Kategorija: TV & Film

  • “Neom joko za Cineplexxom”

    “Neom joko za Cineplexxom”

    »Policijska akademija, enkica,« je rekel oni na moji levi. »Indiana Jones,« pa oni na moji desni. Šanki bodo šli, hvala bogu, zadnji. So pa vedno redki šanki, taki šanki, kjer sredi tedna, sredi mesta vprašaš, če ste, pardon, da motim, mogoče, slučajno, vem, da je intimno vprašanje, no, če ste, mogoče, kdaj kak film gledali dvakrat v kinu? Fejst intimno vprašanje je. Če vprašaš nekoga, ki ga poznaš na videz ne pa po imenu. Veš, koga to sprašuješ. Starejše od tebe. In ti povedo. O časih, nekih drugih časih. Pa ti prilepiš, da si gledal več kot enkrat v kinu – Titanic. Štirikrat. »Štirikrat? Kaj? Si mislo, tretjič, da bodo šli okoli ledene gore?« in podobne poglede pol fašeš. Moraš. V Mariboru izveš, kje so bližnjice in lepi avti, če se vržeš pod avtobus. Lepota mesta.

    Na to prigodo, ki je stara kaka dva meseca, sem se spomnil ta teden, ko smo izvedeli, da se poslavlja Cineplexx v Mariboru. Jokal ni, vsaj ne da bi vedel, nihče. Pa saj. Ko zaprejo kino, ne jočeš. Vsekakor se ne cmeriš. Ne cmizdriš. Ni to tako, kot če ti preimenujejo, prenovijo šolo ali podrejo lokal, kjer si naročil prvo juicevodko. V bistvu, ko zaprejo kino, dobiš nekako topel nasmešek na lice. In najbrž na misel sploh ne pridejo filmi. Ne takoj. Ko gre kino cugrund, se spomniš vsega drugega.

    Čeprav sem mnogo, mnoooogo premlad, da bi stal od Partizana pa okoli nekam vsaj do Dravograda za karte za Kekca, Neretvo ali kaj takega, ali gledal vesterne ali kaj že v Udarniku, pa nisem toliko premlad, da se ne bi spomnil maaarsičesa. Še vedno se. Partizan? Po karte si šel strahoma mimo tistega šanka, kakršnega ne prej ne kasneje ni bilo. Kaki liki, kako zakajeno. In stoli v Partizanu. Ko so ti odtrgali tisto zeleno karto, ko so karte še bile oblikovane, ko so ti odtrgali pildek z ogrizeno jabolko, si prišel not. Kina Partizan najprej nisi uzrl, temveč zavohal. Videti ni bilo kaj dosti. Taki. Rjavo-bež zlizani stoli. Ko neki tapisan ali nekaj. In imeli so vonj po … Kako naj to opišeš? Vonj, kjer so se mešale izkušnje in švic. Upanje in razočaranje. Smeh in solze. V Partizanu je bil vonj Maribora. Potem Udarnik? Zanimivo, bolje ga pomnim, ko so ga res lepo obnovili, taki krasni modri zici, veliki, celo parni so bili v zadnjih vrstah, velika finta za tiste, ki smo lahko samo sanjali, da bomo kdaj v dvoje, Udarnik je imel zvezdice na vrhu, bil je narejen za to, da v kino nekoga pelješ in upaš, da boš zapeljal ali bil zapeljan. Še na balkonu, kjer sem, denimo, gledal v dvoje Trojo. Film, ki je bil čisto okej, ne pa presežek in ki nam ga je na faksu ubil Janez Vrečko, stručko antične književnosti, ko je prijavil, da je bil Ahil tako lep, da je Brad Pitt grd.

    Potem pa smo imeli ob Unionu, kamor si šel, če si želel pred sabo imeti vsakega Mariborčana, višjega od dveh metrov, v dvorani, kjer ni naklona z vrstami, še Kino gledališče, ki je bilo, ne bomo se kregali, najboljše kino vseh časov. Ko smo tam zijali Gospodarja prstanov, enko, to nisi spal tri dni. Dobro, kino je imelo nekdaj davno tudi Pobrežje in najbrž še kdo.

    No, ko je potem prišel Kolosej, tista črna kocka, ki je povozila vse spomine na Halo C, A, B, kako že gre, je Maribor že bil zadaj. Multipleksi so bili… Nekako … Mamljivi, ko smo šli EU naproti. Ko sem dobil izpit za avto, sem šel v Celje v Tuša, nek kič z Drew Barrymore in spomnim se samo, da je bilo najlepše na počivališču Zima, ker nisem bil sam. Pa pustimo, kakšno je počivališče Zima. In kakšno ime ima. Kolosej je bil magnet približno en ogled. Mogoče dva. Potem pa smo kmalu začeli gledati, kako je to skupaj narejeno. In kako pač drugače je. Bolj vse drugo – samo kino ne. Z multipleksi so prišle reklame pred filmi, prišel je nacho čips, prišli mobiteli in opozorila, naj se jih ne uporablja. Prišla je tudi navada, da si je folk začel čipse, pohano, naprsnico, gigabambus zraven nosit. Saj je šla tehnologija dalje, filmi epski, superjunaki, vsi možni in nemožni rimejki. So filmi, ki so vseeno delali in bodo delali. Gravity, recimo. Vau.

    Ampak že to, da si gledal, če boš šel v Kolosej – zdaj Maribox/KinoBox – ali Cineplexx – prej Tuš – je bila izbira v času, ko je izbire (pre)več. Cineplexx je bil tam, pisal sem o njem. Meni je bilo nekako weird, čeprav sem tu in tam rad šel. Najbrž zato, ker sem tja šel z avtom in ne peš. Ne bi znal prešteti, kolikokrat sem bil v Cineplexxu, ampak tam nekje do ali okrog desetkrat. Če že, bi več znal povedati o Koloseju, em, Mariboxu, em, Kinoboxu. Ampak drugače. Ne tako zagnano. Kaj bo z vsemi temi velikimi kompleksi, nimam pojma. Da bi kdo imel nostalgijo? To ni ravno TAM ali MTT, ne? Ni pa niti manjše, osrednje. Škoda je, kvečjemu, za tiste, ki jim je Cineplexx lokacijsko bližje. In za desni breg, pa četudi se mesto primarno ne deli po reki. Cineplexx je plačal davek cele filmske industrije, ki je imela zadnji veliki šus z Barbenheimmer, dvema filmoma, zdaj pa ima hude težave, ker smo pač vsi tooooliko raje doma. Čeprav skoraj vsak, ki gre v kino, reče, da bo še večkrat šel. Potem ko pozabi na zavijanje z očmi, ko sijejo telefoni, šklepeta čips, se zamuja in klepeta. Ta izkušnja nam je vse bolj tuja in to ni nič novega. Paznikov, rediteljev v kinu pač ne bo. In tudi zato bo kina manj. Ampak ne samo zato.

    V Mariboru bi itak naj dobili mestni kino, ko bomo dobili Center Rotovž. Kadarkoli to bo, če bo, ker je cena šla tako gor, da se ne ve, kdo bo to plačal. In tudi tam ne bo ravno kino-kino. Manjše bo. Pa še Lutkovno imamo, kjer se luštno trudijo. Udarnik je bil vmes spet kino na idejo, zagon in upor, pa ni dolgo neslo in zdaj noter ni več nič. Partizan je depot muzeja. Kino gledališče pa je postal del rts studia, ki ga tudi ni več. Le Union še laufa, ampak ta bo laufal, že dolgo pa ne več kot kino. V bistvu, ko človek tako pomisli, če je nekaj zdaj kino, kdo ve, kaj bo kasneje. Kino skoraj ziher ne. Sploh pa… Bolj, kot so se ti multipleksi trudili biti čim več, manj so dejansko bili. Bodi eno in še nekaj in čao. To je bila formula uspeha. Bowling, knjigarne, hipermarket, pa še kino … Kje je kino na vrsti, se mi pa itak vedno zdi fascinantno, ko navedejo, da je na neki ogromni ladji, križarki, še toliko kinodvoran. Ker to ja. Na Madagaskar bom šel na križarjenje in vmes pogledal, ne vem, Pirate s Karibov 12. Ne. Kino je kino. No, bilo. Pa naj zveni še celo elitistično. Tako kot gledališče, jebiga. Ali pa fuzbal. Še fuzbal. Ko greš na fuzbal tekmo, ne boš šel še po fasungo ali, ne vem, še malo ročnega fuzbala pa biljarda zmetat. Zato pa dela.

    Cineplexx nekega romantičnega slovesa zagotovo ne bo imel. Ne more ga imeti. Zato, ker je tako s kinom nasploh. Kar je lahko žalostno, usodno ali pa mimobežno. Taki časi pač so. Pali nostalgija, tega pa ni. Kaj šele takih, ki bi v kino en film šli gledat večkrat. Takih? Pa sploh ni. Več je onih, ki so se spraševali, zakaj bi moral plačati več za film, ki je daljši. Ker tudi to je bilo. V teh, ja, trinajstih letih. Simbolika te cifre ne gre mimo.

    Foto: Google

  • Poklicani: serija, ki je skoraj najboljša. Ni pa za vse. Joj, ne.

    Poklicani: serija, ki je skoraj najboljša. Ni pa za vse. Joj, ne.

    Kaj je večja katastrofa: katastrofalne poplave ali vaša mlajša sestra? Odgovor ponuja nova serija Poklicani: oboje. Nova serija, po kateri najbrž navala za delo v klicnem centru 112 ne bo kaj dosti večje. In serija, po kateri bodo starejše sestre še vedno tako gledale na mlajše. In mlajše na starejše. Serija, ki ne more rešiti prav veliko. Razen življenj. S scenarijem, kakršen je dih jemajoč in nekaj najboljšega, kar smo videli v tv serijah sploh pri nas. To pa.

    Poklicani je vsaj po pilotni prvi epizodi nekaj najboljšega, kar se (je) da(lo) gledati na TV Slovenija. Tam, najbrž nekje od Dekamerona dalje. Ali Ščuka je, ščuke pa ni. Ja, z Jezerom vred. Drzna, predrzna in ja, za ta naš prostor ne samo premočna trditev. Tudi nismo vajeni tega. Joj ne. Pohvaliti karkoli? Novega? Dati na piedestal? Joj ne. Ampak Poklicani si drzne biti to. Tudi če ni in dvomim, da v kar osmih delih to tudi bo. Skoraj zagotovo ne.

    Toda takšnega učinka vse od Jezera dalje ni bilo. Okej, Jezero je bil drugi špil. Napumpan, naciljan. V pravem trenutku, ko smo vsi že gledali serije vsepovsod, smo Slovenci naredili serijo kao zase v prime time terminu, kar najbrž je ob Planici, fuzbalu ali basketu in volitvah le še nedelja zvečer. Ko je nacionalka poskušala in ji je uspelo. In ker ji je uspelo, malo na slepo, predvsem pa na firbec, čeprav smo vsi jamrali, da se Cavazze aka Tarasa Birse nič ni slišalo, je potem štancala. Ekipa Bled, Leninov park, Dolina rož pa do Primerov inšpektorja Vrenka in, po ovinku, V imenu ljudstva, ki je bila na koncu boljša, kakor na začetku.

    Zajem zaslona: TV Slovenija

    Poklicani ne bodo sicer niti najboljša serija niti najbolj gledana. To sploh ne. Že zato ne, ker je nacionalka najprej nekaj palamudila, da bo Vrenko spet fasal tri primere, pri čemer za vsakega nuca dva dela, zdaj pa smo eni kar gledali po prvem Vrenku napovednik za 9. marca. Čakaj, čakaj. Kako 9. marec? Vrenko bo potem samo dva dela? Da bi bil taki razkoš, da bi nacionalka furala dve seriji hkrati, tega filma, no, serije pa ne bomo videli. Film, ta celo zdaj ima denar, nacionalka pa itak reže in reže. Pri vsebini. Ne ljudeh, vsaj ne svojih. No, s to popotnico je štartala serija Poklicani: s popotnico – kje je Vrenko?

    Martin Vrenko je dobil končno v tretji sezoni malo bolj zagonetni primer, kar politika pač je. Vrenko je dobil politični triler, ampak le po ovinkih, nakazalo se je, kje bi bil resen potencial, toda mi nismo niti Hrvati, ki so imeli Novine, kaj šele Srbija, kjer so posneli Porodico in usodo Miloševića. Spet, tega filma, no, serije ne bomo videli. Vrenko na koncu paralelno itak rešuje vsaj svoj odnos s punco in fotrom, kaj bo potem še politiko? Čeprav je bila tretja izvedba tako močna kot šibka hkrati. Močna zato, ker nimamo klasičnih umorov take sorte, da bi jih štancali iz nedelje v nedeljo, temveč imamo politično klanje z noži v hrbet. V bistvu je Vrenko razgalil celo to, kako potem lahko izpadejo Odmevi. S Tanjo Gobec vred. Šibko je bilo pa to, da si serija ni upala ven iz okvirjev, ki so bili predvidljivi, kar pa, spet, najbrž občinstvu godi. Ob nedeljah. Občinstvo nacionalke, ugibam, pač gleda tv sproti, vrenko ni streamerski hit.

    No, na vse to potem priletijo Poklicani. Ni sicer daleč, od policije do 112 je ena cifra, ampak vmes je kar cel svet. En Kadunc, dobri stari Kadunc, ki ga je v Outsiderju za vse večne čase upodobil Uroš Potočnik, je tu že stari fotr, starina, đomba, pa še on ima napake. Poklicani je serija o samih napakah. No, napakah. Nič ne gre prav, niti ne more. Noben ne pokliče na 112 in vpraša, kako je kaj. No, razen tukaj. Vendar da ne bom predolg, vsebino lahko itak najdete ali pa si pogledate. Bistvo te rezencije je, da sta si Iza Strehar s scenarijem in Žiga Virc z režijo pač upala. Pa ne zdaj spet ne vem koliko. Upala sta si že prej, vsak po svoje. Iza pri Prasici, Virc pri Houston, imamo problem. To je nova generacija, ne pa nujno novi val. Je pa tesnobno, najbrž, za tako generacijo, ki snema nekaj za svojo generacijo. Toda to je ja edina pot. Drugače ne gre. Razen če bi res ciljno snemali in kopirali.

