Kategorija: Fuzbal

Hodor! Gol-man! Handa!

Jasmin Handanović 8/10 Če bi štirje polčasi med Mariborom in Aberdeenom ponudili več, kot iskreno sta, bi dobil Handanović na obeh tekmah desetko. O, ja. Bil je gladko junak obeh tekem. On je tisti, ki omogoča miselnost »vse se začenja v obrambi«. Brez njega, tega ni. Medtem ko Šuler po (lastnih) napakah krili in išče krivce, on rešuje in rešuje in rešuje. Že znano, ampak je vredno ponoviti: evropski Handanović je po Herbertu Vabiču in Marku Simenunoviću najboljše, kar je Maribor imel v vratih.

In bo imel še lep čas… sodeč po sedanjem kadru. Ukinitev t.i. tripple punishment (izključitev ob penalu), česar se je držal bolgarski sodnik Nikola Popov, ki Handanovića ni izključil za trk z Rooneyjem, je prav tako rešila vijoličaste. Če bi moral v vrata Matko Obradović, bi bilo hudo težje. Ne samo zaradi ubranjenega penala, da ne bo pomote. Zlatko Zahović med pogajanji ob prihodu Handanovića menda ni imel pretiranega potrpljenja z vratarji, toda obotavljanje z nakupom novega vratarja (Gregor Sorčan, Vid Belec, Matic Kotnik…?) se lahko ob kakršnem koli zaostanku Handanovića kruto pozna (vprašajte Olimpijo). Včeraj je bilo že zelo blizu. Handanović je seveda rešitev za Maribor. Ničkolikokrat. A kako dolgo še? Sezono, največ dve?

Erik Janža 7/10 Še kar, še bolje, še več. To je tisto, na kar se je upalo ob njegovem prihodu, pa je stroka vztrajala z Mitjo Vilerjem. Takrat po svoje razumljivo. Takšen je pač Maribor: ko dobiš priložnost, jo izkoristi. Takoj. Janža dobiva zdaj drugo priložnost in jo – po lanskem izostanku Vilerja, ko mu nikakor ni steklo – izkorišča do potankosti. Še bolj kot na Škotskem je zaustavljal prodore z desne, previdno čakal in opravil vse, kar se je od njega pričakovalo. Ligaška rotacija z Vilerjem mu za zdaj ne škodi, igra vijoličastih od njega sicer pričakuje še kakšen predložek več, vendar zdaj je jasno, kdo je prvi levi bek.

Rodrigo Defendi 7/10 Ni bil tako opazen (že na prvi tekmi), kot smo ga bili vajeni pred poškodbo. Kar niti najmanj ni slabo. Defendi je zdaj/spet tisti, ki krmili obrambo, sploh takrat, ko ima Šuler svoj moment. Morda mu Aberdeen ni najbolj ležal, ker kombinira med skoki in solo prodori, toda Defendi je tam, kjer je bil pred poškodbo. Kar daje Milaniču prepotrebno sigurnost.

Marko Šuler 6/10 Ocena je, iskreno, zelo varljiva. Prvi polčas? 4/10. Drugi polčas? 8/10. Zato je izbrana sredina. Napaka, ki jo je storil, ni samo nedopustna. Lahko bi zapisali »saj se zgodi«. Ja. Težava Šulerja je, da se mu to preprosto prevečkrat dogaja. In to takrat, ko najbolj zagusti. Še preden je podal žogo Rooneyju je imel težave s kontrolo žoge. Pritisk Ljudskega vrta mu je po dobrem vstopu v sezono naposled znova prišel do živega in storil je – na njegovo srečo – neusodno napako. Odlika letošnjega Šulerja je ta, da se po tem zna pobrati. Čeprav se je spet obrnil in skušal v nekom drugem najti razlog, zakaj je storil takšno napako, je v drugem polčasu razbijal Škote. Pobral je vse skoke, dobil vse duele. Ko je Aberdeen želel najbolj pritisniti in vnovčiti Stockleyja, je Šuler vnovčil izkušnje ter odrešil v prvi vrsti sebe, v drugi pa še ekipo. Ko bi le bilo takih dih jemajočih napak manj…

Denis Šme 8/10 Kakšna predstava! Komaj drugič je v vijoličastem igral na desnem boku. Resda pozicija, ki ga je pripeljala iz Kopra, ampak nismo vajeni, da bi Milanič tako na slepo zaupal in stavil v evropskih tekmah. Še dobro, da je. Niall McGinn si bo Šmeja zelo dobro zapomnil. Nova generacija prišlekov v Ljudski vrt dokazuje, da je nujno najti pravo ravnovesje med lastno in moštveno identiteto. Ostati »jaz« znotraj ekipe. Ne si dovoliti pranja nogometnih možganov. Šme se drži zapovedanega, vendar je izvedba prepuščena njemu. Psihološko neverjetno stabilen fant z veliko prihodnostjo.

Aleks Pihler 7/10 Iskreno smo bili presenečeni, da je dobil prednost pred Marwanom Kabho. Iskreno. Pa ne zato, ker bi to bila prevelika preizkušnja za Pihlerja, šele peta v vijoličastem. Spet: nismo vajeni, da bi Milanič toliko preizkušal in iskal posamezne elemente v želeni igri. Gibljivost tega fanta je lahna kot veter, potreboval je le kanček več poguma in podpore, ker nikoli ni lahko priti nazaj v Ljudski vrt. Obrambno vselej na mestu, vse bolj pa ponuja tudi tiste podaje, ki so ga zaznamovale v Zavrču. Lucidne, nevarne, kreativne. Od dvojca na sredini bi pričakovali več, toda Pihler ima takšnih izkušenj pač manj.

Blaž Vrhovec 6/10 Morda ni imel takšne tekme kot na Škotskem, na njem se je znova lovilo težišče igre vijoličastih, ki je bila v prvem polčasu daleč od načrtovane in zaželene. Ko se v pasivno pozo postavi Vrhovec, se v pasivno pozo postavi Maribor. Usoda zadnjih veznih v tej strategiji. Škoda, ker je bil Aberdeen že na prvi tekmi šibek ravno v igri po sredini, Vrhovec je očitno pričakoval več duelov in manj protinapadov, vendar še vedno tudi v takšni izvedbi ponuja sidrišče za gradnjo. Vprašanje je le, kdaj bo dobil nekaj počitka, saj mu moči že vidno pešajo.

Dare Vršič 7/10 Eno je liga, drugo Evropa. Ne glede nato, kako evropske apetite je Vršič nekoč že imel. Kaj je njegova idealna pozicija? Vidno iz aviona: klasična desetka. Je, v prvenstvu. V evropskih preizkušnjah Milanič predpostavlja, da Vršič za kaj takega ni dovolj fizično pripravljen. Če je bil v prvem delu še relativno neopazen, je v nadaljevanju vseeno prodiral in žoga ga je kar sama od sebe hotela. Zmogel je vsaj štiri strele, skušal postati prejemna stran zadnje podaje. Ni se mu izšlo, toda za trud ga gre nagraditi. Prav tako za prilagodljivost zahtevani igri.

Marcos Tavares 6/10 Spet je bil najbližje golu. Je bil. Žoga je tam oplazila vratnico, ko je zamahnil odbitek s polvolejem. Okej. V prvem delu je garal, grizel in veliko pretekel. Prav. Toda ko je Maribor po izključitvi Stockleyja končno prišel do odkritih priložnosti, imel strelske vaje, se ni vključil v kombinatorno igro, ki bi jo radi predstavili soigralci. Še zlasti Novaković, ki rad kombinira. Dvojec si je v prvem delu dvakrat lepo podal, toda Novaković je s solo akcijami počasi v prednosti, saj ima že na oko več moči.

Tisti en obvezni strel po tleh, na pol iz kolena je sicer dobrodošel, kapetanski trud, ampak Tavares zaustavlja igro, skuša prevečkrat sam, vse na račun preteklih izkušenj. Lahko? Po svoje seveda. Ampak ne pozabimo: Maribor je dal v Evropi sam dva gola, enega je v Sofiji stisnil prav Tavares (in zastreljal penal), drugega Novaković v Aberdeenu. V Ljudskem vrtu ga vijoličasti (pustimo avtogol Shinnieja) še niso zabili. Vsega pač ne more biti kriv le Novaković, ne glede nato, da Milanič v Evropi Tavaresa ne uporablja neposredno v napadu, kar je nadaljni problem in ne rešitev. Vprašanje, kaj in kam s kapetanom, utegne rešiti tudi vprašanje, kako bo Maribor zabijal zadetke.

Damjan Bohar 7/10 Prednost je dobil pred Dinom Hotićem, ki je bil tokrat »zaradi rotacije« na tribuni. Tako se je Milanič pač odločil po prvi tekmi, ko se je pokazalo, da je Hotić pač prešibek za škotske dede. Boharjeva prednost sta zaletavost, četudi brezglava, in nekoliko več moči. Slabost je manjša sposobnost kreacije, vendar je bil edini, ki je skušal nadoknaditi manjko mariborske igre prek bokov. Boharjev adut seveda niso predložki, po odhodu Stojanovića v moštvu praktično ni »evropskega« asistenta, še manj streli. Včasih se mu (pre)samozavestna drznost obrestuje, tokrat se mu ni, smo mu pa dali sedmico zato, ker je šel, ko drugi niso. Četudi mu potem ni uspelo žogo spraviti do (naslednjega) cilja.

Milivoje Novaković 7/10 Moško se je boril z Reynoldsom in Taylorjem. Skrbno sta pazila nanj, a si je Novaković izboril prostor z obratom v drugem delu, pa je Lewis njegov strel odbil. Komaj, toda tokrat ga je. Novaković ima nekoliko presenetljivo raje takšen fuzbal, kar je razumljivo zaradi njegove višine, toda za igralca v letih bi bilo pričakovati, da mu bolj leži manj kontaktna slovenska igra. Oddelal je svoje, bolj priključen in željan kombinacij.

Gregor Bajde 7/10 Če pozabimo na nesrečen padec, ko je tako želel, da bi mu žoga bolje sedla, je bil od 74. minute dalje vnovič tisti člen, ki moštvo popelje naprej. Zmogel je nevarnejši strel in uvidel, koliko prostora puščajo desetglavi Škoti. Tudi njegov pritisk je pomagal izmučiti in onemogočiti Aberdeenov zadnji desant na mariborski gol.

Marwan Kabha 7/10 Milaničeva garancija. Tako je v 77. minuti izpadel vstop Kabhe, ki si je resda hitro prislužil še tretji rumeni karton, toda ob vstopu Izraelca je lahko Maribor vnovčil širino in globino v kadru ter se počutil udobneje tudi z 0:0 na semaforju.

Sintayehu Sallalich -/- Vstopil na samem koncu, najbrž da bi morda preusmeril kakšen protinapad, še bolj pa, če bi šlo s sekundami na tesno.

5. avgusta 2016
Še takih [prvih] polčasov

Jasmin Handanović 7/10 Razen enega poizkusa, ko je refleksno ubranil strel ob navalu Rudarja v nadaljevanju, ni imel pretiranega dela, vselej je bil na žogi, se parkrat dobro iztegnil, da je vzel upanje in voljo Velenjčanom, žogo dobro kontroliral z nogami in predvsem z nasveti pomagal Robertu Pušaverju.

Mitja Viler 7/10 Proti Kopru je bila njegova asistenca odločilna. Tokrat je odločila njegova presoja, da nemara ne bo nič hudega, če poskusi malo višje in s svojim klasičnim preigravanjem iz leve na desno nogo, kar je rodilo več predložkov vijoličastih v prvem delu, hej, še Viler je sam poskusil. Za tovrstne ligaške tekme je očitno dovolj zanesljiva opcija. Boljše predstave Erika Janže pa so mu spet dale željo po dokazovanju.

Rodrigo Defendi 7/10 Prva tekma po vrnitvi po poškodbi za branilce nikoli ni ringšpil, zato je Defendi tokrat skušal na novo odkriti DNK obrambe vijoličastih, ki pa z redkimi izjemami ni bila na takšni preizkušnji, da bi dobili konkreten odgovor, kdo je v bistvu zdaj poveljnik mariborske obrambe. Po občutku čez palec je to Marko Šuler. Defendi je sam prosil za menjavo, saj še ni nared za 90 minut.

Marko Šuler 7/10 Razjezil se je še pred prvim žvižgom, izgledalo je, da zavoljo tega, ker je Maribor izgubil met kovanca in je moral prvi polčas igrati proti jugu. Kar kaže na njegov pristop, zavzetost, voljo, željo, ki je tako manjkala lani, letos pa je Šuler točno tisti izkušen štoper, kakršnega mariborska obramba (nujno) potrebuje.

Robert Pušaver 6/10 Prva žoga mu je ušla prek noge. Morda še spomin na Celtic, ko res ni imel svojega dne? Ampak podpora občinstva mu je dobro dela, Ljudski vrt ima potrpljenje in Pušaver se je pokazal v zelo solidni luči. Kot je rekel Darko Milanič, so mu vsi pomagali, s klopi, z gola, s tribun. Je pa še vedno vprašanje, ali mu pri taki igri Maribora in takšni njegovi konstituciji pozicija desnega bočnega dejansko ustreza, kar se je pokazalo ob iskanju predložkov iz (njegove) desne strani.

Blaž Vrhovec 7/10 Skupaj s Pihlerjem tvorita svež, ne pa tudi trhel tandem. Zaradi njune razumljive uvodne previdnosti, ki se kaže v obračanju obeh in premerjanju, ali stojita na pravi razdalji, nekoliko trpijo podaje in odigravanja na sredini igrišča, toda Vrhovec v silovitem tempu, ki ga stopnjuje skozi tekme, kaže, da je bil smel nakup.

Aleks Pihler 7/10 Težko je za zdaj še vedno ocenjevati fanta, ki bi sezono, dve nazaj komajda dočakal priložnost ravno na tej poziciji, kjer je konkurence zdaj precej manj oziroma Milanič na njej brez pomislekov zarotira. V obrambnih zadolžitvah konkreten, trden in prepričljiv, v napadalnih pa se je po 1:0 dokončno sprostil in sodeloval pri prekrasnem drugem golu, ki ga brez njegove gremo-do-konca želje ne bi bilo.

Gregor Bajde 7/10 V prvem polčasu je kazal Vilerju, večkrat, ponavljajoče, kam naj mu porine žogo, pa ni šlo tako zlahka, saj se je krilo odprlo šele, ko je Viler stopil nekoliko naprej. Zato je v drugi del krenil na polno, zadel takoj na začetku še vratnico in kazal borbeno predstavo, s katero je bil zadovoljen tudi Milanič, ki ceni Bajdetovo podrejanje taktiki 4-2-3-1 v kateri mora Bajde paziti tudi na sredini na igrišča, zaradi česar je sicer (pre)več oddaljen od cone za doseganje zadetkov.

