Kategorija: Nerazvrščeno

  • Ole, ole, ole, Noel, Noel!

    Ole, ole, ole, Noel, Noel!

    To ne bi »smelo« biti tako… tako… tako… vrhunsko, dobro, sproščeno, lagano, na izi, prešvicano, odkričano, čustveno in predvsem nepozabno. Pa je bilo. Kaj si nor. Ne-po-zab-no. Ne spomnim se koncerta, ko bi se po špilu okrog prizorišča slišalo še petje. Ne klepetanje, čvek, zijanje v telefon, debate, ono ovo. Nak. So… Sally… Can… Wait… To si slišal okrog zagrebške Tvornice, ko je torek želel postati sreda, pa bo za vse nas ostal torek. Včasih, sicer pa vse redkeje, so najboljši koncerti tako preprosti, kar seveda zveni poceni in preveč preprosto in zlajnano. Ampak ja. O, ja. Da si mrmraš na poti domov pol špila in ko se zjutraj zbudiš, si mrmraš še dalje, še naprej, še in še in še. Ša-na-na.

    Pa je bilo toliko razlogov, da tole ne bi bilo ratalo. Uf. Malo morje. Prvi je seveda ta, da sta brata Gallagher pač… No, brata Gallagher. Neločljivo skregana. Še v devetdesetih, ko ju povprečen poslušalec na oko ni mogel ločiti (vsekakor ne tako zelo kot denimo Spice Girls, ki so še bolj kot Oasis, Blur in brit pop pubeci britanski union jack dokončno naredile seksi), ni pa ju tudi mogel zaobiti, sta bila oni in ovi. Pat in Mat. Lolek in Bolek. Nisi vedel točno, kateri je kateri. Pa saj. Je bilo pomembno? Za medije mogoče že. Za vse ostal pa… Samo tak dalje, pubeca.

    Ne bom zdaj na dolgo štancal razlogov, zakaj je Oasis (trenutno) razpadel. Je. Pika. Preveč let je že od takrat. Koliko… sedem? Je že? Ja, je. Sem pa vmes videl v Padovi leta 2011 skupino Beady Eye, s katero je Liam (pevec v Oasis) želel pokazati, da ne potrebuje nujno svojega starejšega brata za post-rock skulirane komade, ki bi vsi radi ratali novi The Beatles, pa seveda nikdar ne bodo. Liamu je to na tisti oktobrski psihadelični večer uspelo le delno. Kajti ko je svoje s High Flying Birds izdal Noel (kitarist in pevec v Oasis), se je nastop Beady Eye na zaključku londonskih olimpijskih iger pred skoraj natanko štirimi leti zdel kot… No, kriminal. Noelovi dve solo plošči sta bili… No, že skozi slušalke dokaz, kdo je bil »možgan« Oasis. O, ja. To je to. Ni to to, ampak je… To. Štekate? Ne? Jebiga.

    IMG_0083

    Drugi razlog, zakaj v torek vse skupaj ne bi smelo tako frdamano ratat, je dejstvo, da je bil šele v petek torkov koncert prestavljen iz čez palec vsaj dvakrat večje Šalate (zunaj) v Veliki pogon Tvornice kulture (noter). Hrvati – za razliko od naših organizatorjev – niso šli malat fasade na več kot očiten argument. Pomanjkanje interesa. In zdravo. Vendar odkritost gor, odkritost dol, ko prodaš »premalo« kart, premosorazmerno zraste verjetnost, da se bodo na koncertu vsi z izvajalcem držali bolj kislo. In da bi se vsi na poti domov praskali, zakaj ni prišlo več občestva, čemu to, čemu ono.

    Ja pa ja. Ne pri Noelu. A-a. Nak. Ne. In ne in ne in ne. Malo smo preko palca ugibali, koliko ljudi bi se recimo nabralo v Ljubljani, če/ko bodo Oasis šli na reunion turnejo (trenutno se noben ni pripravljen še tako skeširat, kot bi to rad zlasti Liam). Moja konservativno pazljiva ocena je bila, da bi pri ceni karte 35 evrov (Zagreb je za polovico tandema terjal cca. 200 kun), kar je za Ljubljano še najbrž prenizka ocena, Križanke težko šle skozi. Ker je res, da ima brit pop ornk fene in fenice, ne pa toliko kot tisto, kar je eno z zamikom, drugo ažurno udarilo takoj v začetku devetdesetih (Nirvana, Pearl Jam, Metallica, Guns N’ Roses). Nenazadnje, na koncertu v Trevisu, februarja 2009, je bila dvorana napolnjena precej, ne pa do konca. In to ne neka ravno gigantska dvorana. Ampak okej, reunion bi itak imel svoj nostalgični pridih, ampak itak to za ta tekst ni pomembno.

    Skratka… Manjše, povrhu pa vsi noter na topel avgustovski večer… Bi lahko bila kisla, ne? Ampak ne. O, ne. Ni bilo predskupine. Koncert sicer šele ob 21:45, ampak že par minut prej je začela muzika iz zvočnikov rasti. Kolaž Noelovih solo štiklov. Raste in raste in raste. Bum. Samo da se je narisal gor na odru. Adijo. Fertig. Odpeglalo se je folku. AaAaAAaaaAaA. Pogledal si na balkon. Nafilano. Pogledal si za šank. Nabasano. Pogledal si kamorkoli. Sardele.

    To bi lahko bil tretji in dokončni raztur razlog, da bi bil koncert lahko relativna polomija, gravž od sardel, res pa odvisno, ob kom ste stali. Za mano sta dva – sodeč po naglasu Dalmatinca – konkretna modela prvih nekaj komadov še na veliko debatirala, a sta potem še onadva poslušala in imela brado do podna. Itak je bilo pa tako nabasano, pravo morje folka, da si redkodkje stal, ne da bi se dotikal totalnega neznanca. Švicali smo, da je teklo po tleh. Po pivo si lahko normalno šel nekje po sedmem, osmem komadu. Tako nafilano. Da je to tumač, da ti uniči koncert…? Ja, na kakem drugem špilu precej verjetno. Bi rekel hvala lepa, ko vas jebe. Tu pa ne. Narodu se je, ne pretiravam, kmalu odpeglalo. Med komadi – pa so bili prvi štirje štikli iz njegovih dveh solo plošč, od dvajsetih songov pa jih je bilo natanko polovica od Oasis, a večinoma iz b plate The Masterplan – so začeli vse bolj in bolj gobcati, prepevati, skandirati. Noel je bil pričakovano sprva zadržan, nič golfjanja skorajda, pa še tisto, kar je odgobcal, je bilo bolj zamrmrano, da so bolje slišali oni v prvih vrstah kot mi kanček bolj zadaj. Da je njegov prihod na Hrvaško trajal (pre)dolgo, je ponovil večkrat.

    Ampak saj itak ni mogel nič povedat. Tudi če bi hotel imeti stand-up jebanja v glavo. Ker folk. Ker skandiranje. Ker »ole, ole, ole, noel, noel«. Kar sem doslej v podobni verziji doživel le v Italiji. Na metalskih špilih in Brucu Springsteenu. Vedno znova si lažem, kako bom nekega dne šel v Argentino ali Čile na špile, ker vsi veliki bandi pravijo, da se tam šele definira pojem »nora publika«. No, tokratna ni bila čisto evforično odpenaljena. Ne. Bila je… Ravno prav… Luda, fakat. Roke v luft, pozibavanje, piva, ded dedu na ramena in podobno. Stadionsko? Pa ja. Ampak tudi ne. Bolj klubsko. Kakršni so koncerti nekoč bili. Ko je folk res nekaj čakal in čakal in čakal. Prišel tja z enim samim razlogom: muzike. Čeprav se danes lahko vidi vsaka setlista že vnaprej, čeprav se da vsak koncert videti na youtubeu in čeprav Noel – kot večina velikih izvajalcev – repertoarja kaj prida na turneji ne spreminja… Je to bilo unikatno, edinstveno, morda celo neponovljivo. Ker je bilo… Prvič za marsikoga v živo, saj Oasis v te kraje pač niso zahajali.

    IMG_0084

    Glavna finta njegove poze in njegovega muziciranja je, da je komot ušunjal celo plejado svojih solo, novih štiklov, pa ti komadi – s kakšno izjemo ali dveh – niso bili mašilo, štancanje ali poceni štof. Ne. Koncert je samo šel. Laufal, tekel. Kot pivo, ki ti teče in teče in teče. Od uvodne Everybody’s on the Run, ki je šele pri tretji In the Heat of the Moment dobila legitimni status legitimnega štikla, je bil to špil posebne sorte. Punce so se zibale, pubeci so peli, vsi pa smo uživali. Do konca. Pa da ne bo pomote, Noel Gallagher je star 49 let, ne bi »smel« nakuriti takšne evforije. Ni ravno mladi pubec, ni več hit in kakorkoli obrnemo, kar sam najraje prizna, ni več glas upora, ker to z milijoni na računu pač ne moreš biti. Delavska klasa iz njegovih časov danes ne obstaja več. Manchester nima več najvišje brezpolnosti v Evropi. Oče ju z bratom ne pretepa. Laburisti se ne zdijo kot moderni bog. Tony Blair ni upanje.

    Za nas, ki nismo iz Otoka, pa imajo Oasis itak manj socialne konotacije, upora in predvsem kazanja fakiča skupini Blur in Londonu. Ne da mi tega ne poštekamo, ampak ja, ne poštekamo. Ker pač ne. Tole ni bila zamišljena kot muzika prestolnic, čeprav je Noel igral ravno v prestolnici. Morda pa sploh ni bila finta njegovih štiklov – še posebej na prvencu Definitely Maybe (1994) – brezizhodna fešta sanj, kako se bom z avtom odpeljal (Noel ne vozi) po božji poti (Noel ni veren), ker sicer je vse, kar imam, čik in alkohol. Saj veste, vprašajte Britance, Live Forever je pa itak štikl, ki je povedal vse. Mi vidimo stvari, ki jih »oni« itak nikoli ne bojo. Živeli bomo večno, četudi je to komaj kaj od lajfa. Noel hodi nevarno po robu, ko se rad pojavlja v medijih s kontra mnenji (da ne mara Adele, recimo), vendar mu nikakor ne more več uspeti, da bi bil alternativa čemerkoli, ker je danes vse to že v sekundi mainstream. Karkoli zine, je mainstream. Pika.

    Zato ima lahko njegova glasba, ker ne more biti fuck you, kvečjemu tisti na nek način direktni na drugi pa posredni šus. Čustva. Pecanje. Balade. Sanjanje. Drkanje. In žur. In tu je tako neponovljivo močen, tudi cukrast, popeglan, ampak hkrati udaren, rockerski, nasmojen, čeprav fantje/možje v High Flying Birds niso ravno neki turbo rockerji, še posebej ritem kitarist Tim Smith. Ampak podpirali so ga ravno prav, ozvočenje je nakurilo ravno prav, da niso električni štikli zasenčili cel kup elektroakustičnih, kjer se je Noel vintidž postaral, kot se je postarati najbolje. Čeprav to nikakor ni muzika za stare niti se ni postarala, ima pridih zrelosti. O, ja.

    Kot rečeno, solo štikli – zlasti The Death of You and Me – so bili vsi po vrsti dokaz, da Oasis supersongi niso ratali samo v enem obdobju. To je Noel. Tip, ki ima dober okus za ljudi, od katerih »krade«, kot ga je v nulo opisal Pete Townshend iz The Who. Saj je pa Noel itak sam lepo povedal v dokumentarcu… Nikoli ni bil tisti tip glasbofila, ki bi iskal raritetne b strani Pink Floyd. Ne. On je raje šestnajstkrat zapored poslušal I Am the Walrus od The Beatles. Ker ja. In itak je primerjav z Beatli nešteto, čeprav jih je brez brata nekoliko manj, moj občutek pa je, da je Liam prej John, Noel pa kvečjemu Paul.

    IMG_0092

    In potem smo pri tistem, zakaj je tole tako neverjetno upalilo. Zato ker so Champagne Supernova (bolj akustična izvedba, manj opazen solo), The Masterplan (s pozavno, trobento in saksom v živo, da violine niso prav nič manjkale), Wonderwall (Noel je v stilu Boba Dylana namenoma izbiral nekoliko drugačno vokalno linijo od brata, kar pa publike ni odvrnilo od kričanja) in Don’t Look Back in Anger (v original verziji!) vsi skupaj pokazali, da Oasis nikoli ne bodo The Beatles, so pa, kot je priznal Paul, najbližje, kar jim je po angleški biti prišlo. Itak! Lahko vam opišem, kako se je kričalo Champagne Supernova verz in kako navijalo tik pred refrenom v Don’t Look Back in Anger, ki je z leti bolje v živo sprejeta kot Wonderwall. Pogosto pišemo glasbeniki kritiki o publiki in kako je ponesla kak komad. Že. Ampak tokrat… Noel ni rabil niti pet. Brezveze. Pozabi. Zakaj pa bi? Če pa ga je narod preglasil? Kdo je sploh imel koncert, hihi?

    Muzika.hr je zapisala, da je bil Noel sprejet kot kralj. Točno. Pa še premalo. Kaj je rekel oni dan Zlatan Ibrahimović sicer za Manchester United (brata Gallagher navijata za City, Oasis in Old Trafford nista ravno kolega)? O legendah in kraljih? Le da Noel tega ne rabi ziniti. No, itak zine, slej ko prej, kako velik nadcar je. In veste kaj? Je. Ko ti 21 let kasneje objet in ganjen narod odkriči Don’t Look Back in Anger… Si nadcar, si kralj, si legenda. Vedno sicer vse deluje preračunano, nenazadnje tudi dejstvo, da je bivša Juga na Oasis pač predolgo čakala, vendar ni pomembno. Tudi če imaš občutek, da te je kdo nategnil. Naj me. Noel Gallagher me lahko nategne kadarkoli, pa četudi so si komadi vse bolj podobni in je ugotovil, da nima smisla na silo eksperimentirati samo zato, da se boš na koncu itak vrnil k… Wonderwall.

    Marsikdaj si lahko, še posebej pa v glasbi, razočaran, ko vidiš, kaj šele spoznaš svoje idole. Kliše, itak. Noela so končno dočakali tisti, ki so ga videli preveč let nazaj in sploh prvič. Ampak so ga več kot le dočakali. Začutili, videli v oči, zapeli z njim in pokasirali točno tisti šus, zaradi katerega je bila What’s the Story Morning Glory plata, ki jo je imela skorajda vsaka (druga) bajta tudi pri nas v devetdesetih. In ni pomembno, zakaj je Oasis potem zavil, skrenil in zakaj ga je premagala glasbena industrija – kolikor se ni band sam.

    Noel Gallagher je dobil koncert. To. On. Ker mu ga je dala publika. Bila je dobra ura in pol, dvajset štiklov, še kakšnega bi komot kresnil, tudi še kakšnega, ki ga je v originalu trabunjal Liam. Pa je bilo to več kot zadosti. Ravno prav. Kaki šmeker, kaki pozer, ampak kaki rocker. In mi z njim. Ko bi bilo takih špilov še več, bi… Bila Šalata še premajhna. Najbrž bi šel Noel v Areno, če bi bili vsi vedeli, kakšno publiko ima. Pa… Je bilo tudi tako. Nepozabno. Zares nepozabno. In ne glej nazaj z jezo. Ker ne.

  • Adijo vsebina, adijo daljinec

    Adijo vsebina, adijo daljinec

    Ko se je Mile Jovanović, urednik športnega programa, lani uprl Ljerki Bizilj, direktorici Televizije Slovenije, so bili njegovi argumenti za odstop več kot razumljivi. Glavni je bil pač takšen, kot ga lahko podpre in razume vsak gledalec: krčiti ekipo za olimpijske igre pod minimum v časih vsesplošnega krčenja… Nekje preprosto potegneš mejo. In Jovanović je storil prav. Tudi v imenu gledalcev. Je. Z manj ne moremo, ni prav, ne spodobi se, hvala lepa, ko vas jebe.

    Dokler nismo videli, kje je težava Televizije Slovenije pri pripravi prenosov olimpijskih iger iz Ria de Janeira. Priznam, ko sem sam videl nekatere termine ob peturni časovni razliki… Te zvije. Zagotovo ne bo takšen bum in halo kot v Londonu in še zlasti v Sočiju (zima in to), sem pomislil. Posledično takšna, bombastična, ne bo niti gledanost, zakaj bi se potem nekdo napenjal, metal na zobe in zapravljal denar, če pa vsega skupaj na koncu skoraj nihče ne bo videl?

    IMG_0007

    Narobe. Joj, kako narobe. Igre so seveda potegnile že prvi dan, ko je bilo na sporedu cestno kolesarstvo za moške. Tista športna panoga torej, v kateri Tomaž Kovšca in David Črmelj živita, dihata in delata vse za promocijo športa. Top-šit. V nulo! Po Dirki po Franciji še en presežek. Vau! In tam se je samo začelo. Z vsakim dnem so igre tudi iz drugega konca sveta pritegnile tudi k nam. Naši ali ne. Dela. Hej, če so lahko naši starši vstajali sredi noči, ko je bila slika bolj kot ne oranžna, kako ne bi spremljali vsega tega zdaj mi, ko imamo toliko informacij in HD sliko.

    Ampak prav to vsak dan znova pokopava Televizijo Slovenija. Koncept, kako izbrati, oplemeniti in najboljše predstaviti vso to količino informacij in dogodkov. Ni kaj, Polona Bertoncelj, Boštjan Ogris, Gregor Peternel, Anže Bašelj na terenu pripravljajo kvalitetne, zanimive in predvsem vsebinske prispevke, ki so »dodana vrednost«, karkoli že naj bi to pomenilo. Ogris je, hej, dobil Novaka Djokovića, preden je Srb izgubil že v prvem krogu. Vrhunsko! Terenci so vredni vsakega evra. So.

    IMG_0003

    Zato četudi bi nacionalka v Rio poslala še koga, kar zadeva komentiranje – še koga razen Andreja Stareta, ki je prav cinično v svojem stilu na zaključku otvoritve zinil svojemu uredniku Mihi Žibratu, češ, kakšna škoda, da ti ne greš, jaz pa bom tam, ko se začne atletika v drugi polovici iger -, bi to bil stran vržen denar. Skozi okno. Kurjenje keša. Ja.

    Drzna izjava? Morebiti. Ne rečem, Aleš Potočnik in zlasti Marjan Fortin bi jokala, če bi Tino Trstenjak in Petra Kauzerja pospremila v živo. Bi. Ziher. Sploh Fortin. Pa saj sta dobro opravila svoje delo, kaj dobro, odlično, še posebej Potočnik, ki ga je kot čustvenega nasmejano opisala še Trstenjakova, ko ji je Bašel zelo iznajdljivo v roko potisnil tablico, na njej pa posnetek. Kul? Kul.

    Ni torej problemov pri golih prenosih naših športnikov. Prav je, da vidimo čim več, če ne kar vse nastope naših. Prav. Podpišemo. Toda naših športnikov je manj kot v Londonu in bi jih bilo konkretno manj, če se ne bi tja uvrstili še rokometaši (mimogrede, malo nepošteno je, da se pri športnikih šteje tudi člane ekipnih športov, pri medaljah pa se potem zabeleži le kot celota). Zato ostane cel kup programa, ki ga je treba zapolniti. Zdaj, marketing nacionalke je že zdavnaj splezal na kolena in odprl usta, ko gre za športne dogodke in prodajo oglasnega prostora. Naši daljinci, ki so skorajda riknili že med Planico in celotno zimsko skakalno sezono, ko smo tišali oglase in nastavljali glasnost nazaj ob vključitvi prenos, bodo do konca iger obupali. Koliko oglasov, to skorajda ni več normalno. Ubija duh iger, kjer reklam na prizoriščih seveda ni, prav tako ne na majicah.

    Če bi od prenafilanega komposta oglasov na koncu kaj imeli športniki, dobro, bi še nekako rekli. Tako pa, kdo ima na koncu kaj od tega? Športni program že ne, glede nato, da imajo vsako leto manjši ali pa uboren proračun, ko grejo drago prodani oglasi v skupno malho. V razvedrilnem programu se prav nič ne zdi, da bi šparali, glede na količino novih (zelo slabo gledanih in še slabše ocenjenih) oddaj.

