Ja pa iiii. Res. Ja. Pa. Iiii. Ne da se drugače zacukrati, nacukrati in pocukrati takega četrtka. To je Ptuj, dame in gospodje. Kraj, kjer bi se bil poročil. Magari kar dvakrat. Komot. Že zato, ker je bila ura 19:17, torej trinajst minut pred začetkom Ne bodi kot drugi, glasbeno-recitalnega večera Ditke in Ferija Lainščka, pa se je en pubec od gledališča zazrl proti Bo Cafeju, najlepšem lokalu na planetu, in ji zinil: »Kaj če bi šla še kaj spit, a?« Seveda mu mladenka ni dovolila, ampak probal pa je. In to je vsa poanta, rdeča nit, ki jo morate vedeti za ta tekst. Probaš. Kot probavata Ditka in Feri.
Ptujsko gledališče smo prvič obiskali decembra, ko smo dobili feministično zgodovinsko lekcijo Kako ostanem lepa in svobodna, ob kateri smo se krohotali še v četrtek, ker je bil spomin še tako svež. Še enkrat: bravo, punce. In bravo gledališče, ki ima vse hostese z imeni iz treh črk. Mislim, da kar dve Evi. Zale dekline, od garderodbe do šalterja. Na Ptuju imaš ob obisku gledališča občutek, kot da greš k nekomu domov na žur. Komorno bi bila slaba, neprimerna beseda. Domačno? Okej, recimo domačno. Naučil sem se parkirat avto na novem parkingu na desnem bregu Drave, da se lepo sprehodim čez most, mimo Ribiča, kjer sem se vedno boril, da sem pojedel več školj od dejta (okej, saj jih ni bilo toliko, če pelješ iz Maribora punco na Ptuj si se peljal v bistvu 20 kilometrov jugovzhodno in tri leta v naprej), kjer fašeš tako lep razgled na grad, te dni pa še na zmrznjeno Dravo.
»Ah, to še ni nič, je bila prejšnje dni še bolj. Kaj češ, pri vas v Maribori bolj teče, pri nas se pa ustavi in lepo zmrzne,« so me bili podučili na šalterju, kjer ni nobene ihte, kolone ali klasične živčnosti. Ne. Lepo počasi. Šel sem v Bo caffe, kjer sem nekoč pustil na hrbtni strani računa najboljši kompliment v zgodovini (»Boljši ste kot moja družba,« bi bil moral dopisat, pa žal nisem), stegnil en espresso, ker bi ob naročilu čaja (obsesivno kompulzivna motnja full on), se nasmejal skupaj z natakarico, kakršno pohara samo še ona francoska bejba v filmu Čokolada, ko je Johnny Depp še bil igralec. To je Ptuj. Ne more bit’ slabo. Nikakor. Lahko te punca žali, lahko sneži, lahko je karkoli, lahko si najbolj osamljen na koncu najbolj gnilega poletja, pa bo fajn. Ne. More. Bit’. Slabo.
In veste, zakaj? Ker sem se dvakrat narobe dol zicnil (za Prekotrojance: usedel) na sedežu. Kak’ težko te je: vrsta 8, sedež 6. Kot se je izkazalo ni tako majhen zalogaj. Če komu, je prenova gledališča uspela Ptujčanom, ker so vzeli nekdanji reklamni slogan »les je lep – skrbimo, da takšen tudi ostane« prekleto zares in bi to bil za lubadarje prvovrstni orgazem, kakršnega še na Notranjskem te dni ne najdejo. No, po prenovi so pustili noter v parketu staro sediščenje, številčenje ali karkoli že. Zato so vrste malo… Nekje vmes. Na tleh piše 7 na zicu pa 8 in misliš, aaa, glej, številka zica. Pa ni. In sem tako prekleto prepričan v svoj prav presedel neko gospo, ki se ji na tej točki globoko in dostojanstveno in hrabro opravičujem, čeprav mi ni vzela vnemar (vprašajte Ivana Cankarja, če sem pravkar prav ubesedil), ker so obiskovalci na Ptuju tako prešerni in razpoloženi in krasni, da se je zdelo, kot da se igramo igrico Stoli, saj veste, muzika in en zic premalo.
Ker zicev je bilo skoraj premalo. Nekateri so dobili v parterju bočne zice, ki si jih sam ofnaš. Ja ja. Taki naval, pa so ponudili kar dve »predstavi«, paket četrtek + petek, v ptujskem gledališču. Očitno take stvari palijo. Kako ne bi, saj so tudi v Mariboru karte v Salonu uporabnih umetnosti pohlastali, ko sta Ditka in Feri predstavila svoje »sodelovanje«. Take stvari imamo Slovenci radi. Pa najbrž zaradi tega, da ne bo pomote, nismo nič posebnega. Izkušeni, cenjeni, dognani, predani, zaljubljeni, dehteči, romaneskni, romantični, regijsko, ruralni poet in zala, mlada, zagnana, predan in še marsikaj pevka. Kdo to ne bi šel poslušat, ne?
Skratka, zicnil sem se narobe dvakrat. Kakih pet minut sem sedel poleg ene tako prijazne gospe, ki se ni mogla nehat smejat, nato pa ugotovil, pismo, da sem se vsedel na vrsto 6, sedež 8 in ne obratno. Ko sem se obrnil, je za mano stala gospa s punčko, poleg nje pa zala hostesa (po moje ji je bilo ime Pia, Mia, Ana, Tia, Tea ali pač nekaj na tri črke), ki me je nalahno prijela za rame (oh, bi zapisala Jane Austen; huh, bi napisala Charlotte Brönte) in v smehu pokazala, kje imam zic. Če bi se mi to zgodilo kje drugje, bi zafarbal na vijolčno, pa ne v ponosnem mariborskem stilu. A-a. Tukaj pa sem se samo nasmejal in ena druga gospa tudi.
Nato sem pogledal proti odru. In nato še malo okoli. Za mano, torej vrsta 9, številka sedeža nimam pojma, je sedela morebitna mati mojih otrok, ampak v kakem drugem življenju. Malo je manjkalo, pa bi ji bil rekel, kako je lepa in neskončna, pa sem ugotovil, da bi moral najprej pogledati v njeno roko, pa ne v črte, ki napovedujejo vreme, hemoroide in srečo, temveč v prstanec, če je tam kaj gor, nakar sem ugotovil, da bi to storil prvič, kar pomeni dobro in slabo novico (dobra je ta, da bi pecal magari v gledališču, slaba pa je, da sem dovolj star, da so potencialne modelke že potencialno poročene), zato sem se fokusiral – vam na drago in ljubo – raje na dogodek kot tak. Še preden je kdorkoli stopil na oder si se zaljubil. Plakat, tisti prostostoječi, ki ima seveda svojo primerno besedo, pa se je v tem trenutku žal ne spomnim, no, na tistem plakatu je bilo pol obraza Ditke. Zdaj, fotka je najbrž zretuširana do amena, ampak nič zato. Nič hudega. Pa kaj. Ditka je na tisti fotki, kjer se vidi le pol obraza (Freud bi rekel, da z razlogom), tako neskončno lepa, da je njen fru-fru, ki je v živo še boljši, neskončno lep, vse pa naredijo njene iskreno jesensko rjave oči, ki dišijo po ravno prav zapečenih kostanjih (pa ne za 3 evre za šest kostanjev), še bolj pa njen navihan, kekčevski, skoraj nedolžen nasmeh. Ono, pa je samo plakat. Kako za vraga tole ne bi moglo biti sijajno?
No in zdaj pridemo na recenzentski del. Ki bo skušal biti nežen, a hkrati iskren. V najboljši meri in veri. Ditka na odru (seveda) ni sama. Ima cel band, klaviature, električno kitaro, kontrabas in bobne. Torej Ditka plus štirje tipi. Levo od odra je bil na mizi klobuk, ki bi zlahka bil Kreslinov, če bi bil beli (Prekmurje ima črnobelo kombinacijo, jebiga), bela šalca za kavo in največji sedež, ki je bil takšen, kot da bi ga skozlal Desigual (pa to je kompliment, da ne bo pomote). Ampak Ferija še nismo videli. Še skoraj pol ure ne. Pa nič zato. Nič hudega.
Ko so prišli na oder, je bila Ditka tako ljubka, v svetlikajoči obleki, temnih nogavicah in z že omenjenim prismuknjenim fru-frujem, ob katerem se nisi mogel počutiti niti najmanj slabo. Prekrižala je noge in vzela v roke kitaro, ki je ni odložila za naslednjo debelo uro. Premikala je le svoj kapodaster, vneto in predano, sem in tja (kapodaster je, dragi nerazlikovalci med bas kitaro in kitaro, tista lesena palčka, ki jo nekdo premika po prečkah kitare, zato, da lažje ujame štimo ob akordih, čemur se strokovno reče transponiranje, da ne boste rekli, da se na Urbani.si ničesar ne naučite), ampak sicer je bila prilimana na zic. Ampak kakorkoli že, bila bi tako ljubka, da bi se vsi v dvorani stopili. A ob njej so bili še, kot napisano, štirje pubeci, bolj gospodje, ki so bili vsi krepko starejši od nje. To ni kritika. Jebiga, taki pač so. Nič hudega, odigrali so vneto in vse tako, kot mora biti.
Toda kmalu se je po uvodnem Povabilu in Arabeski ljubezni pokazalo, kakšen koncert bo to. Najprej dobre plati, pa brez skrbi, tole ni črnobela, binarna recenzija. Nak. Ni. Vsaj upamo, da ne. Ditka je vse, kar bi poprockerji radi, da bi tu in tam bila Nina Pušlar. Ali da bi Taylor Swift ostala preprosto country dekle. Ditka ima neverjetno željo po ustvarjanju, poustvarjanju in igranju. Kitaro igra bolje od marsikoga, ki misli, da zna igrati akustično kitaro za taki tip glasbe. S prsti prebira po strunah kot bibliotekarji po listih inkunabul. Sladko je, pa ne v slabem smislu, češ, pocukrano. Res, punca s kitaro pravzaprav pleše, je njen podaljšek, njena zgodba, njena čustva. Je ona. Šteka, kako biti kantavtor, kar glede na njeno biografijo niti ne čudi niti ne preseneča. Pozna se, da to ne počne od včeraj, pet let že koncertira oziroma, če smo zasledili prav, tam nekje od polnoletnosti dalje, vsaj na videz iz osme (ali šeste?) vrste deluje dvajset-in-nekaj letnica. Prav tako prekleto zrelo razmišlja, kot lahko preberete v intervjuju z njo cenjene kolegice Klavdije Kopine na MMC. Zelo zrele besede in ko reče, da je ne zanima pet minut slave (beri: talent šovi), misli prekleto resno in ne reče tega samo zato, ker bi se to lepo in fajn slišalo.
Čeprav je prav to »lepo in fajn« tisto, kar ponuja v živo na Ne bodi kot drugi. Njene skladbe – tudi zaradi njene vokalne linije – kmalu postanejo… No, ne bomo rekli kot jajce jajcu, ampak poslušalec kmalu vidi, kaj točno bo dobil. Začne kitara, pride vokal, nato se nežno prituhne klavir, električna kitara malo podrsa kakšen slajdček, kontrabas nastavi refren, ki ga podkrepijo bobni. Nič novega, nič svežega, preverje(t)no. Kar povsem razumemo: zakaj bi menjal nekaj, kar recimo temu dela? Ampak po drugi strani pa zakaj ne? Tako zelo sem si želel, da bi vsaj enkrat Ditka sama s kitaro odigrala en komad. Brez baročnih pocukranih klavirskih vložkov ali kitarskega nadigravanja, čeprav so podvajanja v nekaterih komadih prav ljubka. Ditka je ljubka. We get it. Morda ji v kakem komadu višja vokalna linija ponagaja in kanček uide, njen glas ni kdo ve kako prodoren, zato se drži tistega, kar zna. Ampak res. Če bi zaigrala en sam komad v celoti, da bi pospremila le sama sebe (ali da bi zraven prišel še Feri), bi bila Ditka (Čepin) nova Nina Pušlar, če bi Nina Pušlar večkrat brenkala na kitaro. Takšen potencial, vendar vselej potisnjen v preverjeno in že slišano obliko.
Kajti najpomembnejši se zdi njen odnos z očetom Gorazdom, katerega klavir je bil skoraj najbolj potisnjen naprej, kar bomo, v dobri veri, pripisali konfiguraciji ptujskega odra, s čimer ne želimo namigniti, da imajo na Ptuju (pre)majhen oder. Niti slučajno. Ata Gorazd je s svojo kapico in preudarnim klavirskim igranjem pokazal, da želi hčeri samo najbolje. Ali kot je Ditka sama dobro povedala
Midva sva še vedno v prvi vrsti hčerka in oče. Toda ko malo bolj razmišljam, ugotovim, da je še vedno moj glavni mentor, ki me usmerja na glasbeni poti, kar zadeva ustvarjanje, igranje kitare mi največ pomaga. Ko imam kakšno težavo, pridem do njega in mi svetuje. Prednost je, da sva doma in ustvarjava, kadar želiva. Pomanjkljivost pa je, da se vmes tudi velikokrat spreva, ker sva si tudi karakterno precej podobna. Toda to je v najboljši veri, ker oba želiva najboljše. Potem pa je tudi prednost, da se hitro poboljšava, ker sva hčerka in oče.
Okej. Razumemo. Nekaj podobnih odnosov smo že videli (bratsko-sestrki pri Galu in Severi Gjurin denimo), kjer sodelovanje želi ponesti poudarjeno družinsko zgodbo (v najbolj predemenzionirani obliki se boste spomnili na Kelly Family), čeprav to ni nujno vedno najboljše, kot pokaže genialni dokumentarec o nedavno pokojnih Debbie Reynolds in Carrie Fisher, kjer je Fisherjeva pela Bridge Over Troubled Water še kot nesamozavestna najstnica, ki se je kasneje, ko je postala princesa Leja, poročila s – Paulom Simonom. Verjamemo, da ata Gorazd želi najboljše. K njemu Ditki večkrat uide pogled. Varno se počuti ob njem, takšen je vsaj občutek, vendar po drugi strani takšen paket s precej starejšimi, a izkušenimi glasbeniki izgubi nedolžno, naravno, prijetno vzdušje, ki ga nastavi mlada Ditka. Kaj s tem mislimo? Poglejmo obratno: ko je Neca Falk zbrala ob sebi Boštjana Narata, Boštjana Gombača in Žigo Goloba, se je pomladila in njeni koncerti (sploh tisti v ptujskem Muzikafeju) so postali legendarni v hipu.
Pri Ditki pa se nekaj te mladosti preprosto izgubi. Ne v glasbi kot med komadi, med katerimi je vselej nekaj povedala. Znova bomo ponovili naš refren »nič hudega«, vendar bolj kot je govorila, manj smo izvedeli o njej, dobili občutek, kdo je ta punca. Naštevati, kdaj si kaj posnel, kaj ti je uspelo… Okej, da je povedala, kako je Drugi breg želja postala popevka tedna, bi si zaslužil vsaj aplavz, ker je štikl daleč najboljši od vsega, kar smo slišali (glede njene kariere, pustimo sodelovanje s Ferijem še malo ob strani). To je res komadčina. Jaz slišim v uvodu malo Blackbird, nadštikla Paula McCartneyja, vendar postane kmalu tako zrel, dojemljiv in pobarvan komad o lunah, zvezdi in bregovih nesporna popevka, za kakršno bi morala Slovenska popevka naravnost klečeplazit. Ditka gre v takih štiklih (kot je tudi Nihče ne ve) k najboljšemu, kar premore slovensko kantavtorstvo in je tam, kjer je že leta Severa Gjurin. Bravo!
Še največji eksurz so bili trije komadi v angleščini. Zdaj… Nič hudega, če se odločiš za angleščino, toda ko je Feri povedal, kako ob angleščini pomisli na potovanje, ko pomisli na potovanje, pa pomisli na Prekmurje in ko pomisli na Prekmurje pomisli na prekmurščino… Prav je, da se Ditka prijavlja (uspešno, kot pravi) v tujino in razmišlja v angleščini ter nam v komadu tipa Dreamer nakaže, kako bi to zvenelo v tujini, toda tako kot Tomi Meglič ni zmogel preprosto prevesti svoje slovenske retorične dikcije, ima s tem težava tudi Ditka, čeravno so teksti really cute. Verjamemo ji, da ji je angleščina ljub jezik, kot je rekla. But sometimes you have to pick your moment, darling. And thursday’s show definitely wasn’t one of them, innit? Just like switching to english ain’t right about now, d’ya know what I mean? If you wanna do it in english, you go girl. Fine by me. Or enyone else, for that matter. Just pick your moment. Please. Pretty please.
Preskakovanje med jeziki lahko poslušalca krepko pretrese, ker ne ve več, kaj točno posluša, še bolj pa koga. Visokoleteče sanje Ditke so upravičene in opravičljive, seveda. Vendar na takem prizorišču gre bolj težko skozi – kot je šla malo prej moja angleščina, kot ste nemara zaznali -, še zlasti, ker je Feri (in smo prišli do njega, ne? jap, tudi mi smo ga dalj časa čakali) tako proslavil žlahtnost slovenskega jezika. Ker nalašč nisem vprašal, kako je videti tisti plus med Ditka + Feri, sem upal, da bo sodelovanja kaj več kot le na koncu. A je tudi tako dobro, saj je njena uglasbenost Ferijevih tekstov pesniku in pisatelju resnično v čast in poklon. Med štiklom Ne bodi kot drugi je Ditka upravičeno predvidevala, da znamo refren na pamet. Hvala bogu, da ima toliko samozavesti in prepričanja. Hvala bogu! Res!
Sicer pa je Feri na oder prišel dvakrat (oziroma trikrat, če štejemo še konec). Prvič je prebral pesem, dve, v drugo pa še eno, pri čemer ga je na klavir spremljal Gorazd (morda za moj občutek malo preresen mol v prvo, ampak je delalo, ni kaj), zgodba o fotografu in njegovi ženi, o ruti na pokopališču pa je narosilo oči. Čisto res. Ptujsko gledališče se je skorajda kolektivno razjokalo ob tem, kaj je ljubezen in kaj je bojda romantika in predvsem kaj je »ženski lirski subjekt«, ta v Ferijevem primeru idealen pojem za njegovo tovrstno ustvarjanje. Tu je Lainšček preprosto zmagal, s tremi štikli nas je kupil, čeprav v bistvu ni ničesar prodajal. To je ljubezen. In ja. Povedal je tako anekdoto o Mii Žnidarič, ki ga je še kot suha in neuveljavljena pevka na starem mostu v Mariboru sredi noči plešoče in pojoče prepričala, naj vendar začne pisati tudi tekste na glasbeno podlago. Ko je nato navrgel, da v Ditki vidi vse, kar je nekoč videl v Mii, smo se skoraj razjokali. Teža takega komplimenta je – četudi izrečena najbrž že večkrat na teh koncertih, ki imajo svojo prihodnost in mesto – gotovo ogromna. Kaj je vse Mia Žnidarič dosegla po Babici gre na jug, vemo. Noro.
Ditka je nato za konec postregla z Ne bodi kot drugi, ki je v slovenščini nadvladala angleški prevod in ga pregazila, ter za bis še z Dober dan življenje, kjer je spesnila točno tisti življenjski nasmeh, ki ga je poosebljal Tone Pavček in je vsaj za nas kot medij in zame osebno kot dripca predstavljal absolutni presežek večera, ki je padel na dve zvezdici in koketiral s čisto petko, zato mu dajemo tisto trojko s pripisom, da bi Ditko radi slišali solo ali z mlajšo in morda bolj v ozadje potisnjeno zaledje, še bolj pa še kakšen duet s Ferijem ali še s kom. Ker je to tisto, kjer je punca resnično talentirana. Igra kitaro kot redkokateri kantavtor. In Ptuj je nagradil njen trud, čeprav se je poznalo, da ima tremo – nemara tudi zato, ker je prvič v najstarejšem slovenskem mestu. Sicer v Ptuju imaš bolj težko tremo, kot je nsita imela gospod in gospa, ki sta očitno zamudila skoraj eno uro na špil pa sta imela karte v prvi vrsti in suvereno sedla točno tja. Na boli te briga.
Ferija bi sicer zlasti gospe gotovo raje še videle, v bistvu kar vsi, ampak je ravno prav oddoziral svoje mesto ter vso pozornost preusmeril na mlado pevko, pred katero je še vedno ogromna prihodnost. Le najti mora bolj izrazito svoje mesto, sicer se zna primeriti, da boš po enem koncertu videl v bistvu vse, kot bi nemara veljalo tudi za (ne)versatilnost njenih štiklov. Prikupno, zalo, navdušujoče dekle, ki ima ves potencial tega sveta. Kot ga je imela nekoč njena regijska kolegica Tina Maze. Kaj je ona potrebovala za nadcarski uspeh, pa tudi vemo. Trenutno se, če smo že pri športu, zdi, da ima Ditka vse karakteristike Petra Prevca. Vsekakor pa ima šelesteče, nežne, zaljubljene in dognane tekste. Le radi bi jo še bolj začutili, njo, njeno zgodbo, njeno mladost, njene izkušnje. Ne, ne zanima nas njeno osebno življenje v obliki žute štampe. Eh. Kot začutimo denimo Severo Gjurin ali celo Neisho. Reči, da je komad Ljubim za zaljubljene… Vredu. Fajn. Ampak kaki utrinek, kakšno izkušnjo… To bi. In solo štikle na odru. In je Ditka največji potencial, ki ga Branko Čakarmiš nikoli ne bo videl. Enega od mnogih. Pa saj. Hvala bogu. Ditka je biser. Velik biser. Prvi fru-fru Slovenije. Najbolj poetičen pa sploh. Ni čudno, da je dvakrat razprodala ptujsko gledališče. Slovenci (in zlasti Slovenke) imamo taki štof radi. Zelo radi. In kdo ve, morda se tega sploh ne da naveličati, vsaj ne, dokler bodo padali taki komplimenti in bo imela Ditka najbolj prepričljiv nasmeh na sceni.
