Kategorija: Nerazvrščeno

  • Favš ste Adele? Adele?!?!

    Tako. Zdaj je pa zadosti. Res. Basta. Pa, a se je Slovencem, no, ne vsem, pač nekaterim, res dokončno odpeljalo? Štekam, da bo tisti, ki bo znal favšijo monetizirat, bolj nesramno bogat kot Mark Zuckerberg, Bill Gates in šefi Applea skupaj. Ampak za zdaj takega heroja še nismo našli. Okej, morda Janez Janša. Ampak ne bi zdaj o politiki, res ne.

    Kako ste lahko favš – Adele? Pa kako? Od kod? Okej, razumem, morda ste kozlali, ko ste Someone Like You slišali še 67.189. na tistih naših komercialnih radijskih postajah, ki so senilno skužile po kakih dveh letih, da je to res hit in so potem še sfižili in zagravžali Rolling in the Deep, Rumor Has It, Set Fire to the Rain in celo Skyfall, ki pa se je trpežno borila proti računalniškim algoritmom. Okej, z računalniki in nemškimi programi se ne bom kregal. Tudi z Mišom Holblom ali Leom Oblakom ne. Pač, njuna stvar. V gostilni res nimam izbire, kaj bi poslušal, a vedno lahko zamenjam gostilno. 

    Težje pa je zamenjati mentaliteto. Če v Angliji vsi na veliko pišejo, kako bo mogoče Adele single-handedly rešila glasbeno industrijo v letu 2015, ko si več niti imena bandov in izvajalcev ne zapomnimo, kaj šele naslove štiklov ali albumov, in prodala na tone svoje plošče 25, ki bo izšla še ta mesec – pa pri nas čitam in poslušam… Kako da so nekateri, recimo cenjeni kolega Denis Živčec, razočarani, ker ni prebolela bivšega tipa, da je že na prejšnji plošči vse izjamrala, bedirala in jamrala, ampak da smo takrat to kupili, ker je pač najboljše trpela.

    Vsi ne prebolijo. Žal. Adele je skušala pisati tudi o tem, kako je, ko se moraš vrniti na sceno z otrokom. Za nasvet je vprašala Damona Albarna iz skupine Blur, ki jo je kot mladenka neskončno oboževala. Kar razumem. Sam sem sicer bolj za Oasis, ampak Blur so tudi hudi, kar so nenazadnje pokazali na The Magic Whip, zadnji plošči, ki je bila pričakovano nepričakovana. Že solo izdelki blurovcem (Graham Coxon, baby!) so remek dela. Ampak Albarn se je domala posral Adele v usta, ko je po snemanju povedal, kako je njena glasba za middle of the road, kar je tisti žanr, ko pač najdete radijsko postajo, kjer iz dreka delajo potico. Adele je zdaj lepo povedala nazaj, da jo je Albarn razočaral in da itak ničesar ni ponucala. Več itak zveste tukaj, še bolje pa o efektu štikla Hello najdete tukaj. Bo bolje napisano, kot da jaz zdaj tu prepisujem Guardian. 

    Bolj kot torej vse to, da ni imela pravega koncerta že štiri leta, pa so koncerti tako dragi danes zato, ker so zadnji, kjer muzičarji še poberejo kaj denarja, zato so tudi dnevi seksa, drog in rock’n’rolla že zdavnaj fitnes, eko hrana in polikan pop; bolj kot vse to, da obrača na glavo glasbeno industrijo, vidim, kako pri nas marsikdo šimfa Adele. Da si nabija klikanost, da je že slišano, da bla bla bla. 

    Ravno prej na Valu 202. Da “se pojavljajo očitki”, da je Hello v bistvu plagiat Marthe. Nikad čuli? Tom Waits je legenda svoje vrste, ampak kako si lahko lastiš original za pesem, ki za tematiko vzame – telefonski klic?! In to iz leta 1973. Morda zato Adele ponuca oni zložljivi telefon, ki imajo še danes eno lastnost, ki je pametni telefoni nimajo: zložiš ga lahko. Kakorkoli že, Waitsu se za pol kariere lahko zahvali Rod Stewart v srednjih letih, ko ga je minilo do seksanja v diksiju. Tudi Scarlett Johansson ne bi nikoli pela, če ne bi bilo Waitsa. In tako naprej in tako dalje. Tom Waits, kapo dol. 

    Ampak, čakajte, ni James Hetfield drajsal po praznih strunah med telefonskim klicem in napisal Nothing Else Matters? Ni Billie Joe Armstrong napisal When I Come Around po telefonskem klicu in pogrešanju svoje drage, ki je skoraj ratala bivša, pa se je potem skregal z njo? Kaj pa vsi ti? Nenazadnje, Goran Bregović je napisal Ala je glupo zaboravit njen broj, pa celo njega, plagiatorja vseh plagiatorjev, ni šel nihče tožit (so ga pa za druge lumparije). “Dobri umetniki kopirajo, odlični umetniki kradejo,” ni rekel nihče drug kot Pablo Picasso. In imel je prav.

    Morda sta res kriva Robin Thicke in Pharell Williams, ki sta tako grdo kradla iz groba Marvina Gaya, tistega nadcarja, ki ga je ata pehnil s šusom v glavo v grob, da sta naredila spot s samimi joški, češ, misleč, da smo vsi gluhi in nihče ne bo poštekal. Če že kradeš, kradi od neznanih. Ali pa od žene, kot je Ted Hughes kradel od svoje žene Sylvie Plath. Kako je Plathova končala, vemo. Z glavo v pečici. 

    Adele je zelo stabilna, vsaj sodeč po intervjuju, ki sem ga doslej pobral. Boli njo đok. Skyfall je, vsaj zame, najboljši Bond song po Golden Eye (napisala sta ga, by the way, The Edge in Bono, ja, da še Hold Me, Thrill Me, Kiss me za Batmana ni tako ratala), vsekakor pa ne dosega Shirley Bassey ali Paula McCartneyja. Je pa blizu. Zelo. In tam je non-stop bondova tema, stara, koliko, 50 let. Inspiracija, ljudje. 

    Kam so šli inspiracija, navdih, zgled, vzor? Je to vse zdaj zamenjal – plagiat? V filmu The Social Network, kjer se pač pozna podpis Aarona Sorkina, je lepo pojasnjeno, kaj je kraja in kaj nadgradnja. Če boš naredil mizo, ne boš walda šel pogledat, kdo je patentiral mizo in mu šel plačevati tantieme ali odstotke ali avtorske pravice. Ne. Zato, ker je Waits dvignil telefon in poklical bivšo, ne pomeni, da je zdaj lastnik gušenja po telefonu bivši. Vsi to počnemo, jaz celo preveč. In če bi napisal pesem o tem, bi bil zadnji, na katerega bi mislil, Tom Waits. Ziher. 

    Zato ni prav, preprosto ni, da Val 202 najprej spusti Adele, tako, za boljšo poslušanost in aktualne trende, potem pa takoj zadaj s ciničnim komentarjem, ki je sicer presežek Vala 202, a pač vsakemu špikerju ne rata [beri: kot to običajno počne Janez Martinčič, ki mu enkrat rata drugič ne – a tokrat ni bil on na programu, beri beri: popravek!], pove, kako lahko sami preverimo, na Valu 202, ali je res kopija ali ne. Pa dajte no. Ni. Nihče ne more kupiti pravic na telefonski klic bivšemu.

    To moti ljudi. Očitno. Da kliče bivšega. Da še ni vsega prebolela, pa ima otroka in partnerja. In je garala, povsem stran od vseh. Ženska ni šla na premiero najbolj uspešnega Bonda. Zdaj bo Spectre pobiral več keša in ga že pobira, a kaj bom jaz počel v kinu, ko bom moral tri minute poslušati Sama Smitha… Ne vem. Najbrž si bom dal škatlo kokic gor na glavo. In glumil Bucketheada. Ne vem. Takšno poceni sranje, kot je tale štikl od Smitha, ki se je še hvalil, da ga je napisal v pol ure, medtem ko je Adele hodila gulit v Abbey Road Studios, kot so to nekoč počeli The Beatles… Narobe. Zato je največji, pardon, drugi največji mindfuck ta, da je Adele med oglasi med angleškim X-factorjem vtaknila samo besedilo svojega komada. Samo tekst. Minimalizem? Ja. Evo vam. Da smo samo čakali. Ker že itak čakamo, kdaj bo Adele spesnila kaj novega. 

    Hello je mešanica osemdesetih, devetdesetih in danes. Za kar Radio City in Radio Center in Radio 1 ponucajo eno uro, v katero naflodrajo prepoceni štose in reklamo za vsaki drugi s.p., Adele ponuca šest. Pri čemer je prvo minuto in četrt tišina. To je retro. In kaj je največji uspeh? Da smo vsi, ki nas to kakorkoli zanima, komad poslušali. Ne samo do konca. Res poslušali. Ker je Adele. Ker čakaš, da vidiš, kam bo še zavil njen glas, kot je to naredila v Skyfall. Vrhunsko! Ponovi refren, večkrat, močni backvokali in tako naprej. In refren si poješ, ker je tekst takšen, da si ga zapomniš. In poje o nečem, kar smo vsi ali pa skoraj vsi dali skozi. Adele pač še ni prebolela vsega. Štekam jo hudo fejst. Tudi jaz California Dreamin sanjarim o tem, kako je bilo nekoč, ko sem bil v dvojini… In marsikaj zajebem. In se oseba na drugi strani ne javi. Kdor me pozna, ve, o kom in čem govorim. Lahko mi rečete, da ne prebolim, ampak da delam plagiat iz bediranja? Halo?! 

    Ja. To. Zgražanje nad Adele… Ne vem. Bil bi žalosten, če ne bi bil tako svinjsko jezen. Dovolj šodra, skakanja, jošk, plastike, kopij in slabega popa je vsak dan okrog nas. Adele je presežek. Štiri leta sem čakal na nekaj novega. Bum! In zdaj imam. Nihče mi ne bo vzel veselja, da imamo končno muzike. Ne bom pa tiho. Ne bo vsaki zadnji špiker na Valu 202 kakal gor po Adele. Ne. Ne bo. Ni prav. Vredu, prav je, da imamo različna mnenja, ampak pričakovati, da bo Adele pela, ne vem, pač o nečem drugem… Dragi moji, Adele ni on demand. Ni to Netflix, ni to House of Cards. Ni to želeli ste – poslušajte. Ni. To je umetnost. Zakaj se spravite na vsakega, ki umetnost dela iz nečesa, kar počnemo vsi? Okej. Torej bolje, da gledamo tweerkanje in silikon? Okej. Pa dajte. Jaz si bom pa še 65. zavrtel Adele. Jaz in 220 milijonov drugih. Bum!

  • Mala, naporna mal’ca

    Mala, naporna mal’ca

    Če bi ultimativno droljal, bi hvalil restavracije. Češ, i’ite tja žret. Tam je dobro. Tam boste vrei pajsnili. Pa tokrat ne bom, čeprav bi enkrat rad živel od pisanja. Oziroma rad bi živel tako, da bi si lahko sredi dneva, tam nekje med 12. in 14. uro spet privoščil malico, ki stane od 5 evrov gor. Ker zdaj niti blizu nisem, da bi si kaj takega lahko redno privoščil, se lahko počutim toliko bolj napizdnjenega. In sem se. Včeraj. Tam, v Mal’ci. 

    Všeč mi je, da so se tudi v Mariboru našli ksihti, ki jim vrhunec kulinarike niso šnicl, pomfri, solata z jajčko in litrom bučnega ter babičin štrudl, čeprav babice nikoli niso delale štrudla. Ni jih malo in eni se tega lotijo tak, drugi drugače. Vietnamsko je, recimo, totalno na Koroški presenetil obisk in naval. Vsaj ko sem šel tja še službeno. da je to jebivetrsko, ni bilo daleč od resnice, ampak, hej, pubec je to zalaufal iz čiste nule. Malo je takih, ki še nafehtajo kredit ali erbajo milijone. Imamo London street food, imeli smo Hudo hrano in tako naprej. Ko je lokalni časopis Večer pogruntal, da narod raje je debeli štikl mesa v hamburgerju kot čita črno kroniko in fuzbal, se je lotil gastronomije. Zakaj pa ne. Pun pisker je relativni hit.

    No, ampak pride dan, ko te kolega vpraša: “Čuj, si kaj lačn? Bi šou kaj žret? Daj, grema nekaj pajsnit!” In sva šla. Ker je bil Arty totalno nafilan, sva šla dalje po Slovenski. Zakaj pa ne. In, evo, bum. Prideva v Mal’co. Pardon, uradno Mal’co mimogrede. Bil sem prvič, z zamikom, ker pač nimam 6 evrov za rižoto. Včeraj sem pač imel in, gremo, ajmo.

    Najprej sem mislil, da je pod stropom, kjer je bil napisan meni, dejansko dobra stara črna topla, popisana z dobro staro belo kredo. Ma, kje pa. To so te hipster finte. Vse je videti kao original pa ni. Zakaj dva led zaslona, če bi lahko bilo res lepo na roko napisano in imelo ta čar… Ne vem. Ne kupim tega. Ampak dobro, delovalo je sveže. Kot tudi napisi, v pristni mariborščini, na papirnati podlogi. Raje neke štajerske fraze kot reklame za neke firme, o katerih še nikoli nisem slišal. Tisti časi, ko si pod pico videl reklamo za frizerja, ginekologa ali kremo proti glivicam, so hvala bogu mimo. Zdaj skuša vsak čim bolj uturit ta očitni marketing. Ono, dajmo prodat tisto, kar folk govori. Zveni dobra ideja, zakaj pa ne, a slovenščina zaradi milijon razlogov ni tako prožna, da bi zadeva delala sama po sebi. Zato so tisti izreki, frazemi, drobci štajerskih pogruntavščin, povezanih s hrano, malo preveč na silo in predvsem jih je preveč. Ne dela.