    IMG_0005

    Ampak kot rečeno, tudi če bi se nacionalka skeširala in poslala številčno ekipo v Rio… Bi bilo samo še slabše. Mile Jovanović razvoju projekta že v štartu očitno ni dal možnosti. Koledar dogodkov, za katere so se odločili, je ne samo slab, ampak shizofren in vanj komajda verjamejo še nekateri člani uredništva, sodeč po njihovih všečkih in ritvitih. Če se čez dan (po našem času) komaj kaj dogaja in so tu pač ekipni športi, še razumemo. Ampak pozno popoldan in zvečer je dogodkov kolikor hočeš. V toliko športih, ki tvorijo nenazadnje glavni duh in pozornost javnosti. Če se Peter Kavčič še muči držati pri življenju pestro gimnastiko, se lahko vprašamo, kje je tu plavanje, kje dvigovanje uteži, kje boks, kje sabljanje, kje rokoborba, kje lokostrelstvo, kje hokej na travi…

    Saj vemo, športov je toliko, kanal pa samo en. No, dva, poleg drugega programa televizije še MMC TV. Toda paradni in ključni je vendarle tv in tam dela uredništvo nepopustljive napake. Gotovo so te povezane z manjšim kadrom in vsesplošnim že omenjenim šparanjem. Okej. Ampak to ne more pojasniti ali ublažiti kislega dejstva, da gledalci opozarjajo v komentarjih na MMC, kako gledajo Vasilija Žbogarja na HTV, večerne vrhunce najbolj zanimivega dogajanja pa na ORF. In še in še in še. Nekaj torej nacionalka dela narobe, če v času posnetkov njeni gledalci iščejo bolj zanimive vsebine drugje. Že res, da se vseh gledalcev nikoli ne da zadovoljiti, kar poudari še vsak urednik športnega programa na Kolodvorski, kar samo kaže nato, da je teh, ki jih ne uspejo zadovoljiti, vedno (pre)več.

    Bistvo iger, presežke, vrhunce, zanimivosti bi moral opraviti in približati gledalcem studijski del. Že popoldanski, kjer tega dobimo še največ, in še zlasti večerni. Miha Mišič se je izoblikoval v privlačnega, doživetega in samozavestnega voditelja, ki je tukaj zaradi športa, ampak je dovolj sproščen, ne da bi ob tem bil že kičast in turbo komercialen. Podobno velja za Tomaža Hudomalja, ki se je vendarle v zadnjih letih – vsaj za moj okus -bolje dokazal kot komentator (smučanje in celo nogomet). Pa tudi če bi bila oba popolna in Walterja Lipmana, ne bi pomagalo. Koncept je povsem zgrešen, da se najbolj splača še vedno pri vsem gledati tako ali tako obvezna večerna športna poročila po Dnevniku in Slovenski kroniki, kjer dobimo točno vse tisto, česar ne vidimo v studiu, namenjenem olimpijskim igram. Zgodbo Michaela Phelpsa skozi njegovo plavanje in ne skozi rdeče pike na njegovem hrbtu. To. Vidimo neke zanimivosti športnikov, za katere komajda vemo, v kateri disciplini so nastopali in kaj so dosegli. To so elementi, ki niso vredni nacionalke. To ni njeno poslanstvo. Rdeče pike Pheplsa niso. Pika.

    IMG_9997

    Kaj pa dobimo mi? Če smo nekako še razumeli, da je Kanal A želel z opico napovedovalko približati nogometno ligo prvakov mamkam, ki tega pač ne bi spremljali, ali mulariji, ki živi in umre z resničnostnimi šovi… Preden je nato ugotovil, da se niti to ne splača, ker je liga prvakov večji produkt pa če bi nagci vodili studio… Okej. Komercialna televizija. Lahko počne, kar hoče. Njihov denar, njihova stvar. Pri nacionalki je pač drugače. Ni samo njihov denar, s katerim bi lahko delali, kar bi hoteli. Najprej, plaža pač ne sodi v studio nacionalke, kot tudi sir in vino in harmonika niso začasa evropskega fuzbalskega prvenstva v Franciji. Tudi kratke hlače Matica Osovnikarja… Poglejte na druge televizije. So tam v kratkih hlačah? Zleknjeni v stol? Ne.

    Športno uredništvo se je zelo »porazvedrilo«. Raje stavi na sceno, na mivko, na sirčke in na tako kostumografijo, ki v primeru Matica Osovnikarja ne meji samo na plažo, temveč že na jebivetrstvo in pomanjkanje spoštovanja do inštituta iger in RTV. Predvidevam, da seveda ni bila Osovnikarjeva ideja, da bo sodeloval v takšnem studiu na takšen način. Prepustil se je nekim tipom in tipicam, ki take ideje pač uspejo prodati.

    Kdo ve, kdo je prišel na tak koncept, ki potisne šport, vsebino in vse, zaradi česar sploh gledamo zadevo, nekam daleč v ozadje. Po tem si iger pač ne zapomniš. To ni bistvo ne športa ne televizije. Samo da se smejimo, da lepo zgleda in da ni zahtevno? Adijo pamet. Matic Osovnikar je bil seveda dober atlet, bronast ne evropskem prvenstvu v teku na 100 metrov, ki mu sicer nikoli ni uspelo teči pod desetimi sekundami. Torej bi »moral« zdaj nadoknaditi z javnim nastopanjem. V tem je bil kot športnik zelo dober, ni imel ravno turboego karizme, značilne za šprinterje, imel pa je bel nasmeh in dobro, privlačno zgodbo najhitrejšega zobošiltarja. Zdaj bi pa moralo biti obratno, njegova glavna kvaliteta strokovnega ali kakršnegakoli sodelavca bi morala biti prva stvar, ki bi jo prepoznali. Pa je ne. To je bistvo športnikov-voditeljev. To. Da znajo govoriti, ampak ne da so vedno potisnjeni v vlogo športnikov, ki baje itak ne znajo ničesar povedati – razen to, kakšni so njihovi občutki.

    Osovnikar je vidno nepripravljen na olimpijske igre. Da ne bo pomote, športov je toliko, pravil ravno tako, imen nešteto in ni lahko. Vsak od nas bi zmrznil. Ampak Osovnikarja niso pripeljali iz kavča ali ulice v studio, niti tega ne počne zastonj. Zato ne prepriča, ne da mi občutka, da zna našteti pet naših rokometašev, prijem juko ali koliko sekund se pribije za dotik protitočnih vratic. To bi pač moral vedeti, če se je nacionalka odločila zanj. Itak pa o tem ne govori. Nekaj navrže, domala koketira, da potem beremo neokusne komentarje, ki niso prišli sami od sebe, temveč je zanje poskrbel koncept. Če vidimo nasmejanega tipa na plaži, kako vsak večer debatira z nasmejano lepo žensko… To je pač premisa. To je osnovna scena.

    Osovnikar ima sicer obratno težavo kot Branko Zupan pri fuzbalu, ki dobro govori, a to slabo pove. Naš atlet pa se samo reži, sedi zleknjen v stol, kot da čaka, da mu bo nekdo prinesel pivo ali limonado. Kar je potem vrglo iz koncepta še Sanjo Modrić.

    IMG_9994

    Če koga, mi je žal Modrićeve. V košarki je z Jako Daneuom že na domačem Eurobasketu harala in postavila nove standarde. Njeno vodenje večernih športnih poročil je vselej na nivoju, višjem od nekaterih njenih sodelavcev. Ja, pomaga, če imaš lep stas, nasmeh in obilo dobre volje, ampak to je le dodatek. Šteje prvo in to je predvsem vsebina, s čimer je Modrićeva nadgradila denimo Saša Jerkovića, ki je dotlej predstavljal pojem studijskega športnega voditelja (ki svoje delo zelo dobro, skrbno in z leti vse bolj vehementno opravlja, da ne bo pomote).

    Zdaj pa je v posuto mivko Modrićeva reducirana na – se opravičujem za seksistično opazko že kar vnaprej – svetlolaso bimbo, ki se tam smeji, nekaj govori, Osovnikar ji dobaciva nazaj in to je to. Opomba, poudarek, prošnja: Modrićevi se vidi, da te vloge ne samo, da noče, temveč se z njo komajda spoprijema. Ona to ni. Nepošteno je. Nepravično. Neprofesionalno. Zgrešeno. Dobro novinarko in voditeljico zreducirati na… To. To je približno tako, kot če bi nekdo Manici Janežič Ambrožič rekel, naj na koncu Dnevnika, tako, za mimogrede, še pove, kako se sama loti peke štrudla. Ali Rosviti Pesek, da bi kakšno zažvrgolela, po možnosti s svojim partnerjem. Slovenija od kod lepote tvoje ob kakšni oddaji ob kakšnem državnem prazniku, recimo. Narobe. To je tako narobe, da sem vsaj malo srečen, ker sem odraščal v devetdesetih, ko sem še izvedel več o športih, športnikih, svetu. Morda Andreja Stareta zanaša in ima svoje težave, že, ampak sem izvedel o svetu, o daljnih državah, navadah, dosežkih, zgodovini skozi njegove prenose. In tudi nekoč skozi studijske dele. O športu in ljudeh.

    Zdaj ne moremo izvedeti ničesar. Zdaj gledamo. Samo zijamo. Poslušanje je v drugem planu. No… Dokler ni v studio včeraj (sreda) prišla Lucija Polavder. Izšolala je celotno uredništvo, kako se nastopa v javnosti. Ne samo kot dobitnica olimpijske kolajne, kar je v globoko v stol prizemljilo zlasti Osovnikarja, ki je ostal kar besed in je komaj kakšno izustil (v tem oziru bi bil Primož Kozmus nemara boljši gost ali pa vsaj Mitja Petkovšek, ki govori kot navit in to dobro). Polavderjeva je poosebljala olimpijski duh, nam približala občutke judoistke, ki se je borila in verjela in delala z Marjanom Fabjanom. Skratka, povedala in prinesla nam je nekaj več. Nekaj, kar dela in kar si zapomnimo. Vrhunsko!

    IMG_9995

    Ampak bil je le kratek preblisk, kakršni so tudi vsi strokovni sokomentatorji, ki tako obogatijo prenose juda, plavanja, kolesarstva (zato je morebiti doslej manjkal zlasti strokovni sokomentator pri kajaku in kanuju). Seveda so prispevki, kakršno je komentiranje naših (nekdanjih) olimpijcev, dobrodošli. Toda če se je nacionalka že odločila, da bo poslala bivše športnike v komentirnico, bi jim dala celotni posnetek, ne pa nek kolaž, ki ga ne more nihče pri zdravi pameti niti solidno odkomentirati. Spet na pol, na silo, nekaj, kjer šteje samo oblika, za vsebino pa je vsem gladko vseeno. Še dobro, da na dajmo-nekaj-na-hitro-posnet finto ni padel Marcos Tavares, ki je s karizmo pokazal, kako se presežno prilagoditi mediju.

    Razumemo, da so olimpijske igre velik zalogaj, toda ne more se TV Slovenija v eni minuti hvaliti z dolgoletnimi izkušnjami, ko jih nato preseneti jadranje in mora ljudstvo iskati alternative, da bi videlo svojega športnika, ki se povrhu bori še očitno za visoke uvrstitve. In enako velja za večerne preglede, ki jih zmorejo denimo na ORF. Enako velja za MMC, ki se nikakor ne znajde niti pri kopiranju preverjenih modelov, da gredo posebne zgodbe, presežki in ikone mimo njih vsaj za en dan in beremo prevode dan, dva kasneje.

    Zato nas ni malo takih, ki imamo prižgan radio. Isti javni zavod, le čez cesto so. Ne razumem, zakaj Televizija Slovenija in MMC ne stopita samo čez cesto, na Tavčarjevo, pokukati, kako vse to uspeva Valu 202, ki ima ne samo boljši osnovni koncept in bolj predane, predvsem pa manj če-vam-ne-paše-pa-preklopite kadre, temveč nasploh boljše vzdušje, klimo, pristop. Poslušati Val 202 je balzam za ušesa, takšen balzam, da skorajda vidiš Rio in dogodke. Naj bo to sicer za moj okus preveč pocukran pristop Aleša Smrekarja, osebne zgodbe Anje Hlača Ferjančič ali preverjenih reporterjev Francija Pavšerja, Boštjana Reberšaka in Dareta Ruparja in ekipe. Val 202 je hitrejši od Televizije Slovenija, kar je seveda ena krat ena. Toda hitrejši je s Soundcloud posnetki tudi od MMC-ja, kar je še posebej kočljivo za eno hišo, ki ji pravimo RTV Slovenija. Enako velja za tvite, ki so na Valu 202 svetolobna leta pred televizijci in celo MMC.

    IMG_0006

    Ne verjamem, da bo nacionalka odstopila od zastavljenega koncepta, čeprav se vidi v programu in studijskem delu, da berejo komentarje in se jih zavedajo, kar je počasi korak naprej, saj vidijo, da morda anonimni komentatorji pretiravajo in sikajo in so preveč ostri, vendar to počnejo z razlogom, zakaj si želijo več in bolje. Miha Žibrat mi je v intervjuju rekel, da tovrstnih komentarjev ne upošteva, raje vidi, da sta tu ime in priimek. Se strinjam, ne verjamem pa, da bodo tovrstni komentarji upoštevani ali da bodo imeli efekt. Ni vse slabo, še zdaleč ne, prispevek o konjih, intervju s Tino Trstenjak ali Petrom Kauzerjem… Bodo postali del slovenske (tv/športne) zgodovine, ker so narejeni v nulo in si zaslužijo čestitke.

    Si pa čisti šus, hakl, enko zasluži osnovni koncept in studijski del, kjer so si očitno zaželeli pogovor manekenke in dalmatinskega galeba. Škoda, saj bi v bolj vsebinski, manj mivkasti varianti Sanja Modrić in Matic Osovnikar gotovo blestela. Bi. Zato se lahko zaman sprašujemo, zakaj je celo pri olimpijskih igrah, kjer težko stvar zajebeš, še posebej ob uspehih, kakršne ima Slovenija, nacionalka padla še pod nivo komercialne televizije. Nepotrebno, saj se olimpijske igre gleda zaradi športnikov. Delati šov, plažo in cirkus… Tega ne potrebujeta ne TV Slovenija ne olimpijski duh.

  • Bolje samski kot nikoli

    Bolje samski kot nikoli

    Stari ludi smo samo zijali. In čakali. In še malo čakali. Hvala bogu za slušalke. Če ne bi bil ravno Mitja Okorn, bi lagano spakiral domov. Ko te jebe, dragi Cineplexx. Že itak me vedno zaščemi, kadarkoli se spravim v kino, kar je v povprečju do dvakrat na leto, od tega potem vsaj dvakrat ne grem. Nazadnje sem bil v kinu, ko sem se vrgel v Star Wars svet. In mi niti ni bilo tako žal.

    Zdaj pa… Deževna nedelja, ki je sredino junija premaknila na konec oktobra, tisti čas v letu, ko ga samski, ne vem zakaj, najbolj nadrajsamo. Ampak dobro. Kakorkoli. Ker je to ravno Mitja Okorn in ker sem sploh bil začuden, da je Planet samskih [Planeta Singli] sploh še na sporedu… Sem… Ne ravno potrpel. Trpel sem. Pa sem doma še imel kurzor miške na »Nakup vstopnice«. Lepo bi jo nabavil s kreditno kartico, ki jo imam itak samo zaradi letalskih vozovnic, pa itak nikamor ne letim, pokazal QR kodo onemu zdolgočaseno sitnemu modelu, ki raje kaže gor na utripajoče številke dvoran, ta kruti orwellowski način ogleda kina. Čakati moraš, da te spustijo noter oni. Zakaj? Logično. Itak. Vsakič znova vem, da me hočejo napizditi, da bi kupil nacho čipse in vprašal še, če imajo pico, čevape, kalamare in ostale pizdarije. Zato je šlo kino, dragi multipleksi, v kurac. Zato vam obisk pada.

    Ravno zato, ker sem v kino recimo temu zamudil. No, bili so še predfilmi, vrata odprta. Ampak počutil sem se neprijetno. Ne ker bi bil neki pedantni zategnjeni šilček, ampak ker sem bil pač tako vzgojen. Da je kino nekaj med gledališčem in fuzbal stadionom? Ne. Niti ne. Kino je pač kino…

    maxresdefault

    No, o tem sem razmišljal, ko sem čakal v vrsti. Oni. Cik-cak, ko moraš mimo trakov. Kot na letališču ali v gardalandu. Nič narobe, pač… Malo gužve. Nič zato. Ampak potem sem videl, že vnaprej, da so na čelu vrste sami froci. Pa dobro, sem si rekel, nič hudega. Naj naročijo, da se naučijo osnovnih fint in tega. Ampak kaka kurac zrelostna izkušnja naj bi to bila? Stari so tamalim dali kartice, na katero nafehtajo keš in potem grejo vsaj malo na oddih, pustijo frocovje, ki še niti v zadnji triadi osnovne šole ni, da gredo sami v nakup. Krasno. Ko froci vidijo, kaj vse lahko nabavijo, pri čemer je nakup same vstopnice, goli razlog, zaradi katerega so sploh tam, se jim itak skeglja. Zmaga marketinga. V nulo. Froci so na trdi drugi. Slušiji, gigakokice, nachočips… Ni čudno, da se je začela delati gigavrsta, ko so froci v družbi po štiri, kjer je motiv »nea upaš probat totega slušijaaaaa«, nabavljali živež za konec sveta, jebo vas Independence Day 2. Starejši smo stali, pri čemer sem bil jaz še med mlajšimi. Valda nihče ni upal ničesar reči. Frocovje pač mora biti samostojno in permisivno vzgojeno. Zato se je začelo vse zamikati. Številka 8 za našo kinodvorano je začela utripati šele po 18. uri, ko bi se film itak moral že začeti. Kako mi gre to na kurac. Ne, ne. Kako sem šel sam sebi na ološ. Jezus kristus, bog pomagaj, prmejdun.

    V tistem trenutku, ko sem skušal poslušati podcast, pa so mi še Tomić, Nachbar in Conde dojadili, ker jih itak nisem mogel zbrano poslušati, ker je vse šumelo od tistih slušijev… Frdamana Dory, ziher so to šli gledat. Pa dobro… Skušal sem se zbrati, pomiriti, sestaviti. Kaj če bi to bil moj otrok? Okej. Ne odpiraj te teme. Ampak dobro, saj je hipotetično, teslo… Okej… Če bi bil… Bi…Bi… Ma kurac bi. Saj punce nimaš. Planet samskih greš gledati sam. Romantično komedijo, za katero sem si po vseh recenzijah, ki so vse po vrsti vnovič hvalile Mitjo Okorna [več kot upravičeno], zabičal, da če jo grem zijat v kino, se ne bom cmeril, hihital ali metal na čustvene zobe.

    In tako sem tam stal. Čakali smo. Bilo je kar nekaj starejših parov, za katere se ne spodobi ugibati, ali so že v penziji ali še ne, ampak vsem je na facah pisalo, kako težko skrivajo tisto, kar se nam je vsem po glavi podilo. Da je šlo kino v kurac, z njo pa naše največje bogastvo, naši otroci. Ko vidiš, kako je deca vesela, ko cuza tisti cuker, s katerim bi Amerika rada nazaj izvozila sladkorno in pobrala dobiček, si nekako… Ma kaj pa vem. Jaz sem bil nekako vesel, da sem samski. Da še to ni moj problem. Kar problema seveda ne bo rešilo. Če sem jaz v evolucijski enačbi A in je otrok C, mi itak manjka B. Te teme pa raje ne bi odpiral.

    Počutil sem se nekako tesnobno v tisti vrsti. Najprej sem seveda skušal najti milijon argumentov, da so itak krivi prepočasni in leni uslužbenci… Pa jim je ob vseh naročilih otrok tako tekel švic dol do riti, da… Se mi je skoraj milo storilo.

    In tako sem končno prišel na vrsto tudi jaz.

    »Zdravo!«

    »Em… Rezerviral sem, saj ne vem, zakaj, karto za Planet samskih ob šestih. Vrsta 7, sedež 12.«

    »Aha… Ok. Izvoliš še srečko.«

    »Kako srečko?«

    »Ja našo, morda kaj zadeneš.«

    »Močno dvomim, pa tudi nimate tistega, kar bi jaz rad trofil.«

    »Kaj pa?«

    »Ni pomembno…« sem naredil žgoljavi ksiht.

    »Okej. Izvoliš. Šest evrov petdeset.«

    Ker sem tako vljudna drolja, sem seveda nabacil drobiž. Točno. Ampak držal in mencal sem s tisto srečko, da sem dva evra pobasal v svojo roko.

    »Em… To bi pa jaz mela…?«

    »Kaj?« sem jo pogledal. Bil sem ziher, da bi imela mene.

    »Em… Denar…«

    »Aja…« sem razočarano dahnil in se odpravil proti kinu.

    8d223ed2045a2219cfe02f992dc6.1000

    Ko sem rezerviral vstopnico, sta bila zasedena le dva zica, tista na sredini dvorane, ki sta, mislim da, zasedena po defaultu. Zdaj je bila pa dvorana kar lepo popolnjena, no, lepo popolnjena… Glede nato, da film igra od aprila, sem bil ziher, da bomo v kinu jaz in vse moje bivše punce s svojimi iber tipi, kar še vedno pomeni, da ne bi bilo ama nobene gužve. Tako pa… Sem bil pri svojih tridesetih najbrž celo najmlajši v kinu. Kar je… Ko enkrat skužiš, da gledaš sebe na platnu, rahlo okorno. Torej… Starejše pare zanima, kako in zakaj smo mladi singl? Uf. Dobro, saj v filmu je tudi mama glavne junakinje, ampak v njej se seveda starejši niso prepoznali, ker so se nam, našim telefonom, našim aplikacijam, našim fejsbukom pač prevež krohotali in valjali in kikotali.

