Oznaka: nk maribor

  • N(e)a šlataj!

    N(e)a šlataj!

    Prvi je prišel Handa.

    Handa. Že ko napišeš … Ja, napišeš. Rečeš ne. Njemu? Ne bi. Ne, ker ne bi upal ali karkoli. Ni tak. On je Handa. Ampak v živo? Daš roko in rečeš … Jasmin, zdravo. In, če si nekaj med novinarjem in avtorjem, ne veš. Ali bi vikal? Ali tikaš? Saj ni pomembno, ti nisi pomemben, je pa trenutek.

    Zato… Jasmin, zdravo. Morda je bilo tako najbolje. Handa je tak. Ne ravno čisto preresen tip. Pa tudi ne redkobeseden. Čeprav bi lahko kimal enemu in trepljal drugemu. Gladko. Sploh pa golmani… Neka liga zase. Dresi pa sploh. In Goran, naš Goran, ga je oblekel. Ravno tega, ja. Jasminovega. Triintridesetko. Zadnjo v tem klubu. Sicer pa … Ker to še nekako dobimo mi gor, navadni smrtniki, rekreacija mogoče, gotovo pa večni desni beki. Handa je tak. Visok, resen, konkreten. Ko je on vzel v roke dres, si vedel. Okej bo. Če nič drugega, on bo tam. Rešil. Ne nujno takoj, ampak nujno pa, ko je nujno. Ker golmani taki so. Barvna kombinacija druge sorte za domače sorte. Ha? Ja, to. Sicer pa, če kaj ni jasno? Ni bilo časa.

    Zadaj je že čakal Aleš Mejač.


    So igralci, ki se jih spomniš. Seveda se jih. Ampak v tem norem, kaj, drugem desetletju, ko se je Mariboru zgodil magični realizem, ko je resnica magična in magičnost resnična, je Aleš Mejač šel v dolgoročni spomin. Tam je. Bil. Potem pa vidiš. Koliko tekem. In številka. Sedem. In spomniš se. Plzna. Bil si tam. Viktorka, malo možnosti, ampak gol, ki se ga ne pozabi. Polvolej, rašlje, upanje. Potem pa pride ta(k) Mejač in vzame dres. V rokah ima tistega iz svoje zadnje sezone. Prišel je skoraj med prvimi, ko je enkrat prišel Zlatko Zahović. Se poškodoval na prvi tekmi. Se vrnil. Še za derbi. In potem šel. Ne najlepše, ne najbolje, ampak četudi prihaja z Gorenjske, pravi temu tu dom. Kako ne bi. Zatresel se mu je glas. Če bi mu rekli, kako naj zaigra? Ja, rečeš, pojdi tu, vzami mogoče dres, razpri, kamera. Ampak tega se ne da igrat. Ko je rekel, ne, zaihtel, šel bi nazaj na igrišče? Uh.

    Sledila je nato mini pavza.

    Pa to ni so pavze. Kaj so? Premolki?

    Ker …

    … Potem? Kot Majakovski pišeš. Padajoče verze.

    Potem pa…

    … Pride.

    Legenda.

    Človek, ki je legenda v času, ko je legend preveč. Človek, za katerega ne moreš najti presežkov. Ima ime po tribuni. Upokojili devetko, četudi je kdo gledal malo postrani. Tako cifro? Ampak kaj naj reče kdorkoli? Saj rečemo. Ne moreš. Devetke. Ne zaradi Tave, ni on kriv. Ampak že Arnejčič? Človek, ki smo ga videli brcati mi, ki še embrio nismo bili? Tava je pa… Maribor 1960. Ne zato, ker bi bil, ono, karkoli pred 2008, ko je prišel. Ni bil. Je pa zbincal, zrekordal, zmariboral vse tiste rekorde, zaradi česar je spomnil na Branka Horjaka, Mladena Krajnca, Tomislava Prosena, Aleša Križana in take.

    Moj najbolj močen spomin nanj ni, recimo, ko je dal gol Apoelu na Cipru, ko je bilo vroče, letelo je vse živo, zabil ga je bivšemu, na vetrovni julijski dan, ligi prvakov naproti in potem še dodal »zabil sem… kot kobra«. Sem bil tam. Marsikaj mi uide, da ne bi mogel biti »uradni biograf«. To pa sem bil. Vsi rekordi, lige prvakov, Celtic in »dal bom gol v ligi prvakov« in ga je… Vse to, ja. Moja spomina največja sta pa, ko je šel proti zicu in dvignil svoj dres v roke, dva. V prvem podre rekord Štefana Škaperja, zabije 131. gol v prvi ligi. Proti Gorici. Decembra v Ljudskem vrtu, na enih tistih tekem, ko kasneje rečeš, ah, vedo sn, vedo sn, da bojo zmagali, ampak se dolgo zdi, da ne bojo. Deloval je, kot da, češ, umaknite se mi. Ne zato, ker je to, kar je. Ampak ker vas bom sicer samo še bolj narolal. Pa jih je. In ga stisnil. Za 2:1. Za zmago. v sezoni, kjer Maribor na koncu ni bil prvak, 80 pik ni bilo dovolj, ampak dal pa ga je. In skočil sinu v objem. Dinastija? Mogoče.

    Drugi močen spomin pa je, davno tega, ko smo enkrat šli na družinsko kosilo, neka mrzla sobota je bila, ko Maribor še ni bil vroča evropska roba, on pa iz Astorie tam gor. S kanglicami. Takimi, s katerimi se nosi kosila iz domov upokojencev, vrtcev, šol. Tega danes? Nogometaši Maribora že dolgo ne poznajo. Danes je zdravo, kartica, jaz sem iz kluba. Takrat pa…? Nisem ga še poznal, vsaj ne tako, da bi naj vedel, kdo sem, pa ne, ker bi mislil, da bi to moral vedeti. Ne. Res ne. Poanta je drugje. Dvignil pa je prst. Nam. Razprl ustnice. In pokazal tiste bele zobe. In s palcem v zraku rekel »ždravo«!«

    V roki je držal dres iz svoje prve lige prvakov. Druge za klub. Padel je Celtic, nato remi v Ljudskem vrtu s Sportingom, edina tekma, na katero, zlomljenega srca, nisem šel. Od devetih domačih v treh epizodah. Zlamljal sebe doma. Ker… Nikdar nisi tako zlaman kot za fuzbal. Potem pa je prišel Schalke zunaj. Nerad gledam zunaj take tekme, no, to sem. Na Poštni. Z ljudmi, ki ne vedo, da iz avta ni ofsajda. In ta gol? Podpiše nek drug Maribor. Tava je žogo preskočil, Damjan Bohar ga je stisnil. Hecali smo se zdaj, če bi danes za to VAR piskal ofsajd. Najbrž bi. Ampak takrat?

    Toda šlo je za nekaj drugega. Ko Tava prime v roko dres Maribora, prime svoje življenje. Ja, kliše je. Ampak pove, zakaj je to življenje. In ponazori, zakaj to ni kliše. Ker ve. Od kod je. In kje je. Fuzbaler, ki nikdar ni jamral. In tak, ki je svoje, kot sem ga enkrat intervjuval v času, ko so mlajšim kolegom iz slačilnice očitali nešportno življenje, že odžural. Kot se je hecal. Na veliko. »Ah, to? Jaz sem bil zabava z Ronaldinho! Tri dni, cela diskoteka!« Tava je hkrati resen in nasmejan. Hkrati čuti Maribor in obenem ga tudi soustvarja. Je naš, četudi vemo, da je od drugod, ampak vedno bomo zaradi njega vedeli, kdo smo.

    In Tava je tako žarel. Ko gre na pumpo, kakor pove, gre tankat na številko devet. Ker takšen je. In ko je končal, držal dres v zrak, smo se gledali. Gremo domov? Kaj še sploh naj sledi? Če bi mu rekli, če bi pilili scenarij, ne spišemo tega.

    Pa je prišel Josip Iličić, nek res rešpekt imaš do njega. Pa čeprav bi lahko pisali knjigo analize, kakšna je njegova vrnitev. Ni lahka, ni pa težka. Človek je dal štiri komade v osmini finala lige prvakov. Na eni tekmi. Busi z Bergama pridejo v Maribor, na poti v Graz. In mu izkažejo nekaj, česar ne da ne dojamemo, ampak ne moremo imeti. In je bil tak, kot Jojo najpogosteje je, kadar je to, kar želimo, da Jojo je. Tako ponosen. Še vedno skromen. Ko on reče, hej, spal sem v dresu? Kaj naj rečeš na to? Da bi imel rad vnuke, ki bi jim pokazal vse te drese in povedal, kaj je to pomenilo? Josip Iličić bo zagotovo šel v zgodovino tega mesta in tega kluba kot igralec, ki je potreboval najmanj tekem, da je bil največ, kar si v spominu lahko.

    Maribor ni mesto poražencev, ni bila poanta v tekmah s Palermom, da je Maribor lahko upal na preobrat, ko je Ljudski vrt bil nekaj, s čimer se ga še zdaj zaman primerja. Ko Iličić reče ne le, da je večino dresov razdal, temveč doda, da sploh ne ve, če ima kakega iz prve ere, veš, da to ni marketing. Sprašuješ se, pubeci, kaj če mi nismo začeli snemat kar dokumentarca?

    Ja. Hm. Mogoče? Vsi tisti dresi, različne kolekcije, isti opremljevalec, pa vseeno toliko zgodovine. Visijo, pa toliko sporočajo. Saj so to videni prijemi, nisi prvi, ampak tega je pri nas tako malo. Ko vidiš drese in priimke, vidiš ne le njih in sezone in kluba. Vidiš celo, pismo, sebe. In tekme. In mesto. In okolje. Ko je padel Panathinaikos s 3:0, veš, da ni bilo pomembno, da si zamudil minuto, ker si jokavo spet oplel pri mitu od dekleta. Ko prideš v ligo prvakov še tretjič veš, da si bil tako vesel, ker si to lahko tudi delil. Z drago. Na daljavo in neprespano, ampak vedel si. Bo.

    In tako je, za konec, prišel še Aleš Mertelj.

    Zdaj pomočnik. Čakali smo ga malo dlje, ker pač sestanki, tekma v nedeljo, ki se je potem končala s 7:0. Aleš Mertelj je bil nekje vmes igralec, ki je deloval kot garancijski list. Fix. Simbol. Utelešenje sistema, ki je ne le deloval, ampak zelo uspeval. Pa vsak dan je v klubu, najbolj zraven, mogoče celo bolj kot Jojo, pa ta še igra! In kot Tava in Handa, ki sta tako ali drugače poleg.

    In pride Merti.

    In … Se nam skoraj zjoka.

    Ker prva liga Evropa. Tisti Rangersi. Tista podaja Volašu. Tisti začetki, ko je bila mladost še tako prekleto mlada. Gledaš posnetke. Ne samo igralci. Še Zaho, Milanič in ta ekipa. Vsi tako mladi. Skačejo, norijo, plešejo. In potem se Mertiju trese glas. Saj je jokal, ko je odhajal. In dobil častni krog, kakršnega dobijo res le redki. Še en Gorenjec, ki se je po diagonali države naredil tukaj. In (p)ostal. Ter s cmokom v grlu razložil, podoživel, izčutil, kaj lahko pomeni en tak kos oblačila. Zanimivo, niti en od peterice v osnovi ni Mariborčan. En, handa, je celo Ljubljančan. Trije so odraščali na Gorenjskem. Peti pa, saj vemo, tam daaaaleč stran. In prišel sem po takem naključju … Od genijev je le še Nikola Tesla tako zalutal v Maribor, ampak četudi bi se s Tavo lahko končalo enako, se ni.

    Pet intervjujev, v katerih je bil … Dokumentarec. Ne moreš nekomu na praznični četrtek, ko je že tako ali tako vse tišje in počasneje, reči, hm, bodi čustven. Merti, a lahko malo hlipaš, Tava, daj bodi malo čustven, Jojo, a lahko utrinek iz otroštva. Ne gre, ne da se.

    Ker to.

    To naredi ta dres.

    Zaslužen. Res zaslužen.

    In odslužen.

    Ampak ne v tistem smislu. Ne.

    Odslužen, ker so ga ti odslužili.

    Za nas. Za to mesto. Za te ljudi.

  • Štiri leta. In pol.

    Štiri leta. In pol.

    Sliši se dosti… Štiri leta in pol. Pa hkrati… Ne. Ampak šele ta teden, ko se nekako spravlja vse skupaj k derbiju, ko pa je »zaj že res cajt, da te enkrat ruknemo Olimpijo«, sem štiri leta in pol postavil v kontekst. Sam sem na tekme začel hoditi tam nekje, star sedem ali osem let. Kar pomeni, da bi recimo bil star že enajst, dvanajst let, znal bi že več kot le osnovne računske operacije, osnove herbarija in abecedo, pa še vedno ne bi bil videl zmage Maribora v Ljudskem vrtu na ligaškem derbiju.

    To je bolj razmišljanje o tem, kako dojamemo čas. No, fuzbal čas. Kako? Zelo… No, vsak po svoje. Morda nisem niti pravi za tako razmišljanje, ker novinarji vendarle gledamo ali pa vsaj naj bi na dogajanje bolj celostno. Da ne zapišem tiste zloglasne besede na o (objektivno). Ker že novinarji nasankamo, kadar se prerekamo, če večni derbi sploh še imamo, ko pa je bila večnost pretrgana med leti 2004 in 2009. Ampak dobro. Bo pa derbi, kadarkoli bodo žogo brcali vijolič’ni in zeleno-beli. Maribor in Olimpija.

    Bila je dolga era v časih Zlatka Zahovića, ko Maribor res ni imel težav z derbiji. Olimpija je zmagala prvič šele na devetem derbiju ob povratku zmajev v prvo ligo. Na prvo zmago v Ljudskem vrtu so čakali kar debelih pet sezon. Ducat gostovanj, brez zmage. Potem pa je prišel derbi, ki ga Ljubljančani, Damjan Bohar in Ante Šimundža ne bodo nikdar pozabili. 0:3. Bizarno. Prišel je Milan Mandarić in naslov po doooolgih letih vrnil v Ljubljano. Ampak vmes so vijoličasti tolkli svoj niz. V Stožicah. Enajst. Tekem. Brez. Poraza. In to v nizu, ko je Olimpija osvojila dva naslova. Maribor pa se je dvakrat uvrstil v ligo prvakov. Tega epskega niza, ki nikdar ni kdo ve kako izstopal, ni bilo konec še niti takrat, ko je Olimpija začela svojega v Ljudskem vrtu.

    In na tej točki se nekako zdi, kakor da porazi bolj zarežejo. Kot zmage. Nenazadnje je bil dotlej le en stari derbi, ki je presegel vse. Ko sta se v zadnjem krogu še za Bežigradom udarila tekmeca. In je bil… No, remi. Dovolj za Maribor, premalo za Olimpijo. Ampak tisti derbi 19. maja 2018? Praktično za naslov, ker sta bila moštvi tako poravnani, da je odločal ne le izkupiček iz tekem, ampak potencialno kar gol razlika? Na štirih tekmah?

