Pa pravijo, da je futsal… No. Najprej pravijo, da je mali fuzbal. Pa seveda ni. Je, kot se lepo kleno reče, dvoranski nogomet. No. Pa pravijo… No, pravimo. Da je to stacionarni fuzbal. Ročni fuzbal, le da v merilu 1:1. Futsal je bojda kot poletni skoki, dvoranska atletika, plavanje v prekratkih bazenih. Je in ni. Blizu, a daleč. Original kopija. Adiads štiri črte. Nak. Nič več. Dokončno ne več. Futsal je včeraj v Mariboru doživel… Pa naj bo. Orgazem. Zgodovino. Senzacijo. Sanje. Da, legitimno lahko rečemo, da je to eden največjih uspehov slovenskega nogometa. Padli so Španci. Še enkrat. Padli. So. Španci.
Ne pretiravam, res ne. Španci že osem let niso poraženi. Osem. Let. Izgubili so baje komaj deseto tekmo. Od stopetdesetih. Slovenijo so na štirinajstih prejšnjih tekmah dvanajstkrat premagali, dvakrat pa se je remi [3:3 – 2004, 5:5 2014] slavilo skoraj kot zmago. Ti Španci so… Kot mi je lepo povedal novinarski kolega Simon Šparavec. Imajo štirinajst igralcev in trinajst članov spremljevalnega osebja. Trenerja za kondicijsko pripravo. Dva, ki pobirata žoge. Najbrž počneta še kaj, ampak ja. Vseh štirinajst reprezentantov je profesionalcev. Dobro plačanih profičev. Pri naših pa štirje igrajo v tujini, ostali doma v naši futsal ligi, ki pogosto še za s.p. nima. “To ni zgolj ena zmaga,” je povedal slovenski selektor Andrej Dobovičnik. Ne. Na 142. tekmi je dočakal… Vse. Mož, ki mu ni lahko. Ko je žreb Sloveniji, ki še ni igrala na svetovnem prvenstvu, namenil Španijo, sedemkratnega evropskega in dvakratnega svetovnega prvaka, bi lahko storil… Kaj vem kaj. Ne ravno obupal, ampak ono… Vzel tekmi s Španijo kot nagrado in zdravo. Bomo malo brcali. Sodelovali, ne pa tekmovali. Nak. Ne. A-a.
Tako freh, dvoriščnega, uličarskega fuzbala s toliko želje, ognja, borbenosti nisem že doooolgo videl. Res. Čisto res. Alen Fetić je bil tisti, ki je proti koncu prvega polčasa, kjer se je vse bolj videlo, da ne bomo videli tistega, kar smo vsi mislili, da bomo videli, prvi skočil v Špance. Videl je, da niso pri stvari, da niso pri pravi, da to ni to. Tako zagnan, da je fasal kasneje rumeni karton in ostal brez povratne tekme. Je bilo vredno? Itak. “Srca, kot ga imamo mi, oni ne bodo imeli nikoli,” je izjava, ki je res v navdih. Skočil je v Španca, se skorajda zravsal. Nato pa počakal, da se je Rok Mordej umaknil, preskočil žogo, on pa je priletel. In kresnil. Z enajstih, dvanajstih metrov. Po materialu. Iz prostega strela. Dras. Evrogol. Pod prečko. Kristjan Čujec je ravno toliko oviral visokega Paca Sedana, da je španski golman le pomahal. Bajbaj, hvala lepa, nasvidenje in premoč furije. Taka fora. Ki jo sicer naštudiraš, ampak moraš imeti ogromna jajca za kaj takega. Da tako kresneš po materialu? Gigantska jajca.
In potem pride drugi polčas. Vsi smo vedeli, da bodo Španci skušali pojesti Slovence. A kaj, ko so ti pojedli parket, kot je pravilno napovedal slovenski kapetan, frotman, sidro, libero, varovalka in presežek te generacije Igor Osredkar. Devetnajst strelov so v štiridesetih minutah izpucali, nakantali in izprašili Španci. De-vet-najst! In vse je ubranil Damir Puškar. Vse. No. Dobro. Dva mu je rešila vratnica. Zakaj? Zato, ker sreča spremlja hrabre. Točno to. Hrabre. Slovenci so spomnili na tisto najboljše. Recimo na NK Maribor, ki se je sestavil po dnevu odprtih vrat na Stamford Bridgeu in Joseju Mourinhu v Ljudskem vrtu nato ponosno, željno in borbeno odščipnil dve točki. Saj se je slovenska futsal reprezentanca dobro predstavila na januarskem evropskem prvenstvu v Srbiji, a je zmanjkalo pri rotaciji, da sta Srbija in Portugalska naposled gladko zmagali. In potem taka tekma. Takšna zagnanost, volja, želja, srboritost, predanost. Tega se ne da naučiti, plačati, naročiti. Nak. Se ne da.
Pa ni bilo lahko v Dvorani Tabor, kjer se je tokrat zbralo dobrih 2.000 gledalcev. Mogoče 2.500. Prvič, da se je za futsal plačalo. Pet evrov. Preveč? Niti približno. Vsak, ki je dal pet evrov za tole, si bo tekmo zapomnil. Ker ja. Ker ja. Ker ja. Videti, kaj vse je nesel, sparadiral, ubranil in zmaličil Damir Puškar. Ne-ver-jet-no! Miguelin ni imel le strelskih vaj. A-a. To je bil mitraljez, težko topništvo, kanonada. Ampak bolj je Španec streljal, slabše je bilo. Da so Španci zgrešili še nemogoče, magari iz pol metra.
Foto: Futsal.si
Selektor Jose Venancio Lopez ni pretirano povzdigoval glasu, se je pa španski klopi, ki je skušala z rotacijo zakuriti slovenski gol, ki je – tako selektor Dobovičnik – gorel šest minut – poznalo, da take tekme nikakor niso pričakovali. Kot da jih slovenski fantje niso dovolj spoštovali. Ne, ni šlo za podcenjevanje evropskih mojstrov tega športa. Niso tekme vzeli z levo roko, so pa stavili na saj-ga-bomo-slej-ko-prej-dali rutino. Ura je bila, na oko, bolj na njihovi strani. Kot je rekel Fetić: “Sedem, osem minut ura ni šla nikamor, saj smo bili z močmi že pri koncu.”
Čeravno se zna futsal tekma pošteno zavleči – včeraj se je 40 minut raztegnilo v dobrih 90 minut -, je na koncu prav časa Špancem zmanjkalo. Pa saj. Slovenci so imeli še energije in želje za še kakšno minuto. Tudi publika se je najprej zbudila, nato zakričala in naposled ponesla. Izcuzala zadnje atome moči, kot so rekli igralci. Veste, tekma je bila kot tekma članske reprzentance. Miha Penko je kot špiker pripomogel, kolikor je šlo, čeprav se ga višje na tribunah ni tako dobro slišalo. Publika je vendarle po golu eksplodirala, vendar tudi oni niso šli na glavo v drugi polčas. Ne. Do konca se je dvomilo… Kaj pa če?
Ampak ne. Španci so igrali preveč taktično in premalo… Uličarsko. Niso dali svojega prefinjenega stila. Moško, trdo, a športno. Saj so naši fantje tudi tako igrali, Dobovičniku je ratala taktika kariere, saj so Slovenci držali žogo, ko so jo imeli, in marljivo čakali, ko so jo imeli Španci, toda vseeno so se morali “stepsti” za zmago. In to se jim je več kot le obrestovalo. Seveda je 1:0 zgodovinska zmaga. A 12. aprila bo v Melilli, tam, v španski enklavi v Maroku, tesno. Fetića ne bo zraven, vrača se Gašper Vrhovec. Večji del ekipe si bo moral vzeti dopuste. Ali, kot je vse skupaj najbolje povzel junak Puškar: “Morda se bom tega začel zavedati šele ob sedmih zjutraj v službi, ko bom začel delati.”
Če bi Slovenija šla v Kolumbijo namesto Španije, bi to bilo… Kot da bi Maribor premagal Barcelono in Real skupaj. Ja. Skupaj. Bravo in kapo dol, slovenska futsal reprezentanca.
Smo v pričakovanju rekordne Planice, zaključujejo se sezone zimskih športov, v polnem teku sta nogometna Liga prvakov in košarkarska Euroliga, Kopitar in Dragić oba kažeta svoje kvalitete preko Atlantika, uspehov Tima Gajserja se sploh prav ne zavedamo, PLTS je najzanimivejša v zadnjih letih – če naštejem le najbolj gledane oz. v medijih prisotna športna tekmovanja, dogodke ali posameznike, ki navdušujejo.
Tekst nam je poslal Ž.Z, bralec Urbani.si. Foto na naslovnici: futsal.si / D.P. / NZS
Zato marsikateri dogodek oddrvi mimo nas. In eden teh so kvalifikacije za svetovno prvenstvu v futsalu (ne ni mali fuzbal, ker pač ni). Naša reprezentanca se je prebila v zadnji krog kvalifikacij za prvenstvo, ki ga bo tokrat gostila Kolumbija. In žreb nam je v Slovenijo poslal Španijo. Reprezentanco, ki je poleg Brazilije edina doslej osvojila naslov svetovnih prvakov. In to dvakrat (prvenstev je do zdaj bilo sedem), še trikrat pa je izgubila v finalu.
V Evropi pa Španci pomenijo to, kar Brazilci pomenijo v svetu. V ekipi, ki je na vseh uradnih tekmovanjih skupaj izgubila samo devet tekem, resda nimajo čarovnika kot sta Ricardinho ali Falcao, prav tako ni več igralcev kot so Javi Rodriguez, Kike, Luis Amado ali Torras, ki so Špancem prinesli največje uspehe, vseeno pa je to reprezentanca, ki deluje kot stroj. Imajo sistem, ki se je gradil več let, je utečen in deluje.
Ne glede na to, kdo je vpoklican, da svoj delež. Prvi vratar Sedano, je npr star 36 let in je v reprezentanci debitiral pred manj kot letom dni. Pa je na Euru v Srbiji včasih deloval kot stena. V 40 minutah, kolikor je igralni čas (tekma realno traja cca. uro in 15 minut) Španci enostavno zmeljejo nasprotnika. Na že omenjenem Euru v Srbiji letos, so vse tekme dobili za najmanj dva gola. Naj je Ricardinho še tako čaral, so njegove Portugalce premagali rutinsko. 6:2. Finale proti Rusom je pa bila šola. Za Ruse seveda.
Slovenci pa s(m)o na taistem prvenstvu pustili recimo temu soliden vtis. Ob tem pa izgubili obe tekmi. In na obeh smo zmogli držati ritem Portugalcev in Srbov 25 minut. Potem pa blackout. In so nas nafilali. Ker mi pač igramo s šestimi igralci (ostali po pravilu s vsaj osmerico). Zmaga fizike.
Da bomo po Planici “prišli k sebi”
Hrbtenica naše ekipe je že precej časa (kakšna 4 leta) enaka. Trenutno štirje igrajo v tujini, preostanek štirinajsterice pa igra za Dobovec, Maribor in Kobarid. Tri z naskokom najboljše ekipe v slovenski ligi. Za 9 od teh vem, da hodijo v redno službo. Trenira se (z izjemo priprav) recimo trikrat tedensko. Vsaj za Špance verjetno premalo.
Doslej smo s Španci igrali štirinajstkrat. Izvlekli smo dva remija. Zadnjega dve leti nazaj, ko so v polni dvorani Tabor igrali 5:5. Bil sem na tej tekmi in mislim, da bi zadovoljila vsakega nevtralnega navijača. Če bi Osredkar (kapetan in rekorder po številu nastopov) zadel dve sekundi do konca, ko smo imeli igralca več, se bi sicer mirni, takrat pa zelen od jeze, Španski selektor Venancio Lopez verjetno razpočil od jeze, h kateri so, bodimo realni, pripomogli tudi naši sodniki. Na Evropskem prvenstvu, kak mesec kasneje, so nas v četrtfinalu premagali 0:4 in končali doslej največji pohod slovenskih haklerjev.
Realno v dveh tekmah ravno velikih možnosti nimamo.
Prvi od dveh remijev pa se je zgodil na – za slovenski futsal legendarni – tekmi na prvi februarski dan leta 2004. Selektor Križman si je, baje ob vnovičnem negodovanju nadrejenih, znova vzel dopust. To je bila odločilna kvalifikacijska tekma za nastop svetovnem prvenstvu, ki je bilo istega leta v kitajskem Tajpeju. Za nastop tam so naši potrebovali zmago. Dejan Simić je proti koncu tekme pri končnem izidu zadel vratnico. Ostali smo doma, Španci pa so še drugič zapored postali svetovni prvaki.