    Zajem zaslona: TV Slovenija

    Poklicani niso zdaj spet ne vem kako izvirni, malo diši po danskem Den skydlige, ki je doživel netflix remake The Guilty z Jakeom Gyllenhallom, ampak bolj na daleč. Podobne sestavine, ne pa nujno ista jed. Poklicani je dobra serija, ker si dovoli biti res takoj sproščena in neobremenjena. S čimerkoli. Like predstavi take kot so. Če je to novi socrealizem, pa naj bo. So liki malo preozki za serijo? Bomo videli, mogoče res, toda ključ je potem tudi v izvedbi in tu sta Lara Vouk (lik z imenom Aleša, mislim, a res, fak, Aleeeešaaaa) in Mia (Suzana Krevh) mojstrsko izbrani. Zakaj mojstrici? Si lahko mojster tako relativno mlad? Ja kdo pa naj igra take like, pri čemer je Vouk letnik 1991, Krevh pa 2000.

    Prva igra očitno ločeno starejšo sestro, ki se je pač morala zgurati v lajfu in pač dela na klicnem centru 112, Mia pa je jebiveter, skoraj preklasične sorte, čeprav bi se marsikdo našel v opisu tipa natriletnega kolobarjenja s praho. Bolj kot istoimenski band je znan opis »pa si šla v gimnazijo za tri leta, pa ni bilo zate in si šla ekonomsko, pa si šla študirat psihologijo za tri leta, pa si pustila in si se odločila, da je zate sociologija in ugotovila, da tudi to ni zate«. Nekaj takega. Kdor od nas je pustil dva faksa, bi se tudi pizdil, če bi dobil pri 25 letih po takem rezimeju nato gintonik z brezalkoholnim đžinom. In potem predaval, da gin brez alkohola ni gin. S fengšui metodo.

    V bistvu je simbolika precej jasna, saj bo očitno Aleša bolj uspešno in na daljavo reševala tako klicatelje v resni stiski, sploh, kaj je že, tisto Petro, ki seveda tudi išče sestro, kot pa bo reševala lastno sestro in odnose. V tem je serija predvidljiva in samo zato, ker jo premika v malo drugačen prostor, 112 klicni center, jo to še ne naredi sodobno. Pravzaprav je nekaj bizarnega: ob nedeljah nacionalka verjame, da bo najbolj vžgalo, če se rešuje umore (Vrenko, Jezero), politične zvijače (V imenu ljudstva) ali naravne katastrofe in nesreče (Poklicani). Je pa res, da uvod s poplavami, ki poplavijo s klici klicni center (prelahka povezava, haha), deluje, ker so bile poplave pač res krute in katastrofalne in ne tako dolgo nazaj.

    Zajem zaslona: TV Slovenija

    Poklicani so močni in dobri in najboljši zato, ker se ne ozirajo na prav nič. ne bi jim moglo bolj dol viseti, kaj bo kdo o tej seriji rekel. Da ni Vrenko, da je kopija, da ni to to, da so liki predvidljivi, da mora biti očitno en lik istospolni, da je šef nesposoben, da imamo ljudi radi pse tako zelo, da kličemo na 112… Ne bo dosti »Slovenije« na prvo žogo. Ta se zgodi v stanovanjih. Takih. Še z malo socialistične opreme, one, temno rjave. V stanovanjih, kjer ne veš, kako dolgo boš, dokler ne porihtaš lajfa, pri čemer noben ne pove, serija še najmanj, kaj porihtan lajf pravzaprav je. Poklicani ima v naslovu namenoma večpomenskih odtenkov. Ampak da bi ti liki bili zares poklicani za nedeljo? Za nacionalko? Nabrž res ne, kar pa ne pomeni, da ne vžgejo. Tudi malo nadležnosti, napačnosti ne moti. Narobe, nujna je. Sicer je res, da bi naj bila nedelja nekak miren uvod v nov teden, toda nacionalka pač ne snema ruralne idile ali mestne harmonije. Zato je izbrala petek. Nedelja je pa pač zatežena. Kot udarec, bolje v nedeljo zvečer kot v ponedeljek zjutraj?

    Poklicani niso val, so pa glas te generacije, ki snema to, kar želi snemati na svoj način. Ve, kaj lahko posneme in, še bolj, česa ne. Utapljanje v jami? Z našimi budžeti? Kvečjemu na daljavo po telefonu. Za to, da je napeto in da vžge, pa potrebuješ najprej svinjsko dober scenarij, nato pa še izvedbo z igralci in režijo in glasbo vred. Prav scenarij zelo, zelo uspeva. Morda okoren, ko gre za družinske odnose, ne pa, ko gre za akcijo in celo šiht. V tem pa je Poklicani nekaj res najboljšega. Ne štedi s časom, v bistvu je tako krenila, da je resno vprašanje, če bo Virc znal posneti res serijo, ker tole precej diši po filmu. Ampak diši. Ne smrdi.

    Poklicani pa vsekakor ne bo serija za najširšo množico. Ker ne sprejema kompromisov, vsaj ne očitnih. Kar je tvegano, ampak tokrat bolj za nacionalko kot ustvarjalce. In to? To je napredek. Mora biti. Vrenka se lahko posname kadarkoli. je šablona. In, ja, je tudi nekaj zabave v njem. In to nacionalka zna delati in zakaj ne bi tega negovala še naprej, četudi se zdi osnovni material mestoma kar šibek, odvisen pa od knjižne produkcije Avgusta Demšarja. To? Tega pa ne moreš posneti vedno. In dobro je, da se je to posnelo. Četudi je tesnobno.

  • Pištole vun!

    Pištole vun!

    Zdelo se je že brezupno. Pa kaj je to? Še klošarji na Lentu govorijo zborno! Pol pa nam je še dvignilo dekl. Res. Kot da bi nas nekdo pravzaprav imel res za norca. Ko je šel Martin Vrenko iz Maribora v Prekmurje za dva dela druge sezone, so kar naenkrat vsi začeli – gučiti. Ge gujčin, tij pa govoriš. Ali kakorkoli se že prav reče. Še to so nam vun nesli. Pri nas Cahunek kot forenzik “pejmo ke”, tam pa še novinrke gučijo.

    Ampak zdaj je pa, haha, evo ti ga na, prišel del, ko imajo vsi za norca njega. Vrenka. Na, pa pleži. Brez las. In ko je – akcija. Ko se očitno ne bo primer razrešil zgolj v inšpektorjevi glavi, kamor gledalci nimamo uvida. Ne. Razrešil se bo, kot se na teveju pač razreši. Akcijsko. Nenazadnje, Martin je vzel ven pištolo. Pa kolega Tadej tudi. Pri tako bizarnih likih si pač… Lahko magari izposodiš kultni kader kar iz Šunda. Helo, Tarantino, dobrodošel na Pohorju. Servus, pa laufaj, če vidiš tipa s sekiro.

    Vrenkova največja težava, da bi serija postala ne le najbolj gledana, ampak z razlogom najbolj gledana, pa ne zgolj zato, ker je pač naša, ob nedeljah in kriminalka, ni bil dialekt. Ne. Večji problem je bila predvidljivost, ki se je monotono ponavljala v dveh delih: v prvem delu se ni zgodilo skoraj nič, v drugem pa se je hitelo. So bila tudi odstopanja, ampak šablona je bila preveč očitna. Vrenko se je, po domače, vlekel. Nekako ni zagrizel, ni prestrašil, ni kravžljal možganov. In vse bolj je veljal občutek, da za to niso »krivi« igralci ali režiser(ji), temveč knjižna predloga.

    Mijedva sva tu, gospa. Foto: Televizija Slovenija [zajem zaslona]

    Morda smo se res preveč fokusirali na dialekt oziroma njegovo umetelno umeščanje v tako izrazit prostor kot je mariborska špraha. Je pa res, da nam je v tretjem in četrtem delu (Hotel) dvignilo dekl, kakor se lepo reče. V Primerih inšpektorja Vrenka so dotlej pč redko »tukli« po naše. Še klošar je govoril zborno, kelnarca (Katarina Čas) ljubljansko, forenzik (Toni Cahunek) takisto, tudi ata (Rifle), ki v Mariboru dolgo živi. Če je pa že kdo rekel kaj »po naše«, je bil kaki kmet (Matjaž Javšnik) ali so ga takoj štihnili (Tarek Rashid) ali pa so štihale in tamanile (Nina Ivanišin).

    V Prekmurju pa je kar naenkrat iber prekmursko tolkla novinarka Televizije Slovenije, česar na televiziji ne bi nikdar doživeli; kolega kriminalist (Gorazd Žilavec) je mejil že na željo po podnapisih in še Petja Labović, rojeni Mariborčan, je nekje v Ižakovcih res prepričal kot lokalec. Zakaj v Prekmurju gre, v Mariboru pa ne? Brali smo lahko, da pač ni bilo lahko dobiti mariborskih igralcev, ampak če je lahko Labović precej dobro (po laičnem mojem mnenju) »skinil« prekmurščino…? Nekako kot da mariborščine slovenski film še vedno ne razume. Je urbani jezik. Ne rečemo čuj in toti, ampak alo in ovi.

    Ampak to zdaj ni pomembno.

    Ker potem je po zmedenem prvem primeru (Nevidni človek) in solidnem, toda spet konfuznem drugem (Hotel) prišel najbrž prelomni del. Obsedenosti. Del, ko so šla narečja v drugi plan. Del, ko smo na televiziji gledali nekaj, kar spominja na, no, tv serijo. Ker se je zgodilo, kar bi se moralo že davno. Gledali smo kriminalko. Gledali smo tv serijo. Dobili smo akcijo. Dobili smo bizarne like, kakršnih v zgodovini slovenskega filma ne manjka. Spomnite se samo na Idilo ali Prekletstvo Valburge. Po resda kar desetih delih se je Vrenko premaknil od kadrirane zgodbe, k skuša slediti romanu, do tega, da se dejansko premika. Vrenko je shodil, stekel, gazil, gazil.

    O, kako neudobna folija! Foto: Televizija Slovenija [zajem zaslona]

    Zgodil se je del, kakršno je bilo sprva Jezero. Saj se še spomnimo, kako je Taras Birsa (Sebastian Cavazza) laufal po Ljubljani, v snegu davil mulce ali se vozil s čolnom. Zakaj? Ker je imel občutek, da ga nekdo zajebava. Da to ni več to in da bo to še zadnjič to. In, e, tako so tudi Vrenka končno resno začeli zajebavat vsi po vrsti. Del, za katerega se zdi, kakor da so se morali zgoditi vsi dotedanji. Faše primer, za katerega mora lazit gor v breg in ko se še reži kolegu Tadeju (Lovro Zafred), ker se njemu zapletejo lasje v veje. »Meni se to ne more zgodit,« je prvi štos, ki je Demšarju ratal. Še boljše pa tisto, ko bi rad Tadej vselej Martinu sledil. Še tja, kamor gre cesar sam. Rine vanj, vsi ga zajebavajo, človek se še uscat ne more v miru.

    To sta dobra štosa. Štosi o pleši so okej in najboljši, dokler jih pravijo plešasti. Zajebava ga brat od njegove Mojce (Katarina Čas), luzerski Bruno (Dario Nožič Serini), da ga mora sredi noči mimo raznih pekarnajev (Miha Dajčman kot statist) iskat, kakor svojega mulca, ko že misli, da ga bo zajebala ona z otrokom. Martin Vrenko – ata? Ne, tega nadimka noče, ker se že s svojim fotrom dovolj zajebava. Če mu že ne crkne žarnica, pa mu prinese paradajze iz Prekmurja, tam pa vidi, da ga je Prekmurje v obliki Ane (Teja Glažar) že prehitelo. Martin Vrenko je nehote na ekranu neke vrste tradicionalist, ki je sicer dovolj brihten, da ve, kako se svet pač spreminja in mi vsi z njim. Ampak na spremembe ni pripravljen. Je konzervativen po eni strani (Žilavčeva zuzlasta ljubica v Prekmurju je nekaj, česar ne odobrava, zato ga šokira tudi očetovo zmenkarijanje), čeprav ni ravno tip, ki bi se kregal, kaj še lahko spravijo v thule zaboj na strehi avta.

    Martin Vrenko ima rad mir, čeprav si je izbral precej klavrn poklic. Kjer je mir šele, ko razrešiš nemir. Ampak tokrat je nabasal na primer, kjer se nemir še odvija. Končno je dobil v Tadeju zglednega sodelavca, ki se je očitno ob pavzi, saj ni šel v Prekmurje, naučil dovolj, da si pravita štose. In ven vlečeta pištole. Dopolnjujeta se, kakor se niti prejšnji kolega (Jurij Drevenšek) ni.

    Če kaj, ta familija ne zna pet. (Zna pa umret). Foto: Televizija Slovenija [zajem zaslona]

    Lovro Zafred je bil v prvem in drugem delu res uboren. Muka ga je bilo gledati, kako se lovi ob precej izkušenejših igralcih. Okej, lahko bi igral ravno na to karto, kako zelo »zelen« je. Ampak eno je dobro igrati zelenca, drugo pa je, če imaš občutek, da je enako zelen tudi igralec sam. Kar bi kupil, če ne bi Lovro Zafred tako sijajno vletel v prvi del druge sezone Gospod profesor (Voyo), kjer je vletel kot mladenič s precej žalostnimi izgledi za prihodnost, izpade pa kot upornik z in brez razloga. Zato se je sedaj serija premaknila, ker ni več občutka, kakor da vse obkroža Vrenka zato, da pač imamo zgodbo, like, strukturo. Ne, steklo je.

