Urbano

In kak’ dolgo gledaš sliko ti?

Šel sem štet. Za nazaj. But’l. In kol’ko časa si ti ponucal? Deset sekund že ne. Kaj pa če… Ampak… Kaj pa je narobe, če slike, pardon, umetnine pogledaš na ena, dve, tri…? Okej, okej. Malo bolj umirjeno. Skuliraj. Da bodo bralci sploh poštekali, za kaj gre. Torej, khm… Odgovorite si na vprašanje: ali v povprečju gledate umetnine na razstavi več ali manj kot deset sekund? U, ja. Štejte. Tik-tak. Gremo. Tik-tak. Zakaj? Ker to veliko pove o vas in vaši ljubezni do umetnosti. In ne, tega ne pravim jaz, neki dripec. Nak. To pravi Rainer Maria Rilke. No. Skoraj on.

Torej… Ne bom se pretvarjal, vas guncal ali kičkuglal, kako sem stručko za likovno umetnost. Joj, ne. Nisem. Že zato ne, ker v ducat letih obveznega šolanja nismo šli praktično na nobeno razstavo, v Ljubljani pa smo raje kot v Narodno ali Moderno galerijo pač zavili v živalski vrt [iiii, meeedooooo], sem prvo konkretno galerijo, pardon, konkretno bajturino od znotraj videl šele leta 2005, ko sem bil star že dvajset let. Kar je, baje, relativno pozno. Kakorkoli že, foter me je peljal v londonsko National Gallery in že pred prvo sliko, ki je napovedovala posebno razstavo Rembrandtovih del, sem ostrmel, obstal, zatrokiral in začarano gledal kot tele v nova… dela. Zijal sem povsem zamaknjeno. Zdaj v sliko, zdaj v napis zraven. Slika. Napis. Slika. Napis.

»Em… sine, če boš vsako sliko gledal tako dolgo, bova tu cel teden…« me je rahlo pokroviteljsko, ampak na prijeten način, priganjal foter, ki je bil v tej galeriji že milijontič.

»Saj, razumem, ata… Ampak… Ampak… Ampak…« me je bilo nekaj kakor sram.

»Kaj je?«

»Kaj… to.. je… res… narisal… Rembrandt?«

Lahko si mislite. Foter se je prijel za glavo, ampak okej. Od takrat dalje so konkretni muzeji, oni, v več štukih res pametno naložen denar ali, v angleškem primeru, brezplačen obisk. Če je čas denar, je galerija zastonj runda. In ko obiščeš bodisi madridsko Regino Sofio in te Guernica vsaj enakovredno povozi na dan, ko greš prvič v živo na finale lige prvakov, ali prvič vidiš tisto posvečeno sobo slovenskega impresionizma v ljubljanski Narodni galeriji… Padeš noter v ta svet. In ko daš skozi še Amsterdam in Pariz… Misliš, da so vse razstave takšne. Nepozabni šus sto-in-več let stare komunikacije. Slik namreč nikoli nisem dojemal kot eksponat, ki ga gledam jaz. Ne. Obratno. Vedno pustim, da te gledajo mene.

Foto: UGM
Foto: UGM

Zato ni čudno, da sem nabasal na cel kup pomislekov, ko sem šel prvič resneje v našo – Umetnost galerijo Maribor [UGM]. Bila je razstava, posvečena Zoranu Mušiču, ki ga zdaj tako na veliko in stalno naprej potiska Ljubljana, čeprav se je z njim lahko suvereno dičila tudi mariborska galerija, ki baje nima za burek v primerjavi z ljubljansko. In sem šel in niti nisem bil tako zelo razočaran. Iskreno. Res. Nisem. Bil. Sploh ni bilo švoh, vsaj kar se slik tiče. Mislim… Saj… to… je… Mušič. Vau! Me je pa sicer razočaral plac kot takšen. Vedno se mi je, pa ne vem zakaj, zdelo, da je vhod v UGM drugje, ne pa tam… Poleg… Satchm(ot)a. In potem prideš noter in te tam na vratih pogosto kar čudno gledajo, ne veš točno, kam bi šel… Skratka… tak. Hladen prostor, vsaj zame – pa ga ne primerjam z Rijksmuseum ali Louvreom. Bog. Ne. Daj. UGM vsaj meni deluje zapuščeno, hladno. Da me umetnine ne bodo gledale, temveč mežikale. Pa ne v dobrem smislu. Češ, pusti nas na miru.