In 22. marca Španci prihajajo v Maribor, v Tabor. Na prvo od dveh kvalifikacijskih tekem. Ni treba poudarjati, da realno v dveh tekmah ravno velikih možnosti nimamo. Imamo prvo tekmo doma. V Mariboru, kjer se, ob pomoči Ljubljančanov, prebuja tudi futsal. Upam, da nas bo dva dni po Planici čim več že »prišlo k sebi«, da bodo zapravili teh 5€, kolikor stane vstopnica, ter da nam bodo Osredkar, brata Mordej, Čujec, Fetić, Vrhovec, Sovdat in ostali pričarali večer, ki si ga bomo zapomnili kot na zgoraj opisani tekmi. In vsaj malo upanja, da si bo tri četrtine ekipe septembra moralo vzeti dopust, ker bodo morali malo, za hobi, iti brcat v Kolumbijo.
Muka. Res. Ena. Sama. Muka. Taka muka, da nihče najbrž ni bil povsem prepričan, ali si res želimo vsi skupaj, v tistem mokrem, vetrovnem mrazu, še sodnikovega podaljška. Še malo… Muke? Ali pa naj bo raje čimprej konec tega… tega… tega mučenja žoge, oči in možganov? Grotesknih 0:0. Ena tistih tekem, ko zna fuzbal kravžlati možgane, skakati po živcih, spreminjati navijače v zafrustrirano množico.
No, Damir Skomina je Mariboru, Celju in občinstvu ponudil še tri minute fuzbala. Še tri minute, da Maribor od nekod, nekako, nekje pričara gol. Ali pa da se Celjani vsaj ubranijo. In ravno takrat se je navijač, ki v zadnjih vrstah zahodne tribune Ljudskega vrta, tam pod novinarsko tribuno, ne slovi ravno po optimizmu, vsekakor pa je v svojih krikih običajno luciden, česar smo že vajeni, zadrl: “Jurčić, kaj si te ti delo v Turčiji?!”
Dve minuti kasneje je dobil odgovor on in šest tisoč drugih, ki s(m)o prezebli čakali, kaj se bo zgodilo v uvodu spomladanskega dela prvenstva. Odgovor, ki smo ga prej gledali prek YouTube prenosov tekem, s katerimi NK Maribor skrbi, da navijači vidijo vse, tudi vse tisto, česar morda nekateri v klubu ne znajo ali nočejo videti, smo zdaj dobili v živo. Milan Spremo. 0:1. Marko Šuler je akcijo spremljal kot vsi mi. In se na koncu prijel za glavo. Erik Janža je akcijo pospremil s tekom srednjega tempa, čeprav je ravno on zapravil žogo. Ni čudno, da je po tekmi pred medije stopil samo Jasmin Handanović. Pri golu ni mogel nič. Ubranil je, kar je lahko, večinoma pa gledal, kako žoga ne gre nikamor.
Navijač na zahodni tribuni: “Jurčić, kaj si te ti delo v Turčiji?!”
Nič. Odgovor je jasen. Krunoslav Jurčić je v Turčiji začel očitno podirati vse, kar je tako (visoko)leteče zgradil jeseni. Na svoji petnajsti tekmi PLTS je sicer izgubil šele drugič, vendar ta poraz je prišel v najslabšem času [pred derbijem] in na najslabši možen način: niti Jurčić točno ne ve, zakaj je bila njegova ekipa tako brezzoba.
V osnovi resda šteje rezultat in Maribor je proti Celju izgubil [0:1], šele četrtič v 23 krogih, kar ni nezanemarljivo. A resna težava je, kako je izgubil. Brezidejno, medlo in predvsem mučno. Težko bi rekli, da nogometaši niso bili pri stvari ali da niso bili psihično dobro pripravljeni. Na tekmo so bili, kot je poudaril Krunoslav Jurčić, morda še preveč osredotočeni. No, Jurčić je uporabil besedo “opterećeni“, kar bi lahko najbolj ustrezno prevedli v obremenjeni. Toda obremenjeni s čim? Jurćić pravi, kot piše SN Portal, da je storil vse, da igralci ne bi razmišljali o minusu točk, o derbiju, o tem in onem. Kaj jim pa pravi okolica, lahko le ugiba. Umik v karanteno, v hotel Betnava, na oni breg Drave, očitno ne pomaga. Igralci, ki imajo za slovenske nogometne pojme ne samo vse, temveč raj, so bili vendarle obremenjeni. Zdelal jih je pritisk? Ekipo, ki je igrala v ligi prvakov? Je 6.000 gledalcev preprosto preveč?
(Pre)stari, (pre)počasni, (pre)utrujeni
Že poletne priprave niso prinesle želenega. Ampak čeravno se ponujajo primerjave z Antejem Šimundžo, je bolj skrb zbujajoče to, da se Maribor na lastnih napakah praktično ničesar ne nauči. Če je bil cilj priprav ugotoviti, da sta Dnipro in Esbjerg boljša enkrat, učinkovitejša in močnejša kluba… In da je Astana vse to dvakrat… Rotacija je bila na pripravah najprej hokejska [najprej prvih enajst, potem drugih enajst], nato pa so v zgoščenem ritmu igrali zdaj eni, zdaj drugi, vsi skupaj pa so – sploh, ko so se prišleki Valon Ahmedi, Matej Palčič, Amar Rahmanović in Denis Šme poškodovali – vedeli, kdo bo na koncu igral.
Resda Jurčić ni imel izbire na desnem boku. Pa saj Aleš Mertelj je svoje solidno opravil, kakor pač ve in zna. Korektno. Ampak staviti pri takem kadru na tako tanko varianto po odhodu Petra Stojanovića? Ko je Erik Janža enkrat jeseni dobil priložnost, se zdi, kot da ni internega boja z Mitjo Vilerjem, ki ima boljši predložek, a počasnejši tempo. Davek je bil viden v soboto. Maribor je zmogel le igro po bokih, pa še tam so letele dooooolge diagonale iz ene na drugo na stran.
Prvi polčas je bil za… No, ne ravno za pozabo. Ker je to prva tekma po pripravah, bi Maribor proti Celju moral pokazati več. ALi pa vsaj dovolj. Razpored pripravljalnih tekem je sicer bil smiseln, saj se je težavnost tekmecev stopnjevala, vendar Maribor se je Celja lotil, kot da bi nova igral z Esbjergom, Astano ali Dniprom. Prepočasi in predvsem brezidejno. Kombinacija Željka Filipovića in Marwana Kabhe se že jeseni ni obnesla in po takem polčasu je resno vprašanje za Krunoslava Jurčića, zakaj vztraja pri postavi, ki upočasnjuje igro.
Zakaj sploh taka taktika?
Največji paradoks pri neumornem teku, kričanju in vriskanju Krunoslava Jurčića je, da se v to pozicijo spravi sam. No, ob predpostavki, da je seveda samostojen pri svojem delu [pa tu ne mislim na nasvete Saše Gajserja]. Njegov stil je resda na trenutke sila karizmatičen, vendar ko karizma preskoči tanko linijo in Hrvat manično skače… Vprašanje, če bi takrat Petar Stojanović na derbiju reagiral, kot je [in dobil iber kazen], če ne bi videl, da trener počne podobno.
Jurčić bi lahko že na pripravah videl, da ima resne težave v sredini. Lahko upa, kolikor hoče, najde tekmece po celi Evropi, a dejstvo je, da Željko Filipović na tej poziciji ubija igro. Ni ne branilec ne igralec sredine. Še bolj kot zgrešene podaje so škodovali pozni štarti v obrambi, kar je Celju omogočalo protinapade, ki jih niso izkoristili. Dare Vršič že dolgo ni več igralec, kakršnega so Jurčiću najbrž opisovali. Marcos Tavares se v tej taktiki na koncu neumorno vrača po žogo in izgubi vso energijo. Nekaj jo nabere sicer, ko čaka [kot vsi mi], da si Agim Ibraimi nastavi svojo žogo… Poškodbe so resda onemogočile, da bi Maribor dobil nekaj svežine in novih rešitev. A vendarle, Maribor je drugouvrščeno moštvo lige, ki je letelo po igrišču jeseni. Kam je šlo to moštvo? Jurčić bi ga po sobotni tekmi zamenjal. Ampak ne Kruno, njegov brat, kot je povedal na tiskovni konferenci.
Krunoslav Jurčić pravi, da v te igralce verjame, a videti je bilo, da ti igralci kar naenkrat ne verjamejo več vase. Pa ne pomagajo ne karantena ne oddaljena Turčija ne slastna kosila v Novem svetu ali Rožmarinu in nasploh najboljši pogoji v ligi. Jurčić je jezo publike nekajkrat že občutil in skušal apelirati, naj vendarle podpirajo njegove fante. A ko ti znajo žogo podati le nazaj, ko se mudi in voda teče v grlo… Je spodbujati težko. Zato se je Jurčić zdaj postavil v podobno situacijo kot Šimundža pred jesenskim derbijem v Ljudskem vrtu.
Rodrigo Defendi & Marko Janković
Med vsemi okrepitvami smo lahko videli le novega branilca. Kaj smo ugotovili? Okej, boljši je od Abela Giglija. Vendar ob novi vesti, da je par mesecev pred podpisom nove pogodbe Aleksander Rajčević znova poškodovan in da Denis Šme na pripravah, kolikor smo ga lahko videli, ni ravno blestel, Defendi ni ultimativna rešitev, temveč še eno krpanje na poziciji, ki bi nujno potrebovala ravno to. Rešitev. Mario Brlečić je Defendija v prvem delu enkrat pošteno nasmodil, enkrat je bil Defendi povsem iz pozicije, z Markom Šulerjem pa se ne ujame, kar gre bolj na rovaš vnovič nenatančnega Šulerja. Počasi bo vprašanje tudi, ali ni nemara v obrambi pri iskanju stabilnega partnerja težava tudi v Šulerju, ki po vsaki večji individualni napaki pokaže nekaj soigralcem, nič krivim, nič dolžnim. Za začetek ne bi bilo slabo, če bi se nekdanji reprezentant obrnil, ko ga Jurčić trikrat na glas pokliče. Ali da bi ostal na nogah v dvobojih z igralci tipa Danijel Miškić. Njegovo komandiranje soigralcev je postalo ne samo očitno, temveč kontraproduktivno. Šuler ima pač že sam dovolj dela [veliko si ga naloži sam].
Čeprav je v klubu že od poletja, je sorazmerni novinec še vedno Marko Janković. Mladi črnogorski reprezentant je gotovo najraje videl slovenski potni list Agima Ibraimija, saj ima zdaj večjo možnost, da pride v kvoto tujcev [Welle N’Diaye, Sintayehu Sallalich, Marwan Kabha]. Dosedanjim 28 minutam iz tekme 11. kroga proti Domžalam je dodal še pol ure proti Celju. Zakaj? Jurčić ni želel pojasnjevati menjav [razen Tavares/Bohar], zato lahko le ugibamo, kaj je želel doseči z Jankovićem, ki je zamenjal Kabho. “Iskal sem igralca s potezo več,” je najbrž alibi, ki ga lahko upravičimo z dejstvom, da se je Janković znašel višje, a z žogo tudi ni zmogel kaj prida več kot Kabha. Seveda bo zadaj na priložnost čakal tudi Valon Ahmedi, ne nazadnje bi tako pozicijo lahko izpolnil tudi Damjan Bohar, nekje na sredini bo prostor iskal tudi Amar Rahmanović.
Kapušinov odkriti optimizem
Ko je Iztok Kapušin prišel na Areno Petrol, ki je bilo daleč od moštva, ki je dalo lekcijo ravno Maribora v polfinalu lanskega pokala, se je mučil s končnicami. Če je omejil število porazov [na 14 tekmah zgolj trije], je šele počasi nabiral točke in Celje spravil na šesto mesto, ki ga bodo Grofje držali, kot kaže sedaj, še vsaj en krog. Po odhodu Simona Rožmana smo se spraševali, ali se bo Celje igralo, da bo prvič izpadlo iz PLTS – kot se je lani Gorica. Bili so več časa v nevarni coni, na dnu, kot Krško. Ko sta odšla še Ivan Firer in Valon Ahmedi, je Sebastjan Gobec, športni direktor, vseeno ostal prizemljen. Vsi ostali so šli še dlje. Videlo se je, da Celjani verjamejo, kako lahko iz pompoznega Ljudskega vrta odnesejo… Vsaj nekaj.
