Kategorija: MUZU

  • 24ur ali Die Hard je božični film!

    24ur ali Die Hard je božični film!

    Vsaj nekaj. Pri nas dileme ni. Že 25 let. V Sloveniji je Die Hard božični film. Od kdaj? Od petka, 15. decembra 1995. Brez debate. Ššš! Die Hard je božični film. In zdravo. Zakaj? Zato, ker so tako rekli na Pop TV.

    Saj je bilo takrat, na tisti zasneženi petek, že v bistvu sedem let, kar je – spoiler alert! – Hans Gruber prvič tradicionalno padel s stolpnice Nakatomi. Kajti vsi od nekdaj vemo, da preprosto ni božič, dokler dobri stari Hans, bejbi, naj bo večna slava večnemu Alanu Rickmanu, ne odleti skupaj z vsemi tistimi obveznicami dol na pločnik. Bamf. Jipikaijeeee. Madafaka.

    Vsake toliko sem se preplašil, nekaj kakor tesnobno, da me spomin vara. Pa me, huf, hvala bogu ne. Zdaj me itak več ne sme, ker sem prevečkrat, ponavadi decembra, ponavadi, ko smo bili že lepo gor narejeni in ponavadi zelo samozavestno natrabunjal, da ziher edini v državi iz glave vem, kateri je bil prvi film, ki so ga zavrteli na Pop TV, ko je reč štartala.

    Die Hard. Umri pokončno. Ali, še boljši prevod, Umri muški.

    Foto: zajem zaslona (YouTube)

    Nikoli pa, do zdaj, nisem pomislil – pa si lahko mislimo karkoli o Popu, o filmu, o Sloveniji, o božičnih filmih nasploh –, da pravzaprav veliko pove, če štartaš z – Die Hard.

    Babica. Gre. Na. Jug.
    No, okej, očitno ni bil čisto prvi film, ki so ga zarolali na Pop TV. Sodeč po arhivih je bil prvi, ki so ga zarolali po 24ur, domač film. Mhm. Slovenski. Lastniki tujci, film pa slovenski., Babica gre na jug, kar gledano za nazaj in glede na siceršnjo shemo Popa precej izstopa. Pa dobro. Bolj popularnega filma Slovenci nismo imeli še kaki dve leti, ko je prišel Outsider. Ampak vseeno so se, očitno, odločili za Vincijev film, v katerem so se, kot je dobro večkrat pripomnil Marcel Štefančič jr., vozili iz Ljubljane v Portorož tako dolgo, da so vmes prespali. Ker je pač road movie.

    Ampak zdaj je po svoje tudi jasno, zakaj je dilema, da sploh ni dileme, ali je Die Hard božični film, za vse večne čase odločena. Namreč… Drago Balažič, prvi voditelj 24 ur, in Franci Petek, ki je vodil šport, sta želela vsem vnaprej »spoilat« film. Kaj? Kako? Za tiste, ki smo, če se dobro spomnimo, prav takrat prvič umirali pokončno in uvideli, da si lahko kralj tudi samo v beli spodnji srajci (no, če boste pozorni, boste videli, da si Bruce Willis, pardon, John McClane menja srajco med filmom, čeprav ne vidimo, kdaj bi naj to pravzaprav storil) Zakaj? Kako? Kaj imata Drago in Franci z Johnom? Poglejte si na koncu, kako poletijo papirji. Kako? Kot tiste obveznice. Ha! Ne more biti naključje, ni teorije, ne gre, ne. Na Popu so vedeli. Zakaj so štartali prav takrat. Ker tik pred božičem. Ker je Miran Trontelj rekel, da bo v ponedeljek spet kaj snega. V času, ko decembrski sneg še ni bil čudež.

    Seksi. Ko ni bilo seksi
    Ko danes, 25 let kasneje, kar ni več tako majhen odmik, pogledaš prvo oddajo 24 ur, se tranzicija nikoli ni zdela, kaj pa vem, tako seksi. Kdor je bil dovolj star, ko smo bili drugi še premladi, danes pravi, da so to bila za nekatere top leta. Da je bilo manj skrbi. Čeprav so v Mariboru, kot izvemo v oddaji, še iskali novega šefa Tama. Le da seveda so bile skrbi. Ni bilo izi. Eh. Prva novica, s katero so začeli v 24 ur, je bila ta, da stavke železničarjev ne bo. V času, ko se je z vlakom še prišlo prej iz Maribora v Ljubljano kot z avtom. Nekateri dizlaši, ki jih lahko vidimo v kadrih, danes itak še vozijo, no, tam, kjer še vedno tiri niso elektrificirani. In Slavko Kmetič je seveda še ime, ki je povezano z železnicami. Vidite, nekatere stvari se nikakor ne spremenijo.

    Foto: zajem zaslona (YouTube)

    Prva oddaja 24 ur pravzaprav deluje pristno tranzicijsko. No, najprej: Drago Balažič deluje, kot da je edini res v nulo vedel, kako in kaj. Vse ostalo pa je nekako na horuk. Dobra novica, slaba novica, dobra novica, slaba novica. Takšna se za nazaj zdi formula Tomaža Peroviča, ki je konkretno pretresla slovenski prostor, ki dotedaj v televiziji besede konkurenca pač ni poznal.

    Pop TV je štartal res čisto drugače, že programska shema je bila povsem drugačna, tik pred dnevnikom je zabaval Bill Cosby, jasno iz časov, ko smo o njem vedeli precej manj, kot vemo danes. Po poročilih je bil rafal filmov, ki so vmes postajali klasike. Od Osmega potnika prek Jeklenih magnolij do Umri pokončno. Ni švoh za prvi vikend, ne? Časi, ko smo gledali v tv spored in se potem odločili, ali bomo šli v videoteko po kaseto, ki je pol itak niso imeli.

    Cik-cak urejeno
    V prvi oddaji ne veš točno, kako bi tiste novice v duhu časa razvrstil. Sam. Ker danes smo vajeni, da smo sami uredniki. In vsebina hkrati. Tista prva oddaja 24ur? Danes? Ni urednika, ki bi tole danes tako naredil na cik-cak.

    Ljubljana je bila leta 1995, ko je bil župan Dimitrij Rupel, očitno preslabo okrašena. Ja, Ljubljana. Mhm. Gospe, mamke so tarnale, da je vse bolj mrtvo in da ni okrašena, kakor da bi lahko bila. O, kako so se časi spremenili, ne? Ampak kaj je to v primerjavi s tem, da je Slovenija šla v Madrid na vrhunsko srečanje EU, kjer se uradno o nas sploh niso hoteli pogovarjati, pa je potem Janez Drnovšek vse lepo pomiril, da se bistveni pogovori sploh ne zgodijo v uradnem programu. Kar kislo gledati za nazaj, glede nato, da je trajalo nato še dolgih devet let, da se očitno naši niso preganjali samo po šankih ali kavicah.

    Niti šmirglali nas niso tedaj, Chiraci in Kohli in ti maherji, zato je bila Balažičeva novica, da bo prišel slej ko prej evro, 2002 kot pravi denar, kot totalna indija koromandija. Pa kaj. Marke, če že, tolar pa tudi ni bil švoh. Ker za domače zgodbe gre.

    Foto: zajem zaslona (YouTube)

    Po eni eni strani je enota Moris pokazala, da ima pet novih kužkov, ki bodo strah in trepet Slovenske vojske, ki zna postavljati zasede v snegu (s podlago Zarjavelih trobent, ki jo je nekdo uturil noter, pa bolj slabo zmontiral, da ne razumeš, ali gre za satiro ali slabo montaži) po drugi pa so v Planiki namesto adidas superg sklenili pogodbo s firmo aksiom, ker je adidas rekel ne. Spomnim se asiks tenisk ali nekaj takega, zagotovo pa ne aksiom. Ni čudno. Moj bog. Ampak saj bo vse očitno vredu, so rekli, ker je bila inšpekcija zaradi sumljivih poslov v firmi, povedo da sicer ne kaj prida veliko, toda saj če se že to ne izide, pa bo prišel minister Tajnikar in bo zadevo porihtal. Danes se vse to gleda precej drugače. Ker minister ni porihtal.

    Ni kot osamosvojitveni Dnevniki
    Gledati prvo oddajo 24ur ni podobno gledanju osamosvojitvenih Dnevnikov na TV Slovenija, kjer smo vedeli, da je bil razplet, no, diehardovski. Tudi tisti, ki smo takrat bili hudo mali, nekateri pa še rojeni ne. Pop TV je z ameriško šolo in učenci slovenske realnosti pač skušal najti prostor. Moral je biti drugačen, zato je imel stavke tipa »gripa položila pol Slovenije« ali tiste strašansko usodne, da so tla v Ljubljani zaradi reaktorja Inštituta Jožefa Štefana radioaktivna in mamka povedala, da »je moja solata vsa rjava« in je moral šef, izobražen človek, razlagati, da ni prav nobene bojazni. Pa pravijo, da je fake news prišel s Trumpom. Ha!  

