kuhano vino. To je bil koncert, ki daje upanje ne samo za ta band, za ta klub, temveč za celotno sceno. Vidi se, da bo potrebnega še veliko dela, da bi bili taki koncerti pogostejši in prepoznavnejši, kar je manjkajoči del tistega konca Maribora. Kamor smo vsi vselej vabljeni, vendar tam iščemo spomine, ki zna biti pogosto fatamorgana, ker so se časi pač spremenili. Ampak po koncertu Multiball se sprašujem: so se res? Meni se zdi, da se niso. In to sploh ni slabo. Sploh. Ni. Slabo. Ravno kontra. Prekleto dobro je. Še. Še. Še.
Kaj pa to! Na neki točki smo se pogovarjali hkrati o Mariboru in Dunaju. In ja, tudi o Ljubljani, seveda, itak, walda. Brez tega ne gre, še posebej na razstavah ne. Pogledal sem gor, nad napis Umetnostna galerija Maribor, in skozi okna si videl osenčene in osrečene ljudi. Na platoju se je družila prijetna, glasna druščina, niti najmanj kisla smetana ali neki birokrati, ki bi naj bili tam v dobro slovenske kulture. Niti približno. Taka, živahna, migetajoča druščina. Maribor, stari. In ves čas sem se mislil uščipniti, češ, kako je možno, da je razstava o slovenskem pop artu v Mariboru – ne pa v Moderni galeriji v Ljubljani. Neke sorte 1:0. Ali, bolje, 1:6. Ali kaj takega.
Otvoritve razstav sicer nekako niso moja stvar. Kot tudi niso premiere ali izidi plošč in to. Kmalu se namreč sploh na razstavi počutiš kot outsider v vseh pogledih. O umetnosti nimaš pojma, strah te je, da gledaš itak vse slike premalo časa, da boš kustosinjo zamenjal za varnostnico (ali obratno), ali da zaradi progresivne sodobne umetnosti zamenjaš varnostna navodila za razstavni eksponat. Ker ja, se zgodi. Poleg tega se mi slike zvečer vedno zdijo bolj kot plakati ali oglasi, plus zaradi (malo) večjega obiska nimaš miru, ki bi si ga morda želel. Čeprav, če se le da, gledam slike skupaj z glasbo po lastnem izboru, na otvoritvi pa se kaj takega najbrž res ne spodobi, ker kaj veš kdo vse te ogovori in nočeš delovati kot neki introvertirani fan Tegan and Sara.
Foto: Damjan Švarc
Ampak dovolj o meni. Nisem poanta, joj prejoj ne. Sem pa zamudil baje sijajno izvedbo Yesterday, ki jo je po baje (pre)dolgem govoru zapela Alenka Pinterič. Šele na koncu, ko sem v 45 minutah (itak premalo) prečekiral razstavo, sem izvedel, da je razstava v bistvu doktorska naloga Petje Grafenauer. Upam, da sem tole prav pretipkal in razumel, povsem možno je, da nisem. Zakaj sem temu pripisal takšen pomen? Ker je šest let garala, da se opis razstave na spletni strani začne z: v Sloveniji imamo pop art! Oziroma smo ga imeli, glede nato, da razstava predstavi bisere šestdesetih in sedemdesetih. Nemajhen zalogaj za kogarkoli, ki skuša povedati, hej, alo, tudi mi smo imeli pop art, juhe in to. Ne samo Amerika. Ampak potem padejo velikopotezne primerjave, ki so jih impresionisti na novo zdržali, popartovci pa jih najbrž ne bi, ker bi nagovarjali populacijo, ki danes Warhola pozna kot neke vrste instagram filter.
Zdaj, ko slišiš »pop art«, se namreč res takoj nariše Andy Warhol s tisto svojo izjavo o minljivi slavi, ki bi veljala tudi zanj, če ne bi bil to, kar je bil in kar je počel. In pa seveda njegova juha. Ampak pomislil sem še na nekoga. Ob nedavni smrti Matjaža Vipotnika sem celo jaz prepoznal njegovega Marxa na peciklu. Ne vem, ali to spada v popart, skoraj zagotovone, itak je šlo za plakate za gledališke predstave, ampak kar želim uporabiti kot poanto, je dejstvo, da so danes že plakati precej out (tudi za gledališke predstave), še bolj pa takšna lucidna sporočila. Saj vem, drugi časi, protest po ovinku in to. Štekam.
Ampak danes so jumbo plakati itak eno samo retuširanje. In letaki takisto. Skratka, kje sem bil? Aja, na Vipotnika sem se spomnil večkrat na razstavi. Ker nisem vedel, kdo je, sem pa poznal njegova dela, sem prebral nekaj člankov o njegovem delu v minulih dneh in videl, pismo, kaj vse je delal. Kaki nadcar, kakšna sporočila, kakšen opus. Fakmi. Samo še ob spoznavanju Hinka Smrekarja, ki skupaj z Matijo Jamo služi, če razumem prav, kot neke vrste uvod v razstavo, sem se tako krohotal, tuhtal in bil ponosen, da premoremo tako lucidne avtorje. Ali pa pogumne, kakršen je bil Tone Kralj, katerega slika freske te na tej razstavi v daleč najboljši sobi totalno povozi. Mimogrede, zakaj ni več razstavnih sob pofarbanih na temno sivo? Deluje toplo in poudari globino slik. Počutiš se kot v tujini, vsaj jaz sem se. Tista soba me je spomnila na pariški d’Orsay in neko sliko van Gogha, v katero smo bolščali in ona v nas. No, eto. Tako je bil zdaj tudi Jezus v času (anti)fašizma v tej posebni sobi kot totalni evrogol videnega.
Foto: Damjan Švarc
Slovenija in neuvrščeni pop je predvsem razstava, za kakršne resnično nisem mislil, da so sploh možne v Mariboru, še zlasti ne z domačim materialom in domačo kustosinjo. Okej, UGM se vse bolj udarno zna ozirati v preteklost, ima dobro dodelan CGP in medijsko prezenco ter ekipo z bivšo sošolko, ki me je poslala po šampanjec in takoj vprašala, če bom kaj napisal, toda tole je bilo vseeno precej drugače kot, ugibam, sicer.
Vrhunsko izkoriščen prostor (tudi stopnišče pride v tej postavitvi prav in tista glomazno velika dvorana), ki daje občutek, da je prostor večji, kot smo nazadnje razočarano ugotovili, da – ni. UGM po kvadraturi res ne more potentno naskakovati razstavnega trga. Lahko pa to počne z občutkom, toplino, preprostostjo, ki jo dočakaš že ob odpiranju zrajsanih vrat, kjer si se moral privaditi bližine ostalih obiskovalcev. To je tisto, kar ima UGM v svoji veliki majhnosti. Povezanost, čeravno v kotu na trenutni lokaciji selitev kamorkoli niti ni tako megalomansko napačna ideja.
Sploh pa ne v taki izvedbi, saj je devet tematskih sklopov (Predhodniki; Dobrine; Moda in erotika; Subjekt; Smrt; Ekologija; Krajina; Realni socializem) ravno prav samosvojih, a hkrati celovitih, da je ogled razstave z nasmeškom opremljen sprehod v preteklost, ki je znala videti v prihodnost. Recimo tista bolnišnična postelja? Bemtiš, srhljiva kritika. Modni portreti, ki so postali naslovnice? Bolano dobro. Mišelinko, ki ga bo pobralo? Genialno!
Foto: Damjan Švarc
Okej, ne smem pozabit, da v UGM nikoli ne veš najbolje, ali moraš najprej desno, pa potem od tam v zgornje nadstropje, ali najprej levo, po stopnicah gor in potem spet tam križišče in… Okej, okej. Mirno. Pač greš. In sem šel, sem, tja, gor, dol. Najprej ihtavo hitro, potem pa me je šele film Jožeta Pogačnika o fuzbal derbiju Maribora in Olimpije v prvi jugoligi (kaj pa drugega) nekako zaustavil, pomiril in zlagoma premaknil na popotovanje slovenskega pop arta. Kaj točno ponudi razstava, vam ponuja že opis:
Na razstavi Slovenija in neuvrščeni pop so likovne umetnine centralni fokus, a postavljene so ob drugih kulturnih produktih svojega časa. V dveh letih priprav smo zbrali literarne, televizijske in glasbene, časopisne, oblikovalske, filmske in reklamne fragmente. Razstavili smo jih ob izbranih slikah, kipih in grafikah, da bi gledalcu odprli horizonte možnih razumevanj razstavljenih del in njihovega časa. Razstava je postavljena v devetih sklopih, ki so nastali na podlagi zbranega materiala in ustvarjajo podobo umetniških interesov v obdobju, ko se je ob koncu šestdesetih let potrošnja na prebivalca povečala za 20 odstotkov, ko so se množično kupovali avtomobili, uvajali novi gospodinjski stroji, odpirale prve samopostrežne trgovine. Razstavljamo umetnine obdobja, ko se je povečala prisotnost televizije, revij, fotografije in povezav z državami zahodne Evrope. Kažemo umetnine obdobja, ko se je razvijal rock, ko so nastale prve diskoteke, bivalne komune, Radio Študent in časa prvih študentskih demonstracij, občutljivosti za ekološke probleme, zdravega načina življenja, prakticiranja joge in preizkušanja mej zavesti.
Ni švoh opis, ne? Zdaj, eno so besede, drugo podobe, vendar te vse razstavljeno tako ali drugače nagovori. Ne, ne samo nagovori. Pogovarja se s tabo. Češ. Seos, ded. In? Kaj pa ti misliš? Je to reklama za kritiko sistema? Ali kritika JNA? Mimogrede, vojakov pribor, metki v zrolanih ribjih konzervah, me je na glas nasmejalo. Ni to zmaga razstave?
Morda celo v vsakem obiskovalcu takšni odbiti ekskurzi, ki so bili tudi svojevrstni razmislek o nekem drugem sistemu, zbujajo občutek do preteklosti na nekoliko nelagoden način, ker se produkti in socializem nekako vselej tolčeta. Še danes. Podoben štos je recimo berlinski muzej DDR o vzhodni Nemčiji, kjer seveda vse niti ni tako zabavna. In tudi ta razstava ni, čeprav vidimo vse od aktov pa tja do realnega socializma in hkrati kritike le tega.
