Ves čas je bilo res kot iz filma. Vse, kar ste kadarkoli videli o Parizu, je bilo tam. Cinema en Plein. Kino na prostem. Pridi in vidi sistem. Kariraste, šarmantne dekice. Pleteni cekrčki. Plastični prozorni kozarci. Steklenice vina. Bagetke in baretke. Skratka, Pariz kot iz slike. Le da v živo.
Ne bom obujal spominov, tega je zdaj itak že debelih šest let in sploh ni kino na prostem neka velika novotarija, že takrat ni bila, poleg tega to furamo zdaj že lep čas tudi pri nas. Okej. Ampak te ideje »na prostem« so tako prekleto dobre. No, če je vreme. Ker če vremena ni… Pozabi.
No, takrat sem šel v Parizu na Cinema en plein. Milijon izgovorov sem želel samemu sebi nadroljati, ker je pač ogled take zadeve bolj ali manj družabna stvar, da ne bi bil šel. Sploh pa sem Peklensko pomarančo že videl. Večkrat. Kubrick, pač. Ampak na prostem? Sredi Pariza? Kako zahojeno, resda osamljeno teslo, butl, omejenec. In sem šel. Lazil za folkom, kot pač klasični bojazljivi Slovenec, ki pač sledi drugim, a ga navznoter trga, ker bi pa morda le naredil kaj po svoje, ampak se bo ziher zajebal in joj prejoj.
Kakorkoli, zalutal sem v mali market, taki lični, kjer so pogruntali, da lahko take trgovinice še naprej laufajo po sistemu najboljšega soseda. In so. Iber. Prijazni Parižani. Da, tudi to je možno. Gledam, kaj bi nabavil. Kupovati za enega, je načeloma jeba, ker pri nas te, če bi si kupil sir ali vino, vsaka polica, vsak izdelek, vsaka imate-že-našo-družinsko-kartico prodajalka spomni, preizpraša in oceni, v nulo, da si seveda sam in da ti ni pomoči. Ali vsaj tako sem se počutil tedaj. Ampak ne tam. Tam mislijo na to, da med milijoni v Parizu pač slučajno kdo nima družbe in je tudi sam. Brie, bagetka, vino. Tudi za enega. Kak’ kul, ne?
Vse je šlo. Razen nakup vina. Kot zadnje nepoučeno teslo sem ostrmel pred šokantnim spoznanjem. Da je rose dejansko… Popularen. Pardon. Giga popularen. Ker to, kar sem bil videl… Adeeeeejo. Bila je ena mala polica z belimi vini, bila je zraven čisto mičkeno večja z rdečimi vini. In bili sta dve strahotno (pre)veliki omari samo z roseji. Nič, nabasal sem eno flašo, mišljeno za štiri žejne, in spakiral. Ležalnika nisem vzel, pa ne zato, ker bi mi bilo težko dati tista dva evra ali pet ali nekaj takega, ampak ker ga res noben ni vzel. Bil je prekrasen poletni večer, nedelja, če se dobro spomnim. In ljudi… Da nisi mogel prešteti. Najprej sploh nisem vedel, kje bo platno, ampak zicnil sem se v isto smer kot pač vsi drugi. Nato se je gigantsko platno napihnilo in postalo največji pojšter, kar ste jih kdaj videli. Držal sem pesti, da bodo Francozi požrli vsaj malo ponosa in da film ne bo sinhroniziran. Ni bil. Ampak niti ni to več bilo pomembno. Sedel sem tam. Sam, ampak niti slučajno ne osamljen. Dobra energija, pozitivna, ne glede nato, da smo vsi skupaj prišli zijat Kubrickovo sadistično maltretiranje Burgessove klasike. Nedelja za frike, recimo. In ko se je ravno dovolj stemnilo, da so zaštartali film in so iz bližnjega Orlya osvetljena letala povsem nehrupno vzletala in pristajala, sem si zaželel, da bi kdaj kaj takega lahko ratalo pri nas. Ono, jutri.
In potem se zgodi ta petek. Prišel sem iz mini izleta v Račah. In že tam, v Mes pubu, ko sem plačeval tisto eno pivo za manj kot dva evra, sem zaslišal, kako so se štirje možje po končanem delovnem tednu pogovarjali ravno o tem. O operi v mestnem parku. Seveda so si raje naročili še vsaj eno rundo in še kako zatem, ko sem jaz odpakiral, ampak vedeli so za stvar.
Pa saj. Vedeli so očitno vsi. Že lani je opera na prostem res ratala. Nisem šel. Ker pač… Ni pomembno. Letos pa sem se zaklel, da bom šel, a sem si na vsak način prizadeval, da ne bi bil šel sam, ker je eno, če si sredi Pariza sam, drugo pa, če si sredi svojega mesta. Pa saj. Na koncu bi bil šel sam. Ker firbec, ker pisanje, ker kultura. Pa me je poklical Ž. Ravno v pravem trenutku. Da bi šla. Ker ja.
Žal mi je zmanjkalo časa za trgovino, ampak Ž. je bil dovolj žejen tudi sam, da je kupil dva piva. Ne, ne zdi se mi blasfemično onečaščenje, če si na tako stvar neseš pir. Sam bi sicer vino, po možnosti rose, ampak bi ga moral bil naguziti v premali zmrzovalnik v sklopu hladilnika, ki ni mišljen za takšno petkovo kulturno degustiranje. Kakorkoli. Že ko sem hodil iz železniške postaje proti domu in nato proti parku, sem videl kolono, morje, migracijske tokove. Okej, bilo je malo pred osmo, ura začetka se je vse bolj bližala… Ampak spraševal sem se, v kaj se bo to seštelo.
In se je. O. Moj. Bog. Fak. Đizs. Ko se je razlezlo po promenadi to mariborsko občestvo… Te je sezulo. Prijazne mladenke so najprej talale spored za abonma nove sezone Opere in baleta SNG Maribor, kar razumem, prav je, da skuša taka ustanova vnovčiti na račun res dobre ideje. In vremena. Pismo. Bilo je pravzaprav nekaj kakor vroče. Se je prav videlo, da se marsikdo ni znal odločiti, ali bo vzel tisto »še nekaj z dolgimi rokavi«, so pa vsi vedeli, da je to, kar nosijo, najbrž zelo primerno. Malo je bilo takih, ki so prišli v večerni toaleti. Pa saj… Toliko naroda na kupu, da za obrekovanje najbrž ni niti časa niti prostora, čeprav o tem vem bore malo, ker se res ne ubadam s tem, kako je kdo oblečen – je pa prav to razlog, da pizdim, ko so vrata v SNG včasih zaprta pred začetkom predstav in se folk (samo)opazuje in igra modne guruje, fuj, fej, marš.
Foto: facebook
Kje bi se zicnil? Bilo kje. Najprej so šli seveda gotovo stoli, midva sva prepozno prišla. Skušala sva pa nekako ujeti še zadnje ali vsaj predzadnje zvočnike, da bi pokasirala koliko toliko dober zvok. Na malo privzdignjenih robnikih, po katerih skače vsak otrok, ko gre po promenadi (tudi jaz sem kot mulo), so ljudje naredili naravno vrsto. Drugi so posedli po travi, nekateri so stali. In tu in tam sem videl otočke. Malo stran, na tisti veliki jasi ali pa tja bližje Akvariju. Tam so bili. Kot da bi bili skupaj takrat v Parizu. Prinesli so si… Piknik. Kozarce, šampanjce, žogo, palice za badminton. Otrok toliko, da je bil cel živžav. A niti slučajno ne moteč. Ne. Kje pa. Malo fuzbala, malo opere. Zakaj pa ne. In tudi, to sem prav pozorno premeril, kar nekaj šolajoče mularije. To je to! Mene šola nikoli ni peljala, v dvanajstih letih, na opero. Okej, če ne greš ti na opero, pa pride opera k tebi. Saj so skrivali ali pa niti ne kako flašo vodke, poceni vina ali generičnega piva. Naj. Vsaj jaz nisem videl nikogar, ki bi bil zrel za solo točko v Rigolettu.
Ni pa bilo lahko izbrati prave pozicije. Ko se je enkrat začelo, ko je orkester zažingal, krenil precej suvereno v uverturo v Don Giovannija in se je dalo takoj prepoznati Mozarta, nisi točno vedel, ali bo nekdo še pojačal stvar ali bo to to. Nekateri s(m)o še klepetali, drugi so se zleknili, tretji so zaprli oči, eni so ležali, stali, sedeli, polsedeli… Ravno to je ključna finta take »intervencije«. Šus je. Ni recepta, ni bontona, ni nekega lista, ki bi ti pisal, kako tole vpijaj. In v tem Maribor zmaga. Ker pokaže karakter. O, ja. Nihče ni ššššš-jal drugega, vsaj ne tam, kjer sem bil jaz. Nihče ni okaral frocovja, ker je tekalo in se žogalo. Ne. Vsak je bil to, kar je želel biti, kar je hotel biti, kar je. Okej, Soundbiro bi lahko poskrbel za vsaj malo boljše ozvočenje, pa saj vem, obstaja milijon razlogov, zakaj je tako, kot je. Pravim samo. Da bi lahko bilo malo bolj impozantno. Nič ni narobe, če bi tole bilo bližje Woodstocku, kar je itak bilo, če si pogledal levo-desno.
Zakaj Woodstock? Ker gre za družbeni fenomen. Konec maja in toliko ljudi na kupu? Smo bili vajeni tudi na drugem koncu mesta povsem drugačen tip žura. Pa nič proti koncertom Radia City. Sploh dijaki so to morali dati skozi. Če se nisi vsaj enkrat tam žvalil s kako sošolko, nisi bil… Pravi. Tam je bilo v ospredju druženje, v čemer smo Mariborčani itak hiperaktivni talenti in smo iz radijske čage naredili giga masovko. Škoda le, da nikoli ni prerasla osnovne zamisli, morda pomislila, kaj bi iz take mase ljudi še lahko izvabila. Okej, itak je bilo ponavadi slabo vreme, frdamani dež, da je še pokojni Smiljan Kreže raje premikal Piše se leto, na katerem praviloma dežuje še vedno, tudi v sklopu Festivala Lent.
Ampak ko sva se sprehodila z Ž. po promenadi, malo sem, malo tja, šla še po kako pivo in videla povsem skulirano mladino, ki se ni nacejala pred obleganim Sparom, nato pa se vrnila skozi morje ljudi in šla bližje Piramidi, na hribček, v bistvu za hrbet orkestra, saj je prostora med deset-in-nekaj tisoč ljudi itak že zdavnaj zmanjkalo. Umirjeno, da si ptice, preden so šle spat, še slišal. Kako je vso to občestvo in predvsem kam šlo lulat, nimam pojma. Ta del bi morda lahko bil zastavljen še bolje, morda bi se postavil dodatni šank, toda to potem rodi cel kup birokracije, trk z ekologi in tako naprej. Je čisto okej tako, kot je. Zleknil sva se tam, poslušala, vpijala, vmes malo debatirala, da ne bi koga zmotila. A z razdalje si še bolje slišal, kako publika da priložnost. Saj so, itak, izžarevali energijo ob Mozartu in Verdiju, ampak meni se je zdelo, da jih je najbolj zadel, trofil in prevzel Aleksander Borodin in njegov Polovski ples iz opere Knez Igor. Kaj pa vem, slovanske duše in to. Nisem stručko za opero, niti slučajno, se je pa videlo, da folk šteka, kdaj solist raztura in kdaj ne. Vsaj po aplavzih sodeč. »Najbolj se navduši ta naš folk nad klasiko, saj veš, Mozart in to. Skrivamo, dalj časa smo zajebana publika,« mi je rekel Ž. in imel je res prav. Sem pa odvrnil, da damo priložnost. Nihče noče na glas reči, alo, kaj nam dogaja ali, še pogosteje, da je nekaj zanič. Pač. Tiho smo, pogosto, žgoljimo, ker, joj, kaj pa bodo drugi rekli.
Foto: facebook Opera SNG Maribor
Tu ni šlo za malomeščanstvo, za kislo smetano ali za hohštapleraj. Niti blizu. Tu je spregovorila le ena oseba. Maribor. Kot tak. Maribor kot ena oseba v tisočih. Kako neverjetno mesto smo, sem ugotovil, ko so zvezde že mežikale in je narod fehtal, moledoval, gušil in ploskal za prvi, drugi in zaman še za tretji bis. O sole mio, kankan. Ja, super. Plosk, plosk, plosk. Tako je to pri nas. Ravno ko rata fajn, ko se sprostimo, odpremo, mežikamo, hlastamo, sopemo… Gre stvar h koncu. Zato je bil drugi del konkretno boljši od prvega, vsaj ko gre za vzdušje. Itak pa so vse kadence, vse solaže, vsa dinamika pod Simonom Krečičem, suverenim dirigentom… Vse to je narod lagano poštekal. Kaj poštekal. Kupil. Še bi. Še. Kje se to da še? Več? Kdaj? Kje? Ko deset tisoč ljudi čaka na veliki finale Nessun Dorma in zaploska, ker se tako zaploska v Hollywod filmih… Potem veš. Da smo, pismo, evropsko mesto. Da folk ve. Kako so nagradili Renza Zuliana! Taki aplavz pokasiraš samo še v Ljudskem vrtu za kako res dobro finto ali borbenost. Opera SNG Maribor je prinesla oboje, dobro finto in borbenost, skušala je med greatest hits uštuliti in ušunjati še kaj več kot standarde in Maribor jim je vrnil z dvourno pozornostjo in željo po še.
»Stari, samo da je zastonj, pa je Maribor tako frdamano kulturen! Ne. Moreš. Verjet!« mi je rekel Ž. Ko je to izdavil, to pravilno, v nulo kratko, ampak pretkano trditev, sva bila že na Židovskem trgu, kjer sva padla na jam skupino v sklopu Jazz ‘ma mlade. Tudi tam – vstop prost. Tudi tam – skuliran folk. Tudi tam – ne. moreš. verjet. Kako »nam« to rata? Saj, vem, ko nekaj v Mariboru res uspe, znamo govoriti v množini, čeravno se samo po sebi, ne vem zakaj, išče tisto eno osebo, pandurja, gogota, krežeta. Pa ni to na koncu sploh pomembno. Če projekt rata, rata. In ta dva, ki sem ju obiskal v petek, sta ne samo ratala. Sta me premaknila. Ne samo, da bi se aktivno vključil, poročal, pisal, hodil na take stvari. Rad bi, da opero vidijo še prihodnje mlade generacije. Mi je nismo in zato tudi nismo mogli lažje dostopno razviti čuta za te presežke, ki jih imamo in premoremo.
Ko je Matic Jereb Ozzy s svojo grupo na vokalu megalomansko prekrasno združeval, žvalil in stiskal vse možne žanre, da smo se pozibali ob fenomenalnem špricerju za en evro (peresno lahek kozarec pa za 2,5 evra), se je Maribor, kot se mi je zapisalo, zdel vsaj kot New York. Kako to rata ravno tu? Tako… Nenarejeno, pristno, iskreno, naše? Enako je bilo, ko smo se, zdaj še v družbi A., ki živi in dela v Ljubljani, a jo kot Mariborčanko počasi vse bolj vleče sem, kar razumem, ker sem bil sam podoben, le da sem na vsak način skušal poštekati Ljubljano, pa mi to ni ratalo, podali na Poštno, ta simbol sodelovanja, šetanja in srečevanja. Seos, lej ki se srečamo. To bi lahko bil slogan Poštne, komot. Pridi, veni, vici bi lahko bil za Operno noč na prostem. Razgled, špricar, muzike bi lahko nadeli Jazz ‘ma mlade. Kar samo od sebe kipi, tolče, razgraja, vendar v smelem, kreativnem, produktivnem, zagnanem smislu. Maribor. Nima zaman tako ostre soglasnike v imenu. Nima nežnosti Ljubljane. Ima robatost, granitnost, kockastost. Ima. Ampak takoj za tem pa ponudi razigran, odprt, temperamenten folk. Ja, ki ima svoje hibe, poze, štose in hece. In to take, ki znajo samouničiti tudi vse dobro.
Foto: Facebook Opera SNG Maribor
Razlika med Ljubljano in Mariborom je ta, da v Ljubljani moraš praviloma na 17 sestankov, preden nekaj rata. A ko rata, potem res rata. V Mariboru pa stvar hitro najde samozagon, nek perpetuum mobile, ki je kar v luftu in se zgodi. Bum. Hitreje, kot bi kdorkoli pričakoval. Ampak potem se gre včasih prehitro na resda zasluženo pivo, kjer se začne delati nadaljne načrte, a je najbolj resen tisti o novi rundi in stvar zna obtičati, zardeti ali, najhujše, zapade v stanje stagnacijskega propada.
Vendar Maribor zna biti… Ne, ne samo, da zna. Maribor je drugačen. Maribor je… Maribor. In to v petek je bil Maribor, kakršen niti ne rabi kdo ve kako vabiti. Pridi, vidi. Spomnil sem se, kar sem razdal tudi Ž. in A., da sem podobno videl in doživel v Parizu, ampak to je povsem drugačen nivo, druga čustva, drugačen špas. Tole je naše, tole smo mi. Tu. Smo. Mi. Doma. In to v mestu s toliko problemi, toliko stisk, toliko brezizhodnosti in predvsem toliko megle, ki megli in megli.
Pa ni vse megla, ni vse brezjajčništvo, ni zgolj lapanje. Ne. Maribor v petek, 27. maja 2016, ni lapal. Maribor je pel, soliral, drhtel, žvrgolel. Nepričakovano? Da, tudi. Ni vse Festival Lent ali Borštnikovo srečanje ali Zlata lisica ali fuzbal derbi ali liga prvakov na Poštni. Še imamo, še. Samo upat’ si moramo verjeti, da smo več. In smo bili. Vau. Da ti vzame dih. Kako dobre volje so lahko ljudje z »malo« opere. Opere. Pa živimo v letu 2016. Ravno v tem je hec. Da si car, če se objaviš na facebooku, kako na jasi ali promenadi čilaš in poslušaš opero. Srečaš praviloma nasmejane ljudi, očarane, ker vsak od njih ve, da mu ne more in mu ni žal, ker je prišel na ta večer, na ta dan, v tem trenutku točno tja. Kam? V Maribor. Na prostem. Maribor, en plein. Še bi. Še. V mestu, kjer neverjetno in nemogoče postane še kako verjetno in mogoče. In, prepogosto, žal, tudi obratno. Ampak tokrat je bil Maribor… Na prostem. Prost. Tak, kakršen je najboljši. Sproščen.
Saj se je morebiti še spomnite, ne? Pa walda! Kako se je ne bi. Opica? Ja. Opica Mojca je napovedovala rezultate skupinskega dela lige prvakov. Pa seveda se je še spomnite! Da smo že takrat rohneli, da nekdo – česar ne samo, da niso skrivali, temveč so to kar glasno napovedali, konkretno Andraž Hočevar – afne gunca iz lige prvakov. Zdaj, ko gre v ligi prvakov zares, je pa tako hudo, da bi si želeli morda celo Mojce. Da, tako globoko je padel Kanal A v svojem pokrivanju elitnega tekmovanja.
Ni bilo težko zgrešiti, kam so na Pro Plusu taco molili jeseni. Ampak ne glede nato, da so imeli že večletne izkušnje z ligo prvakov, po kateri je bil Branko Čakarmiš svojevrstni general, ki je razlagal, kako da se to pri taki ceni pravic nikakor ne splača, so se vrgli na glavo v fuzbal. In kar je bil velik hit pri Prvi ligi Telekom Slovenije, kjer smo jih hvalili vsi po dolgem in počez, je nekdo zgrešil celo žogo, celotni fuzbal pri ligi prvakov.
Ne. Skupinski del tekmovanja pač nima take gledanosti. Nima. Smučanje ima boljšo, da. Ker je tisto za vikend, to pa med tednom. Pač. In takrat ne pomaga niti, če ligo prvakov, tako cenjen izdelek, zbaniliziraš, pardon, narediš nedeljski resničnostni šov, karaoke, modno pisto, čvekanje ali karkoli devetega.
Saj veste, povabiš kakega fuzbalerja, ki se tam trese od treme, ker pričakujejo, da bo retorični Zlatan Ibrahimović (takih imamo manj kot prstov na eni roki), zraven pa pritakneš neko popkulturno ikono, teh pa v Sloveniji pravzaprav nimamo, zato Gojc in taki igralci pač nekaj rečejo o fuzbalu, ker tu in tam žogo brcnejo. Oziroma so jo brcnili nekaj let nazaj. Skratka, za vsakega nekaj. Za Srečka Katanca, za mamko, za ta male. Na fuzbal se pa ja vsi spoznamo, ne? Ja. Se. Na fuzbal na dvorišču.
Gojc, še imaš ti kako vprašanje?
Ker pa verjetno gledanost ni bila takšna, kot so na Kanalu A upali, da bo, se je program skrčil. Tako skrčil, da ga zdaj sploh več ni. Adijo studijo, adijo Andraž Hočevar, adijo Nataša Gavranić. Kanal A se gre pri ligi prvakov znova špar program. Kar bi razumeli v skupinskem delu, ko ne bi bilo nič narobe, če opica Mojca sploh ne bi povohala nobene posode ali pa bi, kot je predlagal Branko Oblak, zamenjali posode in bi opica v ljubljanskem živalskem vrtu pač izbrala drugo posodo in bi se vsi režali. Kar je bil itak primaren namen. Ni pomembno 4-3-3, muke Pepa Guardiole, niti frizura Cristiana Ronalda ne. Opica Mojca!
Toda zdaj, spomladi, bi si gledalci ne samo zaslužili več. Vedno več jih bo, gledalcev namreč. V aprilu pa sploh, ker je noter stiščan četrtfinale in še polfinale. Jap. Samo messiji, ronaldi, ibrahimovići. Ena na ena. Torek, sreda, torek, sreda. Šus. In Kanal A? Lepo med 20:00 in 20:30 rola svoj Big Brother Šov. Torej Lionel Messi, Jan Oblak in kompanija včeraj niso imeli za prazni burek v primerjavi s tem šovom vseh šovov. Sledile so reklame [kot že v osmini finala], nato pa kakšen prispevek, dva, ne da bi te novinarje kadarkoli videli. Ugibam, ampak najbrž je tistih 15 minut pred tekmo pogojeno s pogodbo, saj se morajo odrolati reklame za ligo prvakov? Če ne bi bilo tega, bi se Tomaž Lukač vključil ob 20:44:59.
Težava pri slovenskih televizijah je, da televizijo odkupujejo, resne televizije se pa – izvemši informativnega programa, kjer jim razvedrilo tu in tam še uspe – več ne grejo. Pri ligi prvakov je pač ta hec, da studijskega dela ne moreš “kupiti”, prekopirati, ušunjati. Ni to licenčna oddaja. Z licenco pride 32 klubov in fuzbal talenti. Vse ostalo, karkoli delaš prej in potem… Je tvoja stvar, stvar tvojega navdiha, kreativnosti, idej.
Če nekako še razumemo [beri: pogoltnemo], da Sportklub pač nikoli ne bo gradil na studijskem delu in novinarskih prispevkih [srečni smo že, če se po e-stave reklamah vklopimo vsaj do začetka tekme], je to težje razumeti pri Kanalu A. Še bolj, ker se špar program vse bolj pozna tudi pri pokrivanju slovenskega prvenstva. Razumemo, štekamo, jasno nam je, da Kanal A primarno ustvarja dobiček, ta pa seveda pride z reklamami. Ampak logika, kjer bomo krčili vsebino, je primitivna. Ker jemlje gledalce za samoumevne. Češ, opice ali pa nobenih opic, saj bodo itak gledali “ta svoj fuzbal”.
Vzoren primer majhne televizije, ki ob vsakem večjem projektu [seveda noben ni tako velik kot liga prvakov, če odštejemo olimpijske igre in svetovna fuzbal prvenstva, ki jih praviloma plačujemo z RTV prispevkom] zagrize, je Šport TV. Če bi dobili spoj količine prenosov Sportkluba in novinarske zagnanosti Šport TV, e, gde bi nam bio kraj. Ampak zaenkrat je tako, kot je. Kar ne pomeni, da smo s tem zadovoljni. Še zdaleč ne. Šport TV je zagrizel recimo v finale državnega hokejskega prvenstva, ki po kvaliteti res šepa oziroma se pozabi pak na poti do gola pri kazenskem strelu. Slabo? Ja. Ampak naše. Grdo bi bilo reči, da je včasih treba iz dreka delati potico. Ne. Slovenski hokej ni drek. Jesenice in Olimpija lahko gresta tristodvanajstkrat v stečaj, pa bo to derbi. Zakaj? Ker to vemo že iz fuzbala. Obisk v Tivoliju in Podmežakli še zdaleč ni slab, niti v Ljubljani ne. Je boljši kot v Ligi EBEL, ki je po kvaliteti seveda toliko spredaj, da taka Olimpija tam nima nobenih možnosti.