“Na koncu morda tudi nismo najbolj zasluženo zmagali,” je odkrito priznal 41-letni trener. Pohvalil je svoje moštvo za upoštevanje njegove precej bolj izdelane taktike – do 60. minute, ko je bil izključen tragični junak Marko Pajač. Z naskokom najboljši nogometaš Celja, ki pa mu je zmanjkalo pri zaključku oziroma je bil Jasmin Handanović na mestu. “Čvrsto in agresivno z nekaj sreče – zadel je rezervist Milan Spremo,” je povzel Kapušin. A proti koncu tiskovke se tu ni ustavil. Čeprav je Celja vedno manj [Verbič, Firer, Ahmedi, Bajde…], še vedno verjame, da bo njegovo moštvo poleti znova igralo v Evropi. “Pokazali smo, da imamo kvaliteto. Želimo konkurirati Gorici in Zavrču za četrto mesto, za Evropo, imamo še pokal…” Res je. Celjane, ki so v zadnjih petih letih kar trikrat igrali v finalu, a vsakič izgubili, čaka še polfinale z Domžalami. Kapušin je pametno menjal zlasti spredaj, da je lahko izvajal še višji pritisk v drugem polčasu, kar je Mariborčane še posebej mučilo. Kapušin je letos že izločil Olimpijo iz pokala in zdaj nasmodil še Maribor.
Novi glasbeni uvod, dober obisk
Napoved res dobrega obiska se je uresničila. Niti vreme – par minut pred tekmo je še deževalo, nato je pa nesramno pihljalo – ni moglo uničiti te silne mariborske želje po fuzbalu. Paketna prodaja se je tokrat obnesla, saj je pokazala predvsem, kako zelo Mariborčane zanima – Maribor. In ne drugi klubi, kot se to rado primeri v PLTS, ko obisk variira glede na renome tekmeca, ne pa glede na formo lastnega kluba [najboljši dokaz sta bila jeseni Domžale in Gorica]. Vreme, na srečo, letos ni skisalo ali zasnežilo uvodnega kroga. ,
Še največja pozitivna novost/sprememba je prišla iz zvočnikov. Če se zgolj tisti klasični bobnarski intro, ki se v kar nekaj letih nikdar ni povsem obnesel, da bi Ljudski vrt spremenil v ogenj in kaos Južne Amerike, je akcija Radia City, ki je ves teden vrtel različne priredbe navijaške pesmi Vijolčna je ljubezen večna, tokrat resnično uspela. V prvem polčasu se je ponudila rockerska varianta The Sticky Licks, mariborskega garažnega miksa Rolling Stones in Psihomodo Pop, v drugem pa bolj domača viža Ansambla Poskok, ki je sicer ponudila občinstvu nekaj pozibavanja, ki pa se ni preneslo na teren, saj je Maribor v drugi del krenil še manj animirano kot v drugega.
Kresala pa so se mnenja – tako, preko palca – na stadionu med dvema taboroma: prvi je želel igralce nagraditi z aplavzom in jim oprostiti slab dan v službi, drugi je igralce nagradil z žaljivkami, žvižgi in še čim. Viole so si tokrat vzele zgolj akademskih pet minut in proti koncu zelo stopnjevale tempo, gradile moment in precej utišale žvižge – dokler niso priletele baklje na igrišču, kar je z dvignjenimi rokami in vidnim neodobravanjem pospremil novi slovenski državljan Agim Ibraimi. Na koncu pa tokrat klasični uvod z juga za derbi “j… Olimpijo….” ni zazvenel ravno kot nekaj, kar bi vsi željno pričakovali.
Ne en! Kar dva gosta! Ker se toliko dogaja in ker imamo še toliko tem za obdelati med zimsko pavzo, ko smo tudi – kot lahko slišite – zelo zimsko razpoloženi. Karkoli že to pomeni.
Ob prestopu Petra Stojanovića iz NK Maribor v Dinamo Zagreb sva za mnenje, oceno in napoved povprašala Aleksandra Holigo, stručkota za hrvaški fuzbal. Tudi o Matjažu Keku in Krunoslavu Jurčiću smo kakšno rekli, upajoč, da boste znali paberkovat iz hrvaškega jezika tisto najbolj uporabno.
Ker smo uvodoma rekli tudi kakšno o novem trenerju Olimpije [več o Milanu Nikoliću v Ofsajdu #20!], smo oddajo nehote raztegnili. Ampak je bilo vredno! Kajti ko nas je obiskal Uroš Kogal … Smo slišali vse in še malo čez. O tem, zakaj so kondicijski trenerji nujno zlo, zakaj so kopačke lahko napačen izbor in kako hiter je dejansko Marcos Tavares, ki dejansko zelo pametno teče. Ja, Uroš Kogal je bil vrhunski gost!
Ofsajd pa se zahvaljuje tudi Frizerski bajti, svetovni bajti rekordov, za prvo donacijo, ki jo bomo vnovčili za (še) bolj kvalitetne oddaje. Hvala, Buha! Ofsajd!
RUMENI KARTON: Skrite številke pri prestopih, tokrat Petra Stojanovića [NK Maribor]
RDEČI KARTON: Komunikacija med Milivojem Novakovićem in Milanom Mandarićem [NK Olimpija]
HEROJ KROGA: Marko Lešnik, trener NK Maribor B, za iskren odgovor
UGOVARJANJE KROGA: Nova rubrika, prvi rezultati v Ofsajdu 20!
Oddajo #Ofsajd najdete na tukaj, kjer ste jo pravkar našli, na iTunes, kjer nam lahko pritisnete kako, ajde, vsaj trojko in napišete kakšno taktično, na Soundcloudu in vsak ponedeljek ob ob 17.00 na www.youreupradio.com vse v sodelovanju z GT22, ki nas [beseda tedna] gosti. Najdete nas tudi na platformi www.urbani.si [Ajnfoh, Aufbix!] in tam nam lahko tudi pišete na ofsajd@urbani.si.
Slovensko ligo sem začel bolj organsko spremljati po tistem pilotskem Ofsajdu. Takrat mi je bil predstavljen koncept. Slovenska liga. O tem največ vema, oziroma lahko to česar še ne, še izvema. To je lahko najina konkurenčna prednost. O Messiju lahko piše vsak in lahko pridobi boljše informacije. O Amadeju Vetrihu pa ne. Seveda sem se strinjal. Saj v bistvu bi se tudi, če bi bil Jaša predlagal rusko ligo. Mene pač zanima fuzbal. Seveda tudi in še toliko bolj slovenski. Če je to ideja, lahko padem not, sem rekel. Ne samo v Maribor, ampak tudi v Gorico, Celje, Krško, v drugo ligo, v slovenske mladinske in kadetske lige; v vse, kar bo potrebno, da postanemo kvaliteten nogometni medij. Za dobro (slovenskega) nogometa.
Poleg tega je slovenska liga v vzponu. Izboljšala se je infrastruktura, razmere v klubih, strokovnost trenerjev, spet imamo močan klub iz prestolnice, obisk raste, zdaj smo z Kanalom A in Tomažem Lukačem dobili tudi zelo solidne televizijske prenose in vrhunskega komentatorja. Temu mora zdaj slediti medijska rast v širšem smislu. Liga rabi kvalitetno nogometno poročanje. In širše razumevanje pomena kvalitetnega medijskega poročanja, igralcev, direktorjev in vseh drugih nogometnih profesionalcev.
Ne, ni šlo za Šulerjevo pohvalo, ampak popolnoma nasprotno. Očital mi je, da nimam pojma in me ironično naslavljal z Doktor nogometa.
Tudi, če pustimo selektorja ob strani, je tukaj še ogromno rezerve. Naj vam podam primer iz resničnosti: Marko Šuler, ki ga sodeč po njegovi pojavnosti na igrišču in v medijih smatram za inteligentnega, razgledanega in razumnega med nogometaši, me je po članku, kjer sem na svojem blogu in Slovenskem nogometnem portalu [tukaj], nekoliko pokritiziral njegovo igro v obrambi in podvomil v njegovo hitrost, kliknil na Facebooku. Žal ni bilo navdušenje nad analizo in tem, da tudi v Sloveniji nekdo končno govori o razvoju in viziji igre. Da v taktičnem smislu pogleda globje in ga zanimajo postavitve v obrambi, način prevzemanja igralcev, obrambne postavitve pri kotih in prostih strelih, kontrapresing ali ustvarjanje viška na posemeznih delih igrišča.
Brane Oblak. Brez. Dlake. Na. Jeziku.
Ne, ni šlo za Šulerjevo pohvalo, ampak popolnoma nasprotno. Očital mi je, da nimam pojma in me ironično naslavljal z Doktor nogometa. Gluh je bil za moje obrazložitve, da nikakor nočem biti žaljiv, ampak popolnoma nasprotno. Da s tem, ko se bolj poglabljam, pišem o taktiki, v bistvu izražam spoštovanje. Tudi opravičil sem se mu, čeprav seveda ne bi rabil, a želel sem se mu približati in predstaviti svojo vizijo. Nič slabega nočem. Ne njemu, ne Mariboru, ne nogometu, ne slovenski ligi.
Popolnoma nasprotno. In želim delati kvalitetno novinarstvo. Biti kritičen, ko je potrebno. In pohvaliti, ko je tako. Pri tem so in bodo prišle tudi napake. Na začetku več, potem jih mora biti vedno manj. Kasneje se je ohladil in vmes tudi priznal, da veliko stvari v članku drži. Bolj konkreten ne bom, saj s tem člankom nikakor ne želim obračunovati, ampak ta primer le uporabiti za razumevanje trenutnega odnosa nogometnih profesionalcev do medijev v Sloveniji. S tem pa nikakor ne želim generalizirati. Obstajajo izjeme. Veliko izjem. Zavoljo slovenskega nogometa upam, da bodo postale in ne potrdile pravilo.
Prepričan sem, da doktorjev nogometnega novinarstva v Sloveniji primanjkuje.
Do takrat bomo pri naših naporih za izboljšanje stanja, delali tudi težke korake. S tem se že in se še bo srečevala celotna novinarska scena. Ker mora biti vsako kvalitetno novinarstvo dosledno, natančno, objektivno in s tem povezano tudi kritično, bomo slej kot prej prihajali v konflikte s klubskimi in drugimi nogometnimi strukturami. Tukaj potrebuje trud za boljše novinarstvo v Sloveniji razumevanje in podporo od vseh nogometnih profesionalcev. Seveda je predpogoj za to podporo odlično informiranje, poznavanje področja in iskrenosti pri svojem delu.
Krunoslav Jurčić pritisk medijev (za zdaj) dobro prenaša
Takšno novinarstvo mora postati pomemben del razvoja slovenskega nogometa. Od tega bodo največ imeli klubi sami. Novinarji, ki pokrivamo slovenski nogomet ne smemo postati podaljšana roka PR-ovcev, saj s tem ne bomo izboljšali medijske podobe nogometa. Ne, slovenski nogomet bo na ta način izgubljal. To bo njegova konkurenčna slabost. In da, spoštovane bralke in bralci. Krepko se zavedam, da nisem (še) noben Doktor nogometa, vendar se trudim in želim postati dober, kvaliteten, analitičen in tudi kritičen novinar. Prepričan sem, da doktorjev nogometnega novinarstva v Sloveniji primanjkuje.
Ta članek je želel biti povsem drugačen, a sem do zdaj porabil že preveč besed, zato bo to, kar je želil biti uvod, postal uvodni članek. V naslednjem prispevki, ki ga boste lahko prebrali že čez nekaj dni, pa bom napisal to, kar sem želel že tukaj. Sešteval bom gole – dane in prejete. In ugotovil… Da ni dobro obiskovati tekem Domžal… Toda ali res? Ali ni najbolj orgazmičmo, ko čvrsto tekmo s številnimi odličnimi obrambami odloči evrogol za 1:0 v 91. minuti? Koliko takšnih tekem je pri nas in koliko v tujini? In zakaj?
Dva hat-tricka. “Ne. Tudi jaz ne pomnim,” je Tomaž Petrovič, trener Krškega, ponovil za Krunoslavom Jurčićem, če pomni kako tekmo, kjer bi dva igralca zabila vseh šest štiklov. Jap. Šest. Trikrat Jean-Philippe Mendy, trikrat Gregor Bajde. Maribor 6, Krško 0. In, ja, 50. gol Maribora v 21. krogu. Tekma, kakršne v Ljudskem vrtu rišejo šampionski občutek. Ko so aplavzi tu, aplavzi tam. Ko da izjavo za televizijo obetavni – Dino Hotić. Ko je čez Trojane poslano sporočilo: mi smo razturali, zdaj ste na vrsti vi.