    Vir: facebook
    Vir: facebook

    Itak pa niti nisem imel časa prebrati vsega. Narisal se je ob nama kelnar. Šef. Ali kelnar. Saj ne vem. Ni se predstavil, kar je glede na šov, ki ga je bil želel ponudit, epski feler. Kot da bi žogo falil na metru pred golom ali jo nabil tak kot mali Zaho proti Chelseaju tja, čez Kalvarijo, do Lipnice. Mize so itak postavljene zelo skupaj, kar je glede na koncept gostilnice pričakovano in dobrodošlo. Ampak Slovenci nismo taki, Štajerci morda malo bolj, a še vedno, ko je tako majhen razmik med mizami, se ne moremo sprostiti. Vsaj ne trezni.

    Zato je bilo tako nenormalno čudno, ko je tip začel s svojim monologom. Zraven naju sta sedeli dve gospe/ični, ki sta ravnokar dobili svojo porcijo. Za njima je sedela še ena gospa in en gospod v kotu. In to je za izhodišče vzel kelnar, strežaj, šef. Nekaj v stilu, da je vesel, ker sta prišla dva deda, saj da ima sicer le ženski spol. Mislil sem mu reči, da je za to najbrž kriva ponudba, še bolj pa cena. Štajerca boš težko nagnil, da bo dal 6 evrov za neke testenine ali njoke, ki jih lahko prešteješ, saj jih je že na oko manj kot deset. Pa sem bil tiho. Ko pa se je postavil, ono, da je na to ponosen, da ženske res rade poklepetajo z njim, e, te mi je dvignilo dekl. A ne tako kot kolegu, ki pa ima drugačen pristop.

    Modela je pogledal in mu, ko je še tretjič omenil ženske to in ženske ono, rekel, da je morda razlog, da mu manjka moških, prav on sam. Pristop je bil… Ne, ne bom. Ker bom izpadel nekaj, kar nisem. Vem, da nisem. Vsak ima pač svoj stil. A ker je namig razumel, je na mizo dal svojo roko, veliki zlati prstan in povedal, da je srečno poročen oče dveh otrok. Lepo njemu. Če bi bil sam in če kolega ne bi bil tako lačen, bi se v tistem momentu vstal in rekel, veste kaj, potem pa i’ite domov k ženi in otrokom.

    Ampak itak nisem prišel na štih. Eh. Tip se je nato lotil jedilnika. Kar razumem, saj imajo pač malo manj tipične jedi. A ko nama je začel razlagati vse tisto, kar si lahko razbral iz zaslona, pismo, še McDonald’s ima večjo kvantno fiziko od menijev [vlki, mali, srednji; coca cola, fanta, sprite; za tu ali za zraven], se mi je zdelo, da naju ima malo za dva kretena. Malo je manjkalo, pa bi nama povedal, kaj delamo z žlico in kaj z nožem. Iz vsake jedi, napisane na meniju, je delal ne vem kake kulinarične presežke. Okej, če grem k Maku, Denku ali kamorkoli, kamor te punce naflodrajo, da greš, potem mi je jasno, ker bi rad kaj več vedel, vsaj ime tote svinje, ki me košta 40 evrov. Ali kdo je trgal vino, ki mi ga še poleg zaračunajo za 20 evrov.

    Težava Mal’ce mimogrede je zato ta, da skuša biti hkrati minimalistična, ono, by-the-way, kot pravi že njeno ime, a kako je lahko mimogrede, če smo ponucali skorajda 10 minut, da sva mu midva še 15-ič rekla, da bi rižoto. Žal mi je bilo, da sem mu, ko je prišel do maminih žlikrofov, omenil Idrijo. Žal zato, ker me je tip spomnil, da stranka nima nikoli prav. Čeprav je Idrija znana po čipkah, sesedanju, rudniku, dobrih žurih, Kuzlah in Zablujeni generaciji ter žlikrofih, sem slišal predavanje, da so žlikrofi iz Poljske. Vredu, okej, seveda se tudi jaz motim, ampak eno je, da ti nekdo – tebi kot stranki – lepo, nasmejano in vljudno razloži, pardon, popravi tvojo omembo, nekaj povsem drugega pa je, da sem se spet počutil, kot da mi profesor želi povedati, da sem ne samo zabit, ampak še predrzen in pobalinski.

    Vir: facebook
    Vir: facebook

    Naročila sva zraven še deci vina in kolegu se je zaluštal čikec. Pa sva šla ven, ker je bilo pač dovolj toplo. Pepelnik mislim, da sva našla, ni pa bilo blazin na železnih barskih stolih, kar je epic fail. Ko sva ravno padla v debato, je prišel kelnar ven, čeprav je imel noter stranke. Želel je klepetati z nama. Okej, desetka za trud, ampak čista nula za izvedbo. Ni vsak za kelnarsko evrovizijo, i guess. Prekinil je debato in želel biti nekaj kakor komičen. Češ, če je kaj prometa in kje je sonce in take jajce. Pusti goste pri miru, jebemomast. Da sva pozabila, kje sva sploh bila. Deloval mi je kot tip, ki si je zamislil, kako točno naj bi gostje “uporabljali” njegov lokal in želi imeti čisto vse pod nadzorom. E, zato je morda McDonald’s tako uspešen. Ko naročiš, ti dajo dokončno mir. Še odložiš vse sam, nikogar ne čakaš, odvisen si samo od sebe.

    Ko sva se vrnila, je bila hrana že na mizi. Rižota je bila… Nisem stručko za hrano, pojma nimam. Ampak za moje pojme so bile bučke pretrde, nepotrebne kocke korenja čisto prekuhane, od pancete ni bilo veliko, kaj šele od miniaturnih gamberov, ki so delovali bolj kot prostovoljni prispevek. Preden sem jih našel, sem opazil, da se je riž ekspresno hladil ob robu krožnika, na sredini pa je bila jed korenito prevroča. Poštekal sem, da je kolega imel prav, ko je izbral žlico za rižoto, čeprav sva dobila na voljo celoten pribor. Menage a trois.

    Saj sem poglodal in pojedel, bilo je solidno. Vendar ne za ta denar. Še najboljše je bilo pripadajoče vino. Gostje so malicali, čeprav je bilo jasno, da so bili v bistvu na kosilu. Malica je za mene skorajda nujno pakirana ali v papir ali v alu folijo. Že ko je ona posodica, je to kosilo. Ne vem, vsaj zame. Finta je bila, da se nihče ni upal kaj prida na glas pogovarjat, ravno zato, ker je bil plac tako majhen. Ali pa so se bali, da se bo kelnar našel v debati in jo ubil s svojo vsiljivostjo. Svoje goste moraš pač znati ocenit, če želiš, da se bodo vračali zaradi ambienta. Ena najboljših tv fint vseh časov je recimo bila tista, ko je Tony Soprano rekel Artieju Buccu, naj se drži raje kuhinje in ne hodi ven prodajat preživetih štosov. Artie se je branil z, češ, če znaš jest, pomeni, da veš tudi vse o kuhariji. Ampak ne, Tony je imel prav in Artieju pač pomagal.

    Ne, ne verjamem, da bo tale kritika pomagala. Itak, da bom hepan, ki je zloben in ima ne vem kake predstave od ene preproste malice. Okej, nimam pričakovanj recimo, če grem na kebab in naročam hrano skozi šajbo, kot da bi kupoval loto, stavni listič ali čike v trafiki. Pa mi, vsaj tam na Partizanski, vedno kaj povejo, vprašajo, kako je in si zapomnijo, kaj sem naročil kaki mesec in pol nazaj. Zanimam ga jaz. In oni mene. In se nekje na polovici najdemo.

    Tu pa me je bilo strah, kaj bo, ko bova naročila račun. Bum. Najprej je takoj rekel, da bo dal račun na pol, za kar ga nisva prosila. Tudi če je 99 gostov prej reklo, da bi račun na pol, to ne pomeni, da bo tudi stoti. Ne vem, izpadlo je, milo rečeno, češko. Čakaj, lahko dobiva prosim možnost, da se sama odločiva, kako bova plačala? Kaj te je to, šolska menza, kjer bi ta glavna kuharica povzroča otroške travme in freudovske komplekse, ki bodo vdarili ven čez 30 let?

    Tu se je, jasno, začelo. Nato je rekel, da bova še vedno drmnila eno kavico. Ne bi, hvala. Okej, dajta, ziher bosta. Ne, ne bova. Kaj pa vino. Pa jebemomast, no! Pa od kod ta vsiljivost? Če bi že tako naju želel obdržati, bi nekaj od tega, kar je želel uturiti na račun, tudi častil. Pa tega nisva pričakovala, seveda ne. Samo račun bi. Ko sva skupaj nabrala keš, mu ni bilo nič jasno. Dala sva mu on 10, jaz 5 evrov, račun je bil pa 12 ali 13 ali tu nekje. In on je gledal v denarnico, v drobiž, čisto zmedeno. In ko je videl, da ga ne šljiviva pet posto več, je malo užaljeno bolj glasno odložil gor na mizo tiste kovance.

    Ko sva prišla ven na ulico, sem se počutil osvobojenega. Zadihal sem sveže in bil vesel, da imam spet svoje življenje pod nadzorom, da sem jaz kreator lastne usode. Huf. Res, takrat sem šele spoznal, kakšen napor zna biti ena sama malica. Ki to seveda ni. Midva sva opravila v malo več kot pol ure in ko sva šla ven, se mi je zdelo, kot da naju vsi gledajo, ker da sva postavila nek neslavni pogrej-in-pojej rekord. Prišel, pojedel, spizdil.

    Verjamem, da vsi nimajo take izkušnje in da je nekomu takšen pristop všeč. In nič od tega ne bi napisal, če ne bi vmes, ko so debatirali o takih malih gostilnicah, ki da so tako okej, za sosednjo mizo in se je v debato seveda ušunjal kelnar, poslušal, kako se drugi lotijo kuharije nekako na pol, neresno in nimajo tako pošlihtanega placa kot on. Pa kaj mu to pomaga. Pismo, še v McDonald’su, ki je naloadan s kešem, nimajo takih LED zaslonov. Ne pretiravajo, pa bi lahko. Saj so McDonald’s. Okej, odnos zaposlenih tam je… Pač pričakovano korporativen, a sem celo tam srečal več študentk in študentov, ki so znali reči nekaj izven tistega, kar baje smejo. In se mi je to zdelo okej. Ne pa predrzno.

    Morda sem pa nabasal samo takšen dan. Ampak vem, da bom naslednjič dvakrat premislil, če bom šel še na malico, ki ni ne malica ne mimogrede. Bom pa skušal, vseeno, dati drugo priložnost. Ker si to vsak zasluži. In ne rečem, ideja Mal’ce mimogrede je izvirna, poštena, marljiva, topla in še marsikaj. A včerajšnja izvedba… Žal. Ni zame.

    *Naslovna fotografija, vir: facebook

  • Brez načo čipsa ni kina!

    Brez načo čipsa ni kina!

    Nazadnje, kaka dva tedna nazaj, sem rekel, e, kurc. Pa grem spet sam. Kaj te z’aj. Za tega Marsovca [Martian] bom pa že pretrpel, pregural, preziciral. Ja? Ja. Pa saj ni več takšen tabu it’ sam v kino. Če lahko fukaš sam, lahko greš tudi v kino sam. Ali nekaj takega sem enkrat nekje slišal. In za Marsovca… Sem dejstvo, da nimam punce, kolegov, ki nimajo punce, ali sorodnikov, ki nimajo partnerja, pač pogoltnil dol. In šel. Moral sem. Ker sem že Interstellar gledal na svojem iPad Miniju, kar je totalni narobe, kot bi mi rekli vsi filmofili. In sem šel. Sam.

    Že davno sem se odločil, da me v Koloseju ne vidijo več. Zakaj? Ker sem zadnjih dvakrat, kako leto dni nazaj, obakrat dobil zic, kjer je manjkala blazina na naslonjalu in sem se naslonil direkt na dva svinjsko ostra šraufa. Ker je obisk naših kinodvoran porazno nizek – pa dobro, saj, kolikor čitam, tudi drugod ni drugače -, ni bilo panike. Sem imel na izbiro itak 74648 ostalih zicov v dvorani. Z izjemo nekih PR natuporanih premier je varianta, da bo v dvorani več zasedenih kot praznih zicov, nemogoča. Ampak ta površnost, da v Koloseju niti ne vejo več, kateri zic ima naslonjalo in kateri ne…? Hvala lepa, adijo.

    Vem, da je zaradi ene moje kolumne Mitja Rotovnik, ko je bil še šef Cankarjevega doma, resno razmišljal, da bi mariborski Liffe preselil kam drugam. Morda v Udarnik, kjer je zdaj od filma žal bolj malo. Pa ga ni preselil. In ga niti Popek ne bo. Škoda, grozna škoda. Tudi letošnji Liffe bo v Mariboru v Koloseju. Fuj, bruh, ne hvala. Pa saj, da ne bo pomote, tudi v Ljubljani je Liffe postal ista finta kot H&M. Zdaj je to mainstream in šus. Pa dobro, boljše, da gre folk vsaj enkrat na leto pošteno v kino. Zakaj pa ne. 

    17vghthdjndsljpg

    Za Liffe je itak boljše, če greš sam. Če nič drugega, ker lažje prideš do karte. Ali pa itak nekoga srečaš. In v kinu je za ostale obiskovalce boljše, če nekoga srečaš po sto letih, a ima zic petnajst vrst pred/za tabo. Ker klepetanje… No go. 

    Ampak, okej, kje sem bil? Aha. Ja. Kolosej – ne, hvala. Ne več. Sploh ko je Lenart Kučič pisal, kako Kolosej jemlje nazaj akreditacije tistim novinarjem, ki šimfajo predstave ali, bog ne daj, samo infrastrukturo, ki se bo itak zdaj, zdaj podrla. Ni čudno, da escape room postavijo v Kolosej. Lahko še paintball. Komot. Itak je bajta strahov. Nekje pa ja lahko neki Fritz ali Dolfi pogleda in te proba šicnit. Itak. Zato, če že, se odpeljem čez Dravo, na ono stran, v Cineplexx aka Tuš. Kako se Ljubljančani počutijo, ko se morajo za solidno filmsko izkušnjo peljati v Kranj, o tem seveda ne poroča nihče, ker da bo Kinodvor rešil vse. Ne bo. Itak da ne. 

