Kri je špricala. Tak’ hudo, ja. Kri je dol tekla. Debela, mastna, viskozna, skoraj bordo kri. Ona, iz notranjih organov. Pokol. Kapljala, curljala, odtekala, žvenketala. Zavesa je šla gor (in ne dol) in odkrila vso grozljivost, srhljivost, tragedijo in mentalni razčefuk z enim samim napisom: M-E-D-E-J-A. E, moj dobri stari Evripid. V nas so zazijale, kukale, bolščale grozljive maske. Fuj. Razgaljen oder za razgaljene duše. In še mraz je zapihal, podobno kot v Peer Gyntu. Bi radi vedeli, kako je pet metrov pod zemljo? Hladno, piha in kosti. Zdaj pa na taki petek, trinajsti povrhu, ti ploskaj. In idi na dejt. In daj izjavo. In napiši nekaj. Huf. Težko je bilo zaploskat. Zelo težko. Kot je težko pisati tole.
Okej, začnimo torej nekje povsem drugje. To je bila moja prva proper premiera. Čisto zares. Filmi ja, predstavitve albumov ja, gledališka premiera pa še nikdar in nikoli. Zdaj… Večkrat sem štofiril po fotkah, na katere sem naletel, zato sem skušal dati kompliment obisku premiere tako, da nisem samo šel po karto (zraven dobiš še gledališki list, hvala SNG!) kar precej prej, temveč še kar k frizerju. Kjer so me, snegu neprimerno, primerno postrigli, vsaj zdi se mi, na fuzbalerja Maribora, pa niti jaz ne vem, na katerega.
Kakorkoli že, v gledališču se – vse dokler se predstava ne prične, takrat se zgodi magija – počutim v akvariju. Kot ona najmanjša ribica, ki jo še alge pohrustajo. Utesnjeno in tesnobno, ker se mi zdi, da ne spadam v ta svet, pa nimam zato nobenega pametnega razloga (okej, kar nekaj neumnih, ampak Urbani.si je namenjen pametnim neumnostim). Saj ni tak bav-bav. Okej. Najprej… Kam odložiš dežnik, ki je povrhu še ves snega poln, bele snežinke na črni znucani mareli? Tam, kjer je garderoba? Aha. Saj res. Bom zdaj kar takoj butnil eno o hostesah v mariborskem gledališču. Štekam, povsem, da so to povečini študentke – ki niso, kot sem vprašal kolegico A., o kateri malo kasneje, plačane 5 evrov na uro -, ki tam pač lepo oblečene, vse zale, vse prikupne, čorijo in čakajo, da pač čimprej mine. Seveda je to lahko tudi dream job, ker utegneš videti predstavo ali dve, kar je seveda bolj izjema, ker pravilopma čistilke v Koloseju in Cineplexu vidijo več kot pa te zalice milice.
Ampak moja opazka je – kar jim vedno povem -, da se držijo preveč togo, resno. Okej, saj štekam, petek zvečer, mi pa dremo noter gledat detomorilko in pravi Die Hard, kot se je izkazalo. Ni ravno žur. Pa vendar, saj če pobezljaš, navržeš kaki štos, rečeš, da so lepe kot vstavi-neki-povprečni-pridevnik in se takoj nasmejijo in so celo komunikativne. Ampak večinoma pa, ko pobirajo vstopnice recimo, stojijo robotizirane, izventelesno in precej neosebno. Nihče ne pravi, da bi morale pohvaliti mojo frizuro (lahko bi pa vsaj frizerja, haha), ampak lahko pa bi pogledale v oči, kakšno dobacile. Saj to ni Ljudski vrt, da bi jih bilo skrbelo za naval, premiera gor ali dol. Pa dobro, se je kmalu izkazalo, da imajo hostese tudi svoje pozitivne vrline. Zelo pozitivne. Take… Družbenokoristne.
