Fuzbal

Tota sezona 2018/19

Bolje pozno kot nikoli. Pa četudi v dežju. V sredo. V Celju. Derbi se je sfižil, prvenstvo se ni. Takšen je pač Maribor. Strne vrste. Ko bi mu moralo vse nekako uspeti, mu ne. In obratno. Na koncu mu je uspelo. Naslov gre nazaj čez Trojane. Po dežju posije sonce, po soncu pride naslov. Jesen je bila bolj gledljiva, pomlad pa uspešna, kot si uspeh razlaga in želi strokovni štab. Saj so lani zelo igrali, napadali, pa izgubili prvenstvo doma. Tokrat to ni bilo usodno. Maribor je prišel do petnajstega naslova. Martin Milec pravi, da bi rad dočakal še drugo zvezdico nad grbom kluba. Torej še pet naslovov. Marcos Tavares jih ima osem. In rad bi imel 200 golov. Rad bi. To je ta besedna zveza, neločljivo povezana z Ljudskim vrtom. Z željami. Bojan Ban je imel kar prav, ko je rekel, da Maribor nerad izgublja. Ko izgubi zelo, se celo Zlatko Zahović opraviči. Lahko bi se reklo, da je Maribor v Celju zmagal, ko se je dokončno ločil od forme. Do naslova na koncu brez prvega podajalca Amirja Derviševića in prvega strelca Luke Zahovića. In naprej potisnil ekipo. Kolektivni duh. In tu mu letos ni bilo para. In to je bila njegova sezona. Tota sezona.

Igralec sezone • Saša Ivković
Brez dvoma. Zmagovalec v vseh ozirih. Pa še Vijol’čni bojevnik 2018. Ne samo zaradi konstantnosti (izpustil je le tekmo 31. kroga v Novi Gorici, pa še to zaradi strahu pred kartoni). In konsistentnosti. Ter premišljenosti. Le tri rumene kartone, pa je med nogometaši (v polju) z največ minutami. V ligi. Mariborska obramba naj bi bila pregovorno še bolj fiksna kot zanesljiva, toda ob težavah Marka Šulerja s poškodbami in, bodimo iskreni, letih, ki jih Aleksander Rajčević sicer lahko vnovči, ampak ne v fazah po ducat in več tekem, je ob učečem se Kenanu Piriću ter menjavah na desni strani (poškodbe in kazni Martina Milca) in lovljenju forme na levi (Mitja Viler je spomladi izgubil mesto, Žan Kolmanič se kot mladenič pričakovano lovi), Saša Ivković ponudil ogrodje, steber, bistvo. Najprej to. Šele nato so prišli vsi goli, vseh (za zdaj) sedem, ki sta jih splanirala z Amirjem Derviševićem. Ivković je v sezoni in pol v Mariboru odigral prve evropske tekme in postal še en v nizu tujcev, ki so se hitro priučili mariborske taktike. Maribor je letos prejel sicer že 28 golov (lani prav tako, a po 36. krogih), Ivković se je resda tudi izgubil, ko se je izgubilo moštvo v Murski Soboti in na derbiju z Olimpijo v Mariboru, vendar je takrat edini pokazal obrise nekega liderstva, ki moštvu sicer manjka. Ampak, ja, igralec sezone. Brez dvoma. In trenutno tudi realno gledano edini resni izvozni produkt.

 

Presenečenje sezone • Alexandru Cretu
Predolgo je bil simbol zgrešene sezone. Grešni kozel, trojanski konj, karkoli že. Ni bil kriv sam. Do novembra je čakal na prvo enajsterico, čeprav je nabiral pridno minute tudi v pokalu. Spomladi je presenetil zlasti s pripravo: tako kondicijsko kot psihično. Postajal je notranja rezerva, h katerim se rad zateče Zlatko Zahović, ko se odmevno ne kadrira. Sploh v aprilu je ponudil stabilnost, ko se je Milanič zatekel k rombu. Cretu je pokazal tudi boljše znanje angleščine, ko je med drugim povedal, da je romunski nogomet mnogo bolj fizično zahteven. V kadrovsko zgoščeni sredini ga čaka veliko dela za minute.

Sprememba sezone • Vratarska pozicija
Povsem legitimen izbor bi bil tudi na levi strani obrambe, kjer je Mitja Viler, ki mu ne manjka več veliko, da bo (s tekmami v dresu Kopra, seveda) priplezal do desetega mesta na večni lestvici nastopov v PLTS, po Eriku Janži naposled dočakal konkurenco v Žanu Kolmaniču predvsem na račun lastne forme, ki pa ji glede na leta ne gre oporekati. Toda naposled se je večja sprememba zgodila v golu. Jasmin Handanović (15 nastopov v ligi) bo sicer v Mariboru še eno dodatno leto, do 2020 (kot Šuler in Rajčević), vendar še jeseni ni ravno kazalo, da ga bo Kenan Pirić kmalu nadomestil. Morda v pokalu, kot to trenerji radi počnejo, vendar Darko Milanič je upošteval Mitjo Piriha in dobil Pirića takrat, ko je bil pripravljen, sam pa to najmanj pričakoval. Ni rotiral v golu v pokalu. Pirićeva pomlad je pokazala, da ima vsekakor najboljši izmet/podajo v ligi, se pa muči včasih z odbitki, kar sam pripisuje procesu učenja. Pokazal je predvsem, da se je pripravljen učiti. Da ni zaletav. In da z video analizami napreduje. Maribor v njem še nima vratarja, ki bi evropsko reševal, ampak ga lahko dobi. Potencial. Velik.