    Obsedenosti se izkažejo zato, ker je že v štartu premisa dobra. Familija ima enega tistih rojstni dni, kjer ugotovi, da je pač čudna. Ata Aleksander Pucko (Aljoša Ternovšek) ne bi pihal svečk, še manj pa, da bi prepevali. Niso taka familija. So družine, ki pojejo, in so familije, ki so se pretvorile v biznis. In Puckovi so taki. Oziroma Pucki, kot se tudi sklanja, čeprav bi najraje rekli pri nas »puckeji«. Uvodna scena ni sama sebi namen, ni neka poetika, kakor smo že videli v letošnji sezoni. Ne, uvodna scena mora imeti nekaj. Ne nek namig, na katerega pozabiš že med špico. Ne, tukaj se nastavijo interesi.

    Od ateja, ki ni več najbolje, bi vsi nekaj imeli. Najprej otroka Bojan (Samo Ravnikar) in Iris Pucko Savič (Vesna Vončina), potem pa še partnerja Kaarmen Pucko (Minca Lorenci) in Rudi Savič (Viktor Hrvatin Meglič). To ni rojstni dan, ampak pred-dediščina. Neo-erbanje. Predfilm. Ata se odloči, da bo svojo firmo, lepo vinarno, ki v realnem življenju sliši na ime Doppler, razdelil na oba. In že tam se vidi. Splektarjenje, razočaranje, zarota. Usoda določi, da gre Bojan na Pohorje. Pa ne peš. Ampak dol po bregu. Z drago uro, roleksom, bemomast. Takim, avtomatikom, ko moraš trzat, da gre. Samo šment, Bojan ne trza več.

    Sinko, a res ne bi šel v Gradec na šiht? Foto: Televizija Slovenija [zajem zaslona]

    Ni to dobra premisa? Začetek? Aljoša Harlamov, urednik na Cankarjevi založbi, mi je napisal na Twitterju, da je prav Avgust Demšar sam na tej točki, v šesto, skužil, kako pisati kriminalke. In da gre od tu samo še bolje, kar je dobro, glede nato, da so Obsedenosti v času krize letnik 2012 oziroma šesti primer v knjižnem vrstnem redu. Čeprav je znova roman – spet, knjig nisem bral – prilagojen, ampak ne pretirano dlje od osnove. Motivov ne manjka vsaj toliko, kolikor ne manjka čudaških, izjemnih, strašljivih, bizarnih, neobičajnih likov.

    Takih, ki jih obsodiš na prvi pogled, čeprav naj tega ne bi delali. Že hči Iris, ki jo izvrstno igra Vesna Vončina, je cela plajtrasta in nervozna. Ampak to ni nič v primerjavi z njenim možem Rudijem. O, Rudi. To pa je turbo Rudi, samo ta ne laufa po fuzbal igrišču, temveč po naših možganih. Ljubi Bolfenk, kako prismuknjen tip. Kamera, igračke in folija čez zice zunaj na terasi. Če smo rekli, da bi si Gorazd Žilavec po prekmurski epizodi skoraj zaslužil spin-off, potem kaj naj rečemo za Rudija? Rudi bi lahko dobil kake mini epizode, skupaj z Alfijem Filipčičem (David Čeh) in mamo Alfi (Marinka Štern) pa imamo neko mešanico Idile in Pr’ Hostar.

    Kaarmen. Dva a. Ker piše v kartah. Foto: Televizija Slovenija [zajem zaslona]

    Kako odbiti liki. Čisto adijo. Prifuknjeni. En snema v hrbet. Druga laufa z grablami. Tretji pa namesto na šiht v Avstrijo hodi s sekiro v gozd po pištolo. Če ne s sekiro, pa s peresnikom za inzulin. Ker tudi to lahko ubija. Kako so že rekli, hipoglimija? Nekaj takega? Ha! Da te štihnejo s peresnikom, kakor kaže za ubogega Bojana? Mic po mic. Sladka smrt, dobesedno.

    In ko k temu dodamo še, kako se je Vrenko moral plaziti najprej za Bojana prvič, nato za Bruna v Pekarno, pa za Bojana še tretjič, ko ju je s Tadejem skoraj »sklajbala« skala? Čisto zajebavanje, totalno podjebavanje. In kot da to ni bilo dovolj, ga je zajebaval še magnet. Oni ja. Za na ono belo tablo. Namagneteno. Na postaji. Kaj ti bodo neki sodobni avti pa top objekti kot iz škatlice. Ah. To hočemo gledat. Kako Vrenko rešuje umor, pa mu polzi slika umorjenega, ker magnet ne prime. Haha. Pa to je to!

    In ko prideta na vrh brega, na katerega so parkirali Bojana za večnost, gresta gledat, kdo neki bi tu bil doma. Tega ne naredita okorno. Niti ni tako posneto. In ko ne samo, da nikogar ni doma, temveč se zasliši še šum… Ob top glasbi, ki stopnjuje srhljivost likov in gumitvista napetost dogajanja, stečeta, oba hkrati, mimo grmovja, nad hišo in… Stoj policija! In izvlečeta pištoli. Okej, nista ravno John Travolta in Samuel L. Jackson. Ni pa bilo švoh. Daleč od tega.

    Adeeeeejo! Foto: Televizija Slovenija [zajem zaslona]

    Po res majavi drugi sezoni, ko bi Vrenko postal pač zagrenjen tip, ki reši primer samo vsako drugo nedeljo, vsako prejšnjo pa bi še mi viski z limono, je prvi del Obsedenosti naredil nekaj, česar že dolgo, najbrž vse od Jezera, pa okej, tudi V imenu ljudstva (zlasti druga sezona), ni nobena serija.

    Sprašujemo se, kaj se bo zgodilo naslednjo nedeljo. Cliffhanger, ki je vreden veliko, čeprav ne bi ravno rekel, da vseh desetih prejšnjih delov, ki skupaj niso premogli toliko, kakor ta del. Humor, nenavadnost in Kaarmen (Minca Lorenci). Z dvema a. In kartami. In prerokbo. Pa da ne pozabimo na ono what-the-fuck sceno pri tistem domu za ostarele (v realnem lajfu Dom starejših občanov Preddvor), ki je bolj hiralnica kot kaj drugega, kjer Sandi Mrak (obriti Vladimir Vlaškalić) deluje, kakor da v službenem času vsake toliko kateremu pomaga pohitriti na drugi svet.  To je to. Seveda se vedno da bolje in samo upamo lahko, da serija tako dobrega prvega polčasa ne bo zavozila.

    Ker če bi bili vsi deli vsaj približno takšni? Bi komaj čakali nedeljo ob 20.00. In ne 20.55. Pa ne zaradi Intervjuja, da ne bo pomote. Ampak da je fertig.

  • Carpe Miša, Carpe Ema, Carpe Diem

    Carpe Miša, Carpe Ema, Carpe Diem

    Kratkih pet ugotovitev? Tiste roza hlače. Tipično jokerovski komad. Vrnitev ponovljivo odpisane, ampak večno željne »tv-enernegične« Miše Molk. (Pre)dozirano kolektivno navijanje. Ter posledično preizpraševanje o (ne)semiselnosti Eme. In še številčna ocena? Komad, ki igra na mladost, strune in Bojana, si nekako prisluži trojko, sama oddaja Misija Liverpool pa, žal, dvojko. Pa mama in ata naj prideta v šolo.

    Ravnodušnosti, kadar se na zaslonih pojavi Miša Molk, vsekakor ni. O, ne. Ko pride na zaslon Miša, se usujejo komentarji. Ne traja dolgo, niti do prvih oglasov, ko se že začne nujna debata o rtv prispevku. Srečata se zgodovina in sedanjost. Trčita dve različni stališči in dva milijona izkušenj o in z RTV. Zakaj? ker je Miša Molk z leti (p)ostala skoraj institucija. Simbol. Prej simbol, občasno pa tudi metafora. Iz sivih časov osemdesetih prek njenih najbolj uspešnih, radovednih in kvalitetnih (post)devetdesetih je presegla čas. Čeprav sodobnega razume zlasti skozi prizmo televizije kot medija, je nekako pristala nekje vmes. Nikdar zares ujeta v preteklem času. Kar je pri nas redko videna kvaliteta. Ja, je kvaliteta. Ker Miša Molk je ostala zvesta svojemu stilu. Za vsako ceno. Tudi takrat, kadar bi jo naj čas odpisal.

    Miša Molk je najbrž neke vrste simbol tega, kar televizija nikdar več ne bo, pa občasno sicer še lahko je. Ampak kadar je, se želja, da bi to trajala, ne uresniči. Televizija nima najbolj svetle prihodnosti. Pri nas, kjer smo še vedno precej, ne pa zgolj tradicionalni, sicer še kaže solidno, ampak ne pa dolgoročno. Povedano drugače, voditeljev, ki jih gledamo sedaj, čez 40 let najbrž ne bomo poznali več. Redki so še trenutki, ko vi in sosed gledate enako tv vsebino. Sploh hkrati. Najposteje šport, kakšen nujni tv dnevnik, resničnostni šovi in kakšna finala talent tekmovanj. In razvedrila. Tista. Vsakoletna. Novoletni program in – Ema.

    Ko se je sinoči Miša Molk, ki je septembra dopolnila 68 let, pojavila v oddaji Misija Liverpool, se je zdelo, da je stala tam zato, ker… Kdo drug pa bi? Ja, kandidatov je seveda ogromno. Ampak to ni bila Ema, to je bila oddaja, ki je morala pojasniti, zakaj Eme ni. In takrat začne kandidatov, ki bi to pojasnili, povrhu v hiši, kjer se kregajo, kdo lahko nastopa v oglasih za nordijsko prvenstvo, bridko zmanjkovati. Opcij veliko ni. Iz glave? Mario Galunič. Ana Tavčar. Mojca Mavec. Lorella Flego. In še kdo. Misija Liverpool je bila oddaja, ki nam je skušala dopovedati, zakaj take oddaje še imamo tudi takrat, kadar niso takšne, kot bi si morda želeli.

    Ko rečemo Ema, najbrž Miša Molk res ni prva, na katero bi pomislili. Bi najprej prišla na vrsti glasba, spori, slakonje, pretepi, jebemtisunac, nemoremfakingverjet, kuhinjo. Bi pa Miša Molk lahko bila neke vrste Julia Child. Ona ja, ki bi najbolj nazorno povedala, kaj se na Emi skuha. In tako je prišla tudi na vrsto zdaj. Štirikrat je vodila Emo, a tistega skoraj rekordnega niza (2001, 2002, 2003, 2004) je zdaj že tako dolgo, da so vmes tisti, ki so se takrat rodili, že polnoletni. Recimo LPS. Ali Zala Kralj in Gašper Šantl.

    Da se je vrnila prav zdaj? Pove dosti o tem, da je razvedrilni program tisti, kjer so dolgoletni kadri pač ostali. Pa naj gre za Vanjo Vardjana, Maria Galuniča, Mišo Molk. So kadri, ki se jih ne menja. In ki pridejo vsake toliko na vrsto, izkočijo iz preteklosti, ki niti nima tistega nostalgičnega pridiha, v katerega včasih RTVSLO mašina namenoma posega in ga krepi. Sama je na začetku govorila o kuhinji in načinu izbora in o tem, zakaj je Ema pomembna. Kar je (pre)drzno, ampak vendarle to prihaja od tistih, ki to pač izvajajo in pri tem vztrajajo.

    Njena komunikacija s Tomažem Miheličem je bila v oddaji tekoča in posledičmo delujoča, čeravno zaradi preteklosti predvidljiva – ampak ne na nacionalki. Takšni tipi pogovorov, ki lahko vnovčijo preteklost tudi na račun tikanja, so pri nas sila redki. Se je pa pri pogovoru z Bojanom Cvjetićaninom vendarle poznala generacijska razlika. Za mlade glasbenike Miša Molk ni to, kar je za starejše, kar je popolnoma pričakovano in razumljivo.

    Miša Molk je pokazala, da še razume sodobni čas vsekakor bolje, kakor sodobni čas razume njo. Ve, kakšni naj bi bili takšni šovi. Nasmejani, evforični, razplesani, mladostni, zagnani, energični. Če sam ne verjameš, da delaš šov, kako bodo v to verjeli gledalci? Problem pa je bil, da je bila oddaja neke vrste poldokumentarni sprehod, ki je bil hkrati šov in obenem novinarska vsebina, kot se je pokazalo v konkretno dolgih intervjujih z Joker Out iz Hamburga, kjer se nisi mogel znebiti občutka, da je minutaža upravičevala potovanje na snemanje komada.

    Misija Liverpool je bila naslednja priložnost, kjer je Televizija Slovenija še lahko vnovčila svoj renome, tradicijo in poslanstvo. Ampak žal je to storila preveč stihijsko. Delovalo je nametano. Nič narobe z gostujočimi pevci – Amaya, Tomaž Mihelič, Konstrakta, Filip Vidušin, Nuša Derenda. Sploh ledernasta vrnitev Derende je bila svojevrstni bizarni preskok zgodovine. Je pa nenavadno, da se je band, v katerega nacionalka tako zelo verjame, prevelil v spremljevalni band. Potisnjen v ozadje. Če so takšne zvezde – in, da ne bo pomote, za naše razmere so, po davno razprodanih Križankah 2022 gredo v Stožice jeseni in prodali že 7.000 kart -, potem naj tako tudi izpadejo. In naj tako izgledajo. Razumemo Maneskin reference in post-hipstersko pozo. Ampak stilistika je povsem pogorela, tako zelo, da so roza hlače Bojana Cvjetićanina najbrž postale nesojene zvezde večera.

