Ne zgodi se ravno pogosto, da se režiš v galeriji. In to dovolj na glas, da bi ti moralo biti nerodno. Pa ti ni. Kurc pa bonton. In še manjkrat se ti primeri, da se slika reži nazaj tebi. O, ja. Haha. Hihi. Hehe. Kako prcanje in drkanje v glavo! Kičkanje in driblanje z deli. Še ven na ulico, taki derbi od komunikacije. Noro! Noro, vam pravim. Ker Groteska našega časa, nova stvaritev Umetnostne galerije Maribor, je točno taka razstava, kakršne vidiš po tvju, ko grejo ameriško dodelani in popkulturno (samo)zavedni liki na razstavo. Okej, tam se potem pecajo, žalijo in nalokajo, ampak, e, toliko da dobite občutek, kakšna otvoritev je to bila. Groteskna! Kaj to pomeni? Ha!
Naj najprej takoj povem, da itak noben moj tekst niti slučajno noče biti, niti ne bi znal biti, objektiven. To niso strokovni teksti per se. Nak. To so besedila izkušenj, doživetij in občutenj. Jap. In pisati o prvi razstavi nekdanje sošolke… Je subjektivno subjektivnega. Ker ja. Ker drugače ne gre in drugače ne znam. Videlo se je, da je to bila njena prva razstava. Ne toliko zato, ker nas je nagovorila tako, da je brala z lista. Ne sfolga, štekamo, ima toliko dela, da se ven ne vidi. Boljše kratko pripravljeni profesionalizem kot dolgovezno polamatersko improligaštvo. Ne. Bolj zato, ker se ji je po rokah prekladala hči, ker so prišli njeni starši, pa njeni kolegi, ker sta bila tam tudi dva ustvarjalca (ali pa trije, morebiti sem bil preslišal) in ker je bilo nasploh tako domačno vzdušje, kar je v UGM Studiu, placu na Trgu Leona Štuklja, ukleščenem med pekarno in sendvičarno, dokaj velik dosežek. Sploh za petek, ko se vreme ne zna odločiti, ali bi spraznilo mesto ali ne.
Otvoritve razstave Umetnostne galerije Maribor – to je bila moja, hm, tretja? – znajo biti komorne narave, še posebej v Studiu, ker gre za kvadraturno gledano enoinpolsobni stiskavac s pridihom garsonjere, kar niti slučajno ni omalovaževanje prostora. Kje pa! Prej se mi to zdi bolje, primerneje in družabno. Nekako te UGM Studio »prisili«, da pogledaš slikam in ljudem v oči. Ne moreš se skrit, okej, spodaj, v kletnem delu, bi ta občutek lahko nabile stopnice, ampak tisto ni plac za klavstrofobične. Ne, ne bo to opis prostora kot takega, ker to ni naš prvi obisk UGM Studia. Zgolj nastavimo občutek.
Petkova otvoritev je bila dobrovoljna in odkritosrčna, ne glede na tematiko in motiviko in lajtmotiv razstave. To je ena tistih razstav, kjer ne rabiš kvazipoznavalsko buljiti v dela. Zakaj? Ker ta buljijo vate. Čisto res. Vem, sliši se klišejsko. Okej, vredu, ne buljijo. Ne. Žalijo te, s prstom kažejo nate, hihitajo se ti. Frdamana umetnost!
Čeprav je to pregledna, skoraj retrospektivna razstava, ki sega tja do devetdesetih, če sem dobro prebral na resda nekoliko premajhnih napisih ob delih (kazalo bi jih povečati in izboljšati tipologijo pisave, to so malenkosti, ki pa se opazijo tako, da folk masovno preverja svojo dioptrijo), se zdi zaključena in celovita in taka, da od nje nekaj odneseš. Kaj točno? Hm. Jaz sem odnesel smeh in absurd. Ne vem, zdelo se mi je, da bi rad spoznal Evo Lucijo Kozak, ker me je iskreno povozila s svojimi deli. Nekaj ima v sebi, nek posmeh, ki je žalosten, kritičen, ampak anekdotičen hkrati. Enako velja za njeno soimenjakinjo Evo Mlinar, ki v svojem serialu riše kovance v glavi, na križ pribija kače, ženske, tipe in vse nas. Jajks! Pri čemer »spoznal« ni mišljeno ne biblijsko ne hipstersko, torej ne preveč, ne mimobežno. Ampak saj ne gre za ad personam, ne? Rad bi le vedel, od kod ta percepcija sveta. Kako ti pade na pamet narisati točno to. Huf!
Ampak to je razstava, kjer se pogovarjaš z ustvarjalci tako, da bolj bereš kot gledaš njihova dela. Okej, pri Nenadu Cizlu ne moreš prebrati ničesar, kar je kompliment za njegova dimenzionalno huronska dela. Če drugi ustvarjalci pišejo v latinici, Cizl riše hieroglife ali pa pismenke. Noro! Njegovi »filuteki«, črtasto in pikčasto razdrmani, ti nekaj kakor mahajo s svojimi grotesknimi nasmeški. Se režijo meni, sebi, Cizlu? Huf!
Aja, saj res. Taja Toplak zapiše v svoji predstavitvi razstave, že na začetku, kaj je groteska (da ne bomo kradli iz SSKJ). »Beseda groteska je izpeljanka iz italijanske besede grotta, ki pomeni jama in je prvotno označevala stenske poslikave starorimskih palač, ki so jih odkrili in jih tako imenovali šele v 15. stoletju.« Temeljne značilnosti groteske, tako Toplakova, so mešanje heterogenih elementov na podlagi svobodne domišljije: »Spajanje med seboj nezdružljivih stvari, oddaljevanje od zakonitosti nam znanega splošno sprejetega vsakdanjega sveta oziroma pogleda na svet, kršenje klasičnih zakonov prostora in časa, namerno odstopanje od mimetičnega modela z vizualnim pretiravanjem določenih fizičnih potez in značajskih lastnosti.«
Gre točno za fantastičen svet, ki je opisan v spremnem tekstu. Ko stopiš v ta svet, ne stopiš v atelje ali dnevno sobo ali hajzl ali špajzo ustvarjalcev. Ne. Stopiš v lucidno perverzen svet, ki se ga hkrati bojiš in te hkrati impresionira. Delo Marka Požlepa, denimo. Srhljivo, a ko bolje pogledaš, začneš gledati skoraj skozi delo Raft of the Meduza. Vladimir Leben se z Animal Liberation poigrava s plišem! Z madafaking plišastimi medvedki! Tanka je linija med grotesko in grozljivko, ne? Enako velja za delo, ki sem si ga najbolj zapomnil: Babies update, kjer Eva Lucija Kozak tisto, da otroke prinašajo štorklje, zasuče res… Em… Twisted, je beseda, ki je ne znamo prevesti? V enak osmer gre tisto gigantsko delo, na dnu katerega piše »MAYBE WEIRD AND DARK BUT CERTAINLY ALIVE«, kjer je z žebljički narisan še srček.
Taka je ta razstava Groteska našega časa. Naslov je Toplakovi (ponovno opozorilo, je moja nekdanja sošolka) pronicljivo uspel. Zakaj? Ker je preprost, zapomnljiv, ampak predvsem zato, ker končno nekdo upa rečt »našega« časa in ni ruski pisatelj izpred 200 let. Kaj točno to pomeni, se je videlo po generacijskih vrstnikih kustosinje (in tudi nekaterih ustvarjalcev), ki so prišli na otvoritev. Tega se manjka, se baje pravilno slovnično napiše? Nekako tako, ja. Manjkajo kalibri tipa Jure Kirbiš, ki komaj čaka, da nas vse povabi na penino ali pa na pivo. Skuša, trudi se, da ne bi bilo vse skupaj tako zategnjeno, kar na razstavi, kjer med govorom rohni iz zvočnikov mini animacija z vzklikom »Dolce Far Niente!«, niti ni tako nemogoče. Res ni. Zato… Bravo, Jure!
Morda je spodnji del razstave, sploh če ste spodaj sami, bolj udaren, srhljiv in bogaboječ. Nekaj naredijo gotovo dimenzije del, ki so resnično zajetna in so vsaj meni dale občutek, da sem se znašel v teh slikah. Ker »groteskno nas zmoti in impresionira, ker v nas vzpodbudi misli, občutja in ideje, da obstaja drugačen svet ter da je naša sedanjost samo ena od mnogih.«
Toplakova ima prav tudi, ko pravi, da gledalec ni zmožen prepoznati neskladij pri nečem, kar je že po naravi nenavadno: »Ločeni elementi so nato ponovno združeni v nove celote, ki so na prvi pogled absurdne.« Jap. Bo kar držalo. Gledati Cizla v živo in gledati Cizla na platnu… Je kar absurd.
A najboljše pri razstavi, ki jo bom nemara šel res še enkrat pogledat, ko ne bo petek, ko se ne mudi naprej, ko je vse bolj stopili-smo-na-žogo, je njena subjektivnost, ki je hkrati izrazita avtorska nota: »Definicija groteske je izmuzljiva kategorija in sodobni teoretiki so jo interpretirali na zelo različne načine. Pomemben element groteske je vsekakor humor, saj groteska na posmehljiv, ironičen način prikazuje vsakdanjo resničnost. Pričujoča razstava je moj subjektivni izbor sodobnih umetnikov, ki se na posreden ali neposreden način dotikajo te teme.«
To ni razstava, kjer bi kaj bolje vedeli, kaj točno je groteska ali groteskno. Sanja se mi ne. Je pa raztava, kakšrne pokasiraš v tujini, recimo v Albertini na Chagal bis Malevich, kjer so se kustosi poigravali s percepcijo časa, stila in prostora ter vse to tako pregibali, da si ven prišel kot deltoid. Iz te rasztave prideš pa ven kot popisana škatla, oštemplana in pripravljena, da te pošlje v svet, kamor morda prej ne bi bil upal niti poškiliti. In to ni razstava, vsaj meni se je tako zdelo, kjer bi morali po sedem minut stati pred vsakim delom. Sploh ne. Pred večjimi se splača, ker se najde kaj, kar gladko spregledaš – ko greste mimo dela Luke Uršiča tretjič, boste še v tretje našli nekaj drugega, kar vas bo predrmalo. Pridite večkrat mimo.
Ker točno to je ta razstava. Mindfuck, kakor koli se to že prevede. Ne toliko kritika družbe kot kolaž razmišljujoče razočaranih, ampak tudi prefriganih umetnikov. Z velikim u. Po popartu še druga razstava v tem letu v Mariboru, ko si misliš, da take stvari baje vsak vikend odpirajo v Ljubljani, pri nas pa kao nič ni. Ni res. Groteska našega časa v Mariboru skoraj rigne zraven. Po slabo prežvečenih idealih s kislo smetano. Dela pa hkrati gledajo ven na ulico, kjer je druga groteska našega časa, tako da si v nekem absurdnem komunikacijsko-umetniškem derbiju podajajo sem in tja svojo grozo.
Bis. Penina je bila primerno ohlajena, postrežba ravno dovolj nasmejana, vzdušje pa družinsko, domačno, otročad več kot dobrodošla, predvsem pa je lepo videti, da ekipa potem proslavi družno trdo delo.
Dobra novica? Maribor je končno zabil drugi gol na tekmi. Slaba novica? Ne, ne toliko ta, da je prejel dva, temveč da ni zabil še tretjega. In četrtega. In petega. Ker bi jih lahko, gladko. Pri zapravljenih zicerjih – ki so točno to – je težko biti pameten. Eni se odločijo za igranje do onemoglosti, drugi za rotacije, tretji za pogovor, četrti za izmero elektromagnetnega potenciala.
»Igrali smo odlično, imeli priložnosti, res smo dobro igrali, imeli zicerje. Zaslužili smo si bistveno več,« je po tekmi povedal sicer razpoloženi Darko Milanič. In imel je popolnoma prav. Maribor je igral, okej, dobro, morda ne ravno odlično, ker tudi tekoča igra, priložnosti in prenosi ne morejo zamegliti še drugega zaporednega nerodno storjenega penala (prejšnjič Defendi, tokrat Palčič+Rajčević v paketu) in še manj zapravljene zicerje. »Vesel za Novo! Škoda, da nismo zmagali. Spet je bilo vse odlično – razen rezultata. Škoda da ni zabil tudi Luka, pa Dino,« je še dodal Milanič.
Maribor je igral tako, kot je najbrž želel in pričakoval. In to ne glede nato, da je Koper šel nad Maribor kot ni šel nihče od Domžal dalje v zadnjem jesenskem krogu. Še Olimpija ni šla tako nad Maribor. Koper je igral previdno, ne pa zakrknjeno. Začutil je svoje priložnosti, toda hkrati dobival redne lekcije od Maribora na sredini, kjer je zlasti Dino Hotić pokazal, kaj je manjkalo na derbiju, ne glede nato, da je Dare Vršič znova pokazal več. Saj so pravzaprav vsi. Še največ Milivoje Novaković, ki si je tako želel zabiti, da se je šel kregati s stranskim sodnikom, čeprav je dal gol po igranju z roka, povrhu pa je bil v ofsajdu. To je, na sicer malo čuden način, pripadnost in želja.
Ampak Novaković je vztrajal in oba gola dosegel, ko so igralci Kopra tuhtali in gruntali, da jim v bistvu kar gre in da zakaj ne bi res razmišljali o četrtem mestu in Evropi. Toni Datković je tako slabo ocenil žogo, da mu jo je Novaković snedel in pokvaril tekmo sicer odličnemu vratarju Marijanu Antoloviću. V drugo pa se je ponudil Hotiću, ki ga je videl tako, kot je gledal lani v Krškem. Lucidno, pronicljivo in udarno. Res lep gol, res lepa akcija. 1:2, vodstvo, zmaga, gremo še po enega, če pa ne, pa gremo zelo veseli domov.
Ni bilo tako preprosto. Spet ne. Maribor se je v Celju, proti Radomljam in v Ljubljani po vodstvu ustavil. Tokrat je ne le ulovil, temveč garaško obrnil rezultat. In imel vodstvo. To je vloga, ki Mariboru nekako (nikakor?) ne leži. Še najbolje jim je šlo proti Olimpiji na uvodu v pomlad. Kje so razlogi, kaj je narobe, da moštvo, ki v iskanju prvega gola kombinira, kreira in se celo igra, potem presahne? Bo moral ugotoviti strokovni štab. Nekje morda nekaj zmanjka v komunikaciji po, gotovo, temeljitih analizah. Zdi se, da igralci točno vedo, kaj je narobe, ampak rečejo, eh, saj bomo že. In grejo na “filing”. Gola Novakovića sta bila sicer to, kar moštvo vadi, toda prvega ne moreš natrenirat ali analizirat. Drugega gotovo. Še bolj pa vse zapravljene priložnosti, vsaj tri resnično zelo zrele.
Mariboru prav tako veliko ne bo pomagalo vsajanje nad sodniškimi odločitvami, kakorkoli so te že čudne. Občutek mariborske klopi je, da jim sodniki pomagali gotovo ne bodo (saj, zakaj pa bi jim?), res pa je, da sodniki nikomur ne pomagajo s svojimi bizarnimi (ne)odločitvami: ne sebi, ne tekmam, še najmanj našemu nogometu, ki da se tako hvali prav z njimi. Toda spet: vsi niso Damir Skomina, ki ga sicer čaka novi derbi v sredo. Ob strelu Vršiča bi Obrenović gladko lahko pokazal na penal, ker je ta meril proti golu, žoga pa je zadela Koprčana v roko. Ki ni bila čisto ob telesu. Če se spomnimo, kaj vse je bila letos že roka za penal… Bi nas ne čudilo, če bi videli še drugi penal na tekmi. Še bolj pa čudi Obrenovićev kriterij: ko je Viler padel v kazenskem prostoru in protestiral, je dobil rumeni karton. Okej, taki pač kriterij, taka pač pravila, žuta karta. Toda ko je Novaković precej bolj »nahršil« na sodnike, pa nič. Enako velja za Šulerja, ki sodnikom razlaga in govori po dolgem in počez. Občutek je, da se sodniki veteranov (udeležencev SP, nenazadnje) dejansko bojijo, kar je sicer del nogometne in športne folklore, izkušenim je pač dovoljeno več. Toda Mariboru na koncu niso krivi – vsaj ta trenutek ne – sodniki. Obrenović ni zastreljal zicerja, bi pa kakšna njegova odločitev manj dvigovala pritisk in rahljala živce. To pa gotovo.
Maribor je z igro, skratka, lahko zadovoljen. Z vsem razen z rezultatom, čeprav tudi občutek, da točka niti ni tako švoh, pove tudi nekaj. Da Maribor ne jemlje tekem in, še bolj, tekmecev za samoumevne. Zna pogolniti tudi točko, še tretjo zaporedno na gostovanju, kjer tudi glasna podpora Viol očitno ne zaleže za zmago. Je pa to obrat od lani, ko je Maribor take tekme izgubljal in povrhu še prej v Ljudskem vrtu. Se je pa Maribor sam spravil v pozicijo, da bo prav v Ljudskem vrtu v sredo podpisoval ne samo svoje, temveč tudi sezono Olimpije, ki bi z napredovanjem dobila prepotreben potisk. Pri čemer Maribor po lanski sezoni in grenkem občutku, ki ga premore, ni tako radodaren, kot je bil Bayern ko je posodil Borussii dva milijona evrov. Ključno za to sezono je misija 14, ki je spodletela lani. Toda tekme na izpadanje so tudi dober pokazatelj, kako psihološko stabilno je moštvo, ki ga v vsakem primeru čakajo nove evropske preizkušnje.
Zahović (tako ali tako) ne zabija
Darko Milanič se v petek, pred odhodom na Obalo, ni otepal vprašanj, češ, zakaj vztraja z Luko Zahovićem, če pa je očitno, da mlademu napadalcu ne gre. Nekaj so naredili antibiotiki, še več vsaki naslednji zapravljeni zicer. Kar nikakor ne zmanjšuje njegovih štirinajstih zadetkov pred tem. Nenazadnje je odločil derbi v Ljudskem vrtu. To se težko pozabi.
Toda mariborski strokovni štab je iz ključne Zahovićeve lastnosti naredil breme, vsak gol pa se zdaj zdi težek kot kamen, ki ga Zahović nosi navkreber (na Triglav slovenskega fuzbala), ko bi Maribor moral plezati še višje po lestvici, čeprav se višje pravzaprav ne da. Prav je, da ima Maribor – ja, uporabili bomo točno to besedo, vendar v pravem pomenu – ambicije. Toda ambicije za res vsako ceno? Po tekmi z Olimpijo smo vsaj spraševali, če ne trdili, da očitno ne veljajo za vse enaka pravila: Milanič je v Stožicah menjal Vršiča, ker da ga ni bilo v igri in je bil preutrujen. Luke Zahovića do ključne priložnosti na samem koncu tekme v drugem polčasu res ni bilo praktično nikjer. In potem je dobil priložnost, po tako krasni akciji, kjer je Novaković dostavil najboljšo in najlepšo pico, še toplo. Pa je Zahović iz štirih metrov nabil naravnost v Antolovića, kamor je šlo večino mariborskih strelov – razen tistih dveh Novakovićevih.
Milaničeva razlaga je, da je razlag in pristopov več. So trenerji, ki igralca posadijo na klop. »Ampak kako bo potem zabil, če bo na klopi?« je sicer zelo zdravorazumsko razmišljanje, ki celo ima rep in glavo. Toda nogomet je kolektivna igra, ki ima povrhu na voljo tri menjave (med sedmimi). Maribor nima zgolj dveh napadalcev. Ne, ima, pogojno, štiri, če tja štejemo še Gregorja Bajdeta (o menjavah sicer v naslednji ugotovitvi). In še koga nižje dol po kadrovski hierarhiji. Če bi jih seveda želel videti. Zdi se, da strokovni štab tega noče videti. Na silo pač ne bo šlo in tekma v Kopru je – na podlago zapravljenih zicerjev proti Radomljam, Krškem in Olimpiji – dokončno pokazala, da Zahović potrebuje malo počitka. Če bo namreč kolaž zapravljenih zicerjev prišel do menedžerjev, mu to cene prav gotovo na trgu ne bo dvigovalo, čeprav nihče točno ne ve, kaj je Zlatko Zahović mislil, ko je govoril, da je »Luka naš in mi bomo odločali o njem.«
Že prav, toda trenutno so nekatere odločitve napačne. Igralec ne koristi ne moštvu, ne klubu, še najmanj pa sebi. Kar ne pomeni, da se ne trudi, da ne išče, toda ko je nabil v Antolovića, je pogledoval v tla, v nebo, mimo soigralcev, mimo klopi. Da bi nekje našel odgovor. Milanič je rekel, da Luka morda bolj potrebuje treninge kot pogovor, toda treningov v takem ritmu pač ni. Sledi namreč še tretji teden niza sreda-sobota, Zahović pa igra prav po vseh 90 minut.
Ob pogledu na klop je gotovo čutiti tudi pritisk – v obe smeri. Kajti Milaničeva razlaga ima tudi drugo razlago, prosto po kmečki pameti. Če Zahović namreč na klopi ne more zabiti gola in ga pač skuša na igrišču, a če ga ne, ga tudi nihče drug ne more, Maribor pa iz lastnih problemov, ko še obramba tuhta, kako da ne pade še kakšen gol, tekmecem ponuja vse več priložnosti. Razen prvega derbija in tekme z Radomljami so Mariboru po dva gola zabili Olimpija (pokal), Gorica in zdaj še Koper, Handanovića pa sta ukanila še Krško in Celje. Kar so dnevi odprtih vrat za moštvo, ki je v celotnem jesenskem delu prejelo le 16 (!) zadetkov. Pri čemer ne vlada občutek, da ima obramba kdo ve kako velike preglavice, ne glede na to, da je Aleksander Rajčević bolj kamuflaža kot rešitev. Maribor ima ključni problem v napadu, v realizaciji. In sploh ne bi imel problemov, če si jih ne bi sam zakuhal ravno v Stožicah. Krško ni bilo kiks, Celje še manj. Zdaj pa se kar naenkrat resnično zdi, da se Maribor v vlogi favorita ne znajde več.
Cincanje s (prepoznimi) menjavami
Da ne veš, ali boš vstopil za jubilejni tristoti nastop, ni ravno kdo ve kako jubilejno. Ni. Maribor je že v Stožicah cincal z menjavami in jih opravil med obema zadetkoma Olimpije. Saša Gajser je morda nekoliko izpilil svoje nastope pred tekmo za Kanal A, vsekakor pa »leteče« menjave (čeprav nogomet ni hokej ali rokomet), kot delujejo sedaj, niso ravno optimalne.
Milanič je v svoji eri bil dovolj predvidljiv, da so se menjave dogajale v najboljšem primeru po 70. minuti. Zdaj so te storjene kar naenkrat še precej kasneje, da ne zapišemo prepozno. Po 80. minuti je relativno pozno. Ni neobičajno, da se rezervni igralci v trojkah segrevajo po rotaciji, da vsi ostanejo v pogonu in koliko toliko ogreti. Toda pri Mariboru je to vnemar, če Milanič še sam ne ve, kdaj točno bo menjal. Tavares je na vstop čakal vsaj pet minut, nekaj lahko pripišemo dinamični igri v tisti fazi tekme. Toda da niso točno vedeli, koga bi zamenjali (prosto po letečem reporterju Kanala A)? Za klub tipa Maribor, trenerja s takimi izkušnjami? Govorimo v dvojini: tako o Milaniču kot o Gajserju.
Maribor je sicer imel nadzor nad igro, tekočo igro in pravzaprav vse – razen še kakšnega gola. Ne moremo spregledati obeh prejetih zadetkov, kjer se vidi, da bi klub lahko razmišljal še o kom v zadnji vrsti – razen o Rajčeviću. Denis Šme je sicer poškodovan v ključnem delu sezone, kar Milaniču ne gre na roko. A Maribor ima tudi druge igralce. Zdaj je – če sprejmemo, da drugih rešitev v obrambi ni in je treba pač nekaj spremeniti višje gor po igrišču – namreč Sandi Ogrinec kar naenkrat skušal izpasti kot adut, kot rešitev, čeprav proti Radomljam to za Milaniča ni bil, a je proti Olimpiji nastavil dve akciji za gol. Na klop se je resda vrnil Adis Hodžić, ki je še pozno poleti igral v Evropi (!), zdaj pa pride na klop le ob poškodbah in izostankih, pri čemer Matej Palčič v svoji igri v najboljšem primeru stagnira (njegova jesenska asistenca Zahoviću prav na Bonifiki se zdaj zdi kot redki preblisk), Mitji Vilerju pa žoga pobegne v ključni fazi, ker preprosti ne zmore več (takega tempa).
Čemu je Maribor »moral« priklicati nazaj Gregorja Bajdeta, če je doslej dobil zgolj šest minut? Igralec, ki je bil še lani dovolj potenten za Maribor, ne glede nato, da se ne vklopi v Milaničev sistem. Da cincanja s Tavaresom, ki je dodal še sedem minut in je spomladi pri 83 minutah, torej niti še eni celi tekmi, posebej niti ne vzamemo v drobnogled. Tavares je zmogel nekaj, česar ne delata ne Zahović ne Novaković. Igrati s hrbtom proti golu, nabrati nase dva igralca, kar je naredilo dvakrat prostor prav Vilerju. Da igrajo na koncu skupaj zdaj že redno Tavares-Novaković-Zahović, deluje bolj kot zasilni izhod, na pol obupana želja, da bo nekdo od trojice zabil. Do priložnosti pridejo skoraj vedno, zabili pa v tej postavi še niso. Kar pove dovolj.
