Nerazvrščeno

To? Samo v Mariboru!

O Emi Kugler nisem vedel praktično nič. Ma… Kaj praktično. Nič. Eto. Pojma nisem imel, kdo je. Pa dobro, saj vsega ne moremo vedeti, ne poznati vseh, ne? Ampak zdaj se mi pa v nulo zdi, četudi sem jo ujel komaj za slabo uro, no, zdaj se mi zdi, da o njej vem… Okej, vsega ziher ne, zagotovo pa… Je pustila vtis. Taki rostfraj vtis. Nak. To ne bo izginilo kar tak’. To ostane. Taki ponedeljek in taki »crossover« dveh pogovorov.

Bil bi običajen ponedeljek, mogoče, ampak v bistvu takih v Mariboru itak nimamo. Ne več, sploh pa ne, ko pridejo… gostje? Ampak… Ali Maribor sploh ima goste? Ne vem, pogosto se mi zdi, da folk, ki pride k nam, četudi enkrat in nikoli več, takoj vzamemo, poštekamo in namudrimo kot da bi komot tu rintali v nedogled. Ali pa, če smo bolj realni, do petnajstega v mesecu. Kakorkoli, to ni pomembno. Bil je ponedeljek, MFRU ponedeljek in zalutal sem na dva pogovorna večera v enem večeru (v pravem duhu bozgizma).

In prvič sem dejansko pokukal v Centralno postajo, plac z zagotovo najbolj mamljivim, ikoničnim in belim pročeljem v mestu. Šel mimo kdaj? Milijonkrat. Šel mimo, ko je zujila muzika? Itak. Šel mimo, ko je bila kaka razstava? Itak. No, pa sem zdaj prvič zalutal noter. Delno zato, ker vem, da Sonda in Brda v tandemu delata krasne filmske pogovore (okej, to je bil šele moj drugi, oni z Mileno Župančič med Lentom je bil top šit, sem pa slišal tudi sicer same komplimente, moram pa omenit, da je bil Žiga moj sošolec, tako da sem namenoma pristranski), delno pa zato, ker skušamo na tem portalu podoživeti za vas duh mesta.

Centralna postaja ima, kot večina mariborskih placev, ravno pravo ime. Je postaja in to je tudi vse. V dobrem smislu. Tu prideš in počakaš, kam te bo odpeljalo življenje. In je v centru, kar Koroška ulica je, saj je v centru pozornosti tudi na varnostnih sosvetih, ker je prometna v vseh pomenih te besede. Če bo Maribor kdaj imel tramvaj, kar je sicer bolj malo verjetno (razen če rata še kaka liga prvakov), ga bodo ziher stiščali še v Koroško.

Takoj ko vstopiš v Centralno postajo, pustiš sicer Koroško za sabo – je pa res, da Koroška ne pusti tebe, ker slutiš, da bo še kdo zalutal. Noter je luštkan plac: že zato,ker premore tri stenske ure, ki bi naj kazale čas v Tokyu, Mariboru in iz kdo ve kakega razloga še za Baku. No, vse tri ure so bile konkretno falš, celo ta mariborska. Da ne veš, v tem sodobnem multimedijskem času, ali je to nemara razstavni eksponat, sodobna umetnost ali le pač pozabljivost? Kakorkoli že, to se mi je zdelo strašansko kul. Ker ja.

Posedli smo se v krog okoli kavne mizice, na kateri sta bili dve še neoodprti plastenki vode in največja Jameson flaša, ki se jo da dobiti ob Dravi. Nič ne bi bilo neobičajnega, če ne bi bila flaša že kar dodobra stankana. Na tričetrt. Okoli strica Jamesa so v nas pogledovali plastični kozarci, oni za vodo, zato smo pač čakali, kdo in kaj ti bo natočil. Ker da bi sam stegnil taco… Ne vem. Kaj pa če je razstavni eksponat? Bemti!

fullsizerender-14

Malo smo še prečorili, počakali, potem pa smo si naredili po domače in nekje takrat, ko smo vsi seveda, itak, walda dobili svoj kozarček viskija, ugotovili, da vse skupaj spominja na sestanek anonimnih alkoholikov. Minus viski, seveda. Gospa Kugler, ki bi znorela, če bi ji kdo rekel gospa, saj je takoj pisnila Žigi, naj jo vendar tika, čeravno je letnik 1955, si je vzela svoj čas in je takoj porušila uradne okvirje, ki uokvirijo in določijo praviloma potek takih debat. In to je poanta.