Čeprav… Še zdaleč ni bilo čisto vse tako, kot bi si Maribor najbrž želel. “Morda nismo v določenih fazah, predvsem v obrambi, delovali, kot bi si želel. Zvrstilo se je nekaj neizsiljenih napak, ki se ne bi smele dogajati, a ne bomo kvarili vtisa, ki je zelo dober,” je povedal Jurčić. Spomnil je, da je kljub vodsvu z 1:0 pošteno skakljal ob avt črti. Njegov stil? Da. So se igralci nanj že privadili? Ne povsem. Krško pač ni tak tekmec, ki bi znal izkoristiti darila Maribora, ki jih v prvem delu še zdaleč ni bilo malo.
“Brezveze je priti v Maribor in igrati bunker. Nič posesti, 80 minut za žogo pa bi vseeno izgubili 0:3. Tekma je tudi trening.” – Tomaž Petrovič, trener Krškega, o svoji taktiki
Ja, Petroviču je bilo lahko zelo žal, da Krško ni odneslo vsaj častnega gola. Tista vratnica Volariča je dobra popotnica, ampak slaba uteha. Jurčić je dal priložnost Dinu Hotiću, Danielu Vujčiću in Damjanu Boharju, fantom, ki jim občinstvo še posebej rado zaploska. Tekma, na kateri se je Erik Janža končno sprostil [a gotovo prepozno], Gregor Bajde potrdil, da je najbolj razpoložen napadalec [sedem golov na zadnjih sedmih tekmah], Jasmin Handanović pa, da se lahko klub zanese nanj [on pa na vratnico].
Tavares 10, Mendy 9, Bajde & Ibraimi 8
Krško je bila primerna, pardon, idealna tekma za konkretna vprašanja o sicer vse bolj konkretnem mariborskem napadu. Škoda, da nismo videli, kako bi se Jurčić odločil, če bi imel na voljo Marcosa Tavaresa [prepoved nastopa]. Njegov 4-3-3 je našel idealno mesto Gregorju Bajdetu na levi strani. “Zelo sem vesel za Mendyja in še posebej za Bajdeta, ki iz tekme v tekmo potrjuje, da je odkritje tega dela prvenstva.” Ja. Bajde je stisnil sedem komadov na zadnjih sedmih tekmah. Bil sem med tistimi, ki je v prišleku iz Celja videl sicer pravilno odločitev za domač nakup, a v trdem pomanjkanju sreče po Astani resno podvomil, da bo Bajde tako hitro prišel v pravo formo. Po derbiju je bilo jasno: Gregor Bajde je trenutno najboljši mariborski napadalec.
Mendy je zares lepo zabil prvi gol in pospravil dva odbitka. Ironično je, da jih je Mendy slišal od Jurčića [o tem malo nižje]. Agim Ibraimi, ki je pri osmih golih, je tokrat skušal z vsaj kanček hitrejšo igro [a še vedno deluje preveč očitno, ko gre v dvoboje z žogo] in predvsem pomagal z odzvemanjem žog. Za Krško (6:0) je to bilo več kot zadosti, v Domžalah (0:0) je bilo konkretno premalo, proti Olimpiji (2:2) pa ravno prav. Jurčićeva statistika pa je brutalna: na njegovih trinajstih tekmah je Maribor zabil 40 golov [brez gola le proti Domžalam v ligi in Rudarju v prvi tekmi četrtfinala pokala].
Konkurenca v napadu je po eni strani zato zelo resna, po drugi strani pa je tudi bolj na papirju [kot je bilo tokratno sedenje Daliborja Volaša na klopi]. Za sistem 4-3-3 se zdi, da bi Maribor, ki ima v vezni liniji sicer preveč igralcev, potreboval več globine v kadru, drugačni tip igralcev. Sploh če bi rad šel s takšnim sistemom naprej, po naslov in nato še v Evropo. Ko so tukaj boki [Stojanović, Viler], se zdajšnji kader poklopi. Ko ju ni, igra ne steče in Mariboru zmanjka že strelov, kaj šele golov. Glavna razlika je, da so pod Jurčićem vijoličasti še manj moštvo, ki bi zmoglo igrati na 1:0 [kar je bila usodna ugotovitev proti Astani].
Handanović rešil Giglija
Če bi zamižali ob pogledu na semafor, bi ugotovili, da obramba tokrat ni imela svojega večera. Rešila sta je želja po golih in dokončni padec Krškega. A prvi polčas? Uf. Malo več sreče za Krčane in… Za začetek: Abel Gigli. Ko se tujec, ki bi naj bil okrepitev, po seriji tekem muči z Davidom Poljancem iz Krškega… Je jasno, da je njegov prihod zgrešen. Gigli je imel s Poljancem take težave, da mu je omogočil eno resno priložnost in pokasiral še rumeni karton. Luka Pavič ni izkoristil darila Aleša Mertlja, ki tu in tam še vedno kiksne s kako nevarno podajo – a je vendarle najbolj pozitiven element, ko gre za “veterane” v jesenskem delu – eno tistih, za katero si prepričan, da ne bo šla tako zelo hitro tako zelo narobe. In ko je Luka Volarič zadel še prečko… Je publika ratala živčna.
Upravičeno. Maribor bo tako čez zimo čakalo veliko dela. Aleksander Rajčević bo – ko se bo vrnil – prišel v poimensko resda enako zasedbo, ki pa je leto starejša, leto manj okretnejša in ima resne težave, ko si predolgo podaja žogo [ne po svoji krivdi sicer]. Jasmin Handanović je skorajda vselej na mestu [kot je bil tako tokrat, ko je vrhunsko levoročno zaustavil žogo kot hud nadcar, pa tudi v Domžalah je reševal], toda čisto vselej pa tudi ne. Obramba bo ključni faktor na pripravah [veliko bo odvisno tudi od tega, koga si bodo vijoličasti našli za tekmece], Jurčića pa lahko veseli, da že drugič zapored niso prejeli gola [so se pa ornk tresla vrata tako v Domžalah kot sedaj še v Ljudskem vrtu].
Jurčić vs. Ljudski vrt
Krunoslav Jurčić je hitro, praktično takoj, dal vedeti, da mu grejo žvižgi – sploh pri relativno pozitivnih rezultatih – silno na živce in da bi raje uvidel malo več potrpežljivosti. Imel je ta peh, da je prvič Ljudski vrt izkusil, ko je Saša Gajser proti Krki komajda izvlekel remi [2:2]. Vse lepo in prav, toda prav Jurčić je skočil v Mendyja, da sta imela debato na avt črti, ko je Francoz imel na računu že svoj sedmi gol [sledila sta še dva]. Debatni krožki Jurčića so tokrat delovali, v Domžalah komajda. Morda bi se Jurčić lahko vsaj malo brzdal, saj na mlajše igralce to slabo vpliva.
Petar Stojanović se je vrnil po treh tekmah kazni, ker se mu je odpeljalo v Ljubljani, pa je v zaključju tekme, pri vodstvu s 6:0, šel v prodor, igral z roko in potem gestikuliral Nejcu Kajtazoviću na eni mirnejših tekem letošnje sezone. To kaže, da se s fantom, ki je lani zbral največ kartonov, in tudi letos vodi v kaznih, žal prav nihče ne ubada. Ko je manjkal, je Maribor remiziral z Zavrčem in Domžalami. Okej, delna neokretnost Mendyja očitno Jurčića skrbi, potem ko je Bajdeta pomaknil na levo, saj je občasno nezadovoljen zaradi premalo kombiniranja v fazi napadi. Ljudski vrt je pač okolje, ki hoče fuzbal. To je bil napotek, ki je pospremil Anteja Šimundžo. Ja, hočejo fuzbal tudi pri 3:0. “Zavedali smo se, da je to bila zadnja letošnja tekma pred našimi navijači in hoteli smo se jim oddolžiti na najlepši način za zvesto navijanje v tem delu sezone. Odkar sem tukaj, je bilo njihovo spodbujanje dobro in zvesto. V vseh trenutkih so bili z nami. Upam, da smo poskrbeli za zadovoljstvo,” pa je izjava, ki kaže, da vseeno Maribor na trenutke bolje razume kot Šimundža. Kar je pokazal tudi z menjavami.
Krško [oziroma sodniki] domov s špalirjem
Popravek. Bila bi ena najlepših gest letošnjega prvenstva, če bi vijoličasti naredili špalir Krčanom. Pa ga niso, zanje so jesenski prvaki [kot sem dobil lekcijo naknadno] torej sodniki. Hm. Tudi prav. V Domžalah in Gorici so se recimo obrnili na javnost z dokazi, pisnim materialom in po uradnih kanalih. Maribor je to naredil, kot vse drugo v ligi, po svoje.
Nekateri [tudi med novinarji] to vidijo kot inteligentno provokacijo. Ni. Maribor ni izgubil 0:3 z Olimpijo zaradi sodnikov. Ni izgubil niti z Zavrčem niti s Koprom zaradi sodnikov. Ali nabral nekaj remijev. Maribor je bil, če pogledam pavšalno, najmanj oškodovan med vsemi klubi. In če Krunoslav Jurčić v Domžalah odgovori na vprašanje, kako se počuti, ko je razlika za Olimpijo osemtočk, da se s tem ne ubada in nima komentarja… Očitno slačilnica misli drugače. So lige, kjer bi za tako gesto Maribor fasal kazen. Sploh pa, kaj ima z vsem skupaj – Nejc Kajtazović?
O, ja. Res. Da se vrnem na Krško. Prav mravljinci gredo gor. Krško je klub, ki ga pač moraš imeti rad. Kraj, kjer so pred desetletjem imeli več kot 1.000 gledalcev na tekmo – v drugi ligi. Zaslužijo si tak špalir, saj še držijo stik z ligo, čeprav se vidi, kako zelo jim pojenja sapa. Kvaliteto za obstanek bodo imeli, če bodo vsaj malo skušali okrepiti nekatere pozicije – zlasti v obrambi, čeprav so tudi v napadu zelo skromni.
Manjka zlasti hitrost, kar je glavna razlika očitno za klube, ki pridejo v prvo ligo. Najbolj v oči pa seveda bode zgoj 9 golov na 21 tekmah, od tega so dva zabili Mariboru na treh tekmah. Videz pa po takem porazu nekoliko vara: Krško je prvič na deseto mesto padlo šele v 15. krogu in je še vedno na dnu manj časa, kot so tam prebili Celjani, ki pa so premagali Koper in se vsaj za en dan zavlekli v varno območje. Bolj nas lahko žalosti, da tokrat Krčani – po izjemnem poletnem gostovanju – niso imeli svoje zveste podpore. Kajti prav to bo spomladi njihovo glavno orožje, še posebej, če se bodo za obstanek/kvalifikacije po možnosti dajali s Krko.
Ampak špalir so si zaslužili že za fenomenalno izjavo Petroviča, ko je direktno odgovoril, če niso morda vendarle šli preveč korajžno v tekmo s tako visoko postavitvijo: “Brezveze je priti v Maribor in igrati bunker. Nič posesti, 80 minut za žogo pa bi vseeno izgubili 0:3. Tekma je tudi trening.” Izjava, ki je še nihče pred njim ni upal povedati. Sploh tisti, ki so mislili, da bo njihov bunker ratal, pa ni. Kapo dol, Tomaž Petrovič.
Obisk: 1.800 ali 2.000?
Znova smo videli najprej številko, ki jo je postregla PLTS [1.800]. Nato je Stipe Jerič na tiskovki povedal, da se je v Ljudskem vrtu zbralo dva tisoč gledalcev. Vredu, 200 gledalcev gor ali dol, saj ni takšna razlika. A po svoje vendarle je. Kar najbolj čudi, je to, da v Ljudskem vrtu že lep čas elektronsko preverjajo vstopnice, kar pomeni, da jim napravice zabeležijo dejanski obisk in bi tako lahko izvedeli dejanske cifre in ne napihnjene. Ali pa one preko palca, kot je Rene Puhar ugotavljal v zadnjem Ofsajdu po gostovanju Maribora v Domžalah.
