Solza. Ena. Nato še ena. Ne velika, pa vendar – solza.
Za hip sem pomislil, da se to nekaj kakor ne sme. Skoraj ne spodobi. Greh, blasfemija, narobe. Skrij, skrij solze. Brž. Da te ja kdo ne vidi. Ne, ker naj moški, fantje, karkoli že smo, ne bi jokali. Eh, ne, ne to. Časi sramotenja moškega joka so davno mimo. Ampak… med filmom o Jamesu Bondu? Da te Hollywood uspe tako prekleto nategnit? Da se skoraj cmeriš? Zato sem se seveda še zasmejal v sebi. Kako prekleto uspešna manipulacija! Mastno uspešna, brezizhodno tradicionalna. James. Frdamani. Bond.
Da, ob koncu filma Ni čas za smrt sem se skoraj cmeril. Krivci? Ni jih malo, lahko pa začnemo s torki v devetdesetih na Kanalu A, ko so redno vrteli bondijade. Mislim, da kar lepo vse po vrsti. Pa potem mariborski kino Partizan, kjer sicer nisi mogel na platnu izkusiti kot rosni osnovnošolec nič tako grotesknega, kot je bila scena v baru pred vstopom v kino. Tam sem videl Golden Eye, kjer me je medenica tiste bejbe, ki je med seksom dušila in ubijala, ko je Pierce Brosnan postal »moj« prvi Bond, resno travmatizirala. Ampak bolj aktualni krivci? Gotovo Hans Zimmer in Billie Eilish. Pa po svoje tudi Daniel Craig. In Cary Fukunaga, ki je združil bolečo lepoto Jane Eyre z brutalno realistično prvo sezono True Detective.
Pisati o tem, kako se cmeriš med Jamesom Bondom, je tvegano početje. Še zlasti, če si pubec. Mhm. Je. Tvegaš. Ampak Bond naj bi, slišimo vedno in vedno znova, poosebljal duh časa. In Craigov Bond je vse od Casino Royale naprej bolj human James Bond. Čustven, ranljiv, krhek. Zaljubi se. Trpi. Pa ne samo, ko mu kurijo jajca ali ga mlatijo do onemoglosti. Itak že dolgo ni več tako dober kot tipi, ki jih lovi, se pa prekleto trudi, kot so povedali v uradnem podkastu, ki je presenetljivo odkrit in ne tako marketinško spolikan, da bi bil brez okusa.
James Bond je (p)ostal topo orožje, kot mu je rekla Judy Dench kot M, po Skyfall le še oljni portret na platnu. Svet je šel naprej brez njega, njegovih igračk, njegovega pristopa. Vse to je popisano in znano. Craig je posnel tri res dobre Bonde, enega povprečnega in enega pozabljenega. Prišel je nabildan ven iz vode, blond in se boril proti tradiciji. Pil ni zgolj vodkamartinijev. Eh. Pivo, kokakolo, dietno kokakolo in kaj še vem kaj vse. Vedno nekje na robu dovoljenih čustev. Daaaaleč od Seana Conneryja, še dlje od Rogerja Moorea. In to v času, ko čustva, ranljivost, politična korektnost štejejo pač več kot nevidni avtomobili. Največja eksplozija je, če bi se Bond razjokal in rekel »žal mi je, rad te mam« in podobno.
Ni čas za smrt je film, ki nam pokaže, kakšen bi bil svet, v katerega bi naj vstopili, a nam ne uspe, pa nas James Bond še zadnji drži za gleženj in ne spusti. Zajel je kritični duh časa, v katerem ga davijo in utapljajo, streljajo nanj, granatirajo. V Ni čas za smrt je bližje Nolanovi percepciji Batmana. Bonda nihče ne mara, še sam noče več biti Bond, ni mu mar, če ni več 007. Naj bo kdo drug, bolj primeren. In vse to No Time to Die ponudi. Deluje kakor pitch za, hej, glejte, bi radi, da je 007 temnopolta ženska? Da se morajo ženske, na katere James Bond naleti, obrniti stran, ko se preoblači, potem ko je že mislil, da bo seksal? Ne enkrat, ampak dvakrat. Da bodo kar same padale in jih bo vse podrl.
Ne, ta svet je, vsaj v popkulturi, mimo. Ločnice ni več. Junakinje so tiste, ki vlečejo nit. Pa če gre za Mad Maxa, Igre lakote, Wonder Woman, Black Widow itd. Je tako prav ali ne? Stvar pogleda, časa, družbe. Če vprašate mene je. Edini problem je potem za like, kot ej James Bond. Kaj narediti z njim? Franšiza se je očitno predobro zavedala, da če bo šla dlje kot kadarkoli, bo z Bondom konec. Zato so morali nekaj narediti. Če greš predaleč, ti ne preostane drugega kot to, kar so storili. Bond ne paše v ta svet. Okužen je. Ne s koronavirusom, čeprav se bi dalo diskutirati, kam film moli taco. James Bond bo neizogibno ostal zadaj in bo čudaški lik. Bomo hodili potem gledat to? Kako zarjavel, ne-za-ta-čas je? Najbrž dolgoročno ne. Kratkoročno pa gotovo. Ko sem prišel s kina v ponedeljek, potem ko je film premiero dočakal v četrtek, je v kinu bilo že 18 tisoč ljudi. Tudi v ponedeljek ob 18. uri je bil kino precej dobro obiskan. In ljudje zelo »not«. Smeh, kjer mora biti. Glasen. Pravi. In kakšen šok, ko kaj nenadno eksplodira. Ne, tega doma ne moreš (po)doživeti.