    Pa dobro. Moral bi sedeti poleg enega para, seveda poleg deda, kar je… Ne hvala. Je bilo čisto preveč zicov. Najraje bi vedno itak sedel čisto na robu, pa potem folk itak zamuja, ker kokice, ker froci, ker slušiji, in si se duplo zajebal. Tako da… Sem se pač zicnil malo stran. Rad imam ta svoj mir. Saj vem… kaj… Boste… Pomislili… Tip ima resno obsesivno kompulzivno motnjo. Pa… Niti ne. Pač… Ko enkrat najdem svoj zic, se predam in sprostim in to.

    Razen če, kot v tem primeru, pred mano ne sede mama s premajhnim otrokom za tak film. Punčka je bila stara, kaj pa vem, mogoče devet let. Znala je čitat podnapise boljše kot poljsko, predvidevam. In tamala je kakšnih osem minut še gledala film, potem pa je stvar postala kmalu dolgočasna in ker so Okornu dopustili 132 minut filma, je tamala proti koncu že skakala po zicu, sedla na rob zaprtega zica in raztegnila roke kot Jezus na križu ter mlahedrala z lasmi. Sedem sem skoraj direkt za njo. In spet. Strah me je bilo reči karkoli. Čisto res. Ker pač… Starši znajo biti resno kolerični dandanes, kino je bil za to mamo očitno oddih, tako da sem spet bil uvidevna drolja in sem najprej počakal.

    »Alo…« je rekla mama.

    Punčka ni rekla nič, sedla je kao nazaj dol. Za kakih pol sekunde. Potem pa znova. Skok, hop, cup, tip, tap, top. Hvala lepa. Presedel sem se, tiho kolikor je šlo vrsto nazaj in skoraj povsem na rob. Aaaa. Pa sem končno zadihal.

    Ko si tako na robu in ko padeš v tak film, kjer je scenarij tako sijajno popeglan, naštudiran in natupiran, si… Cukrast. Si sam kot jebeni sluši. Itak da so mi stopile solze v oči nekje proti koncu. Če pa je glavna igralka tako jebeno ujeta v svoji lepoti izgubljeno-najdenega. Okorn pa itak briljira kot najboljše rock solaže. Ja, saj glavna solaža mora biti iber top. Ampak šele res dobra ritem kitara jo lahko povzdigne do klasike. In tako njemu ratuje, da pod glavno zgodbo zapakira mojstrske podzgodbe. Ja, glavno zgodbo bi kdo med nami še napisal in posnel. Toda toliko likov, tako povezanih, jebeni omnibus?

    Z glavno junakinjo Anjo nisem sočustvoval ali karkoli, bi se pa iber žvalil z njo, ker je tako nepopisno lepa, da bi šel s peciklom magari v Gdansk. Glavni junak Tomek mi je morda malo bližje, ker bi seveda tudi jaz moral enkrat imeti tv oddajo, čeprav bi kvečjemu lahko nastopil kot lutka. Ni pomembno. Kar me je zabrisalo v film, je ta občutek, da je Okornu ratalo. Pismo, še sredi junija je kinodvorana lepo zapolnjena, folk je bil pripravljen stati v vrsti in čakati, da frocovje faše diabetes, film je v faking poljščini in ne nazadnje se dela norca iz nas samih, čeprav mene ni šans, da spravite na dejte prek interneta in to. Pa dobro… Ne bom zdaj tu flodral recenzije, ker pač ne, ampak že ko sem gledal Tu pa tam v Koloseju in so kokice letele po celi dvorani in smo vsi ploskali, ko je Okorn z animacijo lepo prečrtal filmski center in jim tako lepo rekel, naj se lepo jebejo, sem videl, da me nagovarja nekdo, ki se ni predal, porinil glave v pečico ali šel nabavljat šmarnico za pol evra na hektoliter.

    Okorn tega filma pri nas ne bi mogel nikoli posneti. Že zaradi predragih scenaristov in predvsem predobrih, ki jih pri nas s svetlimi izjemami ni. Lahko bi mu dali keson, šajtrgo in bager denarja, pa ne bi dobil takšnih igralcev, ker jih pri nas praktično ne delamo. Igralci pri nas stežka igrajo nas, neke vrste e-realizem, ker ne živijo »našega« življenja. Pa saj vem, pavšalno vsepovprek je zdrisasto šalabajzerstvo, ampak ni šans, da bi to lahko posneli pri nas. Že zato, ker vse od Poletja v školjki in Sreče na vrvici nismo imeli top mladih junakinj v naših filmih, ker bi pri nas 16-letno hčerko itak igrala 28-letna igralka. In tako naprej.

    Ampak kar je zmaga filma… Je to, da je predolg. Ampak je to fajn. Prav to. Da bi še malo. Da veš, da bo na koncu srečen konec, jasno, vmes te sicer Okorn lepo napizdi, ker misliš, da veš, da te bo napizdil, pa napizdiš samega sebe, ko ugibaš, da bo Anjo itak na koncu ruknil oni učitelj športne ali pa, še bolje, ravnatelj, ki z Anjo sicer nima nič… Vedel si, da bo konec srečen, ampak konec romantičnih komedij ni več… Mamljiv. Pa naj bo še tako pocukrano ironičen s princem na belem konju. Mitja Okorn ne nuca več šiltkape na glavi, pa nam še vedno na svoj ikoničen način zasuče stereotipe in pokaže, da bi se z belim konjem ne samo zajebali, ampak da v tej štoriji itak nikoli ni bil bistvo princ temveč beli konj in prav ta te lahko potem zajaha.

    Na koncu sem kar ornk skrival solze, si brisal topla lica. Nisem se cmeril ali cmizdakal, ker, kaj pa vem, nimam punce že dve leti in ker sem počasi začel razmišljati, da bi bilo spet fajn, če bi šli na kaki dejt. Pa da magari reče ne. Samo naj malo počaka, da rata neka štorija. Ker to je bistvo, ne? Da se družimo, da poskusimo, da se zajebemo. Ker samo tako lahko ratujejo neke zgodbe, spomini in ne nazadnje tisti trenutki, ko nam življenje skrene v neko drugo smer, na katero prej ne bi niti pomislili.

    Predvsem pa sem novodobno, torej mamljivo in ponosno favš Okornu, ker mu rata nekaj, česar Slovenci načeloma nismo zmožni. Smejati se samim sebi, pa ne glede nato, ali smo čefurji, Prekmurci, Štajerci, brezposelni, vodovodarji ali karkoli devetega, v kar bi nas predalčkalo. Pa ja, saj so liki v njegovem filmu precej plastično stereotipni, vendar to ne pomeni, da niso večplastni. Ne samo, da imajo lok, temveč imajo tisti filing, da se lahko vsakemu od nas kaj zgodi in da zgodba Anje ni prav nič boljša od zgodbe njene top kolegice. Zgodbe niso večje ali manjše. Eh. Najmanjši v celi zgodbi je itak največji, torej Tomek, ki bi mu resni psihoterapevti šli z geotrikotnikom meriti tamalega in mu povedali, da ima hude mommy išjus.

    Najboljše pa je, da mu je za dve uri uspelo, da sem v kinu tako užival, da bi še šel. Pa ne samo njegovega filma. Šel bi v kino. Sam, itak. Ker če ne morem sam, kaj bom te hodil potem v paru. Morda bom naslednjič kupil magari karto vnaprej in pokazal qr kodo… Ampak ne gre zato. Planet samskih mi je dal tisti prepotreben pogum, ki te natera, da greš in se magari resno zajebeš. Ampak če nič drugega… Dve uri sem gledal lepe ljudi na platnu, z lepim scenarijem, lepo zgodbo in se ob tem imel lepo. Preprosto, ampak vseeno tako, da sem se vmes kar nekajkrat zamislil in preizprašal in te zen jajce. Nisem nič pametnega nagruntal, ker je itak bila največja akcija, do katere me je film spravil, ta, da sem si šel po kebab in da sem si doma ob ogledu fuzbala naredil kokice. No, zase in za fotra.

    Dejti pa bodo že še prišli, ne Mitja?

    P.S.: Zjutraj sem odprl tisto srečko. Ni je bilo treba počohat, ker so me takoj pogledale gigantske črke z napisom VEČ SREČE PRIHODNJIČ. Itak. Komaj čakam!

    FullSizeRender 2

  • Čof!

    Nak, Vinko ni manjkal. Ko ga šljivi. Pa je lahko še takšna mariborska zvezda te dni. In naj je to bil ravno pravšnji njegov, želvast svet, kamor bi… Resno zaplaval. Ono, v nulo, čof čof čof. Toda Vinko, želva hlastavka, ne bi mogel ujeti, pohlastati vsega, kar je zmogel v ponedeljek na svoji zaključni prodkciji Center plesa. O, ne. Vinko bi splezal, kot jaz, na suho. In se samo predano čudil.

    Med najboljšimi življenjskimi metodami, ko se vidi, kdo in kaj si, je najbrž ravno tista z vodo. Češ, zalučali te bomo v vodo in preverili, ali boš splaval. Ali pa pač ne. Izkustvena metoda. Eksperiment. Dela, že leta, preverjeno. Ampak pozor. Seveda ne za vse in v vseh primerih enako, saj vsi pač nimamo enakih predispozicij. Nismo psi, ki naj bi po defaultu vsi znali plavat. Okej, itak naj bi, saj vidite, kam pes taco moli, ta metafora bolj veljala za petje, ono, vsak zna pet’, walda tudi oni, ki ne znajo. Pri plesu pa je… Mah, kaj bom pameten. Kaj se pa meni sanja, okorno sem sukal sosošolko Dašo na plesnih vajah in maturantskem plesu, naučil sem se na srednješolskih čagah tistih par fint, ki si jih ponucal, ko si plesal v neki kleti z neko punco in zganjal cirkus, ki je imel več veze z iskanjem orientacije (in šanka) kot pa z neko dodelano koreografijo.

    Zato… Je to v ponedeljek bila izkustvena metoda. Sam sebe sem vrgel v vodo, ko sem šel v ponedeljek drugič na produkcijo Centra plesa. Prvič sem bil pozimi na tisti božično-novoletni produkciji v unionski dvorani, kamor me je bil povabil Rene. In bil sem… Paf. Okej, saj sem hodil seko gledat še v gimnaziji, ko je plesala za Plesno izbo. Tisto ni bil hec. Tisto je bil resen štof od plesa, tako resen, da sem prvič slišal za, kaj pa vem, jazz balet. Ampak okej, tega je že sto let nazaj. Pozimi sem bil šokiran, da je ena taka, poldrugo uro trajajoča produkcija, kjer nastopajo malčki od treh let pa vse tja do zrelih plesalcev, mentorjev, koreografov, no, da je ena taka produkcija tako celovita, zapakirana, dinamična, tekoča… Tako fejst.

    FullSizeRender (6)

    Toda svoje doživetje sem vzel z rezervo, ker sem pač zadnje čase bolj hitro navdušene sorte. Bojda. Prvič je pač prvič, ne? In zato sem se odločil, da grem še drugič. Niti malo nisem cincal, čeprav sem tako izpustil prvo tekmo Eura 2016 v živo. Ma, naj se prepucavajo Irci in Švedi. Pa saj, kdorkoli bi se, razen naših, ki pa jih itak ni poleg… Bi šel. In sem šel.

    Zdaj… Ko greš na tovrstne produkcije sam, nobene veze s plesalci, kao novinar… Je rahlo bizarna situacija, saj so tam itak ateji, mame, dedki, babice, bratje, sestre, pogojno fantje [in punce, čeprav je bilo zrelih plesalcev skorajda nič], mogoče kakšna res dobra prijateljica… To pa je to. Povozilo me je, ko sem videl, da bo zaključna produkcija v SNG Maribor. Ne vem, ali je bila že kdaj prav, kot rečeno, to je nov svet zame. Čisto nov. Tako na veliko? Velika dvorana? Uf. In ko sem dvignil karto, me je skoraj kap, saj sem fasal prvo vrsto v parterju, zic dvanajst. Lepo sem pogledal rahlo zmedeno hosteso gori na balkonu, ki je bil, hvala bogu, odprt. Zakaj hvala bogu? Ker me nihče ni rabil prenašat. Mojih »bravo«, »kaj si nor«, »kak dobro« ali petje nekaterih songov, ki so pospremili posamezne točke.

    Gori na balkonu je, sploh ko je ta bolj ali manj prazen, totalni žur. Svoboda. Nekako lažje dihaš. Pač, gledališčne dvorane sem nekje vmes odčutil, tisto gledanje pred začetkom predstav… Ni zame. Ja, pod šlicom imam strgane kavbojke. In včeraj so se mi, čisto zares, strgale še bolj. Ker sem se začel tako premetavat na zicu. Ja. Premevat. Skoraj plesat. Pardon, plavat.

    Koncept tokratne produkcije je bil… Morje, oceani, kareta, hobotnica. Naslovljeno: Pustite nam ta svet! Jap, s klicajem. Kar je ornk naslov, skorajda krik, več kot očitno dvojno sporočilo, ki presega le ekološko rotenje. Center plesa se je od leta 2000 do 2007, ko je upal in grizel, boril ravno za ta svoj svet, svoj akvarij. In gre dalje, naprej, višje, močneje, gibčno. Zdaj že do SNG Maribor, velika dvorana. Ker je toliko plesalcev, da se je nabralo za točno dvajset točk v lično pripravljenem programu.

    FullSizeRender (7)

    Ko so ugasnile luči in se je prižgala animacija, veliko morje, koralni grebeni, vso tisto življenje, je zadonel gromki tekst: »Zaprite oči. Predstavljajte si, da živite v morju. Da ste morska žival, recimo velika morska želva. Plujete in obkroženi ste s tisoč rib. Potujete pod morsko gladino. Življenje zunaj je za vas neprijetno. Tam se premikate nerodno. Za vas je resnično prijeten samo ta svet, ki ga živimo tukaj. V tišini, miru in spokojnosti. V vodi.«

    In že na tej točki, še preden se je prva Vodni cikel sploh začela, vidiš, da je Center plesa vse tako presneto naštudiral. Profesionalni odnos, ki pa ni polikano institucionalen. Začutiš pristno energijo, ki že zdavnaj presega amatersko ali zgolj zanesenjaško organizacijsko energijo. Poštekaš, da to delajo ljudje, ki se trudijo, da bi od tega živeli, a tega ne jemljejo kot zategnjeno službo. Igra je. Darilo teles. Radoživost. Not si padel že v drugi točki, Beneath the Sea, ko so se na odru združile kar tri skupine malčkov. Bemtiš, če bi imel otroka, ki bi nastopal v tem slavju brbotanja, bi ne bil samo jako ponosen. Verjel bi. Da so otroci res naša prihodnost. Vem, kliše, ampak… Ker so koreografinje Ajda Pfifer, Katarina Barbara Kavčič in Amy Anne Kennedy tako preprosto združile igro, ples, nauk, druženje… Kot da bi gledal plešočo basen! Nihče se na odru ni porazgubil, vsi so vneto sledili, vsak svoji koreografinji in uvod je bil zatorej tako migetavo prikupen kot v filmu Finding Nemo. Pisano veselje, gibko življenje. In tooooliko otrok, fantkov, punčk, ki poštekajo vso stvar. Vau.

    Če si v prvi točki še nekako postal, pogledal, zaplaval mirno žabico, je nato šlo kot da bi te nekdo nabasal na torpedo in pognal iz (rumene) podmornice. Morski ježki (hip-hop), morske trave (street dance style) in koralni greben (modern/sodobna) so vsak po svoje pokazali, kako se lahko odrašča s plesom, koliko različnih zgodb zmore telo, kaj šele kombinacija teles. In kot da to ni bilo dovolj… So prišle Globokomorske pošasti. Breakdance. Bum! Šest pošasti, ki so razkazovale kaj je in kaj še vse bo. Za vsak korajžen zasuk, premet, preval je padel gromek aplavz. Zasluženo. Mater, koliko in kaj si vse upajo ti mulci in mulke. Vau. Na glavo! Čof!

    FullSizeRender (10)

    Biser produkcije je bila najbrž ravno njena dinamika. Zdaj hitro, zdaj počasi, zdaj burno, zdaj lebdeče. Kot morje. Zdaj mirno, zdaj valovito. Jazz balet štikl Atlantida se je res antično potopil skozi bež telesa, ki jih je mlahedravo premikal tok, ki je sijajno in usklajeno prinesel še potopljene kipe, prav staodavno se je zibljalo, kot se premika boja na površju ali alge na dnu morja. Takšen spokojen mir, ki pa v tišini toliko pove. Zgodba pa je šla dalje, ravno ko smo se dovolj potopili med zapuščene ostanke, so prišli Duhovi na potopljeni ladji, eden od presežkov produkcije. Ne samo zaradi fenomenalno zlasanih (lasulj) plesalcev, ampak zaradi poante, filmske izvedbe in dejanskega strahu, ki so ga s telesi v kosti nagnala zgodnjenajstniška telesa. Spet. Vau.

    In potem… Okej. Saj… Po svoje pričakuješ, da bo… To, kar misliš, da bo. Da se bo mali pubec zasukal. Na glavi. Naredil premet. Da… Bo. Kot v faking filmu. Ampak… Potem se zaveš. To je ja produkcija. To je ja Maribor. To ja ni film. In dras. Mali gre. In se… Zasuče na glavi. Ne rata mu v nulo… Ampak poskusi še enkrat. In še enkrat. In še v tretje. Ker ja. Vredu, pride drugi mulo. Pa se še on meče po odru, razmetava, na glavo, na štrbunk. Bumf! Tresk! Dva pubeca, tako samozavestna na tako prevelikem odru. Kakšen potencial! Kakšna vzgoja! Kakšen šus!

    Ampak ni časa, da bi kaj na veliko razmišljal. Tole je bilo tavhanje na dah. Tok nas je odnašal naprej, ni nas ravno premevatal, ne glede na premete teh dveh pubecov. Prišel je Sea the Truth, kjer smo videli po animaciji, ki je opozorila na ekološke probleme morja, ki ga tudi v sto-in-nekaj-kilometrov od morja oddaljenem Mariboru takoj slano zavohamo, tisto, o čemer ponavadi le slišimo. Zdaj smo pa videli in še zmočilo nas je. Vrtiljak, takšno koreografsko finto, da te je povezanost rok in človeški ringlšpil zamaknil. Pa ni časa. Dalje… Prišle so… Smeti. Kup šušljavih PVC vrečk, ki so letele po zraku, odru, šelestele, šumele, se oprijemale brhkih teles, jih utesnjevale, stiskale, utapljale. Sodobni raziskovalni ples koreografinje Maje Arzenšek je imel najbolj neposredno, proekološko in razpoznavno sporočilo. Top!

    FullSizeRender (9)

    Tako kot se v morju mešajo velike in male ribe, so se proti koncu spet primešali otroci, kar je doživetost samo še bolj navilo, da si čakal, kaj bo zdaj. In je bilo. Rumena podmornica, ki jo je nosila deca, zraven pa so otroka v sebi pokazali power modern kombinacijo odrasli v Plesu pod vodo. Ravno to, da so se otroci in odrasli pomešali med sabo, kaže, kako univerzalen in vselej enako dobrodušen je lahko ples, gibanje teles, že zgolj držanje za roke ali sedenje v krogu. Toda produkcija ni postala, ni si vzela premora. Morje se pač nikar ne ustavi, kit ne neha plavati, želva ne neha migati, hobotnica se ne skrije. Nak. Globočina nas je vrgla na samo dno, Marianski jarek, tja, kamor človek še sploh ni dobro pokukal, le malo posveti. Videli smo lahko, kaj je na dnu. Pretakanje zmedenega kontinuuma, mirna štafeta nore nemirnost. Globočina globočine.

    Nekako razumljivo je bilo, da smo Morske deklice (aerial yoga) videli le na videozaslonu, čeprav bi v živo to guncanje brkhe Ariel krat šest resnično pričaralo polisimfonijo Malih morskih deklic…

    … Pa nič zato. Kajti ko se je kot predzadnji gor na koreografijo Marka Urbaneka zazibal plankton… Ob klasični glasbeni spremljavi… Namenoma… Delam… Tri… Pike… Ker je bila tudi koreografija taka… Motna… Svobodna… Ampak hkrati urejena, nežna, krhka, krotka, povezana… Te je trofilo. Končno vidiš plankton, ki ga nisi nikakor poštekal pri urah biologije. Tam so nam razlagali, da plankton pač… Je. Biva. Miglja. In da je osnova, bit. To pa je bilo tudi vse. Zdaj smo pa lahko videli (balet intermediate/advanced) od blizu, vsak planktonček posebej… In ko je ob sklepni kadenci vsaki plesalki nepričakovano zasvetila lučka na telesu… Je bilo popolno.