Proti Krškemu se je tako zbralo – tudi po naši oceni – 1.80o gledalcev, kar je najmanj v jesenskem delu mariborske sezone. Dobro? Ja. Pozna se, da je december, sploh ko ni evropskih tekem, nenogometni mesec, približno tako kot februar. In tu bi liga lahko naredila več, kljub tistemu snegu za vikend, ko je bil derbi. Mraz resda pritisne, vendar gre tudi za druženje in podporo, ki jo je lažje podaljšati v december [kot so letos naredili Hrvati], kot na novo zalaufat v februarju.
Sicer pa je Maribor letos pri 3.628 gledalcih/tekmo v ligi [lani v celotni sezoni 4.406]. Koliko je to? Povprečje PLTS do tega kroga je bilo 1.473 gledalcev/tekmo. Najmanj obiskana tekma v Ljudskem vrtu je torej še vedno krepko nad povprečjem lige. In za primerjavo: ko se je Maribor prav v tem terminu [6. decembra] doma lani pomeril s prav tako zadnjimi Radomljami [4:1], je v Ljudski vrt prišlo 1.200 gledalcev. Efekt izpada iz Evrope zato, vsaj za zdaj, še zdaleč ni negativen. Prej nasprotno. PLTS je kvečjemu še bolj popularna.
Petnajst pet. Če po čem, si bomo zapomnili gostovanje Maribora v Domžalah [0:0] po tem, da so Domžalčani – prvo kot prvo – resno nadstreljali vijoličaste. In to pošteno, ornk, fejst. Hm. Krunoslav Jurčić je resda že pred derbijem z Olimpijo povedal, da le bedaki ponavljajo napake. Toda zdaj, ko je že minuli vikend stopil v svojo drugo rundo in igra proti tekmecem, s katerimi je že igral, kaže, da ga slovenska liga še kar naprej preseneča, on pa ponavlja ene-in-iste napake. Najprej ni zmogel v drugo premagati Zavrča, zdaj je še drugič remiziral z Domžalami. Pustimo zapuščino Anteja Šimunždo. Nervozni, živčni in na trenutke preveč čustveno vpeti Jurčić je zapravil že sam sedem točk. Olimpija pa vodi za osem. You do the math.
Bila je prava ligaška tekma. Vse bolj napeta in čeprav se je nekje v daljavi risal zadetek, Domžalam ni bilo nikakor usojeno. Ker pač ne. Nezbranost in morda strah, češ, kaj pa če res butnemo Maribor. To je pokopalo domače, ki so zdaj poskrbeli, da je razlika med Olimpijo in Mariborom spet osem točk in da se zdi, kako vsi – razen odgovorni v Ljudskem vrtu – vse bolj sprašujejo drug drugega, zakaj igra nikakor ne steče, zakaj sedi Marcos Tavares, zakaj je tako nazadoval Erik Janža, zakaj žogo carinita že na štoperski poziciji Marko Šuler in Željko Filipović…
“Domžale imajo hitre, majhne igralce.” Krunoslav Jurčič, po drugi tekmi z Domžalami
Mendy, mene ni
Še ko ga je Jurčić kričeče poklical [skupaj vsaj kakih ducatkrat], se je Mendy obrnil s konkretnim časovnim zamikom. Nezainteresiran. Kot da bi si bil želel drugačno tekmo. Skoki? Ne, hvala. Vtekanje in iskanje praznega prostora? Ne, hvala. Karkoli, kar ni driblanje in eventuelna dvojna podaja? Ne, hvala. Taktika z enim nemobilnim napadalcem se Jurčiću tokrat ni obnesla. Domžale so pač pod Luko Elsnerjem kompaktna in dobro organizirana ekipa, ki ve, kje ima prednosti, in, kar je še bolje, jih zna vsiliti moštvu, kakršno je Maribor. Ki, še enkrat, se ne more, kot je Jurčić znova storil, zgovarjati na ritem. To lahko počne Tomaž Petrovič, trener Krškega. Krunoslav Jurčić, trener Maribora, ki ima 53 igralcev s profesionalno pogodbo, pa pač ne. Ker ne. “Malo sem ‘dosaden’ že z iztrošenostjo po derbiju,” pa je izjava, ki kaj veliko ne pomaga in ni kdo ve kako artikulirana.
Igrišča niso zapustili pretirano razigrani…
Jurčićevo obnašanje
Hitro je vzkipel in kričal na četrtega sodnika Jureta Praprotnika. Pravi derbi. Praprotnik je potem imel predavanje Saši Gajserju, pomočniku, ki vedno skoči s klopi kot bad cop, kot se pač dogaja v naši ligi, kjer so sodniki zelo glasni, artikulirani in polni razlag – dokler seveda ne gre kaj hudo narobe, ko se vsi poskrijejo in kar naenkrat več ne razlagajo na dolgo in široko. V Domžale gremo novinarji pač še posebej radi, saj smo najbližje klopema in smo tako zdaj lahko prvič od blizu slišali, kako Jurčić spremlja tekmo. Uf. Škodi. Resnično. Nič ni narobe s čustvi in doživetim spremljanjem tekme. Eh. To cela liga nuca. Ampak pri Jurčiću je vse skupaj vendarle preveč doživeto, če mene vprašate. Ko začne skakati za malenkosti, igralci to opazijo. Še bolj, ko gre nekaj narobe, in igrišču obrne hrbet, začne nekaj razlagati bolj sam sebi kot Pirihu in Gajserju.
Kilava težava namreč postane, če mora trener, ki tako kriči, individualno dajati osnovne napotke igralcem. Recimo tokrat nezbranemu Marku Šulerju, naj vendar malo bližje stopi k zelo gibljivemu Antoniu Mancetu. Vidno iz aviona, to bi Šuler moral vedeti sam. Jurčić je preveč okleval z menjavo katastrofalno povprečnega Sintayehuja Sallalicha z Marcosom Tavaresem.
Jure Praprotnik vs. Krunoslav Jurčić
Posamezno? Handanović in dolgo nič.
Erik Janža je v nizu svojih treh zaporednih tekem odigral še, recimo temu, najbolje. Vendar fant je povsem pozabil, kdaj naj steče naprej in kdaj naj raje ostane zadaj. Ko smo gledali, kako mobilen je bil v tem segmentu Nejc Skubic… Ja. Je resno vprašanje, kaj se je zgodilo z Janžo v tem letu dni. Zdaj je bil Mitja Viler že na klopi. Maribor je pač brez Vilerja in Stojanovića praktično drugo moštvo, brez enega uda, organa, organizma. Kakor vam drago. Igre prek bokov ni. Ja, Gregor Bajde je lahko sam sebi podajal na boku proti Zavrču, a Domžale so močne prav na bokih.
Ostala je tako sredina, da bi spravila karkoli skupaj. Pa ni. Ker Marwan Kabha ni imel ravno svojega dne, je šlo vse po gobe. Agim Ibraimi v tem sistemu 4-3-3 tako ali tako razbije celotni smisel sistema, če se pregloboko vrača in se ubada z žogo, kar igro vijoličastih samo še bolj upočasni. Dare Vršič je dobival globinske podaje po sredini – podobno kot na derbiju v Stožicah -, vendar je zadnja linija Domžal delovala pretrdo in preokretno. Sallalich je vnovič odigral povsem anemično in podpovrečno, da je poleg Janže v letošnjem letu definitivno zaradi pomanjkanja iger najbolj nazadoval Damjan Bohar. In ko Jurčić še čaka z menjavo Tavaresa, ki je nato čisto razbila sistem in ustvarila gromozansko luknjo na sredini, po kateri se je sprehajal Matic Črnic… Je bila mera polna. Ja, Maribor je lahko s to točko več kot zadovoljen, zanjo pa se lahko najbolj zahvali – Jasminu Handanoviću.
Elsner ostaja pri dveh zmagah
Petnajst strelov. Jap. Petnajst. Proti Mariboru. In niti ena od številnih priložnosti ni šla v gol. Matic Črnic, Antonio Mance, Morel, Slobodan Vuk… Vsak je skorajda prišel na vrsto, pa nihče ni zmogel brcniti mimo Handanovića. Ki je bil tokrat kralj kazenskega prostora [no, razen pri visokih žogah] in je edini dajal v fazi obrambe občutek, da se za točko ni bati. Ampak je obramba hudo plavala, pokazalo se je predvsem, da Željko Filipović ni za štoperja na takih tekmih, ko gre mimo njega razpoloženi Matic Črnic kot torpedo. “Vedeli smo, da krpamo z igralci. Ko nam je žoga stekla, nismo uspeli privesti tekmo h koncu tako, da bi bilo to dobro za nas. Domžale imajo hitre, majhne igralce,” je bila tokratna Jurčićeva ugotovitev o Elsnerjevi ekipi, ki se je v Ljudskem vrtu Jurčiću postavila precej bolj obrambno in mu snedla remi z neko povsem drugo finto. Jap, Elsner je že drugič uspel povsem presenetiti Jurčića.
“Nisem razočaran, vesel sem, da so dali tako predstavo dali. Žal mi je, da nismo zadeli, čutili smo, kje lahko ranimo Mariborčane, a nam žal ni uspelo. Smo v začetku decembra in fantje še dajejo vse od sebe. Smo take tekme že izgubljali zaradi napak – kljub premoči. Večkrat sem tulil, pa smo potem izgubili. Fantom nimam ničesar za zameriti,” je konkretna Elsnerja izjava, ki pove zelo veliko že sama po sebi. Zanimivo bo videti, kaj bodo Domžale tokrat storile v Stožicah.
“Malo sem ‘dosaden’ že z iztrošenostjo po derbiju,” Krunoslav Jurčić
Prevečkrat viden prizor…
Najprej pošla sapa, nato še taktika
“Olimpija beži, o tem nimam komentarja. Zaskbljen sem, ampak nimam komentarja.” To je bil Jurčićev odgovor na vprašanje, da je razlika iz šest spet skočila na osem, čeprav v Zavrču ni bilo Andraža Šporarja [je bil pa sodnik Slavko Vinčić]. Skrbi ga lahko, da Maribor sam kiksa in zapravlja točke in se v njegovem sistemu 4-3-3, ki vse bolj izgublja na okretnosti, igra vse bolj upočasnjuje. Ključni del za Jurčića [in celotno ligo] bo gotovo zimski premor, ko bo vidno, ali je le prišel gasiti požar, ker je dobil Zahovićev klic s številke 112, ali pa bo imel kaj besede. Že rotacija na klopi, kamor je znova recimo prišel Daniel Vujčić ali v soboto Amir Dervišević, kaže na to, da mora gledati v globino kadra, čeprav ne uporablja ravno velike količine igralcev.
Maribor je včeraj najprej padel kondicijsko, nato pa še taktično, kar je bil opazen problem že pri Astani. Zato so nekateri argumenti, češ, ta igralec je samo za ligo, oni pa za Evropo… Ne ravno neumni, ampak nimajo nobene povezave z realnostjo. Takšen Maribor, ki mu sapa poide po eni uri in ne ve, kaj bi z žogo že pri štoperjih, bo stežka ujel Olimpijo, na kaj več kot dve, morda štiri evropske tekme pa lahko le upa. To je realnost, vidna zdaj, ko je Jurčić padel v “evropski ritem”. Po reprezentančnem premoru je njegov izplen: trije remiji [Olimpija, Zavrč, Domžale] in zgolj ena zmaga [Gorica]. Kar je, žal, premalo.
Bo pa res malo nenavadno, če Krunoslav Jurčić prizna, kako ne bi bilo prav(ično), če bi Zavrč izgubil 4:3 v Ljudskem vrtu. Že zato, ker je Jurčić z Zavrčem že imel izkušnjo na Tekmi treh golov, ko je Maribor v Halozah zabil vse tri komade in – izgubil. In tudi zato, ker je imel Jurčić tokrat prvi konkretnejši obračun z lastnimi tribunami. Ga je dobil?
Tu nekje kot tekmo z Zavrčem. 3:3? Remi ali poraz? Navdušenje, ker so se pobrali, ampak dejstvo, da je 3:3 resda super za nevtralne gledalce in pristaše Olimpije, za Maribor pa bolj očitno dejstvo, da nekaj več kot očitno ne štima. Če si aktualni prvak, ki legitimno želi ostati prvak, poškodbe, kazni in ritem ne bi smeli biti problem. Prej je problem recimo sedem prejetih golov v tednu dni, tanek kader v obrambi, tri brutalne napake. Kriza je izključno pri Mariboru samem, žal razpored tekem in tekmeci s tem nimajo nič. V ključni fazi prvenstva, ko Maribor in Olimpijo čakata obračuna z Zavrčem in Domžalami, so vijoličasti tisti, ki si ne bi smeli privoščiti spodrsljajev.
