Kategorija: MUZU

  • Ti! Ti zdaj poznaš te konje!

    Ti! Ti zdaj poznaš te konje!

    [wp-review id=””]

    Nekateri, ampak res samo nekateri, so nekaj kakor rojeni za Izštekane. Niso vsi. Pero Lovšin, recimo, e, on je bil. O, ja. Pa Niet. Pa še marsikdo. Ampak četudi na koncu vedno rata, jih ni nujno tako veliko »rojenih za to«, ne glede nato, da Jure Longyka zdaj že tradicionalno gladko nafila »svoj« minimundus domači Glastonbury v Kinu Šiška. Izštekani lahko, v svoji najboljši izvedbi, prinesejo tisto nekaj več, drugače, svoje, no, izštekano. In zasedbi Fed Horses je to uspelo. V nulo. Album za pozne zimske sončne popoldneve na poti… Kamorkoli.

    Šele zdaj, da šele zdaj, je pesem Ti ne poznaš konjev, ki smo ji pidžijevsko moj-črni-konj gledali v uzde na Emi, takšna, da štekamo. Ko dobi takšen kontekst, aranžma, produkcijo, priložnost. Mi smo pa (se) jahali, a nismo razumeli. Marsikdo, pardon, vsi seveda ponavljaje rečejo (mhm, tudi Zala in Gašper), da so šli na Emo »se samo predstavit, promovirat svojo glasbo«.

    Logaški peterec Fed Horses so (podobno kot zalagasper, le da sta zmagala) res naredili to in to naredili zeeeelo uspešno. Ne toliko zato, ker jih je žirija Eme uvrstila na tretje mesto, ampak ker so se nato skobacali dalje, potem ko so že zmagali na Šourocku 2014 kot res izvirna skupina, četudi znotraj omejenega post-country-rock žanra. Alter americana, indie rock, indie country, po želji. Skobacali so se redno na Val202. Na izbor za popevko tedna. Ne enkrat, ne trikrat, ne petkrat. Enajstkrat. Ja, enajstkrat. In kar petkrat zmagali. Trikrat v angleščini, dvakrat v slovenščini. Ljudje imajo tako viskozno glasbo, ki poboža, očitno radi. Očitno tudi ob petkih.

    Pred časom sem sicer na twitterju iskreno napisal, kaka škoda je, da niso izbrali malo bolj spevnega imena, kar govorim še iz časov komisije Šourocka, ko so imeli res manj izstopajoče, pa tudi, bodimo pošteni, izgovorljivo ime (da vas slišim, angliste, razliko med »fat« in »fed«, po možnosti za šankom v glasnem Štuku). Ker glasba je tako poživljajoča, živahna, em, ja, neizbežno poskočna. In prišli so do točke, ko v jeziku skorajda ni razlike, saj delujejo sila prepričljivo tudi v nematerinščini, ampak se jim vseeno bolj(e) prisluhne v materinščini (Spremembe, Jaz in nebo, Ti ne poznaš konjev).

    Ker to ni recenzija njihovega EP albuma Sinner (2018), kjer že večino tega živi in diha, je bistvo v živi izvedbi in posledični Izštekani izdaji. Preposlušal sem tudi večinoma za nazaj, odkar se Izštekane ponudi tudi na pretočnih platformah in vsak izkoristi to po svoje. Fed Horses so si naredili res pravi koncert, niso pretirano obdelali, vsaj ne tako, da bi šli v izrazit odklon. Ne. Violina Danijela Bogataja toliko lepše zapoje, da se ovije okrog vokala Urške Mihevc, ki je postal tako zrel, milosten, nežen, ampak tudi prodoren, ko je treba. Kitara je taborniška, ravno toliko, da pomaga dajati intonacijo in ritem.

    Fed Horses so posneli take Izštekane, da če vam je njihova glasba všeč, bo prišla zelo prav v avtu. Sploh na kak sončen popoldan. Ali na sprehodu. Zakaj? Ker je skupija Fged Horses res dobro uigrana in ker je njihov album Izštekani res dobro posnet in obdelan. Četudi izračajo drugačna čustva kot prej, kot je povedala Mihevčeva. Kakršna koli že, pomirjena, živahna, čuteča muzika je to. Ne pa samo to. Je tudi poskončna. Hands, ljudje, Hands. Kjer slišimo takšen vzklik, da… Pa smo že v prerirji. Tam nekje med Logatcem in Postojno. Notranjska poje, pleše, pove!

    Bis. Longyka na začetku in koncu. Je prav in se spodobi. 

  • Jezero #3: Folija, sendvič, sneg, umor

    Jezero #3: Folija, sendvič, sneg, umor

    [wp-review id=””]

    Prišel bo (em, v bistvu že je) dan za Taras Birsa, s.p. Naj bo to, za zdaj, zadosti. Da se ne bomo skupaj zaleteli v spoiler (kvarnik). Vse ostalo je itak že v Dolini rož, tretji knjigi Tadeja Goloba. Ampak, ja, prišel bo dan, ko bo Taras Birsa imel le en sendvič v predalu družinskega volvića. Prišel bo dan, ki si ga višji inšpektor itak že zdaj želi. Da bi bil sam. Da bi vse rešil sam. In da bi, daleč najraje, rešil sebe. Najbolj in predvsem sebe. Ampak do takrat, najprej, mora Taras Birsa rešiti primer Jezero. Več je sendvičev, več je trupel. Zdaj že drugo, tam, v pravljično morilski bohinjski belini. In več je trupel, več kot je sendvičev, (še) boljše je Jezero. Zdaj, po tretjem delu, legitimno top serija.

    Pustimo, za hipec, da je bil kar malo ciničen tisti oglas za slušne aparate med (edinim, hvala bogu) oglasnim blokom, ki je, povrhu, zelo slabo tempiran. Dejanski oglas, ja, za slušni aparat, čeprav se je že Jure Mastnak dobro pošalil po prvem delu, ko smo ugotovili, da bo Sebastian Cavazza momljaje razdiral razklano nrav Tarasa Birse. Pustimo to. Pustimo tudi, da je bila akcijska scena na Metelkovi, kjer je maestralni Petja Labovič v vlogi narkomana plazil gori nad, em, če se dobro spomnil, Channel Zero (ali pa se mi je samo dozdevalo, po svetlem se Metelkove spomniš še manj kot punoč, dokler te škifi na peciklu ne ustavijo in napihaš za 300 evrov, polovička), posneta tako, kakor so pač pri nas posnete akcijske scene. Malo se vidi in še slabše sliši. Ampak saj to ni poanta Jezera. To ni akcija. Nobenega yipikaieeee madafakaaa. Nak. To je resigniranost s pištolo, značko in kofetom.

    Poanta Jezera, v skrbni režiji Klemna Dvornika in Matevža Luzarja, ob še bolj skrbni scenaristični pomoči, ki je rezala previdno (Taras in Alenka imata le eno hčer, denimo, v knjigi imata dve, kar še bolj utesnjuje Tarasa), je razreševanje sebe skozi razreševanje umorov. To je ta skandinavski princip, prestavljen na alpski noir. Ali pa na Jesenice, kjer se seveda noben primeru na svetu ne bo rešil (še manj na Koroški Beli, ki, bajdevej, Brajc, ni na Koroškem), pa čeprav morajo, če morda niste vedeli, številni na Jesenice. Tudi iz Kranja v bolnišnico, denimo. Saša Pavček se v vlogi Simone Natek briljantno znajde, kraljuje med policami, kjer Osterc in Brajc seveda ne bosta rešila primera. Bosta pa šla po sledi, primer se je začel razreševati tako, da bo mapa še bolj debela, vmes bo Brajc ruknil enega za na pot pa enega za zdravje, nato pa na sled za izginulimi otroki, kužki, narkiči in dekani. Aja, pa punci brez glave.

    Seriji uspeva držati zgodbo, vendar ne vselej linearno in nikakor predvidljivo. Poanta je, da moramo ves čas ponavljaje vedeti, kako se vse vrti okrog Tarasa, četudi on noče, da bi se. Niti malo. Zdaj, koliko empatije ima tip… Ne veliko. Joj ne. Saj mu je žal za ženinega sodelavca Rajka Prelca (Matjaža Tribušona), ki je živel polno življenje, preganjal študentke dokler je šlo (in šlo je!), ampak saj ne more niti ženi res stati ob strani, če ga že doktor, ki je ravno malo prej rekel, da Prelc nima nobenih šans, da preživi trombolijo (ali nekaj takega), sprašuje, ali je že našel morilca. Doktor. Minuta prej »pokličite reanimacijo«, zdaj pa tole. Fiši-fiši, ni kaj. No, vseeno pa to ne pomeni, da v familiji Birsa odpade družinski Bad Kleinchircheim, ta metafora, simbol, sinonim za nedosegljivo življenje. Smučanje? Ne. Nasankali bodo, če bo šlo tako naprej, vsi.

    Ker gre za tedensko serijo, je treba delati zraven Jezera. To ni kokice fest. Slovenske filme in serije, tu se dela zraven. Mhm. Se spomniti, da je bil avto, tisti zasneženi, parkiran pred hišo gospe (Marije Stropnik), ki je tudi našla truplo. Brez glave, če ste slučajno že pozabili. In ko izvemo, čigav je avto, da ima stvar predzgodbo, spet droge, spet fiši fiši liki, in ko se gre znova iskati dekana faksa, se stvar premakne. S šusom v glavo. Tako to je pri nas. Če boš kamen samo gledal, ne bo nič. Pošlataj ga in si na sledi. Premakni ga? Uf. Ampak Taras Birsa lahko kamen, em, tajnico samo pogleda. Pa bo vse povedala. Tudi zasebni naslov brunarice. Mhm. Seveda, gospod Birsa, takoj. She gigles, bi pisalo v angleških podnapisih. Kako je že rekla žena Alenka v pilotu? Da bi vsi priznali, tudi tisti, ki niso ničesar zakrivili. Mhm.

    Itak je pa motiv, tagline, moto, slogan te serije tisti kleni, domači, naš. Saj veste, kateri. Tiha reka bregove dere. No, siva brada, sivi lasje, fejst jakna in genialni občutek za tajming itak pomagajo. Golob je ustvaril Birso, ki bi skoraj bil kliše, pa v zadnjeh hipu nikoli zares ni, Cavazza je to zaštekal in zato se ženski liki topijo. Ravno dovolj je pizda, ravno dovolj odsoten in tih, nemo bolščeč nad Ljubljano (scena s kavo nad bloki je nevarno blizu koncu mega bondijade Skyfall), da ko za hip pokaže kanček empatije, goli minimum, e, takrat hara, vse mu jédo iz roke. Da, tudi Tina Lanc. Dokler je bila, kar v bistvu je, dobra, marljiva, študiozna, profi, kolegialna kriminalistka, je neomajna. Se je Taras, vajen drugačnih časov, skoraj boji.

    Kaj šele Osterc in Brajc. To je v knjigi opisano bolj na široko, vsaka kava, vsak pogled, vse premika moške like v post #metoo čase. Ampak ker nenadkriljiva, sijajna, perfektna Nika Rozman navdušuje, kaj, zmaguje, uspeva lik Lančeve kot poosebljeno zrcalo (tako, sferično, Kosovelovo) odsevati partnerja Birso. Na njej se vidi, kdaj Tarasa žre in kdaj bo, em, žrl. Kupi jo, skoraj, s sendvičem. Po sendviču iz folije, saj vemo, smo frendi. To je kolegialnost. Seveda nista šla na Gorenjskooo, kjer goreeee soooo na končni izlet, ampak za hip pa sta ugotovila, da sta vedno več časa skupaj. Na samem. Ko je ravno Taras pomislil, da gospodična Lanc pležejo vsaj 2% tako zavzeto kot on sam, ga ona milenijsko ob vem-nadmorsko-višino omembi prvega brega zakolje z: »Ne, Peakfinder«. Ja, aplikacija, ki pove, kateri hrib gledaš. Aplikacija, Taras, ne nos in odrgnjena kolena. »Ne bi ti Peakfinder pomagal v steni pri minus 25!« je bumerang, s katerim si pri milenijcih težko uspešen.

    Na tej točki bi Jezero skoraj padlo in postalo karikatura, ko Lančeva prosi »a me boš enkrat peljal na Triglav, da bom postala prava Slovenka?« (se je še kdo spomnil na dalmatinsko tako mlada, pa že Slovenka?), vendar prav to potrebuje, tu sta Dvornik in Luzar zmagala, ko sta presekala njuno romantiko. Najprej Taras pove, da je Triglav le še Disneylandl. Potem pa… Pištole ven! Ja. Dekan je hin. Šus v glavo. Luknjica v sencah. Papa, sendvič. »Ne bi moglo bit’ boljš’,« odgovori Taras svojima cenjenima kolegoma Ostercu in Brajcu. Seveda je Lančevi, ki se je skozlala (ne da bi si pokozlala lase, impresivno) nerodno, lahko le upa, da bo pingo sok, če ga je Taras nabavil, rešil situacijo.