    FullSizeRender (12)

    Hobotnica, preplet lovk, teles, nog, rok, trupov, je bil samo še nadgradnja, dokaz, kam vse lahko še pogleda kolektiv Tovarishia, kjer so mentorji razkazali svoje smelo videnje konfuznega morja. Le še priklon, topel aplavz, skupinska fotka.

    Pogledal sem na uro. Malo več kot poldrugo uro je trajal potop v prajuho telesne kreativnosti. Vrhunski akvarij. Ja, seveda se je vsak plesalec spomnil, da je kje zamudil, kje napak podstavil nogo, kje to, kje ono… Vendar iz tudi te produkcije Centra plesa je zavela ta neskončna želja po druženju teles, izražanju človeške biti in neumorni koreografiji sveta, bodisi nad ali pod gladino. Ni kaj, Centru plesa je uspelo (do)povedati, zakaj jim je nujno treba pustiti ta svet. Nujno. Ker so prinesli toliko sporočil, družabnosti, barv, odtenkov na čustveni paleti… Da se sploh za prihodnost mularije ni bati. Niti malo. Ti froci štekajo. O, ja. Koreografi pa tudi. Mojstrsko, celovito, dinamično zapakirana produkcija, ki te je vrgla v vodo in ti pustila plavati. Žabico, kravl, hrbtno, delfin, mešano… Ni pomembno. Nekje vmes je bil res občutek, kot da smo na morju. Ker se je imela otročad tako zelo fino. Mi ostali pa tudi. Tak’. Zdaj pa čofotat’ v življenje. Čof!

  • Tu. Smo. Mi. Doma.

    Luči so se polagoma ugašale. Čisto res. Ne nakladam. U-ga-ša-le. In jaz. Skoraj sam. 19:55. Četrtek, ko je odprto do osmih. Zunaj je škrebljal dež. Noter pa… Mi. Slovenci. Težko je opisati, da občutek. Ta šus. To klenost. Te mravljince. Si predstavljate? Da ste praktično sami v naši Narodni galeriji? V onem delu, kjer je najboljše, kar se je v Sloveniji namalalo v 19. in 20. stoletju? Ko vidite, kako gre Kofetarica spat, kako Sejalec seje v poltemi? Neverjetno. Res. Neverjetno. Da dobiš tisti iskreni občutek… Ko ti slike govorijo… Ko gledaš… Samega sebe. Nas.

    Nikoli ne bom pozabil napisa in krikov v Bratislavi na fuzbalu. Slovaki, ki smo jih takrat sredi njihove prestolnice namahali, so tako na veliko kričali… Tu. Sme. Mi. Doma. Favš sem jim bil. O, ja. Ker je tako donelo, tako ponosno, domoljubno, prikupno. Ravno v pravi meri. Ne izključujoče, nikogar se ni naganjalo. Prijetni Slovaki so nam samo dali vedeti, hej, tu smo pa mi doma.

    Velikokrat to nakracam. V kakšen tekst na tej strani, v kaki facebook post… Ampak nikoli me še ni tako frdamano poknilo to geslo, ta slogan, moto, klic… Kot… Minuli četrtek v Narodni galeriji. Saj vem… Obnovljena je, tisti sprednji del, narodni dom, če se ne motim. Tako da sta zdaj novi novi in novi stari del ali nekako tako. Vhod iz Cankarjeve je res vrhunski, čeprav tudi tisti iz Prešernove, ki sem ga uporabil jaz, ni švoh.

    13413127_10154299587793944_8500921666396582334_n

    Skratka, ko so januarja odprli prenovljeno galerijo, je bil to velik hit. O, ja. Pa saj, tudi impresionisti so bili iber šus, mega fantastična razstava, na kateri sem se nekje na sredini počutil kot v londonski National Gallery, amsterdamskem Rijksmuseumu ali madridskem Regina Sofia. Bil, bil, bil. In, ja, bil sem kar nekajkrat v Narodni galeriji. Muzeju, ki… Je več kot le muzej. Ko sem bil nekje na začetku faksa tam prvič, me je sezulo. Čeprav sem bil prvič v kaki večji galeriji v Londonu in sem tam spraševal fotra, če je tole res narisal Rembrandt, da se je stari prijemal za glavo, me je vse tisto prevzelo. Pač. Nekje si, slej ko prej, naletel na Kofetarico, na Sejalca, na Ivana Tavčarja, na Šubica na to na ono. V šolskem berilu Svet književnosti ali na semenih Semenarne. Ali pa dobro staro Kofetarico recimo v originalnem Skeletu, kjer ji manjkajo zobje, gleda zlovešče in je najbolj svetovna čarovnica sploh.

    Ampak ta del, 19. in 20. stoletje, je bil pred obnovo, vsaj ko sem jaz bil tam nazadnje, v srednjem delu in je bila recimo ena soba, kjer so bili Rdeči parazol, Sejalec, Pomlad, Križanke v jeseni… Okej, lahko da sem zdaj kaj brcnil v temo, ampak…Evo. Vendarle. Kofetarica je špegala izza enega od ovinkov, Zamorka je bila ravno prav frontalno uperjena vate, da te je Anton Ažbe prav direktno napenalil.

    Imel sem, ker sem pol zrinil še na Siddharto na dež, vsega uro in pol. Vem. Vsi umetnostni zgodovinarji, kustosi in oni, ki se jim voščenka Duga nikoli ni zlomila, se zdaj držijo za glavo. Jaz pa ne. Pač. Bolje ura in pol kot nič, ne? Zdaj… Dekle na informacijski točki je bila tako sladka, prikupna, iber prijazna, da bi kmalu raje pisal o pecanju, magari spodletelem kot o obisku stalne zbirke. Res. Kako krasna pupa, črtastega pulovra in toplih oči. Vau.

    Priznam, zaradi obnove in vsega sem se malo lovil. Najbrž, ker sem pričakoval, da bo vse tam, kjer je bilo. Kmalu sem nabasal na ono gospo, ki je očitno odgovorna, da prečekira, če imaš karto [hvala Narodni galeriji in Živi Rogelj za vstopnico!], kar je storila zelo nežno, nevpadljivo in dobrohotno. Ne vem, zakaj, ampak nisem upal vprašati direkt, kje so naši »greatest hits«, že zato, ker bi mi itak rekla, da je vse najboljše, kar imamo, in bržkone bi imela prav.

    FullSizeRender (2)

    Zato sem malo izgubljeno lutal, ta soba, ona soba, novi del, ki res diši po novem delu, tako da če imate radi sveže popleskani vonj, pojdite čimprej še v Narodno galerijo, predvidevam, da je na tisti strani nova stalna zbirka Zorana Mušiča, ki nam jo v Mariboru tako vneto oglašujejo, kot da bi postavili plakat »Hej, pridite ligo prvakov letos gledati v Ljubljano«, ampak, glej… Se zgodi, haha. Z Mušičem težje podjebavaš kot z Olimpijo, ne?

    Nato sem gledal napise, table, usmeritev… Vmes nabasal na oni kultni pogled Marka Pernharta, ki na hodnikih zdaj kaže svoj pogled iz Šmarne gore, ko Vič, Šiška in ostalo še sploh ni bilo del Ljubljane. Ne vem, zakaj, ampak tako zelo sem želel do malo mlajših umetnin, da sem zgrešil Matevža Langusa, ki je naslikal Primičevo Julijo s kuro in bratom, ki je, mimogrede, bila naslikana na moji vstopnici. Pač. Kar trgalo me je. Nemir. Vihar. Nevihta. Samo da bi čimprej našel… Nek mir.

    Veste, ko si tako sem-in-tja, facebook, twitter, fuzbal, koncerti, novinar, pisec, ono, ovo… Se je težko umiriti. Jaz sem potreboval kakih petnajst minut, da sem… Se predal. Priznam, imel sem glasbo v slušalkah, mislim da celo Siddharto, ampak bolj nežne ali pa bolj indie komade [forza Id!], pa bi dal muziko na off, izključil, ugonobil in prisluhnil slikam… Če ne bi, ko sem končno našel, kar sem iskal, tam dve študentki tako zagrizeno čebljali. Pa… Se ne bunim. Četrtek je zanje še posebej naporen dan. Dolg dan. Aja, kako sem našel… Nisem mogel verjeti, da je ta del zdaj na najbolj severni strani galerije, da moraš torej čez tisti nadhod, ki gleda, kako originalni Robbov vodnjak moli ven… In potem prideš tja.

    Najprej sem bil razočaran, ker sem pač bil vajen, da je impresionizem in to… Tam, kjer je bil prej. Ni več. Uf. Dihaj. Dihaj. Dihaj. In sem dihal. O, ja. Prišel k sebi. Ugasnil muziko. In slišal… Študentki. Ne vem, o čem sta se pomenkovali, ziher ne o tem, kateri Šubic je večji car. Sta imeli pa obe all starke, nezlikani majici in skuštrane lase. Taki. Pravi študentki. Pa saj… Po svoje hvala bogu, da sta bili tam. Sicer bi bil povsem sam. No, nekje se je smukala še varnostnica. Ne vem, zakaj, ampak zalotil sem se v razmišljanju… Kaj če bi lepo pljunil in eno sliko odnesel domov? Kot so eno od Munchovih slik Krik v Oslu. Prišli sredi dneva, z lojtro, v delovnih oblekah. Seos, mi smo prišli po sliko, gre na restavracijo, smo zmenjeni, a niso javili, pa bi morali, skratka… Hvala lepa.

    13394138_10154299587908944_1242030349387817057_n

    Pa ne, da bi karkoli odnesel. Joj ne. Preveč cenim te slike. Me je tako jebeno strah, da bi kihnil ali da bi mi spodrsnilo ali da bi se mi preprosto zmešalo in bi padel v sliko, s ksihtom naprej. Pač. Skrbelo me je za slike, to je vse. In ko sem videl ti pupi in potem še varnostnico in enega modela, ki je očitno želel prej domov, pa je padel v debato s študentkama… Sem bil pomirjen. Dobro je. Vredu je. Nihče ne bo odnesel Ivane Kobilce domov.

    Začel sem gledati slike. Ampak ono. Gledat, kot gledamo danes. Mimo, skozi, okrog slike. Ker nucamo. Težko je gledati leta 2016 nekaj, kar je staro skoraj dvesto let. In bi se težko pomiril, ko sem gledal Janeza in Jurija Šubica… Če ne bi.. Videl… Ivana Tavčarja. O. Moj. Bog. Dobri stari Ivan. Saj je bil narisan v učbenikih, ja ja, pa kaki portret na magistratu ziher kje sloni. To me je premaknilo. To me je prevzelo. To me je sezulo. Da sem sedel. Na tisto edino, majhno klop, ki je v bistvu malo višja pručka. Preden padem v opis slik… Naj povem, da v galeriji s klopmi res šparajo, povsem po nepotrebnem, saj so sobe zelo prostorne, težko kdo komu zastira pogled in klopi so res maloštevilne in še tiste, ki so, v najboljšem primeru stisnejo tri otroške riti.

    Ampak… Kakorkoli že… Zastrmel sem se. In zijal. V Ivana. Zdaj… Ivan Tavčar je bil v svojih književnih delih… No, George R. R. Martin ravno ne, ampak… Baje je pobil pet tisoč likov, plus minus. Tu pa… Pač, njegove fotke nimamo, vsaj ne v Galeriji, hehe, imamo pa ga takega… Kakršen je očitno bil za Jurija Šubica. Nežen? Ne vem, vsekakor pa zamišljen, skorajda nežen, pomirjen sam s seboj, nekako toplo-hladno. Sploh, ko zraven vidiš soprogo Franjo Tavčar. Prej bi potem pomislil, da bi srce – kot Meti v Cvetju v jeseni – počilo njemu, ne njej. Tavčar ni takšen hrust, vsaj ne v tej sliki.

    Toda ne glede na vse me je to spravilo v tisti najboljši možni občutek, ki ga lahko pokasiraš samo v galeriji. Kar naenkrat so slike gledale mene, ne jaz njih. In slik je… Uf. Malo morje. Ko sem se pomiril, sem ocenil, koliko je sob v tem delu galerije v obliki črke u. Hodil sem in hodil… In nabasal na Petkovška. Bam! Direkt v fris! Bum! Kakšne obraze, ksihte je risal Jožef Petkovšek. Mož, ki ima nabrežje in lokal ob Ljubljanici, poimenovan po njem, tam smo viseli večer za večerom, ne da bi se nam malo sanjalo, kakšni umetnini sta Doma in Beneška kuhinja. Vaaau! Kot da sedim tam za mizo. Tam. Tam. Tam. Niti klasiki slovenskega realizma te ne povlečejo tako za roko v stare čase…

    Screen Shot 2016-06-13 at 14.19.18
    Foto: Narodna galerija

    Pa moraš dalje. Seveda moraš. In greš, tavaš, skoraj blodiš. In prideš. V tisto sobo. The sobo. Takoj je tam desno Kofetarica. In ti je ono… Ne boš šel najprej tega zijat, nisi neki dripec, ki bo šel najprej tja. In odločitev je bila več kot krasna. Ker sem šele nato ugotovil, da Kofetarica ni taki šus, kot bi bil pričakoval. Ne. Iskal sem pravo točko pogleda v največji sobi, ki raztira pogled še v ostale sobe… Nisem je našel, ker je ne moreš najti. Niti nimaš miru. Ne zaradi študentk, ki sta čebljali z onim modelom. Ne. Šunder je. Tako klepetajo, gofljajo in lopetajo te slike. O, ja. Bratranec Ivan me je gledal. Ko te jebe, gledam te nazaj. Ne, vražjih rokic si ni izmislil Ronni James Dio, tisti metalski kazalec in mezinec. Nope. Janez Šubic, brate!

    Pa nimaš časa, da bi se ustavil, da bi postal, premislil. Nak. Odkril sem nova presežka stalne zbirke. Moj bog! Henrika Šantel in njeni dve nadumetnini: Deček z oranžami in Rdečelasa deklica. Kakšna zgodba, štorija, štof! Deklica sedi naveličano, deček ravno tako, vendar sta si tako jebeno različna. Pokjen sem bil. Čisto pokjen. A greš dalje. Vidiš, kako te Anton Ažbe, najbolj napredni med vsemi, mož, h kateremu se je v Monakovo [beri: München] šlo na šolanje, pa jih je vse našolal, scat peljal. Njegov avtoportret je prav drkanje v glavo, kakšno muzanje, skoraj parodija. Tisti čikec? Halo? Kaj je to? Rizla fest? Hahahaha. Prav na glas sem se režal, pa kako se ne bi, ko je pa njegova Zamorka tako resna, mogočna, slavna, skoraj kot Nefreteta. Da ne omenjam njegovo delo v haremu, ki ga najdeš sicer v naslednji sobi. Adeeejo pamet. Jim Morrison bi si ga roko vrgel ob tem. Kakšen presežek!

    Vendar ne. Ne. Ne. Ne. Najbolj me je oprala Ivana Kobilca. Najprej, njen avtoportret je vse, kar pet jurjev tolarjev ni bilo. Niti malo. O, ne. Nak. Ni šans. Nada. A-a. Ne vem, frisi njenih slik so… Tako različni, ampak po svoje malo mogoče, kaj pa vem, predvidljivi? Če je vse, kar poznaš, Kofetarica, potem… Morda Bosanska deklica, Mira Pintar, Dekle v naslonjaču, Gosja pastirica niti niso tako odstopanje, šok ali prevrat. Celo Poletje ali Parižanka s pismom… Saj so dih jemajoče slike, đizs, totalni fultrefer!

    Ampak… Ampak… Ampak… Za eno sliko sem pa šel, oprosti Saša Lendero, na kolena. Ja. Dejansko. Na. Kolena. Obklečal sem, obtičal, obnemel… Pred… Mico Čop, rojena Kessler, kar ti daje vedeti, idi na kolena, ampak to je to. Ne bo to tvoje. Kakšna… Se res opravičujem… Ampak… Kakšna pička. Adeeeeejo! Zrl sem. Se zaljubil. Hlastal sem, si oblizoval ustnice in bil cel mehak medo. Mehak, ja. Ne trd. Ne, to ni pornografija, čeprav je dobra stara Mica imela lip gloss preden so vedeli, kaj je lip gloss. Kakšne ustnice! Prve ustnice Narodne galerije! Prve ustnice države! Ne samo smejalo… Čutil sem, bil sem. O, ja. Še dobro, da nimam punce, ker če bi jo imel, bi ji rekel, nisi Mica Čop. Jebiga, nisi.

    Screen Shot 2016-06-13 at 14.51.14
    Mica Čop. Foto: Narodna galerija

    In tako vznesen sem končno stopil do Kofetarice. Tam je. Nagiba tisti kafe in je carica. Ja. Je. Ampak zraven so zdaj dali – najbrž je bil že prej – Dečka v mornarski obleki. Mali pubec, deček, dripec, gizdalin. Ubogi poba. Zraven Kofetarice se drži tako, kot bi se vsakdo držal zraven Kofetarice. Ampak je tako dober! Tako se ti zasmili, da bi… da bi… ne vem… Zdi se mi, da je njegova mama stala direkt za Kobilco in gledala, če bo mali razprl roke, dlani, komolce… Ampak ne. On sedi. Nemo. Milo. Nežno.

    In e! Kako ne bi bil povožen, vznesen, napolnjen že na tej točki? In to še preden sploh prideš do impresionistov. In naprej. Tam nekje sem pomislil, da bi pa mogoče le kaj pofotkal, ampak… Kaj če me bodo po prstih? In takrat prideta edina druga gosta med mojim obiskom. Punca lahkotna, svobodna, ded pa otovorjen z rorom, gigantsko bazuko od fotoaparata! Ha! Če lahko s tem fotka, lahko pa tudi jaz, ne? Ampak še bolj so me zamikale tiste QR kode ob očitno najbolj znanih in zgodbenih slikah. Zamaknjen sem si upal. Mira bi si želela, da bi. Moja Mira. In Župančičeva mira.

    Pa saj… Na tej točki sem bil malo pa tudi besen. Gledal sem, skoraj šlatal [beri: nisem, bog ne daj] kipe Ivana Zajca in Alojza Gangla in Franca Bernekerja, treh kiparjev, ko slovenstvo postane meso. Požar me je sesul v prakoščke. Zdenka Vidic in Mira Ban ter Ženska glava sta čisto tumač, Berneker je delal tako nežne kipe, da se ti milo stori. Ampak kipi so tako… Sredi sobane, da… Je bilo prej bolje, ko so bili posebej na parketu na južni strani galerije… Ampak tudi tako… Saj ne rečem, edino preveril sem, ali dobri stari Ivan Cankar v izvedbi Alojzija Repiča res škili, bulji, zija naravnost v Sternenov dekle z Rdečim parazolom. Kar bi bil problem. Kot mi je povedala QR koda, je to Sternenovo dekle, tako da… Bi imel razlog za ljubosumje in pol.

    Itak ne bi to čudilo. Te doriangrayovsko povozi že Ivan Vavpotič z dvojno lastno podobo. Kaki šmeker, kaki car, kaki blefer, skoraj kvartopirec, Freud, filmski superstar. Ubije te. Finta je ravno v tem. Zato tako dela stalna zbirka 19. in 20. stoletje. Ker so podobe tako prekleto pristne, doživete in skoraj naduvane. Ene bolj, no, druge precej manj, ampak vse dela. Nato se začne film kar naenkrat vse hitreje vrteti, slike so se mi nizale vse hitreje, skorajda že 24 sličic na sekundo, kakor gre v filmu… Še malo prej, sobo prej, sem bil v Škofji Loki, pa Brdu pri Lukovici, pa v Križankah… Tja so me, v sneg, v zimo, v pomlad, na polje, njivo, popeljali Matija Jama, Matej Sternen, Ivan Grohar in Rihard Jakopič. Kako dobra je tista QR koda! Najprej sem še kliknil in mi je dalo spletno stran, ampak potem ti oni model iz RTV dokumentarcev [oni drugi, ne Ivan Lotrič] prečita tekst, ti pa gledaš sliko in vpijaš in padaš noter in si polje in si sejalec in si zima. Neverjetno je, kako so Cezanne in oni slikali pomlad, lokvanje, drevorede… Pri nas pa tako frdamano dela dooolga bela zima. Večja reklama za sneg kot faking božič, dame in gospodje! In ko slišiš v slušalke, za đabe, prek qr kode, da je Sternen preslikaval prve akt fotke, ker je težko dobil modele, kako je Ivan Cankar hvalil Pomlad in to…

    13412866_10154299588023944_1335670193798424808_n

    Si tam. Si not. Ostane trenutek. To pišem štiri dni kasneje, pa se spomnim svojih občutenj. To. To mi daje Narodna galerija, kadarkoli jo obiščem. Menjavala se je svetloba, zunaj je škropilo, mudilo se je, hitro je šlo, ko so prišli Veno Pilon in njegova vrhunska vas Sv. Križ, Tone Kralj te z nevihto ubije, pripelje v grozote, a tudi naprednost 20. stoletja, Gojmir Anton Kos ima tako tihožitje, da se prav vidi, kaj je prinesel socializem, Stanetu Kregarju se odfuzla v Fantaziji na terasi, Dalmatinski konjički so najboljša kombinacija Picassa in Don Kihota, ki jo je lahko naredil samo Mušič, potem najbolj prikupen froc v celi zbirki dobra stara Lucija, prvorojenka Gabrijela Stupice… Vrteti se ti začne, vrtoglavica, Hitchock stil.

