Urbano

Štempl neskončnega talenta

Komot pokličite Branka Čakarmiša na Pop TV. In mu povejte, da lahko Talente kar lepo dol vgasne. Aha. Ko-mot. Ker po takem božičnem koncertu na Drugi… Je, ono, že skoraj brezveze, brez smisla, hvala lepa, nasvidenje, gremo domov. Vežbat do izbezumljenosti. Ker je bilo predobro. Jap. Res. Pre. Dobro. Poldruga ura perfekcije entuziazma in talenta. Gola dobra volja za sendvič in sok. No, in za večno čast in slavo. Ampak resnično. Ne pretiravam, ker se sploh ne da pretiravati. Ne po tem, kar so skupaj spravili ti mulci in mulke na božičnem koncertu II. gimnazije Maribor 2016.

Zdaj, bom butnil kar direkt, takoj na začetku in brez šparanja in cincanja: od bivšega drugogimnazijca seveda ne morete pričakovati skrajno objektivnega poročila in podoživetja. Sploh pa ne od gimnazijca s takim priimkom. A-a. Ampak okej. Komot si mislite, walda, da hvali, itak, kul, paradjz mi zabrišite v ksiht, samo javite in pridem. Se vržem pod vlak, kot dobra stara Ana, ampak samo zato, da lahko potem prosto po Tolstoju poštekate poanto. In poanta je preprosta. Zelo preprosta. Malo dolga, ampak preprosta.

fullsizerender-4

Sam se prekleto dobro spomnim božičnih koncertov na Drugi. O, ja. O. Moj. Bog. Že v drugem letniku, ko mi mama ni rabila več držati kazalca za prijem bare akorda na kitari, sem, če se dobro spomnim, nastopal, spremljal in sanjal, da bom rock zvezda. Sestro ali koga že. Kaki časi. Janja, Eva, Špela… Pevk je bilo še in še. Ali je bil pa to tretji letnik? No, ni pomembno, ampak tretjega letnika, torej božičnega koncerta 2002, se najbolje spomnim od vseh. To vam pišem tako, za filing. Da boste videli od kod navdušenje. Eni so friki na Emo in Evrosong. Jaz sem pač na srednješolske produkcije.

Tam sem, decembra 2002, ko še ni bilo ne facebooka ne youtuba in smo doma komaj dobili kabelski internet, pa si komaj našel kake tablature (nisi mogel najti nič pod »how to play November Rain«), na kitaro žingal mislim da kar dvakrat in bil hkrati prekleto favš, ker še nisem bil član Drugorkestra. Se pa spomnim, da sem se takrat na smrt in za kake tri sekunde zaljubil v kasnejšo fenomenalno prijateljico Tinkaro. Ki sem jo takrat videl prvič. Kako ji je zažarel obraz, med vsemi tistimi ksihti. Filmsko! Okej, da je bila fazanka, je bilo malo škatljivo, ker fazank se baje ni smelo pecati iz kdo ve katerega razloga. Ampak ko so potem za konec vsi zapeli dobrega starega Elvisa in njegov gigahit Love Me Tender (lav mi svit…) in je dobri stari Tone Žuraj dirigal celotnemu zboru (mislim, da so še profesorji žvrgloleli zraven) se je trenutek ustavil. Ne rabim zapreti oči ali stikat po keksih a la Proust, da bi bil podoživel nezaustavljivi občutek amfiteatra decembra 2002. Ki seveda ne bo nikoli več isti, ker so ga obnovili (in hvala bogu, da so ga) in mu obrezali balkon, da je zdaj bolj kabriolet verzija. Balkon, tisti razvrat. Uf.

No, na vse to, na Toneta, Tinkaro in kitaro, sem se spomnil, ko je Drug orkester odprl letošnji božični koncert. In to z THE štiklom. Ki smo ga na Pohorju žagali in vadili in gulili in je Niko Sajko iz nas izvlekel še več, kot smo verjeli, da smo sposobni (vsi pihalci smo itak želeli biti Tomi Šarenac ali Durič in drajsati po kitari). Uf. Jesus Christ Superstar. Kakšen aranžma, kakšne slajd kitare. In kakšen solo je tam kresnil Tomaž Gajšt, danes prva trobenta Slovenije. Že v moji generaciji si na božičnem koncertu ali Prešernovi proslavi lahko šlatal kvaliteto, ker je bila vsepovsod in tako neverjetno mikavna.

fullsizerender-12

Čeprav kaj dosti nisem razumel lucidnosti Uroša Kaurina, drznosti Tine Vrbnjak, si vedel, ej, ta folk ima taki potencial, da brezveze. In poglejte, kje sta danes. Daleč. Kako je Sašo Grozdanov na klavirju zujil Čmrljev let, je itak šlo med mite, basni in legende. In ko ti potem nekje pri tridesetih ven fseka nostalgija, ki bo pri štiridesetih ziher ratala že senilnost, drage punce in dragi fantje, si misliš, da si bil tako neskončno neponovljivo poseben. In je morda tudi bilo in smo morda celo res bili. Kao. Do te generacije, ki jo ima II. gimnazija sedaj. Smo mi bili analfabeti. Že res, da sem vmes spustil marsikaj in se opravičujem, če komu delam krivico, imenovano spregledanost, toda kot da že muzikal Alica v čudežni deželi ali predstava Živalska farma nista bila lani dovolj, je ta koncert razmetaval s kvaliteto v skorajda vsaki točki.

