MUZUŠport

Oni pa še kartajo!

Oni pa še kartajo. Da bo ja še bolj napeto. Ker kot da ni dovolj.

Klemen Prepelič je pred kamerami zgledal resno zdelan. Kaj zdelan. Zgaran, povožen, »fertig«. Kot da bi Španija povozila Slovenijo, ki da je dobila Američane v četrtfinalu in gremo domov. »Ne, da je veselje zadržano,« je rekel v mikrofon TV Slovenija v Tokiu. »Ful sem utrujen.« Kot da se bo zdaj, zdaj vlegel.

Nato je dobil še vprašanje za torkovo četrtfinale: raje Italijani ali Nemci. Prle je deloval, kot da je samo še potreben masaže, postelje in prostega dneva. »Edina želja je, da ostanemo zdravi,« je še dahnil. In postal. Za hip. Ne zato, ker bi moral prijaviti še kaj smešnega. Čeprav je to on. Prle, ki zadeva trojke »s parkinga«. Prle, ki se vedno reži. Klemen Prepelič Prle. Postal je, pa prijavil. Ne, ker mora, ne, ker je prav. Ampak ker lahko.

»In da bom imel še jaz danes malo sreče pri kartah!«

Nasmeh, vreden vsaj četrfinala, čeprav se je bleščal kot medalja.

In oni? Ah, oni. Ja, oni pa še kartajo. V prostem času. Za zabavo. Ker jim ta triler, imenovan košarka, pač ni zadosti. Oni kartajo, da je še malo bolj napeto. Pa snemajo, kdo bo na treningu žogo čez celo igrišče brcnil v koš. Ja, brcnil. Ne, preden vprašate, ni Luka Dončić. Nogometna zveza Slovenije je na spisek dodala Eda Murića. In Dončić? Ker on te bo namazal v pingpongu. Njim je vse to fajn. Nikdar dovolj. Njim. Skupaj. Množina.

Dihamo? Še dihamo? Komaj, samo po zmagi… Taki zmagi? Vsaj ne sopemo. Bila je ena tistih tekem, saj vemo, kakšna. Tekma, ki je prestavila nedeljska kosila. Tekma, ki je v nedeljo preganjala sobotnega mačka. Tekma, ki je donela v kampih, apartmajih, hotelih, stanovanjih, hišah.

Gledaš, za vsak slučaj preračunaš, kam bi zabrisal tv skozi okno. Hkrati pa še veš in nekje globoko v sebi upaš. Da kaj pa če. Čeprav pregovor pravi, da je upanje tisto, kar te ubije.

Gledati tekme slovenske košarkarke reprezentance je zabavna reč. Dokler ni. In predvsem, kadar gledamo te tekme, kakršna je bila ta še sveža s Španijo, v bistvu ne gledamo v ekran. Gledamo v ogledalo. Povej mi, kaj komentiraš, in povem ti, kdo si. Kdo od nas ni bentil? To ni vprašanje optimizma in pesimizma in koliko vode, da je v kozarcu. Kozarec je že odletel v steno, samo v bistvu ni, če pa bi, ga takoj zložiš nazaj in se opraviš, ker veš, prekleto veš, da ni konec. Ne samo dokler, kakor rečejo v operi, debela gospa ne zapoje, ne dokler ni zadnje sirene, ne vse do tedaj, doklej nisi prepričan, da res ni več možnosti.

Slovenija ima, vsaj v košarki, še vedno nekje možnost. Kako, od kod, saj niti ne veš. Končno malo prednosti, vsaj piškava točka bolje kot nič, pa kar naenkrat spet zaostanek. Ko stiskaš pesti, grizeš nohte, preklinjaš komentatorja, sodnike, trenerje, košarko, vreme, se skoraj skregaš z vsemi okrog sebe in še s sabo, pa je zaostanek izničen, zdaj bo, zdaj nam bo uspelo, skupaj, v prvi osebi množine. Pa spet nove trojke, novi favli, nove izgubljene žoge. Začetek prve četrtine slab, začetek tretje še slabše.

In Luka Dončić, fant, s katerim smo zmagovalci še, ko jemo isti sendvič kot on, je imel relativno slab dan, čeprav njegov slab dan je tak, da ima tri osebne napake v prvi četrtini, pa doseže dvojni dvojček nekje nevidno vmes, ker pobere vse skoke. ena podaja več, pa bi imel trojni dvojček. Ampak saj je rekel, da ni šel v Tokio po rekorde. Osebne gotovo ne. Podajal je, ker mu kaj drugega ni ostalo. Španija je skušala narediti vse, da bi nekdo pri nas dobil potrditev, da brez pravega Dončića ne more Slovenija premagati niti Madžarske. In so naredili vse. So. Dejansko. Samo potem je bil čas, da najdejo svojega Dončića.

E, ko je šlo najbolj zares, ga niso našli. Večni čudežni deček Ricky Rubio je zgrešil ključne mete. Saj vemo, tiste, ko zapremo oči, ker si tega ne bomo delali. Ne bomo si delali grdo, ne? Saj slišimo, ko pade v mrežico. E, ni.