Prilagajanje sezone • Aleks Pihler
Aleks Pihler je izvedel dobrega, starega, prilagodljivega Aleša Mertlja. In ni izvedel Damjana Boharja, ko je moral na derbiju na desnega beka. Pihler je imel kar zibajočo sezono, ampak pokazal svojo prilagodljivost in pripravljenost ter je bil morda, vsaj v nekem trenutku, najboljši desni bek. Pa ne samo zaradi tega, ker sta bila Martin Milec in Denis Klinar, ki je prišel samo zato, poškodovana. Čeprav ni bek, seveda ne. Darko Milanič je v preteklosti že namignil, da bi še koga prekvalificiral: Gregor Bajde, recimo, je pokazal več obrambnih apetitov kot Dino Hotić, ki ga to niti najmanj ne zanima. Pihler ni imel izbire, čeprav jo je Milanič najbrž imel. Ali pa bi jo za klub, ki ima rezultatsko uspešno mladinsko šolo, moral imeti. Letos se je boril, včasih še celo preveč. Sicer pregovorno bolj tih, mil, nič-hudega-sluteč je bil izključen v Murski Soboti. V desetih minutah je dobil dva rumena. Ampak le pokazal, da mu je še kako mar. Eden redkih, ki mu romb ne (na)škodi.

 

Razočaranje sezone • Martin Kramarič
Kandidat bi bil lahko tudi Felipe Santos. Upravičeno. Ni upravičil, kar je klub zapisal, ko ga je predstavil. In četudi je letos zabil dva gola v ligi (častnega v Murski Soboti, in za 3:1 proti Triglavu, ko je pokazal tisto, kar je manjkalo). Sploh glede nato, kako se je izgubil na tekmi z Aluminijem. Kandidat bi lahko bil zgolj zaradi lige Gregor Bajde – sploh po ugodnih evropskih predstavah, ko je pokazal zmožnost destruktivne, obrambne prilagoditve in nenazadnje zabil v Tirani -, vendar Bajde je svoje minute vselej dočakano izkoristil in nenazadnje tudi zabil dva gola. Obakrat ko ga je Darko Milanič dal v prvo postavo proti Celju. Zakon bivšega? Nemara. Toda največje razočaranje je gotovo Martin Kramarič. Začel je v prvih treh krogih ter se dokazal tudi v prilagojeni vlogi na spomladanskem derbiju, nato pa se boril z mestom na klopi. Zbral je 334 anemičnih, spregledanih, rezerviranih in muhastih minut. Lansko sezono jih je nabral kar štirikrat več. Glede nato, da ima pogodbo do maja 2021, je lahko oziroma bi moral biti potencialna notranja rezerva. Vsekakor še en potencialni krilni igralec, ki je izdatno izgubil na individualni kvaliteti.

Tipanje sezone • Nino Žugelj
Nekaj so naredile poškodbe, nekaj kartoni, nekaj forma, nekaj pa tudi najbrž kar usoda. Toda Darko Milanič je letos priključil več fantov, ki so prilezli vsaj do klopi. Kar trem je uspelo: Lovro Grajfoner in Rok Maher minut sicer nista dobila, je pa zato debitiral Nino Žugelj. Že na zimskih priprvah je s čudovitim golom opozoril nase. In nato dočakal tri priložnosti. Letnik 2000. Če je bil debi proti Muri bolj ceremonialne 14-minutne narave, je začel tekmo v Kidričevem in kar kruto spoznal, kakšna je razlika med prvo in drugo ligo. Proti Gorici je nato zbral še štiri minute in se kot potencial, ki več kot le obeta, vrnil v mladinsko selekcijo.

Preblisk sezone • Dare Vršič
Vprašanje, če je najboljše res prihranil za konec. Vsekakor pa je najboljše pokazal na koncu. Že ko je vstopil proti Domžalam (1:0) je upravičeno lahko na konferenci po tekmi rekel, da ni enako, če igraš dvajset minut ali en polčas. Darko Milaniču mu je dal ogromno pred iztekom pogodbe: prilagodil mu je sistem (romb) in ga vmes imenoval celo za najboljšega nogometaša. Vršič je v pokalu veliko pokazal, vendar nezgrešljivo igral zlasti za lastno pogodbo in prihodnost. Leta se mu vse bolj poznajo, ni prepričal, da bi v začetni postavi res lahko resneje sestavljal, kaj šele vplival na igro Maribora. Preblisk, to pa je vse.