    Foto: zajem zaslona (YouTube)

    Za nazaj se zdi, da je Francija Petka povsem zdelala trema. Z Jelkom Grosom sta takoj krenila bolj po domače, ko se je Petek zares sprostil, če je že Gros bil ves resen in to v časih, ko se je čakalo na Primoža Peterko. Ker je bil december, so bili prav vsi prispevki o zimskih športih, ko se je Špela Pretnar še pripravljala po zlomu noge na zasneženem Snežnem stadionu. In ko je Petek poškodovani Urški Hrovat kar tako krepko izrazil podporo, ker bo izpustila tekmo v St. Antonu: »Urška, ne sekiraj se, šparaj se za Maribor.« Zgodovina pokaže, da se je šparala za Garmish, ampak nič zato. To so bili časi, ko je naš hokej igral kvalifikacije z Nizozemci, ki da hokej sploh imajo. Uf.

    Vremena ni napovedal. Pripovedoval ga je.
    Če se je Petek vmes zgubil, da ne vemo, ali je bila reč zaigrana, ko Drago reče Franciju »Franci, konc je!« in se ubogi Petek komaj izvleče, se je zato gosposko namestil Miran Trontelj. Z rumeno rožo, slika je preslaba, pa premalo vem, da bi uganil, katera je. Kravata, iz kakršne bi danes delali zavese (Petek je imel še bolj primerno široko pisanim devetdesetim), topla beseda v hladnih dneh in predvsem obilo znanja in spoštovanja. Miran Trontelj vremena ni napovedal. Miran Trontelj je vreme pripovedal. Z občutkom mu je z leti blizu prišel Andrej Pečenko, človek, ki te je stalno pomiril, mestoma Tanja Cegnar, čeprav te bo vedno strah, kako ti kaže biovremenska, in pa, jasno, Andrej Velkavrh, ki nekaj kakor združuje take kvalitete.

    Foto: zajem zaslona (YouTube)

    Miran Trontelj je šel lahko na Pop TV dlje. Ni bil edini. Ampak bil je najbrž prvi. Petek bi naj bil komičen del, Trontelj pa čustven. In to mu je uspevalo. Nekako si zapomniš, tudi ko si nato presedlal iz Pop Tv, se vračal, nehal gledat, kakorkoli že, zapomniš si, da so bili četrtki, ko je Miran Trontelj napovedal vreme. Pardon, pripovedoval. En dan v tednu. Vreme. Ki se vedno spreminja, ko se vedno zmotijo in tako naprej. Zato je jasno, kako neverjetno dober je bil, če je vreme v času, ko nismo vedeli, kaj je radarska slika padavin in smo vreme brali celo v časopisu, napovedal enkrat na teden, pa si si zapomnil, kaj je rekel. Trontelj je bil »takih več ne delajo«, ko so take že zdavnaj nehali delati. Toda znal je prestopiti v novo dobo, pa ni dopustil, da bi trpelo znanje ali stroka. Ne.

    Za konec? Kultura. Mhm.
    In nekje vmes je tudi Pop razvil pač svoj stil, svoj svet, svoje delo. In prišel je v času, ko je šlo precej navzgor in ko so mediji funkcionirali povsem drugače. In ko je Pop TV vseeno dal na koncu oddaje zgodbo iz Ljubljane, kjer so prikazali film Zlata mrzlica. Nemi film Charlieja Chaplina s spremljavo v živo. Torej, zaključili so s kulturo. No in Darjo Zgonc, ki je povedala, kaj se obeta na uradni otvoritvi nove televizije. Ki je ostala pravzaprav vedno to. No, ne zares nova, ampak sveža. In z imenom oddaje 24ur nakazala, kam bo šel sodobni čas. Pa čeprav so bili začetki štorasti, majavi, negotovi. So vsaj takrat, sploh tista prva leta, ko smo nekateri s Sandijem Salkičem odštevali do začetka 24ur in se čudili, ker se vidi stavbo Pop TV iz helikopterja skoraj na tak način kot kadri Chicago Bullsov.

    In ker nikoli, do danes, nisi vedel, ali so oni ljudje tam zadaj, za Dragom, dejansko delali, so vse slišali, res ni bilo pregrade, kaj gledajo, kaj je na onih tevejih zadaj… Tega nismo izvedeli nikoli. Smo pa nekaj drugega. Da je Die Hard božični film. Jipikaieeee.

  • Jernej Damjan? Čista petka!

    Jernej Damjan? Čista petka!

    Za Garyja Linekerja se je vedelo. Da bo.

    Že ko je izjavil tisto, da je nogomet preprosta igra. Dvaindvajset mož teče za žogo za 90 minut in na koncu vedno zmagajo Nemci. Ni čudno, da je Gary Lineker vmes postal najbolje plačan človek na BBC-ju. Ker govori, piše in razmišlja o fuzbalu tako, kakor bi tudi mi, če bi dali skozi največjo sceno. Pa čeprav so se časi spremenili. Lineker danes najbrž več zasluži z govorjenjem o fuzbalu kot takrat, ko je brcal za Barcelono in Anglijo. Kar dosti pove o nogometu. In Linekerju.

    Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]

    Nima smisla Linekerja primerjati s komerkoli, ker že v Match of the Day nihče niti ne poskuša, da bi ga kopiral. Zakaj pa bi ga? Ampak nekaj drugega je. Ko so se pogovarjali na dan smrti Diega Armanda Maradone, je Lineker razlagal, kako so na neki prijateljski, dobrodelni tekmi na ogrevanju vsi gledali Maradono. Ne samo zato, ker je žongliral, ampak ker si je žogo nabil visoko v zrak, prekrižal v roke in nato spet nabil. In spet. In spet. In spet. Kdor brca, ve, kako zajebano je to. Hudo. Maradoni je uspelo trinajstkrat. Naslednji dan na treningu Barcelone (!) nikomur ni uspelo več kot trikrat.

    Ampak bolj kot sama zgodba in način Linekerjevega pripovedovanja je zmagalo nekaj drugega. Kako so ga poslušali ostali za mizo. Rio Ferdinand, kultni branilec in popkulturni maher. Michael Owen, nekoč največja zvezda, ko je šel v Real. In Peter Crouch, telegrafštanga, ki je polovila najboljše gole, zdaj pa ima nenormalno dober podkast. In kaj so delali ti trije? Samo poslušali so. Odprtih ust. Kako Lineker razlaga. Kot otroci.

    Tour de France zelo uspel

    No, to. Tega se ne da naučiti, plačati, kupiti. Ne gre. In na Televiziji Slovenija bi to morali vedeti. Ker imajo podoben primer. Iz Tour de France so naredili zgodbo. Še preden so prišli res nenormalni uspehi Rogliča in zatem Pogačarja. Ker se je nabrala ekipa, ki primarno rada kolesari in še raje govori, kako se kolesari. David Črmelj, Tomaž Kovšca in Martin Hvastija ter Miha Mišič so se več kot le ujeli. Iz Toura so nam pričarali vse tiste vzpone, šprinte, ekipna razmerja. Vse. Od tega, kdaj lahko dobiš še vodo, do tega, kakšne so prestave in zakaj se pri kronometru menja kolo.

    Uživali smo bežni spremljevalci in, kolikor vem, tudi tisti, ki se spoznajo na kolesarstvo. Kako ne bi. Vidno je bilo, da ekipa uživa v tem, kar dela. Ni kopirala, bila je pristna. TV Sloveniji se včasih kaj takega kar zgodi, nato podporne ekipe to podprejo in nastane zgodba, ki pa jo je težko obdržati ali kopirati. Lep primer je bila dolga leta košarka, ki jo je nacionalka zapravila, nato pa še izgubila tik pred največjimi uspehi.

    Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]

    Če ima nacionalka zdaj v nogometu svojevrstno srečo, čeprav na tem ni prav nič srečnega, da se v domači ligi Planet TV zelo muči, Sportklub pa pač za vsebino namenja drobiž, ko gre za reprezentančne tekme, se je želela dokazati ob letošnji Planici. Ker letos kaj drugega tudi ne preostane, ko pa moramo vsi biti doma. In naredila, našla, izpeljala je neverjetno uspešno potezo.

    Za strokovnega komentatorja je pripeljala Jerneja Damjana.

    Obvladal več vlog hkrati

    Zdaj, Damjan še ni v penziji. Še skače. No, rad bi. Kar je dvorezno, ker je del ekipe in tudi ni. Ni preprosta vloga, saj bi radi gledalci slišali, kaj se dogaja v ekipi, sam pa gotovo ne bi rad povedal (pre)več. Sploh pa potem, ko se je zgodilo vse tisto s Timijem Zajcem, Gorazdom Bertoncljem in tako dalje. Ampak Damjan je bil na soboto, ko je nacionalka požrla knedl in se resno lotila zgodbe o razpadu slovenskega sistema, totalni presežek. Ker je bil prekleto iskren. Povedal je, da fantov ni obremenjeval, ni jih klical ali jim pisal. Je pa vedno dal oceno, kadar je bil zanjo povprašan. In to prvič v tako izpostavljeni vlogi, ko se je zgodila najbrž največja afera naših skokov. Znal je najti vrhunske, pa tudi domače primerjave, ko gre za spor med tekmovalcem in trenerjem. Da si še ženo izbereš sam, pa se z njo skregaš. Da skoki niso politika, kjer lahko kar čez noč nekoga zamenjaš.