    Tretji del Jezera je pokazal, koliko si je ustvarjalna ekipa upala in kakšno zaupanje je dobila ter upravičila. 750 jurjev (za celotno serijo, šest delov) ni tako majhen denar za naše razmere, seveda je v svetovnih čisti drobiž, kjer en tak del košta 500 jurjev na, em, Danskem, ampak gre zato, da je tretji del pokazal, da Slovenija vse to zmore in zna. Zna. Je tako mega oh in sploh dobro kot v tujini? Ne. Seveda ne, saj ne more biti. Ni še vse Prešeren, čeprav tudi je, kot smo ugotavljali prejšnji teden. Jezeru je vseeno uspelo, da z dodajanjem likov in lokacij ne odzvame bistva serije, ki ji vestno slediš iz tedna v teden. Dejstvo, da število gledalcev po podatkih, ki jih imam, ni padlo (obakrat po 230 tisoč gledalcev), veliko pove. V tujini bi takoj naročili drugo serijo (Leninov park) z možnostjo tretje (Dolina rož). In bilo bi vredno, ker bi vse to radi gledali še. Morda se zdaj »malo preveč vleče«, ampak bo toliko bolj vredno v drugi polovici, ko se bo zgodilo vse, še več in še več zatem.

    Jezero ni toliko serija o razreševanju umora (no, zdaj umorov), kot serija o odnosih, hierarhiji, delovni (ne)profesionalnosti, razliki med urbanim in suburbanim ter, najbolj od vsega, o tem, kako ti lahko »kredit, služba, usi frendi so šli tako al drugač« vzamejo severno triglavsko steno. In v tem se lahko, iz nedelje v nedeljo vedno bolj, najde vsakdo od nas. Do naslednje nedelje pa… Naložite si Peakfinder, tecite do (vašega) Zaloga in, za božjo voljo, ne jemljite kredita.

    Oče in hči trenutek
    Mojca: »Kje si laufal?«

    Taras: »Do Zaloga pa nazaj.«

    Mojca: »U, dolga!«

    Taras: »Trinajst pa pol!«

    Mojca: »Dober si.«

    Taras: »Kar uredu. Lohk bi šla kdaj z mano, a?«

    Mojca: »Mogoče enkrat pa res, čeprav po moje sem prehitra zate.«

    Taras: “Se bojim ja.”

    Brajc & Osterc
    »A se nisi mogu u drugmu štuku ustavt, saj si vedu, da te boma dobila.« – Zadihani Brajc narkomanu med lovljenjem

    »A vidiš tole? Če ga boš sral, bo tle not po nesreč še nekaj z najine zaloge padlo, tako da ne bo dost za Celje, ampak direkt za na Dob.« Nezadihani, ampak fejst na meji vsiljiv Osterc

    »A ti si seronja!« Brajc, ki je stopil v pasji drek, kužku, avtorju pasjega dreka

  • Zizek in dva deci psihoanalize

    Zizek in dva deci psihoanalize

    [wp-review id=””]

    Prideš, kar tako, v leta, ko naenkrat sprejmeš, da obstaja radijski program ARS. Ne, nimaš pojma, nisi še tam, da bi bil vedel, kaj kratica ARS pomeni, ampak veš pa, da je to radio, ki ga redno preska-ka-kuješ v avtu, recimo. Ker klasika. Pa ne Mozart. Šostakovič. Na obvoznici. Ob pol petih. Ne hvala. Ne še. Čeprav bi bilo pomagalo. In potem pride mimo zlata doba podcastov. In poslušaš pač vse. Ker te vse zanima. Tudi zgodovino, ja ja. Da ti še danes ni jasno, kako sta, za vraga, Sultan in Boki v Podrobnostih gostila Dan Carlina. Tipa, katere podcaste požiraš. Ono. Po-ži-raš. Ana Karenina varianta. Ure in ure. Šestnajst ali koliko ur o prvi svetovni vojni. Ja, prvi. Čutiš, kako še danes hrustajo, kličejo, pokajo kosti na ukrajinski fronti druge svetovne vojne. In tako naprej. Do Stuff You Missed in History Class, sveže Cautionary Tales in 99% Invisible, čeprav to ni klasični »zgodovina podcast«, je pa Roman Mars kralj. In tako slej ko prej prideš do enega in edinega Melvyna Bragga. Do bbcjevske klasike. In Our Time. Kjer od leta 1998 debatirajo o vsem, vseh in svakojakem prfoksi, kakršnih sam na dveh faksih s svetlimi izjemami (Janez Vrečko o Gilgamešu, Ahilu in Kafki; Milan Balažic o Alexisu de Tocquevilleu; Hotimir Tivadar o naglaševanju Didiiiier Drogbaaaa). In misliš, eh, ni šans, da je to pri nas. Pa je. Je, je. Glasovi svetov: Freud.

    V minulih, em, dveh, treh, kaj, petih letih sem skušal najti čimveč domači(jski)h podcastov. Pustimo, da so eno radijske oddaje in nekaj drugega podcast, ki ga pojasnjuješ nekomu, ki pojma nima, kaj beseda je, kot radijska oddaja na internetu, kar seveda ni res, saj je res taka beseda, da ne privlači ravno, ne vem, zakaj Steve ni dal i spredaj ali nekaj. In pustimo za hip, da je Radio Slovenija itak kralj slovenskega radia. Zlasti za govorjeno vsebino, o muziki se na tem mestu ne bomo bili kregali, ne?

    No, Radio Slovenija je tisti medijski trust, hrust in hrast, ki zna stopiti v 2020. Zna. Svojim oddajam, ki so jih dolgo marljivo dajali na splet (se še kdo spomni Real Playerja), potem pa še na podcaste, so dali grafični »makeover«, marsikateri tudi zvokovno obdelavo (to bom še enkrat obdelal na drugem mestu) in, ja, imajo Mateja Praprotnika, ki je na Festivalu Naprej/Forward imel govor, ki upraviči RTV prispevek, Anžeta Tomića ter vso znanje, ki so ga pilili v šoli Ajde Kalan in toliko svežine uršk, maruš, nejcev ter izkušenj andrejev, mih in tako naprej.

    In ker je to MuZu leto, leto, ko bom pičil slovensko popkulturo, karkoli že to pomeni, je prav, da gremo po vrsti. In tako je padla prva letošnja epizoda oddaje Glasovi svetov. Zdaj… Naslov tokratne epizode je čista zmaga: Zakaj Sigmund Freud vznemirja še danes? Morda poceni, morda na prvo žogo, klikabilno. Uvod? Ni me navdušil. Res ne. In potem še, ko nekako slišiš zasedbo, profesor tu, profesor tam… Saj je v In Our Time enako, tam so gospodje in gospe iz ofxfordov, cambridgeov in ta jajca. In nekako kot da imaš nek zadržek, pomislek, saj veste, domače ne bo nikoli tako dobro. Občutek, ki se ga skušaš otepst, prav izganjaš ga, avto-eksorcist, pa se vedno nekako priplazi nazaj.

    To ni bila moja prva oddaja Glasovi svetov, a se ji nikoli nisem zares posvetil. Ni edina iz nabora Radia Slovenija (ARS in Prvi). Razgledi in razmisleki, Intelekta, Podobe znanja – vsi so tu tu nekje, če jih res ne poznaš v nulo. Ne me razumeti narobe, pestrost je krasna, le trajalo bo, da bom skrbno ločil oddajo od oddaje.

    In Glasove svetov se bo dalo ločiti. In se jih. Ker, kot piše v opisu oddaje, lahko »v prenesenem pomenu govorimo o svetu znanosti, tehnike, vesolja, jezika, vzgoje, prava, matematike, preteklosti…«. In res v prenesenem pomenu. Ne tistem, ne. Glasovi svetov, vsaj tokratna epizoda o Sigmundu Freudu, ni metafora, ki bi jo morali razvozlat. Gostje so ob nežnem, ampak samozavestnem tonu Iztoka Konca, voditelja oddaje, prenesli, kaj ni le Freud, temveč kaj je njegova dediščina. Seksualnost, sanje, ego. Vsi štirje gosti znajo razlčeniti antropologijo človeka, časa, družbe. »Sam ni bil nikdar analiziran, kar je seveda velika pomanjkljivost,« je vrhunska opazka Matjaža Lunačka, ko pade beseda na dokumentarec, posnet eno leto, preden je velik nadego umrl. Takšne zgodbe, kako vnuk sprašuje dedka Sigija, ki je bil še na stara leta tako vitalen. »Freud ne bi bil to, kar je, če ne bi bil radoveden človek,« je morda celo vodilo za 2020, za MuZu, za podcaste, za vsebine.

    Že zato, ker so Glasovi svetov na koncu prenesli tudi na slovenski prostor, kjer slišimo, da z »materinim mlekom spijemo malo psihoanalize«, ker tujci izgovarjajo »zizek«, štimunga našega Dončić filozofa, ki (si) nas je lacanovsko pokoril. Prav to, da Konc ponuja v veznem tekstu strnjenko, ki jo glodamo in glodamo in je vedno boljša, je tisto, kar Glasove svetov naredi za ravno prav en fuzbal polčas dolgo oddajo, po kateri nismo nujno kaj bolj pametni, smo pa, vsekakor, radovedni. Morda bi sedla glasbena podlaga ves čas (ali pa le v uvodu in na koncu), ampak zato je montaža ravno tako zastavljena, da si zapomnimo, kako »psihoanaliza ni bližnjica« do praskanja, sesanja,brisanja prahu iz naše podzavesti, nezavednega itn. »Ravno zato, ker ni treba biti produktiven pri psihoanalizi, je človek produktiven,« je prvi bistroumni nesmisel, kakršen bi lahko šel ne le v sijajni korejski film Parazit, temveč na zid. Pravi ali virtualni.

    Glasovi svetov niso naredili hologram iz Freuda. Ali slogana. Ali fris za na majico. Ne. Profesorji – filozofinja in psihologinja prof. dr. Eva Bahovec (Filozofska fakulteta), antropologinja prof. dr. Karmen Šterk (Fakulteta za družbene vede) in psihiatra ter psihoanalitika prim. Matjaž Lunaček in asist. mag. Miran Možina (Univerza Sigmunda Freuda) – so znali povedati tako, da bi jih človek šel poslušat za kako urco, dve na faks. »Ko predavam študentom o Freudu, se lotim teme empatije, sočutja. Freud bi nas vprašal, kako to, da v enem trenutku imamo dva prijatelja: oba se znajdeta v neki življenjski krizi, nesreča, bolezen… Naš spontani vzgib empatičnosti se bolj aktivira pri enem kot pri drugem. Kako to? Če bi bilo naše sočutje že vnaprej determinirano, potem bi moralo enako zavibrirati s trpljenjem vsakega bližnjega. Freuda je zanimalo, zakaj je tako naključno. In ko je poslušal ljudi na kavču in se poglabljali v svojo duševnost, se je pokazalo, da odločajo naše zgodnje izkušnje. Kaj smo kot otroci doživeli kot bolj ali manj pomembno.«

    Tako. Prosto po Freudu via Lunaček je vsak človek zanimiv, enkraten. Glasovi svetov pa tudi. Sicer počnejo podobno kot Freud, ki je imel zeeeeelo izbrane, em, paciente/stranke, ampak dvigujejo radovednost. In nauk: ni je iste psihoterapije za dva človeka. 

     

  • Dvajsetka je vreji cifra

    Dvajsetka je vreji cifra

    [wp-review id=”3286″]

    Bili so časi, ja bili, čisto zares, ko je bil Grega Skočir najbrž največja faca, adut, as, model, tipčina, rocker, nekaj kakor skoraj idol. No, ne najbolj, če si najboljše zamudil, ker si se rodil pet let prepozno, še manj, če si bil iz Maribora. Ampak tista rdeča Che Guevara majica? Sončni špegli? Por v Ančko, hehe. Spomnim se, kako sem, ko smo šli v prvem letniku tja proti Riminiju, na neki tankšteli poleg nekega kamionarja kupil rdečo Che Guevara majico. Ne da bi dobro vedel, kdo sploh je bradati gospod. Ja, pač, mlad, naiven in tup. To si kupil, ker je to imel Grega. Tist’ Grega. Ja, tist’. Ko so mu sošolke jedle z roke pod Pohorjem na Piše se leto. Hej, nenazadnje, še Tomi Meglič si je na Nomadi turneji da(ja)l gor sončne špegle, ko je Siddharta prirejala štikl Mala nimfomanka. Tudi njemu je bil idol. Je večkrat povedal. Ampak idol, ikona, legenda, razprodane Stožice gor ali dol, Big Foot Mama res ni bila posrečena izbira za silvestrovanje na Trgu Leona Štuklja. Zakaj, kako? Se je kar poznalo malo na (rahlo skromnejšem) obisku. In sploh ob dejstvu, da je zasedba Groovocado nato tako raztrgala, da bi človek šel kar na poroko. Ne nujno svojo. Bilokatero.