Izzivi sezone • Žan Kolmanič
Izriniti Mitjo Vilerja ni lahko. Vprašajte Erika Janžo. Žan Kolmanič je naposled dočakal res pravo priložnost, vendar mu ni bilo nič podarjeno. Najprej je moral premagati Vilerja, da bi ga potem tako zelo premagala Mura (4:1). Izgubil je tudi derbi in bil tarča kritik, kar je za takega fanta, letnik 2000, ekspresno odraščanje. Sploh če s tribun letijo opazke in še kaj. Nehote je postal merilo za mlade. Njegovih trinajst tekem – z derbijem vred – je pokazalo, da fantje potrebujejo čas, podporo, razumevanje in potrpljenje. Sploh in še posebej slednje. In ne gre izpustiti, da je odigral skoraj natanko toliko tekem in minut kot v prvi ligi še v mladinski ligi. Naporna, vendar dobrodošla sezona.

(Ne)uporab(lje)nost sezone • Nardin Mulahusejnović
Nagrada, ki se je do letos poimenovala po Sunnyju Omoregiju. Letos je sicer Omoregie, ki mu pogodba poteče po tej sezoni, na eni tekmi sedel na klopi (proti Rudarju). Zdaj se nagrada lahko imenuje po nekom drugem: Kassimu Doumbii, ki je odšel, ne da bi zbral eno samo minuto. Ni še vsak, ki je dobro igral proti Mariboru, za Maribor. Kruta resnica. A še večje presenečenje, v praksi pa razočaranje, je namreč klubska politika glede Nardina Mulahusejnovića. Če je že prišel, bi si zaslužil vsaj kako minuto. Ali pa bi ga klub posodil. Ali pustil še malo, kjer je bil, kot je veljalo za Piirća. Morda minute do konca sezone nabere, zdaj ko je Maribor že prvak (kar se vedno ne izkaže za plus, dokaz so tekme z Aluminijem in Radomljami v sezoni 2016/17, ko je Maribor že bil prvak), toda Mulahusejnović je gotovo pričakoval več. Še bolj pa to velja za Denisa Šmeja, ki bi, ko se je vrnil po 501. dnevih brez tekme med zimskimi pripravami, skoraj moral priti na vrsto – sploh po poškodbah Luke Uskokovića in Marka Šulerja, pa mu je mesto vzel celo – Alexandru Cretu. Notranjih rezerv ima Maribor še vedno dovolj. Težava je le, da kar precej stanejo. In da je bila forma »prvotimcev« vmes že sila načeta. Maribor bi potreboval več notranje konkurence. Prave konkurence.

Odhod sezone • Damjan Bohar
Odhodi iz Ljudskega vrta znajo biti zelo različni. Ni nujno, da vsi dobijo rože in sliko. Še zdaleč ne. Damjan Bohar je odšel z dvignjeno glavo. Pet let. Par noro pomembnih golov. Eno lepših sloves, ko sta izjavo dala tako igralec kot klub. Bohar se je na Poljskem tako dokazal, da je dočakal minute v reprezentanci, Maribor pa je lahko spoznal, da je izgubil velikega borca. V konkurenci za odhode je gotovo še Anel Hajrić, ki je za Radomlje v 2. SNL letos zabil že 30 golov. V sezoni, ko je Maribor že pozimi vedel, da bo ostal brez Jana Mlakarja.

Pogodbe sezone • Veterani in bodoči veterani
Da Maribor nagrajuje zvestobo, je zdaj že tradicija sama po sebi. Sicer to počne tudi selektivno (zadnji tak primer je Aleš Mertelj), vendar ne odstopa od politike. Nekoliko je le presenetil način oziroma izvedba v praksi. Ko je podaljšal Marcos Tavares, je bila tiskovna konferenca. Enako, ko je to storil Dino Hotič. Za Aleksandra Rajčevića, Marka Šulerja in Jasmina Handanovića pa zgolj sporočilo za javnost v Turčiji. Seveda stvar tajminga, odločitev in najbrž tudi spontanosti, toda s tem je klub naredil razliko. In le še potrdil, da se splača biti dobro zapisan pri vodstvu. Pogodbe, ki so sicer razumljene kot del zaslužene nagrade za pretekle dozežke, toda Maribor s tem omejuje (finančne) naložbe v kader. Tako pri prestopih kot plačah. Dino Hotić je razumljen kot dolgoročni kreativec in desetka, a je na igrišču to kazal na tekmah, ko je Maribor tekmeca praviloma že zlomil. Šuler se je znova poškodoval, Rajčević se jim je ognil v pravem trenutku, Handanović pa je omejen na vlogo mentorja. Vse prav, a so to res dobro plačane vloge.

Prihod sezone • Kenan Pirić
Nedvomno. Sicer se je na zadnjem derbiju na vzhodni tribuni pojavil napis, ki je spraševal Darka Milaniča, zakaj Denis Klinar sedi, toda Klinar je imel zelo nihajočo sezono in se – po poškodbi in kazni Milca – lovil ravno takrat, ko je imel priložnost pokazati, kaj bo v klubu počel do leta 2022. Pirić je že omenjen pri spremembi sezone in je ob Ivkoviću potencialen Zahovićev produkt. Andrej Kotnik bo imel pravico šele v prihodnji sezoni in bo vnesel še več kalkulacij in permutacij v že tako zgoščeni sredini. Špiro Peričić je bil pa zlasti dokaz, kaj Maribor lahko pomeni in izkušnja, iz katere se je Mura veliko naučila. Peričić utegne dobiti več priložnosti, kot se morda pričakuje. Oba s Kotnikom pa imata veliko potenciala in dokazovanja v poletnih pripravljalnih tekmah, kjer se kljub kratki pavzi da dokazati in preriniti v moštvo.

