Kategorija: Nerazvrščeno

  • 24,99 EUR? Ne! In Ne! In Ne!!!

    24,99 EUR? Ne! In Ne! In Ne!!!

    Načeloma gledam v izložbe naših knjigarn samo iz enega samega razloga. Če je v izložbi že moj roman. Ki ga sicer še nisem napisal. In vprašanje, kdaj ga bom. Ker če bi napisal roman, e, bi napisal enega. Svinjsko dobrega. Best-seller. Takega, ki bo na maturi čez tri leta in bo frocom bolj všeč kot prfoksam slovenistike. Zdenkam in Stankam.

    Ampak gledat v izložbe slovenskih knjigarn je skoraj tako, kot da bi se peljal mimo pokopališča. In to ne katerega koli pokopališča. Takega, dragega pokopališča. Mi teh sicer nimamo, čeprav so pogrebi, bojda, svinjsko draga reč. Skratka, če gledam v izložbo naših knjigarn, se šele ornk zavem, kako reven, beden, nekulturen in seljački sem. Mislim… Pa kako nimaš 40 evrov za knjigo Thomasa Pikettyja, kjer ti neki novodobni guru ekonomije razloži, zakaj ne boš obogatel s facebookom, zakaj imajo politiki najmanjše tiče in zakaj bodo diplomanti novodobni proletariat.

    Ampak okej. To bi še res nekako šlo. Jebiga, ekonomija je draga. A, ej, ko sem videl, da stane jubilejna Pika Nogavička 24,99 evrov?!?! Popizdil sem. Dekl mi je odneslo, res. Pa… Kako? Od kod? Kdo smo mi?

    Razumem, lahko bi – podobno kot pri muziki – na dolgo in široko šel raziskovat, kako nas majhnost jebe, ker imamo nizke naklade in te jajce. Veste kaj? S tem so nas samo lepo nategnili. Direkt u usta. Naša načitana usta. Ker Slovenci res ornk čitamo. V knjižnicah za dobre naslove čakaš, da nekdo končno prečita frdamano knjigo. Bojda si nenormalno veliko sposojamo in nenormalno malo kupujemo. Ampak, kaj se potem zgodi? Kaj? Vam bom povedal kaj.

    Bodite pozorni na vse one “literate”, ki so v bistvu uredniki, ki so v bistvu prevajalci, ki so v bistvu lektorji, ki so v bistvu razpis in veze na dveh nogah. Pa ne, ne bom zdaj tu poimensko in ne bom glumil raziskovalnega novinarja. Samo omenil bom, kako žalostno je, da imamo na eni strani uspešen (!) projekt Botrstvo, po drugi strani pa stane ena taka knjiga, kot je Pika nogavička, več kot enomesečni račun za elektriko. Ne, dragi moji, to ni ne demagogija ne populizem. Ne kandidiram za debila, ki bo zmagal na volitvah tako, da bo zgradil rondo v štirikotnem križišču.

    Ne. Samo rad bi, da se vsi malo zamislimo. Zakaj poznamo vse v knjižnici [in Maribor ima edini od večjih mest tako malo knjižnico, da se dva sploh ne moreta srečat med policami] in skorajda nikogar v knjigarno? E, bil sem v Beogradu, v Amsterdamu, v Londonu, na Dunaju, v Torinu in še kje v knjižnicah. ja, večja mesta, okej, štekam. Ampak pri nas grem v knjižnico samo, če moram kupit darilo za starše, seko ali pač neko obhajanje nečesa, pa nimam nobene pametne ideje. In tako skeširam te urednike, lektorje, kritike, prevajalce in latentne pisatelje, ki nas vse napizdujejo, da smo Slovenci narod knjige.

    Ja. Smo. Sam sem mega privrženec trga, ampak ko nekdo proda v bruto znesku knjig za skoraj 20 čukov, dobi pa honorarja ven 1.800 bruto in se mora še zahvalit… Saj ne prodajam tople vode, bog ne daj, če bi jo, bi našel neko tujo knjigo o topli vodi in jo prevedel. Z naslovom: Mlačni odtenki. Ali neka taka jajca.