    Ni mi problem lazit tja. Se vsedeš in pelješ in parkiraš in čao. Do sem je vse okej. Pa tudi ko prideš noter v Cineplexx, zadeva vsaj ni videt kot Stalingrad, potem že ko so Nemci šli na dopust v Sibirijo. Betonske plošče ne odpadajo v garaži, recimo. In pa tekoče štenge dejansko delajo normalno, ne da stopaš na oni senzor in skačeš kot opica, da te vsi gledajo, zakaj si tako len, da se ne spakiraš na obične štenge in shujšaš kaki gram… Pa celo nekaj ljudi pije kavo ali čaj v predemenzioniranih kafičih. Kako glomazno. Noro. Ne vem, kaj so mislili, ko so postavljali te katedrale, večje od katere koli dvorane [z izjemo Stožic, kjer bi morda bilo celo bolje, glede na obisk in formo tamkajšnjih klubov, če bi tam postavili nov kinocenter].

    No, v bistvu vem. Zadnje, na kar so mislili, so bili filmi kot taki. Češ, folk bo sicer šel v kino. Okej. Ja. Ampak kupil bo ne samo kokice in kokakolo. Nak. Haribo bonbone. Sladko peno. Morda še solatko. Pa hamburger. Škampe, orado, belgijskeg zajca. Ti samo sipaj. Potem bo šel folk malo bovlat. In še malo. Pa žirafica pira. Dve, tri. Šluk, šluk. In nato bo šel, lepo narolan, še malo po trgovinah. Kupil bo knjigo. Pa novi mobitel. In tako naprej. 

    Pa še ko narediš vse to, še vedno čakaš, da bo začela utripati tista debilna številka tvoje kinodvorane, ki se ne prižge in ne prižge. Narod čaka in čaka. In čaka. In še malo čaka. Kmalu nimaš več kje sedet. Ker so predstave bolj ali manj časovno sinhronizirane ali se pa tako vsaj zdi, se nabere gužva, kot da bi bilo kaj zastonj. Pa ni, seveda ni. Kino je relativno drag špas. Okej, ne v ponedeljek, torek ali sredo ali kako že. Študentski dan, kino dan, predfilmi dan, slabi podnapisi dan. Ni, da ni. Za vikend pa še doplačaš in še posebej doplačaš, če je film daljši od, ne vem, dveh ur? To je šele noro. Da plačaš za dolžino ne pa kvaliteto filma? Noro, kam smo prišli. Mogoče pa je Peter Jackson vedel nekaj, česar mi niti v sanjah nismo namudrili.

    maxresdefault

    “Ni še, ko bo utripalo lahko greste noter,” pove tip tam pri zajli. On itak pojma nima. On je robot. Človeku je trgatev [kart] pač poklic. Nekaj evričev na uro in čao. Po moje ne gre niti enkrat v kino, ker se mu ne da čakat. Nimaš tu vez, ni VIP linije, ni varnostnika kolega. Vsi čakajo. Borut Pahor, Sebastijan Cimerotič ali ti. In enako za vse one, ki prodajajo karte. Tam je šele cirkus. Prvo kot prvo, sploh ti več ne pokažejo tako lepo, na zaslon, kje bi ti sedel. “Kje pa bi?” te vpraša, pa itak ne vidiš. Ja, kaj kje, pokaži mi pizda ti materna! In ti pokaže tak, da skoraj zlomi plastičen monitor, ti pa fašeš heksnšus stoletja. In ko rečeš, potihoma in hitro, ker se nabira vrsta za tabo, da bi samo eno karto, res, eno karto za Marsovca, nič več ne bi, prosim, samo to, prosim lepo… Te seveda oni vpraša:

    “Bi Haribo bonbone?”

    “Ne bi, hvala.”

    “Bi kokice? Imamo giga akcijo?”

    “Ne bi, hvala, rekel sem, da bi samo k…”

    “Bi kaj popili?”

    “Ne, res, joj, samo karto, prosim…”

    “Bi karkoli drugega?”

    Razumem, da so taka navodila, ki jih morajo zaposleni upoštevati. Ampak to ne pomeni, da ne bi blagajničarju rekel oziroma ga jaz vprašal, če ne bi morda on ene okrog kepe. Jebemomast, no. Olupi te že pri ceni karte, potem pa bi ti skočil v denarnico in tam pokavsal tvojo kartico? Ko te jebe. Zato, evo, Cineplexx. Ne imejte nas za debile, ker to nismo. 

    Ko se skratka načakaš in končno zasveti luč tvoje kinodvorane, kamor gledaš kot neki zadnji butl, se nabere kolona. Okej. Veste, kdaj zasveti luč? Pet minut pred uradnim pričetkom predstave. Prideš noter. Dobiš zic. Vsi ljudje grejo seveda po štengah, bližjih vratom, in morajo potem nazaj dol, ko vidijo, da imajo karte na drugi strani. To me še ne moti tako zelo, ker saj noben niti ni dobro videl, kje sploh ima tisti svoj zic. 

    Moti me pa zamujanje. Uf. Zelo. Zakaj ne naredijo tako kot v gledališču, kjer vrata dol feršlosajo minuto, dve, po začetku, nimam pojma. Če si zamudil, ko te jebe. Če si čakal, da se bo načo čips omaka pogrela, ko te jebe. Če si želel parkirat na placu za invalide, ker si invalid v glavi, ko te jebe. Skratka, ko te jebe. Če nisi do predstave tam, hvala lepa. Ampak finta je, da bi marsikdo upravičeno rekel, da je zamudil zaradi slabe oziroma prepočasne organizacije. Stavim da Cineplexx celo upa, da narod zamuja. Ker tako, pismo, je še mene melo, ko so prišli tretji z načo čipsi, da bi si šel sam ponje. Zakaj pa ne. 

    chilinachos-570x382

    Itak imaš časa več kot med Talenti in Kmetijami. Še tam ni toliko reklam kot v kinu. Česa vse ne naflodrajo. Ajme meni. To je postalo že noro. Kot tisto, da se sicer pojavi opozorilo, da ugasnite vse srčne spodbujevalnike, mobitele, ipade, ipad minije, phablete in ostale pičke materne in da, drobni tisk, ne motite ostalih obiskovalcev v dvorani. Pri čemer bi lahko z debelimi CAPS LOCK ČRKAMI napisali, da je motenje obiskovalcev med drugim:

    • PREGLASNO ŽVEČENJE KOKIC
    • PRASKANJE IN PREMEVATENJE KORUZE, KI NI NASTALA KOKICA
    • HRUSTANJE ČIPSA,
    • HRUSTANJE ČIPSA, KI JE PADEL PO TLEH
    • ISKANJE ZADNJE OMAKICE Z ROBOM ČIPSA
    • TIHO POGOVARJANJE, KI SPLOH NI TIHO
    • KLEPETANJE PREKO TREH SEDEŽEV
    • GLASNO SIMULTANO PREVAJANJE ANGLEŠČINE, ČEPRAV SO NA VOLJO PODNAPISI

    Stanje je postalo tako groteskno, da bi se lahko en par komot nategnil v prvi ali zadnji vrsti, saj vseeno, on bi njo lepo v peseja vrgel, ona bi se drla, menjala bi milijon pozicij in vrtela bi se ona kot kolo sreče, pa tega med tistim grickanjem in pogovarjanjem itak noben ne bi sploh šljivil. Eh. Nak. Kje pa. Včasih se je narod hodil lizat in šlatat v kino, zdaj pa se hodi prehranjevat in pogovarjat o beguncih. Pa kam smo prišli, kaj si ti ja nor malo, če si sposodim besede, ki jih je en model rekel sredi filma, ko je ona raketa eksplodirala Američanom in je skoraj šlo vse nekaj kakor v kurac. Vtihnili so itak samo takrat, ko je Matt Damon operiral samega sebe v stilu Toma Hanksa v Brodolomcu. E, takrat so bili tiho in si pokrivali frise, ker da tega pa ne morejo gledat. Noro. 

    In tako sem sedel. Pred mano so se seveda 15 minut po začetku filma oziroma 45 minut po uradnem začetku vsedli tipi, ki so imeli karte pitaj boga kje. Niso jih našli, ker so vedeli, da so zamudili. Pač, zicnili so se na prve zicer, kar naj bi bilo nekaj kakor uvidevno. Lepo so se zicnili in hrustali čips, smokije, arašide, bobipalčke, slane ribice in ostalo. Jaz res ne vem. A folk prav strada cel dan, dva, teden, se posti, potem pa gre v kino blagoslovit načo čips? Halo?! In seveda so klepetali. In čakaš, kdo se bo prvi opogumil. Ko imaš v kinu neke klošarje, ki klepetajo in se režijo in ti uničijo drago plačano predstavo, je podobna situacija, kot če bi neki teroristi ugrabili letalo, kakih pet, potnikov pa, poleg tebe, še vsaj 200. Če pomisliš prav, jih lahko v bistvu premagaš, ampak tvegaš, da boš najebal. E, to. Noben ne upa prvi krenit nad te klošarje. In pač klepetajo. Kakšen “ššššš” pride iz osemindvajset vrst zadaj in to je to. 

    phpThumb_generated_thumbnail

    Pa sem gledal. Nekako. Mukoma. Folk je iskal še kaj omake, praskal za koruzo, ki ni ratala kokica… Film je bil pa itak… Preveč. Hotel je biti Odiseja, Apollo 13, Armageddon, Gravity, Interstellar, Ocean’s Eleven, Die Hard 6, Castaway ipd. Naflodral je Ridley Scott pač skupaj vse finte, upajoč, da bo on po dvajsetih letih posnel prvi film – če izvzamemo trilogije in Katniss Everdeen in Harryja in Frodota -, med katerim bodo ljudje odložili svoj načo čips, zaprli goflje in samo gledali v platno. Nak. Ni mu ratalo. 

    Naslednjič si pa bom, kadarkoli to že bo, tudi jaz kupil načo čips. Do takrat se z načo čipsom postim. Ker bom tako glodal naslednjič čips, da se bom drl zraven. O, ja. Morda pa bom šel res na Liffe. Mmmm, načo! 

  • Gospa Mira Mercator

    Gospa Mira Mercator

    Vedno je bila tam. Ampak res. Vselej, vsakič, ziher. Kot da bi me nekaj kakor čakala. Gospa Mira. Komaj sem čakal, se kezil in mencal, da me povpraša, kaj je novega. Ker me je pač vedno vprašala. Ne vem, eni otroci se postavijo ob podboj vrat in se tam z datumom meri, kako so zrasli in napredovali, drugi pišejo dnevnike, tretji limajo skupaj fotoalbume [ampak z razvitimi fotkami, saj jih še pomnite, ne?]… Jaz pa sem, se mi zdi, odraščal z gospo Miro. 

    Še kot pamž, tam, čiček, prvi, mogoče drugi, sem skorajda zbral dovolj poguma, da bi jo tikal. Nisem je nikoli, itak, da ne, in je tudi zdaj ne bi, če bi jo bil srečal. Če pa je bila vselej tako pozorna in vljudna. Bili so, to je res, drugi časi. Tam, kjer je zdaj Europark, je bil mini gozd, ob katerem se je vzpenjala vijugasta cesta, po kateri je foter, ko je peljal seko, sestrično in mene na zadnjih zicih, vselej dal prestavo nižje in pohodil gas, da smo mi kričali. Sploh pa mama na sprednjem zicu. Šrajala je, uf. Po moje se je fotru to sila fajn zdelo. Meni pa sploh. Ni čudno, da se nikoli nisem tako cmeril, tako mi vsaj pravita starša, kot takrat, ko smo prodali tisto stoenko. Rdečo. Jokal in jokal. Za prvim avtom. Starša sta bila čisto paf. Država je razpadla, stoenka je bila duh nekega drugega časa, jaz sem se pa cmizdil. Noro. 

    Le še enkrat sem bil tako bizarno, otroško, čuteče, sentiš vezan na nekaj, kar gre težko pojasniti. Na Mercator trgovino, tu, na križišču Tyrševe in Krekove. Ker nam je bila direkt doli pod nosom. Saj je še ena podobna mercatorjeva štacuna naprej, ta še zdaj dela, tam višje gori na Krekovi, blizu OŠ Bojana Ilicha. Tja smo hodili iz šole, kot muloti, pa tista trgovina nikoli ni imela tega nekega občutka sprejetosti, topline, najboljšega soseda. E.

    Ker gospa Mira, ja, ona je pa delala v tej trgovini tu spodaj. Najmanjši Mercator v mestu po moje. Imel si le en ovinek za naredit, tam pri delikatesi in, e, tam je stala gospa Mira. Ne vem, če je kdo s takim veseljem narodu delal sendviče kot ona. Pa se je sendviče – saj veste, žemlja, na pol, pariška, rezina sira in morda še kumarica – takrat na veliko delalo. Zadaj, tu blizu, je bila še mini tekstilna poslovalnica, tam so gospe šivilje že navsezgodaj tkale in garale in potem šle na zasluženo malico v to trgovinico. Na sendvič. Nekako je le dijaki Prve niso posvojili, najbrž, ker je bilo bolj kul zaviti proti Modni hiši, centru in to. 

    Gospa Mira je bila kraljica delikatese. Delala je najboljše sendviče, majke mi. In vedno me je pohvalila, ker sem si zaželel kumarico. In nikoli me ni pozabila vprašati, če bom to kumarico. Niti enkrat samkrat. Pa sem, ko sem počasi odraščal in spoznaval, da so tudi boljši in slabši poklici, videl, da je na nogah po več ur. Ampak vedno, čisto vedno je bila dobre volje. Vljudna, resda morda malo štajersko direktna, ampak hej, saj je to Štajerska. Ni pa šla predaleč, če koga ni poznala in je bil komaj polnoleten, ga je vseeno vikala. Zaželela lep dan. Povedala kak štos. Vprašala kaj. 

