Piaf ponuja tri najboljše izkušnje v Mariboru. Dam roko v ono posodo z ledom. Lahko zdaj s komolcem naskočite tipkovnico. Komot. Ampak ja. Piaf ponuja tri najboljše izkušnje v Mariboru. Prvič, Piaf ima najboljše palačinke. Okej, dejansko jih sam še nisem niti naročil niti jedel, ker še nisem rodil ali dogural do onega prelomnega zmenka, ko greš na palačinke, pa vseeno še cincajoče ugibaš, ali boš naročil iste. Ali bo ona z marmelado. Šipkovo. Ker tudi taki zmenki so. Ampak ja. Baje so tam najboljše palačinke.
Drugič, Piaf ima frdamano prelestno točajko z najbolj sveže polikanimi lasmi v mestu. Da ti je prav nerodno naročiti osmi špricer, ker te pronocljivo premeri, rožnato nasmejana, s tistim pogledom v očeh, ko veš, da boš dal napitnino, pa da ga jebeš, ti pa skušaš hkati narediti vse, da ne bi buljil v njeno obličje. Ker je tako… Lepa. Ta punca si vsakič znova uredi lase. Za lokal. Za kelnarijo. Za goste. Ha! Pa pravijo, da ni več dobrega materiala za kelnarijo! Fuj jih bodi! Je še dober, kvaliteten, resen materiral. Ta punca to ima. Vse to. Ja. Naj točajka vsaj Poštne ulice, čeprav imajo v Fudu ostro konkurenco v še eni resni deklini. Nedvomno.
In, tretjič, Piaf ima najboljši kviz v mestu. Pika. Tu pa ni debate. Najboljši. Kviz. V. Mestu. Dobro, dejansko ne vem, če ga ima še kakšen lokal – in ne, avtomati ne štejejo, pa tudi teh nimamo, ker Maribor ni stari film, temveč prepogosto samo star -, ampak Piaf ima definitivno najboljši kviz. Ima. Pa se na glavo postavite.
In to zatrjujem dan po tem, ko sva s kolegom Jegermaistrom [dejansko moj kolega, ki sem pa ga res preimenoval v pijačo, ki jo je marljivo žlempal] osvojila končno, skromno, uborno, skesano in podbacljivo šesto mesto na kvizu, kjer je sodelovalo tam nekje dobrih ducat ekip. Midva pa šesta. Pismo. Baje je to sicer zelo dobro, sva bila pohvaljena. Samo dva pubeca, kakopak novinarja, pa že v zlati sredini. Iskreno? Sam sem dovolj naduvano egotripersko poklical Jegerja in naprej obelonočil, da bova gladko zmagala. Kar niti ni tako žleht. Lahko bi rekel, da bova druge pregazila. Pa ne gre za to na Piaf kvizu. Ne.
Ampak po prvem polčasu kviza, ko naju ni bilo med najboljšimi tremi, sva namreč vedela, kako zelo prav ima Donald Trump. Fucking rigged, man. Namještalka. Ne ne. Saj ne. Hec. Priznava zmago ekipi »Mi štirje« ali kakorkoli se je že imenovala skupina v kotu. Ki je imela Nino Medved, kot je izpostavil šefe lokala Ramiz. Ker Nina, aktualna prva prvakinja slam kviza poezije, dekle, z najbolj sončnim nasmehom v mestu, ki je cel sonet ali gazela v enem, je res genij, sem tumbal Jegerju, ko je on zatrjeval voditeljem in hkrati članom inšpekcije, da so si oni štirje gladko pomagali s telefoni. Jebena wikipedia, je on temu rekel. Ampak ne. Priznamo. Legitimno. Imeli so 32 od 40 možnih pik. Baje rekord na že osmem kvizu v Piafu! In mi smo bili tam!
Zdaj… To ni bil najin prvi kviz. Na sedmem, prejšnji mesec, sva abstinirala, kar zadeva znanje – ne žlempanje, da ne bo pomote. Kviz se nama je takrat, iz prve, zazdel nekako… Kaj pa vem. Premalo… Mariborski. Preveč… skopipejstan. Kar v osnovi tudi je, kot nama je povedal model, katerega imena nisem bil vedel že v gimnaziji in ga še vedno ne vem, tako da se mu na tem mestu opravičujem, ker ga bom preimenoval v kak-mu-je-že-ime. Da sem namreč slab z imeni, sem pokazal, ko sem zatrjeval, da je znan newyorški muzej poimenovan po gospodu Smithsonianu ne pa Guggenheimu. Pač. Ne grejo mi imena, okej? Itak pa mi ne bi nič pomagalo. Ker do včeraj nisem vedel, da je bilo gospodu Guggenheimu ime Solomon.