Metka Krašovec me bo vsakič znova nagovorila z milijon asociacijami. Tista Podravkina kokošja juha je, saj ne vem, ali najboljši štos, ki ga je kdo naredil na Warhola, ali pa čista variacija na temo. Premalo vem, v bistvu pojma nimam, zato sem si vsako sliko nekako razlagal po svoje – četudi analfabetsko narobe. In podob, slik, modelov, materialov je ravno dovolj, da še slediš, čeprav devet sklopov niti ni tako majhen zalogaj. Morda zato, ker si sledijo le tematsko, malo manj kronološko, čeprav tudi. Sedemdeseta so bila očitna topšit, ko »nam« je šlo baje še najbolje. Umetniki, ki dobijo en za drugim poklon na razstavi ter delujejo vsi kot nekdanji fuzbalerji, ki morda sploh niso igrali nikoli skupaj, a vedo prekleto dobro drug za drugega. Morda niso bili vzorniki drug drugemu, te so raje iskali na tujem, kar je opazno, so pa vseeno spoštovali drug drugega in nekako sobivali, vsak po svoje, kar je značilno zlasti za današnji čas, ko je komunikacija itak enosmerno. Kdor riše, ne gleda. Kdor piše, ne bere. Saj štekate, ne?
Čeprav bo Marko Brecelj izstopal in vžgal v najbrž vsakem okolju, se njegova »avtorska ionizacija« tokrat vsaj zame ni najbolje obnesla, morda zato, ker je Brecelj tu, v živo, vsi ti avtorji pa ne in ne veš več, v katerem času si. Sicer klasični Brecljevski preskok, pri čemer je veliki penis seveda dober štos, precej manjši pa materiali po tleh, da nisi točno vedel, kje bi bil stopil. Dobra, pogumna, hrabra poteza, ki pa vendarle nekoliko preveč odbije rdečo nit razstave, ki je verjela na sodobni vdor, vendar hkrati poraja vprašanje o aktualnosti, ki Breclju precej bolje uspeva na njegovih koncertih, kakršen je bil presežek v Cankarjevem domu.
Petja Grafenauer je uspela narediti nekaj, kar ni lahko. Našla, nabrala, naštudirala je dela avtorjev, ki so, preko palca je zdaj tole, počeli še marsikaj drugega in jim popart morda sploh ni bil v prvem (ali celo drugem) planu. Černigoj, Krašovec, Kralj recimo. Da Matije jame ne omenjam niti. Razstava je zato nekaj, česar je pri nas premalo. Pogumna, razkošna in udarna modna pista, po kateri se sprehodi najboljše, kar smo imeli, četudi morda sploh nismo vedeli za to oziroma nismo znali tega prodati tako, kot je to uspelo tujini. Marsikaj od videnega je danes še vedno namreč prekleto aktualno, inteligentno sporočilno in še zlasti večplastno. Grafenauerjeva je storila to, kar bi morali še številno drugi. Postavila se je s tem, kar imamo. Česar sploh ni bilo malo, medtem ko se je morda kaj in koga favoriziralo predolgo. Seveda Podravka ni Campbell. Štekamo. Je pa nekaj. In na to moramo biti ponosni. Kot smo bili na naše impresioniste. Upamo samo, da bo UGM uspel naboj otvoritve ohraniti in predstaviti najprej lastnemu mestu, nato pa poskrbeti, da se pripelje še več Ljubljančanov. Pa ne da se niso, nekaj sem jih pozdravil celo sam. Ker to smo na koncu dneva mi. Mi, Slovenci. Mi, popartiš Slovenci.
Bis. Avdio efekte parketa UGM-ja smo že vajeni in verjamemo, da v igri infrastrukturni usode nima smisla pričakovati novega. Bi pa lahko UGM, ki je tokrat dobro izkoristil neposredno bližino Jazz Kluba Satchmo, kjer smo nekateri dobili presenetljivo dober brezplačni šampanjec, namestil še kakšno garderobno omaro. Ni takšen strošek, ni toliko dela.
»Po sedmih letih, kar igramo to predstavo, in sedeminsedemdesetih odigranih predstavah…« Jap, tako je pred nami razgaljen stal Branko Jordan. Razlagal je na boli te briga. Še sedeminsedemdesetič je v eni roki držal zdravniško haljo, najbolj hvaležen material za kritiko te dni (#stavka), v drugi pa vodič za London, še en hvaležen material za kritiko te dni (#brexit). In je listal in listal, da se ta predstava dogaja tam, gori v Londonu, ne pa v Mariboru. Na faci je imel pa tisti nagajivi nasmešek. Ja, tisti prismuknjeno pritišnjen nasmešek. Bebavo prikupen. Bingljal mu je one, ampak še bolj je bingljal njegov trenutek popolnega užitka. Saj veste, ko Cristiano Ronaldo po golu skoči, napne mišice in iztegne roke. E, taki je bil Jordan. Tako na polno je užival, gol, od blizu. Videl sem ga nagega na odru drugič v dveh tednih in dvakrat je pokazal, kakšen efekt je, če se slečeš. Kaj s tem sporočaš. V Ich Kann Nicht Anders in Od blizu je striptiz časa, v katerem živimo. Pornhub časa.
»Igrajte vloge, vredne vaših življenj,« nas je v leto 2017 napotila Eva Kraš, ki se je polagoma razprostrla pred nami kot slastna prva vratca na adventnem koledarju. In čeravno so bile njene besede sladkobne, kot so čokoladice v adventnem koledarju, so resnično delale. To ni bil veseli december cuker. Pomislil si, med tretjim od štirih tajmavtov v tej igri vlog, ko smo v bistvu nekateri žal videli tudi sebe v četverici likov, da ima igralka res prav. Če že glumimo, potem glumimo vsaj nekaj dobrega, nas vrednega, ne? Itak!
»Vedno mi gre na živce, ko gre igralec med gledalce…« se je med nami v elegantnem kurbiš plašču sprehajala Nataša Matjašec Rošker. Lagano si je tudi ona prižgala čik. Pravi čik. In vprašala prvo bejbo na zicu, med katerimi se je sprehajala (predstava Od blizu je postavljena tako, da je publika na enakomerno ločenih sedežih »na sredini« igralci pa »za njimi«), kako se kaj ima. »Super, pa ti?« jo je sproščena mlada obiskovalka gladko tikala nazaj. Kako neverjetno kul. Jap. Tikala jo je. Da nekdo tika igralko, kar tako. Bomba! Igralka je prva, ki ima v predstavi monolog in čeravno je njeno prebijanje četrtega zidu in sprehod med gledalci morda še najbolj(e) odigran, niti ni toliko stvaren, te je njeno izgovarjanje »Busanci« in ne »Bosanci« in razlaganje, kako si je samo režiser Dino Mustafić lahko zamislil kaj takega, ker »so se v Bosni štiri leti streljali kot zajci«, povsem podrlo. Na tisti točki: adijo notranje ravnovesje, dobrodošla razrvanost. Nekateri smo se skušali smejati in skriti zadrego nad besedami, ki so zarezale v kosti. Roškerjeva je pa lepo čikcala in glumila najbolj okusno gljivo.
Foto: Damjan Švarc
»Zdaj vam bom povedal en vic, ker je že 1. december, dan boja proti aidsu… Ampak je res res res črn…« pa je svoj monolog zgradil Matevž Biber. In ja, preden vprašate, vic je bil res res res črn. Taki. Črnuharski narobe. In ne, ne bom vam ga pretipkal, ker to ni fer, saj bi se s tem izgubil čar unikatnosti momentov v tej predstavi. Ki jo je itak videlo, kolikor sem preračunal preko prsta (in preračunal ziher zelo narobe), vsaj 3.500 ljudi, kar je za gledališko predstavo na Malem (najmanjšem) odru ekvivalent broadwayskega/west end hit muzikala. No, ker je bil Biber drugi na vrsti, smo tisti, ki smo šli očitno med zadnjimi gledati Od blizu v SNG Maribor, dokončno pogruntali, da je ta del improviziran in, kar je še bolje, totalno improviziran, prilagojen času, postavljen v tajmlajn, kot časovnici rečemo danes. In ja, Biberjev vic je bil okrutno kvaliteten. Zgolj vic, ampak pravi vic za taki šov.
O predstavi Od blizu sem slišal v minulih sedmih letih… No, praktično vse. Predvsem to, da je to predstava, ki bi jo že bil moral videti. In predstava, za katero bi bilo pa vseeno morda bolje, da je ne bi, ker bi morda videl napačne poante v filmu. Ker ja. Če vidiš predstavo malo narobe, jo vidiš zelo narobe, čeravno je seveda interpretacija vselej prepuščena vsakemu gledalcu posebej. Ker sem vedel, da s(m)o gledalci postavljeni na sredino – ne pa tudi, da smo tako ločeni, mislil sem, da bodo posamezne mizice, kjer bodo ljudje družno čičali, pač, zgrupirani, jaz pa nekje tam v kotu.
Ker v gledališče skoraj res nihče ne hodi več sam (še bejba, ki me je oni dan zgrabila za jajca, ko sem jo pospremil vljudno do avta, je prišla z nekim modelom), sem se ga v preteklosti ogibal, še zlasti Malega odra, ker hostesa vedno čaka do zadnjega, da odpre vrata in potem tam čoriš in se gledaš v špegl in vsaj mene takrat ornk zagrabi tesnoba. Itak imam pa mini obsesivno-kompulzivno motnjo, pa ne želim delati gužve in pridem vedno vsaj 10 minut prehitro, pa je potem glih tak’ gužva na garderobi in vedno neka gospa (tudi včeraj) tišči vame torbico ali toaleto ali karkoli že in me potem vedno skoraj ima, da bi se obrnil in spakiral domov. In bila bi gromozanska škoda. Zame seveda.
Morda pa vse to počnem namenoma, saj ne vem. Cincam in droljam. Razlaga bi bila lahko namreč ta, da ko se predstava potem začne, padeš noter, je tišina in se zgodi čudo. Morda pa res. Ampak kakorkoli že, vedoč, da gre za posebno sediščenje publike, sem se odločil, da bom med predstavo ogledoval tudi prišleke, kolege gledalce. Ne toliko kvantitativno (vsaj tri četrtine je bilo ženskega spola, je bila pa publika povečini precej mlajša oziroma ne vem, če sem videl eno sivo glavo ali glavo brez las) kot kvalitativno. Ker sem izbral diagonalo od vrat in skorajda skrajni kot za svoj sedež, sem za hrbet in ob sebe dobil druščino skoraj zamudnih kolegic, ki so očitno imele »girls night out«, pa ne mislim toliko zlovešče na Seks v mestu ali kaj takega. Sploh ne.