Okej, gremo lepo po vrsti, tak ko trupla v krsti hiše v Trsti. Gremo najprej k voditeljicema večera. Lani je to bila brutalno šibka točka koncerta, ker je bil tekst sicer krasen in prikupen in okrancljan in sladkor-v-prahu posipan in bi bil idealen – za osnovno šolo. Točke same po sebi niso bile tako švoh, ampak manjkala je iskrica in ko potem še EST tehnika ni imela svojega dne (jebiga, ni vsaki dan nedelja, pardon, petek), imaš pač, kar imaš. Čisto okej božični koncert. Pa saj, božični koncert ima poanto drugje. Dobrodelnost, družina, skupnost, ljubezen. Hitro prideš do izumljanja toplega kuhanega vina. Itak.

Ampak tole letos? To, kar sta ne samo spisali, temveč predstavili Mila Kotnik, v črno odeti piškotek najboljše izgovarjave po Ajdi Kalan, in Julija Lukovnjak, bela lebdeča snežinka? Pozabite. Forget about it. Vstavite poljubni superlativ, saj veste, tiste lepo naštancane pridevnike, in imejte žur. Mila Kotnik ima suvereno prezenco in, še enkrat, milostno navihan glas, ki lahko gre direkt na Val 202, Julija Lukovnjak pa zna iz svoje drobne postave narediti veličastne poteze, vredne vaše pozornosti. In hočete en taki ornk šus v glavo? Ne samo to, da sta sošolki. Pač. Pride tak. Ampak sta sošolki v 2.a. Jap. Drugi letnik. Ha? Kako je to možno? Drugi faking letnik!? In taki tekst o barvah in igranje z besedami, na meji neologizmov. Zaboga nisem še slišal za prislova »prepišno«. Pa dela. O, kako dela. Nekam prepišno je tukaj. Kako neverjetno kul se to sliši.

fullsizerender-18

Kot rečeno, povezovalni program je bil že sam po sebi šov zase. In to je tisto, kar te zabriše na rit in si misliš, da vsi valiči te Slovenije ne morejo spraviti tako pristne energije in razigranosti. Brez kakršne koli resne treme. Okej, na božičnih koncertih je treme res nekoliko manj, vsaj jaz tako pomnim, pa vseeno. To je bil prvi koncert od skupaj štirih (dva v sredo, dva sta še danes, lahko bi jih bilo glede na zanimanje za vstopnice kdo ve koliko), pa je delalo. Če kdo išče voditeljski par, naj se zglasi v 2.a. Čisto resno.

In potem točke. To je teklo tako brezhibno, da se vprašaš, kako je sploh možno, da ne gre ama nič narobe in da je vse od luči do prinašanja/odnašanja stolov tako zvežbano. In da je bil letos zvok v nulo usklajen, saj se je lani zdelo, da se orkester, ki je spremljal dobro ozvočene vokalistke, peljal mimo kot slabi avtoradio v jugecu. S skurjenimi zvočniki. Ne letos, nak, a-a. V uri in pol je bilo, koliko, čez dvajset točk? To ni malo. Sploh če imaš en orkester in en pevski zbor. In balerino. In plesno skupino. In dva banda. In kdo ve koliko pevk. Opozorilo za epileptike: tole bo rollercoaster, ringlšpil, eksplozija.

Zdaj, da se vrnem na začetek, škoda, da Drug orkester nima električne kitare, ker bi bil Jesus Christ Superstar (še) boljši. Takšen, kot smo ga mi špilali? Pa ja. Andrew Lloyd Webber ni ravno kikiriki od muzikalov. Ker res ni. Je ornk muzika. Pa dobro, je orkester zvozil. Dobro zvozil. Pihalna sekcija je iz leta v leto močnejša, kar ni mala stvar. Verjemite, ko štancaš sinkope z alt saksofonom v kvalitetno zajebanih aranžmajih dirigenta Nika Sajka… Potem smo videli retro neinstagram retuširano video preteklost časov, ko je šel foter vsem na živce, ker je s kamero, tem tujkom, snemal vsako malenkost.