Skratka, da preidemo na stvar… Če še ne veste, Piaf si je gor prišel na eno najboljših svežih idej… No, svežih. Kviza si niso izmislili Petra, Jure in ovi tretji, ker si je prakviz zmislil oni prajamar, ko je vprašal, kako se imenuje žival, ki nam je prejšnji teden pohrustala našega vrača, pa so si vsi rekli »mamuuuuttttiiiiiii jeeeebeeeem« in je tak nastala beseda mamut. Ker so pač vrača vsi imeli radi. Ali nekaj takega. In so lovili onega modela gor in dol po jami.
No, enivejs, to je bil že osmi kviz v Piafu, ki je zdaj z nami, kaj, na Poštni že skoraj tri leta? Hitro gre čas od prvega martinija mimo. Piaf je bil prvi lokal na Poštni, kjer si lahko noter sedel ne da bi gledal fuzbal, jedel ali čakal, da se zunaj sprazni kaka miza. Piaf je dejansko lokal za vse letne čase oziroma za ta dva, ki ju imamo zdaj zaradi globalnega segrevanja. Čeprav je kazalo sprva na bolj kavarno, je postal dobri stari mišung, kar imamo pri nas itak najraje. Kalamari, pica, burger, pivo, špricer in tabasko. Saj veste, za eno mizo pubeca treskata pire, poleg se dve tamali huronsko dereta, ker ju staradva želita navaditi na tagliatele s kozicami, ki njima nikakor ne gresta po grlu, spet mizo zraven bolj pridni otroci jejo bolj smetano kot palačinke, predvsem pa pred Piafom vedno naletiš na tipe in tipice, ki ti dajo občutek, da si v Parizu kakih dvesto let nazaj. Baudalaireji in to. Ali pa Morrisoni. Kakor vam drago. Skratka ja. Piaf je taki tip lokala. Boemski. V Ljubljani bi to bil hipsterfest. Ampak kot je rekel Nenad Cizl… Maribor ne more imeti hipsterjev, ker ima špricer, to pa baje ne gre skupaj.
Zato se je najbrž kviz res lahko zgodil samo tam. V Piafu. In ker je Ramiz očitno na take hece. Pa saj… Še iz časov emsija, kjer si je denimo omislil pingpong mizo. Na plesišču, čez dan. Pa smo žogico iskali vse do hajzla. Novinarska žilica mi včeraj ni dala miru in sem onega kak-mu-je-že-ime vprašal, od kod ideja, kako so se našli, tra-la-la… Pa je razložil, da je Petra Kokol, punca z najbolj skravžlano radovednostjo v Mariboru, videla podoben hec v Angliji oziroma slišala zanjo od enega kolega, ki se je na kvize vozil gor in dol po Londonu. Ali nekaj takega. Tam, v Angliji, je to baje resen štos. No pa saj. Britanci so svetovni prvaki v pikadu in snookerju, zakaj ne bi bili še v kvizih, ne? Pub quiz rečejo oni temu, čeprav kolikor vem, tam dobiš opcije a,b,c in d? Kar pa bi bilo za nas znalce baje prelahko. Saj… Taki smo, ne? Prešeren je, denimo, na nočni omarici imel Byrona v originalu, čisto res, Don Juana je čital in to. Potem pa je rekel, ha, vas bom jaz zajebal, ne bom prelahko nakracal, bom pisal poezijo… Tako… Višjo.
No in tako nekako svoj kviz pesni tudi ta trojica. Predvsem ga pesni. Tako… Stilsko, osebno stilsko. Po svoje. Stvar se začne ob sedmi uri, v bistvu malo kasneje, ko zalutalci z otroki ugotovijo, da lumpi ni za kvize in da je treba zobke prat domov. In ne, mize ne morete rezervirati vnaprej, prijavite se lahko le na dogodku samem. Zato pridite kaj prej. Malo je manjkalo, pa bi Nina in zmagovalci ostali brez mize (in bi bila midva peta!!!). Prijavnina? En evro po glavi. Simbolično, pošteno, pravilno. V zameno dobiš skrbno pripravljen kviz, khm, pisalo, list in šov program, spet khm. No, šov program. Saj ga ni. No, je. Šov program bi lahko bili voditelji sami. Kar oni kak-mu-je-že-ime vsekakor ima, nekoliko manj pa Jure in Petra, čeprav jima entuziazma ne gre oporekati.