    Skratka. Knjige pri nas so svinjsko predrage. In avtorji, ki so pri nas na polici, so ali mrtvi ali pa kandidirajo za Prešernovo nagrado, kar je itak isto kot biti mrtev, saj se stegneš po novem kvečjemu pol leta po nagradi. In to je narobe. Kot je tisto, da je Goran Vojnović naš perspektivni mladi pisec, ki je dobil nagrado Prešernovega sklada zato, da je falil vejice prosto po fužinskem Prešernu. Pa nisem ljubosumen na Vojnovića, kar mi vsi očitajo. Nisem. Škoda je le, da so ga posilili direkt u dupe in rekli, evo, pa smo vam našli pisca generacije. E, jebiga, potem si raje pogledam Outsiderja še 1.508-ič.

    Torej. Piko nogavičko bo mularija še vedno brala znucano iz knjižnice. Kar je okej. Sprašujem se samo, zakaj otroke že tako mlade delimo na one, ki berejo jubilejno izdajo in na one, ki čitajo klasiko? E. To. Jebala vas elita. Ne, pri Piki nogavički pa se pač ne bi smeli deliti na leve in desne, na bogate in revne in na one in ove. Ne. Ne. in Ne!!!

    FullSizeRender

  • Nikola Tesla < taksist < literat

    Nikola Tesla < taksist < literat

    Niti taksist ni bil v tem mojem nadrkanem fazonu. Kako sem šel na trepalnice samemu sebi. Fuj. Njemu? Njemu pa se ni niti dalo. Jebiga, še taksisti niso več, kar so bili. Skužili in skontali so, tam doli, kamor rinemo mi, ki se ne ljubimo s kreditom, da mi, ki kao nekaj vemo o vsem tem, kako napisati zgodbo nekega mesta, itak iščemo samo njihove citate, ki bi jih drapnili na prvi večerji, prvem romanu in ta sranja. Zato so taksisti, ko slišijo sploh nas Slovence, raje tiho. Kimajo še, ajd, celo nekaj sicer zinejo, ono nujno, da je promet še vedno v kurcu, ampak nimajo več rešitev za tvoj roman, ono, dvostavčnih citatov, ni več modela za tvoje probleme.

    »Evo nas na aerodromu. Hiljadopetsto dinara, ako imaš sitno, bilo bi taman,« je pljunil model, skorajda tako brezosebno kot da bi bil v Stochkolmu, ne pa v Beogradu. Tam, gori na Švedskem, bi ga poslal v kurac, ker me tika. Tu pa… Je bilo prikupno.

    »Evo vam, izvolte… Jao. Znate… Kako mi se ne vraća u Sloveniju…« sem se nekaj otožno guzil, da bi model ja pisnil, evo, peljem te nazaj, zrihtam ti stanovanje, ženo, ki te bo imela vsaj za ta tvoj šengenski pasoš. Neke te pizdarije. Pa nič od nič.

    »Hvala, e, pa srečno.«

     In to je bilo to. Odpizdil je. Skoraj. Šel sem do šajbe in mu potrkal gor.

     »Šta je, mali? Joj, jesi li uzeo kofer?«

     »Pa jesam, nije to. U koferu mi ionako nije ništa osim tuge.«


    Mislil sem, da bo razumel mojo poezijo. Je kurac moj razumel. Zadaj je nekdo že hupal, neka aerodromska kontrola, ki skrbi, da se ne navežeš na taksista. Pogledal sem, koliko se le da zahodnoevropsko, proti temu dripcu v avtu, ki se je nekaj duval, da se moramo premaknit, čeprav ni bilo nikjer nikogar. Ni mi ratalo, ker imam taki fris… Taki znani. Imam fris onega modela iz sosednjega bloka, ki ti gre na jajca.

    »No, šta je? Šta me gledaš?« me je vprašal taksist.

    »Pa… Ja bi..«

    »Ajde, mali, pljuni. Šta bi ti? Drogu? Pičke? Šta?«

    »Pa ništa, e, ja bi da ostanem u Beogradu.«

    »Čoveče, razumem te, stvarno te razumem, ali… vidiš ovog modela na jumbotu?«

    Pogledal sem na jumbo plakat in se žalostno zamislil, kako me bo napizdil obični taksista. Na plakatu je seveda bil gor Novak Đoković z neko ribo, tigrom, drago uro in tenis loparjem, ki je bil njegova viza, da je spizdil čim dlje od tu, kar so ga noge nesle. Novak se je smejal, okej, itak, PR fora, ampak filing sem imel, da se smeji samo meni, ker ne razumem štosa.