Gigli? Ni kriv čisto za vse…
Že res, da Abel Gigli pri prvem golu Zavrča ni imel veliko opcij, ker je Željko Filipović tako dobro zaposlil Dejana Glavico, da se je ta spustil v šikanje, obnil Giglija, se ognil Mertlja, evrogolu naproti. A vendarle: Gigli kljub 90 minutam proti Olimpiji, Gorici in zdaj še Zavrču bolj ali manj nazaduje. Lahko se tako še trudimo, ampak fant… Ni pravi. Ne gre mu. Muči se. Ko bi dobil vsaj na samozavesti, pa mu še to dela preglavice – tako kot izbijanje žoge, sodelovanje z Markom Šulerjem ali ubadanje z napadalci. Definitivno nogometaš, ki zavira razvoj dol po hierarhični lestvici. Damjan Vuklišević je tokrat vsaj prišel na klop, toda to je bila bolj slaba uteha zanj, saj je lahko v živo, ob igrišču gledal nekoga, ki mu ni težko biti dorasel. Jurčić bi moral reagirati, pa ni. Gigli je štorasto podrl še bolj štorastega Riero, da je Zavrč dobil penal in zalet. Zatem je zgrešil Gigli na sredini še celo žogo in njegov dan se je končal obupno.
“V zadnji vrsti imamo probleme, odkar sem tukaj. Ne bi preveč krivil Abela, ni bil na pripravah tu. Napake so normalne. Nisem pristaš tega, da bi dobre ali slabe partije ekipe dajali na dušo enega igralca,” ga je vsaj malo v bran vzel hrvaški strateg. Morda gre kritika bolj na rovaš višje po lestvici, torej do Zlatka Zahoviča, ki se bo moral odločiti, kaj z Žigo Živkom in Damjanom Vukliševićem. Poškodba Aleksandra Rajčevića in odhod Arghusa sta na debelo odrezala kvaliteto štoperjev. In ko ni še Petra Stojanovića (kazen)… Zavrč zabije tri komade, Maribor pa prejme sedem golov na treh tekmah v tednu dni.
Gigli je evidentno “odpeljal” Riero za prvi gol Španca v PLTS.
Mučenje žoge na sredini, rešitelj Kabha
Tokrat pa se varianta z enim zadnjim vezistom ni obnesla. Pričakovali bi, da bi se to zgodilo z dvema drvarjema [ko smo pri drvarjih, Amir Dervišević je bil po dolgem času spet na klopi], imajo vijoličasti največje luknje, sploh ko je treba žogo spravit naprej, proti moštvom, ki se tako kot Zavrč uspešno postavijo v dve stabilni vrsti. Prav to je pohvalil Jurćić, kar skrbi, saj se je Zavrč tako postavil že, ko je Jurčić gostoval v Halozah.
Tako je padel prvi gol in tako je padel tretji. Željko Filipović se sam kar naenkrat ni znašel več in povrhu še grdo padel na hrbet, da je mesto nato – skoraj usodno prepozno – prepustil Marwanu Kabhi, ki bi moral vstopiti že ob polčasu, pa z nekim razlogom ni. “Moral bi se posvetovati z zdravniško službo med polčasom, pa se nisem, če ste to mislili,” je Jurčić odvrnil na vprašanje, kaj je rekel med polčasom, ko se 1:1 niti najmanj ni zdelo rutinskih. In kaj je rekel? Naj bodo mirni. Ampak nekateri igralci niso pravi v glavah, tekma se ni lagano pripeljala kar sama od sebe do konca. Kabha je z ligaškim prvencem, evrogolom, rešil čast, vprašanje pa je, kaj 7 točk, ki jih je Maribor že izgubil proti Zavrču, pomeni za usodo prvenstva. S takimi tremi napakami je čestitka za vstajenje po 1:3 bolj slab hansaplast.
Kabha je prvega za Maribor stisnil Rudarju v pokalu, zdaj še prvega v ligi.
Gregor Bajde ne potrebuje Stojanovića & Vilerja
Maribor je bil na bokih hudo tanek, zdaj, ko je Stojanović kaznovan, Viler pa poškodovan. Erik Janža je tekal kot kura brez glave, ni vedel, kdaj naj prodre naprej in kdaj naj raje popazi v obrambi. Nekaj, kar na desni strani Aleš Mertelj vse bolje obvlada. Zato pa je Bajde tudi pri prvem golu vse storil sam. Potegnil je mimo Ivana Novoselca, ki bi ga lahko kvečjemu poprosil le za avtogram – potem ko bi splo prišel do sape. Bajde je našel Agima Ibraimija v polnem šprintu, kar je Bajdetova glavna odlika.
Je najbolj okreten in ekspresni napadalec Maribora, ki je željan tako asistenc kot, jasno, golov. Jurčića utegne nekoliko skrbeti le njegovo igranje v obrambi, saj se tokrat Bajde ni toliko vračal, ravno ko je obramba Maribora najbolj potrebovala dodatnega moža – res pa je, da je Bajde pričakoval več od igralcev za svojim hrbtom. Suša Tavaresa na zadnjih treh tekmah daje prednost njemu, je pa zato zadel Jean-Philippe Mendy.
Kaj je sledilo, vemo…
Jurčić vs. Ljudski vrt
Že ko je Jurčić prišel v Ljudski vrt, je kmalu povedal nekaj, česar v eri Zlatka Zahoviča nismo slišali. Da naj imajo ljudje, ki pridejo na tekmo, vendarle malo več potrpljenja. V mrazu jih je prišlo uradno 2.500 [500 več kot med tednom proti Gorici, iskreno smo pričakovali večji obisk] in že pri 1:1, do polčasa, ko žoga nikakor ni znala naprej, so žvižgali. Jurčić je pošizil in jih s kretnjo želel… Spremeniti. Nak. Njegovo skakanje ob sodniških odločitvah je tisto, ki za zdaj bolj vpliva, čeprav je pri 3:3 dobro dvignil tako Viole kot ostali del stadiona.
“Če je 1:1, ne moremo menjati stila svoje igre. Ne more Handanović nabiti naravnost do Tavaresa, ki povrhu ni igralec za tak stil. Razumem navijače, želijo si, tudi sam si, ko sem navijač,” je bilo njegovo pojasnilo. Priznal je športno “remi”, ki je, kot je rekel, v boju za naslov pač poraz, ter poudaril, da je izpod vsakega kriterija, ko doma prejmejo tri gole. Da je Maribor v trdem ritmu sreda-sobota, kar je še lani bil privilegij, pa je pri tako širšem kadru brutalno slab izgovor in jamranje. Se opravičujem, ampak je. Jamrati, da je prišla spočita Gorica in da je prišel spočiti Zavrč. Zato pa je Maribor – Maribor. In s tem pride tudi takšna publika, ki sploh na zahodni tribuni (pre)hitro začne z žvižgi. Jurčić se temu upira in ne bo požrl vsega samo zato, ker “je tako od nekdaj“. Kar je prav in kar izredno cenimo. Doslej še ni bilo trenerja, ki bi tako delal s publiko.
Objem pred tekmo, čestitke po njej…
Za Solomuna uspeh, za Vuka…
Ivica Solomun, ki ga je Šalca pred tekmo duhovito predstavil z “Trener gostov je DANES Ivica Solomun”, še svojega drugega remija v Ljudskem vrtu v tej sezoni ni ne vem kako slavil. Zakaj? “Hvala bogu je za nami nekdo, ki išče še več od tistega, kar smo danes pokazali mi,” je spomnil na enega-in-edinega Mirana Vuka. Ko sem ga vprašal, kako je lahko letos remiziral dvakrat z Mariborom in enkrat z Olimpijo [Zavrč je poleg tega še premagal pod Slavkom Matićem tako Maribor 2:1 doma kot Olimpijo v gosteh 0:2] in skušal dodati, da Zavrč točke izgublja nižje po lestvici, je kar vskočil v besedo, da je težko biti kapetan po bitki in da “kdor se ne zna nositi s pritiskom, naj gre kelnarit.”
Prav to izrazoslovje utegne spet slišati, ko ne bo šlo proti manj kvalitetnim tekmecem. Zavrč suvereno [a rahlo pretrgano] drži peto mesto že enajst krogov; tisto mesto, ki dvakrat doslej med elito Vuka ni zadovoljilo. Kot smo se strinjali na pogledu na lestvico novinarji: že dolgo ni bilo tako lahko biti peti in tako težko šesti. Da ne omenjamo, kako točke v boju za tretje mesto letos zapravljata tudi Gorica in Domžale.
Tako! Na polovici smo! In zdaj je čas, da vam Rene Puhar in Jaša Lorenčič postreževa z najbolj zanimivimi, najbolj kvalitetnimi in najbolj izstopajočimi dosežki tako na kot ob igrišču deseterice klubov, ki sestavljajo našo in vašo Prvo ligo Telekom Slovenije. Rene je zbral prvi del [na igrišču], Jaša pa drugega [ob igrišču]. Uživajte ob branju in nam spodaj, komot, pripišite še svoje predloge in pripombe.
Obljubimo – no, recimo -, da bomo v naslednjih 18. krogih še bolj pozorni in pripravili tam, konec maja, še bolj temeljit izbor, vreden PLTS. Izbor je izključno subjektiven, duhovit in luciden. Upamo, da boste to sprejeli kot tekst dveh ljubiteljev našega državnega prvenstva.
RENE PUHAR
POZITIVNO PRESENEČENJE • GREGOR BAJDE (Maribor)
“Bajde, kdo?”, s(m)o se spraševali v Mariboru ob njegovem prihodu. „Za kolko? Peeetsto tisoč?!!“ Ampak je imel Zlatko (spet) prav, pa čeprav je z vizionarskim razlaganjem, da v Celju na krilu ni bil izkoriščen in da prihaja v Maribor kot čista devetka, očitno pihnil mimo. Energičen, drzen, lačen… klizačkih štartov, podaj in golov. Bajde pri Jurčiču (p)ostaja krilo. Disciplinirane ofenzivce Maribor krvavo rabi tudi za evropske tekme.
NEGATIVNO PRESENEČENJE • VALON AHMEDI (Celje) Je to res (t)isti Ahmedi iz lanske sezone, ki je s podajami in navdihom hranil Verbiča, Sunnya, Vrhovca? S potezo preveč in očmi zadaj, da se nam je kar kolcnilo po Zajku Zebi? Bodisi je za njegov trenuten žalostni izgled kriv spodletel prestop bodisi pogreša stare soigralce, stiskamo pesti za čimprejšnji „comeback“. Pravo desetko v tem trenutku v slovenski ligi zelo pogrešamo.
NAJBOLJ KONSTANTEN • NEJC VIDMAR (Domžale) V izjemni formi je odigral vseh 1620 minut jesenskega dela sezone in to brez enega samega večjega kiksa (za tisti gol Maribora je kriv Dobrovoljc!). Domžale so, močno po njegovi zaslugi, prejele le štirinajst golov – kar šest manj kot na primer Maribor. Je tudi najbolj konstanten reprezentant iz slovenske lige, ki ob slovesu S. Handanoviča čaka na prve minute v slovenskem dresu v članski konkurenci. Čimprej mu jih privoščimo.
NAJLEPŠI POVRATEK • MILAN BURGIČ (Gorica) Potem, ko je lani v Olimpiji izgledal kot da nima več nobene volje do nogometa, smo Milana Burgiča, polovico tistega ubijalskega goriškega dvojca izpred desetih sezon, letos dobili nazaj. Kakšna predanost, požrtvovalnost in vpliv na goriško igro! Samo ob njem lahko tako blesti Eleke. Slava vsem, ki po bogati karieri na tujem na domačih tleh znova najdejo prvinsko strast.
NAJBOLJ IZSTOPAJOČ POSAMEZNIK SVOJEGA MOŠTA • DAVID POLJANEC (Krško) Ja, lahko bi bil Šporar. Ampak Šporar bi lahko bil izbran tudi pri vsaj treh preostalih rubrikah. Tukaj pa iščemo takšne, ki jih tekom leta nekoliko spregledamo. Kljub slabši formi in predolgemu strelskemu postu, želimo izpostaviti njegov izjemen doprinos petnajstim točkam ekipe. Z dvema okrepitvama in Poljancem iz začetka sezone je v Krškem vse mogoče.