    Po tistem derbiju, ko je Olimpija osvojila drugi naslov, je nekako obveljalo, da je Darko Milanič dobil svoj odgovor. Proti Igorju Bišćanu je spoznal, da na »kdo da več«… Ni imel dovolj kapitala na igrišču. Ampak derbi je ostal. V spominu. Tudi gol Andresa Vombergarja v izdihljajih tekme. Za 2:3. Za goste. In niz je bil odprt. Za zgodbe. Že na naslednjem derbiju v naslednji sezoni je Tomislav Tomić z granato zabil za zmago. 1:2. In potem še tretji derbi, ob koncu sezone, vse pripravljeno za zgodnje slavje Maribora. Le še vprašanje časa, kdaj bo Maribor petnajstič prvak. No, tisti vikend še ne. Do polčasa je bilo… 0:3. In tako tudi ostalo. Letelo je z vzhodne tribune, mimo glav Zlatka Zahovića in Darka Milaniča, da je sledila bizarna tiskovna konferenca, kjer je Drago Cotar, predsednik NK Maribor, med drugim prijavil, da ni enako, če bakla leti mimo glave recimo golmana, ki da je tega vajena, ali pa klubske legende.

    Ampak vsaj porazov Maribora je bilo konec. Trije so bili dovolj. Maribor je resda suvereno odhajal iz Stožic, toda niti v tistem nizu enajstih tekem brez poraza ni nikdar trikrat zapored zmagal. Še več, niti v dominantnih časih v 90. letih in prvi polovici naslednjega desetletja se to ni primerilo. Nikdar. Prav tako ne v času Jugoslavije, ko resda vijoličasti nikdar na desetih tekmah niso slavili za Bežigradom, Olimpija pa zgolj dvakrat v Ljudskem vrtu.

    Vem, morda je konfuzno in statistično. Kar se zgodi zlasti z analizo zadnjih petih derbijev v Ljudskem vrtu. 0:0, 1:1, 1:1, 1:1, 0:0. Pet remijev. In vmes tekme, ko so različni trenerji odgovarjali na vprašanje, zakaj smo gledali tako (pod)povprečne derbije. Še zlasti pred praznimi tribunami zaradi koronavirusa. In ko sta naslov osvojila najprej Celje, nato pa lani še Mura. Obisk se posledično do danes ni pobral. Več kot 10.000 ljudi na katerem koli stadionu je bilo nazadnje, ko je Olimpija slavila v Mariboru z 0:3. 11. maja 2019. Skoraj tri leta tega.

    Pa tudi zdaj Ljudski vrt ne bo mogel razkazati celotne kapacitete. Ki je po prenovi zahodne tribune tako ali tako manjša. Zdaj bo pa še manjša, ker bo južna tribuna zaprta. Ker… Pač. Saj vemo. Ampak bo pa znova priložnost, da Maribor po 17. novembru 2017 vidijo zmago vijoličastih. Zadnja zmaga je bila minimalna (1:0). Gol je zabil… Jasno. Marcos Tavares. Ima 25 golov na kar 57 derbijih.

    Trenutno Maribor že lep čas vodi. In znova ima priložnost, da prav proti Olimpiji naredi bistveni, ne še nujno odločilni korak proti novemu, šestnajstemu naslovu. Radovan Karanović je v Ljudskem vrtu vodil en derbi (0:0) in še enega v Stožicah (poraz 1:0). Pravi, da je to le še ena od tekem, čeprav bo vedno posebna. Da se prvenstvo ne bo odločalo na derbijih. Kar najbrž res drži, celo v štirikrožnem sistemu. V Maribor se bo vrnil Aljoša Matko. Vijolčni bojevnik. Fant, ki mu je klub res šel na roko, mu prisluhnil, stal ob stran ob osebni stiski. Da mu ne bo lahko, verjame Nemanja Mitrović, nekdaj kapetan Olimpije, ki je v Stožicah na svoj račun, ko se je vrnil v vijoličastem, slišal prav tako že marsikaj.

    Ne, to ne bo običajna tekma. Ker nikdar ni. Prvenstva se dobivajo z obrambo in na malih tekmah. Ja. Se. Ampak vtis, status, zgodovina, kult, epskost, legendarnost… Prav za to pa so derbiji. Ali pa so vsaj dolgo bili. Ta derbi ne bo takšen, kot bi naj bil. Saj nikdar ne vemo, kaj vse se bo zgodilo. Sam celo na derbiju čutim neko tesnobo, kot da bo nekaj šlo narobe, zdaj zdaj. Potem pa se vedno zgodi nekaj… Ne vem. Nek faktor x. Tisto, zaradi česar je fuzbal, no, fuzbal. Ta derbi, po osmih brez zmage, ni bolj pomemben od naslova. Težko. Je pa derbi za vse tiste, ki so bodisi pozabili, kako je videti zmaga Maribora v Ljudskem vrtu proti Olimpiji. In še bolj za tiste, ki tega še sploh niso videli.

    Če že tuhtam bolj o svojem mestu. Tako… Neobjektivno. Ker na dolgi rok… Tisto, kar Maribor dela fuzbal mesto, je tisti občutek, tiste nelagodne face, da saj naslov in vse in prav, ampak če v štirih letih in pol ne »pokneš« Olimpije? Ker derbiji niso zato, da bi se igrali. Ne. So zato, da se dobivajo. Za res pravo zgodbo pa tudi izgubljajo. In potem znova dobivajo.

  • Stooseminpetdeseti

    Stooseminpetdeseti

    Žogo je dobil v izdihljajih tekme. In izdihljaljih kariere. Enaindevetdeseta minuta njegove petnajste sezone. Dve minuti do konca tekme Maribora pri Aluminiju, še deset tekem do konca njegove zadnje sezone. Na tistem igrišču, v tej ligi. Tam, kjer so zmage Maribora minimumi, služba, nuja, remiji so resen zdrs, porazi pa katastrofa. Tam, kjer ne zmanjka vstopnic, kjer ni VIP sedežev, kjer ni ne kokic ne burgerjev. Tam. Tam nastanejo in ostanejo legende.

    Bila je enaindevetdeseta minuta tekme šestindvajsetega kroga. V izdihljajih zanj dolge, bogate, nore, epske, rekordne kariere. Petnajsta sezona, pa komaj druga tekma. In petnajsta minuta na igrišču na le sedem podlage. On. Sprejel jo je dobrih dvajset metrov od gola. Daleč od njemu ljubega gola. Od mreže, ki mu daje kruh, kariero, smisel. Ampak… Nihče drug ni več vedel, kaj bi storil, da bi se vijoličasti ognili porazu. Nihče drug se ni izpostavil. Nihče drug ni šel na glavo. Nihče drug ni… Ne. On.

    Žogo je dobil in z njo takoj krenil. Kot tank. Kot sila. Kot kobra. Čim bolj proti golu. Pritekel je Luka Petek. Trčil vanj. Odbilo ga je. Odbitek od zgodovine. Pomagati je skušal izkušeni Klemen Bolha. Dovolj izkušen, da bi naj bil vedel, kdaj, kako, čemu. Pa je samo odletel. Mimo. Od legende. In v blok je skušal še Tin Martić. Prepozno, žal, prepozno. In prvi in drugi in tretji. Vsi skupaj, vsi zaman.

    Edited in Prisma app with Thota Vaikuntam

    Ko je zamahnil Marcos Tavares v četrtek, 10. marca 2022, popoldan, v tistem mrazu in vetru, ko je sonce šlo čakat pomlad, na tistem domala kultnem igrišču, kjer je vsakič po svoje drugače, zdaj mehko, zdaj trdo, zdaj lepo, zdaj grdo, je zamahnil po zgodovini. To je bil njegov 158. gol v prvi ligi. Že dolgo je rekorder, prejšnji in dolgoletni Štefan Škaper je postal dokončno anekdota nekih drugih časov. Ampak hkrati je bil to njegov prvi gol letos. Na drugi tekmi. Ja, komaj drugi. Doslej je dočakal eno operacijo in en nastop. In eno knjigo. Marcos Tavares naj bi bil že… Preteklik. Pa ni. Ne še. Zamahnil je tam, kjer je lani zastreljal enajstmetrovko. V ključnem trenutku na koncu neuspešne sezone, povrhu na debiju Simona Rožmana. Zdaj je bilo, kakor da je poravnal račune. Pa ne da bi jih bil moral. Sploh ne.

    Marcos Tavares ni dolžen nič. Nikomur. Ta gol je bil… Kvečjemu kot dolg drugih do njega. Samo malo prostora je potreboval. Ampak ta ni prišel sam od sebe. Ne. Prišel je z voljo, fiziko, trudom. Ni pa več kot prej. Bili so goli pred njegovo knjigo Legenda. In ta je prvi po njej. Gol, v katerem je toliko moči. Njegova biografija, zgodba fanta, ki je dal toliko skozi in bi lahko končal vse prej drugje kot tukaj. Na hladen četrtek v Kidričevem. Kjer bi Maribor lahko rutinsko začel zapravljati točke. In naslove. Maribor že dve leti ni odpiral klubskih vitrin. Evropa je vse bolj nekaj, za kar se uporablja preteklik. Večina soigralcev iz lige prvakov je odšlo. V šumi je bil edini z nastopom v ligi prvakov na igrišču. Ja, edini.

    Še dvajset dni in star bo 38 let. Spet bodo zaokrožile anekdote, vici, štosi. O tem, koliko je star. Pa saj to je tisto! On in cifre. Koliko golov ima? Ogromno, rekord. Koliko tekem? Ogromno, rekord. Koliko let ima? Ogromno, rekord. Ko je stopil na igrišče, je bil edini, ki je igral v ligi prvakov. Edini.

    Ima vse. Ima rekord lige. Ima največ nastopov in golov za klub. Ima rekord evropskih kvalifikacij. Ima, hej, knjigo. Edini v ligi. Iz lige, v ligi, za ligo. Knjigo. Izdana v zadnji sezoni, po kateri se bo lahko bolj ali manj sam odločil, kaj, če sploh, bo še počel v NK Maribor. Vrata so mu odprta. Nekje okrog stadiona, kdo ve, bo najbrž spomenik. Sam sebi bi lahko stisnil petko. Odigral dvojno.

    Edited in Prisma app with Thota Vaikuntam

    Knjigo že ima, torej. Prebrana, prečitana, prehvaljena. Potem pa to. Eno so knjige, drugo pa zelnica in rezultat v šumi. Gol, ki v živo, na nek četrtek, v zimi kariere pokaže in na zimski dan, ko se pomlad zdi nedosegljiva, le vedno manj tekem v ligi ti daje občutek, da bo enkrat maj, zakaj ima knjigo, rekorde, kapetanski trak. Na tekmi, kjer če Maribor zmaga, je to pač minimum. Če ne zmaga, je drama. Če izgubi, so alarmi.

    In potem se je, ko sem ga vprašal, če mu je kaj žal, da je že napisal knjigo, nasmejal. S tistimi neskončno belimi zobmi. Nasmeh, ki je skoraj vedno tam. Ne na silo, ne zato, da bi kaj skrival. Ne. Marcos Tavares se smeji, kadar ima razlog. In zdaj ga je imel. Ne pa za krohot. To vendarle ni mega uspeh. Zanj je to bil gol, ki je bil nujen. Za ekipo, ne zanj.

    Ampak vseeno. Marcos. Ni knjiga izšla malo prehitro?

    »Ah, ja,« je premislil, »bom napisal drugo.«


    Toda še bolj je izstopalo, kaj je dodal malenkost kasneje. Manj kot dvajset sekund. Že pred tem je rekel, kako hvaležen je, da sploh igra. Po operaciji kolena. »Ampak res sem vesel, da lahko igram in rad bi se zahvalil trenerju Radovanu Karanoviću, da vame zaupa, velika stvar je to azme, že proti Radomljam sem se zahvalil, tudi danes se mu zahvaljujem.«

    Ponižen je. Prav to ga loči. Tu se lahko začne. Nek mali fant je bojda blizu press tribune rekel, da je Tavares, no, debeli. Saj najbrž ni želel biti žaljiv. Pač ti dresi, sploh pa beli, so oprijeti. Sploh veste, kako tanki, oprijeti, majhni so ti dresi? In kako suhi nogometaši? Ko stojijo skupaj, se poznajo dekagrami. Ko jih vidite vsakega posebej, so… Drobni, suhi, srne, antilope. Tavares še vedno ni daleč od tega. Ni pa v top formi več. Saj sam ve, vsi vemo, jasno je, operacija, leta, vse naredi svoje.

    Pa vendar. Do žoge, do nogometa, do športa je tako prekleto ponižen. Še vedno. Prav to ga dela – legendo. »Zelo sem vesel, da lahko po operaciji sploh igram nogomet in zabijem kakšen gol. Zabil sem, ampak škoda, da nismo zmagali,« je pristavil in tako jasno dal vedeti, kaj je cilj. Naslov. Ne njegove številke. Ker ve. Da so tudi sezone brez lovorik. On ima toliko sezon kot ima klub državnih naslov. A ko je prišel, je imel Maribor 7 lovorik. Zato je jasna izjava: »Moramo se izboljšat, trenirat, še več, več, več.«

    Je imel občutek, da so soigralci računali, da ga bo prav on zabil? »Na vsaki tekmi sogiralci želijo, da dam kakšen gol. Ker, hvala bogu, dobro treniram. Danes je prišel ta trenutek, ko sem ga zabil. Vedo, da je to moje delo. Zelo vesel sem.«

    In to po tekmi, ko se je občutek potencialne rutinirane zmage sprevrgel v muke v šumi. Ko je gladkih in prezgodnjih 0:2 postalo pogrebnih 3:2. Za Aluminij. Za že dolgo zadnjo ekipo lige. In po preobratu so naciljali še v prečko, vohali 4:2 in sploh prvo zmago to pomlad. Še trenerja, za katerega je delovalo, da bo nezamenljiv, so zamenjali. V ponedeljek. Pa saj. Maribor je zanje taka stranka. Že septembra je bil. Sedem tekem, Aluminij brez zmage. Osma tekma? Prišli so vijoličasti. Mislili, da bo 20 minut dovolj. Ali zgolj to, da se bodo pojavili. Nak. Ne tam. V Ljudski vrt so namesto treh točk prinesli tri komade.

    Edited in Prisma app with Thota Vaikuntam

    Marcos Tavares je pokazal, kaj pomeni biti kapetan, legenda, spomenik. Ta gol, ki sam po sebi ni nujno poseben ali kdo ve kako pretirano lep, je v sebi nosil tisto, kar pri Tavaresu toliko bolj poznamo. Tisti, ki smo tu za take tekme. In na takih tekmah. Ko se resno vprašaš. O smotru. Ampak… Si nagrajen. Ne moreš ceniti gola za ligo prvakov, če ne ceniš gola za 3:3 v šimi. To so goli, kakršen je bil, ko je padel Škaperjev rekord proti Gorici. Ko je preigral vse in še sebe. Ali pa gol izpred dveh let, ko je Maribor izgubljal z Bravom, viole so očitale igralcem premije. Zadnja tekma za Darka Milaniča in Zlatka Zahovića. Narobe je šlo vse, kar je lahko šlo narobe. En manj, dva gola zaostanka. Proti Bravu. Kaos na tribunah. Edina dobra stvar s tiste tekme je bil njegov gol. Pokazal je združljivost brazilskega in mariborskega karakterja. Nepopustljivost. Tavares je vzel žogo in preigral vse. S sabo in fuzbalom in trmo vred. Če je bilo treba kogar odriniti. Karkoli. Samo da je pokazal. Ko bo šlo vse cugrund, bo on še tukaj.

    In je zabil gol.

    In ga je tudi danes.

    V tistem mrazu. V tisti sili. Ne iz obupa, temveč iz ponosa.

    Tavares je rešil Maribor poraza. Morda za točko, ki utegne na koncu priti še kako prav. Maribor je v zadnjih štirih sezonah dvakrat imel toliko točk kot prvi, pa ostal brez naslova. Ampak naredil je še več, Tava. Spomnil je hkrati tudi, kaj dela Maribor, no, Maribor. Kot najtrofejnejši slovenski nogometni klub. Kot sinonim za borbo. In ponos. In čast.

