Urbano

Sedeminsedemdesetič!

Bolano dobro.

»Po sedmih letih, kar igramo to predstavo, in sedeminsedemdesetih odigranih predstavah…« Jap, tako je pred nami razgaljen stal Branko Jordan. Razlagal je na boli te briga. Še sedeminsedemdesetič je v eni roki držal zdravniško haljo, najbolj hvaležen material za kritiko te dni (#stavka), v drugi pa vodič za London, še en hvaležen material za kritiko te dni (#brexit). In je listal in listal, da se ta predstava dogaja tam, gori v Londonu, ne pa v Mariboru. Na faci je imel pa tisti nagajivi nasmešek. Ja, tisti prismuknjeno pritišnjen nasmešek. Bebavo prikupen. Bingljal mu je one, ampak še bolj je bingljal njegov trenutek popolnega užitka. Saj veste, ko Cristiano Ronaldo po golu skoči, napne mišice in iztegne roke. E, taki je bil Jordan. Tako na polno je užival, gol, od blizu. Videl sem ga nagega na odru drugič v dveh tednih in dvakrat je pokazal, kakšen efekt je, če se slečeš. Kaj s tem sporočaš. V Ich Kann Nicht Anders in Od blizu je striptiz časa, v katerem živimo. Pornhub časa.

»Igrajte vloge, vredne vaših življenj,« nas je v leto 2017 napotila Eva Kraš, ki se je polagoma razprostrla pred nami kot slastna prva vratca na adventnem koledarju. In čeravno so bile njene besede sladkobne, kot so čokoladice v adventnem koledarju, so resnično delale. To ni bil veseli december cuker. Pomislil si, med tretjim od štirih tajmavtov v tej igri vlog, ko smo v bistvu nekateri žal videli tudi sebe v četverici likov, da ima igralka res prav. Če že glumimo, potem glumimo vsaj nekaj dobrega, nas vrednega, ne? Itak!

»Vedno mi gre na živce, ko gre igralec med gledalce…« se je med nami v elegantnem kurbiš plašču sprehajala Nataša Matjašec Rošker. Lagano si je tudi ona prižgala čik. Pravi čik. In vprašala prvo bejbo na zicu, med katerimi se je sprehajala (predstava Od blizu je postavljena tako, da je publika na enakomerno ločenih sedežih »na sredini« igralci pa »za njimi«), kako se kaj ima. »Super, pa ti?« jo je sproščena mlada obiskovalka gladko tikala nazaj. Kako neverjetno kul. Jap. Tikala jo je. Da nekdo tika igralko, kar tako. Bomba! Igralka je prva, ki ima v predstavi monolog in čeravno je njeno prebijanje četrtega zidu in sprehod med gledalci morda še najbolj(e) odigran, niti ni toliko stvaren, te je njeno izgovarjanje »Busanci« in ne »Bosanci« in razlaganje, kako si je samo režiser Dino Mustafić lahko zamislil kaj takega, ker »so se v Bosni štiri leti streljali kot zajci«, povsem podrlo. Na tisti točki: adijo notranje ravnovesje, dobrodošla razrvanost. Nekateri smo se skušali smejati in skriti zadrego nad besedami, ki so zarezale v kosti. Roškerjeva je pa lepo čikcala in glumila najbolj okusno gljivo.

Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc

»Zdaj vam bom povedal en vic, ker je že 1. december, dan boja proti aidsu… Ampak je res res res črn…« pa je svoj monolog zgradil Matevž Biber. In ja, preden vprašate, vic je bil res res res črn. Taki. Črnuharski narobe. In ne, ne bom vam ga pretipkal, ker to ni fer, saj bi se s tem izgubil čar unikatnosti momentov v tej predstavi. Ki jo je itak videlo, kolikor sem preračunal preko prsta (in preračunal ziher zelo narobe), vsaj 3.500 ljudi, kar je za gledališko predstavo na Malem (najmanjšem) odru ekvivalent broadwayskega/west end hit muzikala. No, ker je bil Biber drugi na vrsti, smo tisti, ki smo šli očitno med zadnjimi gledati Od blizu v SNG Maribor, dokončno pogruntali, da je ta del improviziran in, kar je še bolje, totalno improviziran, prilagojen času, postavljen v tajmlajn, kot časovnici rečemo danes. In ja, Biberjev vic je bil okrutno kvaliteten. Zgolj vic, ampak pravi vic za taki šov.