Bis. Hvala ptujskemu gledališču za vstopnico, tople pozdrave na šalterju, gardeborki se lahko naslednjič o svojih fantih in o tem, kaki so, pogovarjata komot tudi malo bolj na glas. Radi vlečemo na ühe.
T., tale je zate. Ker ja. Usekal bom eno nostalgično. O, ja. Ker moram. Na Zmelkoow me vežeta dva nepozabna spomina. Čeprav, ja, ko enkrat začenjaš po tej poti, memory faking lane, pot spominov in tovarištva, kot se temu lepo reče pri nas, se bi bil vsak izvajalec prijel za glavo. Češ, saj delamo tudi kaj svežega, kaj zdaj tumbaš za nazaj, dripec! Ampak uspeh albuma Pionirji divergentnega marketinga, osmega studijskega albuma Zmelkoow, je bolj ali manj uspešen ravno zaradi tega, ker uspe preko svežega štofa vzbuditi najboljše spomine.
In gremo. Še preden sem se sam uspel res na smrt zaljubiti, v punco iz Hoč, ki je pritekla v cilj na atletskem stadionu Poljane in nič več ni bilo, kot je poslej bilo, sem spozna(va)l, kaj lahko (ne)smrtna zaljubljenost naredi komu drugemu. Pismo rosno! Tam, v gimnazijskih letih. Uf. Kaj. Si. Ti. Malo. Nor. Malo fejst! Sošolka T., h kateri sem rinil s peciklom iz centra k njej doma, je vse dneve in noči mislila na fanta z imenom L., ki je izgledal recimo tako kot Lucas v One Tree Hill, če je kdo gledal kdaj ta post-highschool jokavi sentiš, in najlepše trenutke (in tudi najbolj mučne) v zgodbah o njem in redkih pošlatanih fotkah podoživljala s štiklom Sentiš navadni. Ampak to ni bil moj prvi spomin na Zmelkoow. Nak. Obstaja še boljši!
Zmelkoow sem doživel – ne, da bi bil šel na njihov koncert, do tega je bilo še par let – na svoj drugi dijaški dan. Ali pa tretji. Ja, tretji. Bila je sreda, 5. september 2000. Kaki časi, jao meni. Ura je bila pol deset dopoldan in to so bili še časi, ko ga je tudi gospod Dušan Keber še gotovo rad dal na zob, saj še ni šel preučevati ur, ko bi se naj jetrom spodobilo konzumirati alkohol. Skratka, s sošolcem L. ter sošolkama Ti. in T. (ja, to je ista T.) smo šli v Klub MC. Jap, Pekarna, čeprav to ni nujno eno-te-isto. Kakorkoli že, fazoti na kilometer zavohani, smo prišli tja, sedli in mene je skoraj ubrisalo. Slišal sem marsikaj o emsiju in sem se prostora celo nekako bal. Bav-bav. Še preden sem ugotovil, kje sploh sem, ocenil plac, si naredil vtis, je že stal kelnar (kasneje smo ugotovili, da je bolje laufat kar za šank in presenetit osebje) in pobral naročila. Ti. je naročila smajla, takisto moj kolega L., medtem ko je T. naročila bambus. Evo, adijo možganske celice, adijo dva faksa, ki sem ju zaradi usodnega naročila potem pustil kakih osem let kasneje. Slaba družba, boste rekli, ne?
Niti slučajno! Vdal sem se črednemu nagonu, vedoč, da sem tisti bambi, ki ga pohrusta še na pol invadidna hijena, ki poje, kar pač ostane. In naročil bambus. Svoj prvi bambus, lajk, sploh. Ever. Jap jap. Ko smo relativno hitro pokasirali in dobili svoje pijačke, smo nazdravili. Naj živi 1.B. Forza! In ko sem pomolil jezik v bambus in ugotovil, da je okus vsekakor boljši od barve, se je zgodilo. Bam! Ne, ne toliko, da je alkohol vsekal v glavo ob pol desetih zjutraj (kaki časi, kaj si nor malo), temveč folk, četrte letnike, ki so pri fliperju, tam pri vratih, imeli svoj iber žur.
»Kaj si nooor! To jaaa! To mi delaaaaaj!« je zakričal en od njih in komad je krenil. Gravitacija (več kot spijemo)! Če bi pisal nedorasli scenarij ali slab roman ali oboje v enem – kot Goran Vojnovič -, si ne bi mogel izmisliti bolj očitnega klišeja. Bamf! Dras! Šus! In je butnilo v meni vse to. Če ne bi bilo tistega bambusa in Zmelkoow, zdaj tega ne bi brali. Če vam grem na kurac, torej krivite osebje Kluba MC, moje tri nekdanje sošolce in Zmelkoow. Jaz s tem nimam nič. Jaz se vrtin na napačnem planetu. Pljuvam skozi okno in to.
Pa da se vrnem zdaj k sošolki T., ki je imela, mimogrede, najlepšega psa na celem planetu. Takega belega, luštnega, ki povrhu ni imel motečega vonja, kot se to pri psih rado zgodi. Nekje konec prvega letnika je sekina ex-sošolka doma pri nas pustila klasično kitaro, dala mi je list z akordi in verjel sem, da bom rock zvezda. Kmalu so mi mati kupili akustično črno fenderco, na katero sem obvezno moril s Tista črna kitara in Led s severa, kitaro – precej boljšo – pa je imela tudi sošolka T., s katero sva se v drugem letniku precej zbližala in spoprijateljila, čeprav je imela fanta, jaz pa prepričanje, da itak nisem njena liga. In sem si ustvaril v glavi, da jo hodim učit kitaro, čeprav je trajalo približno tri pire, da sem prste iz C dura premaknil v G dur. Par tednov, mesecev zatem, ko sem se zaljubil v eno drugo sošolko, zaradi katere sem šel v Yucatan, enkrat, samkrat in nikoli več, ker se je tam zalizala z enim top komadom, ko so zavrteli Gigi d’Agustina, edinega avtorja, ki sem ga prepoznal, no, enkrat kasneje sem se lotil štikla Sentiš navadni. In ni šlo. Zaboga ni šlo. Vsi tisti bareji, zajebana vokalna linija. Hvala ti, Noel Gallagher, da si spisal Don’t Look Back in Anger, tisto je šlo precej lažje.
Mislim da je bilo tisto – poleg enega zelo bizarnega obiska Idrije – najbližje, kar bi s kitaro zapecal kogarkoli, če odštejem poleg Idrije še obiske Ivan Dolca na Hvaru. Ampak okej, ker je tole resna recenzija, gremo zdaj k poanti. Mislim, da sem enkrat kasneje, nedolgo tega (torej leto, dve nazaj), nekdanji sošolki T. povedal, kaj mi je Goga povedal o štiklu Sentiš navadni. Bal sem se, da ji bom zlomil srce. Pa ji ga, vsaj zdi se mi, nisem. Čeprav je takoj rekla ooooo in imela tisti najlepši nasmešek, kar jih je kdaj imela naša gimnazija, ni šla delat samomora na ono fontano, ki jo je bil zgradil Kangler. Če se dobro spomnim, mi je Goga prede enem najboljših koncertov sploh, v Klubu MC, kjer je Zmelkoow preigral celoten Čiko, Pajo in Pako, povedal, da je bila Sentiš navadni bolj zajebancija: »Živeli smo intenzivno obdobje vsesplošnega drogiranja in pecanja. Vmes je prišel pač tudi Sentiš navadni. Na nobeno drugo ploščo najbrž ne bi spadal, je pa edini sentiš v vsej diskografiji. Nekam smo ga morali dati, zato smo ga dali pač sem.”
Tako da… Ne resno jemati Zmelkoow. Pa saj, če jemlješ Zmelkoow resno, delaš nekaj zelo prav ali pa zelo narobe. Vmesnega ni. Zato sem se Pionirjev divergentnega marketinga lotil tako osebno. Z nostalgijo pri 31. letih. Ker ja. Zmelkoow mene povlečejo na devetdeseta in na tisti bambus in sošolko T. Lepi spomini, lepi časi. Nedolžno povprečni. Intenzivno obdobje pecanja in to. Pri čemer mi je sošolec K. pokazal ploščo Srebrna in štikl Dekle je po vodo šlo, kjer sem ugotovil, da so lahko priredbe tudi popoln odfuk in odbitek. In potem se naučiš Bit, prišel je Batman in meni ljuba Poredni gosti skupaj z Videospotnicami in vse ostalo je zgodovina.
Pri Zmelkoow ostajajo najboljši njihovi koncerti, ki pa morajo biti skoraj po pravilu, če bi radi domov odnesli nauk, v zaprtem prostoru. Ala Klub MC, kamor pridejo še vedno skoraj vsakoletno, čeprav sem pokasiral tudi fenomenalen njihov špil na Štuku, za idole pa sem ji znova doživel decembra 2013, ko je Jure Longyka prvič šel v Kino Šiška z Izštekanimi, pa so vzeli enajst minut dobesedno in do sekunde natančno vzeli resno samo zajebancijo in čisto nič in nikogar drugega. Kaki prc v glavo! Noro dobro! Kekčeva nebesa so ratala v sekundi kultna in najboljša priredba Stairway to Heaven, še Wayne’s World nima za burek. Nje, ker nje.
Zato sem malo počakal, ko je prišel in uletel mail s ponudbo, če mi Rumeni zaliv, torej koprska centrala, pošlje Pionirje divergentnega marketinga, prvo proper ploščo po kar sedmih letih, kolikor je minilo od plate Čista jajca. Zdaj, ker sem šel malo guglat, kaj so popisali kolegi, vam tukaj prilepim recenzijo, ki se je ne da nadmudriti, že zato ne, ker ima Samo Turk na profilki double-neck kitaro. Nekje vmes sem se (tudi) zaradi Zmelkoow odločil, da bom poslej pisal bolj doživete in čustvene recenzije, v smelem upanju, da bo to rešilo rock kritiko (ja pa ja) ter slovensko glasbeno sceno (ja pa ja pa ja). Wikipedia trdi, da je to osma studijska plošča in ima nasploh vse važne podatke in skrbno upamo, da se bo tja uvrstila tudi ta recenzija in pokazala, da smo dali Zmelkoow štirko.
Zakaj štirko? Zato. Ker smo našli en komad, ki nam je dal spomin, čeprav je Zavese plešejo že deset let star komad in če bi to bil naj komad, povrhu tak, kjer Goga Sedmak ne poje, bi morda bil čas za poslovilni koncert Parni Valjak style, torej podnaslovljen »večno poslavljanje, predzadnjič«. Zavese plešejo pa s produkcijo pokaže, zakaj je bil Sentiš navadni skorajda moja popotnica do izgube nedolžnosti (brez skrbi, izgubil sem jo bolj v povezavi s fuzbalom). Aja, saj res, produkcija? Vse povejo itak lajnernoutsi, torej knjižica, kjer je navedena kar peterica producentov, band pa je snemal kjerkoli in kadarkoli. Zato je Pionirji divergentnega marketinga bolj dokaz, da lahko danes ploščo snemaš skoraj celo desetletje, daš skupaj, pa se zdi, kot da vmes ni minila niti sekunda. Res je, kot pravi Turk, da grejo Zmelkoow na stara pota, kar pomeni, da Zmelkoow niti približno ne ve, kam gre in kako biti konkurenčen.
Seveda se je težko znebiti občutka, da band na trenutke vendarle išče hook, torej pop štof, refren, okoli katerega bi lahko zgradila kultne verze, kakršni so uspeli na Kdo se je zbral? (1994) in Čiko, Pajo in Pako (1996). Pa naj bo to pohan piščanc ob Mami koki, ko imamo na koncu kar dober kreativni apetit, ali sanjarjenje o tem, da si volkodlak, ki te zaljubljeno objema v Polna luna. Zlata ribica pokaže, zakaj je Mi2 tako zelo uspela Čista jeba in zakaj sta si banda v svoji različnosti tako neverjetno podobna in zakaj so prav Zmelkoow odprli predvozaško tivolski rojstni dan štajerskih diagonalnih kolegov. Zlata ribica in Pussy revolucija sta radijski material, sta hita, ki pa potrebujeta svoj kontekst: boljšega od albuma. Zmelkoow nujno rabi slovensko pop glasbo, pa ne nujno presežne kompilacije urednikov Val 202. Zmelkoow bi »moral« večkrat uleteti kot v Kinu Šiška. Dajte se ljudje malo manj zresnit no. Saj ne gre za življenje in smrt.
Čeravno… Plošča ponudi tudi verz a la »ko ti sreča in usoda obrneta hrbet je pač treba preživet«, kar kaže na resen premislek o smislu življenja, ne na plaži, temveč na čik pavzi in/ali mali potrebi. Nočem bit DJ je nemara nepotreben štikl, kjer Zmelkoow počne točno tisto, kar smo ga poprosili malo prej. Naj malo potamani in pohara na sceni kot nekoč Sergio ali Yo! Bolje to uspe v Kaj nam fali? in v Konec sveta, popevkarskemu kontraarmagedonu, ki Zmelkoow še vedno uspejo zapakirati lucidne tekste v namerno pozabljeni celofan. Ljubezen včasih morda najdeš na oddelku s supergami, ne? Ker kaj pa če bo spet napovedani konec sveta (o katerem je sicer kvalitetno dehtel Boštjan Narat)? Nič hudega, da »ne bi kdo posumil, da sem nor, imam ob sebi tudi pevski zbor, ki pod krinko umetniškega ustvarjanja praznuje z menoj«. Hudo, ne?
Dandanes pa pokaže, da Zmelkoow lahko zarjove futuristično v svojem glasbenem izrazju. Kaj to pomeni? Ne vem, najbrž to, da gre ta band preko Goge Sedmaka ob razširjeni klasični zasedbi Žare (bas, pas), Koščak (bobni, pas), Anuša (flavta, ratabuka, klaviature, spremljevalni glas, kras), Zergoloff (violina, klaviature, mandolina, harmonika, briškula, vas), Eva & Aleksandra (glas, plaz), Rok (tolkala, las), Mičo (analogni sint, mraz), tja, kjer se denimo Nula Kelvina, Same babe ali Natriletno kolobarjenje s praho ustavijo. Zmelkoow se ne. Leti. V luft. Dandanes se pač že vsak izdaja za boga, sami psihopati, vmes pa jaz, pošten in iskren kot flexarca, ki meče iskre pošteno v zrak. Huf! To je presežek plate, absoluto! Plošče, ki preprosto je. Ne vem, če karkoli želi (morda pa, a pustimo to, kaj je avtor želel reči), toda ko pride do sklepne Zavese plešejo (ja, Jaša je totalni romantik in bi komad lahko slišal petkrat zapored v živo) ter Pesnik v elementu, še ene lastne priredbe, kjer Turk (jebiga, prvi je spisal pravo recenzijo, pa kopipejstamo) prav pravi, da je band šel dlje in nadgradil komad.
Pionirji divergentnega marketinga bi se v bistvu morali poslušati v discmanu. Škoda, da ga nimam več. Da bi romantično, nostalgično sedel za mizo, listal drugogimnazijski yearbook, kjer sem v bistvu naletel na nekaj najbolj izvirnih tekstov, brez katerih ne bi nikdar niti zbral poguma za kakršenkoli sestavek, četudi poln napak (kakršen je ta), ter sanjaril o neskončnih poletjih, o prvem seksu, o prvem poljubu (v tem vrstnem redu). O sošolki T, ki ji je, joj patetika, ta recenzija tudi posvečena. E, to je uspelo Zmelkoow. Namočiti solze skoraj na tipkovnico, prisluhniti albumu večkrat, prelistati knjigico in se vprašati, zakaj, pismo, ne bom nikoli taka flegma, da bi narisal taki strip, kot je v tem bookletu. In zakaj še vedno niti najbolj zlajnanih komadov Zmelkoow ne samo, da ne razumem, temveč se preizprašujem o posameznih besednih zvezah, ki jim na novo odkrivam pomen. Kot sem oni dan šele tumpasto ugotovil v knjigi Beli kit aka Moby Dick, da je Ekvador dobil ime po… ekvatorju. D’oh!
Zmelkoow ostaja tisti band, ki me postavi nazaj v gimnazijo, ampak celega, s čustvi in možgani vred, da sem sposoben gledati naprej na enak, nedolžen način. Zmelkoow imajo v sebi lucidnost citatov o Albertu Einsteinu, da boš po novi poti hodil vedno sam, ampak ne po stopinjah drugih. In ima nekaj ostrih sporočil (če gevara, najboljši soseeeed), mamljivih refrenov, da mu šenkam štirico in se lahko samo zahvalim za muzike. V živo bi par komadov takoj, z veseljem slišal, ampak v drugem delu špila. Še bi Čiko Pako in Pajo v kosu, kar gre bandu gotovo na živce, takšno onaniranje na sentiš nostalgijo. Naj mu gre. Jaz se ne dam. Še znam biti fant, ki je šel po črednem nagonu na bambus med glavnim odmorom, spoznal Zmelkoow in se zdaj trepetlikavo in jokavo tresel ob Zavese plešejo ter režal družbi (in sebi) ob sklepni Pesnik v elementu. Jasno pa je nekaj: Zmelkoow še vedno v vsej svoji zapohani flegmi ujamejo zeitgeist, ga pošlatajo in zažvalijo kot nihče drug. Kar je dobro in malo manj dobro hkrati. Bi pa bilo fajn, če bi marketingarji poštekali, zakaj Zmelkoow ostaja relevanten in še vedno nerazprodani band. To je marketing. Boljšega ni. To je pravi pristop. Mali p.
Ampak kakorkoli že. Želja recenzije je – česar sicer naj ne bi razkril, temveč bi to morali pogruntati sami, kar najbrž itak ste – poklon bandu, da mu uspeva na novo izumljati toplo vodo vzbujati domišljijo, kar v bistvu spomini tudi so. Ne, brez skrbi, sošolke T. in nič si nisem kar tako izmislil. Eh. Sploh ne. Zmelkoow ostajajo pionirji divergentnega marketinga, pri čemer je marketing lahko v bistvu karkoli. Ljubezen, denimo. Zakaj pa ne. Sicer pa je vse sentiš. Kruti ali sladek. Ni pomembno. Sentiš. Evo, zavese so odplesale. Padel je zastor. Danes si vzamem dan dopusta… In ostanem doma. Ker ja. Srečno, T.
Bis. Nič skrbet, T. se ima, kolikor vem, precej fajn. Upam pa, da bo kmalu kaki pubec na kitaro kazal akorde Zavese plešejo. Kaki novi T. In da pridejo Zmelkoow čimprej spet kaj mimo. Itak!
Lahko bi se mu gladko, kosmato in bogato zlagal. Pa kako bi se mu bil? Če mu je bilo pa po svoje nerodno. Vprašal me je, kar me je pač moral. Potem ko je bil ves zadihan, ker je iskal knjigo. Jebeno knjigo. Kot mutec je knjižničar skakal po knjižnici, iščoč Evripidovo Medejo. Potem pa je rekel, opa, imava še dolg. Članarina. Trinajst evrov. »Študent najbrž nisi več, ne?« je bolj svetoval kot vprašal, skušal namigniti, hej, bomo to že nekako zasukali. Teh trinajst evrov. Pa kako bi Mariborski knjižnici odrekel še to?
Ne, ne gre zato, da so tako prijazno takoj ponudili podstrešje pionirske knjižnice, ko sem iskal prostor za snemanje podcasta o tem, kako gre Marigor. In veste, kaj pove skoraj vsakdo, ki pride spet v pionirsko? Kako se spomni svojega otroštva in kako je zdaj prekrasno vse obnovljeno in kako nasmejani so dandanašnji otroci. Hvala bogu, ne? In noben niti črhne ne o naši glavni, rotovški knjižnici. Ker kaj pa naj reče? Samo malo gledam? Ne ne, vi kar poiščete, bom počakala? Sramota, vam rečem, sramota.
Gre za nekaj povsem drugega. Za občutek sramu, zabitosti, nemestotvornosti. Pustimo zdaj univerzitetne knjižnice, NUK-e ali knjižnice na velikih univerzah. Maribor ni Stamford. Jebiga, ni. Ampak kaj pa, ko prideš v Novo Gorico, zraven gledališča? Ko sem šel s kolegom, ki se je tja preselio prav iz Maribora, me je zabrisalo na rit. Kako je to možno? Takšna knjižnica? Dve nadstropji, dolžina za odšpilat vsaj en fuzbal, prostorna in predvsem osvetljena čitalnica. In ne, Nova Gorica ni izjema. Ko sem sestro peljal na pogovorni večer ob njeni knjigi, sem se na Ptuju v knjižnici, kjer imajo najlepši atrij v državi, skoraj razjokal od tistega vonja po lesu, nadstropjih, prehodnih policah, založenimi s tistim vonjem, kakršnega imajo le knjige v knjižnici. Njami njam. Skoraj pohrustal bi jih. Še ko sem v Sežani vzel pot pod noge Tomaju naproti in parkiral na parkingu pred knjižnico, je bila mariborska knjižnica slab vic v primerjavi z njihovo. Jebemti, vsaka osnovna šola ali gimnazija, ki so jo obnovili, ima boljšo, večjo, lepšo knjižnico kot drugo največje mesto v državi.