Kviz ima štiri sklope, vsak sklop druži neka skupna tema (recimo začetna predpona sol- ali končnica -ar ali pa nekaj čisto devetega, na kar bi lahko kvizmojstri večkrat opozorili, ker ti pride sčasoma prav, ko pogruntaš šifro), pri čemer je bil na sedmem kvizu uspešno uveden še sklop glasbenih vprašanj: tokrat smo predse dobili zelo slabo printskrinane fotke iz zgodovine evrovizije, pod fotkami pa črta, nato smo poslušali deset glasbenih vložkov in trofiti smo morali, kateri komad paše h kateri sliki (pol točke) ter katero državo je zastopal posamezen izvajalec (pol točke). Kar žur, ne? Pa ja, čeprav je bil printskrin tako švoh, da sta si bili Darja Švajger in Celine Dion na las, pardon, ogromno trajno las, hehe, podobni, da ne omenjamo treh črnobelih fotk, kjer so vse tri pevke izgledale baš isto. Kuhinja? Niti ne.
Ker v tem je finta. Ali pa sva z Jegermajstrom mislila, da je finta. V druženju. V zabavi. V natolcevanju najbolj napačnih odgovorov. V šuntanju. V tem, da ko ne veš, da so neki dripci iz Izraela trabunjali na evroviziji, pa ti rečeš, da so s Kazahstana ali Nove Zelandije. Morda sva pa imela ta pech, ker sva sedela poleg najbolj dolgočasnih treh tipov v zgodovini in imela pri naslednji mizi zraven dva čisto natripirana para… Ki jim ni bilo do čebljanja. Pa saj. Tudi prav.
Morda bi lahko zaznal naključni prišlek, da so vsi prisotni želeli zmagat. Kar sicer pripisujemo človeški naravi in to. Ampak kviz se zelo kmalu, morda ker ga je Jure najavil tako resno, pedantno in skorajda restriktivno, da je bilo prostora za hec res bolj (pre)malo. Težava namreč je, da Jure ni dopuščal komunikacije (z njim). Ko je namreč vprašal, kako se imenuje kamniti most z najdaljšim, največjim, saj-vseeno-kaj lokom, je dodal izbiro »most« ali »viadukt«. Ko sem mu želel dopovedati tako, da bi spontano nastali vic slišali še drugi, me je bridko, kruto in oholo zatrl: »Zadrži zase!« Tako pa pač zdaj delim z vami svojo nadroljano duhovičenje, da je razlika med mostom in viaduktom ta, da če se zabrišete z mosta, imate celo še majhno možnost, da dejansko preživite. Pri viaduktu pa te opcije zagotovo ni. Dobro, solkanski most je jeba že z bunđijem, ampak saj štekate, kaj želim povedat, ne? No, Jureta to ni zanimalo. Škoda. Ker bi morda še kdo prijavil kakšno zabavno. Tam pri Darwinu (mimogrede, če niste vedeli, galapaški otoki spadajo pod Ekvador in ne Madžarsko).
Nič ne bi bilo narobe, če bi se mu – Juretu namreč – mudilo ali če bi bilo vse skupaj časovno omejeno. Seveda ni, ker je Piafu v interesu, da smo čim dlje tam in da čim več spijemo dokler smo tam, ker po kvizu samem praviloma vsi relativno hitro kidnejo, tokrat pa sploh, ko se je med kvizom nesramno vlilo, kar je bilo napovedano in je kvizmojstre skrbelo, da se ne bo nihče narisal, tako pa so skupine zasedle še vse zunanje s tendo pokrite mize. Kviz se je, dokler ga je vodil Jure, zelo zavlekel v prvem delu. Skoraj uro in pol je trajalo, da smo prišli do tretje runde, ko je mikrofon končno prevzela Petra, ki se kar vnaprej ni želela opravičiti, ker bo prehitro brala vprašanja, pa se je njen tempo naposled izkazal za ravno pravšnjega.