    Nič ni narobe z Big Foot Mamo kot tako, ampak primarno je to band za not(er). Za Štuke in to. Ajde, za Stožice v Ljubljani, pa nekoč Tivolije. Že Križanke, ajde, pustimo tisti šus z Lojzetom Slakom, tisto je res bil nacionalni presežek, simbioza, ki je TV Slovenija nikakor ne zmore, zato še vedno da Klemna pred Darjo in Blaža, ne zna pa jih dati skupaj, no, že Križanke so bile tak-tak. Že ko pa gledaš Big Foot Mamo recimo v Rožni dolini, na igrišču, pa to ni več to. Ne vem zakaj, ampak ni. Pa je Big Foot Mama dober band, ki je znal mojstrsko sprejet štos ob petnajsletnici, ko sta Slon in Sadež stiščala »vse« komade v tri minute na Gospodarskem razstavišču. Bil. Se spomnim, kako se je folk valjal od smeha.

    Nič ni narobe niti s tem, da je Grega Skočir, vsaj ko sem sam šel mimo, vljudno povabil vse na 30-letnico v Stožice. Okej, pač, vabit folk v Ljubljano, na silvestrovo, sredi Maribora… Kaj pa vem. Ne gre za naše-vaše, ne gre za prekotrojansko prcanje. Gre za žanr. Nič narobe niti z rockom, ampak samo tršim rockom… Vsaj kolikor sem sam ujel, je Big Foot Mama pač oddelala svoje, špil kot špil, nato pa prepustila prostor, malo pred polnočjo, županu – vse to gledal po jutjubu ali slišal iz druge roke, novo leto sem dočakal na Starem mostu, prav prikupno, mimogrede. Ubogi župan. No, saj tip ne potrebuje usmiljenja, to res še najmanj, ampak zmanjkalo mu je štofa nekje 40 sekund do novega leta in malo so ga očitno pobiskali, da nihče ni zares nasukal neke muzike, čeprav je po svoje, i guess, bolje, da se slišiš, ko si voščiš in veseliš, pa da Alfi ni preveč na glas.

    No, po novem letu, ko je Big Foot Mama še oddelala par komadov, kot se spodobi, Nisem več s tabo, Rola se in to, sem sam prišel na terg. Že pred polnočjo se je videlo, da trg ni tako poln kot je bil vsaj dvakrat, kar sem sam praznoval tam. Nič narobe, seveda ne, bolj kot cifra (55.000 tisoč v Ljubljani, bajdevej, to ste kar stanovalce zraven šteli? – bil sem na Prešercu ob fuzbal slavju, vemo, koliko folka gre na Kongresni trg, prav tako pred Križanke, zmanjka vsaj kakih 10-20 jurjev, ampak dobro, ni pomembno) je pomembno, da se imajo ljudje čim bolje. In če je več prostora, je dejansko bolje. Kajti ko je terg pun, je res komaj-še-diham pun, kot smo spet videli na martinovanju 2019 ali na koncertu Dubioze Kolektiv na Festivalu Lent. No, za silvestrovo 2019 ni bilo tako nafilano. Smo bili bolj krapi kot sardele.

    Mene je itak imelo, da bi šel počasi domov, ampak bolj, kot sem prisluhnil zasedbi Groovocado, bolj sem se zibal. Pa ne edini. Na koncu je delovalo, kot da pleše celi trg. Seveda, itak, tudi malo zaradi mraza, ampak ne samo zato. Kako v nulo ta zasedba šeta med žanri, stili, ampak se vselej približa originalu s tako preciznostjo, ampak ne napiflanim pristopom, da bi imel občutek, kot da te nekdo gunca in je vse skupaj na playback. Eh. Groovocado je šel od Can’t take my eyes off of you preko Sobe 102, 99 Luft Balons, Asereje, Dan ljubezni, Muce mace, All I Want for Christmas preko Toxic od Britney Spears pa do Bobbyja McFerrina in njegove Don’t Worry, Be Happy ter, jasno, Dancing Queen od Abbe. Pa Samo ljubezen in še bi šlo, saj je bil celo še bis. Ne samo bis. Tip v prvi vrsti je z berglami migal. V luft. Ja, bergle v zrak. Potem veš. Da nekaj delaš zelo dobro. Tako dobro, da bi človek šel na poroko. In še zlasti, ko slišiš, kako se pevka vljudno, ponižno in veselo zahvali. Je kar okej. Ura je 2.00, ti pa bi še. Če to ni dober silvestrski band, ne vem, kaj je.

    Mestne.
    • Šestka, ki je šla čez Stari most okrog 23.50, je bila še kar lepo polna. Kapo dol šoferjem in ideji. Na trgu je do štantov marsikdo prišel po kuponček za brezplačno vožnjo.

    • Hvala onim, ki so bili na Starem mostu, da ni nihče vrgel topovskega udara.

    • Županova izjava »kaj drugo leto bo še bolj noro? dvajsetka je dobra številka« bo šla kar v anale. Upajmo, da ima prav. Srečnega pa zdravega!

  • Ko zmagamooooo!

    Ko zmagamooooo!

    [wp-review id=””]

    Samo nekaj ni bilo okej. Vse drugo je bilo… Več kot okej. Kaj več kot okej. Tole? To-le? Bil je… Spektakel. Fenomen. Odlika. Presežek. Nadstandard. Ampak nekaj pa ni bilo okej. Samo nekaj. Ni bilo okej, da najbrž toliko in toliko ljudi, grdo rečeno »ciljne publike«, tega, kar je uro in pol na nacionalki na silvestrovo počel, ušpičil, naštimal Klemen Slakonja, ni videlo. Kar gre razumeti. Za silvestrovo pač veliko mularije ni doma. Vsaj ne te, urbane. Te, ki naredi to gromozansko razliko za fenomen Eme, recimo. In prav škoda je, da najbrž toliko »folka« ni videlo, kako je Klemen Slakonja, ki je enkrat to že naredil z Emo, ko je presegel vse galuničaste postulate, posnel najboljši silvestrski šov, kar smo jih imeli v zadnjih, kaj pa vem, poosamosvojitvenih letih. Klemen Slakonja se je tako zabrisal v silvestrski program, da je posnel novo desetletje. Televizija Slovenija je dobila več, kot je najbrž plačala. Dobila je 2020-ta.

    Pustimo, za hip, to, da MMC res obožuje Slakonjo in da so se, podobno kot Jezera, lotili tudi pokrivanja njegovega zadnjega remek dela: novega štikla, tokrat o Luki Dončiću. Si Slakonja vse to zasluži? Če naredi tak šov, kot ga je za silvestrovo 2019, potem ga hvalijo še premalo. Kot Dončića.

    Klemen Slakonja je tip, ki ve, da mora biti igralec, da lahko tako zelo ljubi televizijo, jutjub, zeitgeist. Koketira s popkulturo. Tip poseksa kamero in, če zadeva res rata, poseksa še vse, ki jo gledamo, da mi poseksamo drug drugega skozi našo, domačo, kleno popkulturo na način, da smo »in«, moderni, sodobni, ker zraven zmečemo še Eda Sheerana, A Star is Born in srce-bije-za-pesmi-Hrvatije (Oliver, Gibonni etc.). Klemen Slakonja je tip, ki je vreden tega, da Zala Kralj prav pri njemu prvič pokaže post-viktorijanska gola ramena, sleče puli in se odene v tako prelestno belo obleko, da na koncu še Raiven tako v nulo zapoje Slovenija, od kod lepote tvoje, da se ti milo stori.

    Raiven je tako dehtela, brstela in blestela, na koncu odeta z bleščečim pokrivalom narodne noše, da je Slakonja povozil vse, kar je sledilo. Darja in Blaž sta se, v razprodani dvorani Tabor, trudila in trudila, dala sta vse, tja do polnoči, kar dajeta vsak petek tistim, ki jim je to pač petek (in nič narobe, da njim je), ponudila vse, povabila vse s Čudežnimi polji vred, vsak je zapel vse, kar se mora zapeti, z V dolini tihi vred.. Ampak nista imela šans. Nobenih. Niti z Artačem ne, ki je hodil manj kot drugi po tanki liniji med tem, kar je še smešno in tem, kar je žaljivo. Razlika je bila taka… Em… To je bilo Maribor vs. Liverpool v Ljudskem vrtu, polčas 5:0, konec 7:0. Dokrajčil je Slakonja vse in o vsem. Po tem se več ne da, zdaj ne moreš več nazaj. Posnel je silvestrsko oddajo, v kateri je povzel desetletje s tistimi, ki so dejansko zaznamovali desetletje. Posnel je 2010-ta.

    Kako? Tako, da je najprej bil Kalinov deček s piščaljo (ali dvema piščalma, kot mi je nekoč navrgel Peter Poles, ko je še delal na nacionalki). In nato zapel Kekca. In se zabrisal skozi Ta noč bo moja v obliki Ta noč je zadnja ter tako spomnil, med drugim, da je Janez Bončina Benč še živahen in agilen in posnel Biografijo. Benč ni kar tako, ni izkopan fosil, ni nekaj, kar daš samo zato, ker moraš dat. Zato ni bilo klasičnega Silvestrskega poljuba. Prvič, prezgodaj, drugič zlajnano, tretjič… Štofa je še pa še, samo najti ga moraš.

    Klemen Slakonja v nobenem trenutku ne pristane obupaje na to, da vsega tega ne počne v Londonu ali New Yorku. Ampak to ne pomeni, da se sprijazni z omejenim budžetom in realnimi okvirji časovno-prostorskega kontinuuma. Eh. Raje si omisli »Loopkota« in se z njim igra, zajebava, pleše, ustvarja. In poka štose o Lovšinu, erteveju, honorarjih… Ko je začel z Edom Sheeranom, je bilo sicer nekaj strahu. Tipaje je bilo. Da bo nagovoril res zelo ozko publiko. Kdor namreč ve za Sheerana, ni nujno, da ve za RTV Slovenija. Vsekakor generacija, ki bo, ko bo prišel čas, pogledala na položnico (12,75) in naročnino za Netflix ali Apple Music/Tidal/Google Play/Spotify. Ampak prav Slakonja je adut, ki ga mora negovati RTV, ker Pro Plus, ki se dovolj ubada sam s sabo, še ni pogruntal, kam bi ga dal. Ne more ga dati. Slakonja ne more, ne paše, ne gre v koncept licenčnih oddaj. Štrlel bi. Bil bi zvezan kot Patrik Greblo (kooooočno!) v njegovi oddaji. Ubilo bi ga. Umor s (samo)zadušitvijo.

    Slakonja je pokazal, ko je po Sheeranu obdelal še Billie Jean in Michaela Jacksona najbrž predvsem to, da lahko obdeluješ domače šuse ravno tako kot tuje. Morda je zato bil začetek nekoliko bolj previden, okoren, skoraj štorast, dokler ni Primoža Grašiča, prvo našolano kitaro v državi od leta, kaj pa vem, tam kakih 25 let nazaj, nahecal, naj zaigra karkoli. S tem je pokazal več kot celotna pr služba, zakaj in kaj pomeni Big Band RTV Slovenija. Ni je boljše reklame kot to.

    Nato se je lotil vsega po spisku. Od nosljastega Kreslina in Od višine se zvrti (boljše tako na silvestrovo kot na Rock Radiu v originalu ob enajstih zvečer, kar ni ravno silvestrski material, vsaj ne pred polnočjo, bajdevej) ter skupaj s Tomažem Gajštom, prvo trobento v državi, obdelal Silvijo ter Samo ljubezen. Lotil se je politike, vendar z njo ni zamoril ali se samozabodel, marveč je Oliverja Dragojevića počastil z meddržavnimi odnosi tako spoštljivo, da je bilo že v duhu dobrososedskih odnosov pietetno. Kje ste, brati Slovaki!

    Znal je razdrmati tako, da ni Plestenjaka obdelal s Sobo 102, temveč raje z Naj stvari so tri, prvim slovenskim rap komadom, kot pravi slovenska urbana muzičarska zgodovina. Jan Plestenjak tega seveda bolj ali manj več ne obuja, zato je bilo top slišat, kje, kaj in kako smo začeli. Kakšna so bila devetdeseta. Ja, Slakonja je predrmal desetletja, komadi so bili skoraj iz vsakega desetletja, s 50. in 60. vred.