Premiere imajo to jebo, da imajo fotoreporterje. Glede nato, da tukaj pišemo o vsem in vseh, kar pač doživimo na (pop)kulturnih prireditvah, sem se počutil kot slabo narejeni gris, ko sem starejšega fotografa in mlado zalo fotografinjo, ki sem jo menda enkrat že skoraj šel pecat, pa ima menda fanta, ki ga celo menda poznam, no, ko sem njima rekel, da me lahko fotkajo komot po predstavi. Kar me seveda niso. Ne, to ni pošteno od mene. Tako kot nimajo pravice javkati muzičarji, zakaj noben ne pride na njihov špil, a sami ne hodijo nikamor (kar velja tudi za veliko število okroglih miz, celo voditelji le-teh redkokdaj pomilijo nos, zato bi težko rekli, da obstaja neka klientela), tako tudi jaz ne bi imel pravice javkati, češ, kaj me fotkate. Naj. Saj je premiera. Okej, v mojem gonzo, rock’n’roll svetu bi dali kako muziko na hodnike, pobirali izjave in nasploh stvar naredili bolj 21. stoletju podobno, sicer se vsi res zreduciramo le na cotovje in naše modne kreatorje, kar sta v mojem primeru gospod H in gospod M. Ali pa gospe, če smo že pri feministični predstavi.
Pobegnil sem na hajzl, kjer si je dobri stari znanec M. brisal hlačnico. Res je bil moker, hvala bogu toliko, da nihče ne bi posumil, da se je bil tako nesramno poscal. Nak. Bus, avto, brozga. You do the math. Najprej sem pomislil, da ga je zlohotna pipa, pa ga ni. Ker ko smo že pri pipah na hajzlu SNG Maribor. Joj joj. Ne vem, kako je na damskem, ampak ta pipa na moškem je resnično nevarna. To pripali, da je joj. Izkušnje veliko štejejo.
Umil sem si roke in ugotovil, da bi Poncij Pilat lahko snemal reklame za Niveo, skušal imeti small talk z M., pa ni šlo nikamor. Šel sem zato proti dvorani in se spomnil, da so tam sedeži, fotelji in se jezil, ker sem spet prehitro prilezel na predstavo. Nakar tam vidim A. Zdaj A. je prekrasno, inteligentno, prikupno in predvsem mlado dekle. Študentka psihologije, doma tam nekje proti Hočam. Imela sva eno precej pestro epizodo, po kateri sem mislil, da si nikoli več ne bova rekla zdravo, kar bi bilo skrajno toksično v takem okolju, kot je gledališka premiera. Ker sem se zadnje tri dni smejal ob genialni tv seriji Lovesick, sem pobral par štosov od tam oziroma dobil ravno pravo dozo poguma in želje po izkušnjah (tudi za ta tekst, jebiga), da sem prijel za njeno torbico, jo umaknil, sedel in pisnil: »Vem, da je zasedeno, ampak nekaj te moram vprašat.«
»Ja? Ooo, zdravo,« se je nasmejala s svojimi ustnicami, ki so bile tako neopazno, ampak mamljivo namazane, da sem ji rekel, kako izgleda kot Marion Cottilard in bi bila kot ljubiteljica filmov zardela, če ne bi takoj začel blebetati.
»To pa je petek, a? Premira, predstava, mama ubije dva froca, žur, ne?«
»Si legalno tukaj?«
»Kak’ misliš ‘legalno’«?
»Če imaš karto…«
»Ja, seveda. Napišeš par dobrih recenzij in ti jo očitno z veseljem dajo,« sem skušal izraziti hvaležnost in čim bolj prehvaliti samega sebe v obupnem poizkusu pecanja, »kaj ti nisi?«
»Ne. Bom počakala. Včasih te hostese, eno poznam, spustijo noter.«
»Dejansko?«
»Ja.«
»Vau. Ne bom nobenemu povedal,« sem se bogato zlagal, kar je tudi ona prekleto dobro vedela. Pa kaj. Saj tudi ona se bo švercala, ne? Ampak držala pa je v rokah gledališki list, ki ga je kupila. Za tri evre, ampak ga je. V A. je zato bilo vso upanje, da vsi trenutni abonenti ne bodo pomrli v roku dvajsetih let in se bo gledališče nemara resno borilo za mlajše gledalce. A. je sicer povsem netipična post-milenijska generacija. Že zato, ker ima na ozadju plakat nekega filma, dokiča dveh tridesetletnikov. In ne cucka ali »cucka«, torej svojega fanta. In to se mi je zdelo tako kul, da sem moral razviti ta obsesivno kompulzivni intro posebej za vas. Malo sem še poklepetal z A., okej, kaj bi vam bil lagal, želel sem jo povabiti na sto dejtov, v bistvu pa vsaj na koncert po premieri, pa je na moje vprašanje, kake ima plane po predstavi, presenetljivo zvito, Jane Austen stil, zinila: »Šampanjec bom pila, ker je zastonj.«
»Pa niso ti šampanjci ponavadi topli in zanič?«
»Saj je vseeno,« je odgovorila in jaz sem si to kvalitetno prevedel v ne bodi tako razvajen.