    Foto: TV Slovenija [zajem zaslona]

    Zato je bil Jernej Damjan nekaj najboljšega, kar smo videli pri nas, ko gre za šport na televiziji. Ni bil karikatura, ni bil nekaj, kar ni. Vse od nadimka »jajc« je vedno deloval, da je na hece, včasih morda preveč, ampak nikdar pa ni bil nekridibilen. Svojih rezultatov ni metal naprej, češ, jaz lahko zdaj govorim, kar mi pade na pamet, ker sem leta tega in tega dosegel to in to. Ne. Stopil je pred kamere, sedel na kavč in bil tako dober, da sploh ni bila težava, ker s Sašem Jerkovićem nista bila v Planici temveč v Ljubljani. Bil je glas razuma, govoril je hkrati kot tekmovalec, član reprezentance, kritik in navijač. Tehtno, preudarno, izbrano.

    Primerjava z drugimi

    Predvsem pa je bil obenem povsem svež veter in je vnesel dozo profesionalizma, ki je nekje vmes, ko sta Andrej Stare in Jelko Gros ugotovila, da lahko gresta (pre)daleč, že nevarno postala zabrisana. Kot so pokazali že člani ekipe na Touru. Leta nimajo nič s tem, tudi ne nujno predhodni uspehi. Ni predpogoj, da boš dober strokovni komentator, če si bil dober športnik. Pomaga pa gotovo. Vidimo, z leti, da se Matjaž Vrhovnik v smučanju hudo lovi, da pogosto Urban Laurenčič boljše vidi, kakšen čas bo nekdo dosegel. Nato je tu Branko Zupan, ki deluje počasi že, kakor da nas nacionalka trola. Pri čemer je nogomet pač toliko bolj delikaten. Ampak tudi skoki so. Še posebej Planica.

    In letos je nacionalki uspelo, da je Jernej Damjan postal ne le glas razuma, ampak nekdo, ki bi ga še poslušali. To je za slovenske studie v športu, kjer poslušamo prepogosto klišeje, ne pa mnenja in ocene, da si z reklamami dejansko kdaj oddahemo, absolutni presežek. Damjan je zato lahko pot. Mora biti. Kako to početi v bodoče, ko prihajajo nove generacije, ki se drugače spoprijemajo s sodobnim časom, instant mnenji, neskončnimi komentarji.

    Ocene

    Andrej Stare 2/5

    Andrej Stare bo vedno komentator, do katerega ne moreš biti indiferenten. Ne gre, ne da se. V bistvu me je imelo, da ga sploh ne bi bil številčno ocenil. Ker se ga skoraj ne da, ker je nekaj kakor izven konkurence. Ali si njegov pristaš ali ti gre na živce. Nekaterim se bo vedno dopadla njegova odmerjena robast, za druge bodo to nedopustni zdrsi, nevredni javne televizije. Ampak nekaj je gotovo: za Stareta je toliko časa, kot ga je preživel za mikrofonom, preprosto preveč. Sploh odkar so dodali še komentiranje poizkusne serije. Stareta že dolgo muči glas, s čimer gre sočustvovati, ampak pustiti ga tako samega, toliko ur? Ni čudno, da je bral elektronska sporočila, metal dovtipe, česar smo se žal morali privaditi, toda če že nacionalka gladko prenese njegove težave z glasom (za razliko od številnih kritik na MMC-ju v komentarjih), potem je nedopustno, da se je tolikokrat uštel, ko so skakalci že pristali.

    Včasih se mu preprosto ni izšlo s kontekstom, spet drugič je razlagal, kako lepo bi bilo, če bi kdo od naših skočil 240 metrov. Čeprav je bilo jasno, da bo 210 zalogaj. Kot da bi v nogometu po zaostanku 0:3 in enem zapravljenem zicerju rekel, da upaš, da bo 4:3. Seveda upaš. Samo to ni naloga komentatorja. Nihče ne more zanikati Staretove želje. Človek rad komentira, blizu mu je cankarjanski besednjak, obenem je kar javno pogrešal Grosa. Ampak tako kot so na nacionalki takrat naredili napako, ko so gladko gledali, kako se bo samopokopala Tanja Gobec, so storili tudi tokrat. In to ni prav.

    Polona Bertoncelj 2/5

    Če bi obstajal slikovni slovar tv športnega novinarstva, Polona Bertoncelj ne bi bila samo pri črki o (»občutki«). Bila bi najbrž tudi na naslovnici. Odvisno, no, za kako knjigo bi šlo. Polona Bertoncelj je nekje vmes, ko je znala biti smela, smotrna in prava odločitev, postala »good cop«. Ko ji je moral Jerković posredovati iz Ljubljane do Planice vprašanje, ali se Ljubo Jasnić čuti odgovornega za nastali cirkus, je bila njena vloga jasna. Dlje od vprašanjev o občutkih, žal, ne gre. TV Slovenija bi potrebovala ob športnikih bolj konkretne novinarje. Take, ki vprašajo, ko so kamere prižgane. Kaj konkretnega. Ko so podvprašanja. Zajc je že v kamere rekel, da so trenerji krivi, ker slabo skače. Bertoncljeva ni tam zato, da bi se mi počutili dobro, ker Planica. Ne. Tam je zato, da športnike vpraša, kako in kaj.

    Miha Mišič 3/5

    Miha Mišič rad sprašuje. Zdi se, da še raje posluša. Nepričakovano je v bistvu njegova vloga prerasla osnovne okvirje. Bil je tisti, ki je imel najboljši dostop do tistega, ki da naj bi bil vsega kriv. Za to je potrebno razviti osebni stil, slog, pristop, kar gotovo ni lahko, še zlasti, ko ni rezultatov. Potrudil se je, da bi dobil Bertonclja v soboto pred mikrofon, da bi dobili obe plati. Ni mu uspelo, kar ni bila njegova krivda.  

    Saša Jerkovič 4/5

    Če je bil petkov uvod saškast, torej predvsem razvedrilno naravnan, je bil v soboto z zgodbo o pravljicah, ki niso vselej krasne, pravi človek na pravem mestu. Čemernega obraza. Ne na silo. Ampak skrbno odmerjeno in brez njega tudi Damjan ne bi bil takšen, kakršen je bil. Morda bi v tako velikem studiu bilo bolje, če bi namesto hologramov dejansko povabili še koga – z omejitvami vred.

    Jernej Damjan 5/5

    Absolutni presežek letošnje Planice. Kot napisano v uvodu.

  • Planica 2020 ni Šmarna gora 2002

    Planica 2020 ni Šmarna gora 2002

    Tam, na drugem koncu sveta, sta se skregala dva na vrhuncu ene zgodbe. Oba dokazana nadkvaliteta. Najprej sta si povedala drug drugemu, no, bolj en drugemu. Ampak sta si. V ksiht. Za zaprtimi vrati. Tja, kamor se ne hodi, no, razen če si predsednik, ki rad čisti kopačke in javno podobo. V slačilnici. In potem sta oba šla dalje dvignjenih glav. In oba predvsem stopila pred javnost. No, en je imel najbolj kultno tiskovko, drugi pa je tiščal voziček s šilt kapo obrnjeno nazaj po letališču.

    Zlatko Zahović je šel dalje, a se nato še vrnil. Za reprezentanco je zabil še tri gole po Šmarni gori. Srečko Katanec je najprej odvodil prvenstvo do konca. Seveda je. Ni kar spakiral in zbežal. Do konca, poraz, poraz, poraz in potem odšel. Trije porazi, pa kaj. Oddelaš. Oba sta povedala svoje, najbolj pa je molčal, no, zamočil predsednik zveze. Da je sploh šlo tako daleč. Edino, kar mu je šlo na roko, da je imela podobne težave Irska (Roy Keane). In da se je v bistvu samo okrepil stereotip o fuzbalu, kjer predsednik lahko dvigne roke, ker pač ne more nadzirati čustev in odločitev posameznikov. Sta se pa oba slej ko prej vrnila. Zahović je še brcal za reprezentanco, Katanec je kasneje spet prevzel Slovenijo. Rudi Zavrl je bil blizu, da bi šla Slovenija z Bojanom Prašnikarjem še na Portugalsko. Ni šla, Dado Pršo je namesto šraufanja avta našel Mladena Dabanovića na krivi nogi in adijo. Prišel je Branko Oblak, šlo se je v Celje, fuzbal pa skoraj nikamor. Morali so priti novi ljudje. Povsem novi ljudje.

    Foto: TV Slovenija [zajem zaslona]

    Zdaj pa gre en (Timi Zajc) na Instagram, drugi (Gorazd Bertoncelj) pa skozi zadnja vrata. Zajc je sicer še povedal v kamere, v petek pozno popoldan, da ne ve, zakaj je tako slab. Da je »malo zgubljen« in da »naj trenerji povejo, oni me trenirajo«. Bertoncelj v kamere ni povedal kaj prida veliko. Ker nikoli ne. Deloval je kot da bi skoke gledal, kakor vsi mi. Ni pomagalo veliko, kakor tudi sicer ne, da TV Slovenija ravna izjemno z občutkom z zimskimi športi pri nas. Zajc je Poloni Bertoncelj vrgel bombico, ona pa nič. Rekel ji je, med vrsticami, da so trenerji krivi. Nobenega podvprašanja. Nič. In je šel fant na Instagram.