In, e, tako sem včeraj, po tiskovki v SNG Maribor, kjer bo v petek premeira ravno Medeje, šel v knjižnico. Preveril sem prej, če stvar imajo in glej, kar dva izvoda premorejo. Grem direktno do dram, v tisto najmanjšo sobo, kar jih je v našem bibliotekarstvu. In iščem. Od Evripida vse živo – ipak se je ohranilo vsaj sedemnajst njegovih iger (od petindevetdesetih) – le te knjige ne. Pa se potrudiš. Brskaš. In misliš, ne, saj nekje mora bit. Pa ni bila.
Zato sem šel na šalter, pardon, infotočko, kjer je itak vedno gužva, ker je osebja premalo, bralcev pa, hvala bogu, preveč. In rekel, da ne najdem. V smehu. Knjižničar je pomislil, da sem morda želel najti Senekov rimejk, pa mu je druga knjižničarka rekla, da ne, da mora biti tudi original. In je pokobisala (poguglalala za bibliotekarje) in našla isti zadetek/gol kot jaz. In mu namignila, morda čisto malo prenaglas, da knjiga »pa že mora bit tu«.
Ja pa če ni. Iskal je kot tumpek. Ste kdaj pogledali, kako knjižničarji poiščejo knjigo? Tako kot zagnani najstniki anatomijo najstnic. Pošlatajo vse, z upanjem, da bodo našli, kar iščejo. Hehe. Ampak ne. Premetaval je, prišla sva do Dürerja pa dalje že do Fritza. Nope. Nak. Ni. Kaj pa tu? Ne. »Bom šel v skladišče, zgodi se, da kdo ne označi, kje je knjiga,« se je nekaj kakor opravičeval, v bistvu pa je bilo, ker sem empatični dripec, nerodno meni. »Ne, bova že našla knjigo!« ni izgubil optimizma, ker ga mariborski knjižničarji praviloma res ne izgubijo.
Da so knjige v skladišču, ni redkost. Onidan sem si sposodil Jane Eyre od Charlotte Brönte. Ker je naslovnica ravno rahlo potrgana, nisem videl, da je to šele prvi od dveh delov. Zato sem poklical nazaj in en drugi model se je namučil, šel v skladišče, in rekel, kako noro je, da imajo le prvi del na polici, drugega pa v skladišču. Odgovor je jasen. Ker ni placa. Ker. Ni. Placa. In sem naslednjič potem vprašal, kako sploh sfolgajo in videl napis »inventura – zaprto od 16. do 29. januarja«. Bum. Trinajst celih dni, malo manj delovnih? U. To ni malo.
»Nismo imeli inventure že nekaj let. Moramo. Knjige so po tleh, po skladiščih, saj vidite. To je sto tisoč knjig,« so mi povedali na šalterju in se ob tem režali, čeprav je jasno, da prečekirati, prekodirati, prelistati sto jurjev knjig res ni malo. In verjamem, da se bo teh trinajst dni uporabnikom knjižnice iber poznalo. Zelo poznalo. In bo tudi nekaj hude jeze, viharnega temperamenta, ki ga v knjižnici, hočeš nočeš, začutiš. Vselej. Zakaj? Ja kaj, zakaj? Saj je jasno. Ker je taka frdamana gužva, ker moraš hitro poiskat knjigo, ker bo takoj zatem že nekdo čakal, da greš od polic naprej. Listanje med policami? Ja pa ja. Sanjaj.
Skratka, knjižničar je šel v skladišče in prišel, pardon, pritekel nazaj praznih rok. Ni. Pa kako ni? Se je sam spraševal, itak. In sva šla nazaj do polic. In je stegnil roko na najvišjo polico. »Če pa so tam pod črko D,« sem pisnil, češ, kaj te tam iščeš, tam že ni. »Evo, pa jo imava!« jo je našel in mi jo dal. Ja, tam nekje gori je bila. Zakaj? E, za to rabiš pa diplomo iz bibliotekarstva, dobro voljo in iznajdljivost.
Ni me bilo (še) toliko sram, kolikor sem se počutil uborno, revno, intelektualno povoženo. Je to duh Maribora? Mesto, ki je dalo Draga Jančarja, mesto, kjer je Josip Jurčič sourejal Slovenski narod? Ha? Smo to »mi«?
Pa dobro. Pridem na šalter, nakar mi je knjižničar rekel, da imava še dolg. Članarina. Da nisem študent, ste ugotovili tako vi kot vsak, ki ima tri minute cajta, kot sem jih jaz imel za dva opuščena faksa. Okej. Nisi študent, kaj pa si.
»Nič. Točka razno…« sem raje sam vnaprej rekel, »odgovor e, če obstaja.«
»Haha, ne, tega ni… Nezaposlen? To imamo?«
»Ne vem,« sem rekel, ne da bi opazil, da sprašuje kolegico od prej.
»Mislim, da ne. Gospod, ste brezposelni?«
»Registrirano? Ne.«
»Kaj pa bomo?« je vprašal zdaj spet moj bibliotekar.
Ni mi bilo več za zganjati birokratskega samomora, ker to je tisto, kar ubija našo družbo, naš razvoj, mojo generacijo in zdravo kmečko pamet. Vzel sem denar in ga dal na pult. Kot da bi bil na šanku, ja, ampak ajde. Za teh trinajst evrov me pač ne bo konec, čeprav sem v obrazu knjižničarja razbral france bevkovski/vorancovski socialni čut. Če teh trinajst evrov za letno članarino res ne bi bil imel, bi se bil pogreznil v zemljo. Ja, v predpretekliku.
Videl sem, kako nam je vsem nerodno. Meni, ker nimam statusa. Njim, ker so imeli Medejo založeno na vrhji polici, kjer jo še sami komaj najdejo. In to je ta naša mariborska realnost. Za župana imamo univerzitetnega profesorja, ki se je še zmrdoval, ker je ena od strank dobila od premiera, svojega strankarskega kolega, dva milijona evrov denarja. Za knjižnico. In še sedem(najst) milijonov ali koliko evropskih sredstev. Za katera so potem izvedli tako javnomnenjsko anketo, da javno sprašujem Simono Partlič, Urško Korošec in Aljošo Kiriča iz mestnega piarja, kdaj so kaj bili nazadnje v knjižnici? In kako se ob tem počutijo? Da imamo sami sebe za norca? Pa vi, gospod župan. Ki ste obljubljali, kako bo načitani Maribor rešil samega sebe. Ja? Res? Tako, da si hrbte in kolke upokojenci pomečejo ven in težko poprosijo za knjige, ki ležijo po tleh? Knjige po tleh, gospod župan.
Vi pa nas sprašujete, kaj bi imeli. Sedemnajst stvari ali eno stvar, knjižnico. Kako vas ni sram? Kako ste lahko tako zavozili? Kaj se je zgodilo? Ha? Potem pa hodite na Borštnikovo srečanje, delite Glazerjevo nagrado? Kako si drznete? Če imate denar za knjižnico, pa zdaj dajete občutek, kot da bi bili megalomanski, če bi imeli urejeno knjižnico? Seveda bi imeli novi Lent. Pa obnovo tribune v Ljudskem vrtu. In še in še. Samo ne se potem čuditi, zakaj ljudje razlagajo, kako je Franc Kangler dejansko nekaj zgradil. Lutkovno gledališče je pa lepo, ne? Seveda to niti za milimeter ne hvali ali opravičuje dejanja vašega predhodnika. Niti za milimeter. Ampak imate balo denarja, dejansko balo denarja, projekte in vse. Povejte nam, Mariborčanom, ali boste zgradili knjižnico ali ne? Ker to, da nam je tako nerodno, pa za nič od tega nismo krivi niti za sekundo sami, je sramota brez primere. Lahko Maribor nabije Olimpijo 17:0, pa ne bo pomagalo. Mene je sram. Knjižničarja je sram. Le vas ne. Zato bodi dovolj tega. Pridite, povejte. Boste tisti župan, ki bo knjižnici rekel ne? In ne, to da bi jo selili v SDK, kar tako, pa še malo policijo, pa ne vem kaj vse. Infrastuktura ni vrt, gospod župan. Ne moreš kolobarit.
Zato sem plačal članarino. S ponosom. Pravi Štajerc ‘ma papirje, pravijo temu v Ljudskem vrtu. Štajerc s papirji. In tako bi »moralo« biti. To bi moralo biti sporočilo. Ne pa da nas je sram in nam je neprijetno, ko se komaj premikamo med policami. Vaš klobuk ne bi šel skozi, gospod župan. Svojim piarovcem pa povejte, naj nas nehajo imeti za norca. Še bolj pa svojim svetovalcem. Maribor je načitano mesto, rado bere, dalo je nekaj izjemnih avtorjev. In nihče ne riše gradovov v oblakih. Denar je. Imam pa občutek, da vam ni pogodu, ker je to denar od stranke SMC? Veste kako meni dol visi, kdo bo dal in zrihtal denar za knjižnico? Ali bi radi bili kot Boris Popovič, edinega župana pri nas, ki ima na stadionu plaketo, namenjeno samemu sebi, ko se na Bonifiki vsakdo reži ob napisu »zgrajeno v času župana Borisa Popoviča«. A to bi? Da sem to zgradil »jaz«?
Sreča je samo v tem, da mariborska knjižnica, pet let po tem, ko smo bili evropska prestolnica kulture, ni politično berljiva tema. Vsaj ne še. Upam, da bo. In da se ne bomo počutili kot zadnji bajdleki, ker imamo najmanjšo knjižnico v državi. Zaradi katere nas je, ponavljam, sram. Vi pa medtem čakate in gemblate in nas imate za norca, ker mislite, da vam dejansko verjamemo, kako boste kaj premaknili in obnovili? Ja pa ja. Vi? Don’t make me fucking laugh.
P.S. Hvala knjižničarju za trud, vztrajnost in potrpljenje, Medejo sem sinoči prebral na dah. In ugotovil, da tako kot je Medeja želela zaklati le moža, pa je potem še vsa blazna storila detomor, tako župan kolje nas, ker ni znal poklati tistih, ki bi jih po svojem mnenju moral. Univerzitetni profesor, lepo prosim. Pa sploh ne gre za klanje. Jebeno žalostno.
Gonite se. Kako preprosto sporočilo! Simpl. Izi. Gonite se. Pardon, nagonite se. Čeprav… saj to ne omili kaj sporočila, ne? Pa saj. Zakaj bi karkoli omilili. Bam, štrbunk, as, gejm, set, meč! Gonite. Se. Nagonite se. In kdo vam to sporoča? Kaj kdo! Zala Ana Štiglic, monokomedija luzerjev na dveh nogah, to je ta kdo! V predstavi Zorana Petroviča, ki razseka vse, kar ste kadarkoli mislili o monokomedijah. Viktorija 2.0 je – še zlasti na Intimnem odru mariborskega GT22 – tista predstava, ki bi jo morala videti Peter Prevc in Andrej Stare.
Če vidiš predstavo približno uro po tem, ko je Jurij Tepeš iz prvega mesta skočil na sedmo v Bišoshofnu, bratje Prevc pa so bili spet tam, kjer naj ne bi bili, pa pač so, je Viktorija 2.0 res dober štos. Štos, ki te trofi tam, kjer se ti še dalj časa trese. Direkt v zašpehani del luzerskega telesa luzerske miselnosti. Ampak luzer ve, da je luzer samo takrat, ko vidi, kakšni so zmagovalci. Ko dobijo to direkt v ksiht. Čeprav imamo v Sloveniji z zmagovalci malo težave (od druge svetovne vojne pa do Tine Maze, ki bo jutri dričala po Pohorju), predstava Viktorija 2.0. nima prav nobenih težav.
Že zato ne, ker imajo predstave Momenta, nevladne ekipe, ki ima že enajst let, kolektivni duh, prepotreben za tako pogumne, prebijajoče, razbite in samozavestne, skoraj naduvane predstave. Ni zaman pripisano k opisu Viktorije 2.0 sledeče:
Predstava je kolektivno delo skupine. Je del širšega dvoletnega projekta Unplugged/Izštekani
Samo po sebi to naj ne bi veliko povedalo, toda ko Zala Ana Štiglic goni, še preden vi zicnete na svoj zic – in goni iber konkretno na pravem kolesu, ki je provizorično ratalo sobno -, se Intimni oder GT22 vnovič prelevi v taki plac, da po predstavi takoj vprašaš, kdaj bo spet kaj. Ker te poskra, prime, zgrabi, pošlata, zaliže. Ja, že plac sam po sebi. Izbiraš lahko, kje boš sedel, nikogar ne briga, kako je s tvojo (ali čigarkolišnjo) garderobo.
In predvsem je špil »in medias res«, saj naša naratorka, ki ni del zgodbe, temveč njen lutkarski pupetmaster, že goni na kolesu. In goni in goni. In nam pove, no, bolj nakaže, kdo in kaj so zmagovalci. Tisti, ki imajo relativno telesno težo med 90 in 110. Kako to zgleda v absolutnih bedrih igralke, ki odkrito prizna, da ima 61 kil, devet preveč od idealne teže? Zadihano, bi rekli, ne? Nak. Ni.
Sam si predstavljam, da bi tako naj zgledal najbolje opravljen sprejemni izpit na AGRFT. Remek delo. Štigliceva nagoni kolo in zgolj razloži, kaj se dogaja s telesom, kaj je aerobno gibanje, kako gre kisik po žilah, kako možgani izgubljanje telesne mase doživljajo kot stres, tra la la. Zveni znano? Itak! Sto in ena faking dieta. Kaj točno je sporočilo njenega brutalnega gonjenja, med katerim ohranja perfektno dikcijo in vseskozi uspeva preglaševati glasni dinamo? Hm. Morda tisto, kar pravi opis predstave:
Zmagovalci so samozavestni. Zmagovalci so strastni. Zmagovalci se cenijo. Zmagovalci vedo, kaj hočejo in kako to doseči. Zmagovalci nikoli ne odnehajo. Zmagovalci so disciplinirani. Zmagovalci ne čakajo na popolne pogoje. Zmagovalci vedo, da je največje tveganje ne tvegati. Zmagovalci se primerjajo izključno s sabo. Zmagovalci ne potrebujejo nikogaršnje potrditve. Zmagovalci so zdravi in se zdravo prehranjujejo. Zmagovalci so lepo grajeni in imajo čudovite, čvrste, polne zadnjice. Zmagovalci imajo partnerje. S čudovitimi, čvrstimi, polnimi zadnjicami. Zmagovalci imajo spolne odnose. Strastne spolne odnose. Mnogo njih. Prijateljev tudi. Zmagovalci so ljubljeni. Zmagovalci ljubijo življenje. In življenje ljubi njih. Zmagovalcev ni veliko. Zmagovalcev je zelo malo. Zmagovalci zmagujejo.
Ja, e, zmagovalci zmagujejo! Kmalu pa se pokaže, da ni poanta v tem, da bi zmagala naša naratorka, skrbna pripovedovalka. Ne. Zgodba zaniha v drugem dejanju (sicer enodejanke, tehnično gledano), ko se naratorka spremeni v komentatorko. Najprej smo posredna, neshujšana tarča mi, nato sta tarča dve igralki badmintona. Dve… Barbiki. Pri čemer je ena… No, debela barbika. Ornk debela barbika. Barbika, pri kateri se režiš. A to ne bi vžgalo samo po sebi, saj barbiko niti na tako intimno Intimnem odru ne bi bili dobro videli. Ne. Kar naredi predstavo po gonjenju »sobnega« kolesa za resnično kvalitetni šus posrednega prcanja v živi mozak, je multimedijska uporaba prostora. Režiser Petrovič je dobro zasnoval zgodbo, ki jo dramaturgija Mareka Turošika pripelje, hvala bogu, v tu in zdaj 21. stoletja (kar ni tako lahko, mimogrede!), toda največ in najbolje uspeva Moniki Pocrnjić in Toniju Sopranu, scenografkinjam in soavtoricam likovne podobe.
Z enim vzdihom? Vau! Štigliceva je s tamalo nadsposobno kamero (Go Pro) naredila predstavo v predstavi, zasukala pogled tako, da je iz naših stolov naredila tv kavče. In kaj gledamo na kavču? Šport! Kdo gleda šport? Kavč selektorji. In kaj bi najraje imeli športni komentatorji? Kavč selektorskega komentarja! Ki pove, da je debela badminton barbika, no, debela! Kakšno komentiranje, kakšen zasuk, kakšno prcanje! Bravo! Tu se je predstava nagnila. Upravičeno? Ja. Zakaj? Zato, ker je pokazala, da je tenis šport za pusije v primerjavi z – badmintonom. Ker je. Če bi radi shujšali, pojdite nabijat ono »žogico«. Če bi radi izgledali lepo v belem, pojdite v Wimbledon. Totalno odfukan, pardon za besedo, ampak ja, totalno odfukan zasuk in statistika, ki potrjuje, zakaj ne v Mariboru ne v Ljubljani ne dobiš praktično prostega termina za »barbinton«, ki je v tem primeru res barbinton. Štigliceva ob tem kriči in predstavo premika bližje absurdu, vendar je v svojem duhu vseeno površinska, ne pa tudi površna kritika.
Kajti ko sede in predstavi zgodbo Viktorja in Viktorije, Kena in Barbike, ki kasneje postaneta jajce, postane njen opis takšen, kakršni manjkajo v sodobnih igrah in še zlasti romanih. Zgolj z nezmožnim naštevanjem, štancanjem družbeno nagrajeno sprejemljivega, a še zlasti nadzmagovalnega (v prostem času pomagati žrtvam družinskega nasilja ipd.) doseže Viktorija 2.0 točko, ko se nam zdi, kako nismo opazili, da je televizija riknila in da v odsevu poteka šov, katerega glavni akterji smo prav mi.
Ker kdo ali kaj je zmagovalec? Kaj je dobro? Kaj je prav? Je prav, da se Tepeš na glas veseli sedmega mesta, čeprav zanj gara kot teslo? Ne bomo vedeli, ker nimamo niti potenciala zmagovalcev. Ampak a nismo prav mi naredili iz vsega tega zmagovalce? Iz privida, konstrukt neuresničenih želja, namaščenega s tolščo na bedrih? Celulitski privid? Ha! Kakšen šus, vidite!
Morda bi predstavi lahko očitali padec v zadnjem, tretjem delu, ko Štigliceva zboksa ubogega medveda skrajno pedagoško, v bistvu pa nam pripali par vzgojnih (to je direkt, to kroše, to aperkat), da morda ne pripelje predstave do bistva, ki se pokaže v najprej medlem aplavzu ob fejdavtu luči, nato pa huronskih krikih in štirikratni vrnitvi igralke na oder, ki se je povrhu lepo in kolektivno poklonila kolektivu. Toda zmaga predstave je v – mikserju. Jap. Tam. Med nizanjem karakteristik, kakršnih nima niti najboljši wikipedia profil na svetu, namreč lupi sadje, v katere seksualno tišči prste, pardon, prst, pa prsta, in si naredi smuti zmagovalcev, čeprav sadja ne olupi, vmes pa s kladivom razbije jajce, odeto v kondom. Preveč za vas? Morali bi videti. Ampak tudi če ne. Vi kar navalite na smutije. Ker to pijejo zmagovalci, ne?
Viktorija 2.0. bi lahko zaslovela kot monoigra, ki ti prilipa vzgojnega, te pošlje nazaj v klop, da se še enkrat naučiš, zakaj si taki presneti luzer. Pa ne. Ne naredi tega. Nima nobenih politično korektnih moralnih aspiracij, še najmanj znotraj sprejemljivih okvirjih. Ne. Viktorija 2.0 je tisti smuti, ki ga pijemo, misleč, da bomo zmagovalci. Znano je pa le nekaj: da je Zala Ana Štiglic presneto talentirana igralka, ki ji je ta vloga pisana na bedra.
Ajmo, roke gor, kdo, za vraga, je zavrnil ponujene skladbe Gregorja Stermeckega? Pa dobro, no! Ha? Zakaj? Okej, saj razumem. O okusih se baje ne razpravlja, ker bojda res nismo vsi za vse. Ampak, hej, po svoje še dobro, da so se našli poizvajalci, ki jim težko rečemo poustvarjalci in ki tega štofa niso vzeli. Ker če bi vse to vzeli, Brodolomec ne bi nasedel na najbolj melanholično prismuknjenem otoku. S hoduljami, brez reklam in s songom, ki je naj antidepresiv.
Saj še pomnite, ne, kako je ubogi Tom Hanks našel najboljšega kolega v Wilsonu, odbojkarski žogi. Stermecki ga je našel v kitari, štiklih, melodijah in še posebej v tekstih. Če smo včeraj pisali o tem, da so teksti pri Mistermarshu rahlo nenavadni, vendar te prisilijo k novodobnemu poslušanju, je Brodolomec album poezije, hodulj, letal in vina. Morda ne za dneve ali tedne, vsekakor pa za en dan. Tole je plošča, ki jo toplo priporočamo za tisti dan, ko bi nekaj poslušali, nekaj dobrega, nekaj fajnega, pa niste čisto ziher, če bi se podali na novo pot.
Ker! Pazi! Finta je, da je na to pot šel Stermecki sam. Ko boste prišli do konca plošče, boste zaslišali Nekdo te čaka, novodobni pengovgoski tip štikla, kjer vam bo Stermecki mahal, navdušeno, zasanjano, predano, v svojem svetu, da je zataval nekam daaaaaleč tja, na druuuugo stran… Pa ni šel na sonce, na led s severa, v južne kraje ali kamorkoli pač ponese slovenski glasbeni živelj. Ne. On je šel iz sebe, da bi bil… On. Nekdo je tam. Nisi sam. Nisi. Sam. Nekdo. Je. Vedno. Tam. Če nucate antidepresiv prve vrste, brez recepta, ki bo prijel takoj (in ne po treh tednih kot večina antidepresivov, ki potem itak vzbujajo lakoto, forza cuker), si naštimajte Brodolomca. Nekdo te čaka je tako za zjokat lepa pesmica, kitara, backvokali, kot najboljše upanje, ki ga je Penelopa gojila za svojega Odiseja. Ali nekaj manj antičnega, če vam to bolj sede.