Počebljala sva, se smejala, vmes pa sva pripisovala vsaki hostesi njeno posebno lastnosat, pri čemer sva le ugibala, kaj sta počela hostes in hostes – ne, ne verjamem, da je moška verzija hostese stevard, ker to ni faking avion -, ki sta zadihana prišla iz sobe za zaposlene, čeprav sta nemara res morala premikati kake obešalnike ali kdosigavedikaj.
Ne vem, kako piarovci v teatrih vedo, ampak so genialci, ker ti dajo karto na rob vrste. Četrta vrsta, sedež sedemanjst. Čisto na robu, takoj pri vhodu/izhodu. To je to! Hvala! Zdaj, sedeži v parterju (na Urbani.si bomo enkrat objavili popis sedežev v mariborskih dvoranah in jih rangirali glede na izkušnjo naših tolstih ritnic) so resda škripajoče stari, ampak so tako udobni in največja zahvala gre SNG-ju, da je bila dvorana primerno hladna. Zakaj primerno? Ja zaradi Evripida, d’oh. Sedel sem, rekel gospe poleg sebe, da naj se ne ustraši, ker bodo na začetku zakričali, saj sem bil videl odlomek na torkovi tiskovki, pa je smeje odvrnila: »Hvala, kakor boste rekli!« Nato je, tik preden smo zaluafali, za mano, direkt za mano, sedla ravno A. Vesel sem bil zanjo in za hosteso in za dejstvo – ki ga upam, da vodstvo in blagajničarji ne bodo zamerili ali vzeli za slabo -, da ji je uspelo priti na premiero. Da ne bo pomote, A. mi je kasneje povedala, da je med Borštnikovim srečanjem ponucala sto evričev in se ornk skeširala, da sem se počutil kot zadnje akreditirano teslo, ki je še travmiralo zaradi slabih gledaliških izkušenj (socioloških, ne programskih) in ni šlo niti na eno samo predstavo (oprosti, Daša).
Res sem bil vesel. Da nekdo gre upat na najboljše, da ji bo uspelo smukniti in se uštuljajoče prešvercati na premiero Medeje. Še je upanje, ljudje!
Okej, nautrudil sem vas z introm. Verjamem. Ni bilo malo štofa, ampak sem ga nakucal in nakracljal predvsem zato, da bi videli, kako se nekdo na novo loteva gledališča samo zato, ker je bil dvakrat v loži z družbo, ki mu je govorila, kako se sedi, diha in skratka živi, čeprav sem bil ponosen lastnik abonmaja v prvem in drugem letniku tako gimnazije (SNG Maribor) kot faksa (SNG Drama). Premeril sem dvorano, misleč, da bom videl župana, mestni svet, predsednike uprav, pa je bila publika čisto običajna. Če odštejem fotoreporterje, je bilo čisto in povsem »običajno«. Aja. Saj res. Upanja mi niti vzelo dejstvo, da se A. ni želela fotkati z mano, čeprav sta fotoreporterja tako vneto in predano vztrajala. Češ, da se ne slika. Da je plaha, sramežljiva, da ni zato, čeprav se vidi, da ni. Ampak okej. Tudi prav.
Dovolj zdaj o mojem intru. Moj intro nima za kefir v primerjavi z introm, ki ga je režiser Oliver Frljić prikazal že v torek na tiskovki s svojo ekipo (res nisem vedel, da po tiskovki, ki je povsem običajna in se pravzaprav ne loči od tiskovk fuzbal klubov, pokažejo tudi odlomek, kar je nadcarsko!). Kakšen uvod! Jao, meni! Izza zavese, ki je v bistvu bolj plastika, kakršno so včasih imeli v mesarijah, je prišla cela ekipa, iz teme, oblečena v temno (vsi, razen Medeje) in s tako temačnimi obrazi, da bi bila ena sama tema, če si ne bi sami – ja, sami sebi – z reflektorji sijali v svoje spakedrane obraze. Groteskno, groza, grozljivo! Bu! In potem kriki, zadaj pa klavirski štof. Zato ja. Kakšen uvod, dame in gospodje! Stoječ v liniji so prihajali pred nas in začeli štancati zgodbo, v katero nas popelje Dojilja (izvrstna Maša Žilavec). In tu se bom, kar zadeva profi recenzije, tudi zaustavil.