    »E, pa znaš, i Novak je izletio od ovde. Šta bi ti, bre, Slovenac, tu kod nas? Nemaš ni vize, a potrebna ti je radna dozvola a ti mi baš bre ne izgledaš kao neko, kome bi dao posao, ono, baš tako. Ti si neka valjda literarna šonja, neka slovenska zvezda. Da nisi ti onaj… Pisac.«

    »Koji? Vrisković?«

     »Da, taj. Ko je bre to nama preveo na sprski… Ko da bi mi izvozili Romunima makadam. Znam da se vi Slovenci kezite, kad pročitate nešto po naše… ipak ste, vi bre, od nekud da smislite ‘švegetafček’. Ja sam, bre, mislio, da vam je to nešto za kuvanje ili pranje suđa ili neko to sranje? Klitoris, bre. E, to. Piši o tome. O klitorisu. To se prodaje, od toga češ da kupiš ferari.«

    Zažvalil bi ga, pa nisem za te špile. Kako to oni tam, doli, povežejo. Ne samo, da te prečitajo, kdo si in kaj bi naštimal, ampak te še nadriblajo med nogami. En taksist, ki te tako gladko našamari, da bi se mu javil za talca.

    »Pa, da, pišem nešto, vamo-tamo. Kao. Zvezda. Imam ugovor za roman…«

    »I na kojem bi ti to bre jeziku pisao? Srpski nisi baš neki dasa, ali kad ovako pričaš naše, onda te sladko boli kurac za ovu vašu slovenštinu. A tek da ne pitam šta bi ti priča bila? Ti?«

    »Pa, ne baš ja, moj alter ego.«

    »Vi, bre, Slovenci, vi nemate alter ego. Vi mislite, da imate alter ego jer žderete alkohol ko konji. Vi bre ne znate da se opustite i ono, na izi, ko što bi rekli tamo u Ljubljani.«

    »Ja sam iz Maribora.«

    »E, to ti nije loše, fudbal, Zlatko Zahović i to, e, poštujem brate. Ali… To ti nije neka šema za roman? Da bi ti bila, ne bi ti sad tu mene da karaš sa svojim filozofskim pitanjima. Imate vi i onog svog Žižeka.«

    »Ali se je on, kao vaš Novak Đoković, odlogirao iz naše zemlje.«

    »Zašto? Zbog para?«

    »Ne, zbog politike.«

    »A šta bi bre neko da odseli iz Slovenije zbog politike? Šta, jel je bio previše ‘zelen’? Drmnuo neko drvetino koja je bila mišljena za božić? Jao jao.«

    »Ne, odselio je zbog desnice.«

    »Rukić?«

    »Da, baš zbog nje.«


    Malo mi je šel že na živce, ker sem se mu ponudil, da me mota sem in tja in dela z mano, kar hoče. Ampak to mi je všeč. Kreativen je bil pri tem, doma, v Mariboru, mi vsi čisto drugače solijo pamet. Neka debilna morska, uvožena sol. Ta model pa me je solil s soljo iz Tuzle, ona belomodra pakunga, za katero bi vsi čefurtriperji napisali neki roman in na to vezali simbol pomanjkanja naše nacionalne identitete. Nabijem jih vse po spisku. Meni ne manjka nacionalne identitete. Rad imam Slovenijo. Kako to vem? Ker imam rad, ko spoznam tuje narode, ko mi v glavo mečejo, kdo sem in kaj sem. Mi Slovenci. To se edini deremo na stadionih. Kar je, če tak pogledaš, res debilno skandiranje. Mi, Slovenci? Jebeš to.

    »Dobro, mali. Moram da vozim neku ribu isto na taj prokleti aerodrom. Ali ona ne putuje u malu Ljubljanu. Ide ona da se provodi u Minkenu. Znaš kako ti je to.«

    »Da. Neki lete, a neki polete.«

    »E, vidiš. I ti, bre, ti samo letiš. Ja ti kažem. Poleti. A kako se ono zoveš?”

    “Jaša Lorenčič.”

    “A tvoj alter-ego?”

    “Urban Šoštar. 

    “Pa evo. Budi i jedan i drugi. Ajd. Zdravo.”


    In tako sem priletel. Na www.urbani.si. Propad levo in desno, sonce sije in ker sem nazaj doma, lahko pljunek neko lepo zvenečo, vsebinsko pokozlano oznako, da so letališča osamljenim ljudem napolnjen hladilnik. Kvazi občutek domačnosti in družabnosti. Pijemo pa toplo pivo, ker nimamo cajta, da bi cenili bistvo hladilnika. Da prehitro pozabimo, kje in kako živimo. Seos.