    So tekme, ki ti spolzijo, zdrsnejo, propadejo. Ko so vijoličasti prišli septembra, ni Aluminij premagal nikogar še v sezoni. Domov so šli z 0:3, poklapani, negotovi, Simon Rožman pa z nogo in pol na poti k nazivu bivšega. Takrat smo špekulirali, kaj bi lahko nastalo iz Ognjena Mudrinskega. Zapravil je dva zicerja. Tretjega ni dočakal. Zdaj pa smo spet ugotovili, kdo, kaj in zakaj je Marcos Tavares. On je takrat tam, ko klubu tudi ne gre.

    Zdaj pa to. Maribor je imel 0:2. Po dvajsetih minutah. V šumi. Ampak ta šterntalski veter nekaj nosi. Veter nepredvidljivosti. Maribor je Kidričevu bližje, kot je Kidričevu kateri koli tekmec. Zato pa tako igrajo. V nedeljo niso igrali, propadli so v Stožicah. Šest komadov, abonirani na visoke poraze proti Olimpiji. Ampak čakajo na take tekme. Na tiste, ki se borijo za nekaj povsem drugega. Pač takšni so. Tako to je. Aluminij bo raje šel na glavo in po točke proti (naj)boljšemu Mariboru. Radomlje, konkurent za izpad? Zabili so jim štiri gole. V šumi. Gladko.

    Zdaj pa taka tekma. Luka Janžekovič, faktor x, magija od nepredvidljivosti, ultimativni kapetan Aluminija, je podaril prvi gol. Nastavil žogo. Peta minuta. Nato je v 20. minuti gol zabil še Rok Sirk. Nisem njegov pristaš, sploh ne. Ampak gol je bil prekleto lep. Tak. Skoraj v rikverc. Za tak gol rabiš a) občutek in b) jajca. Bam. Dras. Čeprav je Radovan Karanović zamenjal postavo, predvsem predelal obrambo, je kazalo, občutek je bil, da bo dovolj.

    Nerad primerjam naš fuzbal s svetovnim. Joj ne. Ampak bilo je kot večer prej v Madridu. Ko je PSG vozil, sankal, nasmodil Real. Dokler… Ni ena poteza, ena napaka vsega obrnila na glavo. Maribor ni imel neposredne napake, čeprav je Ažbe Jug odletel v prazno pri predložku. Ampak vse je storil Martin Šroler. Eden tistih Hrvatov, ki ne govorijo, ampak delajo. Veliko jih je v našem prvenstvu. Čez 40. Ogromno. Za štiri enajsterice. Ampak Šroler je reagiral mojstrsko. Večina igralcev bi tak zdrs golmana nabilo čim prej proti mreži. Ne on. Narolal je, zarolal je in zabil. Ter nato kmalu v

    Knjigo je že napisal. In marsikdo jo je že prebral. Pa ni še vse spisano. Ni. Ni v najboljši, optimalni formi. Vse to naj bi bila le še poslovilna turneja. No, turneja. Pač. Čakanje na veliko slovo. Ker to bo epsko slovo. Ampak do tega, da si tak, spomenik v izdelavi, legenda tu in zdaj, se pride točno s takimi goli. Kot je bil ta. Na dan, ki za moštvo ni bil dober. Popoldan, ko lahko skrbi trenerja, ki se sam sprašuje, kako je njegovo moštvo lahko tako razpadlo. Hm. Prišel bo dan, morda zelo kmalu, ko bo moral tudi sam poznati odgovor. Vprašanje bo jasno, kam bo letelo. Do športnega direktorja, ki sestavlja kader, za katerega je že trdil, da je najboljši v ligi. Lestvica ne laže, Maribor je še vedno prvi, ampak prednost je trenutno bolj varna in sigurna kot zaupanje v globino kadra, kjer že ena sprememba povzroči skrbi, več njih pa probleme.

    Edited in Prisma app with Thota Vaikuntam

    In zato je ta gol toliko bolj izstopajoč. Maribor je rešil poraza. Dal je točko. Ampak prav v tem se skriva ključno vprašanje. Kaj in kakšen bo NK Maribor, ko ne bo več Marcosa Tavaresa? V dveh nastopih si je priigral tri resne priložnosti in zabil en gol. Odstotek je silovit, prezenca tudi.

    Ampak če kaj, je lahko Marcos Tavares na ta 158. gol še kako ponosen. Mi, ki smo na ta popoldan bili v Kidričevem, kjer novi trener Robert Pevnik samozavestno verjame, da bo Aluminij zmagal na petih od zadnjih desetih tekem, čeprav so v 26. krogih slavili le štirikrat, tega gola v tisti mrzli sapi sprememb ne bomo pozabili. Ne tako zlahka. Ker je bil gol, ki je pokazal, kaj imajo največji. In zakaj so največji.

    Zato je Marcos Tavares to, kar je. In bo ostal. Večni borec. Nepopustljiv. Tava. Tavagol.

  • Poslovilno NZS pismo

    Poslovilno NZS pismo

    Na fuzbal tekmo greš iz večih razlogov. No, večina gre za začetek iz enega samega. Ker navija za svoj klub. Katerikoli klub pač že. Pa ker imajo pač radi fuzbal. Razlogov je še seveda malo morje. Fuzbal stadion je (še) vedno marsikaj. Kraj, kjer tradicionalno bolje spoznaš ateja. In, kar je super, ko gledam mlajše generacije, vse bolj tudi mamo. Pa kjer onadva vzgajata in spoznavata tebe. Stadion je Newtonova reakcija. Plac, kjer (za)čutiš pripadnost svojemu kraju in ljudem v njem. Tisto okolje, kjer si. V množini. Kolektivno ogledalo tvoje individualnosti.

    Na tekme se hodi službeno, za preganjanje dolgčasa, za popivanje, za navijanje, za razgrajanje, za proslavljanje. Vse to je, saj vemo, fuzbal. Tista… »stvar«. Neoprijemljivo izmuzljiva, pa tako prilepljena v nas. Fuzbal je lepilo. Ko ga pošlataš… Ne moreš spustit. Fuzbal je tista nemogoča trajna zaljubljenost. Brezizhodno dokončna. Zaradi vsega tega gremo tja.

    Nihče, ampak res nihče, pa ne gre na tekmo zaradi – sodnika. Greš pa lahko po tekmi z občutkom, da ne bo več šel na fuzbal.

    Ker veš, poznaš, spomniš pa se tekme, zaradi katere si tesnobno začutil, da nikdar več ne bi šel na tekmo. Raje ne. Za lastno dobro. Tekma, po kateri… Ne. Ne bom več. Zakaj bi si to delal? Je vredno? Ne, ne zato, ker bi bil fuzbal sam po sebi nepošten. Ni. Nič nepoštenega ni v porazih. Ali zmagah. V osnovi. Se pa lahko zaradi sodnika zgodi, da tekma ni več tekma. Ko ne gre več za žogo. Za gole. Za nas in vas. Ampak za piščalko. Jebeno piščalko.

    In žal, žal, žal, se je to spet zgodilo pri nas. Spet zaradi sodnika, ki bo ali pa bi moral postati generična beseda. Zaradi sodnika, ki mu pojejo isto pesem v Ljudskem vrtu in Stožicah. Ja. V Mariboru in Ljubljani. Ista viža, ista kletvica, isti ritem Ni ga nogometaša, ki bi mu to uspelo. Nak- Kar bi skorajda bil ultimativni kompliment. Pa ni. To je vzajemna inahilacija. Vzajemno samouničenje. Nerazumljeno razumevanje.

    Tako pa… Pride večer… Ko se v dolgem, predolgem eseju, na večer, ko te čaka delo, predvsem pa negotova prihodnost, vprašaš. Resno vprašaš. O (ne)smislu. O sebi. Zakaj. Bi. Si. To. Delal. Pa si še vedno to delaš. Ure. Za tipkovnico. Ko umirjaš dih, pulz, sebe. Ko umiraš na tipkovnici. Ko prezebel, pozno, prepozno, predolgo… Upaš, da boš rešil. Nerešljivo. Po zadnjem pisku. S tekstom, ki je nekoherenten. Tekst, ki ne bo imel niti 500 klikov. Tekst, ki ga ne bo prebral predsednik NZS. Ali sodnik. Pa ne pišeš zato, sploh ne. Pišeš, v navalu, zato, da bi rešil. Sebe. In svojo zaljubljenost. Da bi še trajala.

    Nihče ne gre na tekmo zaradi sodnika, torej. Ne gre. No, razen najbrž po službeni dolžnosti, torej sodniki, kontrolorji, bodoči sodniki. In njihova žlahta, če seveda sploh še hodi na tekme. Najbrž gre enkrat, mogoče dvakrat. Biti sodnik, sploh nogometni… Nihče jim tega ne zavida. Ampak saj tudi sami vedo, da nihče ne hodi na tekme zaradi njih. So sicer primeri, ko si je kak igralec zamenjal dres tudi s sodnikom. Ampak tak sodnik je moral biti… Res izreden. Toda sodnike se bolj ali manj pozablja. So izjeme, seveda. V dobrem in slabem. Ampak ko so zgodba sodniki, je nogometa konec. Izhlapi. Pogrezne se. Prečke, vratnice se pogreznejo v travo.

    Parkrat sem kolege novinarje, ko sem še dajal ocene sodnikom v poročilih tekem, ki jih trenutno ne pišem, ker pač nimam tovrstnega angažmaja, bi ga pa rad imel, vprašal nekaj, čemur smo se skupaj smejali. Retorično smejali. Vprašanje je bilo sledeče: če igralci lahko dobijo oceno 10, kar se sicer zgodi sila redko, dobri, izkušeni novinarji iz časov, preden so ocene generirale statistike, še pomnijo svoje »desetke«, kaj bi potem takem moral storiti sodnik, da bi dobil »desetko«?

    Sodnik torej že v osnovi ne more izstopati. Do osemke, recimo, kot smo se strinjali, še gre. Saj pač opravlja svoje delo. Sledi pravilom in po njih presoja. S svojo ekipo in, tudi pri nas, s pomočjo tehnologije. Če samo narediš to, kar piše, potem ne moreš biti popoln, ne? Nič popolnega ni v tem, če narediš to, kar bi naj v osnovi. In vse to že vemo in je znano. Ampak zakaj potem ta bolestna želja? Kaj se zgodi, kadar sodnik presodi, deluje, stremi k temu, da je zgodba on? Da deluje, res, kot da smo tam zaradi – njega?

    Ko se zgodi to, kar se je v nedeljo, 6. marca 2022, v Ljudskem vrtu. In vprašanje.

    Kamen ali plastenka? Kaj je priletelo v sodnika?

    Vprašanje, ki ga nikdar ne bi smelo biti. Še manj odgovora nanj. Pa bo. Oboje. In ko bo, sploh odgovor, bo grdo, hudo, narobe. In predvsem bo škoda. Predvsem in zlasti za nogomet. Ne samo mariborski nogomet. Za vse, kar nogomet predstavlja. In to, kar nogomet je. Čustvo. Prav to, kar fuzbal loči od praktično vsega in dela za to, kar je, je lahko tudi njegova največja poguba. Nogomet imaš lahko tak rad, da se ti zagabi. Nekaj, kar lahko, nekje podzavestno, rad sovražiš. Pa veš, da je vprašanje v kaosu tako ali tako napačno. Ker je zajebal, očitno, komentator. Upam, da nehote. Ko se zgodi… No, to.

    Ker pridejo take tekme. Ko več ne veš ne le, kdo in kaj si. Ampak zakaj si. Ja, tudi to ti lahko fuzbal, ta prekleto lepa igra, naredi. Rani te, čeprav se raniš sam. Kot da si si za vse kriv sam. Pa veš, da si nisi. Ti, ti že. Oni okrog tebe ne. Kaj se boš sekiral. Za fuzbal. Za sodnika. Je vredno? Je to – to?

    Meni se je zdelo, da ni. Da se kregam, kričim, rohnim? Da mi nabije pulz? Da ne veš več, kaj si. Novinar? Kako, če ne pišeš več o tekmah? Kar si rad počel, leta in leta. In še boš. Boš? Imaš podkast. Imaš ljudi, našel si jih, ki fuzbal res imajo radi. Vsaj tako kot ti. In za vse to je vredno. Ker je toliko smeha. Morda zato, ker je fuzbal tisti redki, če ne edini šport, ki se ne le igra vsepovsod, ampak v skoraj vsakem vremenu. Zdaj, ko nategujem ta tekst, me v prste na roki še vedno zebe.

    Tekma Maribora in Brava v nedeljo, 6. marca 2022, naj ne bi bila kaj prida posebna. Vsaj ne taka, da bi bila že vnaprej prelomna. Pa saj tudi tista točno dve leti in še en dan zraven naj ne bi bila. O, pa je bila. Po tisti tekmi, 7. marca 2020, je bilo konec neke ere. Zadnja tekma Darka Milaniča. In kmalu zatem še za Zlatka Zahovića. In za več mesecev zadnja tekma za klub. Za vse klube. Zadnja predkoronska tekma. Zadnja tekma, kjer so tudi viole imele protest, očitale premije, metale papirnate 500-evrske bankovce. Tista tekma je res imela vse, da bo obveljala v marsičem kot zadnja. In tudi na tisti tekmi je Bravo slavil. Prav tako z 1:2. Ja, v Ljudskem vrtu. Tudi takrat so vodili z 0:2. In tudi takrat se je Maribor pozno vračal. Zabil je Marcos Tavares, kakor zabijejo kapetani, kadar se pokaže, zakaj so kapetani. In legende. In tudi takrat je bilo po tekmi zelo pestro. Vse je praktično bolj zanimalo, kaj bo zdaj. Kaj bodo rekle, naredile viole. Kaj bo z Milaničem, kaj z Zahovićem. To je bila tekma, po kateri težko spiš. To je bila tekma, ko je bil nogomet več kot pač le nogomet. To je eksistencializem posebne vrste. Ko se preizprašaš. Zakaj. Čemu. Kako.


    In tako je prišla tekma dve leti in dan manj kasneje. Spet je prišel Bravo. Klub, ki je tako, ne vem zakaj, tipično slovenski. V dobrem in slabem. To je priden, marljiv, stabilen klub. Nastal iz ideje, ne potrebe. Bolj želje kot nuje. Kot osebni projekt z občutkom za skupnost. Brez tradicije, toda z občutkom zanjo. In tako kot takrat je Bravo vodil trener Dejan Grabić. Zdaj je z naskokom sam med trenerji z najdaljšim stažem. Prišel je iz druge lige s klubom kot prej Ante Šimundža. In ga vodil, kakor si je sam zadal. Nemogoče je preprosto opisati, kakšen fuzbal igra Bravo. Na ŽAK-u ima itak prednost v tem, da igra na majhnem, težkem, počasnem igrišču. Ampak vseeno presenečajo – tudi ko je čas, da že dolgo naj ne bi bili več presenečenje.

    In kot takšen klub, ki jo je zagodel med tednom Olimpiji in ki se drži večji del prvenstva v zgornjem delu lestvice, so prišli v Ljudski vrt. Kot ekipa, ki ve, kako »heknit« ligo. Bravo je ekipa, proti kateremu ne moreš igrati. Ne lepo, ne učinkovito. To so taktične tekme. Bravo je fuzbal, ki ga pozabljaš sproti. Moraš ga. Zanje je to edini način, kar je povsem legitimno. Makiaveli bi bil ponosen.