    Tam sem šele naletel na varnostnico. Ura je šla, tekla, šprintala. Bal sem se, da bom predolg, da bom tvegal preveč. A sem prav upal, da bom čim bolj sam s temi slikami. Da bom imel mir. Da bom… Slišal, kar bi radi, da bi videl. Hotel sem prijeti zvok, sliko, zgodovino.

    Sprehodil sem se torej še v kontra smer, nazaj, koder sem prišel. Luči so počasi ugašali. Študentki sta spakirali. Varnostnica se je preoblekla. Videl sem, kako bo noč padla na Mico Čop. Kako bo glavni junak Požarja imel še bolj odprta usta, še bolj kričal. Šlo mi je nekaj kakor na jok. Od sile. Od slovenstva. Od umetnosti. Od tega… Ko vidiš, v sobanah na črko u, v uri in pol, kako smo postajali narod, kako smo bili klasični, pa napredni, pa njivasti, pa nravni, pa socialistični, pa kritični, pa nežni, pa čuteči…

    Ko sem šel dol po štengah, sem stopicljal. Bojazljivo in nežno. Slišal sem svoje lastne korake. Kako so doneli. Si lahko predstavljate? Jaz si nisem in si še zdaj ne. Vsak trenutek gre fiksno v spomin. Hodil sem stran od slik, pa so slike lazile za mano. Ne, ne samo našobljene, roza, seksi ustnice Mice Čop. Zdelo se mi je, da ima Ivan Vavpotič tri odseve. Da Tavčar hodi za mano. Da me Sejalec čaka v gostilni za rundo. Da so Bernekerjevi kipi oživeli, se postarali in postali… Mi.

    Nežno sem rekel pupi na informacijski točki hvala. Vzel knjigo sto umetnin Narodne galerije. Šel proti ulici. Nerad. A moraš. Ven. V trenutek. V naravo. V svet.

    Ko sem porinil vrteča se vrata Narodne galorije, sem zajel sapo, dih, moment, slovenstvo. In prišel ven.

    Naredil sem nekaj korakov in se ozrl.

    Pomislil. Zaprl oči.

    Hm.

    Hm. Hm. Hm.

    Tu. Smo. Mi. Doma.

    O, ja.

    Mi. Slovenci.

  • Cepetajoče nenadjebljivo

    Cepetajoče nenadjebljivo

    Mogoče si je mrmrala en refren. Tak. Na pol. Ker ni mogla niti pet poleg. Ono, ko poješ, pa v bistvu ne veš, da poješ. Ker itak cmok v grlu. Ajde. Mogoče je mrmala dva. Ha? Na tej točki, ko sem to štel, bi mi moralo biti vsaj nerodno. Iber nerodno. Pizda, da tako buljiš v nekoga? Tako nesramežljivo, direkt, dejansko. Buljil sem vanjo. Odprtih ust, kot predzadnji dripec. Ampak nisem se mogel zadržati. Buljil, zijal, špegal sem vanjo. Enajsta vrsta. Levo. Bež majica. Temni bernard. Zraven nje kolegica v očalih in s telefonom v roki. Tako sem zijal, da sem videl, da nekoga ta njena kolegica kliče. Kako kolegico, ampak, pri moji sreči, ziher fanta. Od te, druge. Pa ni bila v tem finta. Ne. Sploh ne. Kakorkoli. Obrnila je, očalasta kolegica, telefon, da bi oseba na drugi strani slišala… slišala… slišala… tole. Biffy Clyro. Ker ja. Taki špil, da moraš povedat, kako jebeno dobro je.

    Saj vem… Ko novinar piše o sebi, je novinarstva konec, kot pravi Boštjan Videmšek. Dobri stari Boštjan ima seveda itak v nulo prav, glede nato, kje se on potika, raziskuje in popisuje… Štekam. Ampak pisati iz sebe, o sebi, s sabo, za sebe je tako prelestno in prekleto fajn. Drugače o tem špilu ne gre. Špil, na katerem bi se zaljubil. Ne bi. Se. Pismo. Da. Bi. Se. Čisto res. Ja, v ono, enajsta vrsta, levo, temni bernard, bež majica, očalasta kolegica.

    Bil je tretji zaporedni večer moje “Ti. Samo. Spet. Špilaj. 2016” turneje. Tretji večer zapored v Kino Šiška, kar ti, če se greš prekotrojanski nočni hec, naflodra sinkope v bioritem. Malo sem že škilil, priznam. Ni še bilo na “kaj mi je tega treba” točki, ni bilo pa daleč. Sploh pa… Biffy Clyro? Dal sem jim, prav pogledat sem šel, obupnih 2/5, ko so pred dvema letoma zganjali svoje slečeno, nago, potetovirano, mojzasto žaganje na Dunaju. Priznam, nisem poštekal, kaj bi radi bili. Nickelback? Ki radi igrajo balade, zaradi katerih so slavni, še raje pa bi dvojna fusa, drop d, heavy metal razbijaštvo? Resno? In tako je bilo tisto na Dunaju. Ni bilo. Kar nekaj. Da sem si resno razbijal glavo z vprašanjem… Češ… Mogoče pa imajo res pravo ime, ki ga nihče ne šteka? Halo? Saj razumem, če prideš iz pripizdine na Škotskem, ni lahko… Nenazadnje, nihče od Guns N’ Roses ni iz Los Angelesa, Nirvana je prišla iz, če prevedemo v Slovenijo, iz sela, ki ga še kočevski medvedi ne najdejo… Ta dva banda sta pač pognala Biffy Clyro tam leta 1995, ko so najstniki začeli svoje.

    FullSizeRender 26

    Pa dobro. Ne bom zdaj tu flodral biografije banda, ker nima smisla. Imate vsi vse na Wikipedii in ne glede nato, kolikokrat boste kliknili, prehvalili, izustili ime tega banda, ga vaša mama/dedek/babica/teta ne bo znal/a izgovoriti. Sprijaznite se ali pa v jok in na drevo. Vaša stvar. Morda pa, hm, tega takrat na Dunaju nisem poštekal…? Da pač… Pa kaj, če folk z določenim EMŠO-m tega ne bo nikoli poštekal, kupil, vzel, navil?

    Ampak potem se zgodi tole, kar se je zgodilo v Šiški v sredo, 8. junija 2016. Dan, ko si ga zapomniš. Šiški manjka špilov, ki bi ti ločili koledar, češ, je to bilo pred tem-in-tem-koncertom, sva se dala dol, smo se ga napili, smo šli tja-in-tja pred ali po tistem koncertu? No, ta špil je prišel zeeeelo blizu temu. Po dveh večerih, ki sta bila res super, res top, res fajn… Pride tole. Da dobiš resnejši kontekst. Da ti Andrej Karoli reče, da te bo na gobec, če ne daš temu špilu sedem od pet, če si, kot me je dregnil Jernej Sobočan, dal Garbage 4.5. Evo, Jerry, nižam. Na štiri. Biffy Clyro pa višam. O, ja.

    Kako se taki večeri zgodijo? Kako se lahko vse poklopi? Morda je bilo vse jasno že zjutraj, ko so Šiškarje presenetile tujerodne najstnice, čakale ves frdaman dan na pobe zrelih let, ki so zdaj že 20 let starejši od njih ali, bolje, one so se rodile, ko se je rodil njihov band. Ampak…. Ampak… Ampak… Hvala bogu za to mularijo, ki je pririnila na svoj, najbrž pa tudi naš koncert leta, ko gre za klubske špile, čeravno Šiška sama po sebi ni klub. Ampak e! V sredo je bila! Sreda, 8. junij 2016. Večer, dan, koncert, ki gre v anale. O, ja. Zakaj? Že zato, ker se je vse začelo KOOOOONČNOOOOOO ob normalni uri. Končno! O, ko bi se vsi koncerti tako začeli… O. Moj. Bog.

    Najprej so točno ob osmih, ko smo morali iskati parking sem in tja, ker je kar nekaj mularije prišlo najbrž s ful iber navdušenimi starši [ja pa ja], začeli predvozači Jardier. Naše gore listi. Jardier so tisti band, ki ga zdaj moraš poznat, mu dati priliko, če ceniš svoja ušesa. Škoda le, da jih ne ceni tonski tehnik. Okej, štekamo, Jardier ne seksajo v đakuzijih, temveč v retro & echo & delay zvoku svojega melosa, ki tako prekleto dela in ga tako prekleto kupiš. Te premakne. Le pevca so tako naštimali, tako je pel v mikrofon, da je band zvenel, kot da se v jugecu pelje mimo z odprtim oknom in na pol priprtim šibedahom. Ampak okej. Pol urce. Ravno prav. Kakšen cuker.

    FullSizeRender 25

    Ne sicer taki, kot je bila vljudna bejba gori na šanku. Pustimo, da so ji joški skoraj padli ven, ampak to je rešitev, da se dedi ne pizdimo, ko čakamo na pir. Pa saj. Gužve na šanku kasneje ni bilo več. Ni imelo smisla it na pir. Nič ne prime tako, kot je prijel tale špil. O. Joj. Prejoj. Prmejdun. Forza.

    Ko se je ob točno devetih začelo, je pripalilo kot seks po dveh letih, kot dve desetki na faksu, kot dve vespi za birmo… Katedrala, gornja različica Kina Šiška, je bila ravno prav polna. Ne tako nafilana kot večer prej. Ampak ni to poanta. Nak. Ni. Šteje folk. Veste… Kino Šiška ima še vedno sterilen okus, če resno vgrizneš v tiste štenge. Še vedno ima vonj po novem, ki bi zdaj, ko se stvar bliža desetletju, moral biti stari vonj. Ne vem. Meni ima še vedno vonj po novem. Saj se je vohalo švic (Megadeth), pivo (Flogging Molly) ali še več piva (Dropkick Murphys). Se je pritiskalo na ušesa, ko je My Bloody Valentine stvar skoraj podrl z jumbo jet feršterkerijo in napisom »čepke za ušesa najdete na šanku«, kar je itak čudež, glede nato, da vnovič prihajajoči Mudhoney niso s kitarami prežagali še sveže Šiške, ki jo je glomazno z decibelnim orgazmom, atomsko bombo hrupa opustošil hurikan Goodsped You! Black Emperor. In nihče ni tako kričal kot frocovje in bebasta bivša punca na Franku Turnerju ali mahal, krilil in škilil kot na The Kooks.

    Torej, ja. Ko greš tako, čez palec, kaj smo v Šiški že videli… Ni poanta v tem, kaj smo videli. Šiška je vsakič drugačna, vsak dan, z vsakim koncertom. Tu je point. Tu je finta. Tu je fora. Folk naredi plac. Saj vem, ravnokar sem povedal, da Avstrija nima morja. Ampak v Šiški to tolikanj bolj velja. Vsak prišlek nastavi ton, barvo in okus večera. Ker je ljubjanska scena pač takšna… Zadržano intrigantna. Firbci, sami faking firbci. In iber ljubitelji in poznavatelji muzike. Res. Samo pač… Ko se v treh dneh zamenjajo trije tipi publike… Vidiš, kaj je bistvo Kina Šiška. Druženje, folk, koncert. V tem vrstnem redu.

    V ponedeljek smo tako videli folk s Slash majicami, dobre stare rockerje, ki so nekoč pivo grizli iz piksen, zdaj pa gledajo, katerega pira še niso kresnili [in spisek je vse krajši, ne glede na pestro šišensko ponudbo]. Zakk Wylde je dal točno to, kar je folk želel. Kitaro, zdaj soliraj, zdaj porini, zdaj ti gre. In potem je po ponedeljku, d’oh, prišel torek. In Garbage. Keson. Koncert za vse, ki so feministi in za tiste, ki bi to radi postali. Shirley Manson je gofljala, gobcala, nizala, je pa res, da je zvok bil… No… Če imate cdje, niste veliko zamudili. Ja, Sobočan, prav imaš. Ni bilo za 4.5. »Jaško, se ti vidi, da nekaj časa nisi bil na koncertih,« mi je sredi sredinega večera podjebantsko pljunil Boštjan Tušek, novinarski kolega. Tušo, vem, da si dobro mislil, štekam. Ampak ni šlo zato. Malo pavze in distance je prišlo prav. Ker potem vidiš, preveriš, lažje opaziš, če ti stvar prime, če te zgrabi, če bi, iskreno povedal, fukal na tole.

    FullSizeRender 27

    O, ja. Kdo pa ne bi? Saj je pa Simon Neil, ikonični frontman, kitarist, pevec, takšen prišel na oder. Neodoljivo, droljasto, tetovažasto šekasto, nenadjebljivo poseksan. To je bil seks od koncerta. Libido? Navit prek deset. Tako kot zvok. In kakšen zvok. V Šiški se še vedno najdejo talenti, ki resno zajebejo koncert. Pridejo bandi, ki vzamejo stvar z levo roko [še pomnite Florence and the Machine?] in ne izkoristijo ponujenega. Biffy Clyro so po White Lies, bandu, s katerim smo nekateri špilali pingpong po špilu, prvi band, ki ni prišel samo obujati spominov in je tako željan igranja. Vsaj tako kot fuka. O, ja. Kako je priružilo, prihrumelo, priropotalo!!!! Adeeeeejo!

    Mon the fucking Biff. Kdor je bil, ve. Prvi komad? Nova komadčina, Wolves of Winter. In krik… Kako se počutiš, ko ni nikogar, ki bi te podprl, kako je, hej, pizda ti materna, ko ni nikogar, ko si tako jebeno sam… Pogledal sem po ksihtih folka. Mulariji se je odpeglalo. Preprosto… Pozabi. Padli so noter za naslednjo poldrugo urco. Ni drugega. To je to. Ko pozabiš na vse drugo. Si tam. Zaliman. Zaprepadno te prilima na tla. Zijali smo, čitali tetovaže iz Neila, kot da bi brali Prousta. Basist James Johnston, nekdanji profi alkoholik, zdaj pa profi muzičar, je v črni majici deloval kot idealni kontrast. Zdaj Biffy Clyro končno ve, kaj bi rad. Špilal svoje. Se predal. Delal, kar mu paše. Saj so, še dve leti tega, v Gasometru tudi. Za tri tavžnt faking folka. Jamesov bruder Ben je pa udrihal, tolkel, glomazel, šodral, razbijal, uničeval vse pred sabo.

    Ni čudno, da so po treh komadih pohvalili publiko. Sploh ženski del je znal na pamet, nazaj vse. Še tekste, ki so sveži. Po moje. Ja, pretiravam, ampak za to je šlo. Za pretiravanje občutkov. Da, špil si tako frdamano začutil, pičil ti je, prilimal focn, hej, zaj te bomo hiptnozirali. Neki trije dedi pred mano so se objemali in skakali skupaj. Ko vidiš Mančka, Klančarja, Karolija, Majcna, ljudi, ki so vsak od njih doslej videli sedemnajst giljonov špilov, kako migajo z glavo. Med Bubbles je nekdo pihal milne mehurčke. Pazi, da se to spomniš prinesti s sabo? Te veš. Za en song… pa saj. Že v prvem so povedali vse. Dosegli smo toliko več, kot ste sploh mislili, da bi lahko. Dosežeš lahko vse. Poceni verzi? Pa… Dve leti tega, na Opposites, plati, ki je bila tako nagnjena kot je nagnjeno drevo na njeni naslovnici. Pa saj… Jih razumeš. To je band, ki s tremi platami ni prišel nikamor, eno te isto, vukojebina, tema, anonimnost, podn, alternativa, luknja. Potem pa posname plato s par dobrimi štikli in ti enega spiči Simon Cowell in ga nek lepi poba lepo odpoje za najlepši angleški božič. Love Actually? Pravzaprav… Bolezen.

    FullSizeRender 26

    Biffy Clyro je nastavil špil v Ljubljani tako, da so to res gigantska jajca, ki se lahko izpraznijo le na en način. Z odfukanim špilom. O, ja. Jajca pa zato, ker so odšpilali lep kos novih štiklov, jih pritaknili preverjenim hitičem, ki imajo resda podobno finto, ampak vsakič znova dela. Biffy Clyro je punca, ki jo nategneš še sedeminpetdesetič in se ti smeji. Simon Neil je vmes od vzhičenosti skočil kar ob zaveso, na podest, skakal neumorno, faking Tarzan, kitara mu je mlahedrala ob žilavem telesu, basista je peglalo, še oba spremljevalna glasbenika, ki sta pač na turneji poleg, da je zvok pravi, še njiju je ubrisalo. Ne vem, ali je bil Mike ali Richard, en od njiju je kar za glavo šprudlal. Tako zelo so bili navdušeni nad publiko, ta pa nad njimi. Vzajemni orgazem. To je bil špil, kjer je ded dvignil deda na rame. Ker pač. Se ti odpegla, sfuzla, odkadi, odrola. Novo, staro, prastaro. Nima veze. Še Spanish Radio je tokrat, čeravno je žanrsko shizofren štikl, delala. Za Mountains, Bubbles, Black Chandelier, Sounds Like Balloons, Different People.. Pa… Pozabite. ne mravljinci. Tole je bila droga. Koka, eks, hors, pivo, trava, žvaljenje, oralni seks, zadetek na lotu, nova služba, rojstvo prvega otroka… Vse v enem. Nič drugega ni bilo. Samo muzika.

    In ko pride potem še bis… Ko vidiš, pod božajočimi rumenimi lučmi, vse ožarčene obraze, nasmejane, romantične, pizda, ti je šlo na jok. Saj… Many of Horror, ki jo bolje poznamo pod When We Collide, je lepa pesmica. Taka. Za iMDB filme, ocena 3.7. Ko veš, da se bosta na koncu v dežju žvalila. In zakaj je tako prijelo? Zakaj tega ne more naflodrat noben radio, noben Denis Avdič, noben džingl, noben prastari vic…? Zakaj? Ker je Šiška komaj še obstajala. Cepetalo se je z nogami za bis. In verjemite, to se sliši do backstegea. Kaj sliši. Treslo jih je, stavim glavo. Zato je bil bis res… Bis. Vreden vsega tega in dasiravno bi bis moral biti nekaj nepripravljenega… Je šlo za to. Nepripravljeni smo bili. Na to… to… to… to… Ljubezen muzike. Ni bilo kot v filmu. Bilo je kot v res dobri tv seriji, s katero vztrajaš nekaj let, pičkariš čez torrente, ker ne grejo hitreje.

    Many Of Horror ni bil presežek, ker presežkov ni moglo biti. Ko napiše član Happy Ol’ McWeasel, da je to najboljši faking ever špil. E, te veš. Pogledal sem ono punco, ki sem jo omenjal na začetku. Ne vem. Zgledalo je, kot da je sredi špila ratala noseča. Tisti ožarčeni ksiht, topla lica, prijazen pogled, ki te poboža in ti reče, da vedeti, te objame z vedenjem, da bo še vse vredu, da je svet lahko tako presneto lep, fajn, krasen. Za zjokat, vam pravim.

    Ampak ker Biffy Clyro niso sisiji, je Stingin’ Belle pripalil še za veliki konec. Ura je bila pol enajst, ko so končali, prišli do konca, ejakulirali. Ravno prav. Ne nucaš več. Lahko greš še samo domov. Saj vem, moral bi to do one punce, ji rečt, napisat, sporočit, da je bil cel koncert pospravljen v njen obraz, njen pogled, njene nasmejane oči. Nisem, ker ni bilo potrebe. Ker je to sama vedela. Ker je to vedel vsakdo, ki je prišel.