    Kar je bil le uvod v duete, v katerih Slakonja legitimno parira, četudi nikdar ne bo pevec, ono, pevec-pevec, ampak z Nino Pušlar je gladko bil gardedamski, z Senidah totalni mišić, v top kostumu (obleke, kapo dol, maska je edino stekla prekmalu dol, morda bi Klemen lahko imel namazano tistih osem plasti, ki jih je imela Darja), se naskakal s Challetom Salletom, narepal z Zlatkom ter nato, kar je hiperempatija posebne sorte, odstopil prostor – Tadeju Tošu. To je… To je… Ne vem, kaj. Ampak to je. Ogromno. Medtem ko je Toš brundal po naše, štajersko, z naglasom, kakršen mora biti, če se greš Vat a vanderfol vorl’, je Slakonja pel zadušeno trobento. Ge-ni-al-no! Sploh zato, ker sta se, v bistvu konkurenta, začela tikat v oddaji. Nič več gospod Toš, nič več gospod Slakonja.

    »Ali želiš, da odgovorim po scenariju, ali po pravici?« je Toš na vprašanje, ali je Svet res lep, kot pravi Zlatko, odgovoril z vprašanjem. In ko bi počasi naj oddaja začela spuščati, saj nas praktično ni spustila, takšen šus, doza, dramaturgija, da so bili oglasi skoraj nekaj kakor dobrodošli, se je Slakonja presegel. Samega sebe. Ne le, da je »skinil« Bradleyja Cooperja in Lady Gaga v nulo, njun Shallow, ampak v oskarjevski komad vtaknil noter še Ša la la. Ja. Čuke. Ja. Potrebuješa, ki se je kasneje smejal z Artačem, pa ni tako ratalo niti originalnemu Čuku. Začuda komadov ni bilo nikoli preveč, zato bi skeč lahko vse uničil, ker za silvestrovo imaš tv resda še bolj na glas, ampak dialogov na veliko ne boš poslušal, kar je nekaj, česar Silvestrski pozdrav niti slučajno, žal, ne razume, ko se prilagaja ugibanjem, kaj naj bi starejša populacija poslušala.

    Slakonja je naredil tako Melanijo, da ti pade torta Melanija z rok, če jo imaš v rokah. Noro. No-ro. Sjevnca. Končno je lahko zavil proti svojim krajem, Slakonja. Posnel je, kar so po inavguraciji zaman iskale domače in tuje kamere. Posnel je mini dokumentarec o tranziciji, o upanju, o domačijah in o tujinah. Reklama za Sevnico, da dol padeš. In če že ne moreš imeti Melanije, lahko samo stopnjuješ zvezde.

    Vprašanje sicer, ali je največja zvezda, ampak glede nato, kje je igral v zadnjih par letih, večjega od Luke Šulića poleg Senidah in Magnifica, mogoče še Laibach, ajde, Umek in Gramatik, potem pa se spisek počasi konča, večjega od polovice 2Cellos ni. Kje je ta tip vse špilal, kaj vse razprodal. In tako je Slakonja naredil 2Modellos. To, da nekdo gode na violončelo na silvestrovo, in se vrtimo po dnevnih sobah? Halo? To. To je presežek. In da je končal klasično, se je postavil še ob Janeza Lotriča. To je tako, kot da bi se šli žogat z Luko Dončićem ali šli streljat penal Janu Oblaku ali nahecat Primoža Rogliča, kdo prvi pribiciklira na najbližji hrib. Nessun Dorma in šal Slovenija, ta večna želja Slakonje, da bi Slovenci zmagali (na Emi, v lajfu, v športu, kjerkoli). In smo zmagali. S takim silvestrskim programom smo zmagali. Ali kot sta zapela Janez in Klemen:

    »Za domovino gremo v tujino / s sabo mamo vino / da koj nazdravimo / ko zmagamo / zmagamoooo!«

    Tu bi bilo preveč, tu mač, za zjokat se od ginjenega domoljubja. Ampak kaj, ko sta si zapela Zala in Gašper spet »vedno se ne vidi zvezd / sam ostani sebi zvezd / ne govori mi oprosti«, nato pa pokasirali Gibonnijev – Oprosti mi! In to s Perpetuum Jazzile.

    Zato je ni lepše od Slovenije, od kod lepote tvoje. Zato. Zato je Klemen Slakonja posnel novo desetletje. V 80 minutah. Zato je bil to najboljši možen uvod. Pustimo, da so denimo na HTV štancali vsaj tja do enajstih (potem sem vsaj sam šel ven) in raje več peli kot govorili, kar je nekaj, česar na nacionalki še vedno ne razumejo najbolje. Ampak dokler bodo razumeli, da Klemen Slakonja potrebuje prostor, ustvarjalni kisik, bo vse okej. Tako bomo lahko vstopili v 2020. Srečno, Slovenija, zmagamoooo!

  • MuZu 2019: Eva Mahkovic, (literarni) stil leta!

    MuZu 2019: Eva Mahkovic, (literarni) stil leta!

    [wp-review id=””]

    Kolikor vem, bi bil, če bi se kromosomi šli najprej radenska in pol vino (in ne obratno), Katarina. Ne Jaša. Katarina. Ali pa je to nekaj, kar so mi starši, v duhu enakopravnosti spolov, hvala bogu, pač natvezili, da veš, da bi pač bil Katarina. Nikoli nisem pretirano razvijal nekega odnosa do tega imena; Katarina. Saj nekaj jih itak spoznaš, Katarina niti ni tako redko ime, ene so velike, druge ministrice, tretje sosošolke in tako dalje. Čeprav bi si pripisal, najbrž spodletelo, kar nekaj ženskih lastnosti – ja, rad, med drugim, likam, ampak samo zato, ker lahko poslušaš malo bolj resne podcaste –, zares ne morem vedeti, kako bi bilo, če bi bil Katarina. Ja, lahko bi si dal oneta med noge, se depiliral, gledal v špegl, ampak pogledal sem s prevelikim veseljem Pose, Big Little Lies in čisto prevečkrat poslušal 1989 in že prej Taylor Swift, užival na Lani Del Rey na Dunaju (in nobenkrat na Beyonce v Zagrebu), se navduševal nad efektom Lene Dunham in skušal, kolikor gre, vseeno nekako razumeti svet, ne da bi bil #metoo šovinist, da bi karkoli od tega zaleglo. Zato se nisem spraševal, kako bi bilo, če bi bil Katarina.

    In potem sem šel brat “na tak dan najbolj trpi mastercard”. Prvič sem se, ne, nisem se počutil, sem se pa vprašal, kako bi bilo, če bi bil Katarina. Bi se enako režal ob branju knjige? Enako skoraj delal faks zapiske o vseh cotah? No, saj ni zgrablo takoj. Ne takoj, najprej mi je šlo kar malo na smeh, ko sem bral to knjigo z roza naslovnico, ki kar kriči vate. Pa nič narobe z roza, samo spomnim se, da sem enkrat, ko sem si že lahko sam naročil hot-dog pred Gradcem, kamor smo se hodili cotat, v Toys R Us (šele kasneje sem žal izvedel, da je sošolec B.B. izgovarjal to kot ‘tojzorjs’) nekaj kakor izgubil, zataval v najdaljši razdelek, hodnik, svet, kjer je bilo vse roza in me je glava tako bolela, da sem na parkirišču skoraj kozlal. Zato me roza res odbija. Sicer nič proti njej, kul, če je tu in tam, postopno odmerjena. Ne pa, ono, non-stop. 

    Ampak to, trashy, basic bitch, literarno roza (v noro dobro oblikovani knjigi, dijo mijo, it’s only fair, da so vinjete straholjubca pobasala nagrado za knjigo leta na knjižnem sejmu) sem nekako sprejel, prav žal mi je bilo, da je, ko sem šel s knjižice, nekaj kakor želelo deževati in sem knjigo dal v kompjuter taško, ne pa nosil po Mariboru. Pa bi mi, zdaj vsaj, za nazaj, moralo biti nerodno. Zelo.

    Zakaj? Ne zato, ker sem bil peti v čakalni vrsti. In ne zato, ker sem Evi Mahkovic enkrat, ko sem, saj niti ne vem zakaj, kot tudi ne vem, kdaj sem ji sploh poslal prošnjo za prijateljstvo (in še manj, kdaj je sprejela), pisal, da saj super piše, ampak naj, za božjo voljo, spremeni svoj stil, kar je nekaj ne le grdo vsiljevega, ampak arogantno, pizdunsko, naduto, slabotno in nad vsem bedno tumastega. Ne gre toliko, da bi se moral opravičiti, pa bi se, itak, gre bolj za to, da nisem, vsaj ne še, to, kar mislim, da sem ali bi rad bil. Če kdaj bom. Ono. Neki kao. Saj veste. Pisec.

    Ampak ne. Sram me je, ker knjige nisem kupil. Ne vem sicer, kakšen deal ima Eva Mahkovic z založbo Beletrino, ampak četudi sem sam precej broke, čeprav pišem bolj zastonj kot za denar, čeprav bi lahko napisal še sto čeprajev, me je do konca imelo, da bi ji nakazal keš, nekaj pač, da si kupi nekaj, kar bo osušilo kožo med očmi, kupilo nek res originalni steve mcqueen ali kaj jaz vem kateri plašč ali karkoli že. Samo da bi si lahko kupila nekaj, da bi morda sledil naslednji status, ki bi mu sledila naslednja knjiga. Ali pa kar tako. Ker ima svojo basic bitch saga in ker je naredila nekaj, čemur sem se na glas režal ob gledanju Brooklyn Nine-Nine, ko je lik Chelsea Perreti, torej Gina, v strahu rekla, da »if i die, turn my tweets into a book«. Gina mi je šla malo na živce, čisto iskreno, ampak od tistega trenutka? Čisto nekaj drugega. Postala je zvezda.

    In točno to je naredila Eva Mahkovic. Najbolj občudovanja vredno? Vztrajanje. Od 15. decembra 2016 do 11. aprila 2019. To je resna era, v kateri se ti lahko zgodi dovolj niča, da se zgodi vse. In obratno. Čeprav saj se v bistvu veliko ne zgodi, ker to ni žanrska knjiga, to nima nobene zakonitosti, ker takih zakonitosti ne rabi. Vsaj ne pri nas.

    Ampak kljub temu, pa ne zato, ker gre za fejbukiranje literature (in literariziranje fejsa), je to stil leta 2019. Naučil me je, da je Eva Mahkovic to, kar je Ciril Komotar, denimo, v vloganju. Pa vem, izvemo lepo, da ima sama drugačne idolke, da je sledila drugim in da je ob tem ugotovila marsikaj o mehurčkih, ki popokajo takrat, ko bi jih mi najraje razpihali.

    Na tak najbolj trpi mastercard je mimobežna knjiga in morda zmaga, ko piše, katere napise lahko vidiš, če se voziš s trolo od Bežigrada do Ježice. Ker sem se vozil sam tam, kar nekaj let, resda le do Ruskega carja, mi je šlo na smeh. Ne samo zaradi stila, ampak ker je izbrala samo levo stran. Če sediš na desni, vidiš isti šoder, šunder, življenje, materializem, skratka, nič drugačnega, nič, kar ti bo odplačalo kredit, rešilo gube, težave z ohranjanjem top teže in podobno. Ampak vidiš. Gledaš. Eva Mahkovic je tista oseba, za katero bi dal vse, da ne bi vedel, da sedi mizo zraven tebe. In te opazuje. Ne rabi pisat o tebi, preveč brihtna je, da ne bi videla, če si attention whore. Sploh ne. Dovolj je, da morda vidi, pomisli, zazna. Ker če in ko zazna in kaj šele, če to ubesedi, potem nabašeš na emoji realizem. Na tisto, kar so trabunjali že razni Jurčiči, ko so pisali o tipih, ki so jedli telečje pečenke. Zdaj pač stare gospe v stari Ljubljani naročajo stare finte, ampak na nov način.

    Počne Eva Mahkovic to podobno? Ne bi bil rekel. Karkoli že počne, počne samosvoje, govori, piše, skoraj joče, se reži, reže družbo, je cinik, skoraj satirik, ki ironijo pije s penino in je, prosto po Bregoviću in njegovem baklavasto presladkem verzu, »ludak od marcipana«. Eva Mahkovic je tako svobodna ravno v tej nesvobodi, skozi katero jo vodi njen Toto, ki se imenuje Fjodor. Seveda se. Njen »Toto, nisva več v Kansasu« je pač Ljubljana s parketom iz leta 1907, sosedi, ki sučejo čefurijado, slabo pomita tla in svet, za katerega se je morala odločiti, ker to ona je. Vzela je kredit, kar jo, v mojih očeh, naredi za vsaj Anne Boleyn, s potencialom za Young Victoria.

