Urbano

Mi, popartiš Slovenci

Kaj pa to! Na neki točki smo se pogovarjali hkrati o Mariboru in Dunaju. In ja, tudi o Ljubljani, seveda, itak, walda. Brez tega ne gre, še posebej na razstavah ne. Pogledal sem gor, nad napis Umetnostna galerija Maribor, in skozi okna si videl osenčene in osrečene ljudi. Na platoju se je družila prijetna, glasna druščina, niti najmanj kisla smetana ali neki birokrati, ki bi naj bili tam v dobro slovenske kulture. Niti približno. Taka, živahna, migetajoča druščina. Maribor, stari. In ves čas sem se mislil uščipniti, češ, kako je možno, da je razstava o slovenskem pop artu v Mariboru – ne pa v Moderni galeriji v Ljubljani. Neke sorte 1:0. Ali, bolje, 1:6. Ali kaj takega.

Otvoritve razstav sicer nekako niso moja stvar. Kot tudi niso premiere ali izidi plošč in to. Kmalu se namreč sploh na razstavi počutiš kot outsider v vseh pogledih. O umetnosti nimaš pojma, strah te je, da gledaš itak vse slike premalo časa, da boš kustosinjo zamenjal za varnostnico (ali obratno), ali da zaradi progresivne sodobne umetnosti zamenjaš varnostna navodila za razstavni eksponat. Ker ja, se zgodi. Poleg tega se mi slike zvečer vedno zdijo bolj kot plakati ali oglasi, plus zaradi (malo) večjega obiska nimaš miru, ki bi si ga morda želel. Čeprav, če se le da, gledam slike skupaj z glasbo po lastnem izboru, na otvoritvi pa se kaj takega najbrž res ne spodobi, ker kaj veš kdo vse te ogovori in nočeš delovati kot neki introvertirani fan Tegan and Sara.

metka_krasovec__sporocilo__1968__akril_na_platnu__174_x_140_cm__last_umetnice
Foto: Damjan Švarc

Ampak dovolj o meni. Nisem poanta, joj prejoj ne. Sem pa zamudil baje sijajno izvedbo Yesterday, ki jo je po baje (pre)dolgem govoru zapela Alenka Pinterič. Šele na koncu, ko sem v 45 minutah (itak premalo) prečekiral razstavo, sem izvedel, da je razstava v bistvu doktorska naloga Petje Grafenauer. Upam, da sem tole prav pretipkal in razumel, povsem možno je, da nisem. Zakaj sem temu pripisal takšen pomen? Ker je šest let garala, da se opis razstave na spletni strani začne z: v Sloveniji imamo pop art! Oziroma smo ga imeli, glede nato, da razstava predstavi bisere šestdesetih in sedemdesetih. Nemajhen zalogaj za kogarkoli, ki skuša povedati, hej, alo, tudi mi smo imeli pop art, juhe in to. Ne samo Amerika. Ampak potem padejo velikopotezne primerjave, ki so jih impresionisti na novo zdržali, popartovci pa jih najbrž ne bi, ker bi nagovarjali populacijo, ki danes Warhola pozna kot neke vrste instagram filter.

Zdaj, ko slišiš »pop art«, se namreč res takoj nariše Andy Warhol s tisto svojo izjavo o minljivi slavi, ki bi veljala tudi zanj, če ne bi bil to, kar je bil in kar je počel. In pa seveda njegova juha. Ampak pomislil sem še na nekoga. Ob nedavni smrti Matjaža Vipotnika sem celo jaz prepoznal njegovega Marxa na peciklu. Ne vem, ali to spada v popart, skoraj zagotovone, itak je šlo za plakate za gledališke predstave, ampak kar želim uporabiti kot poanto, je dejstvo, da so danes že plakati precej out (tudi za gledališke predstave), še bolj pa takšna lucidna sporočila. Saj vem, drugi časi, protest po ovinku in to. Štekam.

Ampak danes so jumbo plakati itak eno samo retuširanje. In letaki takisto. Skratka, kje sem bil? Aja, na Vipotnika sem se spomnil večkrat na razstavi. Ker nisem vedel, kdo je, sem pa poznal njegova dela, sem prebral nekaj člankov o njegovem delu v minulih dneh in videl, pismo, kaj vse je delal. Kaki nadcar, kakšna sporočila, kakšen opus. Fakmi. Samo še ob spoznavanju Hinka Smrekarja, ki skupaj z Matijo Jamo služi, če razumem prav, kot neke vrste uvod v razstavo, sem se tako krohotal, tuhtal in bil ponosen, da premoremo tako lucidne avtorje. Ali pa pogumne, kakršen je bil Tone Kralj, katerega slika freske te na tej razstavi v daleč najboljši sobi totalno povozi. Mimogrede, zakaj ni več razstavnih sob pofarbanih na temno sivo? Deluje toplo in poudari globino slik. Počutiš se kot v tujini, vsaj jaz sem se. Tista soba me je spomnila na pariški d’Orsay in neko sliko van Gogha, v katero smo bolščali in ona v nas. No, eto. Tako je bil zdaj tudi Jezus v času (anti)fašizma v tej posebni sobi kot totalni evrogol videnega.

Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc

Slovenija in neuvrščeni pop je predvsem razstava, za kakršne resnično nisem mislil, da so sploh možne v Mariboru, še zlasti ne z domačim materialom in domačo kustosinjo. Okej, UGM se vse bolj udarno zna ozirati v preteklost, ima dobro dodelan CGP in medijsko prezenco ter ekipo z bivšo sošolko, ki me je poslala po šampanjec in takoj vprašala, če bom kaj napisal, toda tole je bilo vseeno precej drugače kot, ugibam, sicer.

Vrhunsko izkoriščen prostor (tudi stopnišče pride v tej postavitvi prav in tista glomazno velika dvorana), ki daje občutek, da je prostor večji, kot smo nazadnje razočarano ugotovili, da – ni. UGM po kvadraturi res ne more potentno naskakovati razstavnega trga. Lahko pa to počne z občutkom, toplino, preprostostjo, ki jo dočakaš že ob odpiranju zrajsanih vrat, kjer si se moral privaditi bližine ostalih obiskovalcev. To je tisto, kar ima UGM v svoji veliki majhnosti. Povezanost, čeravno v kotu na trenutni lokaciji selitev kamorkoli niti ni tako megalomansko napačna ideja.

Sploh pa ne v taki izvedbi, saj je devet tematskih sklopov (Predhodniki; Dobrine; Moda in erotika; Subjekt; Smrt; Ekologija; Krajina; Realni socializem) ravno prav samosvojih, a hkrati celovitih, da je ogled razstave z nasmeškom opremljen sprehod v preteklost, ki je znala videti v prihodnost. Recimo tista bolnišnična postelja? Bemtiš, srhljiva kritika. Modni portreti, ki so postali naslovnice? Bolano dobro. Mišelinko, ki ga bo pobralo? Genialno!

Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc

Okej, ne smem pozabit, da v UGM nikoli ne veš najbolje, ali moraš najprej desno, pa potem od tam v zgornje nadstropje, ali najprej levo, po stopnicah gor in potem spet tam križišče in… Okej, okej. Mirno. Pač greš. In sem šel, sem, tja, gor, dol. Najprej ihtavo hitro, potem pa me je šele film Jožeta Pogačnika o fuzbal derbiju Maribora in Olimpije v prvi jugoligi (kaj pa drugega) nekako zaustavil, pomiril in zlagoma premaknil na popotovanje slovenskega pop arta. Kaj točno ponudi razstava, vam ponuja že opis:

Na razstavi Slovenija in neuvrščeni pop so likovne umetnine centralni fokus, a postavljene so ob drugih kulturnih produktih svojega časa. V dveh letih priprav smo zbrali literarne, televizijske in glasbene, časopisne, oblikovalske, filmske in reklamne fragmente. Razstavili smo jih ob izbranih slikah, kipih in grafikah, da bi gledalcu odprli horizonte možnih razumevanj razstavljenih del in njihovega časa. Razstava je postavljena v devetih sklopih, ki so nastali na podlagi zbranega materiala in ustvarjajo podobo umetniških interesov v obdobju, ko se je ob koncu šestdesetih let potrošnja na prebivalca povečala za 20 odstotkov, ko so se množično kupovali avtomobili, uvajali novi gospodinjski stroji, odpirale prve samopostrežne trgovine. Razstavljamo umetnine obdobja, ko se je povečala prisotnost televizije, revij, fotografije in povezav z državami zahodne Evrope. Kažemo umetnine obdobja, ko se je razvijal rock, ko so nastale prve diskoteke, bivalne komune, Radio Študent in časa prvih študentskih demonstracij, občutljivosti za ekološke probleme, zdravega načina življenja, prakticiranja joge in preizkušanja mej zavesti.

Ni švoh opis, ne? Zdaj, eno so besede, drugo podobe, vendar te vse razstavljeno tako ali drugače nagovori. Ne, ne samo nagovori. Pogovarja se s tabo. Češ. Seos, ded. In? Kaj pa ti misliš? Je to reklama za kritiko sistema? Ali kritika JNA? Mimogrede, vojakov pribor, metki v zrolanih ribjih konzervah, me je na glas nasmejalo. Ni to zmaga razstave?