    FullSizeRender 24

    Ja. Tole je bilo od ena do pet… Za sedem. Karkoli manj in bi sam sebe na gobec. Kar se bom itak moral, da pridem k sebi. Kako te lahko nek band v drugo obrne. Samo še Arctic Monkeys je to uspelo. Ampak tole zdaj… Na Dunaju sem si želel, da bi bil spet srednješolec, magari nesrečno zaljubljen in magari spet sedem haklov pri matematiki do novembra. Zdaj pa si tega ne rabim želet. Ker še kar drži. OoooooooOOooOooOoOooooo. Še enkrat? OooOoOoOooooOooOOo. Ja. Pridejo koncerti, ko verjameš. Da je glasba… Ljubezen. Da se lahko spet zaljubiš. Da se lahko spustiš s ketne. Da se lahko objemaš sam, v družbi, v dvoje… Ampak s tako glasbo. Cuker? Ja. V kockah. Fuck me, kako nenadjebljiv koncert. Iber! To je Kino Šiška. In upam, da se bodo kaj naučili. Biffy Clyro so končali pet minut zatem, ko so večer prej Garbage začeli. In je bolje delalo tudi zato? Ja. Ja. Ja. Še bi. Ampak dvomim, da je tak večer ponovljiv. Po White Lies drugi taki koncert. Svež. Ne samo za obujanje spominov. Biffyje čaka nova plata, ki so jo suvereno predstavili. Ko veš, pizda, ta band bo pa še nekaj dosegel. Pa ne, ne rabi bit’ One Republic. Ne. Lahko je slečen, potetoviran in piči svoje.

    Koncert… Tedna ziher, najbrž pa še kaj.

    Hvala punci, enajsta vrsta, levo, temni bernard, bež majica. Ti si. Mon the Biff.

  • Gofljasto na gobec in v jajca

    Gofljasto na gobec in v jajca

    Bog je Kino Šiška postavil za točno take špile. Ziher. Aham. Mhm. Walda! Oni, metafizični kjerkoli-že-je bog, ne oni v magistratu, da ne bo pomote. Itak! Kaj je bilo nafilano. Pa. Kaj. Si. Fsekan. To so tisti šišenski koncerti, ko se je pač treba obtačlat. Kljukice delat. Ja ja. To pridejo vsi. Direktor, šefica, pesnice, bivša punca. Vsi. »O, živjo!« te pozdravi še nekdo, ki ti med letom, ni šans, ne dvigne telefona. Ker so tako jebeno dobre volje, ker imajo karto za že zdavnaj razprodani koncert. Malo so žleht, privošljivi onim, ki so favš ostali zunaj. Pa saj. So imeli za kaj bit’ favš. Šljeka pac princip. Garbage je namreč naduvano nesramno pokazal, da se marketingarji ne bodo obesili, ko se osemdesetih ne bo več dalo (raz)prodajati. Brez skrbi. Pridejo devetdeseta. To nas bodo šele lupili. Kajti… Če bodo od mrtvih vstali tamagočiji… In če bo prišla taka naduvano gofljasta frajla, kot je pevka Shirley Manson. O, ja. Na gobec. Direkt. Špil, po katerem smo se dedi sami šlatali. Ne, ker bi se radi. Ampak ker smo preverili… Če je… Vse… Še… Tam.

    Če je kdo prišel z namenom, da bo kaj upecal na takem špilu… Pozabi. A-a. Neo šlo. Na ta koncert so prišle dekline in iz njega odšle sufražetke. Stavim glavo, da ga je kaki tip, ki je še tako dobrohotno šel na koncert elektro, industrial, trip hop, grunge rocka, ki se ga legitimno še kar gre Garbage, no, stavim glavo, da ga je kaki tip resno nadrajsal. Živel feminizem? Pa recimo. Ampak nismo še tam. Ne ne.

    FullSizeRender (1)

    Najprej smo zunaj. Na platoju. Kelnarji v Šiški so skužili, da se splača slalomirati med folkom, ki se sreča na takih stvareh. Vito, recimo, je taki kelnar. Točno ve, kdaj mora zagušit s pirom za 2,90 evra. Dobro so sfolgali, res dobro, kajti Šiška se je začela vse bolj in bolj filati. Kaj pa drugega, če so po živalskem Zakku Wyldeu v ponedeljek nato v torek postavili kar dva špila, poleg Garbage v zgornjeetažni Katedrali še Liima v spodnjeetažni Komuni. Nafilano? Sardelasto, ja. Da se je vrsta delala za vse – razen za hajzl, hvala bogu.

    Neuradno, da ne bom koga zajebal, mi je na uho prišlo, da je Šiška prodala res čim več kart. Kar razumemo. Itak. Ti bandi, takšen teden… Ni poceni, niti za šiškarje ne, pa ne glede nato, koliko Zoki kapne v proračun. Zato se je obetal končno razprodani koncert, kar naj bi ta besedna zveza v osnovi pomenila. Ono, ko že na štengah gor, ko greš enkrat mimo varnostnika, ki ga bolj zanima, če imaš plastični glaž kot pravo karto, vidiš, da danes pa ne bo heca. A-a. Danes so prišli vsi. Aha.

    »O…živ…jo!« mi je rekla Zarja P. Skoraj mi je telefon padel z roke. Bolj kot to, da bi se razbil ekran, bi ga najebal, ko bi skliznil po stopničkah in bi nato tavajoče šlatal med vsemi dobro oblečenimi bejbami. Ampak mi žal ni. Mislil sem, da bo to to. Z mano ni govorila sto let. »Kak je?« me je še vprašala. Mislil sem vprašat, kak’ to, da je prišla na špil, glede nato, da se je rodila tam nekje, ko so si trije ameriški modeli zaželeli pevko, pa so slučajno zijali televizijo in jo našli v neki vukojebini na Škotskem, pa se mi ni zdelo preveč smiselno vprašanje, preveč droljasto. Zato mi je raje oddrdrala, kaj počne v lajfu. Nasmejana, dobre volje, sveže opranih las, ki sicer niso sveže oprani, ziher ne, ampak ajde, vsaj videti so bili tako. Ja, to je bil večer sveže opranih las. Povedala mi je neko kratico organizacije, kjer dela… Pa… Bi si jezik in možgan zlomil, če bi se probal tega nadudlat.

    Ampak to je bil, majke mi, najboljši možen obet za večer. No, to in debata tu in debata tam. Z dvema iz Vala 202 recimo. Hvala, Jernej, za pivo, se vidi, da Štajer’c še vedno ne more plačati pira Prekmurcu, pa magari niti v Ljubljani. Skratka. Obetal se je dober špil in vso to gledanje drug drugega, ko se je rolala čisto okej backround muzika v ozadju, je pomagalo, da nihče ni preveč škrtal z zobmi, vnetimi dlesnimi ali budilko s tremi dremeži, ker se je koncert splaniral za ob 22:30, ko gre še Slavko Bobovnik počasi spat. Ampak okej.

    FullSizeRender (6)

    Ko je bila ura pol enajst, so vsi tisti, ki so videli napis, kdaj zadeva štarta, torej skoraj vsi, pririnili noter. Kar pomeni, da se je Šiška nafilala. Jurja in čez. Ne vem, koliko točno, ampak čez. Bil sem na »razprodanih« špilih tam in bil sem tudi na Megadeth, ko so prišli prvič, in se nas je naguzilo poldrugega jurja, da nam je švic riti umival. To včeraj je bilo bližje slednjemu, ker je to špil, na katerega bi prišli vsi. In tudi so prišli vsi. Jap. Vsi, ki še vejo, kaj se jim je zgodilo tam nekje leta 1998 in bi vam to znali razlagati vsaj tri pire dolgo. Jap.

    In se je začelo… No… V… Bistvu… Skoraj končalo. Kakšen pogreb od začetka. Ojoj. Vsi pir kozarci so ratali žare, vsi objemi truge. Kak-šen po-greb! Sometimes, štikl iz sveže, nove, danes izdane plošče Strange Little Birds. Kaj te to je? Halo? Okej, zvok je bil še kar soliden, ampak kaj je to bilo? Halo?! »Včasih sem rada pretepena,« je prvi verz. Zdaj pa idi od tu dalje. Včasih bi rada uničevala, včasih ni tvoja krivda, ampak te vseeno krivim. In taki verzi. Ni ravno za objemanje, za stiskavac, za šlatanje, ne? Ne vem, zdelo se je, da to ni Garbage, pa naj so bile črke zadaj na platnu še tako gigantske. Ne vem, kdo to je, ampak… kaj… bi … lahko… prosim…

    …. aaaaa! To je to! Ko je uletel Empty, smo bili naposled vsi na pravem špilu. Jap, jap. Zružilo, zbobnelo, zgomazelo je. Malo si ponucal, da si skužil, kaj gre kam, kje ena kitara, kje druga, kje bas in kako to razpoznati iz matrice, ki je tako zelo sekala ven. O, ja. Malo neugledno tiha je bila dobra stara Shirley v refrenih. Pa saj, kdo bi to opazil? Tri komade je še zdržala s spuščenimi lasmi. Za fotiče, ne? Itak. Potem si je pa naredila tako žgoljasto, poredno, nagajivo, saj bi napisal še kaj, pa moram biti politično korekten, figo usred glave. Da je bila Shirley Manson, kot jo poznamo. Gofljasta bejba, ki ve, da je gofljasta bejba in v tem neskončno uživa. Tam nekje pri četrtem, petek komadu, ko je band ravno prav padel not, je zajebala, kar je itak samo ona zajebala: »Opa, opa, opaaaa… Pardon, to je moj feler… Gremo še enkrat.«

    In so šli. Še enkrat. Iskreno? Malo se mi je zdelo, da bo pač nekdo še enkrat stisnil play. »Saj noben ne bi opazil,« je rekel glasbeni urednik poleg mene. Jap. Ima prav. Saj je šlo za vajb in za dobro odpete kitice. Glasba Garbage je… Pa ja, naj se sliši klišejsko, boli me briga, ampak Garbage je res kot keson smeti. Ja ja. Dobri, stari keson. Iz časov, ko še nismo reciklirali, ločevali in si ubijali glavo s tem, ali je arašid, dobri stari kikiriki, biološki odpadek. Garbage ni iz teh sodobnih časov, se pa trudi biti po svoje del njih, kar je gotovo nova plata, ki pa je, bodimo iskreni, sprva malo morbidna. Ampak hej. Kdo smo mi, da bi bili pametni?

    FullSizeRender (5)

    Finta je v tem, da se je Shirley imela skoraj tako noro dobro kot večer pred njo Zakk Wylde. Še bolj noro je to, da sta skoraj generacija, 1966. in 1967. Skratka, Wylde se je v ponedeljek ikonično razmetaval kar med folkom in imel šestminutne kitarske ejakulacije. Mansonova pa… Videlo se je, da je bila v Ljubljani vsaj en večer. Kot mi je naložil Miro… Se je imela baje tako lepo gori na gradu. Pa saj, kdo se nima lepo na gradu, sploh če ve, da ga naslednji večer čaka razprodani špil? Ampak okej. Pri Shirley… Nikoli. Ne. Veš. To je bejba, ki reče javno, da ji je všeč njena oranžna kitara, ker je to barva njene… njene… njene… No, saj veste, česa. Shirley Manson je bila tudi v Šiški žleht Pika Nogavička. Ravno ko si se režal z njo, je prijavila, nadroljala, naložila kaj žleht. Bog nam vsem pomagaj, kakšen politični govor je imela pred Sex Is Not the Enemy. Mislim, da sem dejansko pošlatal sebe tam spodaj, da sem pogledal, kam so se mi jajca skrila. Uf. Kako žleht govor. Saj vem, saj ne misli, da smo vsi slabi, pač dala je primer, tako dolgo je lapala, da smo se eni, ki smo čakali raje nov štikl, vprašali, o kom sploh govori, žicali one poleg, pa so tudi oni samo mežikali in odkimavali.

    Vendar to je njena stilistika, to je njen stil. Njen gobec je njen stilist. »Hvala slovenski vladi, da je vsaj kaj naredila prav in vas naučila angleščine, da me razumete!« je bil po(ne)srečen poskus nagovoriti nas. Da so tako veseli, ker so končno tukaj, da so tudi oni nas čakali. Ja pa ja. Vse lepo in prav, če ne bi nekdo v ekipi Garbage, nek zahojeni kreten, napisal Ljubljana – Slovakia na vrh setliste, ki jo je imela Shirley pod nogami. Slovakia. Še dobro, da so vedeli, kje so, kajti Shirley je rekla Slovenia tolikokrat, kot je pač treba. So naši, ampak so naši vsepovsod enako? Najbrž. Ne vem, zame je to bilo prvič. »Škoda, da z nami ni Butcha Viga, kako bi delal zadaj na bobnih, ampak nič zato, tukaj z nami je…« je člane banda predstavljala Shirley. Ja. Butch Vig. Manjkal? Kakopak. Ipak je Butch Vig… Butch Vig. Pustimo peh, da je hkrati prvič spoznal Mansonovo in izvedel, da Kurta Cobaina ni več med nami.

    Setlista, program, repertoar je bil primerno razgiban, nabrano iz vseh plošč, med njimi štirje novi štikli, ki kažejo, potrjujejo in namigujejo, da ima Garbage še vedno svoj specifični zvok, ki se ga ne da prekopirati. Temu štofu je publika iber prisluhnila. Ne vem, še zdaj, po vseh teh letih, si nisem na jasnem, ali folk v Ljubljani, ta ljubljanska publika, dejansko tako v nulo prisluhne novemu štofu, ima tiste poduhovljene ksihte, ali pa tako dobro glumi. Ne vem. Vem pa, da je bila setlista ravno prav razporejena – edina resna pritožba; kje pri pizdi materini je Queer? -, da so dobri stari hiti bili točno to. Dobri stari hiti. Push It. Adeeeejo. Šele takrat sem si Shirley dobro ogledal. Prej sem iskal pravo pozicijo, da bi stal na štengi, ne bi zakrival pogleda kakšni gobčni fenici ali da ga meni ne bi zakrival sveže naseksani par, ki tako rad fotka selfieje sredi špila. Je pa to bil koncert, ko dedi niso stali za puncami in imeli roke okoli njih, očarano zehajoči, prislonjeni nanje, čakajoč Godota in sreditedenski fuk. Nope.

    FullSizeRender (2)

    To je bil koncert, kjer si bil zraven ali pa te ni bilo. Ker si čakal, kam bo skočila Shirley. Raje je šla na našo levo, tja je lazila, se držala kot nek klasični hiphoper za rob svoje tigrasto vzorčene obleke, spodaj vrhunske fishnet najlonke, tiste poredne, cipaste, vražje, kar naredi Garbage za točno tisti band, ki ni hotel le ikonične pevke [dober dan, No Doubt], temveč tako, ki je noben ne bo mogel prekopirati, a da ne bi šli tako alter kot generacijski kolegi Skunk Anansie. Garbage je resen keson. »Vem, dobivam veliko pozornosti zaradi svoje goflje.. Ampak Garbage je to, kar je, tudi zaradi takšnih albumov kot je Garbage 2.0, še vedno ultimativni album, ki smo ga posneli,« ali nekaj takega je naložila bolj proti koncu, ko smo se sprijaznili, da bondovski band ne bo zaigral svojega Bond štikla The World Is Not Enough, da bi človek šel skoraj svečo prižgat sicer še kako živemu Pierceu Brosnanu. Ampak ko zdaj pomisliš, da so takemu bandu dali Bond štikl, ko pogledamo, da smo danes prisiljeni gledati, kako Sam Smith ne bo nikoli Adele [ali Shirley Bassey]… So bila devetdeseta toliko bolj kul? Da je Shirley Manson dobila priliko pokazati, da bi lahko bila Bond dekleta taka… pegasto žleht?

    Pilo se je pivo, kričalo, deklinam se je trgalo. O, ja. Po moje jim je bilo, vsaj onim tam ob steni, ki so se naslanjale, naslajale, poplesavale, se trkale ob kolegice in stegovale vratove za po moje onim visokim igralcem, ki igra Povodnega moža v novi reklami za uniončke, no, po moje jim je bilo… To – to. Dogajalo? Dogajalo! Staaaari. Push It. Vow. Only Happy When It Rains. Lahko bi bilo konec takrat in tam. Bum! Mislil sem, da bo dobra stara Shirley raztrgala svojo obleko in oranžno skakljala naga in nam tako lepo jebala mater, da bi potočili kakšno solzo za čase, ko so taki bandi še žagali na veliko. Pustimo, da je Garbage praviloma band, ki ga poslušaš sam, jezen na cel pofukani svet, na bivšo bejbo, na šefa, na vremensko napoved. Skupinsko to dela. Si tam. Vsak obiskovalec je bil delček, ko je lapala Shirley, je lapala vsakemu od nas. Pa okej, pustimo, da je to malo razbijalo dinamiko špila, ampak pač… Naj te lapa, če že more. Sem seksist, šovinist, ker take pišem? Ne. Itak sem se sprijaznil nekje na pol špila, sploh pa na koncu, da ne živimo v eri moškega. Pa kaj. Naj imajo punce svoj večer.

    FullSizeRender (3)

    In imele so ga, svoj večer. Okej, seveda je prišel tridelni bis. Konec je bil taka šamarčina, pljuska, obisk spletne platforme direkt.na.gobec.si. Shirley ni mogla, da ne bi. Povedala je, kako je tekst napisan po inspiraciji avtorice Laure Albert, ki je morala pisati pod moškim psevdonimom JT LeRoy. O jebote harry potter da te jebo. Da se ti Lovro Kuhar prav smili. Ker nima zgodbe. »Žalostno, da se morajo ženske pretvarjati, da so moški, še vedno, dandanes… Zato je ta komad… Tudi zanjo.« Dum-dum-dum, wah-wah pedal, ki ga ne spraviš iz uh. A-a. To pride v ušesa leta 2001 in ostane tam. To je štikl – poleg Queer – h kateremu se sam najraje vržem. Ker je oni »go baby go-go« del tako…. tako……. takoo……….. Ne vem, kaj. Ampak je. In ko potem vidiš, kako tako luštne punce, da grizeš ustnico, pesti, jajca in volan na poti domov, uživajo, vse bi bile Shirley Manson, pismo. Vse. To je dala Shirley, ki smo jo toliko bolj slišali v kiticah in manj v navitih matricah, da je koncertu čisto malo zmanjkalo do petice. Shirley Manson je dala občutek, da se lahko vedno razfukaš, samopokoplješ, zabrišeš v keson… Če ti paše, daj. Bodi, karkoli hočeš bit. Bodi najboljša verzija samega sebe, ampak bodi prekleto prepričan, da boš to naložil vsem okrog sebe. Garbage je tako še vedno enako močan band, stoji za prave stvari, ima tole-se-ne-da-prekopirati zvočno sliko in je bil primeren, oster, feminističen, glasen, razprodan svojevrstni presežek Šiške. Kajti kaj kmalu bi to lahko bil en tistih večerov, ko greš gledat v nedeljo ali kdaj je že na sporedu oni Pop In, če te je kamera slučajno ujela, zdaj, ko si si glavo opral z onim šamponom, ki si ga dobil za božič, ki je tako visoko na polici v DM-u, da ga ne doseže tvoja fsrana roka. Pa ni bil. Tole je bil večer, kjer ti je bilo marsikaj (do)povedano. In pa pisan folk je bil, ni bilo tiste generičnosti, kot da je SOF skočil za en dan na koncert.

    Koncert Garbage je bil oglas le za eno samo stvar. Za tisti žleht filing. Glejte mene, kako mi gre, kako verjamem vase, pizda vam materna. Razlika med nami in Garbage? Ko to počnejo Garbage, jim piha ventilator in jih napihnjeni veter naduvano zmajsko spušča skozi lajf. Morda je pa to sporočilo skoraj dvournega špila dvaindvajsetih štiklov. Idi, najdi svoj ventilator, obleči se v šekasto progasti tepih ali zaveso ali prt in ajmooo. Z vetrom, v katerega je nekdo še malo prej špargljasto scal ali pa fižolasto prdnil, v laseh. Svoboda, baby! Včasih je pač treba prdnit skozi usta. Go baby, go go.

    Ocena. 4.5/5

    P.S. Posvečeno Zarji P za prikupen pozdrav, Jerneju S. za pivo in Viteju Č. za kelnarijo.

  • Žvalil kitaro. Kitaro žvalil.

    Žvalil kitaro. Kitaro žvalil.

    Včasih se najboljši koncerti zgodijo ravno na ponedeljek. Zakaj? Nimam pojma. Ampak se. Nekaj je na ponedeljkih, kar jih naredi za… Drugačne. In, o.moj.bog, kako fejst drugačen je bil ta ponedeljek, ki je bil najdaljši vikend, vaše poletje, tvoj praznik, njen spomin, njegova prihodnost, ta včeraj, ta koncert, ta Zakk Wylde. Ljudje, niste še videli, da bi kdo tako imel rad svojo kitaro, po letih šprudlanja, svoj band, po letih menjav, svoj koncert, pred ne ravno zavidljivo nafilano dvorano. Ampak to? O. Moj. Bog. Kaj. Si. Ti. Nor. Malo. Fejst. Ko nekdo žvali lastno kitaro? Pri 49 letih? Kje še to vidite, a? Ste že jemali to? Adeeeejo.