Foto: Damjan Švarc
Ena za mojim hrbtom – kar je itak relativno, saj se na stolu vrtiš, in ne veš več, kaj je spredaj in kaj zadaj, totalni prostorski razvrat, primeren tematiki predstave – je bila še posebej dober material za predstavo, saj jo je povsem vpila, se režala na glas in tu in tam celo kaj žlahtnega, mastnega ali pronicljivega pripomnila. Primer? Ko je Dan (Biber) vprašal Anne (Matjašec Rošker), če je tudi ona kdaj hlinila orgazem, ko sta fukala, in je Anne naredila tisto najbolj slabo zagano faco, se je ta bejba hrkajoče zasmejala skozi nos z angleškim dovtipom: »Awkward!« To je to! To in tisto tikanje!
Pa saj ni samo to naredilo žura. Publika se je, resda ne vsi, rada vrtela na tistih stolčkih. Glavna funkcija teh, kot si jo razlagam sam, je njihova simetričnost, trigonometrija, geometričnost in to. Kaj želim naklofat? Da je razdalja med stoli enaka in da so stoli fiksno nasvedrani v tla. Zakaj je to kul in zakaj tako dela? Ker te oddalji od tistega, s katerim si prišel v gledališču, in na enako razdaljo približa do popolnega tujca. Kar je, ugibam, malo »awkward« za srečne, sveže zaljubljene ali neločljive pare, ki se čakajo pred vrati za hajzl, in fenomenalno za vse ostale, ki se počutijo osamljeni, odrinjeni ali pozabljeni. V bistvu pa je ita za vse. Morda tudi zato, ker je tako prekleto podobno šoli. Ker gre tudi za to v predstavi Od blizu. Za šolanje, za lekcijo intime.
Ker tole ni klasična recenzija (teh najdete kar nekaj na spletu in zlasti v arhivih), že zato, ker itak ne bi imelo klasičnega recenzentskega smisla več (predstava je pobrala kar nekaj nagrad), se boste vprašali, čemu potem tekst. Izi rizibizi. Zato, ker me je zanimalo, kako je, če greš med zadnjimi gledati prepoznavno predstavo, ki te že z plakatom pred SNG-jem gunca in heca za obisk. Vrhunski plakat, bajdevej. Zato, ker me je mučilo, kako bo reagiralo ljudstvo. In zato, ker pač firbec, kako je, ko nekdo sedem let preigrava en tak hit.
Če sem dobro slišal, je noter glasba Radiohead ali pa vsaj Thoma Yorkea. Tistega frontmana, za katerega je Noel Gallagher iz Oasis (kdo pa drugi…) naslinil toliko mega citatov (»Če bi se Thom Yorke posral v žarnico, bi to dobilo oceno 9/10«). Zakaj, od kod zdaj jemljem to? Yorke je znan po tem, da skoraj nikoli ne zaigra štikla Creep, po katerem bo, jebiga, velika večina ljudi prepoznala Radiohead. In ja, tudi Kurt Cobain je gladko prečrtal Smells Like Teen Spirit iz setliste. Ne, tudi v Tivoliju Nirvana tega štikla ni zaigrala. Kar na eni točki razumeš., čeprav po drugi… To je rock’n’roll, to folk hoče, daj folku kaj hoče. Če ne, izvoli na koncert Boba Dylana, pa probaj iz tistega, kar dobiš, nekje ven poiskat All Along the Watchtower, kot smo to nekaterili storili v Tivoliju leta 2010.
Foto: Damjan Švarc
Ker sem gledališki analfabet aka žgoljo, bo sledeče zvenelo naivno poceni in nemara nerazumljivo. Toda igra četverice je bila tako prepričljiva in »stvarna«, da se je Kraševi dejansko tresla ustnica, da je Roškerjeva dobesedno stiskala skupaj prste na nogi, da je Jordan grobo brcnil štiklo in da se je Biber skoraj narobe nazaj oblekel. Tako se je vsaj meni zdelo. Tako neverjetno prepričljivo in zagnano in dodelano. Zato sem se spomnil tudi na Noela Gallagherja, ko je avgusta v zagrebški Tvornici prepustil nam, publiki odpeti refren Don’t Look Back in Anger. In spomnil sem se, kako je bil ganjen, ko se mu je to zgodilo v Buenos Airesu. E, to. Tako ganjeni so bili tudi vsi štirje igralci. Uživali so drug v drugem. V hudem, udrihajočem dialogu Kraševe in Biberja je Kraševa mežikala in gledala Biberja tako zaprepadeno v oči, da je to bil čisti presežek igre, dialoge, človeške vrste. In zdaj: najbrž je kaj takega možno samo po sedmih letih? Najbrž res. Takšno zaupanje, da te nekdo porine v gips steno, kot je Jordan porinil Roškerjevo, da je njena glava skoraj luknjo naredila v steni. Da ne omenjam menjavanja na plesu stolov, ki je mejilo že na kombinacijo Šunda in kaj-pa-vem kakega filmskega počasnega posnetka. Ker ob glasbi je njihova predstava še vedno boljša od filma Closer, pa že tisto ni bilo švoh. Klišejsko, kot je že pred sedmimi leti zapisala Petra Vidali v Večeru.
Od blizu v takšni dramaturgiji in režiji in igri in vsem pravzaprav (morali bi videti četverico tehnikov, kako usklajeno jim je v kabini žarel obraz in kako so tudi oni garali za mišpultom) ni čudno, da je tole za SNG Maribor nekaj podobnega, kar je za rock muziko Sweet Child O’Mine. Ne vem, od kod se jemljejo rock primerjave, a ta je res dobra, ker je Sweet Child O’ Mine, gigahit Guns N’ Roses nastal tako, da je Slash oponašal »cirkus« oziroma policijsko sireno, Axl Rose je rekel, naj še malo podaljša, Izzy Stradlin je nastavil akorde, Duff McKagan in Steven Adler pa ritem. In ko je nastal še tekst o Erin Evelyn, takratni punci Axla Rosea, s katero si ne bi mogla biti bolj različna (on poreden rocker, ona pridna puba uspešnega očeta), je nastal hit, ki ga vsi poznamo še danes. In nekaj takega sem videl v Od blizu. Kjer so presežki v skrajnostih. Kjer nikoli ne najdeš niti miru, kaj šele sreče. Ali kot piše opis SNG, ki itak najboljše povzame:
Od blizu (1997) je sodobna duhovito-inteligentna igra o intimnih odnosih, o spolnem ljubosumju, sodobnem egocentrizmu, iskanju partnerja in “večne sreče”, ljubezenskih zmagah in porazih … Štirje protagonisti (striptizeta Alice, pisatelj Dan, zdravnik Larry in fotografinja Anna) se zapletajo v ljubezenske zgodbe, kjer ne manjka ljubosumja, maščevanja, moških kapric, ženske muhavosti, seksa in laži. Od blizu, ena najuspešnejših dram na temo razmerij, postane križišče štirih tragikomičnih zgodb, ki so predstavljene kot duhovit, neustavljivo privlačen, romantičen, resničen in silno nevaren dokument o sodobnih partnerskih odnosih.
Spremljal sem, kot rečeno, obraze v publiki. Ženske, v večini, so sicer predstavo itak bolje kupile. Nek gospod je imel namreč ta peh, da je želel šparati še zic za neko gospo, pa je malo dlje gruntal, da itak nima smisla, kje sediš, ker si prepuščen na (ne)varno razdaljo. Mlajša dekleta, prgišče njih, so imela skoraj odprta usta, ker so se očitno prepoznale v debatah o seksu, o lažeh, o manipulaciji. Morda pa je to le moja moška percepija, »mansplaining«, kot temu rečejo zdaj Američani.
Foto: Damjan Švarc
Zdi se pa mi, da je ta predstava ne samo povedala več o nas samih, temveč nam to pokazala v obliki niti ne več špegla, temveč okna, skozi katerega bi bilo nemara dobro skočiti, preden je prepozno. Vsaj zase lahko to rečem, saj sem videl skoraj HD počasni posnetek nekaterih ne najbolj uspelih trenutkov v mojem življenju. Tam me je predstava skrušila na drobtinice. Čeprav me simbol obrezovanja skorje pri sendvičih ne nagovarja (kdo te nima rad skorje?!), je pač kaj drugega ali, v mojem primeru, da je bilo vse narobe z mano, z lastno manjvrednostjo in občutkom nemoči, ki potem rezultira v eksplozijo nabranih neizževitih čustev. Zato sem se proti koncu, ko se igralci premikajo nazaj v svojo osnovno pozicijo – poteza, ki sem jo zdaj še tretjič zapored pokasiral na manjših odrih -, obrnil stran, tja, vstran, kamor sta mimobežno zrla Dan in Anna. Ne ker bi mi bilo nerodno, temveč ker sem moral kar ornk razmisliti, kako in kaj. Kako je možno, da so oni sedem let igrali nekaj, kar se je meni dogajalo vsaj nekaj let. Predstava je že bila tam, kjer še jaz nisem bil.
Neke vrste darvinistična intima, tako večplastno zgrajena, postavljena, zrežirana in odigrana, da te lahko vrtajoče trofi točno tam, kjer misliš, da te ne bo trofilo nič več. Ampak tokrat ne na zlovešče nesramen način, temveč tako, da veš ali pa vsaj misliš da veš, kaj boš storil v bodoče. Ni to noro dobro? Da lahko gledaš sebe, svoje napake, svoje katastrofa moment – pa ni nobenih posledic? Voajerizem norosti, gotovo, kajpak. Seveda me je na drugi strani postalo strah, ko sem premerjal tri zelo brhke gledalke, kako so uživale v nemoči ženskih likov, ki pa da so sicer, če nič drugega, vsaj malo močnejše od moških, ker sta oba lika itak huda vozeka. »Krščanska dekleta fukajo iz občutka krivde,« je bil štos, ki se jim je še posebej dopadel, dovolj za glasen, niti najmanj sramežljiv krohot. Takrat te vseeno malo strah postane, ker nikoli ne veš, kdaj se bo tebi zaradi nedosegljivosti ali krivde naslednjič tako odpeljalo.