Morda celo v vsakem obiskovalcu takšni odbiti ekskurzi, ki so bili tudi svojevrstni razmislek o nekem drugem sistemu, zbujajo občutek do preteklosti na nekoliko nelagoden način, ker se produkti in socializem nekako vselej tolčeta. Še danes. Podoben štos je recimo berlinski muzej DDR o vzhodni Nemčiji, kjer seveda vse niti ni tako zabavna. In tudi ta razstava ni, čeprav vidimo vse od aktov pa tja do realnega socializma in hkrati kritike le tega.

fullsizerender

Metka Krašovec me bo vsakič znova nagovorila z milijon asociacijami. Tista Podravkina kokošja juha je, saj ne vem, ali najboljši štos, ki ga je kdo naredil na Warhola, ali pa čista variacija na temo. Premalo vem, v bistvu pojma nimam, zato sem si vsako sliko nekako razlagal po svoje – četudi analfabetsko narobe. In podob, slik, modelov, materialov je ravno dovolj, da še slediš, čeprav devet sklopov niti ni tako majhen zalogaj. Morda zato, ker si sledijo le tematsko, malo manj kronološko, čeprav tudi. Sedemdeseta so bila očitna topšit, ko »nam« je šlo baje še najbolje. Umetniki, ki dobijo en za drugim poklon na razstavi ter delujejo vsi kot nekdanji fuzbalerji, ki morda sploh niso igrali nikoli skupaj, a vedo prekleto dobro drug za drugega. Morda niso bili vzorniki drug drugemu, te so raje iskali na tujem, kar je opazno, so pa vseeno spoštovali drug drugega in nekako sobivali, vsak po svoje, kar je značilno zlasti za današnji čas, ko je komunikacija itak enosmerno. Kdor riše, ne gleda. Kdor piše, ne bere. Saj štekate, ne?

Čeprav bo Marko Brecelj izstopal in vžgal v najbrž vsakem okolju, se njegova »avtorska ionizacija« tokrat vsaj zame ni najbolje obnesla, morda zato, ker je Brecelj tu, v živo, vsi ti avtorji pa ne in ne veš več, v katerem času si. Sicer klasični Brecljevski preskok, pri čemer je veliki penis seveda dober štos, precej manjši pa materiali po tleh, da nisi točno vedel, kje bi bil stopil. Dobra, pogumna, hrabra poteza, ki pa vendarle nekoliko preveč odbije rdečo nit razstave, ki je verjela na sodobni vdor, vendar hkrati poraja vprašanje o aktualnosti, ki Breclju precej bolje uspeva na njegovih koncertih, kakršen je bil presežek v Cankarjevem domu.

fullsizerender-2

Petja Grafenauer je uspela narediti nekaj, kar ni lahko. Našla, nabrala, naštudirala je dela avtorjev, ki so, preko palca je zdaj tole, počeli še marsikaj drugega in jim popart morda sploh ni bil v prvem (ali celo drugem) planu. Černigoj, Krašovec, Kralj recimo. Da Matije jame ne omenjam niti. Razstava je zato nekaj, česar je pri nas premalo. Pogumna, razkošna in udarna modna pista, po kateri se sprehodi najboljše, kar smo imeli, četudi morda sploh nismo vedeli za to oziroma nismo znali tega prodati tako, kot je to uspelo tujini. Marsikaj od videnega je danes še vedno namreč prekleto aktualno, inteligentno sporočilno in še zlasti večplastno. Grafenauerjeva je storila to, kar bi morali še številno drugi. Postavila se je s tem, kar imamo. Česar sploh ni bilo malo, medtem ko se je morda kaj in koga favoriziralo predolgo. Seveda Podravka ni Campbell. Štekamo. Je pa nekaj. In na to moramo biti ponosni. Kot smo bili na naše impresioniste. Upamo samo, da bo UGM uspel naboj otvoritve ohraniti in predstaviti najprej lastnemu mestu, nato pa poskrbeti, da se pripelje še več Ljubljančanov. Pa ne da se niso, nekaj sem jih pozdravil celo sam. Ker to smo na koncu dneva mi. Mi, Slovenci. Mi, popartiš Slovenci.

Bis. Avdio efekte parketa UGM-ja smo že vajeni in verjamemo, da v igri infrastrukturni usode nima smisla pričakovati novega. Bi pa lahko UGM, ki je tokrat dobro izkoristil neposredno bližino Jazz Kluba Satchmo, kjer smo nekateri dobili presenetljivo dober brezplačni šampanjec, namestil še kakšno garderobno omaro. Ni takšen strošek, ni toliko dela.

Komentarji

komentarjev