    Kar je tako ali tako najslabše, kar se lahko dandanes naredi. Naši »orli«, kakor se jim reče, naj ne bi bili kot mi. Ki lahko pišemo vse in o vseh. Nekaj mitskega naj bi bilo na skakalcih, no, letalcih. Oni letijo, mi pa sedimo doma na kavču. Letos ploh. Ne pa to, da beremo, kaj sami menijo na – Instagramu. No, še slabše je ravnal Gorazd Bertoncelj. Preprosto odšel je. Ne odšel, še huje. Umaknil. In je na sceno stopil Ljubo Jasnič, en tistih železnih ljudi, ki bi naj iz nekih drugih časov vedeli, kako se reši takšno stvar.

    Ampak takrat je bilo že zdavnaj prepozno. Od četrtka do sobote je šlo narobe vse.

    Planica 2020 ni Šmarna gora 2002. Ker Timi Zajc in Gorazd Bertoncelj nista ne zvezdnika, ne nadkvaliteta, ne presežek. Oba sta prišla “zadaj”. Prišla sta, ko je bilo najbolj luštno. Timi Zajc ima eno zmago, dvoje stopničk in zdravo. Za slovenske skoke je to povprečno. Preveč uspešni smo, da bi Zajc bil ikona. V skupnem seštevku doslej daleč od najboljših.

    Gorazd Bertoncelj je pa napaka, ki jo zveze ponavljajo ena za drugo. Gorazd Bertoncelj je Tomaž Kavčič, Gorazd Bertoncelj je Rade Trifunović, Gorazd Bertoncelj je povrhu celo Primož Gliha. Gorazd Bertoncelj je všečen, nekonflikten, marljiv, tih kader. Takšne imajo pri nas radi še zlasti po tem, ko pridejo uspehi, z uspehi pa denar, slava, status, sloves.

    Skupna točka naštetih so vodstva, ki bi rada vodila in organizirala, ko je vse tip top. Ko pa zagusti, pa glavo v pesek. Takrat ne vedo, kar naenkrat, kaj bi. Vsa tista požrtvovalnost kar naenkrat skopni. Pa smo še tisti, ki skoke spremljamo res površno in na daljavo, videli, da škripa. Dovolj je bilo pogledati samo različne postave na dosedanjih tekmah in cincanje, ker bodo v Planici lahko nastopili samo štirje. Slovenski zimski šport ima z redkimi izjemami tako ali tako težavo, ker pridejo (pre)pozno v formo. Vsi bi imeli uspehe februarja in marca, kar je krasno, ko gre za velika tekmovanja, ki padejo v tisti čas. Ne pa, če gre za klasično sezono.

    Foto: TV Slovenija [zajem zaslona]

    Igralci in trenerji, športniki in selektorji so se kregali. In se bodo. Ampak je razlika med Planico in “Šmarno goro”. To ni bilo na drugem koncu sveta. To zdaj je tukaj. Na prvenstvu, ki naj bi bilo pač za silo, brez gledalcev, kjer niti ni takih zgodb. V Planici. Ponosu države. Doma. V športu, ki ga izdatno podpiramo, ker je del identitete naroda. Sramota.

    Ni prvič, da imajo pri nas selektorji težavo s svojim osnovnim delom. Ne treniranjem, ne psihologijo, ne ugajanju vsem možnim interesom. Ampak s – selektorovanjem. Torej z izbiranjem. In nato, ko je že z izbiro križ, še bolj z določanjem vlog. Najboljše to vedo košarkarji, kjer je šele Igor Kokoškov zares zadel psihologijo slovenskih športnikov in zgradil šampionsko ekipo okrog kapetana, ko je bil za kapetana res izbran tak, ki je bil traku vreden. Kaj se lahko zgodi, ko selektorji kljub uspehom zgrešijo navade slovenskega prostora, je lahko spoznal Veselin Vujović.

    Za največjega šampiona se je v celotni zgodbi tokrat izkazal le – Peter Prevc. Ko je v četrtek spoznal, da ga ne bo na tekmi, je več kot le športno priznal športno realnost. Da je bila odločitev fer, ker so si drugi bolj zaslužili eno od štirih mest. Tako je povedal. Koliko toliko, no, ne ravno nasmejan. Ampak bil je Peter Prevc tudi, ko že lep čas ni Peter Prevc. Priznal je, da bo trajalo kakšno uro, dve, da se bo s tem sprijaznil. In odšel kot šampion. Pa ne na Instagram. Ne do zveze. Vsaj ne, da bi mi kaj o tem vedeli.

    Vsem drugim je, na daljavo, bilo nekaj kakor nerodno. Vajeni smo, da lahko v Planici skačejo v nacionalni kvoti številni fantje. In da bodo eni skakali, nekdo pa bo gotovo poletel. Gorazd Bertoncelj pa je govoril, da je bila odločitev, da Prevca ne bo v ekipi, sicer lahka, ampak da je šok, ker ga ne bo v Planici med četverico. Če to reče selektor, je konec. Selektor tega preprosto ne more reči. Če je namreč šok zanj, potem je neveden selektor. Kot da je čakal, do zadnjega, da bo nekdo magično skočil 250 metrov. Da če že gledalcev ni in ne sončnega vremena in ne pozno marca, bo nekje priletel čudež. S Tamarja ali od kod že.

    Ampak kar je najhuje, je sama lokacija. Saj bi bilo kjerkoli enako – narobe. Ampak doma? Planica? Ki bo tako ali tako delala zgubo, ker ni navijačev in ker se šport dela pač na silo? Tu, kjer je praktično Slovenija doma. Pod Poncami, kjer je identiteta te države. In noben niti malo ni pomislil na to. Ne Zajc, ne Bertoncelj, ne zveza. Noben. Razen Prevc. Spoštljivo je odšel. Ker še ve, kako je bilo, ko je Slovenija tam norela. Zdaj nori, ampak iz povsem drugih razlogov. S Planico se pač tako ne ravna.

  • Bogova ljubezni: Gušti in Polončič

    Bogova ljubezni: Gušti in Polončič

    Lahko bi bila floskula. Bi. Gladko. Nak. Ne na ta večer, ne na ta dan, tik pred novimi omejitvami in ob vsej negotovi sedanjosti, kaj šele prihodnosti. Katera floskula? Tista misel, da je rock’n’roll najboljše zdravilo za te čase. Rock’n’roll ni bil medikament, rock’n’roll je ponavadi goltal medikamente. Ne zdaj, ne več, ne tu. Ne, če dva tipa brenkata na akustične kitare. Zato je bilo res. Zdravilo. Hit na hit. Pesem na pesem. Beseda da besedo. In zgodi se: vrhunski koncert.

    Najprej sta Gušti in Tomi v Narodnem domu kakopak previdno povedala, da sta prišla z rdečega območja. »Skoraj bi si upal reči, da so to za te čase najbolj primerni špili, ki še grejo skozi. Na ta četrtek. Mešani občutki. Po eni strani vesela, da sva lahko tukaj, po drugi strani pa ne vemo, kaj bo v prihodnje.«

    Vemo, kaj bo. Rock’n’roll. Uro in pol kasneje poslušalci v maskah in na razdalji niso zdržali več. Vstali so. Namamila jih je Nisem več s tabo, prepričala Na Soncu. In še bi. »Moramo domov. Kdaj že pride virus? Opolnoči?« sta se nasmejala Tomi Meglič in Miha Guštin – Gušti. In pokasirala resno konkreten aplavz, ko sta se poigrala z mislijo, da bi za štirinajst dni ostala v (ta večer še) oranžni coni.

    Ena na ena!

    Gušti in Tomi, ki sta le eden od petih tandemov iz cikla glasbenih dialogov 1na1 ljubljanskega Siti teatra, bi morala v mariborskem Narodnem domu nastopiti že 29. marca, a je bil koncert prestavljen zaradi koronavirusa. Seveda je bil. Zdaj sta mu, tako se je zdelo, ravno še pravočasno ubežala.

    Oder je bil pričakovano, no, skoraj gledališki. Dve kitari, dva stola, dva kovčka, dve kupici. Akustični večer, kjer šteje povedano med komadi skoraj toliko kot komadi sami. »Polovica je Guštijevih komadov, ki jih je naredil v četrt stoletja, polovico mojih. Priredila sva jih za dve kitari in dva vokala,« je uvodoma skoraj preresno nastavil Tomi Meglič, sicer pevec skupine Siddharta.

