S pico sem se skoraj zadrgnil. Samo da ne bi bil zamudil, skoraj laufal sem. Okej, nisem, ampak vseeno. Lagano sem skenslal pijačo z Žigo in Pižamine pravljice za odrasle v mariborski knjižnici. Ker sem si, pazi to, v Evernote, ki ga po novem uporabljam za zapiske, shranil z velikimi črkami Štiri stvari, ki sem jih hotel početi s tabo. Ono, tega pa ne smem zamuditi. Slovenskega celovečernega filma na TV Slovenija. Zakaj? Ne vem. Najbrž, ker sem bil tako vzgojen – pa to ni kritika staršev, da ne bo pomote. In ker imam do inštituta slovenskega filma in programskih direktiv RTV Slovenija definitivno hudo večji rešpekt, kot ga imata obe inštituciji do mene. Vsaj sodeč po tem, kar se je zgodilo v sredo zvečer.
Miha Knific, režiser in (so)scenarist filma Štiri stvari, ki sem jih hotel početi s taob, tega ne ve, ampak film bi lahko bil moj program, moja prihodnost, leto 2020, ko bom star 35 let. Ker film govori o tem, kaj se zgodi, kot je v izjavi povedal Knific, s folkom, ki je star 35 let, pa živi, kot da je star 20. Hvala bogu, da se je nekdo lotil te teme, čeravno smo milenijci statistično in demografsko zanemarljiva kategorija: naš politični glas se baje zreducira na Luko Mesca, oglaševalci pa nas šmirglajo v nedeljo zvečer med Talenti ali pa računajo, da bomo kušnili drago, sedli na pecikl in se odpeljali z Nino Pušlar v ušesih na šiht v Lidl ali Hofer ali kam pač že.
Skratka, Miha je ta film posnel vsaj zame, če že ne o meni. Zakaj ga ne bi tako gledal? Drugače ga težko. Sploh zato, kar ni tako lahko priznati po devetih letih samostojnega lajfa v Ljubljani in še enega z najlepšim razgledom v Mariboru, da živiš pri starših. Tako sem film gledal s fotrom in ga, za kar bi moral dobiti medaljo, plačan obisk na naslednjem Festivalu slovenskega filma in osebni obisk Marka Fillija, prepričeval, naj vendar vztraja. Ker je foter, potrpežljiv mož, po kakih pol ure, ko noben ni želel reči nič – predvsem zato, ker se itak nič ni slišalo, dialogi in to -, no, po pol ure je foter potipal, kaj jaz mislim o filmu. Kar jemljem prav tako kot kompliment.
Pa sem najprej poznavalsko, khm, analfbetsko pripomnil, da se nič ne sliši in da so tisti modeli, ki bi naj poskrbeli, da bi se dialogi, ki v kinu predvidevam štima, vsaj malo razločili in ne bi vsak šum pojedel prav vsako besedo, več kot očitno ali gluhi ali pa nesposobni. Kar so tehnikalije. Ampak čisto resno: nimamo švoh tvja, daljinec je tam, kjer kontroliraš zvok, itak že zdavnaj zdrajsan in znucan, pa sem dal tako na glas, da ni bilo moteče. Pa je vseeno bilo. Saj ne gre zameriti zgolj ustvarjalcem tega filma – podobno je bilo že zadnjič v Idili, ko je bila za noč čarovnic na tvju. Poleg tega je slovenske produkcije tako malo (sploh na televiziji), da se vsaj jaz težko skoncentriram na nekaj, kar nima podnapisov – pa bi jih ta film komot lahko imel, ker se je tako prekleto malo slišalo in razumelo. Vsaj prve pol ure.
Foter je skoraj obupal in vmes tudi je. Jaz sem pa vztrajal, ker… Saj ne vem, zakaj. Skušam pogledati čimveč slovenskih filmov, ker se mi zdi, da se mu je nekje vmes na silo lepila oznako »slovenskega filma« – vsaj od takrat, ko sem prvič videl Pod njenim oknom ali kasneje 9.06, Osebno prtljago, Razrednega sovražnika, Izlet, Dvojino, kar se spomnim samo tako iz glave, da seveda ne omenjamo Babice gre na Jug, Gremo mi po svoje, Outsider, Kajmak in marmelada, Petelinji zajtrk, Hit poletja, Boj za in še in še.