Skratka, v produkt je treba verjeti, se potruditi zanj, vztrajati. In rasti. Hvala bogu, da je Kanal A sprva ponudil (pre)več, toda s krčenjem zdaj jasno kažejo, da so si očitno za nova tri leta naprtili nekaj, česar ne znajo/nočejo/ne zmorejo delati. Izgovora, da gledalci napačno šaltajo kanale, zdaj ne more več biti, saj je od letos razdelitev prenosov bolj jasna [minula tri leta so bili torki na Kanalu A, srede pa na Sportklubu], poleg tega lahko zdaj gledamo praktično vse tekme lige prvakov, ker jih Sportklub toliko prenaša. V golu Atletica je Jan Oblak, igra proti Barceloni. In čeravno Oblak ni pretirano hvaležen tv material, ker je pač čisto preprost dečko, bi se iz njega lahko naredilo vsaj toliko, kolikor se je iz Damirja Skomine, ki ima, bodimo iskreno, tv pozornost izredno rad.
Da je Kanal A obupal čez zimo, je žalostno, še zlasti glede nato, koliko denarja je, ugibam, šlo za tv pravice. Slovenski nogomet, šport, televizija.. vsi si zaslužijo več. Precej več. Ne, nihče noče nazaj opice Mojce ali fuzbalskih debat za vso družino. Ker ne. Bi dali opici banano pred državnimi volitvami ali vtaknili poleg nekih ekonomistov pri debati o, kaj pa vem, univerzalnem temeljnem dohodku še naše pevke, filmske igralce in stand-up komike?
Liga prvakov – in tega Kanal A očitno ne razume – ni Big Brother, Znan obraz ima svoj glas ali, če želite, Vse je mogoče. Ne. Je precej več. Je prestižni izdelek, s katerim se tako tudi ravna. Včasih je morebiti bolje, če se ne spustiš na najnižji skupni imenovalec. Lep primer je v glasbi Adele. Liga prvakov pač ni in ne more biti Pop In. Prej TV Klub, če že. Ampak zdaj še to ni več…
Predstavljajte si, da vam band posveti komad. Ono. Res. Posveti. Ga uštuli na konec setliste samo zato, ker si napisal tekst. In pove. Da smo dali tole gor, ker… So prečitali. Tekst. Dobro, ne tekst. Faking epopejo, ep, zbrana dela. Ti pa… Manjkaš. In zamudiš. Le Mavrico. Kaki hepan, kaki butl, kaki feler. Ker pač. Se zlomiš. Pod težo spominov. In dobiš od kolega ob 00:41 sms: “Hvala za Mavrico, hvala, hvala, hvaaaalaaaaa!” Ki ga prebereš zjutraj. In se… Nasmejiš. In nato kresneš po glavi. Bumerang.
Ni šans, da bi bil zamudil sobotni špil. A-a. Ni. Šans. Še peš sem šel na Štuka, kot legendarni plac sklanjamo v Mariboru. Kot v gimnaziji. Ko zajebeš petek, pa se v soboto pobereš. In greš. Da si dovolj zgodaj, da še ujameš Tima Koresa – Korija, ki je s svojimi “plačanci”, kakor jih je imenoval, odžingal, odžvrgolel in odkresal dobre pol ure kot predvozač. V petek so zružili Shit Happens, v soboto on. Kar je dobra, hvalevredna in poštena ideja. Čeravno sem v svoji koncertni karieri kdaj pokasiral tudi kakšen svetovni polom – daleč največji je bil neki nemški pop-brutal metal trio pred Them Crooked Vultures v Münchnu -, je vedno boljša muzika v živo kot pa nek cd štiklov, ki jih itak lahko slišimo doma. Ali, povedano po naše, raje Sazasu kot IPF-u, haha. Sploh pa, če so predvozači lokalni matadorji.
Foto: Aleš Lubej
Kori, ki mu nikoli ne zmanjka ne energije ne besed, je znova pokazal, da obvlada oder, pa naj bo kot frontman I vs. I, pop pevec na tvju, član boy banda/nismo boy band In & Out, ali pa v tej, klasični, rockerski to-sem-jaz-in-to-je-moj-band vlogi. Kot predvozač je dobro nasmejal publiko, precej bolj sicer s svojimi dovtipi kot petjem, malo tudi pregibal boke sploh nežnejšega spola in pripravil večji del zbrane populacije, da je prišel v dvorano in ni tako iber dolgo čikal zunaj. Čeprav… Saj si lahko mislite. Večji del publike je prišel nekje ob pol enajstih v dvorano, nekateri pa še kasneje, ker pač. Saj se ne bo začelo točno, saj koncert ne bo razprodan, saj ne bo take gužve, saj… Logika, ki te vedno, slej ko prej, grdo zajebe.
Pohvala torej organizatorju, Koriju in Plačancem ter Siddharti, da so se precej držali ure [Siddharta si je vzela akademskih 15, to pa je tudi to]. Skratka, Kori je ponudil, koliko, šest, sedem štiklov? Resda je vsak bil žanrsko diametralno drugačen od prejšnjega, da smo čakali, kaj bo šele naslednji koamd, vendar vseeno to ni bil klasični če, že imamo eno šanso, pa se gremo “pokaži kaj znaš”. Čeprav bo Kori najbrž karierno prihodnost morebiti lažje našel v svoji radijski karieri [na podelitvi štartnih številk in nagrad za Zlato lisico je bil ob Tanji Kocman precej boljši del gobčnega tandema Radia Center], vendarle deluje samozavestno, prepričljivo in, ne nazadnje, tudi relativno kvalitetno. Pubec je v osnovi rocker. Pa še svojo giga zastavo je imel na skrbno odmerjenem prostoru na Štukovem odru. Naj se vidi, naj se ve, ne? Dobro, Kori. Dobro.
Štukov oder deluje večji, kot dejansko je. Vem, ker sem tam parkrat sam stal, ko sem bil del žirije Šou Rocka. Pa sem mislil, da bomo fuzbal gor špilali. Nak. In ko se gori z gigaferšterkerji drenjata, gužvata in štulita dve skupini… Bi človek pričakoval, da bo tole trajalo. Ampak ne. Siddharta ima toliko teh modelov s “Siddharta Crew” majicami, da gre vse utečeno, usklajeno, mašinasto. Zastava z logotipom se je prirolala za vsemi inštrumenti tra-la-la. Skratka, hitro je šlo. Skorajda prehitro. Kar naenkrat je priružila matrica Volk Q Ovce, uvodnega štikla Ultre, zadnje plošče. Mihe Šaleharja tokrat ne slišimo. Je pa uvod ravno dovolj dolg, nekaj, kar Siddharta obvlada. A takoj ko so pripalile kitare, je… Ne vem. Bilo nekako pretiho. Sploh v primerjavi s Korijem in ekipo, kar je nenavadno, saj so ponavadi predvozači tisti, ki so “stišani”.
Foto: Aleš Lubej
Poznalo se je, da je bil za bandom že petkov špil. Ni bilo toliko tiste primarne, pristne, evforične karizme. Kar je logično in nromalno. Bojda je bil povrhu v petek obisk še malo boljši. Kaj mislim s “še malo boljši?”. Bojda je bilo krcato. Ono, ko tri prste daš skupaj, da nekomu pokažeš, kako krcato. Zelo soliden obisk, vendarle Štuk sprejme, tja, kaj pa vem, prek 800 do 1000 ljudi? In bolje, da sta dva koncerta koliko-toliko komot… Raje to, kot tisto, kar se je predlani primerilo na prednovoletnem koncertu Mi2, ko nekdo ni ustavil prodaje kart in se je gužvalo skoraj 1.500 ljudi na placu, ki je bil narejen za precej manj.
Štuk sicer slovi kot tehnično dovršena dvorana z dobrim zvokom. Ampak zvok. Tokrat, pa ne, da bi bil preveč razočaran ali cinično kritičen, ni bil ravno najbolj idealen. “Če se lahko menima, stari, vse te čujeeeem!” mi je rekel kolega Marko sredi špila. Okej, ko sem mu odgovoril nazaj, se je zadrl “kaaaaj?”, ampak recimo da veste, kaj mislim. Morda sem itak gluh od vseh slušalk in vsega, kar poslušam tam od prvega diskmana naprej, vendar meni se je vse skupaj zdelo morda še rahlo pretiho? Pa ima Siddharta izkušeno tonsko tehnico/tehničarko/ženski tonski tehnik [izberi po potrebi]. Toda pri žaganju, za katerega se je odločil band s tako setlisto, bi se Štuk lahko precej, precej, PREEEEEECEJ bolj tresel. Kajti vse tja do sedmega komada, ko je bila na vrsti šele prva balada Baroko, je Siddharta ognjeno pripalila. Vsaka čast za tak izbor komadov, ki kaže na to, da Siddharta klubske električne špile jemlje konkretno resno. Saj so prinesli tudi (elektro)akustične kitare, vendar le za Strele v maju, kar je logično, saj je to drugi singel plošče Ultra, ki pridno prodira naprej. Ne glede nato, kot je spomnil Tomi, da je manjkal Damir Urban, ki se ga ne bi splačalo voziti po državi samo za en štikl.
Ampak nazaj k začetku. Jajca. Velika jajca. Cojones. Balls. Priropotalo je vse. B Mashina tako zgodaj? Pa ja, zakaj ne? Daj. T.H.O.R. je bil tretji že za Bežigradom. Kar seveda ni ravno top pomembna informacija, čeprav je Tomi med komadi pridno razlagal, iz katerega leta in/ali iz katere plošče bo naslednji štikl. Siddhartologija v živo in v žilo. Tomi je dober z letnicami, čisto zares. Zanimivo, da se na setlisto vrača Japan, ki je očitno vrgel iz repertoarja koncertnega favorita Napoj. Rh- ohranja svojo prvinskost in ostrino, sintiš presežke in aranžmajski celofan, ker ne pogreša ne Ceneta Resnika, ki je saksofon itak pustil v kovčku za tretjo ploščo, naprej pa pridejo simfonični refreni, ki pomagajo Tomijevemu vokalu, da sporočilo ne pošlje samo v ušesa, temveč v želodec, ksiht in možgane.
Med novimi komadi se je… Ma ne. Obnesli so se praktično vsi. Ko pogledaš po dvorani in vidiš, da si folk mrma besedila štiri mesece starega albuma… Te veš. Kaj bi boljše od tega? Da po 20 letih publika, nova ali ona od prej, še kar golta plošče in besedila. Bodi ogenj, bodi voda, bodi zemlja, bodi zrak! Dras! Kakšen šus je Dios v živo. Vsi ga ne kupijo kot otvoritev Infre, jaz gotovo ga. Hej, Tomi kriči, da je lahko bog, band pa žaga v svoji najboljši maniri, ko Tomaž s klaviaturami nadrolja refren do neba in še čez. In ko pokasirate takoj zatem še Rave… Komada, ki imata kar ducat let razlike, se zlepita kot ata na mamo. Dela? Ne. Ruši!
Šele pri Baroku se je vse vsaj malo ustavilo. Zanimivo, da niso zaigrali Napalm 3, ampak tudi Baroko ima svoj čar. O, ja. Sploh za ženski del publike. Za mano so se punce/partnerke med sabo kar ornk žvalile. Jap. Ornk. Po ksihtu. In plesale valček. Drugi s(m)o se drli, kako bo vso noč naju dva luna skrivala in kako zavija cesta za raj. Poleg Vojne idej edini komad iz Sage, ki pa pusti dober vtis. Predvsem zato, ker pokaže, kdaj in kako je band zavil v povsem drugačno glasbeno podobo. Ne, kitara ni več spredaj. Že na Rh- ni bila, ampak tukaj dobi še kitara [Primož] zelo simfonično sliko. Tako da so spredaj Jani [bas je zdaj, brez kančka dvoma, najbolj močan, izrazit in jedrnat del zvočne podobe Siddharte], Tomaž [klaviature ponujajo motive, epe, kar nizajo trilčke, pa viskozne pejsaže] in, jasno, Tomi. Razlika je, da zdaj glasba interpretira Tomijeve tekste in ne več obratno, kar je bil najbrž razlog, da sta Id in Nord tako prekleto vžgala, kasneje pa smo potrebovali, da smo dali priložnost glasbi.
Morda je to bilo nujno? Zakaj nujno? Že na januarskem koncertu za TV Slovenija je Tomijev glas… Bil vsaj hripav. Enako, ko je gostoval v Spetku. In karkoli je zdaj povedal na Štuku, je hropel. Ni se ravno mučil, seveda je imel tisti razkavi joe cocker glas. Ki ga dajo čiki in pir. Tomi ni popuščal, ne za trenutek, je pa bilo opazno, da skrbno premisli, kdaj bo glasilke povsem razprl in zakričal, kot smo ga bili vajeni. Kar je, še enkrat, pričakovano. Zdi se, da sta Infra in Ultra terjali svoj davek tudi na vokalu. Vsi tisti kriki, ki bi jim še Axl Rose v zlatih letih prisluhnil… So bili vredni? So. Jih pogrešamo v živo? Konkretno.
Foto: Aleš Lubej
Tudi zato se je Tomi dobro znašel, da je marsikateri del štiklov dal peti publiki. Pa saj. Ne vedooooo, iiiiii, je nehal prepevati že leta 2003, ampak to ne pomeni, da bi Pot v X letel iz set liste. A-a. Hvala bogu, da ne. Sicer če gremo na začetek, se nekateri ne bi branili Stipeta, ki bi v to klubsko setlisto, kakršno smo pogrešali med vsemi akustikami… Ne more kričati in se dreti kot jesihar, če pridejo komadi, kakršen je spevni Do Konca, morda najtanjši med vsemi novinci, ki so bili predstavljeni, a ima dovolj močan refren, da si ga je publika mrmrala. Mrmrala? Ja. Mrmrala. Kričala je namreč pri Samo edini, ki mu je takoj zatem sledil – vsaj zame – največji presežek in ultimativno presenečenje. Neon. Pogreb iz Norda s tisto solažo… Vau. Še dela. O, ja. Zgodovina v živo. V temnih kolonah… Mravljinci in kriki zveste publike. Če kje, se tu vidi generacijski razkorak med fani Siddharte. Oni v zadnji vrsti so peli, oni spredaj pa gledali. A prav takšen retro paket je dal priložnost še dvema novincema, basovsko močnemu Flipu in punk angažirenemu Nastalo bo. Pri slednjem se pozna, kakšen vpliv vendarle še imajo videospoti. Jap. Tega je folk pošteno poznal.
Pri obeh stadionskih standarda – Ring in Od Višine se Zvrti – se je morebiti še najbolj poznalo tisto, o čemer sem pisal. Da ne bi imeli najbrž nič proti, če bi bilo še kanček bolj na glas. Da bi še bolj kričali in rjoveli. Daaaaajem ti strup v čaj. Jap. Si lahko mislite. Roke v luft in gremooo. Originalni košček Od višine se zvrti pred sklepnim vulkanom pa je zdaj že tako tradicionalen, da smo vsi vendarle čakali, da se nam bo zmešalo s “skrij me v svojo dlan…” Ker tako dela. Priredba priredb.
Za sklepne tri komade rednega dela bi lahko šel pisat samostojen članek, ki bi bil spet iber (pre)dolg in s samimi predolgimi pridevniki. Strele v maju se premika po lestvici najboljših komadov Siddharte pridno navzgor. Čisto res. Najprej je resda kaj-te-to-je moment, ker po šrajanju in skakanju pride akustika na totalni piš. Svet se ustavi, umre, crkne, gagne. In potem ta atonalna glasba, igranje s toni, ki nekako najprej ne grejo skupaj, kot da je Siddharta šla na Metelkovo in tam predolgo ostala? Ampak Tomi zmore sam, čeprav je to tip komada, ko bo originalni duet pač vselej – boljši. Seveda se gre med takimi komadi po pivo, na hajzl, gušit, pecat, žvalit. Ja. Ampak. Ne uide ti komad. Narediš lahko karkoli, pa ti pride v kri.
Kaj potem šele reči za Calvi? Vem. Vsi niso tako iber navdušeni. Pa jih razumem. Pa kaj. Calvi je vse, kar morate vedeti o Siddharti, če ste jo izpustili, kaj pa vem, v zadnjih petih letih. Lega, ki Tomiju paše še bolj kot klobuk, ki si ga nadene ob točno takšnih štiklih. Je pa hec, da v živo za moment pomisliš celo, da bodo, pa je ne, zašpilali Dviga Slovenija zastave. Calvi je komad, kjer bi radi peli zraven v živo, pa si besedila ne zapomniš, pa da ga jebeš. Zato poslušaš, vpijaš, grickaš, goltaš, žlempaš. To. To. To… Kdo je nazadnje preveril seznam, komu pripada svet, dvomim da nam… Uf. Dajte to v mol, nažgite kitaro in imate B Mashino 2. Ja. Sploh v živo. Ko se še efekti poigrajo s Tomijevim vokalom na resda iber glasne klaviature… Se koncert kar naenkrat… Pozabiš na vse, kar si vedel o Siddharti. Kaki stadion, kaki Id, kaki Nord, kaki to, kaki tisto.
Foto: Aleš Lubej
In ko misliš, da bo zdaj, zdaj, zdaj… Aha. Zdaj bo, zdaj bo, zdaaaaj booooo pa pripaaaaalilooooo. Ne. Pride še – Ledena. Zebe? O, ja. Zebe. Pa je bilo vse manj kisika v dvorani, čeravno ni bilo sardinaste gužve. Kar si spil, si spil. Kar si objel, si objel. V tistem momentu, ko pride tista kitara… Ko se čas zarola nazaj. Ko gremo vsi nazaj na začetek. V Gunclje, v gimnazijo. Tisto poigravanje s čustvi, spomini, zgodovino, samim sabo. O, ja. Spet čas, da narod zapoje. Tako mlad, tako star komad. Ledena je vse, kar je bil Id. Le da z bolj izrazitim basom in produkcijo, ki zdaj ve, kaj hoče [Id je imel to prednost, da je mislil, da to ve]. Ledena tudi pošteno zaziblje, ampak bolj solo. Ni komad za objemanje. Je tisto, ko dvigneš obe roki v zrak. In se šele nato, ko ugotoviš, kaj komad sporoča, objameš. Štikl, ki v živo dela zato, ker smo malo starejši [oni od začetka] spet mladi, mladi pa lahko pogledajo naprej. Štikl, kjer se srečata SPIZ in dijaška organizacija. Refren, himna, šus.
Vse, kar dobiš po takem rednem delu, ni bis. Je darilo. Muziki, nam, kreativnosti, želji, energiji, ljubezni, objemom. Platina v tej svoji Silikon Delta remiks verziji dela. Seveda dela. In veeeem, da laaaaahko. Se pa vidi, da je bila Platina tako mlada, tako golobrada. Platini se sanjalo ni, da bo nekoč… Piknik. Spet si je Tomi nadel klobuk, band je bil spet star toliko, kot dejansko je. Namesto 2001 smo skočili naravnost v 2016. Siddharta je band z več otroki kot člani. Hud preskok. Se kar malo zaveš, ko Tomiju škripa, poka, hrešči, reže glas. Pa se trudi. In od kod to hreščanje? Klinik. Stran. Glejte. Vsi. Kako se je narodu spipalo, odrolalo, sfižilo, odpeljalo. Noro. Spet smo pogrešali vsaj malo bolj danes-bomo-podrli-Štuk kitare. Prav poznalo se je, da je Siddharta tole igrala na najbrž čisto vseh prejšnjih desetih koncertih na Štuku. Ki ga band vidno ceni. Štuk pa band. Maribor in Siddharta je res posebna kombinacija. Drug drugega nekako… Kupimo. Naj se ne bi, ampak se. O, ja. Klinik ima ta šus, ki se je zgodil še pred Bežigradom. Kdor ni nesel cot v garderobo do te točke, mu je zdaj bilo že pošteno žal. Hica, vročina, švic, hropenje. Dras! In ta greh. Kako smo grešili. Stran. Glejte. Vsiiiii!
Da smo si zaslužili še šesti (!) štikl iz Norda. Na Soncu. Jasno. Tomi je skočil dol z odra in mikrofon v sklepnem ponavljanju refrena, ki ga kar ni in ni in ni nikoli dovolj, pomolil pred nos puncam, ki so že od leta 1999 enako stare, enako vznesene, enako norčave, enako delirijčne. Nima veze, da ima Tomi dva otroka, pobrito glavo. Samo da so nohti črni in energija nepopisno. Glasbena sposobnost Štuk fanic? Zelo solidno. Ker ne verjamem v telo. Rada bi te videla v srce.
Foto: Aleš Lubej
In kaj še za konec? Vojna idej. Nima smisla niti pisat. Morali bi biti tam. Dras, kabum, šus, če ne bomo rekli ne, kam naj grem naprej… Šus, dras, kabum, štrbunk, udri, bamf! Saj res. Kam? Siddharta gre naprej. Njen deseti in enajsti špil na Štuku? Ja, EMŠO se pozna. Bilo bi nekaj fejst narobe, če se ne bi. Siddharta je vseeno najboljši kustos, restavrator, skrbnik, varnostnik, redar, minister, ravnatelj lastnega repertoarja. Obudili so daleč najbolj, če kaj, Nord. Zanimivo. Ne bi pričakoval. Nord? Ne Rh-, ne Infra, ne Ultra, niti Saga ne. Morda ker je bil Nord narejen za štuke oziroma štuki za Nord? Morda. Ampak Siddharta ni bila band ene plošče, enega momenta, ene zgodbe. Ne. Infra in Ultra sta se predstavila zelo solidno. Bolje kot VI, ki bo očitno povsem pozabljen. Aja, saj res, tudi Petrolea je zgrmeal iz repertoarja. Uf.
Peterica niti za trenutek ne jemlje vsega skupaj z levo roko. Niti za sekundo. Vse je v nulo naštudirano, včasih, vsaj zame, morda celo za odtenek preveč, zato je dušek dal trenutek, ko so štirje spakirali iz odra in pustili Tomaža, da je imel svoj solo na klavirju in skušal – med čvekanjem folka – nastaviti vse za Samo Edini.
Že res, da je Siddharta najbrž najbolj profi rock band pri nas. Mora biti, ker sicer bi – kot bi gotovo rekli sami – dali vsem nam premalo. Ker so pričakovanja od Siddharte vedno… Najvišja. V čemer uživajo, a hkrati igrajo tisto, kar sami želijo, ker vedo, da če bi ratali glasbena želja band… Ne bi prišli daleč. Poleg tega tokrat cena ni bila (pre)visoka [15 EUR na dan koncerta]. In je Siddharta še vedno band, ki lahko pride v petek in soboto na Štuk in ga zelo spodobno napolni. Odšpila nove komade, katerega koli. Se slika s fani, spije pivo in gre dalje. Sobotni špil gre tako nekam v zlato sredino, saj skupina trenutno nima medijskega boom efekta. Ki ga pa seveda ne nuca. Kdor pride, pride. Seveda bi lahko band igral tudi v helikopterju ali s Francem Kanglerjem ali Zlatkom Zahovičem Ne rabi tega. Ker ima tisto, kar je najpomembneje. Svojo dobro voljo in energijo. Ter publiko, ki niti za moment ni razočarana. Vsak bi še slišal ta ali oni komad. Le Mavrico, recimo.
Zato pa so taki trenutki posebni. Ker čakaš. Kaj bo tokrat na setlisti. In ker veš, da bo sicer, ja, vedno naslednjič. Ampak… Saj tu in zdaj. Je življenje. In ni nič narobe, če zamudiš špil, kjer ti je posvečen komad. Greš naslednji dan. In pokasiraš. Tole. Ker je iskren, klubski, rockerski, nepopustljiv in čustven koncert daleč najboljše posvetilo.
Siddharta • Štuk • 19. marec 2016
1. Volk Q Ovce 2. B Mashina 3. T.H.O.R. 4. Japan 5. Dios 6. Rave 7. Baroko 8. Do Konca 9. Pot v X 10. Samo Edini 11. Neon 12. Flip 13. Nastalo bo 14. Ring 15. Od višine se zvrti 16. Strele v maju 17. Calvi 18. Ledena
Bis 19. Platina 20. Piknik 21. Klinik 22. Na Soncu
Nisem tv news frik. Res. Nisem. Ne gledam na uro, kdaj bo 18:55. Sicer pa… Kdo pa sploh gleda, kdaj bo 18:55. Te finte s pet minut prej, ki jih zdaj že lep čas poznamo tudi v slovenskem fuzbalu [16:55 pa take fore]… Nima takega efekta kot šoping pri cenah x,99 EUR. Zato, ker je nekaj pet minut prej, ne bomo “kupili” nič bolj. Sem pa z informativnimi oddajami v devetdesetih gor rasel, pač, predinternetna generacija. In zato, če čas dopušča pogledam večerno informativno oddajo v ponedeljek, ker pač. Ponedeljek. In za vikend. In vse na TV Slovenija. Ampak nekaj pa resnično komaj čakam. Ono. Res. Kot neki zadnji groupie fan. Da TV Dnevnik na TV Slovenija vodi Erika Žnidaršič.