    Namenoma preresno, da je Gušti, nekdaj član in avtor skupine Big Foot Mama, nanizal, koga so v bistvu poklicali iz Siti teatra. »Povedali so ima, da imajo ta koncept 1na1 in me vprašali, kdo ima še toliko hudih komadov kot jaz. In sem razmišljal, hm, kdo? Razen, em, mogoče ta kolega na moji levi. Poklical sem ga in – ni dvignil. Pošlje mi sms, da je v New Yorku z novo punco in če je kaj nujnega, naj mu hitro napišem. Napisal sem mu ‘jaz, ti in akustične kitare’. In mi je nazaj poslal samo srček. Ni bil pa rdeč, haha.«

    Jaz sem bog ljubezni

    Za začetek sta krenila v Klinik potihoma, skoraj mistično, tako, kakor to ponavadi počne Siddharta. Nato pa je začelo padati. Že za Črn tulipan je Gušti razložil, kako je pevcu Gregi Skočirju za vse petke in sobote dal možnost, da začenja večere z »jaz sem bog ljubezni«. »V bistvu pa je komad bil napisan za mojo ženo,« se je pošalil Guštin.

    Prvi del koncerta je skoraj povsem razvedrilen in predrugačen: Mala nimfomanka zveni povsem v molu, ampak nič zato, če Guštin pove, kako, kje in zakaj je nastala. Če morda niste vedeli: Gušti je bil zadnja generacija slovenskih fantov, ki so še služili vojsko JLA. »V Banja Luki, kjer sem bil tankist, si me predstavljate s tisto kapo na glavi?« In komad je nastal prav tam, ker je bilo, uganili ste, toliko lepih punc.

    Ja, kelnar je bil

    Prav takšni koncerti, kjer si dva avtorja z resnimi hiti podajata top komade ter ustvarjalno preteklost sem in tja, ravno tako, kakor je Tomi nalival Guštiju konkretne špricerje, pokažejo in še bolj spomnijo, za kakšne komade je šlo in še vedno gre.  

    In kako je bilo še v bistvu niti ne tako dolgo nazaj vse drugače. Da, bili so časi, ko je Big Foot Mama bila vse, za Siddharto pa še nihče slišal ni. Nenazadnje, ko je Gušti razlagal, kako je prepričeval preostale člane Big Foot Mame, da so pristali na Led s severa, ki je potem pomagal napolniti Križanke kot prvemu slovenskemu bandu, je Meglič iskreno priznal, da je bil na tistem koncertu. Takrat je bil zgolj tip z rdečo bradico. In ne le to. Tip, ki je bil vesel, da je Guštiju natočil pivo.

    »Ko smo bili z Big Foot Mamo že zelo popularni, sem bil pred špilom doma in sem ob petih, pol šestih gledal televizijo in na TV Slovenija 2 je bila ponovitev oddaje Pomp. In zagledam enega modela z rdečo bradico. Gledam, poslušam in me pritegnejo zvok, komad, pretresla pa me je suverenost pevca z rdečo bradico. Bil je prepričan, da ima super komad, dober band in nisem mogel verjeti, da se je kaj takega lahko zgodilo v Sloveniji.

    Ko sem šel v kombi z bandom, sem povedal, kaj sem videl, govorim o Siddharti in en član banda reče, češ, pojma nimam kdo so ti. Gremo na špil in se hitro vrnemo v Ljubljano, najbrž smo igrali v Postojni ali Logatcu. In če prideš s špila, ne moreš domov še ob enih zjutraj, ne spodobi se. Šli smo na pivo pri Kinu Šiška v lokal Hound Dog in si naročimo pivo in prinese mi ga točno ta model z rdečo bradico. Ja, kelnar je bil.«

    Pesem, ki jo je takrat Gušti slišal in ga je očarala? Pot v x, prvi single Siddharte, kakopak.

    Izgubljene akorde našla na internetu

    Tisti »kelnar« je nato napisal tudi pesem Platina, še danes dobro znano balado. Pesem je že znana, manj pa njeni zaguljeni akordi. Teh je, vseh tistih gis-molov in Dis-duri, res veliko. Dovolj, da jih je Tomi, ki je sčasoma pesem s Siddharto le pel in prepustil akorde kitaristu Primožu Benku, pozabil. Še dobro, da jih je Gušti, kakor je priznal, našel na internetu.

    In tako je to šlo. Pesmi so seveda z dvema kitarama povsem bolj neposredne, oskubljene vsega, kar jim daje produkcijsko moč; naprej stopijo besedila, v bistvu pa je to najboljši način za vpogled v osnovni ustvarjalni proces dveh rockerjev. Zdaj sta v zrelih letih, ni pa težko zamenjati odra Narodnega doma za najstniški sobi, polni upanja. Tomi je tako (iz)povedal nežno zgodbo o tem, kako je namesto v vrtec z babico hodil okrog po nekdanji Jugoslaviji k dedku, ki je na filmskih scenah skrbel za zvok.

    Ko je babica bila že v letih in bolna, ji je Tomi prinesel Nord, drugi album Siddharte. Razumel je, da vse s plošče ni bilo zanjo, mu je pa kasneje njen sin, njegov oče povedal, da si je zaželela pesem za svoj pogreb namesto klasične Tišine. Pesem? Samo Edini.

    Izvolite albume, ki jih takrat niso hoteli

    Koncert 1na1 je zastavljen in predvsem do zdaj že dovolj utečen tako, da poslušalcu ponudi paleto čustev. Od severnjaško ledeno ljubezenskih zgodb (Led s severa, Ledena), prek erotično nabitih štiklov (Kloner, Garbič) pa do pesemi, ki s predzgodbami in gestami dobijo nek povsem drug vidik. Skoraj obrnjen. Gušti je razložil, kako je skoraj po naključju uspel najti Polono Kasal in kako se mu je posrečila skladba Vedno zame, ki je bila sprva plod marketinške želje teleoperaterja.

    In kako so mu poslušalci, kupci albuma, zamerili, ker na kompilacijo Dolce vita, kjer je sodeloval takrat tudi Tomi, enako Polona Kasal, ni uvrstil pesmi Vedno zame. Ta, mimogrede, je nalezljiva še danes. Zato mu je zgoščenk ostalo, kakor je rekel, za eno nepremičnino. Vstal je s sedeža in kot čarovnik privlekel na plano dve škatli albumov. Za pubkiko. Izvolite, vzamite. Narod je kasneje navalil. »Gušti in Polončič,« se je nato zasmejal Tomi, ko je moral peti prirejeni del, ki ga je pela Polona Kasal.

    Ne zadnji, občutek pa, kot da je bil predzadnji

    Nedavno smo se spraševali skupaj z mariborskimi organizatorji, kdaj bo na vrsti zadnji mariborski koncert. Ironično, enako sta se tudi prekaljena glasbenika. Le da s pošteno dozo optimizma. Nobene jeze, nič o maskah, razkužilih, omejitvah, ukrepih, zaporah, bolezni. Nič od tega. Za uro in pol. Veste, kako zelo to, preprosto, paše?

    Vesela, kot nekdanja najstnika, da lahko igrata svoje komade za publiko. Ki te komade še vedno prekleto dobro pozna. Včasih se namreč na takih koncertih pritihotapi občutek, kakor da je to že res nekje vmes postal klasični rock, kjer poznaš precej več komadov, kakor bi nemara pričakoval. In ko se koncert res zdi ne morda kot zadnji, gotovo pa vsaj kot predzadnji. Vreden vsega. Ko se za dobro uro in pol, tudi če sediš narazen in dihaš skozi masko vse zdi, kakor da četudi ni, kot je bilo, morda spet kdaj bo, kakor smo vselej želeli, da bi bilo.

    ***
    OKVIR

    Seznam komadov

    1. Klinik

    2. Črn tulipan

    3. Mala nimfomanka

    4. Pot v x

    5. Garbič (hip hop med nogami)

    6. Platina

    7. Vedno zame

    8. Moj svet

    9. Kloner

    10. Samo Edini

    11. Led s severa

    12. Ledena

    Bis

    13. Nisem več s tabo

    14. Na Soncu

  • Še kuj Jelkeja si je sposodo

    Še kuj Jelkeja si je sposodo

    [wp-review id=””]

    V manj kot enem fuzbal polčasu so zabili kar devet komadov. Spektakularnih komadov. Štikl za štiklom. V rašlje. Voleji, škarjice, evrogoli. Kdo? Kje? Emkej in Muzičari na torkovem spletnem koncertu awwwditorij v Narodnem domu Maribor. Zmagovalni koncert, ko gre za spletne koncerte. Mhm. Dinamično oddelan, zvokovno brezhiben, posnet ravno tako, da se je, kolikor je pač možno, vrhunski koncert približal tisti klasični koncertni izkušnji. No, pa kakopak pomagalo je, da so kljub vsesplošnemu pomanjkanju špilov v epski formi tako Muzičari kot Emkej.

    »Za konec pa z besedami našega velikega govorca: uživajte, dokler lahko,« si je Marko Kocjan – Emkej sposodil kar Jelka Kacina. Kot da bi si podal za sklepni evrogol. Neoš ki, Jelko, sam celega dehno, bi se dalo združiti. So pač časi, ko smo sami radi skupaj.