    Danes tega ni. Ma, jok. Star sem 30 let, pa me v vsakem Mercatorju, sploh pa v tistem, kamor se hodi zdaj, še vedno tikajo. Ne da me to posebej moti, ker me ne, vendar ta še živeči Mercator je, ko gre za osebje, polom. Čisto vsakič moram čakat in prosit, da se nekdo prideva do delikatese, čeprav vedo, da narod v te trgovine ne lazi po zaloge piksen fižola ali kartone mleka. Ne. Pridejo po sendvič, štručko, malo piščančjih prsi in zdravo. Vedno jih čakam, da se pridevajo v delikateso. Saj ne, da niso prijazne, samo… S tistimi rednimi strankami so si preveč na ti in vse skupaj spominja na frizerski salon, ki nekako še (pre)živi. Čenče, trači in poceni štosi. Ne morem se znebiti občutka, da skorajda nobena od prodajalk ne šteka mesta. Nič nimam proti vaškemu, ruralnemu ambientu. Nasprotno, hvala bogu, naj bo tudi to, zakaj pa ne. Ampak ne na tak, poceni, vsiljiv, glasen in nespoštljiv način, ko je evidentno, da so nekateri prišli v trgovino res samo po nakup, ne na debato o Talentih. Vidi se tudi, da nekaj ne štima v ekipi prodajalk, ki se trudijo biti prijazne, a jim vedno pač ne uspe. Saj tudi stranke nismo vedno v top formi, je pa res, da je Slovenija ena redkih držav, kjer stranka nikoli nima prav. 

    Kolikor vem, so gospo Miro kasneje premaknili tja, na Pobrežje, v novi Hipermarket, kjer je samo delikatesa velika za tri majhne Mercatorje. Videl sem jo samo še enkrat in bilo mi je nerodno, ker se mi je zdelo, da se muči in da ravno tako kot jaz pogreša neke druge, lepše, manjše, skromnejše čase. Hipermarket je tako… Brezoseben. Ne vsak, ne nujno. Ravno ko so zaprli ta Mercator, sem videl, kako zelo sem bil navezan nanj. Okej, ker je bil direkt pod nosom, že. Ampak cela ekipa prodajalk – razen ene bolj sitne – je bila tako naklonjena ne samo nam, ampak tudi druga drugi. Smeh, debate, prijaznost. Ni, da ni.

    Morda je takrat Mercator res bil še najboljši sosed. In Mira najboljša soseda, čeprav mislim, da sploh ni živela v Mariboru. Potem so v tej poslovalnici naredili videoklub za nekaj sekund, kjer sem bil samo enkrat, saj je videoklub takrat, malo po vstopu v novo tisočletje, še hitreje propadal kot te majhne trgovinice, ki da jih je bojda ubil Europark. Velikokrat zato pomislim, kaj bi bilo, če bi se Mercator vendarle malo bolj posvetil tudi majhnim prodajalnam. In se osredotočil na tisto, kar najbolj znajo. Ne pa, da tekmujejo v hipermarketih. Kjer, se mi zdi, na veliko popušijo.

    Takšen hit je bilo recimo odprtje male Sparove trgovine tam pri Kođaku. Elegantno, urbano, mestno. Resda zdrilano avstrijsko in rahlo brezosebno, saj je bolj priporočljivo, če uporabljaš elektronsko blagajno… Ampak vseeno. Nekako diha, lepo je prenovljeno… Pa Sparu tega, se mi zdi, sploh ne bi bilo treba. Okej, itak da ima ta nova trgovina profit, logično, vendar zame je to bil dokončen dokaz, kako zelo zavožen je Mercator, ki ima švoh lastne izdelke, ti pa so izrinili dobre tudi slovenske produkte. Zdaj je, zaradi politične situacije, itak Mercator skorajda najmanj slovenska trgovina od vseh. Vsaj meni se tako zdi.

    Ponujanje dobrih izdelkov le v gigantskih pakungah v tamalih trgovinah je zajebavanje strank. Kot je tudi torkovo popoldansko zalaganje polic z novo, prepozno dobavo, da si v torek srečen, če sploh kaj najdeš v trgovini. Občutek imam, da samo čakajo, kdaj bo taka trgovina propadla in bomo imeli še 317. pekarno, ki so sicer dobrodošle, a tudi prepogosto nudijo tako švoh storitve, da to res ni. 

    In ko tako čakam, stojim v vrsti ali pač hočem čimprej opravit z nakupom… Se spomnim na gospo Miro. Vsakič bolj. Na neke druge čase. Ko se ni tako mudilo. Ko te je kdo še vprašal, hej, mulo, kako je šola. In, če bom, seveda kumarico. Saj ne rečem, hvala bogu je zdaj v tej poslovalnici res dobra, kvalitetna in v okolje vpeta cvetličarna, kjer se tri marljive cvetličarke ne samo trudijo, temveč tudi pozdravijo, se nasmehnejo in te spomnijo, da mesto ne rabi biti nujno zaprto in odtujeno. In ko njih vidim, se spomnim nanjo.

    Gospa Mira, kjerkoli že ste, upam, da ste dobro in da veste, da vas pogrešam. 

  • Punca za na radio

    Ne gledam nazaj je bil res d štikl. Nekaj, kar si komaj čakal, da bo ven vrgel tisti okorno skupaj zloženi WinAmp. Poleg Siddharte in ostalega, kar je takrat res rinilo v ospredje in v moje možgane, je bil Ne gledam nazaj štikl, ki sem ga lahko poslušal do onemoglosti. Najbrž, ker je bil tekst takšen, kakršnih ne pišejo več. Niti Los Ventilos, kamoli kdo drug. S strumnim korakom. Huf. Kam so taki teksti šli?

    Prav je, da je band, ki ga je nekoč vodil Jacuzzy Krall – vse in še več je povedal Igorju Bašinu v res kvalitetnem pogovoru za Odzven – na stara leta povlekel ven svoje glavne adute in mikforon posodil slovenski prvi rock’n’roll ligi. Okej, morda sta Tomi Meglič (Vanilija) in Tokac (Ne gledam nazaj) res hudo očitni izbiri, a nič zato. Obe priredbi dokazujeta, da so tisti štikli delali z razlogom. Čeprav, Tokac in Tomi gor ali dol, original je le original.

    unnamed

    Zato je toliko bolj zanimiv nov singel Punca. Ujel sem ga zadnjič kot popevko tedna, čeprav je že mesec dni, kar je na YouTubu. Ja, kako so se časi spremenili. Kam je šlo tisto čakanje na pol osem zvečer in prepiri, da bi raje gledali Videospotnice kot pa TV Dnevnik. Ampak da ne bom klasični kako-je-bilo-včasih-vse-bolje senilnež, se bom raje obrnil k Punci. 

    Produkcija je takšna, kakršne pri nas ni. Tega srednjega, varnega, toplega, foteljastega pop rocka. Nič ni narobe s tem. Eh. Vprašajte Jana Plestenjaka. Če bi se Omar Naber bolj držal tistega, v čemer je bil dober (“emasti” komadi) in ne sanjaril o ne vem kakem punku (ena Avril Lavigne je dovolj), bi še bolj haral, tako pa je prostor dobil Gal Gjurin. Ampak to so solerji, kantavtorji, popevkarji… Kakor vam drago.

    Los Ventilos je band. En in edini, ki ostaja za vedno – piše na spletni strani, ki ne razkriva ravno kaj prida veliko, pa tudi slogan je morda kanček… No, nima veze. Važen je komad. Pod okriljem Mitje Ritlopa je Punca točno tisto, kar želi biti. Všečen štikl. Vreden celo ene recenzije. Ker umeščena v sodobni radijski program prav nič sramežljivo ne stavi na viskozen refren, tipično kitaro in ne preveč natupiranega teksta. Prav to zna biti prepogosto problem: slovenski bandi pišejo besedila, ob katerih je težko peti zraven, včasih še melodije refrena ne gre mrmrati. Punca je pa ravno vse to. Ja. Aha.

    Zato. Eto. Res kul štiklc. 

  • Sekirat’ se je vredno za večje stvari

    Sekirat’ se je vredno za večje stvari

    Dobila sva se, jasno, v Mariboru. Kje pa drugje. V tistem kratkem času, ob koncu poletja, ki ga je prebila tukaj. Sicer je v Rotterdamu. Pa v Stockholmu. Pa v Rotterdamu. Pa v Stochkolmu. Sledite? Ne? Mi tudi težko. Vsekakor pa je Maja Keuc… Tam nekje. Zgoraj, na severu. Končuje, počasi, fakulteto. In piše vmes komade. Za Korejce. Jap, za Korejce. Pili svoj fusion pop, a upa, da je v glasbi ostalo še kaj… Tiste prvinske doze človeških čustev. Sicer pa ostaja takšna, kot je bila. Odkrita in preprosta. Glavno, da lahko gre mirno po sendvič v trgovino. To.

    Nista ji stopila v glavo ne Slovenija ima talent (2010) ne Evrovizija (2011). Niti ne solo album Indigo (2011), ne sodelovanje s skupino Papir. Vse je šlo tako… Prehitro? Da, priznava Maja. Ko je lani prišla pokukat nazaj s pravljično skladbo Close to You, smo videli, kako odrašča skupaj s svojo glasbo. Stara je 23 let in še vedno se zdi, da je ves svet pred njo. Le ne je posesti za volan, ker orientacija… Recimo tako, da niti garmin včasih ne pomaga. Čemu se samo debelo smeji, tudi ko njen fant Jonah iz švedske skupine Dirty Loops zamudi na letalo.

    Maja, kdo je bolj mahnjen na Eurosong: mi ali Švedi?
    »Švedi, definitivno, haha! To je del njihove kulture, Melodifestivalen, njihova Ema, je pet izborov, ki se dogajajo ves mesec v raznih večjih mestih, kar si – v živo, v dvorani – ogleda 250 tisoč ljudi! Bila sem na finalu, doživela v živo, kako to zgleda in… Skoraj enako noro, kot da greš na Eurosong! Čisto res!«

    Pa Švedi na predizboru medijsko tako forsirajo, saj veste, v smislu talent šovov – podobno, kot so to naredili Nemci z Leno?
    »Ne, pri njih je to bolj tradicija, povrhu so vselej zelo uspešni. So pa, če me sprašujete o tradiciji, mega ponosni na Abbo.«

    Švedi bolj stojijo za svojimi, ponosni so

    V novem muzeju Abbe v Stockholmu ste že bili?
    »Ne, sem pa šla ene milijonkrat mimo in vselej je taaaaaka vrsta.«

    1383084_10203619770159492_977032642_n

    Radi poveste, da smo Slovenci precej bolj vročekrvni kot Skandinavci. Ampak postanejo pri Eurosongu tudi Švedi bolj »glasni« kot se primeri pri nas, kjer je na Emi najprej vse narobe, nato pa za zmagovalca vsi navijamo?
    »Hahaha! Vsak ima svojega favorita, vedno se tudi tam razvijejo debate o tem in onem. Ampak Švedi bolj stojijo za svojimi, ponosni so, predvsem pa nimajo občutka manjvrednosti. Letošnja podpora Månsu Zelmerlöwu je bila izjemna, verjeli so vanj in fant je na koncu še zmagal. Niso negativni, predvsem pa niso vsi ‘pametni’, ko ne uspe.«

    Ko ste prišli v Rotterdam, ne samo, da niste povedali, da ste predstavljali Slovenijo na Eurosongu… To ste celo skrivali! Podobno menda tudi na Švedskem? Zakaj? To so vendar države, ki imajo rade Eurosong..
    »Nisem si želela tega razglašati na veliko – še posebej ne v šolskem okolju. Zakaj bi to razlagala? To bi me označilo in morda komu vzbudilo obcutek, da se imam za kaj vec. Nisem si zelela te pozornosti. Seveda pa se je razvedelo, raztrobili so učitelji, ker so to prebrali v življenjepisu. Razširilo se je kot epidemija, ne zdi pa se mi, da bi me zaradi tega jemali drugače. Eurosong so vzeli kot nekaj profesionalnega. Kar se tiče mojega uveljavljanja na švedski sceni, mi je samo pomagalo. Ker sem bila tujka, mi je takšna referenca prišla prav.«

    Zanimivo, ker pri nas v zadnjih letih… Eva Boto je bila »ime«, prepoznana, a ji je, kamorkoli je prišla, to nekako škodovalo – vsaj če pogledamo, kje je danes, tri leta kasneje.
    »Ne vem, kako bi ji to lahko škodovalo… Pomembno je, kakšne korake delaš sam po tem. Vsak ima drugačno zgodbo in sama redkokdaj sodim ljudi, sploh kadar ne poznam razlogov. Meni je večinoma koristilo, ko sem prodirala na švedsko sceno, četudi trenutno delam bolj v alternativni smeri, pravzaprav zelo daleč od Eurosonga.«

    Kako Švedi ravnajo z dediščino Abbe – če primerjate recimo z našo Poletno nočjo ali Na Golico?
    »Lepo ravnajo, ponosni so, nikoli še nisem nič negativnega slišala o Abbi. Smo pa tudi doma še vedno ponosni na našo glasbeno dediščino, imam občutek.«

    Zdaj že pišete komade za švedske založbe. Ampak kako danes, obrtniško, gledate na skladbo Vanilija/No One?
    »Na to skladbo skušam gledati kot na pomemben del mojega življenjskega in kariernega razvoja. Skušala sem vse te izkušnje obrniti v pozitivno smer: se pravi, vse se je moralo zgoditi, kot se je, da sem danes tukaj, kjer sem. Mogoče to ni melos, ki bi ga želela nadaljevati, ni mi pa škodoval.«

    Kako škodoval? Saj ste prišli v finale Eurosonga!
    »No, torej že ni bilo tako slabo, kajne? (smeh).«

    1956694_10203546030516047_322369833_o

    Podobno kot Vanilija se od vseh skladb, ki ste jih posneli v Sloveniji, najpogosteje vrti skladba 2010, ki ste jo tako, bolj na mimogrede, posneli z mariborsko skupino Papir. Na drugi strani se praktično nič iz solo albuma Indigo ne vrti več.
    »V življenju lahko načrtuješ ogromno stvari in se te morda ne odvrtijo tako, kot bi si želel. Potem pa se nečemu bom-samo-pogledal spontano pridružiš in – rata! Papir je bil nekaj takega, pa tudi pesmi so bile takšne, z dušo, dobrim besedilom, pravo melodijo. Celota!«