Najprej. Ker to spada najprej. Ne. Piramida se mi ni zdela oddaja, vredna nacionalke. Ker ni bila ne zabava ne politika. Preveč kričanja in tekmovanja v nabijanju čim bolj direktnih političnih sporočil, zaradi česar ni čudno, da smo si Piramido vsi zapomnili predvsem po Zmagu Jelinčiču. Zato se mi Erika Žnidaršič ni dopadla, čeprav sem imel enkrat, ko je še vodila Piramido, intevju z njo za Večer in me je sezulo, povozilo, očaralo in hkrati navdušilo, kako profesionalna, skrbna, razgledana in vešča svojega dela je. Ne bom zdaj tu flodral o njeni novinarski biografiji, ki je, kolikor vem, skrbna in precej pestra. Bom pa napisal, da se mi je zdelo, kako bi si Erika Žnidaršič zaslužila več in bolje. Kar je pokazala že s tem, ko je upravičeno šla iz Pop TV na nacionalko. Zaslužila bi si bila konkretno, vsebinsko, dodelano stvar. Ne pa takšno šrajanje, kričanje, lajanje in kičkanje.
Ko se je torej končno vrnila v ustroj informativnega programa, je dobila vikend rotacijo, ki jo je, če se spomnim prav, uvedla urednica informativnega programa Jadranka Rebernik, da bi vikend dnevniki dobili bolj “osebno” noto. Težava z današnjim grajenjem dovčerajšnjih klasičnih voditeljev, kakršnih itak nikoli več ne bo, saj veste, prijateljev dnevne sobe, je, da bi pri nas morali bolj v smer novodobnih “anchormanov”, kjer sta stil in stas prav tako sestavni del. Ne ključni. Eh. Itak, da ne.
Ne rabiš biti iber lep, da ti bodo ljudje verjeli
Povedano preprosto, ne rabiš biti iber lep, da ti bodo ljudje verjeli. Škodi pa seveda zagotovo ne, a vseeno zgolj prezenca ne more biti ključni faktor. Ivo Kores je bil recimo tak, všečen izbor. Ivo Kores ni konflikten, ni oster, ni predrzen. Pač. Je. Vizualno prepričljiv, a kaj, ko je telovadil in manekenil pred troteljbobnom, izumljal novo postavitev komolcev, dlani in rok nasploh ter s tem kršil vsa počela in pravila voditeljske drže pred kamero, a kaj, ko je hkrati imel nepopisne težave z izgovarjavo, intonacijo, poudarki besed in podobno. Kores se je vidno mučil, a je bil ob tem vidno vljuden, prijazen, vanilija. Za razliko od njegovih skokov iz Maribora na Kolodvorsko, se je precej bolj izdelal Dejan Ladika, ki počasi, umirjeno, preudarno gradi svoj specifičen, objektivni in tudi prijazni stil.
Erika Žnidaršič pa pride, stopi, prikoraka kot top, tank, Cristiano da-vam-pokažem-kaj-vse-znam Ronaldo pred nas na tiste štiri, pet vikendov, ko pač pride na vrsto. Verjamem, pardon, vem, da marsikomu njen stil ni pretirano blizu. Da jim gre na živce in da zaradi nje rek, da se nekdo “dere kot jesihar”, živi še naprej na naših kavčih. Erika Žnidaršič taka je. Pride v paketu. Njena glavna prednost in najbrž tudi razlog, zakaj gledalci lahko v njej vidijo jesiharja, je ta, da je hkrati tudi zelo pronicljiva, delovna in zlasti neizprosna novinarka.
Njeno kičkanje z Metko Tekavčič iz ekononske fakultete o ogabnih dodatkih za stalno pripravljenost je bilo domala kultno. Ampak ker živimo v državi, kjer se vsak povprečni, predobro plačani urednik boji kakršne koli reakcije [najbolj bi bilo, če delamo povprečni, siv, prozoren, mehkužen, sluzast program, na katerega se noben ne odzove], jih je na koncu Žnidaršičeva dobila po glavi zaradi ostrega poročanja. Ne pa Tekavčičeva, ki se je obnašala pred kamerami, češ, kaj mi sploh težite zdaj tu, kdo sploh ste vi. Ko se govori o plači in to takšni plači, to nekoga pri nas zmoti. Sploh če ima dobro plačo. Kdor ima slabo, mu ni težko stopiti pred kamero oziroma ni več tako težko, kot je bilo. Če pa se poroča o ljudeh, ki jim nikoli ni dovolj, povrhu pa račune izstavljajo državi… Je seveda kriva kričeča novinarka, jasno, ker je sploh tiščala tja, kamor bojda naj ne bi. Fuj jo bodi, ne?
Ne zganja morale, temveč resnico.
Čudi me, v tem konktekstu, da Žnidaršičeva sploh dobiva te vikend priložnosti, ker tako vidno izstopa iz konkurence. Za razliko od Slavka Bobovnika, ki mu večji del države poje hvalospeve, marsikdo [a nihče javno] znotraj novinarskega ceha pa jasno vidi skozi prozornost njegovega sicer dodelanega in konkretnega stila, pri njej ne gre zato, ali bo uspela dobiti točno tiste odgovore, ki naj bi zadostili morali in etiki. Tega dela sam pri Bobovniku ne kupim, ker sta morala in etika že zdavnaj spakirali iz Slovenije. Boljše se je torej driblati z dejstvi in tu je Erika – sploh, kadar ima goste v studiu – neizprosna. Ne zganja morale, temveč resnico. Za ene prodira, za druge guši. Verjamem. In nič narobe, če gledalce deli. Kaj torej narediti, če vidiš, da ti gost ne bo povedal, da je lagal, da je kradel, da je bil nepridiprav? Lahko mu stisneš eno tako moralno, z iztegnjeno dlanjo in nekim mrmranjem v brk. Ali pa vprašaš 518-krat isto vprašanje. Erika Žnidaršič počne to drugo in novinarsko gledano ima takšen stil, vsaj zame, večji efekt. Zganjati moralo pri nemoralnih ljudi pa… Nima smisla. Je pripovedanje pravljic.
Zato menim, da je takih voditeljic in voditeljev, kakršna je Erika Žnidaršič, premalo. Takih, ki se vržejo v temo, ki jih zanima vsak aspekt zgodbe, ki dihajo s prispevki. Njena gestikulacija je pristna in ne zaigrana. Ko eksplodira bomba, pokaže žalost, ker je to, da je nekje eksplodirala bomba, dejansko zelo žalostno. Ampak ne glumi, ne poka frisov, ne riše solza. Ko pride pa lahkotnejša, nedeljska tema, kot je recimo včerajšnja o Planici, se ji je še Jelko Gros nazaj smejal. Pri čemer Erika Žnidaršič ne stoji za tisto najbolj okroglo mizo na planetu, ki vsekakor je scenska brca v temo, kot naduvano samozavestna voditeljica, ki misli, da je nezamenljiva. Nak. Žnidaršičeva se bori za to svoje mesto. V vsaki oddaji, ki ji je na voljo.
Ne verjamem pa, da je Erika Žnidaršič med najbolj popularnimi kadri znotraj lastnega uredništva. Najbrž ni. Ponavadi ravno taki kalibri niso, ker grejo višje, ostreje, močneje. In jih dobijo po grbi. Zakaj? Ker so zvesti novinarstvu, dejstvom, resnici. In potem, če tega ne dobijo ali pa dobijo nekaj, kar niti prostovoljni prispevek ni, rinejo naprej. “Če je drzna ženska, je pa arogantna in nevljudna, kajne? Sem pač energična, neposredna in odločna. Drugačna ne znam biti,” je povedala za portal Govori.se. In s tem povedala vse.
Ne gre zato, da bi se Erike Žnidaršič gostje bali, temveč da bi se bali, ker ne bi imeli odgovorov na njena konkretna vprašanja
Premalo je takih profilov ljudi zlasti v tv novinarstvu, ki ti dajo vedeti, da so takšni, kot so, zato, ker ne znajo biti drugačni. Pa niti ni to tisto, kar šteje. Pri Eriki Žnidaršič šteje, da je prepričana, samozavestna in, da, tudi predrzna. Ampak predrzna ni zato, ker bi bila freh, favš ali žleht, temveč zato, ker mora biti. Ali kot pravi sama: “Če si ne upam vprašati vsega, kar gledalce zanima, potem si ne zaslužim biti novinarka in voditeljica.” Ja. Erika Žnidaršič si upa. In še vedno je tu kar precej seksizma, v sicer vse bolj poženščenem novinarstvu, kajti zlasti nacionalka premore vse manj in manj moških kadrov, še posebej med novinarji. V tem oziru voditeljica prebija meje, ne stavi na “ženski”, temveč na “ostri” stil. Kar je težko, saj bi takšen stil prej pripisali voditelju. In že zato si Erika Žnidaršič zasluži vse pohvale. Ona prebija, vrta, razbija. Tudi za ceno lastne popularnosti. Ne vodi Dnevnika zato, da bi bila prijateljica naše dnevne sobe, temveč da bi one, ki ufoteljeni sedijo v svojih dragih baročnih dnevnih sobah preplašila samo zato, ker postavi tisto najmočnejše: orožje.
Predvsem pa – in zato predstavlja tudi navdih – sama sebi pred nami postavlja najvišje kriterije. Vidimo njeno nezadovoljstvo, če ni vprašala tistega, kar je želela vprašati, pa iz kdo ve katerega razloga ni. Vse pa počne v imenu gledalcev, kar je tudi najboljša pot, če imaš svojevrsten stil ali, v primerjavi z nekaterimi drugimi voditelji dnevnika na nacionalki, če sploh imaš stil. In stil Erike Žnidaršič je za čisto petko. Ker pelje slovensko novinarstvo naprej. Ne zato, ker bi se gostjem, politiki, profesorji in drugi Erike Žnidaršič bali. Ne. Počasi se bodo bali, da ne bodo imeli odgovore na vsa tista iber konkretna vprašanja, ki jih ona postavi. In ni prav to največ, kar lahko danes naredi tv voditelj? Erika Žnidaršič. Sedi, pet.
Zdaj si pa predstavljajte. Na eni strani mega, iber, super-duper talentirano dekle. Ni, da ni. Vse zna. Nastop na božičnem koncertu v top angleščini s tako interpretacijo, da ti gre na jok od sile? Check. Interpetacija ta hudih muzikalov? Itak. Miganje s koleni, poplesavanje, prodoren glas, vse to v svetlikajoče utripajočih ugicah? Ja pa iii. Mrzel, leden mimohod kot Bela kraljica v Alici v čudežni deželi [English Student Theater]? Brrrr, da te nazebe, tako prepričljiva. In potem še tole, kar sem videl v nedeljo na premieri Gledališča Gnosis. Ker sem se štulil, da sem prišel do svojega priljubljenega zica v Amfiteatru II. gimnazije, sem seveda ostal brez letaka. Kjer je vse lepo pisalo. In to sfalim jaz. Pisec.
Živalska farma je eno bolj nazornih, direktnih, neizprosnih del. Spomnim se, kakoo sem jo čital takrat, ko je izšla z Delovimi vrhunci stoletja. Fultrefer od distopije. George Orwell, eden in edini. Okej. Predstava, ki jo je – to sem vedel – režiral Svit Vurberški, je v dobri uri zradirala kakršno koli upanje, da bodo vsaj živali, če ne ljudje, našle nek sistem pravil, kjer bi bili vsi enakopravni. Ja pa ja. Pozabi, Miki. Nizanje scen, kot da bi spet stopili v svet diapozitivov [mlajši, vprašajte starše, kaj so diapozitivi ali pa si poglejte tale nadroljan klip, presežek tv serije Mad Men / Oglaševalci], deluje ravno prav silovito, a hkrati povezano, da poante ni težko zgrešiti. Za srednješolsko gledališče taki šus, da ti ostane še par dni v glavi. Igra, režija, dramaturgija, tehnika, scena, kostumi, glasba… Od ruske himne do Kalinke. Bamf, bum, dras! Trofi te. Ne moreš mimo.
Skoraj čisto nabit amfič je iber ploskal. Jasno. Čeprav je po svoje težko ploskati dejstvu, da bi še živali zajebale, če bi se šle politiko, pa magari na farmi. Ja, Orwell je bil znalac. Ni dileme, Živalska farma [1945] je eno izmed največjih del svetovne, ne le angleške književnosti. Podpišemo vsi. Razen morda Stalin. Pa dobro… Okej. Nisem šel na kanapeje po predstavi. Zradiral sem dol po štengah. In potem vidim plakat. Prvič. Rdeča svinja. Oink, oink. In potem napis. Sarah Marn Ženko po Georgeu Orwellu. O. Moj. Bog. Ne. Pa ne more bit’. A-a. Ni šans. Kaj? Pogledam še enkrat. Sarah Marn Ženko po Georgeu Orwellu.
Ha? Pa ne no. Punca, ki je komaj v drugem letniku srednje šole, in me je tako navdušila že v predstavi Alica v čudežni deželi [intervju z Alico / Rahelo Horvat Toš lahko preberete tukaj], se je zdaj lotila še dramatizacije in dramaturgije? Pa dobro, no. Ko sem jaz hodil v gimnazijo, takih multikulti talentov ni bilo. Ali pa sem se prepričal, da jih ni bilo? Ni pomembno. Pobiral sem brado iz tal. Kako je mogoče, tako mladi talenti, pa toliko… Vsega. In potem nekako nafehtam Sarah [ime Sarah se, če še kaj obvladam slovenščino, sklanja po tretji ženski sklanjatvi, kot Ines / Iris, in tako bo sklanjana tudi v tem tekstu] za intervju. Bal sem se, da bo krhko, preplašeno… Odklonila. Kajti ko sem jo ogovoril po božičnem koncertu, iber prehvalil njeno interpretacijo, je bila tako… Plaha bi bil preveč miškast izraz. Previdna, bi morda bil pravilnejši.
V svojem otroštvu sem spoznala kar nekaj prašičkov, hišnih ljubljenčkov namesto psov, ki so se recimo zmeraj obrisali, preden so vstopili v hišo.
In tu zdaj pride drugi, manjkajoči del iz uvoda. Na eni strani punca, ki je povrhu še akademsko iber naduspešna in te povozi s svojim zrelim razmišljanjem. Na drugi pa to nežno, krhko, mirno, neizstopajoče bitje. Ki sicer, toliko pa pove bolj hitro kot na glas, res hitro in veliko govori. Ja. Veliko pove. Zelo. Veliko. Pove. Po intervjuju sva čebljala še in še in še bi jo lahko poslušal. Stara je šestnajst let, za njo je prva dramatizacija, ki premore polni šus intrigantnih, neizprostnih, živalskih, a tudi življenjskih, moralnih, etičnih dialogov. Sarah Marn Ženko je podala žogo Georgu Orwellu, kot Neymar in Luis Suarez žogo podajata Lionelu Messiju. Evrogol.
Opomba: Predstava gledališča Gnosis je na sporedu za zdaj planirana za danes [10. marec, 19.00], ter 25. in 26. marca, vse predstave pa bodo v Amfiteatru II. gimnazije Maribor.
Kako velike svinje smo ljudje? “Ne verjamem v belo in črno, ne verjamem, da je nekdo čistokrven prasec, nekdo pa čistokrvna miš. Vsak ima nek prostor, v katerem zna biti bolj domačen v svinjaku, in prostor neke urbane, meščanske hiše. Ampak tako zelo in vse bolj opažam, koliko vpliva okolje, v katerem smo vzgojeni. Če imaš ugodne pogoje, postlane z rožicami, lahko lažje razviješ svetlejši del sebe. Kot da bi ti bilo v življenju bilo pogledano skozi prste… O tem sem ravno razmišljala… Kako očitati nekomu, da je slab človek, ki je zabluzil življenje, če je imel pa res grozno otroštvo? Sicer pa… Ljudje smo ena najnevarnejših živali.”
Vztrajaš torej, da smo ljudje živali? “Da.”
Zaradi Charlesa Darwina? “Tudi [smeh].”
Kaj ti zdaj, ko si obdelala Živalsko farmo, pomeni, ko nekdo nekomu zabrusi “ti si pa taka svinja”? “Spomnim se najprej na umazane svinjske parklje, ki so povrhu še tako okorni. Tako skušam to razumeti, le z okornimi parklji lahko nekoga tako kruto raniš z vulgarnostjo.”
Torej ne samo v predstavi, kjer si igralci okorno podajajo steklenico, ker imajo parklje, dejansko v vsakdanjem življenju vidiš, kako imajo nekateri namesto rok tu in tam – parklje? “Ja, ker se takrat vidi, kako zelo grdo in okorno delujejo takšni ljudje; če ne navzven, pa zagotovo navznoter. Živali v predstavi so poosebljene, kažejo bodisi na specifično zgodovinsko situacijo (padec ruskega carja) ali pa na povsem vsakdanje obnašanje, pokažej0 pa še bolj na to, koga bi se morali bolj(e) čuvati.”
Svinje so sicer med najbolj inteligentnimi živalmi, a imajo v vsakdanjem jeziku negativno konotacijo. Zakaj misliš, da je Orwell na vrh vseeno postavil svinje? “Mogoče, ker se svinja povezuje z nečim umazanim, kar je svojevrstna krivica, saj so svinje v določeni meri zelo snažne živali, če jim daš prave pogoje. V svojem otroštvu sem spoznala kar nekaj prašičkov, hišnih ljubljenčkov namesto psov, ki so se recimo zmeraj obrisali, preden so vstopili v hišo. Zgodovinsko gledalo pa so bile svinje v svinjaku in ta slika se je kmetski populaciji precej bolj vtisnila v spomin.”
Moram vprašati. Na kolinah si bila kdaj? “Ne, nikoli, povrhu sem vegetarijanka [smeh]. Diana, rimska boginja lova, je vsako žival poljubila, posvetila, preden jo je ubila in nato ‘uporabila’ vsak del te živali. Ta varianta se mi zdi še najmanjše zlo. Pripovedali so pa mi, ja, kako je na kolinah. Že med opisovanjem in oponašanjem sem vohala tisto kri… Joj, groza.”
Ko se nekdo loti Živalske farme, je prednost ali slabost, če je vegetarijanec? “Pri mojem delu me ne smejo ovirati moja prepričanja, razen če bi bila ta zelo blizu Orwellu. Prebrala sem njegov komentar farme in se bolj želela približati temu.”
Moja generacija je Živalsko farmo spoznala, ko je Delo izdalo knjigo v svojih Vrhuncih stoletja. Kako si ti, še ne šestnajstletno dekle, sploh prišla na idejo, da bi distopično novelo dramatizirala za gledališče? “V stik s knjigo sem prišla pred dvema letoma, ko mi je brat David podaril knjigo za rojstni dan – v originalu. Prebrala sem jo vsaj sedemkrat [smeh]. Tako globok pečat je pustila, a sem jo nato vseeno odložila, ker nimam še te navade, da bi se vseskozi vračala k nekemu delu. No… V svoji sobi imam kakih pet metrov dolgo vrvico, kamor obešam listke s citati iz knjig.”
Čakaj… Zaradi motivacije pred kontrolkami, premagovanja pubertete ali vzpodbujevanja kreativnosti? “To zadnje, haha. Nikoli namreč ne bom imela priložnosti, da bi se z večino avtorjev, ki jih berem, lahko dejansko pogovarjala. Že zato, ker je večina pokojnih [smeh]. Najbolj se jim lahko približam, če si njihove misli izpišem in jih nato jemljem kot nasvete, kot nekaj, kar mi lahko stoji ob strani, kot varno zavetje.”
Moj edini napotek sami sebi je bil: povej zgodbo, povej zgodbo, povej zgodbo.
Sarah, vse lepo in prav. Samo pri šestnajstih letih… Obešati Orwella na žnuro… “Hahaha, razumem. Pa saj… Edini citat, ki sem si ga izpisala iz Živalske farme, je bil tisti, kako so vse živali sodelovale pri osnovnem uporu.”
In potem si šla sama do režiserja, do gledališča Gnosis. Dober dan, jaz bi pa naredila dramatizacijo Živalske farme? “Joj, ne! Hodila sem v poletno gledališko šolo Gnosis, kjer mi je Svit Vurberški, vodja gledališča, rekel ‘ej, Sarah, bi ti naredila eno dramatizacijo zame’. Ni pa še točno vedel, kaj. Večkrat sem ga zavrnila, nato je prišel na idejo z Živalsko farmo in mi dal na voljo en mesec.”
Čakaj, čakaj, izi, oooo. V enem mesecu si napisala celoten tekst?! Saj ne rečem, Živalska farma je relativno tanka knjiga, ampak saj najbrž prej nikoli nisi delala dramatizacije? “Imela sem samo en mesec časa, ja, ampak najbrž sem vse skupaj napisala v treh dneh. Poleg tega smo imeli v tistem obdobju še intenzivne vaje z EST, zato sem do dveh ponoči pisala to stvar. Če se kaj ni izšlo, kot sem mislila, da se bo, sem krivila pomanjkanje spanca [smeh]. Večkrat sem mislila, da bom obupala. Ves čas sem razmišljala, kako bom Svita poklicala in mu rekla, da se tega ne grem. Ne, ne in ne. Na koncu pa sem s koščkom papirja, novim delom, stala pred njegovo hišo in sva šla skozi.”
Sarah kot Bela kraljica [Foto: Matevž Rudl]Ampak Sarah, skušaj nekako razumeti moje navdušenje. Stara si res komaj 16 let. Šestnajst. Let. Od kod izkušnje z gledališčem? Prosim, povej mi, da imapš vsaj abonma? “Letos ga imam, da, to sem podarila nekako sama sebi. Z osnovno šolo sem videla morda tri, štiri predstave, gledališče sem še najbolj spoznala z EST – šolo muzikala, a tisto vendarle ni klasično gledališče kot Gnosis. Sicer pa sem doslej prebrala le Antigono in Kralja Ojdipa za spis ter Plešasto pevko.”
Mimogrede, kakšno oceno si dobila za spis o Antigoni in Ojdipu? Jaz sem dobil komaj tri… “Do sedaj je bilo še vse pet (smeh).”
Ampak to so tri res orto trde drame. Če je že Antigona en sam pogreb, je Kralj Ojdip še manjši žur, Plešasta pevka pa sesutje ravno tovrstnih dram. En sam safer, skratka. “Antidrama in dve najbolj klasični drami, da. Ko sem končala z Živalsko farmo, se nama je pridružil še scenograf David Mohorič in kmalu zatem sem na vse skupaj pozabila. Ko se je Gnosis začel dobivati oktobra – so vestni, veliko delajo -, sem že pozabila, da sem to sploh napisala. Svoje delo raje pustim na strani, ko nekaj narediš, nekako pustiš. Zato me je tako šokiralo, ko sem videla prizor s konjem Boksačem, ki se zgaran zgrudi, sem se spomnila, kako sem jokala že, ko sem ta del pisala na morju.”
Koliko je bilo umetniške svobode? V predstavi namreč dobijo vidnejšo vlogo živali, ki jim je Orwell namenil manjšo vlogo, skoraj nikjer ni ljudi, povrhu je v vaši predstavi zdaj kmet Kranjc. “Ah, umetniška svoboda? Moj edini napotek sami sebi je bil: povej zgodbo, povej zgodbo, povej zgodbo. Nič ne smeš izpustiti, ker je vse pomembno. In to je bil namen Orwella, da poda zgodbo razvoja stalinske Rusije. A čeprav je knjigica tanka, bi na odru vse skupaj trajalo vsaj tri, ne pa eno uro. Opazila sem, da sta bila vran in mačka v knjigi pač… Tam. Da nekaj povesta. Nimam pa nobene tehnike, po kateri bi delala. V nobeno šolo pisanja nisem šla [smeh].”
Skušal bom vprašati čim manj… Politično. Predstava se začne s krsto, na kateri je zastava nekdanje Sovjetske zveze. Kaj ta simbolika, srp, kladivo, pomeni tebi? Kaj si želela povedati oziroma kaj misliš, kot bi te vprašali v šoli, da je želel povedati Orwell? “Svoje misli sem pri razlagi zaupala oslu Benjaminu, ki lahko izrazi svoje izkušnje in poudari, da se bodo ideje znova sprevrgle in da bo vnovič nasejano zemljo sovraštva, ki ni bila za to preorana. Grozno, da ti nekdo da novorojeno dete z idejo o enakosti, bratstvu, svobodi, nato pa ugotoviš, da to dete ni človek, temveč iznakažena, brazgotinasta svinja. Kar pokaže, da še do zdaj človeštvo ni našlo popolnega sistema, ki bi se obdržal, kljub temu da smo ljudje nepopolni. Za idealiste je farma morda res idealistična, ampak slej ko prej se izkaže za krivično.”
Kdo je največja svinja na farmi? “Skozi pisanje sem najbolj sovražila Micko, ker ne privoli niti v samo idejo, da bi bilo vsem boljše. Samo za lastno korist dela in spletkari. Merjasec Napoleon je tudi pokvarjen do dna, ne premore kančka dobrega, a je vsaj zvest tej svoji ideji. Krava Micka pa ni ničemur zvesta in takšnih ‘ljudi’ ne prinesem. Če je nekdo tvoj sovražnik, naj bo tvoj sovražnik, ne pa da hodi sem in tja, sem in tja in se skriva za humorjem in prijaznostjo. Niso taki, hinavski ljudje… v bisvu… najnevarnejši? Najlažje zarinejo nož v hrbet!”