Muzeji in galerije so načeloma plac, kjer ugotoviš, zakaj si samski ali zakaj si v takšni zvezi, v kakršni si. Čisto res. Sploh če veliko galerij vidiš sam in nabašeš na tiste iz aviona vidne pare, kjer je očitno, da je en drugega moledoval, da sta spakirala tja in se en dolgočasi, drugi pa je jezen, ker hodi z nekom, ki ni to, kar je mislil(a), da je. Je pa res, da najdeš tudi takšne pare, ki so vidno očarani in si pustijo tisti prepotreben prostor v takšnem prostoru. Pač. Galerijo vidim kot obisk v dvoje, pa še nikoli nisem šel v dvoje v nobeno galerijo. Kakorkoli…

In potem so tudi otvoritve razstav… Tam je šele bolje, če si baje v paru. Bil sem namreč doslej zgolj na eni, v Moderni galeriji v Ljubljani in niti ni bilo tako zategnjeno, pa saj, kako bi bilo, če je bila razstava, posvečena – Metki Krašovec. Halo? Da. Te. Sezuje.

Nemalokrat sem od folka, ki redno hodi na te stvari, slišal tisti klasični, malomeščanski, kislosmetanski: »Daj… Pridi, zastonj je za pit.« Prvič, itak ni zastonj, ker nobeno kosilo ni zastonj. In, drugič, ponavadi servirajo toplo in kislo čmigo, po kateri si želiš, da bi ti van Gogh odrezal uho, da bi te bolelo še kaj drugega kot glava.

Foto: UGM
Foto: UGM

Skratka… V petek, ko je otvoritev dočakala slovensko-kitajska razstava z izzivalnim naslovom Zemlja je ploščata, sem šel… Pač… Pogledat. Okej, priznam, upal sem, da bom nabasal na kolegico in njene kolegice ali pa pač na kogarkoli. Zakaj? Ker vidiš čisto preveč filmov o razstavah in literarnih večerih, kjer se vsi o-glej-spet-se-vidimo naključno snidejo in imajo potem poglobljene debate, grejo žurat itn… Imaš pač prevelika pričakovanja. Vsaj jaz jih imam. Okej, namenoma sem zamudil dobrih deset minut, ker bog ni naredil petkovih večerov za to, da bi poslušal govor osemnajstega ministra za kulturo v zadnjem tednu ali župana, ki ima cel haufn drugih problemov. Tako da sem nabasal na, ironično, skoraj prazne sobane, sveže pomalane, saj so vsi poslušali oba baje smela govora v tistem glavnem prostoru.

Pa je bil kilav uvod. O, ja. O, ne. Najprej sta dve že gospe, očitno del osebja, stali na vhodu, da nisem vedel, ali jima moram kaj povedat, rečt, namignit, stisnit petko [z roko ali evri]. Ampak sem šel boječe, bojazljivo in po prstih mimo. Uf. Za las! Ampak nisem prišel daleč. Nabasal sem in skušal prebrati tekst, ki stoji ob stopnišču, pa sem se, odkrito, zbal, da bi bil komu, neroda, ki ne zna hoditi na razstave, v napoto, ker sem takšna uvidevna moška drolja. Skratka, šel sem gor. Zradiral, toda na poti po štengah sem se skušal kot na spraševanju biologije spomniti, kaj sem se napiflal, vsaj nek podatek, nekaj, če me slučajno kdo kaj vpraša, preveri in premeri, pa sem se spomnil le kitajsko-slovenskega sodelovanja, naslova razstave in pa dejstva, da bo to sodobna umetnost. Kar je bolje kot nič.

In smo tam. Sodobna umetnost. Ne maram tega pojma, res ne. Pridevnik »sodobna« mi, oprostite, zveni, kot da je stvar stagnacijsko obtičala in se ne bo premaknila. Kot neki birokrat ali bankir na banki, ki je tam zato, da te jebe v glavo. Stavim, da noben res dober umetnik ni sebe označil za »sodobnega«. Morda Jovan Vesel Koseski. Ajde. On. In točno to, kako je sodobna lahko evfemizem, jebena olepševalnica za komorna, sem ugotovil, ko sem šel skozi sobane. Priznam, šel sem iber hitro. Prehitro? Pa… Itak bi resnejša raziskava prišla do ugotovitve, da obiskovalec nameni prvim slikam nekoliko več časa, nato pade, nato najde nekaj, kar bi ga naj prepričalo, da je pametno vložil čas, nato pa itak izgubi občutek za čas in prostor in se mu, ko je enkrat že zunaj, zdi, da nič ne razume.

Foto: UGM
Foto: UGM

Naletel sem, ko sem prišel do konca, misleč, da to seveda še ni konec, na gospoda arhitekta, ki o teh stvarih nekaj ve. Našel sem ga ob koncu aplavzov.

