Tam, na drugem koncu sveta, sta se skregala dva na vrhuncu ene zgodbe. Oba dokazana nadkvaliteta. Najprej sta si povedala drug drugemu, no, bolj en drugemu. Ampak sta si. V ksiht. Za zaprtimi vrati. Tja, kamor se ne hodi, no, razen če si predsednik, ki rad čisti kopačke in javno podobo. V slačilnici. In potem sta oba šla dalje dvignjenih glav. In oba predvsem stopila pred javnost. No, en je imel najbolj kultno tiskovko, drugi pa je tiščal voziček s šilt kapo obrnjeno nazaj po letališču.
Zlatko Zahović je šel dalje, a se nato še vrnil. Za reprezentanco je zabil še tri gole po Šmarni gori. Srečko Katanec je najprej odvodil prvenstvo do konca. Seveda je. Ni kar spakiral in zbežal. Do konca, poraz, poraz, poraz in potem odšel. Trije porazi, pa kaj. Oddelaš. Oba sta povedala svoje, najbolj pa je molčal, no, zamočil predsednik zveze. Da je sploh šlo tako daleč. Edino, kar mu je šlo na roko, da je imela podobne težave Irska (Roy Keane). In da se je v bistvu samo okrepil stereotip o fuzbalu, kjer predsednik lahko dvigne roke, ker pač ne more nadzirati čustev in odločitev posameznikov. Sta se pa oba slej ko prej vrnila. Zahović je še brcal za reprezentanco, Katanec je kasneje spet prevzel Slovenijo. Rudi Zavrl je bil blizu, da bi šla Slovenija z Bojanom Prašnikarjem še na Portugalsko. Ni šla, Dado Pršo je namesto šraufanja avta našel Mladena Dabanovića na krivi nogi in adijo. Prišel je Branko Oblak, šlo se je v Celje, fuzbal pa skoraj nikamor. Morali so priti novi ljudje. Povsem novi ljudje.
Zdaj pa gre en (Timi Zajc) na Instagram, drugi (Gorazd Bertoncelj) pa skozi zadnja vrata. Zajc je sicer še povedal v kamere, v petek pozno popoldan, da ne ve, zakaj je tako slab. Da je »malo zgubljen« in da »naj trenerji povejo, oni me trenirajo«. Bertoncelj v kamere ni povedal kaj prida veliko. Ker nikoli ne. Deloval je kot da bi skoke gledal, kakor vsi mi. Ni pomagalo veliko, kakor tudi sicer ne, da TV Slovenija ravna izjemno z občutkom z zimskimi športi pri nas. Zajc je Poloni Bertoncelj vrgel bombico, ona pa nič. Rekel ji je, med vrsticami, da so trenerji krivi. Nobenega podvprašanja. Nič. In je šel fant na Instagram.
Kar je tako ali tako najslabše, kar se lahko dandanes naredi. Naši »orli«, kakor se jim reče, naj ne bi bili kot mi. Ki lahko pišemo vse in o vseh. Nekaj mitskega naj bi bilo na skakalcih, no, letalcih. Oni letijo, mi pa sedimo doma na kavču. Letos ploh. Ne pa to, da beremo, kaj sami menijo na – Instagramu. No, še slabše je ravnal Gorazd Bertoncelj. Preprosto odšel je. Ne odšel, še huje. Umaknil. In je na sceno stopil Ljubo Jasnič, en tistih železnih ljudi, ki bi naj iz nekih drugih časov vedeli, kako se reši takšno stvar.
Ampak takrat je bilo že zdavnaj prepozno. Od četrtka do sobote je šlo narobe vse.
Planica 2020 ni Šmarna gora 2002. Ker Timi Zajc in Gorazd Bertoncelj nista ne zvezdnika, ne nadkvaliteta, ne presežek. Oba sta prišla “zadaj”. Prišla sta, ko je bilo najbolj luštno. Timi Zajc ima eno zmago, dvoje stopničk in zdravo. Za slovenske skoke je to povprečno. Preveč uspešni smo, da bi Zajc bil ikona. V skupnem seštevku doslej daleč od najboljših.