Na vsak način sem se hotil lotiti pokrivanja premiere Medeje kot seminarske naloge in diplomske, čeprav sem očitno pozabil, da sem pustil dva faksa tudi zaradi tega, ker nimam zicledra. Šel sem v knjižnico in si znamenito izposodil Evripidovo Medejo (pr. Marko Marinčič), jo prebral na dah in mislil, da nekaj vem, ker sem glumil med branjem spremne besede, da nekaj o vsem skupaj vem. Ja pa ja. Kot sem mislil, da nekaj vem o Srečku Kosovelu, pa je prišel v predavalnico na lj filofaksu prof. Janez Vrečko, vprašal, če vemo, kdo je bil Klement Jug in če vemo kaj o ruskem formalizmu, in je bilo vsega luštnega o tem, kako bomo pirjevci in ocvirki, kaj kmalu konec. Zato ne morem niti malo parirati temu svetu. Vsaj ne še. Niti ne vem, če je to moja želja.
V torek sem namreč šel na tiskovko, malo na hitro prelistal, pa sem si že like (Jazon, Kreon, Ajgej) stežka zapomnil, sploh pa imam šepav spomin na antično dramatiko, ki ti jo skupaj s prvim fuzlom, blowjobom in OIV tednom porinejo v prvem letniku gimnazije. Pa dobro. Sem prisluhnil tiskovki, tipkal, kolikor se da tiho in tam ugotovil, da je, kot je prikupno razložila Diana Koloini, umetniška direktorica Drame, »Medeja sijajen, zelo bogat tekst. Klasična tragedija v tem kontekstu, da je mejna, robna; uprizarja žensko in zgodbo, ki je v vsakem pogledu transgresivna. […] Medeja je izjemna. Označena je kot čarovnica, barbarka, prihaja iz drugega sveta, kjer jo je Jazon […] zapeljal, osvojil, ugrabil, najbrž hkrati, pripeljal v Grčijo, nato pa zapustil. Medeja je lik, ki izvrši najstrašnejši zločin, ki predstavlja robno situacijo, pod vprašaj pa postavi pozicijo ženske […] O jedru in mejah naše kulture […] Veliki zločin je detomor, ki je vedno bil in bo skrajno dejanje in tabu.«
Že to je ornk štikl, da se spomnite kakega šolskega eseja, ne? Jaz recimo sošolca Milko, ko smo pisali prvi od stopetnajstih poskusov eseja (tudi pravi nam nikoli ni uspel) na temo Antigone, pa je Milka po kaki uri dvignil roko in profesor Miklavčevo vprašal, bolje potarnal: »Em, gospa profesor… Jaz tega nimam v knjigi.«
»Kako nimaš, Matej? Knjiga je stara več kot dva tisoč let!«
»Em… Jaz sem tole prebral,« se je sklonil k torbi, pobral knjigo, četudi Kondorjevo črno izdajo, ki je nevarno podobna Sofoklejevi, in pokazal, »tole!«
»Dominik Smole? Kaj si te mislil?! Nič, piši zdaj, bova že potem to rešila…«
No, Matej je šel kasneje študirati filozofijo in staro grščino, kaj se je zgodilo z njim kasneje, pa žal ne vem, je pa anekdota taka kulska, ne? No, nazaj k tiskovki, kjer sem vneto in zagnano pričakoval, da mi bodo povedali vse, da bom predstavo v nulo razumel. Zato sta Oliver Frljić, nadcenjeni režiser, o katerem vam bo google več in bolje povedal kot jaz, ki sem zelen v tem svetu, in dramaturg Goran Ignjac povedala par žlahtnih, krepkih in udarnih.
»V Medeji smo skušali simptomizirati današnjo družbo, nismo se pa toliko ubadali z radikalizacijo emancipacije. Ubadali smo se z odnosi Medeje in vseh drugih likov, ki niso tako zelo v centru dogajanja. Skušali smo jo brati kot soočenje tragedij konkretnih politik.« – Goran Ignjac
»Prvič sem v Mariboru in prvič je le prvič. Luksuz je, da lahko delam originalni tekst, profiliral sem se kot režiser avtorskih projektov, zato potihem patim, ker ne delam več dramskih tekstov. Večina je mislila, da bom Medejo dal v aktualni čas begunske krize, ker je tujec na več nivojih. Ampak zanimalo me je nekaj drugega: neke vrsta prirojena diskriminacija – ona je postala družbena diskriminacija. Danes imajo ženske enake pravice kot moški, toda kadarkoli se naredi statistika, vidimo, da se nominalne pravice v praksi težko realizirajo. Živimo v patriarhalni družbi. Privleklo me je, da ji kralj daje zatočišče, kamor lahko gre.