Ja, pri čemer še čakajo, da se jim opravičiš, ker si padel ti v bistvu na njihov nož… Sicer pa… Karolina Cep v vlogi Micke pusti skorajda največji pečat. Res igra. Ono. V nulo. “Karolina je izjemna igralka, pa saj so vsi v predstavi res dobri. Najbolj me je presenetilo to, da so tako prepričljivi, ker se je večji del igralskega ansambla poleti spremenil. Karolina in Sergeja [Kavaš, igra mačko, op. a.], ki hodita sicer na škofijsko gimnazijo, imata več izkušenj, hodita v tretji letnik in gledališko šolo… Vidi, pozna se, da že veliko vesta.”
Kakšno vlogo ima v bistvu alkohol, ki ga začnejo žlempati še živali? Kaj ponazarja? “Fizično jih zastrupi. Prva fizična kršitev dogovora je, ko Napolen spije dva lavorja mleka in od tam gre hitro navzdol. Alkohol pa ima – za razliko od mleka – še izrazit vonj, ki ga ne moreš skriti. Alkohol pokaže, da kdor ni bil mentalno pokvarjen, je zdaj absolutno fizično, povrhu pa je pitje alkohola lastno ljudem. Če je Napoleonovo pitje mleka še morda dokaz neke ‘požrešne živali’, je spečanje z alkoholom podajanje roke svojim bivšim voditeljem – ljudem.”
Zakaj misliš, da se nov svet, svoboda, nov začetek običajno začnejo s pisanjem – pravil? “Hm… Da bi se tako lažje utišalo množico? Večina živali najraje sledi, pa saj podobno je z ljudmi. Saj… Že Raskolnikov je imel teorijo o nadljudeh. Nadprascem je dovoljeno kršiti pravila in se nato še zgovarjajo na pravila, ki jih potem pokvečijo, saj vidijo, da gredo navskriž njihovim interesom.”
Naslovnica prve izdaje
Orwell se je z Živalsko farmo konkretno spravil na stalinizem. Vidiš kje kakšno Živalsko farmo v sedanjem času? “Morda najprej, za pojasnilo, nisem poznavalka politike…”
Saj tudi Stalin ni bil [smeh]. “Hahaha. No, te dni sem spoznala prijateljico Jano iz Slovaške, ki mi je povedala, da je na slovaških volitvah dobila osem odstotkov neonacistična stranka. Razlagala mi je, da so vsi odmahovali z rokami, češ, saj ni nihče tako neumen, da jih bo volil. Ampak ljudem so dali moč, ljudje to moč imajo… Ne rečem, saj zagovarjam, da imamo vsi volilno pravico…”
No, ti boš prvič volila čez dve leti, ko boš polnoletna. “Res je [smeh]. Na Slovaškem so tako ven vzeli svastiko in začeli marširati po ulicah. Učimo se vsi, očitno, na novo. Pred referendumom o družinskem zakoniku sem se iskreno spraševala, zakaj bi nekdo nosil bedž ‘čas je za’, saj bo itak izglasovana ta opcija. Pa ni bila. A vse to je demokratično, vendar past demokracije je, da išče voditelje, namesto da bi se posvečala izobrazbi vseh ljudi. V fevdalnem sistemu so izobraževali le tiste, ki so kasneje odločali. Zdaj pa… Ne vem, če dovolj cenimo izobrazbo. Testi, matura, faks, gimnazija je vse bojda ena sama muka. Ki naj bo čimprej mimo. Samo, da dobim oceno in – zdravo. Naučiti bi se morali, kako se v življenju lahko ognemo svinjam, kako prepoznati Micke. To.”
Morda je – in to bo zadnje politično vprašanje – nova živalska farma Evropska unija, ker se zdi, da velja tisto orwellovsko pravilo: vse živali so enakopravne, le da so ene enakopravnejše od drugih. Bi ti bilo žal, če bi EU postala še večja – farma? “EU prinaša sploh mladim veliko ugodnosti in prednosti: študij, potovanje med državami, delo v tujini. Morda bi morala EU dobiti bolj centralno vodstvo, saj vse – kolikor pač sledim – tako dolgo traja. Medtem ko Evropa sestankuje, druge države že ukrepajo. Neenotnost je najhujša, vsaj tako se mi zdi. Bolj pripravljeni bi morali biti na kompromise.”
George Orwell
Se sicer držiš katerega od sedmih pravil farme? “Em… Zagotovo se trudim [smeh]. Že tistega se držim, da ne pijem alkohola [smeh]. Oblačila nosim, spim večinoma v človeški postelji, razen med učenjem včasih zaspim na tepihu; ubila nisem nikogar, razen morda kakšno muho…”
Si. Ziher. “Pa če nisem hotela…”
Glej, ko greš skozi gozd, si množični morilec. “Haha, res je.”
Najbolj resno in smiselno vprašanje: zakaj sama ne igraš v predstavi? “Svit mi je ponudil mesto, vendar se mi ni zdelo, da je moj odnos do predstave takšen, da bi jo lahko še igralsko poosebljala. Predstavo znam celo na pamet, ampak raje sem sedla med občinstvo, da sem videla, kaj smo ustvarili, pri EST tega nisem mogla. Poleg tega pa ne vem, kje bi našla čas še za vaje z Gnosisom, vendar so toliko pred mano. Sama se recimo ne bi nikoli spomnila senčnega gledališča, kaj šele Kalinke, ki si jo je Svit tako rad in redno požvižgaval na vajah, haha. Morda a naslednje leto…”
Kako sta komunicirala z režiserjem Svitom? “Joj, on je tako izjemen mentor! Ko sem pisala tekst, mi je dal popolno svobodo. Naredila, napisala sem lahko KARKOLI. Zdelo se mi je, da ne bi bilo prav, če bi potem sama posegala v njegovo režijo. Toliko izkušenj in znanja ima! Povrhu pa je Gnosis tako sproščeno gledališče.”
Kako se je ujemala tvoja slika, t.i. eidetično doživetje… “Kakšno?”
Eidetično. Ne me spraševat, zakaj to vem [smeh]. No, kako se je ujemala tvoja predstava, domišljija s tem, kar je kasneje zrežiral Svit? “Uf! Vojne nisem znala narediti in je ne bi nikoli, hvala bogu, da so se spomnili senčnega gledališča. Povrhu sem velik pacifist, že kako so Boksača pokončali… Že tisto sem težko pisala, kaj šele gledala…”
Če si takšen pacifist, čemu potem Živalska farma? “Haha, ni bila moja ideja [smeh]. Je pa res, da moraš včasih… O, glej kakšen napis [pokaže s prstomna steno pisarne, kjer je nalepljen slogan Make Love Not War, op. a.]… No, včasih moraš obuditi spomin na grozote, da jih preprečiš v bodoče. Da zreziraš konkreten boj, pa rabiš izkušnje, ki jih jaz še nimam. Sem pa imela, kako ste rekli, ei… ei… ei… eidetično doživetje, ki se je skladalo z Micko, ki hodi okrog. Si pa nisem predstavljala konkretnih igralcev, videla sem le čustva kot jih vidijo slikarji, ko rišejo modele za risanje, ki imajo le silhueto, ne pa dejanskega obraza.”
Od kod tvoja lucidna sposobnost dialogov? Morda iz tv serij, ki jih je zdaj res ogromno in so vse boljše in boljše. Od Game of Thrones dalje, ki je tudi Živalska farma svoje vrste… “Game of Thrones recimo ne gledam [smeh]. Gledala sem Sherlocka, zadnje čase spremljam The Blacklist. Ampak iz serij ne črpam idej za tekste, morda zgolj to, da vstaviš neke fraze, ki bolje definirajo dialog. Mislim, da ni take živalske serije, kjer bi lahko črpala [smeh]. Vedno sem razmišljala, kakšni geniji morajo biti režiserji in pisatelji, da se postavijo v svoj svet domišljije. Veste, kako sem to naredila jaz? Predstavljala sem si, da prideš v neko sobo, sedeš in spremljaš, kaj igralci počnejo.”
Torej si gledalec? Štekam. Ampak to je tako drugače kot tvoja vloga v muzikalu. Igraš ledeno, zasanjano, a tudi igrivo in plesočo Belo kraljico v Alici v čudežni deželi. “Ampak je taaaaakšna razlika. Gnosis je bolj surova, EST pa kuhana zelenjava s toliko dodatki in začimbami [smeh]. Lažje je povedati zgodbo s plesom, lučmi, kostumi, muziko, čeprav so kostumi Zvonka Babiča Kurbusa v Živalski farmi tako dobri, da…. Ne najdem besed. Razmišljala sem bolj o tem, da ne bom dala komu preveč teksta, ker sama vem, kako je. Najbolj me je bilo strah za prašiča Cvilka, ki ga igra Miha Smaka. Po moje je imel živčne zlome glede na količino teksta.”
Čeprav, Sarah, Cvilko največ in najbolje kruli v celotni predstavi! Smaka je daleč najboljša svinja [smeh]. “Haha, vem, ampak res se mi je zdel velik zalogaj zanj, upala sem, da me ne bo nahrulil.
Nahrulil ali nakrulil?
“Haha. Kakorkoli, do sedaj me še ni [smeh]. Med vajami se je pa nekajkrat zgodilo, da sem ujela kakšno res nepogosto rabljeno besedo. Vprašala sem Svita, zakaj je to nekdo izrekel na odru, pa mi je samo rekel ‘ja pa saj si sama tak’ napisala v tekstu!’.”
Slovenščina je med najmanj priljubljenimi predmeti v gimnaziji, tudi uspeh na maturi je med slabšimi. Koliko je morala lektorica Bojana Samarin obdelovati tvoje besedilo in kakšna se ti slovenščina zdi v primerjavi z angleščino, ki jo uporabljate v EST? “Gospa Samarin je prišla ‘v igro’, ko sem tekst oddala in je pomagala, da zdaj sanjam, ker sem napisala ‘vse mleko’. Joj prejoj! Haha. Sicer pa… Slovenščino imam zelo rada. Ker pišem tudi pesmi, sem jih poskusila pisati v angleščini, ampak slovenščina je zame bolj prožna: na platno lahko vržeš več barv. Šumniki dajejo toliko in toliko lepih besed.”
Šelestenje. “Recimo, ja. Tako romantično noto dobi jezik, tudi če ne iščeš nujno romantike. Nisem pretirano dobra pri slovenščini v šoli oziroma nisem največji genij, ampak resnično uživam v naših pesmih in dramah. Nekaj imajo, kar me očara. Zato se nisem počutila ujeta v slovenščini, kvečjemu bolj svobodno.”
Vprašal sem zato, ker si tako suverena v angleščini kot Bela kraljica, sploh ko poješ These Boots Are Made for Walking ali ko imaš dialoge z Alico. Ono. Native speaker dobro. “Pri EST si ves čas v zgodbi. Ustvarjaš, podajaš nek idealen svet, nekaj lepega. Ni potrebnih teh prebujanj, ki jih ima Gnosis, ki nosi tudi moralno sporočilo, kaže na socialno dno in podobno. EST pa ima lahne, neobremenjene predstave. To je tako fajn, ko v petek zvečer pustiš cel svoj teden, vse svoje skrbi v garderobi/učilnici… Nikoli se recimo ne spomnim teksta, ki ga imam v Alici, kar tako iz glave. Spomnim se ga po gibih [smeh].”
Kakšno je po tvojem sporočilo Alice oziroma Lewisa Carrolla? “Da je ta svet zelo nor in da če se znajdeš v njem, zakaj ne bi potem vsaj užival? Vsega je lahko enkrat konec, morda so vse to samo sanje, vendar najti moraš smisel v tem, da ne iščeš smisla in da iz vsake situacije, od živali, narave, ljudi nekaj odneseš.”
Umetnost je tako spremenljiva, kot veter, zdaj je, zdaj ga ni, kar je najlepše pri njej.
V osnovni šoli si dobila na Mladi za napredek Maribora srebrno priznanje za raziskovalno nalogo iz področja psihologije Stres in osnovnošolci. Kaj si ugotovila? “Raziskovala sem, kaj vse stres je. Skrbelo me je, da se stres dojemlja zgolj kot nekaj nujno slabega z negativnim predznakom. Poznamo namreč tudi stres v obliki vznemirjenja, v angleščini temu pravijo thrill, brez česar bi bilo življenje sila dolgočasno. Stres je subjektiven glede na stresorje. Z mentorskim vodstvom Zdenke Ženko sem lahko predstavila nalogo tudi na mednarodni konferenci, kjer sem spoznala veliko ljudi iz sveta znanosti, menedžmenta… Rada se posvečam akademskemu svetu, ker je vedno enako varen. Umetnost je tako spremenljiva, kot veter, zdaj je, zdaj ga ni, kar je najlepše pri njej. Znanost pa je cesta, ki te bo nekam peljala.”
Saj. To je najbrž eno večjih vprašanj. Kaj, za vraga, bo počela Sarah Marn. “Rada bi šla v tujino, ali bo to za diplomo ali magisterij, še ne vem. Strogo gledano bi morda raje šla na nevrologijo, medicino, psihologijo – karkoli, kjer sodelujejo živci in kjer lahko pomagaš ljudem. Z umetnostjo pa bi se rada ukvarjala še naprej, če ne drugače, pa vsaj kot hobij. Kasneje pa bi se vrnila v Slovenijo, ker je idealno za odraščanje, tako domače in toplo. ZDA me vlečejo akademsko, vendar tja moraš priti bolj izdelan, čvrst, da se znajdeš v kotlu različnosti, a hkrati vsleej veš, kdo si in od kod prihajaš.”
Sarah Marn Ženko [desno].Kako misliš, da bi te opisali sošolci v 2.F? “Na začetku leta je profesorica pri sociologiji spraševala ravno to ‘kdo je po vaše to, kdo je ono’. In zame je padla oznaka, da sem baje tista, ki se najbolje razume s profesorji.”
Potem si ziher predsednica razreda. Boljša, kakršen sem bil jaz. “Ja, ampak me zato ne obravnavajo nič drugače, razen da se pri razredni uri glasno postaviš za svoj razred [smeh]. Velikokrat manjkam zaradi vaj ali če sem v tujini, sicer pa bi sošolci najbrž rekli, da veliko govorim.”
Že. In hvala bogu, da veliko govoriš. Čeprav deluješ… Ne ravno plaha, nisi pa ravno Zlatan Ibrahimović. “[Smeh] Vseeno. Vem. Veliko govorim. Oprostite.”
Ne. Se. Opravičevat. “Pardon. Joj…”
Da ne boš rekla zdaj oprosti [smeh]. Hvala za intervju! “Hvala vam. Upam, da nisem preveč govorila.”
Najljubši glasbeni izvajalec. Ella Fitzgerald, med živečimi pa Ciara Renee, igralka z Broadwaya.
Če bi dobila krila za en dan, bi… Šla na neko goro, nekam, kjer bi lahko videla svet. Vlegla bi se na velike bele kamne, bilo bi hladno, ker ko je hladno, je lepo. Nato pa bi povedala pesem od Saše Vegri.
Maribor v eni besedi. Zavetje.
Nihče o meni ne ve, da… Sem tolikokrat prebrala največje pravljice za otroke Beatrix Potter in da sem vedno sanjala, da sem ena izmed likov: gospodična Ježevka, ki pere robčke za vse živalice.
Nekomu, ki ima slab dan, bi zavrtela… Haha, You Can’t Always Get What You Want od Rolling Stones [saj ne, haha]. Morda bo vpliv Romea + Julia, ampak najbrž bi zavrtela Everybody Hurts [R.E.M.]. Včasih je bolje samo glasba, brez besed. Sama kdaj brenkam na kitaro. Da daš roko samo z brenkanjem na prijazne tone. Lepše kot karkoli prej posneto.
Dragi fazo, II. gimnazija je… Res izjemna šola. Imamo izjemne mentorje in profesorje, vzamite si čas, toliko dejavnosti je, ni vse samo piflanje. Pa na kak kakav s prijateljicami več in ven pojdite, kot grem jaz.
Moj največji življenjski dosežek… Uf, težko. Trudim se biti dobra sestra in vredu hči, mislim, da imam lepe odnose z družino. Mislim, da je to najpomembnejše.
Najbrž bo, draga, cenjena, “naša” Ana, “pismo” res še najboljša oblika. In to v tej, e-obliki. Ker dobro, saj v bistvu niti ni pismo. Ker… Pač. Že zato, ker ga ne bova brala samo midva ter poleg naju še ona navihano firbčna gospa na pošti, ki si krajša čas z odpiranjem kuvert, medtem ko narod s položnicami čaka v vrsti in si kupi še one zadnje čunga lunge, da bi bil svet malo bolj… Znosen. Pa… Veš, kaj? Svet je zaradi takih ljudi, kot si ti, ne samo znosen. Svet zna biti kot preval, ki ga spontano, po sto letih za štos narediš, čeprav veš, da imaš preveč kil in da boš vmes prdnil, si nategnil trtico in pošobal parket. Ti si, Ana, ta preval, ki ga nisem naredil sto let.
Prekucnil sem se. Hopla. Glej, kako lahko je. Ni popolno, eh. Narediš nekaj, na kar si pozabil ali pa nad tem obupal. Pa je… Tu. Vselej. In se počutim preklemano dobro, ker verjamem, da bi ga ne samo moral, ampak da ga dejansko bom. O, ja. Ti si, draga Ana, moj preval.
Saj ne rečem. Lahko bi te, kaj pa vem, povabil, sfehtal, nakičkal za intervju. Sem ipak ta kaliber, da bi te res. Morda… nekoč, nekje. Z veseljem, če boš za! Ko se bo vse malo umirilo. Ko boš, kot zdaj pred Pohorjem, nekje v Avstriji, tri dni daaaaleč stran [mimogrede, Avstrija je tudi zate očitno rešitev tako kot za večji del Štajerske)]. Kar pa, joj, prosim, ni enako kot: bom počakal, ko bojo vsi drugi pozabili nate. A-a.
Prej bolj dvomim, da se bo umirilo do točke, ko bi najin intervju res – ratal. Iskreno? Bojim se namreč, da nama ne bi. Zakaj? Uf. Težko in nefer bi bilo, če bi sodil le po tvojih mini, flash intervjujih na TV Slovenija s Polono Bertoncelj ali pa s Slavkom Bobovnikom direkt v živo za TV Dnevnik. Ali pa z vsemi časopisnimi kolegi, ki jih poznam, pa mi nikoli niso omenili tebe in tvoje zgodbe. Itak pa ste vsi, ki takoj po vožnji daste intervju, za moje pojme iber carji. Ljudje z adrenalinom v glavi.
Sam sem smučal le v osnovni šoli in to tako slabo, da… Če bi mi kdo rekel, naj še pred celo državo kaj povem o tem, kakšni so moji občutki… Bi prosil za lavor vode, šestnajst pirov ali nekoga, ki bi vsaj nabavil vso to mojo opremo, lahko za bakrene kovance, kupite, nesite, ker se jaz tega več ne grem. Predragi musklfiber!
Pa še en drug problem bi imela. Ne vem, kako bi sploh prišel do besede! Ha! Pa hvala bogu. Toliko športnih intervjujev sem naredil, ko je bilo treba vleči iz sogovornika. Pridevnike sem si lahko bil narisal. Ti pa… Dras! Šus, nič te ne ustavi. No, če si slučajno že doslej dobila občutek, da mislim, kako ful na veliko govoriš [in kao nič ne poveš]. Eh! Kje pa! Govoriš resda kot navita, ampak s tistim tonom, da se mi zdi, kot da sem v gimnaziji in si ti naša blagajničarka, ona sošolka, ki že novembra šopa s podrobnostmi maturantskega plesa. Ne ker bi bila hudobna ali pedantna. Ne. Ker želi biti dobra. In v tem je poanta. Zdi se mi, da te nekaj kakor poznam.
Ne samo, ker si rojena, tako kot jaz, v Slovenj Gradcu in to skorajda natanko mesec dni za mano. Morda ima kaj to s tem, ono, nadvesoljsko. Hm… Ne verjamem v te stvari, sploh pa to ni pomembno. Zakaj se mi zdi, da te poznam? Ker o tebi ne vem skorajda nič, pa sem nekaj kakor že slišal zate. Kako vem, da si rojena v Slovenj Gradcu? Ker sem te kakopak poguglal. In, zanimivo, o tebi kljub temu da cela Slovenija zdaj ve, da Ana Drev dobro smuča, nisem našel kaj prida veliko, res pa je, da nisem šel na “Page 2” pri zadetkih, ki jih je našel striček Google o tebi. Nisem baš ekstra voajer. Preklikal sem tri povezave, našel nekaj malega informacij, skušal najti tvoj facebook bilokaki profil [ne tvoj osebni], da bi izvedel še kaj o tebi. Pa nisem. Razen tega, da si bila na filofaksu. In da si, aja, ta me je res bolela, bila deveta na veleslalomu na olimpijskih igrah v Torinu.
Ni finta, da meriš sebe po uspehih Tine Maze
Pismo! Jaša! Tale zadnja me je res povozila, ker sem tiste igre dokaj pozorno gledal. Ampak spomnim se – poleg Pavarottija – samo tega, kako nefer se mi je zdelo, ker Jure Košir ni dočakal slovesa na igrah — kar bi si v vsakem primeru zaslužil. Ampak dobro. Ker sem že klikal tebe, nisem šel gledat, kje je bila na tisti tekmi Tina Maze. Okej. Ne takoj. Bolj me je zanimalo, koliko ti je zmanjkalo za kakšno mesto višje. In šele nato sem opazil, da je bila Tina Maze tri mesta za tabo. Tri. Za. Tabo. Hm. In to me je… dokončno povozilo. Ne v slabem smislu. Ni finta, da meriš sebe po uspehih Tine Maze. Itak da ne. Samo.. Ti, Ana, si bila deveta! Vau!
Ampak nič od tega ne bi bil vedel, če ne bi bilo tvojega Flachaua dobra dva tedna nazaj. Ravno tisti dan, ko si ti vozila prvi tek, sem jaz peš lazil gor na Pohorje. Po tej progi, ja. In se spraševal, pismo, bo letos sploh kdo prišel, pa tudi če bo, ali bo sploh sneg… Takrat je ravno pritisnil dovolj mraz, da so lahko bruhali sneg. In ko sem prišel dol, prečekiral mobitel, sem drvel domov, v center Maribora, da bi prižgal tv. In potem ti! Vau! Veselil bi se, če bi taka uvrstitev uspela hologramu. Ali nekomu, ki je ponaredil slovenski potni list.
Glej, smučanje spremljam relativno površno. Prihajam bolj iz fuzbala, kjer se na skijanje, saj veš, gleda malo… Postrani. Pa skušam biti čim bolj športno, kulturno, družbeno razgledan. Ja, sem tvoj letnik, zato sem se kot mulo čudil, zakaj poslušamo o Križaju in Stenmarku, ko pa so se dogajali Lillehammer, vražje Slovenke in Primož Peterka in kasneje hokej… Zdelo se mi je, vselej, kot da imam smučanje kao premalo rad. Ker je bilo zame smučanje dokaj kruto.
Dal sem skozi osnovni tečaj smučanja v drugem razredu osnovne šole, ko so bile zime še take, da si s prstom začudeno kazal na snežni top ne pa na naravno plato snega. Ker je mama po moji smučarski diplomi, ki sem jo ponosno prinesel domov, rekla, da ni šans, da gre na smučke, je foter vzel svoje stare dile, za katere bi še Križaj v svojih cajtih ubijal, ker bi bil nažgal vse. In sva šla z atejem smučat. Z gondolo na vrh Pohorja. Foter ni vedel več točno, kam in kako. Meni se je “bejbika” zdela preenostavna in prepoložna, ker smo jo prevozili že na tečaju. “Grema tu!” sem hrabro pokazal fotru. Kaj naj bi ata? Rekel ne? In sva šla dol po Bolfenku, vzporedna proga dobri stari “fiski”, kjer je bila originalna Zlata lisica. Ne vem, koliko si slišala o njej. Vem pa, da je zmagala že vsaka, ki je sploh prišla v drugi tek. Strmo za popizdit! No, in po skoraj taki, črni, vratolomni progi sva šla dol jaz in foter. Grizla kolena, plužila, se ubijala s progo… Ono, ko imaš rad ateja, on tebe, a čutiš, da sva razočarala drug drugega. Ne vem, če bi sam zmogel kaj takega za svojega sina, če bi ga imel. Da bi bil pred njim neroden in pred mano? Hm. Čemu? Da bi si dokazala, da sva kaj bolj… Slovenca?
Nikoli nisem smučanja niti približno osvojil. Ko sem se dal v smuk prežo, sem vedno pogledal med noge, če sem si slučajno tam pri riti strgal kombinezon. Drsal sem dve zimi ornk, da so me vabili že v hokejsko ekipo, pa me je bolj mikala fuzbalska žoga. Ampak ja. Ko smo šli v tretjem razredu osnovne šole na Ribniško kočo, so nam frocom prepustili odločitev, da izberemo težavnostno skupino. Ker se je meni vseeno navkljub vsemu zdelo, da je moj ata Ingemar Stenmark, jaz pa Bojan Križaj, sem šel v nadaljevalni tečaj. Za ateja! Za familijo! Za narod!