Pamićevo večno (ne)zadovoljstvo
Igor Pamić je ikoničen trener. Je. Vneto se bori za ta Koper, ko se morda drugi ne bi. Totalno nasprotje od predhodnika Milana Obradovića, ki je bil bolj zadržan, premišljen in artikuliran mož. Pamića redkokdaj kaj zadovolji. No, priznati je treba njegovo odkritost in iskrenost: glasno in jasno je po tekmi poudaril, da je bil Maribor boljši. Ali je s tem želel povedati, da je točka za Koper toliko večji uspeh?
Ne, mi nismo dobili tega občutka. Pamić vselej po tekmi razlaga, kdo je manjkal. To pač meji na izgovore in vztrajno apologetstvo. Nihče sicer ne zavida klubu, kjer so si kapetanski trak dovolj p(r)odajali, da ga zdaj nosi Danijel Pranjić, čeprav je v klubu manj od ene cele sezone. Kar pa ne pomeni, da Koprčani ne bincajo tega svojega fuzbala v neki želji. Seveda ga, toda ne glede na odprto in dinamično predstavo, se zdi iluzorno pričakovati, da bi se vrnili v evropska tekmovanja, kjer so, resnici na ljubo, bolj sodelovali kot tekmovali (v zadnjih sedmih poskusih so le dvakrat napredovali krog višje). Že zato, ker težko najdejo svojo pravo igro, te pa ne moreš najti, če menjaš “pol ekipe” vsako poletje in vsako zimo.
Poteza Korejca Parka je namreč povedala dovolj. Trmast, svojeglav in vztrajen igralec, ki je skušal Maribor utruditi s fizično igro in dueli, je odšel kar naravnost v slačilnico, niti roke ni dal Rubenu Belimi, soigralcem ali trenerju. Vsekakor poteza, ki pove kar precej. Kot je tudi (odlično) poročanje letečega poročevalca Kanala A, kakšne napotke je Pamić dajal, ko je Maribor že obrnil rezultat, ob vstopu Darka Lukanovića. Po zraku, visoko, ker da po tleh ne bo šlo. Tudi prav, vsak izbere svojo taktiko, toda Koper je bil v svojih sicer redkih priložnostih sposoben tudi z igro po tleh, še zlasti prek bokov, kjer sta imela še posebej Matej Palčič in Aleksander Rajčević precej težav. Vsekakor dovolj, da sta »zgemplala« penal nad Sandijem Križmanom. Je pa res, da je izenačujoči gol padel prek Eda Kevina Kokorovića (še naprej zelo soliden igralec!) na glavo Križmana.
Kopru manjka nekaj več konstantnosti, predvsem in najbolj pa občutek miru in vsaj srednjeročnosti. Manjka namreč zgodba. Pri vseh menjavah bi namreč bilo nemalo vprašanj pred evropsko sezono, ki pa se v tem trenutku – še posebej po porazu s Krškim in neučinkovitostjo proti Gorici – zdi resnično nedosegljiva.
(Ne)konsistentnost Kanala A
In smo spet tam. Za Kanal A, ki se mu že lep čas pripisuje (pre)velike zasluge pri popularizaciji PLTS, je nogomet spet tisto brcanje žoge – med oglasi. Spet se je na debelo zamujalo, več kot pet minut. Že res, da v tem nis(m)o svetovni unikum, se dogaja tudi drugod, toda to ne pomeni, da bi standardi morali padati.
Marko Lazar ima kot komentator več težav, a ima dve ključni. Ne presojamo iz piedestala, ker ta portal to vsekakor ni in gotovo se tudi nam lahko očita pristranskost/subjektivnost/naklonjenost (prosto po želji) in kakšno manjkajočo črko, škrata ali preprosto površnost. Ne bi bilo niti prav, da bi to opravičevali s svojim (zastonjkarskim) entuziazmom, a vendarle bi Kanal A kot nosilec ključnih medijskih pravic moral letvico dvigovati, ne pa spuščati.
Če za Tomaža Lukača velja v Mariboru, da navija za Olimpijo, v Ljubljani pa, da obožuje Maribor, je pri Lazarju več kot očitno, kam se nagiba. Njegovo apologetstvo do Radeta Obrenovića je preseglo mejo dobrega okusa. A če se o okusih naj ne bi razpravljalo – čeravno je Lazar neumorno denimo ponavljal, kako Dino Hotić letos še ni zabil, kar niti ni njegova vloga v trenutni konstalaciji mariborske igre, je pa ponudil morda ključno asistenco za drugi gol -, se lahko o dejstvih. Igralec s številko 6 pri Mariboru ni Dare Vršič, prav tako ne Blaž Vrhovec. In še manj Aleš Pihler. Ne. Je Aleks Pihler. Že reprezentant, med drugim. Rezervni vratar Maribora ni Marko, temveč Matko Obradović. Kot rečeno, vsem se dogajajo napake. Se. Ampak delamo vse, da bi jih popravili in izboljšali ali pa vsaj ne ponavljali. Lazar denimo ni videl pri razveljavljenem golu Maribora, da je bil Novaković – poleg tega, da je igral z roko – tudi v eklatantnem ofsajdu.
Lazar na trenutke skoraj zloguje svoje besede, previdno in prepočasi. Stvar osebnega stila in preference gledalskih ušes, kakopak. Enim paše to, drugim tisto, vendar Lazar resnično ne razume nogometne igre, če na postavljene tri koprske linije reče, da bi Maribor moral igrati hitreje, pri čemer je igral dovolj hitro, da je izpucal kar trinajst strelov, zabil dva gola, imel tri zicerje in nasploh nekaj od igre.
Seveda ni bilo optimalno, da je Lukač skoraj riknil od silovitega tempa v lanski sezoni, ko ni komentiral le ob ponedeljkih in petkih. Da menjave niso nujno optimalna rešitev, pa se ne vidi le v komentiranju: v studijskem delu smo kmalu videli, da sicer všečnemu Tomažu Klemenčiču ne steče njegovo dokazano znanje, hkrati pa nima šarma Nataše Gavranić in se zdaj kompromis išče v Roku Tamšetu, ki pa bi potreboval predvsem bolj relevantne goste. Stane Bevc pač ni prva liga. Žal. Vlado Badžim? Pogojno. Že res, da je imela podobne težave tudi Televizija Slovenija, a je v Anteju Šimundži našla stabilno, zanesljivo in tudi osebo z uspešnim življenjepisom. Sašo Udović in Marinko Galić sta na obeh straneh Trojan izgubila kredibilnost, pri čemer so prosti kar štirje nekdanji slovenski selektorji, pri čemer jezik teče zlasti Slaviši Stojanoviću, medtem ko Branko Oblak trdi, da se ga pokliče zgolj, ko Olimpiji ne gre. V vsakem primeru je Kanal A v letošnji sezoni z izbiro Lazarja in z menjavami v studijskem delu nazadoval. Ampak dokler Televizija Slovenija vztraja pri svojih komentatorjih in maši ušesa med Pokalom Slovenije… Je trenutno logika dobro-je-za-koga(r)-je pač dovolj dobra.
So res dobri koncerti, ki jih (res dobro, haha, #egotrip) popišeš in med pisanjem doživiš še enkrat. Na pune. In so fajn obletnice, ki jih praznuješ, obeležiš in spektakularno, po možnosti s pirom doživiš še enkrat. In potem je to, kar so naredili Happy Ol’ McWeasel. Ajme. Meni. Kjer pomagaš potiskat prikolico. Kjer se na zajtrku nadevano režiš nadevani hrani. Kjer dobiš nasvet, da gresta arašid in rozina krasno skupaj. Kjer na odru narediš selfieja. Dvakrat. V petek v Šiški, v soboto na Štuku. Kjer se ti dva vikenda kasneje še kar smeji. Kjer se ti zdi, da je čas morda šel naprej, pa sicer nič narobe, da je šel. Ampak da tudi nič ni narobe z nami, ker bi še enkrat splezali Alešu za bobne in se potem zabrisali na glavo iz odra. Stejđzdajvali svoj lajf. Štrbunk. Direkt. Na. Glavo. To ni bil rojstni dan, to ni bila obletnica. To je bila oda preteklemu času. To je bila desetletka moje generacije. Jebeš obletnice valete in maturancev. To je bila obletnica emsija, rocka, Maribora.
Dva vikenda sta mimo, dva vikenda, ko bi sicer lahko šel na kaki koncert, pa se mi je zdelo, po drugem koncertu ob desetletnici Vizlov, kakor jim bolj ali manj pravimo vsi, da takih koncertov morebiti res ne delajo več. Da tega ne moreš nabasat kar tak. Mimogrede. Po Štuku pa sploh. Kako je Štuk zdaj lep, obnovljen, pizda, vse ima. Ni, da ni.
Ampak ko smo s Trash Candy obujali spomine na oni steber pri didžeju, kjer si se vsak petek skušal zažvalit, pa si potem steber na koncu objemal, ko ti didžej ni namenil nobene balade povrhu, vmes pa sanjal o top koncertih, o sardinasti Siddharti pa tja do Serš rocka. O, ja. Happy Ol’ McWeasel so ob desetletnici pokazali, kakšna je vmes nastala celo razlika med Mariborom in Ljubljano, tokrat v prid prestolnici, kakor koli že obrnem. Vem, blasmefično. Totalno. Da je Ljubljana nadskakala Maribor? Ni šans! Ne? Em… In ne, nihče ne pravi, da je Ljubljana, khm, boljša. Ste smešni? Itak, da ni. Ampak če bi Vizli res razpadli, kot so se kvalitetno pohecali za prvi april (ja, pubeci, meni je dejansko srce padlo v rajsaste gate)… Ne, mariborskega rocka ne bi bilo fertig kar tak’. Seveda ne. Bi pa nekaj iber manjkalo. O, ja. Manjkalo bi to, zaradi česar se zdi, da smo bili v petek in soboto večno mladi. Ali pa se meni še zdaj zdi. Dva tedna kasneje. Pubeci, počakal sem, da se tole vsede. In sedlo je. O, ja. Kot ata na mamo.
Začelo se je… No, spontano. »Čuj, mor’ma še po backdrop, po zastavo…« mi je rekel Gregor Jančič, ko me je pobral v petek, 7. marca, dan Sv. Patrika, opoldan. »Uuu, ste novo naročili za ta dva špila?« sem ga navdušeno, predvsem pa novinarsko vprašal. »Ja in ne… V bistvu… Smo prejšnjega pozab’li, pa sploh ne vemo, kje.«
Krohotal sem se skozi nos. Vi se ne bi? To je taki band. Ki pozabi backdrop. Boli te briga. Ker taki so ti pubeci, še vedno. Itak. Flegma, jebivetrska, na-boli-te-briga. Začelo se je v petek opoldan, končalo v nedeljo ob treh zjutraj. V noči s petka na nedeljo. Vikend, ki ga ne pozabiš. Koncerta, ki ti ostaneta. In desetletnica, taka, proper. Ja, band Happy Ol’ Mcweasel je star/mlad deset let. Torta? Ne, jebeš torto. Konfeti! To je to. Ko imaš konfete, te veš, da ti je ratalo. Od tam do Wembleyja ni več daleč. Vsaj v glavi ne. Kajti back-to-back koncerta v Kinu Šiška (petek) in Štuku (sobota) sta pokazala, da lahko špil zajebancija rata resna špil zajebancija, ampak ostane zajebancija. Kjer članu banda pade na pločnik, ko lovi taksi ob dveh zjutraj, v noči med dvema špiloma, po tleh 50 evrov, pa jih ne odpihne, temveč ga počaka. Taki zegn ima ta band. Pride, vide, zgrize. In se ima fajn. Res fajn. In ne, jebeš klišeje, Happy Ol’ McWeasel ni band, ki bi bil družina, kot reče vsaki drugi band. Ne. To so posvojenci, nabrani na kup. Rejniška familija. V vsem svojem sijaju. O, ja.
Kajti ni ga banda, ki bi te spustil tako blizu. Novinarja pa sploh ne. Pa ne, ne mislim na backstage, na kombi, na hotel, celo na skupni zajtrk ne, čeprav smo dali vse to skozi. A-a. Tako blizu, da jim pomagaš tiščati prikolico do kombija. Ker ne gre kombi dol do placa za vaje. Če ne pride gora k Mohamedu in to. »Kaj se režiš? Saj boš pomagal, veš?« ti reče Matej Kosmačin in ker s Kosmačinom ni zajebancije pač tiščiš. Z veseljem. Tako blizu, da jih vohaš. Švic, upanje, volje. Tako blizu, da skačeš z njimi na odru, se štuliš k bobnom. Zgodba Vizlov, kot jim res pravimo v bistvu vsi z njimi vred (če jim še ne, jim začnite), je mariborska zgodba o Mariboru, kakor koli čudno se to sliši. Je zgodba moje generacije, je zgodba vseh nas, ki smo imeli v srednji šoli in takoj po njej občutek, da smo že takrat živeli nostalgijo. Da nič ni bilo res. Da so časi rock bandov mimo. Da kelnarji niso več, kar so bili. Da je šlo pač, skratka, mimo. V desetih letih, kar so Vizli štartali, se je namreč ogromno spremenilo, kar sta pokazala vsebinsko sicer skoraj identična, doživetveno pa precej drugačna koncerta v Ljubljani in Mariboru. Spremenilo se je praktično vse. Vse razen Vizlov.
Najprej je bila ideja, ki je bila v bistvu bolj štos. Tiste klasične mariborske finte, čuj, kaj pa če bi mi… Pogojnik. Kaj pa če bi. Pogojnik tipa, kaj če bi šli samo na en pir. In ne, ne greš samo na en pir. Kot oni niso šli organizirat le enega špila. Kar bi naj bil en St. Patrick’s day, leta 2007, je ratal band, dva albuma, deset različnih članov skupine, če sem dobro preštel, in ohoho koncertov. Ter nepreštete gajbe pira, ultimativni piar na slovenski rock sceni. Vizli s pirom, ki leti iz odra, ne kupujejo svojih oboževalcev. Ne. Če ne, se ne bi zgodilo, kot takoj na začetku špila v Ljubljani, ko je Gregor Jančič pokasiral pir – resda iz plastičnega glaža – direkt v fris. Vizli menjajo pir za backvokale publike. Deal? Deal.
Happy Ol’ McWeasel je bil kmalu tisti band, za katerega in od katerega noben ni ničesar pričakoval. Še sami najbrž ne. Veste, kako so dobili ime? Ne, zgodba ni enotna. Luka Cajnkar, Aleš Voglar in Primož Zajšek imajo že lokacijo različno, ko sem jih vprašal, če se spomnijo. Eni MC, drugi studio zadaj, kjer je danes hostel. »Ime je prišlo šele po drugem, tretjem koncertu. Sedeli smo za mizo nasproti šanka v emsiju. Apostrof pa še zdaj falim. Dirty Ol’ McWeasel sem mislil, da smo,« mi je v Ljubljani natrubnjal bobnar Aleš. Na poti do Ljubljane se je pobralo še laška favorita Aleša Pišotka (bobnarja) in po stažu najmlajšega člana Matjaža Piavca (akustična kitara, bendžo). Vizli so v kombiju band debat, kjer se ne špara nič, nikogar, še najmanj drug drugega. Vozi običajno Aleš, ključne dovtipe pa, če bi jih želeli pokasirati, prispevata Kosmačin in Zajšek.
Ob prihodu v Ljubljano se je band hitro lotil postavljanja odra, opreme in tega. Očarani nad širokoročno pomoč Šiškarjev so jim zažarele oči in ko so slišali, koliko vstopnic je prodanih v predprodaji, so bili kot majhni otroci, ki lahko po risankah ostanejo še malo pokonci. Noro. Sam sem sicer skušal pripomniti, da je važna kvaliteta in ne kvantiteta publike, ampak povsem razumljivo je, da so imeli pred Šiško, čeravno so že igrali v Cvetličarni, Ortu in še kje, svojevrstno tremo. Tja se zbaše do 900 ljudi (gre pa seveda tudi več, a jebiga, birokracija ne dopušča) in to je resna cifra za band, ki je bil najprej zajebancija.
»To je bilo čisto spontano, bili smo odločeni, da nekaj ‘moremo’ naredit. Izziv je nastal sproti. Priložnost je bila dobra in nobenega drugega banda ni bilo na voljo. Zdelo se je logično, ono, dajmo, bomo že zrihtali. Impulzivni smo.« In zakaj so taki ostali – nikoli preveč in nikoli premalo ambiciozni? »Mi se fuknemo na glavo. Glej nas, v Šiški smo! V Šiški!« je bil vesel Ufo, kakor vsi kličemo harmonikaša Zajška. »Ljubljana je trdnjava, nekaj za osvojit. Mislim, da nismo še presegli te oznake in da tovrstni bandi te oznake nikoli ne presežejo. Plus, skromen sem in ni v tem nič napačnega. Seveda nosimo tudi sporočila, ampak smo party band. Najboljše leto? Lansko, ker smo igrali pred Iron Maiden. Ne delamo si visokih pričakovanj, zato tudi razočaranja niso tako velika.« Nikoli ni tako, kot se zmenijo. »Zdaj smo šli prvič po desetih letih vaditi sklop komadov, ko se en takoj pretoči v drugega.«
In zakaj je bila Ljubljana takšen izziv? Gregor Jančič pravi, da Ljubljana pač vedno prva pade, Maribor pa vedno ostane: »Maribor ima manjšo kritično maso in je v tem oziru Ljubljana popolno nasprotje. Ni nas bilo strah v petek prirediti koncerta v Ljubljani. Mi bomo špilali v Šiški, pa magari sami: na foro smo obrnili.« E, štekate zdaj? Primož Bezjak, violi(ni)st, je pripomnil, da bodo naslednji dan, v soboto, v Mariboru samo še potrdili zmago.
Zakaj toliko o Mariboru in Ljubljani? Seveda so Vizli mariborski band. Jebiga, kakorkoli obrneš. Irsko-štajerski, če želite. Ker se je vse začelo v emsiju, še s precej drugačno zasedbo, toda hvalevredno, častno in prav je, da je skupina namesto medijskih-kao-zvezd povabila raje tiste nekdanje člane, ki so lahko prišli. Tine Trapečar, ultimativni bendžo maher, je tam v sončni Kaliforniji slavil gotovo v mislih (in s kozarcem penastega, kakopak), sta pa v živo prišla, opremljena z inštrumentoma, nekdanji kitarist Luka Cajnkar in nekdanji basist Bine Zorko. Kaki žur sta si naredila… To je bilo treba videt! Noro vesela, ponosna, razposajena. Ni veliko bandov, kjer bi nekdanji člani šlu tako na glavo. O, ne. Cajknar je mislec svoje sorte. Pravi, da si apostrofa, ki ga je Moony, kot pravijo Jančiču, edini vztrajno postavljal na pravo mesto, kjer ga drugi pač niso, nihče ne lasti. Zajebancija gor ali dol. »Vsi smo skupaj spoznavali irski punk – ne da ga nismo poznali, ampak tovrstni bandi v Mariboru niso imeli prezence. Želeli smo narediti le zajebancijo, določili smo ime, naredili repertoar in stvar se je takoj prijela. Na koncertu se je hitro pokazalo, da ljudje potrebujejo in želijo dobro glasbo, žur, rock’n’roll. Band je rastel s publiko, kar je danes težko videti.«
Bine je prikimaval. »Happy Ol’ McWeasel je postal piedestal, na katerega lahko stopiš in rečeš, hej, tu sem, zdravo! Morda reklama navzven ne pove vsega – jaz denimo v prvo vrsto ne upam.« No, glede tega, da si Bine česa ne bi bil upal.. Zelo relativno. Hudo relativno. Ja, že res, Cajnkar je na oder v Šiški prišel zgoraj brez. No, Bine je prišel na oder samo z basom. Jap. Samo z basom. Nagi. Goli kot takrat, ko se je rodil. In na koncu še dvignil svoj bas. Evo vam… Haha. Totalni odlom, vam pravim. To je rojstni dan, obletnica, vse v enem, kakor si želiš, da bi bila taka stvar. Ravno prav na foro organizirana, da ni preresno, ampak da tudi ni preveč ohlapno. Kako jim ves ta čas uspeva vendarle ostajati resen pri vsej stvari? Zdaj se jim kitaro že tu in tam poda v roke, čeprav klasičnih roadijev seveda nimajo. Zvadili so prehode med komadi. Jančič je, tako se je zdelo, tuhtal, kaj bo povedal med komadi, čeprav ga je, kako ga ne bi, gotovo malo zdrmal Tine Matjašič iz Trash Candy v imitiranju Vizlov, napovedniku, trailerju za špil, ki si ga lahko namudrijo samo v Mariboru. Haha.
Vizli tako kot noben profi band niso klasična demokracija, so pa demokracija, ki ve, da je to najmanj slaba opcija, da zdržiš skupaj, ne da bi si skočil v lase ali potamanil upe, željo, voljo in trud. »Na eni točki se moramo vsi strinjati glede naslednjega izziva. Morda se zdi čudno in da za nas ni značilno, ampak tudi mi se dobimo izven vaj in sedemo. Tudi mi se resno spravimo zraven, drži pa, da če se le da, delujemo tudi spontano. To, kar angleškim bandom pomeni Amerika. Maribor je z nami gor ‘rasto’ in mi z njimi,« je modro povzel Voglar. In kaj vidi izza bobnov? »Kot obiskovalec koncertov sem videl kar nekaj profi bandov, kjer vse štima. Pri nas sem najprej začutil nebrzdan kaos, nekontrolirane presežke, ki so ostali na tak način, da vsaj zgledajo organizirano. Če kdo misli, kako smo vse naštudirali… Nismo, marsikaj rata spontano.«
In tako je ratal špil v Šiški. Veste, kak’? Tako, kot ni nič od Megadeth in Dropkick Murphys dalje zgoraj v predemenzionirani Katedrali. Če so bili Megadeth nafilani tako, da je teklo po riti, v kanal in naprej, smo na Murphyjih vsi plezali gor na oder, ampak zato, ker smo pač bili vsi povabljeni in je bila to finta – med Kiss Me, I’m Shitfaced -, redno uporabljena na njihovi turneji. Pri Vizlih je to šlo bolj na aufbiks. Trajalo je, da se je prvi dol zabrisal. Zakaj? Ker pač Šiška ni primarni plac, da bi se metal folk dol z odra. Ni taki plac, pika. In je šel gor prvi. Model za vaterpolo reprezentanco. Omara od človeka. Dras in na glavo. »Kar pridite gor, ne se bat!« ali nekaj takega je rekel Jančič, »pri nas se skače!« Varnostniki so vedeli, koliko je ura, poštekali situacijo in se prepustili kemiji banda in publike. Kaj mislite, da se je zgodilo? Pol madafaking dvorane je šlo gor na oder. In se metali. Eni na folk, drugi na štenge, tretji na ograjo. Folk je plezal po Jančičevem »grilu« kot pravi železni, khm, pručki, ki jo da čez monitorje, da ne bi skakal po njih, ker se je že prevečkrat skegljal čez ostre robove zvočnikov in zletel kdo ve kam.
Letelo je sem, tja, gor, dol. Vmes pa štikl na štikl. Vizli imajo dve plati za sabo, ampak delujejo kot band, ki je ali posnel več plat ali pa band, ki je posnel dve res dobri plati. Najbrž pa kar oboje. Da si folk prepeva njihove komade, je po svoje čudno in po svoje ni. Saj podobno uspeva, denimo, Elvis Jackson, ampak Vizli so po prvencu No Offence (2012) v nadaljevanju Heard Ya Say! (2015) zavili še bolj tudi v socialne, ljubezenske in ostale teme, ki niso nujno žurerske. Left Behind že ni tak štikl, kaj šele spot. Pa dela. O, ja. Kot dela njihov sploh prvi komad, še danes instant hitič, Harry Grizzly, oda mačku, slabemu seksu, fehtarjenju za keš in še čemu, tako neskončno ovekovečenem v videospotu. Ja, videospoti, kjer Vizli gladko naplahtajo Jano Morelj in Jerneja Dirnbeka, da se oblečeta v nemško verzijo osemdesetih… So nepozabni šus. Manequin čelindž so si izmislili, preden je ratal viralni hit. In še in še. V spot fuknejo vse in vsakogar, s toncem Markom Jakopancem vred. Ali pa nas in vas, kot v zadnjem Join the Crew, še eni odi, tokrat popivanju in popevanju.
Vizli so band, ki se je lahko tudi sofisticirano lotil pitja. Iz odra zdaj ni letela kar neka piksna. Ne. Leteli so bevogi. Ja. Dafaq. Bevogi. Je to uspeh? Seveda je. Kot je tudi to, da žingajo skoraj dve uri, kar je za band, ki koketira s punkom, ki ima mejo tam nekje pri treh minutah po štiklu, res garanje. In so garali. Prešvicani, prekurjeni, prenapaljeni. Kosmačin je migal z basom, Bezjak je minglal z viol(in)o, Voglar je skrbno držal vse skupaj, Pišotek je nastavljal svoje top akorde, Zajšek je vlekel tisti svoj meh, Piavec se je čelavo smejal sploh z bendžom in Jančič, najmanjši med vsemi, je velikansko rohnel. Publika? Mešano, ampak mularije ni manjkalo. Ni bil magnet samo petek, St. Patrick’s Day povrhu. Ne. Privlači njihova zajebantska energija. Dovtipi, ki jih nima smisla ponavljati, šleka pac, kaj pa vas ni bilo tam.
Šišenski koncert je Vizlom dal potrditev, da nekaj delajo prekleto prav in da je še bolj prav, da ne ugotavljajo in potem potencirajo točno tega, kar delajo tako prav. Največji kompliment je bilo morje plastičnih kozarcev po špilu. Na koncu špila smo bili vsi gori, jaz pri Voglarju, ki se je imel čas med Cotton Eye Joe slikat. Noro. Taki band je. To. Ajmo se slikat. Jančič je takoj po koncu zadnjega štikla, bisa, ki je bil totalna razpaljotka, skočil iz odra in skušal med, saj še sam ne ve, najbrž med oboževalce. Ni prišel daleč. Vizli niso rock zvezde, pa ne zato, ker pri nas z redkimi izjemami rock zvezdami ni. Ampak so pa tipi, ki bi jim stisnil roko, jih objel, peljal na pir.