    Švedi so si – med drugim – izmislili Spotify, platformo, kjer lahko v zameno za mesečno naročnino poslušaš neomejeno količino glasbe. Če Spotify pri nas (še) ni na voljo, pa je Apple Music, podobna stvar. Vi ste obdelali številne žanre, povejte, kaj je tisto, kar v glasbi »dela«? Kako se znajdete?
    »Smo v eni taki eri, v kateri me skrbi, kam bo glasba šla, kje je konec vsemu temu. Vse več temelji na šokantnosti in zunanji podobi. Bojim se, da so številni ‘songwriterji’, torej pisci glasbe, spremenili glasbo v eno veliko tovarno. O čem govorim? Nekateri napišejo in sproducirajo po sedem komadov/hitov na teden!«

    No, saj to je v petdesetih počela tudi recimo Carole King.
    »Že, ampak danes se večinoma piše po naročilu, po algoritmih… To je produkcija, kjer se mi zdi, da ni več nobene duše. Sledimo le trendom, vse je le ponavljanje že slišanega. Vsak si želi HIT! Nobene dinamike, vse je skompresirano. Pop glasba je postala tako inovativna kot majica v h&m, za katero veš, da jo boš nekaj časa nosil, znucal in nato pozabil nanjo – ter kupil novo.«

    Pa vi še pišete komade na dobri, stari način: svinčnik, notno črtovje, partitura in klavir?
    »Še, seveda. Kadar pišem zase, sledim samo srcu in trenutnemu počutju.«

    Ampak kako to izgleda na dnevni ravni? V stilu, hej, ja, lahko greva na kosilo, ampak čakaj, samo da še napišem hit vmes, do dveh..?
    »Hahaha, ne, ne. Dogovorimo se za ‘sessione’, kjer je prisoten producent, nikoli pa nas tam ni več kot štirje. Sedimo za glasbilom, klavirjem ali kitaro, razvije se jam session, tako da nekaj kreativnosti je še ostalo. Imam pa to srečo, da si lahko malo več dopustim, saj večinoma pišem za azijski trg. Tam si lahko malo več privoščiš, sploh za korejski pop. Tam so bolj popularni principi devetdesetih, japonski trg mi pa še ni blizu, ker tam najbolj ‘pali’ največji šlager, ki si ga lahko predstavljate. Delamo fusion pop.«

    Hm, ob omembi azijskega trga, pomislim najprej na korejski pop, na Psyja, na Gangnam Style, karaoke, parado kiča… Kako daleč je to, kar počnete vi, od Gangnam Style?
    »Uf, zelo, bližje je recimo neka kombinacija Lauryn Hill in Destiny’s Child. Privoščiš si lahko harmonije, bolj zapletene ritmične vzorce, ni tako zategnjeno.«

    In potem se zgodita najprej Lana Del Rey, nato še novozelandska senzacija Lorde. Kako odreagirate pisci, industrija?
    »Seveda vsi skušajo slediti nekemu novemu valu, uspešnemu. Skušajo pogruntati in slediti tej smeri, Švedom je to sledenje še posebej blizu. In včasih res pogrešam kvaliteto cez kvantiteto… Konkretno, mi včasih posnamemo v osmih, devetih urah cel komad. Vse: jaz napišem besedilo, melodijo, odpojem demo… Velikokrat od založbe dobimo tudi zelo točne zahteve za komad. Seveda tega niti slučajno ne počnem za svoje pesmi. Korejci potem besedilo prevedejo, priredijo in posnamejo.«

    Zakaj to počnejo ravno Švedi?
    »Ne vem, se tudi sama sprašujem, ker toliko kot oni delajo za azijski trg… Tudi za ameriškega, ampak azijski trg je res velik biznis.«

    Kot je tudi Ikea.
    »Haha, ja.«

    V katero smer gre vaš glasbeni okus? Kaj je za vas pop, kaj r&b?
    »Dobro vprašanje. Kot ste rekli, dala sem skozi veliko žanrov, včasih bi bilo težko strniti in se usmeriti v nek žanr, ko gre za moj solo projekt, saj sem obkrožena s toliko stili, ki so mi vsec. Rekla bi, da je moja glasba v stilu trip hopa. Elektronska glasba s primesmi hip hopa, soula, jazza, funka. Navado sem imela, da je več – več. Nikoli ni bilo premalo linij, glasbil, harmonij. Mislim, da grem zdaj končno v smeri ‘manj je več’. Pomembno mi je, da se prepozna emocija in sporočilo pesmi.«

    Pa si lahko še kreativen po devetih urah korejskega popa?
    »Večinoma si ‘izcuzan’ in se moraš zvecer odklopiti, sicer pa tega ne delam v tolikšnem obsegu.«

    Nove Maje Keuc, kljub talent šovom, v Sloveniji še ni. Zakaj?
    »Verjetno se skrivajo v svojih kotičkih in ustvarjajo svoj masterpiece ali pa čakajo na pravo priložnost. Videla sem, da RTV Slovenija končno nekaj pripravlja, festival Dnevi Slovenske glasbe, ki naj bi zajemal vse žanre… Največji problem Slovenije je malo priložnosti za resnejšo promocijo in da je trg sorazmeroma majhen, zato recimo domače r’n’b ali elektronske scene praktično sploh nimamo.«

    Če odštejeva dijaško skupino Hrošči in sodelovanje v muzikalih gledališča English Student Theatre, ste se vi Sloveniji konretno predstavili šele v Slovenija ima talent.
    »To je bila največja možna odskočna deska. Sploh, ker je bila pri nas prvič in so to vsi gledali. Iskreno, niti sanjala nisem o tem, da bi znalo biti tako. Načrtovala sem študij, ne pa glasbene kariere (smeh)«

    In potem se, po trudu za par medijskih vrstic, zgodijo Stožice, finale, večerna toaleta, nagrada, tisoči evrov… Kako zdržiš tak pritisk?
    »Tista produkcija je prevelika za kogarkoli v Sloveniji, ki nima predhodnih izkušenj ali že izdelane lastne glasbene indentitete. Največji problem talent šovov je, da se talenti ne zavejo, kaj pomeni, da ti vse to uspe samo s talentom – iz nule. Tam imaš vse: reflektorje, obleko, kamere, luči, publiko, ekipo… Veš, kako hitro se na to navadiš? Takoj! Potem se to konča, televizija svoje pospravi in začneš še manj kot z nule. Zakaj se potem izgubijo? Ker ne pišejo svojih komadov, ne vejo niti tega, kaj točno bi radi…«

    Vi ste potem šli iz POP TV na TV Slovenija v Misijo Evrovizijo. Čeprav se je izkazalo, da za tv voditeljico niste, bi se strinjali, da ste vi izvlekli še več iz nacionalke kot ona iz vas?
    »Takrat je bilo vse skupaj malce nekontrolirano iz moje strani. Moja pot se je prehitro vzpenjala in morda mi ne bi škodoval kakšen premislek več pri svojih odločitvah in potezah. Želela sem samo iti naprej in bila sem lačna novosti. No, vsekakor sem se naučila, kjer so meje, kaj zmorem in kaj ne.«

    Nikogar nisem poslušala, mislila sem, da sama vse najboljše vem.

    Ste imeli koga, ki vas je vračal v realno življenje? Starše, partnerja, prijatelje?
    »Iskreno? Nikogar nisem poslušala, mislila sem, da sama vse najboljše vem. Ne vem, od kod mi to… Vsekakor pa nisem človek, ki bi zapadel v depresijo po neuspelem podvigu. Četudi ga gleda cela Slovenija (smeh). Saj nisem nikomur želela nič slabega, znam si stvari priznati in trudila sem se po najboljših močeh. Več kot to pa človek tako ali tako ne more narediti. Klinc, življenje je prekratko, gremo vsi dalje.«

    Od kod ta stabilnost, ta karakter? Ni malo takih, ki bi ob tako trdih in direktnih komentarjih, z nasmehom šli naprej.
    »Brez veze se je s tem obremenjevati. Je že mimo. Sekirati se je vredno za precej večje stvari v življenju. Naučiti se moraš biti kritičen sam do sebe, si priznati, ko ti nekaj ne gre ali vsaj prisluhniti, ce ti to govori velika večina ljudi. Če veš, da ni bilo slabonamerno, da si bil pogumen, se je brezveze do konca življenja tepsti po glavi. Vsekakor sem pevka in ne voditeljica in tega se bom tudi z veseljem držala (smeh). Juhu!«

    Nikoli vam nikoli nič od tega ni v glavo?
    »V Sloveniji roko na srce ravno ni nekega pretiranega zvezdništva. V bistvu sovražim to besedo, ker imam občutek, kot da samo sebe povzdigujem. Seveda s prepoznavnostjo pride kanček vec odgovornosti, ne pa osebnostne spremembe. Še vedno grem rada v Mercator po sendvič (smeh). Brez problema. Vedno moraš ostati na realnih tleh ne glede na to na kakšni ravni se tvoja prepoznavnost giblje. Je pa res, da je Maja na odru nekaj čisto drugega kot Maja za odrom. Ko nastopam vstopim v nek svoj alter ego, ki ne bi mogel biti dlje od Maje v vsakodnevnem elementu in si ljudje morda na podlagi tega včasih ustvarjajo mnenje o mojem karakterju.«

    Naučiti se moraš biti kritičen sam do sebe, si priznati, ko ti nekaj ne gre

    Je bila morda prednost, ker ste doma iz okolice Maribora?
    »Odraščala sem v takem okolju, ki mi ni dal nobene potrebe po tem, da bi bila v središču pozornosti. Rada se zlijem z ljudmi, občutljiva sem, če se ne morem poistovetiti z občinstvom. Včasih morda pričakujejo, da bom nekaj, kar nisem. Zakaj bi to bila? Dostopna sem.«

    In kako je, ko zdaj pridete nazaj domov?
    »Super, komaj čakam. Ampak opažam, da ljudje mislijo, da če delaš in živiš v tujini, ti avtomatsko vse ratuje.«

    Saj, vam pa sploh, šovbiznis, vi se z nizkocenovniki ne vozite…
    »Kje pa, vse mi plača moj bogati Šved, haha. Ko slišim o teh komentarjih…«

    Jih berete?
    »Zelo redko. Ne morem jih resno jemati, ker to ni konstruktivna kritika. Ne morem si predstavljati, da bi takšni komentarji prišli od ljudi, s katerimi bi se kadarkoli želela družiti, zatorej mi nebi moglo biti bolj vseeno. Včasih me je bolj strah za to kakšni ljudje hodijo po tem svetu.«

    Ste velikokrat slišali »Maja, takih kot si ti, je tam gori milijon«?
    »Tega mi nihče ni rekel direktno, je pa seveda delovati na takšni ravni veliko težje. Tukaj se moram veliko bolj dokazovati, imeti samozavest, da sploh lahko sodelujem. Šele ko sem videla, da so me tujci zares sprejeli in da si želijo sodelovanja z mano, sem si majčkeno oddahnila. Prišla pa sem res kot samo še ena številka več. Šele zunaj ugotoviš, ali si iz pravega testa ali ne, ker je tebi podobnih seveda veliko vec in se profesionalnost giba v vecjih okovih. Odprejo se možnosti, če si sam dovolj odprt in determiniran. Vesela sem, da sem šla ven, ker mi je to dalo širino, ki si je drugače ne bi mogla izboriti. Nekje globoko v sebi pa sem že leta in leeeta nazaj čutila, da sam tak mali raziskovalec in rabim to pestrost v življenju in si ovire kar sama postavim, da jih potem lahko preskakujem ali pa malo butam v njih (smeh).«

    Je Jonah »rock zvezda« s svojo skupino Dirty Loops?
    »Pa… Mislim, da ljudje bolj pričakujejo, da bi bil, ampak on je najdlje od rock zvezde (smeh). Ne pije, ne kadi, po špilu gre spat, pokliče svojo punco pred in po koncertu… Ne morem se nič pritoževati. Seveda sva že na samem začetku zveze morala čez stvari, ki jih večina parov morda nikoli ne bo dala skozi, ampak za pravo ljubezen se je vredno boriti do konca in verjeti, da bo vse ok! Meni so to sliši romantično.«

    Klemen Slakonja je na Misiji Evroviziji navijal, da bi Slovenija zmagala na Eurosongu in da bi Stožice gostile finale Eurosonga. Če bi res zmagali, ne bi bili najbolj logičen izbor za voditeljico…
    »Joj, joj, joj. Joj ne. Res bi mi morali napisati tisti ‘cetlc’, samo s troteljbobnom bi se to šla. Morda sem v teh letih malo odrasla, šlo bi lažje, ampak joj, res NE. Kot sem že povedala, ne uživam noro v vodenju (smeh).«

  • En ni noben

    En ni noben

     

    Lažje je v dvoje. Ena + ena = zmaga? Ja. In. Ne. Športni prenosi so lahko pravi znanstveni paket, če se najdeta dva, ki se ujameta. Saj veste, kemija, biologija, filozofija in to. Pa ne, ne mislimo na Gorana in Dejana Obreza, kjer gre za tekmovanje v nabijanju stila in bratskem sodelovanju. Vse odkar sta v kolektivno zavest naroda upravičeno šla neponovljiva Igor Bergant in Tomaž Cerkovnik (bržkone tudi zato, ker smo se z Juretom Koširjem in Urško Hrovat na novo našli kot nacija), se iščejo športni komentatorski pari (še posebej na nacionalki).

    Ocene, kot jih dajo pravi kavč selektorji

    Nekateri so bili tako nabriti in polni vsebine, da se Miha Žibrat in Peter Vilfan kmalu nista več mogla, ker sta začutila konkurenco. Matjaž Kek je kmalu pogruntal, da o fuzbalu ve dovolj, da lahko gre spet med trenerje, Zlatko Zahovič se je obnesel ob Ivu Milovanoviču, a kaj, ko ima nacionalka zdaj tako malo fuzbala in še tisto, kar ima… Se pa denimo Sportklub zelo redko odloča za pare (zdaj pri ameriškem nogometu) Zato smo pripravili pregled minulega poletja in zgodnje jeseni (pozimi bomo obdelali še zimsko falango) in jih ocenili kot pravi kavč selektorji. S pojasnilom: daleč najboljši komentatorski zadnjih let sta bila Rok Grilec in Uroš Valant, ko sta na Šport TV ameriški fuzbal spravila do res zavidljive gledanosti. Ju kar pogrešam. Zelo. Vsako nedeljo.