Dare Vršič 8/10 Če bi igral vselej na sredini, za napadalcem, na točno tej poziciji… Je vprašanje, kako bolj gibljiva in migetajoča bi bila igra Maribora v napadu. Milanič je prikimal, da se tudi on zaveda, kako je to za Vršiča najboljša pozicija, kjer se najboljše počuti. Vnovič je bil – tokrat v prvem polčasu – vsepovsod, razpoložen, navdahnjen. Ali je podajal ali poskušal sam. Na vse možne domiselne načine je skušal ukaniti Borivoja Ristića, na koncu je zmogel asistenco za Sunnyja. Tudi v nadaljevanju je bil on tisti, ki je skušal narediti razliko, a se pri tem dovolj utrudil, da ga je Milanič raje zamenjal po 67. minutah, ki z drugim delom ni bil več tako zadovoljen in je s Tavaresom želel zadržati žogo pred vezisti.

Sintayehu Sallalich 6/10 Glavna lastnost, zaradi katere je prišel, je še vedno premalo izrazita, da bi Sallalich igral vsaj na oko bolj sproščeno. Velenjčane je že bolje driblal, skušal prodreti, ampak je še vedno omejen na predložke, ki pa niso nujno njegova močna stran, zato na trenutke še vedno deluje nekoliko zmedeno, vendar se vztrajno ponuja in je spet omogočal diagonale Mariboru.

Sunny Omoregie 8/10 Glede nato, da sta bil to zanj že šestnajsti in sedemnajsti gol v PLTS, je bilo najbrž le vprašanje časa, kdaj se bo »zgodilo«. In se je. Bumf, bamf. Morda še malo nepričakovano, da je tudi Matjaž Šalamun Šalca malo počakal z napovedjo (»Vi recite Sunny… Omoregie… Suuunyyyy!«). Slej ko prej ga je moral zabiti osamljeni napadalec, ki je čakal, da bo kateri predložek padel tudi nanj. Ampak drugič, za drugi gol, je publika že naravno znala. Sunny dobro sledi akcijam, niso se čisto še navadili drug na drugega, ampak tokrat je bil dvakrat zelo na mestu. Kandidaturo za prvih enajst je napovedal že ob prihodu, je poudaril Milanič. Dva zadetka, ki ju je suvereno pospravil, sta trenutno predvsem konkurenca Novakoviću.

Marcos Tavares 7/10 Kapetansko je vskočil, čeprav traku od Handanovića tokrat ni prevzel. Je pa skušal prevzeti pobudo od Vršiča, vendar je vseeno očitno, da so leta tukaj in da Tavares iz sredine sam težko odigra ali povleče žogo bližje golu. Kar pa je Milaniču všeč, saj so vijoličasti tako preprečili Rudarju, da bi še naprej v drugem polčasu kreiral na polovici Maribora.

Denis Šme -/- Vstopil zato, ker Defendi še gotovo ni nared za 90 minut in ker je Rudar v nadaljevanju vendarle bolj pritisnil na zadnjo vrsto vijoličastih, zato je bila to bolj preventiva.

Damjan Bohar 7/10 Na voljo je imel dobrih osem minut, pa je zmogel en pronicljiv strel in eno še bolj pronicljivo podajo, ko je pri drugem golu s peto zaposlil Sunnyja in spomnil na tistega Boharja, ki je tako navdušil z zagnanostjo in samozaverovanjem ob prihodu v Ljudski vrt.

25. julija 2016
Raje izdihljaj kot izdih

Jasmin Handanović 7/10

Ni imel veliko dela, vendar ko ga je imel, je moral pokazati vse, kar zna. Sploh strel Joela Valencie pa prodori Belime in še kakšen poskus z razdalje… Je vse odnesel in dal občutek suverenosti. Tokrat – za razliko od Levskega – brez kiksa pri podajah (seveda tudi on sliši cinični »daj golmanu«), še vedno pa se ne zna odločiti, ali ujeto žogo hitro podati v protinapad ali začeti od zadaj. Mu je pa Hodžić rešil nedotaknjeno mrežo.

Mitja Viler 6/10

Kmalu se je v prvem polčasu pokazalo, zakaj gre Maribor v napadu le po desni. Ker po levi z Vilerjem pač ne more. Dvakrat mu je Ruben Belima nevarno pobegnil in skoraj zabil, da je vse skupaj delovalo že zelo nerodno. Toda Viler je v svojem stilu na zanj slabi tekmi (ocena je bližje 5/10) na samem koncu z lucidno podajo po tleh našel Vršiča, ta pa je zabil. Zdaj pa razumi, kdor lahko.

Marko Šuler 7/10

Če je še proti Levskemu dajal občutek igralca, okrog katerega z njim vred vsi čakajo iztek pogodbe, se je tokrat dokazoval kot že lep čas ne. Priložnost za gol (dve), izbijanja, pristop… Ni, da ni. Trgaj in grizi, krik Viol, je vzel najbolj zares od vseh. Dobra tekma, absolutno.

Aleš Mertelj 6/10

Lani se je na novo izučil za desnega bočnega, letos bo nemara krpal na mestu štoperja. »Zaradi boljšega pretoka žoge,« je odločitev zanj pojasnil Milanič, ki je pustil Denisa Šmeja tokrat na klopi. Če je to bil glavni razlog za igranje, Mertelj ni imel ravno idealne tekme.

Adis Hodžić 6/10

Četudi mu kakšna žoga uide, čeravno sta se kdaj s Hotićem zapletla… Mu je Ljudski vrt upravičeno zaploskal, dal podporo, zagon, energijo. Hodžić pri sedemnajstih pooseblja »prenovo«, res pa na žlahtni poziciji, kjer je Maribor prej gradil svoj preboj (Milec, Stojanović). Za razliko od Erika Janže precej bolje lovi ravnotežje obramba-napad, kar je skušal pokazati z za zdaj neuspešnimi predložki, še bolj pa s situacijo v drugem polčasu, ko je rešil s črte ob strelu Zlatana Muslimovića.

Gregor Bajde 5/10

Če komu trenutno najbrž najmanj ustreza makiavelistični pristop Zlatka Zahoviča in Darka Milaniča, je to Bajde. V Jurčičevem sistemu 4-3-3 mu je leva stran bolj ustrezala kot v bolj nazaj zazrtem 4-2-3-1, ko mora vendarle po žogo globlje, še posebej, če je partner na levi Mitja Viler. Proti Krškemu se je lani poškodoval ob takih vračanjih, letos je od gola še dlje kot lani, zato je vprašanje, komu takšna pozicija koristi. Za zdaj niti igralcu niti ekipi.

Blaž Vrhovec 6/10

Nehvaležno nalogo ima Vrhovec tako zgodaj po prihodu. Tam, kjer je bil Maribor najbolj stabilen, je zdaj najbolj… No, svež. Vrhovcu samozavesti še ni zmanjkalo, mu pa vsaka minuta, ko je edina opcija podati žogo na bok, nekoliko zbija tudi samopodobo. Z dvema zadnjima veznima na tak način se zdi, da mu je vse nekoliko v napoto in da se duši. Če so rešitev diagonale na bok, bo težko našel svoje pravo mesto.

Aleks Pihler 6/10

Še več potrpljenja kot za Hodžića bo potrebnega najbrž za Pihlerja. Lani je bil precej bolj gibljiv pri Zavrču, hitro je znal preskočiti sam z žogo celotno linijo, zdaj pa ima ob Vrhovcu precej podobnega (so)igralca, zato ne ve točno, kam bi se dal. Je pa stabilen, zrel, pripravljen. Obrambno več kot zadovoljivo, za napad pa bo moral dobiti preprosto boljša navodila.

Dino Hotić 6/10

Zanimiv bi bil iskren odgovor Hotića, kako se počuti na desni strani. Že res, da mu je ta pozicija v Krškem ugajala in saj podobno kot proti Levskemu je tudi tokrat, ko je sam uvidel, da po bokih ne bo nič, poskušal s streli od daleč ali pa predložkom. Kaj, ko potem to Novaković zapravi. Ni čudno, da mu je v drugem delu, ko je prodiral v sredino in skušal sam rešiti vse (toda niti približno ne tako na silo, kot je lani počel Ibraimi), pošla sapa.

Marcos Tavares 5/10

Kapetan, ki je lani kapetansko rinil ekipo naprej in hodil po žogo naprej in šel z goli po večni lestvici naprej, zdaj resnično ne ve, kam točno bi se dal. Rooney kompleks torej, le da Tavares v tej fluidni poziciji pol-špice nikakor ne pride do izraza, povrhu upočasnjuje igro, ne poveže sredine in se nato bolestno muči v želju po opravičevanju kapetanskega statusa. Saj je v izdihljajih prav on žogo peljal naprej, ko je moral nazaj, toda kot rezerva bi bil še bolj svež in bi Maribor nemara tekmo lahko odločil že prej.

Sunny Omoregie 5/10

Glede nato, kakšno priložnost je imel takoj v drugi minuti, je ocena težje višja. Zicer? Podarjeni zicer, ampak še vedno. Zicer. Sunny s štirinajstico še vedno spominja na Jean-Philippe Mendyja, sploh na začetku, ko je Francoz na trenutke kazal več, kot se je upalo, nato pa proti koncu to dejansko tudi dokazoval in odšel na Kitajsko. Odrezan od napada je Sunny vsaj skušal nastaviti eno žogo Tavaresu in dvakrat preusmeriti predložek.

Dare Vršič 7/10 [od 62. minute]

Če bi Milanič začel z nekom a la Vršič na tej poziciji zadnjega veznega, ki to itak ni, in se ne bi tako striktno držal dveh zadnjih veznih, bi bila igra Maribora po sredini gotovo bolj prepustna in manj ihte polna. Da je trenutno med bolj zbranimi, je pokazal z zadetkom, ki je odrešil nerodnega štarta v sezono celotno moštvo, Milaniču pa zastavil vprašanje, zakaj Vršič ne začenja tekem. »Saj pod mano igra in tudi bo igral,« je trener ošvrknl vprašanje, ali je Vršič le »igralec za 30 minut«.

Milivoje Novaković 4/10 [od 62. minute]

Kakšen zicer! Joj! In zicer številka… Koliko? Saj že težko štejemo, vsekakor pa prvi v tej sezoni in samo vprašanje je, koliko jih še bo. Kmalu bodo vsi dobro pripravljeni odgovori (tudi Novakovića samega) zgolj še besede, ki bodo rinile k športnemu direktorju, zakaj je torej prišel Novaković? Če je bil razlog, da bo psihološko padla Olimpija, ne samo, da ni delalo. V Etienu Velikonji ima zdaj Olimpija prav takega igralca, ki bi ga Maribor krvavo potreboval. Če so bili razlog zadetki, pa… Hotićev predložek bi napadalec takega kalibra in pompa pač moral pospraviti v gol.

Sintayehu Sallalich 6/10 [od 79. minute]

Poživil je igro, kolikor je pač lahko kot edino, zadnje napadalno upanje. Hotića je reševanje napadalne časti dosihmal izčrpalo, zato je bila ta menjava v 79. minuti že skoraj (pre)pozna. Prodiral je, imel lepo akcijo z Vršičem in pomagal narediti razliko. Če je Maribor ne bi opravil, bi bilo za Milaniča legitimno in nerodno vprašanje, zakaj je imel na klopi zgolj enega napadalca.

18. julija 2016
Pet ugotovitev: Slovenija – Turčija [0:1]

Precej (bolj) navdušujoča igra…

Če je bila marčna akcija bolj toplo-mlačno preizpraševanje bolj “kaj zdaj” ne pa “s kom zdaj”, je bila ta pozno pomladna s Švedsko [0:0] in Turčijo [0:1] ne samo zelo koristna, temveč tudi vsebinsko konkretna in zdi se, da je Srečko Katanec vendarle popustil, poskušal in naredil nekaj potez, s katerimi smo se končno vsi lahko bolj posvetili fuzbalu, ne pa samo temu, zakaj nekdo (ne) igra. Seveda so nekaj k temu prispevale tudi poškodbe, zato je kljub zelo solidni igri proti Turkom in povrh tega še rezultatski uspeh proti Švedom [ti so, mimogrede, včeraj razmontirali Wales s 3:0] še vedno nad nami vprašanje, kaj bo, ko bodo vsi zdravi [ja, s tem mislim tudi na Andraža Kirma].

Prejeti prepoceni in prezgodnji zadetek bo zaslužil svojo ugotovitev, ampak po njem je Slovenija bila Turčiji vsaj enakovredna, delno tudi zato, ker so običajno vročekrvne Turke presenetili z bolj moško, trdo in grobo igro, ki pa so je vsi vajeni – razen italijanskega sodnika -, tako da je bila prava, konkretna tekma, prava generalka za jesenski začetek kvalifikacij za SP [zato pohvale NZS, da je izbrala takega tekmeca]. Slovenija zna zadržati žogo na sredini igrišča, če tega ne zna, ima tukaj Kevina Kampla, z naskokom najbolj suverenega, zagnanega in sposobnega nogometaša, ki vse bolj – že ob petju himne – postaja neuradni kapetan, na katerega se lahko vsi zanesejo. Kampl dokazuje, kakšna je razlika, če igraš za Bayer in resno konkuriraš za najvišja mesta v bundesligi ali če igraš v sredini ali spodnji polovici v Italiji. Žal. Tako je in to je vidno. Slovenija je, pavšalno gledano, znala sestaviti dve solidni tekmi, manjkal je le zadetek in malo več pazljivosti v obrambi [plavalo se je že proti Švedom, gol Turkov je bil tisto, česar Švedi niso zmogli]. Spodbudno za začetek kvalifikacij? Pa… Je.

… ampak letos so na štirih tekmah zabili le en gol

Slovenija ima, tu si ne moremo zatiskati oči, niti tega ne počne selektor, kronične težave z neučinkovitostjo. Lepe priložnosti, veliko držanje za glavo. Kar pa vsaj rojeva upanje. Hej, morda pa koga celo dobimo. Za zdaj še ne, ampak rojevajo se “mogoče”, “morebiti” in “morda”, namesto “eh”, “saj”, “itak”. Reklamam za glivice, luskavico in boleča kolena bi se lahko pridružila še ta: zabijte vendar ta gol. Okej, alarmantno resna kriza bi bila – in dovolj močan argument, da bi se selektorja lahko konkretno legitimno žagalo -, če priložnosti ne bi bilo, kot je bilo recimo na tekmi s Severno Irsko (0:1). Gol Romana Bezjaka proti Makedoniji je tako žal edino, kar je vknjižila reprezentanca na štirih prijateljskih tekmah in temu primeren je bil tudi izplen [zmaga, remi, dva poraza]. Če k temu dodamo še dejstvo, da je proti Ukrajini zabil samo Boštjan Cesar, ki je v minulih kvalifikacijah zabil še po en gol proti Švici (2:3) in San Marinu (2:0), je realizacija lahko resen problem. Sploh glede nato, da proti Švedom in Turkom ni bilo malo strelov.