    Ta teden je Super Šiška Week. Teden za koncertne supermane. Zakk Wylde (ponedeljek), Liima + Garbage (torek), Biffy Clyro (sreda). Te tri sem tudi sam izbral, ful pozno sem se sicer spomnil, ker nisem vedel, ali ja ali ne ali kaj in… [hvala Šiški za hitro reakcijo!]. Sicer pa… Adeeejo, kaki teden! Ker še v četrtek Siddharta v razprodanih Križankah, pridejo pa še Battles in Marko Hatlak, če vas bo kaj zamajalo v Šiško. Priznam, v Kino Šiška že lep čas moja noga ni stopila. Pa… Načeloma iz različnih razlogov, ki na tem mestu niti niso tako pomembni – razen tistega, da je Kino Šiška, očitno, svoj vrhunec že doživel v prvi triletki, ko je bil res center urbane kulture, zdaj pa je že lep čas prostor urbane kulture, ki je še vedno ugledna, mikavna in prepoznavna lokacija, ne pa še tudi status, legenda, kult. 

    FullSizeRender 21

    Nekako mi, če sem iskren, Šiška nikoli ni povsem potegnila. Da ne bo pomote, bili so top koncerti, mega trenutki, ampak si si te moral vselej narediti sam, nikoli te ni nihče drug nažical, napeljal, nasmodil, da bi se vrgel na glavo in se ga fsipal v muziko. Ne vem točno, zakaj. Pa dobro. Vem. Kafič se nekako ni ujemal s sporočilom vsebine, programom, bitom. To. Šank je pač duša rock’n’roll placov. Ali pa hip-hop, razstavnih, urbanih. Kakor vam drago. Hvlaa bogu, da jo sploh imamo, ampak ko je Šiška prišla je Cvetličarna čisto okej laufala in čeravno je imela bolj kilave pogoje in tepihasti zvok, je imela povezanost in dušo. Vprašajte vse one, ki s(m)o tja lazili na redne koncerte Mi2. Pa okej. Kakorkoli. Ta teden sem rekel, ajmo, gremo pogledat. Eni grejo na dopust na morje, eni se bomo pač vozakali sem in tja v Šiško, Ljubljano. Ker si naša prestolnica to zasluži? Ne, ker si to zaslužimo vsi mi, čeprav je Kino Šiška seveda občinska, ne državna zadeva, tako da smo sploh mi prekotrojanci le gostje, mediji, obiskovalci.

    Nemalokrat me kdo vpraša, tudi starejši, češ, kako to, da manj lazim po koncertih – tudi v Ljubljano. Zakaj? Ker se je nekje vse skupaj malo ustavilo, kar ne pomeni, da koncertov ni; eh, sploh ne, samo pač… Drugi tip špilov za drugi tip publike. Ampak ta trojček, ta teden? Uf. To je to. To je priložnost, da Kino Šiška in Ljubljana pokažeta, kako koncertno prestolnico imamo.

    Hm. Koncert Zakka Wylda je bil… Fenomenalen. Zakaj? Zaradi Zakka. Zaradi štimunge kolesja, ki hodi gor in dol po svetu. Že predvozaču Jaredu Jamesu Nicholsu in njegovemu triu so navili feršterkerijo do onemoglosti. »Če je bilo to tak na glas, kako bo šele za Zakka,« mi je rekel mariborski kolega na hajzlu, gori, v štuku, ko se je še pisoar tresel. Že Nichols nas je spomnil, da so nekoč bili taki koncerti. Ne, to niso »mačoman« špili. Nak. Ampak visoki, mišičasti, predani dolgolasci v đinsu so pač… Izumirajoča vrsta. Tako. Zelo. Osemdeseta. Pa kaj, nič zato. Prav fino je bilo, sploh ko se je trio spustil v priredbo skupine Free in sekal, žagal, ropotuljil. Žagalo, da ti pete odnese.

    FullSizeRender 19

    Nato smo malo počakali, da so vse naštimali za Zakka. Priznam, ko sem pridrvel na parking Šiške, sem si obetal boljši obisk. Videl sem cel kup italijanskih avtov, mariborsko druščino in polni plato pred Šiško, kjer pa nekako pivo ne teče ravno v potokih, tudi na šankih ni bila ravno gužva. Pač, pivo za 2,90 evra ni baš rock’n’roll.

    Ko so postavljali oder, platna, podeste in ostalo… Si nisi bil čisto na jasnem, kaj bo. Zakk Wylde. Okej, najbolj poznan po črnobeli hipnotični a la film vertigo kitari, ki pa jo zdaj zamenjuje warhammer tudi prečnato porisane kitare. Pa po metalskem videzu. Ustanovitelj heavy metal šusa Black Label Society in, še bolj opazno, nekdanji kitarist Ozzyja Osbourna. Prva metalska liga, torej. In tako je gor vletel. Ampak vendarle bolj rockersko. To ni metal. To je rock. Pa, dobro, saj vem, itak je na koncu vseeno, samo da žaga. Ampak prvi komad? Sold My Soul? O, ja. Duša prodana. Mojster, prefrigani. Vse trike, štose, vragolije… Vse je razkazal takoj na začetku. Evo, fotoreporterji, izvolite. Naslikajte se. Zdaj na levi, zdaj na desni strani odra. Zdaj za glavo, zdaj z zobmi. O, ja. Z zobmi, Jimi Hendrix style. Ti. Samo. Šprudlaj.

    Ni čudno, prav res ni niti malo presenetljivo, da je nekdo spredaj, v prvih vrstah nekje po treh, štirih komadih vprašal: »Kaj misliš, da nam bo še pripravil?« Kolega mu ni odgovoril, ker smo vsi odprtih ust čakali. Kaj mislim z »vsi«? Kaj pa vem. V najboljšem primeru pol polna Katedrala, kaj pa vem, 400, 500 ljudi? Saj številka kmalu ni bila pomembna, na to nas je Zakk Wylde tako korenito in plemenito spomnil. Kdor je prišel, ne bo pozabil, kaj se je zgodilo… Ne toliko to, da je težko razumeti, razbrati besedilo v Wyldeovem petju, ko je brundajoče kombiniral southern rock iz plošč Book of Shadows (1996) in Book of Shadows II (2016), in da se je koncert kmalu zazdel kot neskončno dolga pesem. Ena. Sama. Pesem. Pa saj… Ni to bistvo southern rocka? O, ja. Lynyrd Skynyrd, baby!

    FullSizeRender 20

    Ampak ne, ne bomo si špila zapomnili toliko po tem, niti po solaži na tretjini špila, ko je Wldea zaneslo v wah-wah pedal, nagibal je kitaro sem, tja, gori, doli, naokoli, trije preostali spremljevalni člani pa so mu zvesto sledili, niti najmanj zdolgočaseno, temveč celovito, kompaktno in zvočno perfektno… Ampak ne… Tudi po tem si ne bomo zapomnili špila. O, ne. Najbolj odbiti moment, največji kompliment za prišleke, za Šiško, za Ljubljano… Je bil komad Throwin’ It All Away, ki ga je pred dvajsetimi leti posvetil nekdanjemu cimru Shannonu Hoonu [iz Blind Melon, pel je backvokale na Don’t Cry od Guns N’ Roses]. Dobri stari Zakk je skočil iz odra. Dol. Na štenge, šel mimo ograje. In se sprehodil. S kitaro. In ves ta čas pičil in pičil in pičil. In šprudlal in šprudlal in šprudlal. Lahko si mislite… Vsakdo je vzel telefon iz žepa. Vsi smo obupali pred njim. On je padel noter. Sredi dvorane, v krogu ljudi, je soliral. Do onemoglosti. In še prek. Drr-drrr-drrr-šprudl-šprudl-šprudl. Mi smo slikali, stali, ga trepljali po njegovem thorovskem telesu. Ja, ded je res nabit, res je v formi, ampak to ni nič v primerjavi z njegovo željo po žaganju. Težko boste bližje kakšni rock zvezdi tega kova. Slash tega več ne sme početi, ker bi ga narod pohrustal. Zato je Zakk Wylde spomnil, kakšen je prepoteni, zašvicani, s pivom politi kitarski rock. In, pazite, komad Throwin’ It All Away, je molovski. To ni dur, to ni ringaraja. Nope, nak, nada. Tole so gola čustva. V publiki, kjer je bil testosteron vsaj 75% prevladujoč, se nam je milo storilo. Ker ni nehal. Nak. Še kar je drajsal kitaro. Drr, drr, drr. Preostala trojica je čakala, kdaj bo prišel iz ritualnega kroga. Ampak ni igrala zdolgočaseno. Nope. Špilalo jim je, špilali so.

    Zato ni čudno, da ko se je po solaži, ki se je zdela dolga sto let, vrnil na oder, posvetil tudi bandu. Klaviaturist je lahko vstal in še on šprudlal po kitari, ne tako predano kot Wylde, a je delalo. Bobnar in basist sta najboljši možni ritem paket. »Devetkratni oskarjevski nagrajenec!« je Wylde kričal, ko je predstavljal basista in vsakemu nadel krajevno poglavje, skladno z naslovom plošče Book of Shadows. »Bobnar ima devet življenj in dvanajst otrok in nesramno reven!« in »Klaviaturist, ki vam bo opral perilo in vaše davke in vam povrnil denar!« sta morda naučeni predstavitvi, toda ko se še člani banda režijo Zakku Wyldeu… Potem veš. Kako je tip predan. Metallica se takih hecov ne more it’. Ker so preveliki, ker korporacija. Res, vsi smo se mu režali, nemalo nas je bilo takih, ko je po dveh urah prišel do konca in odšel brez bisa, ker bi ta bil v njegovem primeru povsem nesmiseln, ki smo se spraševali, pismo, kako se mu da, iz večera v večer.

    FullSizeRender 15

    Toda to je to! To! Ta razlika, o kateri je Scott Ian iz Anthrax pisal v svoji knjigi. Kakšna je razlika med ameriškimi bandi in evropskimi. Ameriški igrajo in igrajo in igrajo, ker je država pač tako velika. In to se vidi. Ne to, da se nadrkaš za en, dva, morda tri špile in temu rečeš turneja. Šiška je bila četrti zaporedni špil na že itak dolgi turneji. Lodž, Plzen, Dunaj, Ljubljana. In pride take volje. V ponedeljek. Tu-di-tu-di. Jap. Včasih ne rabiš stadionov, ne rabiš niti polne Šiške. Da ugotoviš. Kaj je tisto bistvo. Bilo je skoraj filmsko. Videli smo, kako v južnih državah ZDA izgledajo najbrž žuri. Vsaj v filmu so takšni. Saj veste, tisti topli kitarski akordi, razkavi glas in zdaj objet parček, zdaj prepir, zdaj pretep, zdaj zaljubljenost, zdaj…

    To je bil maturantski ples delte. Škoda le, da publika v Ljubljani prepogosto skriva čustva, stoji skoraj okamenelo in čaka, kdo se bo prvi spustil s ketne [tokrat je to storil raje Zakk sam], če odštejemo klasične zanesenjake v prvi vrsti. Bil je koncert, ko se ti zazdi, da nisi vreden nastopajočega. Ko te pregazi, povozi, premami. Spomni. Pizda, stari, to je rock’n’roll. S koncertnim lokom, pismo, Wylde je za The King proti koncu sam sedel za orgle in odtipkal presunljivo balado, preden se je vrnil za kitaro. To. Je. To.

    In na koncu, po šestnajstih komadih, ko je bilo vsega fertig in ti je šlo na jok od lepega… Od komadov, ki bi jih rad snemal Kid Rock, od komadov, ki bi jih rad še slišal od originalne postave Lynyrd Skynynrd. Na koncu… Po vsem… Je Zakk Wylde mogočno stopil na podest, na katerega se je postavljal in nizal svoje solaže. Še poslednjič. Mogočno, s svojimi gigantskimi rokami… Je dvignil kitaro. Nad nas. »Hvala, ljubljansko poglavje!« In zažvalil kitaro. Čisto res. Jo lizal in ljubil. Kako ima ta tip rad kitare. To je… To.

    Hvala, Zakk Wylde. Res… Hvala.

    FullSizeRender 18

  • In kak’ dolgo gledaš sliko ti?

    Šel sem štet. Za nazaj. But’l. In kol’ko časa si ti ponucal? Deset sekund že ne. Kaj pa če… Ampak… Kaj pa je narobe, če slike, pardon, umetnine pogledaš na ena, dve, tri…? Okej, okej. Malo bolj umirjeno. Skuliraj. Da bodo bralci sploh poštekali, za kaj gre. Torej, khm… Odgovorite si na vprašanje: ali v povprečju gledate umetnine na razstavi več ali manj kot deset sekund? U, ja. Štejte. Tik-tak. Gremo. Tik-tak. Zakaj? Ker to veliko pove o vas in vaši ljubezni do umetnosti. In ne, tega ne pravim jaz, neki dripec. Nak. To pravi Rainer Maria Rilke. No. Skoraj on.

    Torej… Ne bom se pretvarjal, vas guncal ali kičkuglal, kako sem stručko za likovno umetnost. Joj, ne. Nisem. Že zato ne, ker v ducat letih obveznega šolanja nismo šli praktično na nobeno razstavo, v Ljubljani pa smo raje kot v Narodno ali Moderno galerijo pač zavili v živalski vrt [iiii, meeedooooo], sem prvo konkretno galerijo, pardon, konkretno bajturino od znotraj videl šele leta 2005, ko sem bil star že dvajset let. Kar je, baje, relativno pozno. Kakorkoli že, foter me je peljal v londonsko National Gallery in že pred prvo sliko, ki je napovedovala posebno razstavo Rembrandtovih del, sem ostrmel, obstal, zatrokiral in začarano gledal kot tele v nova… dela. Zijal sem povsem zamaknjeno. Zdaj v sliko, zdaj v napis zraven. Slika. Napis. Slika. Napis.

    »Em… sine, če boš vsako sliko gledal tako dolgo, bova tu cel teden…« me je rahlo pokroviteljsko, ampak na prijeten način, priganjal foter, ki je bil v tej galeriji že milijontič.

    »Saj, razumem, ata… Ampak… Ampak… Ampak…« me je bilo nekaj kakor sram.

    »Kaj je?«

    »Kaj… to.. je… res… narisal… Rembrandt?«

    Lahko si mislite. Foter se je prijel za glavo, ampak okej. Od takrat dalje so konkretni muzeji, oni, v več štukih res pametno naložen denar ali, v angleškem primeru, brezplačen obisk. Če je čas denar, je galerija zastonj runda. In ko obiščeš bodisi madridsko Regino Sofio in te Guernica vsaj enakovredno povozi na dan, ko greš prvič v živo na finale lige prvakov, ali prvič vidiš tisto posvečeno sobo slovenskega impresionizma v ljubljanski Narodni galeriji… Padeš noter v ta svet. In ko daš skozi še Amsterdam in Pariz… Misliš, da so vse razstave takšne. Nepozabni šus sto-in-več let stare komunikacije. Slik namreč nikoli nisem dojemal kot eksponat, ki ga gledam jaz. Ne. Obratno. Vedno pustim, da te gledajo mene.

    Foto: UGM
    Foto: UGM

    Zato ni čudno, da sem nabasal na cel kup pomislekov, ko sem šel prvič resneje v našo – Umetnost galerijo Maribor [UGM]. Bila je razstava, posvečena Zoranu Mušiču, ki ga zdaj tako na veliko in stalno naprej potiska Ljubljana, čeprav se je z njim lahko suvereno dičila tudi mariborska galerija, ki baje nima za burek v primerjavi z ljubljansko. In sem šel in niti nisem bil tako zelo razočaran. Iskreno. Res. Nisem. Bil. Sploh ni bilo švoh, vsaj kar se slik tiče. Mislim… Saj… to… je… Mušič. Vau! Me je pa sicer razočaral plac kot takšen. Vedno se mi je, pa ne vem zakaj, zdelo, da je vhod v UGM drugje, ne pa tam… Poleg… Satchm(ot)a. In potem prideš noter in te tam na vratih pogosto kar čudno gledajo, ne veš točno, kam bi šel… Skratka… tak. Hladen prostor, vsaj zame – pa ga ne primerjam z Rijksmuseum ali Louvreom. Bog. Ne. Daj. UGM vsaj meni deluje zapuščeno, hladno. Da me umetnine ne bodo gledale, temveč mežikale. Pa ne v dobrem smislu. Češ, pusti nas na miru.

    Muzeji in galerije so načeloma plac, kjer ugotoviš, zakaj si samski ali zakaj si v takšni zvezi, v kakršni si. Čisto res. Sploh če veliko galerij vidiš sam in nabašeš na tiste iz aviona vidne pare, kjer je očitno, da je en drugega moledoval, da sta spakirala tja in se en dolgočasi, drugi pa je jezen, ker hodi z nekom, ki ni to, kar je mislil(a), da je. Je pa res, da najdeš tudi takšne pare, ki so vidno očarani in si pustijo tisti prepotreben prostor v takšnem prostoru. Pač. Galerijo vidim kot obisk v dvoje, pa še nikoli nisem šel v dvoje v nobeno galerijo. Kakorkoli…

    In potem so tudi otvoritve razstav… Tam je šele bolje, če si baje v paru. Bil sem namreč doslej zgolj na eni, v Moderni galeriji v Ljubljani in niti ni bilo tako zategnjeno, pa saj, kako bi bilo, če je bila razstava, posvečena – Metki Krašovec. Halo? Da. Te. Sezuje.

    Nemalokrat sem od folka, ki redno hodi na te stvari, slišal tisti klasični, malomeščanski, kislosmetanski: »Daj… Pridi, zastonj je za pit.« Prvič, itak ni zastonj, ker nobeno kosilo ni zastonj. In, drugič, ponavadi servirajo toplo in kislo čmigo, po kateri si želiš, da bi ti van Gogh odrezal uho, da bi te bolelo še kaj drugega kot glava.

    Foto: UGM
    Foto: UGM

    Skratka… V petek, ko je otvoritev dočakala slovensko-kitajska razstava z izzivalnim naslovom Zemlja je ploščata, sem šel… Pač… Pogledat. Okej, priznam, upal sem, da bom nabasal na kolegico in njene kolegice ali pa pač na kogarkoli. Zakaj? Ker vidiš čisto preveč filmov o razstavah in literarnih večerih, kjer se vsi o-glej-spet-se-vidimo naključno snidejo in imajo potem poglobljene debate, grejo žurat itn… Imaš pač prevelika pričakovanja. Vsaj jaz jih imam. Okej, namenoma sem zamudil dobrih deset minut, ker bog ni naredil petkovih večerov za to, da bi poslušal govor osemnajstega ministra za kulturo v zadnjem tednu ali župana, ki ima cel haufn drugih problemov. Tako da sem nabasal na, ironično, skoraj prazne sobane, sveže pomalane, saj so vsi poslušali oba baje smela govora v tistem glavnem prostoru.

    Pa je bil kilav uvod. O, ja. O, ne. Najprej sta dve že gospe, očitno del osebja, stali na vhodu, da nisem vedel, ali jima moram kaj povedat, rečt, namignit, stisnit petko [z roko ali evri]. Ampak sem šel boječe, bojazljivo in po prstih mimo. Uf. Za las! Ampak nisem prišel daleč. Nabasal sem in skušal prebrati tekst, ki stoji ob stopnišču, pa sem se, odkrito, zbal, da bi bil komu, neroda, ki ne zna hoditi na razstave, v napoto, ker sem takšna uvidevna moška drolja. Skratka, šel sem gor. Zradiral, toda na poti po štengah sem se skušal kot na spraševanju biologije spomniti, kaj sem se napiflal, vsaj nek podatek, nekaj, če me slučajno kdo kaj vpraša, preveri in premeri, pa sem se spomnil le kitajsko-slovenskega sodelovanja, naslova razstave in pa dejstva, da bo to sodobna umetnost. Kar je bolje kot nič.

    In smo tam. Sodobna umetnost. Ne maram tega pojma, res ne. Pridevnik »sodobna« mi, oprostite, zveni, kot da je stvar stagnacijsko obtičala in se ne bo premaknila. Kot neki birokrat ali bankir na banki, ki je tam zato, da te jebe v glavo. Stavim, da noben res dober umetnik ni sebe označil za »sodobnega«. Morda Jovan Vesel Koseski. Ajde. On. In točno to, kako je sodobna lahko evfemizem, jebena olepševalnica za komorna, sem ugotovil, ko sem šel skozi sobane. Priznam, šel sem iber hitro. Prehitro? Pa… Itak bi resnejša raziskava prišla do ugotovitve, da obiskovalec nameni prvim slikam nekoliko več časa, nato pade, nato najde nekaj, kar bi ga naj prepričalo, da je pametno vložil čas, nato pa itak izgubi občutek za čas in prostor in se mu, ko je enkrat že zunaj, zdi, da nič ne razume.