In to z vsemi oonimi. Ki so imeli ta boljše pancarje, vezi pa take, da se je smučka odpela, če si plosknil. Uf. Jaz sem šele dobil prva smučarska očala, oni so že imeli blindirana. Jaz sem smučke tiščal z rokami skupaj, oni so imeli oni elegantni trakec. Iz Avstrije. Isto kot v šoli. Meni so se lomile one voščenke Duga, oni so nastavljali dolžino z Jolly.
Njihove palce so snegu rekle “hvala lepa”, meni je sneg rekel “ko te jebe”. Mislim, da je to bil moj največji polom v prvem delu osnovne šole. Travma. Še danes. Kaki focn v fris. Vsi so me čakali, se guzili s svojimi perfektnimi zavoji [to je bilo še pred curving smučkami] in mi vselej pobegnili. In ko so me zehajoče in živčno čakali v vrsti, sem se praviloma zaletel naravnost vanje, ko se je mentor, ki je sicer videl, da se mučim, a ni imel srca rečt “alo pubec, ti si bolj za sanke al pa vrečko”, potrudil z “Jaša, saj ti gre, samo daaaaaaj….” Je že bilo prepozno. Jebiga. Dras! Direkt vanje!
Ko smo imeli nato v četrtek — saj veš, v petek greš iz šole v naravi naposled domov — še sklepno tekmo in sem jaz tekmoval v, kot bi se temu profi reklo, “prvi jakostni skupini”, sem izbral položnejšo progo. In bil… Ne vem. 52, 68, tam nekje. Groza. Nekje na pol proge se mi je zdelo, da je nekdo stopil za mano in me potisnil. In ker sem za klic domov na telefon na žico prišel na vrsto ravno v četrtek, sem nekako komaj zadrževal solze, tam, za šankom, prav spomnim se koče in vsega… Nisem imel srca povedat’, da bi najraje smučke polomil. Raje sem, ko smo prišli domov, povedal, kako smo v naši sobi postavili ultimativni rekord. “Pa kaj ste čisto zmešani? Kak se niste zadušili?” je kričala mama, ko sem ji povedal, da smo imeli vsi v naši sobi ene-te-iste zokne skoraj celi teden in da smo bili solidni drugi, ker so nas prehiteli v sosednji sobi, kjer si zoknov baje nikoli niso sezuli. Le na radiator smo jih dali potem tretji dan, ker so bile nogavice že vse preperele.
Kasneje se nikoli več nisem oglasil, ko je šlo za smučanje. Na športnih dnevih sem praviloma smučal sam in imel raje dirke sam s sabo. Na sedežnici sem si lagal, kako bom pa zdaj pravilno zavijal. Kot oni v reklami za Nekermann cote. Dejansko pa sem si mislil: “Dvakrat še sedežnica, pol pa hot-dog!” Užival pa sem res iskreno, ko sva šla z atejem na Roglo, saj sem ga imel cel dan zase. Med tednom je delal v Ljubljani in… To je bilo nekaj, kar je bilo najino. Nisva znala smučat, najbrž so se nama vsi režali in kazali s prstom na naju. Ampak jebiga. Pač. Ko sem dobil tisti hot-dog ali pico… In mi je ata razlagal svašta… Sem užival na polno. To je bila moja zmaga! Ata in jaz. Še najbolj pa, ko sva se peljala domov, osvobojena trdih pancarjev in sva poslušala muziko in mi je ata tumbal o Catu Stevensu, Woodstocku in tem. Pancarji? Poslednjič sem jih sezul pozimi 1999/00, v osmem klasu. Ne spomnim se ne dneva, ne trenutka, ne nič. Pa sem nagnjen k velikim gestam. Saj si lahko misliš. Kot ti v Flachau. Ko ti končno rata!
Ko sem jaz obupal nad smučanjem, si ti šele začela!
V gimnaziji sem nato vselej trdil, da je bolje zapravit keš za feršterker in kitaro kot za smučanje. Ker pač… Nisem imel tistih glej-kje-smo-vse-bili izkušenj, ki jih ima folk, ki smuča med gimnazijo in sploh kasneje na faksu. Grejo v Badkleinkirhajm in Francijo in… Potem poslušaš vse tiste zgodbe, ki ti nič ne povejo, oni pa se režijo kot kreteni. In se počutiš, ne vem, kot neki polulani mešanček poleg samih dobermanov. Šele na športnih dnevih v gimnaziji, ko sem šel vselej na pohod [alternativa: smučanje/drsanje], sem našel svojo sredino. Užival sem v tistem lazenju gor. Na borovničke! Ha! Nisem imel špeglov, nisem imel neke posebne bunde, nisem imel vsega tistega, kar bi te naj delalo kul. In takrat nekje, leta 2001, si ti prvič štartala na FIS tekmi, kolikor pravijo podatki in kolegi novinarji. Ko sem jaz obupal nad skijanjem, si ti šele imela iber upe.
Kasneje me je bilo najbolj strah, da bom naletel na punco, ki smuča. Jaz pa kao ne. In ja, tisti dve, resni, sta dejansko smučali. Ampak, hvala bogu, s starši. Ne s tipi, ki so Bode Miller ali Ted Ligety. Ali Boštjan Kline. No, vsaj tako sta mi povedali. Tebi se najbrž zadnji sanja, kako je, če si z nekom, ki smuča, ti pa ne. Groza. Počutiš se impotentno, nesocializirano, neslovensko, revno… In še in še. Če ne smučaš, nisi naš. Ali nekaj takega. Zato sem vse bolj previdno spremljal vsaj smučanje po tvju. Ko sem potem študiral v Ljubljani, sem si posebej naštudiral posebne rituale za januarske presežke, ki so praviloma povezani sicer z moškim smučanjem. Adelboden. Wengen. Kitzbühel. Schladming. Za Adelboden sem recimo sprejel dejstvo, da bo Urban Laurenčič imel vedno raje smučanje kot fuzbal. Da se najdejo taki ljudje. Pazi, jaz. Prisluhnil sem mu… In kupil zgodbo!
In potem Wengen. Tega sem si želel gledat s fotrom in mi je večinoma ratalo. S prstom sem kazal v tv, ko se je vlak peljal čez oni most! Za Kitzbühel pa… Vse odkar je Kristian Ghedina takrat naredil tisto akrobacijo — ko je bil zadnji skok še takšen, kot je bil — , sem se zaklel, da tega ne bom zamudil. Pa sem zamudil tudi kdaj, ne rečem. Ampak še dobro, da sem si to bil rekel, ker če si ne bi… Ne bi nikdar tako zavzeto spremljal Schladminga. Ko sem bil v Ljubljani, sem se naučil nekaj skuhat med obema tekoma. Praviloma v ponvi. Ali pa v toasterju. Pač nekaj. One zmrznjene cordon blue! Ha!
Zato sem našel ljubezen do smučanja, počasi, nazaj. Po svoje. Imel sem travme, saj si lahko misliš. Že zaradi Ribniške, pa potem zaradi dveh punc. In to jaz, ki se spomnim, da je imela Katja Koren številko 66! In vsega kičkanja Tombe in Koširja. Kako sem navijal! Uf! Nikoli pa nisem šel na Zlato lisico. No. Skoraj nikoli. Priznam. Me je sram? Ne, niti ne.
Mi se itak samo štulimo poleg
Ker nisem s tem gor rasel, ker nisem imel te druščine… ker sem znal samo plužit, ker nisem imel prave bunde… Nisem hodil. Do lani, ko sem tja moral službeno [novinarsko]. In ja, na veleslalomu je res bilo krasno. Bog ne daj zato, ker je Tina Maze pred vsemi nami padla na ksiht in si v tisti mučni parsekundni tišini slišal, kako bus #6 speljuje tam pod vzpenjačo… Ne. Zato ker… Je Lisica kao… Pač. Naša. In je res. Pod nosom jo imamo. Zato ko mi je Ana Kobal v nedeljo odgovorila na tvit, da ono, kak lahko gledaš po tvju, sem se ji na pol zlagal, da prebolevam angino. Pa saj jo res. Lahko bi bil tudi mariborski dasa in naknadno nalagal, kako sem itak vedel, da bo slalom odpovedan. Želel sem prit’ v soboto. Res. Pa sem moral na Brnik nekoga pobrat’. Sem pa zate, ne moreš si niti mislit, kak’ hudo fejst, navijal v avtu z Valom 202. Drl sem se, kričal, ihtel. Ni, da ni.
In nato isto doma. Ampak ne, nisem navijal (samo) zato, ker je pač Lisica. Eh! Ne. Tista sobota, tisti 17. januar 2016… Me je… Ne vem. Spremenila? Naredila? Predrugačila? Ko si tam stala in zadrževala solze in je Tomaž Hudomalj nizal tvojo biografijo [in to zelo dobro, mimogrede]… Me je… Prevzelo, oblilo, napalilo. Bila si tista sošolka, ki je bila marljiva, pridna, naravna, nenarejena, iskrena, naša, pa ji je naposled ratalo. Kdo ne bi jokal? Pa za drugo mesto. Kaj šele, če bi zmagala… Pustimo, ja. Viktoria je super dobra. Manjkajo Anna, Tina, Mihaela… Pa jebeš to. Kogar ni… Ga pač ni. Nič manj ni štelo tvoje veselje.
In potem si začela dajati izjave. In… Nisem te poznal. Vedel sem za “Ano Drev, ki tekmuje in je baje še najboljše, kar imamo po Tini Maze, samo niti približno tak dobra”. Ampak to je bilo toooooliko več. Govorila si, ja, z vsakim intervjujem bolj kot navita. Ti. Taka, kot si. Nič narejeno, nič “medijsko zaspinirano”. Ti. Intervjuval sem kar nekaj športnikov, med drugim tudi Elvedina Džinića, svojega soigralca v mladinski šoli NK Maribor [skupaj sva bincala sedem let], ki ga je Matjaž Kek peljal na svetovno prvenstvo. Recimo, Cristiano Ronaldo je najina generacija. Ampak nikoli nisem dobil tistega občutka, veš, hej, ta oseba je pa toliko stara kot ti. Zdi se mi, kot da nisem hotel na obletnico mature. Potem pa pridem tja, po 15 letih, in vidim, vpijem, začutim tvoj uspeh. Ki je samo tvoj. Mi se itak samo štulimo poleg.
In potem slišim, berem, vpijam tvojo zgodbo. Talent. Še večji talent. Rezultati, ki obetajo. Poskušaš še slalom. In potem poškodba. Dva meseca na berglah? Bil sem dva dni na berglah, pa sem mislil, da se mi bo zmešalo. In bolj, kot je uspevalo Tini Maze, so se pojavljala vprašanja, kaj bo pa za njo? Cele plahte v cajtngih, teme v Odmevih in ta jajca. Kdo bo rešil slovensko smučanje oziroma, bolj slovensko, kdo ga je bil zavozil. Mene bi ta pritisk ubil, pa ne v smislu, da bi se zabubil, temveč bi vse oteral v tri pičke materine. Že zato, ker ko danes slišiš “Smučarska zveza Slovenije” najprej pomisliš na kravato, drago mizo in neke žnj tipe, ki jim je pomembno, da so sklepčni, ne pa na sneg, pobočja in smučarke. Ti pa… Si gurala. Pa voziš samo jebeni veleslalom. Jebeni zato, ker je osnovna disciplina, ki jo kao vsi znajo. Si kot zadnji vezni v fuzbalu, ki kao zna nekaj, pa v bistvu ne. Si Sergio Busquets Barcelone. Recimo. Dobra. Samo noben v bistvu ni prišel gledat tebe. Ali pa Denis Rodmann v Chicago Bulls. Pomemben člen, ki mu vsi rečejo, da je pomemben. Ti lepo skoči, poberi žogo, podaj in pol si idi zaradi nas barvat lase ali brcat kamermane.
Za mene nisi niti neposušena sliva
Zato si me pritegnila. Ker si zgodba. In potem še pojava. Športniki ste, jebiga, tudi pojave, kar vam itak najbolj tumbajo sponzorji. Morda ti je Andrea Massi naredil reklamo, ko ti je rekel, da si kot posušena sliva. Ne vem. Za mene nisi sliva. Si višnja, ki jo najdeš med češnjami. Sladka, redka, bordo.
Mene bi Massi, če bi bil v tvojih pancarjih, prestrašil. Sem glasen, znam rečt “ko te jebe”, samo Massi ima pač renome. Ampak ti si šla dalje. Do konca. Še enkrat: jaz sem se leta 2001 lepo zajebaval v gimnaziji, sanjal o niti ne vem čem, ko si ti začela v svetovnem pokalu. Petnajst let kasneje sem jaz tu, kjer sem, ti pa si…
No… Šel sem v soboto na razglasitev na Trg Leona Štuklja in žreb številk. Ko si skočila v zrak, sem vzel telefon ven. Kot veliki oboževalec. Pa sem, glej… Edwin van der Sar mi je stopil na nogo na Wembleyu. Slash mi je rekel, da lahko komot še predebatirava malo v Tivoliju. Videl sem štiri finala lige prvakov v živo, par sto koncertov blizu in daleč… Ampak vedno kot novinar. Nisem se prepustil čustvom. Nisem stiskal selfijev [razen, če so to želeli intervjuvanci oziroma njihovi piarovci] ali fehtal za avtograme. Nikoli. Drugi morda so, jaz nisem.
Ampak v soboto sem pa pismo… Dejansko pri sebi upal, da te nekje ujamem. Da ti vse to povem. Pa sem vedel, eh, kje te ma čas, plus, kaj bo te, Jaša, tebe poslušala, ima svoj lajf, svoj folk, svoje obveznosti… Jaz bi res bil en selfie v tvojem življenju. Zato sem raje šel domov. Gledat Tv Dnevnik na ta dobili-s(m)o-osem-medalj zgodovinski dan. In… Potem… Ti tam! Ne zadaj v bekstejđu, ne v VIPu, ne ne vem kje. Ti tam! Mizo stran, kjer sem stal še deset minut prej. In odgovarjaš na vprašanja Slavka Bobovnika. “Kaj pa nisi počakal!” mi je kasneje rekel foter. Vsi so me imeli za malo čudnega, ker sem zganjal tako evforijo zaradi — tebe. In to res jaz, ki sem moral odgovarjat na vprašanja “pa tebi je koncert Beyonce/Muse/Mumford & Sons še dejansko kul, ko jih tolko vidiš?” Razpičkan sem bil, ker ti nisem mogel povedati — vsega tega.
Hm. Pa zdaj, ko sem naflodral spet preveč teksta… Kaj bi ti v bistvu povedal v živo? Ma, bolj kot to, kaj bi ti povedal, bi se ubadal s tem, kako bi ti to povedal. Da bi res zaštekala. Ne bi te tikal kot novinar. Mi na pamet ne pade. Še Elvedina nisem, pazi, pa sva bila soigralca. Tako pa bi te… Tikal. In ti skušal dopovedat’, da… da… da… Da si moja/naša generacija. Da si vztrajala. Po svoje. Stran od vsega tistega cirkusa. Da si vozila svoj veleslalom. In da so vate verjeli ljudje iz Šmartnega ob Paki.
Aja, Šmartno. Enkrat smo tja, med pripravami kot mulci, šli gledat prijateljsko tekmo. Mislim, da so igrali člani NK Maribor ali mladinci ali pač nekaj. Če sem si dobro zapomnil, ima Bojan Prašnikar bajto za golom? Ali nekaj takega? Enivej, vsi so govorili samo o — Praletu. Ki je že takrat bil legenda, ker je bilo okrog lige prvakov in NK Maribor in to in si lahko misliš/veš hudo boljše, kot jaz. In si lahko mislim… Kako hudo težko je bilo. Nisi zvezda v Šmartnem. Kar je že dovolj velika jeba, da si lahko samo mislim, kako je Luki Prašnikarju, ki igra za Rudar Velenje. Potem pa še — Tina Maze?
Kot da bi navijal zase
Ti pa… Si vztrajala. Ne vem, kako. Ne vem, zakaj. Ne vem, čemu. Pa bi rad vedel. Ne ker bi bila boljši nasvet od vsakega horoskopa. Eh! Ampak že tam v Flachauu si bila… Tako stvarna, tako naša, tako… Prepričljivo realna. Saj ima tudi tvoja bunda milijon tistih sponzorskih flekov. Ampak tvoje solze, tvoje besede… In potem si prišla v Maribor in naredila, kar si naredila. Jaz sem rekel fotru in mami, da boš razturala. Navijal sem za tebe bolj, kot če bi bil pod Pohorjem. Ja, vem, v živo je vedno bolje, ampak lani na Lisici sem spremljal vse, samo poteka tekme ne. Enako v Planici. Slabše in manj vidiš. Drl sem se doma in navijal zate. Ker si… Kot da bi navijal zase. Pa ne sebično, temveč za svojo generacijo. Za nekoga, ki se ni šel medijskega cirkusa, ki se ni gural, komolčil, prepiral… Pa ne pravim, da je Tina Maze to delala, kot bi morda kdo razbral. Eh! Super zanjo, tudi zanjo smo kričali. Ampak ti? Ti si… Kot jaz? Boriš se, vztrajaš in verjameš.
Zato si mi ti dala nekaj več. Inspiracijo. Da bi našel nekak tvoj kontakt in te prosil za intervju… In upam, da te kdaj bom. In ja, vem, ne bo mi najbrž ratalo iz tebe spravit tega, kar nosiš v sebi. Morda vidim v tebi preteran ideal… preveč, preterano, prehudo. Ker vem, kako je, ko mene nekdo to sprašuje. Ne gre. Ni tako izi. Razen če osebi blazno zaupaš in verjameš in jo, po možnosti, poznaš še iz časov, ko si bil “niko i ništa”. In ti si to bila točno to za večji del Slovenije, kar vidiš zdaj, ko te poznajo/mo vsi, ki nismo vedeli niti blizu, da si bila prej najboljša dvaindvajseta v Mariboru. Zame pa… Morda si mi bila všeč ravno zato, ker… Ne vem. V tisti zeleni bundi. Brez make-upa. Ne vem, nisem modni guru. Pač, ne vem, zakaj bi v takem trenutku pomislil, da nujno rabiš stilista. Ne ti. Ti pa res ne. Ti rabiš samo ta svoj nasmeh in svojo iskrenost.
Ker si, še enkrat, tista sošolka. Pred nosom, pa je nisi videl. Naša generacija, ki nima glasu, prihodnosti ali neke vloge. Smo, pač. Dobri v nečem, ampak niti dovolj niti premalo. Guramo. Razmišljal sem po tistem tvojem drugem mestu v Flachauu o tebi. Ne tako pozorno kot ta vikend, ampak preizprašal sem se o svojih sanjah iz leta 2001. Kje sem bil, kdo sem bil, kaj sem bil. Torej moj drugi letnik… Zima… Hm. Želel sem si, da bi si nekaj res želel. Recimo ljubezen. Ali pa neko stvar. Kasneje sem našel novinarstvo in pisanje. In tudi ljubezen. In izgubil oboje. Zdaj pa iščem na novo. In veš, kdo mi zelo pomaga? Ti.
Spraševal sem se — in zato je tole pismo tako dolgo, kot je — , kako to dobit’ nazaj. No, potem ko sem enkrat nehal iskati krivce in to. Saj veš, kako je. Najbrž precej bolje od mene. Le da ti si vztrajala pri tem bolje in… Bi se te jaz kvečjemu na dolgi rok le “sposodil” za tekst, pismo, kolumno. Kot nek ideal. Kar vem, da nočeš bit. No, “vem”. Ugibam. Deluješ tako (nad)naravno, preprosto, iskreno. Zrelo? Recimo, čeprav vizualno res deluješ kar nekaj let mlajša — prosim, to vzemi kot iber kompliment.
Oprosti, da nisem podprl tvojega uspeha v Torinu
Predolg sem, oprosti. Pač, rad bi sestavil ultimativno pismo, ki bi ga prebrala cela država. Levi, desni. Mladi, stari. DIrektorji in brezposelni. Nosečnice in geji. Pikadomojstri in smučarji. Kar bi bilo sebično, ono, nabijal bi si rad klike na uspehu Ane Drev. Res ne. Reeees ne. Res. Ne. Rad bi se ti čim bolj priklonil in ti povedal vse tisto, kar sama itak veš in tvoji bližnji in tvoji orto feni in Šmartno in… Oprosti, da nisem bolj podprl tvojega uspeha v Torinu. Ne vem, kako bi takrat to storil, ampak ja. Moral bi. Deveto mesto ni švoh. Kot tudi drugo ni. Za mene si zmagala. Si pa lahko mislim, da bi rada dejansko zmagala. Kot Boštjan Kline, ki je bil nekaj časa res vodilni. In ni ratalo. Pa spet: pustimo, kdo manjka.
Zame nisi le številka. Nisi le slovenska alpska smučarka. Nisi le Ana Drev v zeleni bundi. Si… Več kot inspiracija. Si hkrati moj navdih, še bolj pa slaba vest. Garala in vztrajala si petnajst let [profi kariere plus še otroštvo]. Nočem te povzdigovat v zvezde in preterat, čeprav to rad počnem, ker še raje podaljšujem lepe trenutke.
Tisti, ki me kao poznajo, bi rekli, da sem se spet zaljubil kao. Eh. Kak. Če te ne poznam. Nisem se niti zaljubil v tvojo zgodbo. Objemam pa jo. Jemljem jo za svojo. Naspidira me. Morda bi rad vedel ozadje, pa v bistvu ne bi, ker ne bi rad zrušil ideala. Ker trenutno si točno to, draga Ana Drev. Ideal vsaj zame in za to, kar si jaz razlagam pod “naša generacija”. Ker smo morda Štajerci taki? Ne vem. Vem pa, da mi je par ljudi recimo namignilo, ono, zdaj, ko polnijo Tivoli, pa je band Mi2 pun keša… Kako naj bi jim pojasnil? Tudi če so, hvala bogu! Kdo, če ne oni. 20 let in jim rata? Še vsak bi jim moral stisnit petko! In enako velja zate. To je Slovenija. To smo mi. Kao. Jaz bi rad bil. In verjemi, si mi dala ornk štikl inspiracije. Rad bi… Ne bom napisal javno, kaj vse bi. Tebi je to uspelo. In si ultimativna inspiracija, navdih, zagon.
Zato… Bravo, Ana. Hvala, da si. Sem tvoj iber navijač. In si moja inspiracija. Si vse, kar bi lahko bil in kar še morda bom. Ne prenesem, ko poslušam „saj si še mlad“. Neee! Nehal bom iskat izgovore. Nehal bom zapravljat keš. Nehal bom bluzit. Nehal bom to, nehal ono. Tu sem že in to zna vsak. Zdaj si pa želje pišem na list. Kaj bom. Kako bom. Kdaj bom. Ker če lahko Ana Drev dočaka… Zakaj ne bi še jaz? Ne zaradi tebe. Zaradi… fanta, ki je imel rad smučanje zato ker… je z atejem jedel pico. Rad bi našel spet… tisto dobro. Tisto, zaradi česar vztrajaš.
In to je uspelo tebi. Ne nabit slabo vest. Ali mi dala neko tv inspiracijo. Ne. Nisem zdaj na kavču navdušen, dokler ne bomo vsi pozabili nate. Zaljubil sem se. Res ne vem, v kaj. V to… željo in voljo. Da nikoli ni prepozno in da je 15 let truda vrednih za par sekund sreče. Ki jo lahko deliš. Ti z narodom. Jaz pa upam da vsaj s tabo.
Fak. Imamo tv serijo, kakršne imajo Američani! Ha! Ono, kar najdemo na torrentih in netflixih! Ha! Mamo! Faaaak. Pa je Mateja Kokol pet let mlajša še od mene. Ne. Morem. Verjet. In ji potem rata… Tole. Dobro, da ne bo zdaj izpadlo, kot da je predstava Razlogi za srečo, šarfni prvenec Kokolove v SNG Maribor, gledališki Woodstock, ki bi ga zamudili na kavču, v kafiču ali na eni od milijon drugih zategnjenih predstav, kjer ploskate, da pridejo igralci gor še tretjič, iz vljudnosti in navade, ne pa navdušenje. Faaak!
Okej, niste zamudili Hendrixa, kako z zobmi igra ameriško himno in končuje vietnamsko vojno. Tako iber tudi ni, ni tak’ za dol past, nenazadnje ima predstava cel kup felerjev, ampak vseeno pa prinaša nekaj, kar me je povsem sezulo, povozilo, navdušilo. Mateja Kokol [l. 1990] je naredila nekaj, česar TV Slovenija, Pop TV, Planet TV [častna izjema: Življenja Tomaža Kajzerja] več kot očitno ne bodo še nekaj časa.
Vladimir Vlaškalič; Foto: Damjan Švarc [SNG Maribor]
Kajti če v tv nadaljevankah na naših televizijah gledamo slabe, neumestne in spužvaste kopije gledaliških dram, zdrizaste žajfnice za razočarane mamice ali regionalni pritlehni štos župnika, poštarja in kelnarce, lahko v SNG Maribor zdaj vidimo čisto pravo tv serijo. Na odru. Ne na kameri, ampak na lesu.
Do zdaj je že jasno, da se dobra tv serija v Sloveniji ne bo zgodila na televiziji.