Če je Bezjak dvakrat nastreljal Isakssona v Malmöju, se je tokrat v najlepši priložnosti, ironično, znašel Milivoje Novaković. Tisti penal v Belfastu in zdaj še ta refleksno odbojna priložnost… In bil bi le še dva gola do Zlatka Zahovića in bi vsi poškilili mimo, zakaj se ga tišči v igro in bi se s tem dejstvom ne samo sprijaznili, kdo ve, morda bi NZS izumila poleg #srcebije še bolj v oči vpadljiv hashtah #novinovarekord. Novaković je na stara leta postal postarani Gerd Müller tip napadalca, vendar ga je “killer instinct” očitno že nekje na Japonskem zapustil, kar smo lahko gledali to pomlad pri Mariboru, ko je takšne zicerje zapravljal enega za drugim. Lahko sicer pravi in se za Siol posipa s pepelom, da ni optimalno pripravljen, toda takšne zapravljene priložnosti imajo lahko tudi dolgoročne posledice – da ne omenjamo tiste v Lvovu, ko je prav tako zapravil zicer. Poleg dveh poskusov Jasmina Kurtića pa je to bilo to, Robert Berić in Roman Bezjak se še lovita, edina pozitivna uteha pa je tisti “če”, ko bo zraven znova Andraž Šporar. Ampak, ja, čeravno je na sredini bolje, je v napadu zdaj že resen problem. Sploh, ker bo prva tekma z Litvo, ko se pač pričakuje tri točke. Te pa prinaša vsaj en gol. In če Litva ne pade, gostovanje gor ali dol, se bo te zapravljene priložnosti vleklo na plano. Itak.

Prejeti gol posledica kombinacij v obrambi

Po odhodu Samirja Handanovića ima Slovenija nekaj težav s predložki, ko ni Boštjana Cesarja, pa s celotnim hišnim redom obrambe. Bodimo iskreni, vsaka turška akcija, ki je pokukala proti našemu golu, se je zazdela bolj nevarna od naših sveč in predolgih predložkov zlasti Josipa Iličića. Pa to ne gre na rovaš več kot le solidnega Vida Belca [ali Jana Oblaka, ki je v Belfastu preprečil še višji poraz], da je res škoda, ko imamo takšen presežek kvalitete ravno na vratarskem mestu. Pa dobro, saj tudi štoperji niso tako “švoh”: Miha Mevlja, ki bi lahko postal nova Katančeva tarča posmeha, je zelo solidno opravil svoje delo, če mene vprašate, je tekma s Turki pomaknila Aljaža Struno še mesto nazaj. Zakaj? Ker je Struna, ki sploh ni štoper po osnovnem poklicu, plaval že na Švedskem, tokrat pa ob povprečnem predložku kril bolj ali manj samega sebe, kar je hkrati počel še Jasmin Kurtić in Burak Yilmaz je naredil tisto, kar najboljše zna: stisnil nepričakovano komadčino.

Ko se bo vrnil Cesar, bo glavno vprašanje, koga dati obenj. Zelo se je izkazal Luka Krajnc [vprašanje, kakšni so načrti z U-21], tukaj je Miral Samardžić, odpisan ne bi smel biti niti Siniša Andjelković, pa zdaj še Miha Mevlja, poškodovan je Nemanja Mitrović… Tu nujnih težav ni. So pa, evidentne, na obeh bočnih pozicijah. Andraž Struna, ki ima težave z obvladovanjem žoge v reprezentanci, se je trudil v prvem polčasu, stal visoko, skušal kombinirati s Kamplom in imel dober polčas. Vendar na desni strani je konkurence veliko, ni pa še nihče ultimativno prepričal, še najmanj poškodovani Petar Stojanović, ki bi po neki fuzbalski logiki moral biti prva izbira, a je tu še Nejc Skubic, Katanec pa je videl, v kakšni formi je Boban Jović: za prvo postavo še ni.

Je pa kriza na levi strani, pa ne zato, ker bi Bojanu Jokiću, tokratnemu kapetanu, manjkalo kvalitete. Sploh ne. Jokić se je vnovič borbeno izkazal, za prav zelo solidno oceno, skušal je v prodore, dal dobro, kleno, fejst izjavo po tekmi o sposobnosti reprezentance, tako da bi veljalo še poskusiti z njim, sploh v trdih tekmah. Smo pa ob levi bok, če se odpre prostor. In tu bo štab moral najti kakšno rešitev, da ne bo potem tekla voda v grlo, če se Jokić poškoduje, dobi kartone ali si ne najde kluba. Vsekakor pa se bo moral Katanec odločiti za četverico, ki ji lahko zaupa, da ne bo prejela takšnih golov, kakršen je bil tisti fliper kičkuglasti v Belfastu in zdaj še to cincanje proti Turkom.

Koga na sredino?

Tekma s Turčijo je najprej pokazala, da reprezentanca ne stoji in pade z Renejem Krhinom. Iskreno? Blaž Vrhovec je po tak-tak predstavi s Švedsko odigral zelo solidno partijo v Stožicah, da je lahko še posebej Mariboru žal, ker ga ni pripeljal iz Celja. Kurtić ima še vedno preveč težav z napakami v obrambnih nalogah, da bi odtehtala njegova dva zelo solidna, še najbolj nevarna strela – sploh zato, ker ne gresta v gol. Zato je potem enačba jasna: Kampl = sredina. Da, pogrešan je bil Rok Kronaveter, ki bi raztegnil sredino, šel po levem krilu. Prav tako si še vedno nismo na jasnem, kam z Josipom Iličićem, ki po Švedski ni imel svojega večera, zato bi ga veljalo zamenjati z Miho Zajcem še prej. Ni namreč res, da je edina legitimna konkurenca Jojotu zgolj in samo Valter Birsa, katerega proste strele in predložke, bodimo iskreni, smo kar precej pogrešali v prvem polčasu, ko se je iskalo glavo Berića in Bezjaka.

Slovenija trenutno lažje igra z bolj gibljivimi napadalci a la Berić in Bezjak, ki sta, četudi manj nevarna [če odštejemo resno priložnost z glavo ravno Berića], imela več od igre kot Milivoje Novaković, zaradi katerega je moral Benjamin Verbič precej več teči, iskati prostor in je nepotrebno trošil energijo, medtem ko je Novaković čakal na priložnost, jo dočakal in zapravil. Slovenija lažje funkcionira s povezano igro, hitrimi preskoki, prodori in igro po tleh, ki jo zdaj Katanec tako čisla. Zato potrebuje takšno kombinacijo sredine in napada, pa naj bo to bolj prožni 4-3-3 ali centralno usmerjeni 4-2-3-1. Katanec je to pomlad uspel najti igralce, ki znajo zadržati posest. Zdaj bi bilo fino, če najde način, kako spraviti žogo do gola, pa ne samo tako, da se priložnost ponudi “slučajno” in se potem napadalcem zašibijo kolena. Dva tedna treningov sta se zelo poznala, reprezentanca je zadihala skupaj in dobila tudi podporo javnosti, ki zaploska, ko dobi priložnost Jure Matjašič, ki je do reprezentance prišel prek – Zavrča. Zasluženo? Ja.

Mediji 1 – 0 NZS

Že bentenje čez organizacijo tekme, ko je nekomu padlo na pamet, da je v nalivu predčasno zaprl polprazno garažo, kaže, da NZS še vedno ni prišlo v kri organiziranje tekem v Stožicah. Ki so bile, to moramo poudariti, tokrat zelo solidno zapolnjene: 7.209 gledalcev za začetek junija je sicer še daleč od odličnega [za to bi morale biti take tekme v petmestnih cifrah]. Toda kakršna koli številka, tudi če bi bila petmestna, bo vselej imela estetsko napako: za golom. Če so Turki imeli štiristotnijo zvestih privržencev, se NZS, ki tako rada govori o navijačih, še vedno ni resneje in z rezultati lotila izginulih združenih slovenskih navijačev, za katere očitno misli, da se bodo vrnili sami po sebi – da se niso niti, ko je šlo prekleto zares, je pokazala tekma v Ljudskem vrtu z Ukrajino.

Da se tudi mediji v našem fuzbalu spreminjajo, pa je poskrbel Urban Laurenčič, ko je direktno vprašal in, najbrž nevede, seznanil Katanca tudi z govoricami, da naj bi se NZS pogovarjala z Ediyem Reyo. Katanec, ki mu vidno neko svetuje glede medijskih nasvetov, je povedal zelo iskreno, da lahko mesto tudi odstopi ter se na ta račun tudi pošalil, kar je delna zmaga tudi za selektorja, ki je imel prav z mediji takšne težave [in jih pred tekmami še vedno ima, ta del še mora izboljšati]. Edina, ki je v tem izgubila, je NZS, ki ne zna skomunicirati želja svojega predsednika, predčasno utišati govoric o Reji, ima tiskovnega predstavnika, ki na elektronsko pošto odgovarja z veliko zamudo. Do sedaj so bili mediji do tega obzirni. Težava je, da ljudje niso.

6. junija 2016
Pet ugotovitev: Švedska – Slovenija [0:0]

~~Mladi vs. Stari~~ = Boljši vs. Slabši

“Čaka nas še zelo veliko dela, da bomo imeli novo jedro reprezentance. Začel se je proces formiranja neke nove izbrane vrste, ki bo trajal več tekem,” je glavna ugotovitev, ki jo prinaša remi s Švedsko (0:0). Morda tekma, težka, klasična prijateljska, naporna, a tudi dokaj dinamična, sama po sebi ni prinesla toliko v smislu ene tekme, smo pa lahko videli, da tisti, ki jih je še pred tekmo Katanec označil za “škodljivce”, pač vidijo nekatere stvari razumljivo drugače od selektorja. Ker smo pač v državi z dvema milijonoma selektorjev.

Toda tudi Katanec po obračunu, ki je tako rezultatsko kot po igri zelo dobra spodbuda za naprej, ni mogel mimo nekaterih dejstev. Obramba je čisto okej funkcionirala proti trdim, surovim in komolčastim Švedom. Luka Krajnc že v mladi reprezentanci dokazuje, da bo imel Boštjan Cesar, ki smo ga pogrešali še bolj v napadu [skok] kot obrambi, več kot le legitimnega naslednika, Aljaž Struna je bil dokaj soliden v prvem delu, nato malo padel, a se je vnovič častno žrtvoval za skupno dobro. Zelo solidna je bila sredina, a je Kevin Kampl v drugem polčasu [kot proti Ukrajini] spet igral sam, ko se je Rene Krhin povsem izgubil in ni zmogel zadrževati Švedov kot destruktor – vloga, ki jo Katancu težko izpolnjuje. Rok Kronaveter je debitiral naravnost očarljivo, da je bil razgiban še Josip Iličić, prostor pa sta spredaj dobila žrtvujoči Robert Berić, ki je priložnosti prepuščal v sami špici Romanu Bezjaku, ki je imel dve krasni priložnosti, a žal ni šlo. Če smo iskreni, veliko manjkajočih nogometašev nismo niti toliko pogrešali, niti Jana Oblaka ne, saj se je Vid Belec v treh situacijah več kot izkazal.

Tako smo ugotovili, da ne gre toliko za golo pomlajevanje ekipe v smislu EMŠA. Prej gre za to, kdo je česa sposoben. Bojan Jokić se je požrtvovalno boril, vendar Slovenija je bila zaradi njegove kondicije [ali pomanjkanje le-te] ob levi bok. Ni res, da ni rešitev na levem boku. Da nimaš rešitev, lahko rečeš, ko tam igra… Golman [mimogrede, situacija z Jokićem spominja na tisto z Alešem Mertljem v letošnjem Mariboru]. Kronaveter, Bezjak, Krajnc, delno Skubic, Belec… So zdaj že več kot le izjeme. So dokaz, da imamo širino v kadru. Že res, da selektor pravi, kako daje priložnost toliko novim reprezentantom. Ampak končno smo lahko videli, da če ne gre, pač ne gre. In da če gre, imamo zelo gibljivo, stabilno in povezano “ekipco”, kot se je izrazil selektor.

Kronaveter pokazal Kurtiću, dokazal PLTS

Še v Velenju je med slavjem Olimpije Rok Kronaveter kar neposredno pisnil. Da je do zdaj praktično že obupal nad dejstvom, da bi ga bil selektor poklical. “Če me do zdaj ni…” se je zamislil najboljši nogometaš Prve lige Telekom Slovenije. V kakšni drugi situaciji, če bi Slovenija recimo šla na EP, bi Kronaveter v sekundi oplel. Začuda ne pri Katancu, ki po taki zlasti spomladi vezista Olimpije ni mogel pogledati mimo. In Kronavater se je oddolžil ne le njemu, temveč celotni ligi. Za tiste, ki spremljamo podrobno PLTS, se lahko Kronavetru le zahvalimo. Dokazal je, da je PLTS čisto okej liga, v kateri lahko v eni sezoni sestaviš sebe, svojo igro in svojo prihodnost.

Sam je s šmekom in pristopom praktično pokazal, da ni pomembno, kje igraš, temveč kako igraš, s čimer je imel selektor vnovič krčevite težave v zadnjem letu. Nejc Skubic je recimo na drugi strani pokazal, da selitev v tujino še ne prinese sama po sebi boljših tekem, da se nam je kar precej zakolcalo po Petru Stojanoviću. Kronaveter je bil gibljiv, zapiral prostor in odpiral prodore. Ko ga je zamenjal Jasmin Kurtić, pa smo videli, kje je reprezentanca tanka. Nedojemljivo je zlasti to, da se Katanec lažje prilagaja pri štoperjih in celo golmanih kot pa sredini, v katero tako verjame. Ampak… Počakajmo za sklepno oceno o sredini še na tekmo s Turčijo.

Staroselci. Veterani. Zacementirani.

Če Srečko Katanec išče poslovilni moment, taki, pravi, za Milivoja Novakovića, bi bilo najbolje, če bi organiziral prijateljsko tekmo z Nemčijo ali Japonsko in zdravo. V Kölnu ali na Dajnem vzhodu. In zdravo. Ne vem, kaj točno želi selektor ugotoviti z napadalcem, ki je v Mariboru na sicer štirinajstih tekmah zabil sedem golov [dober koeficient], a kaj, ko je zapravil največje priložnosti, zgrešil kar nekaj zicerjev, tudi onega proti Kopru, po kateri ne bi prišlo do slačenja dresov ipd.