    Matej Jug je izkušen sodnik. Njegov življenjepis je precej ugleden. Štirinajst tekem v ligi prvakov, ogromno kvalifikacij reprezentanc, liga Evropa… Se nabere. Ni pa sodil, še, na velikem prvenstvu. Z Matejem Jugom sem nekje v minulem desetletju delal tudi intervju. Ravno ko se je vzpenjal, na kar smo postali pozorni, ko je meteorne skoke delal Damir Skomina. Nedosegljiv. Pustimo zdaj analizo, kako je to uspelo Skomini. Od anekdot o pretepih, kjer je pokazal, zakaj je lahko imel tako oseben, piker, robusten stil. Pa do tega, kar počne sedaj in kako se je poslovil, ko je svoje slovo izkoristil v relativno osebne namene in izpostavil en klub. In seveda tega, da je imel v Vladu Šajnu zanesljivo in prodorno ter skoraj nujno organizacijsko oporo. Šajn, vsaj kolikor sem se z njim sam enkrat pogovarjal, od tega ni bežal, kolikor vem, tudi ne Skomina. Ki mi je, po evropskem prvenstvu 2008, ko je »zaslovel« že kot četrti sodnik, odgovoril na vprašanje, kako bi pojasnil ofsajd. »Ne bi ga,« je rekel takrat v lokalu v trgovskem centru v Kopru, »narisal bi ga.«

    Damir Skomina je bil cenjen do te mere, da je postal občudovan. Da, tudi med igralci, kakor so kdaj rekli tisti, ki so se v slovenski ligi borili za obstanek v ligi. Ali pa vsekakor niso bili vajeni evropskih izzivov. Skomina je postal to, kar beseda z malo pisano črko pravzaprav je. Ima sicer dva pomena, šele druga je »zelo velika želja po čem«. Prva je »kratkotrajen neprijeten občutek vzdraženosti«. In drži oboje. In držalo je. Skomina je doživljal vseeno doma, ko je imel v tujini izjemno prepoznavnost ter sodil finale lige prvakov, še vedno nujno dokazovanje. Kot nogometaši. Kaj ti bo liga prvakov, če ne vidiš roke. In podobno. Skomina je s tem še nekako shajal. Ampak vzpostavil je skorajda kult sodniške osebnosti.

    Ampak prav to je tisto, kjer je pri nas skrenilo. Skomina je vzpostavil svoj renome, svoj pristop, svojo karizmo – na podlagi odločitev, dela, dejanj. In ne obratno, četudi se je včasih tako zdelo. In povsem logično je, da so ga kolegi sodniki občudovali. Kdo pa ga ne bi? Skomina je imel že pričesko takšno, da bi jo kdo kopiral. Bil je… Zvezdnik v svetu, kjer naj zvezdnikov ne bi bilo.

    Ker, še enkrat, nihče ne gre na tekmo zaradi sodnika.

    V Mariboru pa se utegne zgoditi zdaj točno to. Da nihče ne bo šel na tekmo zaradi – sodnika. Ker ne bodo smeli. Ker jim je prekipelo. Ker niso zdržali. Maribor je imel, tako je bilo čutiti tudi med publiko, 2.500 gledalci, pač slab večer. Ni šlo. Tri zmage po porazu na uvodnem derbiju po zimskem premoru niso same po sebi zagotovilo za še četrto. Tudi ne sedem tekem brez prejetega gola v Ljudskem vrtu za še osmo tako tekmo. Ne. Fuzbal nima drobnega tiska. Niti garancije.

    Vijoličasti so bili pač… Niso bili. Zastreljali so tisto, kar bi »morali« zabiti. Rok Kronaveter je končno dobil spet resno priložnost. In… Lahko spoznal svoje omejitve, Klub sto (golov) gor ali dol. Ognjen Mudrinski je imel tekmo, kakršne ima. Le da tokrat tretja, četrta, peta priložnost niso prišle. Zbral je asistenco, ampak ko je bilo že zelo pozno. Maribor pač ni znal proti Bravu, ki deluje kot »znanstvena« ekipa.

    Nič ne opravičuje tega, da se s predmetom zadane (stranskega) sodnika. Ali kogarkoli. Nič. In ne. Ne bom rekel, ampak… Povem samo, kam stvari vodijo. Nihče ni pizdil, ker je bil Maribor zadaj 0:2 v Ljudskem vrtu. Nihče žvižgal Bravu za slavje po drugem golu. In nihče ni iskal strelovoda. Ta se je naredil sam.

    Maribor je bil slab, zasluženo izgubljal. Ampak M.J. iz Tolmina je paral živce in delal napake. Vsi jih. Vredu. Prvi je kratko potegnil njegov pomočnik Tomaž Černe, ki je dobil predmet iz zahodne tribune Ljudskega vrta. Neopravičljivo. Je.

    Kazen bo, ugibam, huda.

    Ampak potem gre tekma naprej, stranski stisne zobe. Maribor zniža na 1:2. Borba za žogo po golu, Maribor želi naprej, po vsaj točko. Borba, trganje, izzivanje. Kaj stori M.J.? Kljub prerivanju? Da karton samo Žuglju. In potem, ko spet začne leteti iz tribun, se odloči, da je tekma prekinjena. Pokaže proti slačilnicam.

    Je šel prvi tja? Ne. Gledal je. Mariborčani so ga prosili, naj vendar dokončajo tekmo. Najprej je bil prepričan v svoj ultimativni narcisoidni prav. Nato pa, ko se je ohladil, premislil še enkrat. In si, ko je videl, da bo moral tudi nekako iz stadiona, premislil.

    Kot rečeno… Nič ne opravičuje tega, da se cilja sodnike in meče stvari v igrišče. Nič. Je pa nogomet stvar vseh. Ne le sodnikov. Mene ob takih scenah mine. To nas pelje nekam, kamor noče nihče. Na koncu pa klub plača kazen, sodniki gredo pa dalje. In še najbolj žal mi je stranskega sodnika v celotni zgodbi.

    Edino, kar je Mateju Jugu na to hladno, naporno nedeljo uspelo v Ljudskem vrtu, je to, da je izbezljal, da je Maribor čustveno mesto. Ampak vse to smo pa ja že vedeli. Zato ni potreben Matej Jug. In tega ne potrebuje nihče. Ne Ljudski vrt, ne NK Maribor. Ne, ni Matej Jug kriv, da so navijači šli prek meje. Zato so krivi oni sami. In kriv ter kril bo vse to klub. V njihovem imenu. In obratno. Kazen bo. Ker mora biti. Ker tako nogomet deluje. Je in bo. Ampak vedno več je vprašanj, kje so ukrepi za tiste, ki delajo napake? Nogomet je sam sebe začel grizti, kadar ni bil več transparenten. Prav to je naredilo Aleksandra Čeferina. Ampak naš nogomet ni transparenten. Zakaj sodniki ne odgovarjajo za svoje napake? Saj ni, da jih je premalo. Ker jih je več kot zadosti. Že skoraj preveč jih imamo, takih, ki »morajo« soditi, da držijo evropsko formo. Ampak kaj, kadar oni terjajo vse – za lasten obstoj?

    Ker najhuje, kar je rekel Matej Jug na tej tekmi, je bilo tisto, kar nam je povedal Radovan Karanović. Da je ob drugi prekinitvi trenerju Maribora povedal, kako se bo tekma nadaljevala samo, če bodo prisotni varnostniki. Ker njega skrbi samo to. Njegova varnost. Kar je razumljivo. Toda kaj, če je sodnik tisti, ki sproži jezo? Kaj potem? Kje je potem vse ostalo? Navijači, nogometaši, vsi?

    Matej Jug je z ekipo v zadnji tekel, ker se je zbal zase. Ne bi se smel. Narobe je. Kot je to, da letijo predmeti. Ampak kar tokrat njemu res škodi, so nasploh reakcije. Nihče ni, še enkrat, šel nikdar na tekmo zaradi sodnika. Nihče v Mariboru ni bil jezen, ker je Bravo zmagal. Delovalo je, kot da rezultat sploh več ni pomemben. Ker je znan vnaprej. Poraz. Za vse nas. Je to še smiselno? Je to še – to?

    Zakaj potem hodimo na tekme? Je nogomet… To? Kjer sodnik maha s kamnom, kjer ga je strah, kar ga ne bi smelo biti, pa je bil prej tako prekleto ponosen, aroganten, narcisoiden? Najhujši je ta(k) fatalizem. Nedosegljiv. Sodnik ne bo nikdar kriv. Prav v tem je bistvo. Nikdar. Ne odgovarja nikomur. Razen zaprtim krogom. Ki izstavijo račun. Za sabo puščajo opustelost, razdejanje, armagedon. Misleč, ah, saj nam nihče nič ne more. Če pa jim kdo kaj hoče, pa… Bodo že sankcije. In prav, da so. Morajo biti. Tako ne gre. Nismo barbari.

    Ampak prav to je tisti paradoks fuzbala. Vedno bi si lahko rekli, ah, saj je naslednja sezona, kaj se bomo sekirali. Kaj šele za eno tekmo dolgo pred koncem sezone. In zakaj bi ranili nekoga samo zato, ker nam nekaj ne paše? Nič ne opravičuje dejanj v Ljudskem vrtu na to nedeljo. Nič. Ker opravičilo ne bi zaleglo. Ker so tisti, ki niso dolžni opravičevanja nikomur. Sodniki so, bodimo iskreni, dobro plačani. VAR jim je prinesel možnosti, kakršne lahko marsikdo le sanja. Mi, ki take stvari pišemo, zagotovo. Pa nisem favš. O, ne. Niti malo. Naj. Saj garajo, biti uspešen sodnik je dolga pot.

    Toda začarani krog je na dolgi rok, ko to spremljaš dovolj dolgo, takšen, da se ti res vse zagabi. Imaš dovolj. Napišeš res dolgi tekst pozno zvečer. Za koga? Za tisto ljubezen do nogometa. Za katero oni vejo, da bo ostala. Za ljubezen, ki je lahko pogubna.

    Ampak sam sem predobro izkusil tako ljubezen. In vem, kaj je rešitev.

    Zato. Hvala, adijo.

  • Mudri

    Mudri

    Mudri, Mudri, Mudri… Tako so mu skandirali. Pred tekmo. Vmes. In po. Ovacije. Mudri. Je kdo že prej dobil nadimek v Ljudskem vrtu? In tako zgodaj tako nagrado? Pred tekmo je dobil sliko, šal, krepak stisk rok in poklon Ljudskega vrta. Vijol’čni bojevnik 2021. Po komaj šestnajstih tekem za klub. Nato je v slabi uri stisnil nemočnemu Taboru dva komada. Enega z glavo, zbran, na mestu, nos za gol. Drugega, ko so ga Kraševci samo gledali, kot da se ga nihče ni želel lotiti. Koliko, trije, štirje? Zunaj kazenskega prostora. Bam. Neubranljivo v kot. Šel je do juga, do viol. Kot ikona. Kot bojevnik. Kot rešitev.

    Na svoji komaj sedemnajsti tekmi v vijoličastem.

    Še v bližnjem lokalu po tekmi se je govorilo najprej samo o njem. Da takega pa že »dugo ni blo«. Da »smo lahko srečni, da ga mamo.« In predvsem, da »nam neo že poleti pobegno« in »samo da bo zdrav«. Ali kot je nekdo retorično vprašal: »Kaj se kdo spomni, kdaj je imel drugi strelec Maribora po 23. krogih samo tri gole?«

    Edited in Prisma app with Curly Hair

    Odgovor? Ne. Ampak še bolj pomembno je drugo vprašanje. Je kdo že postal vijol’čni bojevnik, najbolj srčen igralec, ki ga po osnovnem naboru kluba, pri čemer je pogoj vsaj deset tekem v koledarskem letu, izberejo navijači, v tako kratkem času? Ja, nabor je bil letos prvič deležen konkretnih kritik. Nagrado se podeli na prvi domači tekmi v drugem, »spomladanskem« delu sezone. Ampak kaj, ko v zimskem prestopnem roku pride do odhodov. Tudi nosilnih, vidnejših, izjemnih igralec. Nemalo je bilo takih, ki so želeli glasovati za Blaža Vrhovca. Najbrž bi tudi bil najbolj primeren kandidat. Sploh zdaj, ko se je že dolgo uveljavilo, da se izbira res najbolj srčnega, borbenega igralca.

    Ampak Ognjen Mudrinski je res izjema. Pa ne taka, ki bi morala potrjevati pravilo. Sploh ne. Prišel je v zadnjih sekundah prestopnega roka. Vsekakor ne kot garancija za gole. Ker tega v fuzbalu pač ni. Prišel je kot veliko upanje Marka Šulerja. Ta je bil po svojem prvem prestopnem letu kot športni direktor zdelan. Zato je najprej upal, da bo Mudrinski pokazal tisto, kar morda manjka. Tisto draž. Tisti šmek. Tisti vic. In je prišla njegova prva tekma v Kidričevem. In že takoj je dobil priložnost. Mimo. Bam. Z leve. Nato še drugo. Z desne. Tudi mimo.

    Joj ne. Je to to? Še eno preveliko pričakovanje? Šulerjev veliki feler? Manjkalo je še samo, da bi zastreljal eno z glavo. Da bi bil hat-trick zapravljenih bolj ali manj zicerjev. Nato je prišla še tekma z Muro. In tudi tam je zapravil najlepšo priložnost. Druga ni prišla. Še manj za Simona Rožmana. V dveh tekmah, kar sta sodelovala, Mudrinski ni zabil. Rožman je odšel. Mudrinski se je pa najbrž vprašal, v kakšen Maribor je prišel. Dve tekmi, pet prejetih golov, dva poraza.

    Nato je takoj zabil na tretji. Celju. Zatem še Domžalam v remiju. Ter samo nadaljeval. Goli so se začeli seštevati. Resda je imel po prvih dveh tri tekme suše. Ampak ko je Kopru zabil oba gola v tekmi, po kateri je Maribor splezal na vrh, je dobil (samo)potrditev. Pa Bravu. Pa Aluminiju. Pa Celju. Pa Radomljam. In Taboru. Sami taki goli, ko je zabil ali edini ali prvi. Ne nujno vselej, ampak večinoma je prav on tisti, ki ne samo, da naredi razliko. On je ta razlika. Kar drugi nekako skušajo, pa jim zmanjka, on izpelje. Ne nujno iz prve. Četudi ga je Radovan Karanović znova dokaj smiselno predčasno zamenjal, saj v četrtek v Kopru že sledi nova tekma, taka za vrh, povrhu v ritmu dveh medtedenskih dodatnih krogov, bi lahko imel na računu še več golov. Imel je še dve konkretni priložnosti. Prvič bi moral z glavo zaključiti bolje, drugič morda bolje, da ni zadel. Ker bi gol zrušil s tistim močnim, sunkovitim, nepričakovanim strelom. Ampak ko je zgrešil prvo priložnost v 16. minuti, kaj je sledilo? Gol čez manj kot dve minuti.

    Edited in Prisma app with Surf

    Ampak tudi tako je v soboto že ujel Maksa Barišiča na vrhu te naše nesrečne lestvice strelcev. Lani je bilo za prvega strelca dovolj 14 golov. Ja, štirinajst. Zgolj. V šestiintridesetih krogih. Mudrinski zabija s tempom, ko je že gola statistika impozantna. Šestnajst ligaških tekem, enajst golov. Še malo in bo odgovoren za tretjino golov, pri čemer je, ne pozabimo, prvič zaigral šele v osmem krogu.