Da je predstava Od blizu po sedmih letih še vedno takšen hit, da so ostali le še štirje prazni stoli (in nekaj malega tudi na severni tribuni, kot jo je označil Jordan), je hkrati genialno in skoraj pogubno. Zakaj je tako mamljivo gledati razkosanje intime, holokavst samoponosa in oprijemljive klišejskosti? Nimam pojma. Morda ker je predstava dovolj minimalistična – filma se bežno spomnim, vem samo, da je bil flat hudo dober, nekaj, kar je tukaj zreducirano na kostumografske presežke zlasti pri Kraševi, dva kovčka, ene tiste psihokugle na odboj, tri škatle čikov, bankovce pravih funtov, štikle in zdravo. Morda ker prihajajo izza hrbta, ker se moraš zavrteti, morda ker prihajajo v kadrih kot tačas vrhunske tv serije, morda ker smo vsi čustveno zjebani do amena, morda pa preprosto zato, ker vse v predstavi tako prekleto dobro dela.
Foto: Damjan Švarc
Če seveda nimate zadržkov in dojamete štos izjav tipa »gledal je v mojo ritno luknjo, kot da bo tam našel…« in o ph lestvici sperme in podobno. Liki seveda niso vsakdanji: novinarji ne pišejo več zgolj samo nekrogolov; dermatologi se jebejo z luskavicami in štrajkom; uspešna fotografinja danes ne živi več v višjem sloju, temveč plačuje sp prispevke; in bivše striptizete danes ne pecajo lokalcev, ker jih ti preprosto ne razumejo, saj ne govorijo istega jezika – fehtajo kvečjemu za potni list.
Seveda je aplikacija specifična za Slovenijo, ker Maribor, kot je namignil Jordan, seveda ni London. A tudi London pitaj boga kaj danes je. To zagotovo ne več, danes bi Patrick Marber napisal najbrž te odnose še bolj brutalne in vprašanje, če bi se še kdo zaljubil vanje, saj se zdi, da smo se nazadnje zaljubljali res še v devetdesetih. In zato je Mustafić kot režiser prebil konstantno časa in prostora v neko svojo dimenzijo sprevrženosti. Kaj s tem mislim? Pojma nisem imel, ali naj na koncu z liki sočustvujem. Itak sem najprej razmišljal o sebi, egotrip in to, i-problem generacija.
Ampak ko tuhtam, ali naj se mi liki smilijo… Pade iz spomina tista izjava Alice: »Laganje je najbolj zabavna stvar, ki si jo punca lahko privošči, ne da bi se morala sleči. Še boljše je, če se.« Pa… Idi nekam! Če se vam je to pripetilo in vam je kaka punca to storila, bi Alico zadavili kar tam. Ne Kraševo, seveda ne nje, ker igra tako mikavno dobro, da je že film v malem, temveč Alico, njen lik, ker smo mislili, da ta njen lik itak nima izhoda, pa ga ima morda še najbolj od vseh. Kako? Ker je nismo ubili mi, temveč jo je povozil neki jebeni avto. Kar tak’. Zgazil, adijo, nasvidenje. In ne, to ni spojler, ker ne more biti spojler. Ker vam povem, da so medosebni odnosi lahko velika jeba? To pač ni in ne more biti spojler.
Četverica likov želi uspeti v vsem, a česarkoli se tako očitno loti prepozno in narobe, je vse skupaj en sam pogreb čustev in samopodobe. Zato je morda najboljše biti voajer in samo gledati druge. Čeprav potem pride Aristotelj in ti zine, da se samo na en način izogneš kritiki: nič ne delaj, nič ne povej in bodi – nič. Jebemomast. In v tem oziru je predstava še naprej tako dobra in bo imela vsaj še eno ponovitedv (28. decembra), ko bodo štirje monologi spet gotovo sveži, bolj silvestrski ali karkoli bodo že namudrili ti sijajni igralci, katerih kriki, vreščanje, fajti, ples, mežikanje, solze, smeh in človeške biti so tako prekleto delali.
Seveda me bo zdaj strah sploh še kadarkoli pecat’ kogarkoli. Ampak zdaj vsaj vem, kako ogabno sem videti v nenajboljših trenutkih. In kako ne preseneča, da so nekateri šli to predstavo gledali večkrat. Ker ponudi hudo več nasvetov in namigov, kje zaznati »narobe«. Ziher več kot facebook. Celo več kot Radiohead, ko je Yorke kričal “you do it to yourself, you do, and that’s what really hurts”, ki sem ji jo zdaj med pisanjem do onemoglosti vrtel. In gledal spot. In, bešmumater, da sem včeraj prišel najbližje v ugibanju, kaj za vraga je oni model rekel na koncu v videospotu. Nekaj iz Od blizu. Stoposto!
Bis. Hvala SNG Drama Maribor za akreditacijo. Hvala tisti gospe, ki je imela ravno dovolj hudo preveč sladek parfum. Ker mi bo ostal vonj po predstavi!
Kdor si je kdaj delal kokice aka pokovko, potem ve, da se jih da kar hitro zajebat. Nepovratno zajebat. Zažgeš, premalo zapečeš, karkoli, hitro lahko ornk zajebeš. Važen je namreč tajming. Pa občutek. In še kaj. Itak. Še posebej, da, v mikrovalovki. Ja, one, ko dobiš celi pakl za manj kot tri evre za štiri porcije. Ampak zato hodimo v kino. No, ja, na filme, okej, ampak na kokice. Ker tam baje najboljše vejo in znajo narediti pokovko aka kokice. Ja pa ja. V Koloseju že ne.
Zdaj, glede nato, da te dni v mariborskem Koloseju poteka obnova – če bi res želeli stvar obnoviti v nulo, bi stvar dol podrli in začeli znova -, vrlim kinematografom še damo nekaj manevrskega prostora za… Ne ravno šlamparijo, čeprav gre nemara prav za lumpavost. Ker sem zadnjič po ogledu Pr’ Hostar iskal v centru mesta parking kot zadnji naivni kreten, sem v izogib koleričnemu šusu raje odpešačil do Koloseja. Kamor vedno pridem prehitro, še zlasti, ko grem v kino sam, kar ni pogosto, je pa konstantno.
Skratka, naguncal sem se za Nočno življenje, film Damjana Kozoleta, za katerega drži, da lahko napetost režeš, kot je za Urbani.si povedal Niko Zagode. Ampak ker mi je ostalo še pet minut, sem cincal. Neverjetno, kakšen strah v kosti mi je nagnal Cineplexx, kjer te za vrvjo takoj opozorijo, da lahko greš v dvorano šele takrat, ko zasveti lučka s številko tvoje dvorane. Ki seveda zasveti zadnja, zato nabaviš še načo čips z osemnajstimi omakami in zapraviš toliko, kolikor bi v čisto spodobni mehiški restavraciji. No, ker nisem vedel, da je v Koloseju praksa vseeno manj brutalna – vsaj minuli ponedeljek – sem zato opazoval, kako je fitnes povsem že pohrustal gigantsko površino Koloseja, kjer so imeli v megalomanskih planih v mislih vse možno in tudi nemožno, kako ožet kupca. No, pozabili so nato, da bi ljudje radi videli vsaj kvalitetno projekcijo filma, po možnosti na stolu, kjer naslonjalo nima čigumija, starih kokic ali luknjo s svedri.
Kolosejeva zgodba je toliko bolj žalostna (ne pa tudi usmiljenja vredna), ker še vedno strogo ločijo (res pa da ne več s steklom) prodajalke vstopnic od kraljestva haribojev in kokic. To je strogo ločeno, s prehodom vmes. Ni tako kot v Cineplexxu, kjer je najmanj pomembno, kje bom sedel, vsekakor ne tako kot akcija ne-vem-katerih-že bonbonov. Tisto me povsem dotolče, ker se filmska umetnost zreducira na nekaj, čemur bi v McDonalds’u rekli happy meal. Tisto me, vsakič znova, prizadene, o čemer sem že pisal,, čeprav nekako vse skupaj pogoltnem dol in grem raje tja, ker so dvorane bolje ogrete, bolj tople, z rdečimi sedeži in skratka za mojo rit bolj udobna. Tistih dvakrat na leto, ko grem v kino, v vsakem primeru pa vse manj, kar je nasploh trend, pri čemer so krivi seveda vsi od Stevena Spielberga, Partisa, Torrentov – vsi razen teh modelov, ki so v Mariboru kino zreducirali na tisti plac poleg fitnesa ali Tuša. Šele zdaj, s čimer si nimajo udarnikovci kaj pomagati, zares pogrešam Udarnik. Da, tudi takšnega, kakršen je bil. Zdaj bi dal karkoli, da bi lahko šel v kino magari s koruzo.
No, skratka. Kupim vstopnico in čorim. Gužve itak nobene, nimaš se kam prav za dat, čeprav so se lepo potrudili z božično-novoletnimi lučkami v bližnjem lokalu, kjer pa so me tri leta tega, ko sem v Mariboru skušal podoživeti liffe, zadnjič videli zaradi tako nesramnega osebja, ki smo mu zvesti kino friki delali promet in šli hkrati na živce.
Zdaj je bil pa za šalterjem, tam pri kokicah, visoki model, ki ga je še ena tamala, očitno sveža uslužbenka, prišla preizpraševat za neke nasvete. Model je torej obvladal, ve, kako in kaj. Ja pa ja. Gledal sem cene kokic in me je sezulo. Ker sem enkrat storil to napako in vzel samo kokice brez pijače in se na krohot svoje bivše punce skoraj zadavil s tisto kokico, ki jo iščeš z roko vse do komolca noter v svojem gurglu, sem seveda gledal še, s čim bi dol poplaknil. Dobro, ajde, kokice in kokakola, naj bo, saj ni pogosto. In ravno na to finto sem se ujel. Da češ, če sem že tu, pa ajmo. Za 4,80 evra, pismo. Mala kokakola, male kokice, to je bil najcenejši paket. Pa dobro, ajde, enkrat, te pa dajmo, čeprav je kino vstopnica znesla 5,50 evra, tole pa le 70 centov manj.