    Vikend__Dani_Bavec_4.1_hires.jpeg2
    Foto: PRO PLUS

    TOMAŽ KOVŠCA & MARTIN HVASTJA
    [TV Slovenija / kolesarstvo]

    Dovolj uigrana in zdaj že vajena drug drugega med prebijanjem po klancih Dirke po Franciji, da Hvastija gladko pove, če se s čim ne strinja. Pogosteje je to letelo na nadebudne številke Mihe Mišiča, kjer je bivši kolesar dal vedeti, kako vse to spremljajo vidijo profiči. Definitivno najbolj strokovno podkovan tandem, ki dolgometražnost (skoraj tri tedne) vzame kot šlepanje za avtom ne pa naporni klanec. In spomnimo: prispevek Davida Črmelja, ki se je z beciklom lotil vzpona na Alpe d’Huez in vmes v 11-odstotni breg še ponudil razlago, je pokazal, da športno novinarstvo ni zgolj stanje v ciljni areni z vprašanjem: »In? Kakšni so vaši prvi občutki?«
    Ocena: 5/5

    LEON ANDREJKA & NIKO MIHELIČ
    [TV SLO/formula 1]

    Vzeli bomo za primer dirko za VN Madžarske. Svetovna dirka, res, končno brez dolgčasa, ubijalski štart, Hammilton zapelje s proge, varnostni avto, kazni… Ni, da ni. In Andrejka je vse to videl, kričal, dal v nižjo prestavo in stopil na gas. A kaj ko ga je Mihelič zraven njega grozovito lomil. Od strokovnega komentatorja, ki se mu še morda oprosti zdolgočasen in monoton ton, bi pričakovali vsaj, da prepozna dirkače (hudo se je motil), še bolj pa, da ni pristranski. Andrejka ni žal nič kriv, a ocene, da bi Ališič zmogel sam več kot v tem primeru dva, niso povsem napačne. Povsem pa stoji na mestu Ališičeva kritika, da v živo lažje začutiš dogajanje. Okej, če so bili izleti v Avstralijo in Singapur pretiravanje za osiromašeno nacionalko, bi se lahko Andrejka in Mihelič zapeljala vsaj v Hungaroring.

    Ocena: 2/5

    65067191_leon-andrejka-foto-stane-srsen
    Foto: RTV SLO

    MIHA PENKO & DAMIR RADENOVIĆ
    [Sportklub / košarka]

    Nista še imela toliko priložnosti za komentiranje #junakov (kakorkoli že se ta hešteg po vseh odpovedih zdaj sliši), ampak imata svežo, sodobno, ameriško dinamiko, kakršno sicer najbolje zmoreta na podcastu Anže Tomić in Boštjan Nachbar. Na Ptuju sta proti Novi Zelandiji na začetku priprav morda preveč po fuzbalsko vzela vse skupaj in se bolj malo posvečala tekmi, vendar je stil vseeno pritegnil, kar se je pokazalo v Laškem na tekmi z Avstralijo.

    Ocena: 4/5

    MIHA ŽIBRAT & ROMAN HORVAT
    [TV Slovenija / košarka]

    Dva obračuna #junakov z Avstralci sta bila idealna ne le za Jureta Zdovca in njegovo obrv, temveč tudi, da gledalci vidimo, kaj se lahko zgodi, če nekdo ne pride v 21. stoletje. Okej, z dolžnim spoštovanjem do Žibrata, trenutno urednika športa, vendar četudi so naši v Stožicah z Avstralci izgubilo, to še ne pomeni, da mora biti komentiranje takšen zeh, da mora Horvat iz pet vlečt karkoli uporabnega. Košarka ima pač to prednost, da lahko neposredno primerjamo in še vedno sta tu Dani Bavec in Zoran Martić nepremagljiva. Ko sta Žibrat in Horvat komentirala tekmo z Latvijo, je bila njuna kemija primerna rezultatu.

    Ocena: 2/5

    Foto: RTV SLO
    Foto: RTV SLO

    MIHA MIŠIČ & GREGA NACHBAR
    [TV Slovenija / košarka]

    »E, to pa je ata Nikolić!« je rekel Grega Nachbar. »Ja? Kako veš?« je vprašal Mišič. »Vem, ker sva igrala skupaj. On je igral na moji poziciji, zato pa sem jaz sedel, on pa igral.« E, to. To! To je tisto, kar manjka komentatorskim parom. Komunikacija, debata, ta dobimo končno občutek, kako poslušamo dva tipa, ki se dejansko ne le poznata, temveč spijeta kavo in tudi po prenosu debatirata in razpredata. Sveža kri sta oba, da je prav škoda, ker TV Slovenija nima (še) več košarkarskih prenosov.

    Ocena: 5/5

    JOLANDA BERTOLE & BLAŽ MEDVEŠEK
    [TV Slovenija / plavanje]

    Da ima Bertoletova svoj način komentiranja in je v športnem komentiranju to, kar je Mojca Mavec v turističnem novinarstvu, je znano. Redke so trde kritike, konkertne ocene in realni povzetki. Pa ne da bi karkoli kršila ali upogibala resnico. Ne, samo njen bazen je pač ponavadi pol poln. In ne pol prazen. Morda ima zato zdaj že lep čas ob sebi Blaža Medveška, ki pa ji nekako ne upa kontrirati, ko našim ne gre, ali pa skuša raje kar sam prevzeti vlogo komentatorja. Plavanje ni pogost šport na malih zaslonih, zato Bertoletova skuša udariti čez planke, kar šport približa, vendar… Ga ne naredi za tekmovalnega, ker zanjo nima poražencev. Tam zmagajo vsi. Morda ker se ne utopijo? Hm. Zakaj bi morali žalovati, ker Damir Dugonjič v Kazanu ni dobil kolajne, če je pa skoraj odplaval k sosedu na desni špuri? Je pač ni. Gremo dalje.

    Ocena: 2/5

    Foto: RTV SLO (Neža Pavšič)
    Foto: RTV SLO (Neža Pavšič)

    BRANKO ZUPAN & KDORKOLI ŽE
    [Televizija Slovenija / nogomet]

    Nekdo, ki je odigral osem tekem za državno reprezentanco, težko daje resnično konkretne ocene. Pa da ne bo pomote: še vedno velja občutek, da Branko Zupan, nekdanji golman, ki je na tistih osmih tekmah prejel devet komadov, tega ne bi rad počel. Ampak mora, ker drugega ni in ker si tako nacionalka ščiti hrbet, saj ima ob sebi komentatorje, ki so (zdaj pa sploh, ko ni več niti državnega prvenstva) povsem izven forme, ko gre za fuzbal. Dvoboj z Milovanovičem v San Marinu je bil vnaprej izgubljen. Je pa Zupan uspel znervirati Katanca, kar pomeni, da ga poslušajo, čeravno njegovega mnenja ne kupijo. To je problem Zupana, prodaja, a za kupit ni.

    Ocena: 2/5

    ALEŠ POTOČNIK & GREGOR BROD
    [Televizija Slovenija / judo]

    Ko je bila glavna napoved za svetovno prvenstvo v judu ta, da Tina Trstenjak ni dobila obljubljene službe v vojski… Se prvenstvu ni ravno dobro pisalo. Pa še v času atletike in povrhu v Astani, kraju, kjer je NK Maribor končal svojo Evropo. Ampak! Trstenjakova se je vključila z mlatenjem tekmec ravno prav, ušunjala med atletiko, oglase in popoldneve. In bam! Tisto malo časa, kar sta imela Potočnik in judo trener Brod na voljo, sta ponucala v nulo. Strokovno, dinamično in ravno dovolj navijaško. Malo, ampak sladko.

    Ocena: 5/5

    Foto: SPORTKLUB
    Foto: SPORTKLUB

    URBAN LAURENČIČ & NENAD PROTEGA
    [Televizija Slovenija / nogomet]

    Tekma v Švici, ja, tisti hercinfarkt, ne samo, da ni bila »lahka« za komentiranje. Itak da ne. Ampak Urban in Nenad sta se povsem izgubila, še bolj kot taktika Srečka Katanca. Bolj kot sta želela, slabše je bilo. Protegin edini plus je, da umirjeno, a vseeno direktno pove, ko kaj ne štima. Težava je, da nas prepriča bolj kot dobrega starega Urbana. Ki nogomet vidi kot dve vožnji med količki. Ampak fuzbal ni smučanje. Postavitve ne postavljajo ljudje, katerih biografijo nadudlaš med tekmo. Nak. Nogomet postavlja samega sebe. In tega Laurenčič še do danes ni dojel. Da fuzbal ni tako omejen kot smučanje. In da biografije igralcev nimajo prav nobene povezave z uspehom (nekaj, kar je v nogomet na našo žalost prekopiral Igor Bergant). Tekma s Švico je samo pokazala, kako neustaljena in nepripravljena je ekipa nacionalke za veliki, pravi fuzbal. Če odštejemo, da sta imela Urban in Nenad bolj šank debato, tikala igralce in tonila nižje in nižje. Na nivoju nekaterih reprezentantov. Ali pa selektorja.

    Ocena: 2/5

    MARJAN FORTIN & MARKO ZADRAŽNIK
    [Televizija Slovenija / odbojka]

    Marjan Fortin rad komentira. Še raje pa navija. Ampak navija kot mi. Ni kavč selektor. Rad bi bil kavč selektor, v tem je finta. Muči ga, ko »našim« ne gre. Joče, ko so medalje. Njegova navezanost na Petro Majdič je presegala športne okvirje. In prav Majdičevo je, ko se je končala odbojkarska pravljica, ponudil Fortin. Že res, da je stručko za odbojko, a se s svojim sokomentatorjem kaj prida ni ujel. Delovalo je, kot da je stručko tam za mašila, za rešitev, za dodatek, ne pa za pogovor. Ker glavno besedo ima Fortin. O tem, kaj se čuti. On poroča o čustvih in to je težavno, ko ne gre. Nič ni, kot pravimo, narobe z navijanjem. Ampak Fortin je v duhu nacionalkinega športnega uredništva nekje vmes vendarle izgubil občutek za širši kontekst. Ni razumel, še danes ne razume, da bron Petre Majdič vendarle ni enak srebru (in kasneje zlatu) Tine Maze. In enako velja za odbojko. Primerjava z Majdičevo je bila nepotrebna. Boljša bi bila tista z rokometaši, ki so doma osvojili prav tako srebro. Kakorkoli že… Sam sem pogrešal Ervina Čurliča.

    Ocena: 3/5

    Foto: RTV SLO
    Foto: RTV SLO
  • Ni šajba! Maribor je šibedah!

    Ni šajba! Maribor je šibedah!

    Just do it, Franček. Ja, Franc! Just. Do. It. Ha? Kak? Ha? Ker glih se je pa Frančku, tam okrog osamosvojitve, ko je po Lentu itak španciral Jurček, sanjalo, kaj pomeni just do it. Najkičev itak ni imel. Vsaj ne takih, kot jih je imel Jordan. Ime je pa, v svoji glavi, skoraj take. One, ko so s tovornjaka dol padle. Boljše bit fejk kot bos. Itak. Aha. Zbledel je že ta grafit, žal, tam, doli na Lentu. Hvala bogu, da vsi še niso. Najboljši mariborski grafit? Konkurenca je kar silna, taka prepotentna in naduvana, ampak za moje pojme zmaga še en lentovski: Oko za oko, pasta za zobe. Ni ga piarovca ali marketingarja, ki bi pogruntal boljši slogan. Ni. Oko za oko, pasta za zobe. To je vsa življenjska resnica, ki ju rabiš. 

    Sposojati si grafite za uvod je seveda čizi. Sploh ker Maribor nima ravno na pretek popkulturnih referenc. Kar pa ne pomeni, da jih nima. Itak, da jih ima. Tekochee Kru so jih posodobili na vseh svojih treh albumih. Najjača je valjda tista »Kaj ti si care, ker si trofo listek na stavnici? Kaj vsaki teden maš dejt v avtopralnici? Kresno vse lulike na pravni si? Pa ja no, stari, glej – glavni si.« Skulirano so Tekoči nadaljevali tam, kjer sta zdrmala sceno Dandrough, še danes najbolj kreativna dijaka III. gimnazije. Kritiki, ki bodo to poslušali, bodo rekli, da sem nor – dobrodošli v Maribor. Dets haw it iz on d maribor strits. Tudi ta grafit najdete, na nadvozu pri železniški postaji Maribor – Tezno. Nastal je post-festum, itak. O, ja, devetdeseta. Trda, kruta, siva, zafurana devetdeseta. Štrajk, stečaj, štrajk, stečaj. Zavod za zaposlovanje. Čakanje, pet let, na prvi naslov v fuzbalu. Lokalna, šank tranzicija. Skejtanje, novi punk. Katja Koren, Tomaž Pandur in Alojz Križman.

    “Zakaj bi rad živel, ustvarjal in dihal v Mariboru?”

    Lahko bi šel daleč nazaj. Do Nekaj lepljivega na prvi plati Lačnega Franza. Dobro jutro vam strehe in servus soseda. Ko je Zoran Predin živel še v Mariboru in se na II. gimnaziji režal, da mu zjutraj, tam zadaj za senfom, v hladilniku mežika hladen pir. Oto Rimele, čudo na kitari, pa je žingal svoj jazz. Cela Juga mu je gledala v prste, nihče ga ni skužil. Enako, le da v noge, so zijali v Mladena Kranjca, baje najbolj talentiranega fuzbalerja, ki je kadarkoli brcal žogo v Ljudskem vrtu. Ja, socializem, sedemdeseta. Za Jančarja trda, za ljubitelje fuzbala zlata. Maribor je igral v prvi ligi. Pet sezon. Ko je prišla Crvena zvezda, ki je sem pošiljala na izobraževanje svoj perspektiven kader, so sneg metali gor na igrišče, ne dol z njega. Pa tudi fuzbal ni bil vedno perla. Eh. Maribor je en klub potopil (in malo je manjkalo, da bi tudi drugega). Branik je nastal na pogorišču kluba, ki so ga oblasti ukinile, ker se je zastrupilo fuzbalerje Karlovca, da so ti fasali drisko, a na koncu je srat pritisnilo Mariborčane.