    Misija Liverpool je razkazala, da nacionalka ne izkoristi tistega, kar ima. Čas. Če kaj, ima čas, ker ima zanj sredstva. Vemo, nikdar dovolj. Zdaj so povrhu še tretjič poskusili z internim izborom, kar pa se doslej niti približno ni izkazalo. Ne Hannah Mancini (2013, Straight Into Love) ne Ana Soklič (2021, Away) se nista prebili v finale, povrhu sta delovali medlo in takoj pozabljeno. Televizija Slovenija bi naj bila dokaz stabilnosti, pri čemer pa se uspeh ne Misije Evrovizije in v manjši meri Eme Freš ni nadgrajeval, ker se sploh ni ohranjal. Pa je nacionalka prav s tem nagovarjala mlado generacijo, ki debelo pogleda, ko pride prva položnica za RTV prispevek.

    Miša Molk je dokaj uspešno vse to ubranila pred javnostjo, ko je razložila, zakaj je letos tako, kakor je. Dokaj uspešno. Ne pa povsem. Nacionalka je tukaj zato, da razvija formate, ne pa jih ukinja. In enako velja tudi za voditelje, pri čemer je v zadnjih letih to počela le v narodnozabavnih oddajah ali delno v jutranjem programu, pa še tam prihajajo kadri, ki so se primarno prebili prek glasbe ali, joj, influencerstva. Enako velja točno tudi za Joker Out. Carpe Diem je okej skladba, ki pa deluje kakor nekaj za njihov opus. Ne pa za Emo. Vprašanje je, če bi Joker Out na klasični Emi zmagali. Nagovarjali bi namreč tudi starejše občinstvo, ki Bojana pozna predvsem iz reklam, čeprav imajo Joker Out solidne hite, njihovi koncerti pa – bil na zelo majhnem špilu v Mariboru – precej manični, ko gre za (večinoma žensko) občinstvo. Ali bo to dovolj za finale, kdo ve. Jaz zagotovo ne. Kakor tudi niso vedeli poznavalci in izvajalci, ki so dajali svoje komentarje po prvem poslušanju (Hamo, Neisha, Raiven, Blaž Švab, Andrej Karoli).

    Kar pa vemo, je to. Miša Molk je šla reševati Televizijo Slovenija zato, ker jo nekdo mora. In, ja, tudi zato, ker je seveda tam in rešuje tudi lastno povezavo z Eurosongom. Prav je, da nacionalka vsaj skuša uvajati spremembe, ker s tem deluje, da sliši precej glasen del javnosti, ki bo v Emi in Eurosongu vedno videl razkošno zapravljanje denarja (včasih je to zelo upravičeno, kot so bili trije dnevi na Gospodarskem razstavišču 2017, včasih malo manj). Ampak če pred zaslon stopi Miša Molk… Je vprašanje, kdaj bomo zares videli spremembe. Sploh pa bi, če že, takšno vrnitev na zaslone nacionalka lahko bolje zavila, pripravila, spodbujala. Češ, petič na Emi, prvič po 19 letih. Če že.

  • Vrenkove omletaste ikebane

    Vrenkove omletaste ikebane

    Pa samo na Pohorje so šli. In to do Mariborske koče. Dostopno, zeleno, skoraj ravno. No, ko si enkrat tam gori. Mariborska koča je najbrž najbolj dostopna koča na celi slovenski transvezali. Ko si enkrat na Mariborskem Pohorju, je kar lep čas vse za ovinkom. Se »nena« nadihaš. Ampak kar se zgodi na Pohorju… Se bolj rado dokonča doli. V mestu. Če na Pohorju »morijo« ptiči s svojimi kakci, še bolj pa kake ojštre borovničke, spodaj v mestu »tamani« Nevidni človek. Ampak Martin Vrenko? Inšpektor Martin Vrenko, kriminalistična policija? On ima po dveh letih čas. Počasi. Boljše več trupel in manj napačnih teorij kakor obratno. Kar niti ni tako slabo. Sploh ne. Vrenko je pač tip, ki ne pozna izraza »sugar daddy«.

    Primeri inšpektorja Vrenka so se v nacionalkinem paketu domačih kriminalk, v katere se je po Ekipi Bled in zlasti Jezeru (in nadaljevanjih) ter V imenu ljudstva nezaustavljivo »zabrisala«, izkazali leta 2021 kot najbolj gledana serija doslej. Še najbolj resna kritika je padla na račun tistega, kar je nas v Mariboru, ki smo končno dobili tudi serijo, četudi dobivamo filme bolj po obrokih (Kavarna Astorija; Zvenenje v glavi; Slovenija, Avstralija in jutri ves svet) najbolj »zmotilo«. Uporaba jezika. Da če je že Maribor tako lep, topel, zelen in, kot smo slišali sedaj, »kompakten«, zakaj potem tako tudi ne zveni? Zakaj je Maribor lahko le krasna kulisa za oči, ne pa za ušesa?

    Foto: TV Slovenija [zajem zaslona]

    Ampak sami primeri umorov in struktura so to pač v ceni ogleda na račun zgledne in »telegenične« dinamike nekako požrli. Primeri inšpektorja Vrenka se nikdar niso vlekli, ogled treh primerov v šestih epizodah oziroma v »polčasih« pa se je mnogo bolj dokazal, kakor se je razbitost zgrudila v Leninovem parku in Dolini rož, kjer se je osnovna premisa šestih delov Jezera porazgubila in smo dobili seriji, kjer se dve epizodi veliko ni zgodilo, nato pa se je zgodilo vse.

    Primeri inšpektorja Vrenka so pač drugačni. V ospredju so primeri in žrtve in osumljenci. Šele nato pridejo glavni liki in njihova komaj odstrta ozadja. In zato je Vrenko gledljiva serija. Znova. Ja. Je. Dokler se ubada s primeri in ne z vsakdanjostjo. Koga pa ta zanima?

    Gledanost ni vse…

    Vrnitev serije Primeri inšpektorja Vrenka je tisto, kar bo in mora biti najbolj presojano. Nacionalka namreč vztraja pri žanru in zaporednih zimskih nedeljah, kar je glede na gledanost smiselno, ne pa nujno tudi v oziru le enega žanra. Pa čeprav smo lani dobili tudi Trigrad, ki ni bil toliko kriminalka, kolikor poetično preizpraševanje staroslovenske nravnosti v moderni izpeljavi, kar je bilo cineastično sprejemljivo, za (naj)širšo javnost pa vendarle preozko. Gledanost seveda ni vse, ni pa v takem paketu nezanemarljiva. Ne more pa biti na tretjem mestu.

    Da bi rekli, da smo se prenasitili kriminalk na prvih, kaj, šest, dvanajst nedelj v minulih štirih letih? Najbrž ne, podatki gledanosti bodo podali kontekst, ne bodo pa še zares uokvirili resnega popkulturnega okvira, čeprav ko gre za gledanost in nacionalko sta si pogosto samoumevna (zimski športi, kvizi, razvedrilni program, ko konkurenca počiva).

    Foto: TV Slovenija [zajem zaslona]

    Popkulturni »šus« pač izklesa nekaj več. Nekaj, kar je Jezero s svojim ledeniškim, polzečim, polžastim tempom premoglo in nastavilo, pa potem v Leninovem parku skoraj zapravilo in komaj nekako povrnilo v Dolini rož. In če je V imenu ljudstva sploh v drugi sezoni napredovala pri upodabljanju slovenskega poceni načina dragega »biznisiranja«, a še vedno uporabljala nekaj zelo poceni prijemov (liki, scenarij, usode), je zdaj znova prišel Vrenko kot najbrž najbolj preprosta serija med vsemi.

    Vrenko je sprejemljiv, gledljiv in dostopen, ker rešuje bolj ali manj res le primere. Saj. Je v naslovu, ni?

    Vrenko in njegova leta

    Ja, Vrenko je pač serija, ki noče biti nič več kot to, kar je. Primeri. Inšpektorja. Vrenka. Glavni lik, ki je glavni pač zato, ker nekdo mora biti glavni, ampak ni pa zares prevladujoče glavni, ne rešuje sebe in svet. Ne. Vrenko hodi na šiht. In v kafič. Ni ravno najbolj sproščen, ni pa vselej napet. Mnogo bolj ima še vedno rad službo, vsaj tako se zdi, ni pa vse, kar ima.

    Še kadar serija hoče biti in želi dati »glavnim« likom nekaj ozadja, bi bilo bolje, če bi se res čimprej osredotočila zgolj na glavni primer. Ni ravno moteče, ne skali serije, jo pa upočasni in pelje v slepe ovinke. Nikdar zares v seriji ne vemo, kaj tako muči Martina Vrenka, da je po svoje nekako zategnjen, čeprav ne vemo, kaj točno je. Zagrenjen ni, poklapan tudi ne, radosten spet ne, na štose ni, bi pa vse to lahko bil. Vrenko je Demšarjev lik, ki je na ekranu simbol stabilnosti in preudarnosti. Če mu življenje že da limone, pa si da naročiti limono v svojem dvojnem viskiju in prenaša eno in isto pevko v enem in istem klubu, kamor še vedno zahaja, saj tam pač dela njegova draga Mojca (Katarina Čas).

    Foto: TV Slovenija [zajem zaslona]

    Vrenka ne definira njegova motoristična in »lederjaknasta« kriza srednjih let. Niti ne vemo, koliko je zares star, vsaj v seriji ne oziroma vsaj sam nimam takega občutka, da bi uganil njegov EMŠO. Vrenka vidno in zdaj že kontinuirano najbolj teži odnos z očetom Borisom (Janez Hočevar Rifle), ampak to priznava šele, ko crkne žarnica, zbeži pa, ko oče pove, kakšne orhideje je mama imela rada. V tem smislu je nerazvit lik, vsaj ko ga spet srečamo in se ne spomnimo ravno, kaj smo o njem izvedeli predlani. V tem oziru je Taras Birsa bolj izpiljen lik, četudi sila introvertiran (dokler koga ne useka), je pa res, da sem Golobove knjige bral, Demšarjevih pa ne.

    (Ne)novosti druge sezone

    Drugo ključno vprašanja pa je in bo: kaj novega prinaša druga sezona?

    Še najbolj opazna razlika v primerjavi s prvo sezono je zamenjava mlajšega Vrenkovega kolega. Dostopni Jurij Drevenšek se je kot dobra ritem kitara Marko Breznik poslovil (»Štipendija. Amerika.« je najbrž najbolj kratek možen opis bivšega sodelavca), prišel pa je Lovro Zafred v liku Tadeja Krajnca. Problem? Pa… Martin Vrenko (Dario Varga) se enkrat zmoti in ga zamenja. Ja, po imenu. Marko… Em… Tadej… Al’ kaj si že. Ampak če je to najbolj opazna razlika… Potem Boris Jurjašević, ki je režiral že prvo sezono skupaj s Slobodanom Maksimovičem, večjih izzivov nima. Špica je enaka, fotografija tudi, dronovski kadri Maribora takisto. In če smo se kaj od produkcije TV Slovenija naučili, smo se tega, da izrazito pač ne bodo odstopali od zastavljenega. Tako je bilo z Jezerom/Leninov park/Dolina rož in tako je sedaj.

    Foto: TV Slovenija [zajem zaslona]

    Se pa Zafred, rojen Mariborčan, kar vidno, nelagodno in »zapeto« lovi. Priložnost, ki jo je resda v zapeti srajčki in s post-hipsterskimi naočniki zaenkrat zapravil. Neizrazit je, razen ko v pogovoru z mnogo bolj markantnim Črtom Ujčičem (Nebojšo Rakom) vpraša »kaj pa je narobe z Mariborom«? Bojazen ni le, da ga bo so-šef Vrenko zamenjeval za Marka, še večja je, da si njegovega imena ne bomo zapomnili gledalci. Vrenko je namreč serija, ki nima veliko »odboja« od bližnjih likov. Z Mojco se komaj kaj pogovarjata ali pa v povsem odvečnem kadru le molče ob jazz melosu sedita, z očetom se krega o žarnici in ga ne šljivi 5%, še s pričami/osumljenci se pogovarja zelo izbrano. Vrenko tako raje posluša kot govori, zlasti od sodelavcev; Tone (Toni Cahunek) in ekipe.

    Primeri + liki = bistvo

    Kjer je serija precej mamljiva in hitro oprijemljiva, so sami primeri in liki. Bolj kot imena si zapomnimo njihove vloge. Direktorica Ema Žnidaršič (zelo suverena Pia Zemljič), sodelavka Marta Jenko (mimobežna Nina Ivanišin), študentka/punca Kristina Luzner (prodorna Ana Urbanc)… Zanimivo: same ženske. Vse so soorganizatorke kongresa inštituta, ki je mimogrede na temo ekologije, kar, ugibam, ponazori pač sprehajanje po Pohorju in brisanje ptičjih kakcev (čeprav, količina kakca bi bila bolj za sokola). In vse kmalu potencialne osumljenke, ko se Peter Divjak po teku čez Koroški most (po levi strani, gledano proti centru) in nazaj naposled znajde nekje na samem, kjer prejme močan udarec in ga najdejo nato precej, preceeeej nižje doli na Lentu. Tek čez Koroški most in dokončno hin na Lentu? Zveni sicer kot marsikateri dijaški petek.

    Uroš Fürst je kot Peter Divjak sila prepričljiv in morda najbolj dodelan lik, ko gre za samo izvedbo pa tudi scenarij. To obvelja le še za kelnarja Luko Kocjančiča (spektakularno bujno minimalističen Tarek Rashid), ki se ob koncu prvega dela po pobiranju črepinj in štajerskem lej-kaki-so-ovi aufbiksanju s sodelavko Majo Kappel (Sara Dirnbek), »zapali« za zlomljeno Kristino, ki je nekdanja punca Črta, ki ga seveda zmoti, da je kelnar ponudil Fazana in pravo vino, ki je itak lahko samo iz Kungote. In ga – spoiler alert, pozor kvarnik – itak potem zaštihajo. Ja, dva najbolj impozantna lika sta tako sproščena, ker vesta, da ne bosta dolgo. Kar ne pove ravno malo, ne? Odnosi med samimi sodelavci so bolj razkriti skozi kasnejše kriminalistične analize kakor pa neposredno med njimi, kar je lahko kritika, ki pa v kriminalki pač ni tako ostra, kakor bi bila sicer. Ni pa prvič, da v naših serijah pač povedo, kaj se je zgodilo, kakor da bi to dejansko videli. Ampak dobro, kriminalke vedno najprej prečistijo s preteklostjo.