Gorazd Bertoncelj je pa napaka, ki jo zveze ponavljajo ena za drugo. Gorazd Bertoncelj je Tomaž Kavčič, Gorazd Bertoncelj je Rade Trifunović, Gorazd Bertoncelj je povrhu celo Primož Gliha. Gorazd Bertoncelj je všečen, nekonflikten, marljiv, tih kader. Takšne imajo pri nas radi še zlasti po tem, ko pridejo uspehi, z uspehi pa denar, slava, status, sloves.
Skupna točka naštetih so vodstva, ki bi rada vodila in organizirala, ko je vse tip top. Ko pa zagusti, pa glavo v pesek. Takrat ne vedo, kar naenkrat, kaj bi. Vsa tista požrtvovalnost kar naenkrat skopni. Pa smo še tisti, ki skoke spremljamo res površno in na daljavo, videli, da škripa. Dovolj je bilo pogledati samo različne postave na dosedanjih tekmah in cincanje, ker bodo v Planici lahko nastopili samo štirje. Slovenski zimski šport ima z redkimi izjemami tako ali tako težavo, ker pridejo (pre)pozno v formo. Vsi bi imeli uspehe februarja in marca, kar je krasno, ko gre za velika tekmovanja, ki padejo v tisti čas. Ne pa, če gre za klasično sezono.
Igralci in trenerji, športniki in selektorji so se kregali. In se bodo. Ampak je razlika med Planico in “Šmarno goro”. To ni bilo na drugem koncu sveta. To zdaj je tukaj. Na prvenstvu, ki naj bi bilo pač za silo, brez gledalcev, kjer niti ni takih zgodb. V Planici. Ponosu države. Doma. V športu, ki ga izdatno podpiramo, ker je del identitete naroda. Sramota.
Ni prvič, da imajo pri nas selektorji težavo s svojim osnovnim delom. Ne treniranjem, ne psihologijo, ne ugajanju vsem možnim interesom. Ampak s – selektorovanjem. Torej z izbiranjem. In nato, ko je že z izbiro križ, še bolj z določanjem vlog. Najboljše to vedo košarkarji, kjer je šele Igor Kokoškov zares zadel psihologijo slovenskih športnikov in zgradil šampionsko ekipo okrog kapetana, ko je bil za kapetana res izbran tak, ki je bil traku vreden. Kaj se lahko zgodi, ko selektorji kljub uspehom zgrešijo navade slovenskega prostora, je lahko spoznal Veselin Vujović.
Za največjega šampiona se je v celotni zgodbi tokrat izkazal le – Peter Prevc. Ko je v četrtek spoznal, da ga ne bo na tekmi, je več kot le športno priznal športno realnost. Da je bila odločitev fer, ker so si drugi bolj zaslužili eno od štirih mest. Tako je povedal. Koliko toliko, no, ne ravno nasmejan. Ampak bil je Peter Prevc tudi, ko že lep čas ni Peter Prevc. Priznal je, da bo trajalo kakšno uro, dve, da se bo s tem sprijaznil. In odšel kot šampion. Pa ne na Instagram. Ne do zveze. Vsaj ne, da bi mi kaj o tem vedeli.
Vsem drugim je, na daljavo, bilo nekaj kakor nerodno. Vajeni smo, da lahko v Planici skačejo v nacionalni kvoti številni fantje. In da bodo eni skakali, nekdo pa bo gotovo poletel. Gorazd Bertoncelj pa je govoril, da je bila odločitev, da Prevca ne bo v ekipi, sicer lahka, ampak da je šok, ker ga ne bo v Planici med četverico. Če to reče selektor, je konec. Selektor tega preprosto ne more reči. Če je namreč šok zanj, potem je neveden selektor. Kot da je čakal, do zadnjega, da bo nekdo magično skočil 250 metrov. Da če že gledalcev ni in ne sončnega vremena in ne pozno marca, bo nekje priletel čudež. S Tamarja ali od kod že.
Ampak kar je najhuje, je sama lokacija. Saj bi bilo kjerkoli enako – narobe. Ampak doma? Planica? Ki bo tako ali tako delala zgubo, ker ni navijačev in ker se šport dela pač na silo? Tu, kjer je praktično Slovenija doma. Pod Poncami, kjer je identiteta te države. In noben niti malo ni pomislil na to. Ne Zajc, ne Bertoncelj, ne zveza. Noben. Razen Prevc. Spoštljivo je odšel. Ker še ve, kako je bilo, ko je Slovenija tam norela. Zdaj nori, ampak iz povsem drugih razlogov. S Planico se pač tako ne ravna.