    Njeno življenje ni toliko emancipirano, kolikor je materializirano v tem, da se pač odloči sistem jebat nazaj tako, kakor ji pač paše. Eni delamo to, drugi snifajo ono, tretji imajo kredit za nobl avto in grejo tankat v ponedeljek zvečer, ker bo v torek bencin dražji. Eva Mahkovic ima pač svoj đir, svojo modo, svoj lajf. In hvala bogu ne samo, da ga ima, ampak da lahko vsi, tudi mi, tipi, vidimo, preberemo, začutimo, oblečemo, no, mogoče ne ravno oblečemo, ker tile roza suknjiči ali karkoli se temu reče, uf, tole je reees hard core, ampak ja, vsi lahko vidimo, začutimo, otipamo, ovohamo, kako bi bilo, če bi bili Katarina. In to je res velik uspeh. Kaj uspeh. To je pinky rose. Oni, ko ga še tipi radi žlempamo. 

    In zato je Eva Mahkovic imela (literarni) stil leta 2019.

    Bravo.

  • Jezero #2: Kako zginva?

    Jezero #2: Kako zginva?

    Taras Birsa: »Ne vem, zakaj sva 20 let scala kri, če je tvoj foter tri dni pred smrtjo sam’ zarad’ tamale vse tako [tleskne s prstmi] zrihtal. Ne vem, zakaj sem jaz nehal plezat, recimo.«

    Alenka Birsa: »To te žre? Pa daj, prebol’ že.«

    [wp-review id=””]

    Daj. Prebol. Že. In glej dalje turški film. Tri ure dolg turški film. Z naslovom: Zimsko spanje. Ah, šment. Ko bi le šlo tako zlahka. Zdaj vemo, tipi. Če si žena sposodi tri ure dolg turški film – film, ne nadaljevanko – potem sledijo resna vprašanja. Najprej tisto, joj ne, »če te lahko nekaj vprašam«. In ne, ne da se izvleči z »a bo pomagalo, če rečem ne?« Mogoče pa bi bilo res boljše, če bi Taras Birsa kot ga z kdo ve katerim kozarcem vina v roki vpraša žena Alenka varal z drugo. Ne pa z… goro. Sploh pa… saj je že pesnik vse (na)povedal. Kaj in kako z Bohinjem. Boljše zate, res boljše, da tam v tistih koncih zmagaš. Sicer te ne čaka nič drugega kot hude osebne dileme, stiske, jeba. Taka, čista, eksistencialna.

    Premagan pri Bohinjskem sam jezéri

    stoji naslonjen na svoj meč krvávi,

    z očmi valov globoki brezen meri,

    strašne mu misli rójijo po glavi,

    življenje misli vzet si v slepi veri.

    No, spoiler alert, Taras Birsa se ne fenta. Tudi Črtomir se, kot vemo, ni. Vsaj ne fizično. Se je pa samozaštihal drugače. In Taras Birsa je na dobri poti, da se razpara podobno. Prav rine tja, kamor ni treba. Ker če ne more Taras na goro, si nakopiči goro problemov.

    Ker Krst pri Savici še ni postal slovenski Game of Thrones, je vsaj roman Jezero, (ne)hot(e)na svobodna interpretacija narodnega epa, moral postati tv serija. Moral. Zakaj? Zato, da lahko vidimo, kako fejst žleht je Tadej Golob, ki je v sivi Ljubljani pisal o belem Bohinju. Zakaj žleht? Zato, ker je Tarasa Birso poslal ravno tja. Borit se. S samim sabo in valjhuni moderne dobe. Pod Triglav, pod vršace, pod stene. Tja, k svobodi. Tako pač je tam, v tistih krajih, v TNP-ju. Saj Taras ni prvi. O, ne. Bohinj, voda, življenje… Se je snelo že Črtomirju, ko je najprej kričal, da je bolje umreti za svobodo, kot živeti in biti suženj – potem pa po mesarju postal, prosto po interpretaciji, ravno to. In ta zgodovinski, ponarodeli nauk matra, muči, ščipa tudi Tarasa Birso. Le da njegova Bogomila ni iz mesa in krvi. Je iz sedimentnih kamnin na južni strani Alp. Saj Taras gre in laufa, ko je hudo, ampak laufanje? To ni to. Ne za Tarasa Birso. On mora plezat.

    Črtaj mir.
    Če kaj, bomo po Jezeru, seriji, v kateri (ne)zavedno gledamo sami sebe, ker je Golob marsikaj »našega« vtaknil, da je iz skandinavsega naredil alpski noir, morda malo bolje razumeli, zakaj alpinisti, hribolazci, goreljubci tako rinejo tja gor. Tudi po tem, ko jim odmrznejo prsti ali ko prezgodaj štejejo, na koliko pogrebih so bili (Golob je povedal za Zgodbe na Valu 202, da je izgubil štirinajst prijateljev planincev, vmes nehal hoditi na pogrebe, a se nato spomnil, da »na pogrebe hodiš zaradi živih«).

    Pa bi ti tipi še kar rinili. Saj ne gre za razum. Eh. Je bil Črtomir razumen? Najbrž ne. Razklan je bil. Nemiren, ker to, v kar je verjel, ni šlo več skozi. Zato je, kot pravi dobra stara misel, moral začeti spreminjati vse, da bi stvari ostale enake. Zato pa: črto-mir. Črtaj mir. Pa-pa. In nemara bomo še bolje razumeli, kaj se zgodi, če/ko iz takega ali drugačnega razloga Črtomirji ne pležejo več. Nauk? Če ne moreš plezat po vršacih, pležeš navkreber v ali po družbi. Pri miru ti tipi pač ne bojo. Ne. Taras Birsa ima v sebi ogromno Črtomira, Valjhunov, ki bi radi pokupili in neoliberalizirali vse po spisku, pa tudi ne manjka. In potem je tu še truplo brez glave v družbi, kjer bi bilo treba rezati glave.

    Večplastna ena plast
    Kar Jezeru zelo zavidljivo uspeva, je to, da je glavni lik Tarasa Birsa večplasten v tej svoji eni plasti. Oksimoron, ja. Tarasu Birsi gre, potihoma, skoraj vse na živce, tako ga vsaj res dobro, tiho, kako-kričim-navznoter upodablja Sebastian Cavazza. Mogoče pa zato občasno momlja, da komaj kaj ali sploh nič ne razumemo. Morda ni mišljeno, da bi bili razumeli. Introvertiran tip do amena. Ker kaj pa navzven? No, poglejmo njegovo situacijo. Tega primera punce, ki ni bila zadeta, napita, bolna ali športnica, mogoče pa je bila pevka, ampak em, tudi to ne, sploh ni hotel, pri čemer mu sploh ni bilo za silvestrovat tam v Bohinju, zaradi česar je fasal primer. Noče imeti nove sodelavke, noče poslušati šefa in vsekakor, zagotovo, ni šans, noče biti zares doma. V bistvu, če dobro razumemo, bi najraje bil tam nekje gori v steni, saj končno slišimo retorično vprašanje, zakaj je sploh nehal plezat. Sam.

    Taras Birsa bi bil po vseh kriterijih v hudi krizi srednjih let in vse kaže, da tudi bo, ko bo ugotovil oziroma se sprijaznil s tem, koliko je star. Noče biti star toliko, kolikor je. Je prestar in premlad hkrati. Spil je že očitno vse, kar se je spiti dalo, zato zdaj žuli kavo za 30 centov, po drugi strani pa ga še vedno ščipa, ko vidi, kako šef objame njegovo ženo, čeprav sam vozi volvića, ki mu ga je ta ista žena omogočila.

    Taras Birsa noče živeti konvencionalnega življenja, a je vseeno pristal na svojevrstne, tudi gnile kompromise. Deloma uspešno pa skrije, da vseeno rad nosi ziher drago jakno, lep pulover. Na to veliko ne da, ziher ne, ni bila njegova izbira, je pa lepše, bolje, srečno. Ali pa je tako vsaj videti. Navadiš se na luksuz, ne?

    Krimič(i)
    Zato Taras Birsa ni (več) tip za službo. Njegovi najboljši časi, ko se je moral boriti za preživetje, so mimo. V sekundi, ko je tastek porihtal, je bilo konec. Zdaj živi le še za poslanstva. Saj tudi hribolazenje pravzaprav za tiste prave, romantične, nostalgične plezalce nikoli ne more biti služba. Ni. Pika. In tako je za Tarasa tudi, ko je v vlogi višjega inšpektorja. Če ga vrh (brez glave) zanima, potem jupiii. Če pa naleti le na Rožnik ali Šmarna gora… Pozabi.

    Zato je Golob, še bolj pa avtorji serije, tako zastavil zadevo, da smo vriskajoče lahko srečni, ker primer ženskega trupla brez glave Tarasa vsaj pogojno zanima. Kot da je še dobro, da je Jezero naplavilo kadaver. Ker nekaj pač mora počet. Sicer bi gledali, em, klasični slovenski film, kjer bi se Taras nemara na koncu res fental. Ampak njegovo zanimanje gre skupaj s potrpljenjem le do neke mere. Če gre čez. Joj ne. Zato pa je mulcu glavo tiščal v sneg, da se tamau ni zgolj uscal, temveč je zmogel tudi gastrološki rigoleto, nato pa kot razvajeni mulo poklical atija, ta pa odvetnika in tako ima Taras problem, ki ga sploh niti ni želel imeti na prvem mestu. Ali pa je želel imeti problem?

    Če bi lahko, bi Taras Birsa bil James Bond. Zagrenjen tip, Daniel Craig tip Bonda, ki mu je vse odveč, vsega ima dovolj, ampak brez tega zares ne (z)more. Birsa bi vse probleme, če bi šlo, rešil sam in se odrešil vsega, kar ga mori. Pa svet tako ne funkcionira, kar Birsa, intelektualec, ki gleda sposojene turške filme, ve, zato se grize navznoter, zdaj, ko je že vse spil.

    Njegova zvesta sodelavca sta 50-50 njega. Zoran Osterc (Matej Puc) je bolj mirne sorte, tihe, ampak kot da nima njegovih genialnih veščin, medtem ko je Pavle Brajc (Gregor Čušin) ostal takšen, kakršen Birsa ni več mogel biti. Ergo, herzinfarkt. Tako mu ostane, pardon, pristane le še Tina Lanc. Ona je svojevrstni pravi glavni lik – poleg notranjih monologov Birse. Ona je vse, kot smo izvedeli prejšnji teden, kar je nekoč bil Taras, preden je postal gospod Alenka Birsa. Šele ona mu ponudi bondovske odgovore, ko ga vpraša, zakaj ne bi opravili pogovora na faksu kar preko telefona. »Rajši gledam v oči, ko mi lažejo,« sikne Taras. E, to je to. Tako se govori. Gremo jih zdaj vse razfukat. Ja pa ja.

    A res? Hudo.
    Srečen je lahko, da ga karakter ne stane službe. Ne še, do Odmevov in Erike Žnidaršič še pridemo. Tina Lanc je prva, ki mu reši rit, ko ga ne zašije pred odvetnikom Borisom Petanom (zlovešče kvaliteten Branko Jordan) in se raje zlaže, da ni bilo nobenega tiščanja glave v sneg. Zakaj? »Dolžn si mi pivo,« je njen mimobežni, milenijski odgovor. Ko jo pa Birsa odloži pred njenim stanovanjem in skuša imeti intimen pogovor, kakršne imajo policisti-partnerji v avtih, ko ji reče, da je »na devetki stanoval pred petindvajsetimi leti«, ga ona gladko odpravi z »a res? Hudo«. Takrat se mora Birsa počutiti star dovolj, da bi ji bil foter.

    Ampak se ne, zato ker Birsa res zaživi, ko rešuje primer. Rad zafrkava tajnice zato, da lahko še bolj zafrkava šefe. Če že ne more biti v steni, lahko namreč pleza po slabi vesti zajebane tajnice, ki bo branila šefa dokler bo šlo, razen če bo šef, kar Brane Mihelič (Ivo Ban) vsekakor je, zelo nasrkal. Ker je malo zarjavel, ga tajnica lepo zašije, ko mu na podvprašanje, kje da je šef, v Moskvi, odgovori: »Moskva, Rusija ja.« In to ga grize, grize ga, ko ga ob devetih ne pokličejo, ko takoj misli, da je nekaj »fiši-fiši«, pa ni toliko, da bi pogledal, če je letalo iz Moskve res pristalo (Adria je sicer imela probleme nekoliko kasneje, kot je Golob pisal roman, pa vseeno).