Kar je, če pogledam malo z distance, itak pričakovano. Do zdaj je že jasno, da se dobra tv serija v Sloveniji ne bo zgodila na televiziji. Če bi se, bi se itak že. In se ni. Največ, kar lahko slovenska tv produkcija spravi skupaj, nista Usodno vino ali Ena žlahtna štorija. Ne. Presežek bo, ko bo TV Slovenija naredila crossover muzikal med Moje pesmi moje sanje in Briljantino. Tema? Modrijani. Glavne vloge? Oni štirje iz Modrijanov, Tanja Žagar, Saša Lendero in Primož Petkovšek. Zato bo za tv serijo, kakršne s torrentov dol jemlje in jih tudi pri nas zagrizeno gleda cela generacija, pač treba pokukat drugam. Očitno. Kar se mene tiče, lahko oni T na koncu AGRFT kar zbrišejo.
Nisem namreč niti najmanj pristaš tega, da bi se morali filmski režiserji najprej dokazovati v gledališču [ali obratno]. Film je film, teater je teater, tv je tv. Samo zato, če je nekdo dober center pod košem v košarki, še ne pomeni, da bo dober bloker v odbojki. Ne gre. Težava pa je, kot je zadnjič dobro skupaj na enem mestu spravila Irena Štaudohar v Delu, da nimamo dobrih scenarijev. Morda so tudi zato sčrtali igro Roka Vilčnika o mariborskem fuzbalu, ki je že bila napovedana. Ne poznam teh zakulisnih iger v mariborskem teatru, ne zanimajo me, vsaj ne še zdaj, ker o gledališču itak premalo vem. Trije abonmaji in par predstav, na katere sem šel, kot marsikdo, v upanju, da bo obisk gledališča dal partnerski zvezi neko težo, niso ravno neka resna referenca, zato je tole bolj videnje, opomba, kot resna recenzija.
Mateja Kokol; Foto: Petra Veber
Skratka, priložnost je dobila Mateja Kokol. In začela čisto na malo, tam spodaj, v Mali dvorani. Zdaj, težava Male dvorane je – bolj kot, da je mala – pomanjkanje globinskega pogleda za gledalce. Le štiri, pet vrst, pri čemer so vrste duple in če se vsedeš tako kot jaz, je resna možnost, da boš videl bolj malo oziroma iber trajno gospe pred tabo. Sploh ker je Kokolova postavila sceno na dolgo mizo, ki je šank, ki je življenje, ki je gostilna, ki je karkoli hočete, da bi bila. Visoko mizo, barske stole. Da smo igralce videli še manj. Bili so skratka previsoko. Ali pa prenizko. Kakorkoli… Razumem, če je režiserka želela, da bi bili vsi na isti tako valovni kot metrski dolžini, ampak ugibam, da imajo oni v prvi vrsti danes resen heksnšus.
Ne bom vam zdaj tu obnavljal predstave. Zato vam nekaj piše na uradni strani, nekaj pa vam po o Neilu LaButeju pove že Wikipedia. Avtor teksta je torej star 52 let, tekst je pa star le dve leti. Zakaj je to kakršenkoli faktor? Ker se mi je zdelo, da so igralci v predstavi za malenkost prestari. Saj ne rečem, včasih to rata. Ravno prej omenjena Briljantina. Nihče v filmu ni bil dijak [Travolta jih je imel 24], pa vseeno dela, čeprav je z leti, ko je holywoodska mularija dokazala, da lahko dobro igra tudi v najstniških letih, v filmu to vse bolj opazno.
Vsi bi radi (po)fukali vse
Nimam pojma, kolikšno starost likov je imel avtor v glavi. Vladimir Vlaškalić, ki igra zmedenega, ne pa tudi norega profesorja Grega, je star 42; Maša Žilavec kot daaaaleč najboljša v predstavi v vlogi razrvane, kolerične, opolzke, direktne in pedvsem prepričljive Carly jih ima še tri več; v vlogi nerealizirane latentno feministično samostojne Steph je Mojca Simonič, letnik 1972. Okej, vsi ti trije so torej generacija avtorja besedila. Matija Stipanič je od njih mlajši za desetletje [1982] in v predstavi, ki jo je težko generacijsko umestiti, kot Kent predstavlja mladost, brezskrbnost, jebivetrstvo in gobčnost. Mladi pubec, ki življenje jemlje prehitro, kresnil bi na gobec vsakega, ker je pač posesivno ljubeč.
Enivej, ker tole ni ne maturitetni esej ne recenzija s tujkami, ki bi jih razumel le recenzent… Prepucavajo se, ti štirje liki, med sabo. Lajtmotiv, rdeča nit? Vsi bi radi (po)fukali vse. Le Greg ne ve, če bi, zato ni čudno, da je ravno on tisti, ki kao največ fuka. Ampak sporočilo predstave ni fuk – no, razen tega, da ženske kričijo “pocuzala ti ga boooom!”, če jih ne šljiviš 5 posto. Ne vem, če točno predstava ve, kaj je njeno sporočilo. Vsi bi fukali, pa potem nafukajo? Hm. Ne vem.
V dobri uri slišimo izključno dialoge [torej dveh oseb], čeprav se zgodbe vseh štirih prepletajo, nikoli pa ne govorijo trije hkrati, kaj šele štirje. V bistvu je Kent 90 posto predstave celo pod mizo in pride ven kot križanec med psom iz azila in bivšim sošolcem, ki je ostal na nivoju srednje šole.
Mojca Simonič; Foto: Damjan Švarc [SNG Maribor]
Če boste šli gledat predstavo, vam bo poanto itak na koncu razkril Greg, preden se vsi primejo za roke in kao pogledajo življenj naproti. Prikladno se druščina štirideset-in-nekaj letnikov poslovi ob komadu Absolute Beginners. Ne vem, ali je Kokolova vedela o Davidu Bowieju to, kar skoraj nihče ni vedel, toda konec ji absolutno rata. Ker je nazoren, a ne pocukran. Štekaš, a ne kažeš s prstom na oder: aaa, štekam.
Pa ne samo zaradi izbire komada. Eh, glasbena podlaga [avtor z imenom SZ3] je pol predstave moteča, ker ne vem, ali skuša biti radio ali muzika iz mobilnega telefona. Zgolj opozorilo: ne, nikomur v publiki ne zveni telefon, to je dejansko glasbena podlaga, čeprav me zdaj mika, da bi si za melodijo na mobitelu dejansko nastavil It’s Now Or Never. Tu so z glasbeno podlago malo mimo brcnili, prav tako bi lahko lučkar, ki na koncu pripali luči do konca skorajda preveč očitno, še malo zmanjšal luči in tako menjaval prostore še vizualno [gostilna, igrišče, šola]. No, saj ni kriv lučkar, oblikovalka svetlobe je režiserka sama.
Slovenščina lahko v prevodu iz ameriške angleščine prehitro postane banalna
Tekst je glavni adut predstave. Ker je res dober. Ni kaj, vidi se, da je LaBute posnel več filmov kot napisal iger. Tole je bolj scenarij kot dramaturški tekst in zato je vse skupaj podobno tv seriji, kjer se liki definirajo najprej s tekstom, šele nato z vsem ostalim. Kostumografija je Suzani Rengeo uspela zato, ker se zdi, da to sploh niso kostumi, temveč da so igralci/liki taki prišli že od doma. To je tv realizem, karkoli že to pomeni. Ampak da se vrnem k dramaturgiji [Maja Borin], k tekstu. Ravno v nadkvaliteti teksta je edini resnejši problem. Slovenščina ima težavo, ko skuša postati tako preprosta kot angleščina, še posebej ameriška angleščina. Že na primer v rock in pop muziki se to vidi. Če Don’t Cry, uspešno balado Guns N’ Roses prevedete neposredno [ker je to rock, ne Walt Whitman], pride ven Ne joči. Okej, smo imeli film, ki je imel ta naslov. A v čisto drugem kontekstu. Zato ne vem, kaj točno je počela lektorica Metka Damjan, ko je dobila mestoma preveč okoren, mestoma pa fenomenalen prevod Zdravka Duše. Popustila? Izgubila živce? Rekla, klinc?
Slovenščina postane v nekaterih kontekstih pač… Banalna. Pa ne slovenščina kot taka, temveč slovenščina na odru, ker ne zna imitirati vsakdanje govorice. In tu si je predstava skušala pomagati tako, da igralci kar sem in tja uporabljajo angleščino. Fail! In to cele frazeme, reke, rekla, izjave… Epic Fail! Saj vse to imamo tudi mi. Samo potrudit se je treba in posečt ornk v tekst. Nič me ne motijo “fak”, “blow job” in “faking”. Me pa motijo celi stavki in vzkliki. Ne, ker bi bil purist, marveč ker efekt zaradi efekta v taki predstavi, ki je tako vsakdanja, nima efekta. Kot da bi levi bek začel žonglirat in driblat. Zakaj? Ker lahko, ker zna? Eh. Razlogi za srečo je v bistvu predstava, ki nima publike, temveč stranke v gostilni, učence v razredu in podobno.
Matija Stipanič; Foto: Damjan Švarc [SNG Maribor]
Ravno zadnjič sva govorila z Jurijem Drevenškom, kako gledališče danes ne samo da ne zna prebijati četrtega zidu, temveč se vanj zapre – pa ne v tistem genialnem art smislu Pink Floydov. Skrije se, ker… Je boljše, če te folk ne razume, kot če dejansko vidi. To je še nekaj, kar Kokolovi epsko rata. Podre četrti zid. Greg nekje vmes govori v publiko, čeprav v bistvu ne. In na koncu ima nehamletovski monolog, kako smo vsi absolutni začetniki, še posebej pa v odnosih. To bodo mlajši še posebej poštekali. Glej, meni govori. Videli bodo, da te predstava lahko nagovori, ono, direkt. Alo, ti! Ne glede nato koliko smo stari, očitno.
Kdo te tak na silo žvači čigumo, kot da se mu je zamerila?
Ne rečem, Vlaškalić ni švoh v vlogi Grega, vendar ga za dokaj zanimiv, a tudi zelo statično neelastičen lik naredita obe izvrstni igralki, od katerih se njegova ne ravno prepričljiva flegma nekaj kakor odbija. Zmaga sicer nihče ne, a po takem remiju bi sam navijal za punci. Že zato, ker Stipanič kot Kent preveč na silo žveči. Zakaj? Kdo te tak na silo žvači čigumo, kot da se mu je zamerila? E, to so tiste AGRFT finte, ki jih nikoli nisem in očitno nikoli ne bom razumel. Vsaj ne v takih predstavah, ki so v bistvu tv serija. In revolucijo tv serij imamo zato, ker so Tony Soprano, Don Draper in Walter White sicer vsem jasna fikcija, a se zdi, da smo te modele nekje že videli, ampak da ne bi pomislili, da so gangster, fukač in diler.
Nimam pojma, ali predstava na koncu, pove, kaj so razlogi za srečo. Najbrž jih ne najdemo niti v Labutejevi knjigi, ki si jo liki podajajo med sabo. Če ne najdemo razloga za srečo, nam sicer vedno ostane viski. Jameson. Ki bi ga lahko liki malo bolj žlempali, ne pa samo natakali. Glavno vprašanje za režiserkin prvenec pa je seveda na koncu publika. Jebiga, če jo tako odkrito nagovoriš. Sploh pa je publika pomembna, glede nato, da bodo predstavo – sodeč po sporedu – videli v glavnem dijaki oziroma njihovi (stari) starši, ki kupujejo očitno abonmaje, ki jih oni ne.
Maša Žilavec; Foto: Damjan Švarc [SNG Maribor]
Narežali se že bodo, o tem ni dvoma. Hihitali se bodo onemu delu, ko Kent pove Gregu, kako je ono prvi naštepal v rit, takoj zatem pa kriči na (navidezne) otroke, naj podajo žogo naprej. Videli bodo, da je gledališče lahko tudi gostilniško, a hkrati ne banalno. Je pa res, da bi utegnili videti tudi, da so stari še bolj pritišnjeni kot mularija. Morda je to poanta predstave?
Ne vem. Vem pa, da je Mateja Kotnik “posnela tv serijo” – od pilota do finala -, ki je še nismo imeli. In že zato si, tako mlada režiserka, zasluži iber aplavz in spodbudo. Ker je pokazala, da je predstava lahko tudi ojštra, hrabra in dostojanstvena; dostopna, tekoča, kratka, udarna. Kul. Zelo kul. Mogoče ne bi bilo slabo, če bi Tim Grabnar šel pogledat to predstavo in še enkrat razmislil o svoji umaknjeni predstavi na Prvi gimnaziji.
Ker tole dela. Najbrž tudi za mlade. Upam. Mularija, marš v teater!
***
P.S.: Eden od razlogov, zakaj mi je muka lazit v gledališče, je praksa SNG Maribor, da vselej predolgo pušča zaprta vrata pred dvoranami in jih odpre šele tik pred predstavo [okej, tu so igralci že na sceni, ko publika išče zice, pa vseeno], da se naredi gužva, kisik si lahko narišemo in vsi gledajo drug drugega, če so kupli enako Desigual coto. Fuj! V ljubljanski Drami so vrata vselej odprta na stežaj že pred predstavo ali pa so vsaj bila, ko sem jaz tja hodil. Lepo bi bilo, če bi to prakso v SNG Maribor spremenili.
Resnično nisem prepričan, da na TV Slovenija dejansko vedo, kaj in kako z Andrejem Staretom. Res nisem. Bolj kot se delajo, pretvarjajo, mežikajo, da je Stare pač… Saj veste. Pač. Stare. Ampak bolj kot je, takšen, kot je, večji problem imajo. Več Stareta, več cirkusa. Toda nekje, enkrat, nekako je smeha konec. Saj se režimo, hihitamo, tvitamo, fejsbukamo, stiskamo pluse in minuse. Stare je, se strinjamo, lik. Dober, uporaben, ljudski lik. Faca.
Gre pa stvar tu in tam predaleč. V bistvu… Vsakič dlje. Ampak da ne bo pomote: tako ali drugače je Andrej Stare postal živa komentatorska legenda. Mož, ki ga je MMC skupnost preimenovala v Doktorja. Komentator, produkt nacionalke, ki ima dejansko svoj vzdevek, karizmo, stil? Itak. Nadcar, bog komentiranja, iberkvaliteta? Nak.
Nacionalka ni vajena, da ima kakšen komentator oboževalce
Glavna težava za TV Slovenija, ki ima vse raje povprečje, obrtnike in na-take-se-lahko-zaneseš karakterje [poglejte samo razvedrilni program], je pač ta, da je kaj takega, kar je Stare, čisto tumač. Nacionalka ni vajena, da bi (še) imel kdo oboževalce. Sploh pa, od vseh ljudi, športni komentatorji. Niso ti… Bolj oni, ki nam grejo na živce, ljudje, ki zdrsajo tipko za premik kanala ali tipko “mute”?
Ti časi, ko so bili voditelji tv dnevnika naši največji kolegi, ki so spoznali naše prve punce in fante, so že zdavnaj mimo. Ivo Kores ali Igor Bergant nista moja kolega. Ne vesta, ali ležim ali sedim na kavču. Tanja Gobec in Elen Batista Štader me ne spomnita, kje in kako živimo. Pa Stare? Uuuuuu. Aaaaaa. Oooooo. On pa! Stare je oni najbolj glasni tip v gostilni, ki najprej ni glasen, pa veš, da bo. Oni, za katerega veš, da bo povedal nekaj nenadkriljivo nepozabnega. Štos, anekdoto, vic. Nekaj. In kaj je najboljše? Stare najbrž to prekleto dobro ve! O, ja. Čaka na ta svoj štos. Kar zalet vzame. Z najvišjega zaletišča prileti. Vse bolj.
Stare skače s svojim naturščik stilom preveč na polno, da bi lahko zabremzal
Z leti je postal legenda preprosto tako, da je ob svojih vse bolj s primarnimi medmeti, ljudskimi reki in popolnoma kavč/pavšalnimi opombami, ki špancirajo nekje med komplimenti in žaljivkami, sproti pogledal, kje je meja. In kaj je ugotovil? Da je meja vsekakor dlje kot pri 244 metrih. Stare še kar leti. Leti, leti, leti… Doktor, pač. Ironično, Stare počne natanko tisto, v kar se je vrgel/je bil pahnjen [odvisno od vašega zornega kota] – Jurij Tepeš. Stare skače s svojim naturščik stilom predaleč, preveč na polno, brez pomisleka, da bi lahko kje vmes zabremzal. N šans! Ne more, ker gre v tej svoji ipični želji preprosto prehitro. Sto na uro in še več. Na račun koga? Kvalitete in osnovnega bontona. Zmoremo bolje in več? Zmoremo, itak! Ni sicer povsem jasno, kdo je potem v tej zgodbi Peter Prevc. Vsekakor to ni TV Slovenija.
Upam, da v tem (pre)dolgem tekstu ne bom žugal s prstom, ker je to zadnje, kar bi rad v tem trenutku naredil [če bom, se vnaprej opravičujem]. Ampak vse skupaj je šlo zdaj pa že reeeees preeeedaleč. Še hudo dlje, kot je skočil Jurij Tepeš v Planici. Po Staretu, Miljkoviću in anonimnih komentatorjih smo skočili vsi prek 250 metrov – razen Prevca v Planici [cinični: haha iz Simpsonov s kazalcem]. Čez 300 metrov. Prek 500 metrov je šlo. Vsi skupaj smo skočili v – gostilno. Direkt za šanke, naravnost na kavče. Brez telemarka. Ocene? Podn od podna. Švoh. Slabo. A nekako drug drugemu šenkamo ocene, da se zguramo v naslednjo serijo, do naslednje tekme. Medtem pa padata kvaliteta in okus.
Začel bom zatorej raje kar na koncu. Pri Staretovi izjavi [mimogrede, ni šans, da bi iz mojih ust šla ven “Doktor”, žal še ne gre, pa se zeeeelo trudim] za Tednik je en sam samcat problem. Kateri? Da je prihrumela na dan, ko je informativni program vehementno in z jajci stopil za oddajo Utrip Jelene Aščić z besedami: “Zato so sovražni in žaljivi komentarji še toliko bolj obsojanja vredni, tako kot tudi njihovo širjenje. Vsaka oddaja in vsebina na javni televiziji je predmet javne presoje, vendar pa morajo tudi kritike upoštevati osnovne meje dostojnega in spoštljivega.”
Zadevo je včeraj namreč lepo napovedal in izpeljal Ivo Kores v TV Dnevniku. Končno! V novinarstvu se namreč žal prevečkrat zgodi, da uredniki v bistvu niti ne vedo, kaj točno kdo dela, samo da je narejeno, potem pa nekdo v želji po fenomenalnem prispevku s težo in jajci gre čim dlje in nastane to, kar je nastalo. “Kaj si pa pisal/govorila!” in take se sliši kasneje, ko imaš občutek, da si dejansko Al Pacino v Botru, ki ni našel pištole za kotličkom in je dejansko prišel s tičem ven iz hajzla jebat dva škifa. Skratka, Aščićeva je naredila, vsaj za moj okus, fenomenalen Utrip. Kot se nam pač v tej državi pripeti, je nato priletelo. Kot vedno z one druge strani. Ker vedno je druga stran. Enkrat leva, drugič desna. Klasično kičkanje, pač. Kar je v celotni zgodbi dejansko pohvalno, je resnično to, da je nacionalka stopila Aščićevi v bran. Javno. V etru. Direkt. Ne damo se. Mi smo RTV Slovenija, kar se končno sliši… Kot nekaj tehtnega. Pohvalno. Že zato, ker je imela septembra nacionalka najnižji ugled v javnosti sploh, ko je moral na zdaj že kultni tiskovki generalni direktor Marko Filli groziti, da je pozivanje k neplačevanju RTV prispevka kaznivo dejanje, medtem ko sta Ljerka Bizilj in Jadranka Rebernik pokazali, da ne obvladata niti komunikacije z novinarji, kar je sicer, spet ironija, njuna (trenutna) služba.
Toda vsa novinarska in uredniška kompetenca je ob še enem totalnem avtogolu s škarjicami v rašlje piarja RTV SLovenija [sicer prijetna ekipa, ki se lepo odzove tudi na ostre kritike] pogrnila v naslednji uri, ko je Stare povedal, kar je povedal: “Tisti, ki Juriju Tepešu zameri lansko Planico, je budala.” Ja. Budala. SSKJ besedo označuje za ekspresivno, v razlagi pa ponuja “omejen, nespameten, neumen“. Četudi bi Stare besedo omilil oziroma rajeponudil katero od treh sopomenk… Bi bil efekt najbrž precej podoben. Ali še hujši. Saj pri Staretu budalo oprostimo, če bi rekel, da so nekateri omejeni ali neumni… Bi pa mislili, da dejansko resno misli. In v tem je finta. Kako, kaj… Ni to podobno kot pri… ne bi s politiko, ampak že na twitterju me je nekdo opozoril med Kulmom, da je finta pri Staretu podobna kot pri Karlu Erjavcu. Ali Stareta jemljemo sploh (še) resno? Če ja, kdaj? Ga poslušamo zato, ker čakamo, da bo izustil kako “svojo”, ki se ji bomo vsi režali, eni zares, drugi zahec, na koncu pa ugotovili, da je šel komentator morda le preeeeedaaaaaleč.
Andrej Stare ni zaposlen na TV Slovenija. To je znano. Ampak med prenosi in v javnih nastopih predstavlja TV Slovenija, sploh če da svoje mnenje o nečem, kar je sam komentiral, imel za to pogodbo in bil za to tudi plačan. Stare je torej kar lepemu kosu občestva v Tedniku rekel, da so budale. Hm. Ni to… Ni to… Žaljiv komentar – kot tak? [za opombo naj povem, da je Stare skoraj vedno dosegljiv za intervjuje in komentarje, vsaj sam sem imel take izkušnje z njim]. Torej, ko gledalci žalijo Aščićevo [ja, šli so dlje, ne rečem], je to slabo. Ko to počne Stare, je pa to… No… Smo vsi tiho? Dvojna merila? Kdorkoli?
Ne pomeni, da Tina Maze hodi po vodi.
Ne bom se pretirano, upam, spuščal v celotno zgodbo okrog Planice. Veliko je o tem povedal tisti komentar Andreja Miljkovića, ki je v bistvu zagnal ves cirkus, v katerem je nekdo padel iz trapeza brez varovalne ograje direkt na tla. Kabum! Ja, vmes so bili pa spektakli. Moulin Rouge, Cirque du Soleil… Na to temo je slabo leto kasneje trezno, odkrito in direktno še več povedal Peter Prevc. V intervjuju z Miljkovićem za Ekipo, kar je bil eden najboljših intervjujev v slovenskem športu in širše sploh ter dokazuje, še enkrat več, da gre športno novinarstvo prepogosto edino tja, kamor zlasti politično nikakor ne upa/ne zna. Športno novinarstvo je – kar je potrdil tudi zelo dihtintervju z Goranom Janusom – precej bolj … Hm. Ne, ne bom rekel “resno” z leti vzelo komentarje pod članki, na facebooku, fotke, parodije, gife… Ne. Je pa prisluhnilo publiki. Jebiga, nekateri dejansko verjamejo, da bi lahko Tepeš zabremzal. Naj. Vse o tem ve itak le, zgolj in samo – Jurij Tepeš, povrhu iber nevajen takega pritiska.
Ne, niti slovenski športniki take galame niso vajeni, kaj šele Dušan Mramor ali, ko je šlo že predaleč, tisti ravnatelj. “Maš vprašanja? Nimaš vprašanj?!” je bil v blooperjih 24ur ob koncu leta nazoren prikaz drugačne Tine Maze, ki je skorajda nikoli nismo videli, smo pa nekateri o njej slišali in težko verjeli ter jih poslušali, ker nismo verjeli v gigajunakinjo. Kar Mazejeva je, da ne bo pomote. A to ne pomeni, da hkrati hodi po vodi. Ali da ima Andrea Massi vselej prav, ko govori, kdo naj gre k frizerju in kdo je posušena sliva.
Foto: RTV Slovenija
Vzemite za primer Samirja Handanovića. Golmana Interja in reprezentance. Šel se je bojda velikega kapetana, o čemer je nekaj v intervjuju za Ekipo skušal povedati tudi takratni selektor Slaviša Stojanović, ki so ga očitno – še bolj kot Matjaža Keka in Ivana Simiča pred njim, pa je bila tudi tam galama, neke vrste Rožnik v primerjavi s Šmarno goro – zminirali nosilci reprezentance ali pa tisti, ki so mislili, da bi morali biti nosilci. V vsakem primeru pa so ga v guzo našutirali po ševi tisti, ki jim je Kitarist najbolj zaupal, ker jih je treniral še, ko so bili neznani pamži. Jap, že pred tekmo v Skopju je fejst gorelo, žal še najmanj Aleksandru Čeferinu, predsedniku NZS, ki je ignoriral strokovni nasvet in se za Stojanovića nenazadnje odločil sam. In nato se je zgodilo…
Agim Ibraimi je na prijateljski tekmi v Skopju (2:3) pomeril s 35 metrov. Slabo pomeril, nič posebnega. Šusek, nobena granata ali borba. In “Sarma” ga je fasal. Kdo je bil zdaj, khm, čigav – bratranec? Ja, takrat je Samir še dajal izjave za medije. Kmalu po Skopju in kasneje pa ne več. Klinc pa mediji. Molk je bil v njegovem primeru svojevrstno zlato, ker je ugotovil, da ga je govorjenje stalo nenazadnje kapetanskega traku, kar je bilo več kot dovolj in se je nekako znal ustaviti. In je pač vselej odkorakal mimo. Robert Koren, recimo, je raje odkorakal kar tja dol, v Avstralijo.