    Ko sem pri znanih imenih… Adolf Hitler je gotovo najbolj znano ime, ki je obiskalo to mesto. Aha. Okej, saj je prišel Tito, pa Janez Pavel II. Vredu. Ampak Hitler je prišel samo v Maribor. In nikamor drugam. Evo vam, Ljubljana. Za en popoldan. Baje so se mu lokalne dekline z oken dol ponujale, iz tistih redkih, ki jih Švabi niso z latami dol zabili, ker so se zbali, da bi kaki lokalni Joža pahnil s puško, granato, kamnom ali šuhom Dolfija in bi bilo vojne konec. Tako vsaj pravi eden in edini Furgula, ki ve vse, kar morate vedeti o Dolfiju. Naredite nam to deželo spet nemško. Kar je pljunil pri Astorii, tam, ko ima zdaj Astoria zimski vrt. Ne z Rotovža dol. Se je pa prošetal čez stari most, ni pa šel na sladoled tam prek, kjer pol Maribora liže sladoled. Ja. Za tri, štiri leta je bil spet nemški. Maribor je bil tega, da bo nekdo iz njega nekaj naredil, že počasi vajen. Na oni strani starega, rdečega, zdaj sto let starega mosta, na desnem bregu, so trg devetkrat preimenovali v sto letih. Ne sprašujte, po kom in čem vse. Zdaj ostaja ime. Že dolgo. Trg revolucije. Nekaj ulic so preimenovali (nimamo več Svetozarevske, temveč Ulico Maksimilijana Držečnika), Leon Štukelj, mož, ki je največkrat prehodil park, je dobil eno šolo in en trg…

    FullSizeRender 4

    Nekaj spomenikov tudi imamo. Ne, ne mislim stare trte. Eh. Najboljši je, vsaj zame, Kođak, ker smo se kot froci vedno drsali po njem. Nato pa je že oni Maistrov, čeprav ga zaradi tega tam v kotu kot neki knjižničar, ki te jebe zaradi opomina, nadrajsa Josip Jurčič, ki je Josipu Stritarju pisal, kako lačen da je v Mariboru, čeprav so tu, kdo bi pa bil vedel zakaj, nagruntali prvi slovenski cajtng. Skratka, dobri stari Rudi vleče vun tisto sabljo, obrnjen najprej proti vsem onim prvogrimnazijcem, ki bi radi fazote pometali noter v fontanico, v bistvu pa tja, proti Koroški, proti Avstriji. Kar je malo ironično, saj je zdaj Avstrija socialno-ekonomski korektiv, popravni izpit za zavoženo lokalno politiko. V Seiersbergu dobiš 25 evrov za liter krvi. Po glavi. Hm. Včasih se je na liter kupovalo vino, naročalo štajerski kristal (liter-liter), pa so tudi Vinag zafurali. Kdo ve, morda pa ga reši penina Marcos (Tavares). Ja. Kapetan. Braziljero, ki je mislil, da v Mariboru ne bo ostal več kot pol leta, zdaj pa govori samba štajerščino. Oni, Nilton, kjer koli že je, ga je bil pripeljal.

    Ni čudno, da drugje po državi niso znali prekopirati sistema. Problem je v izgovarjavi. Gotof.

    No, v bistvu pa Zlatko Zahovič. Mož, ki nam je vsem pokazal, da se da. Kako? Huf. Lahko tudi nepreklicno odstopite. Za teden dni. Zaho, ostani. Ja. To so klicali, leto zatem, ko je spakiral Kangler. Za njega so pa želeli vse, razen da ostane. Gotof je. Dve besedi, tako preprosti, tako naši, tako aufbiks. Gotof je. S f. Ni čudno, da drugje po državi niso znali prekopirati sistema. Problem je v izgovarjavi. Gotof. Ne gotou, gotow, gotov, gotol. Gotof.

    Maribor je torej, aha, glasen. Pardon, GLAAAAASEN. Pove, kaj si misli. No, pove. Misli raje potem, ko nekaj pove. In se čoha, tumba, šora po glavi, kasneje, če sploh. Kangler je spakiral. Šel je v – medije. Saj jih obvlada, čeprav mariborskih medijev res ni težko obvladati, saj se še sami komajda obvladujejo in se ne znajdejo z interneti, kaj šele s svojimi bralci in poslušalci. Gledalcev ne bom omenjal, ker imamo več televizijskih hiš kot gledalcev. Če je Večer zdaj pisker in popotovanje, pa naj bo. Po bivših tolčt in pizdakat… Ni ravno žur. Ampak, hej, Reporter Milan ostaja. Še je tu. Ne gre nikamor. Ima nivo, kakršnega ima. Bolje imeti taki nivo kot hipertolerančnost in nobene karizme. Pa, ne pozabimo, šef Radia City, ki je začel iz nule od nule, vozi ferrarija. Rdečega.

    Ja, pikam. Tja čez. Čez Trojane zbrane grem, adijo Jožica, je pel Zoran. In šel v Laibach. On in horda drugih, le da drugi za povprečni evropski basket klub ne bi šli in žvajznili sodnika. Direkt. Na. Gobec. Tudi sam sem bil devet let v Ljubljani – žvajznil nisem nobeneg. Kako sem fotra podjebaval, češ, kakšno svetsko mesto je ta »naša« prestolnica. Vraga. Vkradli so mi tri bicikle, avto in vlomili v stanovanje. Imel sem intervju z Zoranom Jankovićem, kjer mi je, de, povedal, de, da nimam, de pojma o muziki in da imajo Stožice, de, vrhunsko akustiko, de. Imajo vraga.

    FullSizeRender 5

    Ko bo Maribor ugotovil, da ima krog 360 stopinj in da je Ljubljana le ena od smeri, kamor lahko usmeriš svoj bes, srd, jezo [evfemizmi za pičkarjenje]… E, takrat bo krasno. Graz je to že skužil. Itak. Avstrijci nas sicer nikoli ne bodo gledali kot enakopravne Evropejce, čeprav so k nam poslali najbolj slavnega Avstrijca… Ne, ne Darka Milaniča. Ampak jozefi strobli so pogruntali, kaj imamo radi. Da nismo tako različni. Saj, zato pa pušijo v kafičih. Še vedno. Ne pa mi, bolj evropski od modrega fascikla v bruseljski pisarni. Kao.

    Iz Maribora najhitreje vodi vinjeta. Pa ne slovenska.

    Ampak, evo. Da ne bom bluzil predolgo. Vse to, dobre in slabe plati mesta, vse to kupim. Kar je lažji del. Težji je tisti, kako vse to prodati. Kot EPK? Ma, jok. Kot ligo prvakov? Okej, bolje, ampak žoga je okrogla, tekma pa relativno kratka. In vedno te, potem ko ti čestita Jose Mourinho za remi, lahko zajebe nek Kazahstanec. Ali Branko Ilić, da še bolj boli. Borštnikovo srečanje? Se trudi, čeprav je gledališče postalo odmaknjeno od ljudi in mesto s festivalom, če smo iskreni, res ne diha. Na Poštno bi lahko dali kako predstavo. Pa dol na Lent. Dež, veter, tornado, cunami. Nima veze. Mariborčani imajo radi ulico, čeprav tam hitro vidijo sebe čez kako uro ali leto. Vidijo iztegnjene roke, šilt kape, kitarske kište. Vidijo. Vejo, izračunajo, potihoma, ko gledajo v tla, kako daleč so še od tam. Ne daleč. Vse bližje je. Iz Maribora za zdaj najhitreje in najbolj pogosto vodi vinjeta. Pa ne slovenska.

    In kaj naredijo, oni, ki so še tu, ko res zagusti? Na drink kliznejo. Aha. Pa ne na enega. Enega pira v Mariboru ni. Daj tu en pir, čeprav je miza že puna punih pirov. Morda to res spominja na Srbijo in sankcije poznih devetdesetih. Pa ne samo zaradi tega, ker turbofolk dobro prime na šestnajst đekkol. Ampak hej, narod ne pije, da bi bil pozabil. Ne. Pije, ker je fajn pit. Zavre kri, aufbix in dras, bum, šus. Tudi v glavo. Žal. Ampak Mariborčani imamo vseeno v sebi nekaj tistega upora. Ne bomo tiho in pri miru. To ne. Raje se zajebemo kot da odjebemo. Nekak tak. Raje na glavo kot na noge. 

    FullSizeRender 3

    Je lahko živet v Mariboru? Kakor za koga, ampak neki graf v Ljubljani na Statističnem uradu najbrž na širši skali, pokaže, da res ni. Da je težje kot drugod v državi. Ampak se živi. Po svoje. Z vsemi problemi. Šinfamo? Seveda šinfamo, gušimo, težimo, žnjarimo. Itak. Ampak se tudi režimo. Sami sebi? Bi se lahko bolje, ja, a vseeno nam grejo štosi na lasten račun bolje kot drugim. Je lahko ustvarjat? Pa… Če si pravi, si pravi. Filip Flisar je tu najboljši primer. Do prve kros proge ima, kolko, tri, štiri ure vožnje. Pa je svetovni prvak. On ima v glavi tiste kuclje in hufernle. Skače, se reži, miga z brki. V glavi. Štala v glavi je druga opcija, kot je Tekochee naslovil svoj debi. Glava v štali, štala v glavi.

    Daj mi avtogram, daj mi zokn!

    Če si pravi, si pravi. Luka Šulić, violončelska rock zvezda, je kot dripec ravno tak plezal čez ograjo v Ljudskem vrtu, ko je imela še špice, ko so vijoličasti drmnili piko Ajaxu. Edwin van der Sar je skušal laufat. Pa ne pred Šuljotom. Daj mi avtogram, daj mi zokn. E, to. Sanje. Samo en je klub, samo ena čast, samo ti si naš – gremo Maribor! Okej, itak da je zajebano, če je glavni psiholog Maribora fuzbalski klub, kot so rekli Tekochee. Freud najbrž ni zaman izumil kavča, vprašanje, kaj bi bil porekel, če se psihoanaliza mesta igra na dve štangi in prečko. Se je pa težko upreti. Bobby Robbson, trenerski guru, je bil v nogometu doživel vse živo. Vse je vedel, znalac, majstor. Dokler ni prišel v Maribor. Pero Breznik, legenda, že zato, ker si je komaj dres gor spravil na krepki štikl torsa, je stisnil štikl za zmago proti PSV Eindhovnu. Pero Breznik. Sopihal je, zaripel v lica, pa ga je maznil. Dras! Liga prvakov je sicer počakala še leto dni, ampak you get the picture. Ko je prišla v mesto liga prvakov, ko je padel Lyon, je prišla Evropa. Takrat smo se nekako res osamosvojili. Takrat smo vedeli, e, zdaj smo v Evropi. Evo nas!

    Tako, da eto. Aja, še ono vprašanje, če bi rad dihal v Mariboru? Kako se diha v Mariboru? Imamo hudo veliko sonca, megla se pojavi redko – če odštejemo občinske pisarne. Tako da zrak je svež, kar je posledica dejstva, da so vse fabrike šle cugrund. Kaj ti bo svež zrak, če imaš prazno denarnico? Ne veliko, seveda ne. A vedno je lahko huje, itak. Maribor ne beži od svojih problemov. Ne zna jih (še) rešiti, ker niti ne ve točno, kaj je. Pred sto leti so v mestu živeli sami Nemci. Pred stopetdesetimi leti je bil Ptuj baje dvakrat večji. Kako velik je Maribor, vesta Roman Abramovič in Dimitrj Medvedjev. Tu sta pokasirala fuzbalski šus. Vem, fubal ni vse. Še zdaleč ne. Je pa vsaj nekaj. Daje nam občutek povezanosti. Raje žoga kot tragedija na bankomatu. Morda pa so nam naredili toliko rondojev. Da se nam v glavi malo zavrti. Vijuuu. 

    Ne verjamem, da bo en tekst, ena delavnica, ena generacija lahko obrnila to našo slovenceljsko miselnost, ki potolče dol vse, kar izstopa. Ampak če kje, se bo ta sprememba slovenstva, kjer je vse razdeljeno na dvoje, zgodila v Mariboru. Nekdo v Mariboru bo pogledal v nebo, lepo nadelan in narolan, iztegnil sredinec in pisnil: “Cankar, pička ti materna, jaz že nisn hlapec, ti kojn!” Ajnfoh in aufbix. Ne bo to neka revolucija, da bi to prenašal CNN. Niti NET TV ne bo, RTV Slovenija še manj, čeprav imamo tam, pod Pohorjem, celi rtv center, a kaj, ko ga prešiša par njivic in vrtičkov, urbane brazde. Noro, ne? Da je Europark, ki je kriv, da je spraznil celi center, rojstni dan praznoval s Siddharto v – mestu. Noro! Pa dobro, Europark hvala bogu vsaj parkinga ne kasira, niso tam tako nori, da bi se šli neke dajmo-malo-probat fore a la Koroška. Nekaterih stvari se res lotevajo v tem mestu tak kot grejo lačni srat. Pohorje, recimo, je podoben primer. Bo smuka, ne bo smuke, bo smuka, ne bo smuke… A itak je boljše vprašanje, če sneg sploh bo. Vreme bo. Tako in onako. Morda pa bi bilo bolje, če Lisica res odpade. Boga Mazika. Se je zložila ravno pred celim Mariborom, doli v ciljni areni. Kak je telebnila, direkt na fris. In, adijo veliki kristalni globus. Da se je naslednji dan še vremenu skisalo. Pa dobro. Smo uživali vsaj en dan na soncu. Zlata lisica. E. Zlata.

    Maribor te zažvali z zadahom.