    Foto: UGM
    Foto: UGM

    Naletel sem, ko sem prišel do konca, misleč, da to seveda še ni konec, na gospoda arhitekta, ki o teh stvarih nekaj ve. Našel sem ga ob koncu aplavzov.

    »In? Kako je?«

    »Kontraevolucijsko. Počutim se zabito,« sem mu namignil.

    »Potem sva oba začutila globino razstave,« se je zarežal.

    »Ravnino. Zemlja je ploščata in to,« sem še pribil, preden me je poklicala kolegica in takoj, neumorno, potem ko sem z brado trčil ob njeno ramo in bi si bil kaj kmalu odgriznil jezik, vprašala, če bom o razstavi »kaj napisal«. Iskreno? Nisem imel namena pisati o razstavi. Če že, prej o sebi.

    Ampak… Nekako sem šele kasneje ugotovil, da je naslov razstave njen najbolj luciden del. Zemlja je ploščata. Dobro prcanje. Saj vem, za znanstvenike je to taka brutalna blasfemija in nekoliko zapoznelo delanje norca iz Kopernika in kolegov. Toda… Ko vidiš gigantsko črno mavrico na bež gigantskem platnu… Ta je bila kitajska, od Zhang Fangbaija, če sem si bil dobro zapisal. Osrednje mesto je dobil Shang Yang, vsaj tako se je meni zdela postavljena razstava, njegove Zapuščene gore, iz katerih štrli nekaj, podobno zelo oguljenim hlačam, meni pa predstavlja listje, to pa jesen in pač… Razlagaj. Si. Po. Svoje. Vse je šlo, dokler nisem nabasal na sliko, ki je zgledala kot oni puzli iz pene, ki si jih sestavljal kot froc in se učil dopolnjevanja različnih oblik, kar je najbrž dokaj dober simbol za pričujočo razstavo.

    Nisem dajal pretiranega poudarka na to, kaj je naše in kaj kitajsko, ker je umetnost itak vedno naša. Khm. Ja pa ja. Ko zdaj pišem ta tekst in gledam še enkrat, kar sem gledal v petek, ko je ena gospa pazljivo lazila za vsemi nami in nam dala občutek, da nam bo demonstrirala judo prijeme, če bo kdo vzel ven telefon in šklocnil en posnetek [lahko da je to dovoljeno, pa sem se jaz pač zbal], vidim, da sem bolje poštekal naše umetnike, sploh silhueto Marjana Gumilarja, ki je v seriji Undressed mojstrsko upodobil sklonjeno žensko, da si začutil tegobe njene hrbtenjače, medtem ko te je Uršula Berlot sezula s svojo mojstrsko tehniko nečesa, čemur se reče »ferokristali, lasersko rezan in digitalno tiskan na pleksisteklu«, pred čemer se je vsakdo ustavil in se vprašal, kako naj bi se te stvari, tega stvora sploh lotil. To in ono kalejdoskopsko poigravanje je bilo, vsaj zame, presežek razstave.

    Foto: UGM
    Foto: UGM

    Ki sem si jo, bodimo iskreni, ogledal v desetih minutah. Sem zato nekulturno neartikulirana pizda? Kaj pa vem. Poglejmo nazaj na začetek. Doli, pri štengah, kjer je osnovni napis, vodič, mnenje, da sploh veš, za kaj gre, tisto Rilkejevo droljanje. Mimogrede, ko smo že pri napisih… Ti so ob slikah boleče premajhni, da mora vsak k zidu, kar omeji pogled drugemu obiskovalcu, zato kaže razmisliti o povečavi pisave.

    »Umetnine so neskončno samotne in z ničemer tako malo dosegljive kot s kritiko … Ob vsaki razpravi, oceni ali uvodu se zanesite nase in na svoj občutek, čeprav bi se motili, vas bo naravna rast notranjega življenja polagoma in sčasoma pripeljala k drugačnemu spoznanju. Naj vaše sodbe živijo svoj tihi nemoteni razvoj, ki mora kot sleherno napredovanje izvirati globoko znotraj in ga ni mogoče z ničemer izsiliti ali pospešiti … Potrpljenje je vse,« se je direktorica UGM Breda Kolar Sluga spomnila Ranierja Marie Rilkeja. Dobri stari Rilke, tako direktorica, je sicer to namenil umetnikom v nekem drugem času, ko je ta bojda tekel drugače, čeprav bi Einsten povedal, da se je čas upogibal drugače.

    In za to gre. Na koncu sestavka direktorica, ki sicer lucidno zapiše, kako se danes umetnost morda še najbolj najde, kot si jo prirejam sam, v tekmi z materialnim, pomisli, da je Rilke nagovoril nas, ki delamo mentalni klik-klik brez fleša mimo slik, ki jih, kot zapisano, v povprečju gledamo deset sekund. »Če želimo odgovore, premagajmo anksioznost, vzemimo si čas. In čaka nas presenečenje, vedno je tam, kjer ga najmanj pričakujemo.«

    Iskreno? Mislil sem, da bom hraknil direkt v napis. Koji kurac? Eno največjih presenečenj je bilo, da so takoj po aplavzih vsi navalili na zdaj nafilane kozarce – ko sem šel jaz mimo, vnovič (raz)očaran, kako hitro prideš skozi sobane UGM-a -, in da je parket še vedno vštet v obisk kot dodatna, avdio komponenta obiska razstav v placu, ki je tako nujen prenove/selitve/nečesa. Kako škriplje. Res. V nekaterih sobah se je prav težko osredotočiti na gledanje, ker ti tako frdamano delajo ušesa, ker se zdi, da je paket zrel za kako resno simfonijo. Ampak tisti napis? Ni mi dal miru.

    Ko sem zapustil plac, sem pred vhodom videl, kako direktorica in minister čebljata, ona bolj vneto od njega, medtem ko je župan še gori v sobani telefoniral, kar se mi v takih prostorih vseeno vedno zdi neprimerno, še posebej, ko je tako hrupno, brezzračno ipd. Verjamem, da je direktorica ministru gušila o tem, kako pomembna bi bila spodletela selitev/posodobitev UGM-ja. Je. Ne rečem. Ampak posvet, protest, karkoli že to bo v sredo ob 11:05? Galerija že premore super prostor na Trgu Leona Štuklja, ki ima, kolikor pač zelo pavšalno spremljam [ja, lahko me šimfate, ker govorim po čez], zelo soliden program, vendar UGM vsaj za moj okus še vedno premalo nagovarja lastno mesto, ki povečini o lastnih umetnikih kaj prida veliko ne ve. Ne verjamem, da bi nova stavba to rešila sama po sebi. Ne, ne bi bilo prav, če bi sodil po eni otvoritvi razstave. Sploh ne.

    Foto: UGM
    Foto: UGM

    Vendar vsakič, ko sem bil v UGM in to je bilo zdaj že dovoljkrat, nisem dobil občutka – razen, ko sem delal reportažo za Večer o stanju UGM in se sprehodil z zelo zagnano direktorico po prostorih in spoznal zaposlene -, da bi se bili za obiskovalce ravno metali na zobe. Saj vem, vedno je stvar denarja, odprtosti folka, povrhu premalo poznam tematiko in ne bi bilo pošteno primerjati UGM z Narodno galerijo, ki te dni tudi v Mariboru na veliko oglašuje stalno razstavo Zorana Mušiča. Kar je približno tako, kot če bi Olimpija oglaševala, naj si Mariborčani pridejo kvalifikacije za fuzbalsko ligo prvakov letos – po možnosti pa stalno – ogledati v Stožice. Ne gre, ne?

    Skratka, moja izkušnja je bila ekspresno kratka. Pa je vseeno ratal tako dolg zapis. Predolg. Spomin? Itak. Kar je kompliment, čisto zares. Ampak me je vseene razhudilo in dejansko spravilo v slabo voljo tisto z desetimi sekundi. Kdo pa mi lahko pove, da mi ni mar, če pa so mi te umetnine vendarle dale malo misliti? Frdamani Rilke, ha? Je znal podjebavati, kvalitetno, ni kaj.

    Ampak hej! Morda bo to razstava, ki me bo poslej opominjala o pravilu desetih sekund, čeprav se mi ne zdi pošteno, da se obiskovalcem štopa/anketira njihovo zavzetost pri ogledu razstav. Jebiga, vsaka slika pač ni Nočna straža. Ali Kofetarica. Ali Sejalec. Tudi vsi komadi The Beatles niso takšni, da bi jih vsakdo poslušal do konca, ne? Itak živimo v času šundra, ko je vse na ena, dve, tri. Pozornost je dandanes… Hipna. Danes umetnost niti več ne pride in gre. Danes umetnost pomaha iz oddaljenega avta. Če smo dovolj prismuknjeni, se zapodimo za njo. In jo morebiti dohitimo. Iskreno pa se mi ta razstava ni zdela kot komunikacija kitajskih in slovenskih umetnin. Ni bila niti tekma, ne, to bi bilo kruto, ker bi se vprašal, kdo je zmagal [walda mi!]. Ampak pač. Vemo že, da Zemlja ni ploščata, prav tako ne vem, kako gredo dolge mavrice, usločen hrbet, razgibana gorovja, kalejdoskopi trenutkov skupaj s ploščatostjo…

    Morda pa včasih ni slabo, da se spomnimo, da je zemlja okrogla. Tudi za manj kot deset sekund ali minut, ne? Rilke, tu zdaj izbiram besede, ampak… Ko te jebe.

  • Hotel sem prijeti… Partljiča.

    Gostiteljici sta vzorno, umirjeno, ampak tudi neizogibno nasmejano sedeli. Ena poleg druge. Komorno, previdno, vseeno rahlo zadržano. Takšni pač so literarni večeri, vsaj kolikor imam sam izkušenj z njimi. Pa saj sta se hihitali, drobceno, v kulturnih okvirih, karkoli naj bi že to pomenilo. Bolj sami pri sebi. Sledil je relativno dolg uvod. Nič ne rečem. Pač. Mora bit’. In ni lahko pač… Če… Sledi… On.

    Kajti ko je nato on vstal. Pri petinsedemdesetih letih. Ne, v roko ni vzel mikrofona, kot voditeljici, kar je vedno tvegano, saj itak stvar zatem ponavadi šumi, poka ali pa je, kot v tem primeru, nastavljen občutno preveč na glas, da izgubi večer na šarmu in ti zuji v ušesih. Ampak dobro.

    Tam je stal, v ponedeljek, v Salonu uporabnih umetnosti. Brez mikrofona. le takšen, kot je. Vsake toliko je sunkovito nagnil nazaj svoje sive lase, pa so itak zlezli nazaj. Tam je stal. Vsaj eno uro. Za svoj… Šov. On.

    Tone. Partljič.

    Dobro se spomnim njegovega govora, ko je letos februarja naposled dobil veliko Prešernovo nagrado. Zasluž(e)no, itak. Ampak tam je Partljič, ki sam rad govori, da rad govori in ga v tem zanosu vselej skrbno zgrajenega pripovedovanja resnično težko kaj ustavi (»Na šoli tvaršicam ne pustim niti dihat!«), med drugim rahlo ošvkrnil stand-up, češ, če in kakšna umetnost je to. Pa saj, ne gre mu zameriti, približno mislim, da vem, kaj je želel takrat povedati. Kaj o skrbi za jezik in to. Pa okej. Ni to poanta tega teksta.

    Skratka, Tone Partljič je vstal. Brez mikrofona. »Saj se slišimo, ne?« je najprej rekel in premeril prostor. Skorajda povsem nabito, dobro, pretiravam, kakšen zic je še bil prost, nekaj zamudnikov je še našlo prostor, pa še bi kakšen stol razstavilo ustrežljivo osebje Salona, ki, mimogrede, med prireditvami načeloma ne hodi okrog po runde, kar je v takih primerih pravzaprav zelo lep in smiseln bonton. »Vidim, da niste oni, kaj so stalno… Bom lahko povedal tisto, kaj stalno povem… No, razen vi, gospa,« je pomežiknil gospe v predzadnji vrsti, »vi ste stalno tu, moja občudovalka!«

    FullSizeRender 6

    Večer je bil svojevrstno slavnosten. Ponovna izdaja legendarne – ja, legendarne – knjige Hotel sem prijeti sonce. Ena tistih, ob kateri se samoumevno nostalgično zavzdihne. Pa ja, kdo je ne bi bral? Partljič je prišel v moje življenje – kot najbrž v vsako, ki mu je posvetilo pozornost – ravno v pravem času, ko sta starša omedlevela nad vsemi »zakaj pa to, zakaj pa tisto« vprašanji in še bolj, ko sem bil že starejši, ko sem se preizpraševal vse tisto, česar se mora vsakdo naučiti v življenju. Pri Partljiču imaš, ko čitaš te knjige – poleg Hotel sem prijeti sonce sta se v moj spomin vtisnili še Slišal sem, kako trava raste in še posebej kultna Dupleška mornarica, ker je foter pač iz Sp. Dupleka – končno tisti občutek, da nimaš edini teh misli. Partljič je in, upam, bo tisti navihani kolega vsakega radovednega, a tudi rahlo nesigurnega otroka. Američani imajo Marka Twaina, mi imamo pa njega.

    S Partljičem sem lani delal prvi intervju in me je… Tako navdušil. Koliko ta človek ve. To je neverjetno. In njegova raba jezika. Pravopis na fračo in dras! Zato pa ima polne literarne večere, model pa je v taki formi, da se zdi, kot da je vsaj petnajst let mlajši. Ampak hkrati ni postal senilen starec, pa tudi če bi, bi se najprej opravičil, da je – senilen.

    »Ti se bori, kol’ko se spodobi in me discipliniraj,« je namenil eni od dveh voditeljic, ko je postalo jasno, da bo večer trajal krepko čez eno uro in da bosta onidve komaj kaj rekli. Saj… Partljič je zvito povedal, kako se profesorice slovenščine vneto in marljivo in temeljito in krčevito pripravijo na njegova šolska gostovanja, potem pa komaj kakšno izustijo, ker Partljič drdra in drdra in drdra.

    Toda Partljič govori tako… Ne vem. Tako blizu ti je kot pisatelj. Na eni strani čitaš njegov Sebastjan in most, markantno skorajda remek delo, na drugi ga vidiš, kako s psičkom hodi čez most in se reži in je točno takšen, kakršnega ga doživite v živo. Nima te avre, privzdignjenosti, larpurlatistične drže. Saj veste… Kot so nas gledali duhamorni pisatelji in pesniki na stenah šolskih učilnic. Cankar s tistimi mrkimi brki. Gradnik kot nek pariški boem. Kosovel kot mož, ki bo vedno fante. Prešeren? Eh, za njega niti vemo ne, kako je videti. Na ljubljanskem trgu kot neki revež, ki ne ve, ali bi pesnil, pil ali prodajal rože, na tolarju je bil narisan dejansko kot zadnji klošar ipd.

    Morda je pri Partljiču drugače, ker je… »Naš«. Pardon, mi njihovi. Mi, Štajerci. Veliko čitam zadnje dni Edvarda Kocbeka in morda ni naključje, da tudi iz njega veje, še danes, vedrina, okej, bolj upanje. Kakorkoli. Ne verjamem pa, da bi Kocbek rekel, kako je, ko doma pogleda polico svojih knjig, ki jih Partljič nikoli ne jemlje v roke: »Da bi bil kot frdamani Miško Kranjec, ki je pisal knjige na metre.« Tone Partljič pove, tak’ kot je. Zlatan Ibrahimović slovenskega pisateljevanja. Tu in zdaj je. Tako gajštno oprijemljiv. Ko je za uvod razložil zgodbo, kako je prvič videl na pol prerezan buhtelj od Verice, ki je želela videti tudi njegovega pinzla, pa je spičil, kolikor so ga noge nesle. »Skorajda natanko tako povedano, kakor je napisano v knjigi,« je dahnila voditeljica večera.

    FullSizeRender

    Ja. Partljič govori, kar drugi tipkamo. Lupeta s takimi pridevniki, da te sezuje. Na dah, kar je bilo včasih, kot bi najbrž rekel sam, na eks. Da te butne! Bum. Bum. Bum! »Ti butl’, preden bi tja prišo, bo sonce že drugje!« je slišal lekcijo, kako bi lahko lazil po celem svetu, ne samo okoli in mimo Pesnice, pa se ne bi dotaknil sonca. Ampak ravno v tem je finta. Partljič se morda nikoli ni dotaknil, se je pa sonce dotaknilo njega. Saj vem. Kliše. Ampak če tako jebeno drži! Partljič zna vrhunsko nizati svojo zgodbo, ironično, podobno, kot to počne stand-up. Dobro ve, kdaj bo prišel punch line in da se bodo režali tisti, ki so štof slišali prvič, in tudi oni, ki so ga slišali že sedemnajstkrat. »Saj isto kot s soncem in dotikanjem je tudi z ženskami,« pa smo spet planili v smeh, sploh, ko je spet pogledal gospo iz začetka in nadgradil, »’mate potrpljenje al’ vam grem na živce?«

    Njegova sposobnost ubesedenje je bila, predvidevam, toliko močnejša, ker je zaobšel tiste postulate socialnega realizma, zaradi katerih sem sam že trikrat skušal prebrati Strici so mi povedali, pa mi Kranjec nikakor ne sede. Ne vem, morda bi moral resno prečitati Maksima Gorkega? Kaj pa vem. Ni pomembno. Partljič je socializem in realizem združil na malo drugačen način, pa saj ne razlagam, pišem ali ugotavljam karkoli novega. Nak.

    Toda ko je povedal, kako je njegova mama jokala, ko je popisoval res okrutno zgodbo ubogega otroka, ki je odraščal brez očeta, obrcan in zavržen… »Točno tak’ je bilo, točno tak’…« je hlipala njegova mama, Partljič je pa bolj ali manj na blef sestavljal drobce, slišane skozi dolga leta, ker so to bili pač časi, ko se je človeške tegobe zadrževalo v sebi in zalivalo, po možnosti z dobro staro šmarjolo. »To je za pisatelja odgovornost, moraš pazit’«, je sijajni napotek za prihodnje generacije, ki bi raje pisali o sebi in skozi sebe skušali iz okolice narediti Disneyland. »O meni bi morali napisati roman. Jaz s’n se na britofu rodil!« se je za štof ponudil, po golem naključju, nek ribič v Izoli, ko je Partljič tam vandral še kot presednik pisateljskega društva. Kakšne zgodbe, ha? Tega si ne moreš zmislit. A prav s tem, s prekleto prepričljivo fikcijo je imal Partljič take težave, da ga je kdo kdaj tudi na zid naslonil, trdno prepričan, da piše o njem. »Ste prišli po gradivo, ne, Partljič?« je slišal, ko je bil med osmimi na pogrebu dobre stare Karoline Žašler, ja, one Žašlerce. Pa je bil pogreb res tragikomedija, padla je truga, se odprla… Nobene poroke, en pogreb. Kontra.

    FullSizeRender 4

    Ko je tako razlagal, kakšen vpliv je imela Žašlerca, najbrž še bolj osebno kot Moj ata socialistični kulak… Nisem mogel mimo prepričanja, da bodo te njegove zgodbe o(b)stale, ne glede nato, da so že zdaj iz polpreteklega časa. Partljič se v svoji osnovi sploh ne loči tako veliko od, kaj pa vem, Josipa Jurčiča, Janka Kersnika ali celo Ivana Tavčarja. Češ, narava, mali ljudje z velikimi zgodbami, veselimi ali žalostnimi. Ampak to pač pove na tak način, da … da … da… »Veste, kaj se je nekaj časa govorilo, da je mož siknil ženi? Češ, stara, ti si še trikrat večja kurba kot Žašlerca!« Hudo, ne? Še huje je tisto, ko je neka profesorica učila hči Žašlerce in je v zbornici rekla Partljiču: »Ta bo še hujša kot njena mama!« In se je Partljič, iz krvi, mesa, stoječki, pač spozabil: »Pa jebemomater, jaz jo bom prijavil, to sem si mislil… Joj, pardon… Samo kaj naj…«

    Preden sem skliznil po eni uri, ker se mi je, kot se nam pač v teh časih, mudilo, sem pokasiral še lekcijo iz Aberta Camusa. O, ja. Ta velika, klasična imena. O katerih kao nekaj veš, pa v bistvu ne veš nič. No, Partljič je okoli, po dolgem in počez, naposled povedal eno bolj ključnih sporočil – preden je, predvidevam, zavil v še eno zgodbo iz Hotel sem prijeti sonce -, in sicer, da ni naloga pisatelja, da sodi, temveč da skuša razumeti svoje like in zgodbe.

    Največja zmaga, vsaj tako sam menim po tej nepozabni uri, pa je, če liki in zgodbe razumejo tudi pisatelja. Hotel sem prijeti Partljiča… Pa je Partljič prijel mene. In me bo težko spustil. Če sploh… Kdaj.