Model zajame s tisto šeflico po kokicah, ki so bile nekako zlato rumene oziroma takšne, kot ti jih tvoja mikrovalovka doma niti približno ne nafarba v zlatorumene odtenke. Kar cedile so se mi solze v očeh od vsega skupaj. Model je zajel, nabasal, ravno prav, da mi je dol padla ena sama kokica. Takoj sem segel z roko, zgrabil še koliko toliko bontonsko nevljuden šop kokic in poskusil. Mmm. Res ni bilo slabo.
Okej. Prvi šop. Potem pa dalje. Ko sem prišel do kinodvorane – v Koloseju ona gori, ki kontrolira karte, sploh nima nobenega računalnika, le pisalo in list papirja, total odkačeno, ampak tole ni retro hipster finta, temveč le živa žalost -, sem zicnil in začel čimprej jesti. Ker je to vljudno. Jebiga, če greš gledati slovenski film, brez podnapisov, pohrustaš vse kokice čimprej. Da ne boš hrustal in cmokal potem in bo folk zamudil. No, jaz sem se basal, en par za mano (edina ženska med osmimi tipi, ki smo bili v dvorani) pa je klepetal lep del filma, do tam, ko je Jernej Šugman golo in sveže pohrustan na Celovški. In bolj kot sem se basal, bolj čudne so se mi zdele kokice. Nobena ni bila več – kljub temi v dvorani – niti slučajno živorumena. Bile so vse bolj stiroporu podobne, da sem žlempal tisto kokakolo in jo skorajda ljubil kot še nikoli dotlej. Saj vem, cuker s kokakole lahko omrtviči brbončice, štekam. Ampak vzel sem si pavzo in nato počasi nadaljeval. Kokice so imele vse bolj okus po nečem čisto devetem. Najprej se mi zavraga ni narisal spomin na kaj za vraga bi to lahko bilo to. Oljasto, da. Rahlo grenko, odtenki kisle. Da, da. Ampak to olje, ta vonj ta… Jebešmumater! Pleskavica, čevapi, gril, mešano meso! Jebemomast! Ne vem, zažgane se mi pač niso zdele, ker ne. Ampak kako lahko tako genialno zajebeš kokice? Ne vem. Nimam pojma. Je s šeflo pomazal po podlagi? Eh, Jaša, kaj pa te ti veš, saj nisi stručko, čeprav kaki kulinarmaher pa te moraš bit’ za – kokice?
Nič, glodal sem do konca, čeprav sem na eni točki obupal in kako osmino paketa pustil. Kar je, saj veste, pri kokicah (ali arašidih ali čipsu ali smokijih) nemogoče odnehati, hujše kot droga in to. Pa sem. Prvič sploh. Ponavadi še glodam tista zrnca, ki jih ni razpočilo, praskam po soli in to. Zdaj pa ne. Dva stola stran sem odložil vse skupaj in se posvetil filmu. Še dobro, da takemu, kjer je bilo glodanje še hujše od te, ki sem jo pokasiral jaz. Ko vidiš, kako lahko človeka najprej pogrizejo psi, nato pa še slaba vest in predvsem strah, so kokice morda še najmanj.
Vendar okus je ostal in zdaj me bo strah jesti kokice. Pa nočem še komu drugemu reči ali zganjati cirkusa. Ne. Pravim samo, da so kokice, ki sem jih v ponedeljek fasal v Koloseju, imele okus po pleskavici, ki jo imam sicer strahovito rad in bi jo lahko jedel vsak dan. Kokice na ta način pa nekako ne delajo. Škoda. Glede nato, da v Koloseju pred projekcijami (gotovo na podlagi izkušenj) opozarjajo z velikimi črkami na platnu, naj gremo povedat, če bodo težave pri predvajanju (podnapisi, zvok, projektor – you name it), je jasno, da še kokice niso več, kar so nekoč bile.
Ali pa je bil le slab dan. Ne vem. Vem samo, da kokic tam več ne kupim. Karto že, čeprav me je proti koncu že malo zeblo v kinu, pa se ne zmrazim tako zlahka in hitro. Kakorkoli, upam, da bodo nekoč prišli boljši dnevi. Kar ima Ljubljana v Kinu Bežigrad (Kinodvor ni možnosti, ker pri nas občinarji ne hodijo v kino ali knjižnico), lahko mi trenutno le sanjamo. In glodamo. Take kokice.
Tole sploh ni bilo mišljeno kot intervju. Res ne. Ker v nobenem oziru ni. Je pivo dveh tipov, ki sta se spoznala na poti na koncert Oasis na neko pustno soboto. Pa saj, če gre pa za Nika Zagodeta in film Pr’ Hostar ne moreš drugače kot na… Aufbix. Dobila sva se, domenila na ena, dve, tri v Ljubljani, kjer živi in dela, v strogem in urbanem centru, kjer sva tolkla vsak svoj dialekt (da sta naju dve luštni urbani bejbi srepo premerjali pri mizi zraven), vmes pa sva doizbacila še malo hrvenščine, ki je (tudi) eden tistih razlogov, da ljudje še kar rinejo v kino na ogled Pr’ Hostar. Tisti no-budget film, ki je pokazal, da enajst let po Tu pa tam naturščiki in profesionalci/akademiki še vedno furajo vsak svojo linijo. Le da eni praskajo denar skupaj, drugi pa se prijavljalo oziroma so naročeni na razpise pri skladih, centrih in televizijah. In da se oni, ki ostajajo doma, arogantno zgražajo nad masami.
Mene je, ko je enkrat zalaufala evforija, predvsem zanimalo, kako se bo internetni hit obnesel na filmskem platnu. Priznam – in sem tudi Nikeju, kot ga sklanjamo na naših koncih, ki sem ga med intervjujem sicer itak tikal -, da mi prvi dve epizodi na youtubeu nista »delali«. Enodimenzionalno in naštancano, kar pa nekajminutnemu entuziazmu nikakor ne gre očitati. Vendar da gre vseeno za hudo intelektualno ekipo, ki prekleto dobro ve, kaj dela, sem zgruntal v Spetku, ko sta Goran H in Dejan K na vprašanje, zakaj nista šla na AGRFT, Mihiju Šaleharju odgovorila, da zato ne, ker moraš na sprejemcih igrati – jogurt. Itak je pa naslov Spetka: Če si kmet, si kmet povsod.
Njun pogled na center, na Ljubljano, na prestolnico iz Bleda, Kranja, skratka Gorenjske, je bil precej podoben tistemu, ki ga pozna cela država za naš, štajerski konec, ki da bi se vsakemu z LJ tablicami zabrisali na havbo. No, Pr’ Hostar je našemu koncu naredil največjo uslugo od osamosvojitve dalje, saj končno nismo le Štajerci avtomatsko »full retard«, kot temu pravi Zagode. Kljub vsem pomislekom sem dal filmu priložnost le nekaj dni po ogledu Štiri stvari, ki sem jih hotel početi s tabo in tv seriji Več po oglasih, ki sta proračunski raj (skoraj preseravanje) za hostarje. Rezultat? Po fuzbal polčasu, cca tričetrt ure, me je dejansko zanimalo, kako se bo štorija razpletla. In ugotovil sem, da sem dejansko užival, da sem odmislil na vse drugo in da je bil kino po dooolgem času spet žur. Ker Liffe to seveda ni, ima povsem druge atribute. Morda ravno od Tu pa tam (in Planet samskih) nisem tako preprosto užival v kinu. Seveda sem si – in kolegu – non-stop ponavljal, da je to no-budget film in da je slovenski film. Kar ni izgovor ali opravičilo, je pa pojasnilo in to na mestu.
Zato me je, sploh na koncu s takim skečem, ki ga vse od Javšnikove basket dihtunge na koncu filma V Leru pri nas ni bilo, Pr’ Hostar povsem zadovoljil, ker me je nasmejal in razvedril. In me je navdahnilo, ko sem videl, kam sta režiser Luka Marčetić in igralec Niko Zagode ob taki ekipi dogurala od časov Požigalec – The Movie in kasneje spletne tv serije Dan ljubezni. Pisal sem Nikeju, namenoma v srbohrvenščini, šla sva na pivo in nastal je spodnji pogovor.