»In? Kako je?«

»Kontraevolucijsko. Počutim se zabito,« sem mu namignil.

»Potem sva oba začutila globino razstave,« se je zarežal.

»Ravnino. Zemlja je ploščata in to,« sem še pribil, preden me je poklicala kolegica in takoj, neumorno, potem ko sem z brado trčil ob njeno ramo in bi si bil kaj kmalu odgriznil jezik, vprašala, če bom o razstavi »kaj napisal«. Iskreno? Nisem imel namena pisati o razstavi. Če že, prej o sebi.

Ampak… Nekako sem šele kasneje ugotovil, da je naslov razstave njen najbolj luciden del. Zemlja je ploščata. Dobro prcanje. Saj vem, za znanstvenike je to taka brutalna blasfemija in nekoliko zapoznelo delanje norca iz Kopernika in kolegov. Toda… Ko vidiš gigantsko črno mavrico na bež gigantskem platnu… Ta je bila kitajska, od Zhang Fangbaija, če sem si bil dobro zapisal. Osrednje mesto je dobil Shang Yang, vsaj tako se je meni zdela postavljena razstava, njegove Zapuščene gore, iz katerih štrli nekaj, podobno zelo oguljenim hlačam, meni pa predstavlja listje, to pa jesen in pač… Razlagaj. Si. Po. Svoje. Vse je šlo, dokler nisem nabasal na sliko, ki je zgledala kot oni puzli iz pene, ki si jih sestavljal kot froc in se učil dopolnjevanja različnih oblik, kar je najbrž dokaj dober simbol za pričujočo razstavo.

Nisem dajal pretiranega poudarka na to, kaj je naše in kaj kitajsko, ker je umetnost itak vedno naša. Khm. Ja pa ja. Ko zdaj pišem ta tekst in gledam še enkrat, kar sem gledal v petek, ko je ena gospa pazljivo lazila za vsemi nami in nam dala občutek, da nam bo demonstrirala judo prijeme, če bo kdo vzel ven telefon in šklocnil en posnetek [lahko da je to dovoljeno, pa sem se jaz pač zbal], vidim, da sem bolje poštekal naše umetnike, sploh silhueto Marjana Gumilarja, ki je v seriji Undressed mojstrsko upodobil sklonjeno žensko, da si začutil tegobe njene hrbtenjače, medtem ko te je Uršula Berlot sezula s svojo mojstrsko tehniko nečesa, čemur se reče »ferokristali, lasersko rezan in digitalno tiskan na pleksisteklu«, pred čemer se je vsakdo ustavil in se vprašal, kako naj bi se te stvari, tega stvora sploh lotil. To in ono kalejdoskopsko poigravanje je bilo, vsaj zame, presežek razstave.

Foto: UGM
Foto: UGM

Ki sem si jo, bodimo iskreni, ogledal v desetih minutah. Sem zato nekulturno neartikulirana pizda? Kaj pa vem. Poglejmo nazaj na začetek. Doli, pri štengah, kjer je osnovni napis, vodič, mnenje, da sploh veš, za kaj gre, tisto Rilkejevo droljanje. Mimogrede, ko smo že pri napisih… Ti so ob slikah boleče premajhni, da mora vsak k zidu, kar omeji pogled drugemu obiskovalcu, zato kaže razmisliti o povečavi pisave.

»Umetnine so neskončno samotne in z ničemer tako malo dosegljive kot s kritiko … Ob vsaki razpravi, oceni ali uvodu se zanesite nase in na svoj občutek, čeprav bi se motili, vas bo naravna rast notranjega življenja polagoma in sčasoma pripeljala k drugačnemu spoznanju. Naj vaše sodbe živijo svoj tihi nemoteni razvoj, ki mora kot sleherno napredovanje izvirati globoko znotraj in ga ni mogoče z ničemer izsiliti ali pospešiti … Potrpljenje je vse,« se je direktorica UGM Breda Kolar Sluga spomnila Ranierja Marie Rilkeja. Dobri stari Rilke, tako direktorica, je sicer to namenil umetnikom v nekem drugem času, ko je ta bojda tekel drugače, čeprav bi Einsten povedal, da se je čas upogibal drugače.