Gol sezone • Dino Hotić [vs. Triglav 1:5]
Tisti v pokalu je bil seveda še lepši, a ker je to pregled lige… Res. Lep. Gol. Z razdalje. Ko mu žoga sede, mu res sede. Na takih tekmah.

Slavje sezone • Luka Zahović & Dino Hotić
Ni bil Bebeto prvi? V ZDA 1994? Žoga pod dres in prst v usta? Oziroma zibanje? Nemara res. Tako Luka Zahović kot Dino Hotić sta posvetila gola svojima nosečima partnericama. Ni nezanemarljivo, da sta, statistično gledano, še relativno mlada, oba letnik 1995. Čestitke.

»Slavje« sezone • Alexandru Cretu ob naslovu v Celju
Saj razumemo. Veselje je pač veselje. Ko osvojiš naslov, pa sploh. Vseeno je njegov prvi. Toda obesiti se v dežju, se zabrisati na prečko? O, ne. Ne samo poškodbe, tvegal je permanentno invalidnost, ko se je zabrisal na prečko in telebnil na hrbtenico/trtico. Auč.

»Opazili smo« sezone • Natikači Amirja Derviševića
Na levi piše magijo, na desni eeeee doktore. Takšne natikače ima lahko samo Amir Dervišević. Od prvega podajalca lige ne bi pričakovali nič več, nič manj.

 

Najboljša tekma sezone • Olimpija vs. Maribor [0:3, 5. krog]
Morda rezultat sicer nariše precej enobarvno sliko, toda prav v tem je bistvo, zakaj je bila v Stožicah najboljša tekma sezone za Maribor. Že zato, ker je derbi prišel takoj po neugodnem, kar trpkem izpadu proti Rangersom. Iz četrtka na nedeljo. Pa se je Maribor konsolidiral, bil raznovrsten (beseda, ki jo Milanič vse raje uporablja pred derbiji) in visoko zmagal tudi na derbiju, kjer je Olimpija iskala poti do gola, a jih ni našla. To je bil trenutek, ko se je Maribor psihično pobral in pokazal, da četudi ni optimalen, je še vedno najboljši v državi. Vsaj letos. Ni pa škodilo, da je bil Aleksander Linta nedorasel vlogi.

Najslabša tekma sezone • Maribor vs. Olimpija [0:3, 32. krog]
Resda je bil prvi ligaški poraz v Murski Soboti (4:1) prav tako nepričakovano visok, a po enajstih krogih je poraz slej ko prej moral priti. Le nekolikanj (pre)visok je bil, Ante Šimundža pa je pokazal, da je prebral Maribor. Tisto branje je bilo vsekakor bolj zanimivo od listanja, ki ga je v Mariboru opravil Safet Hadžić. Zlatko Zahović je poraz, verjetno najhujši v njegovih dvanajstih letih v Ljudskem vrtu, pripisal »premotiviranosti«, a je ta trditev bolj majava. Olimpija ni samo prestavila Mariboru slavja (resda iz sobote na sredo), temveč mu ga je (skoraj) uničila. Že res, da je en slab polčas – takšna je vsaj uradna razlaga strokovnega štaba – v Glasgowu odnesel Evropo, toda Maribor je proti Olimpiji igral tako slab prvi polčas, da se v drugem ni več sestavil, pa je Olimpija precej popustila in se zadovoljila z 0:3. Maribor je letos redko razpadel, nenazadnje je v ligi izgubil vsega tri tekme (dva derbija in v Murski Soboti). Toda ko je imel slab dan, je imel res slab dan. A se po tem pobral. Kar je dokaz šampionske miselnosti.

Tekmec sezone • Mura
Ko je najbolj štelo, najbolj neposredno, je Maribor pokazal Muri, kje je ključna razlika. V individualni kvaliteti, kar je glede na formo v ligi (in poraz v derbiju) kar nekoliko presenetljivo. V pokalu sta evrogole sprašila Dino Hotić (v Ljudskem vrtu) in Dare Vršič (na Fazaneriji), kar je Mariboru več kot zadoščalo za finale. No, v ligi bo ostalo zapisano, da Maribor letos Mure v štirih tekmah ni premagal. Trije remiji in visok poraz. Pri čemer je tudi pri remijih Mura (0:0, 1:1, 2:2) vse bolj rasla, sploh v Fazaneriji ni bilo lahko Mariboru, prejeli so gole na obeh tekmah (vseh treh, s pokalom vred), skupaj šest (sedem) in se na Fazaneriji v prvenstvu obakrat povsem izgubili. Prvič so prejeli štiri obupne gole, drugič so končali z devetimi v živčni tekmi, kjer je bil kriterij Mateja Juga res neprizanesljivo oster, toda Maribor se na Fazaneriji niti malo ni počutil dobro (razen v pokalu), Ante Šimundža pa je v Ljudskem vrtu obakrat dosegel, da se je za domači (in gostujoči) remi ploskalo. Zlasti Nik Lorbek pa je pokazal, kaj je Maribor izpustil. Definitivno igralec, ki se mu je Maribor prehitro odrekel. In ni edini.