Kar ne pomeni, da so naši filmi zadnjih deset let tako oh in sploh. O ne. So bili tudi takrat pa res nepotrebni podnapisi v Traktor, ljubezen, rock’n’roll, spodleteli Čefurji raus, žanrski pogreb Vampir z Gorjancev, Pevčev kopipejst/variacija na temo Lahko noč, gospodična, Košakov Goodbye Lenin v Srečen za umret ter njegov predhodnik Kruha in iger… Slovenski film zna lepo brcniti v temo tudi. Ali pa pač ne razumem, kot je bil recimo Arheo.
Vendar pred tv sem tekel, okej, pospešeno hodil s pico, ker me je nazadnje tako v dobro voljo spravil Dekleta ne jočejo, v nulo preprosti film Matevža Luzarja, ki se ga morebiti bolje gleda na tv. Podobno velja za njegov Srečen za umret, kjer sem tudi užival. Manjka mi marsikaj, da bi lahko potegnil neko resno črto ali lajtmotiv, ampak slovenski film skušam gledati kot neobremenjeni gledalec in ne kot kritik, kar seveda nisem.
In eto. Tako sem zicnil za Štiri stvari, ki sem jih hotel početi s tabo. Res dobre volje, razpoložen, nadebuden, dobrohoten. In brez predsodka o slovenskem filmu. Hej, letos sem imel že rezervirano celo neko luknjo v Portorožu in si želel vse plačati sam ter se hunter s thompsonovsko (kar nisem) kot novinar (kar sem pogojno v klasičnem smislu) spraviti na FSF, ki je podobno kot Borštnikovo srečanje postal za moj okus butični festival, ki misli na čisto vse -razen na gledalce, obiskovalce, turiste. Ono, žur. In ne, nočem imeti še enega Liffeja. Je en več kot zadosti in hvala bogu, da ga imamo. Mimogrede, dati tv premiero slovenskega celovečerca med Liffe, je približno tako, kot da bi dali finale slovenskega fuzbal pokala med finalom lige prvakov. Dobro, preveč naduvana primerjava, kupim, ampak veste, da Uefa tega niti ne dovoli? Liga prvakov je liga prvakov. In Liffe je Liffe. Hvala bogu.
Ime Miha Knific mi je od nekod znano, ne znam ga povezati z ničimer, ampak ajde, če veš za neko ime, če misliš, da ga od nekod poznaš, potem… Bo že dobro, ne? To je ta optimizem, o katerem sem se spraševal prve pol ure, ko sem si odgovarjal na vprašanje, ali ima slovenski film, tako kot Srečko Katanec, tudi svoje kavč selektorje? Mogoče, ampak kdaj veš, da si film kavč selektor? Ni to res čisto vsak?
Prve pol ure nisem štekal ama nič. Okej, kmalu se vidi, kdo igra glavno vlogo: Klemen Novak je Simon. Težava pri Novaku je v filmu ta, da je zelo neizrazit. Saj vem, kaj boste rekli: da danes ni več izrazitih likov in da slovenski film teh ne prenese, ker sta, če tako pogledamo, Kekca bolj zasenčila Bedanec, pa Pehta, pa Kosobrin, pa Mojca, pa Rožle, pa encijan in tavžntroža… Pretiravam, ampak ja. Slovenski film ne ve, kaj bi z glavnim junak. Zato je taki. Žgoljav. Simon ne deluje kot žurer, deluje kot tip, ki mu je mama rekla, da mu ne da več žepnine. In ne vem, zakaj, ampak ko gledam zdaj nazaj, se prvega dela, ki se dogaja v Ljubljani, sploh ne spomnim. Aja, saj res, Simon živi z Urško (Iva Krajnc), še bolj enodimenzionalnim likom. Ambiciozna pravnica je nekaj, kar sicer poznamo tudi pri nas (Nina Zidar Klemenčič), vendar so te praviloma nekoliko starejše ali pa vsaj ne delujejo tako infantilno kot situacija, ko se srečata obe (anti)junakinji. Do tja sicer še pridemo.
Simon gre v Koper z listom papirja, hvala lepa, Nathaniel Hawthorne in tvoje Škrlatno pismo. Jaz sem fotru namigoval, stoposto prepričan, da ima Simon raka in da gre v Izolo v bolnico, čeprav zakaj bi šel tja, če je onkologija v Ljubljani? Vidite, tako redki so ogledi slovenskih filmov, da pozabiš, da so slovenski filmi nepredvidljivi. Hej, še ubija se nihče več ne. No, skoraj, če odštejemo Idilo. Ali če ne gledamo Pevčega dokiča Dom, kjer se umira na obroke. Je pa res, da je Urška ena redkih uspešnih anojing bejb in v tem oziru je Iva Krajnc vnovič dobra, ker zna igrati zajebane bjonde, ki nam okroglobokastim tipom da vedeti, da so sanjarije o bjondah res samo to. Sanjarije.