    Ognjen Mudrinski je predvsem tisti tip igralca, ki igra fuzbal, kakršen se je še nekoč igral. Mudrinski je kot tisti tip iz firtla, ki te je šikal, driblal, kvalitetno maltretiral že na šolskem igrišču. Kot neke vrste uličar. Oni, za katerega si vedel, da nekaj ima, nisi pa mogel staviti, da mu bo ratalo. Če bi mu… Bi verjetno bil pri tridesetih verjetno kje drugje kot v Mariboru. Po mestu se že šušlja, da bi ga Maribor želel obdržati tudi po koncu te sezone in ne vrniti v Jagiellonio, kjer ima pogodbo sicer vse do poletja prihodnje leto. Ampak glede na to, kaj kaže trenutno… Je vreden vsakega evra. In še kakega zraven. Je tam, kadar je res treba. In, še več, začel je predstavljati svojevrstno identiteto kluba. Nekdo je dobro napisal, da take karizme in sprejetja Ljudskega vrta ni imel nihče od Tavaresa in Iličića naprej.

    Morda naredita svoje nostalgija in instantno dojemanje dosežkov, ker si danes na vrhu, jutri pa te ni, ampak Mudrinski je vendarle že v tako kratkem času pokazal, kako postati cenjen v Ljudskem vrtu. Najprej dosežki na igrišču. Borba. Tisti trgaj in grizi. Ne samo, ampak tudi, kadar ne gre. Mudrinski bi imel gladko lahko še več golov na računu. Nima jih, ker včasih potrebuje več priložnosti. Ampak ne obupa. Saj ta kvaliteta je cenjena povsod, toda v Mariboru še toliko bolj. Nihče ne zameri, če ne gre. So bili aplavzi tudi ob izpadih. No, evropskih. Ali pa aplavzi za ene, žvižgi za druge. To Ljudski vrt, ki tako čaka na fuzbal, da vseeno na pustno soboto in naposled res mrzel večer pride 3.500 gledalcev, pač ceni in zna. Ker loči.

    In Ognjen Mudrinski predvsem dokazuje, da navkljub »novodobnosti« še vedno šteje tisto, kar narediš na terenu. Kaj in koga in kako predstavljaš. Nič ne pomagajo instagram, frizure, tetovaže, obleke, kavice, avti, punce… če potem na igrišču ni všečkov in blišča. Mudrinski deluje, da mu za kaj takega ne bi moglo biti bolj vseeno. Kot je tudi v videu iz Beleka, ko je gostoval in deloval kot res preprost tip. Pač. Napadalec. Ki rad zabija. Kot vsi napadalci. In to iz tekme v tekmo. Ker če kaj, imamo v našem fuzbalu težavo s konstantnostjo. Zato pa imajo prvi strelci na koncu malo golov. Mudrinski je imel tri tekme, ko v ligi ni zabil. Ja, to je najdaljši niz. Ampak ima tudi niz treh tekem, ko je skupaj zabil štiri gole. Kot je ta teden zabil na dveh tekmah po dva komada.

    In tako pokazal, kako vijol’čni bojevnik postaneš in ostaneš.

  • Ga bo že dal Tava

    Ga bo že dal Tava

    Najboljše zgodbe nimajo letnic. Ne veš, ne spomniš se. Tako kot se jaz ne spomnim letnice nekega poznojesenskega dneva, ko sem slučajno videl Marcosa Tavaresa. Bilo je tam nekje pri mariborski Astorii. Šel je pač mimo, mislim, da je bil vikend, gotovo pa vem, da takrat še nisem pisal in govoril redno o fuzbalu. Nobenega razloga ni bilo, da bi se »poznali«.

    V rokah je nosil eno tistih kanglic, ki jih razvažajo recimo starejšim. One, večnadstropne kanglice. Kot iz menze. Bil je eden tistih prizorov, ki jih sčasoma ne samo razumeš, temveč ceniš v Mariboru. To je Maribor. Lepo nas je namreč pozdravil, mi smo šli mislim da iz nekega družinskega kosila v mesto. S tistim velikim, toplim, iskrenim, belim nasmehom. Zdravo, zdravo. S tistim posebnim o-jm. Kot vedno. In odšel. S kanglicami.

    Marcos Tavares je legenda. Ni edini s to oznako, ki je v Ljudskem vrtu brcal žogo. Ni. Je pa skoraj gotovo edini, z izjemo morda Mladena Kranjca, ki je ta nadimek dobil že začasa kariere. Že skoraj desetletje nazaj. Legenda je postal zato, ker je seveda zabijal, zabijal in zabijal. Ampak to še ni dovolj, ne v nogometu, v bistvu v čemerkoli. Moraš imeti tudi osebnost. In take osebnosti, kot je on, imajo knjige. On jo zdaj ima. Pri sedemintridesetih. Ker toliko je star, kar je itak štos svoje sorte. Še Tavares se smeji. Oh, ta EMŠO. Ko sem ga enkrat skušal, še stotič kot vsi drugi, vprašati, koliko je star, sem poskusil z njegovo finto. Povedal sem mu, da se vsi režimo. Da ugibamo. Da padajo runde. »Meni je ata rekel, da sem star toliko,« se je zasmejal. V slovenščini. Svoji, rahlo polomljeni, osvojil je določen nivo, čeprav ima potencial še za kaj več. Kar je itak zgodba njegovega življenja.

    Marcos Tavares je v Mariboru naredil prav vse tisto, kar lahko narediš prav. Ne samo v fuzbalu, vseeno pa še posebej v fuzbalu. Kar ne pomeni, da je čisto vse naredil prav. Seveda ni. Če bi, ne bi bil v Mariboru. Sploh. Ne bi se najbrž nikdar z otroki kepal. Vprašanje, če. Vsaj ne tam, kjer bi zares lahko brcal. In Legenda je knjiga, ki pokaže, kako je prišel ne le do Maribora. In tega ni dojel kot korak nazaj. Pa bi lahko. Ne bi bil ne prvi ne zadnji. Kako je prišel na svet. In kakšen je bil ta svet. Lep, poseben, brazilski. Z žogo od malega. Če ni bilo žoge, je mama združila skupaj par nogavic. Ker žoga je pač ultimativni brazilski potni list. Pot do vsega, ko nimaš nič.

    Knjiga Legenda ni predolga, čeprav ima 320 strani. Prvih 150 strani se bere prekrasno, tekoče, bralno. To je tista bralna izkušnja, ki jo iščeš na najširši ravni. Kdor malo bere, si bo rekel, da bo odslej bral več, ker je take stvari, spisane tako strnjeno, obenem pa široko, fajn brat. Tudi če potem ne bo bral. To je drugačna biogafija, kot smo jih vajeni recimo izpod peresa Tadeja Goloba. Pa so njegove biografije res dobro, berljivo, zabavno, ikonično spisane. Ima pa tako izrazit stil, da je na koncu že lahko povsem vseeno, če bereš Petra Vilfana ali Mileno Zupančič. Pa ne v slabem, naveličanem smislu. Slovenske biogafije so hit, eno najboljših je spisal pokojni Dušan Jovanović. Bralni užitek in hit je bil Boris Cavazza, ki ga je popisala Vesna Milek. Nekaj je tudi športnih biografij, toda mene osebno je še daleč najbolj prepričal Franček Jauk, kjer lahko vsi tisti, ki jih zanimajo nepopisana zlata leta Maribora v prvi jugoslovanski ligi, izvejo vse na zelo oseben, spoštljiv, generacijski način. Knjiga o Branku Oblaku je denimo pestra, sploh na začetku, vendar se nekje nato sčasoma izgubi. Marsikaj je še tam zunaj – Dejan Zavec, Goran Dragić …, ampak vsega (še) nisem (pre)bral.

    Janja Vidmar je spisala prvi del, tisti o Braziliji. Pa knjiga ni strogo ločena, čeprav ima skrbno razdeljena, dolga, naslovljena poglavja. Na predstavitvi je Vidmarjeva včeraj dejala, da je nenavadno pisati o povsem drugačni izkušnji iz drugega konca sveta. In gledati ljudi, ki jih ne poznaš. Iz sveta, ki ga ne poznaš. Iz zgodb v jeziku, ki ga ne poznaš in so bili potrebni tudi prevodi iz portugalščine. Ampak kljub temu je Vidmarjeva ujela predvsem Tavaresovo dikcijo. Zdaj, redki so intervjuji z njim v materinščini (izjema je bil na TV Slovenija leta 2014, kolikor se spomnim), zato ne vem, kako mu tam teče jezik. Ampak v slovenščini si vzame čas. Premisli, zloži skupaj iz besednjaka, ki ga pozna, največ, kar zmore. Klasični napadalec. Devetka.

    In tako je spisana tudi njegova pripoved. Ki ni le njegova, je zgodba njegove družine in okolja Porto Alegreja. Težkega, neizprosnega, negotovega okolja. Saj ne, da Maribor ni imel težke dobe. Seveda jo je imel. In tako se je takrat tudi brcalo, do prvega državnega naslova v Sloveniji se je prišlo z garanjem, odrekanjem, tudi neuspehi. Ampak tega, kako je Tavares odraščal… Vedeli smo, da je prišel iz favele. Da je dovolj dobro brcal, da je igral za Gremio. In da je prišel do mlade brazilske reprezentance. In da se je družil z – Ronaldinhom. Ja, tistim. ta mu je dajal nasvete, takšne in drugačne. Ronaldinhove življenjske amplitude so mnogo večje in silovite, pa že Tavaresove niso majhne. Kako je možno, da je bil član mlade brazilske reprezentance? Nosil tisti dres? Rumeni? Z modrimi hlačkami?

    Potem pa je brcal v – Maleziji. Ma-le-zi-ji. Kaj te to je, bi rekli v Mariboru. Služba, kruh, želja po več. V okolju, kjer že lokalna, no, globalna vera prepoveduje vse tisto, kar je njega tako mamilo. In ni težko videti, zakaj. Človek je bil dober fuzbaler. Ker sam nisem bil, sem pa igral s takimi, ki so kasneje to postali in bi nekateri lahko postali še več, pa smo bili stari 15 let, ne vem, kako je. Sem pa videl. Kaj ti lahko naredi tisti občutek. Ko si res dober. Ko driblaš starejše. Ko daš taki gol, premagaš starejšo ekipo v NK Maribor, da je bila v nogometni šoli cela štala. Kako so eni bili uličarji in so v taktičnih zahtevah hitro pogoreli. Vse to veš in vidiš, nimaš pa pojma, kako je. Če si v nečem takem, kot je nogomet, ker vsak zna žogo brcnit, res dober. Potem ni meja. Potem se ti fučka za šolo.

    Kar pa ne pomeni, da Tavares ni imel vrednot. Človek je vrednota na dveh nogah. Le da to ni prišlo zlahka, hitro, takoj. Ne. Za žogo je bil pripravljen skočiti pred avto, za šolo pa… Bo rešil na popravcih. V okolju, kjer si imel malo, pa še to so ti kaj kmalu lahko maznili. Ko je že večkrat mislil, da gre na bolje, se je vedno kaj zalomilo. Dokler ni nogomet prinesel naenkrat preveč. Prej se je cijazil po avtobusih. Si sposojal kopačke, tiščal papir v prevelike, jemal podložke ven iz premajhnih. Upal na pravi dres. Že zaplata trave je bila radost. Brcal je, ko ne bi smel več brcati na dvorišču in mali fuzbal. Potem pa je prišlo toliko denarja, da je pomagal zgraditi hišo. Z brcanjem.

    Janja Vidmar ta del popisuje tako slastno, toplo, ampak obenem ves čas z dovolj distance, da je moč slišati Tavaresov glas, njegove izkušnje. Nič od tega doslej nismo vedeli. Nismo poznali. Ni rad govoril. Pravi, da obstajata dva Marcosa Tavaresa. En pred NK Maribor in en po. Kar seveda drži, toda knjiga s tako silovitostjo vpelje – Leticio. V njegov svet je prišla kot nekaj nedosegljivega. Ni šlo zlahka. Lahko se je družil s komerkoli, imel denar, skoraj slavo, prijatelja Ronaldinha… Zanjo, mlado mamico, povrhu starejšo od njega, je štelo vse kaj drugega. Ta del je morda glavni za dojemanje knjige, kot je bila zastavljena. Tam se zgodi prelom. Ni pa spisano kičasto, poceni, preočitno. Sploh ne. Spisano je z življenjsko »Jezus je pot« filozofijo Tavaresa. Zanj je pač pomembna pot. Tam se najde vse tisto, kar je v življenju najlepše in največje. To ostane. Kot opisuje tudi že otroštvo in odraščanja z dvema bratoma in staršema, ki sta se trudila, a jima je tudi spodletelo.

    Ko sem letos bral biografijo košarkarja Giannisa Antetokounmpoja, ki je ena najbolj noro uspešnih zgodb, kar jih je, tole skoraj preseže Zlatana Ibrahimovića, kjer se je kasneje izkazalo, da je bilo malo še »naloženo« zraven za efekt, česar na koncu sploh zameriš ne, spet dosežek svoje sorte, eno od že kar nekaj spisanih, sem nekaj kakor nehal jamrat. Ker ko bereš tisto, kako je fehtaril za božič po ulicah Aten, ki ga nikdar niso take sprejele, kot je on Atene, čeprav je tam rojen kot otrok afriških beguncev… Močno. Pri Tavaresu ni tako silovito, ker ni izjav, vsaj ne direktnih. Tiste bi knjigo gotovo naredile še močnejšo, ampak to je knjiga, spisana s Tavaresovim glasom. Vsekakor pa je tam prelomnica. Ne toliko, da mu brez žene, ki je to postala po dolgotrajnih, tudi komičnih poizkusih, ne bi uspelo. Je bil že na dobri poti, preden jo je spoznal. Toda ne na stabilni poti. Fant, ki je brcal za brazilsko reprezentanco, je rad žural. In to kako žural.

    Ko je v Mariboru v Ljudskem vrtu visel transparent, ki je po številkah na dresih izpostavil tiste, ki so jim bolj pomembne frizure in tetovaže, obenem pa ni bila skrivnost, da so ga nekateri radi žurali, sem ga v intervjuju vprašal, kako vse to vidi kot kapetan. Premislil je. In potem rekel, da je tudi sam dal to skozi, ampak da je bila razlika. On je žural… No, na nekem čisto drugem nivoju. Epski žuri, kakršnih v Mariboru skoraj ne moreš imeti. Tu imaš separe, v Braziliji, v Porto Alegreju je imel Ronaldinho cela nadstropja. Pač večji preskoki iz revščine, večji so žuri. On je to pustil za sabo, ker je slej ko prej moral. Pa ni šlo zlahka, niti s prve. Se je tudi zalomilo, ampak je dobil priložnost, da pokaže, kaj in kako.

    In je. Skoraj komično je preko Cipra prišel vse do Maribora. Tako, da je priletel v Gradec, čeprav je bil še pod pogodbo. Čakal ga je – Zlatko Zahović. Odpeljal ga je v Poreč, da je v Medulinu igral na zimskih pripravah proti Šibeniku. Kot igralec na probi. Redko se take finte izidejo. Še redkeje, če ima nekdo vidno preveč kil. Ampak Zahović – in Branko Horjak, takratni trener, legenda, katerega klubski strelski rekord je dolgo lovil in nato podrl – je videl. Da ima. Tisto nekaj. Kile gor ali dol. Čeprav so te šle lažje in pogosteje gor kot dol. To Tavares večkrat prizna. Ob takih žarih in želji po hrani ni težko videti, zakaj.