Nihče noče Novakoviću jemati njegovih golov in njegovih zaslug. A te so, bodimo iskreni, iz nekih drugih časov. Razumem, da gre čas dandanes hitro dalje, ampak od svetovnega prvenstva v Južni Afriki je vendarle preteklo že šest (!) let. To je v fuzbalu cela večnost. In če je Novaković, ki je v odnosu do soigralcev očitno pozabil, da je zastreljal penal proti Severni Irski, lahko le krilil z rokami, ko je želel v napadu pokazati, kako “smo to včasih počeli”, se je Jokić boril v obrambi, še bolj pa sam s sabo, ko je raje pomagal štoperjema, kot da bi pobegnil po sredini.

Zato je težava pri Katancu ta, da vsi čakamo, kdaj bo “spregledal”. Razumem, da težko menja svojo nrav. Vendar počasi bi bil že čas, da poskusi še s kom drugim kot s Skubicem na desnem boku in da proti Turčiji za več časa kot le šest minut preveri, kako bi sredina funkcionirala brez Reneja Krhina. Da se ne bo potem klicalo Daliborjev Stevanovićev ali upalo, da bo Jasmin Kurtić kar naenkrat v reprezentanci pokazal tisto, česar očitno ne zmore.

Boljši PR, boljša energija

Anže Bašelj, ki se je nekje v zadnjih dveh letih prelevil v prvega fuzbal terenca nacionalke, je dobro opazil na treningu v Malmöju, da je na tribuni tudi “skrivnostni dvojec”. Zakaj je tam? Bojda skrbi za boljšo energijsko pripravljenost in pozitivno vzdušje. Pri vsem, kar ima NZS, naj ima še to, ker je absolutno nujno. Ab-so-lut-no. Nu-jno. Naj stane, kar hoče. No, dokler ne gre za šamanstvo, šalabjzerstvo, bioenergetski nateg ali kaj podobnega, kar zna zasenčiti osnovno bistvo.

Ampak če je pred tekmo še selektor, ki ga ta tekst pač še vedno čisto preveč omenja, da upamo, da bo kmalu tega manj, govoril o “škodljivcih”, ki to seveda nis(m)o, je bil v zelo dolgem intervjuju po tekmi odkritosrčen, bolj umirjen, ne sicer še spravljiv, ampak zavzet in poslušljiv. “Merodajnih je le 60 ali 65 minut na prijateljskih tekmah, potem smo opravili številne menjave. To je lepa popotnica za naprej. Imamo dobro atmosfero, fantje delajo zelo dobro. Ne zatiskam si oči, da je Švedska igrala brez Ibrahimovića,” je izjava, kakršno bi si lahko samo narisali še jeseni. Seveda je pripomoglo tudi dejstvo, da je Slovenija iz gostovanja z na papirju kar dokaj boljšo reprezentanco prinesla vsaj remi. Že Turčija bo nov boj, vendar Malmö je po dolgem času nekaj, kar prinaša dovolj pozitivnih izhodišč, da bi lahko NZS računala tudi na boljšo podporo v Stožicah. Kot smo pisali že v preteklosti: primarno pa to prinašajo dobri rezultati.

(Ne)pripravljenost TV Slovenije

Ravno včeraj dopoldan je priletelo PR sporočilo, ki je razkrilo, kaj bomo gledalci na nacionalni televiziji videli v novem velikem fuzbal projektu: Euru 2016. Khm. Pa smo tam. Težava nacionalke, ki jo je fuzbal v novem tisočletju ujel povsem nepripravljeno, je pri tem, ko se drži enih in istih imen, da tudi ta imena, ki se hkrati starajo in so že fasali vsak svojo oznako, da ima preprosto premalo nogometa za tako velike hece. Ker Euro je za TV Slovenija, ki je letos dobila lekcijo iz fuzbala, kako se dela domači fuzbal oziroma jo dobiva že lep čas od športnih televizij, pač prevelik hec.

Najbolj boleče se to pozna pri komentatorjih. Urban Laurenčič komentira naveličano, znucano in vsakič znova se nam zdi, da od zadnjega prenosa kaj veliko fuzbala ni videl. Tako da dobro komentira za tiste, ki so na fuzbal približno tako mahnjeni kot on. Spremljajo, ne pa v nulo. Kar se je poznalo, ko so Švedi igrali zelo moško, tudi čez mejo, vendar kričanje in začudenje Laurenčiča je porodilo vprašanje, ali je komentator pozabil, da je nogomet pač kontaktni šport in da tudi naši [recimo Jokić] niso bili povsem nedolžne ovčice. Tako se je v drugem polčasu Laurenčič ne samo izgubil v onaniranju na Zlatana Ibrahimovića, ki ga imajo, najboljšega strelca Švedi seveda radi, a so tudi nacija z drugim in tretjim mestom na SP, česar komentator ni omenil, temveč je tudi komentiral kot tisti derbi navijač, ki pride pač samo na večje tekme.

Ker je nogomet pač tako popularna stvar, da ne moreš dati glave v pesek, se skuša nacionalka na glavo vržti na prav vsaki reprezentančni akciji, da ob vseh prispevkih in kvizih in prepevanjih izpadejo… Smešno. Dobro je, da so se dokončno odločili v minulih kvalifikacijah za Nenada Protego, ki ima dober stil, in Branka Zupana, ki tehtno govori, in pri tem vztrajajo. Vsaj nekaj. To je naše in zdravo. Sploh Zupan je vse bolj artikuliran, a ga še vedno zafrkava premedel stil. Je pa dejstvo, da bo nacionalka po zares slabem svetovnem prvenstvu tako vnovič na največji sceni pokazala, ali se je kaj naučila iz številnih kritik, jih sprejela in se zavedala, da je fuzbal pri nas pač zelo gledan. Zadnje reprezentančne kolobocije, ko so se komentatorji v že itak maloštevilnih tekmah preštevilno menjavali, so pokazale, da se niso.

31. maja 2016
Bistvo… fuzbala

»Ki te muzika je?« Gospod je vneto, začudeno in poželjivo nekaj kakor pogledal v prazno. Tja, proti kabini, kjer je špiker. Čakal ga je. Kje. Je. Muzika. Padel je peti gol na tekmi, tretji, zmagovalni za Zavrč. Tako se je zasukal, da smo vsi pogledali v tisto smer, levo. Še malo, še malo. Ta-ra-ta-raaaam. »Aaaa, tak’ je prav, ja,« je zadovoljno pripomnil. Evo ga, avizo. Na Golici. Brez klenega domačega aviza gola v Halozah pač ni. Gol, harmonika, pečenka.

Petič v tej sezoni sem bil že v Zavrču, po vseh treh spektakularno nemočnih gostovanjih Maribora in tekmi z Gorico, ko je Ofsajd naredil prvi večji intervju (hvala še enkrat, Miran Vuk!), zdaj še na tekmi dodatnih kvalifikacij za prvo ligo. Vsakič je tako presneto, iskreno, naravno fajn. Ko zaviješ z avtoceste in zavijaš tam od Borla naprej, kjer srne skačejo čez cesti. Prideš do zadnjega rondoja in do hrvaške meje je samo še… Pljunek. Zaviješ v hrib, po zaviti cesti in se pripelješ do stadiona v Zavrču. Sam grem vedno zadosti prej, ko je glavna tribuna, sveže zgrajena, še prazna. Spokojni čudež. Završki stadion je tujek v okolju. Ne zato, ker je porihtan, ampak ker se tam špila čudež od fuzbala. Malo gor, malo dol, vselej pa pestro. In kulisa! Vau! Sonce vselej lepo pada, tam, za vinogradi, ki dajo nek občutek Goriških brd. Čisto res. Brez heca.

Odložil sem stvari in šel na kavo. Kot vedno. Osebje v baru, kjer je tudi plastični model, oblečen v vse »Zavrčevo«, gigantsko prijazno. Raja se polagoma začne zbirati in kapljati na stadion. Kalibri vseh sort, taki, ki pač pridejo zaradi družbe, oni, ki jim brez fuzbala živeti ni, ogromno je mladih fuzbalerjev, ki pripeljejo svoje res v nulo zrihtane dekline. Da se tribuna kmalu in konkretno napolni. Malo manj kot jurja sprejme, novinarji pa vedno napišemo 1000 gledalcev. Ker ja.

Direkt pred mano se je včeraj vsedel gospod z velikim rogom. O, ne. Pomislim sem na tiste frdamane vuvuzuele, edino, kar bo ostalo po svetovnem prvenstvu v Južni Afriki. Kolega vodič mi je od tam prinesel tako trotl’ziher plastično in že tisto ti je res izprašilo rit, če ti je kdo podpihal izza hrbta. No, tale rog je bil nedolžen, plus imel je profi nastavek, taki ustnik, kakršnega imajo ta dobre trobente. Gospod je imel tudi šal in predvsem dobro voljo. Kot vsi. Čeprav, priznam, sem pričakoval, da bodo Haložani bolj glasni. Saj v kotu tribune, tja bolj proti južni strani, je vedno domača, mlada, zagnana grupica navijačev, ki vihti zastave. Ampak zdaj so prišli tudi Kidričani, ker pač to je borba za prvo ligo. Bo Zavrč, ki je spomladi komaj enkrat zmagal in mu je sezona potonila v podaljških polfinala pokala, ostal med prvoligaši ali se bo drugič tja uvrstil Aluminij, ki je trinajst tekem brez poraza pod Bojanom Špehonjo, stručkotom za mlade, iz katerih Simon Sešlar ni znal izvleči dovolj?

Ko si tam, v Halozah, kjer so iz zadnje lige prišli do prve in si postavili nov stadion, pripeljali Alberta Riero in Zlatana Muslimovića na igrišče, Petra Paculta in Milka Đurovskega pa ob zelenico… No, ko si tam, dobi prva liga neko svojo relativnost. Ni to bistvo fuzbala? Da prideš na tiskovno konferenco in vse duha po čebuli, ki so jo pomazali s pečenko, ko te pričakajo bolj ali manj prazne steklenice, ki jih polni kar gospod Vuk sam? Seveda je. To je… fuzbal. Prva liga? Ja, prva liga.

Okej, malo je tokrat v ušesa tolkla glasba, ki je bližje oni strani meji. Pa termin, v nedeljo ob osmih zvečer, bi tudi bil moral tolči na vest. Pa ni. Tribuna se je praktično povsem napolnila. Kot na vseh slovenskih stadionih sicer šele tam enkrat v deseti minuti, ampak ja. In ravno takrat se je vsipalo iz neba, potem ko je veter polagal korner zastavico in napovedoval ploho. Pa to ni zaustavilo top navijačev, ki so na oni strani, na bregu, na pol v šumi, iz hoste, na gmajni v dežju spremljali ta naš fuzbal. Pa je res svinjsko lilo in pihalo.

Tekma je bila… Šušljalo se je marsikaj. »Kaj te veš… Če šefa klubov kafe vkup pijeta pred tekmo, te ti nič ni jasno, veš…« mi je razložil gospod, ki rad in veliko hodi na fuzbal. Bližje mu je bil na tej tekmi Aluminij. Imel je enega tistih telefonov, ki mu baterija drži tako dolgo, da pozabiš, kje imaš polnilec. Nokia. Ki mu je kar lepo cinglala. »Kaj? Če ko sn bil doma, so še ovi vodili za devet golov? Zmagali? Nea ti verjamem,« je rekel, ko je izvedel za rezultat finala rokometne lige prvakov. »Ja, čuj, zaj je pa že 2:2… Dobro, se čujema, še ena šansa je,« se je zadovoljno zarežal ob polčasu, ko je javljal kolegu rezultat, »je hoto it’ poleg, pa je nekaj jamro in evo, zaj mu je pa žal! Haha!«

Jap. Lahko mu je bilo žal. Dež gor ali dol. Pet golov smo videli v prvi tekmi dodatnih kvalifikacij za popolnitev prve lige. Zavrč je šel v tekmo tako, da je Slavka Matića, trenerja, ki jeseni z Zavrčem ni znal izgubiti, zdaj, po povratku iz Kopra, ki je Haložane povrhu pahnil v ta dvoboj, pa skorajda ne zna zmagati, kmalu začela boleti glava. »Moji igralci so šele po drugem golu dojeli, da ne bo lahko. Vse, kar smo jim govorili pred tekmo, so do polčasa videli sami,« je jadikoval Matić. Seveda je bil tudi jezen, a je skušal to skriti. Kaj ne bi bil jezen. Kevin Ed Kokorović je zagrešil hud feler, nato branil z roko in Aluminij je imel penal, ki ga je Lovro Bizjak kresnil ziher zanalašč po sredini, da je še bolj bolelo. Tudi uradnega špikerja na stadionu. Ta je golmanov brat. E, to je ta… Majhnost, ki ima svojo štorijo. Še preden je Zavrč lahko pogruntal, da je Aluminij tekmo vzel prekleto zares, je bilo že 0:2. Zdaj je celo sezono suvereni Lovro Cvek nerazumno prepustil žogo ravno Bizjaku, ta jo je podaljšal do Roberta Kureža in dras! 0:2.

»Možnosti v tem dvoboju so 50:50. Če bomo mislili drugače, ne bomo ostali v prvi ligi,« je pribil Matić po tekmi, ki bi se lahko kaj kmalu končala kar v prvem polčasu, če bi Denis Topolovec zadel kaj drugega kot vratnico. Zavrč se je sestavil, Aluminij se je namestil in pričakovati je bilo, da golov do polčasa ne bo več. Ampak tu se je poznala razlika med prvo in drugo ligo. »Zavrč je vajen težkih tekem…« je izdavil trener Špehonja po tekmi. Jap. To je razlika. Kokorović, osmoljenec iz začetka tekme, je nabil na drugo štango, tam je pa čakal mladi reprezentant Aleks Pihler, ki se je odločil ostati za dodatne kvalifikacije, v katerih Matić boleče pogreša Josipa Golubarja in Jureta Matjašiča (ta upa na prve minute danes na Švedskem za člansko izbrano vrsto). In Pihler jo je z glavo ugural v mrežo. 1:2. Ni bilo časa, Zavrč je šel na polno, po bokih, še en prekršek sopihajočega Aluminija. Prosti strel, Kokorović. Dras! Gol, ki ga je v evrogol nadgradil prekratki, mladi, a zagnani vratar Dejan Janžekovič. Komadčina od gola.