Ampak to ne pomeni, da je to kantavtorska plošča za na kavč, za stiskavac, za nedeljo, za pozno jesen. Eh. V duhu Boštjana Narata, ki ga vsaj sam postavljam kot referenčno točko sodobnega kantavtorstva po takih dveh ploščah, je to hudomušna, prismuknjena pesem. Kar je Liffe za filmske obiskovalce, e, je ta muzika za muzikoljube(če). Ne bi me mogla – z zamikom – najti v boljšem času. Ravno ko sem pogledal Captain Fantastic, ta v kapitalizmu ustvarjen antikapitalističen zlagani up Woodstocka, ki se je šel postarat v Oregon, in ko čitam – hehe – nepozabnega Belega kita, kot je Mira Miheličeva prevedla Moby Dicka. Pazi ti te verze: vsi smo reka kot Savinja. Haha. Savinja. Da Savinja dobi svoj štikl? Hahahaha! Kira finta!
Čeprav je po uvodni vratolomni Letala prav Savinja skladba, ki pokuka k Daleč je za naju pomlad (Adi Smolar), se to zdi vrhunski hommage slovenskemu kantavtorstvu in namesto kopipejstanja kaže na poklon, razumevanje, razposlušanost in originalno svež pogled avtorja, ki nesramežljivo najde podlago v I Need You Baby in naredi Vse reklame stran, filmsko udarni film, kjer se Brodolomec sprijazni, da je »zbrodolomil« in se prilagodi utopičnemu svetu z navihano rimo »res mi hecni smo ljudje / ko veter skuštra nam lase«. Štikl štiklov, saj nekaj podobnega slišimo tudi pri Mistermarshu, vendar Brodolomec to naredi bolj viskozno, šelesteče, poetično in tankočutno.
Kar pa ne pomeni, da je album jokav, objet, mehkužen. Eh. Klovn, Lepo si prišla in Padali kažejo na domiselno rabo jezika, kar je zgolj leporečje za izvirnost izraza. Kar vam pove še manj, zato je res najbolj toplo priporočljivo, da daste priložnost Brodolomcu. Brez skrbi, ne boste nasedli. Je že on. Tam nekje. Od koder ga niso rešili – ker je rešitev našel že sam, vmes pa skoraj še smisel življenja -, temveč so mu zgodbo pomagali popisati skrbno izbrani sodelavci: Luka Herman Gaiser ima takšen kontrabas, da vas bo zazibalo bolj kot kapitana Ahaba, Peter Dekleva se je še enkrat več izkazal kot tisti slovenski producent, ki najboljše sliši muzike, in seveda Maja Pihler Bilbi z backvokali Scile in Karibde. Vse je včasih tako, kot mora biti. Tudi ko greš v mapo komadov, ki so jih drugi zavrnili. In ta je najbolj zmagovalna.
Predvsem pa je včasih nemara bolje, da s prvencem v času, ko je pač treba plačati položnice, nekoliko počakaš. Je pa res, da bi zdaj želeli čimprej slišati še kaj. Ker ja. Bilbi in Brodolomec sta postala fest zase. In ko temu dodamo še Okttober in Leonart. Je Maribor kar nekje vmes ratal… Noir retro.
Super! Pa lahko mirno spim! Še zdaleč namreč nisem bil edini, ki je lani pošazemal (ali uporabil glasbeni SOS Vala 202) tisti komad. Tisti slovenski. Oni, saj veš. Ja, onega ja. Onega. Ja. O-N-E-G-A. Zdaj vemo: Mistermarsh – Veliko mesto. Song Martina Štibernika je eden tistih, ki ga Val 202 najde, porine naprej in vtakne v svoj program tako, da poboža in hkrati še kaj nauči.
Za Štibernika bo najbrž največje komplimente na sceni našla Nina Pušlar, vsaj meni pred par leti v intervjuju ni mogla prehvaliti producentskih in multiinštrumentalističnih (nad)sposobnosti Štibernika. Pa ni edina. Tudi Karmen Stavec, pa zasedbe Slapovi, ki ji Šmarčani z razlogom pravijo legendarna. In še in še. Prečitajte ta krasen intervju, eden tistih, ki pokaže, zakaj lokalni mediji (še) vedno delajo najbolj pristno žlahtne štorije.
Ker je Veliko mesto nadhit, smo prisluhnili tudi albumu. Drugem, kot se izkaže, saj je izšel že Home (2015). Zanimivo, da je na Apple Music prva plošča rangirana pod »pop«, Altamira pa pod »adult contemporary«. Ali, baje, kot se dobro sliši, postšanson, kar nemara celo res je ta druga plošča, nekaj kakor tujek šansonu in hkrati tujek popu.
Štibernik namreč ni izbral poti Rudija Bučarja (ta ima vse bolj resen potencial dolgoročnega kantavtorja naroda, ki tokrat več kot očitno ne bo prišel iz Prekmurja, temveč po diagonali iz Primorske), da bi šel v klasični etno, čeprav tovrstnih motivov niti približno ne manjka (še zlasti ne v skladbi Prah, kjer gostuje, glej ga zlomka, ravno Rudi Bučar), hkrati pa noče v klasični šanson, kjer je recimo tako žlahtno doma Boštjan Narat. Štibernik je posnel v Altamiri plato, kakršne zlahka ne slišiš pri nas. Ker je po svoji osnovi pop, skoraj noir pop, na trenutke – sploh v Velikem mestu – ima nostalgični, jesenski pridih, ki ga v Mariboru šelestoče furata Leonart in Okttober.
Predvsem pa Altamiro ločijo teksti. Pa ne, ne pišemo tega kar tako, v tri dni, ker je luštno in ker se spodobi pisati o globini tekstov. Ne ne. Teksti Mistermarsha niso Štibernikovi, temveč Mitje Novljana, pri čemer jih Štibernik dejansko poje bolj ali manj iz tretje osebe, iz vidika zunanjega opazovalca in imamo občutek, kot da bi to lahko interpretirali ali mi ali pa je, bolje, to interpretirano za nas.
Zdaj, v songu Čigava pojava zabava, ki sledi Visokemu mestu le po mestu na plati, sicer pa komaj kaj, doživimo šok, kakršnega smo nazadnje pokasirali od Tadeja Vesenjaka (Špricermen) in še bolj podobno/uspešno od Nula Kelvina (Dan zvezde na albumu Drenov grič). Mistermarsh se tukaj zabriše v komad, na glavo, štrbunk, dras in govori, poje, recitira o fejsbuku, sodobnem času, zabavi, hej, še Shakespeare je stari frajer. Okej, da je svet oder, na katerem smo mi le igralci, je dober lajn. Res. Dober. Lajn. Ampak znucano očiten lajn, zato si na Urbani.si še nismo na jasnem, kako naj razumemo tako neposredno koketiranje s sentiš intelektom publike. Težko poješ tu zraven. Poslušaš. Ker ne moreš peti »zato mi … pravi slovenija ima talent, nima pa vzklika na zdravje, moj dragi zmore / medtem ko v Baru iščejo Šefa, jaz pa glavo v pesek z rokami v žepu in glej in glej in glej«. Nekako ne moreš. Ni to zemlja pleše ali lep je dan ali kaki klasični pop štikl.
Vendar po drugem, tretjem poslušanju plošče Štiberniku damo štirko ravno zato, ker nam spuca ušesa in nas preizprašuje, zakaj danes poslušamo glasbo, čemu teksti, kaj narediti z mikavno, šu-bi-du-bi spevno podlago (če bi tole bila intrumentalna plata, bi bil sentiš pop), če pa pridejo potem taki teksti? Štibernik točno ve, kaj prijeti, kateri knof zavrteti, kako nastaviti svoj top spremljevalni bend (Jure Rozman, Sergej Randjelović, Rudi Bučar), da bo imel ščepec Eagle Eye Cherry momenta (Lupina), celo Tomaža Pengova (Prašna cesta) ali indierockerskih la-la-la refren momentov (Preša dni), vendar niti za trenutek ne zveni copy-paste.
Altamira sama po sebi v kakih drugih časih ne bi bila kdo ve kako izstopajoča plošča. Saj tudi zdaj ni. Je pa posebna, drzna, sporočilna in… Samosvoja. Nula Kelvina izžarevajo cinizem, sarkazem, žur, humor, Mistermarsh v interpretaciji tekstov na gibljivo podlago ponuja prav tako svojevrstni čas za premislek. V zgolj oziroma ravno pravšnjih desetih komadih. Še bi takih poskusov. In songov tipa Veliko mesto. Ker slovenščina včasih tako prekleto dela. Tudi z verzom “najnovejši telefon na dotik”. Čudno, ampak fajn.
»Zdaj pa gospoda, prosim vaju, poskusita izstopiti iz vajinih [političnih] strank; za pet minut, nič več. Predstavnika mlade generacije sta, 25 in 30 letnikov. Kaj je največji problem te generacije?« Tako je, v drugem vprašanju, pobaral Slavko Bobovnik v torek, v prvih Odmevih v 2017, kot je parkrat poudaril. Odmeve, ki bodo v petek dočakali 20 let v svoji 4734. izvedbo, kot se je zjutraj upravičeno pohvalila PR služba RTV Slovenija v svojem mailu in sama pripisala, da so si Odmevi pridobili sloves »resne, objektivne in zanimive oddaje«.
Drži. Odmevi so pač… No, Odmevi. In ponedeljkovi so bili, drži, tako objektivni kot tudi zanimivi. Skoraj že razvedrilni. Kajti na koncu Dnevnika – o tem, kakšen kiks so si tam privoščili, nekolikanj nižje – so ponudili res totalni žur že v napovedniku: Slavko Bobovnik je namreč napovedal, da bosta Jan Škoberne (SD) in Žan Mahnič (SDS) odgovarjala na vprašanja, ki da tarejo mlado generacijo. Ker je lani pot pod noge vzelo kar 8.000 Slovencev, pri čemer je TV Slovenija seveda uporabila posnetke iz ljubljanskega letališča, iz katerega, ugibam, odhaja bolj malo mladih Slovencev.
Izbrati tako temo (urednica Meta Dragolič) takoj za uvod v novo leto kaže na žlahtno agendo, ki odlikuje prav uredništvo Odmevov. Skušajo biti trendseterji, čeprav so Odmevi žal nekje vmes postali extended/director’s cut verzija Dnevnika. Enako, samo malo daljše, manj porezano in to. Seveda je problem, da se mladi selijo ven, nekaj, kar v Dnevniku ni prišlo na vrsto, zatorej je bila izbira teme res kul in sem se odločil in dejansko pogledal stvar. Ampak je to res ključno vprašanje? Se res odselijo ali grejo samo malo probat, pogledat, pominglat? Pa smo spet pri podatkih, s temi pa je v Sloveniji kar precej križ. Kar se je pokazalo v praksi, ko so v Maroko (če sem si dobro zapomnil) pobarali gospo in jo je Bobovnik preizprašal, ali se je bilo lažje podati na pot ali se bo nemara težje vrniti. In je itak rekla, da se bo seveda težje vrniti, d’oh.
Okej, skrenili smo za sekundo od bistva, kar pa niti ni problem, saj bistva v Odmevih – vsaj pri tej temi – ni bilo. Kako naj resno jemljemo oddajo, ki vpraša – resda predstavnika ljudstva, legitimno izvoljena, retorično precej (nad)sposobna, celo všečna, vsak seveda za svojo ciljno publiko – dva politika, kako kaj vidita težave mlade generacije. Pa okej, zakaj pa ne. Da slišimo. In smo slišali. Klasično politično natolcevanje. In okej. Še pogoltnemo. Politiki, pač. Mladi, stari, vsi glih. A kot predstavnik generacije, o kateri je želel govoriti Bobovnik, me je hraknilo, pljunilo v ksiht to, da je voditelj na javni televiziji vprašal dva politika, pardon, zaprosil dva politika, naj ne bosta, khm, politika, naj se identificirata z – mano. Tak’, za pet minut, nič več. Malo, na mimogrede, na horuk. In sta naštela, dolžno, skoraj kot po predpisih, kaj njuni stranki pripravljata za mlade (vajeništvo, neprofitna stanovanja, ipd.). Kar je celo še okej, govorim kot redni obiskovalec volitev, saj pogrešam vsebinska vprašanja. Vendar to ni bilo vsebinsko vprašanje. Bobovnik je Škoberneta in Mahniča vprašal, pardon, zaprosil, naj ne bosta politika za pet minut, naj bosta spet malo… Mlada. Kaj je to? Novinarstvo? Bodita spet… Mlada?
Ne vem, kaj je bil namen, kaj je bila želja in kakšen je bil motiv. Kaj bi bil nemara idealen odgovor, za katerega se zdi, da ga Bobovnik vsekozi išče od svojih gostov (praviloma tako, da prekriža roke, pogleda v tla, premakne tablico in naredi poduhovljen obraz), če ga ne najde, pa uporablja svoje »prijeme« zaradi katere je za večino (pa hvala bogu, da imajo tako mnenje) še vedno avtoritativen? Kaj bi naj torej rekla Mahnič in Škoberne? Ni statusa, je panika? Mat’r je bad? Kira drama? Safer, stari! Kaj od tega? Da trpita? Da se jima srce trga? Našla rešitev v petih minutah?
Politika sta svoje kot politika opravila. Politično. Zato pa grejo politiki tako radi na tv. Da furajo politiko. Vabiti politike, naj ne bodo politiki…? Kaj pa je to? Torej je bil kriterij, da sta Mahnič in Škoberne prišla v studio, ta, da sta – mlada? Hm, zakaj ne bi potem Blaža Švaba in Tanjo Žagar povabili v studio in ju vprašali, hej, kaj pa vidva mislita o težavah s stavko v Slovenski filharmoniji? Tako, za pet minut, saj sta… Glasbenika. Pa še enkrat, odgovori Škoberneta in Mahniča, tako prozorni in mlahavi in navsezadnje celo precej podobni, sploh niso problematični. Dobro je, da s(m)o mladi sploh tema v Odmevih in v tem oziru je bil torkov poskus hvalevreden poskus osvetlitve nečesa, kar sicer politično niti ni tako relevantno, saj nas je mladih premalo, bolj švoh hodimo na volitve, politika nas ne zanima ipd. Nismo neki greatest hits material za politiko.
Najlažje je pizdakati in pisuniti čez novinarske kolege, česar se vse bolj in bolj ogibam, kar počnemo vsi, dokler nekdo ne citira tvojega cajtnga, ko imaš ekskluzivo. Takrat pa vik in krik. Dokler se tebi ne zgodi nič, je z novinarstvom vse okej. Itak pa potem na novinarskem festivalu Naprej ni večine urednikov, ki so jih tako polna, dobro plačana usta medijske svobode, poslanstva, čuvajstva ipd, na koncu pa je blog Marijana Zlobca sveže iz penzije ena bolj klikanih stvari v državi, ker zapiše, kaj in kako na Delu.
In smo spet tam, da je tema dobro zastavljena, izvedba pa tako šepava, da ne dela novinarstvo koristi nikomur. Kot so recimo storili v TV Dnevniku. To, kar so si privoščili tam, ni vredno nacionalne televizije. MMC je namreč v ponedeljek poročal o polarnem mrazu, kar je legitimen in uveljavljen meteorološki termin, kar bi moral vedeti že novinar, ki je o tem poročal. Ker ni, so se usuli komentarji, ki jih baje nihče od urednikov ne bere, čeprav vsi vejo, kaj tam piše. Porniči in reality šov in to. In je MMC pripravil še drugi članek, kjer je pojasnil, kaj je polarni mraz in šel v odkrito komunikacijo z anonimnimi komentarji. Kar je ultimativni poraz vsakega medija. Pa saj, to počne tudi Ana Jurc, sicer načitana, vestna in pronicljiva filmska kritičarka, ki je v pregledu naj filmov 2016 kar vnaprej napisala, da se itak folk ne bo strinjal in naj sodelujejo v debati s predlogi. No, na TV Slovenija v komunikacijo z gledalci še niso šli neposredno, je pa pod Ivom Koresom pisalo, da »so nekateri mediji poročali, da bo ta konec tedna polarni mraz«. Kar pomeni dvoje: ali (a) MMC ni medij ali pa (b) MMC ni del TV Slovenija. Kar seveda ne drži, ne prvo ne drugo. S tem nacionalka sebe izloča iz medijskega spektra, vendar ne vemo, ali horizontalno (izven medijske krajine) ali nemara res vertikalno (višje, nižje).
Do Televizije Slovenija imam specifičen odnos. Veliko njenih vsebin konzumiram, ker še vedno v njej vidim… Fatamorgano. Inštitucijo. Zato pa sem užaljen v takih primerih, ker se mi zdi, da nas tovrstni novinarski prijemi in prakse direktno žalijo. Nas in našo inteligenco. Pri čemer smo kolateralna škoda vsi – celo s Škobernetom in Mahničem vred. No, vsi – razen njih.
Zdaj, ko bo RTV Slovenija dobila novega varuha (intervjuji Lada Ambrožiča so zelo zgovorni) in novega/starega generalnega direktorja (pet kandidatov), je idealni čas, da na Kolodvorski, kjer sta TV Slovenija in MMC, vprašajo, zakaj na Tavčarjevi, čez cesto, toliko stvari delajo prav. Kako uspe tam Miha Šalehar v torek zjutraj spraševati o navadah na cestah, pri čemer dobi tako žlahtne izjave, s katerimi se včasih namuči, da ni čudno, kako potem v sredo zjutraj Andrej Karoli naredi kviz, kjer en poslušalec postavlja vprašanje (in celo nagradi) drugega. Kako Matej Praprotnik in Nejc Jemec z veseljem silvestrujeta v studiu, medtem ko na TV Slovenija šraja Lucija Čirović in gledamo padec vseh standardov v šovu na ključ Vse je mogoče. In to, kaj vse so poslušalci povedali Uršuli na cesti o tem, kaj bi si želeli. Val 202 čuti poslušalce, ne boji se jih, niti slučajno jim ne bo samoumevno ustregel ali se jim priliznjeno »udvarjal«. Niti slučajno. Je pa odprt in ima nasmeh, voljo, zagnanost, poosebljeno v Nataši Štefe, Anji Hlača Ferjančič in zlasti Maruši Kerec. Val 202 dela toliko stvari prav, da se športno uredništvo ne počuti kot svoj svet in ima neposredno komunikacijo (pred Navalom na šport, toplo priporočam!) s preostalim delom uredništva.
Žal se prepogosto zdi, kot da sta Radio Slovenija, kjer so oddaje tako zelo pretvorili v podcaste, da harajo na sceni, in Televizija Slovenija ločeni ne samo s cesto, pločnikom in Kalinovim dečkom (z dvema piščalma, hehe), temveč s časovnimi dimenzijami. Ki jih nihče ne razume. Če je Sašo Jerković sproščeno voščil »naj delo za trenutek odloži« Bojanu Križaju za 60. rojstni dan, se nekateri tako mučijo v Dnevniku in Odmevih, da je to muka gledati. Kar je škoda, ker nekateri še vedno cenimo – napake gor ali dol – takšen pristop k novinarstvu, čeprav sta na novinarskem festivalu Mojca Širok in Vlasta Jeseničnik vsaj mene zelo razočarali, ko sta, bejsikli, mladim povedali, da so zlate čase novinarstva itak zamudili. Fajn.
Ampak okej. Eni bomo gurali naprej. In ta tekst je namenjen ravno temu. Brskanju in radovednosti. Pač. Iščeš. Da vidiš, kaj dela, kaj navdušuje. In ob tem naletiš tudi na kikse, ampak fašeš ob tem ostri občutek, da saj pa Odmevi in gospod Bobovnik pač ne morejo/smejo kiksat. Pa so. Zelo. Hvala bogu, da so povabili dva mlada politika, ampak naj potem izkoristi prav to, da sta mlada politika. Ne pa ločevati atoma, ker, kot vemo, to ni potem nujno le v znanstvene namene. In tokrat res ni bilo. Delo je denimo v torek vprašalo v svoji Panorami peterico (če sem si dobro bil zapomnil) mladih študentov, ki trenutno študirajo v tujini, kako tam živijo in kaj pogrešajo. Dosti boljša izvedba. Kot pa vprašati nekoga, povsem resno v resni, objektivni in zanimivi oddaji, naj bo za pet minut spet mlad.
Najprej: haha. Franci matoz, čokoladni puding, steklo. Šajba! Umrl. Od smeha. Ker ja. Ker je bila dobra. Ornk dobra. Ni kaj, Boštjan Gorenc Pižama je imel po 70 live predstavah šova 50 odtenkov njive v dveh letih (sam sem live predstavo doživel v mariborskem Narodnem domu) težke – hehe – argumente, da je na prime-time termin uletel na Planet TV. In njegova izvedba je točno tisto, kar rabi celotna slovenska (pop)kultura. Čeprav je bila produkcijska izvedba… No, saj ni bilo tako švoh. Ampak vseeno ni ravno najboljše, če kamere v publiki večino časa snemanjo piarovca. A kakorkoli že. Da je stand-up prišel do sem… Je veliko. Je ogromno.