[M]edeja ne pristaja na to, da moški ustvarja pogoje za njeno emancipacijo. Igralcem sem velikokrat rekel, da Medeja vstaja proti patriarhalnem modelu, da bi se ta isti model realiziral v drugem kontekstu. To je poskus radikalne emancipacije. Zanimalo me je, ali se to lahko naredi na miren način ali z emancipatornim nasiljem
[M]edeja skuša do konca uničiti patriarhalen model. Evripid je to pisal v času, ko so bile ženske brez kakršnih koli pravic. Mi idealiziramo staro Grčijo kot zibelko demokracije in evropske civilizacije, pozabljamo pa, da so imeli vsi ti ideali sužnjelastniško osnovo. Zanimalo nas je, kaj je na periferiji skozi klasično vprašanje: to je brechtovsko branje Medeje – vprašanje služabnikov, ki so v antični tragediji v glavnem zadovoljni in nikoli ne preizprašujejo svojega socialnega statusa in položa. Medeja ni v političnem vakuumu, je predstavnica svojega sloja, zato je zanimivo, kje se soočajo razredne oblike. Medeja vstopa v področje družbene antagonizacije. Razmišljamo samo o tem, da žena vstaja proti družbenemu modelu, pozabljamo pa, da pripada družbenemu sloju. Začetek je točno takšen: del društva je, ki je vršil pritisk nad nižjim družbenim slojem.« – Oliver Frljić
Huf. Ornk štikl misli, ne? Jap, je. Zato sem naphan in natupiran in možgansko na 120% skočil v to predstavo in skušal razmišljati o vsem tem, vseh analizah, vseh intepretacijah. Pismo rosno. Ni mali zalogaj, ne? Najprej sem se še boril, toda ko gre tekst tako hitro, kot je šel v uvodu, sem se predal, vdal, nehal boriti z Jankom Kosom, Antonom Sovretom, prevajalci, klinopisom in tistiom občutkom, da si zabit kot zadnje teslo, ker ne štekaš marsičesa ali malo stežka slediš zgodbi. Pa saj. Zgodba res tukaj ni poanta, če jo nucate, imate jo tukaj ali tukaj ali tukaj. Poanta je, kaj sem bil občutil ob predstavi in nekje vmes, preden sem padel čisto noter, sem se vprašal, kaj bom neki rekel A., kako bom pariral njeni intelektualni drži, to so resne punce, take, zajebane, take, ki ti bojo takoj vrnile žogico in hvala bogu.
Ne vem, zakaj, ampak kmalu sem se počutil kot šovinist. In to resen šovinist. Češ… Saj ni čudno, da tole ni šlo takoj v greatest-hits. Grki so namreč rangirali, glasovali za predstave in Medeja je bila na zadnjem mestu. Sam vem, zakaj mi ni tako ljuba, zakaj v meni ne vzbudi toliko, kot je vzbudila Antigona. Že zato, ker… Kaj pa vem. Je res toliko v tej zgodbi, kot pravijo intrepretacije? Ženska se je, ja, odrekla vsemu, šla z možem na tuje, pobila brata, izdala domovino, v bistvu sploh več ne veš, kaj je mit in kaj ne, kdaj jo bodo rešli bogovi, o pesem, boginja, zapoj mi o jezi Pelida Ahila… In potem jo mož začne varati, ona se upre, pošlje in otera vse v kurac, najbolj capo-di-banda kralja, to vidi dojilja, ki skuša opoziri, hej, imamo psihopatko, vmes se najde Ajgej/Egej, ki predstavlja rešitev, da bi Medeja iz Korinta, kamor jo je zaljubljeno popeljal mož Jazon, na krilih nove ljubezni odpizdila v Atene, pa ne more mimo maščevanja, ker se ji »pač« zlomi svet.
