Barva. Zapomniš si barvo. Dobro, pubeci si zapomnimo bolj kako temno. Črna, temnomodra. Punce pa, no, izkaže se, da če vprašaš, če se spomnite svoje obleke z maturantskega plesa, vse po spisku, cela paleta izbire, želje, razlik. Od turkizne do črne. Od bele do zelene. Zapomniš si. Zanimivo, da ko imaš opcijo, kaj je tvoje varnostno vprašanje ob morebitni izgubi gesla, ni ponujeno tudi to. Kakšne barve je bila tvoja obleka na maturantskem plesu? Ker to? To si zapomniš. No, pa ime soplesalca/ke. Manj že, kaj ta slednji/a danes počne. Ne veš pa, kje so sedeli prfoksi, kateri band je špilal, kdo je bil voditelj/ica in, še najmanj, kaj si jedel. Neko pohano, neko meso, neke gobice in čao. Ampak barva? Ta pa ostane.
Česa se, pravzaprav, spomnimo od maturantskega plesa? Ko sem bral, da Tretja gmnazija v Mariboru ne bo imela profesorjev na svojem plesu, ker so padali očitki, kolikor razumem, da profesorji ne plačajo nič in pač jejo in čagajo brezplačno, sem pomislil na marsikaj. Kdo ne bi. Maturantski ples je en tak »mus«. Ne, ne čokoladni. Mus, nuja. Je seveda marsikaj. Začenši s tradicijo, pa pesmijo, pa prehodom proti zrelosti, slovesu od srednje šole. Jadajada. Je tudi ena sobota, praviloma spomladanska, ko si nekaj, kar nikoli nisi. In to pred maarsikom. Sošolci, sosošolci, profesorji, vodstvom šole, nekim bandom, ki ga ne poznaš, nekim znanim voditeljem/ico, ki ga kao poznaš, pa pred starši, ki jih 95% ne poznaš. In svojim starši. In soplesalko. In ob tem si, ja, plesalec. In oblečen v nekaj, česar ne boš nosil vsaj do pusta čez tri leta, kake prehitre poroke in podobno.
Maturantski plesi so ena taka večna tema. Ampak pustimo zdaj, kako je, bogati in revni, popularni in nevidni, štorasti in gibčni, srečni in nesrečni, družine in ločenci, samski in zvezani… O, ja. Vse to je. Meni je bil maturantski ples en tak neobvezen štos. Neka pač sobota, ki bo prišla. Soplesalko sem dobil, ko sem pecal eno drugo sosošolko preko njene sošolke in ker sem to počel, eeee, ene tri leta ali koliko že, se mi je zdelo, pač, da rečeš, v obupu, glej, boma pa plesala midva, boš soplesalka? Pa ne samo zato, da ne bo do D. zvenelo nesramno ali kaj takega. Sploh ne. D. je bila najboljša možna soplesalka v danem trenutku. Ker je vedela, zakaj imam žvako na vajah v ustih. In moji trije kolegi iz šanka v Narodnem domu.
Tisti celi četrti letnik, ko je 2003 drvel v 2004, je bil en sam tak šprint. Tri leta si se nekaj pripravljal in čakal in zijal skozi okno na neke deževne februarje, ko so ti dve leti vnaprej razlagali o tem, zakaj še vedno pišeš poskus eseja, pravega pa se moraš bat, no, potem pa pride vse hkrati. Od maturantske plesa, treh rekordnih pokozlanih petkov, prva resna zveza, izpit za avto, volilna pravica, izstop iz zapostavljenih v Kebrovem zakonu, vstop v EU, koncert Siddharte za Bežigradom, kulturni maraton na Drugi in November Rain, polom Maribora po sedmih letih v zadnjem krogu, adijo tudi Euro … Pa poletna prva praksa na Večeru in pozabil sem še kakih triljavžnt stvari. Maturantski ples je torej bil nekje tam, na 13. mestu.
Maturantski ples ni bil stres pravzaprav. Dokler se ni zgodilo toooliko vmes. Najboljšo zgodbo je imel sošolec po tistem kao spoznavnem večeru v Trustu, ko bi naj dobili plesalce še tisti, ki jih nis(m)o imeli. Jaz sem imel, je bilo pa naporno za one, ki tega niso še imeli. In Trust, kdo je prišel na to idejo, naj bi to pomagal rešit. In to med tednom. Edino, kar je rešil, je mojega sošolca, da je prespal naslednji dan le prvo in prebruhal drugo uro. Ampak ja.