Zato je bilo morje kozarcev, ko je malo utihnilo vse skupaj in so se fantje lotili pospravljanja, takšen kompliment. Ker je bilo vse kot po dobljeni bitki. Tišina, bingljanje z nogami čez rob politega odra. Ja, bil je žur. Ja, bila je čaga. Pismo, pa kaka. Forza Vizli? Forza Vizli. In ker so redke priložnost za dva koncerta, se seveda ni šlo takoj spat v bližnji hotel. Par urc spanja bo dovolj. In potem v Maribor, pri čemer so Vizli band, kjer se v kombiju pelje manj ljudi nazaj kot se jih je peljalo tja. Haha. Ne, nihče ni padel ali bil povožen. Kje pa. Zmačkani, ampak dobro zmačkani, Hairy Grizzly točno tja, kamor je šel spot. Na Štuka. Kako kitico so že odspali, potem pa spet postaviti vse na oder, kakšen intervju, pica, pivo in jovo na novo.
Vizli so seveda upali, da bo Maribor triumf vikenda. Poln Štuk bi bil eno od uspešnih meril za triumf, vsekakor. Žal Štuk ni bil povsem poln. Zakaj, kako, čemu se je porodilo že med koncertom predskupine Trash Candy, kjer so sploh pupikam med I Should Have Listened, balado, ki je tako za zjokat dobra, da ti sije vse v očeh. Maribor nima koncertne kontinuitete, kot sem potem debatiral z Markom Brumnom, ko je naslednji vikend prišel na spored klasično mariborski dvojni paket (Hamo & Tribute 2 Love v Satchmu, Demolition Group v Wetrinskem). In to se pozna. Saj ima Štuk koncerte, pa Satchmo, pa KGB, pa Poštna, pa Salon, pa Wetrinsky pa… Ni, da ni. Ampak ni pa več tega klasičnega gremo-na-koncert filinga. Pa ne samo zato, ker bi bil v letih. Ni več isto. Saj vem, ne more bit’, Jaša, ne sanjaj. Itak. Ampak ko se zgodi v Mariboru na veliko, takrat rata. In rata dobro.
Zato je špil na Štuku po svoje vseeno uspel. Pred špilom sem Jančiču smeje rekel, da naj reče »Štuk, saj ste vreji, sam fčeraj v Ljubljani je bilo pa boljše« in bi folk zmetal gor vse z zokni, šuhi in trepalnicami vred… A glede na zadržanost občinstva je čisto možno, da nihče ne bi ničesar gor zabrisal. Pa to ni kritika publike. Takle pač ‘mamo. Vizli so zgolj to pokazali, ko so prirohneli iz neverjetnega špila, takega, ki ga pač ne pozabiš. Pelo se je, vse od On Your Own, Not True, Sail Away pa do No Offence, Good Deeds in ostalih šus štiklov. Folk je ravno tako splezal gor, a v precej manjšem številu (na Štuku je sicer oder malo višje, to je treba povedati), na koncu smo vseeno skakali in ja, bili so konfeti. Kar je velik uspeh za band, ki bi pred leti za konfete narezal pač cajtng papir. Za band, ki se je lotil irskih priredb, pub’n’roll rocka, pa mu ni dalo mira in je hitro videl avtorski prispevek, kaj prispevek, totalno avtorstvo in šel špilat svojo verzijo tega žanra, ki ga razteguje po svoje.
Ko so leteli konfeti po luftu, na koncu Cotton Eye Joe, ki se je prelevila v All the Small Things, se mi je ne samo zdelo, da je pa nekomu v moji generaciji ratalo. Jebiga. Konfeti res niso kar tak’. Deset let še manj. In to band, ki pozabi zastavo. Ki si pove med sabo vse tak’ kot je. Ki tišči gor prikolico. Za lasten špas, primarno. To je band, ki samemu sebi vredu naredi. Dobro želi. In to tako naredi. Piksna, flaša, steklenica, točeno… Nima veze. Samo, da je. Imajo službe, niso rock zvezde, gurajo vsak po svoje. Ampak ko gurajo tisto prikolico, nafilano do amena, gurajo svoje sanje. In tudi moje. In upam, da še čigave. Ja, Happy Ol’ McWeasel so imeli tako desetletko, da je trajalo dva tedna za tekst. Ne, ne zato, ker bi imel avtor zgodovinskega mačka. Ne. Ker se mu je zdelo, da se vse to niti ni tako zgodilo. Pa se je. For real. Čisto zares. Pubecom vse najboljše in samo tak’ dalje. Ostanite (ne)resni. Gurajte. Nekdo mora. Seos!
Bis. Še enkrat, iskreno hvala skupini za prevoz, prenočišče, nasvete, hrano, pijačo, intervjuje in neskončno nepozabni vikend. Hvala!
Šel sem v teater, da bi gledal sebe. O, ja. Sebe zdaj, sebe prej, sebe bilokdaj. In šel sem na premiero, da bi doživel premiero, ono, filmsko. Četudi na teater, ki je želel nadmudriti film. In šel sem v teater, da bi dobil potrditev, da sem Branko Jordan. Ker ja. Kako bi bil Branko Jordan. Kaj si nor. Kaj si malo fejst iber giga nor. Ampak ne. Nisem Branko Jordan. Meh. Nisem. Šmrk. Jok. Cmer. Sem Ana Urbanc. Sem Jenny. Nisem Paul. V jok, za šank, na drevo? Ne, to ne. Za šank pa. To pa. Ja. Ampak ne preveč ne predolgo. Zakaj? Ker, mama, ata, nisem rock zvezda. Z. je imela prav.
Sedela je zleknjena na zic z obema nogama. Veste ono, kar punce znajo, ker mi ne moremo jajc nikamor stučkat? Ono, ko dajo noge podse in sedijo, čeprav še na tako znucanem zicu iz Ikee v bistvu ležijo? No, ne. Tako lahko sedijo samo… No, pač. Take punce. Že to je bila scena sama po sebi in zato nikoli ne bom pozabil trenutka, ko sem dokončno spoznal ne samo, da nisem rock zvezda, za kar sem se kao tu in tam imel, tudi v tisti debati, pa dobro, kaj bi vas farbal, trdno sem verjel, da sem rock zvezda, fuck yeah, rock on, maderfakerji, ampak hkrati mi je pisnila, nadroljala in izpljunila, da to nikoli ne bom. Ti? Rock zvezda? Ne. Punci je bilo ime Z. še do danes ostaja moj zgrešeni penal, po katerem smo šli vsi skupaj lepo v tri pizde materine in tretjo ligo; znala je piti pivo iz piksne tako flegmatično, da sem se počutil kot postani zastareli gris, kot neki slabo narejeni čokolino, sedela je ravnodušno jebivetrsko in rekla točno to: »Jaša, daj, če kaj in če kdo, pa ti nisi rock zvezda.«
In če je kaj režiserju Januszu Kicu uspelo v Birdlandu avtorja Simona Stephensa, ki se pri nas prevaja kot Tisti občutek padanja, mu je v petek, 10. marca na premieri uspelo pričarati točno tisti trenutek. Le da je zdaj še jebeno huje: kdo sploh je rock zvezda? No. Ni tako retorično. Rock zvezda je Branko Jordan, ki je tako dober, tako floumastrsko porisan, tako presežen, tako naphan s pridevniki, da bi še jaz šel na oder in naj še mene razkosa s svojim egotripom. Saj vem, Branku bo nerodno ob tem mitraljezu okrasnih pridev(ni)kov. Paulu, njegovemu liku, ki mu da za dve uri možnost, da podrka vse in vsakogar v glavo, pa ne bo. Paul ne ve niti tega, če se mu bejba, ki jo je podroljal, iz hotelskega balkona zabriše direkt na ksiht in na pločnik.
Foto: Damjan Švarc
Paulu dol visi še takrat, ko mu stoji. To je predstava, o kateri bom napisal preveč znakov, predstava, ki bi jo najraje tako skurcal in žalil, kot je ona skurcala in žalila mene, pa potem ugotovim, da to sploh ni res, da je težava samo, če vidiš enako, le da špeglasto verzijo La La Land, po kateri sem se šel iz Koloseja cmerit, jokavo, bedno, najstniško, dol ob Dravo, upajoč, da me bo kdo posnel, objel ali poročil, ker kaka jeba je, če izbereš sanje, ampak ker je ta svet binaren, seveda ne moreš imeti vsega in oh in sploh. Zato je Tisti občutek padanja jebena predstava. Za ostale gledalce, ugibam, je to le občutek. Jebiga. Za mene ni (bil). Jaz sem telebnil na fris. Kaj če se meni to dogaja? Kaj če sem jaz Paul? Ne, pa nisem. Sem Jenny. Jebena Jenny. O, Jenny. O Ana Urbanc. Zakaj?
Ne vem, če si bom kdaj prišel gor, kaj točno gledališče počne z realnostjo. Imitira, oponaša, gnete, ukrivlja, plastelini, oblači, slači, peca, drka v glavo… Skratka, vse po spisku. Najbrž že zato nimam pojma, ker niti ne vem, v kakšnem razmerju sta. Najbrž sta ločena, ampak vsake toliko fukata, pač, tak’, za dobre stare čase, ko jima zapaše, da se lahko potem bolj prcata v glavo, ker sicer bi jima, kaj pa vem, zmanjkalo štofa? Ker za to gre. Za ta štof. Ki mi je, kot mi je pisala novinarska kolegica po predstavi, baje tako pisan na kožo. Ker jaz, rock zvezda, ki to sicer ni in nikoli ne bo, pa skuša to skriti za take tekste, kot je tale, pač to drugače vidi(m). Z roko pobrisani špegl? Nepomito okno? Drvenje z glavo skozi šibedah? Ha?
In ja. Birdland sem šel gledati jebivetrsko. Rock zvedniško. Ja! Veste, kako sem se tega lotil? Najprej: narobe. Želel sem biti takšen kot je, hm, kaj pa vem, igralec Vladimir Vlaškalić. E, to, tak kot on. To bi bil. Faking Vlado. Le da jaz nimam take brade, take face, take flegme, kot jo izžareva on. Jebiga, meni se brada žal pobarva na irsko rdeče in ne na šarmantno sivo in predvsem se ne znam pri Piafu tako zicnit, tako prepričljivo rockersko, kot to rata njemu.
Saj… Zato je pa on tisti igralec, za katerega sem eni igralki rekel v petek po premieri, da tako jebeno dobro igra samega sebe, pa je ona poznavalsko pripomnila, da je pri njem ravno to finta, da vedno igra samega sebe, kar pomeni, da ne igra samega sebe, ker če bi bil vse to, bi bil zrel za polipolarnost (bipolarnost bi bila premalo), temveč da pač tako oprijemljivo igra (kot je v Razlogih za srečo, denimo). Ampak da se vrnem… Že na torkovo tiskovko sem zamudil. Ker sem pisal tekst o tem, kako bi rad nekega dne živel v Hočah, ker sem tja zaljubljeno pecikliral, upajoč, da bom hkrati rock zvezda in nekdo, ki pobriše takoj posodo, ko jo pomije. Da bom imel gibsona in viledo. Nekaj takega. Nisem sicer grozovito veliko zamudil, ker se to itak ne spodobi in ker nerad zamujam, ampak okej. Te tiskovke v SNG so fajn predvsem zato, kot sem že omenjal, ker ti pokažejo odlomek, ker noben nič ne vpraša in ker dobiš, če si nov v tej sceni, občutek, kakšen je ta folk. Predvsem režiser Kica, katerega biografija je res ornk alinejasta, kar zadeva delo pri nas. Meni so ti ljudje novi in vse, kar slišim, dobim iz druge, tretje, osme roke in večinoma govorijo ljudje o teh ljudeh v pretekliku. Kaj vse da je kdo že počel. Načeloma bi se mi ob taki senilnosti trepalnice pokozlale, ampak okej. Rešpekt mora bit!
Foto: Damjan Švarc
Na tiskovki ti torej povedo še malo manj kot ti pove gledališki list, ki ga tokrat nisem dobil/nabavil, ker me je po predstavi zamikalo čebljat s komerkoli, ki bi mi znal prepričljivo in strokovno razložiti konec predstave. Po taki premieri ne greš v svojo otroško pojslo čitat gledališkega lista, ampak greš pač… No, žlempat. Ja. Taki šus. Ampak o tem kanček kasneje. Gremo zdaj na to, kar so narisali na tiskovki.
»Paradigmatski tip življenja posameznika, ki potuje od mesta do mesta od hotela do hotela in od ženske do ženske. Originalni naslov je po pesmi Patti Smith. Naslova v angleščini ne moremo dati, Dežela ptic pa ne bi govoril o tej igri, zato smo jo naslovili z delčkom nekega besedila, ki se pojavi v drami sami. Tisti občutek padanja, ki oznajčuje zgodbo, v katero se prevesi ta zgodba. V marsičem spominja na klasično zgodbo Don Juana,« je povedala, bolj ali manj tako, Diana Koloini, umetniška direktorica Drame. Najprej sem, ker je bil fuzbalsko hektičen teden, pomislil, da bo to rimejk z oskarjem nagrajenega Birdmana, ki sem ga dalj časa šparal, nato pa me je ornk povozil. Ampak seveda je to nekaj čisto drugega, čeprav tudi ni.
Režiser Kica je v mikavni srbohrvaščini, kakršno gladko sproti pretipkaš v urbanceljsko slovenščino, povedal marsikaj, gospod si je res vzel zalet, kar niti ni tako slabo, saj pač skušaš uvideti nekaj… Hm. Lucidnega in to? Najbrž.
»V Nemčiji so ti avtorji še posebej igrani, Nemčija je ta gledališka država, ki neguje angleško dramatiko. Pogosto sem gledal Stephensove predstave, zelo so zanimive v dialoškem smislu. Precej je duhovit, mračen, najbolj pa se ubada s svetom, v katerem živi, na zelo subtilen način. Referira na veliko stvari: Stephenson je bil glasbenik, igral je bas v bandu v Manchestru […] Meeting People is Easy je tak dokumentarec… S tem stanjem padanja v neko podzavest in simbolično smrt se ubada Stephensov komad. Ni brezveze, da sta glavna lika iz province, iz majhnega kraja, 100 kilometrov iz Londona, v času youtuba in hitrega kariernega vzpona.«
Razložil je, da ga je zanimala predvsem socialna tematika, še bolj pa, to je bil top izz(l)iv, kako v gledališču povedati filmsko zgodbo. E, tu me je zelo premetalo na stolu že med kucanjem njegovih izjav. Gledališče, sploh v takih institucijah, kot je SNG Maribor, vsaj za moje konzumne navade pop kulture težko sledi Netflixu in HBO. Ne more, jebiga, čeprav Jordan v Ich Kann Nicht Anders ali v Od Blizu boljše »binglja« kot vsi liki iz Game of Thrones z Jon Snowom na čeu. Tv serije, o ja, zlajnano kot sam pes, ampak ja, tam je zdaj ves štof, tam se dogaja, tam je the real deal, zato me je zanimalo, kaj točno bo spekel SNG tokrat, glede nato, da je na igralski kader in osnovni ton obetalo mladostno, moderno, nekaj-za-mlade predstavo.
Foto: Damjan Švarc
Kica si je zadal predvsem željo, da ne bi dolgočasil, čeprav je, to vam moram priznati, dve uri (okej, morda sedem minut manj, vsekakor pa več od napovedane ene ure in tričetrt) kar pošten zalogaj brez pavze za predstavo, ki bi rada prekopirala in nadgradila film in pokazala, da ima gledališče manj narejenosti, več pristnosti in predvsem večja jajca. »Komad bi se lahko delal tudi s šestimi igralci, mi smo pa ga želeli narediti s čim več igralci. Zanimala nas je psihološka tema, nemogoča ljubezen: kdor ljubi sebe, ne more ljubiti drugih. Za uboj je kriv naš glavni lik in zato gre za vprašanje človeškosti. Tretja tema v zelo političnem komadu pa je vprašanje, kaj danes počne kapitalizem z ljudmi. Stalna panika v hitenju za luksuzom, po drugi strani pa bi bilo dobro, če bi se človek vrnil tja, od koder prihaja. Najpomembnejša je postala nega tistega, kar nam je najbližje: drug človek. In to je tisto, kar bo rešilo svet. Ne rabiš rešiti celega sveta, lahko rešiš najbližje. Za nas komad ni defetističen.«
Stephens je, kot je povedal Kica, neke vrste romantik, hrepeneč po času, ko komercializacija še ni bila tako vidna, ko je šla pohlepno iskat (in delat) Kurta Cobaina in ne obratno. »Glavna težava lika je, da je bil strašno darežljiv. Ubada se s tem, da je indie postal komercializacija: prodali smo dušo in glave za nekaj, kar tega ni vredno. To je tema komada. Eksplicitno.«
Nekako tako je to šlo. Okej, rešili bomo svet, če se bomo negovali, božali, poslušali, objemali. Zveni poceni, diabetično, ampak kot dober poceni riff. Smoke on the Water. Dela? Dela. Nato so nam – ko sta svoje povedala še Branko Jordan in Vladimir Vlaškalić – pokazali začetek predstave, prvih sedem minut. Hm. Ko ti pokažejo odlomek, je sicer vse lepo prav, ampak to je približno tako, kot če ti bejba pokaže levo joško, vsa upicanjena in to, pri čemer ima res konkretno dobro levo joško, na katero bi se prisesal kot vorwerk za 2000 evrov, onega, ko moraš it’ ti gledat, ne pridejo na dom, potem pa ti, ravno ko si čisto slinast, reče, e, droljek, pridi na ostalo v petek. In kako bo v petek? Ne vem. Boš videl. Pridi pa vidi. Bova onegavljala? Boš videl. Okej. Pridem. Ker sem seveda nemudoma sodil po odlomku, sem pričakoval, da bo komad bližje, hm, ne ravno komediji, ampak saj štekate, lucidnemu vpogledu v življenje rock zvezdnika. Nekaj med Spinal Tap, Rock’n’Rolla in, hm, Almost Famous? In delno je ratalo že na odlomku, ko sem se tako zarežal, da se je Kica obrnil in gledal, čemu se režim. Pa kako se ne bi?! Hahahaha! Ko si Branko Jordan zelo hitro prek tatujev nadene majico, na kateri piše (Air) JORDAN z gigantskimi črkami, se pač ne moreš nehat režat. Nikoli sploh še nisem naredil povezave, ker Jordan ni Đordan? Hahahaha. Saj… Enako je kasneje v predstavi, ko neki fan (Matija Stipanič) pride z majico, na kateri je fotka Jordana. Mimogrede, dragi SNG, te majice se da nabavit? To bi šlo za med! Taki, Spinal Tap moment! Pa da se mi Jordan gor podpiše? Dam potem na Bolho in si kupim flet!
Foto: Damjan Švarc
Zato ste pokasirali ta predolgi uvod, da vidite, s kakšnim pričakovanjem sem šel na premiero, pa če vas to briga ali ne. Tole ni več recenzija, tole je recenzentsko rock zvezdniško, namenoma prepatetično pretenciozno. Naduvano egotripersko. Petkove premiere in predstave so nasploh cel žur (še zlasti v GT22), težava pa je, da če si neučakane sorte, kot sem jaz, in se v Isabelli prilepiš na šank uro prej in si zanalašč naročiš dva pira, čeprav vidiš, da pupe, ki grejo navoskane na predstavo, lepo šmrkajo tiste svoje martinije, ker po martiniju seveda ne ščiješ, temveč kvečjemu bóliš kot feršterker. Teater bi »moral« biti – se opravičujem, če zvenim kot da kandidiram za direktorja Borštnikovega srečanja – mestni, urbani, širši dogodek oziroma pač moral bi povezati ulico, trg, ljudi s predstavami. Zeh, ampak saj štekate, ne? Da imaš tisti občutek spopadanja, po katerem se ti mesto zaradi vsebine zdi… No, eto, drugačno.
Zato sem šel v Isabello. No, pa zato, ker sem lijakasto upal, da bo delala kelnarca T., ki izgleda, majke mi, kot Alexis Bledel v diabetes tip III seriji Gilmore Girls. Čeprav T. ni delala, sta gazda in gazdarica marljivo preparirala skupinski vstop v vikend, ko se ti počasi že zdi, da je pomlad. Očitno tudi Dinu Hotiću, mariborski desetki, ki je s punco želel na solato, pa jima je ta na novo stari kelnar gladko rekel, sicer z opravičilom, da še folk čaka, da eni solate še sploh dobili niso in da naj poskusita srečo malo kasneje. Bogi Dino, že v klubu mora čakati na minute, ker igra te dni igra Damjan Bohar, vse to je dobri mladi Dino slišal tudi v NK Maribor že kar nekajkrat. Ko sem kelnarja vprašal, če ve, kdo je to bil, je samo skomignil in vseeno vprašal, kdo je te neki bil. Pa sem mu povedal, da mariborska desetka. In je pribil, da ga fuzbal ne zanima in da v taki situaciji ne ve, kaj naj naredi. Moj odgovor žal ni za javnost. Ampak nima veze, kar želim reči, je to, da sem Ivanu v Isabelli rekel, da bo Trač spravil na kant in lahko podpiše kar pogodbo z SNG Maribor, ker itak vsi jejo in hrustajo skoraj samo še pri njem… In na tej točki sem pomislil, bemtiš, saj še nikoli nisi bil v gledališki kavarni! Ja, tisti.
In sem šel. No, nisem bil prvič. Saj sem kdaj že kofetkal. Nikoli pa pred predstvo. Ni bila, priložnosti navzlic, kdo ve, kako pretirano polna, čeprav se zdi, da tam ne moreš napolnit niti z desetimi avstrijskimi avtobusi, ker so preštevilne mize tako stučkane skupaj, za kavarno pa se – in se niti opravičil ne bom – zdi, da ima tista stara pohvala na steni bolj Dorian Gray efekt kot kaj drugega. Nič ne bi bilo narobe, sploh ne, če me ne bi tako zelo eager, torej, hm, kako se to prevede, zelo dojemljiv (?) natakar takoj ne toliko vprašal ali ogovoril, temveč skoraj zahteval, naj naročim.
Ker sem bil v precepu – tretji pir pred predstavo je pač čisto tumač, to je potem material, o katerem poje Adi Smolar -, sem kolebal resno med martinijem in jegrom, zato sem se vseeno odločil za slednjega, ampak samo zato, ker sem se bal, da bo model fasal epileptični napad, če ne bom naročil ničesar takoj in zdaj in nemudoma in brž. Zraven je imel pomočnico (mislim da K.), ki je bila tako luštkana, ustrežljiva, hitra in potrpežljiva, da sem mislil, da bosta kako magično finto uprizorila, ker sta delovala kot tandem, kjer seveda ona samo pomaga, a kar je on uprizarjal, je bilo daleč od magije in z razlogom se mi je – tudi po predstavi, ko so tankali penino – vse skupaj zdelo… No, ni se zdelo. Povozil jih je čas ali pa kaj takega. Pa je bila ekipa, od Branka Šturbeja in njegovih gostov in cel kup gledališkega folka, izjemna. Tak kot si predstavljaš take kavarne. Ampak stvar tam res nekako ne funkcionira, čeprav jim truda ne gre oporekati. Nekje nekaj pač manjka. Morda koledar vsaj za kako leto 2005. Čeprav smo v 2017.
Foto: Damjan Švarc
Na tej točki sem se rock zvedniško (ampak v maniri odlomka predstave) odločil, da bom butnil še enega jegra, ker saj to bo neke vrste rock film v teatru in Branko Jordan bo haral in po tej predstavi bom spet verjel, klinc pa punca Z. in njena delfijska prerokba, da sem lahko rock zvezda. Aha. Ja pa ja. Seveda. Stankal sem in se skušal na vsak način ogniti Mediaspeed fotkičem in se na vsak način znajti pred objektivom hišne fotografinje, ki ima taki angleški, devetdeseta nasmeh in je vedno oblečena v prave odtenke črne. Seveda se nisem. Šel sem scat, upajoč, da bom naslednjič scal ob 21:47. Aha. Seveda. Po dveh pirih in dveh jegrih. Ja pa ja.
Šele takrat sem opazil, da bo to moja prva proper, prava, ornk premiera, karkoli že to pomeni. Župana sicer nisem videl, njegovih eksotičnih kulturnih izmenjav tudi ne, so bili pa rektor, pa bivši poslanci in bivše poslanke, celi teater, vsi mariborski novinarji, ki jih tam želiš videt, čeprav takoj veš, da jim ne prideš do kolen v pisanju o teatru, povrhu imaš zadah po piru in nasploh mi taka scena ne ugaja. Nekako tesnobno se mi zdi in to. In ja, hostese so se izboljšale, ona plava, ki je najhitrejša med vsemi, je naredila opazni premik, kar zadeva širino in globino nasmeha. Samo tak’ dalje! Ko bi le bil rock zvezda in ji dal svojo cifro, ampak le osem cifer in ji rekel, naj zadnjo ugane, da če bo vztrajna, jo bo že trofila (finta iz Sopranovih, sicer, evo, sem vam rekel, TV ima najboljši štof).