Nacionalka ima rada reprezentančni nogomet – že zato, ker nobenega drugega nima
Pa je to fuzbal. Najbolj popularen šport. Kdor ga igra do nivoja Handanovića in Korena, ve, kako in kaj. Handanović nenazadnje igra pri Interju, pa ga je pritisk slovenske javnosti, ki ne pozna La Gazzetta Dello Sport tipa novinarstva in gigantskih naslovnic… No, ne ravno zlomil. Ga je pa – v trdni prepričanosti, da mu nič ne more do živega, niti en šusek Agima Ibraimija – ranil, zato se je raje tega pritiska “losal” po svoje. Srečko Katanec, recimo, te možnosti nima, ker kot selektor mora biti na voljo novinarjem. Naloga, ki je odkrito ne mara, če že ne kar prezira. Tiskovne konference so prava muka že, ko pove seznam, pa če je to novi nacionalni center na Brdu ali pa baročno ozaljšana Slovenska filharmonija. Če bi bila tiskovka pri Katancu doma, bi bilo vzdušje enako. Slabo, napeto, živčno. Pa ne zato, ker bi bili novinarji tako žleht. Nis(m)o. Pač… Vprašanja. Upravičena vprašanja, ki gredo Katancu feeejst na živce.
Na živce mu je šel Luka Potočnik, na žulj mu je stopil Anže Bašelj. Če je bil derbi že na igrišču, smo vsi skorajda komaj čakali na cirkus takoj po tekmah. TV Slovenija je počasi začelo zmanjkovati kadrov, ki bi selektorju dejansko ustrezala. Ker da ne bo pomote – nacionalka ima rada reprezentančni nogomet – že zato, ker nobenega drugega nima. Okej, a da Katanec dejansko nekaj na medije da [in zato to omenjam], se je videlo po tisti saj-ne-moremo-zgubit tekmi v Baslu, ko je 0:2 nekako ratalo 3:2 in so v studiu Kolodvorske padale težke besede. Od vseh ljudi sta se dajala celo Sašo Udovič in Branko Zupan. Žal prvemu manjka besedni zaklad, drugemu karizma, tako da smo slišali od Udovića “nabij žogo prek St. Jakob Parka do Nemčije, če je mogoče” od Zupana pa, “gre za strokovne in taktične rešitve v igri, o katerih bo Sašo težko sodil, ker ni vodil nobene tekme kot trener. Ko nasprotna ekipa pritiska, je treba vedeti, kako se vzpostavi ravnovesje v napadu, zvezni liniji in obrambni vrsti.”
Vse skupaj je takrat pospremil Saško Jerković [če ga RTV kliče Saško, ga bom tudi jaz], ki je v zelo dobrem podcastu Številke povedal, da resnično stremi k objektivnosti in poudaril, da se strinja s tisto, da slovenskim fuzbalerjem, košarkarjem, skratka športnikom ne bi smeli reči “naši” [mene to pretirano ne moti, je pa res, da smo pri zmagah nato žal takoj “mi”, pri porazih pa “oni”]. Debata je iz studia očitno do naslednje priložnosti prišla nekako do Katanca, ki si je, ko mu je to ustrezalo, medije izposodil za komunikacijo z Zupanom. Težava Zupana je ta, da je z leti sicer zelo napredoval kot učitelj strokovni komentator, saj je nacionalka res veliko upanja položila vanj, a je bil pač ta peh, da po Matjažu Keku ni strokovnega komentatorja, ki bi znal razložiti fuzbal na kavču [in obratno], ker je Zlatko Zahovič prehitro obupal, medtem ko se Mile Ačimović [proti Ukrajini se je zelo izkazal v studiu] žal ne želi preveč pojavljati v medijih.
Skratka, če ima že nogomet takšne težave z medijskim pritiskom in pritiskom javnosti [včasih je to eno isto, velikokrat pa tudi ne], da je Katanec po porazu z Ukrajino v Ljudskem vrtu najprej rekel “A Vekić? Ti si še tu? Še delaš?”, in če je Božidar Maljković dejansko ena-na-ena osebno, a zelo neuspešno žalil Francija Pavšerja v Kaunasu na sklepni tiskovki EP 2011, ker mu je Pavšer v kolumni upravičeno očital, da je bolj za v muzej kot za ob parket… Kajti ko novinarji vprašamo bolj ali manj tisto, kar vidi celotna Slovenija in to tudi (anonimno) zapiše, gremo hitro zeeelo na živce selektorjem. Ste opazili, kako nihče od teh športnikov, ki to govorijo, ne bere komentarjev, vejo pa, kaj v njih piše? Porniči na suho, torej.
Uf. In piarovcem. Njim gre takšen pristop še posebej na živce, ker so plačani zato, da bi se vsi bojda bolje razumeli, še posebej ob porazih ali cirkusih z elektriko in slabim fuzbalom, kot je bila tista tekma z Litvo. Zanje bi bilo recimo vprašanje, zakaj Katanec ni vpoklical Andraža Šporarja za tekmi z Ukrajino [prvi strelec lige, dober v mladi reprezentanci, tik pred rekordnim prestopom], preveč osebne narave, zajebavanje, igra lobijev, metanje polen pod noge, trojansko trojanski konj, kavč selektorsto in podobno. Tu je problem. In tu se vse izgubi ne s prevodom, temveč s šumi v komunikaciji. Če bi Katanec ali zveza v takem vprašanju videla nezaupnico Novakoviću in Ljubijankiću, je to njihov problem. Vprašanje je pač legitimno, ker je Katanec ugotovil, da je 27-letni Roman Bezjak fajn fant. Kakšni so odgovori na tovrstna vprašanja, vemo. Osebno napadalni, užaljeni in čustveno zamegljeni. Za vse bi morali biti krivi novinarji. In javnost. Kaj šele navijači, ki si drznejo žvižgati, ker proti Litvi, megatekmecu, ni bilo zmage. Fuj nas bodi. Fuj.
No, če je takšen cirkus v fuzbalu, si lahko samo predstavljamo, kako je šele potem, ko se to zgodi v skokih. In Planica je… Šmarna gora, graben v Vancouvru, završka riba in meso, Petkovškov avstralski sestop, legendarni polet iz Južne Afrike in zahteva po nagradah fuzbalerjem, Maljovićeva ročna zlata ura, spor Kunca in Massija, Zormanova kritika kavč selektorjem, Tuškov šus, Subotićeva jeza nad novinarskimi ugibanji, kdaj bo reprezentanca šla domov, jokanje Majdićeve… Vse to v enem. Planica je tisto najgrše v nas. Domobranci, partizani, levi, desni… Saj vem, sami delamo te grand canyon razlike. Na koncu bo šlo pa zgodovinsko tako daleč, da dejansko kmalu ne bo na koncu skoraj nihče vedel, da je Jurij Tepeš na tisti tekmi 22. marca 2015 v Planici zmagal.
Ja. Slovenci imamo radi skoke. Rekordno fejst, ko nam gre. Čeprav je res, da ima Planica skoraj vedno petmestne cifre obiska. Petmestne na dan in šestmestne za celi konec tedna, zagotovo pa več kot Kranjska Gora in Maribor skupaj. Lani je pač bilo enormno. Tumač. Vse je kulminiralo. Bila je druga Šmarna gora, očitno še višja, tam, pod Poncami. Le da nihče ni jokal pred kamerami, nihče ni kupoval nepremičnin. Počakalo se je. Jebiga, skakalci so drugačen profil ljudi. Potprežljivi tipi so to, očitno. Ljudje z živci. Če imajo srečo, skočijo dvakrat, medtem pa zlagajo in nosijo tiste gigantske in težke smučke. In če so najboljši…
Skakalci so, skratka, raje počakali. Ni bilo tiskovnih konferenc, nobenega kričanja v slačilnici, nobenega popivanja, nič.
Peter Prevc je za zmago na novoletni turneji prejel preko prsta približno tretjino tistega, kar so baje prejeli nogometaši NK Maribor za uvrstitev v ligo prvakov. Vsak nogometaš v povprečju. Pa je Prevc najboljši v tem, kar počne. Ampak da ne bomo zdaj o jabolkah in hruškah, kombinezonih in kopačkah… Skakalci so, skratka, raje počakali. Ni bilo tiskovnih konferenc, nobenega kričanja v slačilnici, nobenega popivanja, nič. Tepeš je upal, da bo Planica pač šla sama od sebe nekako mimo. Kar bi storil marsikdo od nas. Bo problem pač… Zginil sam od sebe. Šment. Večji kot je problem bolj bumerangasto ti prileti naravnost v ksiht. Kajti Tepeš je najbrž vedel že pred ekipno tekmo v Kulmu, da bo pritisk pač toliko večji, ker zdaj skače za ekipo.
Foto: Julia Piatkowska
Zaključek iz šanka/kavča je bil seveda jasen. Zase bi Tepeš skočil v kabinu k Staretu, za ekipo bi se pa še malo peljal visoko na hrbtišču skakalnice, ker se mu včasih baje zalušta tudi smučanje. In podobno. Je nekdo, ki to napiše, kar tako… Budala? No, je? Khm. Mislim, da ne. Svoboda govora ni svobodna le dokler nam kaka izjava ne paše.
Tepeša je vse skupaj tako zmlelo in sesulo, fanta, nevajenega takega pritiska, ker so to seveda skoki ne pa EMA ali tiskovka Srečka Katanca, da se je v veliki stiski, ker je stvar moral spraviti ven, vsedel za tipkovnico. In spisal, kar je spisal. Petra Majdič, recimo, tega ni storila. Šla se je takrat, leta 2009, silenzio stampa. In jok in stok. Pač. Kakor kdo. Ko je nato vse skupaj na postkulmski tiskovki Tepeš v mirnem tonu vse skupaj še enkrat podčrtal, smo videli, da v familiji Tepeš več kot očitno vse ne štima. Seveda ni lahko, če je ati na vsaki tekmi veliki dasa. “Ob takšnih trenutkih bi si želel, da očeta ne bi bilo v športu,” je ena najbolj skrušenih in krutih izjav ne samo v slovenskem športu, ampak nasploh. Ata Miran Tepeš je namreč kot tekmovalec dosegel marsikaj, pa tudi kasneje po tekmovalni karieri. Brez Mirana ne bi bilo Jurija. Že v tistem evolucijsko-kromomskem smislu ne. Pa najbrž še koga. Miran Tepeš je pomagal tlakovati zgodbo slovenskih skokov, kolikor pač vem o zgodovini našega športa. Ima srebrno olimpijsko kolajno [ekipno, op. a.].
Foto: RTV SLO
Kar je resnično skrb zbujajoče, je to, da se to, kar se dogaja zdaj s Tepešem, ne dogaja prvič. Spomnimo se Primoža Peterke. Vse je bilo super, dokler si ni kupil motorja. In ga nato polomil v Naganu, pri čemer sploh ni bil tako slab [kot nekateri drugi na tistih najslabših igrah]. Od tam je šlo pošteno dol in bil sem med tistimi, ki je, če se dobro spomnim, na tisti torek vriskal, ko je bil Peterka del ekipe, ki je v Salt Lake Cityju štiri leta kasneje osvojila bronasto ekipno. Uspelo mu je drugo dejanje, nekaj recimo, česar prosto po F. Scott Fizgeraldu Američani baje nimajo.
Debata je šla naprej, karavana tudi. Vsaj skušali smo vsi nekako naprej. Ni šlo. Kar je bil tisti tumač, je bilo to, da Tepeš najprej javno ni sodeloval pri vsem [že po Planici] in da je povrhu še neverbalno s trdo gesto v Kulmu reagiral, kot je pač reagiral. Šment. Od slabega na še slabše. Nekako nismo več vajeni, da bi naši športniki lomili vesla [Kauzer], sestopali z bradlje [Petkovšek], lovili avtmigece [Gorenc] ipd. Zdaj pa to. Ta je bila še za nazaj. Oni hakl, ko ga dobiš za neko finto iz sedmega klasa. Vse skupaj pa pred rekordnim številom gledalcem pred malimi zasloni. Tepeš je z roko pokazal… Ko vas šljivi, dajte mi mir. Slovenci pa smo tu malo sadisti. Radi gledamo, ko našim gre. In nam oči, grla in ušesa zalaufajo, ko našim ne gre. O, ja. In ne gledamo vsega tiho. Ne več, že dolgo ne. Poglejte število komentarjev na MMC pod teksti o Kulmu ali novoletni turneji. Stratosferično. Hvala bogu. Slovenci komentiramo po moje nadpovprečno veliko, če primerjam z The Guardian, ki ima večmilijonsko dnevno klikanost [MMC-ju nanese približno pol milijona na dan], pa razen v redkih primerih ne dosega takšnih cifer.
In v Kulmu se je vprašanje meja Staretovega komentiranja vse pogosteje pojavilo. Za nekatere legenda, za druge pa prenapetež, ki ne pozna meja. Pa ne v dobrem smislu. Andrej Stare ni Martin Krpan. Andrej Stare gre še dlje. Ne samo sol in lipa. Poseka drevo, stol cesarja, razbije mizo… Skratka, cel šus. Zato… Je Andrej Stare sodeloval pri vsem tem medijskem cirkusu. Okej, saj smo se vsi režali, ko sta z Jelkom Grosom [ta ob Staretu postane povsem drugačen, manj strokovni komentator kot ob, recimo, Alešu Potočniku] na četrtkovih kvalifikacijah v Kulmu počela vse živo. Izumila sta t.i. poklopnik, debatirala, koliko stopinj ima dejansko severni polarni krog, se pogovarjala o lastniku ribje restavracije v Trømsu, ki je, mimogrede, Slovenec, ultimativno pa je zmagal Stare, ko je za konec še oponašal angleščino Noriakija Kasaija.
Če bi Stare to naredil na javni televiziji, ki ima točno določene standarde, ki temeljijo na izkušnjah [ne pa na alinejah iz učbenikov], bi naslednji dan odletel. Delati se norca iz japonske angleščine bi Angleži in Američani označili vsaj za netolerantno, če ne celo za rasizem. Kaj šele za proste komentarje o žiriji, o tem, zakaj nemški in avstrijski sodniki vedno sodijo ne samo za svoje, temveč še namenoma proti nam.
Stare je, kot vemo, seveda iz nekih drugih časov. Kar ve. Ampak za razliko recimo od Iva Milovanovića, ki se dela, kot da kritik na njegov račun ni oziroma čaka, da bo nepodpora njegovemu stilu narasla na 51 odstotkov [pri čemer je precej dobro komentiral tekme slovenske rokometne reprezentance na EP na Poljskem, vsaj za moj okus], ali Gorana Obreza, ki je rad občasno tudi razčiščeval svoja stališča vs. stališča kritikov kar v prenosih med polčasom, med tekmo, med goli z visokozvenečimi besedami “o tem bomo govorili enkrat, zdaj in nikoli več”, je Stare… Kako bi rekel. Arhivski, starinski, vintidž, retro. Stare prehiti MMC komentatorje, spredaj je, nažge vse, od prvega do zadnjega. Ravno zato, ker ima to moč, mikrofon, prenos v živo. Reče lahko karkoli. In to je res KARKOLI. Skupaj s tisto hokejsko, kako je od nekdaj želel povedati, da je hokejski pak tako podoben ploščici Gavrilovićeve paštete, kar je bil eden od razlogov, da so linije do Vilne bojda padle in je prišel Zoran Radosavljević. Sateliti so padli na glavo. Ja. Ne Andrej Stare. Sateliti.
Daj ga na gobec. In gotovo.
In tisto je bil šele začetek. Kar je Mihi Žibratu resnično zgolj enkrat nerodno spodletelo, ko je rekel “Smodiš, daj ga [Pietrusa, op. a.] na gobec”, je pri Staretu šele bil krog za ogrevanje. Zato resnično ne vem, ali se odgovorni na TV Slovenija, začenši z Žibratom, trenutnim odgovornim urednikom športa na nacionalki, zavedajo, kakšno moč in vlogo ima Stare med svojimi prenosi. Seveda ima vse to dve plati. Pozor, ne samo, da mu včasih epsko rata. Včasih gre Stare, ki rad bojda prebere kakšno Cankarjevo črtico pred prenosi, v zgodovino, med mite in legende. Recimo… Ko smo peli skupaj z njim, ko je Jan Muršak na olimpijskih igrah šel kaaaaaaakor vihar. Pa imel je nova očala na Euru. Očala, o katerih zdaj rad govori in se šali na svoj račun. In še in še. To je nekaj, kar daje gorivo najbrž tudi mladim, ko vse to kup(uje)jo. Itak, da kupijo. Sploh, ker je na nacionalki, kjer bi naj veljali še posebni standardi. In prav v tem je finta. Nacionalka ni namreč naredila še nič takega, kar bi nam gledalcem dalo vedeti, da so analizirali prenose, sestavili magari pravila na novo in konstruktivno pogledali, kje so vendarle meje komentiranja, kaj je še spremeljivo in kdaj se gre predaleč. Tega, se zdi, v tem trenutku ne ve nihče. Še najmanj Stare. On samo ve, do kam še lahko gre. Dokler ga RTV še kam pošlje, lahko tam v bistvu reče karkoli. Pa četudi meji na rasizem, hujkaštvo, (ne)privoščljivost, navijaštvo…
Ampak če nekdo žali žirijo, odkrito navija ali ugiba, kam bodo poleteli naši [pri čemer je Stare v Kulmu ravno pri naših skakalcih včasih zgrešil tudi za 50 metrov in več – napovedal je, seveda, preveč], bo to imelo na gledalce seveda dolgoročen efekt. No, vsaj na tiste, ki ne preklopijo na ORF,Eurosport, streame ali kam drugam. Nikoli nisem in ne bom kupil, kaj šele prodal argumenta, češ, če ti ne paše, preklopi. Mute, torej utišanje, to še sprejmem, logično. Ampak glede nato, da je RTV prispevek obvezen, je to bolj slaba rešitev za vse. Ker nam v kakšni drugi kategoriji ali situaciji to gotovo ne bi pasalo. Naj bo to slovenska kultura ali gospodarstvo. Bi šli, ne vem, v Zagreb, če vam na Tromostovju nekaj ne bi sedlo? Najbrž ne… Najslabša rešitev je zato ravno ta, da bi vsi množično prešaltali. Nič proti možnosti izbire, ampak ko gre za RTV je težava ravno v tem, da izbire nimamo [ja, vem, so tisti, ki znajo natanko povedati, kako se izogniti plačilu RTV prispevka, kar ni nezakonito, kot meni generalni direktor Marko FIlli, kot je povedal na tisti konferenci].
Foto: RTV
Andrej Stare je zatorej soodgovoren za tisto Planico in vse, kar se zdaj dogaja za tem. Je. Tu ni debate, čeprav tisto usodno nedeljo ni kdo ve kako hujskal, hvalil ali imel kakršnih koli subjektivnih izpadov. Najlažje je seveda stvar revalitizirati in zapisati, da smo vsi soodgovorni za tisto Planico. Oni, ki so šli pod Ponce, vsi, ki smo tvitali, vsi, ki so komentirali… Skratka, vsi, ki smo gledali. Najbrž pa še oni, ki niso. Deleži pri tej situaciji [raje napišem “situacija” kot “krivda”] so hudo različni. Nekateri s(m)o anonimni, drugi pač ne.
Težava torej je, da redko kdo dejansko želi priznati, da smo v tej zgodbi, sploh če jo elastično raztegujemo [in upam, da je sam nisem s tem tekstom], na koncu vsi poraženci. No, razen Tepeša, ki je na tisti tekmi zmagal – kar je piker kavč komentar, namenoma zapisan. Saj podobno počne Stare, ko se sprehodi skozi ocene sodnikov in takoj pogleda še državne zastavice ob ocenah, ki izstopajo, poleg tega pa se dve od šestih ocen itak izbrišeta, kar Stare premalokrat pove ob tem, ko nabija na tnalo sodnike.
Dokler so kritike anonimne, po svoje še razumem, da nacionalka še ni reagirala bolj konkretno. Njen velik problem je, da ima po Miši Molk za tovrstne pripombe in pritožbe redno zaposlenega, da bi točno te probleme reševal, pa ima varuh pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija Lado Ambrožič bolj prazno stran: zadnji odziv/odgovor je iz 15. maja 2015, objavlja sicer redno mesečna poročila [tudi za december 2015 ga že najdete, je pa tam pri športnem programu TV Slovenija bolj stvar slovnice kot stila v pritožbah]. Varuh ni noben faktor, povedano drugače, noben ga ne šljivi. Tu bi lahko RTV šla bližje uporabnikom, ki pridno uporabljajo njen portal, pišejo in berejo komentarje, kar dviga klikanost in s tem tudi prihodke. Našla rešitev, kako goro pritožb in tudi pohval kanalizirati do ustvarjalcev svojih vsebin.
Razumem tudi, da potrebujejo kritike ime in priimek. Itak. Podpišem takoj. Tako imamo urejeno tudi na tem portalu [s facebook profili]. Ker je pa tega pri nas premalo… Imamo velike težave. Prva je ta, da pomanjkanje kritike ne sledi merilom. Zatorej noben ni slab in so vsi dobri [ta je še najbolje sprejeta, čeprav gre seveda tudi narobe]. Kadarkoli sem pisal tv kritike, sploh športne, so bili nekateri odzivi… Tudi zelo trdi, zelo osebni, zelo čustveni. Delno to razumem, jasno, ker sem tudi sam bolj ekstrovertirane in impulzivne sorte.
Ampak nikoli pa ne rečem, hm, dajte z imenom in priimkom, pa se bomo takrat dalje pogovarjali, nato pa bi tistim, ki bi to naredili, začel groziti ali jih zajebavati. S tem imajo težave zanimivo nekateri novinarji, recimo tudi Slavko Bobovnik na Twitterju, ko se je nazadnje spustil tudi v Bojana Požarja [ja, ravno vanj], ta pa mu je zelo na mestu vrnil, da je kalimero. Twitter ima morebiti to prednost, da smo medijski ljudje v njem praviloma predstavljeni pod uporabniškimi imeni z imenom in priimkom. Kar nato kritiziranim paše še manj in se tam se šele pozna, da smo majhni. In vidi se, da novianrji nimamo tako debele kože [sam priznam, da je nimam] kot bi terjali, da jo imajo drugi. Vzamimo za primer novinarje Dela, ki so te dni vsi po vrsti tiho, ko gre za imenovanje nekoga, ki več kot očitno nima kapacitet za glavnega urednika. Ti isti ljudje nato zahtevajo etiko in moralo, denimo, od politikov, sodnikov, gospodarstvenikov ipd. Pa Delo ni pri tem edino, še zdaleč ne, le najbolj svež in v tem trenutku primeren primer je.
Delno v tem kontekstu zatorej podpiram, da ostanejo komentarji anonimni, saj so lahko v skrajnem smislu zadnji ventil za tiste, ki se sicer ne bi upali izpostaviti. Ne vem namreč, kako bi reagirali vi, če bi vam starejši komentator v živo direktno grozil “samo enkrat še to napiši“. Nekateri bi se stepli, drugi bi upali na podporo urednika [na to raje kar pozabite, “kaj pa si pisal” boste slišali], tretji… V vsakem primeru pa ni dobro, če je anonimnost poligon, pomešan z realno željo po kritiki, a pod pretvezo, ki jo na koncu, kar je najhuje, nekdo še čisto zares vzame. Petra Majdič, Jurij Tepeš ali Andrej Stare. Mimogrede, resno vprašanje bi bilo tudi, ali komentatorji na TV Slovenija berejo komentarje na MMC in ali bi jih morali? Kajti tudi to je interes javnosti, karkšna koli ta javnost že je. Interes javnosti pa je tisto, kamor se v svojevrstni anonimnosti ravno za tovrstno komentiranje rado pravno skrije ravno – novinarstvo.
Kako pa je s programom za športne novinarje pri vas?
Vem, zelo dolg sem. Ampak samo v želji, da bodo morebiti to prebrali tisti, ki imajo možnost sesti in poskrbeti, da se ne bo zgodilo, kot se je na našem informativnem dnevu na FDV-ju, ko je Melito Poler in Marka Milosavljevića nek dijak vprašal, kako je kaj s tistimi, ki bi radi šli za športnega novinarja, pa s(m)o ga najprej že mi debelo gledali, za odgovor pa je dobil neke sicer zelo vljudne, resda informativne, a bolj površne floskule. Obstaja pa tudi kontra primer: na Sportklubu za šolanje in avdicijo novih komentatorskih talentov skrbi – Ivo Milovanovič. O izbiri ne bi, čeravno se mi z njo zdi vse okej, dokler bi Milovanovič vzel nekatere – tudi ostre kritike – za to, kar dejansko so. Kritike njegovega dela in ne njega.
Da pa ne bo vse zdaj padlo v en koš, na katerem bo nalepka Stareta s pir flašo in napisom “Grobar slovenskega športnega novinarstva”. Ah. Stare bo ostal legenda, le da se mu utegne zgoditi, da bodo bolj znane izjave, ne pa tekme, na katerih je komentiral.