Med polčasom so si bili nekako na tribuni enotni, da je rezultat pošten, ampak da nekako nihče ni pričakoval štirih golov. Tiste, da Aluminij šola Zavrč, so poniknile, bolj so na plano prišle spet tiste, da bi Zavrč z malo bolj stabilno ekipo, ki je bila celo sezono na petem mestu, ki so ga osvojili v svoji tako prvi kot drugi sezoni med prvoligaši, lahko resno ogrožal mesta za Evropo, ne pa da se skoraj junija daje za obstanek. Itak je večje vprašanje ob igrišču. Če si Vuk in Zavrč sploh želita prve lige…

No, v drugem polčasu se je pokazalo, da si je še kako želi. Zavrč je krenil na polno, mlel Aluminij, ki so mu povsem pošle moči, ne glede nato, da je Špehonja skušal pravočasno, hitro in učinkovito menjati. Šment, to je uspelo ravno Matiću. Zavrč je vse bolj ogrožal, pritiskal, gural in rinil v kazenski prostor, sploh prek bokov. In slej ko prej se je moralo kaj zgoditi. En odbitek, en Pihlerjev strel, sam Tišma, ki se je pošteno namučil na žogi, a jo vseeno porinil v mrežo. »Jah… 0:0 bi vsekakor bilo bolje kot 3:2,« je odgovoril Špehonja. Še pred tiskovko mu je Mladen Dabanović v šali pristavil, češ, idi, pa povej, da smo bili boljši. Bili so… Enakovredni. Dokler niso bili. Tu je težava, čeprav je pred povratno tekmo še vse odprto, ne glede nato, da je ena bizarnosti letošnje domače fuzbal sezone ta, da klubi raje in bolje igrajo v gosteh.

»Pa… Če ne bo deža bom šel na tekmo,« mi je povedal še gospod, preden je šel. Iz ptujskih koncev je, nekje na pol poti med Zavrčem in Kidričevim, bližje so mu rdečebeli kot rumenozeleni. »Dvakrat sem šel letos na tekmo Aluminija. Pa me je vsakič vreme doblo. Frdamano vreme! Prvič toča, drugič pa oni naliv, ko je Aluminij ptujsko Dravo nabasal 8:0! Ne bo me več dež dobo. Stalno gledam toto radarsko sliko padavin, pa me stalno zajebe!«

Ja. Sam sem šel na tekmo na začetku drugoligaške sezone v Kidričevo. Aluminij proti Tolminu. Vroče, čebele, ose, karta niti ne tako poceni. So pa bili tolminski navijači. Ampak v Kidričevem, ki ima tako sijajne pogoje za trening, toliko igrišč, je ravno glavno igrišče… No, to ni to. Saj je lepo igrišče, prijetno vzdušje, šuma za golom. Okej. Ampak brez strehe, razen tistega majhnega koščka na kontra strani… Bolj švoh. Kot v Novem mestu na Portovalu, recimo.

In o tem smo kakšno še rekli. No, bolj oni. Da… Kako nepošteno je, da Nogometna zveza Slovenije, ki je tako visokopotezno odprla novi nacionalni center na Brdu, zajebava klube z licenciranjem, pa pogoji temi in onimi… Nato pa dopusti, da grejo v prvo ligo klubi, ki sploh, za začetek, ne igrajo na svojem stadionu, kot se to dogaja z Radomljami. Da ima Aluminij fine dečke, ki se res borijo, je ena krat ena. Res so se borili, v Bizjaku imajo več kot le 23-letnega talentiranega napadalca. Imajo dušo, srce, voljo. In navijače, ki so skorajda preglasili domače, zato komaj že čakam na povratno tekmo v četrtek v Kidričevem. Ne glede nato, kaki stadion je tam. Važen je, najprej, fuzbal. Vendar ob takem pogrebu, kakršna je slovenska druga liga, ki je ena sama muka, s katero očitno nihče ne ve, kaj bi… Se človek resno vpraša, če je NS mar za celoten slovenski fuzbal. Saj razumem, toliko vsega je, najprej vseh reprezentanc, nato vseh lig. Se nabere. Štekamo.

Ampak tisoč gledalcev, ki je prišlo v nedeljo ob osmih zvečer v Zavrč… Je kompliment, je ponos, je bistvo tega našega fuzbala. Srečanje prve lige, ki je letos zgodba o uspehu, z drugo ligo, ki sploh ni zgodba. Seveda nekaj pomaga, da sta si kluba tako blizu, kaj, petnajst, dvajset minut vožnje od enega do drugega stadiona? Še petega in šestega sodnika je NZS poslala v Haloze, za vsak slučaj, čeprav jih na odločilnih tekmah Maribora in Olimpije včasih niso.

Nekje sredi tekme je tisti gospod končno pihnil v svoj rog/trubo. »Hehe,« se mu je zarežal sosed, ko je prvi zmogel zaigrati prve tone Na Golici. »Pa veš… Mogoče pa bom vseeno šel,« je rekel pa oni drugi, ki navija, v svojem bistvu, za Aluminij. Gospod zrelih let je vedel o fuzbalu toliko, da bi ga poslušal in poslušal. Vse ve o lokalnih štorijah, o tem, onem, devetem. Njegov opis štoperjev Aluminija… Je bil epski. To je slovenski fuzbal. Ta gospod, vneti oboževalec športa. Kukal mi je v računalnik, vmes pisnil »tehnologija, a?«, ko je crknil internet, ki si vsakič vzame malo lufta na tekmah Zavrča. E, to so ljudje, poleg katerih je fuzbal… Živa stvar. Živahna. Saj ne rečem, so lige prvakov, je angleška liga, so evropska in svetovna prvenstva. Ampak ko sem vonjal čebulo ob odhodu iz Zavrča v nedeljo ob desetih zvečer… Sem nekako začutil tisto bistvo fuzbala. Ki te pelje, kot pojejo navijači Maribora, na tisoč(e) kilometrov. »Štiri tekme Aluminija smo gledali, takšen rešpekt imamo pred njimi,« je poudaril Matić in dal lep kompliment ne samo tekmecu, ampak drugi ligi. »Športno je upati na najboljše,« je za povratno tekmo pribil Špehonja.

Zato pa. Se gre. Tudi v Kidričevo. Ker bo borba. Na igrišču ziher.

30. maja 2016
[Bipolarna] dilema [epske] zmage

Jasmin Handanović 7/10

Pri zadetku je lahko le pomahal, ko je dvignil roko, desnico, dolgo in šapasto, pa ni pomagalo. Nak. Refleks je pa vseeno pokazal, kako zelo pri stvari je bil in je v letošnji sezoni. Vse preostale štiri strele v svoja vrata je suvereno ukrotil, na mestu je bil pri dolgem, a mehkem poskusu Zajca, ohranil mirno kri pri ostri preusmeritvi žoge Radovića, pobral tudi poskus Elekeja. Pa saj, kot vso sezono, obramba Maribora funkcionira. Dokler ne kasira frustracij lastne igre. In takrat na sceno stopi Handanović, ki pa vse bolj dobiva tudi zadetke, pri katerih težko karkoli naredi, kar vpliva na psiho, ta pa rodi napake. A tokrat? Ni šans.

Mitja Viler 6/10

Ko bodo pri vijoličastih pogledali posnetek zadetka Olimpije, bo upravičeno padlo [retorično] vprašanje za Vilerja: “Alo, kam si te ti h’tel it’?” Taktika domačih je pač bila “na hantle”. Pustili so obema bočnima več kot dovolj prostora, da bi slej ko prej vsaj enega od obeh zamikalo s prodori. Češ, saj še zmorem, saj sem perajt, ajmooo. In Mitja Viler je zgrabil priložnost. Tako napadalnega in agilnega, kot je bil v prvem delu, ga že dolgo nismo videli. A kaj, ko so njegovi prodori kratkega daha, sploh pa potem zmanjka kisika za povratek v obrambo… In se zgodi, kar se je zgodilo. Manjko v obrambi in gol. Zato ni čudilo, da ne samo Olimpija, še Maribor se je odločil, da bo v drugem polčasu raje igral po durgi strani, po desni, čeprav Mertelj nima Vilerjevega predložka. A tega, kot smo videli, nima niti več Viler in vprašanje, če ga bo še imel. Glede na njegovo formo, bi to v konkretnem klubu bil zadnji tovrstni derbi za levega bočnega, ki je veliko dal, a ne zdrži več nivoja. Inventar, bi temu rekel Darko Milanič.

Denis Šme 8/10

Še vedno sicer tu in tam vzame sapo svoji ekipi, saj na trenutke prehitro posreduje, skoči ali naredi nekaj sunkovitega. Kot da ga vrže iz njegovega špancir šmek ritma, kar je parkrat uspelo Elekeju. Ker igra res “šmekersko” v zadnji vrsti, kar je kompliment, da ne bo pomote. Eden redkih, ki je prišel kot relativno znan igralec [iz naše lige], pa se ni pustil nujno in za vsako ceno prilagoditi igri Maribora, temveč se je ta uspela prilagoditi njemu. Ker si upa, zna in hoče. Zelo dobro. Zelo, zelo dobro. Maribor ima na štoperskih pozicijah porihtano takšen tandem, kot ga nima ne na zadnjih veznih ne v napadu.

Rodrigo Defendi 9/10

Brez njega te tekme Maribor ne bi niti remiziral. A-a. Ni šans. Nak. Kako je zaustavil Blessinga Elekeja ob prodorih, ko ga je prevzel od Denisa Šmeja.. Noro! Vse to je bilo za Nigerijca sploh v drugem polčasu preveč, zato je vstopil Julius Wobay, ki se je še manj znašel med dvojcem Defendi – Šme. Če pustimo rompompom okrog Novakovića ob strani [Valona Ahmedija praktično še nismo videli v konkretni vlogi, Mateja Palčiča pa sploh ne], je Defendi najboljša letošnja okrepitev [za Marka Jankovića pač še vedno ne vemo, ali je dolgoročna okrepitev ali zgolj posojen preblisk].

Defendi je igralec, ki je vnesel ne samo stabilnost v zadnjo vrsto, temveč povezal vse v celoto, ki ne dela več napak, kakršne si je znal privoščiti zlasti Marko Šuler, hkrati pa nima ne nihanj ne izpadov zaradi poškodb, kot je to bilo pri Aleksandru Rajčeviću, še manj pa ga zanese kot njegovega sonarodnjaka Arghusa, ki mu je bil še najbolj podoben. Defendi je tako sam zvito, premeteno, odločno in vehementno poskrbel, da Maribor ni zaostajal z večjo razliko ob polčasu, ne glede nato, da je pri podaji Elekeja za zadetek Kronavetra akcijo le pospremil. Redko delim devetke, a to je bilo še skoraj za kaj več in bi bilo, če Maribor ne bi prejel gola. Vau.

Aleš Mertelj 7/10

Najbrž se ni sam odločil, da bo imel takšen drugi polčas. Takšen… Da bo dobil “dvajset” predložkov, od katerih bo en “slej ko prej ratal”, kot se je izrazil kritično neposredni Rok Kronaveter po tekmi. Mertelj je poleg Jasmina Handanovića najbolj resen kandidat za Vijolč’nega bojevnika [škoda, da tega NK Maribor navijačem v glasovanje da za koledarsko leto, ne pa za sezono], ker se raje bori sam s sabo in svojim položajem v moštvu raje izven igrišča. Kaj si misli o tem, da se zajebava z desnim bekom… Ne vidimo, ne slišimo, ne začutimo. Na zelenici se mu pač vse to ne pozna, da grize kolena, stiska zobe in gotovo tudi preklinja, ker ima za bočnega toliko smisla, kot bi ga nemara imel Marcos Tavares.

Za razliko od Vilerja pa ni zgrabil vabe in stopil visoko, da bi pustil za seboj veliko prostora, zato je imel tudi Miha Zajc precej manj prostora, kot je pričakoval [enako velja za Matica Finka]. Pri golu je, sodeč po reakciji, že očitno pričakoval, da bo že njegov šus končal v mreži. Ni pomembno, veselil se je skorajda najbolj, pretekel pol igrišča, do klopi, na kup, za slavje. Se pa hkrati poraja vprašanje, vse bolj, kaj bi Mertelj lahko ponudil, če bi igral na svoji poziciji. In kdaj to spet bo. Več kot očitno mu Darko Milanič ne samo zaupa, marveč slepo stavi nanj, kar se je v letošnji pomladi v pokalu v Zavrču in doma proti Kopru skoraj že izkazalo za pogubno. Tokrat se ni.

Dare Vršič 8/10

Njegov bi moral biti že prvi polčas. Pa, kot celotna igra Maribora, ni bil. Na sredini je doma, tam se počuti suvereno, domače in dovolj sproščeno. Ne pa na boku, na krilu… Tam… Ga ni. Nikjer. Ko je pa na silo skušal z igro proti sredini, je moral iskati prostor in dom okrog luknje, ki jo je s tavanjem, slepomišenjem in nočnim postopanjem povzročal njegov partner na sredini Amir Dervišević, ki je najbolj uspel onemogočiti ravno igro Vršiča.

V nadaljevanju je, ko se je premaknil v sredino, takoj začutil prostor, se spustil s ketne in čeravno nikoli ne bo več dokazal iger, kakršne je ponujal ravno v Stožicah [kdo ve, morda bi se podoben “kompleks” zgodil tudi še enemu Štajercu, Kronavetru], je kresnil po materialu trikrat. Prvič prek živega zidu, ko je imel Nejc Vidmar nepričakovane težave z žogo. Tretjič po tleh, ko je Vidmar že začutil njegov strel. Drugič, vmes, pa v roko Dejana Kelharja, ki je vnovič svojo solidno igro uničil z nerazumnim in predvsem nezrelim posredovanjem. Penal ali ne penal, zdaj je, kar je. Vprašanje sicer, kje bi tisti strel Vršiča končal, morda tam, na Žalah, kjer so parkirali mariborski navijači. Vsekakor pa je znal stopiti na žogo, iskal je prostor, ko je žogo še bolje zadrževal Marko Janković. Poskusi z Vršičem na krilo znajo žal še vedno biti še bolj usodno napačni kot z Mertljem na boku, zato je težko razumeti strokovni štab Maribora, ko ima “dileme”. Pri Vršiču dilem ne bi smelo biti. Ni krilni igralec. Pika.

Marwan Kabha 7/10

Bodimo iskreni, ni imel svojega večera. Kot že nasploh pod Milaničem ne sestavi suverenih predstav, ki jih je kazal in z njimi navduševal jeseni. Če je pod Krunoslavom Jurčićem imel čas, pregled in tisto prepotrebno samozavest, zdaj vse to počne nekako na silo. Za vse to, kar je prej prišlo samo od sebe, zdaj troši energijo, kar bi bila še najbolj smiselna razlaga glede njegovih posredovanj v obrambi. Povedano bolje, obrambe praktično ni igral. Puščal je ravno tam prodore, kjer je Olimpija silovito močna: iz sredine na bok [in nato pred gol]. Ironično, Milanič je navidezno našel skorajda rešitve počasi že za vse situacije [tudi za tiste, kjer drugih rešitev nima], le za pozicijo zadnjih vezistov ne, da se zdaj upravičeno sprašujemo, ali ni Maribor v prvem delu vendarle pogrešal Željka Filipovića. Vsaj malo. Kar je res ironično, glede nato, da je to profil pozicije, ki je v Mariboru poleg “lufta” dobila svoje ime [“drvar”]. Kabha in Milanič se nikakor ne najdeta nekje na pol poti.