    Foto: zajem zaslona [Narodni dom]
     

    Rok Terkaj hotel še
    Emkej je nadgradil izkušnjo ciklusa awwwditorij, ki so ga zagnali v mariborskem Narodnem domu. Po uvodnem koncertu Marka Groblerja in Danijela Mariniča ter nastopa dvojca freekind. in Mascara Quartet je šlo za profesionalno produkcijo, ne za 360-stopinjsko kamero, temveč koncertno produkcijo, kakršna najbrž mora biti, ko se zgodi takšen večer, ko je preprosto… Fajn.

    Ošpilano
    Oblast
    Draga država
    Lažete
    Avgusta
    Hvala hip-hop
    Veš kaj bi ti mogo
    Rdeče oči
    Neoš ki
    Airplane Mode

    Ampak niti vrhunski pogoji in oprema niso nujno zagotovilo za špil, po katerem stanovski kolega Rok Terkaj v komentarjih zapiše »hočemo še«. Zugabe, hočemo še, bis so dopisovali drugi. Nemara pa je takšnih dobrih 40 minut ravno pravšnjih. Da toliko bolj cenimo, česar v teh časih ne moremo imeti. »Mešani občutki so to, da imam masko. Upam, da imate kaj za pit’, mejte se fajn z nami,« je tako uvodoma načel že Emkej.

    »Komu se vi lažete, ha?«
    Pripravil je angažiran, edukativen, izobraževalen, poharski in predvsem zabaven žur. Četverica skrbno uigranih Muzičarjev, ki upravičeno nosijo to ime – Anže Metod Breskvar na mikavnih bobnih, Nace Jordan na porednem basu, Vid Turica na brezglavo vesoljski kitari in Žan Hauptman na prelestnih klaviaturah in z božanskimi spremljevalnimi vokali –, je sledila prav vsemu, dajala poudarke točno tam, kjer Emkej pač zablesti. To je njegov šmorn, njegov đir, njegov klasični pac.

    S popolnim zvokom je obdelal kritične teme (Oblast, Draga država), kjer je pustil, da raje govorijo verzi. Kar je povedal že tri leta nazaj na tretji plošči Probaj razumet, ne še vedno, ampak toliko bolj drži, zgrabi, zalima. Med komadi je sicer raje nagovarjal tako nas pred zasloni kot svoje Muzičare. »Vid, Žan, Anže in Nace, hvala vam, da smo lahko danes skupaj in hvala draga država, da se moramo tak fejst trudit, da lahko to speljemo,« se je sicer ozrl na aktualne koronaukrepe, toda niti za trenutek ni utrujal v že tako utrudljivi situaciji. Kar pa ne pomeni, da ni kreativno siknil: »Če smo začeli tak močno z oblastjo ki nam državo dela drago. Komu se vi lažete, ha?«

    Na četvorki uslišana želja
    Ampak še raje se je spomnil, kako je v Narodnem domu na plesnih vajah za maturantski ples vadil četvorko in že takrat upal, da bo kdaj nastopil v veliki dvorani. »Končno mi je enkrat uspelo z Muzičari, ampak v tem času moramo bit’ tudi z malim zadovoljni, ne?« Izkušnja tovrstnega e-nastopa pa je bila takšna, da je kar sam najboljše povedal: »Ko da smo na vajah, samo je ful kamer okoli.«

    Niso imeli odštevalnika za 40 minut, na kolikor so okvirno omejeni koncerti ciklusa awwditorij. Seveda bi lahko povedal še več, gotovo je želel, drugače niti ne zna, toda Emkej je po zavidljivi diskografiji preveč že povedal s komadi, da bi zdaj sam sebi odžiral kreativno minutažo. »Spucali smo ta težek repertoar, nismo štopali 40 minut, če ne pa bomo na koncu potegnili,« je navrgel in nato ključno dodal svoje izhodišče za te čase, »imejte se radi, ljubezen vas reši edina v tem času: vzamite telefon in pokličite tiste, ki jih imate radi. Delite pozitivo, pa ne mislim virusa!« In jo je delil, kakor s hiti najboljše ve in zna.

    Narava barva rdeče oči
    S hit komadoma Rdeče oči, kjer priznava, da še ne misli v kratkem sneti kapuce z glave, in Airplane Mode, poletnim ljubimkanjem modernega časa, je prišel do presežka. Do petke. Pa še kakega je spustil. Tistega, kako nas, mogoče sploh zdaj jeseni, narava lepo, em, barva. »Sploh naše oči,« kot se je pošalil pred »zelenim« hitom Neoš ki.

    In kar tako, ravno ko je bilo najboljše in žur najbolj fajn, je bilo luštnega, ki je za hip oživelo, nenadoma konec. Brez bisa, brez kričanja. Fantje so se spogledali in odložili inštrumente. Da se je tista Kacinova »uživajte, dokler lahko« zdela kot nedosegljiva nostalgija. Dobro ga je dehno, Emkej, dobro.

     

  • Prava strast do letenja

    [wp-review id=””]

    Strast do letenja je lep, dedalovskoikarovski, livingstonovski dokumentarec. Morda je režiser Dušan Moravec, hišni dokumentarist nacionalke tekoče dobe, v zelo »zračnem« filmu namerno pustil v zraku veliko praznine. Kot da bi posnel prepih modrine neba. Ampak to ni tisto, kar v Strast do letenja prikaže strast. Ne. Strast je na samem koncu. Kruta strast. Taka strast, ki zlomi najprej srce, nato pa še možgane.

    Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]
     

    Že res, da smo imeli izjemen podkast o Adrii Airways. In cel kup zgodb, portretov, oddaj, prispevkov. Pustimo politiko. Pustimo. Da smo zavozili. Smo. In še bomo. A kar boli, je zgodba Alje Berčič Ivanuš, kapitanke, pilotke, letalke. Če ne bi oče delal v Aeroklubu in če bi skupaj z mamo našla vrtec zanjo, ne bi nikdar letela. Tako pa je od malega tičala okrog. »Eni so se morali igrati doma, jaz pa na letališču,« je izjava, kakršne točno taki dokumentarci potrebujejo. Nujno. Če ni naratorja, kar je v Sloveniji praviloma rezervirano za tuje dokumentarce, kakor da nihče noče zastaviti teksta in glasu za domače zgodbe, potem morajo biti sogovorniki toliko bolj močni, montaža in scenarij pa nepredušno kvalitetna.

    Strast do letenja ni zelo scenaristično močen dokumentarec, zato je obenem veliko filmske lirike, domala poezije, izkazani v mistični glasbi – kdo drug kot Iztok Turk –, kar tudi letenje v svojem bistvu najbrž tudi je. Jahanje oblakov v simfoniji neba. In v tem oziru je naslov vsekakor primeren, saj vsebina skuša prikazati, da ti lahko letenje pomeni vsaj toliko kot fotografija, da še takšni razrvani mulci lahko naredijo kasneje kariero in da je vojska dala tudi kaj za življenje. In za kruh. Čeprav si, kakor slišimo, strasti do letenja ne moreš kupiti do denarja. Eh. Denar pač nima nič s tem, če imaš jajca v velikosti košarkarske žoge in greš ne enkrat pod Solkanski most, narediš luping, spustiš dimne bombe in si pilotska legenda. Zato si je treba tiste usnjene jakne in raybanke zaslužit. To je Top Gun, to, ko se Benjamin Ličer – Benđo vratolomno spusti in pusti fotkat. Kot velika legenda.

    Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]
     

    Ne, tega se ne da kupit. Kar dobro ponazorita tudi Primož Jovanović in Miro Majcen. Vsak od njih ima neke svoje sanje, ki izhajajo najbrž iz strasti. In to je dokumentarec kar solidno povzel, četudi je mestoma škoda, da niso našli še lepšega vremena in da bi včasih morda slišali še kaj, ko čakamo, kdo bo naslednji spregovoril. Morda pa je tudi to poanta. Da piloti pač ne opletajo, ne čebljajo, ne govoričijo. Letijo.

    In upajo na čim boljši pristanek, kakor je sijajno povedala na koncu prva slovenska kapitanka: »Usekaš (pri pristanku), pa ti je nerodno pozdraviti potnike.« Tako da ko z repom tolčemo po stezi, si lahko poslej precej bolj človeško predstavljamo, kako zelo v sebi zakleje vsak pilot. Ni jim vseeno. Čeprav je kar malo srhljivo, da si vsak od njih bojda želi, da bi enkrat pristal v res nemogočem vremenu.

    Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]
     

    Ker to je še v njihovi zmožnosti. Kar ni, je širša slika. In ta je prišla na koncu. Alja Berčič Ivanuš je reklama za pilotiranje na dveh nogah. Je filmogenična, je skromna, pametna, sposobna. Vse tisto, kar na koncu Adria Airways ni več bila. Zato je zlomilo najprej srce, nato pa še možgane, ko je – kot pri vsakem od četverice – pisalo, da zdaj išče bojda z družino priložnosti na Japonskem. Ni šla letet za, denimo, poljski LOT. Bo pa letela naprej. Ker je služba. In, še bolj, ker je strast.

    Strast do letenja je kot dokumentarec soliden izdelek, ni presežek kot film, je pa zato slow motion posnetek nečesa, kar smo nekoč imeli (v prejšnji državi se je izdelovalo vojaška letala), pa smo zares to cenili, ko tega več ni bilo. Kar je najbrž usoda tistih, ki živijo za in od strasti. Ti ljudje, ti štirje, bodo gotovo še leteli. Četudi je Adria odletela.