Foto: Dan ljubezni
Gor ste rasli v Brežicah. Zakaj nekateri v Brežicah trdijo, da so Štajerci? »Hahaha. Ta pravi Štajerci ste nas pač vzeli za svoje, nas Brežičane. Čatež, oni so pa, vidiš, na desnem bragu Save in so že, kot jim rečemo, Krajnci. Začetni del Dolenjske in to.«
In v čem je razlika? »Med nami in Čatežem? Krajnci se raje ‘fajtajo’, mi se pa bolj branimo. Tako se mi vsaj zdi.«
Sva del generacije, ki se ni več učila »srbohrvaščine« v formalnem smislu. Kako si se ti priučil južnoslovanskih jezikov? »Ker so nam sosedje tako blizu, pa še na morje hodiš k njim. Poleg tega smo gledali precej več HTV kot TV Slovenija, tudi zato, ker je njihov signal pri nas bolje lovilo – celo brez antene. Ko smo hodili na morje, se pa spomnim stika s pohabljeno hrvaščino, ki smo jo kasneje poimenovali v hrvenščino.«
Eni ji rečejo tudi katanščina. »Tudi, tudi, da. Ampak hrvenščina je nekoliko drugačna v tem oziru, da so jo govorili prepotentni ljubljanski fotri, ki so vpričo svoje družine poklicali natakarja ‘kelnar, majstore, dali može jedan proljev (driska, op. p) za ovu salatu i još kuzarac suka za mog sineka‘.«
Pa ne bi ti fotri »morali« obvladati vsaj osnov hrvaščine; glede nato, da so odraščali v bivši skupni državi? »Ja, ampak ker so bili distancirani, so si ustvarili lastno podobo o hrvaščini in je prišlo do trka dveh svetov. Ti liki so živeli v meni vsa tista poletja, ko so slovenskutarsko ogabno rezali po hrvaščini.«
Foto: Kolosej
Kaj vam pomeni slovenski jezik? Kaj v vas zbudijo Brižinski spomeniki? »Posebne čustvene reakcije gotovo ne, mi pa jezik pomeni dovolj, da si nikakor ne bi zaželel zapustiti Slovenije, ker čustev ne bi mogel izliti v nobenem tujem jeziku. Niti v hrvenščini (smeh). Materni jezik je del mene, omogoča mi mnoštvo izražanja, žmohtnost, prvenstvenost čustev.«
Kakšne so bile ocene slovenščine v šoli? »Med štiri in pet, je kar šlo. Rad sem jo imel, saj sem hotel v nekem obdobju življenja postati profesor slovenščine.«
In kaj je šlo – prav? »Prav, haha. Kaj pa vem, preveč stvari me je zanimalo, biologija me je pritegnila. Ampak še vedno sem razpet, trenutno med zobozdravstvom in igro.«
Ste dobro deklamirali Soči v šoli? »Tega se ne spomnim, je pa slovenistka Alenka Šet v meni prepoznala višek energije in ga primerno vnovčiti s povabilom v dramski krožek, tako da njej dolgujem zelo veliko.«
Katera je bila vaša prva vloga? »Gospod Velasco v Bosa v parku. Je pretiran lik, ki ga ni veliko v predstavi, ampak ko je, je povsem prifuknjen del zgodbe.«
Je bila to nemara napoved seriala vaših stranskih vlog? »Mogoče, čeprav bi se res rad preizkusil v resni dramski vlogi, kjer bi krvavel in zagovarjal očetomor na ustavnem sodišču. Kot mulo nisem imel pojma, kaj bo gledalce pritegnilo v nekem liku in to je največji čar, ko vsak vidi nekaj drugega v tvoji vlogi, neverjetno mnoštvo naboja lika. Če ne bilo dramskega krožka v gimnaziji, najbrž nikdar ne bi igral. Sva pa v dramskem krožku na brežiški gimnaziji igrala skupaj s Klemnom Slakonjo.«
Kako se neizkušeni igralec zavaruje pred »mnoštvom predstav o liku«? »Hm, morda z izbiro vlog. Čutiš draž, da ljudem ponudiš vlogo, lik, predstavo. Še vedno, vsakič ko igram, podoživim občutek prve gimnazijske vloge in pričakovanje publike. Srce razbija, a takoj ko izrečeš prvo besedo, je lažje, je že rock’n’roll. Nikoli pa ne bi igral recimo vloge v beli halji, zdravnik in to.«
Kaj pa mesar v beli halji? »Mesar s stetoskopom v žepu. Premontiral bi človeške dele na prašiča, to bi pa takoj.«
Foto: Kolosej
Med najinim odraščanjem ni bilo veliko novih slovenskih tv serij, hkrati se je rodila oznaka zateženi »slovenski film«, ki je gledalce avtomatsko odbi(ja)la. Zakaj ste šli potem ravno v to? »Zaradi želje po spremembi! Kmalu dobiš navdih, če ne doma, pa pri nekih prifuknjenih Amerikancih. Daš stvar na internet, dober odziv vzbudi novo željo po kreiranju in padeš v ta sijajni ping-pong. Gledalci so tisti, s katerimi se pogovarjaš in z vsakim dialogom rasteš skupaj z njimi. Če je vedno večji bazen ljudi, ki si želijo sprememb, se pa morda celo kaj premakne v tem sistemu politikanskega spletkarjenja televizijskih hiš in filmskih centrov.«
Požigalec in Dan ljubezni sta bila ultra hit na internetu, viralca, vendar na internetu še toliko hitreje pride kaj novega kot pa na »traku«. Je bil skrajni čas, da ste »šli v kino«? Ste prerasli internet? »Žal mi je, po svoje, ker je Požigalec še vedno tako močen. Resnično upam, da sem ga zdaj pokopal, čeprav sem liku hvaležen, ker bo še lep čas prisoten in me je kot igralca tudi naredil.«
Zakaj je Požigalec, ki je rimejk realnosti, tako delal? Zakaj tako delajo liki v Pr’ Hostar? Zakaj sem takoj videl lik, ne pa Nika Zagodeta? Ker pri nas običajno, gledaš igralca, ki igra lik. Ne vidiš – lika. »Vem, kaj misliš. Ker pri nas vidiš, o, glej ta-in-ta igralec, da vidimo, kaj bo igral. V Pr’ Hostar je morda lažje to, da so liki totalne karikature, za katere vsaj mislimo, da jih poznamo, čeprav jih v bistvu ne. Zelo pretirani so liki, ni klasična igra, kjer moraš dozirati mero teatralnosti in dramatičnosti, kjer moraš dolgo študirati vlogo. Tukaj si pa ‘all in‘ in na momente greš ‘full retard‘ v to.«
Pa znajo na AGRFT učiti »full retard«? »Znajo, vendar boš spet gledal, o glej, ta-in-ta igralec igra nekega bebota. Ampak da ne bo pomote, kmalu bi nama, ko se tako pogovarjava, očitali, kako ne poznava slovenskega filmskega jezika in da kot totalna amaterja pač težko sodiva.«
Ampak, Niko, vi pa ste ja amater! »Haha, seveda, ampak žal se ravno zato vzpostavi ta elitizem. Ljubiteljsko se ukvarjam s tem, nimam izobrazbe iz igre, nekaj malega je kilometrine, ne morem parirati akademski srenji, mi pa laska, če me omenijo ali pozdravijo (vsaj dva študenta AGRFT sta ga v petih minutah, preden sva začela pogovor, pozdravila z leskom v očeh, op. a.).«
Foto: Dan ljubezni
Zakaj sta svetova še vedno tako ločena, še vedno, vse odkar se je zgodil Mitja Okorn? »Že ko smo delali Dan ljubezni, smo želeli najti skupno točko obeh svetov, zato smo povabili znane like: najprej zato, ker nas je zanimalo, če bodo sploh za, in potem zato, ker je bil totalni štos. In kaj smo ugotovili? Kako zelo so želeli pomagati in sodelovati, spomnili so se svojih anonimnih in finančno podhranjenih začetkov. Ko taki ljudje pristopijo prijateljsko, a hkrati mentorsko, je neverjetno lep občutek. Zakaj se to ne more združiti bolj sistemsko, pa ne vem. Morda zato Pr’ Hostar toliko več pove, čeprav spet, je karikirana komedija. Slišim pa, da se da napetost rezati v Nočnem življenju Damjana Kozoleta, ki igra te dni v kinu. Ne verjamem pa, da bi akademiki snemali takšen film, kot smo ga mi. Zanje bi to bil nemara debilen film, ker nima filmskega jezika, ker je primitiven in na prvo žogo.«
Pa kako? Zakaj? Čemu? Ali ni Deliverance denimo kultni film tudi za akademike? »Film, ki je dobil sloves šele sčasoma, ja. Gledal, gledal. Ne vem, nimam odgovora.«
Kako si razlagate tako neverjeten obisk slovenskih gledalcev v luči tega, o čemer debatiramo? Moraš imeti »full retard« like z dialektom, da potem ljudje, ki sicer hodijo vse manj v kino, množično drvijo ravno v kino? »In potem pade še vprašanje, kdo bo potem odločal o kvaliteti slovenskega filma, ne? E, tu pridemo do tega trka, ko ponudiš ljudem možnost, da se bodo zabavali brez kalupov, kako bomo zadostili kriterijem filmskih festivalov. Imeli smo nesebični aspekt zaradi osnovne ideje, da nas bodo podprli isti ljudje, ki so nas zgrabili na internetu. Morda ne vsi, drugi pa. Kot je rekel Goran (Hrvaćanin, soscenarist): najprej bodo prišli youtube oboževalci, nato bodo prišli njihovi bratje, sestre, kolegi, na koncu pa še vsi kritizerji, ki jim ni jasno, koji kurac je ta hype. Pri čemer smo bili mi trdno prepričani, da je zgornja meja 50 tisoč obiskovalcev.«
Že to je nenormalna cifra. »Je, ampak bazen oboževalcev še iz Dneva ljubezni ni bil skromen. Nagovorili smo novo, youtube generacijo. Pokazali smo, da ti ljudje ne ždijo cele dneve, da bo film prišel na Partis, temveč da dejansko želijo v kino.«
Kam spada Pr Hostar v druščini preostalih top 3 najbolje gledanih slovenskih filmov: Kajmak in marmelada, Gremo mi po svoje, Petelinji zajtrk? »Nikamor. Gremo mi po svoje je privabil veliko gledalcev tudi zato, ker so ga šle gledati šole v sklopu pouka. Petelinji zajtrk je pa morda najbolj pristni slovenski film, kjer pozabiš, da igrajo Pia Zemljič in Primož Bezjak ter Vlado Novak in Dario Varga, temveč se posvetiš likom. Aplikativnost zgodbe, anekdote, fabule, ki se dogaja v ruralnem okolju, pa je hkrati možna kjerkoli.«
Foto: Kolosej
Ruralnost je močan efekt tudi v Pr’ Hostar. Hodijo ljudje to gledat, da vidijo, kako se živi na »kmetih«? »Ne samo to, hkrati dobijo v zameno še kontrast med predstavniki konglomerata in malega človeka. Moj nenavadni lik ravno skuša povezati ta svetova, vendar to naredi tako, da vse še bolj razdruži s svojo prepotentno hrvenščino.«