    Tako pridemo do ugotovitve, da kadarkoli se Taras Birsa – podobno kot Črtomir – sam loteva stvari, kot se je poskušal žene Alenke, njenega šefa Prelca, nasnifanega mulca, fanta od hčerke, zajebanega odvetnika, bogataša Miheliča, skratka kogarkoli že se loti sam, se samozaštiha. Bolj je sam, več problemov ima. Zato ne more in sme biti sam. Kot tam gori v steni, kjer je fajn biti sam, ampak je tudi malo noro, čeprav je Golobu, ironično, kot je povedal v petek za Mladino, padel drug plezalec na glavo in ga kar precej nalomil. Jezero bo na glavo Birsi vrglo druge izzive.

    Družinski selfie
    Jezero si v drugem delu vzame dramaturško še več časa kot v prvem. Skoraj še bolj se ustavi (nenazadnje je bil tokrat le en reklamni blok). Zavije tudi dvajset let nazaj, če je treba, k primerom, ki te najbrž le zavedejo zaradi lokalnega bizarneža – če so nemški turisti prešteti, potem tudi vaški posebnež ne more rešiti problema. Jezero ni Pr’ Hostar. Ne bo se rešilo z “Kako zginva?” ali z “a n”. Škoda, a tako je. 

    Takšen je vsaj občutek, kadri niso nič manj krajši, nič bolj eisensteinovsko epileptični. Zato je Jezero dobra, počasna, skoraj dolgočasna serija, kaj dobra, vrhunska, ko se primerja z domačimi predhodniki. Ker si vzame čas, lahko likom vdahne vsaj nekaj življenja, iz vsakega dialoga skuša gledalca potopiti v serijo toliko, da nimamo tistega klasičnega prsta, uperjenega v tv, ko vidimo kako znano lokacijo (oooo, glej, McDonald’s v Šiški!) ali znanega igralca (aaa, Branko Jordan, aaa Vlado Novak). Tina Lanc lahko gladko piše s flumastrom po tabli in vse to vidimo. Družinski selfie je daljši in lepši kot reklama za mobilnega operaterja.

    Druga epizoda je prinesla zlasti dinamiko odnosov, od katerih se lahko odbija Birsa, malo manj žal to uspeva drugim, ki so bolj enoplastni, kar kaže na to, da se Jezero sproti še uči zakonitosti res dobrih tv seriji. »Sam, če je bla ta Miheličeva, je morala bit pa dobra, em, em, em…« se zažene Osterc, skoraj pokaže air-sise, ko se mu zdi, da je Tina Lanc »pravi ded«. Ne gre za to, gre za 2010-in-nekaj leto, ko je pač tudi v službah drugače. Kar lahko počnejo šefi, ko tuje žene objemajo za rame in stiskajo k sebi (svoje bivše), sodelavci ne smejo, še zlasti ne v javni službi.

    Javno vs. zasebno
    Ker za to tudi gre. Za javno vs. zasebno, kot na koncu ugotavljata Mihelič in Birsa. »Tega luksuza, da bi kaj nekaj verjel, si v svojem poslu ne morem privoščiti,« se Birsa loti Miheliča, ko ga ta zelo okorno prosi, če lahko neha »drezati v slepi rokav«, torej v to, kaj so vsi skupaj, farmacevti, dekan, študentke naklepali v Bohinju. »Žal, tukaj sva si čisto podobna, tudi jaz si tega ne morete privoščiti,« mu odgovori veliki šef. Ki pogleda na uro točno, ko Birsa dobi klic o tem, da je Brajca kap. Ali vsaj tako smo razumeli iz slušalke. Morda sploh nima smisla, da bi razumeli. Tole bo dolgo trajalo, še štiri tv ure ima Birsa, da reši problem.

    V drugi uri je med drugim na mizo nesel dve skledi solate, še preden je slekel res kulsko jakno. Solata za mulca, ki ima mogoče predober avto, ne bo pa nikoli dober za njegovo malo Mojco. Ne more namreč pozabiti, da sta imela komaj kaj z Alenko in da sta puzala, se mučila, drobižila, potem pa je tri pred smrtjo njegov tast poskrbel za erbanje, ki poskrbi za vrhunski flet, volvića in smučarijo v Avstriji (očitno toliko tudi ni imel, prava smučarija, če se želiš preseravat, je v Franciji, luksuzna pa v Švici). Vse to Tarasa muči. Zelo muči. Dovolj, da ne ve, če v spanju govori o truplih brez glave in podobno. Zato so odvetniki, šefi, mediji tako nepomembni.

    Taras Birsa rešuje tisto, kar je vredno reševati. Kot da bi še vedno bil v neki steni. Zaplezan, utrujen. Tik preden se pojavijo rešitev, upanje, možnost. Ampak zaenkrat še nismo tam. Zato pa je to na-da-lje-van-ka. Ne film. In hvala bogu. Dovolj časa še je, da mu “v prsih NE umrjejo nekdanji upi”. 

    TOP 3 CITATI

    »A ni boljše, da te jaz zbudim, kot da te prostata daje?« – Taras Birsa patologu Cvilaku

    »Enga pa še bom. Kaj je? Če ješ mastno, morš pit, da razrešč, to vse usak. Da se ti žile ne zamašijo.« –  Pavle Brajc kolegu Zoranu Ostercu

    »Mal ljubezni še nbemu ni škodl.« – Pevka o razmerju s starejšim tipom

    LOVSKE

    Je Zoran Osterc prvi slovenski policist, ki je pokazal značko?

    Glede nato, kako zelo v nulo je Tadej Golob raziskal navade, profesijo in nrav policistov, mu lahko verjamemo, da slovenski kriminalisti/inšpektorji najraje pijejo kavo iz plastičnih kozarcev. Ono, cenejšo verzijo. 30 centov. Prejšnji teden so brali tudi Ekipo (na veliko veselje dejanskega uredništva), radi pa jejo domače stvari (Osterc + Brajc).

    Tajnica. Minoren lik, a takšen perpetuum mobile. Če bi se kdaj našla Golob in Gorkič, bi morala posneti grozljivko/psihotriler Tajnica. Nujno.

    A še kdo meni, da bolj kot je star, bolj bi moral Ivo Ban posneti biografski film o Ivanu Zidarju z naslovom Tranzicija?

    Pa imamo povezavo med Ekipo Bled in Ekipo Bohinj! Gaber Trseglav je bil Ferdo, zdaj je Anton Štefe. In spet ima dober nos. Typecast? Zakaj pa ne.

     

  • Jezero #1: Na zdravljenje!

    Jezero #1: Na zdravljenje!

    [wp-review id=”3178″]

    Jezero tu, Jezero tam. Najboljša slovenska tv serija vseh časov? Em… Em… Em… Najbrž ne. Ne še. Ne vemo. Pustimo to, ker tu je vse od kultnega Dekamerona do nepozabnega Teatra paradižnik. Da ne pozabimo, em, TV Dober dan, Strasti, Naše male klinike, Vrtičkarjev, Mame, Ekipe Bled in še in še in še. Za vsakega nekaj, nekoč, nekje. Dobro, manj dobro, slabo in presežki. Recimo Življenja Tomaža Kajzerja ali V dvoje, ki sta nazadnje najbolje ujela duh zelo urbanega časa. In potem je tu še tista večna, tista grda, tista površna, da Slovenci že filmov baje ne znamo snemat, kar sploh ne drži, kaj šele, da bi snemali dobre, sodobne, take-kot-na-Netflixu tv serij. Nije žvaka za seljaka, ne? Je, še kako. Če lahko Hrvati spravijo Uspjeh, kjer je briljiral Borut Veselko, mimogrede, na HBO, ali Srbi svojo zgodovinsko akcijsko dramo Sence nad Balkanom, v kateri je Balkan poharal Sebastian Cavazza, pridružil pa se mu je še Vlado Novak. Ja… Potem pa lahko tudi mi. A, n?

    Videli, slišali, brali smo o Jezeru, se je zdelo, že vsi. Vse. Ampak zdelo se je, kot da so hudiča videli že vsi – samo »mi« ne. Tekstov, prispevkov, vsebin… Ni da ni (bilo). Pa o gostovanjih na festivalih, pa podcast, pa oglasi, pa prispevki, pa… RTV Slovenija se takšne PR kampanje ni lotila najbrž vsaj od Misije Evrovizije, če odštejemo milijonske projekte Maria Galuniča. Ker Jezero kot tv serija, ki je hkrati kultura in razvredilo, ni Ema ali fuzbal prvenstvo ali olimpijada ali zima ali Mostovi-Hidak, je s tem tvegala. Zelo tvegala. Ker sami radi priznajo, da ne znajo najbolje prodati najboljših vsebin. No, Jezero so prodali. Zelo prodali. Špricalo je od vsepovsod, hej, Bohinj je ratal večji od Bleda. Kaka kremšnita, pokaži mi, kje je kadaver brez glave.

    Jezero je zatorej, uvodoma, trenutek, na katerega so mnogi že pozabili, da so nanj nekoč čakali. In je prišel. In je tu. Zdaj je, kar je. In to, kar je, je dobro. Precej dobro. Zelo dobro. Ne idealno, eh, kje pa. Je pa zeeeelo dobro.

    Kadar se sliši. Em. Ja. Slabo se sliši, odvisno sicer od televizije, zvočnikov, domačega kina ali računalnika, telefona, tablice (na slednjih se sliši bolje, mimogrede). Sploh Cavazzo. Em. Škoda, zagotovo, še zlasti, kadar se Birsa pogovarja zunaj, na prostem. Se sliši (pre)slabo. Pilot, morda pa tudi celoten sloves serije, bo po vsem pompu tako morda zreduciran na dvoje: vau, Slovenci znamo posneti dejansko tudi krimič serijo, super kadre, saj imamo lepo deželo, o, Bohinj, direktor fotografije ve, kaj dela, tudi scenograf in kostumografinja, tako se dela, ja ja. Nato pa pride drugi del. Tisti, ki dela serijo, no, serijo. Našo, slovensko serijo. Del, ko dobijo liki imena, priimke, vloge, službe, preteklost, sedanjost, prihodnost in, ja, dialoge. Tu smo pa tanki. Ne samo zaradi Jezera. Tanki smo, ker niti nismo vajeni gledati serij ali filmov brez risank. Pojdite v kinu gledat kak slovenski film, ni jih malo, vedno več jih je, nekaj tudi zelo dobrih, je pa tudi nekaj zelo podpovprečnih. Pa boste videli. Bolje že kot slišali. Tako malokrat gledamo igrane stvari, da je tako, kot da bi bilo prvič. Kar je relativno bizarno. Ampak ne tako, kot tista, ki je vzklila v komentarjih, da bi Jezero nujno potrebovalo, wtf, podnapise (te sicer Televizija Slovenija omogoča, mimogrede, preko teleteksta). Ideja, ki je tako žalostna, da bi Prešeren stal od mrtvih in šel vse, kar je spisal v slovenščini, prepesnil v tuj jezik, takrat nemščino, danes angleščino, originale pa zažgal in zdravo. Pardon, na zdravljenje!

    To je prva in glavna poanta Jezera. Zdravi nas. Zdravi to bolezen, da smo nekje vmes že skoraj obupali, da bi gledali domače serije in jih skušali ocenjevati kot domače serije, kar je danes seveda nemogoče. Zato je Jezero in vsi in vse okrog njega pošteno freh, pogumno freh, serija z jajci. Kajti že vnaprej (!) si upa postati »popularen«, karkoli že to pomeni. Ni ponižen. Ni siv, no, je, ampak zaradi scene, ki mora biti siva. Ni pa žgoljav in beden. Je nečimrn. In to tako, kot nam gre, tistim, ki pač požiramo vse najboljše, kar pride iz tujine, vse to zelo hitro in zelo fejst na živce. Zakaj? Ker je naše. Ker smo morda, nekje globoko v sebi, tudi malo favš. Sami sebi. Poteptamo tisto lepo, kleno, domače v sebi.

    Ker… Kdo pa ni favš Sebastianu Cavazzi? Najbrž nihče drug ni bolj idealen za vlogo Tarasa Birse kot on. Ni. Najdimo ga. Saša Tabaković? Em, ne. Matej Puc? Blizu, ne, dalje. Vladimir Vlaškalić? Mogočeeee, ne. Niko Zagode? Ja, če bo Jezero komedija. Primož Bezjak? Blizu, samo… Ne. Ne. In ne. Sploh glede nato, kaj vse o njem pišejo na Balkanu, kjer je v Sencah nad Balkanom (prva sezona pri nas na Planet TV) tako haral in briljiral, da še zdaj izkoči kakšen tvit, kjer kakšna Srbkinja moleduje, naj ji zaplodi otroka. Jezero je zbobnalo na kup večji del tistega najboljše, svežega, aktualnega in dokazanega, kar premoremo. To seveda ni naš Game of Thrones, niti Borgen ni, niti noben od skandinavskih noirov. Ni. Je slovensko, je to, kar imamo, je tisto, kar pilijo, gulijo, študirajo ti ljudje, ki so se nad vsemi tujimi pogruntavščinami navduševali ravno tako kot mi.