O predstavi Od blizu sem slišal v minulih sedmih letih… No, praktično vse. Predvsem to, da je to predstava, ki bi jo že bil moral videti. In predstava, za katero bi bilo pa vseeno morda bolje, da je ne bi, ker bi morda videl napačne poante v filmu. Ker ja. Če vidiš predstavo malo narobe, jo vidiš zelo narobe, čeravno je seveda interpretacija vselej prepuščena vsakemu gledalcu posebej. Ker sem vedel, da s(m)o gledalci postavljeni na sredino – ne pa tudi, da smo tako ločeni, mislil sem, da bodo posamezne mizice, kjer bodo ljudje družno čičali, pač, zgrupirani, jaz pa nekje tam v kotu.

Ker v gledališče skoraj res nihče ne hodi več sam (še bejba, ki me je oni dan zgrabila za jajca, ko sem jo pospremil vljudno do avta, je prišla z nekim modelom), sem se ga v preteklosti ogibal, še zlasti Malega odra, ker hostesa vedno čaka do zadnjega, da odpre vrata in potem tam čoriš in se gledaš v špegl in vsaj mene takrat ornk zagrabi tesnoba. Itak imam pa mini obsesivno-kompulzivno motnjo, pa ne želim delati gužve in pridem vedno vsaj 10 minut prehitro, pa je potem glih tak’ gužva na garderobi in vedno neka gospa (tudi včeraj) tišči vame torbico ali toaleto ali karkoli že in me potem vedno skoraj ima, da bi se obrnil in spakiral domov. In bila bi gromozanska škoda. Zame seveda.

Morda pa vse to počnem namenoma, saj ne vem. Cincam in droljam. Razlaga bi bila lahko namreč ta, da ko se predstava potem začne, padeš noter, je tišina in se zgodi čudo. Morda pa res. Ampak kakorkoli že, vedoč, da gre za posebno sediščenje publike, sem se odločil, da bom med predstavo ogledoval tudi prišleke, kolege gledalce. Ne toliko kvantitativno (vsaj tri četrtine je bilo ženskega spola, je bila pa publika povečini precej mlajša oziroma ne vem, če sem videl eno sivo glavo ali glavo brez las) kot kvalitativno. Ker sem izbral diagonalo od vrat in skorajda skrajni kot za svoj sedež, sem za hrbet in ob sebe dobil druščino skoraj zamudnih kolegic, ki so očitno imele »girls night out«, pa ne mislim toliko zlovešče na Seks v mestu ali kaj takega. Sploh ne.

Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc

Ena za mojim hrbtom – kar je itak relativno, saj se na stolu vrtiš, in ne veš več, kaj je spredaj in kaj zadaj, totalni prostorski razvrat, primeren tematiki predstave – je bila še posebej dober material za predstavo, saj jo je povsem vpila, se režala na glas in tu in tam celo kaj žlahtnega, mastnega ali pronicljivega pripomnila. Primer? Ko je Dan (Biber) vprašal Anne (Matjašec Rošker), če je tudi ona kdaj hlinila orgazem, ko sta fukala, in je Anne naredila tisto najbolj slabo zagano faco, se je ta bejba hrkajoče zasmejala skozi nos z angleškim dovtipom: »Awkward!« To je to! To in tisto tikanje!

Pa saj ni samo to naredilo žura. Publika se je, resda ne vsi, rada vrtela na tistih stolčkih. Glavna funkcija teh, kot si jo razlagam sam, je njihova simetričnost, trigonometrija, geometričnost in to. Kaj želim naklofat? Da je razdalja med stoli enaka in da so stoli fiksno nasvedrani v tla. Zakaj je to kul in zakaj tako dela? Ker te oddalji od tistega, s katerim si prišel v gledališču, in na enako razdaljo približa do popolnega tujca. Kar je, ugibam, malo »awkward« za srečne, sveže zaljubljene ali neločljive pare, ki se čakajo pred vrati za hajzl, in fenomenalno za vse ostale, ki se počutijo osamljeni, odrinjeni ali pozabljeni. V bistvu pa je ita za vse. Morda tudi zato, ker je tako prekleto podobno šoli. Ker gre tudi za to v predstavi Od blizu. Za šolanje, za lekcijo intime.