Vaš lik je kot Bruselj. »Haha, tako nekako, da.«
Če je Đurov lik v Kajmak in marmelada mislil, da ne razume nikogar, pa je razumel vse, a nihče ni razumel njega, vaš lik ne razume niti samega sebe. »Mišunga je tudi pri nas, saj imamo hrvaškega investitorja, presranega atekovega sineka, bosanskega gastarbajterja, sluzastega direktorja, sobarico in potem še moj lik. Enega od teh likov ti je ziher kak frend opisal, ker ziher obstajajo: nemogoči direktor, iznajdljiva sobarica, avtomehanik. Da pa ne bo pomote, liki bosanskih delavcev so pri nas itak že v nulo razdelani.«
Že, toda v Pr’ Hostar ta lik ne deluje izgubljen v nostalgiji, bližje je post-vegradovim delavcem. Ne želi si Juge. Želi si čevape in pivo. »Mogoče je ta lik še najbolj stvaren, karikiran pa je v tem, da se v vsaki pavzi uči slovenščino s predpreteklikom vred.«
Vaš lik ima ime? »Ima. Tristan Dekleva, haha. Meni prihaja na kombinacije slovenskih aristokratskih, metroseksualnih imen in priimkov, ki nikakor ne grejo skupaj. A si predstavljaš bejbo Nastja Hvastja?«
Haha, umiram. »V enem skeču sem bil režiser Stevo Golubina. Mini orgazme doživljam v kombinaciji imen, v opomniku jih imam kakih šestdeset. Ob nekaterih nekaj začutiš, ob drugih se valjaš po tleh.«
Bi držalo, da vaš lik skuša zatajiti samega sebe? »On skuša samo eno stvar: postati direktor hotela namesto obstoječega direktorja.«
Ampak kakšen direktor bi bil? »Mutivoda, jebiveter. Rad bi imel zagotovljeno stabilnost, kar bi mu direktorstvo še takega hotela najbrž omogočila, hkrati pa bi rad mutil in hkrati še malo pel.«
Tristan je med tnalom in nakovalom. »Ampak želi samo zmagati – in to sam. Egoist. Kako priliznjen je, povrhu pa nepotreben. Ne vem, kako bi lahko kotiral za delovno mesto direktorja s takimi lingvističnimi nekvalitetami. Čeprav glede nato, kdo je danes vse direktor…«
Koliko ste improvizirali v hrvenščini? »Hitro smo se je skupaj ‘navukli’ in jo sprejeli kot svojo latovščino, da smo se je vsi naučili in lahko takoj preklopimo nanjo.«
Budema sada odradila delo ovoga intervju u hrvenščina? »Kad budeš popio ovu pivu, dali možem, da te odvežem van na vazduh pa možemo da nahranimo kakega goluba?«
Moževa. Kamo ideš ti na zahod? »Kada idem na zahod, je rijetko, ali kad jeste, idem u Italiju.«
Noro. »Je, ne? Ker je tako potešeno!«
Kako se počutite, ko vidite, da si je film ogledalo že skoraj 140 tisoč ljudi? »Mokre sanje so bile, kot rečeno, že 50 tisoč gledalcev. Ker ne moreš verjeti, da lahko iz nič narediš nekaj takega. Seveda film ni vsem všeč, kar mi je jasno, ampak toliko več mi pomeni, da je šel moj foter dvakrat v kino. Vedno sem imel prepad v humorju do staršev, pa sem videl, kako univerzalno smo ga posneli v filmu. Če si sposoben odmisliti, da so liki pretirani, lahko vidiš marsikaj, tudi konstruktivno kritiko družbe. In moja starša sta to uspela poštekati.«
Je zdaj kaj kreativnega pritiska? »Lahko vprašaš kar direktno, kot nas že itak vsi drugi: kdaj bo dvojka. Upam, da bomo nadaljevali v tej smeri, predvsem pa upam, da nas bodo tisti pri koritu zdaj bolj resno jemali.«
Kakšna je vaša razlaga – korita? Bi jedli tisto, kar oni goltajo? »Pa fajn bi bil že kakšen žganček ali pa že vsaj kaka drobtinica bi nam krvavo pomagala. Sploh glede nato, da imajo nekateri slovenski filmi proračun od 400 do 800 tisoč evrov… Potem se namreč vprašaš, zakaj se ne nameni kakšnih 50 tisoč še za koga drugega.«
Petdeset jurjev? Kaj lahko narediš s tem? »Posnameš Pr’ Hostar s pol tega. Če je iskreno in te ni strah, kaj bo, in imaš velika gverilska jajca in ob pomoči ljudi, ki so profiji v filmskem svetu, spustijo ceno in ti pridejo nasproti… Potem je možno vse tudi za petdeset jurjev.«
Kaj ste ugotovili na terenu na premierah? »Užival sem ob kombinaciji vse večjega pričakovanja in odziva publike. Turneja je marsikaj povedala. V Mariboru je bilo prodanih pet kart tri dni pred premiero in smo se zbali, kaj bo, češ, Štajerci ne bodo poštekali teh Gorenjcev. Sam nisem mogel v Maribor, ampak po razprodani predstavi so bili baje ljudje tako neverjetno odprti.«
Morda s(m)o ga Štajerci odprto sprejeli tudi zato, ker nismo več tisti najbolj zahojeni liki v filmih, risankah ali serijah? »Pa hvala bogu! Nikoli nisem razumel amaterskega pristopa profesionalcev, ki so namenoma dajali v zgodbo zabite like, ki so morali biti Štajerci, pa to seveda niso bili, ker so bili tako nedefinirani Štajerci. Pizda, saj nisi Štajer’c samo in tako, ker dvakrat rečeš toti in trikrat čuj.«
Kako pa so Gorenjci sprejeli film? »Dobro, res dobro. Razumeli so pristnost, skužili so, da obstajajo rovtarji, a so hkrati poudarjali, da se tako pri njih pač ne govori (več), a n?«
A s. »Ja, haha.«
Zakaj je dialekt izpadel skoraj seksi – sploh če pomisliva na sobarico – v Pr’ Hostar? “Ker ni bil narejen na silo, ker se ga niso polastili tisti s trivalno interpretacijo, ki jih lahko gledamo v Slovenskem pozdravu. Okej, ampak nekateri – in očitno teh ni malo – rabijo pa še kaj drugega. Morda nek intelektualni moment.”
Hkrati pa se v Ljubljani na troli ljudje še vedno obrnejo, če nekdo tolče kleni dialekt. In se dialektalne posebnosti posledično skriva. »Pa saj jo včasih tudi sam… Če bi se medva pomenivala v dobovščini, kdobme zastupu, če bi ti to prepisuvu.«
Pa zveni tako lepo! »Seveda, zato je čudovito, ko grem k svojim in v afektu dialekt udari ven iz mene. V Ljubljani gre pa hkrati za negacijo obstoja dialekta in nihče, ki pride in živi Ljubljani, noče biti kleni Ljubljančan. Ratal je spoj na pol poti do ljubljanščine in nazaj do svojega dialekta, zato nastane izkrivljena kvazipravilna slovenščina.«
Kot hrvenščina. »Morda res, ja.«
Sicer pa, saj veste, kaj pravi vic, kam grejo Ljubljančani za vikend. »Ne, kam?«
Domov. »Haha. Dobra!«
Kaj je vaša igralska želja? »Da bi igral v Pianistu 2 in bi bil Adrian Brody moj frend.«
Dejansko? »Ne (smeh). Nimam oprijemljive vizije, želim si pa sodelovati in preizkusiti v čim več različnih vlogah ob naturščikih in profesionalcih. Najbolj srečen človek na svetu bi bil, če bi našel balans med zdrastvom in igralstvom. Ko pa tako pomislim… Pred dvema letoma ni obstajal Pr’ Hostar in nisem vedel, kaj bo. Najbolj si želim svobodo, ki smo jo imeli pri snemanju tega filma, kjer ni bil nihče nad nami.«
Mislite, da sta pogumna Velenjčana že šla gledat Pr’ Hostar? »Ne vem, enega sem spoznal, totalno kul momak. Če sta nas spremljala še naprej, sta najbrž šla. Upam.«
Saj veste, kaj je četrti zid, ne? Če ne veste, nič hudega. Tudi jaz dolgo nisem vedel. In ko sem mislil, da vem, kaj je, sem mislil precej narobe. Šele ko se je Roger Waters v Zagrebu zdaj že pet let tega na novo zazidal za zid in ga potem razrušil, sem nekolikanj bolje poštekal. No, eto, nekaj podobnega je storil kolektiv Beton Ltd. v torek v Mariboru. Ne ravno a la Pink Floyd, ne pa niti tako daleč. Jap, tako grandiozna karikatura družbe. Pink faking Floyd. Jap, tako dobro.
Namesto muzike je sicer zaigralo totalno, naduvano, naštancano lapanje. Ampak ja. Evo vam… Lulčka in lulika. Slačimo sebe, da bi razgalili vas. Cesar ima pobrita jajca, cesarica skače skozi okno. Ne štekate? Evo: Ich Kann Nicht Anders je “koncert” postinteligentnih debat, ki to seveda niso. Je blebetanje, komunikacijski šum, slavje starih in diplomska naloga bodočih komunikologov. In predstava, ki so jo dijaki v torek, 22. novembra, v Narodnem domu v sklopu renomiranega festivala Drugajanje gledali odprtih ust. Ne zato, ker so igralci slekli sebe, temveč zato, ker so slekli družbo, ma kaj družbo, slekli so nas.
Ker sem v gledaliških kritikah še relativno svež je zame podatek, da je to peti avtorski projekt kolektiva Beton Ltd. ravno tako poveden kot za tiste od vas, ki v gledališče pogosto ne zahajate. Se pa vidi – zato je ta podatek izpostavljen – da so utečeni, prefrigani in mojstrsko prebrisani. Ich Kann Nicht Anders je sodobna, alter, multimedijska predstava, ki je pravzaprav performans. In predvsem špegl predstava. O, ja.
Ko sem videl, da bo predstava v Narodnem domu, sem naglo in brutalno napačno presodil, da bo v zgornji, ta veliki dvorani. Hvala bogu, da ni bila. Šli smo desno, tja mimo garderobe v razstavni prostor, velik za cca. eno in pol učilnice. Najprej bi se nemudoma zahvalil Petri (upam, da imena nisem sfalil), da mi je prišparala zic pri vratih, po diagonali, kjer je bil razgled osupljivo predirljiv, ker po diagonali vidiš najboljše podaje v fuzbalu in težišče take predstave. Soban(ic)a je bila totalka nafilana za prvo od dveh (!) predstav tega večera. Publika? Frocovje, dijaki drugega letnika. Kdor ima koliko toliko dober spomin na srednjo šolo, se bo nemara spomnil, da je drugi letnik najbolj čudaški, redovalnice pa pravijo, da tudi letnik, ko so ocene baje v povprečju najnižje. Sam lahko temu samo potrdim. In hkrati pohvalim vse tiste dijake, ki so tako skrbno, zbrano, odprtih ust gledali… To.