Zanimivo, zdaj, ko gledaš za nazaj, se maturantskega plesa spomniš po … čem? Gaudemaus Igitur že takrat, bodimo realni, noben ni zares znal teksta. Četvorka in te Strauss jajce? Nekaj smo šetali in šepali in kruncljali sem pa taj, pa taj pa sem, pa upali, da ne bomo pohodili že sebe, kamoli druge. Pa saj zvoziš, dišiš, celi neki kao lepi si. Sam se spomnim, da sem lahko takrat fotra ravnatelja kot bivši predsednik klasa pozdravil, ko sem v imenu 4.B lahko nagovoril vse zbrane, kot vsak razred, in sem našteval ter, jasno, dodal fotra. In spomnim se, kako se ne bi, da je Ž., seveda Ž., polil bambus po krasni šampanjasti obleki moje prve punce. Ona se ni sekirala, so pa bili ksihti njene rodbine še bolj rdeči od tistega slovina. Tega ne spraviš dol. Nikoli. Še danes je madež gor.
Ampak ja. Dobra finta se mi zdi to, kar imajo potem na II. gimnaziji, zdaj že nekaj časa, a davno za nami, da obleke lahko še kdaj in čimprej nosijo. Da če že, potem že. Da ni le enkrat in adijo. Saj ne rečem, ene punce ziher še kdaj kasneje nosijo obleko in upam. Bi pa se dalo kaj takega organizirati čimvečkrat. Da je potem naložba v obleko res, res, reees smiselna. Pa ne bom zdaj trajbal tu, ni to poanta, da kako je vse drago, kako da se pokažejo razlike. In se. Itak da se. Sam sem sicer imel v gimnaziji to srečo, da sem prvič videl, kak sem se zajebal, da sem šel v osnovni šoli brcat žogo v Ljudski vrt – ne pa plavat v Pristan ali veslat na Dravo. Ker plavalci in veslači, ti so ti vsaj v stilu pobrali vse najlepše punce. Brez izjeme, brez razlik.
In potem si fasal prvi šus pri matematiki, pa šestega in kmalu je ona zlata petka za osem let odličnega uspeha šla iz mize nekam v predal, tvoji upi po zlati maturi pa v predzadnjo klop ob radiator. Videl si, da imajo eni več, eni manj, eni so se vozili iz krajev, ko še zdaj ne veš naglasa (Gočova), drugi smo bili iz mesta. Eni so pili fruc vodko silno radi, drugi ora banana kivi in mercator namizno. Eni so se žvalili samo leže na snežnem stadionu, drugi so imeli resno zvezo že v drugem letniku. Skratka, maturantski ples ni bil tisti, ki ti je delal razliko. In, v bistvu, tam se prfoksov pa reeees ne spomnim. Niti kje so sedeli. Niti kako so zgledali, kaj so pa jedli, pa ne vem, neko pohano pa neke gobice pa ajde jej. Prfoksi so tam, da jih lahko takrat, ko si polnoleten, vseeno malo jebeš, pa nazdraviš s smajlom, rečeš, da si se vpisal na AGRFT, ali pa ti pač dol visi.
Ampak spomniš pa se … Barv. To. In ko sem včeraj na X-u vprašal, če se folk spomni barve svoje obleke, je samo začelo šprudlat. Nekaj odgovorov najdete tu spodaj. Kar jaz najdem, so res lepi, nepozabni spomini. Večinoma so seveda bolj pisani in živi, starejši kot so. Kar je ironija, seveda. Da si obleko sešiješ sam? V času, ko je vsaka obleka itak samo za par mesecev, vsaka cota bolj kot ne za malo tu in malo tam, je lahko nekaj takega nepozaben spomin. In tudi na to, kdo in kaj so bili starši, kako si se znašel. Za marsikoga pa je, verjamem, tudi bolečina. In slaba izkušnja. Maturantski plesi bodo najbrž ali pa morda nekega dne drugačni. Če še bodo? Najbrž že. Se pa v teh barvah, tako pisanih, skrivajo zgodbe, ki so tako prekleto odkrito pisane.