»Stranka sezone« • Gorica
Bilo bi smešno, če ne bi bilo žalostno. Gorica se že tako ali tako muči. In že tako ali tako upadel obraz Mirana Srebrniča je bil po tekmah z Mariborom še bolj klavrn. Gorici res ne gre, proti Mariboru pa sploh ne. Nermin Bašić je mislil, da je poraz z 2:1 sicer napredek, pa ni bil. Polni dve sezoni, osem tekem. Osem zmag. Dve. Sezoni. Gol razlika 26:3. Resda Mariboru še bolj koristi, da ni izpuščal točk proti Triglavu (tri zmage) in Krškemu (tri zmage), vendar Gorica je postala tista redna stranka, proti kateri ima Maribor dober dan. Tudi v Ljudskem vrtu.

Niz sezone • 17 tekem brez poraza
Daaaaleč je sicer ligaški rekord Domžal, v nekih drugih časih, toda 17 tekem brez poraza je kar impozanten dosežek. Če odštejemo, da gre za serijo med dvema domačima derbijema, kar bo ostal pekoči del sezone. V nizu od 27. oktobra do 11. maja je Maribor dvanajstkrat zmagal ter petkrat remiziral, pri čemer jo je dobro odnesel proti Muri (sploh doma) in še zlasti proti Aluminiju, ko je Ivan Kontek zgrešil zicer sezone. Drugi niz je pet zaporednih jesenskih zmag, ko je Maribor igral ne samo učinkovit, ampak lep nogomet. Sezona, ko se je Maribor znova bolj mučil s sabo kot s tekmeci, kar so dokazovali zlasti remiji. Čeprav lahko preseže lanski točkovni izkupiček, ko sta z Olimpijo tekla mrtvi tek.

Anti-niz sezone • Tekme brez prejetega gola
Ni mu uspelo niti trikrat. Ohraniti mrežo nedotaknjeno. Maribor v minuli sezoni ni zmogel povezati treh tekem, kjer ne bi prejel gola. Začelo se je sicer obetavno (Rudar 0:5, Mura 0:0), toda nato je že Aluminij zabil dva. Sledili sta spet dve tekmi brez prejetega gola (Gorica 5:0, Olimpija 0:3), pa ga je za Celjane zabil Elvedin Džinić. Za remi (1:1). Tretjič mu je uspelo povezati vsaj dve tekmi v zgoščenem aprilu (Krško 0:1, Domžale 1:0), vsekakor pa je forma letoz v obrambi padla. Kar dokaže tudi drug podatek: Maribor je dobil prvi evropski gol šele na peti tekmi, ko jih je v Glasgowu dobil tri. Na šesti ga spet ni dobil.

Trenutki sezone, ki so zadoščali • Remiji, kjer ni bilo porazov
Sliši se tako razumno in logično, zdrava kmečka pamet, pa ni. Maribor se je letos naučil, kako ne izgubiti tekem, kjer je težko zmagati. Tretji, spomladanski derbi v Ljubljani je bil gotovo tak, ko se je zadovoljil z 0:0 in šel točke raje nabirat kam drugam. Praviloma na gostovanja, kjer je pustil le sedem točk.

Trenutek sezone, ki je nasmejal • »Bom jaz vzel naslednjo (enajstmetrovko)«
No, Gregor Bajde ni dočakal penala. Naj si ga je še tako želel. Vsekakor mu novembra samozavesti ni manjkalo, ko je v Celju končno začel in končno zabil. Pa še to tako, da bi kakšen drug sodnik gol razveljavil zaradi prekrška v napadu. Ampak še več ambicioznosti, skoraj pretirane samozavesti, ampak tiste dobrodošle, borbene, športne, je dokazal po tekmi, ko je povedal, da bi drugič on streljal penal, ker je Matjaž Rozman ubranil enajstmetrovko Luki Zahoviću.

 

Trenutek sezone, ki je razočaral • Dino Hotić na jesenskem derbiju
Mariborsko ubadanje s sodniki, delno upravičeno, a izvedeno morda preveč na prvo žogo, užaljeno in napadalno, je kulminiralo na jesenskem derbiju v Ljudskem vrtu. Že res, da je slog Mateja Juga, milo rečeno, vpadljiv. Jug je pač sodnik, ki je rad sodnik. In še raje da vedeti, da je on sodnik. Prekršek nad Luko Zahovićem, ki ga ni ocenil za prekršek, je res bil na meji, toda Dino Hotić je s potezo nepremišljeno, neučakano, skoraj otročje pretiraval, ko je Juga (narahlo) odrinil. In si prislužil pretiranih šest tekem kazni.

Intervju sezone • Zlatko Zahović pri Miši Molk
Dva je dal za Večer v tej sezoni. Sploh drugi se je, objavljen na dan derbija, drugače bral po tekmi. Precej drugače. S tisto, da navijači in novinarji ne razumejo nogometa, ki ga prakticira Maribor, je šel (pre)daleč. Pač v svojem stilu. Solze v Celju so sicer pokazale, kako mar mu je do nogometa, kako živi za lovorike in kako si vso stvar žene k srcu. Zanj to ni le služba. Nikoli. A najboljši intervju je gotovo dal Miši Molk v oddaji Z Mišo, kjer smo več slišali o njegovem talentu (šah) in dobrodelnih vzgibih (picerija). Miša Molk je uspela narediti intervju, ki pravzaprav ni povedal veliko o nogometu. Je pa povedal ogromno o Zlatku Zahoviću. Intervju, ki je predvsem pokazal, kaj bi lahko Televizija Slovenija počela, če bi nogomet razumela širše.