     

  • Zakaj ne bi bil Raj doma

    Zakaj ne bi bil Raj doma

    [wp-review id=””]

    Jutranji koncerti pri Andreju Karoliju so svojevrstni oksimoron. So. Že zato, ker bistroumno nesmiselno vabi tisti del glasbene scene, ki itak rad (pre)dolgo spi. Sploh med tednom. Da spravi nazaj za vikend, halo. In Karoliju je doslej s temi koncerti uspelo že, uf. Ohoho. Zala Kralj je prav tam imela morda najbolj pomembni špil svoje (samostojne?) kariere. Od decembra 2016 je v štirih letih Karoli mesečno prikazal, da je lahko jutranji program tudi hudo luciden, kvaliteten in pogumen. Brez nujnega režanja ali štancanja. Ne vedno. Ne povsod. Ne na Valu202. Pa saj, Val202 to itak počne na redni ravni z vsem, kar nudi znutraj. Ampak ključno je, da Karoli ponuja prostor tudi tistim, ki niso na, em, prvo žogo.

    Domen Don Holc, ki je tankočutno, zaspano, ampak predano brenkal danes zjutraj, je že en tak tip. Mhm. Kitarist zasedbe Koala Voice v nekem povsem drugem aranžmaju. Tip s kitaro. In brez trzalice. Ob osmih. Zjutraj. To, to je programski pogum, to je razlog, zakaj Val202 ves čas tuhta, kaj narediti, da bo radio, no, ostal radio. Zna se pomlajevati sproti, četudi je Holc zvenel izrazito zrelo. Z efektom na kitari, ki je sanjajoče božala ušesa, je pokazal, da še obstajajo elementarne, ajnfoh, izi pizi muzike.

    Zaprtih oči in prekrižanih rok je predvsem zmagoval, ko je predstavil uvodno Maja, kaj dogaja, v kateri je pokazal, da tradicija slovenskega kantavtorstva še vedno živi tudi v tako očitni, skoraj mainstream pop rock izvedbi. Maja, kaj dogaja je potencialen hit, četudi mestoma, ko zakliče Maja, zazveni Holc mestoma nevarno podobno Matevžu Šaleharju – Hamotu. A le mestoma, nima tiste hripavosti, nima tistega »porednega blues rocka za dva«.

    Angleška komada Friend in a bar ter Getting High With You sta nazorni dokaz, da ta generacija še toliko lažje, nazorno in bazično piše skladbe, ki pač v angleščini ne zvenijo ne banalno, ne popreproščeno ali na prvo žogo. Friend in a Bar, recimo, ni tako preprosto komad, kot bi mislili, bi pa bil najbrž (pre)velik izziv, kako to spraviti v materinščino. Ta je pač tista, ki ji na Urbani/Muzu posvečamo največ pozornosti. Še posebej zato, ker Getting High With You predstavlja potencialen hudo velik hit(ič). 

    Da ima Domen Don Holc kantavtorski potencial, je pokazala sklepna, osebna in tekstovno bisernata Zakaj ne bi bil Raj doma. Raj z veliko, da. »Bolj osebno ne gre,« je v nulo povzel Karoli. Takšen je ta koncept, Holcu je špil pomenil ogromno, kar pomeni, da Val202 dela marsikaj zelo, zelo prav. Ker zna ponuditi od mladega kitarista in pevca na koncu tako zasanjano, iščočo se dvojino.

  • Zmagovalni brat od pujse Pepe

    Zmagovalni brat od pujse Pepe

    »Saj veste, kako pravijo. Povsod je lepo. Samo doma ne.«

    [wp-review id=””]

     Jure Godler je, če še ne veste, Commander. Finta je iz podkasta Opazovalnica. Nič narobe, ni sile, res, nič hudega, če ne veste ne kaj je podkast niti kaj je Opazovalnica. Bo že. Je dovolj le to, da veste, da je on Commander. Ker je. Zdaj pa sploh. Zakaj? Ker je rekel publiki, takoj, da “brez kihanja in kašljanja in plinov”. Da, plinov. In, da, Jure Godler je nenavadno človeški tip. Tople vode se ne da izumljati v kvizu tipa Milijonar. Je pa Godler tip, ki pač vodo odpira po angleško. Z dvema ročajema. In v premiernem Milijonarju je naredil nekaj, kar pri nas redko vidimo. Naredil je prekleto fejst fajn uro, ki je hitro minila in smo se ob njej celo nasmejali.

    Čeprav pri Juretu Godlerju nikoli ne veš. Je to res on? Je to le poza? Finta Rudi? Je pa jasno nekaj. Jure Godler je najboljši Milijonar. Po Jonasu, jasno, ampak v času HD televizije, torej, je Jure Godler v svoji prvi uri kot voditelj Milijonarja naredil nekaj, kar je dandanes tako samoumevno, pa pogosto na naših televizijah ni. Jure Godler je res to, kar je. Je nenavadno priljuden ljudski človek. Ve, kaj je sendvič salama, čeprav ne gleda košarke. Nič več, nič manj. Je to. In je v svoji, khm, nenaravnosti tako prekleto naraven. Je tip, ki razume, da lahko nekaj nelagodja prevzame tudi nase.

    Morda bi pregled slovenskega programskega kolaža tačas dal slutiti, da smo še vedno narod kvizov. Saj po svoje smo, gotovo, kajti če ne bi bili, ne bi kviz Vem delal reklame za Emo, ne bi Slavko Bobovnik šel direkt iz Odmevov špilat Jonasa Romiha in ne bi Mario Galunič vzel turški format kviza z grafiko iz leta 1997 in se tako boril za klene kvizkaste sobote, da je zdaj fasal še torke. Vse za gledalce, vse za gledanost in nič, ko gre za kaj res vznemirljivega.

    Pa saj. Kviz (Lepo je biti) Milijonar je imel avro, hitmejkerstvo in popkulturni fenomen, ko je pač bil nov. Torej tako daleč nazaj, da je vmes pomešan z nostalgijo in se je za nazaj, kot večina stvari, zdel lepši in boljši. In s tem ne more tekmovati nihče, še zlasti ne z istimi fintami. Potem ostane le kričanje ali karkoli so se šli na nacionalki ali pa že pred tem, ko je Romih s svojim prijaznim pristopom bolj navijal za tekmovalce kot so ti sami zase. Ali pa vzameš prepoznavne face, Maria ali Slavka in čao.

    Zdaj pa je, leta 2020, ko je Milijonar prišel do tretje sezone in smo si predvsem lahko zapomnili, česa vse ni vedel I.P. (ne bomo o tem, nima smisla), uletel Jure Godler. Tip, ki je, kar rad pove, res želel zadevo voditi. Ampak ne zaradi Jonasa. Če še niste utegnili razbrati iz okvirjev, izbire kravate, pozicije brade ali vsesplošnega pristopa, je Godler mahnjen na britanskost, kraljevskost, džentlmenskost. Skratka, Anglija. Kozmopolit je, Godler. Urbani človek, ki pa bo direktno povedal kaj o svojih Brežicah. Ob pravi priložnosti seveda.

    Jure Godler je tak, kakršen je, da ti nikoli ni zares jasno, pri čem si, ali je to vse le ena medijska podoba, pa v bistvu ni, ker nam je to dala vedeti Opazovalnica, sedel v ponedeljek, 2. marca 2020, v nehvaležni zic voditelja Milijonarja. In kako je to storil? Tako, da si je sposodil Milijonarja in začel pokat štose. Ne na silo, ne preveč, ne kar nekaj. Tole so drobci, ki bi se jih dalo zložiti v Netflix/HBO specialko, če bi kdaj stvar prišla v tej obliki k nam.

    Ni želel, nikoli, zasenčiti tekmovalcev. Ne. Prevzel je pa to nelagodje nase. Dal vedeti, ves čas, da prekleto ve, kaj dela. Je tip, ki je čakal na šanso leta in leta in ko jo je dočakal, je s škarjicami zadel. S polovice. Od prečke. Tak tip Godler pač je. TV faca, ki to ni. Ne gre za videza, pač pa zaradi njegove poze, ki pa ves čas izhaja iz vsebine. Godlerja gledaš, da čakaš, kaj bo povedal. In povedal je. Hawk! Ko so rešili prve hitre prste v treh in nekaj sekundah, kjer so morali zložiti po vrsti slovenske predsednike vlad, je zmagovalcu rekel: »Hitre prste ste rešili v treh sekundah. To je tri sekunde dlje kot traja slovenska vlada.«

    To ni le sicer izi pizi poceni štos, ampak je štos, kakršnih je premalo še tam, kjer bi morali biti. Godler je to prinesel v Milijonarja. Skoraj standup. Tega niti Jonas ni imel, ker takrat tega nismo niti poznali, sploh pa ni poanta v primerjavi Jonas vs. Godler. Ne. Godlerju je uspelo leta 2020 narediti zanimivo uro s kvizom preživetega formata, ki je zdaj narejen zato, da vmes, ko tekmovalci švicajo, drndrdramo po telefonih, si krajšamo čas in smo nemirni, ker zadeva ne gre hitreje. Še zlasti pa nam gre na živce, če imamo zgovorne tekmovalce, ki še najbolj očitne odgovore rešijo s kilomeeeetrsko eliminacijsko metodo. Ampak to Godlerju godi. Začuda. Znajde se s tem folkom. Iz prve. Ko je padlo vprašanje, katera jed ni veganska, je po razkritju pravilnega odgovora »bulguri« rekel, da nič ne zamujamo tisti, ki nis(m)o vegani.