In za to gre. Na koncu sestavka direktorica, ki sicer lucidno zapiše, kako se danes umetnost morda še najbolj najde, kot si jo prirejam sam, v tekmi z materialnim, pomisli, da je Rilke nagovoril nas, ki delamo mentalni klik-klik brez fleša mimo slik, ki jih, kot zapisano, v povprečju gledamo deset sekund. »Če želimo odgovore, premagajmo anksioznost, vzemimo si čas. In čaka nas presenečenje, vedno je tam, kjer ga najmanj pričakujemo.«

Iskreno? Mislil sem, da bom hraknil direkt v napis. Koji kurac? Eno največjih presenečenj je bilo, da so takoj po aplavzih vsi navalili na zdaj nafilane kozarce – ko sem šel jaz mimo, vnovič (raz)očaran, kako hitro prideš skozi sobane UGM-a -, in da je parket še vedno vštet v obisk kot dodatna, avdio komponenta obiska razstav v placu, ki je tako nujen prenove/selitve/nečesa. Kako škriplje. Res. V nekaterih sobah se je prav težko osredotočiti na gledanje, ker ti tako frdamano delajo ušesa, ker se zdi, da je paket zrel za kako resno simfonijo. Ampak tisti napis? Ni mi dal miru.

Ko sem zapustil plac, sem pred vhodom videl, kako direktorica in minister čebljata, ona bolj vneto od njega, medtem ko je župan še gori v sobani telefoniral, kar se mi v takih prostorih vseeno vedno zdi neprimerno, še posebej, ko je tako hrupno, brezzračno ipd. Verjamem, da je direktorica ministru gušila o tem, kako pomembna bi bila spodletela selitev/posodobitev UGM-ja. Je. Ne rečem. Ampak posvet, protest, karkoli že to bo v sredo ob 11:05? Galerija že premore super prostor na Trgu Leona Štuklja, ki ima, kolikor pač zelo pavšalno spremljam [ja, lahko me šimfate, ker govorim po čez], zelo soliden program, vendar UGM vsaj za moj okus še vedno premalo nagovarja lastno mesto, ki povečini o lastnih umetnikih kaj prida veliko ne ve. Ne verjamem, da bi nova stavba to rešila sama po sebi. Ne, ne bi bilo prav, če bi sodil po eni otvoritvi razstave. Sploh ne.

Foto: UGM
Foto: UGM

Vendar vsakič, ko sem bil v UGM in to je bilo zdaj že dovoljkrat, nisem dobil občutka – razen, ko sem delal reportažo za Večer o stanju UGM in se sprehodil z zelo zagnano direktorico po prostorih in spoznal zaposlene -, da bi se bili za obiskovalce ravno metali na zobe. Saj vem, vedno je stvar denarja, odprtosti folka, povrhu premalo poznam tematiko in ne bi bilo pošteno primerjati UGM z Narodno galerijo, ki te dni tudi v Mariboru na veliko oglašuje stalno razstavo Zorana Mušiča. Kar je približno tako, kot če bi Olimpija oglaševala, naj si Mariborčani pridejo kvalifikacije za fuzbalsko ligo prvakov letos – po možnosti pa stalno – ogledati v Stožice. Ne gre, ne?

Skratka, moja izkušnja je bila ekspresno kratka. Pa je vseeno ratal tako dolg zapis. Predolg. Spomin? Itak. Kar je kompliment, čisto zares. Ampak me je vseene razhudilo in dejansko spravilo v slabo voljo tisto z desetimi sekundi. Kdo pa mi lahko pove, da mi ni mar, če pa so mi te umetnine vendarle dale malo misliti? Frdamani Rilke, ha? Je znal podjebavati, kvalitetno, ni kaj.

Ampak hej! Morda bo to razstava, ki me bo poslej opominjala o pravilu desetih sekund, čeprav se mi ne zdi pošteno, da se obiskovalcem štopa/anketira njihovo zavzetost pri ogledu razstav. Jebiga, vsaka slika pač ni Nočna straža. Ali Kofetarica. Ali Sejalec. Tudi vsi komadi The Beatles niso takšni, da bi jih vsakdo poslušal do konca, ne? Itak živimo v času šundra, ko je vse na ena, dve, tri. Pozornost je dandanes… Hipna. Danes umetnost niti več ne pride in gre. Danes umetnost pomaha iz oddaljenega avta. Če smo dovolj prismuknjeni, se zapodimo za njo. In jo morebiti dohitimo. Iskreno pa se mi ta razstava ni zdela kot komunikacija kitajskih in slovenskih umetnin. Ni bila niti tekma, ne, to bi bilo kruto, ker bi se vprašal, kdo je zmagal [walda mi!]. Ampak pač. Vemo že, da Zemlja ni ploščata, prav tako ne vem, kako gredo dolge mavrice, usločen hrbet, razgibana gorovja, kalejdoskopi trenutkov skupaj s ploščatostjo…

Morda pa včasih ni slabo, da se spomnimo, da je zemlja okrogla. Tudi za manj kot deset sekund ali minut, ne? Rilke, tu zdaj izbiram besede, ampak… Ko te jebe.

Komentarji

komentarjev