Slovenija pa ni našla novega Dončića. Ni ga rabila. Ker Luka Dončić za to reprezentanco je, pa naj bo tak kliše, stereotip, arhetip, karkoli že, slovenski Luka Dončić je celotna reprezentanca. Žiga Dimec je danes vsem tistim, ki so s prstom kazali nanj, da kot orjak ne more niti »kucnit«, pokazal, da ne le, da zna zabiti, ampak da si lahko gremo to vrtet. In da doseže koš, ko je najbolj treba. Morda Jaka Blažič ni imel dobrega dne v napadu, ampak v obrambi je šel Špancem strahovito na živce. Pa vsi odprti meti, zgrešeni na obeh straneh, ko smo mislili, da če ne bo trojk, vsaj ne toliko kot španskih, nimamo kaj upati na zmago.

Pa smo upali. Nekako, nekje. Po dveh tako suverenih zmagah nad Argentino in Japonsko, ko je bila glavna dilema, no, vsaj na koncu, bili sta konkretni tekmi, kdo bo dal za rundo, ker je dosegel stoto točko. Potem pa pride taka tekma. Kot je bila ta s Španijo. Kot da bi vedeli, da nam Španci, ki so nas povozili na poti do groznih kvalifikacij za SP, kjer se nam očitno niso povsem oddolžili za polfinalni poraz v Beogradu 2017.

Bila je… Evropska tekma. Na taki tekmi ne moreš prodati hot-doga, skočiti po pivo, poklicati kolega. Ali likati, obešat perila, čeprav, ko je sila, ko je tako napeto, nekateri gremo obešat perilo. Vsaj vmes, med minuto odmora, medtem ko veš, da bodo sodniki šli gledat tv in bodo poskrbeli, da ti ne boš več gledal tvja.

Nak, še tvitnit nimaš časa. Hop, pa je že spet nekaj narobe. Pa favl. Pa avt. Pa se žoga odbije narobe. Pa prestop. Pa prosti met ne gre not. Pa sodniki, o sodniki, ki vedno, kadar smo zadaj, sodijo proti nam. Pa kriki, zakaj ni menjav, zakaj ima Dončić tri osebne v prvi četrtini, pa zakaj Prle včasih s parkinga, potem pa niti zicer ne gre noter. Pa izgubiš upanje, eh ne bo, lepo je bilo, bomo nabasali na Američane, saj to ni nič slabega, prve igre, ohoho, nobenega z Balkana ni tam, saj ni skromno… Ampak ne. Pride ekipa. Dončić je sedel. Med reklamami nam je govoril »mažemo zmažemo«. Pa so Španci mazali naše. Dobro, ne pošteno, ker je bila tekma, kjer je šlo toliko mimo.

Ker tako je, ko res šteje. Pa je bil le skupinski del na tekmovanju, kjer še res ne vemo, kdo je najboljši. Američani bi naj bili, samo kaj je bilo tisto proti Franciji?

Tekma, ki nas je spomnila, kakšna drama, infarkt, travma je lahko tekma slovenske košarkarske reprezentance. Kot da smo nekje vmes že pozabili na vse tiste krute drame. Ko so medalje šle mimo nas, v kaj, dveh, treh dneh. Ko si je Jure Zdovc drgnil obrv, mi pa z nohti lica. Ko je bilo konec, še preden se je začelo, ker se je preštevalo, kdo pride in kdo ne. Vsa tista prazgodovina od tistega meta Zdovca, ko se je žoga kotalila po obroču, pa Slovenija ni šla v Barcelono 1992.

Zdaj pa… Celo tekmo zadaj, na koncu pa Edo Murić zabije še trojko, ko Špancem nikakor ni bilo jasno, kje so zapravili skoraj dobljeno tekmo. Muriću so žogo dali, češ, na, malo jo imej, počakaj, da mi pogruntamo, kako in kaj.

Proti Sloveniji ni kaj gruntat. Ker naj gre toliko skoraj vse narobe… Se na koncu izide. Skoraj komot. Za objem, za slavje, za zgodovino.

Pa je bila »le« tekma v skupinskem delu. Ampak prekleto pomembna tekma. Proti svetovnim prvakom. Ki so bili šokirani. Oni so bili še pri vprašanju, kako, če pa je imel Donke tri osebne. V prvi četrtini. Slovenija je bila spredaj, skakal je Dimec, skakal je Mike Tobey, skakal Aleksej Nikolić, ki mu v napadu ni šlo, a je tudi on zmajal kolena Špancem.

Slovenija je v četrtfinalu olimpijskih iger. Kot nosilec. Kot ekipa. To je njena največja odlika. Košarka je, na tej ravni, pač ekipni šport. Vedno bil, vedno bo. In morda ta košarka ni lepa, nima veliko vrhuncev, ogromno je napak. Ampak tako košarko si pač zapomnimo. Jo imamo radi tudi, ko ona prekleto fejst nima rada nas.

In jo bomo imeli spet radi v torek.

Komentarji

komentarjev