    Morda še najmanj močen del je prav mariborski del kariere. Na predstavitvi je Boštjan Narat, ki je popisoval nogometni del, deloval nekoliko sramežljivo v Kazinski dvorani. Kako ne bi. Tam je bilo kar nekaj (športnih) novinarjev, ki so Tavaresa videli precej večkrat v živo in poznali precej več zgodb. Spremljali bolj redno. Se spomnili iz glave marsičesa, česar statistika ne ponudi. Ker ta je itak lahko dostopna, kot je povedal Narat. A se je izvlekel s tem, da obstaja kar nekaj načinov, kako opišeš – gol. Ali pa tekmo. Ja, drži. Obstaja. Morda je ustrezno, da je mariborska kariera manj sistematična, ker je šla tako rapidno navzgor. Četudi ne sprva in čeprav je trajalo, da je sploh prišel do Ljudskega vrta, ki so ga prav takrat prenavljali.

    Ko je prišel, je bilo usojeno. Zadel je tudi Nilton, človek, ki je svetoval, naj pripeljejo Tavaresa. Kar tako, na besedo, je prišel najboljši strelec kluba, lige in evropskih kvalifikacij. Vseh časov. Mejniki so spisani bolj iz osebnega stališča, ne toliko po sezonah. Naratu manjka več pristnih izkušenj, čeprav je distanca prišla prav, kadar Tavares razlaga o odnosu do navijačev. Maribor razume. Ve, kakšno okolje je. Zna jezik. Ve, kako je stanovati na Pobrežju, ta del knjiga dobro zadane. Manj uspešna je le pri morda bolj markantnih golih. Kot je bil tisti, ki ga je dal Gorici, ko je padel Škaperjev rekord, čeprav je izjava Janka Veseliča, kako se mu lahko zahvali, da je prav on Škaperju ubranil par zicerjev, tako neverjetno prikupna, da je prav škoda, ker takih izjav ni več.

    Marcos Tavares se točno spomni, kdaj je postal kapetan in kako je to postal po Zoranu Pavloviću. O soigralcih, sploh Vilerju, Milcu, Handanoviću in trenerjih piše zelo spoštljivo. Prav tako o soigralcih, čeprav ne izpusti, da je bil tudi nekdo v klubu, ki je tolkel po njegovi sliki. Bil je kapetan moštva, ki je znal tudi poskrbeti zase. Težko mu je zameriti, preveč uspehi govorijo zanj. Sploh pa je poseben odnos z Zlatkom Zahovićem, kjer prvič na tak način dobimo uvid v način dela, kakršnega je poosebljal in prakticiral Zahović. Tavares je bil neizprosen, Zahota je pustil tudi čakat, kar pa ne pomeni, da mu je tudi sicer šlo dobro v biznisu. Ne, prizna, da s hostlom, tapasom in kriptovalutami ni šlo. Uči se. Ne gre vse zlahka. Ampak ga vse to ne pokoplje. Ker ima ves čas oporo. Žene in vere. Družina. Vrednote, ki jih ne le govori, ampak živi. Ve, da ni popoln. Če bi delal vse prav, kdo ve, še sam se vpraša, kje bi končal. Najbrž pri največjih svetovnih klubih.

    Ampak knjiga se zaradi izjemnega prvega dela bere kot zgodba brez obžalovanj. Kot popotovanje. Kot garanje. Vedel je, da ima talent. Ni ga povsem izkoristil, ga pa zagotovo ni zapravil. Učil se je, kadar je res vedel, da bo to naložba. Za Leticio je skoraj bolj garal kot za gole. Želel si je, da bi igral s sinom, to je na samem začetku knjige, po kar težko prekosljivem uvodu Zlatka Zahovića, kjer je sicer nekoliko domišljija dobila res brezmejne možnosti, kjer Romario govori slovensko in podobno. Malo verjetno je, da bo uspelo. Pa ne zato, ker bi spodletelo sinu.

    Eh, ta že zabija celo za kadetsko slovensko reprezentanco. On je hotel, pa ni mogel, ker so pač taka bila takrat pravila. Danes niso več, Fifa je vmes spremenila, če bi bila taka, kot v času Tavaresa, Ivan Rakitić denimo nikdar ne bi mogel igrati za Hrvaško, temveč za Švico. Ampak ničesar ne obžaluje. Zdaj tekem ne igra, gleda jih. S tribune. Poškodba v času, ko že ve, da bo pomembno po karieri imeti čim bolj zdrave noge. Operacija, vredna posega. Četudi ne bo dal 200 golov v ligi. In najbrž ne bo zaigral s sinom v prvi ligi. Čeprav… Kdo ve. Pri Tavaresu je vse možno. Je bilo toliko norih golov. Reševanj. Derbijev. Evrope. Od Cipra do Islandije. Od lige Evropa do lige prvakov. Na najbrž doooolgo zadnji tekmi Maribora v ligi prvakov je zabil še tam. Ker so mu rekli, da bo in ker je tudi sam rekel, da bo. In je. Takšen je. Kar reče, naredi. Ali pa vsaj naredi vse, da bi.

    Zato je Legenda res knjiga o legendi. Je tudi lahko ne ravno priročnik, vsekakor pa smerokaz, kako priti do takega statusa. Še začasa kariere. Četudi je Tavares popolnoma nesposoben z navigacijo in orientacijo, kar je še nekaj, česar marsikdo najbrž ni vedel. To je knjiga, kjer lahko veliko izveš in še več začutiš. Več od golov, kar je že tako ali tako noro velik izziv. Dokaz, da je fuzbal pač to, kar je. Za Marcosa Tavaresa je bil vozilo na poti do sem. Do Legende.

    Ker Marcos Tavares je v Mariboru legenda zato, ker je to, kar je. Ali pa je to, kar mi želimo, da je. In prav vedno tudi je. Ne tako dolgo nazaj mi je Mitja Viler – Rulo na koncu intervjuja za Ofsajd, kar sem tudi pustil noter, rekel, naj v mestu večkrat pogledam gor in pozdravim. Seveda je imel prav. Ampak pri igralcih Maribora je vse pogosteje tako, da če jih pozdraviš, ker pač misliš (ne pa upaš, da ne bo pomote), da so si te zapomnili iz tiskovk pred in po tekmi, gredo mimo, ne odzdravijo in podobno. Pa nič slabega v tem, pač takšni so. Nič narobe. Ni pa fajn, saj veste, če pozdraviš in gre nekdo mimo. Kot da te ni. Saj nisi užaljen, ker češ, da nisi prepoznaven kot novinar. Vsaj jaz ne trpim za tem. Si pa besen, ker to ni tisto, kar naj bi ta klub predstavljal. Pa pustimo sodobne čase, instagrame in podobno. Razumeš zasebnost, slab dan. Ne razumeš pa, da gredo pogosto kar mimo.

    No, Tavares – pa Viler tudi, da ne bo pomote – je vselej pozdravil. Čisto vedno. In stopil pred medije takrat, ko ni šlo. Ko je Maribor dal vse tri gole v Zavrču, pa izgubil. Je prišel on. Da, tudi njega so slekli, tudi to je v knjigi. Ni šel v podrobnosti. Ni pa izpustil. Ve, kaj sestavlja življenje, okolje, status. In tega ni zapravil. Ne tu. In ima knjigo, kakršno bi imeli najbrž številni. nekateri si jo gotovo tudi zaslužijo. Ampak največji uspeh bo, če bodo knjigo prebrali prav Mariborčani. Še posebej tisti, ki bi radi živeli od brcanja žoge. Tudi tisti, ki to počnejo v članski ekipi prav zdaj. In vsi tisti, ki klub vodijo. Da vidijo, spoznajo, začutijo spet, kaj ta klub zares predstavlja. Ker Tavares je spomnil, kaj je Maribor že bil. In kaj spet morda nekdaj bo. In že zato je legenda. Vredna knjige.

    Vredna človeka, na katerega sta je zanašala ekipa in mesto. Ker ko je šlo le še na upanje, je padel tisti stavek: »Ga bo že dal Tava!« Tudi če to umanjka v tistem delu o Mariboru, bodo vedeli tisti, ki fuzbal redno spremljalo. Ampak knjiga še zdaleč ni napisana (samo) zanje. Sploh ne. Napisana je za vse. In prav zato je dobra. Zelo dobra. Legendarna? Tudi. Pokazal bo čas.

  • Sežana. Kraj, stadion in ljudje, vredni fuzbala.

    Sežana. Kraj, stadion in ljudje, vredni fuzbala.

    Napis na stranišču bifeja pod tribuno je povedal vse. Resda v angleščini, pa vseeno. Nasmej se. Ker ne veš, do kdaj boš imel zobe. Ni bila grožnja, prej nasvet. Malo fuzbalski, bolj stomatološki. Si zapomniš. Ker zobe je pač lepo imeti. Na take dni pa sploh. So nasmehi domačinov, ko pride spet taka zmaga, ko se zgodovina res ponovi kot mariborska farsa, toliko bolj beli. 

    In, ja, potrobil je vsak vlak. Za vsak komad po vsaj enkrat. 

    In za vsako akcijo se je tip zadrl.

    Ne, ni se samo drl. Ni zgolj rohnel. Ni le navijal. Bil je poosebljen klub, mesto, fuzbal. Z enim tistih prodornih glasov. Ko ti še zjutraj piska v ušesih. En tistih modelov, zaradi katerih se eksistencialistično vprašaš, zakaj ravno tukaj, zakaj ravno danes. Ne pa par metrov stran. In še nekaj. Ni se drl v slovenščini. Ne. Porkamizerja! Trankila! Bene, bene! V italijanščini, kakopak. Vso tekmo. Ves čas. Vsaka akcija. Vsak golavt. Bolj je Tabor zabijal Mariboru, štiri nove na štiri podlage, bolj je tip kričal. Kaj in kako ne bi.

    Ampak Krasu ne moreš ničesar zameriti.

    Zame je bil v četretk prvi obisk na stadionu Rajko Štolfa. Med fuzbal novinarji konsenza o tem, ali je prav, da stadioni nosijo imena po osebah, nekako ni. Enim se dopade, drugim je vseeno, tretji so proti, ker da nikdar ne more en tip poosebljat cele zgodovine klube ali mesta. Sploh pa, nikoli ni živel John Wembley. Sam spadam med tiste, ki mu je poimenovanje stadionov po ljudeh bližje. Predvsem zato, ker že s tem stadion dobi neko romantiko, patino, posebnost. Zapomniš si, če nič drugega. Kajti če ni poimenovan po osebi ali (nekdanjem) predelu, se pri nas imenuje bodisi Športni park ali Športni center ali, najslabše, Stadion, kar je, em, duhamorno, bedno in vsekakor nezapomnljivo. Sploh pa se potem ne strinjamo, ali je stadion ali štadion. Še tu sta si Maribor in Ljubljana povsem nasproti.

    Stadion pač mora imeti tisto nekaj, če želiš začutiti tisto nekaj. Najbolje to vedo v Celju, kjer bo Skalna klet pač vedno bolj kultna že po imenu, pa leseni tribuni, pobarvanih tribunah, čudaški ograji in angleškem občutku, kakor naslednik, predemenzionirana Arena Petrol, ki je dobila še bolj neposrečeno sponzorsko preimenovanje Stadion Z’Dežele. Še dobro, da ima vsaj apostrof. Vsaj nekaj.

    Zame je bil stadion Rajko Štolfa poseben, še preden sem sploh šel prvič vanj. Morda zato, ker je bila ena redkih stvari med faksom, ki mi je koliko toliko uspela, nepozabni izlet na Kras. Spontan, nepričakovan, flegma. Malo je bilo takih, časa je sicer vedno dovolj, ampak spomnim se, da me je ob prihodu v Sežano, tistega maja 2007, ko je sošolka Živa s slovenistike, ki je rekla, ej, pa seveda bi šla, daj, greva, brala Moj črni plašč od Simona Gregorčiča, ko sem si nekje pri Repentaboru za vse večne čase zapomnil verz »pravico v grob so devali«, nekaj, kar sem uporabil še kdaj in verjamem, da še kdaj bom, očaral park. Neko frocovje je metalo na koš, maja je bilo že dovolj zelenih listov, da je šumelo in šelestelo, Kosovelov dom se je zdel impozanten, vabljiv in mogočna stavba, zgrajena na konstruktivizem, bari pa taki, kakor je na stadionih vse manj.

    Kar se pa Kosovela, dobrega starega Srečka, tiče, pa je itak vse impozantno. Že ko greš mimo šole, kjer se je bil rodil. Ali pa na obisk doma Kosovelovih, kjer sem bil nekajkrat, le prvič pa naletel na gospo, ki je poznala vse Kosovele, le Srečka ne, ker je pač tako rano umrl. Tako rano, da rani. Kajti pokopališče, par metrov strah od Kosovelovih, te zlomi, ko razbiraš letnice rojstev in smrti. Vsi so jih dočakali, sploh za tiste čase, nenormalno, metuzalemsko dosti. Le Srečko ne. Ker ne. Zato je Tomaj nekaj kakor Toskana in Provansa v enem. Sežana pa pač mejni kraj, nekaj kakor nuja, kjer še vedno, morda celo vedno bolj, obujajo spomine na carino, švercanje in to, kar poznamo tudi na Štajerskem, tudi v Mariboru.

    In Krasu ne zameriš niti, kadar greš drugič peš od Sežane do Tomaja in te ob povratku ujame grozno grmenje in bliskanje. Ti pa v borovem gozdu, ko res dojameš, kako temni, kako črni bori, v tihi grozi, tam težko, trudno šepetajo. Pa nisem zameril ničesar. Krasu že ne. Gospa iz Štorja, kjer sem spal, me je prišla iskat v Tomaj, v Sežani sem premočen sedel v avto, šel po stvari, skušal biti besen, pa me je gospod v Štorjah, kamor sem šel še vsaj malo razkadit slabo voljo, počastil s takim teranom, da sem vzel saj-niti-ne-vem-več koliko-litrov vina.

    Zato me je nekoliko presenetilo, ko se je ob prihodu v Sežano, v četrtek, 10. julija, zdelo nekako hektično vzdušje. Vročina pač naredi svoje. Ob prihodu na stadion je bil nek model, ki je pač želel, da bo vse po regelcih, ker so pač takšni časi. Strah ga je, da bi ravno on fasal kazen. Tako pač je, če vladni govorec straši s kaznimi za ene in razumevanjem za druge, ti pa ne veš, h katerim spadaš. Da bi šel kdo od novinarjev, celo radijski, ki se pač javljajo še pred tekmo, že pol ure prej na stadion? Ni teorije, mona. Pa so padle kletvice in sorodno. »Ma, staro vojno lice, jema tanke žiuce,« nam je povedal en tip, taki, pravi Kraševec. Ki je razumel štos, ko sem mu pristavil, da naj bi sicer mi Štajerci veljali za bolj kolerične, vzkipljive, živčne.

    Stadion Rajko Štolfa ni najlepši stadion na svetu. Gotovo ne. Je pa med bolj posebnimi. Očarljivo samosvoj. Neposrečeno stiščan. Kakor da bi rad bil večji. Že vse okrog ima pridih nečesa precej večjega, kar dejansko najbrž je. V Sežani so pač šele drugič dočakali prvo ligo. Saj imajo dve lovoriki, dvakrat so osvojili tretjo ligo, enkrat tudi četrto, ampak to se, ko si enkrat v prvi ligi, pač ne šteje kot lovorika. Pa ni pomembno. Podpora vsekakor je in to ena tistih bolj kleni in iskrenih. Že res, da je zdaj omejitev na 500 gledalcev, ampak vseeno napis »razprodano« v četrtek popoldan nekaj pomeni. Še sploh, ko vidiš tipa s kartami, kako gre mimo bifeja, karte v škatli, nasmeh na obrazu, ki skuša skriti tisto skrb, da ja ne bi kaj šlo narobe. Maribor pač ne pride vsaki dan, niti vsako desetletje. Vsak bi rad šel. Saj tako se je zdelo. Da nas je bilo precej več kot 350.