    In, evo, dragi moji udeleženci delavnice (Re)Kreacija. To je odgovor Zakaj živeti, ustvarjati in dihati v Mariboru. Park, Piramida, Pohorje. Drava center, Mačka, Niagara. Podrum, Ribičija, Poštna. Lent, MKC, Pisker. Kalvarija, Betnavska šuma, Stražun. In, ja, joj, da ne pozabim. Štajersko novo leto – martinovanje. Juhuhu, bruhuhu. In takrat, sveže skozlan, še s koščki slabo prežvečenih gobic, z malo salame in one hrenovke brez ovoja, takrat, z zadahom, te Maribor zažvali. Najprej je kislo, potem sladko, nato jedko, potem pa si njegov. Da tega nikakor ne pozabiš. In Maribor zažvali te na debelo. Z jezikom po celi faci. Da dol teče. Da prek teče. To vse je Maribor. Žvaljenje z zadahom. Šlatanje. Mesto z dobrimi fukročkami. Tangice vun gledajo. One, plastične. Vijolčne. Itak. To je Maribor. Res dobra, fajthna, koketna, zgovorna, ampak tudi sposobna, kreativna, pametna, lucidna in freh bejba. Lahko bi rekel, da je droljica ali pičkica, ampak to itak Maribor samemu sebi pove.

     E, zato. Maribor, ostani.

    P.S.: Več o delavnici (Re)Kreacija lahko najdete tukaj.

  • Muzika na bando

    Muzika na bando

    Trash Candy. Evo jih! Spet so tu. Tretja plata. Ha! Tisti mariborski band, ki sicer lahko menja člane, pevko, bobnarja, spodnje gate, ampak je še vedno najboljši kufer, rugzak ali pasoš. Ker z golo muziko pelje vse nas, ki smo še kar tukaj, tja, kamor bi vsi mi radi, da gre tudi tale band. Ne ven, ne stran. Temveč dlje in naprej. 

    Dol, pod Slomškov trg, so me povabili. Tam, kjer sicer deluje tudi Alice Blue, poleg Happy Ol’ McWeasel del mariborskega trojčka, ki najbolj kuka ven, ko gre za novodobno muziko teh treh bandov, ki jim celo jaz priznavam, da morajo nujno peti v angleščini. Ker ja. Pivo sem si prinesel poleg [kar se sliši tudi v intervjuju ali kot je Medo sredi balade Should Have Listen ob zvoku sntntna zakričal: “Ovi pa kuj zadi pire štema!”], ampak so na koncu potegnili ven nek avstrijski viski – ja, avstrijski, majke mi -, ki je bil res tako dober kot pravi ameriški bourboni.

    “Res je pohvalno, da hodi z vlakom na vaje” – Medo o Špeli

    Škoda le, da je Martin Potočnik alias Smeh spil večino kokakole in prvi kliznil, ne da bi lahko kaj povedal o tem, kako pri quadruplem gin-tonicu priteče solzica. Kot je pritekla po intervjuju tam nekje okrog izida druge plošče Nihče se ne spomni predolgega naslova, je pa tip imel rugzak na na naslovnici [sicer pa Running from something, searching for anything iz leta 2013, ki je sledil prvencu What’s The Story iz leta 2011]. 

    FullSizeRender 5

    Trash Candy je večno mlad. Res. Še vedno je to muzika, ki je malo bolj nežna od tistega, kar smo cepali v dijaških letih. Green Day, Nofx, Bad Religion… Ampak ne. Ni. Toliko več je. In po svoje nežno. Čeprav… Hud šok je bil, ko je odšla Pija Tušek. Vem, ker sem sedel za isto mizo, po naključju, in se presedel stran in samo videl šok. To je res drama. Da bo šel Niko Rakušček in bo na njegov zic sedel Tomaž Medvar zvani Ropotuljica, raje pa sliši na ime Medo, se je vedelo in izšlo dobro. Ko je šla Pija… In to ravno ko je kazalo, da bo Trash Candy najboljši izvozni produkt Maribora, pa tole. Neradi govorijo o tem, vsaj ne uradno. Boli, seveda boli. Koga ne bi. Ker je bilo tako… Dobro in spevno in visokoleteče. Od koncertov v Nemčiji do krutega dejstva.

    “Maribor je daleč – od tam, kjer sem jaz doma.” – Špela

    Ampak Candyji niso obupali. Ma, jok. Ni šanse. Niso taki. Vse povedo že v komadu Something To Believe In. Če bi radi videli najbolj nasmejane tipe, e, idite kdaj pa kdaj v Living Room. Tam so. In se režijo. Pokajo štose. Ti je hudo? Pa seveda je, glej, kaj sem v piru not našel. In taki štosi. To so old-schol post high school muzičari. Gurali so dalje, naredili avdicijo. Da bi Tine šel za mikrofon, a-a. Ženska mora bit. No. Punca. O tem itak več povedo v intervjuju, ki vam je na voljo v poslušanje.

    Špela, ki se za tuje trge predstavlja kot Shana, jih je takoj prepričala. Ujeli so se. Čeprav so ugotovili, da Sevnica ni isto kot Selnica. Niti malo. Zato se Špela tako cijazi s cugom. Dve uri in še malo čez. E, dragi moji, to je volja, to je žalja, to je upanje. Špela se sicer piše Gorogranc, priimek, ki ni šans, da si ga zapomnite, še manj pa bi se bil našel junak, ki bi znal priimek zaklicati trikrat zapored. A-a. Kar vprašajte Medota. In prav njega sem vprašal, naj opiše pevko.

    S katero se je, seveda, toliko spremenilo. A se v bistvu ni. Nadomestiti Pijo ni bilo lahko, nove Pije ne bi našli, ni šans. Pevk se ne dobi na mercator pike. So pa v Špeli dobili pevko, ki iz grla prinaša nepopisno željo, srečo, otožnost, gromoglasnost, voljo, solze, smeh… Skratka, vstavite po potrebi. Je pa Focus kar hitra plošča – z izjemo, zanimivo, uvodnega komad The Way I Feel Now, ki je na vratih nežno povabilo za neskončni žur, ko starih ni doma. Leto dni je, kar je odšla prejšnja pevka. Zdaj pa že nova plošča in do konca leta koncerti po državi, najbolj pa se seveda ogrevajo za tujino.

    FullSizeRender 6

    Ja. Prikimali so mi, ko sem jim rekel, da je daaaaaleč najboljši komad, vsaj za moje otožno srce, Should Have Listen. To je njihov Nothing Compares 2 U. Saj. Ker so se tam Martinu Bezjaku, temu mariborskemu znalcu produkcije, tudi baje najbolj prepustili. Sicer pa je Focus nažigaška žoga, na prvo žogo, brez popuščanja, čisti šus, tak kot fuzbal na bande. E, to. To je ta plata: muzika na bande. Ni avta, ni premora, ni kota, ni sodnika. Candyji si sodijo sami, Martin in Jernej oglodata kitare gor in dol, Tine prikriči s svojimi back vokali in Medo je vedno tam, da si obriše pot s čela in tako tolče bo fusi, da vam ne da niti malo časa za neko resno razmišljanje.

    “Dance je še vedno vrhunski, simpl, čizi komad […] Ampak muzika mora rasti z bandom” – Tine

    Focus bo plošča, ki vas ne bo peljala na znižani gigabambus v petek ob treh popoldne, ko se vikend zdi rešitev za vse vaše težave [What’s the Story], še manj vas bo lirično zazibala, objela, pocrkljala in zažvalila [Running From Something, Searching For Anything], vas bo pa zato spomnila, kako je, ko skozi slušalke neko dinamično, mamljivo, melodično in svinjsko dodelano muziko skozi vaše slušalke poslušajo še vsi okrog vas. To je muzika, zaradi katere vas bo nekdo pocukal za rokav in spet vprašaj: čuj, kaj maš to? To je naše?

    FullSizeRender 4

    Ja. Je. Tinetu sem, ko je dal za xx pir, povedal, da mu samo zato, ker niso razpadli in ker kljub šihtom, puncam, resnosti in vsemu ostalemu še verjamejo. Zato je Focus štirka. Ne šenkana in ne na lepe oke. Čeprav jih Candyji imajo. Itak. Ne. Štirka zato, ker če kdo nuca podporo in motivacijo, so to tile modeli in modelka. Ne nazadnje, te se pa vi peljite v Sevnico, tja dol. Pa tako verjamite kot verjamejo štirje fantje in dekle. Če ne verjamete, se pojdite v soboto, 17. oktobra v Klub MC prepričati na lastne vuhe. Štopli za ušesa so bili nazadnje, ko so izdali drugo ploščo, skorajda obvezni, ampak tokrat baje ne bodo. Greh bi bilo zgrešiti tale šus melodije in mladosti. Muzika na bando!

    P.S.: Mulec z naslovnice ni ne oni z Jerry Maguiera niti ga ne poznamo. 

    P.P.S.: V zahvalah bookleta lahko ugotovite, da en član banda ni zabezecan. 

    tumblr_nvg11rzguz1qhx5dro1_500

  • 24,99 EUR? Ne! In Ne! In Ne!!!

    24,99 EUR? Ne! In Ne! In Ne!!!

    Načeloma gledam v izložbe naših knjigarn samo iz enega samega razloga. Če je v izložbi že moj roman. Ki ga sicer še nisem napisal. In vprašanje, kdaj ga bom. Ker če bi napisal roman, e, bi napisal enega. Svinjsko dobrega. Best-seller. Takega, ki bo na maturi čez tri leta in bo frocom bolj všeč kot prfoksam slovenistike. Zdenkam in Stankam.

    Ampak gledat v izložbe slovenskih knjigarn je skoraj tako, kot da bi se peljal mimo pokopališča. In to ne katerega koli pokopališča. Takega, dragega pokopališča. Mi teh sicer nimamo, čeprav so pogrebi, bojda, svinjsko draga reč. Skratka, če gledam v izložbo naših knjigarn, se šele ornk zavem, kako reven, beden, nekulturen in seljački sem. Mislim… Pa kako nimaš 40 evrov za knjigo Thomasa Pikettyja, kjer ti neki novodobni guru ekonomije razloži, zakaj ne boš obogatel s facebookom, zakaj imajo politiki najmanjše tiče in zakaj bodo diplomanti novodobni proletariat.

    Ampak okej. To bi še res nekako šlo. Jebiga, ekonomija je draga. A, ej, ko sem videl, da stane jubilejna Pika Nogavička 24,99 evrov?!?! Popizdil sem. Dekl mi je odneslo, res. Pa… Kako? Od kod? Kdo smo mi?

    Razumem, lahko bi – podobno kot pri muziki – na dolgo in široko šel raziskovat, kako nas majhnost jebe, ker imamo nizke naklade in te jajce. Veste kaj? S tem so nas samo lepo nategnili. Direkt u usta. Naša načitana usta. Ker Slovenci res ornk čitamo. V knjižnicah za dobre naslove čakaš, da nekdo končno prečita frdamano knjigo. Bojda si nenormalno veliko sposojamo in nenormalno malo kupujemo. Ampak, kaj se potem zgodi? Kaj? Vam bom povedal kaj.

    Bodite pozorni na vse one “literate”, ki so v bistvu uredniki, ki so v bistvu prevajalci, ki so v bistvu lektorji, ki so v bistvu razpis in veze na dveh nogah. Pa ne, ne bom zdaj tu poimensko in ne bom glumil raziskovalnega novinarja. Samo omenil bom, kako žalostno je, da imamo na eni strani uspešen (!) projekt Botrstvo, po drugi strani pa stane ena taka knjiga, kot je Pika nogavička, več kot enomesečni račun za elektriko. Ne, dragi moji, to ni ne demagogija ne populizem. Ne kandidiram za debila, ki bo zmagal na volitvah tako, da bo zgradil rondo v štirikotnem križišču.

    Ne. Samo rad bi, da se vsi malo zamislimo. Zakaj poznamo vse v knjižnici [in Maribor ima edini od večjih mest tako malo knjižnico, da se dva sploh ne moreta srečat med policami] in skorajda nikogar v knjigarno? E, bil sem v Beogradu, v Amsterdamu, v Londonu, na Dunaju, v Torinu in še kje v knjižnicah. ja, večja mesta, okej, štekam. Ampak pri nas grem v knjižnico samo, če moram kupit darilo za starše, seko ali pač neko obhajanje nečesa, pa nimam nobene pametne ideje. In tako skeširam te urednike, lektorje, kritike, prevajalce in latentne pisatelje, ki nas vse napizdujejo, da smo Slovenci narod knjige.

    Ja. Smo. Sam sem mega privrženec trga, ampak ko nekdo proda v bruto znesku knjig za skoraj 20 čukov, dobi pa honorarja ven 1.800 bruto in se mora še zahvalit… Saj ne prodajam tople vode, bog ne daj, če bi jo, bi našel neko tujo knjigo o topli vodi in jo prevedel. Z naslovom: Mlačni odtenki. Ali neka taka jajca.

    Skratka. Knjige pri nas so svinjsko predrage. In avtorji, ki so pri nas na polici, so ali mrtvi ali pa kandidirajo za Prešernovo nagrado, kar je itak isto kot biti mrtev, saj se stegneš po novem kvečjemu pol leta po nagradi. In to je narobe. Kot je tisto, da je Goran Vojnović naš perspektivni mladi pisec, ki je dobil nagrado Prešernovega sklada zato, da je falil vejice prosto po fužinskem Prešernu. Pa nisem ljubosumen na Vojnovića, kar mi vsi očitajo. Nisem. Škoda je le, da so ga posilili direkt u dupe in rekli, evo, pa smo vam našli pisca generacije. E, jebiga, potem si raje pogledam Outsiderja še 1.508-ič.

    Torej. Piko nogavičko bo mularija še vedno brala znucano iz knjižnice. Kar je okej. Sprašujem se samo, zakaj otroke že tako mlade delimo na one, ki berejo jubilejno izdajo in na one, ki čitajo klasiko? E. To. Jebala vas elita. Ne, pri Piki nogavički pa se pač ne bi smeli deliti na leve in desne, na bogate in revne in na one in ove. Ne. Ne. in Ne!!!

    FullSizeRender