Pustimo zdaj predsednikov roast ob strani. Najprej, nisem stručko za stand up. Ne samo zato, ker sem jih videl le nekaj par in imel letos poleti samoizobraževanje via Netflix in abc stand upa, na katero so me napeljali najprej pogovori v Podrobnostih, Apparatusu in naposled še v V afektu, kjer Perica Jerković dela za slovenski stand up približno nekaj takega, kar je Izidor Cankar počel za slovensko likovno umetnost. Za stand up niti ne vem, če si lahko stručko, ampak to itak ni pomembno. Ker res ni.
Vendar o stand upu je – pa verjamem še vedno, da v najboljši meri in veri – letos v svojem (pre)dolgem govoru ob prejetju Prešernove nagrade za življenjsko delo spregovoril tudi Tone Partljič, ki, če sem si dobro zapomnil, v tem ne vidi žlahtnosti, kakor ponuja komedija v gledališču. Kakršnega mi recimo nimamo, saj smo omejeni na dneve komedije, Partljič pa že dalj časa zagovarja, da bi imeli celo stavbo posvečeno komediji. Ideja, ki ne bi bila endemitska nam, še zdaleč ne. In ideja sploh ni švoh. Češ, da bi to »institucionalizirali«, kar pa – kot smo videli v primeru angažiranega gledališča, da novinarstva raje ne omenjam – nima nujno vedno »žlahtnih« posledic. Verjamem, da Partljič govori iz svojega sveta, v katerega stand up, celo tisti njegovi najbolj komercialni momenti, ni vstopil. Ker ni imel kje. Šel je okoli, na teren. Šel je… Na njivo.
In hvala bogu. Stand up je že pred časom prišel tja, kamor je letos prišel Pr’ Hostar. Po ovinku, vukojebini, okoli riti v dobro napolnjen žep. Hvala. Bogu. Stand up je v tujini – saj vem, zeh zeh – več kot le legitimna zvrst. Je bankomat. O, ja. In na svoj način to postaja tudi pri nas, le da je še vedno tudi za uveljavljene standuperje, kar sta Pižama in Perica, še vedno nadcarsko, nepojmljivo in nenadkriljivo visokoleteče, ko se znajde standup šov na tvju. Pa ne, ne kot skit, ne kot vic, ne kot to, kar je Lucija Čirović ob Juretu Ivanušiču (ki ima tisto žlahtnost, o kateri govori Partljič) žal počela na silvestrovo na nacionalki. Lucija Čirović ni znala užaliti sebe (kot je to naredil fenomenalno Pižama in tako dobil bianco menico, da je šel insultat upokojence, dojenčke, nosečo ženo, Štajerce, Korošce, Prekmurce, Ljubljančane, Gorenjce in Primorce), zato je žalila vsepovprek s humorjem, ki je tako »post-devetdeseta«: čefurji, ženske, sosedi. Zeh zeh.
Foto: Planet TV / Screenshot
Pižama je s 50 odtenki njive nivo dvignil… Na nivo barvne televizije. Pa da ne bo pomote, nič narobe z gasilskimi veselicami in tamkajšnjimi lokalnimi anekdotičarji, ki znajo popestriti zlato poroko, abrahama in lokalni žur. Hvala bogu. Tisto ima hudo daljšo tradicijo in jo neguje po svoje. Pač obstajajo pa, vsaj za moj okus, nek čas, prostor in priložnost. Komercialna televizija je za to, kar je Pižama zazipal/stiščal v slabo poldrugo uro, najbrž res idealni medij.
Škoda le, da je bil ta medij Planet TV. Seveda je krasno, da sploh ponujajo take priložnosti in vsebine. In upamo, da jih bodo še vnaprej in jim na tem mestu izrekamo poklon. Edino… Oglasi. Izvedba je bila kilava, šepajoča, majava. Najprej… Tik preden je Pižama zalaufal so imeli najdaljši prispevek o budizmu in budističnih pogrebih. Po tem se bi težko kdorkoli pobral. No, razen Pižama, ki mi je na facebooku odpisal: »Nikoli nisem imel bolj živega ogrevanja!« In ja, saj, zato pa potem toliko bolj ceniš publiko in predvsem avtorja, če zmore narediti še večji kvalitativni preskok kot Hugh Grant in Andie McDowell v Štiri poroke in pogreb.
Ampak to ni bil edini pogreb. Naslednji je sledil že po devetih minutah, ravno ko smo se prav namestili. In bum. Najdaljši blok oglasov. Takoj na štartu. Šestminutni blok, če sem dobro naštopal in čeprav kasneje nisem, se mi je zdelo, da je bil prav prvi najdaljši. Saj štekamo, tv živi od oglasov. Sploh komercialni tv, ki imajo to srečo, da imajo slabši tajming samo še na nacionalki, kjer bi naj oglasi prinašali butik, žur in razkoš(je), ne pa plače in ostalo. Vendar Pižama se je z oglasi kljub na poševno narezano vsebino dobro zobal. Zelo dobro. Morda so mu oglasi celo pomagali pri dramaturškem loku, saj je – kar za tv najbrž ni kul, za živo občinstvo pa ravno kontra – stopnjeval predstavo do greatest hits materiala, takega štofa, ob katerem so se gotovo režali tudi starejši.
Foto: Planet TV / Screenshot
Kar je bilo najboljše pri 50 odtenkov njive na tvju, je prisotnost živega občinstva iz ljubljanke Festivalne dvorane. Škoda, da so kamere (za te ni skrbel Planet TV) skorajda izključno snemali dva, mogoče tri fiksne kadre, pri čemer jim je v uteho lahko to, da so v nedeljo na dunajskem Neujahrskonzertu med publiko bolj ali manj snemali edino bejbo, ki ni imela sivih las in ki je pokazala rame (joj prejoj), odeta v brhko zeleno obleko. No, kamere Planeta so se ustavile raje na dveh pubecih, oba oblečena v modro, pri čemer je pech ta, da so večinoma posneli piarovca dogodka. Pa da ne bo pomote: Gregor Zalokar je prav zali, fejst in prijeten pubec, ki ga seveda širna Slovenija ne pozna in je ponudil ravno pravšnjo dozo doživeto prepričljivega smeha. Pa dobro, morda smo bili le mi toliko pozorni, ob preletu posnetka vzamemo besedo malo nazaj, saj je bilo več kadrov… Ampak če bi to bilo na nacionalki, bi pa seveda govorili o kuhinji.
Toda saj je šlo za kuhinjo. Seks med prahom in v moki tipa 500… Gre v anale slovenskega stand upa in vnovič kaže, da domači pridih najbolj vžge. Kot je tudi obisk Mercatorja v četrtek dopoldan ali zajebavanje Korošcev, ker ne vejo, kaj je to avtocesta. Pižama je opisal trojanske zagate iz vidika, ko se peljete iz Štajerske na slovensko (!) stran, kar je vrhunski, lucidni in krohotajoči razčefuk regionalne politike, s katero se – razen ljudi, hehe – nihče ne ubada.
Pižama je na Planet TV več kot le izkoristil priložnost, da vizualno, medijsko in vseprisotno podpiše svojo predstavo, v času katere je on še več izvedel o Sloveniji kot Slovenija o njem, čeprav je trenutno najbolje prodajani avtor, top podcaster, komik in – ko mu ostane še tistih sedem milijonink – tudi tisti prevajalec, ki pride denimo v Maribor predstaviti svojo knjigo, pa se mlada še ne najstnica sramežljivo navdušuje, ker je prevedel njeno najljubšo knjigo. Kar je Marcel Štefančič jr. v publicizmu/žurnalizmu, je Pižama v pop kulturi. Kar je po svoje seveda nevarno, saj lahko hodiš po tanki liniji med popularnostjo in naveličanostjo, s katero se je parkrat pošteno že boril Klemen Slakonja (Lado Bizovičar se tu in tam umakne), toda Pižama ima predebelo kožo (razen na trebuhu, haha), da bi vsaj v doglednem roku vse prigarano zavozil. Pa tudi če bi, saj je situacija sama po sebi že dovolj zavožena.
Foto: Planet TV / Screenshot
In, eto, čeravno smo kako zapisali čez Planet TV izvedbo (le v dobri veri, da bodo kamere in režija naslednjič morda malenkost bolje zajele duh dvorane in trenutka), so poskrbeli za nedvomno najboljšo vsebino v najbrž najbolj gledanem nešportnem tv terminu leta. In najbolj gledljivo. Včasih se da na kavču zbrano smejati brez dretja (obupni silvestrski Vse je mogoče, ki kaže, da Mario Galunič še ni našel dna), brez žaljenja (Lucija Čirović in njeni versko žaljivi štosi) in brez na silo pojočih brhkenk (brhke mladenke, ki so prepevale vse viže za silvestrovo na nacionalki). Boštjan Gorenc Pižama ima žlahtnost popkulture 21. stoletja, ki bi bil logična posledica kvantno kulturnega preskoka v 20. stoletju. Pa pri nas žal prepogosto ni. Ampak počasi, okrog, po ovinku. Skozi hosto, čez njivo, do naroda. Saj… kot deseti brat, ne?
Opomba Pižame: “Tehnično zadeve ni snemal Planet, ampak smo jim mi dostavili oddajo na ključ, delali so jo pa pobje in punce iz JocoHud prodakšns. Za vse nas je bil to prvi takšen podvig in jaz sem presrečen nad končnim izdelkom. predvsem zaradi zvoka, ki je bil doslej največkrat rak rana standupa na slovenski televiziji, saj se je tokrat publiko res slišalo. Glede dveh izmenjujočih se kadrov publike pa smo kamero proti občinstvu žal postavili prenizko, da bi lahko v face zajeli še vrste od tretje naprej. Smo se naučili za naslednjič. Zalokarja v prvi vrsti sem pa zakrivil jaz, ker sem med Uroševim ogrevanjem ugotovil, da je v prvi vrsti en stol ostal prazen, in sem ga lastnoročno napotil tja. Se je pa fino smejal. In predvsem iskreno.”
Ideja še zdaleč ni moja. Nak. Ne vem, kje, ampak lani sem okrog novega leta naletel na povezavo do bloga režiserja Stevena Soderbergha, ki to počne že par let. Njemu pregled morda estetsko uspeva precej bolje (ipak je režiser, scenarist in to), vsekakor pa mi je dal prepotrebni zagon, da sem vztrajno zapisoval, kaj sem videl, slišal, doživel. Neke vrste tekma s samim sabo. Dobra tekma. Kjer sicer ne moreš “zmagat”, ker je vedno nekaj, česar še nisi videl, prebral ali slišal. Tole objavljam za tiste tam zunaj, ki bi morda poskusili kaj podobnega ali se ne znajdete v poplavi. Za 2017 je želja še bolje slediti radovednosti, kritikom in predvsem čim manjkrat oklevat. Ti. Samo. Špilaj.
Kmalu je beležnica (Notes od Applea, drugo leto bom presedlal na Evernote, ki ga vse pogosteje uporabljam) postala… No, recimo temu dnevnik. Čeprav sem vmes kak mesec tudi dejansko pisal dnevnik in to peš v Moleskine, kar je ena od želja za 2017. Pisanje na roko ima namreč še naprej, sploh pa danes, svoj čar. Ampak okej, gremo zdaj k mojemu popkulturnemu 2016. Ker živimo v času, ko je vse tako dostopno in ko prav tekmujemo, kdo bo naštel več tv serij ali filmov z tistim obveznim “kak te tega še nisi gledal/a?!”, sem jaz to vzel kot intimno preizkušanje lastne kondicije. Predvsem za radovednost, odprtost. Ena od želja je bila preposlušati vnovič čim več albumov iz knjige 1001 Albums You Must Here Before You Die, kar mi je v prvi polovici leta kar dobro uspevalo, preden so se usule tv serije, nato pa še predstave, teater, koncerti…
Ampak kaj ko potem pridejo vse tv serije. O. Moj. Bog. Ja, preveč. Itak. Čisto tumač. Kar sem ugotovil ne med pohodi na Piramido ali Pohorje, kjer bi človek ponavadi ugotovil, da ure in ure prebije ob (pop) kulturi. Ne, da tv serije goltajo čas, sem najprej slišal od Matevža Luzarja (ali pa prebral nekje njegovo izjavo, ne spomnim se več, vem pa, da je bilo letos), sam pa dokončno ugotovil, ko sem se spet spravil k branju knjig. Počasi, postopoma, čeprav sem kmalu nastavil plan na Goodreads (saj vem, kliše) na 30 prebranih knjig v 2016, pa prišel do osemnajst, kar ti ne nabije ravno kompleksa, se mi pa zdi izziv vredno ponoviti. Ker ja.
Celo Kindle sem vnovič nabavil in najprej dobro krenil, čeprav imam nekako pravilo, da na Kindlu berem non-fiction (biografije, spomine…), romane pa še vedno na dobrem starem papirju. Ker pač ja. In ko ugotoviš, koliko lahko prebereš v času, ko pogledaš dve epizodi Gilmore Girls. Uf. Te resno zvije. Naročnina na Netflix ima pozitivno plat v tem, da odkriješ stvari, ki jih morda ne bi, negativno pa, da težko odnehaš, da se ti zdijo filmi zguba časa in še kaj drugega, kar te lahko hitro omeji. TV serije so postali sodobni romani in marsikaj od videnega je ostalo. Marsikaj pa bi tudi moral opustiti. Simpsonove recimo. Gotovo.
Ampak prav ta beležka, to zapisovanje, neke vrste ritual, mi je pričaralo pestro leto, razširilo obzorja in mi 22. septembra, ko bi se mi lahko marsikaj sesulo, pričaralo dan, ko se je marsikaj obrnilo. Seveda je privilegij ležati cel dan in buljiti v ipad. Neka kolegica mi je nad mojim navdušenjem nad Gilmore Girls, ki sem jih šel gledati od štarta (na seznamu kasneje nisem več tipkal, kaj sem pogledal, ker mi je bilo nerodno pred samim sabo), na fejsu prilimala, da nima časa v tem lajfu, da bi pogledala 152 ali koliko epizod. Kar povsem razumem. V nulo. Morda je bilo leto 2016 pač leto, ko sem imel največ časa (in ko ga imaš na pretek, to ni nujno dobra stvar) in ga izkoristil tudi za ogromno popkulturne doze.
Predvsem pa ugotovil sledeče:
Knjige so še vedno nadcarske, drugo leto vsekakor več!
Težko je opustiti tv serije, ki jih nekaj časa gledaš, (Roadies, Quantico ipd.), ampak če imaš rad svoje možgane in srce, narediš to, ker marsikaj ugrabi tebe in tvoje želje in te z nizko kvaliteto žali.
Ne moreš pogledati “vsega”, kar bi “moral”, ker preprosto ni dovolj časa. Pika.
Gledališče je in bo teater, drugo leto absolutno več.
Kino postaja vse bolj premišljen, a tudi hvaležen trip.
Popkultura • 2016 • DNEVNIK
Male črke: Film (letnica), Dokumentarec* (letnica), Stand-up** (letnica)
VELIKE ČRKE: TV SERIJA S01E01
Poševno: Izvajalec • Album [Leto]
Pobarvano: TIP: Dogodek @Prizorišče / Mesto
*** JANUAR ***
01/01
MASTER OF NONE S01E07
MASTER OF NONE S01E08
Star Wars Episode V: The Empire Strikes Back (1977)
Star Wars Episode VI: Return of the Jedi (1979)
01/02
Star Wars Episode VII: The Force Awakens (2016)
Dr. Dre • The Chronic [1992]
01/03
Grimes • Art Angels [2015]
01/04
THE SIMPSONS S27E10
Kendrick Lamar • To Pimp a Butterfly [2015]
Carly Rae Jepsen • E•MO•TION [2015]
01/05
The Weeknd • Beauty Behind the Madness [2015]
White Stripes • White Blood Cells [2001]
Father John Misty • I Love You, Honeybear [2015]
The Dandy Warhols • … The Dandy Warhols Come Down [1997]
01/06
Sleater-Kinney • No Cities To Love [2015]
Miguel • Wildheart [2015]
Vlado Kreslin • Če bi midva se kdaj srečala [2015]
01/07
Guns N’ Roses • Live in Tokyo [1992]
01/08
Guns N’ Roses • Live At the Ritz [1988]
01/09
David Bowie • Blackstar [2016]
Hinds • Leave Me Alone [2016]
Coldplay • A Head Full of Dreams [2015]
(De)Terminirani @ II. gimnazija Maribor
01/10
Hawkwind • Space Ritual [1973]
Motörhead • March or Die [2015]
DOWNTON ABBEY S06E09
BLUE BLOODS S06E11
HAWAII FIVE-O S06E11
01/11
David Bowie • Aladin Sane [1973]
David Bowie • Young Americans [1975]
David Bowie • Station to Station [1976]
David Bowie • “Heroes” [1977]
David Bowie • Low [1977]
01/12
Iggy Pop • The Idiot [1977]
Iggy Pop • Lust for Life [1977]
Kiss • Destroyer [1976]
David Bowie: Five Years* (2013)
01/13
The Ramones • Ramones [1976]
The Clash • The Clash [1977]
Stranglers • Rattus Norvegicus [1977]
The Temptations • All Directions [1972]
01/14
Stevie Wonder • Songs in the Key of Life [1978]
Funkadelic • One Nation Under a Groove [1978]
01/15
ABBA • Arrival [1976]
Harry Nilsson • Nilsson Schmilsson [1971]
The B52’s • The B52’s [1979]
Earth, Wind & Fire • That’s the Way of the World [1975]
Prince • 1999 [1981]
01/16
The Who • Quadrophenia [1973]
Big Star • #1 Record [1972]
Joan Armatrading • Joan Armatrading [1976]
Paul McCartney • McCartney [1970]
Tim Buckley • Happy Sad [1969]
01/17
Siddharta • Križanke [2002]
BLUE BLOODS S06E12
HAWAII FIVE-0 S06E12
THE GOOD WIFE S07E11
01/19
Mi2 • Decibeli [2012]
THE GOOD WIFE S07E12
01/20
Adi Smolar • No ja, pa kaj… [1997]
Pesem za eno Drevo @Salon uporabnih umetnosti
Jurij Drevenšek: “Najboljše je, ko se mimo pelje avtobus za Pekre”
01/21
Boston • More Than A Feeling [1976]
Skunk Anansie • Anarchytecture [2016]
Megadeth • Dystopia [2016]
Jardier • Jardier [2015]
THE SIMPSONS S27E11
THE SIMPSONS S27E12
Gone Girl (2014)
MAKING A MURDERER S01E01
MAKING A MURDERER S01E02
MAKING A MURDERER S01E03
MAKING A MURDERER S01E04
MAKING A MURDERER S01E05
01/22
MAKING A MURDERER S01E06
MAKING A MURDERER S01E07
MAKING A MURDERER S01E08
MAKING A MURDERER S01E09
MAKING A MURDERER S01E10
Cowspiracy* [2014]
Fed Up* [2014]
Cartel Land* [2015]
01/23
Going Clear* [2015]
Finders Keepers* [2015]
Virunga* [2014]
Winter on Fire* [2015]
01/24
Elton John • Madman Across the Water [1971]
Best of Enemies* (2014)
01/25
Niet • V bližini ljudi [2015]
Jan Plestenjak • Dvigni krila [2015]
Smaal Tokk • Unotisto [2015]
Savages • Adore Life [2016]
Maidentrip* (2014)
Living on One Dollar* (2013)
01/26
Kanye West • College Dropout [2004]
Kanye West • Graduation [2007]
Kanye West •808s & Heartbreak [2009]
Muse • Live at Rome Olympic Stadium [2013]
THE X FILES S10E01
THE X FILES S10E02
01/27
Black Sabbath • The End [2016]
Razlogi za srečo @SNG Maribor
01/28
Particle Fever* (2013)
01/29
Awake* (2014)
01/31
Rihanna • Anti [2016]
Sia • This is Acting [2016]
*** FEBRUAR ***
02/01
JANE THE VIRGIN S02E09
The West* (1996)
02/02
MIZA: Če čakaš, se nič ne zgodi [Pod črto] @Salon
02/03
BROOKLYN NINE-NINE S03E13
BROOKLYN NINE-NINE S03E14
Dream Theater • The Astonishing [2016]
THE GOOD WIFE S07E12
La Cage Dooré (2013)
02/04
Under the Influence* (2015)
02/05
JANE THE VIRGIN S02E10
AMERICAN CRIME STORY: PEOPLE VS OJ SIMPSON S01E01
Sarah Paulson me je povozila z vlogo Marcie Clark.
02/06
BREAKING BAD S01 – S02
02/07
BREAKING BAD S03 – S04
02/08
BREAKING BAD S04-S05
02/09
The Most Dangerous Band in the World* (2016)
02/10
BREAKING BAD S05
02/11
AMERICAN CRIME STORY: PEOPLE VS OJ SIMPSON S01E02
Guns N’ Roses • Live in Chicago [1992]
02/12
JANE THE VIRGIN S02E11
BROOKLYN NINE-NINE S03E14
Metallica • Too Heavy 4 Halftime [2016]
MARVEL’S JESSICA JONES S01E01
MARVEL’S JESSICA JONES S01E02
02/13
Iggy Pop • Post Pop Depression [2016]
BLUE BLOODS S06E14
SCANDAL S05E10
Nas • Illmatic [1994]
The Notorious B.I.G. • Ready To Die [1994]
02/14
Eric B. & Rakim • Paid In Full [1987]
Alanis Morissette • Jagged Little Pill [1996]
NWA • Straight Outta Compton [1989]
02/15
LL Cool J • Mama Said Knock You Out [1990]
Raekwon • Only Built 4 Cuban Linx [1995]
Rage Against the Machine • Rage Against the Machine [1992]
Ice Cube • AmeriKKKa’s Most Wanted [1990]
02/16
Public Enemy • It Takes A Nation of Millions to Hold Us Back [1988]
02/18
BETTER CALL SAUL S02E01
VINYL S01E01
THE GOOD WIFE S07E14
AMERICAN CRIME STORY: PEOPLE VS OJ SIMPSON S01E03
Škoda, da Vinyl ne bo dočakal druge sezone.