Ko pride Simon v Koper, je tam vse bolj zanimivo od njega. Morda zaradi dispozicij, fotografije, režije, produkcije. Nimam pojma, ne spoznam se. Ampak Simon je tako neizstopajoč, da je lokomotiva na koprski postaji bolj zanimiva od njega. Ko sede v avto in ga pelje Dragan, kolega iz študentskih let, za katerega do konca filma ne vem, ali je taksist, narkič ali jebiveter ali vse skupaj – no, vem pa, da ga skuša Marko Mandić odigrati sodobno, akcijsko in gledljivo -, je Simona še manj. Prvič zato, ker vozakanje z avti ob takem zvoku v Sloveniji ne bo delalo. In drugič zato, ker smo najboljše scene v avtih že videli: prvič v Babica gre na jug in drugič V leru. Avto je zato slaba ideja za štart zgodbe dveh bivših modelov.
Šele ko sem bral obnovo za nazaj – bolje bi bilo, če bi jo prej – sem ugotovil, da Simon ni spizdil zaradi raka ali zato, ker bi bila Urška »ambiciozna« (pa ne v tistem smislu, o katerem je rad govoril Ante Šimundža). Ne, šel je, ker se mu ni dalo več jebati s tapetami, ki so bile, mimogrede, lep sprehod nazaj v socializem, ki pa ga, če dobro vem, pravniki nimajo preveč radi. Niti slučajno nisem ujel, da sta se kregala o otroški sobici, ušla mi je njuna debata o otroku. Čisto ušla. Kar ni bilo nepomembno.
Vse to zasenči Koper, ki se v filmu res izkaže s svojimi kulisami. Bolje kot Piran, kamor je za drag špas rinil Goran Vojnović. Je bližje Hitu poletja, nikoli pa ne bo doseglo Poletja v školjki, ki se tudi skozi prizmo tega filma danes kaže kot hit, kakršnih skoraj ne delamo več. Simon gre v Koper zato, ker je v lj flatu raztur (kam je šla potem Urška? aja, saj res, k staršem; ki so ji, saj res, kupili stanovanje) in tam potem vmes pleza sredi glavnega koprskega trga ter namešča neke luči. Hm? Ne bi potem šel… V Tolmin? Toliko tipov na kupu za štiri, pet luči in oder, ki ga ima vsaka občina za svoj praznik? No, to je možno samo, če ima prste zraven RTV, haha, malo šale, ne?
Simonu se v prvih pol ure zgodi več, kot bi se mu sicer v celem lajfu. In v tem je finta. Klikne na link, ravno ko je pri Draganu doma, pa je seveda lizanje vsega možnega na Pornhub. In ravno takrat vstopita noter Petra, povezovalka kulturnih dogodkov, ki zbledi do konca filma, in Maja. Zdaj… Maja ni nepomemben lik. Maja je glavni lik v bistvu. Lik, za katerega je Mojca Fatur – kar se mene tiče – povsem zasluženo pokasirala vesno (nimam pa pregleda, kdo in, pombneje, za kaj je bil še v konkurenci). No, ampak Maja vstopi v film še slabše kot Simon. In že Simon je vstopil v film kot zadnji žgoljo. Maja vstopi kot bejba, ki ve, da gledamo tipi porniče. Ki si ga bomo zdrkali med polčasom na Branka Zupana in Saška Jerkoviča. Ker smo pač taki.
Zdaj… Maja ima upravičene razloge, da tipe presoja z distance, kar je evfemizem za obsojanje. Hkrati je takoj jasno, da bosta počela tisto, česar Mojca in Kekec nista. Da bosta malo tudi poredna. Kemija je tam. Ne zato, ker bi bila zdaj tam, ampak ker je bila tam očitno nekaj let nazaj. Pri živem bogu si nisem mogel razložiti, kakšen par sta bila Simon in Maja, čeprav je to najbrž prav poanta, na katero stavi Knific? Da smo bivši in bivše kot prevozi.org. Kadarkoli, s komerkoli, samo da pridemo čimprej na cilj za čim manj stroškov.