Bizarnost sezone • Saša Ivković: gol + avtogol
Ni sicer tako redko, ne zgodi pa se niti tako pogosto. Sploh pa ne Mariboru, saj je že dal skozi tekmo, kjer je zabil tri gole in izgubil z 2:1. V Zavrču. Proti Domžalam mu je jeseni za remi 2:2 uspelo zabiti kar štirikrat. Ivković je za 2:1 zabil s kota z glavo. Nato je, ko so Domžale pritisnile, nespretno posredoval. Ivkovićev avtogol je bil, če že, lepši od Vilerjevega, ki je bil res nespretno neroden. Ni čudno, da se je Milanič skoraj pošalil, da ni kaj razmišljati, desna noga in žoga na tribuno. »Pri drugem avtogolu je bila hitra reakcija,« je nato Ivkovića v bran vzel Milanič. Je pomagalo in zaleglo. Ko so Domžale prišle spomladi v Ljudski vrt, si ga je zabil Gaber Dobrovoljc. In je Simon Rožman rekel, da ni avtogol enak avtogolu.

Izjava sezone • »Prej smo bili jezni, zdaj nas je pa še sram. Slavko Vinčič iz Maribora«
Maribor se letos s sodniki, kot bo še napisano, ni preveč proslavil, toda napis na facebooku s priloženim videom iz tekme med Olimpijo in Krškim je bil poezija svoje vrste. Dobro stopnjevanje, ki ga je načel Jug v Murski Soboti, ko je izključil Aleksa Pihlerja in Dareta Vršiča.

Izjava, ki je nasmejala • »Nekdo mu mora prevajati«
Če ima Darko Milanič dober dan, potem zna biti zabaven sogovornik. Resda to pomlad ni bil več tako zgovoren, po medijskih terminih pred tekmami ni ostajal več dolgo, da bi kramljal z nami novinarji. Ampak je zato nasmejal, ko je povedal, zakaj sta Felipe Santos in Marcos Tavares pogosto skupaj na igrišču. »Nekdo mu mora prevajati, ne? Čisto resno,« je povedal. In razkril del taktike. In še več o Santosu. Ter pozabil, da ni Tavares edini, ki zna tekoče portugalsko. Znata jo tudi Zahovića. Oba.

Zmedenost sezone • Kdo izvaja enajstmetrovke?
Najbolj pomembni penal sezone je zgrešil Marcos Tavares. Proti Rangersom. Resda pozno, prepozno, pa vseeno. Da se je vselil trend. Amir Dervišević je uspešno izvajal nato šele četrto enajstmetrovko v sezoni. »Pred tekmo smo se dogovarjali, kdo naj bi izvajal. Dervišević ni začel, drugače bi on, zadnjo enajstmetrovko je suvereno zadel. Bomo ponujali priložnost tistim, ki ne bodo zamižali in udarili po žogi,« je v Kidričevem razlagal Milanič. Razlaga, ki ni pila vode, ko je Luka Zahović zastreljal enajstmetrovko spomladi proti Rudarju in je Milanič nato razložil vrstni red. Ki še vedno ni povsem vedno upoštevan. Bolj kot vrstni red lahko skrbi Maribor, da že tako ali tako ne dobijo veliko enajstmetrovk (zgolj za navedek: Marcos Tavares je od 149 golov v prvi ligi le sedemkrat zabil iz penala), ko pa jo dobijo, se ne znajo dogovoriti, kdo jo bo izvedel. Uspešno. Prepiri ob izvajanju enajstmetrovk so postali redna praksa. Razumljivo je, da se Luka Zahović želi boriti za obranitev strelske krone, sploh ker ni zabil (še) nobenega gola letos iz bele pike. A je svojo priložnost (v množini) tudi zapravil.

Nejasnost sezone • Kdaj gre Zlatko Zahović na klop?
Na koncu pravzaprav res ni pomembno, kakšna je procedura, interna stvar kluba, toda vsekakor izjavi (javno) nista konsistentni. Darko Milanič pravi, da mu Zlatko Zahović sam pove, kdaj bo sedel na klop, obratno pa Zahović trdi, da to stori, ko ga nagovori trener. Nekaj torej ne štima, na koncu pa res niti ni pomembno. Kar je bilo bolj opazmno, je bilo to, da je Zahović spomladi redno sedel na klopi.