fullsizerender-19

Ampak poanta je bila v nulo zadeta. Kaj je v bistvu božič. Bamf! Letošnja edicija je pokazala, da je lahko tudi smeh. Da ne rabiš biti nasilno cukrast. In to sta v Baby, It’s Cold Outside (Frank Loesser, 1944) nastavili Katarina Ružič Koželj in Sarah Marn. Filmsko kabarejska miniatura, igrivo podajanje verzov in teksta. Od kod taka sproščenost pri tako rosno mladih dekletih? Adijo pamet. In še zdaleč ni bila to edina nadtočka. Da EST štanca hite iz rokava, sta na koncu, na samem koncu, pokazala Alen Kirbiš in Rahela Horvat Toš v Master of the House (Les Miserable, ki bi ga šel raje gledat kot še enkrat nazadnje nagrajeno filmsko verzijo, od katere je še krsta Victorja Hugoja v Parizu vsaj meni delovala bolj intrigantno). Za Horvat Toševo itak ni več besed. Kot je Pep Guardiola rekel novinarjem za Lionela Messija: ne pišite o njem, glejte ga in uživajte. Zato nimam kaj pravzaprav dodati za Toševo, ki je s škarjicami zabila evrogol iz polovice igrišča v mojstrsko prirejeni Amazing Grace. In nas narežala v Master of the House. In bila še pri eni točki zraven, eni taki, o kateri boste dobili samostojen odstavek. Toda pri Horvat Toševi – podobno kot Messiju in ja primerjava je na mestu – je bisernato, da nuca podajalke, soigralke, kot je Lucija Divjak in/ali Neli Vuherer.

Suarez in Neymar finta. Ja ja. Konkurenca za prva pljuča Druge ni skromna. A-a. Niti malo. Zala Arzenšek je ob kitarski spremljavi ritmično evforične Lucije Šmid, punce, za katero moja generacija ni vedela niti, da obstajajo, ker je z desno roko delala čudeže na kitaro, That’s Life odpela za čisto petko. Neli Vuherer si je v Vaniliji in Dream A Little Dream izbrala iber zahteven odziv in pošteno zvozila. Hkrati pa nas, khm, spomnila na EMŠO, ker je že debelih pet let, odkar je Maja Keuc, ki je pljuče resneje odprla s Hrošči, band, kakršnega še dolgo ne bo, ravno na Drugi, štikl odpela na Emi in kasneje v angleški verziji No One še na Evroviziji.

Glavna odlika pa je stopnja originalnosti v priredbah (vem, taki žlahtni oksimoron): pri Vaniliji bi dali levo roko, če bi slišali še kakšen vložek, taki ornk baročni, od prve violine Darine Cvetrežnik, ki že izgleda superstar na violini, Maticu Komelu pa lahko da cela šola petko, ker se je lotil in sam posnel svoje videnje Dream A Little Dream, tega večnega komada večno nerazumljene Mame Cass iz Mamas and the Papas. Kje je našel plac za tako gromozansko pogumne beate in dub-step finte ob saksofonsko napeljani aritmiji… Bo moral enkrat povedati sam. Pubec, samo tako dalje.

fullsizerender-15

Ampak če bi radi res videli izvirnost? Ja ja, vsi smo gledali Pitch Perfect in vsi kao vemo, kdo je Anna Kendrick (ki jo je treba videti v Up in the Air ob Georgeu Clooneyju), odkar je tiste kozarčke v Cups premikala in postala viralna zvezda, preden je viralnost postala glagolnik. Ampak za Cups je White Winter Hymnal približno, bolj ali manj to, kar je barvna televizija za klinopis. Lucija Divjak, Tara Sinkovič, Krištof Križanec in, kdo pa drugi, Rahela Horvat Toš so sedli drug ob drugega, najhitrejša zmaga igre štiri v vrsto. Drug ob drugem so se najprej trepljali ritmično po prsih. Potem pa vsak vsakega vsepovsod. Plosk tu, tlesk tam. Pozabite, forget about it, doviđenja. Če bi se s tem prikazali na Talentih, bi šel Lado Bizovičar komot kar lepo domov. Malo vežbat. In kar te res povozi in potepta in pomendra? Da tri dekleta in pubec dajejo občutek, kako je to izi. Ja pa ja. Okej, sam, solo, mogoče da bi se našla dva najbolj ritmično usklajena deda… mogoče. Ampak četverica? Petje in ploskanje še nikdar ni zvenelo tako genialno zajebano. Saj veste, kot Paganinijeve kaprice, ki zvenijo, okej, naučeno šprudlanje po violini, ampak ono, saj pa to se pol da, ko enkrat sfolgaš. Ja pa ja. To je bil gigavrhunec med gigavrhunci. Prišli, odploskali, odleteli. Sicer pa, evo video. Pojdite po robčke. Solze grejo dol od kvalitete. In potem ti še Horvat Toševa po nastopu reče, eh, še se da izboljšat. Kvalitativni preskok generacije, ki ti da ne samo upanje, temveč navdih.