Amir Dervišević 5/10

In ko smo že pri drvarjih… Pet je za to, kar je spacal skupaj Amir Dervišević v tričetrt ure, še visoka ocena. Pod pet načeloma dajem igralcem, ki usodno škodijo lastni ekipi, čeprav Dervišević ni neposredno škodoval Mariboru, vsaj ne pri zadetku. Je pa uspešno sesuval vso upanje, ko je Maribor zaman vstopal na nasprotno polovico. Centimeter po centimeter je šlo, bil je Stalingrad, ampak takšen, kjer bi Rusi izgubili. Preboj je ratal itak le v samem finišu prvega polčasa, ko se je priložnost ponudila prek lepe podaje Novakovića ravno njemu. Iztegnil je svojo nogo. Oh, ja. Če bi bil tako samozavesten, kot je bil pred tekmo, ko se je krohotal in muzal z enim od ljubljanskih varnostnikov ob robu igrišča… Ali če bi njegove noge imele takšen karakter, kot ga ima njegova pričeska… Kdo ve, kakšen evrogol bi bili videli.

Ampak to je zdaj, kot se je videlo, Amir Dervišević na odprti sceni. Že res, da je Milaniča očaral v Velenju in morda še kakšno minuto tu in tam, toda včeraj se je pokazalo, dokončno, da Dervišević ni nivo za NK Maribor. Hiter, povsem nepotreben rumeni karton, dve izgubljeni žogi, ki sta takoj rodili protinapad tekmeca… Tako se na taki tekmi pač ne igra. Izgubljen v času in prostoru. Naivno slab, prepotentno spodletel in neprimeren za nivo takšne tekme. Še srečo vsaj ima, da Maribor te tekme ni izgubil, je pa res, da si je s tako predstavo tokrat šamar prilepil kar sam.

Damjan Bohar 6/10

Ni sam kriv, da ima njegova minutaža bipolarno motnjo. Začel je šele četrtič pod Milaničem, še drugič proti Olimpiji in pred tem proti Gorici in Domžalam, kar kaže na to, da v njem vidi trener suverenega igralca za tekme proti najbolj resnim in konkretnim tekmecem v ligi. Paradoks, absurd, še zlasti glede nato, kako se Bohar bori s svojo vlogo v ekipi. Če česa letos nima, je to prav stabilnost, prepričanje, samozavest, ki bi se odražala v igri, s kakršno je navduševal še v lanski sezoni. Po levi bi Olimpija lahko prodirala še bolj, saj se Bohar v obrambnih funkcijah nikakor ni znašel in nasploh imel tekmo “brez žoge”, kar mu nikakor ne ustreza in je bil precejšnja žrtev mariborskega nerazumevanja sistema 3-5-2. Menjava takoj, že med polčasom, je bila najboljša stvar njegove tekme.

Marcos Tavares 7/10

Tam je bil. Podstavil nogo. Bum. Gol. V sezoni, ko skuša najti svojo igro nekje med točko na sredini igrišča in točko za penal, je pri devetih, desetih golih. Vseeno, na koncu, nekako, nekje… Rata. Pokuril je prepotrebno energijo, že igral na silo pred 80. minuto in izenačenjem, hodil po žogo tako daleč, da bi mu kdo lahko pokazal, v katero smer je gol. Očitno je bil Milanič dobro ravnal, ko ga ni poklical iz igre. Podobno kot Mertelj kaže tisto vztrajno suverenost in je skupaj s Handanovićem del trojčka, ki ohrani najbolj mirne živce tudi ko gara, grize in hoče, pa magari na silo. Za vprašanje o njegovi dolgoročni vlogi bo čas po koncu sezone, je pa tekma pokazala, da bi – pustimo velikopoteznost primerjave – Maribor in Tavares lahko razmislila, kako ustvariti prostor [za vsako ceno], kot je to recimo Manchester United storil za Waynea Rooneyja, ki je prav tako napadalec le še na papirju.

Milivoje Novaković 8/10

Če odštejemo podajo Derviševiću v prvem delu, je imel praktično zgolj in samo penal. Pa. Dobro. Tudi prav. Zato so tukaj napadalci. Scenarist Prve lige ga je seveda dal streljati njemu. Čeprav sem vprašal Tavaresa po tekmi, zakaj so se tako “pogovarjali”, kdo ga bo streljal. Debata je bila baje kar vsebinska, delno očitno tudi argumentirana. Ni bilo morda najbolj pametno, da je šel Novaković streljati proti Vidmarju, ki si ob svojih prvih reprezentančnih akcijah najbrž vse sveže zapomni in si je zapomnil tudi to, da je Novaković proti Severni Irski pomeril ostro v levo [in imel ubranjen strel].

Proti Kopru je nato Novaković zadel in dobil tisto, kar napadalci potrebujejo. Jajca. Dras! Kakšen evrogol od penala. Iskreno, nisem bil edini, ki je najprej pomislil, da bo žoga odletela daaaaaaaleč prek gola. Že zato, ker je vzel zalet izven šestnajstke, nato zacepetal in kresnil. Bum! V rašlje! Četudi bi se šel Babea Rutha in naduvano pokazal Vidmarju, kam bo pomeril, najbrž ne bi imel golman Olimpij šans. Ne najbrž. Ne bi jih imel. Pika. Velika jajca. S takšnim šusom je priletel nad žogo za penal, da ga je odneslo v mrežo. Žogo in njega. Se je pa videlo, da čeravno je imel žogo premalo, da bi domači navijači nadležno žvižgali ob vsakem dotiku, da bodo tudi Ljubljančani potrebovali nekaj časa, da se bodo nanj navadili v mariborskem dresu [nič zato, tudi v Mariboru smo potrebovali par tekem]. Čeravno odrezan od igre, je stopil na sceno, ko ga je Maribor najbolj potreboval. In zdaj mu to gre. Zelo dobro. Dras! Bum! Gol!

Marko Janković 8/10

V 45 minutah je sam zmogel to, česar prej celotna vezna linija, celotna četverica na sredini, ni. Držal je žogo. In ne. Ne samo držal. Vedel ali pa vsaj dal občutek, da ve, kaj bi rad z njo. Gremo. Malo levo, malo desno, malo proti sredini, malo na bok. Saša Gajser je Jankoviću in Mendyju oddržal celo predavanje med polčasom in očitno je to, kar jima je povedal, zelo zaleglo. Maribor je igral de facto z dvema igralcema večji del polčasa. Janković do Mendyja, Mendy do Jankovića. Pick and roll, bi temu rekli v košarki. Skušala sta, da bi magari Mendy padel in bi Maribor imel predložke, prekinitve, nekaj. Karkoli, “bilokaj”. Janković je daaaaaaaleč največ izkoristil po aferi Ibraimi in je trenutno najbolj prodoren mariborski bok, ampak le na tekmah, kjer ima prostor, da se prebija iz boka na sredino [proti Celju, ko prostora ni bilo, je imel obupno tekmo]. Če in ko bo Maribor iskal okrepitve… Dasiravno Janković pri svojih 21 letih še seveda ni izdelan igralec, bi v Mariboru to lahko postal. Trenutno je pač posojena rešitev. Ki se je izkazala kot edina in uspešna, ko so vse druge zatajile. Kar pa tudi veliko o pove o glomazni kadrovski stiski mariborskih opcij za doseganje zadetkov.

Jean-Philippe Mendy 8/10

Pri Mendyju gre zgodba približno takole. Počakajte na njegov prvi duel. Lahko je zračni [praviloma] ali pa po tleh, moško, telo-na-telo [tudi pogosto]. Po vsej verjetnosti bo sicer padel, a potem počakajte, kaj bo sledilo. Če bo obsedel, dvignjenih rok, s pogledom proti sodniku… Bo imel stekleno, medlo, prozorno tekmo, kjer bo več časa presedel in preležal. Ker bi se nemara to na belih hlačkah, v katerih je igral tokrat Maribor, to morebiti preveč poznalo… In ker je to bila tekma vseh tekem… In ker je prvi strelec kluba letos… Bam! Kadarkoli je padel, se je pobral. Tudi v situaciji, ko bi Matic Fink za prekršek nad njim moral videti rdeč. Še močnejši. Kakšna surova, močna, mogočna, moška, vztrajna, predrzna predstava! Ja. Predstava! Prišel je noter v predzadnjem dejanju in razturil, oskar za stransko vlogo, bemtiš. V duelih je grizel in se prebijal v kazenski prostor, kot si ga vedno želijo navijači Maribora. Mendy kot “žival”, kot se ga je opisovalo, ko je prišel, nato pa bralo tudi ritmične skovanke “Mendy me-ne-ni.” Tokrat pa je bil. O, ja.

Sintayehu Sallalich 7/10

Dva, trikrat je moral Saša Gajser v tistem hrupu poklicati proti igralcem, ki so se še segrevali ob avt črti [Janža, Sallalich, Bajde], kjer se je tudi dogajalo [Alves je dobil upravičen rumeni karton na tistem malem prostoru]. Sallalich je pokazal s prstom nase, češ: “Jaz? Res? Jaz?” Ker, da, lahko bi pričakovali tudi Bajdeta. O, ja. Komot. Sploh ker je v 71. minuti voda že pošteno tekla v grlo. Ampak ne. Zanj se je odločil Milanič. Že res, da ni imel pretiranega vpliva na igro, a z dvema prodoroma na levi, kamor se je premaknil, je vendarle odprl še drugo fronto, da je še bolj raztegnil Olimpijin bunker in poskrbel, da je domača obramba vse bolj trošila energijo.

Darko Milanič 4/10 prvi polčas, 8/10 drugi polčas

Drugače ga skorajda ne gre oceniti. V prvem polčasu je s postavitvijo škodoval svojo ekipo, v igro porinil Boharja in Derviševića ter tako visokoleteči Olimpiji ponudil, česar ni znala izkoristiti. “Po dveh takih polčasih ima trener veliko dilem,” je povedal na kratki tiskovni konferenci po tekmi. Vprašanje, čemu dileme. Ne glede nato, da ni mogel računati na Željka Filipovića, kar mu je očitno najbolj zlomilo načrte, bi lahko bolje presodil že glede na minute, ki jih je namenjal Boharju in Derviševiću, ali bosta navzlic treningom in želji po dokazovanju kos trenutku. Nista bila. Tako je Maribor prišel v Ljubljano z najbolj napadalno postavitvijo… na klopi. In ko je v drugem polčasu lovil lastne sence, popravljal lastne napake, je bil “dobri stari Milanič”, preverjeni, kot ga je opisal Mile Ačimović. Ja, pod Milaničem je Maribor pogosto moral reševati lastne vojake, namesto da bi se ubadal s tekmecem. Ne brez žrtev, a tokrat se je umirjenemu Primorcu izšlo, njegovo vodenje sploh v nadaljevanju, ko je Rodolfo Vanoli skakal ob igrišču in škodoval lastni ekipi [njegova polčasa sta bila ravno obratna]. Kar ne preseneča. Na obrazu je imel ves čas takšen izraz, kot da je edini na stadionu vnaprej vedel, kako se bo vse skupaj izteklo. Ne, to še ni Maribor, kakršnega bi si tudi sam želel. Je pa Maribor, poglihan z Olimpijo tri kroge pred koncem. Da ti je vse manj jasno. Ali pa vse bolj. Je NK Maribor dober, ko misli, da ve, kaj dela, ali še boljši takrat, ko tega ne ve?

8. maja 2016
Pet ugotovitev: Celje – Maribor [0:0]

Zaviti v nebogljeni klobčič

Karkoli že je bilo to na začetku tekme… Manjko energije, pritisk, trema, slab dan, spomladanska utrujenost / brezvoljnost, slaba pripravljenost, nasičenost… Karkoli že je to bilo, lahko Darka Milaniča resno skrbi. Vsaj moralo bi ga. Celje takega uvoda – kar je Milaničevo orožje, tisto, na kar stavi, a se mu doslej še ni tako obneslo, kot bi sam želel – ni kaznovalo. So klubi, tudi v tej ligi, ki bi ga. Namesto napadalne igre, ki jo je obetala intrigantno “leteča” postava Maribora, so se skorajda zvili v klobčič. Malo je manjkalo, pa bi se v obrambi prijeli za roke. Nebogljeni, nemočni, nekonkretni.

Še Celjani so bili, kot je rekel Matic Kotnik, presenečeni, kako zlahka se da mimo Erika Janže, kar je uspevalo zlasti Mateju Podlogarju. Žiga Kous je iz te strani poskusil presenetiti Jasmina Handanovića. Zakaj? Ker je to kdaj komu v ligi seveda že uspelo. In je stresel prečnik. Šele to, takšen horuk, je očitno dovolj šokiralo vijoličaste, da so se nekako sestavili. Janža, ki je dobil priložnost pred proti Kopru neprepoznavnim Vilerjem, je poskušal z višjo igro, pa ga je to spet stalo samozavesti, ki si jo je povrnil šele nekje proti koncu tekme. Željko Filipović se je dejansko izkazal na mestu štoperja ob Denisu Šmeju, ko je Rodrigo Defendi dobil zaslužen počitek [ob tem ko je začutil aduktor, a Šme pravi, da bo Defendi igral v soboto]. A prav tega bo proti Olimpiji imel tudi na koncu (strogo) izključeni Željko Filipović. Obrambi Maribora bi Celje lahko pripravilo še kaj več kot 15 minut. Že teh je bilo dovolj, da je Handanoviću od sile nenevarna žoga padla iz rok.

Kam z žogo?

Ključna težava Mariborčanov, če boste vprašali Darka Milaniča, v tem trenutku ni, da žogo podajajo nazaj. Večja težava je, da tudi ko jo podajo nazaj, ne vedo, kam bi jo podali naprej. Saj… Zato jo podajajo nazaj. Ergo. Sintayehu Sallalich in Marko Janković bi glede na videno pod Milaničem morala prikazati več ali, v teh okoliščinah, vsaj nekaj. Pa nista. Sallalich je trmasto poskušal na silo mimo Kousa, Janković se ob takem Travnerju raje ni zaletaval, prostora za prodore proti sredini pa ni bilo, zato je bil zlasti Novaković tako očitno odrezan od akcije.