Okej. Tako je na papirju. Medeja v tekstu Evripida deluje povsem izbezljano in prifuknjeno. Stari Grki pač. Medeja namreč ne gre, ne pozabi, ne odpizdi. Nak. Odloči se, da bo ubila hči kralja (zakaj pa ne moža?) in kralja samega s strupeno krono (zlati diadem in peplos, ogrinjalo). Ko rikneta onadva, je jasno, da bosta morala rikniti tudi otroka, zato ju z mečem pobije, na koncu pa odleti na zmaju. O jebotebog na zmaju. Game of Thrones, a? Igra faking prestolov, ne? Saj, v tem oziru, če se samo spomnimo na brata Danaerys, kako je on končal… Se vidi, kako dediščino so pustili Grki. O, ja.
Pa vendar. To je na papirju. To je obnova, to je to, gospa profesor. Ja. Ampak v živo. Ko je Medeja Nataša Matjašec Rošker? U. Jebote! To pa je. Uf. Njena Medeja je zlomljena, skrhana, psihopatološka, čeprav Frljić pravi, kako ne želi, da bi bila klišejska ali pa samo jaz ta štikl tako razumem. Češ… Saj lepo in prav, da so sufražetke v njenem početju videle tudi možnost rešitve in to. Krasno. Ampak ne gre zato. Frljić je, še enkrat, če sem razumel prav in dobro, želel opozoriti na nekaj drugega: emancipacijo. Pa je to res emancipacija? In, e, to je bil moj »full on« šovinistični mode: ženska, prevarana si. Ne prva ne zadnja. Ja, šla si dlje, morala si se odseliti, tvegala si največ. Ampak… V ameriških krimi serijah bi detektiva samo odmahnila, češ, motiv je jasen, the oldest one there is. Crime of fucking passion. Videno, ne?
Razlika je le, da Matjašec Roškerjeva pokaže z briljatno odfukano igro, kaj se zgodi, ko se ti zmeša in ko ne poštekaš več, kaj je prav in kaj narobe. E, v tem oziru pa je Frljićeva predstava genialna, ker gre v skrajnost (ker se le s potenciranjem sranja danes lahko daleč dogura? Ne vem, vprašajte Larsa von Trierja) in ker se ne ustavi le pri detemoru. Gospe pobijejo prav vse moške. Čisto vse. Kruto in ogabno. Ker kaj pa naj? Lucidni vrhunec predstave je, ko Medeja reče: »Zmorem, ženska sem!« Pa se ji cel zbor začne odkrito krohotati, kar kaže na moško, diskriminatorno družbo. Kaj boš pa ti, ženska? Ampak je to res rešitev? Poklati vse? In ostale so samo ženske? Kaj pa potem? Ko bomo pobile vse moške? Popolnoma štekam, da se je hotel Frljić – enako Ignjac – upreti patriarhalnemu modelu, toda ne z absolutnim odgovorom. Medeji se preprosto sname. Ftrga se ji. Že njena uvodna čik pavza je brutalizacija materinskosti, ko vzame plakat predstave in s čikom (boss, mimogrede, modri) odžge oči otrokoma, ki sta tako prikupna na plakatu, ampak hkrati delujeta kot tako očiten kopipejst Kubrickovih The Shining dvojčic, da se zdi kot delujoč kompliment, ki bi ga lahko nadgradial samo še predstava otrok v živo (e, če bi Frljić res želel šokirati in iti predaleč, potem bi dal otroka v predstavo, ampak ja, štekamo, moške lahko koljemo, otrok pač v živo ne, ker bi to bilo, em, tramvatično).
Predstava je v eni uri tisto, kar bi naj, i guess, bilo sporočilo antičnih iger. Preizpraševanje. Zdaj, ne vem, kako je to delovalo pred 15.000 privilegiranimi moškimi (ženske so predstave baje gledale posebej, odmaknjene, ker pač niso imele pravic), ampak verjamem, da to kaže vseeno na naprednost družbe, kakorkoli nenapredno je teptala pravice žensk in sužnjev. Kot rečeno, moja intepretacija, videnje sta šli v banalizacijo. In zdaj, ko razmišljam, res, zakaj se je predstava raje fokusirala na klanje moških, ne pa na otroka? Ni poanta predstave bolj detomor? Ni to ključna groza? Ne vem, ne vem.