Ker so predolgo čakali z odprtjem vrat, smo se potem malo gužvali in v gužvi me vedno scat prime slej ko prej, zato sem se želel čimprej zicnit in sem seveda čisto sfalil ložo (namesto na balkon kar v parterju), kar se mi zdaj vedno pogosteje dogaja in je sicer vedno bolj smešno, ampak hkrati tudi pomislim na EMŠO. Neka gospa mi je osorno rekla, da imata s soprogom že dvajset let abonma in te zice in za trenutek sem mislil, da smo v 19. stoletju in da me bodo obesili, če ne bom govoril nemško. Ja gospa. Se opravičujem gospa. Nasvidenje gospa. Grem drite štok nah oben. Balkonsko ložo v prvem štuku bi sicer imel zase, pa sta dva pubeca, ki sta dobila one balkonske ne najboljše zice v loži poleg, prisedla v mojo ložo in mi snedla oni zic, na katerega sem se želel že s prve zicnit, ampak ker ni bil moj zic in ker pač ima Z. do danes, kjerkoli že je, prav in nisem rock zvezda, se nisem, kar pomeni, da sem naslednji dve uri objemal ono štango, mimo katere skušaš nekako videt.
Foto: Damjan Švarc
In eto. Potem se je začelo. Z nekajminutno zamudo sicer, ampak eto, se je. Odlomek je šel od začetka spet skozi in takrat me je tako scat priurinilo, da sem počakal do komada in šel ven tako, da se je samo ena gospa nekaj za mano zadrla, tajming pa sem enako kvalitetno ujel takoj zatem, tako da niste vi, čitatelji, prav ničesar zamudili. Ko sem se vrnil in zicnil, sem se najprej, ne vem zakaj, plačipičkasto opravičil onima pubecoma, češ, ker da motim njuno pozornost. Niti malo rock zvezdniško, ne? Nato sem se opravičil še sebi, ker sem spet z neučakanostjo povsem sfalil ton, poanto in poetiko predstave. O ne. To ne bo rock zvedništvo. To ne bo Rock’n’rolla. A-a. Saj… A ni Kica nekaj razlagal, kako je gledal Meeting People is Easy (1998)? Ampak tisto ni ravno klasično rock zvezdništvo, ne? Thom Yorke ni ravno neki veliki ženskar in drogeraš, ne? V tistem dokumentarcu pač vidiš, kaj se zgodi na turneji, kjer živiš v paralalnem svetu, ampak si že sam prej živel v paralalnem svetu. Do takrat, ko so ratali Radiohead velik hit, so bile vse droge požrte, vsi avti v bazenih in vsi pravi rock zvedniki ali hin ali pa na zdravljenju. Jebiga, Thom Yorke je bil rock zvezda zato, ker ni hotel igrati Creep. Kaj novega? Ne. Nirvana ni več igrala Smells Like Teen Spirit na stara leta. Kar ni pomembno.
Kar je bilo jebeno, je to, da je vse to, kar bi naj bilo »rock by the book« postalo nezanimivo in prežvečeno. Kako vsi bandi po Led Zeppelin jamrajo, kako naporno je odslavljati fafnžnable od Nove Zelandije do Paragvaja in kako sploh nimaš življenja in v bistvu ne greš nikoli domov, ker doma nimaš. Vse to je precej bolje kot v tej predstavi že spisano v biografijah največjih rock zvezd. Slash, recimo, je dobro napisal v svoji, kako je po treh letih turneje Use Your Illusion (1991-1993) prišel domov, pa najprej sploh doma ni našel, nato ga je prodal in se ga šel še naslednjo leto dni zadevat, kar Guns N’ Roses gotovo ni koristilo. Če pa že, je bolj zabavno tisto, kar je pisal Ozzy Osbourne ali vsi drugi o njem.
Ampak da me ne bo zaneslo. Ja. Rock tematika mi je zelo blizu, ne samo zato, ker sem videl par sto koncertov, največja rock imena, stadioni, dvorane, klubi, intervjuji, Dunaji, Prage, Münchni… Seks, droge, rock’n’roll, ne? Ja. Hm. Ne več. Smo zlata leta bolj ali manj zamudili, dragi moji. Dobri (beri: znani) bandi so danes tako dragi (karte vsaj od 50 evrov gor), da ne boste več doživeli sočnih izlivov frotmanov, pijanih kitaristov ali tako zadetega banda, ki bi šel po prvem komadu, ki ga ponavadi igrajo na koncu, dol z odra, kot so to storili toksični kralji Aerosmith. Predvsem pa bodo ob vas prej vaši starši (le da avstrijska inačica) kot vaši generacijski sopotniki. Mi nimamo generacijske glasbe, naj se Bono še tako trudi.
Ko je Noel Gallagher igral v Zagrebu avgusta, je komaj kakšno pisnil, kar mu je Gregor Jančič oni dan, ko sva se pogovarjala, fejst zameril. Še 2008 nam je v Trevisu na pustno soboto rekel, hej, vi, zakaj imate maske, saj pa niste tako grdi. Tega bolj ali manj ni več. Rock zvezde so postali McDonald’s. Koncerti so bolj ali manj kot jajce jajcu. Pri Rolling Stone so zadnjič v podcastu ugotavljali, da je največja rock zvezda trenutno – Beyonce. Tako kot pravijo, da nemško učinkovitost lahko zdaj najdete v Švici, boste več od rocka odnesli v punku, še bolj pa v metalu (zato pa Tolmin tako hara). Rock je preprosto postal predrag hec in je rock’n’roll le še po ovinkih, preko nostalgije in tega. Kokakola rokenrola.
Foto: Damjan Švarc
Okej, to je bil zdaj taki Axl Rose rant. Se opravičujem, ampak besen sem bil na predstavo, ker me je kmalu čisto fuknila v bad. In to ornk bad. Svetobolje, ki ti ga lahko da samo pomanjkanje rock’n’rolla, ne overdose. Ko si noter, pa ugotoviš, da noter nič ni, okrog je pa votlo. Kajti Stephensov tekst se kmalu, vsaj za moj okus, izkaže kot passe. Tekst, ne predstava, da ne bo pomote. Kakih deset let prepozno. Pa ne samo zaradi Jordanovega EMŠA, ki še ravno prav ujame te post-grunge sanje. Po Kurtu Cobainu nove rock zvezde več ni, ker, ne, Chris Martin iz Coldplay pač ni rock zvezda. Ne me jebat no. Človek, ki reče, da ga bejbe itak nikoli niso imele rade (hej, še Gwyneth ga je pustila). Pika. Ni. To je predstava o predstavi predstave o tem, kaj naj bi bili rock zvezdniki, ne glede nato, da Stephens o tematiki veliko ve. Ali pa je tako pač stvar zastavil Kica kot režiser. Tega ne vem in me, ko sem bil pripopan na zic, tudi ni pretirano zanimalo. Zdaj itak je, kar je. Zdaj smo not. Zdaj smo tam.
Branko Jordan ima kot Paul vlogo, o kakršnih ga upravičeno hvalijo zaradi dela v Beton Ltd. Ne hvalijo. Po rokah ga nosimo. Branko Jordan je talent tu in zdaj. Da je tukaj, je nadcarsko. Težava pa je, da je dvorana SNG Maribor jebeno velika za taki klubski špas. Branka bi raje videli v sobici, kjer bi se lahko Paula dotaknili in ga imeli samo zase. Ha! Ampak saj to je poanta predstave, tumpek! V GT22 in s kakšnim članom ansambla manj, bi bil šus precej večji? Itak! Ampak ja! To je rahla ironija, saj se Paul na začetku novinarki Annalisi, ravno prav novinarsko bimbasta Eva Kraš, ki sicer postavlja vprašanja iz časov pred selfiji in twitterjem, pohvali, da so nazadnje igrali pred dvajset jurja folka, sinoči pa pred petinsedemdeset jurja folka. Ker saj zato gre. Vedno več, vedno več, vedno več.
Tako je to od nekdaj šlo v rocku, a je razlika ta, da danes vsi živijo predvsem in skorajda zgolj od tega, da vi kupite karto, ker za glasbo pač ne plačate – razen če dvignete rit. Zato se Paul, kar ni Jordanova krivda niti za milimeter, zdi preživet, razvajen in preveč patetičen lik. Za kako sekundo in pol. Potem bi ga pa rešili. Idi v pizdo. Pa ne jaz. Meni bi moralo dol viset. Rock zvezdniki niso kot Hollywood. Kako pomaganje. Ja, če maš še kaj za v žilo porinit ali porinit nasploh. Seveda ima Paul polno rit in seveda se s polno ritjo vsi ne znajdejo. Niso vsi Axl Rose, ki je skočil iz tankerja lovit delfine za kakih sto jurjev dolarjev na sekundo v spotu za sicer spregledani top komad Estranged. Ker v tej predstavi gledamo predvsem to: rock zvezdnika, ki pa ga rock zvezdnika pred nami dela predvsem njegova zunanjost (s flomastri sijajno porisani tatuji, fajn čupica, itak Jordan zgleda kot rock zvezda). Paul je ravno prav slab rock zvezdnik, bad guy, ampak saj drugače ne bi bil rock, temveč pop zvezdnik. Ne bi imel tako noro dobrih tatujev, takega stasa in takega glasa. Ne bi dve uri bil tako poln samega sebe, da bi se mu divili in bi poskral vse tisto, za kar smo mislili, da nas dela poredne, naughty-naughty. Nak. Paul je tako slab, da je dober. Bemomast! Stephens!
V bistvu itak nima nikogar, ker lahko ljubi samega sebe, totalni egofrik, kar mu v predstavi reče več ljudi. Ne znajde se, Tony Montana rock zvezdništva. Say hello to my little friend, pri čemer je njegova brzostrelka njegov spodleteli narcisizem. Kar berite biografije… Saj tudi Freddie Mercury je imel podobne probleme, dueta z Michaelom Jacksonom mu ni odnesla spolna usmerjenost, temveč kokain, ki ga je skrivaj snifal, pa ga je Jacko vseeno skužil, kako našmrkan da je.
Foto: Damjan Švarc
Tisti občutek padanja je seveda predstava enega lika, ki ga piranjasto razkosa čisto vsak lik, ki pride mimo in ki misli, da bo dobil svojih najpomembnejših pet minut časa, ker ko smo ob zvezdah, smo zvezde tudi mi, dajmo se pofotkat, in v tem je prednost tako številčne zasedbe, ki z izjemo redkih na odru preživijo po minuto, dve, pri čemer je predstava kanček naporno scensko oddelana v enem šusu in premikanje kavčev, stolov in tega ravno prav utesnjuje dogajanje, kar je seveda super, ampak to morda naredi Paulov niz dogodkov, ki jih on sploh ne vidi kot niz (in tudi jaz jih nisem, če sem iskren, čas in prostor sta ravno prav zadrogirano zabrisana), še premalo prepričljivo. Oder se zdi torej zgrešeno prevelik, čeprav je Paul grandiozno teslo in potrebuje kraljevske širine za monarhični samopolom. Vse, kar je v tej predstavi narobe, je prav. In obratno.
Paulov trk z realnim svetom je prav tisto, kar rock zvezde loči od nas, ki se sprašujemo, ali Lidl ali Mercator in smo rock zvezde, ker gremo te v Spar. In to ni le en trk. Nak. Jordan iz Paula spravi vse, kar lahko, vendar naleti na tako kopico različnih situacij, da smo gledali na trenutke klasično gledališče, vmes skoraj že Špas teater, povečini pa post-filmsko reprodukcijo, ki bi z montažo in v originalu, torej s podnapisi, še precej bolj vžgali. Nič narobe s prevodom (Zdravko Duša), ki je poštekal, da bi Shakespeare danes najbrž repal, ker je lektura pustila, hvala bogu, besede kot so »faking« (Janez Bostić), toda ko pogledaš na dušek, zeksaš toliko Netflix tv serij, lahko izpade slovenski prevod pač, no, tudi banalen, ker bi se zdel v angleščini toliko bolj prepričljiv.
Kar ne pomeni, da tukaj ni. Prevod je dober, jezik pa ravno dovolj pogovorni. Ampak hej! Zadnjič mi je kelnarca N. v Isabelli rekla, da ne gleda slovenskih filmov, ker ne govorijo – slovensko. »Saj veš, tak, kot jaz in ti,« je dodala in s tem malo naroštiljala Toporišiča v grobu. In ima prav. Rekel pa sem ji, da je težava bolj v tem, da tudi ko govorijo »po naše«, nam je to čudno. Zakaj? Ker je to tako redko. Pri Birdlandu pa je še druga finta. Zakaj? Zato, ker v Sloveniji rock zvezd praktično nimamo. Vsaj ne takih, ki bi živeli neki čisto svoj svet. Ko je Tomi Meglič odkričal za Bežigradom »naj se trese«, je šel spat v svojo otroško posteljo, k starim. E, to je pač Slovenija. Zato se ti prenosi deloma obnesejo, ker vidimo pač neki paralelni svet, deloma pa seveda ne, ker nam je tak svet vseeno tuj in dostopen praviloma le na Dunaju.
Foto: Damjan Švarc
Pri Paulu se mi ne zdi, kot piše v opisu, toliko večplastna jeba, da je edino merilo človekovega uspeha slava in denar. Nak. Finta je, da Paul zaradi Jordanovega razčefuka od karakterja sploh ni več človek. Ne vem, ali je robot ali kojot, ampak tu nekje. Ko zapraviš, posnifaš in pofukaš vse, si samo še žival. Saj kot je rekel Jordan sam: »Zaposlil me je režiser z vlogo, preko mojih sposobnosti, vsaj kondicijskih. Tekst je precej specifično napisan, tudi v dramaturških ozirih, kako je razporejena ekonomija prisotnosti. Na odru nas je sedemnajst, ansambel, katerega sodelovanje je bilo neverjetno lepo, spodbujoče zame. Jaz sem to potreboval v tem času, ko smo delali predstavo. V pretežni meri sem skušal odmisliti neko konkretno glasbeno ozadje, ki bi mi predstavljalo vstop v ta lik, ker sem ugotovil, da ima glasba konkretne privržence, kjer si vsak predstavlja, kakšna bi naj bila rock zvezda. To so konkretne predstave, ki jih sam ne morem in niti ne želim uresničiti. Meni se je bolj pomembno zdelo odnosi do sebe, kdo sem, kako se obnašam, kaj leži v meni, kakšne vrste demone poseduje ta lik ali jaz, s kom in na kakšen način se sreča, kaj pomeni živeti v družbi, ki je zelo širok spekter, sestavljeno je od tvojih staršev do tvojih bivših in bodočih ljubezni in ljudi, ki pridejo mimo.«
Zanimalo ga je, kako se odraža vsak stik ljudi, ki pridejo v stik s tabo. Nekonvencionalna, radikalna in brez kontrole. »Kaj sem spoznal? V največji meri ta lik na površini, na videz, določa to, da je ekstremno neposreden, v tej neposrednosti pa tudi izjemno zloben: človek, ki prizadene drugega, ga hoče (ne)namenoma poškodovat. Noče, da bi bili srečni, ker je sam nesrečen. V tem sem imel težave, ker je to neposredna hudobija, zloba, cinizem, užitek, sadizem. In vendar sem spoznal, da je to tisti obraz, ki je redek, ampak ne pa tako grozen, da ga vsaj vidiš. Ugotoviš, da v svetu vlada prikrita zloba. Največje spoznanje? To, kar vidimo, je nekaj, kar je očitno in lahko človek tudi obsodi.«
Foto: Damjan Švarc
Skratka, Paul je grandiozni luzer. Master fuckup. Nič mu ne pomaga in epizode njegovega življenja ne bi ratali dobra tv serija. Ena sezona in zdravo. Miniserija. Ker bi se hitro ponavljalo in ker bi hitro uganili, kaj bo. No, kjer me je predstava zbincala v karakter in zobe, me je v delu, ko je to skoraj bolj krimič kot drama. Sam lik Marnie, kjer je Nika Rozman še naprej tisti mladostni večplastni potencial, ki ima vsak hip filmske poteze, ni izstopajoč in gre mimo. Če nisi pozoren in jaz, jebiga, nisem bil. Tu imam težave, tu se mi zlomijo možgani. Zakaj je ravno Marnie tako usoden lik in še to bolj ali manj pasivno, retroaktivno? Sicer pa… Kot da so ostali liki pa kaj boljši? Niso. Vsi so le psevdoliki, ker se ob zvezdah pač vsi spozabimo in ne vemo več, kdo smo, ne da bi za hip pomislili, da, hm, kaj pa če zvezdniki na veliko fejkajo? In vsi zvezdniki fejkajo. Ker to ni normalno. Ni normalno. Pika. Saj veste, kaj pravijo… Večja kot je zvezda, bolj normalen je človek. Ko sem imel v Tivoliju intervju s Slashem, je bil tip totalno skuliran, je pa res bil enako mističen, kot sem ga sanjal celo gimnazijo, ko je v spotih sprehajal kače po svojih ramenih.
Kar me je v predstavi resneje zjebalo, ni bil toliko Paul – kot nekdo drug. Lik Jenny, ki je, vsaj mislim da, čistilka ali nekaj takega, ki v enem od enih-te-istih hotelov (apartmaji in ne sobe, seveda!) puca in spuca pač tudi Paulovo sobo, ampak ne spuca samo njegove sobe, temveč delno spuca tudi njegovo paralalno realnosrt in ga spravi malo tudi v čase, ko še ni bil rock zvezda, čeprav ga seveda potem ravno to zjebe, ker nič ni slabšega, kot če nekdo dvigne jebeno roleto.
Ana Urbanc, ki je tako »naša«, kot bejba, ki bi ji v Isabelli nekaj rekel, pa ji ne, ker ona glodka svojo solato, je iz Jenny naredila tisto, kar morda predstavi v celoti ne rata. Naredila je film. Filmski lik. O, ja. In ko sem jo gledal, upajoč, da se bo zanjo dobro izteklo, da ne bo nasedla, da se bo sicer itak vsedla gor na Paula, ker bi se na eni točki tudi jaz, ampak bo krojila lastno usodo vsaj dovolj zmotno, da bo mislila, kako nadzira lastno življenje, ampak to ni predstava, kjer bi kdorkoli krojil svojo usodo, ker se predstava zdi… No, ni ravno Volk z Wall Streeta, kjer si šele na drugi tretjini filma prišel k sebi, ker je Scorsese nakokiral gledalce do amena. Ampak ja. Ana Urbanc je iz Jenny naredila tisti lik, s katerim sem se vsaj jaz lahko poistovetil. To sem jaz? O. Moj. Bog. Ker Jenny vidi skozi rock zvezdništvo. Ker je stvarna. Ker je pupasta. Ker je lepa za popizdit, ampak ne joškasto in pornhub tangičasto. Nak. Jenny je lahko res kdorkoli. In to je bilo tako top, da sem držal pesti zanjo in tu dam predstavi plus pike. Ker sem začel navijat. Jenny, Jenny, Jenny! Jenny, viola!
Drugi realni okvir, neki izhod, v katerem bi lahko Paul spet našel sebe, pa se seveda ne more, drugi, za katerega bi lahko navijali, je jebivetrski maher Johnny, kitarist, ki ga, kot sem že zapisal, tako prepričljivo, kot da bi ga srečal za šankom v Klubu MC tam pred kakimi petnajstimi leti, igra Vladimir Vlaškalić. »Moja pozicija je to, kar morda pogrešamo danes: neki altruizem, zvestoba, pripadnost, skrb. Tu se gibljem z Brankom, podpora do človeka, ki pred tabo doživlja ta lom tragičnega junaka, v katerega drvi in se vanj spreminja. Moja vloga je podpornik, skoraj materinska vloga, zato se počutim kot neka mama. Meni je intimno ta vsebina blizu. Lepo je, da se dela tak komad in opozarja na stvari, ki se bodo slišali in da se ne bomo v prazno smejali, medtem ko govorimo. Pomembno je, da se opozarja, kako pozabimo na (so)človeka. V tej hiši nismo zaradi denarja, ampak zaradi drugih stvari. Režiser mi je dal smisel, zbudil me je, da lahko spet lepo razmišljam.«
To je bilo res lepo slišati na tiskovki in ko je Johnny tako brezbrižno čikal izpod sončnih očal, sem mu bil favš. Videl si, da bo Johnny tole ne samo zvozil, ampak da bo zmagal. Ampak ne pa tako. Ne, ne bom vam razkril, ker potem predstavi nekaj zmanjka, ker tole je ja, who-dunnit krimič, za katerega boste sicer pogruntali v katero smer gre. In tu me je predstava nekoliko razočarala, saj sem neučakano in zmotno pričakoval, da bo podala analizo, vpogled, karakterni šus nekega rock zvezdnika in današnjega instant slava časov, pa je v bistvu dala (klasičen) resen propad, ki se v rocku zgodi res redko. Jebiga, z letalom so dol padli samo Lynyrd Skynyrd, pa še tam jih je nekaj preživelo. In ne, tu noben ne pade z letalom. Tu pademo mi? Padamo vsi? Ampak ja. Meni ni šlo samo za občutek padanja. Jaz sem padal. O ja. Balon 1, loža 3, sedež 3. Na glavo.
Foto: Damjan Švarc
Proti koncu se je predstava nekoliko zavlekla (in ne, ni me pritisnilo scat), ne toliko zato, ker je postala predvidljiva (ni bilo težko uganit, kaj bosta zvohala detektiva), temveč ker smo samo še čakali, da bo Paul riknil, gagnil, crknil in pač končal, kot končajo najboljše najslabše rock zvezde. Ampak, e, tu mi predstava ne da miru! Tu je zmaga! Tu se je razočaranje takoj obrnilo! Je Paul riknil? Se je obesil? Overdoza? Se na koncu pogovarja zadet, na gobah, elesedeju, v deliriju, ali je to nek hadski pogovor dveh mrtvecev? Ha? On in Marnie? Ha?
Jasno je vsekakor to, da je bil Paul tako fejst rock zvezda, da mu je dol viselo za vse in se ni zanimal za nikogar – razen zase, pa še zase ne. Kar je tisto, zaradi česar sem tisto ugotovitev tiste Z. sčasoma ornk prežvečil in jo celo vzel kot kompliment. Jebeš, za rock zvezdo, tako kot je Paul, moraš biti resno zjeban. Sploh za frontmena. O, ja. In Branku Jordanu kot Paulu ni lahko: ne samo zato, ker se bo moral vsak večer žvaliti s super igralkami in gazit čez povprečne like, ki so fenomenalno odigrani, temveč zato, ker bo uprizarjal propad, po katerem bo najbrž precej izpraznjen. In vsak, ki bo prišel mimo, mu bo nekaj vzel. Mi pa bi radi, da preživi. Seveda je mitsko, simbolno, orgazmično, če Jim Morrison rikne v kopalni kadi, pa v bistvu ne, ker je šel v Kenijo lovit levinje. In ja, ko sem stal v Parizu na Pere Lachais pred njegovim norim grobom, ki ga sicer nadmudri oni od Oscarja Wildea na istem pokopališču, sem resnično podvomil, če je dobri stari Jim res tam noter. Mi in naše ideje. Pizda. Sam sem padal zadnja tri leta kar ornk, sploh 2014 je bil propad prve klase, rock zvezdništvo brez enega samega spisanega komada, ampak tega takrat, ko sem padal jaz, pač noben ni želel gledat. Mi pa hlastamo in požiramo dve uri igralca, ki je presegel oder, naše želje, strahove, dvome in kar še je tega. Bemtimateeeer! To sem si govoril na koncu, ko je šel skozi aplavz, še prekratek, kar se mene vpraša. Bemtimaaaateeeeer!
Vprašanje, ključno v bistvu, pa je, kaj bodo od tega odnesli abonenti in ostali gledalci. Za starejše bo tole, pretenciozno ugibam, »moderna, taka za mlade« predstava, za mlajše pa v času Game of Thrones ne bo niti morda kaj dosti posebna. Kot tudi serija Sex & Drugs & Rock’n’Roll ni mogla šokirati, hej, saj HBO je kar lepo spakiral tudi tv serijo Vinyl po eni za moj okus sicer čisto fajn sezoni s top zasedbo (producenta sta bila, khm, Martin Scorsese in Mick Jagger, lepo prosim!), ker je bila serija, čeprav so bili nakokirani levo in desno in imeli top glasbo, pač slabo gledana in dolgočasna in zavožena. Rock zvezdništvo je postalo predvidljivo. To je jeba. Ne bom šel gledati kurčevih holgramov, pa ni šans.
Morda je v tem problem. Morda sem zato rabil par penin in debat in Trač, da sem malo bolje dojel, kaj je bistvo te predstave. Čeprav ga še vedno pravzaprav ne vidim in ne vem in mi je tesnobno, ker pizda, kaj če ni rešitve, in kaj če nisem ne Paul (itak ne) ne Jenny (morda ne), temveč Marnie? O bemomater! Ta pa te zmrazi!
V tem času je »rock zvezdništvo« zelo čuden in nedifiniran pojem. Rock je itak bolj filozofija kot pa neki usnjeni suknjič, ki si ga danes kupi vsaki šminker v Europarku. In ta moment bi lahko bil v Tistem občutku padanja malo bolj… Kaj pa vem. Naštartan? Poudarjen? Razdelan? Paul sicer ves čas propada, vendar je to zeh v primerjavi z antičnimi greatest hits štikli, kjer ti na koncu ni žal ama nikogar. Stakni si oke, prokleti debil. Jebeni Paul. Paula ne ljubim že zato, ker se je Paul prekleto dobro sam zavozil, zapravil keš, zavozil odnose, celo s fotrom, se izgubil še celo na sekciji izgubljeno-najdeno, vseh ostalih likov pa mi sploh ne more biti žal, ker so itak slabi, latentni voajerji samo zato, ker jim je, hm, kaj pa vem, dolgčas v lastnih lajfih? Predstava mi gre tako na kurac, ker je našla moje pomisleke, dvome, spomine. In predvsem situacijo, ko mi je Z. rekla, da nisem rock zvezda.