Športno novinarstvo ima svoje številne presežke tudi pri nas, kar je nenazadnje pokazal z intervjujem s Prevcem ravno Miljković, ki bi sicer tudi mene težko štel za navijača. Tudi Goran Obrez ima svoj res dober dan, recimo poleti, ko je komentiral tekmo kvalifikacij lige prvakov Rapid – Šahtar. In Ivo Milovanović je prvi dve tekmi prvenstva komentiral, kot zna le on. Tomaž Hudomalj se je razvil v pravega komentatorja, ljubitelja smučanja, ki ne rabi nujno kričati, da bi nam vsilil ljubezen do športa, kjer nimamo več uspehov, kot smo jih bili vajeni [zelo dolžno spoštovanje do neuničljivo vztrajne Ane Drev] – kot to počne Urban Laurenčič, ki zna narediti iz tekme brez gledalcev narediti mega spektakel in povsem spati ob fenomenalnem dajanju Norveške in Madžarske za evropsko prvenstvo v fuzbalu.
Sanja Modrić, ki je na Eurobasketu le podpisala mladostni ton vse boljših Mihe Mišiča in Grege Nachbarja, postaja vse bolj obraz informativnih novic skupaj z Gregorjem Peternelom, Leon Andrejka bi formulo ena gladko komentiral brez povsem monotonega Nika Miheliča. Marjan Fortin za moj okus zna pretiravati, vsaj ko je šlo za Petro Majdič, je pa zato odlično komentiral uspeh odbojkarjev. In še in še [več tukaj].
Na Radiu Slovenija so našli rešitev. Spetek.
Za primerjavo bi dal kvečjemu še tole… Čez cesto Kolodvorske, na Tavčarjevi, so našli rešitev za tiste, ki so… Drugačni, posebni, subjektivni, ljudje s stilom. Andrej Karoli ima svoj šus v Popevki tedna,Miha Šalehar pa svoj odlični Spetek. Še več jih je šlo/nas je šlo na splet, v podcaste in drugam. Seveda Stare ne more drugam. Itak, da ne. Ampak če bi raje imel nek svoj kotiček, ki ga gledalci vzamejo kot žanrski preskok. Naj. Ali pa naj bo komentator. Tako pa…
Je prek Andreja Stareta, ki je s to zadnjo izjavo samo še podaljšal agonijo Tepeša, stvar eskalirala, v ozadju tega debakla, ki mu gostovanje v Tedniku ni prav nič koristilo, pa se seveda vse bolj vrti tudi Kalinov deček s piščaljo in modrobeli napis RTV Slovenija. Najmanj, kar si lahko želimo [da ne napišem zahtevamo], je, da se na Kolodvorski pogovorijo in najdejo rešitev. In da pišemo, govorimo, iščemo še bolj. Da najdemo ta nivo, na katerem je Peter Prevc. Daaaaleč pred vsemi nami je. Jap. Je. Do Planice je za zdaj še dovolj daleč, skoraj dva meseca. Najslabše bi bilo, če bi vse kulminiralo tam. Ali da bi Tepešu, Miranu ali Juriju, kdorkoli samo zato, ker se nis(m)o znali o zadevah pogovorit, na veliko žvižgal. Ker je to, na koncu, šport. In ne politika. Ker tam so šele… Budale?
In? Kaj naj zdaj… Če ti nastopajoči iz odra reče “hvala, Jaša”, potem je vprašanje, če sploh lahko napišeš recenzijo. Pa saj. To niti ne bo recenzija. Prej vtis, mnenje, opazka, sporočilo. In še in še je tega, kar je Jurij Drevenšek v [torek in] sredo zmetal iz svojega grla ob prečkah kitarskih strun v Salonu uporabnih umetnosti. Veliko je povedal itak že naprej v intervjuju. Zato me je zanimalo, ko sem se z bolečo nogo [ne sprašujte] in bolečim grlom [sprašujte še manj] spakiral na predstavo, kaj mu je sploh še ostalo.
Uf. Jurij Drevenšek je gigapaket iskrenosti, v katerega je všteta neomejena količina izkušenj, prigod in anekdot njegovega 30-letnega življenja. In to je Jurij. Življenje. In ne, nobenega doplačila v tem paketu [karte so sicer veljale 7 evrov, kar je zelo fer cena] ni za kritiko sistema. Saj vem, kritika sistema se sliši tako… Naučeno. Kot špricanje pouka, ki bi ga bila organizirala šola. Jurij ni kritiziral sistema. Jurij je jebal sistem direkt v glavo. Koga natanko, ve vsak, ki se mu vsaj približno sanja, kaj Drevenšek sicer počne v življenju. Povedal je, kar tak, med komadom, do kdaj še ima pogodbo v teatru. Zrecitiral je dialog malega človeka proti sistemu točno tako, kot se to dogaja v realnem življenju. Ko te šef drka v glavo, ker si taki, kot si. Ni problem, ker bi s tabo bilo v osnovi kaj narobe. Samo tvoj stil. In tvoj gobec. In tvoje lapanje. In tvoje jebivetrstvo. Uf. To pa ne. Kdo si misliš, da si. Zakaj ne klečiš? Zakaj nisi… Taki, kot smo mi vsi?
Ne rečem, saj je tako bilo najbrž od nekdaj, stvar odraščanja… A z eno razliko. Prav to je tisti oksimoron moje in Jurijeve generacije [oba letnik 1985]. Tumbali so nam po celi vertikali šolskega sistema, da smo lahko karkoli želimo, da bi bili. Pa saj, marsikdo je res lahko, dokler še imamo javno šolstvo, ki je ob tem še zelo pripravljeno na nas. Edino, česar nam niso povedali, ker je padlo v drobni tisk, je, da se moramo obnašati po točno določenih pravilih, ljubiti sistem in se ponižno uklanjati samovolji nekih tipov in tipic, ki kolobarijo po dobro plačanih pozicijah samo zato, ker so del nekega kroga, v katerega mi nikoli ne bomo imeli kao vstopa. In ti ljudje na poziciji se ne rabijo dokazovati nikomur. Njihovo osnovno delo stagnira. Za šefe se samoumevno razume, da so najprej šefi. Saj ni važno ali na banki, na cajtgnu ali v gledališču. So šefi.
Kar gre najbolj na živce temu sistemu [in govorim iz osebnih izkušenj], je natanko poteza, ki jo je že z dvema nastopoma kot takima naredil Jurij sam. Premaknil se je iz odra SNG Maribor samo malo naprej v mestu. In nagovoril generacijo, ki nujno ne lazi v gledališče. Nič ni narobe z obiskovanjem gledališča, ravno nasprotno, je pa narobe, če igralci zehajo na predstavah, kritiki hvalijo megalomanske ali pa megadolgočasne režiserje in vse skupaj na koncu plača država, ne da bi kdo sploh resno rekel, čujte, kaj pa če je kaka predstava dejansko za kurac. Ker je. Ne more biti vse v nulo dobro. Še zdaleč ne. Komu je odgovarjal Goran Vojnović za polom Piran, Pirano? Nikomur. Da so mu štiri ali petkrat prej zavrnili scenarij [z razlogom], nima veze. Dajte pubecu film. No, Mitja Okorn je to naredil drugače. Naredil film sam, potem pa spakiral. In ko je prišel nazaj za šefa komisije na filmskem festivalu, je bil bojda preoster in neotesan. E, jebite se.
Ravno ta nepopolnost v naredi-vse-sam filozofiji je briljantna. To je bil neke vrste punk
Pesem za eno Drevo [z veliko, naglašeno na e, to je njegov vzdevek] je nepopolna in nedokončana predstava, če bi jo ocenjevali kot tako. Dramaturgiji manjka več štosnih premorov brez kitare, režija bi lahko bolje zapakirala poanto in igralec bi lahko bolje ravnal z mikrofonom. Seveda. Jasno. Itak. Ampak ravno ta nepopolnost v naredi-vse-sam filozofiji je briljantna. To je bil neke vrste punk. Jurij ni kitarist, čeprav je končal nižjo glasbeno šolo in je, kot je povedal, na kitariadi na Festivalu Lent 1997 premagal edino drugo tekmovalko [neko punčko, še manjšo od njega]. Je pa dal vse od sebe in si kitaro sposodil v isti maniri kot Freddie Mercury, ko je napisal Crazy Little Thing Called Love in vsakič na špilu, s kitaro okoli vratu, povedal: “Ta jebeni inštrument zna itak samo tri akorde.”
Jurij nas je spomnil na osnove kantavtorstva, ne da bi bil kantavtor, čeprav sta mu proti koncu dva komada že zelo lepo ratala, gledano iz rock prizme, ne pretirano široki glas pa se ravno prav prilega njegovemu karakterju. Povedano drugače, Jurij ne fuša. Jurij je kurziva. Boli ga briga. Zdaj… V kakšnem drugem okolju bi rekli, da se gre Jurij jazz, zraven bi nafopali milijon tujk in naflodrali nekaj o smislu življenja.
In medtem ko zna marsikateri kantavtor pri nas jebeno zatežit in zamorit, smo zdaj pokasirali dozo nadrkanih besedil, ki niso primitivno direktna [če bi želel to, bi bila rešitev preprosta: kitaro bi nadomestil s harmoniko], temveč ravno prav ovita v oksimorone in ostale besedne štose. Jurij se je približal tistemu, kar počnejo v bojda zlati dobi televizije tv serije. Svojo zgodbo je odpel/povedal tako, da smo se ob tem režali in hkrati zamislili. Razumeli smo. Takoj. Nobenih ovinkov. Še Hansa smo poštekali, Hansa iz Klovnovih pogledov Henricha Bölla. Ne da bi nujno morali prebrati knjigo. Bi bila Wikipedia dovolj. Čisto res.
Baje je v torek občestvo rahlo bolj razigrano sledilo predstavi [in v zahvalo dobilo Bognedaj da bi crknu televizor, komad, s katerim je bil Jurij Drevenšek prva kitara Festivala Lent leta 1997] kot v sredo, ko je bilo hihitanje bolj… Malo… Ne, ne bom napisal malomeščansko. Pač. Bolj zadržano. Kar ne pomeni, da Jurij ni dobil bisa. Itak, da ga je. In to bis, ko vmes aplavz že crkne, ampak se še najde folk, ki spet zaploska. In je prišel Jurij nazaj. Moral je. Tako dobro je pokazal sredinec sistemu, ki bi ga drugače postriglo, mu zbilo mariborščino iz zob, zamenjalo punco – že v komadu, ki je govoril o poslu.
Okej, rekel je tudi, da je Maribor mesto za upokojence in da se ga poveličuje, ampak če se mesta ne poveličuje, je v bistvu prazno, puhlo, nepomembno, dosadno. Ne vem, kam točno je meril, ampak saj verjamem, da bo še kdaj tole razvil, dopolnil, nadgradil, odpeljal. Še kakšne anekdote, kot je bila tista o končnem izletu ali pa tista o tem, zakaj so otroci živčni na dopustih, bi prišle megaprav, čeprav je res, da bi potem šel nevarno blizu k stand-up komikom. Pa saj. Za bis je povedal štos. O Vidu Valiču. Mega štos. Taki. Ki jih manjka. Zelo. Taki. Cinični, pikri. Šajba.
Jurij Drevenšek je bil glagol biti na tej predstavi. In bili smo tudi mi v publiki. Smo.
Tovrstnih predstav manjka. Pa ne nujno v Salonu. Eh. Salon je zakon. Pijačo so stregli ves čas in vsaka čast vsem, ki so prišli tako v torek kot v sredo. Več tega bi morali spraviti skupaj tisti, ki so bojda ure in ure porabili za gledališče, ki ga bojda tako ljubijo. Ne bom pozabil, kako je Milena Zupančič rekla par let nazaj, da so se včasih igralci več družili, šli vsi na Borštnikovo srečanje in igrali pogosto tudi povsem brez plačila. Tako. Za špas. Ne, ni res, da dokažeš ljubezen do svojega dela tako, da si daš gor klobuk, vzameš kitaro in odkričiš v dobri uri svojo zgodbo. Vsak ima nekaj. Ampak Jurij je vsaj pokazal, kaj to je. In s tem postavil letvico za vse svoje kolege gledališčnike. Klinc, še za vse kulturnike. Jurij rad glumi. In je v tem takšen, kot je. Rahlo zmeden, rahlo odklonilen. Ampak vsaj – je. Jurij Drevenšek je bil glagol biti na tej predstavi. In bili smo tudi mi v publiki. Smo.
Zdaj namreč vemo. Nismo sami v tem podjebavanju, ko se sistem dela, kot da se čas in prostor nista spremenila. Poanta življenja ni pofukani regres, o katerem Jurij itak nič ne ve, kot je povedal. Hm. Je razvedrilo, če se nekdo odpre in pove, da je razkrivanje duše ravno tako segrevanje družbe kot kidanje premoga? Je. Itak. Za moje pojme je že to megalomanska (pre)drznost. V pozitivnem smislu. Zaradi mene lahko Tomaž Pandur naredi predstavo v Ljudskem vrtu za 10 milijonov evrov in da glavne vloge Ronaldu in Messiju. Naj. Blef. Vsaj mene ne bo tako zadelo in poknilo, kot me je Jurij Drevenšek. Ki je šel zadnji iz placa po moje. Debatiral o predstavi. S folkom, ki mu je šel in stisnil roko. Ni to poanta gledališča, performansov? Jurij si je želel, da bi prebil četrti zid. In ga je. Zelo uspešno.
Pesem za eno Drevo ni pesem. Je punk štikl z irokezo, sredincem in stilom. Je odkritosrčna ura nekoga, ki ti pove svojo zgodbo. Ker si upa. Lahko da bo zaradi tega še pošteno najdrasal. Ampak če bo več takih povedalo svojo zgodbo in samo želelo predstaviti svoj plan, svoje želje, ki so kreativne, produktivne in še kaj… Bodo morda nekoč poštekali. Tako pa… Ni čudno, da sivih glav praktično ni bilo v Salonu. Mladi. Ki nas baje nič ne zanima in samo kofetkamo. V torek in sredo ne. Juriju Drevenšku je tako uspelo tisto, kar si primarno želi vsak v naši generaciji. Nagovoriti svojo generacijo in morda preko tega nagovoriti še starejše. Uspelo je to Matevžu Luzarju, uspeva Siddharti in Mi2. Zakaj ne bi še komu?
Bolj(e) kot z besedami se da igrati le še s telesom. Ampak kaj, ko je danes življenje tako (pre)redko igra v tistem najbolj primarnem, osnovnem, elementarnem smislu. Danes so igre, ki se jih igramo mi, ki smo, dame in gospodje, spoštovana Komisija, kolektivno perverzne, abotne, rigidne, fašistoidne. Igre sadizma & cinizma. Povedano drugače, velike pizde smo. Hude velike pizde. Mi da smo razgledani, odprti, svobodomiselni? Ja pa ja. Kdaj drugič. Kaj smo? Nasprotniki kulture, kreativnosti, volje. Če nekdo izstopa? Takoj po buči, marš, tam ti je mesto, tam… Spodaj. Tam doli. Tam… V povprečju. Ker šele, ko vsi vzljubimo povprečje, smo vsi nadpovprečni. Brutalno, ne?
Družba ni seštevek, ni vsota življenjskih potencialov posameznika. Pa če še tako mislimo in upamo, da je. Nak. Ni. Družba podzavestno, nevedoč, groteskno želi… Diktaturo kolektivno slabega okusa. Tukaj in zdaj smo večna komisija, ki ocenjuje vse in vsakogar. Talenti? Talenti so na naši vrvici. Povodec našega prostega časa. Svoboda? Prodali smo jo – zastonj. In nato pritisnili oni gumb. Lajk. Všečkamo sami sebe, vladavina e-narcisizma, demokracija brezmejne človeške neumnosti.
In še in še in še bi lahko pisal v tej smeri. Ni ne konca in ne kraja absurdu, ki ga fenomenalno zmiga in lucidno skriči inderdisciplinarni performans deTerminirani mariborskega Centra plesa. Pokaže, da družba res ni suma summarum posameznega telesa. Ne. Družba danes odšteva. Eci, peci, pec… Ti ja, ti ne. To počnemo. Smo večna komisija; kot v polurni predstavi četrti gledališki zid več kot uspešno prebija Rene Puhar [avtor teksta, perfomans]. Želeli ste? Poslušajte! To je novodobni Pokaži kaj znaš.
Tlesk prstov in hop. Zdaj boste igrali po mojih notah. Nihče ni svoboden, niti volja ne. Ker se naše volje izključujejo. Moja volja je, da si tebe podredim. Spone, lisice, vrv. Šment, še peskovnik, v katerem se uvodoma igrata igralsko v nulo predana Amy Kennedy in nadsposobno prepričljivi Jure Masten, ni več igrišče. Peskovnik je tam, kjer se vse začne. Družba Aldousa Huxleya ali Georgea Orwella, če hočete. Tu se začne deliti. To je moje, to je tvoje. Peskovnik kot najboljša uvodna ura sociologije našega časa in prostora. Mogoče je pesek res naš, za nas in od nas, ampak jaz moram imeti več peska kot ti. Šleka pac!
Predstava deTerminirani je polurni šus direkt v čelo zato, ker Puhar obrne tisti samovšečni špegl proti nam.
A to je le uvodni absurd. Premišljeni, dodelani in gibčno superiorni štirje plesni liki pridejo na oder, na sceno, ki jo je Puhar aka Veliki lutkar že vnaprej sam postavil. In nato ugasnil luč. Princ teme je postavil sceno v nekem relativnem vrstnem redu. Kaj naredijo liki? Sami izberejo svojo trpko usodo. Najhujša od vseh? Nuša Solar! Vzame gumijaste opeke in si sama sezida zid. Je to kreativnost štirih sten, v katerih nismo zmožni komunicirati niti s stenami? Grozljivo!
Nadalje se Ana Germ [koncept, koreografija] prepusti sponam, špagi, nitkam, obešenjaški vrvi. Ne, to ni gumitvist, čeprav bi v nekem drugem, bolj harmoničnem času lahko bil. Lik Germove morda celo verjame, da je otroško iskriv, iskren in nedolžen. Nak. Ni. Veliki lutkar ji določa koreografijo, jo razteguje, jo vlači in ji kreira življenje s škarjami. Saj res… Ne režemo raje usode drugih kot lastno? Še psi imajo več svobode! Brutalen dogodek v mestu Gogi, ki sreča Čakajoč Godota, le da ta lik ne čaka in je utesnjena klavstrofobija, kjer Vladimir nima Estragona, Estragon pa ne Vladimirja. To je svet, v katerem se ne čaka, temveč umira.
Pa saj… Četudi dobiš svobodo, kot jo razume lik Mastena, za kaj jo porabiš? Za zijanje v špegl! Koreografska poosebitev tajkunov, bankirjev in vseh ostalih jebivetrov, ki v ogledalu ne vidijo le spektakla, marveč celoten svet, narejen po lastnih zgrešenih iluzijah. Masten lik tako nadgradi, pleše in ima derbi s špeglom, da se zdi, kot da gledamo novodobno režijo Slika Doriana Graya, le da ta lik nikoli ne bo videl tiste prave, postarane, znucane, mozoljaste slike, ki umira na podstrešju. Svet je lep, ker je lepo ogledalo? Fuj, fej in marš. Narcisi ne umirajo, čeravno so grobarji sveta.
In potem je tu lik, s katerim se najbolj od vseh poigrava Kennedyjeva, izstopajača kreacija našega časa. Njena igra je skorajda filmska. Je nek novi lik za Gremo mi po svoje 3. Nedolžno verjame, resnično verjame, da obstajajo igra, sreča, prosti čas. Nak! Ne! Ne! Ne! Ne razume, ne dojame, ne vidi. Kako strašna slepota je človeka, ne?
Predstava deTerminirani je polurni šus direkt v čelo zato, ker Puhar obrne tisti samovšečni špegl proti nam. Ono, evo vam, poglejte se, kaki ste, kaj vidite, spoštovana komisija? Vsakič, ko reče ta “spoštovana komisija”, sem se počutil kot da sem jaz v komisiji nedeljskih Talentov na Pop TV, ampak da prozorno vidim, kako narobe je vse skupaj, kako je nujno treba pokazati nekoga, ki ne zna, pa misli, da je v tem svoboden (seveda ni), pa v tem vseeno prekleto uživam?! Ni to… Grozno? Zato je dramaturgija Andreje Kopač skupaj s kostumi Suzane Rengeo za žile rezat dobra. Ker je njihov uporniški ples, ko nekako pomislijo, hej, mogoče pa lahko skupaj spizdimo Velikemu lutkarju, dajmo se mu upret. Kennedyjeva v oblekici, ki deluje tako nežno in vsakodnevno. Masten v srajci, ki bi jo oblekel vsak v želji po boljši službi. Nismo to… Mi?
Smo. Le da mi se niti upreti ne skušamo. Oni so se. Svobodna volja posameznika. Kaj je že to? Svoboda? Ni to… Nekaj iz 19. stoletja? Svobodo itak začutiš takrat, ko je nimaš. In jaz sem jo v amfiteatru II. gimnazije ne samo začutil. Focn mi je prilimala v tistem momentu, ko je bil Puhar vse v enem. Gandalf, Oz, Darth Vader, Master of Puppets. Ja, po glavi mi je šel štikl Metallice. Da ne bo pomote, glasba Sergiu Moga je bila točno takšna, kot je interdisciplinarni presežek potrebuje. Ampak razmišljal sem o tistem komadu Metallice. Ker pač. Ja. Lutkarstvo. Ali lutke vedo, da so lutke? In če to vejo, ali v tem sado-mazo morda celo uživajo?
Kreacija je smrt našega časa. Potunkajmo vse, kar izstopa. Bodimo povprečje, ker je biti kretensko nerazgledani kavč tako svobodno.
Morda je sklepni del z videom zahodnega sveta [in tudi Maribora] ter hip-hop komadom [Nikolovski] skorajda za nekaj odtenkov preveč nazoren, direkten, pedagoški, razlagalen. Saj smo bolj ali manj dojeli ali nismo? Smo! Najbolj v tistem delu, ko je Puhar bil Veliki lutkar in je žvižgal, tleskal, ploskal in na koncu zakričal, ker je za vsako ceno želel uničiti Silo kreativnosti in duha vsakega posameznika. Dolgo so se upirali, se šli lepa Anka kolo vozi, se gibali in živeli. Ne. Kreacija je smrt našega časa. Potunkajmo vse, kar izstopa. Bodimo povprečje, ker je biti kretensko nerazgledani kavč tako svobodno. Jap. Svoboda je zaslon na dotik, ker smo lahko vsi enaki. To je demokracija. Mobitel v roki, štala v glavi.
Ne bi si mislil, da mi lahko relativno abstraktna plesna predstava hrakne v ksiht, me prepričljivo, mravljinčasto in učinkovito opomni na moralo, etiko, vrednote, norme in to. V času, ko v kulturi tako manjka resne, kreativne, glasne angažiranosti, revolucionarnosti in upora, je deTerminirani približno takšen šus kot obisk Terminatorja na ulicah Los Angelesa. Kdo je Terminator tokrat? Hm. Vprašanje. Veliki lutkar se še bolj kot svoje moči zaveda nemoči kreativnega kvarteta. In to je tisto, kar te potolče, sesuje, uniči in prilima na zic, da je težko rečt kolegu Puharju po predstavi, da je bila ta res dobra. Kako, za vraga, dobra, če pa smo pravkar dobili špegl, v katerega nihče noče, ne zna, ne upa pogledat? Ampak ni v tem hec? Saj pa to radi gledamo. Igro prestolov in to. Kolji, samo kolji. Lepši so junaki, bolj jih kolji. Rdeča poroka, ne?
Zato… Je deTerminirani nekaj, kar bi bilo zlasti za srednješolce skorajda tako učinkovito kot borba Katniss Everdeen v Igrah lakote. O, ja. Čeprav je baje to bila zadnja izvedba predstave, ki je nastajala precej dolgo, vseeno upam, da se še kdaj zgodi. Zakaj? Ker špegl pač ne laže!
![Sarah kot Bela kraljica [Foto: Matevž Rudl]](https://urbani.si/wp-content/uploads/2016/03/EstAlice_Rudl-1466.jpg)
![Sarah Marn Ženko [desno].](https://urbani.si/wp-content/uploads/2016/03/1272360e-6ab2-47bc-bc97-1fc7ded4b39e.jpeg)
![Vladimir Vlaškalič; Foto: Damjan Švarc [SNG Maribor]](https://urbani.si/wp-content/uploads/2016/01/Vladimir-Vlaskalic_b.jpg)
![Mojca Simonič; Foto: Damjan Švarc [SNG Maribor]](https://urbani.si/wp-content/uploads/2016/01/Mojca-Simonic-2_b.jpg)
![Matija Stipanič; Foto: Damjan Švarc [SNG Maribor]](https://urbani.si/wp-content/uploads/2016/01/Matija-Stipancic_b.jpg)
![Maša Žilavec; Foto: Damjan Švarc [SNG Maribor]](https://urbani.si/wp-content/uploads/2016/01/Masa-Zidanik_b.jpg)