Njen sklop je bil že nekoliko bolj raznolik, duhovit, barvičast, vendar se je na trenutke izjemno lovila z izgovarjavo. Tako Petra kot Jure in kasneje kak-mu-je-že-ime so vtikali ogromno angleškega izrazoslovja, ki ga sicer vsi poznamo zahvaljujoč zlati eri tv serij, kar pa v živo nikakor ne dela, ker nihče od prisotnih ni naravni govorec. In grejo ti štosi mimo. Ker izpademo Rusi, ko govorimo angleško. Hkrati se je dogajalo, da je bil Spartacus (odgovor je bil Kirk Douglas) kar naenkrat Špartakus, onemu pa se je polomil jezik na Hanni Arendt. Nič hudega. Čisto prisrčno, če ne bi bil začetni ton kviza tako preklemano resen. Ker saj na koncu gre za žur, ne? Kar sva ugotovila z Jegermajstrom (če še niste opazili, vsakič napišem drugače njegovo ime, haha) ob polčasu in prvih rezultatih (bolje bi bilo, če bi bili rezultati po vsakem sklopu), ko nama je že nekako postalo jasno, da ne bova zmagala kar tako prima vista, iz prve. Za nagrado, aja, tega sploh nisem omenil, najbrž ker se nama ni zdelo tako pomembno, dobiš neke kekse in Ramiz te časti v Piafu v določenem znesku. Ali nekaj takega. Kar je čisto kjut nagrada. Kdo pa ne bi šel na dobre testenine, palačinke, čaj, pivo, vino? Valjda!
Lepo je videti, da so Petra, Jure in kak-mu-je-že-ime tako zagnani za stvar. Res je. Morda so bile nekatere poizvedbe na trenutke smešne recimo samo njim (kot je recimo slovenski prevod najvišjega avstrijskega vrha; obsedenost z minorno podrobnostjo v Star Wars; bizarnosti iz zgodovine evrovizije), po drugi strani pa je bilo vsem – razen morda njim – smešno vprašanje, kdo je izvajalec refrena »umoran sam prijatelju umoran«. Forza Jasmineeee!
Zakaj je to vprašanje delalo? Ker poznamo štikl vsi, izvajalca pa morda ne. Ono, ko si želiš izpraskati možgane skozi nos. In ker je taka zadeva precej »naša«. Okej, še bolj »naše« je bilo vprašanje, kateri je edini slovenski kraj na otoku. E, tega bi več! To! Domačih vprašanj. Seveda je splošna razgledanost krasna, čeprav so bila nekatera res preveč faktična (kako se imenuje kemijski element z atomskim številom devet?) ali pa iber prezahtevna (nihče ni vedel, kakšen je bil nadimek sedmega ameriškega predsednika Andrewa Jacksona, pri čemer nam je voditelj rekel, da to v ZDA ve vsak drugošolček, kar bi bilo super, če bi Piaf bil v neki vukojebini v Kansasu) ali pa zapleteno postavljena (odgovor na vprašanje, kateri je prvi film, ki ga za Johnnyja Deepa navede IMDB, namreč ni A Night on the Elm Street, temveč nek film v postprodukciji, saj IMDB navaja filme od najnovejših k najstarejšim). Ampak okej. To so podrobnosti in žleht favš bi bilo, če bi se zdaj vsajal nad kvizmojstri, čeprav se ta tekst morda komu, ki je prilezel do semkaj, tako zdi. Ne, ne. Res ne. Jure, Petra in kak-mu-je-že-ime! Kapo dol!
Pravimo samo, da bi bil kviz lahko še večja zmaga. In feedback najbrž vedno prav pride, ne? Biser, kot je potem vljudno pojasnil kak-mu-je-že-ime, kviza je sicer ta, da imaš čimbolj raznolike prijatelje oziroma sotekmovalce (prvi lahko kaj kmalu postanejo samo še to, predvidevam, če imaš ambicije za zmago, pa te kolegi zatajajijo, ker ne vejo, kako so se imenovale sovjetske balistične rakete, s katerimi so se Rusi bahali takoj po drugi svetovni vojni). Praviloma namreč več glav več ve. Dve glavurini, četudi taki, kot najini, sta vsekakor premalo, čeprav sva bila z Jegermajstrom res (pre)večkrat (pokroviteljsko) pohvaljena, da sva za seboj pustila tudi izkušene večglave skupine. Vse so imele res bizarna imena (midva sva si nadela ime Kritik(a), pri čemer niti malo nisva bila izvirna v primerjavi z nekaterimi drugimi, ki sem jih sicer v spominu že odplaknil), kar kaže na kreativnost in predvsem zvestobo kvizkotov (ali kakorkoli se že reče tistim, ki sodelujejo v kvizih), ki se najbrž res imajo na teh kvizih preklemano fajn. Če se ne bi imeli, ne bi drli v Piafa. Nekaj je parčkov, nekaj je kolegov. Vsekakor ni to večer za pecanje. Skratka relativno mlada, ampak zasedena populacija. Kar je luštno videt na deževni oktobrski torek, ki je bil na trenutke že skoraj novembrska žalost, če bi sedeli doma in gledali skozi televizijo.