Foto: Damjan Švarc
Ker to je danes rock. Dad rock, zmerjajo v Ameriki, ker mularija pač ni več rockerska in ker so karte itak predrage, da bi se mularija zadevala in onegavljala na tole. Škoda, da glasba (Kyrre Kvam) ni imela še bolj rockerskih momentov oziroma se ni skladala s Paulovo zunanjo podobo, ker Radiohead in novodobni hipsteraj pač ni tako očitno potetovirano rockerski, kot je Jordan. In ja. Branko Jordan je prišel mimo ravno v času, ko sem tuhtal, da pri 31 letih še nisem prestar za rock zvezdništvo. Okej, ne bi rad bil Susan Boyle (če se je kdo še spomni). Frdamani Branko Jordan! Kot neki dalmatinski galeb, ki je pokazal, kako se to (ne) dela. Saj, da ne bo pomote, ko so oni oddelali svoje lokalne pupe, smo prišli na vrsto tudi mi, ampak ni v tem fora. Fora Tistega občutka padanja je nekje povsem drugje. Da za nekatere med nami to res ni zgolj občutek. Da z Jordanom padamo tudi mi. Da se otepamo le tistega občutka, da bi padli v lik Paula. Ker to je lahko grozljiva realnost. Kaj če rataš rock zvezda, pa ti ne rata niti dobro propast? O. To je material za Spinal Tap 2, kje si, Robb Reiner. Jeba je, ko si last založbe, ko te menedžer nategne, ko te foter fehta za keš, čeprav mu greš na živce… To je ta jeba. Kaj če nam rata, pa bo imela naša zgodba premalo lajkov, klikov in masturbacij? O, jeba. O velika jeba. O groza.
Zadnje čase se mi je začelo dogajati prav to. Da me med intervjuji skeli, ker sam nisem nikoli predmet intervjuja, ker o meni noben ne piše, ker nisem jaz zgodba, ker to je čas, ko je beseda zgodba prav vse, ko smo non stop v projektih in non stop na sestankih. In to sem opazil tudi v predstavi, ko je Jure Drevenšek igral, hm, mene? No, nisem še tako žut, samo če bi rad plačal položnice, bi skoraj moral postavljati tako zabita kretenska vprašanja. Mojstrski lik, bravo Jure!
Zato sem bil jezen nase, ker nisem bil vesel, temveč sem celo dvomil, če je Paul riknil. Po svoje krasno, moralno postrenesančno, da nisem navijal, da bi Paul storil bedno smrt. Itak bo sam. Vsi smo sami, ne? Ja pa ja. Zato je izhod tej predstave v Jenny. To bi bil. Itak nisem doštudiral, ker sem prave sanje (ki seveda niso prave) zamenjal za kolektivne prave sanje. Ana Urbanc. Tu in tam bi bil to. Na pol. Ali pa šel z njo, z Jenny. Nazaj na “pravo pot”. Samo kdo bi to gledal? Hm? Mi? Saj pa je cel facebook ena jebena prava pot. Če napišeš, da se boš obesil, dobiš dva lajka. Od kolega, ki bi šel na pir, in bejbe, ki ne bi šla s tabo na pir. Ne pa da sem raztegnil tale tekst in ga tesnobno pisal, ker je jebeno pisati recenzijo predstave, ki bi lahko bilo tvoje življenje, pa zaradi Z. ni. Ampak. Baje nikoli ni prepozno? Hm. Padam. Brez občutka za padanja. Bum!
Bis. Naslov je iz komada, ki sem ga napisal za naš band pred enajstimi leti, in je imel prvi verz (“mama jaz bom rock zvezda / stari jaz bom bogat”). Trač je res fajn po premieri, nič od tistega, kar sem slišal, ne drži, drži pa vse, kar sem upal. Ni kaj, SNG ima povezan, dobrohoten in zaupljiv ansambel. Redko vidiš, da gost da kelnarci kartico in ji pove pin. Ali da igralci iz drugih gledališč prevzamejo pilota in naštimajo sami muziko. To je to.
Ko greš po Emi najbrž kamorkoli, potrebuješ malo, da prideš k sebi in spet vidiš, kje dejansko živiš. Pa ne, to ni mišljeno kot kritika. Ej, eh! Res ne. Ampak pač v soboto zvečer, ko so kaplje spet rahlo padale in se nas je nabralo, kaj pa vem, dva ducata v klubu Wetrinsky… Res ni nič kazalo, da se bo zgodilo to, kar se je doslej/nazadnje le v Stolpu 3. O, ljudje! O urbanceljke, o urbanceljni! Pozabite na Gossip in Beth Ditto, kjerkoli že so te dni. Ne. Raje se spomnite na Jimija Hendrixa. O, ja. Na Hendrixa, bre! Ker to so bili Halftones. Ja!
Še enkrat, res nič ni kazalo, da bo to taki koncert, kot je bil. V Wetrinskem so menjali osebje, tanova je sinonim za hitrost, ustrežljivost, je pa res, da v špricer najprej natoči radensko (obratno, draga, vsaj za moj okus!). Žiga Duh, tonski gigatehnik, je nekaj čoril na stolih in pač čakal, da se bo zgodilo, kar se je zgodilo. Kanček mi je pojamral, kako jebeno je ozvočevati tako glasen band, kjer bobnar pač ne zna tolčt’ nič manj ne glede nato, da Vetrinjski dvor res ni plac za tako žleht in vesoljske kitare in bas kitare in vse te efekte. Ne, saj ne doni toliko kot pač mikrofon za vokal požira vse ostalo, ker se bandi zgužvajo na tepih, ker je trenutni oder, žal, premajhen.
Ampak to pomeni, da se gledamo iz oči v oči, kar je že prejšnji teden vrhunsko izkoristil N’Toko ter nam izprašil rime direkt v usta, oči, ušesa, hipotalamus in spomin. To je ključna prednost Wetrinskega, ki se tako osvetljen, morda celo malo preveč, saj sta dva retro reflektorja ravno prav zadimljena, zazdi kot predzadnji prostor, kjer bi pokasirali tako dozo neorocka ali kakorkoli že bi označili taki špil.
Halftones so beograjski psihadelični / noise / art kolektiv. Podprti z undergroundom 80-ih svoj razigran ter edinstven izraz oblikujejo v new-wave maniri. Za seboj imajo dva albuma in en ep, pri čemer so sodelovali z založbo iz Berlina / Porta, producentom Roryjem Atwellom in drugimi. Zasedba bo nastopila v Mariboru prvič, kot del programa INTRO. Halftones so Suzana Sumrah (vokal), Vlatko Džogović (bas), Vukašin Đelić (kitara) in Nikola Gnjatović (bobni). Halftones so ljubezen, rakete, konfeti, drama, grizenje nohtov in sijaj. Nastop pa čisti Rock & Roll.
In pade potem glavno vprašanje, ko vem, da vas firbec matra. Kol’ko pa je b’lo kaj folka? Bili so pravi! E, to! Bili. So. Pravi. Ja, uvodoma sem napisal dva ducata, lahko bi jih šel štet in tudi sem, pa sem zgruntal, da to sploh ni slaba metodologija, ker ugotoviš, da vidiš spet te frise. Seveda ne bi bilo dobro, če bi tja hodili le eni in isti. Ne bi bilo. Zdravo. Ampak fajn pa je, da so prišli taki, ki so temu bandu dali po poti iz Beograda točno tisto, kar so rabili. Poligon za svoj vesoljski špil!
Kot rečeno. Ni nas bilo ravno veliko, počasi smo šli noter, še vedno je malo preveč stolov in miz spominjalo, sporočalo, da to morda sploh ni špil, temveč neke vrste domači, hišni žur. Nekateri s(m)o sedeli zadaj, nekateri spredaj, drugi ob strani, večina je stala, med onima dvema največjima stebroma na planetu, ki se jih bomo težko privadili, četudi se jim bomo pač morali, jebiga. Poudarjamo pa znova: kakšna škoda, da oder ni postavljen k stopnicam, me prav zanima, če bodo gospa arhitekta, ki so to prepovedali, kdaj prišli na kakšen koncert.
Pa dobro. Ni to poanta. Halftones so vzeli, kar so dobili. Lahko bi jamrali, lahko bi jim vse padlo dol, lahko bi bil polom. O, ja. So taki špili pri nas tu in tam, tudi v Mariboru te dni, ko se skuša furati staro ime s še bolj starimi fintami in so bolj ali manj črički namesto aplavzov. Wetrinsky tega nima, ker ohranja prepotrebno svežino, noviteto. Stari noviteti, kot je nekdo zakričal iz publike (resda je šlo za odgovor na napoved novega komada). Ampak ja. Stari noviteti. To. Ne bi mogel opisati bolje tisti visokorasli model.
Halftones so skupaj dve leti in pol, menjali so kitarista in, čeprav ne vem, kakšen je bil prejšnji, hvala bogu, da so ga. Veste, da česa takega pa še res nisem videl, pa recimo, da res nisem videl malo? Da bobnar tvojega banda snema kitarista med odfukano solažo? Ha? Kaj pa to? Dafaq?! Ja, Vukašin Đelić je kitara. O, ja. Ko sem se kasneje z njim pogovarjal, je deloval povsem umirjeno, pač tip v škrlatni srajci, razgledan Beograjčan. Tumbal sem mu o sceni pa o Repetitor pa ga spraševal, kako kaj scena u Beogradu, bre, pa je povedal, kako je kot mulo naivno verjel, da lahko špilaš kjerkoli in da te zato plačajo. »A ja nisam ni kužio, da moram ja njima platit 250 evrića,« mi je razlagal, jaz pa sem ga še vedno videl, kako s komolcem špila po kitari. Kar sem mu reke: Hendrix. Woodstock. 1969. Voodoo Chile. Pa mu je bilo malo nerodno, ker je pomislil, češ, da smo opazili samo te gimmick finte in fore in vragolije, ki so tudi Hendrixu kmalu šle na kurac, ker pač ni imel The Who apetita po vsakokratnem uničevanju inštrumentov.
Pa ni šlo za to. Za te rock finte. Ne. Halftones so izkušeni mački, vsi delujejo, da jih imajo okrog ali čez 30, kar pomeni, da niso od včeraj. Ampak ravno to. Če niso od včeraj, kako potem prideš v Maribor, se cijaziš, upaš, pa pride pač to, kar pride. In kako se jim potem da? Zakaj? Ja, samoumevno! Samo jaz/mi se morda kaj takega vprašam(o). Martina Magdič je band opisala kot beograjski psihadelični / noise / art kolektiv, pa še kaj bi komot dodala, ker je Halftones band, ki zraste pred tabo v gmoto umetnosti. Štekaš, čeprav ne štekaš, štekate? Grizli so, zgnetli gmoto v plastelin rock’n’rolla zelo sodobno in čeravno je zadnji štikl Radio Kabul pokazal, da bi v srbščini nemara stvar bolje delovala, sploh ni šlo za jezik. Ne. To je univerzalni jezik, pa jebeš kliše.
Kajti ta band je vsota posameznikov kot pri nas le redko vidiš. To je četverica Muzičarjev. Veliki M. Nikola Gnjatović, kot rečeno, ne zna šlatat bobnov. On gre na polno. Kar je delal po tom-tomih, je bilo bolno, ker je dalo prostor ne le Đeliću na kitari, temveč izkušenemu Vlatku Džogoviću, ki je imel na svojem basu šleper efektov, s katerimi pa ni težil, moril ali se duval, ne, eh, kje pa, vse je imelo svoje mesto in ko imaš takšno podlago, je vse perajt za Suzano Sumrah. Ona ni pevka, dame in gospodje. Ona je zgodba. Migetala je, plesala, kričala, dehtela, žvrgolela, rohnela, sopla, hropla, gnetla, se smejala, bila nežna in groba.
Kje ste zdaj, naši alter bandi, ki so vas polna usta scene in tega in onega? Če bi videli Suzano Sumrah, bi videli glasbo. In ko bi videli tiste kitarske solaže, bi videli glasbo. Pri čemer videli pomeni začutili. Kriki po Whisper In My Dreams pokažejo na razliko med bandi, ki so pač bandi, in bandi, ki ti želijo nekaj (do)povedati. Ki ustvarjajo. Tu in zdaj. Karkoli je Suzana počela, je to živela. Lahko so star(ejš)i, ampak so tako mladostno prvinski, da adijo pamet. Če imaš takšen pristop in vajb, je res nepomembno, v katerem jeziku sporočaš svoje misli, opažanja, doživetja. Štekali bi pa če bi žvrgoleli v aramejščini. Še dve zali pupi, ki sta se nam pridružili na koncu, sta v bistvu ponazorili špil: najprej ju je hrup (pa saj ni bilo takoooo zeloooo glasnoooo) malo pretresel, zmedel, nadrmal, ampak ko sta se prepustili, ko sta se spustili s ketne, ko sta se odprli za ves ta moralno-čustveni izliv umetnosti, ko ugotoviš, da je rock glasba še vedno lahko tako prvinska brez pr in marketing ološ prijemov, no, takrat sta se čudili, kaj vse počne ta band.
Sicer ime pravi, da gre za poltonski band in ja, kitare so na trenutke res kromatika naprej, kromatika nazaj. Črno-bele tipke, prečka po prečki, efekt na efekt, hej, še vokalistka se je igrala z vokalom in efekti in sintiči. Toda vse je tako delovalo, vsak zakaj je imel svoj zato, Radio Kabul pa je na koncu zdemoliral dobri stari rock in ga prežvečil in nato izpljunil, da bi se mi najraje hranili s tem pristnim alterjem. To je to. Bolje se ne da doživeti tako velikega koncerta na tako majhnem prostoru.
Halftones so vzeli, kar so dobili, in naredili zgodbo ter špil, kakršne smo nazadnje doživljali res samo v Stolpu 3, kjer bi ta koncert postal legendaren, v Wetrinskem pa se bomo za zdaj omejili pri besedi epski. Ko listamo Mladino ali beremo Radio Študent imamo občutek, da kaj takega, kar ima Metelkova, pri nas nimamo, ker pač premalo hodimo v Gustaf. Ampak cikel Intro je s Halftones spet pokazal, kaj se zgodi, ko se vsi potrudijo in dajo vse od sebe, pozabijo na okolico, na število obrazov, na honorarje, na slavo in kaj vem kaj še vse.
Tole je bilo po dolgem času najbližje, kar je alter scena prišla Woodstocku. Ker šteje duh. Ker še enkrat: bobnar je snemal kitarista, nasmejano in zaprepadeno, pa saj ga vendar ni prvič videl solirati. »Ali, čoveče,« mi je rekel bobnar Gnjatović, »kad se ovako napali… Ne mogu, da ga ne bi snimio!« In to! Petka! Do jaja! Do kraja!
Bis. Hvala Marku Brumnu za špricer in Martini Magdič za napoved četrtkove Pop Torture II!
Tako. Zdaj smo dokončno videli postresničnostni svet. Kaj pa to! Kaj. Pa. To! Ja, to so mokre sanje Donalda Trumpa. Pa ne le njega. To je nekaj, kar še algoritmi facebooka niso pogruntali. Intervju s samim sabo. Po smrti. Zrežirano odigrana lastna percepcija sebe. o! O! o! Predstava B U M! resda nima stvarne kataklizmične eksplozije, ker Rok Kravanja v vlogi Roberta Oppenheimerja ne prižge tiste piratke/petarde, ima pa tisto še bolj grozljivo.
Ni kaj, ko greš še drugi petek zapored v GT22 in spet narahlo pada dež in veš, da predstava ne bo neki štikl s premorom in da boš lahko zbiral sedež in da bodo v publiki tisti, ki gledališče živijo (ne pa zgolj hodijo vanj), to postane neke vrste poseben ritual. Tokrat si spet sploh nisem prebral, za kaj in koga in o čem gre predstava. Naj me zabriše na rit. Ker to je – vem, zlajnan refren – Intimni oder GT22 in to so te Moment koprodukcijske predstave. Kjer te igralec že čaka na odru, kjer predstavo začutiš že, ko greš dol po zavitih stopnicah.
Zdaj, Uroš Kaurin je imel kar prav, ko me je najprej nagovoril z »ljubitelj gledališča«, še bolj pa s tistim, da ga bo resno najebal oni, ki bo pokasiral slabo recenzijo. A kaj je »slaba recenzija«? Za nas na Urbani.si je to gotovo nekaj, kar te pusti hladnega, kar je štanc, kjer zehaš, gledaš na uro ali, blasfemično, v glupi telefon. Ne vem, kakšna je vaša ideja za idealni petek, toda zame je taka izkušnja vnovič idealna, potem ko mi Glej, vitki študent še vedno ne gre iz glave.
Predstava B U M! morda nima takega šusa, ker ga pač ne more imeti, ko gledamo monotragedijo, kjer Robert Oppenheimer in vse tisto, za kar je še Christopen Moltisanti v Sopranovih rekel, da je »saj res, gledal film o tem«, ko je šlo za kubansko raketno krizo, vse to, kar naša generacija razume skorajda kot popkulturo, vstane od mrtvih na tako prismuknjeno prepričljiv, sodoben in interdisciplinaren način, da tudi če o Oppenheimerju, Heisenbergu (pa ne onem iz Breaking Bad/Kriva pota), projektu Manhattan, Einsteinu, cepljenju atomov, atomski bombi, Hirošimi in Nagasakiju, New Mexicu, Los Alamasu ne veste ama nič.
Eh. Tole je narejeno poučno. V bistvu kot neke vrste pouk. E, če bi taki pouk fizike in kemije imeli mi v šoli? Uf, gde bi nam bio kraj, jel? Čeprav tekst kot tak sploh ni tako na izi, ono, petkov, je in medias res delujoča uvodna predstavitev, kjer Kravanja prebere točno tiste srhljive besede, ki so antiverzija Neila Amrstronga in majhnega koraka za človeka, velik korak za človeštvo. »Dober večer, moje ime je Robert Oppenheime in sem že skoraj petdeset let mrtev. Sem tako slaven, da imena niti ne potrebujem. Sem smrt in sem Uničevalec svetov. Sem njegov Rešitelj. Sem oče atomske bombe.«
Srhljivo, kakopak. Zakaj? Ker je režiser Zoran Petrovič z dramaturgijo Mareka Turošíka razčeploznil zgodovino v tv intervju. Ki ga Oppenheimer voditelj opravi z vsemi svojimi osebnostmi, pa naj bodo zložene kronološko ali psihopatološko. Sigmund Freud bi si ga ob takem šovu vrgel na roko. Filozofi pa bi se pometali skozi okno, ker je skozi klasično glasbo a la Peklenska pomaranča pa When Johny Comes Marching Home Again v stilu Die Hard in Ken Burns dokumentarca o ameriški državljanski vojni prikazana vsa absolutnost relativnosti, kakršen koli oksimoron že to je.
B U M! ni le drama, tragedija za eno lik v štirih osebah. Ne. Kar Rok Kravanja prinese v leto 2017, kjer je najboljše, da bi bili kar sami svoji biografi, publika in factčekerji, skrbniki facebook profilov, je njegovo lagodno prehajanje med posameznimi tehnikami in skoraj umetnostmi. Ko opiše Oppenheimerjevo otroštvo, gledamo v počen televizor, kamor postavi lutkovno predstavo. Bolano dobro. Ko skuša podoživeti prvi uspešni test atomske bombe, kjer je bil izrekel bojda tiste zlovešče besede iz Bhagavad Gite, vzame nekaj kakor legokocke, legočloveške, luštkan tovornjaček, kamor nabije gor petardo. Ko gre skozi zgodovino fizike, Newtona in Einsteina, pri čemer je itak slednji glavni krivec, kot se skuša izgovoriti nanj, češ, saj je Einstein pisal Rooseveltu, pa mu v bistvu ni (živimo v Trump časih: verjemite, kar vam je pač bližje), vzame jabolko in v jabolko naspidira atome (radona, urana ali karkoli že) in tako spomni na Newtonovo gravitacijo, ki jo je Eistein upognil v vesolju in poskrbel, da je baje vse relativno.
In to je tisto, kjer predstava tako zmaga, da vsi izgubimo. Oppenheimer je postal simbol za vsesplošno relativnost, kjer težkamo smrt in življenje, zmago in poraz, krivda in nedolžnost. In ko Kravanja zmore preklapljati med vlogo tv spraševalca, ki na stara leta niso bili tuji Oppenheimerju, ki je rad šel na tv, profesorja, kjer ob tabli nariše, kako pridemo do atomske bombe, tako predano in preprosto, kot da bi razlagal poštevanko, ni sploh več pomembno, kaj drži in kaj ne. Oppenheimer je vstal iz groba in tumba svojo resnico o sebi in svoji vlogi v svetu. Morda bi kdo v predstavi videl krik, upor in boj pacifizma, ampak saj ne gre zdaj za to, nam, moji generaciji, se atomske bombe in to zdi pač hollywood produkcija (hej, Oppenheimer je dobil že kar nekaj filmov, pa tudi opero in še kaj) in predvsem dobra streljačina. Kaj pa mi vemo o obveznem vojaškem roku, o katerem zdaj tumba Karl Erjavec, ne?
Morda še najmanj močno izpade ključna nit predstave, in sicer avtointervjuji, kjer so na treh stolih posajene tri stare katodne televizije. Pa ne zato, ker kmalu pogruntamo štos premikanja med in pred kamerami, kar Kravanji uspeva v naglici, a ne z ihto, temveč ker je težko gledati v kamere levo in televizorje desno. Je pa ta del psihološko najmočnejši, saj Oppenheimer sprašuje, opisuje in opravičuje samega sebe, kar je za te čase ultimativna »tetrapolarnost«, če kaj takega seveda sploh obstaja.
B U M! je spoj umetnosti in znanosti, kakršnega redko pokasiramo v tako oprijemljivi, kritični in dostopni obliki. Ni presenetljivo, da je to opisano kot »avtorski projekt za odrasle in mladino«. Ker je. Če bi tole sukali v šoli, bi več dijakov poštekalo, kako smo prišli do atomske bombe, kakšen pa bi se gotovo navdušil tudi nad igro, ker je to jezik milenijcev, ker je to duh časa, ki sploh nima duha, čas je pa itak relativen, kar predstava mojstrsko pokaže, saj obudi Oppenheimerja, a ga skuša nato spraviti nazaj v stekleničko, potem ko je uresničila tri želje s tremi bombami; eno v ZDA in dvema na Japonskem.
Grozno je, ko pamet in razum nista v simbiozi, kar pospremijo vrhunske lučke, ki jih je spretno usmerjal in uperjal Andrej Firm, dodatni član predstave, gotovo (Miha Horvat mu je pomagal še kot zunanje oko). Predstave, kakršna je B U M!, so ustvarjene za GT22, ampak uhajajo kot izotop izven prostorov vse bolje in vse močneje in vse hitreje. Ravno zaradi tega, ker je tudi kataklizma na petkov večer lahko dober žur. In ko postanejo lego kocke, zrelo jabolko in dobra stara zelena tabla, po kateri se piše s kredo otroški inštrumenti najbolj nevarnih namenov. Rok Kravanja ni en Robert Oppenheimer. So pa vsi Oppenheimerji v tako lucidnem, mestoma sarkastičnem tonu Rok Kravanja. In je linija med resničnostjo in idejo, med dejstvi in fikcijo, med življenjem in smrtjo tako frdamano tanki, da te predstava lahko pretrese. Ne povsem, a te.
Bis. Se opravičujem mladenki, ki sem ji rekel, da je poleg mene stol še prazen. Nisem je želel pecat ali karkoli, sodeč po njenem odgovoru. Mislil sem, da bi raje sedela v tisti vrsti. Zato se res iskreno opravičujem, ker se mi je zdelo, da sem ji stopil na živec. Sicer pa top klima, fajn vzdušje, še bi.
Na koncu je bil že totalni razvrat. Kolega Marko ni mogel, da ne bi zinil. »Čuj, stari…« je pripomnil, ono, ne da bi bil žaljiv ali nahantlan ali kaj takega, ne, pač zinil je nekaj, »oni tvoji kolegici pa sta že perajt!« Lahko sem se samo smejal. Na glas. Ker kaj takega lahko rečemo pač samo Štajerci, sploh pa v Ljubljani in še posebej v Kinu Šiška. »Ni finta, da sta onidve perajt,« sem mu odgovoril, »finta je, da ostali niso.« Ampak do takrat so bili. Po Mi2 je to bil naslednji špil, zaradi česar bi lahko Kino Šiška bila domicil in praznik slovenske glasbe. Lahko si Mario Galunič izmisli desetletje slovenske glasbe in kdo ve kake zaboga vse festivale… Ampak e. To je to. To je bil praznik slovenske glasbe. To, kar so odhropeli Hamo & Tribute 2 Love. Dve uri in pol zaljubljenega rock’n’rolla.
Dimek me je lepo pozdravil, ravno prav ruknil, da bi se bil polil s pivom. Tomija sem na wcju povprašal, kako kaj glasilke. Lado Leskovar je v kotu na stolu pridno čakal na začetek špila. Ni, da ni. Pa sem prav to na veliko očital Šiški in Ljubljani in naši sceni, šank očitek, tjavendan pizdakanje, češ, kako nimamo scene, kako glasbeniki ne podpirajo drug drugega. In pride Hamo in reče veste kaj? Ko je bil špil na vrhuncu, ko sta dve uri postajali neskončni stop-čas, je pripomnil: »Kolegi glasbeniki so mi rekli… Saj se da v Šiški tut oduzpod špilat.« Ja. Se da. Namesto v Katedrali (kapaciteta 1.050, prosto po Hamotu, ko je kričal jurjapetdeset vas je!) se da tudi v Komuni (kapaciteta, kaj pa vem, 100-200?), če ti slučajno megalomansko spodleti in te pribije ne realna tla. Ampak eto.