02/20
Guns N’ Roses • Live in London (2012)
VIKINGS S04E01
BLUE BLOODS S06E15
HAWAII FIVE-0 S06E14
HAWAII FIVE-0 S06E15
SCANDAL S05E11
11.22.63 S01E01
MARCO POLO S01E04
MARCO POLO S01E05
MARCO POLO S01E06
MARCO POLO S01E07
02/21
MARCO POLO S01E08
MARCO POLO S01E09
MARCO POLO S01E10
MARVEL’S JESSICA JONES S01E03
MARVEL’S JESSICA JONES S01E04
MARVEL’S JESSICA JONES S01E05
MARVEL’S JESSICA JONES S01E06
Cooked* (2016)
02/22
VINYL S01E02
GIRLS S05E01
THE SIMPSONS S27E14
MARVEL’S JESSICA JONES S01E07
MARVEL’S JESSICA JONES S01E08
02/23
11.22.63 S01E02
THE GOOD WIFE S07E15
JANE THE VIRGIN S02E12
BETTER CALL SAUL S02E02
MARVEL’S JESSICA JONES S01E09
MARVEL’S JESSICA JONES S01E10
Mission Blue* (2010)
02/24
MARVEL’S JESSICA JONES S01E11
MARVEL’S JESSICA JONES S01E12
MARVEL’S JESSICA JONES S01E13
Ja, Krysten Ritter igra, da to (skoraj) ni res.
02/25
AMERICAN CRIME STORY: PEOPLE VS OJ SIMPSON S01E04
BROOKLYN NINE-NINE S03E09
MIZA: Prozni mnogoboji @KGB
02/26
Guns N’ Roses • Live in Oklahoma (1992)
02/27
Kanye West • Life of Pablo [2016]
02/28
Iron Maiden • The Number of the Beast [1982]
Venom • Black Metal [1982]
02/29
VINYL S01E03
GIRLS S05E02
*** MAREC ***
03/02
11.22.63 S01E03
AMERICAN CRIME STORY: PEOPLE VS OJ SIMPSON S01E05
BETTER CALL SAUL S02E03
VIKINGS S04E02
03/03
The Chemical Brothers • Exit Planet Dust [1995]
American Experience: Henry Ford* (2013)
03/04
JANE THE VIRGIN S02E13
HOUSE OF CARDS S04E01
03/05
TEATER Živalska farma @ II. gimnazija Maribor
SCANDAL S05E12
Sarah Marn je za Živalsko farmo spisala taki tekst, da te sezuje.
03/07
VINYL S01E04
GIRLS S05E03
03/08
11.22.63 S01E04
HOUSE OF CARDS S04E02
03/09
AMERICAN CRIME STORY: PEOPLE VS OJ SIMPSON S01E06
BETTER CALL SAUL S02E04
HOUSE OF CARDS S04E03
HOUSE OF CARDS S04E04
HOUSE OF CARDS S04E05
03/10
HOUSE OF CARDS S04E06
HOUSE OF CARDS S04E07
HOUSE OF CARDS S04E08
HOUSE OF CARDS S04E09
HOUSE OF CARDS S04E10
HOUSE OF CARDS S04E11
HOUSE OF CARDS S04S12
HOUSE OF CARDS S04E13
Tole se še vedno pogleda na dušek. Eks.
03/11
BLINDSPOT S01E11
03/12
SCANDAL S05E13
ŠPIL: Droogstock #7 @ II. gimnazija Maribor
03/13
BLUE BLOODS S06E16
BLUE BLOODS S06E17
03/14
VINYL S01E05
GIRLS S05E04
Siddharta • Nord [2001]
03/15
Siddharta • Rh- [2003]
Siddharta • Petrolea [2006]
Siddharta • Saga [2009]
Siddharta • VI [2011]
Siddharta • Infra [2015]
HAWAII FIVE-0 S06E16
HAWAII FIVE-0 S06E17
Tole je rodilo najbolj klikan članek na Urbani.si. Vsi komadi Siddharte. Razvrščeni.
03/16
MIZA: Mlade glave mislijo – Matija Stepišnik @Salon uporabnih umetnosti / Maribor
03/17
AMERICAN CRIME STORY: PEOPLE VS OJ SIMPSON S01E07
BETTER CALL SAUL S05E07
11.22.63 S01E05
03/18
JANE THE VIRGIN S02E14
QUANTICO S01E12
03/19
QUANTICO S01S13
ŠPIL: Siddharta @Štuk / Maribor
03/21
VINYL S01E06
SCANDAL S05E14
THE GOOD WIFE S07E16
03/22
GIRLS S05E05
BETTER CALL SAUL S01E06
11.22.63 S01E06
03/23
AMERICAN CRIME STORY: PEOPLE VS OJ SIMPSON S01E07
THE AMERICANS S04E01
My Beautiful Broken Brain* (2016)
03/24
THE AMERICANS S04E02
MIZA: Dolenc + Gorenc @Mladinska
VIKINGS S04E04
03/25
SCANDAL S05E15
QUANTICO S01E14
BLINDSPOT S01E12
BLINDSPOT S01E13
BLINDSPOT S01E14
03/26
VIKINGS S04E05
VIKINGS S04E06
Pantera • Vulgar Display of Power [1992]
Judas Priest • Screaming for Vengeance [1982]
Iron Maiden • Powerslave [1984]
Black Sabbath • Heaven and Hell [1980]
Exodus • Bounded By Blood [1985]
Anthrax • Spreading the Disease [1985]
Manowar • Battle Hymns [1982]
Anthrax • Fistful of Metal [1984]
Slayer • Show No Mercy [1981]
Anthrax • Among the Living [1987]
Krasno čtivo.
03/27
Anthrax • State of Euphoria [1988]
Anthrax • Sound of White Noise [1991]
Pantera • Cowboys from Hell [1989]
Mötley Crüe • Shout at the Devil [1983]
Ratt • Out of the Cellar [1984]
Anthrax • For All Kings [2016]
Rainbow • Rising [1976]
Iron Maiden • Piece of Mind [1983]
The Hunger Games: Mockingjay Part 2 (2015)
Bridge of Spies (2015)
03/28
VINYL S01E07
GIRLS S05E06
QUANTICO S01E15
Motörhead • Overkill [1979]
Motörhead • Bomber [1979]
Motörhead • Iron Fist [1982]
Motöread • No Sleep ’till Hammersmith [1982]
Motörhead • 1916 [1991]
03/29
BETTER CALL SAUL S02E07
11.22.63 S01E07
THE GOOD WIFE S07E17
THE GOOD WIFE S07E18
Mötley Crüe • Too Fast For Love [1981]
03/30
Mötley Crüe • Theatre of Pain [1985]
Mötley Crüe • Girls, Girls, Girls [1987]
Mötley Crüe • Dr. Feelgood [1989]
Mötley Crüe • Mötley Crüe [1994]
Mötley Crüe • Generation Swine [1997]
AMERICAN CRIME STORY: PEOPLE VS. OJ SIMPSON S01E09
Skid Row • Skid Row [1987]
Sweet •Desolation Boulevard [1974]
The Decline of Western Civilization: Part II* (1988)
Poison • Look What the Cat Dragged In [1986]
Poison • Open up and Say… Ahh! [1988]
03/31
THE AMERICANS S04E03
EMPIRE S02E11
BLINDSPOT S01E15
*** APRIL ***
04/02
Guns N’ Roses • Live at the Troubadour [1986]
Guns N’ Roses • “The Spaghetti Incident?” [1993]
The Cult • Hidden City [2016]
Patti Smith • Horses [1975]
04/03
Weezer • Weezer (White Album) [2016]
Richard Hell & the Voidoids • Blank Generation [1977]
Dead Boys • Young Loud and Snotty [1977]
Dead Boys • We Have Come For Your Children [1978]
The Dictators • Bloodbrothers [1978]
Johnny Thunders and the Heartbreakers • L.A.M.F. [1977]
SCANDAL S05E16
HAWAII FIVE-0 S06E18
04/04
VINYL S01E08
New York Dolls • New York Dolls [1973]
GIRLS S05E07
QUANTICO S01E16
Adam • Izgubljeno s satelitom [2016]
Prve in druge sezone se ne da ponoviti, ni pa bilo tako švoh.
04/05
New York Dolls • Too Much Too Soon [1974]
Talking Heads • Speaking in Tongues [1983]
Talking Heads • More Songs About Buildings and Food [1978]
Talking Heads • Fear of Music [1979]
Buzzcocks • Another Music in a Different Kitchen [1978]
Hüsker Dü • New Day Rising [1985]
BETTER CALL SAUL S02E08
04/06
Lačni Franz • Ladja norcev [2016]
Minutemen • Double Nickels on the Dime [1984]
Minor Threat • Out of Step [1984]
AMERICAN CRIME STORY: PEOPLE VS OJ SIMPSON S01E10
Meat Puppets • II [1984]
Minutemen • 3-Way Tie (For Last) [1985]
Mission of Burma • Signals, Calls and Marches [1981]
04/07
Descendents • Milo Goes to College [1982]
Hüsker Dü • Zen Arcade [1984]
Wire • Pink Flag [1977]
Social Distortion • Mommy’s Little Monsters [1983]
Gang of Four • Entertainment! [1979]
Bad Brains • Bad Brains [1982]
BLINDSPOT S01E16
04/08
R.E.M. • Murmur [1983]
R.E.M. • Document [1987]
R.E.M. • Green [1988]
THE SIMPSONS S27E15
SCANDAL S05E17
EMPIRE S02E12
BLUE BLOODS S06E18
JANE THE VIRGIN S02E15
JANE THE VIRGIN S02E16
THE AMERICANS S04E04
VIKINGS S04E07
VIKINGS S04E08
04/09
Guns N’ Roses • Live in Las Vegas [2016]
04/10
Guns N’ Roses • Live in Las Vegas [2016]
The Replacements • Let it Be [1984]
Sonic Youth • EVOL [1986]
Sonic Youth • Sister [1987]
Big Black • Atomizer [1986]
Big Black • Songs About Fucking [1987]
Bad Brains • I Against I [1987]
Dinosaur Jr • You’re Living All Over Me [1987]
BLUE BLOODS S06E19
04/11
VINYL S01E09
GIRLS S05E08
Fugazi • Repeater [1990]
Mudhoney • Superfuzz Bigmuff [1990]
Mudhoney •Every Good Boy Eats Fudge [1991]
Butthole Surfers • Locus Abortion Tehnician [1987]
Public Image, Ltd. • Metal Box [1979]
QUANTICO S01E17
X • Wild Gift [1981]
Dead Kennedys • Fresh Fruit for Rotting Vegetables [1980]
04/12
BETTER CALL SAUL S02E09
04/13
THE SIMPSONS S27E17
Prismojeni profesorji bluesa • Family [2016]
Soundgarden • Superunknown [1994]
Soundgarden • Badmotherfinger [1991]
Žagajo. Dobro žagajo. Dolgo. Ampak dobro. Prismojenci.
04/14
THE SIMPSONS S27E18
Vasko Atanasovski Trio • The Scissors [2016]
Pavement • Slanted and Enchanted [1992]
Pavement • Crooked Rain, Crooked Rain [1994]
04/15
HAWAII FIVE-O S06E19
JANE THE VIRGIN S02E17
Living Colour • Vivid [1988]
Fishbone • Reality of My Surroundings [1991]
Fugazi • 13 Songs [1989]
The Offspring • Smash [1994]
04/17
BLUE BLOODS S06E20
HAWAII FIVE-0 S06E20
THE AMERICANS S04E05
04/18
VINYL S01E10
GIRLS S05E09
GIRLS S05E10
EMPIRE S02E13
04/19
Nirvana • Nevermind [1991]
Nirvana • In Utero [1993]
BETTER CALL SAUL S02E10
JANE THE VIRGIN S02E18
QUANTICO S01E18
BLINDSPOT S01E17
BLINDSPOT S01E18
THE GOOD WIFE S07E19
04/20
BROOKLYN NINE-NINE S03E18
BROOKLYN NINE-NINE S03E19
BROOKLYN NINE-NINE S03E20
VIKINGS S04E09
11.22.63 S01E08
Tomić in Pižama sta me nahecala, da sem šel spet tole gledat. In ni švoh.
04/21
Cheap Trick • At Budokan [1978]
The Beastie Boys • Paul’s Botique [1989]
Iggy and the Stooges • Metallic K.O. [1976]
The Punk Singer* (2013)
04/22
Prince and the Revolution • Purple Rain [1984]
EMPIRE S02E14
04/23
Mother Love Bone • Apple [1990]
SCANDAL S05E18
04/24
HAWAII FIVE-0 S06E21
THE AMERICANS S04E06
04/25
GAME OF THRONES S06E01
SILICON VALLEY S03E01
VEEP S05E01
THE GOOD WIFE S07E20
QUANTICO S01E19
04/26
THE SIMPSON S27E19
04/28
JANE THE VIRGIN S02E19
04/29
BLINDSPOT S01E19
EMPIRE S02E15
SCANDAL S05E19
THE AMERICANS S04E07
Uboga, uboga, UBOGA Martha.
04/30
HAWAII FIVE-0 S06E22
BLUE BLOODS S06E21
*** MAJ ***
05/01
The Hateful Eight (2015)
05/02
GAME OF THRONES S06E02
SILICON VALLEY S03E02
VEEP S05E02
THE GOOD WIFE S07E21
QUANTICO S01E20
05/04
Faith No More • Real Thing [1989]
05/06
EMPIRE S02E16
SCANDAL S05E20
05/07
BLUE BLOODS S06E22
HAWAII FIVE-0 S06E23
JANE THE VIRGIN S02E20
05/08
BLINDSPOT S01E20
05/09
THE SIMPSONS S27E20
05/10
GAME OF THRONES S06E03
QUANTICO S01E21
THE GOOD WIFE S07E22
Good Wife oprostim zadnji del samo zato, ker prihaja sequel.
05/12
Beyonce • Lemonade [2016]
VEEP S05E03
SILICON VALLEY S03E03
05/13
JANE THE VIRGIN S02E21
05/16
GAME OF THRONES S06E04
05/17
VEEP S05E04
SILICON VALLEY S03E04
EMPIRE S02E17
BLINDSPOT S01E21
05/18
HAWAII FIVE-0 S06E24
HAWAII FIVE-0 S06E25
05/19
RAZSTAVA: Chagall bis Malevich @Albertina / Wien
Radiohead • A Moon Shaped Pool [2016]
ŠPIL: AC/DC & AXL ROSE @Ernst Happel / Dunaj
Rečite kar hočete. Ampak žur pa je bil. Axl/DC.
05/20
QUANTICO S01E22
05/21
JANE THE VIRGIN S02E22
EMPIRE S02E18
BLINDSPOT S01E22
THE AMERICANS S04E08
05/22
THE AMERICANS S04E09
THE AMERICANS S04E10
Jack Johnson • Brushfire Fairytales [2001]
Kevin Morby • Singin’ Saw [2016]
Singin Saw. Kevin Morby. Plošča, ki me je našla na najlepši vikend.
05/23
THE SIMPSONS S27E22
GAME OF THRONES S06E05
SILICON VALLEY S03E05
VEEP S05E05
05/24
BLINDSPOT S01E23
05/27
Jack Johnson • From Here to Now to You [2013]
Steve Mason • Meet the Humans [2016]
ŠPIL: Opera v parku @Mestni Park / Maribor
ŠPIL: Jazz ‘ma Mlade @Židovski trg / Maribor
05/29
Sturgill Simpson • A Sailor’s Guide to Earth [2016]
05/30
GAME OF THRONES S06E06
05/31
MIZA: Tone Partljič: Hotel sem prijeti sonce @Salon uporabnih umetnosti / Maribor
*** JUNIJ ***
06/01
ŠPIL: Slayer + Anthrax @Zagrebački Velesajam / Zagreb
06/04
Cat Stevens • Teaser and the Firecat [1971]
Tegan and Sara • Love You to Death [2016]
Plošča, ki me je na Ptuju našla, ko sebe nisem. Tegan and Sara.
06/05
SILICON VALLEY S0306
VEEP S05E06
06/06
GAME OF THRONES S06E07
ŠPIL: Zakk Wylde @Kino Šiška
06/07
Zakk Wylde • Book of Shadows [1996]
Zakk Wylde • Book of Shadows II [2016]
UNREAL S02E01
ŠPIL: Garbage @Kino Šiška
06/08
Garbage • Strange Little Birds [2016]
ŠPIL: Biffy Clyro @Kino Šiška
06/09
RAZSTAVA: Stalna zbirka @Narodna galerija / Ljubljana
ŠPIL: Siddharta @Križanke / Ljubljana
06/12
SILICON VALLEY S03E07
VEEP S05E07
06/13
PLES: Pustite nam ta svet @SNG Maribor / Center plesa
06/14
GAME OF THRONES S06E08
UNREAL S02E02
SILICON VALLEY S03E08
VEEP S05E08
06/16
Car Seat Headrest • Teens of Denial [2016]
06/17
ŠPIL: Jazz ‘ma mlade @Židovski trg / Maribor
06/18
RAZSTAVA: Prosim, čuti namesto mene, medtem ko mene ni @UGM Studio / Maribor
06/19
Red Hot Chili Peppers • The Getaway [2016]
case/lang/veirs • case / lang / veirs [2016]
Mitsky • Puberty 2 [2016]
Spotlight (2015)
O.J. SIMPSON: MADE IN AMERICA • Part One* (2016)
Planet samskih (2016)
O.J. SIMPSON: MADE IN AMERICA • Part Two* (2016)
Srhljivo predobro.
06/20
O.J. SIMPSON: MADE IN AMERICA • Part Three* (2016)
06/22
O.J. SIMPSON: MADE IN AMERICA • Part Four* (2016)
VEEP S05E09
SILICON VALLEY S03E09
UNREAL S02E03
PLES: Haroški @SNG Maribor / Festival Lent
06/23
GAME OF THRONES S06E09
The Big Short (2015)
06/24
OPERA: Turandot @Festival Lent, Glavni oder
ŠPIL: Lačni Franz @Festival Lent, Večerov oder
06/25
ŠPIL: Start Me Up @Festival Lent, Sodni stolp
06/26
PLES: Peer Gynt @Festival Lent, Glavni oder
06/27
ŠPIL: David Gilmour @Schönbrunn / Dunaj
VEEP S05E10
06/28
UNREAL S02E04
ŠPIL: The Ephemerals @Minoriti / Festival Lent
06/29
SILICON VALLEY S03E10
MIZA: Milena Zupančič @GT22 / Festival Lent
ŠPIL: Vasko Atanasovski Trio @Jurčkov oder / Festival Lent
ŠPIL: Bixiga 70 @Minoriti / Festival Lent
06/30
GAME OF THRONES S06E10
THE AMERICANS S04E11
THE AMERICANS S04E12
ŠPIL: Alenka Godec @Salon uporabnih umetnosti / Festival Lent
ŠPIL: Borghesia @Večerov oder / Festival Lent
*** JULIJ ***
07/01
THE AMERICANS S04E13
Steve Jobs (2015)
Amy* (2015)
ŠPIL: Piše se leto @Večerov oder / Festival Lent
07/02
ROADIES S01E01
ROADIES S01E02
The Danish Girl (2015)
07/03
Blink-182 • California [2016]
MARCO POLO S02E01
MARCO POLO S02E02
07/04
Maxwell • blackSUMMERS’night [2016]
Trumbo (2015)
Ex-Machina (2015)
Brooklyn (2015)
07/05
Birdman (2014)
UnREAL S02E05
MUZIKAL: Veronika Deseniška @Celje
07/06
Anna Karenina (2012)
RAZSTAVA: Stalna zbirka @Narodna galerija, Ljubljana
07/07
The Man from U.N.C.L.E. (2015)
Spy (2015)
07/08
Testament of Youth (2014)
Igralka, ki je podpisala leto. Alicia Vikander.
07/10
The Avalanches • Wildflower [2016]
Mr. Turner (2015)
07/11
Gramatik • Epigram [2016]
Metronomy • Summer 08 [2016]
Zoran Čalić Band • U moru i plamenu [2016]
ROADIES S01E03
Sex&Drugs&Rock’n’Roll S01E07
Sex&Drugs&Rock’n’Roll S01E08
Sex&Drugs&Rock’n’Roll S01E09
Sex&Drugs&Rock’n’Roll S01E10
Sex&Drugs&Rock’n’Roll S02E01
Sex&Drugs&Rock’n’Roll S02E02
Denis Leary: No Cure For Cancer** (1992)
Robin Williams: A night at the Met** (1986)
07/12
aMO • En dan.. [2016]
UNREAL S02E06
Hail, Caesar! (2016)
07/13
ŠPIL: Santana @Park / Čedad
07/14
Santana • IV [2016]
Suffragette (2015)
Chris Rock: Bring the Pain** (1994)
Santana • Live at Fillmore West [1968]
07/15
Sex&Drugs&Rock’n’Roll S02E03
Chris Rock: Bigger and Blacker** (1998)
Janis: Little Girl Blue* (2015)
Amy Schumer: Live at the Apollo** (2015)
Far From the Madding Crowd (2015)
Sicario (2015)
Edge od Tomorrow (2014)
Mision Impossible: Rogue Nation (2015)
Letos pogledal toliko filmov Emily Blunt, da je bilo dobro leto 😀
07/16
Aziz Ansari: Live at the Madison Square Garden** (2015)
Fury (2014)
Drive (2011)
Carol (2015)
07/17
Anthony Jenkins: Thoughts and Prayers** (2015)
Anthony Jenkins: Caligula** (2013)
Miles Ahead (2015)
Miles Davis • Sketches of Spain [1960]
Miles Davis • On the Corner [1972]
Miles Davis • Milestones [1958]
Born to be Blue (2015)
07/18
Art Blakey and The Jazz Messengers • Moanin’ [1958]
Eddie Murphy: Delirious** (1983)
Chris Rock: Kill the Messenger** (2008)
The World’s End (2013)
Prebral. Ker ja.
