Samo malo, če lahko gresta prosim bolj desno? Midva? Ja, prosim, vidva. Seveda lahko greva, pardon. Okej, ne ne nič hudega, samo da bo fant nesel kontrabas, vesta, samo zato. Okej, okej. Seveda lahko. Janez je nesel svoj veliki kontrabas potem mimo. In Nejc je šel še z njim. Da sta postala dvojec, ki je postal vse. Šel izpolniti vsa pričakovanja.
Najprej, sezulo me je. Ono, sezulo. Raz-pro-da-no. Saj se mi je že zgodilo kdaj. Ne dostikrat. Okej, saj si novinar, pa te bomo že spravili noter, čeprav se reees nisem nikdar hotel tiščat na t.i. guesto. Če greš pa privat, pa kupiš karto, itak. Ampak to? Sobotna matineja? Da bi to bilo raz-pro-da-no? Klasika za deco, za familije, za res mlado deco? In dobiš odgovor: to imamo enkrat na leto in je, ja, naval. No, naval. Valjda ni natišano na sardine, ni to Štuk, ni to koncert, ko dobiš štempl gor na roko in si prešvican ob pol enih zjutraj, pa ne veš, čigav švic imaš na sebi.
Saj smo tudi tukaj švicali. Ne mali, ne deca. Oni ne. Eh, deca? Deca pride, vidi Viteško dvorano Pokrajinskega muzeja, velike oči, velika zvedavost. Ampak pomislil sem: morda imamo starši še večja pričakovanja? Sploh, ko greš prvič. pa nočeš zatežit, ker to bi bilo še najslabše. Bom enkrat na dolgo in široko, ampak mene s klasično muziko niso silili – kot tudi ne s fuzbalom. Pa sem potem »vežbal« oboje. Klasična glasba ima lahko, vem, pridih. Samo ko sem leta in leta poročal s tiskovk pred Festivalom Maribor, sem res videl, da ti ljudje, ki festival organizirajo, ne nabijajo, kako na enem takem festivalu ponudijo klasiko v širšem okviru.
In to? To je res širši okvir. Sedeži ob strani, ob klavir pa položene one Elan blazine. One ja, ki smo jih pubeci, rojeni za žogo, mrzili na živo in mrtvo. Nič ni bilo hujšega kot Elan blazino, nihče ni tako štihnil žoge in srce za fuzbal ali basket kot ta Elan blazina. Nismo vsi bili za drog, za štemanje, za kroge, za konja. Ampak kao moraš, ne? In tako bi lahko delovala klasika. Pa ni. S klasiko nam niso težili, ne zares. Ne tako kot z gimnastiko.
Ampak eni smo vzljubili inštrumente. In čeprav sem končal nižjo glasbeno šolo, imel petko iz solfeggia v zadnjem klasu in me je prelesetna učiteljica P.M. nagovarjala, naj grem na srednjo glasbeno, sem vedel, da na glasbo gledam, vidim, slišim drugače. Najboljša izkušnja z glasbo in orkestrom sem doživel v tistih redkih trenutkih, ki se kar tako zgodijo. Če recimo do likovne umetnosti in slikarstva nisem čutil absolutno nič, dokler me ata ni peljal v London in sem v National Gallery kot tele vprašal »ata, kaj to je res Rembrandt narisal, ni, ne?«, smo v Mariboru imeli en obisk SNG Maribor, kjer je Simon Robinson razkazal vse inštrumente skozi sprehod čez orkester. In je trofilo. Je.
Nočeš ravno svojemu otroku silit svoje vtise. itak, da ne. Ker ne gre zato. Naj štiriletnik ve, koliko tipk ima klavir? Ali šestletnik, v čem je razlika med kontrabasom in violončelom? Nemara devetletnik, če prepozna valček? Ah. Eh. Kje pa. sploh ne. Sedeli, ležali, vpijali smo. Saj so otroci tudi kaj rekli, bili nemirni, ampak najboljše je bilo, kar je storila vodja festivala Barbara Švrljuga Hergovich, ko je rekla uvodoma, da če bo sila, lahko gredo otroci tudi ven. In starši, jasno. Tudi midva. »Ati, jedla bi.« Pa greš. In naletiš na hostese vseh hostes, ki štekajo.
Zato je pa ta dogodek očitno vedno razprodan. In eden prvih stikov sploh z glasbo. Niti najmanj vzvišeno, elitno, hohštaplersko. To je dogodek, kjer ima lahko dete blatne teniske namesto mašnice v laseh. Je dogodek, kjer gre dete pogumno in kontrabasistu stisne petko. In kjer lahko tudi mladi glasbeniki, še premladi, da bi premišljevali lastno otroštvo, dobijo nujno potrebno potrditev, da je takšna pot vredna.
Zato le še nasvet. Če le lahko, pojdite. Traja pol ure, karta 3 evre po glavi in ena sobota, ki je hkrati sprehod v del muzeja, del zgodovine in del skupnosti.
Dodaj odgovor