Foto: Marko Alpner
Hamo in ekipa so tole razprodali – s pametno stragijo video posnetkov na facebooku, ena boljših akcij, upam samo, da je ne bodo zdaj vsi do onemoglosti kopirali – že v torek, če se dobro spomnim. Špil je bil v četrtek. Kaj češ lepšega kot razprodati Šiško, a? Zato je tak’ frdamano delala ta njegova izjava. Ma kaki oduspodaj?! Lepo vas prosim. In nato je predstavil Rudija Bučarja, top presenečenje in top duet, da se je kadilo od kvalitete, sproščenosti, žuranja, objemanja, stiskanja, žvaljenja. O, ja.
Ampak gremo lepo po vrsti, nazaj na začetek. Še pred dvema letoma, ko sem delal intervju s Hamotom (jebiga, sklanjamo po štajersko na Urbani.si), sva se dobila spodaj pred Šiško, na terasi. Nič ni kazalo, da bi Hamo razprodal takrat Šiško, ker je plata Pol (2015) šele prihajala in je bila vse, kar Dve (2013) ni bila. Slovenska, dostopna, instantno nalezljiva. Hamo ni bil rock zvezda, ne še takšna. Ampak ko sem se peljal s koncerta domov in sem poslušal podcast revije Rolling Stone in debato z naslovom »Is Rock Dead?«, kjer so sicer izkustveno in zanimivo blebetali o tem, ali je Taylor Swift rock zvezda (ker Beyonce to gotovo je!) ter se fokusirali pač na medijsko in finančno percepcijo rock zvezdništva, ki ga v klasičnem smislu seveda ni več, sem se spomnil tistega intervjuja s Hamotom. Ne toliko intervjuja samega, temveč bejbe, ki je prisedla in na Hamotovo opazko, češ, da snemava, ni šmirglala ama niti pet posto in je pač poslušala. In nama potem obema (!) plačala pir. In, mimogrede, bila je iber raketa.
Hamo je v svojo glasbo vrgel sebe. Niti najmanj ne skriva svojih vplivov, še manj to počne Tribute 2 Love. Zakaj ne bi bili ravno prav nostalgični, se poklonili največjemu in najboljšemu, kar je poredni blues rock za dva spravil skupaj? Hvala bogu! No, s to mislijo sem se jaz podal onkraj Trojan. In nabasal na kolegico, ki mi je rekla, kako ji je na Urban festivalu tam v Tobačni Hamo s Tribute 2 Love zamoril. No, »zamoril«. Ne ravno zamoril. Ampak da mu je zamerila štikl Nazaj (moj najljubši), ker kaj kurac gremo tipi stalno »nazaj, nazaj, nazaj« in ne vidimo tistega, kar je pred nosom, ono, tu in zdaj. Pa saj ne rečem, tako kot je razlagala, je imela gigaiberhiper prav. Ja. Pika.
Foto: Marko Alpner
Skušal sem ji dopovedati, kako je meni pomagala in me nabincala v zobe plata Pol, pa sem se čisto predal v večeru. Kar v Šiški ni najlažje, ker se kelnarji držijo kot preslabo plačani in izmučeni utrujenci na predrago plačani poroki. Ali nekaj takega. Saj ne rečem, niso si sami krivi in sploh to ni od včeraj in nihče ni bil žaljiv ali karkoli takega, ampak ko sem šel novi prijateljici po drink in dvakrat kelnarci rekel, da bi imel vodo, ona pa mi je dvakrat pred nos pomolila pivo… E, nekaj pol ne štima, ne? Pa to je bilo tam zgoraj, pred dvorano, kjer je taka škoda, da šanka ni noter, kot to zmore denimo Cvetličarna. Bi klepetali kaj bolj? Ne vem, vprašanje. Če greš ven, zapustiš špil in čeravno so vrata odprta, da slišiš vsaj po ovinku, kaj se dogaja not, se zdi, kot da se vsakič, ko se vrneš v plac, koncert začne znova. No, rešitev je seveda, da pač ne piješ piva, ne hodiš posledično lulat in teh težav nimaš, vendar če bi vsi tako razmišljali, bi lokal gotovo riknil. Načeloma za kake bolj intimne, komorne ali eksperimentalne koncerte taki aranžma res sede in je primernejši, za taki špil, kot je bil tale, pa bi dal levo roko, da bi bil šank noter in da bi se kelnarji vsaj malo bolj nasmejali. Vem, ni lahko, ampak hej. Pir košta tam od 2,90 evra dalje. To ni malo.
Pa dobro. Ne bomo zdaj tu safer furali, ker pač ne. Samo pač toliko. Ampak itak bi lahko delili na tem špilu topel pir za sedemnajst evrov, pa bi delalo. O, ja. Čeprav najprej ni. Nič ni narobe s predvozači, včasih zna biti prav simpatično, toda The Leading Guy, kot si pravi italijanski kantavtor, ki si je na kitaro nalepil podobo Boba Dylana (kar ima toliko smisla, kot če si daš sliko Messija na majico pod dres tretjeligaša), nekako ni sedel v ta kontekst, saj je bila ciljna publika malenkost preveč izkušena za taki Ed Sheeran cuker. Pred Franka Turnerja, denimo, bi tole neprimerno bolj pasalo. Tako je pač tip skakal, premikal kapodaster iz pete na sedmo prečko in nazaj ter skušal biti videli kot Chris Martin iz Coldplay, zveneti kot Ed Sheeran in, najbrž, postati Bob Dylan. Nak. Ne tukaj. Pa ja, ko prebereš, kaj vse in kje vse je bil ta pubec, si misliš, okej, mogoče pa mi ne štekamo, ampak vseeno… Škoda, da priložnosti ni dobil kakšen domači kantavtor, ki jih niti slučajno ni malo. Ampak okej. Smo prežvečili tudi to.
Foto: Marko Alpner
Edini spodrsljaj špila ni bila ura, kot bi morda pričakovali in tu gre absolutna hvala izvajalcem, placu, organizatorjem. Kajti da se špil začne ob 20:35 (od oka) v Ljubljani je giga napredek in je za tiste, ki pridemo onkraj Trojan, od boga dana ura. Res, bravo, hvala! Sploh pa, mimogrede, iz Maribora nas je bilo kar lepo število, verjamem, da tudi iz drugih krajev in to je nekaj, kjer ima Šiška, ki jo resda financira mestna občina (in ne država), še rezerve, da bi postala meka slovenskega rocka. Finta je, da je bila. O, ja. No, skratka, edina jeba, edino, kar ni prejelo, je bila izbira prvega štikla. Ne, ni hudo, da je z nove plate, to povsem razumemo, hvala bogu, da se je res predstavilo večino, če ne vse iz 3P, ki, če sem dobro razumel, na cedejki izide šele jeseni (je pa na voljo 200 vinilk, če niso včeraj ponoči že vse pošle), je pa začeti z Uspavanko resda drzno, sporočilno, a tudi nekoliko prepočasno, megleno in rahlo… No, bizarno. Kajti ko je pripalila Nazaj, ko so kitare postale zlovešče, globoke, rezke in ko je Hamo naštartal vokal in smo videli, da je Peter Dekleva zamenjal Uroša Primožiča na kitari, poštekali, da bo tole zelo kitarski, feršterkerski špil.
Spretnega, kot je nadimek Uroša Primožiča, sem srečal nekje na sredi špila in sem ga vprašal, dafaq, kvajzdejto, zakaj Pero ne pa ti? Rojstvo deteta in to. Pa so raje tako naredili. In so naredili dobro. Peter Dekleva je požvalil, poseksal, porintal svojo električno kitaro tako, kot jo zna pri nas res, res, res samo on. Je Spretni manjkal? Seveda je, ker s svojo skoraj cca. dvometrsko pojavo da svoj pečat. Toda boljše začasne menjave ne bi mogli najti, kot so jo v Deklevcu. Band je takoj pri Nazaj in nato do konca zvenel tako povezano, celovito, mogočno, hkrati nežno, a ojštro, obenem hrupno, a intimno. Ni čudno, da je Drago Popovič – Popi dobil taki aplavz, ko ga je Hamo izpostavil kot tistega, ki je kriv, da so sploh posneli tretjo plato. In ta glasba je tisto, čemur v ZDA pravijo »musician’s musician«. Za sladokusce. Če ne marate raztegnjenih komadov, kjer kitara joče čez nastavljene orgle… Bo dolga. So namreč komadi, kot je bil Tiho, kjer bi bil celo Vlado Kreslin, ki poje na plošči, odveč, ker se je Hamo na glavo zabrisal v štikl, ali Greva še mal dlje, ki se zdijo daljši od live verzije Freebird od Lynyrd Skynyrd. In tisto so doooolgi komadi.
Presenečen sem bil, da je publika poznala toliko besedil. Kar pomeni, da so plato Pol res preposlušali. Saj se Hamota suče tudi na radijskih postajah, seveda se ga, ampak vseeno pa spet ne toliko in predvsem ne na toliko različnih radijskih postajah. Pri Rabm tebe, denimo, ali Pol ali Gospa magister. Čisti odlom. Da pa ima Hamo potencial »ljudskosti«, ki kiti Mi2, se je pokazalo v Vreme za lubezen, kjer je publiko naučil tekst praktično med špilom.
Foto: Marko Alpner
Sicer pa sploh nemara ni šlo toliko za komade sami, saj se ti itak prelivajo en v drugega, še zlasti tisti iz 3P, plošči, ki se vseeno po Pol mora pošteno dokazovati in se bo, upamo, čim dlje uspešno borila s predhodnico, ne glede nato, da glasba ni tekma. Šlo je za to, kako presneto ti pubeci čutijo, odživijo in prenesejo te štikle. Ni veliko bandov dandanes, kjer bi karakterji bili tako razpršeni in kjer ni nepomembno, kdo igra posamezni inštrument. Če kateri, potem to ni band pevca, katerega ime poznamo, in »onih poleg«, katerih niti ni pomembno poznati. A-a. Po turneji za zadnjo ploščo je Hamo, nesporni lider banda, ampak v demokratični obliki po vzoru Brucea Springsteena, ki je o tem na veliko pisal v Born to Run, raztegnil svoje roke v največji objem in nam prenesel vso to silno moč Tribute 2 Love.
Uroš Škerl Kramberger – Hipi je na basu spodaj dajal podlago in se hihital, kot se pač zna le on. Ni prvi in najbrž ne zadnji novinar, ki je šel na oder v rock glasbo, je pa gotovo najbolj sproščen. Denis Horvat Duki je skriti biser banda, ne samo zato, ker suvereno binarno šalta med orglami in kitaro, temveč ker, kot mi je rekel Spretni, zdaj šele slišim, kaj vse model dela med komadi. Njegove klavitature so tako komplementarne s kitarami, da sploh ne veš, kdaj špila kdo kaj. Preplet nog in rok v najbolj seksi objemu, kar jih je. Kajti ob Hamotovih sploh wah-wah solažah, ki kričijo, rohnijo, ampak celo te ne dosegajo veličine in »hripavosti« njegovih glasilk, ter Perotovi vesoljski kitariadi, je fenomen, bistvo, ontologija tega banda Martin Janežič Buco. Dame in gospodje, morali bi biti tam. In to videti. Buco ne bobna. Buco objema te bobne. Buco je Sausages, je Siddharta, je Big Foot Mama. Je. V Stožicah je tako rintal in plazil med enim in drugim bandom, da smo komaj verjeli. Toda v Hamo & Tribute 2 Love je motor, je traktor, je kombajn, je motokultivator, je kosilnica, je karkoli hočete, da bi bil. V belem brezrokavniku (na koncu koncerta se je preoblekel v kričeče rdeče!), srajci, kodrastih las, predanega pogleda je krmiril ne samo band, temveč tudi nas. Pogledal si njega in vse ti je bilo jasno. Ko si je dal pa skozi svoje sončne špegle z modrim odsevom in je našobil tiste ustnice ter odprtih ust držal ritem… Ni čudno, da je babam odfršlogalo in odlomilo. Buuuucoooo. Buuuuucooo. Ne samo one. Vsi smo skandirali. Še jaz. Buco, majstore. To je bil špil, ko si se drl Buco, pa si imel v mislih cel band. Buco kot generični izraz za vsesplošno odobravanje in navdušenje. Zato takšen naslov. Buuuuco! Kar pomeni: Hamo, Hipi, Pero, Duki, Buco! To mi delaj!
Foto: Marko Alpner
Ne da se tega pojasnit, zakaj je Buco ta band v dveh rokah. Morali bi biti tam. Pa ne, ne zgolj, ko je stopil pred nas za Zabluzu, še en svež štikl. Buco je dobri stari rocker, ki mu prav zavidaš to flegmo, ta stil, to iskreno dojemanje rock’n’rolla, ob kateri se jaz počutim kot zategnjeni piflar. On pa hara. Kar je Primož Petkovšek Petko za slovenski film, je Martin Janežič Buco za našo muziko. Je. In zdravo. Kot velja za Yankee Stadium v New Yorku, da je “the house that Ruth built”, je v četrtek veljajo, da je Šiška dvorana, ki so jo Buco, Hamo & ekipa gor nared’li.
Brez Bucota bi bil špil gotovo bolj zategnjen, kot se pač v naši prestolnici prepogosto rado primeri, če z odra nekdo ravno ne kriči. Hej, Hamo je celo rekel, da, hej, pa kako se bolj ne deremo, če nas je pa 1.050, razprodano. V Šiški zna nastopiti ta problem, da folk ne ve točno, kakšna klientela je tisti večer prisotna in se nekako ne sprosti, vsaj ne prvih pet, šest, sedem komadov. Ali pa sem le jaz dobil tak občutek, vendar res, noben se ni žvalil, plesal, kričal. Je kar malo trajalo, nekje do Pol in Gospa magister. Sploh pa je to špil tako za žur kot stiskavac, tempo seveda ni prehud, še posebej ko pridejo balade a la Vija vaja ven ali Rožice. Koncertni lok se za dvoinpolurni špil dejansko ni zlomil – morda so se zaradi dolžine špila in dobrih fotk zato pubeci preoblekli, hehe? -, gostovanje Rudija Bučarja, ki je bilo dejansko presenečenje, pa je bilo takšno, kot bi takšna gostovanja morala biti. Brez oglaševanj in tistega PR kiča, ki nam skuša dopovedati, da nam prodaja dva za ceno enega, pa nimamo glih tega občutka.
Foto: Marko Alpner
Dolgo nisva pila je nekaj, kar bi moralo biti v slovenskem rock muzeju, če bi ga bili kdaj imeli, ker sta Rudi, ki ima takšen neskončen potencial kot etno-rocker, in Hamo, ki v duetih da dovolj prostora za sebi precej drugačen vokal, z le eno kitaro in dvema mikrofonoma ponudila več, kot ponudijo Eme ali tisto, kar nam Mario Galunič in Televizija Slovenija ponujajo kot »festival slovenske glasbe«. Da je Rudi dobil solo točko, pa je itak biser od biserov. Tako se to dela, spoštljivo, domala pietetno. Bravo! Čeravno se je zdelo, da so bisi morda malo predolgi in da jih je preveč, je vseeno Hamo upravičil dolžino koncerta s komunikacijo s publiko. Kako bi to opisal… Ni hiper prijazen. Ne glumi. Ko je pozdravil Marka Alpnerja, fotoreporterja nove generacije, ki je prispeval te bisernate fotke za ta tekst ob 04:14 (hvala, Marko!), se je javil namesto njega nekdo pod odrom, pa mu je Hamo zabrusil: »Ti nisi Marko, on ima tatu, logo našega banda tu gori na zapestju!« Na koncu štikla Ona je se je obregnil ob bejbo in zapel »ona ve, da komad zajebala mi je«. In s prstom pokazal, ko smo mi na levi strani bolj glasno peli od onih na desni. Pa med Gospa magister je skoraj pozabil tekst. Pa kaj. Med baladnim, posebej tihim delom, pa je pripomnil: »Gospa, ne tipkat. Slišim tipke!«
E, to je to. Ne gre boljše. To je ta stik s publiko, ki pri nas pogosto manjka, še posebej mladim bandom, ki jim je nekaj kakor nerodno povedati nekaj pristnega in prepričljivega, nenarejenega in iskrenega. Sploh pa je to lažje početi, ko tvoji komadi (Govori mi grdo!) že sami toliko povejo. Telo se je pokazal kot nadkomad, ravno pravi za konec, ki ni pravi konec, ker je na koncu za konec po koncu treba iz stropa še zabrisati konfete in papirčke. Ja. Treba je.
Februarski koncerti znajo biti bodisi polni patetike zaradi valentinovega ali pijana brozga zaradi pusta. Hamo & Tribute 2 Love so v Šiški nabrali sprva še malo zadržano publiko, potem pa take, ki so perajt za življenje. Ne, ne gre za izbrane, ali, bog ne daj, za kako elito. Eh. Cena karte v predprodaji je bila 12 evrov. Dvanajst evrov. Toliko. Ko boste naslednjič kupovali karte za valentinovo ali pa one jubilejne/tradicionalne špile.
Foto: Marko Alpner
Tole ni bil špil, za katerega bi se moral ne vem kak gor narihtat ali gruntat, ali je to špila za cmok, fuk, odlom ali kaj devetega. Ne. Ne rabiš navodil, čeprav se zdi, kot da v Šiški prav navodila včasih edino manjkajo, ko se ljudstvo ne sprosti takoj in gledajo malo še drug drugega, češ, kateri se bo prvi »spustil s ketne«. Na koncu smo vsi bili perajt in največji uspeh je, da za šankom ali zunaj ni bilo na koncu špila skoraj nikogar, ki bi klepetal in minglal, ker je to pač »a place to see and be seen«. Ne. Tokrat hvala bogu ne. Je bil predober večer za kaj takega. Za dolge solaže, najprej kitarske, potem orglarske, predvsem pa vokal, dušo, izkušnjo, bolečino, upanje, optimizem, sentiš, nostalgijo, stiskavac, humor, štose, anekdote Matevža Šaleharja Hamota s tisto figo, nad katero so bejbe norele, ko si jo je na novo naredil iz svoje čupe, v tistih dveh srajcah, ki nista mogli slediti kitarskim vragolijam, ker Hamo ne igra kitare, temveč kitara igra njega, vse skupaj pa se podredi njegovemu dominantnemu vokalu. Ko Hamo na trenutke poje eno in isto, je to najboljši repete, ki se ga ne moreš nažreti, ker preprosto ne gre. Zato, drage urbanke, dragi urbanceljni, slovenski rock’n’roll je živ in zdrav, zgodil se je v Kinu Šiška v četrtek, 16. februarja 2017 in to ni imelo z valentinovim čisto nič. Nobenega srčka. Ne. Dva poleg mene sta se skoraj ponegavila tam zadaj za miš pultom. Taki špil je to bil. Za pofukat dober. Plata Pol ima največje hite, plata 3P pa potrjuje, da je prav, da tale band tako zelo rad grize dalje in toliko igra. Samo tak dalje pubeci. Ljubezen se pač začuti, odživi, zažvali, odslini. Ne pa srčki in cukri. In tole bo držalo še nekaj časa. Ker je bil točno taki špil, po Mi2, taki, zaradi katerega je Kino Šiška lahko najboljša dvorana v državi, če se res tako izide, kot se je tokrat.
Bis. In res se tokrat skoraj nič ni klepetalo, kar je dodatno poskrbelo, da kljub Uspavanki tale špil dobiva petico. Varnostnikom v Šiški pa tudi kakšen nasmeh ne bi škodil. Nismo mi tu zaradi vas, gospodje, obratno je. Kelnarjem pa še kak nasmeh. Pa bo. Zvok pa je bil, dragi Popi, popolnost. Aja, pa Andrej Pečenko je bil tudi omenjen. Pri komadu Vreme za ljubezen. In, tudi to pozabili, Buco je tudi zapel in takega basa zlepa ne najdeš. In pa Hipijevi backvokali so neverjetni!
Lahko bi bil imel moralnega mačka. Takega. Ornk mačka. In to, od vseh dni, ravno včeraj, dan po valentinovem. Ki sem ga, valentinovo namreč, kot se spodobi, prebil za šankom. In tam, v Piafu, tu v romantično robatem Mariboru, skušal nekako vsaj spodletelo zapecati kelnarco. Pa je nisem. Ker nisem slišal še plate 3P. Kajti… K. je res lepa in krasna in zgovorna in zrela in prava in retro kelnarca. Res. Iber lepa. Ampak zaboga nisem mogel izustiti ama nič romantičnega. Seveda sem razmetaval s komplimenti, na veliko in okroglo in široko, ampak neromantično. Bolj sem jo skušal empatično razumeti, medtem ko je v že zaprtem lokalu pospravljala, nosila stole, filala hladilnik in me pustila, da sem trabunjal z vse bolj zapletajočim se jezikom in spil do konca tisti šesti pir. E, takrat bi že moral slišati 3P. Tretjo ploščo Hamo & Tribute 2 Love.
Ampak dobro. Sem jo pač poslušal včeraj. Dan potem. Ko so mi jo iz agencije GIG prijazno e-dostavili dan pred današnjim koncertom v Kino Šiška. Zdaj, na Urbani.si bi radi bili topšit eksluziva, najbolj relevantni profil za muziko, Marceli Štefančiči muzike, ampak okej, take ideje pač nastanejo za šankom, ne?
O, ja. Šank. V torek sem storil, kar pač storiš, če si sucker za retro finte in če misliš, da je tvoje življenje film, čeprav zdaj harajo tv serije. Ampak za tv serije rabiš malo več likov, štofa, izkustev ipd. Skratka, vrnimo se v torek zvečer. K. je zelo prijazno odgovarjala na moja vprašanja, ki jih res ni bilo malo. Zakaj se je vrnila v Maribor, če je diplomirala iz Ljubljane. Zakaj ima vedno tako lepo polikane lase, o katerih sem pisal v tekstu o Piaf kvizu, in jo potem tudi vprašal, če je prebrala tekst (kako nemogoče patetični egotrip, pa kaj si nor, kot neki predzadnji fukfehtar). In seveda ga je. In seveda je opazila, da sem prejšnji torek le pokukal noter v Piaf in si je to zapomnila in jaz sem bil, ko mi je to povedala, prepričan, da bova prvorojencu dala ime na tri črke, ampak eno res izvirno, nekaj takega, kar ne daš psu (Gal, Maj, Kaj ipd.).
Skratka, čoril in šankiral sem, pivckal tista piva, vmes enega jegra in nekako se je čas skoraj ustavljal, ampak sem ga sam porival naprej, ker sem videl, da je K. utrujena. Kako ne bi bila, če pa je delala cel božji dan, nato zložiti vse tiste stole, pa šank, pa pucanje, pa obračun, pa ono in ovo, vmes pa neki jebiveter, maminsine tam sprašuje, kakšne ima življenje plane in koliko bi ocenila svoje življenje iz prizme tega trenutka. Od ena do deset. In ne vem, kako mi je uspelo, ampak dovolila mi je, da sem čoril še tam, ko je lokal zaprla dol. Ne vem, morda sem bil dobra družba? Najbrž nisem bil, ker se mi je jezik zapletal, pa se mi ponavadi ne. Res pa je, da sem imel tremo. Ki je padla, ko ji je vmes pocinglal telefon, pa jo je gotovo poklical fant (ker pač, ja) in svet je spet takšen, kot je vedno bil, pa če ga vidiš še skozi tako romantično hipsterske špegle. Ampak okej. Ni mi bilo žal, da sem se ga na valentinovo nalokal sam, za šankom. Ne. Bilo je kot v dobrih starih časih, čeprav niso bili ne dobri ne kdosigave kako stari. Mislil sem ji na hrbtno stran računa, za katerega mi še zdaj ni jasno, kako je lahko znesel samo 5 evrov, kdo mi je te vse plačal pive, no, na hrbtno stran računa sem ji hotel, kot že stokrat poprej, nekaj napisati, nekaj klasične, nekaj gigaluštnega, pa nisem, ker ta fora ne pali, ker če bi, potem bi za valentinovo počel kaj-te-vem-kaj.
Nisem. Šel sem. Ji rekel lahko noč in čao. In ja, zjutraj me je bolela glava, ker sem pač pil laško in še kar verjamem, da po laškem ne boli glava. In potem se je dan vlekel, narisalo se je sonce, da te zaboli glava še toličkanj bolj. Zlezel sem na Piramido, v kratkih rokavih, se koliko toliko streznil, prišel domov in videl mail. Bamf. Plata! Hamo! To mi delaj! Ne, nisem taki iber fan, čeprav sem imel z njim pred dvema letoma res fajn intervju – predvsem zato, ker sva imela publiko, eno bejbo, ki nama je pol dala za rundo, no, bila je seveda njegova fenica – in ker sem do onemoglost preposlušal ploščo Pol (2015), ki je bila taki hudi napredek od angliciranega prvenca Dve (2013). Štikl Nazaj sem si rolal do onemoglosti, ker me je našel v ravno pravem času. Pa Gospa Magister, pa Pol, pa Urbana, pa Greva še mal’ dlje. In ja, dobro je rekel takrat Hamo, kako mu preseda to, da ga vsi primerjajo s Cockerjem, katerega priredbo With A Little Help From My Friends sem slišal v soboto, ko sem se peljal s Ptuja, in ugotovil, da so gospod Grlo preminili že par let tega in kako gre čas mimo, muzika pa ostaja. Saj vem, klasika, znucano, že slišano, ampak ja.