07/19
Amy Schumer: Mostly Sex Stuff** (2012)
UnREAL S02E07
ROADIES S01E04
Ornette Coleman • The Shape of Jazz to Come [1959]
George Carlin: Life is Worth Losing** (2015)
Elvis & Nixon (2016)
Comedy Central Roast: Charlie Sheen** (2011)
Comedy Central Roast: Hugh Hefner** (2001)
Crazy Stupid Love (2011)
All the Way (2016)
07/20
Straight Outta Compton (2015)
Love & Mercy (2014)
Where to Invade Next** (2015)
07/21
Creed (2015)
The Velvet Underground • The Velvet Underground Live with Lou Reed [1969]
Muddy Waters • Hard Again [1977]
07/22
A Most Violent Year (2014)
Sex&Drugs&Rock’n’Roll S02E04
Eddie the Eagle (2016)
Grimsby (2016)
The Dictator (2012)
Relatos Salvajes (2014)
07/23
Partibrejkers • Sirotinjsko carstvo [2016]
The Quintet • Jazz at Massey Hall [1955]
Joy (2015)
Michael Kiwanuka • Love & Hate [2016]
The Bank Job (2008)
The Guard (2011)
07/24
The Intern (2015)
Grant Green • Idle Moments [1963]
Burnt (2015)
Danny Collins (2015)
BBC: The Hunt Part I* (2015)
BBC: The Hunt Part II* (2015)
07/25
BBC: The Hunt Part III* (2015)
21 Jump Street (2012)
22 Jump Street (2014)
Magic Mike (2012)
Pitch Perfect (2012)
Pitch Perfect 2 (2015)
07/26
UnREAL S02E08
ŠPIL: Iron Maiden @Piazza d’Unito / Trst
07/27
Pitch Perfect • OST [2010]
Pitch Perfect 2 • OST [2015]
This is the End (2013)
American Sniper (2014)
07/28
Iverson* (2014)
The Last Man on the Moon* (2015)
Sinatra: All or Nothing At All* (2015)
07/29
(Dis)Honesty* (2015)
The Mask I Live In* (2015)
Requiem for the American Dream* (2015)
Rolling Papers* (2015)
Call Me Lucky* (2015)
SOMM: Into the Bottle* (2015)
Print the Legend* (2013)
Only the Dead* (2015)
07/30
Sex&Drugs&Rock’n’Roll S02E05
GAME OF THRONES S01
GAME OF THRONES S02
07/31
GAME OF THRONES S03
***AVGUST***
08/01
GAME OF THRONES S04
08/02
GAME OF THRONES S05
08/03
GAME OF THRONES S06
08/04
UNREAL S02E09
Last Chance U* S01E01
Last Chance U* S01E02
08/05
Last Chance U* S01E03
Last Chance U* S01E04
Last Chance U* S01E05
Last Chance U* S01E06
Športni dokič leta.
08/06
SEX&DRUGS&ROCKNROLL S02E06
Dinosaur Jr. • Give a Glimpse of What Yer Not [2016]
Russian Circles • Guidance [2016]
08/08
Wild Beasts • Boy King [2016]
08/10
Billy Talent • Afraid of Heights [2016]
08/12
SEX&DRUGS&ROCKNROLL S02E07
08/14
Thee of Sees • A Weird Exits [2016]
HARD KNOCKS S11E01
Srečen za umret (2013)
08/16
UnREAL S02E10
Poharali sta.
08/19
SEX&DRUGS&ROCKNROLL S02E08
08/20
Hamilton • OST [2015]
Repeat!
08/21
Lydia Loveless • Real [2016]
Slow Club • One Day All of This Won’t Matter Anymore [2016]
Frank Ocean • Blond [2016]
08/22
HARD KNOCKS S11E02
08/23
Steven Tyler • We’re All Somebody From Somewhere [2016]
Eric Clapton • I Still Do [2016]
Aerosmith • Live! Bootleg [1978]
Aerosmith • Classic Live [1982]
American Genius: Hearst vs Pulitzer* (2015)
American Genius: Edison vs Tesla* (2015)
Concussion (2015)
08/24
American Genius: Farnsworth vs. Sarnoff* (2015)
08/25
American Genius: Oppenheimer vs. Heisenberg* (2015)
American Genius: Wright Brothers vs. Curtiss* (2015)
08/26
De La Soul • and the Anonymous Nobody (2016)
HALT AND CATCH FIRE S04E01
HARD KNOCKS S11E03
Mutiny!
08/28
The Secret Rules of Modern: Algorithms* (2015)
Fittest on Earth* (2016)
08/29
I’ll Sleep When I’m Dead* (2016)
The Search for General Tso* (2016)
Weiner* (2016)
08/30
Britney Spears • Glory [2016]
The Other One: The Long Strange Trip of Bob Weir* (2015)
***SEPTEMBER***
09/01
HARD KNOCKS S11E04
09/02
SEX&DRUGS&ROCK’N’ROLL S02E10
NARCOS S02E01
NARCOS S02E02
Odpadki druge generacije: po stopinjah nekega punka* (2016)
09/03
NARCOS S02E03
NARCOS S02E04
NARCOS S02E05
NARCOS S02E06
NARCOS S02E07
NARCOS S02S08
NARCOS S02E09
NARCOS S02E10
Bottle Shock (2008)
In pride še tretja sezona!
09/06
Metallica • Load [1996]
Metallica • ReLoad [1997]
09/07
Doberdob: roman upornika* (2015)
ŠPIL: Ooral Sea @Satchmo
09/08
Metallica • Freeze ‘Em All (2013)
09/09
HARD KNOCKS S11E05
09/10
KT Tunstall• KIN [2016]
Jack White • Acoustic Recordings [2016]
09/11
Metallica: Making of Death Magnetic* (2008)
09/14
JOIN OR DIE S01E01
JOIN OR DIE S01E02
JOIN OR DIE S01E03
JOIN OR DIE D01E04
09/15
SOUTH PARK S20E01
JOIN OR DIE S01E08
Terra* (2015)
COSMOS* S01E03
COSMOS* S01E04
09/16
CNN • THE SEVENTIES E01 (2016)
CNN • THE SEVENTIES E02 (2016)
COSMOS S01E05
COSMOS S01E06
COSMOS S01E07
COSMOS S01E08
COSMOS S01E09
COSMOS S01E10
09/17
COSMOS S01E11
Against Me! • Shape Shift With Me [2016]
Demogorgon!
09/18
ATLANTA S01E01
ATLANTA S01E02
ATLANTA S01E03
MASTERS OF SEX S04E01
BLINDSPOT S02E01
BETTER THINGS S01E01
BETTER THINGS S01E02
STRANGER THINGS S01E01
STRANGER THINGS S01E02
STRANGER THINGS S01E03
STRANGER THINGS S01E04
09/19
STRANGER THINGS S01E05
STRANGER THINGS S01E06
STRANGER THINGS S01E07
STRANGER THINGS S01E08
MASTERS OF SEX S04E01
09/20
ESPN 30 FOR 30: CLEVELAND (2016)
Cuker leta.
09/22
SOUTH PARK S20E02
BROOKLYN NINE-NINE S04E01
ATLANTA S01E04
HALT AND CATCH FIRE S03E02
HALT AND CATCH FIRE S03E03
HALT AND CATCH FIRE S03E04
HALT AND CATCH FIRE S03E05
HALT AND CATCH FIRE S03E06
EMPIRE S03E01
BLINDSPOT S02E02
SPEECHLESS S01E01
THIS IS US S01E01
THE GOOD PLACE S01E01
EASY S01E01
EASY S01E02
EASY S01E03
EASY S01E04
EASY S01E05
EASY S01E06
EASY S01E07
EASY S01E08
Od letos vem, kaj je to mumblecore.
FLEABAG S01E01
FLEABAG S01E02
FLEABAG S01E03
FLEABAG S01E04
FLEABAG S01E05
FLEABAG S01E06
Neverjetno in nepozabno.
09/23
THE GOOD PLACE S01E03
BETTER THINGS S01E03
PITCH S01E01
DESIGNATED SURVIVOR S01E01
Akcijska tv serija leta. Edino konec… Kaki clifhanger.
09/24
BLUE BLOODS S07E01
HAWAII FIVE-0 S07E01
POLDARK S02E01
09/25
Chance the Rapper • Coloring Book [2016]
Nick Cave and the Bad Seeds • Skeleton Tree [2016]
POLDARK S02E02
POLDARK S02E03
Audrie & Daisy* (2016)
09/26
Deap Vally • Femejism [2016]
THE SIMPSONS S28E01
09/27
QUANTICO S02E01
MASTERS OF SEX S04E03
POLDARK S02E04
09/28
ATLANTA S01E05
Hamilton Leithauser • I Had a Dream That You Were Mine [2016]
Gavin DeGraw • Something Worth Saving [2016]
Ariana Grande • Dangerous Woman [2016]
Angel Olsen • My Woman [2016]
Flock of Dimes • If You See Me, Say Yes [2016]
BROOKLYN NINE-NINE S04E02
Wilco • Schmilco [2016]
Beach Slang • A Loud Bash of Teenage Feelings [2016]
09/29
SOUTH PARK S20E03
SPEECHLESS S01E02
EMPIRE S03E02
THIS IS US S01E02
DESIGNATED SURVIVOR S01E02
09/30
PITCH S01E02
BETTER THINGS S01E04
THE GOOD PLACE S01E04
*** OKTOBER ***
10/01
BLINDSPOT S02E03
Bruce Springsteen • Chapter & Verse [2016]
Drive-By Truckers • American Band [2016]
Bon Iver • 22, A Million [2016]
Amanda Knox* (2016)
10/02
Public Access Tv • Never Enough [2016]
BLUE BLOODS S07E02
HAWAII FIVE-0 S07E02
HALT AND CATCH FIRE S03E07
White Helmets* (2016)
10/03
MASTERS OF SEX S04E04
THE SIMPSONS S28E02
Saudi Arabia: Uncovered* (2016)
10/05
ATLANTA S01E06
BROOKLYN NINE-NINE S04E03
QUANTICO S02E02
HALT AND CATCH FIRE S03E08
WESTWORLD S01E01
POLDARK S02E05
MARCO POLO S02E03
Me Before You (2016)
Začetek izjemen, vmes zeh, konec bombastičen.
10/06
DESIGNATED SURVIVOR S01E03
SPEECHLESS S01E03
Regina Spektor • Remember Us to Life [2016]
Regina Spektor • What We Saw From the Cheap Seats [2012]
10/07
Green Day • Revolution Radio [2016]
PITCH S01E03
EMPIRE S03E03
THE GOOD PLACE S01E05
BETTER THINGS S01E05
BLINDSPOT S02E04
13th* (2016)
MARCO POLO S02E04
10/09
White Lies • Friends [2016]
Norah Jones • Day Breaks [2016]
Kate Tempest • Let Them Eat Chaos [2016]
BLUE BLOODS S07E03
HAWAII FIVE-0 S07E03
UNBREAKABLE KIMMY SCHMIDT S01E01
UNBREAKABLE KIMMY SCHMIDT S01E02
UNBREAKABLE KIMMY SCHMIDT S01E03
UNBREAKABLE KIMMY SCHMIDT S01E04
10/11
UNBREAKABLE KIMMY SCHMIDT S01E05
UNBREAKABLE KIMMY SCHMIDT S01E06
UNBREAKABLE KIMMY SCHMIDT S01E07
UNBREAKABLE KIMMY SCHMIDT S01E08
UNBREAKABLE KIMMY SCHMIDT S01E09
UNBREAKABLE KIMMY SCHMIDT S01E10
UNBREAKABLE KIMMY SCHMIDT S01E11
UNBREAKABLE KIMMY SCHMIDT S01E12
UNBREAKABLE KIMMY SCHMIDT S01E13
UNBREAKABLE KIMMY SCHMIDT S02E01
UNBREAKABLE KIMMY SCHMIDT S02E02
UNBREAKABLE KIMMY SCHMIDT S02E03
UNBREAKABLE KIMMY SCHMIDT S02E04
UNBREAKABLE KIMMY SCHMIDT S02E05
UNBREAKABLE KIMMY SCHMIDT S02E06
10/12
UNBREAKABLE KIMMY SCHMIDT S02E07
UNBREAKABLE KIMMY SCHMIDT S02E08
Kontradikshn • Reframing [2016]
Timbuktu (2014)
10/13
UNBREAKABLE KIMMY SCHMIDT S02E09
UNBREAKABLE KIMMY SCHMIDT S02E10
UNBREAKABLE KIMMY SCHMIDT S02E11
Boljše pozno kot nikoli!
10/14
SOUTH PARK S20E04
UNBREAKABLE KIMMY SCHMIDT S02E12
UNBREAKABLE KIMMY SCHMIDT S02E13
THE SIMPSONS S28E03
10/16
Kings of Leon • WALLS [2016]
BLUE BLOODS S07E04
HAWAII FIVE-0 S07E07
10/17
ATLANTA S01E07
10/18
Repetitor • Gde ćeš? [2016]
MASTERS OF SEX S04E05
MASTERS OF SEX S04E06
MIZA: Celica št. 2 @Salon uporabnih umetnosti / Maribor
10/19
BROOKLYN NINE-NINE S04E04
10/20
BROOKLYN NINE-NINE S04E05
THE SIMPSONS S28E04
SOUTH PARK S20E04
ATLANTA S01E08
BETTER THINGS S01E06
SPEECHLESS S01E04
THE GOOD PLACE S01E06
PITCH S01E04
EMPIRE S03E04
DESIGNATED SURVIVOR S01E04
QUANTICO S02E03
WESTWORLD S01E02
WESTWORLD S01E03
POLDARK S02E06
POLDARK S02E07
HALT AND CATCH FIRE S03E09
HALT AND CATCH FIRE S03E10
THIS IS US S01E03
THIS IS US S01E04
10/21
Lady Gaga • Joanne [2016]
BETTER THINGS S0107
THE GOOD PLACE S01E07
INSECURE S01E01
INSECURE S01E02
DIVORCE S01E01
10/22
DIVORCE S01E02
BLINDSPOT S02E05
BLINDSPOT S02E06
Ona boleče zanič, on bolano dober.
10/23
The Nice Guys (2016)
10/24
MASTERS OF SEX S04E07
Florence Foster Jenkins (2016)
WESTWORLD S01E04
10/26
DIVORCE S01E04
INSECURE S01E04
JANE THE VIRGIN S03E01
JANE THE VIRGIN S03E02
THIS IS US S01E05
POLDARK S02E08
ATLANTA S01E09
10/27
SOUTH PARK S20E06
THE SIMPSONS S28E05
Jimmy Eat World • Integrity Blues [2016]
Sum 41 • 13 Voices [2016]
Nofx • First Ditch Effort [2016]
DESIGNATED SURVIVOR S01E05
THE YOUNG POPE S01E01
THE YOUNG POPE S01E02
Odbitek leta.
10/28
SPEECHLESS S01E5
BETTER THINGS S01E08
ŠPIL: Haiku Garden, Nina Bulatovix @Salon uporabnih umetnosti / Maribor
10/29
PITCH S01E05
BLUE BLOODS S07E05
BLUE BLOODS S07E06
HAWAII FIVE-0 S07E05
HAWAII FIVE-0 S07E06
10/30
THE GOOD PLACE S01E08
BLINDSPOT S02E07
THE YOUNG POPE S01E03
45 Years (2015)
THE YOUNG POPE S01E04
10/31
DIVORCE S01E04
The Revenant (2015)
Idila (2015)
*** NOVEMBER ***
11/01
The Dillinger Escape Plan • Dissociation [2016]
PBS: Hamilton’s America* (2016)
POLDARK S02E09
WESTWORLD S01E05
MASTERS OF SEX S04E08
JANE THE VIRGIN S02E03
INSECURE S01E05
Before the Flood* (2016)
11/02
ATLANTA S01E10
11/03
Korn • The Serenity of Suffering [2016]
THIS IS US S01E06
ŠPIL: Mike Parker’s Trio Theory @Salon uporabnih umetnosti / Maribor
Ena najboljših. Ker ja. Pogledal x2.
11/04
BETTER THINGS S01E09
THE GOOD PLACE S01E09
THE CROWN S01E01
THE CROWN S01E02
THE CROWN S01E03
THE CROWN S01E04
THE CROWN S01E05
THE CROWN S01E06
THE CROWN S01E07
11/05
THE CROWN S01E08
THE CROWN S01E09
THE CROWN S01E10
BLUE BLOODS S07E07
HAWAII FIVE-0 S07E07
PITCH S01E06
THE YOUNG POPE S01E05
THE YOUNG POPE S01E06
11/06
Supersonic* (2016)
11/07
Leonard Cohen • You Want It Darker [2016]
11/08
DIVORCE S01E05
MASTERS OF SEX S04E09
WESTWORLD S01E06
11/09
POLDARK S02E10
PLANET EARTH II S01E01*
Akcija in drama leta: Planet Earth II.
11/10
THE SIMPSONS S28E06
SOUTH PARK S20E07
11/11
DESIGNATED SURVIVOR S01E06
MARS S01E01
11/12
Sting • 57th & 9th [2016]
Emeli Sandé • Long Live the Angels [2016]
ROMAN EMPIRE: REIGN OF BLOOD S01E01
BETTER THINGS S01E10
TEATER: Korak v pravo smer @GT22
11/13
Alicia Keys • Here [2016]
Lambchop • FLOTUS [2016]
BLUE BLOODS S07E08
THE YOUNG POPE S01E07
Love and Friendship (2016)
THE YOUNG POPE S01E08
11/14
THE SIMPSONS S28E07
SPEECHLESS S01E06
DIVORCE S01E06
MASTERS OF SEX S04E10
MIZA: Taki smo kot naše branje: Marko Mandić @Salon uporabnih umetnosti / Maribor
11/15
A Tribe Called Quest • We Got It From Here, Thank You For Your Service [2016]
INSECURE S01E05
WESTWORLD S01E07
INSECURE S01E06
PLANET EARTH II S01E02*
11/17
BROOKLYN NINE-NINE S0406
JANE THE VIRGIN S03E04
THIS IS US S01E07
SOUTH PARK S20E08
SPEECHLESS S01E07
PLES: Tik pred deseto @Lutkovno gledališče / Maribor
Foto: Gregor Salobir
11/18
Metallica • Hardwired… To Self-Destruct [2016]
HAWAII FIVE-0 S07E08
BLINDSPOT S02E08
BLINDSPOT S02E09
11/19
Jason Bourne (2016)
11/20
Charlatan Magnifique I. del* (2016)
Charlatan Magnifique II. del* (2016)
BLUE BLOODS S07E09
DESIGNATED SURVIVOR S01E07
VEČ PO OGLASIH S01E01
Več po oglasih. Razočaranje leta.
11/21
DIVORCED S01E07
WESTWORLD S01E08
HAWAII FIVE-0 S07E09
THE YOUNG POPE S01E09
11/22
THE SIMPSONS S28E08
TEATER: Ich Kann Nicht Anders @Narodni dom / Maribor
PLANET EARTH II S01E03*
11/23
Pr’ Hostar (2016)
11/27
VEČ PO OGLASIH S01E02
11/28
Nočno življenje (2016)
11/29
DIVORCE S01E08
MARS S01E02
11/30
WESTWORLD S01E09
MARS S01E03
THIS IS US S01E09
PITCH S01E07
*** DECEMBER ***
12/01
SOUTH PARK S20E09
PITCH S01E08
Pojdi z mano (2016)
TEATER: Od blizu @SNG Maribor / Maribor
Bolano dobro.
12/02
RAZSTAVA: Slovenci in neuvrščeni pop @UGM
ŠPIL: Multiball @Klub MC / Maribor
SPEECHLESS S01E08
12/03
PLANET EARTH S01E04*
12/05
BROOKLYN NINE-NINE S04E07
DIVORCE S01E09
WESTWORLD S01E10
MARS S01E04
Meni dejansko dela tole.
12/07
BROOKLYN NINE-NINE S04E08
EMPIRE S03E05
JANE THE VIRGIN S03E05
JANE THE VIRGIN S03E06
JANE THE VIRGIN S03E07
BROOKLYN NINE-NINE S04E09
PITCH S01E09
THIS IS US S01E10
VIKINGS S04E11
DESIGNATED SURVIVOR S01E08
THE SIMPSONS S28E09
INSECURE S01E07
INSECURE S01E08
LOVE S01E01
LOVE S01E02
LOVE S01E03
LOVE S01E04
LOVE S01E05
LOVE S01E06
LOVE S01E07
LOVE S01E08
LOVE S01E09
LOVE S01E10
GILMORE GIRLS S01E01
GILMORE GIRLS S01E02
GILMORE GIRLS S01E03
TV serija, ki me je našla, ko sem se iskal. vau.