Boleče se pozna odhod Petra Stojanovića, ki je na takih tekmah ponujal “vsaj nekaj”, pritekel je iz ozadja in vsaj poživil igro [takšne ne bi mogel niti Agim Ibraimi, ki pa mu je prav Celje nekako ponavadi ležalo], vse bolj pa se tudi poraja vprašanje, ali ne bo nemara usodno trmasto vztrajanje pri “edinih možnih rešitvah”, kakršne so Aleš Mertelj na desnem ter Erik Janža in Mitja Viler na levem boku. Maribor je imel cele priprave [sicer še z Jurčićem] in zdaj že celo pomlad čas, da pogleda, ali niso nemara dol po igralskem spisku [Adis Hodžić je vsaj sedel na klopi tokrat] še kakšne možnosti. Ni res namreč, da možnosti ni. So. Le Maribor jih noče/ne upa izkoristiti. Tiste, ki jih pa ima, pa ne zna postaviti naprej – mislimo na Marwana Kabho, ki ga Milanič ne zna izkoristiti, kot je to uspevalo Krunoslavu Jurčiću in celo Anteju Šimundži.

Tisto malo znova zapravljeno na veliko

Milivoje Novaković ni imel ravno idealnega predložka Marcosa Tavaresa, svojega vse bolj rednega asistenta. Ni lahko pospraviti polvisokega voleja v rašlje. Ampak… Ja. Ta “ampak”. Bila je priložnost, tisto malo, kar ima Maribor na takih tekmah, pa zapravi na veliko. Na vseh štirih remijih pod Milaničem je imel ravno Novaković na nogi zmago. Proti Olimpiji (0:0) uvodoma za las mimo leve vratnice, proti Zavrču (0:0) v Kovačića, proti Kopru (2:2) prav tako v Tomića, proti Celju pa mimo desne vratnice.

Če kaj, se Mariboru – poleg odhoda Stojanovića – vse bolj pozna poškodba Gregorja Bajdeta v Krškem. Marko Janković in Jean-Philippe Mendy skupaj morda še sestavita Bajdetove kvalitete na boku in v napadu, toda očitno po sistemu toplo-hladno, saj v eni tekmi navdušita, ponudita nekaj več, nato pa se že naslednjič sprašujemo, katera je tista “prava slika”. Streli Tavaresa in Vršiča od daleč so bili tokrat tisto “vsaj nekaj”, vendar bolj iz sile, nuje, na juriš, kot je temu rekel Milanič. Ampak če je moral na koncu staviti na Amirja Derviševića in morebitne visoke žoge… Še nikoli tako širok kader NK Maribora ni bil tako ozek. In ne, ne zaradi poškodb in odhodov. Prej zaradi trmastega upanja, da bo vse tako, kot je nekoč bilo. Pa ni. Že lep čas ne. Vsaj že od lanske pomladi.

Predfilm za derbi

Zadnjih deset minut je v smislu konkretno napadalne saj-nimamo-česa-izgubiti igre lahko morda model za derbi, se je strinjal Denis Šme. Toda ne za deset minut. Vsaj za šestdeset. A kaj, ko so si vijoličasti sami naložili več pritiska in še več vprašanj. Bosta Mitja Viler in Aleš Mertelj zmogla na bokih? Kdo bo krmaril na sredini? Kako žogo spraviti v napad? In kako poskrbeti, da bo Novaković osredotočen na svoje strele, ne pa na to, zakaj igra v drugačnem moštvu, kot je pričakoval, moštvo pa, da bo imelo drugačnega Novakovića?

Če je bila prva spomladanska generalka s Celjem pred derbijem totalni polom, ki je odnesel Jurčića, utegne biti tokratna generalka s Celjem, še ena, kjer je vijoličastim manjkalo prav tisto samumevno (energija, želja, iskrivost, dominanca), na koncu še kje res tista, kjer je Mariboru zmanjkalo energije za naslov. Ker se ne borijo več samo za naslov. Borijo se z navijači, ki jih skušajo na (ne)prave načine spomniti, kje sploh živijo, tremi trenerji, ki jih je bilo treba prepričati [ali pa trenerji njih], svojimi inflacijskimi karierami, ki so zdaj v večji meri na prelomni točki, zdaj močno zdaj nemočno Olimpijo, dejstvom, da bi si sami morali biti počasni na jasnem, kako proti Astani ni zmanjkalo “sreče”, temveč kaj drugega, in predvsem ogledalom, v katerega se mora vsak pogledati. Kaj tam vidijo, bo morda odločilno za derbi.

Pod Milaničem vijoličasti z izjemo tekme v Novi Gorici niso sestavili zares prepričljive predstave, predvsem pa ne táko, da bi bilo vsaj na oko dominantno kot pod Jurčićem. Glede na doslej videno, je malo argumentov, ki bi Maribor postavili v vlogo dominantega favorita proti Olimpiji, s katero so letos enkrat prepričljivo izgubili in dvakrat enakovredno remizirali. Če je bilo še lani več front in čim več tekem privilegij, letos to vsekakor ni več, ker ima Maribor odprto fronto prek Trojan in tudi v Ljudskem vrtu. Bo pa derbi v vsakem primeru dokončno dal odgovor, ali (še) ima to moštvo zmagovalni karakter. Oziroma kakšen karakter sploh ima. Astana [kvalifikacije za ligo prvakov], lansko Celje [pokal] ter letošnji superpokal [Koper] in na trenutke tudi pokalni polfinale z Zavrčem kažejo, da ga nimajo. Če bi ga imeli, ne bi, za začetek, zamenjali treh trenerjev v eni sami sezoni. Kar se zdaj kaže za vse manj uporabno, sploh ko je očitno pomembno to, da igralci sprejmejo trenerja [ne pa obratno], vse bolj pa je tudi jasno, zakaj igralci niso “sprejeli Krunotovega sistema”. Ker ga niso bili sposobni. Kot niso bili sposobni premagati Kopra in Celja. Deveto in osmouvrščeni moštvi PLTS. Maribor bi rad bil takšen, kakršen je bil. Da bi vse bilo, kot je nekoč bilo. Ne bo. Ampak da se to zgodi… Se ne zamenja zgolj kolekcije dresov ali trenerjev.

(Še) Celje bolj z mislimi pri lestvici

Nenavadno, toda celo Celjani so igrali bolj tako, da je bilo videti, kako imajo ves čas nekje zadaj v mislih stanje na lestvici PLTS. Borijo se za vsako točko, je povedal Robert Pevnik. Borijo se s tekmeci. Ne sami s sabo, kot Maribor. Da bo to žilava in zgolj surova borba za obstanek, smo komentirali nekateri. Toda Pevnik daje Celju vse tisto, česar ne Kapušin in niti Rožman pred njim več nista mogla. Fuzbal. Igro. Upanje. Celjani igrajo na navdih, njim je bilo 4.100 gledalcev ne samo v čast, temveč radost, še najmanj pritisk. Kar uspeva grofom spomladi, je res hvalevredno. Prišli so prek anemičnih Domžal do finala pokala in so zdaj v vse bolj varni coni, ki bi bila manj varna, če ne bi bil na devetem mestu Koper, medtem ko Krka še kar brca.

Morda tokrat ni bilo tako videti, toda sredina z Blažem Vrhovcem je bila vsaj enakovredna mariborski, z Matejem Podlogarjem v napadu pa se sprašujemo, kaj neki so v napadu impotentne Domžale mislile, ko so predale Podlogarja v Celje. In medtem ko imata na kakšnih drugih tekmah Marko Pajač in Janez Pišek več prostora, so Celjani povsem legitimno moštvo za Evropo – glede na videno to pomlad. In če koga, je taka tekma najbrž zadovoljila Srečka Katanca, ki je videl v Vrhovcu igralca, ki lahko tako krmili kot zaustavi.

1. maja 2016
En obisk, dva prvenca

Jasmin Handanović 7/10

Ni mogel, da ne bi imel spet ene poteze, ki je vsaj malo vzela dih Ljudskemu vrtu, kar niti ne preseneča glede na število žog, ki mu jih nazaj podajajo soigralci. Toda zdaj se – ob tandemu Defendi & Šme – polagoma tako ali tako spet lahko končno bolj fokusira na branjenje. In ne zgolj na reševanje obrambe. Strela Mihi Blažiču in Žanu Majerju je mojstrsko ubranil, bil točen na predložkih – razen ob tistem, kar ni prihajalo v taki obliki z bokov, kot bi lahko -, pri zadetku pa niti on ni mogel vedeti, da bosta oba bočna tako zatajila.

Mitja Viler 6/10

Ne samo, da je Vilerju do živega prišel tempo tekem, pri čemer dejstvo, da je Erik Janža “rodil” in trenutno najbrž ni neposredna konkurenca, niti ni tako pomembno. Nekaj drugega je, sploh v drugem polčasu, ko stopijo na sceno kondicijski mojstri, bodlo v oči: Dejan Trajkovski je na drugi, kontra strani – res, sploh v drugem polčasu – dokazoval, kaj je Maribor izpustil iz svojih rok. Pri zadetku Manceta je najprej slabo posredoval Mertelj, nato pa je Viler s prepoznim štartom iz ritma vrgel še Defendija in Šmeja. Njegovih predložkov, ki so bili glavni razlog za prednost pred Janžo, ni več. Zmore to Bajde sam. Ne, Viler jeseni in Viler spomladi ni eno-te-isto.

Denis Šme 7/10

Resda še ni povsem tako siguren in prepričljiv kot Defendi, toda za mladeniča, letnik 1994, je to povsem razumljivo in pričakovano. Vsekakor pa je že stabilen člen, ki mu vse bolj mesto v prvi postavi absolutno pristoji. Marko Šuler bi po naravnih fuzbalskih zakonitostih moral precej garati, da bi ga zamenjal.

Rodrigo Defendi 8/10

Iz tekme v tekmo dokazuje, da je bil morda že res najmanj odmeven prihod med pestrim prestopnim rokom, toda za zdaj je pokazal z naskokom največ. Prav to. Z naskokom. Oziroma skokom. Ne zamuja v štartih v obrambih, končno nekdo tekmecem v PLTS daje občutek, da obrambe Maribora ne sponzorira SPIZ. Da to ni penzija. Da to ne bo zaletavanje Abela Giglija ali podajanje na pamet Marka Šulerja. Prvenec z glavo po kotu pa le dokazuje to njegovo superiornost v zraku. Že res, da je Šuler tudi stavil na svoj skok, vendar se je nežno skušal “ušunjati” med tekmece. Defendi pa pride – razturit. Med najboljšimi nakupi Zlatka Zahoviča v zadnjih sezonah. Absolutno.

Aleš Mertelj 6/10

Vse bolj se riše občutek, da bi lahko Aleš Mertelj v bistvu enako igral na čisto vseh pozicijah, z golmanom vred. Kar še zdaleč, niti slučajno ni nujno dobro. Še zdaleč ne. Milanič nam je povedal, kako upa, da bo Mertelj zmogel do 25. maja. Kar je res daleč. Vsaj devet tekem daleč, deset, če se Maribor uvrsti v finale pokala. V drugem delu je povsem padel, kombinacija Črnic-Trajkovski pa ga je ubila in nenazadnje je z leve tudi padel gol, ker Mertelj ni pravočasno odpravil akcije gostov. Skuša se vključevati v napade, toda takrat potroši že tako ali tako oskubljeno energijo. Na tej poziciji Milanič trenutno nima adekvatne zamenjave, pa že Mertelj ne igra na svoji naravni poziciji. Toda gol Domžal bi moral biti znak za alarm, da v sili še hudič… In če je lahko Mertelj šel na bočnega. Zakaj ne bi še kdo? Dokler ne bo prepozno…

Amar Rahmanović 6/10

Ne bi bilo pretirano koristno, če bi iz tako giljivega nogometaša, ki je v Kopru krmaril od kazenskega do kazenskega prostora, Maribor naredil še enega zadnjega vezista, ki se boji igrati po sredini, po tleh, hitro, od noge do noge. Ne pa nazaj. A prav to se je v moštvu vijoličastih doslej naučil očitno Rahmanović, ki se mu malo zašibijo kolena, ko dobi žogo za protinapad in ne ve še točno, do kam lahko gre. Škoda.

Željko Filipović 7/10

Če je komu prišel prav obisk viol, je prišel prav njemu. To je bil, bodimo iskreni, drugačen Filipović. Višje, močneje, hitreje. Vse je bilo prestavo višje. Zato je toliko bolj presenetilo, da se je Milanič ob polčasu odločil za zamenjavo z Derviševićem. Ampak kot je pojasnil trener, je igral pod bolečino, obležal med polčasom in sam prosil za menjavo. Vprašanje, kdaj bo Filipović spet bolj zdrav in, še večje, kako bo Maribor funkcioniral brez njega. Podobno kot brez Ibraimija tudi brez njega vijoličati niso “pravi”, karkoli že to pomeni. Sredina je do konca tekme namreč vidno razpadla in še nekaj minut igre in kdo ve…

Gregor Bajde 7/10

Bajde bi “moral” stati višje že v tem članku. Maribor bojda ne zna igrati 4-3-3, vsaj tako smo razumeli, ko je bil trener še Krunoslav Jurčić, ki je, kot smo izvedeli, ko je moral oditi, želel nekaj, česar ekipa ni sposobna. In v klubu je imela stroka prav: Maribor v taki formaciji ni za 4-3-3 in poleg Rahmanovića največji davek v svoji preobrazbi plača ravno Bajde, saj se ga porine na krilo. Globoko na krilo. Kar mu še ne ustreza. Prišel je do enega odbitka, to pa je bilo tudi vse. Nevarno za takega igralca, ki ima rad žogo, je, da iz krila rine proti golu in “carini”. Za zdaj tega še ni v izobilju, se pa izrisuje, da želi Bajde na silo tu in tam pokazati, kje je njegova “prava” pozicija.

Damjan Bohar 6/10

Zdaj je res dobil priložnost, na kakršno je čakal. Brez Agima Ibraimija je zanj več prostora v kadru, toda kot da te priložnosti ni izkoristil, kot bi morda sam upal, pričakoval in želel. Ker ni klasični krilni igralec, mu ob takem Mertlju in vseeno agilnih bokih Domžal ni ostalo veliko priložnosti – razen v nadaljevanju, ko je lepo prodrl, nekoliko počakal, pomeril, a je Maraval precej zlahka njegov strel ukrotil. Igralec, ki ima najmanj minut glede na število nastopov, ima zdaj ključno priložnost do konca sezone, da pokaže, kako in kaj.

Marcos Tavares 7/10

Kapetansko, kot že vso sezono. Podredi se igri, čeravno ne vedno najraje in smo ga zadnje čase že videli večkrat bližje sredini kot golu. Marcos Tavares, osrednji vezist? Hm. Ampak asistenca? Vau! Izgrizel je ob Darku Zecu, ne glede nato, da se pozna manko v eksplozivnosti, toda asistenca za Novakovićev gol? Presežek. Totalni.