Vem samo, da je to gotovo odlika predstave, če se na toliko znakih in kucam in kucam in kucam, vse to preizprašujem in mi predstava ne da miru, kar je očitno razlog, da predstava ostaja na repertoarjih vse odkar jo je obudil Seneka ali nazadnje bojda zelo dobro tudi Tomaž Pandur na Hrvaškem. Frljićeva predstava zagrabi z introm bolj kot koncert AC/DC (pa tam vlak zapelje skozi platno!) in vmes štanca takšno glasbeno podlago, ki jo je izbral režiser sam in zadel v nulo. Padanje klavirskih akordov je razpad možganov in psihe prve klase. Poltonska kromatika pa škripanje, kakršno ima rad ravno von Trier. In luči. O luči. Da se igralci igrajo z reflektorji, je genialno, ker sami lahko manipularijo z usmerjenim pogledom in snopom tragedije in groze.
Pri čemer je vsega toliko, da šele zdaj pišemo o Branku Jordanu, ki igra Jazona tako kričeče, pljuvajoče, bljuvajoče, premetavajoče in kričoče, da si model zasluži čisto petko. Saj ne, da ostali del ansambla ni kul, je, ampak umaknjen v vlogo malo bolj aktivnih gledalcev od nas, toda v Matjašec Roškerjevi in Jordanu ima SNG Maribor takšen biser, takšen tandem, kot ga NK Maribor še do danes ni našel Marcosu Tavaresu (ali Zlatko Zahoviću). Ne veo, kaj mamo. Dejansko ne vemo. O tem, sem razmišljal, ko sta kričala drug na drugega, kot sta mož in žena kričala pred otroci pri meni na Bratovševi nekoč v Ljubljani, da sem mislil poklicati socialno ali policijo (pa žal nisem, zdaj, po ogledu te predstave vsekakor bi), ko je skozi steno šlo tisto šrajanje, kakršno sta uprizarjala glavna (anti)junaka v petkovi Medeji. Njuno lizanje, plesanje, kričanje, dretje, odrivanje… Popolna predanost in nekaj, kar kaže na klasičnost: družinski prepir, kar Medeja, pa lahko Frljić išče v predstavi ne vem kaj vse, nenazadnje v osnovi tudi je. Žena in mož, ki jo je prevaral.
Za razliko od Evripida so se, kot rečeno, v predstavi tokrat odločili pobiti vse moške. In jih potem zložiti na kup. V orkester, v zbor, v backupsingerje. Brutalno. Zdaj, edino, kar nekoliko ni štimalo (skrajno analfabetsko in amatersko mnenje), so bili odrezavi štikli, ki so se odrezavo menjavali, tisti preskok v groteskni muzikal z It’s the Most Wonderful Time of the Year (Frank Sinatra) pa je v meni vzbudil vsaj nelagodje, kasneje pa še kaj več. Ne vem, malo predaleč, pa ne v tistem angažiranem, sporočilnem smislu.
Bolj je zadel konec predstave, kjer je razpadel smisel, občutek za prav in narobe, razkroj civilizacije. Medeja je ljudi razkosala (nenazadnje je po mitu želela iz ljudi delati zrezke, fuck yeah) in jih nato zložila kot legokocke, na koncu pa je razšpricala kri, meso je razpadlo za zaveso in ostale so pokončne kosti, skrite za maskami, ki bi naj pokazale nek nov svet, novi jutri, svet po atomski bombi psihopatološkega razčefuka. Sklepni del, ko prihrumijo zavesa, kri in oglušujoča glasba, ki bi komot bila še glasnejša, je nekaj, kar si je morda Frljić (najbrž, gotovo pa ne, pravzaprav je zelo malo verjetno, zgolj iščem povezave in jih dajem režiserju v usta) sposodil pri genialnem filmu Ex Machina (2015), kjer robotka (prekrasna Alicia Vikander) nadmudri svojega mejkerja in se zgodi precej podoben pokol v želji po iskanju novega sveta. Ker saj to je Medeja, ne?
Absolutni srhljivi presežek filma pa je, ko vodja predstave Jernej Jerovšek (mislim, da je on, če sem se zatipkal, se opravičujem) pride do okrvavljene zavese, v kader, in z gobo iz krvi napiše M E D E J A. Uf! Uf! Uf! Nazadnje me je tako spreletelo leta tega, ko sem prvič gledal film Seven (Sedem), le da tam ženska glava konča v kartonasti škatli, ker je Kevin Spacey taki dober in neponovljiv psihopat (Kayser Sose, bejbi!). Ja, na to me je spomnilo. Na tisto grozljivost, ko lahko ena beseda s krvjo podpiše vso grozljivost. Ali pa se spomnimo samo na generala Kurtza v Apocalypse Now, ne? Uf! Uf! Uf!