    Zdaj je prišel drugič. In ko Maribor pride v take kraje, mora biti vse to, kar bi naj bil. Evropski klub, inštitucija, prvak. Že, že. Ampak to je treba pokazati, imeti, dati. Nič ni impozantno, če Mariborčani pridejo »mi smo prišli malo« v take kraje. V gostilni jih bolj zanima, kaj bo s Taborom. Mask, kakopak, ni imel gor nihče, ne, niti noter, ampak tako pač je. Malo te čudno gledajo, ker smo pač po dialektični diagonali, drug drugemu prisluškujemo, ne zato, ker bi bili taki firbci, ampak ker je to pač bolj poredko.

    Bližje je bila četrtkova tekma, bolj se je čutila v zraku neka živčnost. En tip me je na poti do stadiona vprašal, če delam v klubu, pa sem rekel, da ne, in me je osorno vprašal, ja, kaj pa potem delaste tukaj. Takšen dan je bil. Seveda ne vsi, ah, kje, na drugi strani nove tribune, tiste vzhodne, kjer so VIP, press tribuna, nove slačilnice, smo nabasali na najbrž najboljšega varnostnika sploh. Imena si je zapomnil v paketu. Ni vzel kulice za vsakega, si je pa vsakega beležil. In take dobre volje zlepa ne najdeš. »Kol’ko bo?« sem ga vprašal. »Ma, veš, težka bo, vi rabiste točke, mi pa ravno tako.« Saj si vajen, da te po naglasu kar prištejejo h klubu mesta, iz koder prihajaš.

    »Že, ampak Tabor ima v nedeljo bolj pomembno tekmo s Triglavom, da ne bo dodatnih kvalifikacij…« Mislil sem, da ne gleda tako v nulo fuzbala, pač tam je in zdravo. Ma, kje. Vse je vedel.

    »Ma, Triglav…« je šel razlagat, kako je Triglav, s katerim se Tabor bori, da ne bi odigral dodatnih kvalifikacij za obstanek v ligi, v Murski Soboti bolj mislil na nedeljo. Saj Maribor pa tudi, štajerski derbi, nedelja, če pade Celje in če, kdo ve, vmes zdrsne Olimpiji, četudi ji mora dvakrat…

    Kalkulacija se ne le da ni izšla. Konec je bilo najbrž že, ko je špiker povedal nekaj najbolj bizarnega sploh. Nisem potem preverjal, novinarski kolega mi je pa navrgel, da je špiker na Štolfi stand up komik Žan Papič, prav vredu stand up komik, ampak najbrž ni želel povedati štosa, ko je razlagal, zakaj Rodrigue Bongongui, hitronogi Kamerunec, ni odšel v Izrael, potem ko je, kakor se je poročalo, že odigral zadnjo tekmo za Tabor, ker je podpisal za Hapoel (enega od mnogih Hapoelov). Pa v Izrael ni šel, tako Papič, ker še ni dobil delovne vize, ker ta velja s pogodbo, ki pa velja šele za prihodnjo sezono. In to je bilo tisto, kar je podpisalo tekmo in gostovanje. Da je Rodrigue Bongongui prišel pač brcat, če že ni mogel na avion. Zato je to bil štos že sam po sebi.

    Ljudje ga imajo strašno radi. Ne samo njega. Celotno ekipo. Ker to Tabor je. Domačijska ekipa. Vse to je vedel Sergej Jakirović, saj je verjetno vrtel naprej in nazaj prvo tekmo Maribora v Sežani po približno 156 letih, ko so vijoličasti šteli prejete gole na poti domov. Štiri ena. Druga tekma, po kateri bi naj Darko Milanič odletel. Pa ni. Prvič je ponudil odstop po 4:2, zgodaj v sezoni, ko se je lomilo v Evropi, pa se je pojasnilo, da se trenerjev po zmagi ne menjuje. A očitno tudi ne po porazih. Na to, kako hudo je bilo Mariboru v Sežani, je opozarjal, razlagal, pojasnjeval Jakirović, a mu ni ušlo, kakor Milaniču, češ, da bi tekma lahko šla tudi v drugo smer. Ja katera pa ne bi? Pa da je malo igrišče, reflektorjev ni, zato že ob šestih, pri skoraj tridesetih, dolgo gostovanje, ki za Maribor pomeni, da prespijo dan prej. Pa ne pomaga. Ne v prvo, ne v drugo.

    Že v gostilni pod glavno, južno tribuno, se je dalo čutiti. Tisto nekaj. Da to pač ni neko gostovanje, tri gladke točke za vijoličaste, pač delovna obveza preden gre »res zares«. Navijači v dresih, šalih, zastavah. Ponosni na svoj kraj, moštvo, nase. V prvi ligi to zna usahniti novincem še pred zimsko pavzo, če so rezultati kilavi. Ne tu. Je kar nekaj primerjav s Krškim, ko gre za navijače. Tam so verjeli skoraj predolgo. Pa z Zavrčem. Ker so verjeli preveč. Že zavoljo vinorodne pokrajine in, kakopak, tribune, majhnega igrišča.

    Da. Igrišče je res ozko, kratko, drugačno. Vsaj deluje takšno. Zbito med policijsko postajo na vzhodu, parkiriščem in parkom na jugu, pomožnim igriščem in garažo na zahodu ter železnico na severu. Oh ja, železnica. Koliko vlakov. In skoraj vsak, pa res, skoraj vsak, je potrobil. Za Tabor. Ne vem, morda morajo hupati, kaj pa vem. Vsekakor pa je kultno vprašanje, kdaj in kako poberejo vse tiste žoge, ki letijo čez progo, tja v grmovje.

    Že tak ambient je neponovljiv. Ko dobi stadion še ime, ima dušo, bistvo, zgodbo. In to še preden se na tribune podajo navijači. Ker to so navijači. Na vzhodni tribuni sedijo lastniki platinastih sezonskih kart, bojda zanje odštejejo vsaj 500 evrov, kar sem slišal iz tretje roke in kdo ve, če drži. Na južni pa običajna raja, ljudje, ki so skozi sezono dovolj spremljali fuzbal, da vedo, zakaj na zastavo napišejo »naši prvaki« in ponavljajo »bongi, bongi, bongi«. Je ravno tako heroj kot Mauro Camoranesi, trener, ki je nekako našel Sežano in Sežana njega. Je kar bizarno, v tem sta si Tabor in Zavrč po svoje sorodna. V Zavrču smo tam, v provansi slovenskega fuzbala, gledali menjavo Zlatan Muslimović in Alberto Riera, prvi nekdanji reprezentant BIH, drugi pa evropski prvak s Španijo. No, Camoranesi ima še več. Svetovni prvak. Prav na ta dan, 10. julija 2006, ko je Italija premagala Francijo. Dobro, vsi se spomnimo, kako je Zidane zadel z glavo Matterazzija, pa da so Italijani zmagali, malo manj, da je bil zraven tudi Camoranesi, še manj pa, da je italijanski klubski fuzbal doživljal najhujše afere.

    Ampak kakorkoli že. Camoranesi je tukaj. No, zdaj. Med korona premorom je odšel v Argentino, nato pa je kup ljudi iskalo, kako ga spraviti čez ocean nazaj v Sežano. Dlje je trajalo, več golov je dobival Tabor. Ko je pokasiral na pripravah pet komadov od Kopra, je kazalo resno slabo. Tabor je bil videti precej bolj majavo kot Triglav. Ampak Camoranesi je hitro popravil, kar je bilo zamujeno proti Olimpiji (0:3) in v Murski Soboti (3:2). En poraz v Domžalah, že že, sicer pa vse bolj stabilne predstave, kronane s tem četrtkom.

    Nekaj nenavadnega je, ko navijači skandirajo ime sponzorja. Tabor – CherryBox – Tabor – CherryBox. Ampak tako je v Sežani. Pa so lahko skandirali marsikaj. Takoj, ko se je tekma začela, se je videlo, da se Maribor ni naučil ničesar iz oktobrskega gostovanja. Saj se mu je to dogajalo v Zavrču. Se je. Ampak ne tako. Da bi bil takšen deja vu, repete, ponovitev, že videno. Morda je drugače že zato, ker si v Sežani tako blizu. Preblizu. Ne vidiš prve tri metre od linije, kota na južni strani in podobno. Vsaj ne s te pozicije, čeprav je treba res pohvaliti organizatorje za zagotovitev dodatnih novinarskih mest in dodeljenega sedežnega reda. No, videlo se je sicer manj, ko sediš za gledalci, četudi so bili ti razporejeni na varnostni distanci. Se je pa toliko bolj slišalo. Sploh tistega Italijana, ki je najbolj od vseh navijal, kričal, upal, verjel.

    To je gotovo naredilo razliko. Maribor je po nadaljevanju prvenstva igral pred gledalci le v Kranju. Že tam je rezultat moral obračati. Tukaj se mu je rezultat obrnil. V Ljudskem vrtu gledalcev ni, le nasneto navijanje viol po domačem golu, nekaj, kar bi veljalo ohraniti tudi, ko se bodo, morajo se, navijači vrnili. Tukaj se je pa navijalo, pelo, dopovedovalo. Drugače je, odkar se je nogomet vrnil. Domači navijači so bolj za kot proti. Raje pohvalijo kakor nergajo. In to pomaga, pa čeprav naj bi korona po statistiki več dala gostom kakor domačinom. Ne tukaj, ne v Sežani.

    To je bila šestnajsta tekma »češnjic« (poimenovani po logotipu sponzorja CherryBox24, ampak se nekako ne prime prav zares) na Štolfi. Izplen? Zelo soliden. Peti v državi. Osem zmag ter štirje remiji in štirje porazi. Olimpija je edina zmagala dvakrat. Je pač posebno igrišče, manjše in jeseni/pozimi vetrovno ter vroče poleti. Ko pritiskajo proti južni tribuni, proti svojim navijačem, takšen je občutek, zabijejo večkrat in lepše. Ko krenejo, jih nič ne ustavi. Kako je padal Maribor. Kako je Stefan Stevanović obrnil Martina Milca. Na rit. Da se je slišalo »oooo« in »haha«. Da se je ploskalo, verjelo, da je bil nogomet spet tisti šport, kjer ima včasih na papirju precej slabša ekipa pač precej boljši dan. Pa ni šlo samo za to. Za pristop je šlo. Za to, kako se igra nogomet. Za vsak duel, podajo, strel. Za to, kako si na eni strani skoraj zamerijo, če žoga ne pride v prave noge, na drugi pa nekaj kakor soigralec navija, upa, čaka, ko nekdo drug pomeri ali krene.

    Tabor Sežana je klub z najbrž najmanjšim proračunom v ligi. Uradna kapaciteta je 1.200, kar je sicer več kot v Kidričevem, kjer NZS beleži uradno kapiceto na 600 sedežev, rekordni obisk pa na 2.000. In še več smo jih kdaj preko prsta našteli v šumi. In tudi v Sežani se jih je nagnetlo že ogromno. Najlepše je bilo videti par mulcev, ki so sedeli na severni steni, tam pri železnici, in gledali tekmo. Kjerkoli pač lahko. Če to ni čar, kaj potem je.

    Ko je Tabor lomil in zlomil Maribor, so imeli zgodovino v živo. Prvič se pač zgodi, okej, ampak drugič? V isti sezoni? Spet 4:1. Ni čudno, da so skandirali, ponosno in veselo. Obstanek v ligi je skoraj že zagotovljen. Sedem točk so odščipnili Mariboru, ki mu proti tistim, ki se borijo za nekaj povsem drugega, za nekaj, kar je igralcem Maribora še manj kot samoumevno, pač nikakor ne gre. Lepo je bilo videti tisto rajanje. Želje navijačev. Saj so se tudi želeli slikati z Marcosom Tavaresom po tekmi. Ampak tisti »bongi, bongi, bongi« aplavzi in domala stoječe ovacije… Ne, tega se pa ne vidi vedno.

    Bil je četrtek, 10. julij 2020 na stadionu Rajko Štolfa. Sežana, kraj, stadion, ljudje, vredni fuzbala.

  • Kranj. Moja fuzbalska magdalenica.

    Kranj. Moja fuzbalska magdalenica.

    V Kranju sem se, tistega krutega junija 1998, vsekakor soočil, najbrž pa tudi sprijaznil, da nikoli ne bom nogometaš. Ali klarinetist v srednji glasbeni šoli, če smo že pri tem. Sem pa spoznal, tam, v Kranju, ko sem se skoraj porezal s srebrno medaljo v obliki nekdanjega, trikotnikastega grba Nogometne zveze Slovenije, ki mi je vseeno še zdaj, ker je bila pač prva, najljubša (od vsega treh, ki sem jih v »karieri« dobil), da imaš lahko fuzbal rad tudi, če ne brcaš. In jaz, levi-desni bek, tistega junija, tam, v Kranju, vsekakor v finalu nisem brcal. In prvič (in zadnjič) sem od blizu izkusil, kako kruti znajo biti penali. Sploh za dvanajstletnike. In takrat sem tudi spoznal, da so kraji, manjši od največjega Maribora, kjer znajo prekleto dobro brcat. To je zgodba o Kranju.

    Možno, da sem celo zgrešil leto, ampak glede nato, da smo bili mlajši dečki in da smo vsekakor junija 2000 igrali v finalu U-14, vmesne kategorije pa takrat menda ni bilo, bi znalo držati, da je to bilo leto 1998. Zdaj … V moji osnovni šoli ni bila velika stvar, da si brcal za NK Maribor. Češ. Pa kaj. Že zato, ker je tam brcal tudi sošolec Robi, ki je bil rojen januarja v letu za mano in je zatorej padel v kategorijo za mano, na dvorišču pa nas je vse našikal, taki dripec, ki je dobil še raz-par-či čisto vedno in mi nabil živce, ki so popenčkali vedno, kadar je tovariš telovadba rekel pri 0:0, 7:3, 2:5 ali 11:9, »fantje, zadnji gol zmaga«, Robi pa je vzel žogo, predriblal vse moje sošolce, na katere sem skušal hruliti tako, kakor je trener D.R. kričal na nas, in mi na koncu, vedno na isto finto, eno in isto, stalno je nakazal, da sem odprl desno nogo, si jo je nastavil na drugo nogo, da sem dal raznoško še levo, uvalil žogo med nogami. Uhice. Po naše. Sledil je podaljšek, v katerem sem Robija lovil po dvorišču, ker bojda poraza nisem znal dobro prenašati.

    In ga res nisem. Do tistega junija 1998 v Kranju. S klubom smo šli pred tem mogoče dvakrat na tekmo z avtobusom, sicer so nas vozili starši, pri čemer se je največkrat »obtačal« najbrž moj ata, ki je za nagrado enkrat skoraj končal v čuzi, ker je soigralec na potni list seveda obložil s slovenskimi insignijami, avstrijski policaj pa je pasoš odprl in takoj videl, da kot državljan BiH vize seveda nima. Izteklo se je, hvala bogu, dobro. Ata ni šel v čuzo. 