Izključitve sezone • Strokovni štab
Maribor je z naskokom najslabše moštvo na letošnji fair play lestvici. Pri čemer šest rdečih kartonov (Pihler je dobil kar dva) ni edino, kar je Maribor pahnilo na dno. Niti ni šest izključitev tako veliko. Je bilo pa suspenzov kar precej. Pa ne samo med igralci. Zlatko Zahović je bil dvakrat v tej sezoni Saša Gajser. Šilt kapa in izjava za tv pred tekmo. O pričakovanjih. Enkrat je Sašo Gajserja nadomeščal, ker je bil ta odsoten, drugič pa, ker je bil Gajser izključen. Enkrat. Zakaj to omenjamo? Ker je bil Darko Milanič suspendiran kar dvakrat, da je Gajser bil dvakrat Milanič. Prvič, ko je testiral disciplinsko komisijo NZS v izjavah po tekmi v Kidričevem, kjer resda ni bil pretirano oster, na tribune je moral pa v Kranju, ko je rekel, da »nič mu ni rekel«.

Video sezone • Derbi
Resda je bil učinek – ko je šla pesem neskončno okrog skoraj petnajst minut, približno do takrat, ko je Olimpija stisnila prvega od treh – na koncu v bistvu ne samo ničen, temveč je dosegel obraten namen, da ni zdaj malo tistih, ki opozarjajo, da večje kot je »špananje«, večje je razočaranje, toda montaža, izvedba, glasba in branje teksta so nekaj novega, nekaj drugačnega, nekaj svojevrstnega v naši ligi. Definitivno video sezone in nekaj, kar bi lahko za vzor vzeli ne samo klubi, temveč tudi krovna nogometna zveza.

Tiskovka sezone • Bakla je nedopustna
Saj smo že kar vajeni. Že začelo se je, nenazadnje s tiskovko. Kjer je klub še bolj strnil vrste, se še bolj povezal, čeprav vzdušje na tiskovki, kjer bi morala veljati enostnost, sloga, #miskupajenosmo, ni bilo najbolj slovesno. Skoraj malo mučno, tesnobno in vsak sebi. Zaleglo je navzven, ne pa tudi navznoter. Obratno je bilo na tiskovki po derbiju, ki je Mariboru uničil proslavljanje naslova. Bakla, ki je priletela na igrišče iz vzhodne tribune, je vredna obsojanja. Kot je vsaka, ki cilja kogarkoli. Ne glede na to, od kod in proti komu priletu. To je klub želel sporočiti, vendar se je zlasti Dragu Cotarju nekoliko nerodno zareklo. Da, recimo, golmani malo bolj pričakujejo in tudi pazijo na bakle. Ni prvič, da sta Bojan Ban, direktor kluba, in predsednik Cotar stopila pred javnost. Niti ni prvič, da bi preusmerila pozornost, čeprav je takšna bakla seveda vredna obsodbe. Nerazumljivo je bilo le izmikanje obeh, kdo je bil cilj pri metu bakle. Se na posnetkih Siola dobro vidi, kam je letela. Ne pa tudi zakaj. Tega najbrž ne bomo vedeli nikoli. V vsakem primeru pa še ena v nizu tiskovk, ki izpadejo zelo svojevrstno.

Protest sezone • Sojenje
Ko se je Maribor odločil z video analizo podkrepiti svoje trditve o sojenju, bi že vnaprej moral sprejeti možnost, da še tako objektivno razlago ne bo šlo umeščati brez subjektivnega konteksta. Že res, da je bilo večino v videu dejansko z razlogom utemeljeno. Iz klubskega vidika je razlaga tudi pravilna in ima svoj smisel, vendar klubi sami še nikdar niso rešili sodniške problematike. Še zlasti, ker so prišle tudi situacije, ki so šle tako v škodo kot korist Maribora (tekma z Muro v Ljudskem vrtu, denimo). Kar je preveč, je preveč. Se da razumeti na različne načine. Vsi imajo lahko prav. In vsi narobe.

Koreografija sezone • Derbi + Flisar

Viole so res ustrezno spomnile na obletnico Rudolfa Maistra na derbiju. In poslale rimano sporočilo za Filipa Flisarja.

Najboljši gostujoči navijači sezone • Mura
Za domačo sceno seveda ni dvoma. Mura. Že na prvi, avgustovski tekmi so pokazali, kako se lahko navijaška skupina in »navadni« navijači povežejo in dihajo za klub skupaj. Nekaj, kar je Mariboru uspelo na spomladanskem delu v Stožicah, ko je res imel dobro podporo. Prekmurci so zlasti na prvi tekmi spomladanskega dela v Ljudskem vrtu več kot le navdušili in sami pomagali napolniti stadion.

PR Sporočilo sezone • To vez je nemogoče uničiti
Sporočilo je bilo jasno in direktno. Težko bi bilo bolj. Miran Pavlin in Zlatko Zahović sta neločljivo povezana. Bil je 18. september 2018. Da vseeno vsa medijska poročanja, ki nimajo za vir le klub, niso iz trte izvita, je pokazal razvoj dogodkov. Pavlina zdaj že dolgo ni več v klubu. Vez se je uničila sama.

Dezinformacija sezone • Vsi odhodi Darka Milaniča
Darko Milanič ni odšel le enkrat. Vsaj dvakrat. Prvič mu je sicer bilo malo bolj do smeha, ko je rekel, da bi šel na Češko morda v toplice, kot drugič, ko se ga je pošiljalo na Slovaško. Že res, da mu pod nogami še vedno malo tli, a ogenj si je zakuril malo tudi sam. Je edini, ki je v Ljudskem vrtu ne samo izgubil dva zaporedna ligaška derbija z Olimpijo (katero koli Olimpijo v kateri koli ligi), temveč še tretjega. Menjava sistema ni bila tako uspešna, Evropa prav tako ne, pokal bo šele zares podpisal Milaničevo sezono. Odhod ne bi bil ravno pretiran šok, a tudi ne bi bil razumljiv.