Zato nisem vedel, ali naj ploskam. Gledal sem v tla, premražen v dno duše. Zapihalo je iz najbolj odkritega odra, kar se je kdaj pokazal. In na njem bele, skoraj snežno bele kosti. To bo ostalo, ko bo svet enak. Pokol in kosti. Huf. Pretrese, ne? O, ja. Saj smo ploskali in še bi. Vsem. Ker je delalo. Prijelo. Ker tole ne bo spustilo, tole so večne predstave, ki imajo morda kakšno »napako« ali dve (zato ji dajemo štirico).
Ampak Frljiću je uspelo nekaj drugega. Nekaj, kar Netflixu ni. Po predstavi sem šel ven. In vzel tisti šampanjec. Ki, pardon, se opravičujem za povedano kake pol ure prej, je bil nesramno dober. Še bi. O, ja. Njami njam. Počakal sem, da se je narisala A. In sem jo pobaral, kar meni. In ne, ni sšimfala ali skurcala predstave. Ne. Je pa imela eno zanimivo pripombo. Na tisti muzikalni del. Češ, da je tumač. Rekel sem, da naj ne pozabi, kako je predstavo gledala kot slepi potnik, in sem seveda izpadel žgoljavi privilegirani kreten. In sva padla v debato. Zatrjeval in ponavljal sem, kako je predstava oziroma bolj igra, v bistvu banalna. Pač, preboli ženska. Get over it. Je to recept za rešitev sveta? Kill ‘Em All? A? Kruta razgradnja. Vsekakor svojega kurca po predstavi nisem več čutil, zato tudi nisem vedel, kako naj izpeljem večer.
Stopila sta spet pubec in ona kjut fotografinja, spet poprosila, če bi se fotkala, pa se seveda A. ni želela, zato sem rekel, da naj jo magari prepričata ali pa ne bo nič, nakar je pubec rekel, če bi posneli izjavo in smo jo, ker se pač predaš, kjer sem želel povedati nekaj skrajno nadcarskega, hkrati pa ne preveč, da bi mi še kaj ostalo za tale tekst (in je, kot vidite, če ste še tukaj). Povedal sem tisto o Seven in o tem, naj grejo ljudje pogledat, če imajo radi srhljivost. Naj. O, ja. Se splača.
Hostesi sta mi vrnila jakno, ker se je A. medtem že oblekla, pobaral sem, kaj je z marelo, ki je bila še vedno črna, in sem jo hvala bogu dobil. A. ni želela na koncert, je pa imela še pol ure, zato sva šla v Isabello. Tam sva čebljala na hitro, na polno, na veliko je govorila o Mihi Mazziniju, ki jo je ne ravno razočaral, na pa tudi navdušil s kritiko o Toniju Erdmannu, jaz sem govoril kot navit in nato mi je povedala, kako se je skeširala za Borštnikovo srečanje in sem bil nekaj kakor ponosen nanjo. Povedala mi je, da sta mulka in mulec na naslovnici dejansko iz Maribora (in ne vzeta iz Shutterstocka), natumbala kako o gledališču, nato pa sem ji med plačevanjem (ja, Medeja nas lahko pokolje, ampak če povabiš, se še vedno spodobi plačati pir, čeprav se baje ne, in pol pubeci sploh več ne vemo, kako in kaj) pomolil list papirja in kulico in rekel, naj se podpiše in naj napiše eno besedo, ki ji pade na pamet, po možnosti pridevnik. In je napisala Jaša. Hm.
Zjutraj sem odprl Večer in prvič po sto letih prebral svoj horoskop. In naletel na tole spodaj. In ugotovil, da bi še z veseljem šel na kako premiero. Sploh pa z A. ter spoznal, zakaj je Oliver Frljić tako cenjen režiser (ker ti pusti, da se sam jebeš dalje s predstavo in njeno poanto), zakaj sta Nataša Matjašec Rošker in Branko Jordan jebeni rock zvezdi mariborskega gledališča, ki bi »moralo« še bolj to potencirati, saj ima nadbisera v svoji zasedbi, ker v njiju lahko vidimo najboljše in najslabše v sebi, in zakaj gledališče, sploh pa premiera, ni taki bav-bav. Pa tudi, če pobijejo in pokoljejo vse s kurci.
Bis. Kapo dol hostesi, ki je spustila A. noter. Rokavice dol oni, ki se je spomnila, katera je moja marela. In šal dol mariborskemu gledališču za vstopnico. Hvala!