    Zato je Jezero bilo tako zajebano že za Tadeja Goloba, njegov prvi kriminalni roman, ker je raje, kot da bi se pehal za kresnika, začel delati tako, da je lažje plačeval položnice. In Jezero plača položnice in prav je, da jih. Golob je v romanu seveda vzel vse tisto najboljše, iz česar so Skandinavci naredili industrijo. Pustimo, da Islandci preberejo več knjig kot mi prospektov in jumbo plakatov, ampak Golob je vzel najboljše, kar imajo, in prevedel, prenesel, prilagodil na naš prostor. Saj to je počel, nenazadnje, tudi France Prešeren. Še poseben štih mu je bil prevesti Lenoro. Potem pa je krenil še bolj pogumno po svoje in po naše.

    Ampak ker je bilo Jezero zajebano za Goloba, je še bolj zajebano za Matevža Luzarja in Klemna Dvornika, režiserja serije, ki bo imela šest nadaljevanj. Zajebano zato, ker sta oba, sploh pa Luzar, vse bolj dvigovala lasten rating, ustvarjalnost, pilila, čakala in še malo čakala in postopoma dokazovala, kaj vse se da narediti pri nas. Dekleta ne jočejo je bil tak Luzarjev zelo gledljiv, ampak zelo mimobežen tv film, recimo, prav tako celovečerec Srečen za umret. So stvari, ki so pri nas šle, žal, mimo. Denimo prvi slovenski proper vestern Stekle lisice, kjer je Jure Ivanušič posnel ne le pohorski, ampak slovenski Deliverance.

    Vsi, ki v Jezeru nastopajo, rišejo, pišejo, oblačijo, premikajo, postavljajo, so bolj ali manj najboljše, kar imamo na sceni, če bi Golob napisal še več likov, bi najboljših zmanjkalo. Boljšega pravzaprav res skoraj nimamo. Okej, seveda je igralce še in še, nekaj jih bo še prišlo, ampak če Timona Šturbeja, igralsko prihodnost, tiščijo v sneg in če Igor Samobor igra še bolj obskurno vlogo ali če vidimo Iva Bana le na varnostni kameri… Zato je Jezero serija, v katero je položenega toliko upanja. Predvsem zato, da bi se kaj premaknilo, da bi prišli časi, kot je v intervjuju nedavno spomnil Vlado Novak, ko je bil mesečno (!) na TV Slovenija igrani film. Mesečno, ne letno. Vsak mesec. Dvanajst produkcij. Zato se Jezero bori. Za naklonjenost in pozornost gledalcev.

    Ampak prav v tem je problem, izziv, jeba. Jezero se bori s standardom, ki ga je plejada zlasti urbanih gledalcev posvojila iz tujine. Radi bi videli Borgen, The Killing, ovo ono. Na naš način. Bi bilo lažje posneti novega Komisarja Rexa ali Gorskega zdravnika? Najbrž. Morda ne. Posneti taki krimič, ki za razliko od drame terja še tako pozornost gledalca, ki noče ali se mu ne ljubi prebrati knjige, da bo do 26. januarja, torej debeli mesec dni, šest nedelj zapored čakal in si mogoče celo grizel nohte, kdo je revici z urejeno frizurco tam spodaj šel odrezat glavo. Posneti to? Jebena jajca. Velika jajca.

    Še zlasti, ko vemo, kako je s piratiziranjem v Sloveniji, kar ima dolgoročne širše posledice – med drugim tudi to, da je tuje vedno bolj dostopno kot domače. So fenomeni, tipa Pr Hostar, ampak so zgolj to. Fenomeni. Ne stalnica. In tako je z vsemi ocenami, pompom, pričakovanji Jezero krenilo v nedeljo, 22. decembra 2019 ob 20. uri na prvem programu Televizije Slovenija. Kar ni mala stvar.

    Jezero ima zaradi vložka ta privilegij, da lahko skoraj vedno pokaže tisto, kar mora pokazati. Ne govori, pokaže. Torej truplo, ki sicer ni tako nazorno ne v jezeru ne v mrtvašnici. Če je treba nekomu glavo zakopati v sneg, se mu glavo zakoplje v sneg. Edino »bruhali nismo« skupaj. Vse ostalo pa. Če se morajo voziti z avtom in tam debatirati, se vozijo z avtom. Če je treba debato zvozit pri kafe avtomatu, tudi. Ali pa na ulici, ko se mora nova okrepitev na hitro preoblečt.

    Serija gre v pilotu linearno, kolikor pač mora, glede na strukturo romana. Mora že zato, ker se bo selila med Bohinjem in Ljubljano, med dvema stanjema Tarasa Birse. Morda ga je v pilotu še preveč, še zlasti, ko za mizo, kar je en bolj močnih momentov, a morda s kamero prevečkrat fokusiran prav na Birso, izvemo, da je Birsa v bistvu tako zajeban kriminalist, da bi priznali še oni, ki niso ničesar naredili. Poanta serije je, ko gre za njeno naracijo, ravno v tem, da je počasna. Raje bi imela off, notranje monologe, tam se dogaja vsa tista genialnost, ki jo je Birsa fasal že takoj, ko je prišel na šiht, ker je imel, kot izvemo, res dobrega mentorja. In dobro ekipo, ki jo bomo še spoznali. Pri čemer bo Ekipa Bohinj drugačna od letošnje Ekipe Bled, ki se je zaradi tujca (ki je prišel iz Ljubljane) poenotila. Tina Lanc, ki jo ne le igra, ampak skoraj živi Nika Rozman, v kateri je že Tomaž Gorkič (Idila) videl še čisto malo več, kar je Vinci Vogue Anžlovar našel v Saši Pavlin Stošić (Več po oglasih), ne bo nujno poenotila te ekipe, v kateri bo Taras Birsa vedno soler, ne pa egoist, ker drugače pač ne zmore. Ampak da pridemo do te točke, se mora serija zelo upočasniti.

    »Počasni« momenti serije so tisti, ko spoznavamo, kdo Taras pravzaprav je. Ali kdo ni. Žurer zagotovo ne. Najmanj na svetu bi rad bil na novoletnem žuru. Ne vemo, to je njegova šibka točka, kje bi sicer raje bil. Vemo pa, da ko ga je nazadnje »še malo probal«, ga je »še matralo«. Alkohol, kakopak. Ker je tudi na silvestrovanju partibrejker, ki se naceja z vodo, je prav škoda, da še nimamo »prequela«, torej dela, v katerem bi spoznali, kakšen je Birsa bil, ko ga je še žrl. Stvar golega ugibanja, ampak ali je bil še bolj tih, zagrenjen in, no, beden ali pa je spil meni po abecedi in nategnil, kar je lezlo in šlo. Obenem je neizogibno tudi družinski človek, ki ga morda to, da je družinski človek, po svoje še bolj matra. Še zlasti, ko žena Alenka (vrhunsko izbrana Jana Zupančič, ki je že v filmu Prebujanja izžarevala neko plast tako zelo, da si skoraj objemal ekran) po Bookingu išče apartma v Bad Kleinkircheiumu (»Super! To si na smučišču vzela? Dbest!«), kar je sprejeto precej bolje, kot da bi spoznal Simona, fanta njegove hčere, ki ji še po svetlem tako rad razkazuje vrhove, tako »kot te je oči učil«. S tem se kaže, da Birsa noče zares naprej, vsekakor ne na smučanje, še zlasti ne, ko ga matra primer, ki ga ne bi smel matrat. Nazaj pa tudi ne more, ker je svojo preteklost že popil.

    Kar gre seriji očitati vsaj v pilotu – počakajmo na razvoj likov pred (do)končno (ob)sodbo -, so neizogibno spolzki #metoo momenti, kjer lahko kreatorji serije seveda vedno vzamejo oguljeno izdajo romana in pokažejo, da »je tako že v knjigi«. Ja, drži. Ampak takšna družba pač smo oziroma smo vajeni, da takšna družba tudi smo. Tako kot sta se Rajc in Birsa pogovarjala na balkonu in ocenjevala, katera je bila včasih res »športna«, so se najbrž tudi gospe, ki jih vidimo, kako se hihitajo. Le da tega dela nismo in ne bomo slišali. Smo pa zelo dobro in nazorno slišali, kako je kolegica Lanc oblekla minič in petke, vendar se kolegica Lanc hrabro bori in se takoj postavi po robu Birsi, čeprav tisti, ki smo brali knjigo, vemo, da ji to vedno ne uspeva tako, em, gladko.Prav prihod Nike Rozman v serijo je tisto, kar jo požene naprej, vlije ji mestni utrip, pričakovanje, razvozlavanje. Tina Lanc je vse, kar je bil očitno Taras Birsa, sposobna, ima dve diplomi, ocene, kakršnih niti on ni imel. Je pridna pupa, ki se trudi biti še bolj pridna pupa, vendar če jo boste imeli za piflarko, em, ne bo dobro. Je kliše? Je. Je narobe? Je. Ampak tako je. Zaenkrat. Več kot bo Tin Lanc, drugačne ženske like bomo videli. Take, ki bodo v nulo povedale, da nisi nujno prostitutka ali vikend bejba, če si urediš frizurco tam spodaj. Je pa po drugi strani, kar bomo najbrž izvedeli, Alenka Birsa tista, ki omogoči smučanje v Avstriji, volvota, Bohinje in tako stanovanje kot iz reklame za Telekom ali A1. Obenem pa se le Karin (Nataša Barbara Gračner) na zabavi tako napije in nabije v vrata, da se vsi zdrznejo.

    In šele na koncu, ko vidimo, kakšne klasične metode premore Birsa, če mu kdo stopi na žulj ali žali kolegico in poklic, ki je zanj seveda poslanstvo, se začne kriminalni del. Počasi, postopoma, nikamor se ne mudi. Šele ko Zoran Osterc (pulovrasti, skrbno izbrani Matej Puc) in Pavle Brajc (obvezno debelušni Gregor Čušin) prideta do posnetkov varnostne kamere v hotelu/gostilni, se spomnimo, da so nekomu dejansko odrezali glavo in da bomo iskali morilca, ne pa slovenske drame, vloge moški/ženske in podobno. To je kriminalna serija, ne Samorastniki, Na klancu ali Pod njenim oknom.

    Poanta pilota Jezera sploh ni bila whodunnit, še zdaleč ne. Zato pa je nadaljevanka oziroma mini serija, ki bo trajala šest delov. Tudi roman ni kratek, se pa hitro bere, vsekakor hitreje, kot se serija zaenkrat gleda, vendar to ni nujno slabo za serijo, ki si vzame čas in ne podcenjuje gledalca. Da mu ravno toliko, kolikor potrebuje. In ker to ni gledanje na dušek (aka bingewatching), nujno potrebuje dobre napete momente (clifhangerje), kar pilot vsekakor prinese.

    Lovske

    TV Slovenija (Darja & Blaž) & Silvestrski poljub. Najbolj klišejsko silvestrovanje, ki ga najbrž na koncu praznujejo tudi tako fini dohtarji, ki so imeli prvi vikend v Bohinju. Aja, kje je pa biftek? Grda spozaba, grda. 

    Za gospo, ki se je preselila iz Maribora v Bohinj, ima Mojca Stropnik nekam čudaško kombinacijo dialekta. Mestoma še mariborsko, nikoli zares gorenjsko. Morda je Mojca Stropnik resda čisto stranski lik, tista, ki odkrije truplo, a je v pilotu morda med šibkejšimi liki. Še zlasti, ker naliva tako fin domači čaj.

     

    Za tiste, ki ste bili večkrat na Ljubljanskem gradu od avtorja tega teksta: se res vsi tisti vrhovi vidijo iz gradu? Storžič in to? Meni se zdi, da ja, nisem pa siguren.

    Ste videli, kako je Taras avto sčistil? Na hitrco? V nulo? In to volviča!

    Komad Dan D? Sede. Še kar, ne?

    Vlado Novak je v vlogi Cvilaka točno takšen, kot hočeš, da je. Sploh pa dobro ve, o čem govori, ko Birsi razloži, kdaj in zakaj (ne) v penzijo. In še bolj, ko si nalije enega še za tistim »samo tega še«.

    Dialog ob kafe avtomatu

    Zdravo.

    A maš 20 centov?

    Brajc spet nima drobiža.