    In ko je vprašal zgovornega tekmovalca, ki rad punco pelje dobro jest v naših krajih, kam gresta, je kar sam povzel z: »Povsod je lepo, samo doma ne«. Štos, ki ga ne pričakuješ. Malo tistega štancanja in pritiskanja na lasten račun. Prepotrebno, dobrodošlo, hej, skoraj nujno. Stik z ljudmi ima, ker pozna šoferski sendvič, četudi nima pojma o košarki. Pove, iskreno, da ne samo, da ima Jani Kovačič brke, da je bil njegov prfoks na gimnaziji in da je celo delal z njim, ampak da štikla Žare lepotec (super komad, bajdevej) pač ne pozna, a je vseeno trofil pravilen odgovor.

    Sploh pa se je otepal pomoči voditelja. Ne na silo, ne iz nerodnosti, ampak zato, da ne bi ugotovili, česa vse ne ve. Ker Jure Godler, spet smo pri Opazovalnici, ve svašta. Na koliko je bil uglašen Mozart. Kateri deodorant je zares pravi in zakaj ga je treba naročiti po internetu. Kakšna je pižama za prave moške. In še in še. Ne ve pa, pojma nima, katero številko nosi Goran Dragić pri Miamiju. »Je pa imel trojko v reprezentanci!« se je pohvalil, a takoj priznal, da mu je to vse povedal računalnik. Ni bil nekaj več. Ni bil narejen. Sploh pa, ko je bilo vprašanje, kako je ime bratu pujse Pepe in je bil med odgovori tudi Jure. Torej – on. »Stvar je v tem,« je dejal, »da sploh nisem vedel, da sem brat pujse Pepe.«

    Ko so ga zajebavali v Opazovalnici kolegialno, da Milijonar niti imena nima točnega, ker ne prinaša milijonov, je Godler v živo (!) sijajno seštel: »Ja, če prideš in zmagaš desetkrat, potem si.« Gladko je v svojem prvem Milijonarju, ko je tekmovalec vedel, da je šestdeseta obletnica poroke diamantna, sam sebi odgovoril, kako se reče osemdeseti obletnici: »Znanstvena fantastika.« In ko je debatiral o tem, kam gre tekmovalec s punco rad na izlet, je ob omembi Dalmacije pisnil: »Nimam afinitete do Dalmacije. Zbiljsko jezero je moj domet.«

    Na srečo Planet TV, ki ga čaka negotova usoda, je njegov domet še precej več. Kdo ve, kakšna bo gledanost, ko bo kviz tekel in živel svoje življenje in bodo ljudje gledali prijatelje, kako so obogateli ali šli, kot prvi tekmovalec, ki je presigurno kiksnil, “žal brez vsega”. Ja. Jure Godler kotira vse tja do Bondiade, ampak zna biti tudi Cankar. In to je danes več kot dovolj. Je, v bistvu, odlično. 

     

  • Štempl VHS časa

    Štempl VHS časa

    [wp-review id=””]

    VHS. VHS kasete. Frdamane, pozabljene in škatlaste VHS kasete. Kjerkoli že so. Nekje. Nekje tam daaaleč. V omari, na podstrešju ali v neki plastični odisejadi bogu za nogo. Na njih pa vse tisto, kar je bilo pomembno posnet, misleš, da bomo to gledali za vse čase. Z flomastrom napisan »rojstni dan 1988« in podobno. In z datumom od spodaj, levo v kotu, tisto, kar so pač posnele. To je morda najboljše, kar so VHS kasete nudile. Štempl časa. Pozabljenega časa, ko smo bili še vsi enako zrnati. In ta čas, ta VHS moment, je Emkej z Muzičari in Vidom Turico, ki ve, kako posneti kitaro, da bi se razjokal in pogrizel strune, vrnil s štiklom Zavist.

    Včasih se ti zdi, da o nekom misliš, da veš vse, kar je fajn, dobro, smiselno in prav vedet. Potem pa… Potem pa… Recimo gostuje Emkej v Apparatusu pri Anžetu Tomiću. In se pogovarjata, prvih, kaj pa vem, petnajst minut menita o palčkah, o sušiju, o nožih, jebenih nožih, cel pasus, bog te nima rad, pa o Aziji, o Tajski, o Arabiji. Ha? Pa mi je tip bil sosošolec (paralelka, preden vprašate) v gimnaziji. Nisem, za boga, vedel, da je Emkej gor raso tam daaaaleč. In to kar dolgo, da je bil, em, osem let cca star, ko je prišel s familijo v domovino.

    Pa saj se zdaj to vse vidi v spotu, kjer ima mali Marko s prevelikimi očmi še vse pred sabo. In še vedno ima, zato pa mu ata, foter, oče, stari Borut Kocjan na srce ob molovski, balkanski, kantavtorski kitari a la Rade Šerbedžija ponuja nauke, kako bo enkrat že občutil, da boli: »Laži ne maram / resnice iščem sam / kje ste zdaj, prijatelji nekdanji / mar zaman zamišljen si / iskrene vse ljudi.« In nauk? »Če zavist v tebi ždi / prijatelju ne gledaj v oči / tudi sam občutil boš enkrat / da boli.«

    Emkej je Zavist ponudil že na Probaj razumet (2017) in že tam pokazal kombinacijo starega in modernega, post-nostalgijo v svojem drdrajočem stilu. Kot pravi sam, dete asfalta s svojimi prijemi. Emkeju je ves čas prekleto jasno, da »vsak od nas ‘ma talent za postat blefer«, ampak sklene s tem, da je »stari doktor iz klinike za zdravljenje favšije«.

    Očetje in sinovi dandanes lahko skozi VHS posnetke najdejo stare nauke na nov način, še zlasti, ko Emkej na nacionalni sceni lahko reče, da »veš kaj bi ti mogo«. Prav to bo morda podpisalo njegovo zrelo obdobje, če se ga lotimo kot Prešerna. Zavist je pogumna ideja in videospot, ki lahko orosi oko – še zlasti tistim, ki so imeli kamero v rokah in snemali nedolžno mladost, pa naj bo to na drugem koncu sveta ali tukaj pri nas. Je pa to dokaz, da se splača hraniti material. In vrniti vse tisto, kar so starši upali, verjeli in garali. Zato pa… Zavist? Ata Borut lepo pove. Emkej pa razloži.

  • Kurja koža. Ker Vizli.

    Kurja koža. Ker Vizli.

    [wp-review id=””]

    Kurja koža. Aha. Kurja. Koža. Samo ne toliko naša. Saj tudi naša, ajde. Ampak še bolj od totih pubecov. Ker to… Dobro poglejte. To. To je ljubezen do muzike in mesta. To je stara šola. To so norci lepe sorte. To so Happy Ol’ McWeasel. Tako radi žagajo in to v tem našem Mariboru, da grejo, pazi to, zmrzovat tja. Aha. Na Mariborski otok. Pozimi. Pri minus pet. Oni pa na pol nagi. Celi bledi. Pa saj ni čudno, če pa pravijo, kako iščejo pot, da bi bili spet, em, normalni, pametni, zdravorazumni.

    See You Tomorrow je še en tistih vizlastih singlov in spotov, ki so usojeni, da so singli in spot. Komad, ki ni balada in ni niti zgolj je šus. Je nekaj vmes. In je poletje sredi februarja, kajti ua pa ra in trobente, kar je nekaj novega, dodajo vse tisto, kar se je čakalo in se še čaka po drugem albumu Heard Ya Say! (2015), kolikor sta pač vmes pričakovanje, kaj delajo Vizli po tridesetem, krajšala krasna priredba Sunny Side of the Street in drevenškasti video za Brake Them Bones.

    S See You Tomorrow na nek način Vizli še vedno uspevajo zajemati nek mariborski melos, mešanico udarnega in nostalgičnega, skoraj veselega in rahlo žalostnega, vendar če si skupaj, če si dovolj prismuknjen, da se preoblačiš za dvosekunde kadre in se na koncu, ker pač to moraš, če daš kaj, em, nase, še slečeš.

    See You Tomorrow je nekaj, na kar moramo biti ponosni. Ker kaže, kako zelo cenijo fantje svoje okolje. Najprej z muziko, produkcijo in predvsem tudi s tem, da so šli v elektrarno, telovadnico, bazen in tudi v teater. Kar pomeni, da pašejo v bistvu kamorkoli. Kar drži. Zelo. Ker kaže, da so ostali, kar so najbrž v osnovi bili. Tudi zdaj, ko pridejo trideseta, otroci, družine, obveznosti, službe. Še toliko bolj.