Foto: Marko Alpner / Agencija GIG
In tako nekako je s Hamotom, ki ga tako rad slišim na Valu 202, ne da bi ob tem sploh pomislil, kdo točno že je njegov brat. Ker kaj pa ima Mihi s tem. Sploh pa, Mihi je napisal za Tinkaro Kovač iber štikl Slepa sreča, tako da prosim lepo. Hamota sem nato poslušal v KGB pa gotovo še kje in ta plata Pol je – sploh ko ti v roke pomoli Hamo vinilko! – v izvedbi Tribute 2 Love točno to, kar manjka danes na sceni, ki išče tuje vplive ter jih skuša skopipejstati k nam. Hamo je rocker. Pika. On res živi tako kot zveni. Ni poza. Nima za intervju leder jakne za nedeljsko kosilo pa neki babičin pulover. Nak. Ne. Prepričljivi so ti pubeci. Poredni blues rock za dva se mi je bilo zapisalo ob tisti plati, kar se je dopadlo marsikomu. Ja. Poredni. Blues. Rock. Za. Dva. Ker je. In to tudi ostaja na plošči 3P, ki izide uradno danes in bo doživela upam da čim bolj dostojno predstavitev v živi. Kar zveni skoraj nemogoče za te čase, ko na plošči dobimo eno, v živo pa drugo. Mah. 3P je posnet še bolj »live« kot Pol, pa je že Pol bil taki retro, hamondi, pravi ferši, viskozne kitarce, ravno prav utrujeno predani bobni, zaljubljeni bas. Okej, že vnaprej sem vedel, ko sem stisnil play, da bo Pol ohranil posebno mesto. Jebiga. Stvar totalne subjektivnosti, tako pač je. Štikl Nazaj mi je pomagal, da se nisem počutil kot zadnji kreten, ki ne more preboleti neke bejbe. Hvala bogu, trpi. To. To je ponata Hamota in njegove ekipce.
Naredil sem si lepo, ko sem poslušal prvič 3P v sredo, 15. februarja 2017. Odprl sem okno, zunaj je bilo še v dveh cifrah, cca. 10 stopinj, a sonce je šlo zadaj za Pohorje. Luči nisem imel prižganih, sem pa vžgal eno svečko, furati skušam tisti danski higge, pa kaj veliko ne pomaga, enkrat kolerik, vedno kolerik, ampak za potrebe teksta recimo, da je sveča pokončno in toplo in objemajoče gorela in mi segrela, kaj pa vem, komolce in dušo. Legel sem na posteljo in žal mi je bilo, da nimam več diskmana (vsaj ne delujočega) in da bi kot v gimnaziji sedel za mizo in res poslušal plato. Ampak okej. Legel sem in poslušal. Najprej sem še nekaj plozal po mobitelu, pa sem ga dal stran. Ne. Ležal sem in poslušal. In je šlo. Morda bi bilo boljše skozi slušalke, ker se Hamotovim tekstom res splača predati, ker opisuje, doživlja in lahko vse to doživljaš skupaj z njim, ritem je ravno prav upočasnjen, da si narišeš vse to, o čemer prepeva.
Ni težko pasti v to ploščo. Če ti je taka muzika, tako hropenje, taka viskoznost, taki stiskavac seveda všeč. No, mene je 3P zagrabil točno tam, kjer me je šlatal Pol. Ker štarta z Vreme za lubezen tako, kot sta si nazadnje z Weight of Love upala na Turn Blue (2014), kjer se vse začne z naporno, dolgo, staro balado. No, Vreme za lubezen ni tako frdamano naporna, je pa pogumni skok za začetek plošče. In je tako dober začetek, da sem bil še bolj jeen, da (trenutno) nimam punce, ker jebešmumater, danes pri vseh playlistah bi iskal za bejbo neki top komad, pa potem nastaviš neki bebavi radio, ki seveda med stiskanjem suče, kaj pa vem, reklame o Lidlu ali pa razlagajo, če je tuja postaja, o koloni na neki avtocesti v Franciji, in skratka, ne najdeš neke samosvoje, nove plošče, neko muziko, ki je nisi že ponucal, ker za pravi stiskavac ne ponucaš že ponucanega, ne? Ne. Ne. Ne. In eto. To je taka plata. Če bi imel bejbo, bi dal to gor in za en fuzbal polčas se lahko predam njej, besedilom, o, da bi spet bil dijak.
Finta je, da je plata bolj gibljiva, ko jo poslušaš drugič, pa tretjič, pa četrtič, in niti ni tako za zaljubljene, čeprav je iz dronea jasno, kam moli bradato hripava 3P. K ljubezni, čeprav si morda Zabluzu, čeravno si naletel na grm in bejbo, ki ti kriči »govori mi grdo« ali pa »zaj porini, zaj ti gre!«. Ampak saj pride Uspavanka, štikl za tako objemanje, da ne spustiš, pa če baba prdne. Res. Tu je Hamo s svojo ekipo kralj. Ne on sam. Ne. Ker mu pubeci nastavijo takšno podlago, da se lahko vokal, tekst, občutki pretakajo kot poljub, vreden hesknšusa. In potem je tu Gospod, kjer delay efekti ob verzu »sol na rano / nisi z mano / solze v rano / kdo je bil gospod?« in takih kitarah pobožajo tako staroselsko, večno, zimzeleno, da se težko odločiš za naj komad, ker je Ona gre ravno pravo nadaljevanje in je Ti in mraz kot Slovenske železnice, ki ti ponujajo večno izkušnjo, pa si moraš pač vzeti čas, ker gre to zeloooo počasiii. Komad Ti in mraz je dolg pet minut i kusor, ampak se zdi, da ga ne bo konec, da je konec samo okolja, vsega, skoraj celo ljubezni.
In potem pride, ko že objemaš samega sebe (pa ne, ne tako, fuj ste grdi!), zadnji sklepni štikl. Telo. Ki se, odkrito, kot Popevka tedna niti slučajno ne more zdeti tako orgazmično dober štikl. Ne. Tole trofi samo enkrat tako nepozabno dobro in tega trenutka ne bom pozabil nikoli. Vstal sem in pogledal, koliko komad še. Okej. Zadnji. Hm. In primerno klavirski, saj veste, večna kadenca, večni odhod, dotiki klavirskih tipk za črnobele nostalgiš sepia slike nerazdružljivega objema. In potem pripalijo! O ja! Cel band z vso svojo silo, pa električna kitara, pa orgle, pa bobni pa ovo pa ono. Nenormalno! Duki nastavi taki akord, Spretan nanizata taki kitarski cukrček, da se lahko Hipi povsem potopi in se Buco, kar vidim ga, zadaj smeji in mogočno tolče po razprtih činelah in se ravno bobni raztegnejo in poslovijo. In gre Hamo in se tako poslovi. Ne, tega se ne da podoživeti. Moraš slišati plato prvič, morda na ravno taki dan, morda ravno prav zmačkan, morda ravno prav sam, ne pa tudi osamljen. In pride tisti šus na koncu komada Telo.
In e. Potem sem si komad rolal do onemoglosti. In si ga zdaj tudi. In to je uspeh te retro plošče, ki ima spet idealnih osem štiklov, ki se zdijo daljši od plat, ki jih imajo dvakrat več. Kričim. Ja. Kričim. Vse to za tvoje telo. Rad bi pel s prepono, čikal, samo tu in tam, pa sploh ne znam kadit, da bi lahko tako odkričal. Saj, ja, vedno bo tu Joe Cocker (Hamo lahko tu komot zavije z očmi), ampak a naj gresta Ronaldo in Messi k Peleju in Maradoni ter se jima zahvalita, ker sta znala tudi onadva brcniti žogo?
Vdihnem. Samo še dim. Da spet se začutim ob tebi. In komaj te še dobim. Spet je privito. Telo. Tako se konča 3P. Ki je seveda stiskavac in je najboljši objem, kar smo jih dobili v zadnjem času. Hamo je, najbrž tako kot jaz, večni romantik. Črpa tam, kjer je vredno črpati. Ni Kupid, ker če bi bil Kupid, bi mu puščic zmanjkalo že na prejšnji plati. Ali pa bi jih vsaj moralo zmanjkati. Ker se razmetava z našobljenimi teksti, prav žvališ ta besedila. Jočem, kot joče nebo in podobno. Boste rekli, sluz, kič in to. Pa ni. Če si večni romantik, ki ne zna kelnarci K. rečt, pismo, tak si lepa, da bi spucal z jezikom najprej šank, pol pa še tebe, pa vseeno verjameš, da boš enkrat tega spet sposoben… Potem je 3P najboljši izlet. Pol je bil poredni blues rock za dva. 3P je lahko tudi za enega, če sta dva neločljivo eno. Če me štekate? Upam, da ja. Edini pogoj je romantičnost. In če vam gre solza dol ob kriku »teloooo« in tisti kitarci Spretnega. Uh ja. Najboljša plošča za najdaljši objem. Pika. Zakaj potem štirica? Ker bi za petico tole moral poslušati v objemu. Vse. To. Za. Tvoje. Telo. Plošča, kjer se naučiš objeti samega sebe. Nekega dne pa morda še K. Ali kogarkoli pač že, ki bo tako objemal, kot objemaš ti.
Bis. Upam, da bo danes v Kinu Šiška čim manj klepetanja. Ker tole se posluša tudi med vrsticami. Ker je muzika tako čuteča in čutna.
Ziher mislite, da je Tim Kores Kori skoraj vse o sebi in iz sebe in za sebe povedal v pop’n’dekl štiklu Jaz sem Kori, ne? No, ni. Niti približno. Pa je, ja, vemo, tam povedal veliko. Res veliko. Naložil je… Marsikaj. Sploh pa… Korija ni tako lahko vjagat za intervju. Ker je gužvast. Ampak se je vseeno lepo opravičil, ko je minuli četrtek zamudil slabih petnajst minut. Kelnar, tisti najpočasnejši v mestu, ga je nemudoma in ekspresno v Isabelli (na Poštni v Mariboru) vprašal, kaj bo. Nič. Niti vode? Niti vode. Dajmo to porihtat. In sem bil prepričan, v nulo, da se mu bo mudilo. Pa si je vzel ohoho časa. Pa ne zato, ker bi tako živel za intervjuje. Eh, pravi, da jih ne bere, vsaj svojih ne. Mora pa vedeti, kje izidejo. Ker če ne so babica jezni, če kaj zamudi, čeravno ponudi res ojštre in hrabre in direktne izjave. Nažge po materialu, pa bo, kar bo. »Maja Keuc bi bila moja največja konkurenca,« mirno in udarno priznava pred letošnjo Emo.
Tja, čez Trojane, med junake zbrane gre drugič, potem ko je prvič le »odpel« in ni bil niti drugi, čeprav trdi, da v Sloveniji velja pravilo drugega, kot je ugotovil po X Faktorju, Slovenija ima talent, Znan obraz ima svoj glas… Še nikoli ni zmagal – razen na koncertih I vs. I, kjer pa v bistvu zmaga publika in (od)lom. Pa tu se časi Not’n’Vun, nažiganje Metallice, kar se zdaj, ko dela kot radijski špiker na Radiu Center, zdi skoraj diametralno stran od tega, kar počne in česa živi. Dobro živi, kot pravi.
Pod štikl Open Fire, sta se pri pripravi glasbe, besedila in aranžmaja, kot so zapisali na MMC RTV Slovenija, podpisala Jeff Lewis in Drew Lawrence. »Na Emi se bom predstavil z uspešnico, ki jo je pripravil svetovno znan glasbeni producent iz Los Angelesa Gerhard Joost, ki je bil nagrajen celo z grammyjem. Naslov pesmi je Open Fire in že kot demo se mi je takoj zataknila v ušesu. O sami pesmi pa ne bi govoril na dolgo in široko, ker na koncu šteje zgolj to, kar si mislijo ljudje, ko jo prvič zaslišijo.«
Med intervjujem sem ga seveda tikal, ker res ne bi šlo, če bi ga vikal, intervju sem trikrat iz tikanja pretvoril v vikanje in nazaj, pa na koncu naredil podobno kot pri pogovoru z Nikom Zagodetom in Majo Keuc. Polvikanje ali nekaj takega. Jutri vam pa posredujemo odgovore RTV Slovenija, zakaj so se letos odločili (ustrašili?) pustne sobote in fuzbalskega derbija ter finale premaknili iz sobote na petek. Vse urbanke in urbanceljne pa vabimo v mariborski top plac Wetrinsky v četrtek, 23. februarja, ob 20.00, na Pop T(ort)uro II: Hej, (gr)EMA?!, kjer bomo z Denisom Živčecem in Juretom Kirbišem, priznanima emologoma, predebatirali letošnjo bero in nasploh predebatirali vse o fenomenu Eme na Slovenskem.
Kori, boste zmagali? »Na vse grlo se bom potrudil, da bom. Veš da! Ne grem samo riti tja pokazat, nimam teh izgovorov. Ne ‘fumflam’. Če greš tja samo tak, da fumflaš, prideš domov s tako surlo… Zato, ja, grem zmagat. Če ne pa… bom šel pa domov s tako surlo.«
Kako ste pa šli na Emo prvič? Za prvič Once Too Many Times niti ni bil tako… tako… tako… Pardon, iščem besedo. No, ni bil tako švoh. »E, točno to! To je pa tudi vse, kar – ni bil. Ni bil švoh.«
Koliko je bilo nato iskrenih mnenj in kritike za prvič? Je razlika pred Emo in po njej? »V bistvu je razlika, ja. Najprej so vsi pametni, na koncu pa ugotoviš, da najbolje sam zveš, kako in kaj. Če mi nekaj tam reče Darja Švajger, je nekaj čisto drugega, kot če to nekdo reče kar tako mimogrede. Poleg tega je na Emi vsakič drugače – enkrat je predizbor, drugič ni žirije, tretjič bodo mogoče kar žrebali. Pred dvema letoma nas je bilo samo osem…«
Letos se vas za zmago poteguje kar šestnajst. Je to dobro? »Je in ni. Pozna se, da Televizija Slovenija iz tega letos dela res šov, kar niti ni tako slabo. Ampak si dobro sam zadnjič na facebooku napisal, da so morda premaknili zaradi fuzbala letos na petek.«
Še bolj skrbijo druge številke: ko je zmagala Eva Boto na koncu Misije Evrovizije, je zmagovalna skladba prejela 28 tisoč glasov, drugouvrščena 12 tisoč. Lani je zmagovalna dobila cca. 3.800, drugouvrščena 3.300. Precejšnja razlika, ne? Kako vi vidite Emo? »Ko sem bil mali, sem jo vselej spremljal, čeprav me je bolj zanimala glasba drugih žanrov. Nisem se zaprl, vse me je zanimalo. Seveda Ema ni bila del mojih otroških sanj. Glasbo delam ves čas: delam album, čaka me turneja s Siddharto, sploh pa Ema ni samo moj osebni projekt, temveč je ob njem tudi Radio Center.«
Zakaj? Ker bo voditeljica tudi Tanja Kocman, vaša sovoditeljica na radiu? »Ne, ne samo zato. Šli smo resno v projekt, jumbo plakati bodo v Celju, Mariboru, Murski Soboti, kjer bo z velikimi črkami pisalo E-M-A.«
Je kljub jumbo plakatom težko/lahko priti na Emo s skladbo skozi prvo sito? »Ne, sam sem bil prepričan, da mi bo uspelo. Ko so me nato poklicali, so vprašali, kako sem spisal takšen komad, pa sem jim povedal, da ga sploh nisem sam napisal in da sem ga v bistvu želel poslati že lani.«
Foto: RTV Slovenija
Ste se po prvi izkušnji naučili, kakšen komad je treba poslati na Emo? »Ja, naučil sem se, da moraš imeti bolj dinamičen komad, kajti v mojem prvem se je v refrenu preprosto premalo zgodilo. Če pogledal Maraayo, vidiš, kako je tam vse dodelano. Veš, zakaj sta onadva zmagala? Že po fotki si vedel, kako bo. Pozicija, diamanti, slušalke, scena.«
Vi ste pa stali na odru. »Ja, stal in odpel. On pa je bil za klavirjem, ona je imela obleko in one ogromne slušalke.«
Zakaj so tiste slušalke tako harale? »Ker je imela večerno toaleto in gigantske slušalke. Kontrast, kaj pa vem. Vse sta imela naštudirano. Ne pa jaz, ko sem poslal leto pa pol stare fotke. Poleg tega sem bil na odru takšen, kot sicer nikoli nisem. In sem se potem počutil še bolj čudno in nenaravno.«
Kakšen komad bo? Manj čuden, bolj naraven? »Ognjevit! Besedilo za Open Fire so napisali Američani. Ni čizi. Metaforično gre za pecanje bejbe, streljaš na punce.«
Kupidove puščice? »Ja oziroma če bi vzel dobesedno, bi bili metki, pa seveda niso.«
Je bilo kaj dileme med angleščino in slovenščino? »Najprej ne, dokler se ni oglasila moja babica. In na njeno mnenje res veliko dam. Vprašala me je, češ, zakaj bom pel v angleščini, da ona že ne bo nič razumela. Ampak tako je. Tako sem se odločil.«
So babice vaša ciljna publika? »Tako te bom vprašal: boš ti glasoval – pa ne zame, za kogarkoli?«
Ne. »No, vidiš. Saj jaz tudi ne glasujem in ta dva za mizo poleg tudi ne (pokaže na dva kolega, rahlo starejša od naju). Babice pa glasujejo, o ja.«
In kako babice vidijo Korija? »Po moje so to največje fenice in hkrati znajo najboljše pošimfati, povejo ti direktno, te vprašajo, zakaj si bil oblečen kot pajac. In podobno.«
Okej, Kori. Greva na gigahit Jaz sem Kori. V Mariboru smo te takega bolj ali manj vajeni. Recimo, da štekamo. Sodeč po youtube komentarjih pa te vsi ne. Kako te vidijo prekotrojanci? »Kak’? E, veš kak’? Tak’, da dobivam video posnetke folka, ki na ta štikl žura v Ljubljani v top klubih. Ne moreš verjet! Dafaq? Na Jaz sem Kori! Kako je to možno? Da v Parlament pubu in Topu pojejo to ‘neumnost’? Noro!«
Morda, ker predstavljaš tisto pop genezo Maribora po Sebastianu in Power Dancers? »Delno vseeno pazim, kako sem prezentiran v medijih. Pa ni lahko. Včasih imam totalno metalske kitare, globoko dol spuščene, to ruži, faking grovlanje in dretje, haram med čupastim folkom. Potem pa sem na radiu in delam budalaščine in pojem Jaz sem Kori.«
Kdo je Kori? »E, to je vprašanje.«
In odgovor? »Po tej pesmi ne moreš sodit. To je joke, štos, zajebancija. Povedal sem, kar sem pač povedal.«
Maja Keuc je res poslušala komad? »Bila je jezna.«
Fejst? »Precej, ja.«
Ampak zakaj ste dali na začetek: »Sem Tim Kores kitarist in pevc / včasih spal sem z Majo Keuc.« Vas to res tako definira, da ste dali potem prav to dejstvo na začetek? »Zato sem dal to na začetek songa, ker so me doooolgo tako opisovali, češ, ti si pa oni, ne, ko je bil z Majo Keuc? In mi je na eni točki začelo presedat.«
Ste želeli spisati, kaj, akrostih, Sonetni venec, Primicova Julja? »Ne, ne. Na Centru s(m)o nepopustljivi: želijo, da sem to, kar sem in da grem v tem do konca. Proste roke imam, delam lahko, kar hočem – vsaj občutek imam takšen. Morda je bila Maja Keuc edina, ki je bila užaljena, vsi ostali se derejo na moj račun. To je vse. Štos na moj račun.«
Pa je res? Ni vseeno malo Fredi Miler efekt? »Ne, mislim, da ne. Tega ne bom delal več, to je bil en tak song, napisal sem ga v nedeljo po goveji župi. In zdravo. Povedal sem, kaj in kdo sem, vsi mislijo, kako velik mariborski maderfaker sem, kako nažgem vse mariborske babe, kar niti približno ni res. Niti ne more biti res.«
Drži pa, da vstajate ob štirih zjutraj. Kako gre to? »Tak: glej (s prsti si potegne veke povsem navzdol). Nekje v sredo sem, če grem spat ob polnoči, kot zombi (zombijevsko iztegne roke).«
Tanja Kocman. Foto: RTV Slovenija
In ste vse bolj prepoznavni radijski špiker. In hkrati pevec. Malo me bega. Kako bi se opisali sami? »Veš kak’ bi se opisal? Pri meni je vsakič nekaj novega, nikoli ne veš, kaj boš dobil. Imam metal band, potem grem na x-traktor, imamo In&Out polomijo…«
Opa, počasi, izi. Polomija? »Ne, pač tako rečem. Šel sem v In&Out, da bi ugotovil, kakšen je slovenski šovbiznis. In naučil sem se, da danes, ko je glasba v taki poziciji, kot je, šteje to, kar rad igraš in kar izhaja iz tebe. Ne to, kar narediš za radio ali tv, temveč to, kar rad igraš. Glej, čisto konkretno, vem: Ema komad ni moj, je radio friendly, ne verjamem pa, da bodo ljudje zaradi tega hodili na moje koncerte. Če pa pokažem svoje demo posnetke za novo plato, pa vsi obolevajo zraven (naj bo uradno: po intervjuju mi je Kori odrolal dva posnetka in, to ni lezenje v rit, bila sta dih jemajoči šus). Folk bo prišel na koncert zaradi dobre muzike.«
Spomladi ste bili predskupina Siddharti na Štuku. Toda vsak komad se je zdel drugačen prejšnjemu, ni bilo neke celovite slike. Je pa delalo. »Zdaj ko delam ploščo za Nika Records, vidim in vem, da v živo Jaz sem Kori štikla ne bom igral. In pika. Čeprav mi je jasno, da bi sedel komad ‘pipikam’ pod odrom. Seveda bi jim.«
Je vaša kreativna hiperaktivnost primerna ravno za čas snapchata? »Razumem, štekam, kaj misliš. Marsikdo, ki je poslušal In&Out, je začel poslušati tudi I vs. I. In celo obratno.«
Okej, kdo so vaši feni? »Vsi.«
Dobro, čakajte, kako vsi? »No, ne mislim zdaj čisto vsi. Ampak zelo različna populacija: sam imam še vedno najraje metalce, ker povejo tak’ kot je. Se pa ta populacija, sploh rock publika, precej spreminja. Upal bi si trditi, da gre 80 odstotkov tistih, ki grejo na koncert Siddharte, tudi na koncert Jelene Rozge in Modrijanov. Ker takšen folk je. Kar niti slučajno ni narobe, da ne bo pomote.«
Ste se kdaj poglobili v sociologijo slovenske pop/rock publike? »Pri slovenski publiki ni recepta. Vsaj ni ga več, ker včasih si vedel, kako nagovoriti rock publiko. Danes pa…«
Kako je s slovenskim popom? »Ni ga. Ne pali, ker je narejen izključno za radio. Iz srca ne delam slovenskega popa. Potem imaš eno tako kombinacijo, kot je Rock Me od Modrijanov. Saj mi je rekel Blaž Švab, da so oni rockerji po duši, hkrati pa dodal, da to delajo s srcem. Ampak ne moreš tega združiti! Jaz sem rocker po duši, zato popa ne delam s srcem.«
Zakaj potem pop? Ker »mora« biti nekdo naslednji Jan Plestenjak? »Slišim tudi to, slišim pa v bistvu vse: špilaj taki pop rock kot Plestenjak, špilaj parodije, špilaj ovo, špilaj ono. In kaj delam na koncu? Tisto, kar mi je všeč. Saj ljudje ja pridejo na špil zaradi muzike! Zato so bili moji najboljši koncerti gotovo tisti z I vs. I. Tam je bil (od)lom! Če me pa pride nekdo gledat, ker sem na televiziji, hkrati pa ne pozna enega mojega štikla… Ni to to.«
Ampak prav to ni redek pojav. Poznamo imena in obraze »glasbenikov«, stežka pa naštejemo kak njihov komad. In tega sploh ni tako malo. Zakaj? »Ker ne pišemo več evergreenov. V popu se jih očitno ne da, v rocku gre to morda malo lažje. Mi2 imajo s Čisto jebo že zdaj evergreen in nasploh karkoli izdajo, hitro zaigra na prave note. Če si pa zavrtiš Stop od Omarja Naberja, pa… Zmanjka, ne? Edini, ki je to res znal, je Magnifico. Samo ljubezen si boš pel. Zato si pa ne boš pel marsičesa drugega, kar je zmagalo na Emi: pa Quartissimo, pa Kalamari…«
Kako ste doživeli Narodnozabavni rock? »Najprej sem se režal, potem sem se razjokal.«
Marsikomu je Ema vseeno vrhunec leta ali kariere. »Verjamem. Glej, jaz Eme ne rabim… No, ne nujno.«
Torej… Rabi Ema vas? »Ne, eh, taki nisem. Ne gre zato, kako naj pojasnim… Ni to moj ključni projekt, marsikomu pa je to rešilna bilka iz poplavljene gneče. Sicer pa je zanimivo vzdušje na Emi. Eni so bolj odprti, denimo Nuška Drašček, Alya, Nika Zorjan, BQL, vidiš pa tudi v očeh nekaterih, da te gledajo postrani ali da te vidijo kot konkurenco.«
Foto: RTV Slovenija
Še vedno niste odgovorili: ste radijec ali glasbenik? »Glasbenik, saj zaradi tega sem dobil službo na radiu.«
Sprašujem zato, ker recimo nekaterim je bil Ema le projekt in so potem iz glasbene scene odsihmal izginili. Anžej Dežan, recimo. Mora biti Ema »projekt«, če želiš zmagat? »Mora! Je pa tako, da če bi zmagal na Emi, verjamem, da bi imel koncerte po Sloveniji. Ko sem klical Aleša Uranjeka, ki rihta moje špile, je rekel točno to. Da te Ema lahko potisne naprej in dlje, je pa odvisno, če od tega resnično živiš ali pa če le rečeš, da živiš za to. Fajtam se, vse bom dal od sebe, da bi zmagal, ampak delal bom dalje. Preskrbljen sem, finančno ni težko, imam svoje stanovanje, nabavil sem vikend.«