Vseeno pa božični koncert podpiše pevski zbor. Pod vodstvom Viljema Babiča, dobre volje na dveh nogah, je zbor prerasel gimnazijske okvirje. Ni odra, ki bi bil dovolj velik za energijo tega zbora. Ki niti za milisekundo nima tendencije postati Perpetuum Jazzile. Joj ne. Da bi se blamirali z nekimi triki, hkrati pa fušali v Stožicah? Ne, hvala. Ravno to je odlika celotnega koncepta, ki je hkrati dovolj demokratičen in multikultiš, da najde prostor za Justin Bieber sladkobno božanje Reneja Kapela & Vida Homšaka, nadpogumni solo sladkorček prime balerine, hrabro ponudi trampolin priložnosti za Tigrice in njihovo skoraj ravno prav poredno izbiro za Kankan (punce, bil sem v Moulin Rougeu v Parizu, pa je manjkala ta iskrica), za dva banda, ki sta nas nasmejala že z napisi na zaslonu (Ime banda? Bad Decision. Ime songa? Santa Metal Clause Is Coming to Town. Ja, jaz sem bil oni, ki se je naglas režal), še bolj pa s kitarsko solažo. Pubec, ki je soliral, naj se oglasi v Drug orkestru s solažami, kakršne je v naši eri žingal Tomi Šarenac.

Ampak kot rečeno. Pevski zbor je in bo podpisoval božične koncerte, ker zna lokalizirati trenutek. Štempl, etiketa domačnosti. Naj sneži je denimo izpadel krasen prevod Let It Snow, tistega komada, ki nas spomni, da se božič začne šele takrat, ko Hans Gruber na Pop TV pade iz stolpnice Nakatomi (Die Hard, baby!). Sem komaj dol legel je spomin na kolednice in hrabra izvedba, kakršno sta furala banda Katalena in Terra Folk v najboljših časih. Oh, Holy Night / O, sveta noč je vnesla vonj potice in snežink tako, kot se to naredi v 21. stoletju. In če je bil Amazing Grace za zjokat dober, ker smo videli, kaj lahko nekdo naredi s tercami in to v tako dodelani priredbi (flavtistka, ki je odigrala uvodno temo, lahko gre komot v filmsko glasbo že jutri), je bil Master of House za konec tisti podpis, ki ga je dal letošnji koncert. Talent, ki ima dober smisel za humor. In barve.

fullsizerender-20

Ura in pol že dolgo ni bila – še posebej v primerjavi z lani – tako našopana s kvaliteto. In minila tako hitro in vsaj v meni vzbudila nepopisno evforijo ter preizprašujoče začudenje, kako, za vraga, od kod, ti otroci ponujajo iber profesionalno izkušnjo v na koncu dneva totalno amaterskem okolju. In prav to je tisto, česar Talenti ne morejo imeti. Ker bi iz Mile Kotnik, Rahele Horvat Toš, Sarah Marn, Alena Kirbiša in ekipe naredili medijske spake, komercialne konstrukte, jim vzeli dušo in porinili v roke neki product placement. Ker je pač jeba, ko gre enkrat zares (beri: za denar). Ampak zato je bil božični koncert 2016, tri dni po finalu nove sezone Talentov (nisem gledal), nekaj, kar rabimo še bolj pogosto.

Iskrivo, razposajeno, ampak hkrati zdravo ambiciozno razkazovanje želje, talenta, sanj, pristnosti. Brez tekmovalnosti, komolčenja in zvezdniškega egotripa. Ker se prav vidi, kako vsi poslušajo drug drugega. Vsaj na prvem koncertu so. Prečekirali, radovedno, kaj bo kdo pripravil in kam se bo vrgel. In ti otroci se vržejo tako kreativno na glavo, da niti nebo ni več meja. In pride dan, ko je vse tako, kot misliš, da ne more biti, da je to samo v filmih tipa Love Actually (Pravzaprav ljubezen), kjer božični koncert rata top poljub in nastop v komadu All I Want For Christmas. Tega božični koncert pri nas ne nuca. Ker je v Master of the House in sklepni temi Superstar iz Jesus Christ Superstar nasmejal, razdrobil zbor, odprl gajbo (brezalkoholnega!) piva in prepevajoče rignil, z vonjem po talentu.

Iskreno bravo, vsaka čast, nadcarji, kapo dol vsem nastopajočim in sodelujočim. Samo tak’ dalje. Pa Branka Čakarmiša ni treba klicat. Spodobilo bi se, da bi on poklical vas. O, ja.

fullsizerender-16 

Komentarji

komentarjev