Verjamem, da so bili glavni štirje liki – Simon, Maja, Dragan, Urša, če sledite – na neki točki na tabli. Ali pa miselni tabli. In da se je povezovalo odnose med njimi. Ker ti so prečiščeni, razdelani, celo morda koliko toliko naravni. Čeprav… Študentsko življenje pokaže, da se nasprotja nujno ne privlačijo in le vprašanje je, kje za vraga sta žurala Dragan, ki je sposoben žurati na Metelkovi in pol ure kasneje v Cirkusu, in Simon, ki ima faco tipa, ki mu je vseeno, kje se žura. Aja. In Simon ima ves ta čas, ko imajo v Kopru žur, tudi tisti list. Ja, oni list. Pomembni list. Ki pa je v italijanščini, torej ni njegov, razen če ima raka. Ne, nima raka. V slovenskih filmih se ne umira takoj. Umira se počasi: najprej gledalci, potem vsi ostali.
Šele ko sta v Hoferju, Lidlu, skratka na šalterju, se Simon opogumi in vpraša Dragana, očitno poliglota in google translate na dveh nogah (aja, Simon je želel uporabiti Google translate, resda začuda šele v Kopru, pa je raje gledal porniče), če mu lahko prevede vse to. In mu Dragan, kjer spet nismo razumeli ama nič, ker kdo pa se take stvari pogovarja na šalterju, kjer je edina debata »boste še kaj? / imate pika kartico«. In eto. Urša je – to ni spoiler alert – pred leti naredila splav. Urša je ona pravnica, ona iz Ljubljane. Jeba. Splav. Vidite, pa je nekdo umrl. In ja, Urša in Simon sta zaročena. V fletu njenih staršev. Aaaa, štekate zdaj?
No, dober tvist. Ampak v tem času je Sead Mulahasanović že postal Sid, Magnifico je že prodajal olja na platnu v Stereotipu, Đuro je vozakal begunce čez kao mejo… Poanta? Knific je porabil hudo preveč časa, da je prišel do sem. In začel po nepotrebnem metati zraven like, ki so zgodbo samo zapletali in so bili izključno sami sebi namen. Razumemo, da je priložnosti za igranje v slo filmih malo, ampak Iva Bana in Janeza Škofa bi lahko gladko nadomestil stavni avtomat in benjamin. Komot. Nobene dodatne vrednosti. Enako velja za Jureta Drevenška ali pa za onega nepremičninarja, ki pa sta poleg obeh ženskih vlog odigrala najbolj »filmsko«. Ban je povsem odveč kot neučakan foter, ki bi imel vnuke in vseljeno stanovanje, za katerega sta plačala z Uršino mamo. Ne nucamo ga, ker je Urša že sama dovolj – ambiciozna.
In kaj se zgodi? Simon se izgubi, zato se skuša najti pri Maji. Do te točke je film Simon. Če bi to ostal, bi jaz raje gledal akvarij na tvju ali pa kaki Hallmarkov tv film. Ne vem, ali je »kriv« Simonov enodimenzionalni lik ali Novakova igra. Ne vem. Vem pa, da njegovo deja vu pecanje Maje prime, zgrabi, evo trnek. Zato, ker je Faturjeva prepričljiva, čeprav ji kamera pri tem ne dela absolutno nobene usluge, reklame ali komplimenta. Na trenutke Faturjeva zgleda dovolj staro, da bi bila Simonova mama. Na trenutke pa kot cukrček, kakršnega poznamo vsi mi. Šele takrat postane dvoplastna, čeprav Simona klasično vozi na vse dobre stare finte.
Evo, do sem so opisali v opisu tudi ustvarjalci v tekstu za MMC. Hej, še TV Slovenija je glasno napovedala, da ima večer domače produkcije in se ustrelila v koleno (in najbolj sijajno Majo Pavlin), ker je šla sama s sabo tekmovati s tem filmom na prvem in dokumentarcem o Magnificu na drugem programu (še dobro, da se da Charlatan Magnifique pogledati z zamikom na RTV 4D). Film, ki je bil do te točke prepočasna drama, nato postane vse: akcija na žuru v Kopru in v lovljenju najbolj počasnega, ampak še najbolj realno prikazanega poštarja; pornič na plaži; pravljica z rdečim pikčastim dežnikom v dežju v morju; triler, ko pride Urška iz Ljubljane in pobira ključe, ki jih je Maja zabrisala skozi okno in mislimo, da se bosta vsaj zlasali (finte iz Idile bi bile ata na mamo v tem filmu)…
Film se v drugem delu vrhunsko prelomi, vzkipi, naraste, zacveti. Skorajda izključno po zaslugi Faturjeve. Scena z dežnikom, ki ga ima nad glavo v norem nalivu in z njim gola skoči h golemu Simonu v morje, je seveda ikonična. Ampak je to preveč očitno ob sicer mamljivi glasbeni podlagi, ki pa je izbrana preveč na horuk in bi bila lahko še kanček bolj avtohtona (Zmelkoow, če smo že v Kopru, ne?), če že naglasi niso, ker se igralci lovijo med naučeno zborno izgovarjavo in tisto v splošni rabi, kar je seveda pri nas redni polom: ko nekdo govori v dialektu, govori tako, kot da bi nam to počeli na SAZU-ju in grejo predaleč.