12/08
GILMORE GIRLS S01E04
GILMORE GIRLS S01E05
GILMORE GIRLS S01E06
GILMORE GIRLS S01E07
GILMORE GIRLS S01E08
GILMORE GIRLS S01E09
GILMORE GIRLS S01E10
GILMORE GIRLS S01E11
GILMORE GIRLS S01E12
ŠPIL: Mi2 @Kino Šiška
12/09
GILMORE GIRLS S01E13
GILMORE GIRLS S01E14
GILMORE GIRLS S01E15
GILMORE GIRLS S01E16
ŠPIL: Zgrešeni primeri, Adam, Siddharta, Big Foot Mama @Stožice
Ritem mladosti, nepričakovani presežek leta.
12/10
GILMORE GIRLS S01E17
GILMORE GIRLS S01E18
GILMORE GIRLS S01E19
GILMORE GIRLS S01E20
GILMORE GIRLS S01E21
12/11
GILMORE GIRLS S02E01
SOUTH PARK S20E10
GILMORE GIRLS S02E02
PLANET EARTH II S01E05*
Selfie brez retuše* (2016)
12/12
DIVORCE S01E10
SPEECHLESS S01E09
TEATER: Kako ostanem lepa in svobodna @MG Ptuj
Vrhunsko lucidno!
12/13
The Rolling Stones • Blue and Lonesome [2016]
Hamilton Mixtape [2016]
12/15
PITCH S01E10
MARS S01E05
VIKINGS S04E12
VIKINGS S04E13
DESIGNATED SURVIVOR S01E09
DESIGNATED SURVIVOR S01E10
12/16
ŠPIL: Ivan Hartman, Krokar, Dweal, Course of Instinc, Happy Ol’ McWeasel @Klub Mc / Maribor
12/18
BLUE BLOODS S04E10
THE SIMPSONS S28E10
PLANET EARTH II S01E06
12/19
Arrival (2016)
Na koncu jokal v kinu.
12/23
Rogue One: A Star Wars Story (2016)
12/24
Lady in the Van (2015)
Eight Days a Week* (2016)
12/25
Sully (2016)
12/26
Christina and the Queens • Chaleur Humaine [2016]
Deadpool (2016)
Hell or High Water (2016)
Sing Street (2016)
Don’t Think Twice (2016)
Vrhunski film. Vrhunska Gillian Jacobs. Spet.
12/27
Deepwater Horizon (2016)
12/28
Ghost • Meliora [2016]
10 Cloverfield Lane (2016)
The Light Between Oceans (2016)
12/30
Deux Jours, Une Noit (2014)
KNJIGE
Keith Moon: Dear Boy, The Life of [TonyFletcher, 1998]
I’m the man: The Story of that Guy From Anthrax [Scott Ian, 2014]
White Line Fever: The Autobiography [Lemmy Kilmister, 2002]
The Dirt: Confessions of the World’s Most Notorious Rock Band [Mötley Crüe, 2001]
Plese Kill Me: The Uncensored Oral History of Punk [Legs McNeil, 1996]
Our Band Could Be Your Life: Scenes from the American Indie Underground [Michael Azzerad, 2001]
Girl in a Band [Kim Gordon, 2015]
Everybody Loves Our Town: An Oral History of Grunge [Mark Yarm, 2011]
Tovarišija [Edvard Kocbek]
Listina [Edvard Kocbek]
Prišleki [Lojze Kovačič]
Resničnost [Lojze Kovačič]
Balada o trobenti in oblaku [Ciril Kosmač]
Stoner [John Williams]
The Girl With the Lower Back Tattoo [Amy Schumer, 2016]
Komot pokličite Branka Čakarmiša na Pop TV. In mu povejte, da lahko Talente kar lepo dol vgasne. Aha. Ko-mot. Ker po takem božičnem koncertu na Drugi… Je, ono, že skoraj brezveze, brez smisla, hvala lepa, nasvidenje, gremo domov. Vežbat do izbezumljenosti. Ker je bilo predobro. Jap. Res. Pre. Dobro. Poldruga ura perfekcije entuziazma in talenta. Gola dobra volja za sendvič in sok. No, in za večno čast in slavo. Ampak resnično. Ne pretiravam, ker se sploh ne da pretiravati. Ne po tem, kar so skupaj spravili ti mulci in mulke na božičnem koncertu II. gimnazije Maribor 2016.
Zdaj, bom butnil kar direkt, takoj na začetku in brez šparanja in cincanja: od bivšega drugogimnazijca seveda ne morete pričakovati skrajno objektivnega poročila in podoživetja. Sploh pa ne od gimnazijca s takim priimkom. A-a. Ampak okej. Komot si mislite, walda, da hvali, itak, kul, paradjz mi zabrišite v ksiht, samo javite in pridem. Se vržem pod vlak, kot dobra stara Ana, ampak samo zato, da lahko potem prosto po Tolstoju poštekate poanto. In poanta je preprosta. Zelo preprosta. Malo dolga, ampak preprosta.
Sam se prekleto dobro spomnim božičnih koncertov na Drugi. O, ja. O. Moj. Bog. Že v drugem letniku, ko mi mama ni rabila več držati kazalca za prijem bare akorda na kitari, sem, če se dobro spomnim, nastopal, spremljal in sanjal, da bom rock zvezda. Sestro ali koga že. Kaki časi. Janja, Eva, Špela… Pevk je bilo še in še. Ali je bil pa to tretji letnik? No, ni pomembno, ampak tretjega letnika, torej božičnega koncerta 2002, se najbolje spomnim od vseh. To vam pišem tako, za filing. Da boste videli od kod navdušenje. Eni so friki na Emo in Evrosong. Jaz sem pač na srednješolske produkcije.
Tam sem, decembra 2002, ko še ni bilo ne facebooka ne youtuba in smo doma komaj dobili kabelski internet, pa si komaj našel kake tablature (nisi mogel najti nič pod »how to play November Rain«), na kitaro žingal mislim da kar dvakrat in bil hkrati prekleto favš, ker še nisem bil član Drugorkestra. Se pa spomnim, da sem se takrat na smrt in za kake tri sekunde zaljubil v kasnejšo fenomenalno prijateljico Tinkaro. Ki sem jo takrat videl prvič. Kako ji je zažarel obraz, med vsemi tistimi ksihti. Filmsko! Okej, da je bila fazanka, je bilo malo škatljivo, ker fazank se baje ni smelo pecati iz kdo ve katerega razloga. Ampak ko so potem za konec vsi zapeli dobrega starega Elvisa in njegov gigahit Love Me Tender (lav mi svit…) in je dobri stari Tone Žuraj dirigal celotnemu zboru (mislim, da so še profesorji žvrgloleli zraven) se je trenutek ustavil. Ne rabim zapreti oči ali stikat po keksih a la Proust, da bi bil podoživel nezaustavljivi občutek amfiteatra decembra 2002. Ki seveda ne bo nikoli več isti, ker so ga obnovili (in hvala bogu, da so ga) in mu obrezali balkon, da je zdaj bolj kabriolet verzija. Balkon, tisti razvrat. Uf.
No, na vse to, na Toneta, Tinkaro in kitaro, sem se spomnil, ko je Drug orkester odprl letošnji božični koncert. In to z THE štiklom. Ki smo ga na Pohorju žagali in vadili in gulili in je Niko Sajko iz nas izvlekel še več, kot smo verjeli, da smo sposobni (vsi pihalci smo itak želeli biti Tomi Šarenac ali Durič in drajsati po kitari). Uf. Jesus Christ Superstar. Kakšen aranžma, kakšne slajd kitare. In kakšen solo je tam kresnil Tomaž Gajšt, danes prva trobenta Slovenije. Že v moji generaciji si na božičnem koncertu ali Prešernovi proslavi lahko šlatal kvaliteto, ker je bila vsepovsod in tako neverjetno mikavna.
Čeprav kaj dosti nisem razumel lucidnosti Uroša Kaurina, drznosti Tine Vrbnjak, si vedel, ej, ta folk ima taki potencial, da brezveze. In poglejte, kje sta danes. Daleč. Kako je Sašo Grozdanov na klavirju zujil Čmrljev let, je itak šlo med mite, basni in legende. In ko ti potem nekje pri tridesetih ven fseka nostalgija, ki bo pri štiridesetih ziher ratala že senilnost, drage punce in dragi fantje, si misliš, da si bil tako neskončno neponovljivo poseben. In je morda tudi bilo in smo morda celo res bili. Kao. Do te generacije, ki jo ima II. gimnazija sedaj. Smo mi bili analfabeti. Že res, da sem vmes spustil marsikaj in se opravičujem, če komu delam krivico, imenovano spregledanost, toda kot da že muzikal Alica v čudežni deželi ali predstava Živalska farma nista bila lani dovolj, je ta koncert razmetaval s kvaliteto v skorajda vsaki točki.
Okej, gremo lepo po vrsti, tak ko trupla v krsti hiše v Trsti. Gremo najprej k voditeljicema večera. Lani je to bila brutalno šibka točka koncerta, ker je bil tekst sicer krasen in prikupen in okrancljan in sladkor-v-prahu posipan in bi bil idealen – za osnovno šolo. Točke same po sebi niso bile tako švoh, ampak manjkala je iskrica in ko potem še EST tehnika ni imela svojega dne (jebiga, ni vsaki dan nedelja, pardon, petek), imaš pač, kar imaš. Čisto okej božični koncert. Pa saj, božični koncert ima poanto drugje. Dobrodelnost, družina, skupnost, ljubezen. Hitro prideš do izumljanja toplega kuhanega vina. Itak.
Ampak tole letos? To, kar sta ne samo spisali, temveč predstavili Mila Kotnik, v črno odeti piškotek najboljše izgovarjave po Ajdi Kalan, in Julija Lukovnjak, bela lebdeča snežinka? Pozabite. Forget about it. Vstavite poljubni superlativ, saj veste, tiste lepo naštancane pridevnike, in imejte žur. Mila Kotnik ima suvereno prezenco in, še enkrat, milostno navihan glas, ki lahko gre direkt na Val 202, Julija Lukovnjak pa zna iz svoje drobne postave narediti veličastne poteze, vredne vaše pozornosti. In hočete en taki ornk šus v glavo? Ne samo to, da sta sošolki. Pač. Pride tak. Ampak sta sošolki v 2.a. Jap. Drugi letnik. Ha? Kako je to možno? Drugi faking letnik!? In taki tekst o barvah in igranje z besedami, na meji neologizmov. Zaboga nisem še slišal za prislova »prepišno«. Pa dela. O, kako dela. Nekam prepišno je tukaj. Kako neverjetno kul se to sliši.
Kot rečeno, povezovalni program je bil že sam po sebi šov zase. In to je tisto, kar te zabriše na rit in si misliš, da vsi valiči te Slovenije ne morejo spraviti tako pristne energije in razigranosti. Brez kakršne koli resne treme. Okej, na božičnih koncertih je treme res nekoliko manj, vsaj jaz tako pomnim, pa vseeno. To je bil prvi koncert od skupaj štirih (dva v sredo, dva sta še danes, lahko bi jih bilo glede na zanimanje za vstopnice kdo ve koliko), pa je delalo. Če kdo išče voditeljski par, naj se zglasi v 2.a. Čisto resno.
In potem točke. To je teklo tako brezhibno, da se vprašaš, kako je sploh možno, da ne gre ama nič narobe in da je vse od luči do prinašanja/odnašanja stolov tako zvežbano. In da je bil letos zvok v nulo usklajen, saj se je lani zdelo, da se orkester, ki je spremljal dobro ozvočene vokalistke, peljal mimo kot slabi avtoradio v jugecu. S skurjenimi zvočniki. Ne letos, nak, a-a. V uri in pol je bilo, koliko, čez dvajset točk? To ni malo. Sploh če imaš en orkester in en pevski zbor. In balerino. In plesno skupino. In dva banda. In kdo ve koliko pevk. Opozorilo za epileptike: tole bo rollercoaster, ringlšpil, eksplozija.
Zdaj, da se vrnem na začetek, škoda, da Drug orkester nima električne kitare, ker bi bil Jesus Christ Superstar (še) boljši. Takšen, kot smo ga mi špilali? Pa ja. Andrew Lloyd Webber ni ravno kikiriki od muzikalov. Ker res ni. Je ornk muzika. Pa dobro, je orkester zvozil. Dobro zvozil. Pihalna sekcija je iz leta v leto močnejša, kar ni mala stvar. Verjemite, ko štancaš sinkope z alt saksofonom v kvalitetno zajebanih aranžmajih dirigenta Nika Sajka… Potem smo videli retro neinstagram retuširano video preteklost časov, ko je šel foter vsem na živce, ker je s kamero, tem tujkom, snemal vsako malenkost.
Ampak poanta je bila v nulo zadeta. Kaj je v bistvu božič. Bamf! Letošnja edicija je pokazala, da je lahko tudi smeh. Da ne rabiš biti nasilno cukrast. In to sta v Baby, It’s Cold Outside (Frank Loesser, 1944) nastavili Katarina Ružič Koželj in Sarah Marn. Filmsko kabarejska miniatura, igrivo podajanje verzov in teksta. Od kod taka sproščenost pri tako rosno mladih dekletih? Adijo pamet. In še zdaleč ni bila to edina nadtočka. Da EST štanca hite iz rokava, sta na koncu, na samem koncu, pokazala Alen Kirbiš in Rahela Horvat Toš v Master of the House (Les Miserable, ki bi ga šel raje gledat kot še enkrat nazadnje nagrajeno filmsko verzijo, od katere je še krsta Victorja Hugoja v Parizu vsaj meni delovala bolj intrigantno). Za Horvat Toševo itak ni več besed. Kot je Pep Guardiola rekel novinarjem za Lionela Messija: ne pišite o njem, glejte ga in uživajte. Zato nimam kaj pravzaprav dodati za Toševo, ki je s škarjicami zabila evrogol iz polovice igrišča v mojstrsko prirejeni Amazing Grace. In nas narežala v Master of the House. In bila še pri eni točki zraven, eni taki, o kateri boste dobili samostojen odstavek. Toda pri Horvat Toševi – podobno kot Messiju in ja primerjava je na mestu – je bisernato, da nuca podajalke, soigralke, kot je Lucija Divjak in/ali Neli Vuherer.
Suarez in Neymar finta. Ja ja. Konkurenca za prva pljuča Druge ni skromna. A-a. Niti malo. Zala Arzenšek je ob kitarski spremljavi ritmično evforične Lucije Šmid, punce, za katero moja generacija ni vedela niti, da obstajajo, ker je z desno roko delala čudeže na kitaro, That’s Life odpela za čisto petko. Neli Vuherer si je v Vaniliji in Dream A Little Dream izbrala iber zahteven odziv in pošteno zvozila. Hkrati pa nas, khm, spomnila na EMŠO, ker je že debelih pet let, odkar je Maja Keuc, ki je pljuče resneje odprla s Hrošči, band, kakršnega še dolgo ne bo, ravno na Drugi, štikl odpela na Emi in kasneje v angleški verziji No One še na Evroviziji.
Glavna odlika pa je stopnja originalnosti v priredbah (vem, taki žlahtni oksimoron): pri Vaniliji bi dali levo roko, če bi slišali še kakšen vložek, taki ornk baročni, od prve violine Darine Cvetrežnik, ki že izgleda superstar na violini, Maticu Komelu pa lahko da cela šola petko, ker se je lotil in sam posnel svoje videnje Dream A Little Dream, tega večnega komada večno nerazumljene Mame Cass iz Mamas and the Papas. Kje je našel plac za tako gromozansko pogumne beate in dub-step finte ob saksofonsko napeljani aritmiji… Bo moral enkrat povedati sam. Pubec, samo tako dalje.
Ampak če bi radi res videli izvirnost? Ja ja, vsi smo gledali Pitch Perfect in vsi kao vemo, kdo je Anna Kendrick (ki jo je treba videti v Up in the Air ob Georgeu Clooneyju), odkar je tiste kozarčke v Cups premikala in postala viralna zvezda, preden je viralnost postala glagolnik. Ampak za Cups je White Winter Hymnal približno, bolj ali manj to, kar je barvna televizija za klinopis. Lucija Divjak, Tara Sinkovič, Krištof Križanec in, kdo pa drugi, Rahela Horvat Toš so sedli drug ob drugega, najhitrejša zmaga igre štiri v vrsto. Drug ob drugem so se najprej trepljali ritmično po prsih. Potem pa vsak vsakega vsepovsod. Plosk tu, tlesk tam. Pozabite, forget about it, doviđenja. Če bi se s tem prikazali na Talentih, bi šel Lado Bizovičar komot kar lepo domov. Malo vežbat. In kar te res povozi in potepta in pomendra? Da tri dekleta in pubec dajejo občutek, kako je to izi. Ja pa ja. Okej, sam, solo, mogoče da bi se našla dva najbolj ritmično usklajena deda… mogoče. Ampak četverica? Petje in ploskanje še nikdar ni zvenelo tako genialno zajebano. Saj veste, kot Paganinijeve kaprice, ki zvenijo, okej, naučeno šprudlanje po violini, ampak ono, saj pa to se pol da, ko enkrat sfolgaš. Ja pa ja. To je bil gigavrhunec med gigavrhunci. Prišli, odploskali, odleteli. Sicer pa, evo video. Pojdite po robčke. Solze grejo dol od kvalitete. In potem ti še Horvat Toševa po nastopu reče, eh, še se da izboljšat. Kvalitativni preskok generacije, ki ti da ne samo upanje, temveč navdih.
Vseeno pa božični koncert podpiše pevski zbor. Pod vodstvom Viljema Babiča, dobre volje na dveh nogah, je zbor prerasel gimnazijske okvirje. Ni odra, ki bi bil dovolj velik za energijo tega zbora. Ki niti za milisekundo nima tendencije postati Perpetuum Jazzile. Joj ne. Da bi se blamirali z nekimi triki, hkrati pa fušali v Stožicah? Ne, hvala. Ravno to je odlika celotnega koncepta, ki je hkrati dovolj demokratičen in multikultiš, da najde prostor za Justin Bieber sladkobno božanje Reneja Kapela & Vida Homšaka, nadpogumni solo sladkorček prime balerine, hrabro ponudi trampolin priložnosti za Tigrice in njihovo skoraj ravno prav poredno izbiro za Kankan (punce, bil sem v Moulin Rougeu v Parizu, pa je manjkala ta iskrica), za dva banda, ki sta nas nasmejala že z napisi na zaslonu (Ime banda? Bad Decision. Ime songa? Santa Metal Clause Is Coming to Town. Ja, jaz sem bil oni, ki se je naglas režal), še bolj pa s kitarsko solažo. Pubec, ki je soliral, naj se oglasi v Drug orkestru s solažami, kakršne je v naši eri žingal Tomi Šarenac.
Ampak kot rečeno. Pevski zbor je in bo podpisoval božične koncerte, ker zna lokalizirati trenutek. Štempl, etiketa domačnosti. Naj sneži je denimo izpadel krasen prevod Let It Snow, tistega komada, ki nas spomni, da se božič začne šele takrat, ko Hans Gruber na Pop TV pade iz stolpnice Nakatomi (Die Hard, baby!). Sem komaj dol legel je spomin na kolednice in hrabra izvedba, kakršno sta furala banda Katalena in Terra Folk v najboljših časih. Oh, Holy Night / O, sveta noč je vnesla vonj potice in snežink tako, kot se to naredi v 21. stoletju. In če je bil Amazing Grace za zjokat dober, ker smo videli, kaj lahko nekdo naredi s tercami in to v tako dodelani priredbi (flavtistka, ki je odigrala uvodno temo, lahko gre komot v filmsko glasbo že jutri), je bil Master of House za konec tisti podpis, ki ga je dal letošnji koncert. Talent, ki ima dober smisel za humor. In barve.
Ura in pol že dolgo ni bila – še posebej v primerjavi z lani – tako našopana s kvaliteto. In minila tako hitro in vsaj v meni vzbudila nepopisno evforijo ter preizprašujoče začudenje, kako, za vraga, od kod, ti otroci ponujajo iber profesionalno izkušnjo v na koncu dneva totalno amaterskem okolju. In prav to je tisto, česar Talenti ne morejo imeti. Ker bi iz Mile Kotnik, Rahele Horvat Toš, Sarah Marn, Alena Kirbiša in ekipe naredili medijske spake, komercialne konstrukte, jim vzeli dušo in porinili v roke neki product placement. Ker je pač jeba, ko gre enkrat zares (beri: za denar). Ampak zato je bil božični koncert 2016, tri dni po finalu nove sezone Talentov (nisem gledal), nekaj, kar rabimo še bolj pogosto.
Iskrivo, razposajeno, ampak hkrati zdravo ambiciozno razkazovanje želje, talenta, sanj, pristnosti. Brez tekmovalnosti, komolčenja in zvezdniškega egotripa. Ker se prav vidi, kako vsi poslušajo drug drugega. Vsaj na prvem koncertu so. Prečekirali, radovedno, kaj bo kdo pripravil in kam se bo vrgel. In ti otroci se vržejo tako kreativno na glavo, da niti nebo ni več meja. In pride dan, ko je vse tako, kot misliš, da ne more biti, da je to samo v filmih tipa Love Actually (Pravzaprav ljubezen), kjer božični koncert rata top poljub in nastop v komadu All I Want For Christmas. Tega božični koncert pri nas ne nuca. Ker je v Master of the House in sklepni temi Superstar iz Jesus Christ Superstar nasmejal, razdrobil zbor, odprl gajbo (brezalkoholnega!) piva in prepevajoče rignil, z vonjem po talentu.
Iskreno bravo, vsaka čast, nadcarji, kapo dol vsem nastopajočim in sodelujočim. Samo tak’ dalje. Pa Branka Čakarmiša ni treba klicat. Spodobilo bi se, da bi on poklical vas. O, ja.