Samo malo… Vikend? Kako prideš do vikenda zgolj z glasbo? »S trmo. Bil sem trmast kot strela, nisem se pustil jebat nikomur, niti fotra nisem poslušal. Razmislil sem, kako povečati svoje ime.«
Ampak le s pesmijo Jaz sem Kori? Moraš biti (samo)promotor? »Če bi se lotil načrtno znamko Tim Kores Kori, kot delajo Natalija Verboten in Rebeka Dremelj, bi morda bil večji. Ampak meni je moralno sporno, da bi pisal sam sebi članke, oprosti.«
Kaj naredite, ko greste mimo trafike? »Niti ene revije ne pogledam!«
Ne verjamem… Tudi če ste na naslovnici? »Pošljem nazaj odgovore, potem pa niti ne odprem niti ne pogledam. Res ne. Tudi če se kje dobimo in tam nekje cajtngi ležijo. Ne, hvala. Čez en teden bo nekdo drug na teh istih straneh. Da bi pa klical, kaj se mi je ‘zgodilo’ danes, samo zato, da bom v medijih? Da bi si zmišljeval stvari? Pa lepo te prosim.«
Kaj se vam je danes zgodilo? »Skoraj me je nekdo povozil na prehodu!«
Čakajte, res? »Ne, seveda ne. Bi ti pa lahko rekel, kako sem modela potem kresnil na gobec in kaka štorija je bila… Fuj.«
Ema je zelo znana po kulinariki. »(se zamisli) Ha? Kulinariki?«
Ja, »kuhinja«. »Aaaaa! Vsako leto je vsaj nekaj drugega na meniju iz tega, kar skuhajo. Kuhajo že leta, mi pa smo tisti, ki preizkusimo, kakšna je kaj hrana. Slišal sem marsikaj o tem, kaj naj bi se vse dogajalo: kako se je zaslon z rezultati resetiral, kako je bila Karmen Stavec po štirih sekundah teme kar naenkrat prva. To sem, poudarjam, le slišal, nisem bil tam. Kuhinja Eme pa je odprta od februarja in tja nekje do maja. In to je to. Ker, daj, povej mi tri izvajalce, ki so postali v zadnjih, hm, petih, desetih letih res prepoznavni na Emi in imajo še danes koncerte?«
Em… »Gruntaj, ne boš našel. Ni jih. Saj vemo za Evo Boto, Niko Zorjan, Manuelo Brečko, ampak kaj pa koncerti? In kaj smo ugotovili: če zmagaš na Emi, je slabo.«
Okej, to je treba malo pojasniti. Kako bi to naj bilo slabo? »Glej, do maja je super, verjamem – dokler ne greš v Azerbajdžan. Potem pa ne prideš v finale in jutri te ni več. Adijo, nasvidenje. Pozabijo te vsi, morda si zapomnijo ime, komada se pa ne spomni nihče več. Še enemu se ni posrečilo narediti velike kariere. Pustimo Tinkaro Kovač, ki je naredila na Emi comeback in nato krasno izginila. Kdorpa ima danes razprodane koncerte, mu na pamet ne pade, da bi šel na Emo.«
Kolikšno moč ima televizija za slovensko glasbo? Nekoliko neobičajno je, da sta največ iz talentov šovov naredila Maja Keuc in vi v sklopu In&Out, a nista zmagala. »V Sloveniji vedno velja pravilo drugega. Drži kot pribito! Ko zmagaš, dobiš na pladnju čisto vse, trgajo te na kose in kraje, nihče pa nima pojma, kaj bo, ko bo konec luči in blišča. In ne bi rekel, da so krive televizije. Ne! Demetra Malalan, oprosti, so si krivi sami, da ni šlo naprej. Vse operne pevke, pa Lina Kudozović in tako naprej. A misliš, da je meni kdo kaj pomagal? Me tiščal naprej? Kurac! Sam sem se tiščal naprej. Maja Keuc je vsaj izkoristila vse to in šla na Emo, čeprav je šla po tem na Švedsko, ker se ji tu z albumom ni izšlo. V Sloveniji ne rabiš in niti ne moreš vzdrževati enajstčlanskega banda, kot ga je imela ona.«
Govorite zelo odkrito, iskreno, ostro, brez zadržkov. Vas to nič ne tepe? »Kaj pa naj? Povem pač tak’, kot je. Saj vsi vemo, zakaj gremo muzičarji na Emo! Da dobimo promocijo. Seveda bi rad na tekmovanju zmagal, kdo pa ne bi, je pa res, da ni več takega nacionalnega naboja. Glej, lahko bi olepševal in se pačil in ne vem kaj. Ampak vsi grejo/gremo tja prodajati svojo rit.«
Kaj bi najraje odnesli od Eme, če je zmaga očitno slaba stvar? »Eh! Da zmagam, grem v Ukrajino, se tam uvrstim v finale in sem… dvanajsti!«
Kakšen pomen ima danes »biti na televiziji«? »Ne več takega kot nekoč, ampak še vedno nima majhnega. Če ne rečem babici, da sem na tvju ali v časopisih, je jezna. Sicer pa televizija odvzame 30 odstotkov tvojega performansa. Včasih je pa res štelo, če si bil na televiziji.«
Letos bo Ema znova na Gospodarskem razstavišču. »Kar ni slabo, so pa malo optimistični glede prodaje kart, saj za finale računajo 22 evrov.«
Preveč? »Daš še 20 evrov in še malo poleg in imaš karto za Queens of the Stone Age na Dunaju. Saj glej, všeč mi je, da visoko ciljajo, da so optimisti, hkrati pa najbrž prekleto dobro vejo, da bodo prijatelji, partnerji in familija pač kupili karte in bodo tako napolnili. Sploh pa, ko se začne Ema, se o vseh vse piše. Čas je za Alyo, pišejo, ker ko greš pa sedmič na Emo, pa je že tvoj čas. Baje Omar zdaj plačuje klošarjem pivo. Ki so zdaj seveda kar naenkrat žejni, haha. Oh, ja. Zdaj ko delam v medijih, predobro vem, kako je. Znam brati med vrsticami.«
Evo, ena manj med vrsticami. V bistvu skoraj najpomembnejše vprašanje: kako boste oblečeni? »Ne vem, ampak definitivno ne bom v reklcu, ker bodo vsi tipi v reklcu. Roko dam v ogenj, pa tega res ne vem, da bo Omar Naber v obleki, beli srajci, metuljček ali kravata. Roko v ogenj!«
Moški sicer itak težko zmagajo na Emi. Obleka gor ali dol. »Tipi že osem let nis(m)o zmagali, ja. Najbolj narobe je, da se oblečeš za Emo takšen, kot sicer nikdar nisi. Nočeš pa priti samo v kavbojkah in majici, ker lahko izpadeš kot seljak. Nočeš pa biti niti upicanjen. Ko sem bil pred dvema letoma… Joj joj. Potem pa pogledaš Eurosong in so tam vsi tako preprosto in vsakdanje oblečeni. Mi pa kompliciramo, cel pomp, pa plesalci pa ovo pa ono… Slovenci smo tako zadaj.«
Zdaj smo leta…? »Začeli smo 2011, srečnega in zdravega. Pevke zdaj tekmujejo, katera bo imela lepšo obleko. Pogovarjajo se, kdo bo kateri naredil obleko. Pa dobro no, ženska. Idi in poj.«
Če bi moral vzeti na samotni otok eno (zmagovalno) skladbo iz Eme, katero bi izbral? »Sestre in Samo ljubezen.«
Končalo se je, kar sploh ne bi bilo tako čudno, če ni bi bilo prvič, z ono napravo za merjenje pritiska in utripa kar gor lepo na moji roki. In cifre začuda niso bile nič kaj prida falš. Pa sem mislil, da mi morale biti. O, ja. Toda režiserju Janu Krmelju, precej bolj verjetno pa moji splošni anatomiji, je vseeno uspelo, da sem se naučil nekaj novega: kako izmeriti srčno utrip samemu sebi. Tudi ročno. Jebeš aparature. Ker mi je srce po predstavi Utopia, ko sem prijehal domov iz Ptuja, tako razbijalo. In mi še vedno, tudi ko to pišem. Ampak najbrž ne več toliko zaradi predstave. Čeprav bi mi to tudi lahko. Aha. Ja.
Vsakič, ko grem na Ptuj, se pri pešačenju čez Dravo zamislim, da bi se bil poročil na Ptuju. In to magari kar dvakrat. Ker Ptuj v sebi nosi nekaj posebnega, romantičnega, manjšega, skuliranega. In Ptuj ni mesto, vsaj zame ne, kjer bi takoj pomislil, kaj bi lahko bilo boljše. Takšen kot je, je prekrasen. In še posebej njegovo Mestno gledališče. O, ja. Pupe so bile spet v najboljši formi, ker ne skušajo biti tiste hostese, zaradi katerega imaš občutek, da je gledališče nekaj, kar ti nisi. Nak. Ne te pupe. Ko so mi ponudili v roko takoj karto (hvaaala!) in gledališki list (še bolj hvaaaala!), sem se spravil čez cesto, dasiravno je ostalo le dobrih deset minut do predstave, tja v kafič Bo!, definitivno plac, ki je narejen, da je zraven gledališča. Naročil sem kavo, opazil, da me v kotu en tip precej grdo gleda, ker sem natakarici zašepetal tisti en espresso, nato pa začel listati gledališki list.
Okej, nekaj sem prečital že doma, kritiko, dve tri, osnovni opis, dejansko malo guglal, pogledal fotke in… In ugotovil, da po petkovi predstavi za žur tole ne bo predstava za žur. O, ne. O, joj, ne. Nič, kot klasično dvakrat sfalirani študent sem se vrgel v gledališki list in se začel mučiti že s tistimi teksti za deset minut. Saj ne, da bi bili slabi ali karkoli. Ampak tegale v kafiču pač ne moreš kar tako čitat, počez, po diagonali, malo zaradi luštnega. Tole ni kafič čtivo. Alejandro Jodorowsky in taki liki. Ki jih itak kaj dosti ne poznam, slišal nekje, to pa je tudi to.
Foto: Peter Uhan
Nato sem se v listu ustavil pri ustvarjalcih predstave. In videl letnice rojstva. O bešmumast. Saj so skoraj vsi stari toliko kot jaz in še manj. Jan Krmelj, letnik 1995. O bešmumilomast. Ampak igrajo pa Polona Juh, pa Uroš Fürst, okej to niso tako rosno mladi ljudje, ne? Pa dobro. Pustimo. Se. Presenetit.
Že vstop v dvorano je bil res presenečenje. V kotu je ležala mrtva žival, nekaj med ovnom, kozorogom in plišastim obličjem. In v ozadju je zujila muzika, ki je nisi mogel spraviti iz ušes, pa da bi si slušalke nagural vanje. Skratka, že ob vstopu v dvorano si bil priklenjen na nek nov svet, novo realnost, nova nebesa, sanje, izkušnje. Zakaj pa ne, kajne? Če sem dobro razumel Jana Krmelja v gledališkem listu, si želi, tole je res preko palca, da bi doživeli nekaj tkaega, kar smo doživeli ob branju Danteja in njegovega Pekla v Božanski komediji. In režiser gre tu še dlje, ko v svojem Credu med drugim zapiše, da je gledalec »priča, opazovalec.«
Biti gledalec je vztrajanje v razpoki med totalno negibnostjo in delovanjem. Brati, kar ni bilo nikoli zapisano. […] Gledalec izkuša svoj neobstoj – vrnitev obstoja je izkušnja, ki bi jo lahko približali temu, kar imenuje neka pradavna usedlina besede katarza. Človek se vrne, a vrne se transformiran. […] Fenomen trenutkov, ko nas tudi v gledališču odnese proti neki drugi realnosti; kjer tudi gledališče sproži potopljenost v odsotno. Izkusiti svet v naši odsotnosti: izkusiti razmik med življenjem in smrtjo: živeti mejo: to je gledališče. Praznvati odsotnost in tujost sveta. Praznovati vse, kar nismo.
Dobro. Štekate? Ne? Nič hudega. Jaz tudi najprej nisem. Ker ne morem, niti nisem mogel, tako sem se tolažil kasneje. Kajti – in zdaj sledi ključni stavek te doživetvene recenzije – Utopia je predstava, ki jo moraš videti, da je ne bi razumel. Ne, ne gre za dvojni obrat, da bi jo bil razumel, ko je ne bi bil videl, čeprav bi to bil ultimativni preobrat sploh za te čase, ko je tako fajn govoriti o stvareh, pametnjakovičiti o nečem, česar niti povohali nismo, pa mislimo, da za ceno lajka, našega kolega všečkota, pač čisto vse prolazi.
Foto: Peter Uhan
Ko sem gledal v sliko režiserja Krmelja, sem se za hip zalotil in se počutil kot Josip Vidmar. Zakaj? Ker sem mislil, češ, prokleti paglavec, kdo te ti si, da boš nam govoril, kako naj gledamo predstavo. Dafaq? Okej, saj sem slišal in bral, kako je Richard Wagner začel novo gledališče s svojimi operami. In je tudi zašel v filozofske vode, vendar se mi zdi, da je to storil malo bolj… Okej, z muziko, dramo je pretopil v štikle, ki sploh niso neki giga hiti, in z muziko je vse lažje. Jan Krmelj pa je tole zastavil… Multikulti. Ne vem. V bistvu sem itak ugotovil, v tistih 85 minutah, ko mi je pulz šel gor in mi je srce nekajkrat padlo v hlače (kar tokrat pripisujem predstavi, kar je vsekakor kompliment), da nič več ne vem. Predvsem pa, ko sem po dolgem času spet v gledališču pogledal na uro, upajoč, da bo pokazala več od tega, kot mi bo dejansko pokazala. Kar ni fajn. To res ni fajn.
Potem sem se pa spomnil, kako sem sedel v Linhartovi dvorani, ko je bil Liffe še res festival, kjer smo jedli jabolka kar v dvorani, na sredi vrste in si prekrival oči in ušesa hkrati, se stiskal h kolegu Golobiču, ker me je Lars von Trier tako predrmal, prestrašil in pomendral s svojim Antikristom. Tiste živali in to… Aaaa. Faking preveč. Zbežati sem želel. Nekam. Kamorkoli. Samo stran.
In na to so mi letele asociacije v tem kolažu ali skici ali karkoli že to je, kar bi naj bila Utopia, arheologija raja, ki ima, kot lahko vidite na sliki, prav svoje dele in vse. Morda to zgleda bolje strukturirano in dojemljivo, kot potem dejansko je. Kot rečeno, že tekstov v gledališkem tekstu nisem razumel in se ob tem nisem počutil niti ponosno niti žalostno butasto ali zahojeno, ker ne gre zato. Res ne.
Lažje sem spremljal zgodbo o Fandu (dominantno nasilno nežni Aljaž Jovanović) in Lis (sključeno sledeča in sančopansovsa Polona Juh) kot tisto drugo, kjer imamo klasično zgodbo Abrahama (Uroš Fürst) in Izaka (Klemen Janežič), vmes pa še usodni lik Kore (Tina Vrbnjak). Ne morem vam povedati in razdati zgodbe, ker se mi zdi, da zgodbe, vsaj tiste klasične, sploh ni. Je razpad zgodbe. Vsi so popotniki, nekako izgubljeni med potjo in ciljem, to so ljudje, ki na koncu skrbijo za odsek »izgubljeno-najdeno«, ker so ostali nekje vmes v svetu, ki nima okvirjev, norm, časovne linearnosti ali sploh smisla. Ker vsa tista kri, tista žival… Uuuu. Srhljivo? Da. Smiselno? Niti ne.
Zgodbi Fanda in Lis je toliko lažje sledit, ker veš, da ne bosta nikoli prišla v obljubljeni Tar, kjer boš okronan z zlato krono in dobil ključ do vseh labirintov. Njuno potovanje se začne iz niča in konča v niču, kar pomeni, po domače, od vukojebine pri tretjem križišču desno, pri čemer ona s pokvečenimi nogami ne more hoditi, on pa ne more biti nežen, ne da bi bil grog. Dobra, ne? O, ja!
Foto: Peter Uhan
Zakaj? Če zakaj, je predstavo Utopia ali pa vsaj polovice le-te, fajn videti samo zaradi Polone Juh. Pa kaj si nor. Kakšna fizična predstava! Kakšna sključenost! Kako mlahedrave okončine! Kakšna osteoporoza! Kakšni vratolomni padec na lastno kičmo. Načeloma se predstava razvleče in ima preveč mašil, ko igralci pomen iščejo brez besed, toda gledati, kako Polona Juh mlahedra ob Jovanoviću je presežek prve vrste. Čisto res. Kako se mu prepušča, predaja, mu verjame, čeprav jo on vseskozi potolče, rani in živita v začaranem krogu, kjer je edini izstop ta, da jo fenta.
In če še zakaj, je predstavo dobro videti zaradi multikulti sporočila, ki ga razkadijo, zaprašijo in kožno strgata Špela Ema Veble in Nina Jagodic z gotovo iber zapomnljivo masko in kostumi. Kaj takega! Prav podoba – spet bolj Fanda in Lis – te premakne in tu uspe Krmelju tisti premik, da gledalec razpade, da ne gleda predstave, temveč predstavo predstave o predstavi (ne pričakujem, da boste to razumeli), da ravno ko ve, kaj gleda, v bistvu spozna, da ne ve ničesar in gre spoznavati vse jovo na novo iz pravzaprav kar sadomazo radovednosti, ki te sicer ne razočara, a zaradi nje z odrevenelo levo roko sredi noči vstaneš in pogledaš, ali si že dospel v frdamani Tar, pa seveda v Tar ne moreš, ampak bi tako rad prišel v frdamani Tar in še raje, da bi tja prišla vsaj Lis, ampak če hoče tja priti Lis, mora tja priti tudi Fando, ki jo štuporamo prenaša v dobesednem in prenesenem pomenu…
Foto: Peter Uhan
Ta vizualno sporočilni del uspe ravno zato, ker je tudi scena (Nika Erjavec in Andrej Koruza) skorajda umaknjena za škrlatno zaveso, a kaj, ko je scena tudi inkubator za najbolj mračne, krvave, groteskne prizore, ki jih sploh opisati ne moremo (in to mi na Urbani.si, moš mislit?), in stopajo liki pred nas kot neke prikazni in ravno ko se jih privadimo in skoraj vzamemo za svoje in sta Lis in Fando skoraj Cinco in Marinko ali Vladimir in Estragon ali katerikoli dvojec pač že, Jack in Rose iz Titanika, magari, pa je na oder prišla hladna, čelava, ornk čelava, zamaknjena Kora, kjer Tina Vrbnjak znova postreže z asistenco na tekmi, kjer gola ne bomo videli. Ker to je težava Utopie in to smo opazili, ko smo nekje po pol ure preverjali drug drugega (no, še zdaleč ne vsi), če lahko sledimo temu in skorajda iskali ubogo so-dušo, ki nemara čuti ali vidi ali misli podobno kot mi, izgubljeni v tej resnično arheologiji roja, tole so ja izkopanine naših blodenj in sanj kar obenem. Gledali smo se in iskali sočloveka, ki bi kaj rekel. Ni, razen onih klepetulj v loži levo.
Težava Utopie je težava fuzbal moštva, ki ima najboljše drese, res lepe drese, top osebje v klubu, izjemne igralce, vendar trenerja, ki mu pač (še) ni usojeno, da bi bil letos prvak. Pa to ne leti sploh nujno na Jana Krmelja, še zlasti ne na njegovo mladost. Čeprav sem slišal in štopal vse daljše nosne izdihe gospe na svoji levi (na desni so bili trije prazni stoli, večina je bila sicer zasedenih, kar me je begalo, saj na desni nisem imel nobene upore, le večni temačni prepad), sem proti koncu, ko sem si nekako zložil celoto, ko sem ugotovil, da v Tar nikoli ne bo prišel noben, morda tisto žrtveno jagnje, tista poklana žival, mogoče lik Kore, čeprav ali je ona sploh zemeljski lik, kdo je, saj ni važno, ne razumeš, pojdi dalje, tok zavesti, no na koncu sem vseeno bil nekaj kakor ponosen in vesel, da novi generaciji v koprodukciji Drame in Mestnega gledališča Ptuj omogočajo take projekte in teste. Moje totalno analfabetsko mnenje je, da bi veljajo naslednjič premisliti, kako in kaj, namreč, kaj bodo potegnili iz recenzij, mnenj, odzivov publike, ki pa več od aplavza nekako ni zmogla in je mnenja, sodim pač po tišini pri garderobi, očitno prišparala za štiri stene.
Utopia je predstava o ničemer in je predstava o vsem in hkrati sploh ni predstava in je predstava in tudi mi ob pisanju težko doživljamo, skoraj tesnobno, nelagodno, izgubljeno, tavajoče izkustvo. Grozljiva maska, mazanje s krvjo, šepetanje, duplikacija zvokov, izmaličeni liki, migetanje crknjene živali… Toliko efektov, kot ponudi Krmeljevo delo, ponudi le redkokaj. Ampak na trenutke sem si zaželel, da bi bilo kot pralni stroj, ki ima milijon funkcij, ki jih ne poznam, a sem vesel, da poznam tisto eno, vedoč, da imam še druge.
Foto: Peter Uhan
Ker tole te res opere na nek nov način. Če si bil prej prepričan, da si iz bombaža ali, primerneje, volne, si zdaj ugotovil, da je etiketa ali lagala ali pa ne znam brati več ničesar. Verjetno tisto slednje. Skratka, prestrašila me je predstava, ker je moje sočustvovanje z izjemno Juhovo »nagradila« tako, da me je trpinčala z maskami groze, krvjo in ciklično smrtjo. In to sem skorajda predstavi nekoliko zameril. Najbrž zato, ker mi je srce tako razbijalo iz katerega koli razloga že.
Po predstavi sem si že na mostu, kjer se ponavadi ozrem, upajoč, da se bom na Ptuju poročil, meril pulz, počutil sem se nelagodno in v mestu kurentov (na poti v gledališču so se eni pubeci igrali z zvonci v kombiju) preplašeno opazoval, da mi ne bo kaj skočilo iz reke, ovinka, gradu. Če je to bila želja predstave, ji je uspelo. Ampak nelagodje? Pri Danteju ni bilo takega nelagodja, ni bilo lahko – sploh ne v gimnaziji – ampak nisem pa, če pretiravam, razmišljal, da me bo kap ali zakaj umiramo in zakaj imamo take podobe raja. Zakaj sem sploh šel to gledat?
Morda me je taka predstava prav klicala? E, to sem se spraševal, vsakič ko je Vrbnjakova prihajala gor na oder, ne kot človek, ne kot lik, ampak kot svarilo, pojem, usoda, klic. Potem sem videl posipane srčke po mostu in ključavnico, na kateri je pisalo Teja & Paula z znakom za neskončnost in sem se cinično nasmejal, pa nisem cinik, vsaj mislim in upam, da ne, ampak ja, kakšna neskončno, če pa že naša percepcija raja in nedosegljivega Tara umira na hrbtu nežno grobega Fanda in neusojene Lis.
Naenkrat se mi je to, da bi se bil na Ptuju poročil, zdelo tako trivialno. Še pred predstavo sem bil prepričan, da se bom prek Puchovega mosta prvič zapeljal do ptujskega McDonald’sa, kar tak, ker pač ja. Nisem se. Težko sem dihal, nekaj kakor sopel, parkiral avto in šel domov. Ponoči sem težko spal in ko sem se zjutraj zbudil, sem bil tesnoben in pred očmi sem imel Lis, ki se štuporamo cijazi z upanjem na Fandovem hrbtu, pa se itak potem vsako upanje, sploh če je veliko kot Tar, konča s pokolom.
Štekam, da gledališče vedno ne more biti žur. Okej. Štekam, da lahko iz nelagodja narediš zgodbo. Vendar tu sploh ni zgodbe, ker se mi zdi, da vam predstave nisem znal opisati in je tudi ne morem. Pa bi naj bila to kao poanta in teksta in portala Urbani.si. Hm. Kaj čmo. Upam samo, da se bom jutri počutil bolje. In da bom verjel v Lis, če že v drugo ne morem. In ja, Polona Juh je res tako dobra v predstavi, ki ima vse, kot rečeno, elemente za uspeh (glasba Gašperja Torkarja sploh hara, tudi dramaturginja Katja Markič je opravila trdo delo), toda tole je tekma, na kateri smo dobro igrali, ampak ne samo izgubili, temveč izpadli. Saj res, če dobro pomislim, sem se nazadnje tako za kurac počutil po tekmi Slovenije z Anglijo v Južni Afriki. Takrat je šlo eno celo poletje. Nekdo bo rekel, ha, se pa vsaj spomniš. Mogoče bi bilo včasih bolje, če se ne bi? Ne vem. Vem pa, da mi vseeno ni žal. Ker včasih ti pač nekdo mora sklistirat možgane. In dvignit srčni utrip. In te pretrest. Resda je to malo premočno (pa nisem mislil, da sem taki “rahlec”), resda nočemo presimplificirati našo latentno kritiko, ko dajemo trojko o nečem, česar nismo očitno najbolje razumeli, ampak… Predstava bo ostala v mislih. Ali ne EKG-u. To pa.
Bis. Čisto možno pa je, da mi je srce razbijalo zaradi gospodičen v loži levo, bolj pri steni, ki sta čebljali skozi celotno predstavo in ti je žal, da ima ptujski teater predobro akustiko, saj bi ju šel sam mazat s krvjo, ko bi bil sedel na levi strani, ne pa na desni, in ju lovil z grozljivo masko. Sicer pa zelo fajn publika, nihče ni kašljal, hrkal, pogrkaval ali rojeval. Bravo, Ptuj!
![Pet ugotovitev: Koper – Maribor [2:2]](https://urbani.si/wp-content/uploads/2017/04/FullSizeRender-2.jpg)