Kuglerjeva je sedla in najprej vprašala nas, bilo nas je morda ducat, kaj delamo v življenju. Kar je eksperiment svoje sorte. Ne spomnim se, kdo bi mene ali nekoga moje generacije, nazadnje vprašal, kaj delamo v življenju. Kdorkoli. Šofer busa, ženska na zavodu za zaposlovanje, mogoče kaka teta ali oni piflar na obletnici mature. Zdaj, že anahrono arhaično bi bilo, če bi nas vprašala, kaj smo po poklicu. Ta bi bila že skorajda nizka. Seveda je želela izključno dobro, saj je preverila, koga bo nagovarjala, želela je nekaj izvedeti o nas, premeriti sobo, interese, namen, cilj. In meni se to zdi strašansko kul, rockersko, carsko, mlado, sproščeno. Je, ni? Tak… Drugače. Ni prav to poanta takih večerov? Da je pogovor? Da je druženje? Zdaj če je obisk precej večji, tega ne moreš izvesti. Ne samo zato, ker bi predolgo trajalo, ampak ker bi bilo na silo vljudno, kopipejstano in narobe.

Tako pa smo izvedeli nekaj o ljudeh, ki se med sabo na videz poznamo, pa smo morda vmes že pozabili, kaj v bistvu počnemo od takrat, ko smo se nazadnje o tem pogovarjali, se spoznali ali mislili, da smo se spoznali. Za one, ki so se bolje poznali, je to bil večer, ko so lahko stisnili tipko reset. Ni to carsko? Večji efekt je namreč imelo na nas same, saj je vsak, želel ali ne, izbral besede in se skušal na kratko predstaviti. Zdaj, milenijci smo posebna vrsta, ker to, kar počnemo, niti približno nismo nujno »mi«. Poklic nas ne določa, pogosto zato, ker poklic razumemo kot poslanstvo, tega naši starši razumejo kot hobi, ker se od njega pač ne da živeti. V stilu »okej, si igralec/plesalec/pisatelj/novinar, kaj pa sicer počneš v življenju?«

Da je Kuglerjeva pokazala takšno iskrenost, spontanost, radovednost in nenazadnje tudi prijaznost, je kompliment. Res je. Zakaj? Ker je tako zelo pohvalila Maribor. Pa ni edina, tudi dve mladi študentki, zalutalki, ki sta prišli iskreno le po viski, sta pohvalili, koliko kotičkov, vsebin, ljudi, dogodkov imamo v našem mestu. Pa jih mi morda sploh ne opazimo, kar zdaj ponavljamo že v eno vsi skupaj. Drugo, kar se tudi že počasi lajna, je tista kontraugotovitev, da se motijo vsi tisti, ki ponavljajo, da se v Mariboru v bistvu nič ne dogaja. In da kako se. Ja pa itak se.

Vprašanje, ki dobiva odgovor le s kliki in lajki, zdaj postaja bolj zajebano: kdaj se je v Mariboru nekaj dejansko zgodilo? Dogaja se, okej, ampak kdaj se je pa kaj zgodilo? Ta del, vsaj meni, še vedno ni jasen. Seveda je dogodek takrat, ko je to dogodek za vsakega udeleženca posebej. Ampak kaj pa družbeno? Cajtngi? Mora biti v Večeru, da se je nekaj »zgodilo«? Mislim, da ne več. Že lep čas ne. Na Radiu City? Okej, ja in ne. Če pride in poškloca Marko Pigac? Bo že bolj držalo, čeprav ima seveda tudi on le dve roki in nogi. Za nazaj se sicer vse vedno lepše zdi, kot so mojstrsko zapeli Mi2, in predvsem tudi večje in eksponentno raste število ljudi, ki so bili na kultni razstavi, legendarnem koncertu ali nepozabnem žuru.

fullsizerender-13

V današnjem kontekstu tovrstnega razumevanja zapomnljivih trenutkov ni, ker non-stop prihajajo (in še bolj odhajajo). Ker gledamo nove slike na Facebooku, ne starih. Ker se recenzij že piše ne, kaj šele bere. Jutri je skoraj včeraj ali nekaj takega.