Glede nato, da je več prominentnih avtorjev v sveže izdanih Dialogih izpostavilo, da ima Maribor najstarejšo populacijo v državi, so takšne izkušnje, kot je Piaf kviz, več kot le dobrodošle. In mlade. So nekaj, kar se lahko zgodi samo v Mariboru in samo na tak način. Pogrešamo sicer malo več študentov, za katere bi to bil najbrž zelo zabaven uvod v njihove tradicionalno žurerske torke (res pa je, da študente iz rondoja ne spraviš, pa če bi bil zastonj koncert Beyonce + Solange, kar je bil odgovor na eno od vprašanj, na Glavnem trgu).
Morda smo pogrešali še kakšno izkušeno faco iz javnega življenja, najbolj pa tiste, ki tarnajo, kako se v Mariboru nič ne dogaja oziroma da ne najdejo nobenih vsebin oziroma nas potem, ko ne pridemo na njihovo stvar, povprašujejo, zakaj nikamor ne hodimo. Hm, kje ste pa vi? Doma? To je vsekakor ena takšnih prireditev, ko je Maribor… Maribor is the future! Že zato, ker te sicer striktni nadzor (zlasti Petre, pri čemer so bili svetlobni Star Wars meči na prejšnjem kvizu bolj seksi in manj prisilni) prisili, da mobitel ostane v žepu – razen med triminutno pavzo. Kar pomeni, da preživljaš čas z ljudmi tako, kot smo ga nekoč. Ne buljiš v ekran. Ne meseđiraš. Ne javiš seki, da njenega fanta še ne bo domov. Ni mailov. Nič. Ti, kolega, sotekmovalci, špricer in kviz. Pa ne, nočem zdaj tu furati sentimentalnosti, ker ni za to prav nobenega razloga. Imaš pa občutek med kvizom, da si samo tam, pozorno spremljaš ljudi okrog sebe in odneseš precej več kot če le kofetkaš (pa nič narobe s kofetkanjem, da ne bo pomote).
Takih vsebin v Mariboru ni ravno v izobilju. So seveda top zadeve – dokaz je bil nafilan Fudo, kjer se pozna, da smo sredi Tedna restavracij -, ampak Piaf kviz je uspel resda iz Anglije prinesti v Maribor nekaj, kar se znamo iti nemara samo tukaj. Ker smo morda bolj odprti, glasni in gofljasti, čeprav sta slednji dve lastnosti morda celo nekoliko manjkali. Ko bi le bilo več korajžnosti in manj zadržanosti… Resda ne toliko, kot jo je imel model, ki se je takoj po koncu kviza, ki se je seveda končal s pritožbo in končno menjavo na tretjem mestu (kako se da folku kregat, ijaaao), spravil za klavir in tam udrihal po tipkah, ki so nas pregnale vse v oni predprostor. Kjer bi Piaf moral imeti šank. Saj ga ima, le da so se šefi odločili, da baje ni primerno za taki lokal, če bi folk tam šankiral. Kar je velika škoda. Šankiranje je zakon. Meni je potem uspelo in sem skoraj do konca večera debatiral z natakarico z najlepše polikanimi lasmi in njeno marljivo, zgovorno, prijazno in vestno sodelavko.
Res top večer. Sploh za bolj hladne, deževne dneve. Pa še boljše spoznaš svoje prave prijatelje. Ker gre tudi za zaupanje. Da je recimo film Tarkovskega, pa boš videl Jaša, ziher, Stalker. Čeprav je Solaris. Veliko spoznaš, tudi če ne več ničesar. Tudi če imaš prazno glavo. Spoznaš… Kdo so tvoji pravi prijatelji. Tisti, ki napišejo »rekflaktomer« in ne »rekflaktometer«. In si ob piko. Pa vseeno ponosen, da poznaš nekoga, ki ve, kaj to je.
P.S. Naslednji kviz bo, če sem si zapomnil prav, že 8. novembra, ker gre Petra na Nizozemsko ali nekaj takega. Pojdite pogledat. Priporočamo.