Ker tole ni klasična recenzija (teh najdete kar nekaj na spletu in zlasti v arhivih), že zato, ker itak ne bi imelo klasičnega recenzentskega smisla več (predstava je pobrala kar nekaj nagrad), se boste vprašali, čemu potem tekst. Izi rizibizi. Zato, ker me je zanimalo, kako je, če greš med zadnjimi gledati prepoznavno predstavo, ki te že z plakatom pred SNG-jem gunca in heca za obisk. Vrhunski plakat, bajdevej. Zato, ker me je mučilo, kako bo reagiralo ljudstvo. In zato, ker pač firbec, kako je, ko nekdo sedem let preigrava en tak hit.

Če sem dobro slišal, je noter glasba Radiohead ali pa vsaj Thoma Yorkea. Tistega frontmana, za katerega je Noel Gallagher iz Oasis (kdo pa drugi…) naslinil toliko mega citatov (»Če bi se Thom Yorke posral v žarnico, bi to dobilo oceno 9/10«). Zakaj, od kod zdaj jemljem to? Yorke je znan po tem, da skoraj nikoli ne zaigra štikla Creep, po katerem bo, jebiga, velika večina ljudi prepoznala Radiohead. In ja, tudi Kurt Cobain je gladko prečrtal Smells Like Teen Spirit iz setliste. Ne, tudi v Tivoliju Nirvana tega štikla ni zaigrala. Kar na eni točki razumeš., čeprav po drugi… To je rock’n’roll, to folk hoče, daj folku kaj hoče. Če ne, izvoli na koncert Boba Dylana, pa probaj iz tistega, kar dobiš, nekje ven poiskat All Along the Watchtower, kot smo to nekaterili storili v Tivoliju leta 2010.

Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc

Ker sem gledališki analfabet aka žgoljo, bo sledeče zvenelo naivno poceni in nemara nerazumljivo. Toda igra četverice je bila tako prepričljiva in »stvarna«, da se je Kraševi dejansko tresla ustnica, da je Roškerjeva dobesedno stiskala skupaj prste na nogi, da je Jordan grobo brcnil štiklo in da se je Biber skoraj narobe nazaj oblekel. Tako se je vsaj meni zdelo. Tako neverjetno prepričljivo in zagnano in dodelano. Zato sem se spomnil tudi na Noela Gallagherja, ko je avgusta v zagrebški Tvornici prepustil nam, publiki odpeti refren Don’t Look Back in Anger. In spomnil sem se, kako je bil ganjen, ko se mu je to zgodilo v Buenos Airesu. E, to. Tako ganjeni so bili tudi vsi štirje igralci. Uživali so drug v drugem. V hudem, udrihajočem dialogu Kraševe in Biberja je Kraševa mežikala in gledala Biberja tako zaprepadeno v oči, da je to bil čisti presežek igre, dialoge, človeške vrste. In zdaj: najbrž je kaj takega možno samo po sedmih letih? Najbrž res. Takšno zaupanje, da te nekdo porine v gips steno, kot je Jordan porinil Roškerjevo, da je njena glava skoraj luknjo naredila v steni. Da ne omenjam menjavanja na plesu stolov, ki je mejilo že na kombinacijo Šunda in kaj-pa-vem kakega filmskega počasnega posnetka. Ker ob glasbi je njihova predstava še vedno boljša od filma Closer, pa že tisto ni bilo švoh. Klišejsko, kot je že pred sedmimi leti zapisala Petra Vidali v Večeru.

Od blizu v takšni dramaturgiji in režiji in igri in vsem pravzaprav (morali bi videti četverico tehnikov, kako usklajeno jim je v kabini žarel obraz in kako so tudi oni garali za mišpultom) ni čudno, da je tole za SNG Maribor nekaj podobnega, kar je za rock muziko Sweet Child O’Mine. Ne vem, od kod se jemljejo rock primerjave, a ta je res dobra, ker je Sweet Child O’ Mine, gigahit Guns N’ Roses nastal tako, da je Slash oponašal »cirkus« oziroma policijsko sireno, Axl Rose je rekel, naj še malo podaljša, Izzy Stradlin je nastavil akorde, Duff McKagan in Steven Adler pa ritem. In ko je nastal še tekst o Erin Evelyn, takratni punci Axla Rosea, s katero si ne bi mogla biti bolj različna (on poreden rocker, ona pridna puba uspešnega očeta), je nastal hit, ki ga vsi poznamo še danes. In nekaj takega sem videl v Od blizu. Kjer so presežki v skrajnostih. Kjer nikoli ne najdeš niti miru, kaj šele sreče. Ali kot piše opis SNG, ki itak najboljše povzame:

Od blizu (1997) je sodobna duhovito-inteligentna igra o intimnih odnosih, o spolnem ljubosumju, sodobnem egocentrizmu, iskanju partnerja in “večne sreče”, ljubezenskih zmagah in porazih … Štirje protagonisti (striptizeta Alice, pisatelj Dan, zdravnik Larry in fotografinja Anna) se zapletajo v ljubezenske zgodbe, kjer ne manjka ljubosumja, maščevanja, moških kapric, ženske muhavosti, seksa in laži. Od blizu, ena najuspešnejših dram na temo razmerij, postane križišče štirih tragikomičnih zgodb, ki so predstavljene kot duhovit, neustavljivo privlačen, romantičen, resničen in silno nevaren dokument o sodobnih partnerskih odnosih.

Spremljal sem, kot rečeno, obraze v publiki. Ženske, v večini, so sicer predstavo itak bolje kupile. Nek gospod je imel namreč ta peh, da je želel šparati še zic za neko gospo, pa je malo dlje gruntal, da itak nima smisla, kje sediš, ker si prepuščen na (ne)varno razdaljo. Mlajša dekleta, prgišče njih, so imela skoraj odprta usta, ker so se očitno prepoznale v debatah o seksu, o lažeh, o manipulaciji. Morda pa je to le moja moška percepija, »mansplaining«, kot temu rečejo zdaj Američani.

Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc

Zdi se pa mi, da je ta predstava ne samo povedala več o nas samih, temveč nam to pokazala v obliki niti ne več špegla, temveč okna, skozi katerega bi bilo nemara dobro skočiti, preden je prepozno. Vsaj zase lahko to rečem, saj sem videl skoraj HD počasni posnetek nekaterih ne najbolj uspelih trenutkov v mojem življenju. Tam me je predstava skrušila na drobtinice. Čeprav me simbol obrezovanja skorje pri sendvičih ne nagovarja (kdo te nima rad skorje?!), je pač kaj drugega ali, v mojem primeru, da je bilo vse narobe z mano, z lastno manjvrednostjo in občutkom nemoči, ki potem rezultira v eksplozijo nabranih neizževitih čustev. Zato sem se proti koncu, ko se igralci premikajo nazaj v svojo osnovno pozicijo – poteza, ki sem jo zdaj še tretjič zapored pokasiral na manjših odrih -, obrnil stran, tja, vstran, kamor sta mimobežno zrla Dan in Anna. Ne ker bi mi bilo nerodno, temveč ker sem moral kar ornk razmisliti, kako in kaj. Kako je možno, da so oni sedem let igrali nekaj, kar se je meni dogajalo vsaj nekaj let. Predstava je že bila tam, kjer še jaz nisem bil.

Neke vrste darvinistična intima, tako večplastno zgrajena, postavljena, zrežirana in odigrana, da te lahko vrtajoče trofi točno tam, kjer misliš, da te ne bo trofilo nič več. Ampak tokrat ne na zlovešče nesramen način, temveč tako, da veš ali pa vsaj misliš da veš, kaj boš storil v bodoče. Ni to noro dobro? Da lahko gledaš sebe, svoje napake, svoje katastrofa moment – pa ni nobenih posledic? Voajerizem norosti, gotovo, kajpak. Seveda me je na drugi strani postalo strah, ko sem premerjal tri zelo brhke gledalke, kako so uživale v nemoči ženskih likov, ki pa da so sicer, če nič drugega, vsaj malo močnejše od moških, ker sta oba lika itak huda vozeka. »Krščanska dekleta fukajo iz občutka krivde,« je bil štos, ki se jim je še posebej dopadel, dovolj za glasen, niti najmanj sramežljiv krohot. Takrat te vseeno malo strah postane, ker nikoli ne veš, kdaj se bo tebi zaradi nedosegljivosti ali krivde naslednjič tako odpeljalo.

Da je predstava Od blizu po sedmih letih še vedno takšen hit, da so ostali le še štirje prazni stoli (in nekaj malega tudi na severni tribuni, kot jo je označil Jordan), je hkrati genialno in skoraj pogubno. Zakaj je tako mamljivo gledati razkosanje intime, holokavst samoponosa in oprijemljive klišejskosti? Nimam pojma. Morda ker je predstava dovolj minimalistična – filma se bežno spomnim, vem samo, da je bil flat hudo dober, nekaj, kar je tukaj zreducirano na kostumografske presežke zlasti pri Kraševi, dva kovčka, ene tiste psihokugle na odboj, tri škatle čikov, bankovce pravih funtov, štikle in zdravo. Morda ker prihajajo izza hrbta, ker se moraš zavrteti, morda ker prihajajo v kadrih kot tačas vrhunske tv serije, morda ker smo vsi čustveno zjebani do amena, morda pa preprosto zato, ker vse v predstavi tako prekleto dobro dela.

Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc

Če seveda nimate zadržkov in dojamete štos izjav tipa »gledal je v mojo ritno luknjo, kot da bo tam našel…« in o ph lestvici sperme in podobno. Liki seveda niso vsakdanji: novinarji ne pišejo več zgolj samo nekrogolov; dermatologi se jebejo z luskavicami in štrajkom; uspešna fotografinja danes ne živi več v višjem sloju, temveč plačuje sp prispevke; in bivše striptizete danes ne pecajo lokalcev, ker jih ti preprosto ne razumejo, saj ne govorijo istega jezika – fehtajo kvečjemu za potni list.

Seveda je aplikacija specifična za Slovenijo, ker Maribor, kot je namignil Jordan, seveda ni London. A tudi London pitaj boga kaj danes je. To zagotovo ne več, danes bi Patrick Marber napisal najbrž te odnose še bolj brutalne in vprašanje, če bi se še kdo zaljubil vanje, saj se zdi, da smo se nazadnje zaljubljali res še v devetdesetih. In zato je Mustafić kot režiser prebil konstantno časa in prostora v neko svojo dimenzijo sprevrženosti. Kaj s tem mislim? Pojma nisem imel, ali naj na koncu z liki sočustvujem. Itak sem najprej razmišljal o sebi, egotrip in to, i-problem generacija.

Ampak ko tuhtam, ali naj se mi liki smilijo… Pade iz spomina tista izjava Alice: »Laganje je najbolj zabavna stvar, ki si jo punca lahko privošči, ne da bi se morala sleči. Še boljše je, če se.« Pa… Idi nekam! Če se vam je to pripetilo in vam je kaka punca to storila, bi Alico zadavili kar tam. Ne Kraševo, seveda ne nje, ker igra tako mikavno dobro, da je že film v malem, temveč Alico, njen lik, ker smo mislili, da ta njen lik itak nima izhoda, pa ga ima morda še najbolj od vseh. Kako? Ker je nismo ubili mi, temveč jo je povozil neki jebeni avto. Kar tak’. Zgazil, adijo, nasvidenje. In ne, to ni spojler, ker ne more biti spojler. Ker vam povem, da so medosebni odnosi lahko velika jeba? To pač ni in ne more biti spojler.

Četverica likov želi uspeti v vsem, a česarkoli se tako očitno loti prepozno in narobe, je vse skupaj en sam pogreb čustev in samopodobe. Zato je morda najboljše biti voajer in samo gledati druge. Čeprav potem pride Aristotelj in ti zine, da se samo na en način izogneš kritiki: nič ne delaj, nič ne povej in bodi – nič. Jebemomast. In v tem oziru je predstava še naprej tako dobra in bo imela vsaj še eno ponovitedv (28. decembra), ko bodo štirje monologi spet gotovo sveži, bolj silvestrski ali karkoli bodo že namudrili ti sijajni igralci, katerih kriki, vreščanje, fajti, ples, mežikanje, solze, smeh in človeške biti so tako prekleto delali.

Seveda me bo zdaj strah sploh še kadarkoli pecat’ kogarkoli. Ampak zdaj vsaj vem, kako ogabno sem videti v nenajboljših trenutkih. In kako ne preseneča, da so nekateri šli to predstavo gledali večkrat. Ker ponudi hudo več nasvetov in namigov, kje zaznati »narobe«. Ziher več kot facebook. Celo več kot Radiohead, ko je Yorke kričal “you do it to yourself, you do, and that’s what really hurts”, ki sem ji jo zdaj med pisanjem do onemoglosti vrtel. In gledal spot. In, bešmumater, da sem včeraj prišel najbližje v ugibanju, kaj za vraga je oni model rekel na koncu v videospotu. Nekaj iz Od blizu. Stoposto!

Bis. Hvala SNG Drama Maribor za akreditacijo. Hvala tisti gospe, ki je imela ravno dovolj hudo preveč sladek parfum. Ker mi bo ostal vonj po predstavi!

Komentarji

komentarjev