Milivoje Novaković 7/10

Pa ga je končno dal! Ravno ko je Mariboru voda počasi spet tekla v grlo in se je zdelo, da bodo kislo grgrali kisli remi. Počasi smo spoznali, bolje, se sprijaznili, kaj lahko ponudi Novaković, kakšna je njegova igra in kaj si najbolj želi. Tisto podajo. Zdaj jo je dobil od Tavaresa, ki ni naravni asistent, a se je odlično znašel. In dobil je še eno, od Mendyja, za ena-na-ena hitri zmenek, speed dating, pa se z Maravalom nista ujela, ker ga je domžalski golman prečital kot lanski cajtng. Škoda. Novaković sicer še vedno taktično kaže osrednjim vezistom, naj vendar, za božjo voljo, stopijo kanček višje. Predvsem pa je navdušil z medijskim nastopom po tekmi. Izrazil je odkrito mnenje, da je pričakoval več profesionalizma: “Predvsem pa v slačilnici vsi preveč govorijo.” In premalo na treningu. Ja, za napadalca, ki se je nekoč potekal v peti avstrijski ligi… Je to vse res privilegij. Ni bil pa navdušen nad obiskom viol, a ve, da so si kritiko zaslužili. Tako stežka, kot Maribor spoznava Novakovića, tudi on spoznava Maribor. Kot da bi šlo za domenjeno poroko. A počasi se bosta nekako že imela rada.

Amir Dervišević 7/10

Šel je izvajat podajo iz kota. Amir Dervišević? Nenavadno, pri njegovi višini, ne? Ampak kakšen predložek! Vau. Glede nato, da je potegnil najkrajšo od obiska navijačev, se ga je vse skupaj zelo dotaknilo in se je oddolžil z asistenco in relativno stabilno igro na sredini. Milanič mu očitno zelo zaupa, bolj kot morda kdorkoli drug. Zdaj, če bo Filipović imel težave s pripravo in bo dobival vsaj po polčas, bo poleg Boharja imel priložnost, da pokaže… Več.

Marko Janković 7/10

Ko je prišel v 62. minuti v igro, jo je vsaj malo poživil, skušal se je poigravati in, zato takšna ocena, skušal po sredini, nekako povezati sredino z napadom po najbolj klasični varianti. Vzami žogo in gremo. Je pa res, da ne razmišlja veliko o tem, kaj, če žogo dobi tekmec in gre v protinapad. Janković bo najbrž neznanka tudi, ko bo odšel, čeprav pridno nabira minute v primerjavi z, denimo, Pablom Ceppelinijem.

Jean-Philippe Mendy -/-

Pričakovali bi, čisto iskreno, da bo zamenjal Novakovića, saj veste, aplavz za gol in to, ne pa Tavaresa. Ampak dobro. Je prispeval ključno asistenco, za gol, ki bi dokončno odločil tekmo. Podaljšal je do Novakovića in mu dal avtocesto do gola. Novagol ni zadel in Mendy se je najbrž upravičeno spraševal, zakaj je sistem trenutno takšen, da se takšna priložnost ne nariše njemu.

Darko Milanič 7/10

Njegova taktika za tekme je očitno precej premočrtna. Stisnimo na začetku, visoko, s tremi napadalci. Edino, kar manjka? Hiter gol. Vsaj proti Zavrču in Domžalah se je to zelo poznalo. Premešal je zelo postavo, nemogoče je uganiti postavo vijoličastih, ne da bi vsaj dva, trikrat falil. Milanič se je spremenil. Zelo. Ima zelo pozitiven odnos do okolja, fuzbala, taktike. Želi dati gol. Pa ne le enega. Težava je le ta, da se moštvo muči, da po začetnem pritisku pade in da očitno ni tako pripravljeno, da bi lahko izpolnila zadana navodila. “Iz dneva v dan, iz treninga v trening igralci odpadajo,” je priznal o kondicijski pripravi. Še bolj pa je udaril s tistim, da on že ve, kaj pomeni biti profi športnik v Mariboru. Pomembno je, kam je pomolil taco. Da vsi tega očitno ne vedo. Ibraimi? Ni komentiral. Ubada se s tistim, kar ima. Fokusiran na tekmo, golo taktiko, opravlja svoj posel. Očitno bolj samosvoje, kot smo to morebiti pričakovali. Neposreden, a dobrovoljen, nezamerljiv, zahteven in profesionalen. Milanič je trenutno na nivoju, ki ga v slačilnici dosegajo (pre)redki.

10. aprila 2016
Mendy? Mendy!

Jasmin Handanović 7/10

Ko je na samem začetku, ko je Gorica vrnila z natanko enako mero [beri: dve polpriložnosti, več ihte kot izkupička] zavladala rahla panika ob dveh zaporednih poskusih domačih, je bil daleč najbolj miren, zbran in odločen. Oba strela v okvir je ubranil, zdi pa se, da je tudi on bolj užival ob tandemu Šme-Defendi. Celo tako, da je eno žogo kar “zbalinal” [beri: padla mu je iz rok], še vedno pa se ni navadil, da mu soigralci včasih iz sredine podajajo vratolomne podaje [beri: ena takih je končala v golu, saj še pomnimo Zavrč, ne?]

Mitja Viler 6/10

Na oko vsekakor bolje kot proti Krki. Sezona, v kateri še vedno uspeva njegova hop-cup finta iz leve na desno, a hkrati počasi celotna liga s Krko vred spoznava, da Viler ni več med najhitrejšimi [zato je Gorica raje šla po svoji desni, če se je upala], se mu morda do konca sestavi. Se je pa spočil in hkrati pokazal nogometno inteligenco, saj je tokrat vsaj kanček bolj premišljeno Žeeeleee-tuuuu-seeeem dvigoval roko. Njegova asistenca pa je bila bolj ali manj splet naključij, saj se mu je drugi del dvojne podaje s Tavaresom v bistvu odbil od goleni. Ampak dobro. Je bil tam.

Rodrigo Defendi 8/10

Mi smo Maribor. To je sporočil v vsakem štartu 29-letni branilec, ki se je proti Celju še rahlo lovil v prvem polčasu, nato pa zvadil v drugem še za dober obračun z Olimpijo, kar je nadgradil z najboljšo predstavo med tremi dosedanjimi. Robustno, ostro, hrabro, predvsem pa točen v vseh naletih [beri: če bi zamudil, bi s tako ostrino hitro dobil rumeni karton]. Prvi štoper Maribora? V tem trenutku absolutno. Tudi zato, ker zna ostati visoko po prekinitvah, kar mu je ponudilo resno možnost za prvenec, a je meril previsoko.

Foto: Nk Maribor

Denis Šme 7/10

Če Marko Šuler ne bi bil že v petek javil, da proti Gorici ne bo zmogel, bi Šme najbrž obsedel na klopi. Kar bi bilo… No, škoda. V mladi reprezentanci je v postavitvi 3-5-2 pokazal, kako gibljiv in motoričen štoper z odtenki bočnega je. Aha. Z Defendijem se je ujel, kot da bi si menjavala sličice za SP 2010, če ne še prej. Šme je trenutno v nedvomno boljši fizični pripravljenosti kot Šuler, ki resda ima izkušnje, a prav v teh prepogosto zataji. Zelo soliden prvi nastop.

Aleš Mertelj 7/10

Če bi se izbiralo mesečno Vijol’čnega bojevnika, bi Aleš Mertelj pobral nagrado za februar in marec in bi bil glavni kandidat tudi za april. Ni mu bilo lahko, dvakrat so ga ornk kresnili po nogi [sploh Jaka Kolenc]. Mertelj se je zdaj že kar konkretno udomačil na desnem bočnem, kar seveda ni nujno dobro, a čeprav daje občutek profesionalca, ki mu je to pač služba, vendarle ni zamorjen, ker mu je šef naložil obveznosti, ki ne sodijo nujno v opis delovnih zadolžitev. Manjkajo pa predložki, tokrat je stal bolj globoko in ob vnovič carinskem Ibraimiju je bil Maribor brez desne strani.

Damjan Bohar 7/10

Ne vem, kje kdo vidi nihanja pri Damjanu Boharju. Okej, morda pri njegovi pričeski [videli smo že vse od košate glave, balin lige prvakov in zdaj te košate irokezice]. Ampak v igri? Nak. Bohar si je KONČNO zaslužil mesto v prvi postavi, čeprav je k temu botrovala tudi kazen Dareta Vršiča, ki ga, če smo iskreni, nihče ni dejansko resno pogrešal v Novi Gorici. Bohar je hitrejši, bolj uporaben tako v sredini, na krilu kot v napadu in je točno takšen igralec, kakršen Vršič pri Mariboru ni (več). Valon Ahmedi in Sintayehu Sallalich sta imela s tribune kaj videti. No, resda tudi iber zgrešeno priložnost v prvem polčasu, ampak Bohar je soliden, aktiven in bolj nevaren tekmecu kot soigralcem.

Marwan Kabha 8/10

Izpustil je tekmi z Rudarjem in Krko. Hm. Na obeh teh tekmah igra na sredini še zdaleč ni bila takšna kot proti Gorici. Lažja, prepustna… Diha. Pa ne na škrge. Že res, da si je Amir Dervišević od Milaniča prislužil nekaj pohval, vendar to je nekaj povsem drugega. Kabha se preprosto boljše premika po igrišču. Z manj dotiki, več naredi s telesom in ubere ravno pravo razmerjo med destrukcijo in konstrukcijo. In smo spet tam, da Kabha, ki je povrhu prišel do dveh, treh strelov [če sede, je evrogol, a izkupiček je pri njem res švoh, kar se je pokazalo že proti Olimpiji], zmore sam na sredini več kot včasih dva skupaj.

Željko Filipović 6/10

Truda mu nikakor ne gre oporekati. Ravno zadostno inteligenten igralec je, da skuži, kadar je fuzbal brihten, uličarski, napadalen. A prav videlo se je, kako ga je mikalo, da bi tu in tam žogo vendarle podal [spet!] nazaj. V Ljudskem vrtu bi zato kasiral žvižge, a to je bil novogoriški športni park in Filipović se je skušal bolj mobilno premikati sem in tja, toda ob takšnem Kabhi veliko prostora nima, umikanje nazaj k štoperjema, ki jima je bil tokrat prej v napoto, je vnovič tisto ključno vprašanje, ali je za Filipovića sploh mesto v taki postavitvi. Če pustimo, da je vsakdo doprinesel svoje k tej zmagi, je odgovor zdaj že precej trd(il)ni: ne.

Agim Ibraimi 6/10

Še ena v nizu tekem, kjer je imel Ibraimi, navzlic vsej želji, zaletavanju, driblanju, vtekanju in iskanju prodora iz boka v sredino, bolj ali manj tekmo s samim sabo. Še Goričani so ugotovili, da je boljše malo počakati. Ker si bo Ibraimi itak vzel čas. Nihče ne dvomi v njegove individualne kvalitete, zdi pa se, da on dvomi sam vanje in bi na vsak način rad pokazal, kaj vse zna. Ker mu izza hrbta ne vteka več Petar Stojanović, je mariborska desna stran zdaj precej paralizirana. Ibraimi takšen Maribor zaustavlja, žal.

Marcos Tavares 7/10

Grizel je, hodil nazaj po žogo in skoraj ves čas je gledal gol, na katerem je bil Handanović. No, skoraj ves čas. Ta globoka igra s Tavaresom bo vedno cenjena, saj kaže na njegovo neumorno željo, da žogo iz sredine na kakršen koli način spravi naprej, do gola, komurkoli, najraje pa, seveda, sebi. Mu pa takšna igra seveda pobere večji del energije, ki je potem zmanjka za zaključek. Dva zmenka s Sorčanom mu nista uspela, ni mu ravno plačal večerje, nekako sta plačala vsak svoje, je pa Sorčan dobil večji šnicl: obakrat je bil boljši mladi goriški vratar [ki je imel ob Cotmanu in Obradoviću domala avdicijo za naslednika Handanovića], a kapetanu to volje ni vzelo. Kajti če je želel pokazati ali poslati sporočilo [Novakoviću], mu je to znova uspelo.

Jean-Phillipe Mendy 9/10

Kako je Jean-Phillipe Mendy postal trenutno najboljši strelec Maribora? Tako, da se mu je dvakrat “zmešalo” v Novi Gorici. Štiri komade je zabil Gregorju Sorčanu, vse štiri na gostovanju. Kar je tretjina njegovih ducat golov. Kakšna predstava! Ste videli tisto finto ob Alenu Joganu? Od časov Viktorja Pača nismo videli v špici takšnih jajc, takšne prefinjenosti in takšne drznosti. In špička pri golu, ko sta Škarabot in Jogan flipersko dočakala svoj “tilt”? Še Miranu Srebrniču ni bilo nič jasno. To so goli, kakršne Maribor v tem trenutku najbolj rabi. Preproste, špička, šus. Mendy je bil fizično na svoji ravni, ni bilo več tistega “steklenega” Mendyja, ki pade ob prvem pišu vetra. Zakaj ravno Gorica? Kdo bi vedel. Ima pa Mendy 1.429 minut in 12 golov. Ibraimi, ki resda ni napadalec, jih ima 2.219 in 10 golov, Tavares 1.823 in 11 golov, le Gregor Bajde ima boljši izkupiček [1.303 minute, 11 golov]. Če katera, je ta poteza Milaniču v nulo ratala.

Gregor Bajde 7/10

Vstopil je, zanimivo, namesto Boharja, a takrat je Gorica dokončno obupala nad točko, zato nisem posvečal pretirane pozornosti, ali je Maribor dejansko šel nazaj v 4-3-3 ali ne, saj Bajde pač ni krilni igralec, prej bi bil Tavares vezist, a je tudi on potem odšel iz igre. Bajde ima rad žogo, to se je znova videlo, precej manj pa je dal vedeti, kako nanj vpliva rotacija, ki bo prišla v poštev. Še šest tekem je v aprilu…

Milivoje Novaković -/-

Če bodo takšne menjave pri takšnih rezultatih v 75. minuti, bo zadnje, na kar bi kdo pomislil, da oba igralca Maribor preveč staneta, da bi se menjavala malo-meni-malo-tebi. Sploh, če bodo glavnino dela opravili drugi [da ne bo pomote, proti Krki je Maribor rešil Tavares kar lepo sam]. Novaković se je smehljal med segrevanjem. Morda vesel, ker je bil tokrat pod manjšim pritiskom?

Amar Rahmanović -/-

Če bi Milanič želel videti, kaj zmore Rahmanović na tekmah, bi bilo vendarle morda bolj smotrno, da mu nameni en cel polčas. Ker v takšnem tempu Rahmanoviću najbrž ne bo uspelo do konca sezone: dve minuti proti Rudarju, dvaindvajset proti Krki in zdaj še tri proti Gorici. Ibraimija bi lahko Rahmanović, ki očitno dobiva prednost v sredini pred Ahmedijem in Sallalichom, zamenjal precej prej.

3. aprila 2016