    Foto: TV Slovenija [zajem zaslona]

    So pa najbolj močne, kadar preteklost ujame sedanjost. In tako je bila prav sklepna scena v gostilni najbolj močna, pristna in po svoje preprosta. Druščina, šokirana nad umorom Divjaka, se po zaslišanjih očitno pač sprosti v gostilni: »Na čast in v spomin profesorju Divjaku«. Dobro pri Nevidnem človeku je, da zaenkrat vsi ostajajo osumljenci in četudi o njih sila malo vemo ter so definirani z le nekaj pogledi in (pra)zgodovino, je prav sklep v gostilni prinesel svojevrstni perpetuum mobile, kjer se že malo bolj kaže, kdo je kdo. In kakšen. O, ja. Napeto je. Ne morda kot štrumpantl. Prej kot čigumi, ki morda ni več tako sladkega okusa, ni pa še zbledel.

    Štihanje pomaga

    Primeri inšpektorja Vrenka so se vrnili samoprepričano na podlagi prve sezone. Razlogov, da bi veliko spreminjali, prav veliko res niso imeli. Zakaj bi? Menjavali, na glavo obračali najbolj gledano serijo? Ugotovili so, vsaj v prvem delu, da sami primeri pač bolj vlečejo in da so osumljenci mnogo bolj privlačni. Še vedno je zelo potrošen, neuporabljen in bled lik Katarine Čas, ki vse bolj deluje kakor legitimacija neke Vrenkove življenjske poti, ki pa vedno znova ob trku z očetom naleti na preizpraševanje »kje sem, kdo sem, kam grem«. Pa četudi je Vrenkova magdalenica pač omleta, ko se spomni, zakaj se je odločil za poklic kriminalista. Jasno je, glede na naravo umorov v Sloveniji, da bi »realistična« serija pri nas zgledala precej drugače. Bolj »socrealistično«, cankarjansko, »slovenskofilmovsko«. Demšar je ponudil povsem drugačen nivo, precej višji, urban, nenazadnje intriganten.

    In vse to je vsekakor serija ohranila, morda celo nadgradila. In posneta je spet tako, da like dobro ločimo. Ne ugibamo, razvozlavamo. Za Vrenka ni potrebe, da se gre v knjižnico/knjigarno. Četudi si imena težko zapomnimo. Saj, še Vrenko si jih. Si pa zapomnimo primer. No, pa to, da je po kmetu (Matjaž Javšnik) znova najbolj pristno deloval še en iz delavske klase, kelnar. Ampak to debato smo že dali skozi. Maribor je pač še vedno bolj fajn videt (štihanje a la skoraj štajerska ikebana pomaga) kot slišat, očitno. Se pa to gleda. Se. Napeto in razvedrilno. V tem pogledu so Primeri inšpektorja Vrenka klasična tv serija, ki več kot izpolni svoj osnovni namen. Je tv serija, narejena za gledanje. Ne za prerekanje in razglabljanje. In to je vsekakor nekaj, česar pri nas primanjkjuje. Ali pa vsaj predolgo je.

    Foto: TV Slovenija [zajem zaslona]

    ***
    Vrenkovske

    • Saj razumemo, da so policisti/kriminalisti zelo obremenjeni s papirologijo, ampak to konstantno prinašanje papirjev Oskarju Brajdiču? Čemu? Človeku, ki bi najraje igral šah na računalniku. Pa morda kakšno pasjanso. Sicer pa je Vincent Lotos V. Šparovec zelo prepričljiv.

    • Oto (Peter Boštjančič) je zagotovo najbolj načitan »klošar« vseh časov. In z najbolj izbrano izreko. Vredno čokoladnih rogljičkov.

    • Izbira in kadri Vetrinjskega dvora? Fino. Paše. Sploh zdaj, ko čakamo novega najemnika Kluba Wetrinsky. Dobri tudi kadri desnega brega (Studenci).

    • Najbolj mariborska stvar v epizodi? Izmenjava mladega inšpektorja Krajnca z naduvanim Ujčičem.

    Krajnc: »Kak dobro ste poznali profesorja divjaka?

    Ujčič: »Še kar, saj kdo ga v naših krogih ni poznal, je bil naš Luka Dončić. Vsi smo bili zelo presenečeni, da jim ga je uspelo pripeljati, pa brez zamere, v en Maribor.«

    Krajnc (napadalno): »Kaj je kaj narobe z Mariborom?«

    Ovi (v zadregi): »Ne ne, Maribor je čudovit, kompakten, vse imate na ‘dohvat ruke’.«

    • Ne da bi pogrevali debato o (ne)pogostosti štajerščine… Čeprav priznati moramo, da je tokrat dialekta absolutno več in da so se igralci (sploh igralci) vidno in bolj trudili. Ne pa vsi, še najmanj Katarina Čas, ki res deluje, kakor da smo v domžalskem lokalu, kamor vodijo vrata iz Lenta, obenem pa se Dario Varga po prvi sezoni pač ne bo zabrisal v štajerski árgo.  

    Ocene »štajerščinosti:

    Tarek Rashid (Kelnar) – ⭐️⭐️⭐️⭐️⭐️

    Pia Zemljič (Ema Žnidaršič) – ⭐️⭐️⭐️⭐️

    Nina Ivanišin (Marta Jenko) – ⭐️⭐️⭐️

    Lovro Zafred (Tadej Krajnc) – ⭐️⭐️

    Lotos V. Šparovec (Oskar Brajdič) – ⭐️

    Peter Boštjanič (Oto) – 0/5

    Katarina Čas (Mojca) – 0/5

    Top trije kadri

    3. Kelnarjev: “Gospodična, smem nekaj predlagat? Fazan. Suho štajersko vino iz Kungote. Bote probali? Ne bo vam žal.”

    Foto: TV Slovenija [zajem zaslona]

    2. Kelnarjev: “Bi dal ti roko dol?! Pubec… šminkerski?!

    Foto: TV Slovenija [zajem zaslona]

    1. Vrenkov pogled, ko vpraša, kaj je to “sugar daddy“.

  • Kmetavzarski safari. 2 ‰.

    Kmetavzarski safari. 2 ‰.

    Špilala je harmonika. Ja, itak, a n. V Mariboxu, ejga. Ne preveč na glas, ono, NZ na glas. Ne pa spet pretiho. Špilala je harmonika, ki vedno špila ravno takrat. Ko je gužva. Ko se guziš. Ko čakaš, ker vedno pozabiš, odmisliš, odjokaš, da boš čakal. Ker nisi navajen, mogoče na Liffeu, da boš v kinu – čakal. Okej, pa kaka marvelkovka. To pa je to. Zdaj pa… Katere kokice boste? Ne vem. ML. Ti samo baši. Sva kartico za avto potrdila? Pa… Najbrž že. Ker tako je. Hektično. Ko se zgodi… Hostar. Dva. Promila.

    Včasih se zgodijo premiere, ki ne da so neponovljive. Ker ta je bila ponovljiva. Kako? Ja, tako. Natalija Bratkovič je vodila večer, v katerega te je uvedla nora gneča, da so še mariboxovci debelo gledali, in pa šot ruma. Okej, mogoče bi lahko bila hostarska kambuča ali pa kak gorenjski brinjewc, ampak podarjen konj pa zobje pa to. Vredu. Skratka. Natalija Bratkovič je bila idealna za tak večer. Pa vemo, kako smo pri nas z govori, pa uvodi, pa… Če bi bil koncert, bi se kdo, z ruškim dialektom, kjer so si to najbrž izmislili, od zadaj huronsko zadrl: »Špilaaaaj!« Tu bi lahko rekli: filmaaaaj. Ampak ne. Ne Nataliji.

    Natalija Bratkovič je prišla kot mitraljez. Strejala ni sicer nikogar, ne nas, ne metaforičnih kozlov. Prišla je gor na oder, seveda nekaj minut čez, premiere, take premiere pa sploh, morajo zamujati, pa čeprav je to bila, joj prejoj, moja prva taka komercialka premiera (bil sem na primeri Piran/Pirano, spomnim se bore malo, pa še to iz LJ Koloseja). In drdrala je, kakor da jutri ne obstaja. Skoraj pritekla je na oder, kot da bo še malo odfitnisirala. Kot da je pritekla na stadion za finiš norega maratona, na katerem bi čakali, če bo padel rekord.

    Guslala je že kakih 37 sekund, ko je naposled ugotovila, da ji mikrofon ne dela. Dobro, mi v spodnjih vrstah smo jo že nekako slišali, ampak oni zgoraj v Dolby Atmos nikoli-še-nisem-bil-v-njej dvorani pa ne. In Natalija? »Ja nič, dajmo še enkrat«. In je šla. Skozi vrata. In prišla nazaj. Pljunuto enako. Če bi gazila po snegu, bi šla po istih stopinjah. Isti poudarki, isti tekst, vdihi na istem mestu, če ona sploh diha med govorjenjem, ne vem, najbrž diha klarinetistično s trebušno prepono. Vse. Faking. Isto.

    Ne vem, ali je to bila neka fora, morda se je nadudlala in napiflala tekst, ampak kaj pa vem, ni mi tako delovalo. Itak Natalije Bratkovič ne poznam, šovov dejansko ne gledam, ampak vem pa, da je pač prepoznavna medijska faca. S kilometrino. Dobro, res dobro dikcijo. In noro energijo. Morda celo še preveliko dozo energije.

    In tak je bil uvod. Kot sem ga jaz tipkal. To ne greš brat za sabo. Rohniš, udrihaš, sesuvaš tipkovnico in čakaš, da se bo film začel. Nadaljevanje najbolj gledanega slovenskega filma v kinih vseh časov, no, časov po osamosvojitvi, ko se je 212 jurjev gledalcev stiščalo v kina, da smo na vrh spravili film, za katerega ti (kar je med top 10 pogosto) niso v šoli rekli, ajmo, deca, v kino. To, da je Pr’ Hostar najbolje obiskan slovenski film v kinu po osamosvojitvi, je, če bi vprašali mene (vem, ne boste me), dobra stvar, ker tako kina nismo zreducirali na obšolsko dejavnost. Pa ne, da je z abonmaji in šolskmi obiski kina kaj narobe. Sploh ne.

    Ampak Pr’ Hostar je pač bil fenomen, ki ga nihče ni razumel ne tedaj, ne zdaj, najbrž še sami ne. Zame predvsem zato, ker je in bo ostal film – kar velja tudi za nadaljevanje -, ki ga lahko gledaš žanrsko različno. Okej, je komedija, to že. Ampak kakšna? Sam sem jo gledal že prvič bolj kot satiro. Je pa res, da sem film zgledal zgolj enkrat – in to v kinu. Poznam ljudi, ki so film videli kot tragedijo, drugi kot cinizem, tretji kot slab izdelek in poceni humor in ki so te želeli zadavit, če si v istem stavku omenil, ja, Deliverance.

    No, Pr’ Hostar je ostal tudi fenomen zato, kako je nastal in s kako malo ne-denarja. Kot tisti hec, ki je dolgo hec, potem pa, ko bi naj bil že resna stvar, je še bolj hec. Ker ne veš več, kdo se s koga norca dela. Pr’ Hostar je tisto, česar pri nas nismo vajeni. Domače in množično uspešno. Ampak da ne bo pomote: Pr Hostar ni cockta, barcaffe ali Dončić. Ah, kje. Pr Hostar nikdar ne bo dobil megapotrditve, čeprav bi jo lahko in bi jo moral. Pri čemer nihče ni trdil, da bi Pr’ Hostar moral dobiti nagrado vesna. Ali kaj takega. Ah, kje.

    Ne, Pr’ Hostar je šel svojo pot, nastal kot spletni fenomen in zgazil vse drugo – z influenserji vred. Ker ni ga influenserja, vsaj v tej državi ne, ki bi lahko tekmoval s stereotipi, socialnimi notami, mešanjem kultur, poceni in ogabnimi štosi. Ni šans. Pr’ Hostar je le pokazal marsikomu, da je film pač tudi, če ne kar predvsem narejen za gledalce. Zato pa je bil obenem še tak marketinški fenomen. Takšen, da se lahko skrijeta obe največji tv hiši. Pr’ Hostar je bil tisti film, ki si ga pač šel pogledat in nihče ti ni mogel nabijati slabe vesti. Še najmanj kak kritik, sklad, minister ali plejada režiserjev, ki najbrž niti lastnim sorodnikom ne rečejo, češ, posnel sem film, dajte pojdite pogledat. Ker tako se začne. Mi nimamo pol milijarde za kampanjo. Slovenija je premajhna, mi smo država, kjer, marketingarji vam bodo to potrdili, letak še vedno zgazi digitalije, najbolj pa še vedno dela od-ust-do-ust. Nismo pa edini, spomnimo se, v kaki zadregi so bili oskarji, ko so gledalci drli na Bohemian Rhapsody in hvalili film, ki je pač obrtniško sestavljen in ima to srečo, da je scenarij, glasbo, režijo in igro naredil že Freddie Mercury.

    In tako smo, šest let kasneje, ker pri nas pač vse traja leta, če si želiš nadaljevanja, ampak ironično, ta vselej pridejo, smo neka posebna vrsta, ki raje snema dejanska nadaljevanja kot rimejke, torej dodajamo cifre (2), prišli do Pr’ Hostar 2. Do filma, za katerega se spet zdi, da po njem ni potrebe. Ob klasičnem vprašanju: kaj naj še povedo, česa niso? In to po prvem filmu, ki je bil, bodimo iskreni, zgodbeno krhek in šibek, saj smo se preveč smejali, da bi sledili zgodbi.

