Ne zgodi se ravno pogosto, da se režiš v galeriji. In to dovolj na glas, da bi ti moralo biti nerodno. Pa ti ni. Kurc pa bonton. In še manjkrat se ti primeri, da se slika reži nazaj tebi. O, ja. Haha. Hihi. Hehe. Kako prcanje in drkanje v glavo! Kičkanje in driblanje z deli. Še ven na ulico, taki derbi od komunikacije. Noro! Noro, vam pravim. Ker Groteska našega časa, nova stvaritev Umetnostne galerije Maribor, je točno taka razstava, kakršne vidiš po tvju, ko grejo ameriško dodelani in popkulturno (samo)zavedni liki na razstavo. Okej, tam se potem pecajo, žalijo in nalokajo, ampak, e, toliko da dobite občutek, kakšna otvoritev je to bila. Groteskna! Kaj to pomeni? Ha!
Naj najprej takoj povem, da itak noben moj tekst niti slučajno noče biti, niti ne bi znal biti, objektiven. To niso strokovni teksti per se. Nak. To so besedila izkušenj, doživetij in občutenj. Jap. In pisati o prvi razstavi nekdanje sošolke… Je subjektivno subjektivnega. Ker ja. Ker drugače ne gre in drugače ne znam. Videlo se je, da je to bila njena prva razstava. Ne toliko zato, ker nas je nagovorila tako, da je brala z lista. Ne sfolga, štekamo, ima toliko dela, da se ven ne vidi. Boljše kratko pripravljeni profesionalizem kot dolgovezno polamatersko improligaštvo. Ne. Bolj zato, ker se ji je po rokah prekladala hči, ker so prišli njeni starši, pa njeni kolegi, ker sta bila tam tudi dva ustvarjalca (ali pa trije, morebiti sem bil preslišal) in ker je bilo nasploh tako domačno vzdušje, kar je v UGM Studiu, placu na Trgu Leona Štuklja, ukleščenem med pekarno in sendvičarno, dokaj velik dosežek. Sploh za petek, ko se vreme ne zna odločiti, ali bi spraznilo mesto ali ne.
Otvoritve razstave Umetnostne galerije Maribor – to je bila moja, hm, tretja? – znajo biti komorne narave, še posebej v Studiu, ker gre za kvadraturno gledano enoinpolsobni stiskavac s pridihom garsonjere, kar niti slučajno ni omalovaževanje prostora. Kje pa! Prej se mi to zdi bolje, primerneje in družabno. Nekako te UGM Studio »prisili«, da pogledaš slikam in ljudem v oči. Ne moreš se skrit, okej, spodaj, v kletnem delu, bi ta občutek lahko nabile stopnice, ampak tisto ni plac za klavstrofobične. Ne, ne bo to opis prostora kot takega, ker to ni naš prvi obisk UGM Studia. Zgolj nastavimo občutek.
Petkova otvoritev je bila dobrovoljna in odkritosrčna, ne glede na tematiko in motiviko in lajtmotiv razstave. To je ena tistih razstav, kjer ne rabiš kvazipoznavalsko buljiti v dela. Zakaj? Ker ta buljijo vate. Čisto res. Vem, sliši se klišejsko. Okej, vredu, ne buljijo. Ne. Žalijo te, s prstom kažejo nate, hihitajo se ti. Frdamana umetnost!
Čeprav je to pregledna, skoraj retrospektivna razstava, ki sega tja do devetdesetih, če sem dobro prebral na resda nekoliko premajhnih napisih ob delih (kazalo bi jih povečati in izboljšati tipologijo pisave, to so malenkosti, ki pa se opazijo tako, da folk masovno preverja svojo dioptrijo), se zdi zaključena in celovita in taka, da od nje nekaj odneseš. Kaj točno? Hm. Jaz sem odnesel smeh in absurd. Ne vem, zdelo se mi je, da bi rad spoznal Evo Lucijo Kozak, ker me je iskreno povozila s svojimi deli. Nekaj ima v sebi, nek posmeh, ki je žalosten, kritičen, ampak anekdotičen hkrati. Enako velja za njeno soimenjakinjo Evo Mlinar, ki v svojem serialu riše kovance v glavi, na križ pribija kače, ženske, tipe in vse nas. Jajks! Pri čemer »spoznal« ni mišljeno ne biblijsko ne hipstersko, torej ne preveč, ne mimobežno. Ampak saj ne gre za ad personam, ne? Rad bi le vedel, od kod ta percepcija sveta. Kako ti pade na pamet narisati točno to. Huf!
Ampak to je razstava, kjer se pogovarjaš z ustvarjalci tako, da bolj bereš kot gledaš njihova dela. Okej, pri Nenadu Cizlu ne moreš prebrati ničesar, kar je kompliment za njegova dimenzionalno huronska dela. Če drugi ustvarjalci pišejo v latinici, Cizl riše hieroglife ali pa pismenke. Noro! Njegovi »filuteki«, črtasto in pikčasto razdrmani, ti nekaj kakor mahajo s svojimi grotesknimi nasmeški. Se režijo meni, sebi, Cizlu? Huf!