 In drži, marsikateri dogodek je takšen. Mimobežen v času, ki mimobežnosti ne trpi. Okej, bluzim, ampak upam da boste zdaj kupili finto tega teksta, haha. V ponedeljek se je namreč zgodilo nekaj, kar si bom vsaj jaz zapomnil, pa nisem edini. Najprej vsi tisti komplimenti Kuglerjeve. Da se v Ljubljani take stvari, takšni ljudje, takšno vzdušje pač ne zgodi. Kar godi, pa ne zato, ker smo še v čem boljši ali pa smo vsaj bili boljši od prekotrojancev – kot v fuzbalu. Godi zato, ker na glas to težko priznamo ali pa izpade, kot da hvalimo drug drugega in se zapiramo v hermetični krog, ki je pogosto zaprl določene kroge in se je zgodil akvarij efekt. Kuglerjeva je razložila vse živo, od tega, kakšen odnos ima do javnega denarja (zelo resnega, hvalevrednega in recipročnega), kako se je borila z birokrati, kako so sestanki le teorija, dokler ne pride dejansko do trenutka, ko mora nekdo narediti kip psa. In še in še je bilo, gotovo. A jaz sem moral naprej, dol/gor po Koroški, do Salona uporabnih umetnosti, kjer je bil igralec Marko Mandić na vrsti, da skozi pet knjig pove, da »takšni smo kot naše branje«.

Salon ima zvesto in vestno publiko na dogodkih mariborske knjižnice, ki jih vodi moja sekica (ja, Maribor je tak mali). Ne bom zdaj na dolgo in široko o knjigah, ker vas raje vabim, da pridete na naslednji dogodek. Presežek večera je bil – vsaj, ko gre za Maribor kot urbano mesto, kjer dogaja – nekje na polovici pogovora z Mandičem, ki je že z voljo »naredil« dogodek, bil tako pristno vesel, da je končno prišel tudi on na vrsto in v Maribor. Kar naenkrat je namreč opazil, da nekdo zunaj, tam že na obodu, vztrajno maha. In je mahal nazaj. To ni prvič, zgodilo se je že, da je pevka šla ven po pubeca, ki je zijal noter, in z njim odplesala na odru do konca svoj špil. Da, to je Salon. Da, to je Maribor. No, Mandić se je skušal pogovarjati kar čez šajbo. In v tistem trenutku veš, zakaj se v Salonu počutiš kot v akvariju – ampak ne, mi nismo ribe! Nak! Mi gledamo akvarij! In tako je Mandić kar kričal čez šajbo. Seveda je vedel, da ni šans, da se slišita čez debelino stekla. Pa vendar. Kar tak’. Sproščeno.

»To je Ema Kugler… Jo poznate? Njo morate spoznat! Njeno delo… Dela s tisto malo denarja, ki ga dobi, in dela tako dobro… Včasih ji tudi mi pomagamo, če le lahko… Pa nikoli ne vprašamo za denar…. Ema Kugler, ja…«

Okej nisem v nulo povzel, kaj je navdušeno in vzneseno povedal Marko Mandić. Ampak nekaj takega.

Poanta? Zakaj se take stvari zgodijo ravno v – Mariboru? Zato! Ema Kugler in Marko Mandić bi se »morala« tako srečati prej v Ljubljani. Pa ne. Sta se tukaj. Oba tako navdušena in očarana nad tem, kar imamo v Mariboru. Da ti je kar malo toplo in te prisili, da dvigneš rit in greš na naslednji dogodek. Ker je vedno nekaj, česar nisi pričakoval. V bistvu nikoli ni tako, kot misliš, da bo. Imamo pa. Glas o Mariboru gre preko Trojan redno, pogosto in nosi komplimente. Tudi zaradi takih ponedeljkov.

 

Komentarji

komentarjev