Opa-opa-opa. Zo. Val. Ni. Ca. Mogoče je bilo takrat. Ne, ne mogoče. Bilo je takrat. Fertig. Ko je res zapel, zahreščal, zafušal casio. Ne vem točno, kateri model, sicer sta povedala, kje in kako sta ga našla, ampak definitivno – casio. Dobri, stari, nadležni casio. Sintiči starih desetletij. Poceni poletje. Sredi jeseni. In maestro Godler, komander, ljubitelj čistoče, sladoleda, deklet, Avstrije, Anglije in nasvetov, je pritisnil na tipke in krenil. Opa-opa-opa. Zo-val-ni-ca. In naredil ne samo podkast, ampak tudi đingl leta. Pa ne samo tega. V Opazovalnici delata več. Preveč. Ker če bi bili podkasti rock zgodovina, je Opazovalnica, no, Pink Floyd. To je psihadelika. To je Dark Side of the Moon. To je preskok vseh preskokov. To je zvok helipkopterja na plošči, ki ji daš priložnost, ker si se pripravljen, no, popeljat. Tomo in Jure. Godler in Tomić. Podkast, ki je vedno ravno dovolj freh prekratek in terja od poslušalca, da bi še. Podkast, ki morda niti ni podkast in bo nekega dne še nekaj več. Ampak za zdaj je, no, podkast leta.
Niti tega ne vem, kdaj točno je Opazovalnica postala eliksir inteligence, penetracija kvalitete, erektivni šus mojstrkega blebetanja, kako sta Tomić in Godler iz Star trek šprudlanja, onaniranja, kanoniziranja prešla do kreativne eksplozije in kje se je zgodilo, da so nasveti Jureta Godlerja postali bolj dragoceni od vsake tete Justi, medovernet, Foruma69, medijskih fac, influencerjev in tako naprej. Opazovalnica je, za neko posebno kasto ljudi – torej za, kot rad pove Tomić, fante, stare okrog 35 let ter eno in edino žensko izjemo Hano Stupica, ki ima seveda nadimek Hans, seveda, da ga ima –, postala najbolj sproščena, bizarna, nepričakovana oddaja. Je vedno vsaj malo nelagodna, kar vselej razkrije tudi Tomić, ko prekine Godlerja ravno še v tistem hipu, ko bi oddaja šla še dlje, že daaaleč dlje od predaleč.
Predvsem pa je Opazovalnica oddaja o – ničemer. Zato je pa tako svinjsko dobra. Ker niti ne podcenjuje niti ne precenjuje svojih poslušalcev. Že tako, da pove, da »ta podkast je zastonj«. In da ima zdaj »Opa-help« rubriko, ultimativne nasvete, kako in zakaj ne storiti samomora, poleg tega je možno epizode spremljati v živo, do katere pa je Tomić očitno dovolj zadržan, da youtube link sporoči le nekaj minut prej, čeprav je zdaj približno že navadil in razvadil občinstvo, kdaj je Opazovalnica na sporedu. Na dva tedna, praviloma, in zdaj je to nekaj, na kar se čaka. Resno čaka.
Če smo v zlati dobi televizije in če je zdaj Slovenija v recimo, em, srebrni dobi podkastov, potem je Opazovalnica višek in glavni razlog, da morda kdaj pridemo do diamantno platinaste dobe. Če bi Tomić s tem začel svojo podkast kariero, svoj veliki šus, ne bi nikoli – niti prmbližen, kot bi rekel sam – dobil niti sam legitimnega statusa. Kaj šele vsi, s katerimi se pogovarja. Tako pa je prišel do točke, ko je Opazovalnica čisti eksperiment. Je to, kar sama hoče, da je, ker poslušalci hočemo, da je. In to je neprecenljivo in, da, nekrekosljivo. Ljudje izdelujejo, za božjo voljo, memete. Iščejo, če je kdaj Godler lizal. Sladoled. To je zdravo za gotovo, to je direkt v obraz, to je vse tisto »prek«. Je nagrada za celotno podkast sceno. Je zlata doba. Ker noče biti politično korekten, ko govori, kdo se »lahko« liže na ulici, da je to še kjut sprejemljivo. A ves čas ve, da mora biti.
Jure Godler in Anže Tomić po defaultu namreč ne pašeta skupaj. Jure živi, seveda v grobem in med drugim, za Mozarta, Tomič za basket. Drugi ne ve, kaj bi s klaviaturami, prvi pa ne, kaj bi z žogo. Ampak živita. Kohabitirata. Simbioza prve klase. Liga prvakov podkasta. Ker smo ugotovili, kakšen bi “moral” (!!!) biti jutranji program. Ker takih radarjev… Ne nabašete nikjer. Res. Pomislite na vse kazni, ki jih zaradi Opozovalnice nikoli niste rabili plačat! Ker tako je življenje. Ja. Zastonj.
Opazovalnica. Podkast leta 2019.