Aja, saj res. Taja Toplak zapiše v svoji predstavitvi razstave, že na začetku, kaj je groteska (da ne bomo kradli iz SSKJ). »Beseda groteska je izpeljanka iz italijanske besede grotta, ki pomeni jama in je prvotno označevala stenske poslikave starorimskih palač, ki so jih odkrili in jih tako imenovali šele v 15. stoletju.« Temeljne značilnosti groteske, tako Toplakova, so mešanje heterogenih elementov na podlagi svobodne domišljije: »Spajanje med seboj nezdružljivih stvari, oddaljevanje od zakonitosti nam znanega splošno sprejetega vsakdanjega sveta oziroma pogleda na svet, kršenje klasičnih zakonov prostora in časa, namerno odstopanje od mimetičnega modela z vizualnim pretiravanjem določenih fizičnih potez in značajskih lastnosti.«
Gre točno za fantastičen svet, ki je opisan v spremnem tekstu. Ko stopiš v ta svet, ne stopiš v atelje ali dnevno sobo ali hajzl ali špajzo ustvarjalcev. Ne. Stopiš v lucidno perverzen svet, ki se ga hkrati bojiš in te hkrati impresionira. Delo Marka Požlepa, denimo. Srhljivo, a ko bolje pogledaš, začneš gledati skoraj skozi delo Raft of the Meduza. Vladimir Leben se z Animal Liberation poigrava s plišem! Z madafaking plišastimi medvedki! Tanka je linija med grotesko in grozljivko, ne? Enako velja za delo, ki sem si ga najbolj zapomnil: Babies update, kjer Eva Lucija Kozak tisto, da otroke prinašajo štorklje, zasuče res… Em… Twisted, je beseda, ki je ne znamo prevesti? V enak osmer gre tisto gigantsko delo, na dnu katerega piše »MAYBE WEIRD AND DARK BUT CERTAINLY ALIVE«, kjer je z žebljički narisan še srček.
Taka je ta razstava Groteska našega časa. Naslov je Toplakovi (ponovno opozorilo, je moja nekdanja sošolka) pronicljivo uspel. Zakaj? Ker je preprost, zapomnljiv, ampak predvsem zato, ker končno nekdo upa rečt »našega« časa in ni ruski pisatelj izpred 200 let. Kaj točno to pomeni, se je videlo po generacijskih vrstnikih kustosinje (in tudi nekaterih ustvarjalcev), ki so prišli na otvoritev. Tega se manjka, se baje pravilno slovnično napiše? Nekako tako, ja. Manjkajo kalibri tipa Jure Kirbiš, ki komaj čaka, da nas vse povabi na penino ali pa na pivo. Skuša, trudi se, da ne bi bilo vse skupaj tako zategnjeno, kar na razstavi, kjer med govorom rohni iz zvočnikov mini animacija z vzklikom »Dolce Far Niente!«, niti ni tako nemogoče. Res ni. Zato… Bravo, Jure!
Morda je spodnji del razstave, sploh če ste spodaj sami, bolj udaren, srhljiv in bogaboječ. Nekaj naredijo gotovo dimenzije del, ki so resnično zajetna in so vsaj meni dale občutek, da sem se znašel v teh slikah. Ker »groteskno nas zmoti in impresionira, ker v nas vzpodbudi misli, občutja in ideje, da obstaja drugačen svet ter da je naša sedanjost samo ena od mnogih.«
Toplakova ima prav tudi, ko pravi, da gledalec ni zmožen prepoznati neskladij pri nečem, kar je že po naravi nenavadno: »Ločeni elementi so nato ponovno združeni v nove celote, ki so na prvi pogled absurdne.« Jap. Bo kar držalo. Gledati Cizla v živo in gledati Cizla na platnu… Je kar absurd.
A najboljše pri razstavi, ki jo bom nemara šel res še enkrat pogledat, ko ne bo petek, ko se ne mudi naprej, ko je vse bolj stopili-smo-na-žogo, je njena subjektivnost, ki je hkrati izrazita avtorska nota: »Definicija groteske je izmuzljiva kategorija in sodobni teoretiki so jo interpretirali na zelo različne načine. Pomemben element groteske je vsekakor humor, saj groteska na posmehljiv, ironičen način prikazuje vsakdanjo resničnost. Pričujoča razstava je moj subjektivni izbor sodobnih umetnikov, ki se na posreden ali neposreden način dotikajo te teme.«
To ni razstava, kjer bi kaj bolje vedeli, kaj točno je groteska ali groteskno. Sanja se mi ne. Je pa raztava, kakšrne pokasiraš v tujini, recimo v Albertini na Chagal bis Malevich, kjer so se kustosi poigravali s percepcijo časa, stila in prostora ter vse to tako pregibali, da si ven prišel kot deltoid. Iz te rasztave prideš pa ven kot popisana škatla, oštemplana in pripravljena, da te pošlje v svet, kamor morda prej ne bi bil upal niti poškiliti. In to ni razstava, vsaj meni se je tako zdelo, kjer bi morali po sedem minut stati pred vsakim delom. Sploh ne. Pred večjimi se splača, ker se najde kaj, kar gladko spregledaš – ko greste mimo dela Luke Uršiča tretjič, boste še v tretje našli nekaj drugega, kar vas bo predrmalo. Pridite večkrat mimo.
Ker točno to je ta razstava. Mindfuck, kakor koli se to že prevede. Ne toliko kritika družbe kot kolaž razmišljujoče razočaranih, ampak tudi prefriganih umetnikov. Z velikim u. Po popartu še druga razstava v tem letu v Mariboru, ko si misliš, da take stvari baje vsak vikend odpirajo v Ljubljani, pri nas pa kao nič ni. Ni res. Groteska našega časa v Mariboru skoraj rigne zraven. Po slabo prežvečenih idealih s kislo smetano. Dela pa hkrati gledajo ven na ulico, kjer je druga groteska našega časa, tako da si v nekem absurdnem komunikacijsko-umetniškem derbiju podajajo sem in tja svojo grozo.
Bis. Penina je bila primerno ohlajena, postrežba ravno dovolj nasmejana, vzdušje pa družinsko, domačno, otročad več kot dobrodošla, predvsem pa je lepo videti, da ekipa potem proslavi družno trdo delo.