Že sama produkcija je narejena tako, da stene podre in zrelativizira prostor kot tak. Namreč… Zvok teka po parketu (pomislite na košarko ali šolsko telovadnico) pride od zunaj. Iz one strani. Okej, Miha Sonda me je po mojem četrtem vprašanju v dveh minutah (sedel je zraven mene) pomiril, da je vse, kar sprašujem, povsem res. In da pištoli, s katerimi so mahali, nista pravi. Ker se intelektualci sicer itak ne šicajo med sabo, ne? Jebiga, če je bilo pa tako nenavadno. Zvok, ki pride iz one strani, od zunaj? Čisti odbitek. In kot da to ni dovolj, ti že vnaprej povejo, da bo predstava trajala 75 minut. In glavni trije liki so takoj tam, pred tvojo faco, v tem malem prostoru, ki bi komot bila učilnica. In mi. Naj se igre brez meja začnejo.
Nisem zasledil, da bi trije liki imeli imena. Nič hudega. Lahko bi (ali pa so) igrali kar sebe. Torej Branko Jordan, ki odpre s svojim droljastim solo monologom, ki mu vsak mulo danes že posmehljivo reče »predavanje«, Katarina Stegnar in Primož Bezjak. Prva liga igralcev, torej. Ki pa… Bešmumast, na trenutke sploh niso igrali, čeprav seveda so. Ko so tako čorili, ždeli, se duvali in droljali v debatah, je bilo tako kot na zelo slabem privat žuru pri nekomu doma.
Kmalu po uvodnem Jordanovem monologu je postalo jasno. Da bo tole žur, po katerem bo glava kar fejst bolela. Tole je nalgesin večer. Oni, ta močni. Ker v naslednji dobri uri (dejansko je predstava trajala 60 minut) gledamo dobro verzijo slabo načitane, polizobražene in nepovezane družbe, ki pa se že kot družba težko kvalificira. Pizda, no. Smo res taki? Mene je kar zmrazilo. Tole je kot ena res debela lajna koke, bemomast. Res tako blebečemo? In se res sprehodimo med intimno stisko in globalno jebo tako hipoma, med enim šlukom neke čmige, ki žal niti šmarnica ni, ker je postalo vse tako urbano?
Milijon vprašanj se mi je porajalo skozi celotno predstavo. Zabrisane so meje med spoloma, to itak. Zabrisana je intima, to še bolj. Kaj lahko naredi haranje intelekta. Skorajda pohlepno deluje štancanje vsega živega. Michel Houllebecq, Slavoj Žižek, Studio City, Sobotna priloga, Dušan Jovanović. Vmes pa vprašanja Stegnarjeve, če ga kateremu od dvojice kar lepo pofafa. Ne zdaj, mogoče kasneje. Ker se je treba pogovarjati o Parizu. O bombah, o terorizmu, o medijih. Srhljivo, vam rečem. Vulgarna inteligentnost, ki je na trenutke osupljivo blizu tako fatalizmu kot fundamentalizmu. Ti so čist pahnjeni na intelekt. Preveč pametni za lastno dobro.
Saj je jasno, kot je povzel opis na spletu, dosegljiv pred predstavo: vse to njihovo šrajanje, lapanje in kvazidebatiranje izhaja iz negotovosti, ki je edina konstantna naših pogubno brihtnih življenj. Jeba, vam rečem. Totalna, zadušljiva jeba. Ampak kaj potem? Kaj ko ugotoviš, da si v pizdi? E, tu predstava ponudi eno od rešitev, ki to seveda ni. Umik v intimo, brutalno intimo. Prvi se je slekel in umil Bezjak. Ko sta se mu pridružila soigralca, je pokazal Jordanu pod pajsko neko bulo, ki ga skrbi. Ker to je lahko resen problem, čeprav jima Stegnarjeva potem v taki mojstrski solaži od monologa pove, da sta premlada, da bi imela še resne zdravstvene probleme. Do štiridesetega se ne ubadaš z zdravjem, temveč s svetovnimi problemi.
Najboljši del predstave ni v tem, da slečeni, povsem goli, debatirajo o vsem živem. Od seksa do kaj-vem-česa. Ne, ker njihova golota ni nasilni hibridni efekt. Nak, to je bližje pupilčkom. To je blizu gledališču osemdesetih za tiste, ki smo že takoj ob prvem vstopu v gledališče poslušali senilne spomine in opozorila v stilu, v itak nikoli ne boste vedeli, kaj je pravi alter.
Ja? Evo vam… Ja, kurac. Evo vam kurac. Direkt. Mahljava, pobrita jajca. Tako izgubljeni smo – sodeč po predstavi – da bodo padle vse bariere. Na nek način je bil ta del predstave podoben ideji Woodstocka, le da tam baje nihče ni bil tako jebeno napet. In nihče ne bi samo za probo skočil skozi okno, kot je to storila Stegnarjeva. Kakšen poseg v prostor! Nemalokrat sem pavšalno bleknil, da je gledališče predaleč od publike in da ne zna poseči v prostor. No, Stegnarjeva je lagano skočila skozi okno. Napol naga. Na ulico. Ven. V Maribor. Adijo ne samo četrti, ampak peti, šesti in vsi ostali zidovi. Bezjak je probal kozlat, Jordan sploh ni vedel, kaj naj. Bluzila sta pa takoj, v hipu, dalje. Saj res. Kaj je danes samomor? Facebook status. Ni ga več, radi smo ga imeli, rip, skupna fotkica… Potem pa dalje mačke, pesi in dopusti in youtube ološ. Vse je minljivo, vse je mimobežno.
Zakaj? Ker vsak od nas misli, da je našel odgovor na velika življenjska vprašanja. Ker se zdi tako lahko, z vsakim lajkom in ritvitom smo baje bližje veliki resnici. Pa nismo potešeni. Ne. Ker ima nekdo več lajkov, ker lahko in zmoremo bolje. Te pa dajmo. In padeš v zanko, v katero so se zavezalkali tile trije ubožci. Vmes jih zunanji svet preglasi, ker ima vsak pet minut slave, med katero je seveda slaven le sam zase. In enako velja za to trojico. Izdelani liki so, brihtni, malo žleht, malo fejst sebični, ampak delujoči, izdelani, bistri. Zato dejansko najdejo rešitev. Za trenutek sem pomislil, da bodo na koncu usekali kar lepo grupnjaka, ampak Woodstock je mimo, Woodstock so prodali, zato to ni rešitev. Umaknejo se vase, čeprav slišimo, da je psihoterapija največji nateg stoletja ali, kot je mojstrsko povedala serija The Young Pope, kako je Cerkev izgubila najdonosnejši posel, ki so ga furali dva tisoč let.
Ampak za trojico psihoterapija itak ne pride v poštev. Ker mislijo, da vse znajo. Ker čitajo. Ker vejo. Ker Freud. Popkultura egotripa. Ki je najbolje ponazorjen, ko se Stegnarjeva vrne nazaj, potem ko smo vsi že pozabili, da se je par minut tega zabrisala skozi okno. In pride nazaj kot nek filmski, tv lik, ker saj res, gledamo tv serije, ker ne beremo romanov in mislimo, da vse štekamo. In da bomo sami ne samo posneli tv serijo, temveč jo bomo tudi živeli. Kaj si nor, a? Po tej predstavi se teater absurda zdi konvencionalno zastarel. Vladimir in Estragon, h katerima se sicer tako rad vsaj jaz vračam, nista imela za burek, reveža. Danes se pač na nič več ne čaka. Vse je takoj, tu in zdaj. Kakega Godota bomo čakali? Pa lepo te prosim. Tudi če je simbol ali metafora, na te se še posebej ne čaka več.
Ich Kann Nicht Anders pravi (via google translate, ker sem nemščino zavozil v sekundi v gimnaziji), da ne morem pomagati. Ne gre. Tako pač je. Sicer pa… Ni pomoč stvar dveh ljudi? En pomaga drugemu? Lahko pomagamo sebi v družbi, kjer smo tako odvisni (nakokirani) drug od drugega? Kjer nucamo lajke zase, pa ne lajkamo nazaj? Kjer govorimo, a ne poslušamo? Kjer se pogovarjamo o tem, kaj smo gledali in tekmujemo v tem, kdo bo naštel več tv serij ali filozofov? Jebemomater! Smo postali prepametni? Preveč izobraženi? Hkrati pa nas v negotovost pahnejo obupni pogoji in dejstvo, da ne bomo nikoli tako dobro in kvalitetno živeli kot naši starši. Sploh ne oni, ki bodo na veliko obogateli, ker bodo kot oni NFL zvezdniki, ki jih, koliko, pol bankrotira v petih letih po koncu kariere, ker je treba vsem kupiti nekaj, da si odkupiš osebni mir.
Nedopustno nadkvalitetna predstava Ich Kann Nicht Anders rešitve ni iskala v »daj se zresni« ali »nekaj pametnega delaj v življenju« ali »od česa pa boš živel«. Ne. Sedla, zleknila se je nazaj v začetno pozo. Jebeni Groundhog Day. Samo v tako zabetoniranem svetu, kjer veš, s kolikšno hitrostjo se vrti naš planet, ti pa stagnirajoče bluziš na mestu, lahko oblečeš utopijo v bademantl in vržeš idealne filmske konce skozi okno.
Zdaj torej vemo. Zeitgeist ima pobrita jajca, sendvič z žemljo in naduvane debate o Sobotni prilogi. To smo očitno mi, ki ne najdemo prihodnosti, ker ne vemo, kaj je sedanjost in nas vsi potiskajo v preteklost. E, zdaj se pa znajdi. In se. Ko je predstave konec točno tako, kot se začne, se zdrzneš, da ti pamet stane. Ker kaj pa če je vse to res? Kaj če naši nagi možgani, ki tu in tam slačijo srce, na koncu dneva niso nič posebnega? Kaj če beremo, študiramo, hodimo na literarne večere, koncerte, predstave, kaj če gledamo tv serije zato, ker mislimo, da smo nekaj posebnega, pa v bistvu nismo? Adijo, pamet. Adijo, pamet. Adijo, pamet. Sploh pa ob taki igri, konceptu, režiji, sceni in vsem drugem. Predstava, kakršne so v osemdesetih razgaljale sistem. Shrljivo je, da zdaj razgaljajo vse nas. Ker četrti zid ni več zid. Temveč špegl. Evo, poglejte se, taki ste.
P.S. Pohvale dijakom, ki so predstavi pomagali že s svojo vseprisotno pozornostjo, ki se je zelo čutila. In pohvale vsem sodelujočim za vrhunsko prirejen večer!