    A dej nehi, teh ključkov majo tolko, da jih kr prodajajo.

    Pri Marjanki v računovodstvu jih dobiš.

     

     

  • MuZu 2019 MB: »To morte čut!« ali »zamudili ste« leta 2019

    MuZu 2019 MB: »To morte čut!« ali »zamudili ste« leta 2019

    Rene je v KGB-ju mahal s tisto svojo baročno pahljačo. Na kateri ima napisane štose v opornih točkah. Kako narobe, ne? Kak lahko tak poceni švinglaš no! A kateri Rene? Mislim! Pa dobro! Keri. Ja, ovi, ne! René. Renato Volker. Oni ja. Oni, ko je »zmagal« na gej paradi, prvi, kaj smo jo imeli v Mariboru. Rene. Če ste ga videli, veste, kiri je. Če niste, pa glih tako ziiiher veste, kiri je. No, ampak on ni glavna zgodba te zgodbe, čeprav je. Ker je Rene taka zgodba, da ga ne samo pride poslušat prvi bančnik Maribora. Ne ne, bančnik, ki ne govori slovensko, vsaj ne, kolikor vem. In ne samo to. Ne, ne. Tip je šel gor na oder. Mhm. Tip. Model. John, ja, John. In povedal štos. Po svoje poceni, po svoje premasten, ampak nazoren štos.

    Takih in onakih »ki si te hodo« oziroma »to moraš čut« zgodb je v vsakem mestu milijon, kar pomeni, da jih je v Mariboru tri giljone. Itak. Ampak ta je vseeno v neki čisto svoji ligi. Zdaj, bojda ni prvič, sploh pa je šefa Nove KBM moč videti, kako uživa na Lentu, ženski odbojki, v mestu in še in še. Če seveda veste, kdo je.

    Kajti tisti oktobrski večer, ko je imel Rene svojo drugo, em, mogoče tretjo inventuro, kar je mešanica med stand upom, komedijo in kaj-te-to-je, je John zamudil. Prišel je nekje na polovici. Sedel je v kot, blizu mize, ne nujno sam, skratka, niti ni pomembno. Kar je nujno, da veste, je to, da ga je Rene nagovoril in gladko prekinil nastop, da je povedal še par štosov v angleščini. Fer, ne? Zelo. Itak. Do Johna, malo manj do nas.

    In tako zavidljivo gledam onega tipa, čeprav sem se bolj navduševal, kako sta se zdravnica Ninna in Amo Socialec režala, res iskreno – ja, to je bil eden tistih nastopov, ko si poznal vse poimensko skorajda, ker nas je bilo, da, tako malo –, pa se mi zdi model vedno bolj znan. Ampak okej. Pusti zdaj to. Tam smo bili zaradi Reneja, dober večer je imel, četudi ni mogel skriti, da je pričakoval malo več folka, še zlasti glede nato, kako polno je imel na prvi inventuri. Mogoče se je prenaglil, ampak ne preveč, saj je očitno nagovoril ravno pravi folk.

    Takšen, ki gre, ko Rene vpraša, če bi se mogoče še kdo opogumil, gor na oder. In je šel. Ta tip. Anglež, Američan, karkoli že. V zlizanih kavbojkah, nezlikani srajci, slabo obritega frisa. Čisto iskreno, tip je zgledal res rockersko. Ono, tretji dan že nisem gat menjal in baš me boli.

    Skoraj skočil je preko stopnic gor na oder. Mikrofon takoj obvladal. V nulo. In takrat mi možgani začnejo guglat. In rečem punci, čuj, daj, tebi signal vleče tu v KGB-ju, ne? Ja, ja, mi, reče ona. Dobro, daj poguglaj mi tole. In vtipka ime, priimek in rečem, naj gre na slike. Gre, odpre in jo vprašam, če je ta tip na njenem mobitelu nekam fejst podoben onemu na odru. Je, ne?

    Ne. Me. Jebat.

    John. Šef Nove KBM. Stoji na odru KGB-ja.

    Brez treme, saj, kako bi jo imel, če je pa šef madafaking banke. Te že nekaj ve o nastopanju, ne? Ampak takoj sem si predstavljal naše bankirje, ministre, premiera. Okej, premier, ta sedanji, je vse to počel, haha, hihi in tako dalje, ampak nikdar tako urbano in tako v nulo. Nima tega ameriškega šlifa, i guess. Ker je stand up pač tako ameriška stvar, ne?

    John ni bil dolg. V bistvu ga sploh… Ni imel. Štos je šel pa – po spominu, če je kaj favš, se res opravičujem – nekako takole.

    Tip gre potovat v Slovenijo in na eni točki mu, pardon izrazu, odpade kurac. In se preplaši. Uf. Ne ve, zakaj bi živel. In gre k doktorju, najbrž v klinični center v Ljubljani, ter tam ugotovi, da lahko nabavi kako avtohtono sorto, takoj prišijejo, ni problema, ste srečni, to je edina bolnica daleč naokoli, samo povejte, kirega bi imeli. Imamo tri v hladilniku

    In kaj imate?

    Imamo enega iz Ljubljane, stane 3.000 evrov.

    Aha, solidno, kaj še imate?

    Imamo tegale, že bolj konkretnega. Ta je iz Kopra, že malo večji, ta je 4.000 evrov.

    Okej, bolje, še kakega?

    Ja, imam še enega, ampak je pa v zmrzovalniku. Je iz Amerike.

    Ooo. Koliko pa košta?

    Ameriški je 10.000 evrov.

    Aha. Hm.

     Že veste, katerega bi?

    Hm. Mislim, da bi se za tako velik nakup moral posvetovati z ženo. Brez nje ne morem sprejeti tako velike in pomembne odločitve. Dajte mi minutko. 

    Tudi prav. Bom počakal.

    Tip gre, pokliče in pride nazaj. 

    Doktor ga čaka in čaka. Okej, kaj boš torej imel, vpraša zdravnik.

    Em, reče tip, očitno bom kupil novo kuhinjo.

    Hahahahaha. Položil nas je. John nas je položil in bil je res dober štos, ne glede nato, ali je upravičen strah, ali se bo Nova KBM selila po združitvi z Abanko v Ljubljano in karkoli že si mislimo o tujih lastnikih, ali je dobro ali ne, o Američanih ovo ono. Kakorkoli že, nima to veze. Kar ima, je to, da je John Denhof mogoče najboljši standuper iz publike v letu 2019. In ziher najbolj smešen bankir v državi.

    To je bil najbrž eden od giljavžn “to moraš čut” momentov leta 2019 v Mariboru.

  • Muzu 2019: Sebi, komad leta

    Muzu 2019: Sebi, komad leta

    Najprej se vprašajte. Kje in kdaj ste nazadnje slišali za Gašperja in Zalo, Zalo in Gašperja? Saj se še spomnite, ne? Dva pulija, dva post-milenijca, dvojec, dva, dve, dvoje. Kdaj? Bo že kar nekaj časa, ne? Ampak ne samo to. Kdaj ste nazadnje slišali štikl, ki je zmagal na Emi, ko smo videli faco Lee Sirk, ki ne le, da je povedal več kot tisoč besede, ampak je bil preveč, čisto tumač, čeprav Ema mora biti preveč, komad, ki je šel nato v Izrael, na Eurosong, tam prišel v finale in celo ni bil zadnji. Kdaj torej? Nazadnje? Em. Bi ga še znali zapet? Ono, iz glave? Najbrž ne bi šlo? Ne gre? Kaj pa če napišemo del refrena. Vedno se ne vidi zvezd, sam ostani zvezd. To pa najbrž že kaj prikliče, ne? Kar pove veliko. Preveč.

    Sebi ni nujno najboljši slovenski komad. Kot tak. Ono, kritiško ali popularno ali karkoli. V tem smislu ni in tudi na dolgi rok ga bomo, kot vse Ema zmagovalce od 2002 (Samo ljubezen) ali 2003 (Poletni dan), gladko pozabili. Ampak ravno za to gre. Za pozabo. Za mimobežnost. Za prepustnost. Za minljivost. Za danes-si-jutri-te-ni. Za to viskoznost, skozi katero sta najprej pokukala, nato pa esmeraldasto spregledala Zala Kralj in Gašper Šantl. Zdaj, Zala in Gašper sta gotovo predvsem iskreno želela »zgolj samo predstaviti svojo glasbo«. Ziher. Eme nista zlorabila, ker če bi jo, potem bi že ponucala in bi si sposodila tudi Andreja Karolija in Val202 ter vse tisto, v kar sta verjela, ko sta krenila na to pot.

    Če pa sta bila preračunljiva, še enkrat, mislim, da nista bila, hvala bogu. Nič ni namreč bolj črno-belo in jasno kot Ema. Kdo pa gre tja zaradi muzike. Cilj je medijska prepoznavnost, cela plejada glasbenikov, začenši z Omarjem Naberjem, denimo, dolguje večji del kariere tej »medijski glasbi«, unikatnemu terminu, ki biva, živi in se financira na RTV Slovenija in deluje po nekem povsem svojem ključu, ki pokaže, da je na terenu slika povsem drugačna, da ima le petkova NZ harmonika neko genezo v (sur)realnem svetu in ne v medijsko podkrepljenih produktih.

    Zala in Gašper nista pasala, sodila, sedla v ta kontekst. Pa niti malo. Niti odstotek. Niti promil. To ni bilo zanju, pika. Ampak vredu, vzela sta, kar sta lahko. In bila, kar sta. In ne samo to. Zmagala sta. Rulala. Poharala. Faca Lee Sirk je povedala vse, pri čemer Lei čestitamo za najbolj iskren moment, ko smo videli, kaj se zgodi, ko ne gre po scenariju, khm, receptu (ema je kuhna, ne?) in dobili – ljudi, človeke.  Pri čemer Raiven ni bila prav nič kriva, še najmanj zato, ker je posnela nesramno dobro kratko ploščo REM, na kateri je Kaos recimo temu najbolj nepoveden, švohnat in begav komad, taki, no, »emasti«.

    Ampak ne samo, da sta Zala in Gašper zmagala. Ko sta zmagala, se nista želela spremeniti niti malo. To je bila njuna zmaga. Šla sta tja zaradi glasbe, okej, vredu, super, fajn, razumemo, otroka, kaj pa vidva vesta, zato pa zdaj sledijo medijske obveznosti. A vidva ne bi? Ja tako pa ne gre.

    Seveda gre.

    V tem okvirju in v tem antimedijskem pomenu je bil Sebi zmagovalen. Zato je komad leta. Ker je prisilil, trimutni umirjen, zaspan, sleepover štikl, cel ustroj ljudi, sistema in inštitucije, da se je prilagodil. Samo zato, ker je nekdo povedal, da ostani sam sebi zvest. Tudi, ko se ne vidi zvezd. In še posebej, če tudi sam nisi zvezda. Ko bi moral biti zvezda. Zvezde v tem času ne nastajajo več na televiziji, s čimer se zlasti Mario Galunič nikakor ni mogel sprijaznit, čeprav je Misija Evrovizija pokazala, da se lahko zgodi še kaj, če imaš koncept, ampak glede nato, kje je pristala Eva Boto …

    »Poglej me / ni nujno, da ima vse pomen,« pravi tudi Sebi v verzu, ki je povrhu momljav, mozoljav, najstniški, ampak je zato tu sklepno sporočilo, da »ni treba se ti dokazovat / vežejo nas iste solze, isti strah«. Zala in Gašper sta se namreč dokazovala samo tistim, ki se jim je nujno treba »dokazovat«. Torej, sebi. Pa še to je le pogojno dokazovanje.

    Zaprta sta se prišla odpret. Ne, ni reklama za kislo vodo. Z zadržanostjo, puliji, skoraj androginostjo sta ponudila premislek, mir, zdržanost. Malo sta ustavila ta vrteči se svet. Seveda sta bila nerodna in izjava v Izraelu jima je zelo spodletela, ker nekaj hvaležnosti bi vendarle lahko pokazala, še zlasti, ker jima je (zmaga) Ema omogočila, da sta posnela kadre in vsebine, ki jih s svojim osnovnim budžetom ne bi mogla. Kar se je pokazalo tudi kasneje v Ljubljani, ko sta znova trmasto vztrajala in tako nakazala, kakšna bo generacija Z. Če bo v nekaj verjela. Ne gre zato, da bi »morali« kolektivno verjeti v Zalo in Gašperja. Ali v Leo. Ali Raiven. Ali Maria. Smo pa dobili komad, ki bi težko bolj povzel duh časa.

    Zato je Sebi komad leta 2019. Ne zato, ker je najboljši. Ampak zato, ker nima šans, da bi bil. Še vedno smo v času, ko najboljših komadov ni.