    Drugi film je tozavedno malenkost bolj usmerjen, je pa res, da ima kar nekaj faktorjev x in nenaden perpetuum mobile, pri čemer je Tristan (Niko Zagode) res neprepričljiv kot »menedžr«, ampak očitno dovolj, da zbobna skupaj ekipo, ki je zaspala v hotelu, igrala pikado, skušala zanositi ipd. Pr’ Hostar 2 je vsaj v tem vidiku idealen prikaz, kako zaspati na lovorikah in kako pride vsakodnevnost vedno pred koncepte. Pikado in pir je pač bolje od hostarskega turizma. Lik Tristana je tokrat še bolj v ospredju, Niko Zagode pa nastrelja še več hostarske hrvenščine. Tristan je sicer še vedno zelo tranzicijski lik, ki bi v 90. letih najbrž postal minister, danes pa se pač potika po hotelih in upa, da bo nekje zaslužil hudo manj od tistega, kar bi lahko. Tristan je tip, ki misli, da je 10 jurjev pač ogromno denarja. Ker razlaga o dolgoročnem, razmišlja pa kratkoročno. Upanje na kredit, kaj češ.

    Pr’ Hostar dva promila se bolje izkaže v prvem delu, ker lahko vidimo, kaj ljudje počnejo in kako dejansko živijo, če ne pride nihče z idejo. Kar ne pomeni, da so neambiciozni. Pač… So. Živijo. Kakorkoli pač že. Nesrečo pa imajo, da so v krajih, kjer je delavnost pač vrlina in kjer se ideje poplakne z ravno dovolj in ne preveč piva, da se zastavi načrt. Tristan je tako lik, ki ga imajo nekateri v sebi, drugi ga potrebujejo, tretji pa jih kličejo »šef«. Zato je Pr’ Hostar 2 najbolj zgodba o tem, kako znova zagnati nekaj, kar že v prvo ni zdržalo, pri čemer je osnovni plan kratkoročen, cilj pa dolgoročen. Kar meji na Butalce, jasno. In v tem je scenarij (Dejan Krupić, Goran Hrvačanin) znova kleno rudimentaren, bazičen in osnoven, ampak izpeljan z režijo (Luka Marčetić) in zlasti igro na način, da spet lahko gledamo hostarsko satiro. Dialogi so izpeljani, kakor redkokje, niti v obrtnih tv serijah se ne izmenja toliko šal, dvojnih, trojnih v eni komunikacji. Pa gre, recimo pri Ja!Chef, za licenčno, četudi scenaristično adaptirano zgodbo.

    Pr’ Hostar si želi predvsem vpeljati ruralni, avtentični, gorenjski, hostarski safari. Kar… Reducira ljudi na živali, vemo. Film se tega ne le dotakne, direktn omeni in tako vsaj pokaže, da pozna mejo. Sploh pa je obrat v filmu takšen, da ni nujno povsem jasno, kdo je tisti, ki opazuje, in kdo oni, ki je opazovan. Ne, res ni. Pr’ Hostar je fenomen tudi zato, ker se gorenjskim gaunarjem smejimo brez težav (in podnapisov, saj še pomnimo Traktor, ljubezen, rock’n’roll, ko smo prekmurski film gledali s podnapisi, ne?) tudi na Štajerskem. Dobro, eni smo preživljali cela poletja v Stražišču, zato teh težav nimamo, ampak Hostar je dober v tem, ko slovenščino prikaže takšno, kot je, čeprav jo seveda še malo nafrizira, naloka in nafutra, da izpade še bolj stereotipno.

    Ampak uporaba moških končnih v ženskih ustih (»Noseč sem«) bo pač ostalo nekaj, kar potrebujemo in redkokatera ura slovenščine bo kadarkoli naučila o dialektalnih posebnostih slovenščine toliko, kot Pr’ Hostar. Ne le ustno, tudi pisno, saj se je zapis »a n« kar prijel, dasiravno bo vedno zgledal kot zatipek. Filmu še naprej uspeva slaviti slovenščino ravno s tem, ko je ne dela za nekaj, kar ni, ampak se oklepa tistega, kar je. V tem smislu je film celo več kot upravičen. Ja, tudi nadaljevanje.

    Najboljše pri Pr’ Hostar 2 pa je, da mine skoraj še hitreje kot prvi del. Koliko mi je že rekel Krupić, ki je sedel ravno zraven mene, bolj desno v četrti vrsti, kamor so njemu in še dvema tipoma prinesli nacho čipse, pivo in kokice (kar je prav, da se razume, je pa neobičajno, ker se ti je za hip zazdelo, kot da si na letalu), da je film dolg? Uro in 17? Uro in 22 piše uradno. Pa čeprav se ponavljata varnostnika, pa čeprav se zdi, da smo zgodbo že videli, pa čeprav so nekateri kadri tako predvidljivi, da se jim smejiš ravno zato, kot smo se vsi smejali Tristanu, ko je tako redno zmasakriral besedo »menedžr«, vse pa nadgradil z mojstrsko hrvenščino, v kateri bo zrihtal »sljužbo«. Kraljevski proljev za salatu, kakor sva se za Urbani.si pogovarjala leta 2016.

    Pr’ Hostar bo film, tudi v nadaljevanju, ki ga najbrž nihče ne bo znal pretirano obnovit. Kako se je končal prvi del? Eeeee. Drugi? Bomo kmalu pozabili. Česar ne bomo, je to, da smo se imeli v kinu preprosto fajn, s čimer ni absolutno nič narobe. Kaj narobe. Nujno je. Pa četudi je sestavljen iz money-shot skečev. Ker s tem je vstal in obstal. Pr’ Hostar tudi ni film, kadar pomislimo na »slovenski film«, ker pač ima ta zveza svojo brutalno konotacijo. Ali pa ni prvi. Ni Kekec, recimo. Ima pa cel kup rožletov. In kakega bedanca.

    Na koncu pa je tu še vprašanje safarija. Ker to je safari. Gledati hostarja, sploh v kinu, je znova safari. Čeprav…

    Še vedno nisem povsem prepričan, kdo koga opazuje. In kdo je dejansko na safariju. Vem pa, da je bila top kino izkušnja.

    Hm.

    P.S. Film v kina pride 27.10.2022.

  • Življenjska forma Petra Vilfana

    Življenjska forma Petra Vilfana

    Zavzdihnil je. Za vse nas in skupaj z nami. Pa še zanje. »Uhauah!« Nekaj med vdihom, izdihom in infarktom. »Uhauah!« Kaj pa naj reče? Spet. Ta. Košarka. Čez manj kot minuto mu je nato glas že skoraj počil. Zaškripal je, se zatresel, pogrgral. Že v Kölnu, kje je še zaključek v Berlinu! Toda ko komentira on, je kakor da komentira skupaj z nami in za nas.

    Seveda ga zanese. Tudi čez rob. Pa saj, kaj pa naj nekdanji igralec, ki je nekdaj kazal sodnikom rit? Se ustavi? Šteje do pet? Vdih-izdih? Naj bo nekaj, kar nikdar ni bil? V teh letih? Ne. Peter Vilfan je nekaj kakor ustvarjen, da je zraven, kadar je tako, ko je še en nor september. Še dobro, po svoje, telesa so nam hvaležna, da so Eurobasketi zdaj na štiri leta.

    Človek, ki mu je košarka dala vse in ji to vrača. Z ljubeznijo in obrestmi. Peter Vilfan je komentator tiste komentatorske ere, ki se nezadržno končuje. Odhaja generacija komentatorjev, ki so še poznali »mono izkušnjo«. Ena dnevna soba, en tv, en komentator, ena publika. Zdaj? Stilov je vsaj toliko kot programov, že samo v košarki imamo – ja, tudi pri nas – povsem različne pristope. Kar je po svoje dobro, po svoje pa se še navajamo. Da bo prišla nova generacija. No, prišla. Je že tu.

    Za Petra Vilfana se je na to sredo, 7. septembra 2022, ko je Slovenija štela buške proti Francozom zdelo, da je tam kot navijač. Saj je vmes to itak tudi bil in se za zdrs tudi opravičil. Ja, ve, kdaj gre čez rob. Takoj, včasih celo že vmes, skuša se ugrizniti v jezik. Počasni posnetki včasih pač ovržejo zgodbo, temelječo na čustvih. Francozi, naši večni krvniki, ki bodo to najbrž tudi vselej ostali, ker je pač šlo za olimpijske igre, so tolkli po naših. In če kdo, jim Goran Dragić ni ostal dolžan. Je brcnil in dobil ob doseženem košu dosojen prekršek v napadu. Drugega. Šment? Milo rečeno. Vilfanu se je odpelo, odlomilo, odvozilo. Rekel je tisto, kar bi radi rekli vsi. Tja do Kölna. Ampak nato se je pomiril, zbral, sestavil. Peter Vilfan je skoraj šesti igralec. Ali pa vsaj res da vedeti, kako je. kaj je že rekel proti Bih? V tretji četrtini? Da se ponavadi taka tekma obrne v korist tistega, ki ni favorit in lovi rezultat. Bam. Drži.

    Ni učbenika, ki bi dal vedeti, ali je to, kako komentira Peter Vilfan (ali v bistvu kdorkoli) prav ali ne. Če bi bil, bi prvi veljal najbrž na TV Slovenija, kjer je Andrej Stare že davno razdelil gledalce na tiste, ki jim je všeč robatost čez mejo, in one, ki mislijo, da bi meje morale biti. Vilfan prihaja iz časov, ko so meje bile strogo zarisane. Slovnica, govor, potem pa vse ostalo. Sprva je bil ob boku Mihi Žibratu, nato sta si bila konkurenca, zatem so se njune poti razšle. Ampak kaj, ko je košarka tak šport, da se je še uglajenemu, poznavalskemu, umirjenemu Žibratu snelo. Jasno, proti Francozom. »Pietrusa je pa zdaj treba kar na gobec,« je bil zdrs, ki mu je bil tudi ob preranem slovesu ne le oproščen, temveč je pokazal, kako mar mu je bilo.

    Vilfan ima drugačen pristop. Saj, če je pa, če se dobro spomnim, komentiral NBA Action. Vilfan ni bil nikdar Amerika, je pa deloval, kakor da ve, kaj Amerika je. In takšen je njegov komentatorski stil. Ko sem ga zadnjič pohvalil, že po prvi tekmi z Litvo, so bili odzivi različni. Nekateri, ki o košarki veliko vejo, ker je tudi ogromno pogledajo in so absolutno večji poznavalci, z Vilfanom niso zadovoljni, ker dela napake, se kdaj zmoti pri izgovarjavi, ga zanese, česa ne opazi. Kar je več kot legitimno.

    Zame je pri Vilfanu dovoljeno več, kar je nenavadno glede nato, da nekaj podobnega očitam Staretu. Zakaj? Zato, ker se Vilfan tako silovito, čustveno, celotno vživi v tekmo. Že zato, ker je tam. Kdo je kdaj bil na košarki, sploh na večjih tekmovanjih, potem ve, kako je v dvoranah. Glasno, živčno, vroče, napeto. In Vilfan vse to zajame. Prav vse. Zdi se, kakor da ne komentira pogosto nam, ampak malo sebi, malo pa nekomu zraven sebe. Kar je neobičajno, ampak deluje. Seveda dokler so uspehi. Takrat ni težko biti dober komentator, lahko pa kljub temu paraš živce gledalcem. Spet, stvar stila in okusa, vendar Vilfanov stil je pač takšen, da vnovči vse svoje igralske izkušnje, ampak ne na račun gledalčevih. Mi nismo tam, se nam pa zdi, kakor da smo. Vilfanovi vzkliki, medmeti, nagovori bi bili še na prelomu tisočletja grajani. Zdaj že dolgo več niso. Vilfan diha, kriči, obžaluje, čuti.

    In predvsem je, kar je dandanes redko še videno in slišeno, ves čas v tekmi. Sledi ji. Pove rezultat, menjave, prekrške, podaje. Večinoma tistega, kar tako ali tako sami vidimo. Seveda se tako komentira, sploh pri metih (in pri katerem koli športu, pravzaprav), toda Vilfan redko zaide k statistiki, zgodbam, anekdotam. Vsaj ne, dokler so tekme izenačene. Zaradi njega so oglasi nemoteči, pravzaprav bi ga morali povabiti na SOF, saj najbrž redkokomu uspe, da se ne odlepimo od sedežev in si dejansko z oglasi, povrhu ponavljajočimi, oddahnemo in jih gledamo kot nekaj, kar nas pomiri. Ja, še enkrat, ker so takšne tekme, takšna je pač ta prekleta evropska košarka, kjer statistiko zamenjajo buške.

    Peter Vilfan je, kot je znano, dal skozi težko bolezen, kar je popolnoma osebna stvar in pri oceni ne bi smelo absolutno nobenega vpliva. In ga na tem mestu res nima. Kar pa ima, je občutek, da je res tako zaljubljen v ta šport. Da uživa vsako sekundo. Kot tisti, ki ga še vedno nesramno dobro igrajo in hvala bogu, da nosijo tudi slovenski dres. Vilfan na Eurobasketu 2022 ni brez napak, je pa še vedno v življenjski formi.