NAJLEPŠI GOL • ENIS ĐURKOVIČ (Celje) Hentyev prodor v Mariboru, Ibraimijeva bomba iz petintridesetih metrov v Celju, Elekejevi čudežnih goli iz vseh možnih pozicij, Šporarjevi kirurških dotiki, Pajačevi prosti streli, Tim Čeh a.k.a. Paul Gascoigne, Matjašečeve nekakšne škarjice,… Bogato. Domače, domače! Posebej pa izpostavljamo Đurkovičev drajek proti Mariboru. Nobenega naključja, čista popolnost izvedbe.
NAJBOLJ NEIZKORIŠČEN POTENCIAL • BOLHA, TRIFKOVIČ, TOLIMIR, M. IN S. BABIČ, ČRNČIČ… (Rudar) Vezna linija Rudarja. Agresivna in tehnično podkovana. Nikakor se ne more izgovarjati neizkušenost. Niti na poškodbe in preofenzivno igro celotnega moštva ne. Ekipa s takšnim vezivnim tkivom mora osvojiti veliko več kot točko na kolo. Javornik bo moral iz omenjenih v spomladanskem delu potegniti veliko več, če želi imeti (našo) nadaljno podporo.
POSEBNA OMEMBA • NEMANJA MITROVIČ (Olimpija) V zadnjih tekmah nas je popolnoma prepričal. Kaj prepričal, prevzel! Še en igralec Olimpije ob kateremu se skavtom cedijo sline. Moderen branilec, ki je ob izjemnih fizičnih predispozicijah in 193 cm sposoben tudi graditi igro iz zadnje linije. In podajati – spomnite se njegovih dveh na derbiju. Postaja standarden, konstanten. Še vedno pa nekoliko spregledan. Doslej tudi iz naše strani.
JAŠA LORENČIČ
NAJBOLJ BIZARNA TISKOVKA • BOJAN BAN & DRAGO COTAR (Maribor) Ante Šimundža je bil že teden dni bivši, glavni govorec kluba pa je kar tako, na ajns, cvaj, draj, ratal – Saša Gajser. Kar ni bila ravno najboljša pr finta. Gajser se je spustil v delo novinarjev, češ, da smo vlekli Šimundžo po zobeh in bili nespoštljivi. Mediji da s(m)o bili grdi-grdi. In je prišla tiskovka vseh tiskov. Ponedeljek, 24. avgust. Nabito polna soba, bolj kot za Astano. Bum! Ne. Ni prišel novi trener. Prišla sta… Direktor Bojan Ban in predsednik Drago Cotar. Povedala sta besedo ali tristodvanajst o – poslovnih uspehih kluba. “Bo pa še letos,” sta povedala o tem, kdaj bo znan novi trener, ki se je nato predstavil pet dni kasneje po tekmi s Krko (2:2).
KULINARIČNI PRESEŽEK • RIBA, MESO, PASULJ (Zavrč)
“Smrdite po mesu in smrdite po ribi, pa niste ne meso ne riba,” je najbrž izjava vseh izjav. Izrekel naj bi jo – po besedah Mirana Vuka, šefa Zavrča – Zlatko Zahovič na tistem gostovanju Maribora, kjer so vijoličasti dali vse tri gole, a izgubili (1:2). Ampak da je kulinarika eden ključnih faktorjev pri Zavrču, kjer v mini sobici pogosto postrežejo s pečenko, čebulo in dobrim Vukovim vinom, je ugotovil Miljko Đurovski. Vse bi še bil prenesel, ko gre za vtikovanje Mirana Vuka v trenerski posel, ampak ko je videl, da je na jedilnik med reprezentančnim premorom prišel pasulj namesto mesa, ker da se tako dobi na moči (ali pa, na svojevrsten način, onemogoči tekmeca), je imel zadosti. In odšel.
PISMA “BRALCEV” • (Domžale, Gorica) Ko imaš res dovolj sodnikov, ko misliš, da drugače pač ne gre… Resno pošiziš. Ja, lahko tako kot Krunoslav Jurčić na derbiju in fašeš jurja evrov kazni naknadno. Ali tekmo prepovedi, kot Marijan Pušnik. So pa taki, ki se razbesnijo nad tipkovnico. Denimo predsednik Domžal Stane Oražem. On je začel s pismi bralcev, naslovljenimi na NZS in zlasti na Zvezo nogometnih sodnikov Slovenije. Imeli so marsikaj prav, video pač ne laže in vidno je bilo, da so se nekateri šli rokomet. Sploh igranje z roko dela sodnikom pri nas vse več preglavic – ne glede na klub. A ker bi sporne sodniške odločitve itak nucale tekst zase, se raje vrnimo na dejstvo, da lahko pisana besede nese očitno dlje, saj so kmalu stvar kopirali pri Gorici in prav tako napisali svoje. Kaj ne bi, če je za nekatere prepovedano uporabljati škarjice in to, ko je branilec dva metra stran.
NAJBOLJ BIZAREN VSTOP V IGRO• ALEŠ MEJAČ (Maribor) Ta je še zelo sveža, iz drugega derbija. Maribor je že bil omejen na deset igralcev, Petar Stojanović je pač moral – s pomočjo Ibraimija in Jurčića, ki sta ga komaj obvladala – iz igrišča. Okej. Igra je šla dalje. Jurčić se je v štirih minutah odločil da bo okrepil obrambo in bo Dareta Vršiča zamenjal z Alešem Mejačem (edinim “branilcem”, ki si ga je izbral za na klop). V zmešnjavi je četrti sodnik Aleš Skok popisal menjavo in nato kar rekel Mejaču, naj steče. Zdaj… Aleš Mejač se je pripravil na svojo 276. tekmo v prvi slovenski ligi. Izkušen tip. Ampak… Mejač je kar stekel noter, ne da bi Vršič odšel s terena. Cela klop Olimpije je vstala, skočila in pokazala, z vsemi prsti obeh rok, da ima Maribor vendar samo deset igralcev, ne enajst. “Bravo!” je Krunoslav Jurčić v smehu pohvalil vprašanje, Pušnik pa spomnil, kako s(m)o ga po odločilni tekmi za prvaka 2002/03 krivili, ker je Celje v Ljudskem vrtu tekmo končalo z dvanajstimi in so “nekateri” trdili, da je tekma neregularna.
NAJBOLJ BIZAREN RUMENI KARTON • IVAN ŠIMURINA (Koper) Če je Aleš Mejač postavil osebni, najbrž pa tudi klubski rekord, s kartonom v eni sami sekundi [Davor Drečnik mu ga je pokazal takoj, ko je drugič vstopil], je Ivan Šimurina izenačil rekord lige, ko je dobil rumenega, ne da bi sploh vstopil. Zakaj? Na tekmi sodniške inovativnosti je brcnil žogo s klopi, ki jo je grel vseh preostalih 90 minut, nazaj v igrišče, da bi Koper pridobil na času [in naposled odnesel tri točke z zmago 2:1 v Gorici]. Dragoslavu Periću ni ostalo nič drugega, kot da je Šimurini pokazal rumeni karton. Ne da bi ta sploh igral.
NAJBOLJŠI GOSTUJOČI NAVIJAČI (Krško)
Krčani so prišli v Ljudski vrt v takem številu, da so si izbrali dve tribuni. Severno, kamor so šli Nuclear Power Boys, najboljši povratniki na navijaško sceno zadnjih nekaj sezon, in zahodno, kjer so se drli in kričali, še posebej, ko je David Poljanec stisnil častni komad. In ne pozabimo, Krško je prišlo v Maribor v tretjem krogu kot vodilno moštvo PLTS! Gostovanje je bilo tako vzhičeno, da sta Tomaž Perovič, trener Krškega, in njegov pomočnik zamudila začetek drugega polčasa, ko je takoj na začetku zadel Agim Ibraimi. Že takrat se je Anteju Šimundži videlo, da bi – sveže po izpadu iz kvalifikacij za ligo prvakov – raje imel znova takšne probleme, take, kot jih je imel pri Aluminiju in Muri. Ni kaj, Krčani so se res izkazali na kar nekaj tekmah in marsikdo si želi, da bi ostali v ligi. Častna omemba: Terror Boys! Zakaj? Ker pridejo na tekmo. Pa če jih je petnajst (Zavrč) ali pet (Maribor).
NAJBOLJ GLASEN NAVIJAČ • Neimenovan (Celje) Ker od fuzbala kmalu ni bilo več kaj veliko, saj je Jure Travner pomagal Olimpiji, da se je na Areni Petrol poigravala s Celjem, Andraž Šporar pa je stisnil vse štiri komade (4:0), peščici navijačev (1250) ni ostalo drugega, kot da bodri svoje Celane po svoje. Itak so bili zadovoljni, da so med tednom Ljubljančane pehnili iz pokala. In se je našel navijač na severni tribuni, tisti glavni, ki je navijal malo za Celje, malo za Olimpijo, pa spet za Celje, znova za Olimpijo, nato malo utignil in nato zakričal: “Begunci!”
NAJBOLJ ISKRENA PONUDBA • Jernej Javornik (Rudar) Igrišče je res bilo… No, ni bilo. Uboga zelenica v Velenju. Pa so bili svoj čas, v nekih drugih časih, nanjo upravičeno ponosni. A letos poleti je bila neka zamuda s skrbnikom trave, igrišče je namočilo in… Že konec avgusta je bila zelenica v Velenju hudo načeta. Jerneju Javorniku, trenerju s trenutno najdaljšim stažem v #plts (od 7. januarja 2013, sledi Luka Elsner od 21. avgusta 2003 na klopi Domžal), je bilo iskreno hudo. Zato se je opravičil v svojem imenu in imenu kluba. Da bi stvar poglihal, tako, športno in gostoljubno, je Sašo Gajserja, takrat prvega gasilca požara na klopi Maribora, povabil na pivo ali špricer, češ, za dobre stare čase, ko sta se najprej en proti drugemu, nato pa tudi skupaj podila po tej isti, a malo boljši zelenici. “Ah, kje,” je v profesionalnem duhu, ki pač ne pozna časa za špricer ali pivo, odvrnil Gajser.
NAJBOLJŠI KOMENTATOR • TOMAŽ LUKAČ (Kanal A) Seveda ga vsi nimate radi. Nekaterim gre na živce bojda pristranskost, čeprav če bo Lukaču, ki sicer prihaja iz Celja, torej ravno nekje na pol poti med Mariborom in Ljubljano, še naprej očitano, da zdaj navija za Maribor in zdaj za Olimpijo… Je ded zmagal. Ko sem ga v Velenju srečal na tekmi Rudarja z Mariborom, se je lepo zahvalil za pohvale, ki sem jih spisal tukaj, in hkrati potožil, da ko je poleg PLTS prišla še liga prvakov, je ugotovil, kako zajebano je komentirati tri tekme na teden. Fuzbal ima pač omejen korpus besed. Okej, resda ne tako omejen, kot ga imajo nekateri komentatorji na nacionalki [ta je med dodatnimi kvalifikacijami za Euro 2016 pokazala, kako zelo nepripravljena in iz forme je, ko gre za fuzbal], pa vseeno. A Lukač ohranja ne samo formo. Rad ima ta naš fuzbal. Sliši se. Povzdigne glas, vesel je vsakega gola in ko dobi še malo predaha ob oglašanju novinarjev s terena (Tadej Vidrih, Nada Pavšin, Božidar Bulat…), je Kanal A medijski zmagovalec, ki je pokazal, da je tudi naša liga lahko cel žur. No, Kanal A in podcast Ofsajd [malo samoreklame].
Foto : Kanal A
NAJBOLJŠI VZKLIK • HOČEMO PIVO (Viole) Ko je tam, v začetku poletja še ornk žgalo in se je v parlamentu spet šušljalo pred tem, da bi morda na stadionu ponudili alkoholne pijače še splošni populaciji (in ne samo vipovcem), so v prvem krogu mariborske Viole glasno izrazile, kaj hočejo. “Hočemo pivo!” so kričali v prvem krogu proti Zavrču. Kot se je izkazalo, so si piva po tekmi – pivce za živce – želeli sploh pri vijoličastih, saj sta po tej tekmi šla Aleš Mejač (krivec za gol Zavrča) in Dalibor Volaš (podajalec pri izenačujočem golu) morala v B ekipo. Mejač in Volaš sta se kasneje vrnila, pivo žal ne. So pa dobili po odhodu Šimundže tisto, kar so jasno sporočili Jurčiću: “Hočemo fuzbal!”