Svet gre vedno naprej. Če želiš, da bo ostalo vse enako, kot doslej, boš moral v spreminjajočem se svetu, kakor velja že stoletja, spremeniti vse. Po domače, pošicat’ boš moral vse, ki bi radi izvedli spremembe. Pa še vedno ne bo dovolj. Moral boš lobirat, prenašat šefe, se prilagajat. Ponižno boš moral čakati na odgovore.
James Bond v Ni čas za smrt gleda tudi risanke. Naredi zajtrk. Da lupčka zjutraj preden gre na pot. Zre prihodnosti v oči, pa ne zgolj z grozo. James Bond je imel že v Casino Royale priložnost postati nekdo drug. V Ni čas za smrt je ta drug postal, ampak mu je zmanjkalo časa, da bi videl, če to sploh lahko postane. A day late and a dollar short, pravijo temu v Ameriki. James Bond nam je tokrat dal vedeti, da nam ne preostane nič drugega, kot da sprejmemo spremembe. Ker sicer tvegamo, da spremembe ne bodo sprejele nas. Kar je mnogo huje. Težava je le, da je Bond vse to spoznal mnogo, mnogo prepozno. Usodno prepozno. Je pa njegova ranljivost pač hit. Zlikovci so vedno boljši, Rami Malek je briljanten. Saj je že Nolan naredil takega Jokerja, da je ta postal večja zvezda od Batmana. Kar ni povsem uspelo Jacku Nicholsonu, ker devetdeseta niso bila tako mračno cinična, čeprav je napovedal prihodnost, je Heathu Ledgerju, vse skupaj pa je le še nadgradil Joaquin Phoenix.
Pri Bondu gredo stvari že zaradi obvezne tradicionalnosti počasneje. Še najbolj me je vse skupaj spominjalo na Star Wars in vse, kar je prišlo z in po The Force Awakens. Mogoče zavoljo otoka, kaj pa vem. James Bond je šel na konec sveta, tam, kjer se svet ne more dogovoriti, kaj svet sploh še je, da bi preprečil konec sveta, kot ga poznamo. In rešil je vse, cel svet, le sebe ne. Največja borba – in tu je Craig naredil remek delo – je v Jamesu Bondu samem. Čeprav je bil sila surov, to noče biti več. Že dolgo ne. Noče biti najlepši tip v prostoru, ga ne zanima niti malo. Želi biti najbolj brihten? Mogoče. Najbolj smešen? Tudi. Najboljši prijatelj? Ja, zakaj pa ne. In najboljši… No, ne bom razkril vsega, ker ni pošteno, ker te film res šokira. Mnogo bolj kot sicer.
James Bond mora biti vedno posnet sodobno, čeprav zdaj ne moremo videti skoraj nič takega, kar bi nas res šokiralo. Sploh, ker se nam po filmu zdi, da ima vsak od nas skoraj boljši telefon od njega, ki bo očitno lahko še igral kačico. Ima pa še vedno svoj sijajen avto in še vedno bo, pri Craigu bolj s silo kot premetenostjo, ugnal kogarkoli, ki mu bo skušal priti blizu. Magari toliko, da mu pokaže svojo uro in, eeeem, odpre oči.
Ni čas za smrt je predvsem film, ki ima noro dobro glasbo in kjer je komad Billie Eilish pravzaprav najboljši trailer. Pove vse, le da tega ne morete vedeti, dokler si filma ne ogledate. Če bi lahko, bi šel v kino vsakič le za toliko, da bi ujel komad, ki pride kar pozno po začetni »gun barrel« špici. Saj podobno je bilo že s Skyfall, ampak Eilisheva je s svojim minimalističnim popom posnela komad, ki bi ga Bond poslušal, če bi res kdaj ostal povsem sam. Pa ne na nekem krasnem otočku ob turkiznem morju.
In Ni čas za smrt je film, ki nas bo preizprašal o (ne)smrtnosti. Pravzaprav vsega, na kar se lahko oprimemo skozi najbolj mainstream popkulturne fenomene. Morda bo kdaj prišel čas, ko bodo rekli, da so Bonda pomehkužili tako daleč, da jim ni preostalo drugega, kot da so v Ni čas za smrt z njim storili na koncu to, kar so. Morda pa je, kar je nauk filma, James Bond naposled le zgodba, ki jo nekomu poveš na krasni, dolgi vožnji z avtom.
Prekleto dobra, sijajno posneta zgodba. Ker je Cary Fukunaga nekaj kakor združil svojo neponovljivo Jane Eyre z brutalnim realizmom prve sezone True Detective. Ponovil je šicanje sekvenco v dolgem kadru. In ponovil je najbolj zgodbene obraze, kar jih je. In to v takem žanru. Da se človek vpraša, kaj, za vraga, je motilo Daniela Boylea, da je odkaral od filma?
Ni čas za smrt je obenem prekleto dolg film, ki pa sporoča le eno: o kratkosti, dragocenosti, nujnosti življenja. Novega. Ne starega. Ker vse po starem… Te pripelje le do konca sveta. In sebe.
Bis. Nič filma ne uniči bolj kot pritisk časa, ko čistilka, ki seveda ni sama kriva, sploh ne, uleti v najbolj čustvenem delu filma in pusti še povrhu odprta vrata, da noter pronica luč. Če le gre, počakajte, za božjo voljo.