    Kako drugače zapisati glede na sklepni komentar ob zmagi Slovenije nad Francijo? »Zoran je ukradel žoge Fournieru, ta se jezi, Goran pa je zadeeeel!!! Pet sekund je do konca, Slovenija bo premagala Francijo, v to sem prepričan. In to se bo zgodilo čez tri, dve, ena… V tem trenutku je konec tekme! Spoštovani Francozi, to so evropski prvaki, to je Slovenija, to je Luka Dončić, to je Edo Murić, to je celotna ekipa, ki lahko brez edinega pravega centra premaga ekipo, ki je lani na olimpijskih igrah osvojila srebrno. Bravo Slovenija, bravo naši junaki, bravo vsi, bravo navijači. Joj, kakšen užitek je biti ponovno z našimi košarkarji. Dragi gledalci, nekaj oglasov za pomiritev potem pa gremo nazaj…«

    Ključen je tisti stavek. Kakšen užitek je biti zraven. Vemo, kako je s tv pravicami, tudi nas je doletelo, žal tudi v košarki. Ko vsi niso mogli gledati evropskih prvakov. Vemo tudi, da vsi ne izžarijo tega, kadar so zraven. Za Petra Vilfana? Kakor da je dobil priložnost. Da še nekaj kakor igra. Navija za Slovenijo, pri čemer skuša biti objektiven, kolikor gre. Pa seveda ni. Ne more biti. In še dobro, da ni. Seveda to ne zadovolji vseh, prav je, da so okusi različni. Ampak Peter Vilfan komentira v življenjski formi tako prekleto zagrizeno, glasno, z napakami, prevzneseno in doživeto, da si vsi oddahnemo. Ne zato, ker je Slovenija zmagala. Ampak zato, da bo Vilfan še imel glas. Da še bo.

    Ker takih? Ki so združili športne uspehe in v svojem športu postali takšni komentatorji? Jih skorajda nimamo. Zato… Naj zdrži Peter Vilfan. Nekoč bomo obujali spomine. Še dobro, da še zdaleč nismo tam. Slovenija gre v Berlin.

    Uhauah.

    Foto: zajem zaslona [Pop TV]
  • Liza.

    Liza.

    Zgodilo se je par tednov nazaj. Šla sva na pico in pri mizi zraven se mi je zazdelo, da… Kaj pa če je… Ona? Je? Ni? Je? Ni? Pa mislim, da je. Ja, res je. O, fak. Ne, ne to, da je ona, ampak dafaq!!! Saj nisi najstnik. Pač je. Tu. Na pici. Ker ne, nisem en tistih, ki bi v gostilni obračal vrat in premeril klientelo. No, že, ampak zagotovo pa ne, če je kdo tam…. Znan. Ali slaven. Okej… Ker slaven?

    Biti slaven je že dolgo lahko tudi ne ravno zmerljivka, ni pa to, kar je nekdaj bilo. Ko so slavni jemali dih. Zdaj stisneš selfie, jaz ne, bog ne daj, ampak v trenutku, ko stisneš selfie, je 50:50. Si in so tu. Niso na oblakih. Pa pustimo Andija in njegove minute slave. V Sloveniji se šteje to v sekundah, je pa res, da nas je tako prekleto malo, da pridemo skoraj vsi na vrsto. Pa ne samo enkrat. Itak. Ma, kaki Fitzgerald pa Gatsby pa tista jajca, da »v Ameriki ni drugega dejanja/priložnosti«. Nismo mi Amerika. V Sloveniji pač ješ pico poleg nekaj kakor zvezde.

    Slika: Voyo [zajema zaslona]

    Ker ja. Ona je zvezda. Ker je tako dobra v tem, kar dela, da vidiš ne nje, ampak njen lik. Podoživiš – vsebino. Ne vem, kaj je slava za vas, ampak zame je to. In to je nekaj, kar se, vsaj meni, ne vem za vas, redko zgodi pri nas. Ko vidiš Bojana Emeršiča, vidiš – Bojana Emeršiča. Pa ne, da je s tem kaj narobe, sploh ne, tip je kralj, poleg tega je Emeršič odigral toliko vlog, fasal Zmaga Batino in dosegel nekaj, kar sicer bolj godi standuperjem, da lahko skoraj igraš neko verzijo sebe.

    No, Liza Marijina na tisti pici ni igrala.

    Skratka, bila pa je ona. Liza Marijina, ki sicer igra. Dotlej sem jo poznal samo iz filma Prasica, slabšalno ime za žensko. In tam je bila tako drugačna, vizualno mislim, pač res ono, maska, frizura, kretnje, gestikulacija, govor vse tako prekleto drugače, da sem jo komaj prepoznal. Pa nič narobe. Res. Eh, kje. Kompliment. Saj, to je vendar igra, ne? Da igraš.  V bistvu me je očaralo, kako zelo drugačna deluje v živo. Tam, prek Drave, na eni izmed dveh naj pic v Mariboru (kdor ve, pač ve, ne me cukat za rokav), se mi je zazdelo, da moram najti prevod za »starstruck«. Pa ne samo zaradi krasne istoimenske britanske serije na novozelandsko podlago. Ne. Ampak tak. Res ustrezen prevod. Da ni samo »zvezdnozadet«. Čeprav… Niti ti tako švohotno, ne? Zvezdnozadet? Da ti je skoraj nerodno, ker si pred lastno drago… Malo… Očaran. Zaradi tega, ker te je nekdo prepričal z nečim, kar dela. Glede na sedanjo formo NK Maribor, ni šans, da bi pomislil na zadnjo tekmo. Je pa drugače, ko vidiš Tavaresa ali Zahota. O, ja.

    Slika: Voyo [zajema zaslona]

    Kakorkoli; Liza Marijina je že tako ali tako »zmagala« v filmu Prasica, slabšno ime za žensko. Je. Saj o tem sem pisal. Ampak potem jo vidim nedavno na ekranu še enkrat, pa še enkrat spet isto. Kot tedaj na pici, le par tednov prej. Je? Ni? Je? Ni? Pa bemomast, da… Je! To je – ona! Pa spet total drugačna. In to v seriji, kjer pa je res ne bi pričakoval. V Ja, Chef! Najbolj gledani seriji na platformi Voyo. Zdaj z Ja, Chef! je nekako tako, kakor ponavadi je s takimi popkulturnimi hiti pri nas. Bolj je hit, manj je kritiško pogledan in hvaljen. Ono, vsi gledamo? Fuj. Pa dobro, saj tv kritikov praktično nimamo. Morda teoretično, ampak to bo prej padlo v kaki diplosmki na FDV kot AGRFT. Ampak saj po svoje je logično: Ja, Chef! je pač obrt, zabava, povrhu narejena po (ruski?) licenci, kar naj bi v štartu zmanjšalo kakršno koli avtorsko genialnost.

    Pa saj, da ne bo pomote. Ja, Chef! ni genialna serija. Je pa serija, ki ve, kaj mora narediti, da zadovolji občinstvo. Kar je bil kar hud izziv, če ne veš, kako zadovoljiti občinstvo, ki gleda vse živo in milijonkrat bolje financirano. Eni snemajo v gigantkih studiih, drugi pa poleg trgovine s pohištvom. Kot fuzbal: kdorkoli gre pri nas na tekmo in potem ujame angleški fuzbal. Uh. Ampak tu se potem ločimo, pa ne po »tujega nočemo, svojega ne damo« ločnici. Ne.

    Po petih sezonah je pravzaprav fenomen in prekletstvo hkrati, da ima Ja, Chef! takšno gledanot. Slej ko prej bo Voyo, kar Branko Čakarmiš in ekipa ne le vejo, temveč je Čakarmiš to tudi napovedal za Sobotno prilogo dela v začetku leta, ko je govoril o večih serijah na leto (!), potreboval še kaj zares izvirnega in prepričljivega. Pot do zvestih in številnih naročnikov je ne le dolga, ampak pri nas finančno tvegana, ker je trg pač tako prekleto majhen, zdaj pa že lep čas tako razpršen, da nekdo na drugi strani vaše stene niti približno ne gleda podobnega kot vi. Vsaj ne pri takih vsebinah.

    Slika: Voyo [zajema zaslona]

    Ampak nazaj k stvari. Ja, Chef! je serija, kjer težko zmagaš, če pa je že itak naj, naj, naj v svoji lastni kategoriji. Če nisi pozoren, boš samo telebnil – pa ne tako, kot je napisano v scenariju. Liza Marijina se v Ja, Chef! pojavi kot Katja, hči glavnega kuharja Ljubomira Bohinca, kar bo nekje vmes postala najboljša vloga Jurija Zrneca na televiziji, ki je mase niso videle in ker Voyo pač ne more imeti takega efekta kot Jezero ipd.

    Liza Marijina – primarno Liza Marija Grašič, ampak Liza Marijina je najboljše ime po Ita Rina, saj to se strinjamo, ne? – prileti s klobučkom, navihano zvedavim pogledom, superduper modernim znanjem molekularne kulinarike (pomislite na injekcije in vakuum), za znoret karakternimi rdečimi ustnicami in še bolj trmoglavo predzgodbo, ki zamaje že tako majavo kuhinjo, povrhu pa sebe, goste in zaposlene.

    Ni veliko serij, ki bi zdržale koliko toliko do pete sezone na način, kot to počne Ja, Chef! Še enkrat: ja, licenčno. Humor je bazičen, gre za igralsko obrt, toda po svoje je prav to tisto, česar pri nas prepogosto zmanjka. Osnov. In Ja, Chef! je tista serija, v bistvu test, ki pokaže, ali igralci to imajo. In kasting je poskrbel, da so našli točno take, ki vse to imajo. Felerjev je malo, želja igralcev pa dovoljšnja, da še Matej Puc z veseljem jeclja že pet let.

    In nekako je Klemen Janežič v vlogi Luke Čeha pač potreboval še kakšno mladostno protiutež, saj je vse ostalo večinoma odpadalo ali se poparčkalo in je zgodba kdaj tudi malenkost zašla, če ne kar liki v celoti (Tina Vrbnjak kot natakarica Saša, a je bila odločitev glede na njeno vlogo v Gospod Profesor smiselna). Ampak Liza Marijina je kot Katja več kot to. Čeprav zgodbo bolj začini kot zares prelevi in obrne na glavo, ker Chateu de Philippe bo pač naposled vedno pod nadzorom njenega očeta, vnese takšen zanos, da požene peto sezono malenkost dlje od doslej videnega. Da ne napišem naveličanega.

    Slika: Voyo [zajema zaslona]

    Zato je Liza Marijina najboljše, kar se je lahko zgodilo Ja, Chef! Še bi. Ker vnaša nemir in ker ima eno tistih zajebanih fac, ki te hkrati pritegnejo, ampak se ne dajo. Neukročena trmoglavka pa to. Milenijka, ki to po svoje prav zares ni, ampak tudi je. Ve, kaj hoče bolj kot to, česar noče. Zato ji ta vloga silno koristi, čeprav se predvsem kaže, kako zelo potrebuje raznolike vloge. Kamera jo ima tako prekleto rada. Ona je v peti sezoni uspela narediti lik Ljubomira Bohinca širši, pa čeprav Jurij Zrnec pošteno gara, da serija stoji in pade z njim.

    Komedija postane mestoma drama – pa ne zaradi končnih naukov, ki so najšibkejši del serije, ki ima sicer vrhunsko izbrano glasbo, mimogrede – , ker za to poskrbi Liza Marijina. Prekletstvo pa je, če te ima v Sloveniji rada kamera. Ker boš bolj malo ljubljen, če pa boš, tega ne moreš vračati, pa še favš ti bojo za tiste redke trenutke.

    Ampak njen prihod v eno tako že vsega vajenega kuhinjo, med precej stereotipne like, je bil tak, da pač pogledaš, kdo na pici sedi mizo poleg.

  • Žvaka

    Žvaka

    Vsi ga poznamo. Ne, ne Marcela. Okej, no, to tudi, seveda. Ker tudi oni ga poznajo, ki ga nočejo poznati. In bi zdaj naredili vse, da ga ne bi bili nikdar (s)poznali. Ampak ne, ne govorim o Marcelu Štefančiču. Ne. Govorim o tistem pregovoru. Uvoženem, resda, ampak trajnem. Katerem?

    Nije žvaka za seljaka.

    Seveda je pregovor, kar je treba najprej priznati, žaljiv. Je. Do pač. Seljakov. Beseda, ki ima negativno konotacijo tako v izvirniku kot na širšem (nekdanjem skupnem) prostoru. Ampak to zdaj ni pomembno. Ni bistveno. Omenjeno je le v konktestu, da je pregovor uporabljen s polnim zavedanjem. Da lahko tudi (u)žali.

    Napisan pa je zato, ker je tako kot-ata-na-mamo prikladen. Marcel Štefančič je na dan zmage, 9. maja 2022, žvečil. Ne vem za vas, ampak jaz še vedno, v tistih redkih post-česen ali post-trije-piri zaprosim, ako je nimam, za – žvako. Zame bo vedno – žvaka. Kot v rabi: »Pardon, alo, sori, stari, kaj maš kako žvako?«

    Marcel Štefančič je imel žvako. Zmagoslavno žvako. Zdaj… Nimam pojma o osnovnem bontonu tv voditeljev, ki niso športni asi ali pop/rock/hip hop zvezde, ampak nekako bi ugibal, da žvaka pač… Ni za vsakega. Da, hej, skladno s pregovorom, nije žvaka za seljaka. Ker res ni. No za Marcela pa je. Zakaj? Ker on ni seljak. On je tisti, ki lahko žvaka, medtem ko se pogovarja z zmagovlcem volitev. Kdorkoli drug? Bi fasal… No, pregovor. Nije žvaka za seljaka.

    Za Marcela pa je, ker je pokazal tako sebi, v bistvu pa še bolj javnost ter oba gosta (poleg Roberta Goloba še Slavoj Žižek) in z video kolumnami redni kolumnisti. Marcel lahko žvaka. Marcel lahko tako žvaka, da se to vidi. In da kdo lahko reče in vpraša: kaj res žvaka? Ja, žvaka. On lahko žvaka. Ne zato, ker bi to delal namenoma, nalašč, na silo. Ne. On pač žvaka. To mu pomaga, da drdra svoje stavke, skače v besedo, gradi svoje pogovore kot prebijam-četrti-zid predstave ali koncerte, kot je bil denimo Beyonce v Zagrebu, ko je ponujala le delčke, ali 50 Centa v Tivoliju, ki ni zmogel več kot delčke. On pač žvaka.