Najbolj sporen (ne)ofsajd sezone? [Screenshot: prvaliga.si]NAJBOLJŠI PR • MESTNA OBČINA (Koper) Kot nama je v Ofsajdu 8 povedal Simon Maljevac, so se v Kopru odločili za prav poseben način komuniciranja z mediji. Ker so se hermetično zaprli [morda zato, da so se ob prihodih in odhodih malo bolje najprej prešteli po sistemu prvi, drugi, prvi, drugi…], so tako vse novinarje raje napotili kar na mestno občino Koper. Koliko dela imajo tam zavoljo vprašanj, povezanih z delom župana Borisa Popovoviča, pa je znano… Ampak! Pozor! Koprčani, ki imajo stalno prebivališče v Kopru, na Bonifiki zgolj pokažejo osebno izkaznico in – hop! So že noter!
NAJBOLJ MODNI TRENER •ANDREJ KASTREVEC (Krka) Andrej Kastrevec je že sam po sebi impozantna pojava. Najbrž zaradi gologlavosti? Mogoče, možno. Gospod, ki te dni obhaja leto dni, kar je sedel na klop Novomeščanov, najraje nosi črno kombinacijo. Črne hlače, črni suknjič. No, za osončeno gostovanje Maribora na Portovalu si je omislil še dodaten modni dodatek. Črna očala. Gangstersko, vam povemo. Res. Nekaj časa je delovalo, vijoličasti so delovali še kako prestrašeno, na koncu pa – ko je Kastrevec zaradi vse bolj zahajajočega sonca že snel očala – odnesli vse tri točke.
DRUGI NAJBOLJ MODNI TRENER • MARIJAN PUŠNIK (Olimpija) Marijan Pušnik ne deluje ravno monotone sorte. Najbrž res ne. Zato ima najbrž v pogodbi, predvidevamo, določeno, v kakšni opravi naj predstavlja Olimpijo. V toplejšem delu je to bil zeleno-beli šal Olimpije, sledil je fluorescentno zeleni pulover, ki ji je, ko je stisnil mraz, dodal še zeleno jakno, s katero je bolj viden od vseh redarjev na stadionih gor in dol po državi.
MIŽEČI SODNIK • MILOVAN NIKOLIĆ (Kanal A) Glavna težava Milovana Nikolića ni ta, da ni pretirano televizijčen, še zlasti pa ne za komercialni tv. Njegova glavna težava je, da ne ve točno, zakaj je tam. Ali pa mu nihče še ni povedal. Nikolićev življenjepis je, okej, skrben in to, vendar še vedno ne takšen, da bi lahko komentiral tako sem-in-tja delo sodnikov, ki so sodili hudo bolj pomembne in zahtevnejše tekme od njega. Če je Mateo Beusan iz HTV k nam pred leti prenesel “Oko sokolovo”, ki smo si ga tako želeli, no, potem gospod Nikolić gotovo ni to. Apologeta (pre)dobro plačanih sodnikov, ki so največji poraženci jesenskega dela prvenstva in bi morali vsi skupaj na resne priprave [in po možnosti pred občinstvom, ker jim večje število gledalcev povzroča hude preglavice], pač ne potrebujemo. Takega že ne.
REKORD LIGE • MIRAN VUK (Zavrč) Ne potrebujemo Slavka Jeriča [MMC], da bi ugotovili, kdo je podrl rekord. Itak. Miran Vuk. Trenerja je zamenjal kar štirikrat: začel je Ivica Solomun [“On nam je zapravil Evropo!”], nadaljeval je Slavko Matić, ki je na sedmih tekmah petkrat zmagal & dvakrat remiziral in odšel v Koper [“Tam je dobil 3.000 EUR in stanovanje!”], Vuk je stopnjeval z vele imeni in pripeljal Petra Paculta za vsega dve povprečni tekmi [“Za ta denar pričakujem od njega več!”], dokler se ni odločil za Milka Djurovskega, ki je v Zavrču na štirih tekmah spravil Zavrč v polfinale pokala [prek Drave] in zbral dva remija ter uspel povedati predvsem to, da je za Sportal končno povedal, kakšna napaka je bila, da se je pred sedmimi leti odločil in šel za trenerja v Maribor in ne Olimpijo, da bi se na koncu Solomun vrnil nazaj na začetek. Najbolj bizarno? Zavrč je še vedno peti [mesto, kjer je končal v prvi in drugi sezoni med elito] in še vedno z resnimi možnostmi za Evropo. “V Lendavi!” pravi Vuk, če ga vprašate, kje bi igrali evropske tekme. Doslej so slovenski klubi v tej sezoni opravili devet trenerskih menjav.
PRESTOP JESENI • ALBERT RIERA (Zavrč) “Skupaj lahko tega dojenčka vzgojimo, krepimo in tudi izobrazimo!” je ob prihodu rekel Albert Riera. Ni kaj, Miranu Vuku je uspelo… Ma, vse. Samo da sta Slavko Matić in športni direktor Dušan Petković kmalu odšla, Riero pa pustila v Halozah. Španec, ki je bil v kadru Španije leta 2008, ko je furija prvič osvojila Evropo, je doslej na 8 tekmah zbral 437 minut, 2 asistenci in 2 rumena kartona. Gola še ni zabil, je pa ponudil že nekaj prečk in vratnic. Glede nato, da ima ženo in tri otroke v Omsku, mu Vuk pušča prosto med reprezentančnim premorom. Še vedno pa je menjava Zlatan Muslimović (prej BiH) – Albert Riera (prej Španija) v majici Zavrča, ki je nekako prišla tudi v roke Pepeja Reine, še vedno kultni prizor. Ja, to lahko uspe samo Miranu Vuku.
Foto: Zavrč
NAGRADA ŠTEFANA ŠKAPERJA • MARCOS TAVARES (Maribor) Nagrada sicer uradno nosi tega imena, a bi jo lahko. Šestnajst let je že, kar je Štefan Škaper brcnil uspešno še zadnjič žogo. Bil je 29. avgust 1999, v dneh, ko se je Mariboru mudilo prvič v ligo prvakov. V 18. minuti tekme v Velenju je Škaper zabil še svoj zadnji in 130. komad v PLTS. Deveta sezona, 226. tekma. Dras in gol! Mura je na koncu tekmo dobila z 1:2, Škaper pa je do danes ostal tudi najboljši v hat-trickih. Do 130. se je še lani, ko je Marcos Tavares s 17. zadetki znova postal najboljši strelec lige, zdelo neverjetno daleč. Ampak letošnje prvenstvo bo drugačno. 17 ne bo dovolj. Gole je treba štepat’ in Tavares je resno zavihal štucne. Prišel je že do 112. gola, letos jih ima tako že 10. Če bo tako priden in zdrav in na voljo še naslednjo sezono… Se zgodi, da bo Štefan Škaper, prvi golgeter Prekmurja, nekega dne celo ujet. Do takrat pa, slava mu!
NAGRADA ZORANA UBAVIČA • ANDRAŽ ŠPORAR (Olimpija) Prav v soboto, na dan derbija, se je bil poslovil. Zoran Ubavič. Nadkralj. Takega golgeterja zlepa ne boste našli. 142 tekem za Olimpijo in 112 komadov. Bamf! To je bil kralj. Njegovih 29 golov iz prve sezone 1991/92, ki je štela 40 krogov in je v njej sodelovalo vse živo [Ljubljana je imela kar 4 klube med elito], je še danes nedosegljivih – najbližje sta prišla Sašo Udović [1992/93, Olimpija] in Štefan Škaper [1994/95, Beltinci] s 25 komadi. Kot sta nedosegljiva tudi 102 gola, ki jih je takrat sprašila Olimpija, ki pa je letos na dobri poti, da se temu približa [50 golov po polovici prvenstva, ki pa ima 36 krogov]. Andraž Šporar je pri 17 golih, od tega je kar tri štihnil na dveh derbijih, in bi lahko prišel blizu, če bo le ostal v Stožicah.
NAGRADA SEBASTJANA GOBCA • RAHMANOVIĆ & ŠME (Koper) Gobec, ki se je lepo poslovil tako, da je videl Celje znova v Evropi in zdaj pomaga v vlogi športnega direktorja, je rekord tako po številu nastopov (488) kot tudi rumenih kartonov (146), čeprav je bil Amir Karič (110 rumenih kartonov) dostojen tekmec. No, trenutno ima največ rumenih kartonov Amar Rahmanović (Koper, 8 rumenih), ki pa je po točkah nefairplay lestvice za soigralcem Denisom Šmejem (4 rumeni, 1 direktni rdeči). Ampak… sezona je še doooolga. Sicer pa Koprčani vodijo tudi pri ofsajdih.
Evo. Polovica prvenstva PLTS je… Mimo. Točno na polovici smo, dame in gospodje! In nekaj stvari je že jasnih. Največ ofsajdov ima – Koper. Daleč največ. Jah, pa bi človek pričakoval, da bodo prav v Kopru, kjer biva naš bojda najboljši sodnik zadnjih let, najbolje vedeli, kako nadmudrit ofsajd zanko..
Ko je šlo tako daleč, ko nismo več vedeli, kje se igrišče sploh konča in kaj pomeni za ofsajd, če se igralec vrže v avt [Euro 2008], sem vprašal kar Damirja Skomino. Takrat je bil še zgolj četrti sodnik in celo v tej vlogi stopil na sceno na tekmi Avstrija – Nemčija, ko je bila cela štala in celo kazni. Kdo bi bil vedel, da mu mednarodno kariero pohabil ravno ofsajd. V Parizu. Dva ofsajda. Uf.
Ampak Skomina je takrat na vprašanje, kako bi razložil ofsajd nekomu, ki pojma nima, povedal, da ne bi uporabil besed, temveč igrišče ali, vsaj, posnetke. In ja. Ofsajd je res zajebana stvar. Ni tako izi, kot vsi mislimo, da je. Angleži so si šli pravila razlagati po svoje, da je stvar še bolj zakomplicirana. Ampak, eto, uradno, da ne boste rekli, da nismo prebrali in se napiflali. Najdete tukaj. Zdaj pa… Rekorderji in vsi, ki so se ujeli v prepovedanem položaju. Uradno. Pri statistiki sem si pomagal s podatki minute-by-minute, ki jih tipkajo bolj ali manj vestna očesa statistikov Prve Lige Telekom Slovenije.
Gospod, ki pove, zakaj je tako, kot je [Screenshot: Kanal A]
POSAMIČNO [18. KROG]
15 – Jaka Štromajer [Koper]
14 – Josip Ivančić [Koper]
14 – Andraž Šporar [Olimpija]
14 – Marcos Tavares [Maribor]
14 – Blessing Eleke [Gorica]
12 – Ivan Firer [Celje]
REKORDI – POSAMEZNIKI 4 – Ofsajdi na eni tekmi [Andraž Šporar, Josip Ivančić]
5 – Zaporednih solo ofsajdov na štirih tekmah [Dejan Glavica]
Če bi Handanović tu žogo odbil, … [Screenshot: Kanal A]
KLUBI [18. KROG] 49 – Koper
43 – Olimpija
42 – Maribor
33 – Celje
31 – Krka
30 – Krško
28 – Domžale
27 – Zavrč
24 – Rudar
21 – Gorica
REKORDI – EKIPNO 3 – Tekme zapored brez ofsajda [Rudar, Krško]
TEKME BREZ OFSAJDA Celje – Zavrč (2:1, 6. krog)
Domžale – Krka (3:0, 14. krog)
NAJVEČ OFSAJDOV NA TEKMI 9 – Rudar – Olimpija [2:7]
8 – Rudar – Celje [1:7]
Najbolj sporen (ne)ofsajd sezone? [Screenshot: KanalA]
1. FC LUKA KOPER [49 ofsajdov]
#1. – #9.: 23
#10. – #18.: 26
POSAMEZNO 15 – Jaka Štromajer
14 – Josip Ivančić
3 – Ivica Guberac, Goran Galešić, Amar Rahmanović
2 – Mitja Lotrič
1 – Denis Halilović, Dalibor Radujko, Domen Črnigoj, Jan Andrejašić, Damir Hadžić, Patrik Posavac, Sven Dedić, Davor Škerjanc.
![Pet ugotovitev: Maribor – Zavrč [3:3]](https://urbani.si/wp-content/uploads/2015/11/FullSizeRender-11.jpg)
![Najbolj sporen (ne)ofsajd sezone? [Screenshot: prvaliga.si]](https://urbani.si/wp-content/uploads/2015/11/olimpija-1.jpg)