Obisk sezone • Pozitivno: Mura (11.500 +). Negativno: Domžale (2.500)
Obisk je bil letos dober. Mestoma izredno dober, a še vedno precej zaniha. Mura je naredila svoje, Ljudski vrt je bil na prvi zimski krog razprodan. Povprečno je prišlo v Ljudski vrt 4.813 gledalcev (do 34. kroga), kar je precej več kot lani, ko je bilo v povprečju 3.509 gledalcev oziroma čisto malo manj od Olimpije. Letos je Mura obisk pomagala dvigniti, izdatno, so tekme, kjer obisk nepričakovano zaniha pozitivno (Rudar, Aluminij) in pade (Domžale).

Ceremonija sezone • Gostovanje na Kantridi
Kako lepi časi so to bili za Matjaža Keka. O, ja. Praznik na Kantridi, ki ga je povezal glavni sponzor obeh klubov, Zavarovalnica Sava, je bil res praznik, a vsekakor precej bolj za Matjaža Keka, ki je dočakal, ne da bi vedel, zadnji veliki trenutek v Rijeki. En mesec kasneje je odšel, navijači si tega niso želeli, Maribor pa je ugotovil, kakšen način ne ustreza in da je globina kadra lahko tudi plitka. A saj ni šlo za rezultat, čeprav je visok rezultat vseeno nekoliko presenetil. A nič zato. Je šlo kar hitro mimo.

Infrastruktura sezone • Panelna ograja
Dela na stadionu so se resda začela. Ali, bolje, nadaljevala. Ne pa tista, ki so tako lepo videti. Na severni in južni tribuni bo stadion dobil, kar potrebuje. Predvsem novi novinarski center. Pa smo zadnji, ki bi jamrali, čeprav smo, ko Uefa dela kljukice (ali pa tudi ne), ravno mi razlog, da ima Maribor težave z Ljudskim vrtom. In VIP sedeži. Infrastrukturne spremembe so za zdaj le kozmetične. Na pomožnem igrišču je klub namestil na ograjo vijolično prevleko, skozi katero se zdaj več ne da spremljati treningov, kar je od novinarjev pogrešal Zlatko Zahović. Klub je treba pohvaliti za skrbno negovanje zelenice, ki se je v dveh letih res dobro ohranila. Naprava za ogrevanje več kot pomaga.

Stava sezone • Šalca vs. Žilavec
Pomagalo gotovo je. Zelo. Ljudski vrt je bil nabit. In to pozimi. Pa še domiselna sta bila, oba. Matjaž Šalamun Šalca ima še vedno precej rezerve, da bi takšne nastope vdelal tudi v svojo redno, špikersko vlogo.

Spodleteli poskus • Trenerjeva minuta
Maribor poizkuša nagovarjati na različne načine. Ena teh je bila Trenerjeva minuta, ki pa se ni obnesla. Še vedno je v videu nekaj rezerv.

Novost sezone • Družinski sektor
Ni ravno novost, se je pa klub tega resneje, bolj zagnano in sponzorsko lotil. Družinski sektor. Prav je, da Maribor gleda naprej, čeprav ni bilo malo dvignjenih obrvi, ko je bilo rečeno, da bodo ljubljanske in mariborske družine skupaj navijale na derbiju. Mimogrede, čudi, da se Mastercard za takšne akcije ne odloči tudi v Stožicah, kjer je korporativna kultura bolj uveljavljena (na tekmah reprezentance je, nenazazadnje, tudi kiss cam). Matjaž Kek je sam rekel, da to podpira – kdo pa ne? -, ampak da mora kdaj tudi malo zapokati in se zakaditi. Tu se gotovo strinjamo. Samo da je varno.

Nenogometni del dezone • Umetniki
Že skoraj praviloma priprave v Turčiji prinesejo tudi bolj sproščeno nrav. Če so nogometni izzivi nekaj, kar se danes od nogometašev itak pričakuje, je drugače, če morajo, recimo, poprijeti za čopič. Ali flomaster. Dare Vršič je kar dobro narisal Rudolfa Maistra, glede na odmerjenih 60 sekund. Nekoliko nenavadno je le, da nogometaši ne vedo iz glave, kako je videti »kanta«.



(Ne)pomembne številke sezone

2 – Dva gola je novinarska selekcija zabila strokovnemu štabu in pisarnam. Tekma je šla v podaljške (in ne penale, kljub drugačni praksi v preteklosti) in tam klecnila s 4:2.

2,9o – Evra stane veliko pivo v Ljudskem vrtu

7 – NK Maribor je dobil že sedmo nagrado Sporto za naj športno blagovno znamko

77.000 – V Ljudskem vrtu se je do 34. kroga zbralo skoraj 80 tisoč gledalcev.

85.050 – Mililitrov krvi je zbrala akcija Vijol’čna kri za vse ljudi. Že sedma.

Komentarji

komentarjev