    In na dan zmage, ki je bil res dan zmage, 9. maja 2022, ko bi naj bilo vse poraz, je on tako presneto žvakal, ko je dejansko lahko ne le vprašal Roberta Goloba, kar je želel, temveč je tudi dobil praktično skoraj vse, kar je želel, torej bolj ali manj direktne odgovore, četudi je bilo nekaj floskul, konceptov, pogojnikov, ampak dobil je dialog, kakršnega si je nemara ves čas celo želel, no, na takšen dan zmage je Marcelu Štefančiču celo zmagoslavno padla žvaka iz ust. Medtem ko je tako vzneseno spraševal Goloba, če ni že res čas, kot sam napoveduje, da pridejo na ministrska mesta dejanski strokovnjaki in to celo taki, za katere smo že slišali.

    Morda je to učinek, ki ga ima mi-plešemo-la-la-la Robert Golob na slovensko politiko oziroma bolj na njeno javno prakso. Na soočenja in intervjuje. Ker sam ne pada na fore, padajo drugi. Padel, dobesedno, in nato izpadels je Zmago Jelinčič. Izpadli so skorajda vsi v tistem istem soočenju, kjer je sicer boj na izpadanje delegiral Igor Pirkovič. Izpadla je obstoječa oblast. Izpadla sta dva bivša premiera iz parlament. In padla je ven žvaka Marcelu Štefančiču.

    Pa saj se ne sekiral. Pobral jo je, Golob se je nasmejal. Ampak niti za hip ni to zmotilo lucidnih misli. Pa je ravnokar, sodeč po številkah, vsaj 30 tisoč Slovencev videlo, kako mu je ven iz ust padla – žvaka. Haha. Malo smešno, malo nagnusno, malo mimo, malo teatralno. Nekako tu vmes. Pa se ni obremenjeval. Okej, škoda, da je ni dal nazaj v usta. To bi bilo šele epsko. Tako pa jo je odvrgel in samo šel dalje. Piči, gas pa dolge luči.

    Ker to je pregovor za Marcela. Gas pa duge luči. Marcel ni za zadnji naj ugasne luč ali, v prevodu, motaj kablove, gasi internet. Ne. Seveda bo to povedal in je povedal. Ampak potem je naredil. In bil najbolj Marcel doslej. Vsaj tako je bilo videti. Več je lahko naredil kot v eni uri na Televiziji Slovenija. Teater in internet sta pač bolj brezmejna kot tv format. Če bi mu žvaka padla ven na teveju… Uh. Tako pa… Ampak to si je treba zaslužiti in Marcel si absolutno je. Tudi zato, ker je takšen, kakršen je. Stroj. Mašin-žaga. Pa kritike, pa analize, pa sociologija, pa ekonomija, pa politika, pa šport, pa muzika… In stil. O, stil. Marcel Štefančič ima takšen stil, da so vsaj mene, ko sem začel tam nekje takoj po 2000, svarili, da ne bom imel takšnega stila kot on. Ne zato, ker bi bilo v njegovem stilu karkoli slabega. Eh. Ampak zato, ker je tako prepoznaven. In edinstven. In to si je prislužil, kar je povedal, izpisal, izstisnil, izživel.

    Marcel Štefančič je vsake toliko, tudi ko nastaja takšen tekst, ki nima nobene želje biti hagiografski, torej fanboy, man-crush nabijanje, vsaj zame luč, ampak v predoru, ki ga kopljem in v njem švicam, propadam, se mučim že tako dolgo, da se ti zdi, da si postal vmes žival. Pa ne človeška ribica. In da bo ta tunel, kot tisti Pitve na Hvaru, če se je kdo kdaj peljal iz Jelse na južno stran otoka, itak premajhen, preozek, da bo v njem cela drama, pa take prakse, da… Se ti zdi, da te nihče ne bo pohvalil, ker si kilometer tunela skopal z žlico. Po možnosti z leseno, ker se ti zdi, da si 50 let za leseno žlico.

    Dan zmage z Marcelom je bil zmagovalen, ker si je vzel čas. Ker je pokazal, da format v bistvu ne šteje. Dokler so kamere in mikrofoni koliko toliko solidni, stream pa boljši od kakega kak-te-ni-prenosa fuzbal streama, ni pomembno prav nič drugega kot – vsebina. Seveda je lahko mnogo političnih izpeljank: Golob je dobil še eno kontekstualno umestitev in priznanje, Marcel si je to med drugim lahko privoščil v javno financiranem gledališču, la la la. Ja, marsikaj bi se dalo napeljati. Ampak tokrat še ni šlo za to, čeprav je legitimno vprašanje, ali bo Marcel z oddajami vztrajal. Sam menim, da bi to bilo dobrodošlo. Ne zato, da bi s tem karkoli dokazoval. Ne. Kako hudo boli, je dokazala nacionalka pod tem vodstvom sama, ko je včeraj imela »retrospektivo Studia City«. Kot slab ponaredek, ki prizna, da je ponaredek, ampak trpi, ker ni original. Marcel je adidas tri črte, tisto drugo sinoči je bilo adiads pet črt.

    V vsakem primeru pa je rafal, ki je sledil s Slavojem Žižkom, ko sta se pogovarjala dva, za katere se zdi, da se težko pogovarjata, ampak da govorita in brblata in guslata, kar seveda ni res, niti slučajno, dokazal, kakšno moč lahko ima pogovor. Kadar to počnejo veliki. Kadar se tega lotijo mojstri. Kadar žvakajo znalci. Ne gre za prepričevanje istomislečih, za pihanje enakomislečih milnih mehurčkov. Eh, ne, čeprav ima (ne)hote in (ne)vede tudi takšen učinek. Ne. Šlo je za moč dialoga, tudi za svobodo, pisano lahko tudi z velikim s, ampak kaj za to. Vsaj za en dan se je dan zmage zdel zmagoslaven. Češ, vedno se najde način. Pa ne tako, da potem doma snameš vsa ogledala in se gledaš le še skozi pofiltriran selfie. Ne. Tako se to naredi. Ni to »cela Slovenija«, sploh ne, že številke tega ne potrdijo. Je pa to Slovenija. Pa če komu paše ali ne. Je.

    Marcel Štefančič je imel za tisto prvo od dobrih dveh ur, ki sta se končali z Bella Ciao, seveda z Golobom skupnega – Janeza Janšo. In se je iskreno začudil, malo nasmejal, na veliko pa razširil roke, ko je Golob rekel nekaj kakor, da se bomo zdaj vsi znašli in da bo zdaj bolje. No, Marcel je z vneto, marljivo, izkušeno, profi ekipo izgubil službo. »No, eni imate pa slavo,« mu je pristavil Golob in pokazal, kakšen mojster komunikacije je. Če ne bi bil, ne bi bil to, kar je. Žaganje drevja je seveda primarno nekaj, za čimer marsikdo žaluje. Ampak ponudi lahko marsikaj. Od papirja do omare za knjige. In to sta naredila Golob in Štefančič.

    Dan zmage z Marcelom je seveda imela vse nastavke še in že pred prvo minuto, da bo legendarna. Da bo nekaj, kar bo ostalo kot del medijske krajine tudi kasneje, ko se kaj že pomeša, kaj pozabi, ampak ostane pa nekako v kolektivni zavesti kot »ko je Marcel mel City v teatru«. In imela je post-legendarni status tudi ob koncu, ko je v odjavni špici pisalo Vége. Ker je pokazala, kaj vse premoremo. Koliko potenciala. In koliko spoštovanja. Ko so na koncu skupaj stali Golob, Žižek in Štefančič in ju je slednji spraševal, če lahko spet nastane nova LDS. In Golob je poslušal »največjega slovenskega filozofa«, kot ga je označil Štefančič, sekundiral pa Golob. Ko sta Štefančič in Žižek končala, je dobil vprašanje še Golob in samo končal v smehu: »Če vidva mislita, da imam jaz tukaj kaj za povedat…«

    Ja, Golob je bil morda ključni stranski igralec, ki bi se lahko znašel tudi v kategoriji glavnega. Ker je pokazal, kako prekleto razume sodobne medije, pojavnost, metode. Ne pravim, da je zaradi tega nadcar. Ne. Sploh ne. Le v tem kontekstu je debata o resnih stvareh imela pridih celo impro lige ali, še bolj, stand up specialke. Marcel se je seveda tudi nekoliko lovil, mestoma je kaj bilo okorno, malo je bilo nenavadno brez glasbe, špice, prispevkov, ampak video premori s kolumnisti so bili ne le dobrodošli, ampak tudi vsebinski, Marcel pa je sam vmes, preden je vezista Goloba po uri »igre« zamenjal golman Žižek, ki izvaja proste strele in penale, kar priznal, da se mora nekaj kakor malo nadihati.

    Ker takšen šus je to bil, ja. Dve uri spoštovanja, vsebine, dialoga. In dokaz, da je včasih forma res samo forma. Studio City je in bo več kot le ime. Ki se bo kdaj vrnilo ali ne. Moralo bi se. Ampak tudi če se slučajno ne, prihodnost in status in nujo in bistvo ima. In bo, dokler bo takšen, vedno imel.

    Ker je dokazal. Če nič drugega, eno samo stvar.

    Da nije žvaka za seljaka.

  • Svajpni me

    Svajpni me

    The Tindler Swindler je »true crime« dokumentarec, ki bi lahko bil film, pa ne more biti. Ampak nič zato. Še bolje. The Tindler Swindler je dober true-crime zato, ker deluje kot film, ki se zaveda, da ne more biti film, ker je realnost še bolj nora. Ker je vse noro. In na koncu ne veš, ali lahko rečeš vsemu in vsem točno to. Da so, no, nori. Vse z aplikacijo Tindler vred.

    Za nas, ki smo lani gledali najbolj noro Tarčo sploh, morda celo Tindler Swindler ni tako šokanten. Ali presenetljiv. Ker pri nas smo gledali kot del političnega dogajanja tipe, ki so plavali z želvami, repali poleg avionov in se gladko obriti nastavljali kot zmagovalci sodobnega časa. Zato The Tindler Swindler ni takšen šok. Ne more biti. Že zato, ker vemo, že od nekdaj, da obstajajo ljudje, ki te bodo nategnili. Večplastno. In/ali dobesedno.

    Film pripoveduje zgodbo o izraelskem prevarantu Simonu Levievu, ki uporablja aplikacijo za zmenke Tinder, da locira posameznike, s katerimi čustveno manipulira, da bi zagotovil finančno podporo svojemu razkošnemu življenjskemu slogu. Tako pravi kratka obnova zgodbe, v kateri junakov ni. Kvečjemu bi lahko zmagala aplikacija Tindler. Če bi bil klasično politično hiperkorekten, potem bi rekel, da bi se serija morala spraviti na aplikacijo. Ampak Netflix je to že obdelal v The Social Dilemma. Medtem ko Marku Zuckerbergu pada število naročnikov prvič v zgodovini Facebooka in vse stavi na svoj »metauniverse«, niso aplikacije nič manj vseobsežne. Za vse tipe ljudi.

    Foto: zajem zaslona / Netflix

    Sam imam sicer kar nekaj vprašanj za ustvarjalce, najde se kakšna luknja v par preskokih, ampak zgodba je tako nora, da iskati razum… Pri vseh. Predvsem pa film pretehta politično (ne)korektnost vsakega od nas. Ravno zdaj, ko gledamo po štirih delih res fajn narejene serije Pam & Tommy, kako da je Pamela Anderson rekla Tommyju Leeju, češ, ti boš kralj, tebi bojo stiskali petke, jaz bom pa kurba, je to toliko bolj očitno. Pam in Tommy sta leta 1996 postala prva, ki sta obrnila internet na glavo. No, ne onadva, ampak tisti, ki so v internetu videli, no, denar.

    In prav to je srž, jedro, bistvo problema. Denar. S tem je antijunak The Tindler Swindler pač pritegnil. Ker pač to pali. Denar je seksi. Denar te naredi seksi. Kapitalizem ima pač dve opciji. Ali svajpneš levo ali pa desno. Ker ve, kako deluje človeška narava. Pod pretvezo, da za vse odgovarja vsak sam.

    Ne bi rekel, da je The Tindler Swindler med najboljšimi dokumentarci. Sploh ne. Za kaj takega poglejte štiriurni We Need to Talk About Cosby, kjer se Amerika preizpraša, kaj naj naredijo s tistimi, ki so jih nekdaj oboževali, potem pa se pokaže njihova druga, grozljiva plat. Enako se je zgodilo seriji Cheer, kjer je bilo še bolj nagnusno, kaj se zgodi z enako privlačnim junakom serije, ki je povrhu odkljukal prav vse tisto, kar se danes rado vidi kot slavje multikulturnosti.

    Foto: zajem zaslona / Netflix

    The Tindler Swindler je po svoje revanščističen. Ampak mu ne uspe povsem. Kar pa je spodbudno, je to, da je spet novinarstvo tisto, ki zagrabi tam, kjer drugi ne. Kar se kaže tudi v Inventing Anna, čeprav sem doslej pogledal le en del. To je tip novinarstva, četudi vemo, da imajo Skandinavci res neizprosne medije, ki ga še novinarji radi gledajo. To je prikazano tako, da bi marsikdo rad to delal, čeprav se ne vidi marsičesa, zaradi česar smo na koncu reveži. Ki nam na Tindlerju ne bi uspelo.

    Ampak kakorkoli že. The Tindler Swindler ima skoraj podoben šus, kot ga je imel recimo Volk z Wall Streeta. Le da je bil tisto biografski film. To pa dokumentarec. Ki je imel res na svoji strani dva neverjetno močna lika. In newtonovsko silo na drugi strani. Bam.