Mojca Fatur je na koncu največ, kar ta film ponudi. Nekaj ji pri tem pomaga dober zaplet, čeprav (spoiler alert!) najprej nismo sigurni, čigav otrok naj bi bil tisto – in od kod sploh otrok? Zvemo kar tako, mimogrede, tik pred koncem, ko se filmu že mudi k sklepnemu dejanju. Simonova težava, ko skače okrog Maje, ni ta, da bi bil luzer. Simon ne zna biti niti luzer. In na koncu ni luzer, ker povleče odločitev, ki bi naj pokazala, da se je vendarle za nekaj odločil. Če bi to bila Amerika, bi bil film zmagoslavje za opcijo pro-life. Iber zmagoslavje. Iva Krajnc bi težko spala ponoči, gladko. Simon, s katerim se zdaj v tekstu precej bolj ubadam, kot se z njim ubada film, je ob vsem tem naivno prepričan, da se je vzel (sebe in svoj lajf) v roke. Ne. Ženske ga bodo še naprej vozile.
To vsekakor ni odslikavanje »širših družbenih razmer«. Simonu – ali, če smo bolj odkriti, filmu – pri tem ne bi moglo pomagati nobeno ministrstvo, noben tečaj, nihče razen mogoče staršev. Oni so socialni korektiv, kar je zamujena priložnost tega filma, ki se konča s Simonovo izbiro, da ostane v Kopru, šele nato pa v odjavni špici vidimo, kako se z Majo objemata na strehi TV Slovenija in očitno uživata svoje ljubljanske sanje. Ali pa je to le spomin? Ne vem, očitno nisem gledal dovolj pozorno, čeprav sem se res trudil, da ne rečem mučil.
Veste na kateri točki? Na oni, ko se katastrofalno slabo posneto sfajtana Dragan in Simon, ker se je njun odnos nekje vmes izgubil. Bizarno ni, da sta se valjala čez plastične stole sredi slabo obiskanega trga. Bizarno je, da je to bilo med literarnim večerom, pogovorom z – Dušanom Jovanovićem? Wtf? Če je kaj temu filmu manjkalo, mu je manjkal Primož Petkovšek, brez katerega ni slovenskega filma.
Če so že nekaj na silo vtikali, recimo. In ko smo pri snemanju prizorov, ki nam v Sloveniji pregovorno ne ratajo: ljubezenski prizori so posneti res v nulo dobro, ampak ne oni v morju, ker slovensko morje nima dovolj ambicij in je premajhno za veliki seks, temveč tisto v premalem stanovanju, ki sploh ni Simonovo, tam lika resnično prepričata in film prekucneta do točke, ko se nehamo žaliti (ja, sami sebe), ker ne vemo, kaj za vraga naj bi bile tiste štiri stvari, ki sem jih hotel početi s tabo? Na plaži je bilo govora o nekih desetih stvareh… Dalje mi je pa ušlo. Sta se dala štirikrat dol? Ha?
Kakorkoli že… Po tem dolgem zapisu, ki skuša dati ustvarjalcem občutek, da si nekdo dejansko rade volje vzame čas, vzame bolj hladno pico, samo da ne bi bil zamudil priložnosti za ogled še kake slovenske stvaritve, ker smo videli že cel kup filmov, ki so nam kradli življenje, pa bi vseeno še… No, po tem dolgem zapisu upamo, da bo Knific vztrajal pri tovrstni tematiki, ampak z željo, da ne želi na silo prikazati, kakšni smo, današnja mladina. Ker Simona ni zajebala ljubezen. Ni ga zajebala Urška, ni ga zajebala Maja. Zajebal se je povsem in izključno sam. In ne zato, ker z diplomo ne moreš nikamor. Ne zato, ker ni napredovanj. Ne zato, ker bi se bilo najbolje izseliti. Ne. Simon je predstavljen kot tip, ki se bo našel le in samo poleg nekoga, kot je Maja. Zakaj? Ker Maja ni popolna. Ker Maja ni Mojca. In ker je Maja… Mojca Fatur. Z vlogo, po kateri si jo bomo vsekakor zapomnili.