    No, v Kranj smo šli takrat z avtobusom, sedel sem nekje bolj zadaj in vem, da bližje, kot smo bili Kranju, bolj me je zvijalo. Pri čemer mi je bilo že kaka tri leta jasno, da takih tekem pač ne bom igral. Nikoli. Meni je bilo že všeč, da sem brcal od leta 1992 dalje, da smo bili taki le trije, morda štirje, da me novinci, ki so prihajali na preizkušnje, niso izrinili, pa čeprav so imeli najbrž več fizičnih sposobnosti od mene in zagotovo tudi talenta. Itak sem bil za fuzbal prepočasen, to mi je bilo vedno bolj jasno, sem pa rad bil del neke zgodbe in cenil, ko me je nesojeni kapetan, ki je kasneje igral v prvi ligi za Dravo, enkrat vzel v bran, ko je novi prišlek komentiral čez mene, in ga nahrulil, naj pokaže malo spoštovanja. Pri pouku tega ne bi bilo, da se o solffegiu seveda niti ne pogovarjamo.

    Na stadion smo seveda prišli prezgodaj in vedno bolj si čutil pritisk, da nas čaka finale. Zdaj … Bili smo dvanajst let stari fantje, še na pol otroci, je pa res, da smo bili vajeni velikih izzivov. Naša prva tekma je bila, verjetno vsaj štiri leta prej, v Celju na Skalni kleti. Danes se igra na umetni travi in na polovico igrišča, na manjše gole, mamice atice ob igrišču, vsi zmagajo. Še v devetdesetih smo igrali na celo igrišče, enajst na enajst, s petko (žogo). Nobene permisivnosti ni bilo, če je prišel na trening »malo pogledat« vodja nogometne šole Leopold »Polda« Polegek. Ponavadi po kakšnem večjem porazu. Ko smo izgubili z Železničarjem na Taboru, smo ga fasali enkrat za trening in vodili žogo po vseh črtah kazenskega prostora. Kako uro. Da se ti zvrti. Ko smo, leta 1999, na zadnjih skupnih pripravah v Slovenj Gradcu bojda vsi kričali iz hotelskih sob, smo se, skorajda vsi, razen tistih par, ki so očitno res ali spali ali pa imeli dovolj varnosti od staršev, šli vozit samokolnico po atletski stezi. Cela nogometna šola, kakih 300 ljudi, je na tribuni gledala in ploskala, ko smo se vozili samokolnico. Za kazen. Dva kroga. Enkrat nosi en, drugič drugi. Polegek nam je, če smo že pri tem, enkrat prišel predavat. Najbolj impozantno in impresivno je bilo to, da smo lahko šli, takrat še pod zahodno tribuno Ljudskega vrta, v največjo, člansko, domačo slačilnico Maribora. In tam nam je dobri stari Polde risal po tabli in razlagal nekaj o taktiki in sistemih, nam, desetletnim pubecom.

    Nam, ki smo vsakič vprašali golmana, Blaža in Mladena, ali je trener rekel, da vzamemo tudi mreže s sabo. Ne morete si predstavljati večjega veselja, kadar smo vzeli dve mreži. Ker je to pomenilo, da bomo dejansko igrali med sabo. Na dva gola. Kakor se nogomet igra sicer. Ob ponedeljkih, mimogrede, mreže ni bilo nikoli. Samo kondicija in vodenje žoge. Do onemoglosti. V torek je bilo morda včasih, nato v četrtek uigravanje. Le petek, ko prideš do frekvence štirih treningov na teden, je bil tisti dan, ko sta bila skoraj ziher dve mreži. Za nagrado, če smo bili pridni, in nismo iskali Elvedinovih ali Erđanovih žog po balkonih za Partizanom, smo na koncu streljali penale. To je bilo edinkrat v tednu, ko sem lahko streljal na gol. Edinkrat. Ni čudno, da sem delal prevale, pa še te slabe, kričal in si vlekel dres čez majico. Na treningu. Levi, desni bek, ki sedi na klopi, če pa že, pa poda žogo naprej, pač redko pride do gola. Sploh pri teh letih. Sicer si majice nisem dostikrat vlekel čez glavo, ker sem večino penalov ali pomeril direktno v golmana ali preslabotno v kot. Ata me je pač učil, da glej golmana, samo pazi, da on ne vidi tebe, pa bolje je, je reko trener, če vdariš z desno v desni kot, da ne prekrižaš nog, je pa res, da to ve tudi golman. Najbolje bi ob vseh teh »nasvetih« bilo, da bi nabil v tri krasne. Še danes to verjamem. Če vdari, izpucaj, nabit, fsekaj. Boljše tako, kot da ti medli penal golman kje še pobere kar v naročje.

    In tako sem v Kranju vedel, da je varianta, da bi igral v finalu proti Triglavu, hudo majhna. Kako sem to vedel? Ker mi je tako rekel trener. Bilo je prvič in po moje zadnjič, da je dajal invididualna navodila vsakemu posebej. Razen meni in še mislim da dvema, za katere je bilo res jasno, da ne bomo igrali. Pa nič zato. Ko si enkrat v finalu, četudi so to mlajši dečki sezona 1997/98, čutiš tisto nekaj. Da se za nekaj igra. Tu se začnejo ločevati zmagovalci od tistih, ki bodo kasneje pisali fuzbalski blog.

    Tekma je bila… Ne spomnim se je, ker se ni bilo kaj za spomnit. Precej enakovredni ekipi, vsi smo bili očarani, ker so nam sodili pravi, čisto pravi sodniki, celo stranski in prvič je nekdo žoge pobiral nam, ki smo jih najbrž sami pobirali še teden tega. In tako je šla tekma v podaljške, nikamor, žoga sem, tja, gor, dol, samo ne v gol. Mislim, da je bilo 0:0 po rednem delu in podaljških, zato so sledili penali. Seveda, ker smo videli to po televiziji, smo vsi želeli na sredino igrišča, pa so nas kot polite cucke sodniki napotili nazaj na klop, ker lahko na igrišču stojijo samo tisti, ki so igrali. Stali smo in gledali. In šteli.

    Mislim, da naš Mladen ni ubranil nobenega. Če je, se mu opravičujem. In prav tako, spomin peša, zapisnika nikjer, nisem siguren, ampak mislim, da je Leon, ki je kasneje dejansko zaigral tudi za člansko ekipo Maribora, zastreljal penal. Ne vem, ali mimo, ali mu ga je nesel, pojma nimam. Možno, da je bil celo Primož. Ali kdo drug.

    Da zgubiti po penalih ni tako grozno, nas je tolažil trener. Takrat je bilo prvič, da se ga res nismo bali, da smo videli, kako je vseeno ponosen na nas. Na vse nas. Celo slutili smo, da Polda ne bo prišel na prvi naslednji trening. Mislim, da celo je, ampak rekel, da je vseeno ponosen na nas. Meni je bilo pa najbolj všeč, da je z belim meganom iz Ljubljane, kjer je takrat še med tednom delal, prišel moj ata. Čeprav sina ni dočakal, da bi igral, je bil ziher ponosen name in na to, da pri nečem vztrajam. Mi je včasih žal, da se tega nisem držal tudi kasneje. Ampak o tem morda kdaj drugič na kakem drugem mestu.

    Ata je nekako predvideval, da bom šel – po takem porazu – raje z njim domov v Maribor. Pa sem cincal. In se vseeno odločil, da bom raje ostal z ekipo, soigralci, nekatere sem poznal že šest, sedem let. Težko bi rekel, da smo bili veliki prijatelji, smo pa marsikaj dali skupaj in se, ko je udarila puberteta, vedno bolj povezali in postajali soigralci, ki postanejo ekipa. Da bi moral biti kapetan Andrej, je bilo jasno vsem – razen trenerju. Da bi lahko kdaj tudi samo igrali, malo več streljali, je bilo jasno vsem – razen trenerju. In da, ko smo recimo v Staršah tako pritisnili na leto mlajše fante, da je trener med polčasom pustil kar tri na klopi (eden sem bil seveda tudi jaz), ker smo si bili samo v napoto in se kregali, kdo bo udaril na gol, smo samo debelo gledali, ko smo poslušali kritike in pili svojo vodo, medtem ko so fantje iz Starš vseeno dobili sendvič in sok ter lepo besedo. Mi pa smo plačevali članarino za opremo, ki jo je, sicer vedno potihoma – ironično, glede nato, kako je znal kričati – celo naš trener kritiziral, da je neprimerna, kar je tudi dejansko bila.

    Takrat, tistega krutega junija v Kranju se je od nas pričakovalo, da bomo zmagali. Pa nismo. Takrat nas je nogomet lahko marsikaj naučil. Mene je to, da sem si dobro zapomnil celotno izkušnjo in da sem toliko bolj znal ceniti finale čez dve leti, ko smo na Taboru – in žal ne v Ljudskem vrtu – gostili Gorico. In zmagali z golom leto mlajšega Dragana Jelića, poleg Elvedina Džinića edinega iz družbe, ki je pustil precej velik pečat v vijoličatem. Tisto je bila moja zadnja tekma, v kateri sem nosil vijol’čni dres. Takrat smo na treningih nosili, kar smo pač imeli sami doma, saj smo dobili kdaj kakšno rabljeno trenirko ali star dres. Bilo je nekaj kakor pražnje, ko si nosil, sploh v drugi polovici devetdesetih, enak dres, kakor članska ekipa. Bolj malo smo jih videli v živo, trenirali so pač ob drugih urah, v času, ko smo še vsi trenirali lahko tudi na izjemnem pomožnem igrišču, ampak ko si videl Klitona Bozga, Gregorja Židana, Amirja Karića in rekel zdravo, pa ti je rekel zdravo nazaj … So se zdeli vredni tudi ponedeljkovi treningi ali poletne priprave, sploh takrat, ko smo tekli Cooperjev test na število krogov, pa je trener rekel, da se je zmotil in smo morali vse še enkrat ponoviti v Slovenj Gradcu na vročem atletskem stadionu. Ampak tisti dresi, sploh iz sezon, ko je Maribor vse bolj pritiskal za prvo ligo prvakov, so bili izjemni. Nike, črna črta po sredini in res lep kroj. Sam sem, če je le šlo, mislim, da sem številko obdržal, nosil štirinajstico. Ne vem točno, zakaj, ampak bila mi je ljuba.

    Kranj sem dokončno znal vnovčiti, ko sem zabil svoj edini gol za Maribor (okej, enega še na turnirju malega fuzbala v Avstriji). Ne vem, proti komu, morda Rače, Dravograd, Slovenska Bistrica, nimam pojma. Mislim, da so imeli rdeče-bele drese. Bili smo izjemno močni, bila je zadnja skupna sezona in drugega kot naslov U-14 pač ni prišlo v poštev. To smo vedeli od tistih samokolnic v Slovenj Gradcu dalje. Tudi takrat je bil, kakor ogromnokrat, moj ata gori na hribčku, ko še ni bilo nobenega ringa, ko je vzhodna tribuna imela le dodatne sedeže, ne pa še strehe, ker je prav tisto leto Maribor šel v ligo prvakov, kjer smo lahko nekateri vihrali s tisto ogromno zastavo na vseh treh tekmah (Bayer, Lazio, Dinamo Kijev), tam je stal moj ata in videl, kako sem žvajznil z desnico, kakih 17, 18 metrov od gola.

    Nikoli ne bom pozabil, da sva se prav med ogrevanjem z Mladenom, našim golmanom, pogovarjala, da še nikoli nisem zabil gola. Mladenu to ni bilo posebej smešno ali da bi bil zaradi tega čudak, je pa bilo smešno to, da je on celo zabil dva gola v Slivnici ali kje, ko nas je sredi tedna prišlo premalo in je pač šel bincat v napad. Mladen je rekel, da bom enega že zabil, a bila je že topla pomlad, počasi je bilo lige konec, sledili sta četrtfinale, če se dobro spomnim, s Korotanom in moja zadnja tekma, zadnje minute v Murski Soboti na Fazaneriji, kjer sem dobil edini rumeni karton, ko sem tekel za, možno da se motim, Borutom Semlerjem, ki nas je motal, rolal in obračal, in ga grabil, kakor nam je trener vedno rekel, da ne smemo – »grabi tak, da te sudija ne vidiiiii!!!!!« -, a smo Muro vseeno premagali. Tako pa sem, v izdihljajil sezone, pri kakih 6:0 ali kaj takega, le prišel, dovolj visoko, počakal na odbitek in pomeril. Lepo je letela. Po diagonali. Ko je padla v gol, mi je šlo na jok. Končno. Čeprav sem bil praviloma rezervist in le v dveh sezonah tudi v prvi postavi, sem odigral že res veliko tekem. Nabere se. In ko golman zabije več golov kot ti … Kdo pa si ne želi zabiti gola? Saj to je ja bistvo fuzbala. Zato gre folk na tekmo. Mladen je šel takrat prav tako v igro, pač menjava golmana, trener je pač nekako usklajeval, da smo vsi dobili vsaj nekaj minut, in ko sem zabil, sem najprej pogledal njega, ker sva se kakih petnajst minut nazaj pogovarjala, kdaj bom le zabil gol.

    Nato sem pogledal ateja. Ploskal je, ponosen in vesel. Po moje še bolj kot jaz. Takrat sem najbrž že vedel, da ne bom zabil več nobenega. Sem pa vsem razlagal, ponosno, da sem ga končno zabil in to soigralcem, ki so jih včasih zabili po pet, šest na tekmo v pogosto nekonkurenčni ligi. Takrat je bilo vse vredno, tudi Poldejev obisk, ko smo izgubili v Jurovskem dolu in se je cela vas režala, ker so naši pubeci nabili tote prepotentneže iz Maribora. Vredno je bilo, ko smo vsi padli skoraj skupaj, razen Miha ne, ko je v Radvanju pri Pekrski gorci golman trčil vanj s kramponi in mu razparal nogo, da se je videla kost. Vredno je bilo, ko je v Rušah naš Andrej prvi ugotovil, da smo vseeno mi tisti, ki igramo, ne trener, in ni upošteval navodil, naj ne igramo toliko naprej, da ga je prišel trener iskat na igrišče in smo potem v slačilnici poslušali vse živo. Oh, saj res, slačilnica, koliko smo se tam pogovarjali, ko smo se pač lahko, o vsem možnem.

    Vse je bilo vredno. Vse.

    In o vsem tem sem, bližje Camusu kot Proustu, ker je Camus pač vse, kar rabi za lajf, našel v fuzbalu (mislim, da je bil golman), sem razmišljal, ko sem v četrtek, 18. junija, prišel dovolj prezgodaj v Kranj na stadion, ki se mu zdaj pravi hešteg orlovo gnezdo, ki je nekoč nosil ime Stanko Mlakar, a je uradno Športni center Kranj. Šel sem se sprehodit, tja za gol, kontra onemu, na katerega smo zastreljali tisti finale, na stadionu, ki ima tako prelepo kuliso, najboljšo iz vzhoda, kjer se na lep dan vidi celo Triglav. Zdaj končno ponosno in mogočno stojijo tudi reflektorji, sto let je pač sto let, spodobi se, prenavlja se atletska steza, prišli so, prvič po koronavirusu, tudi navijači, Small Faces, kričali vse živo, tu je še pridih domačega (»kurba mu je mami«, »nesposobneži«), z vsemi preostalimi na tribunah so upali, da bo Maribor res padel, vodili so 1:0, do 75. minute, potem pa ugotovili, kakšen drugačen šport je, če je v nogometu pet menjav, tekmec ima širino, ti ne in se konča z 1:3.

    V Kranju, nekoliko čudno, nisem bil tolikokrat na tekmah. Čudno tudi zato, ker sem v Stražišču preživljal celotna poletja, pa tam, vsaj zdi se mi, fuzbal res nikogar ni zanimal, stadion NK Sava je praviloma sameval. Sem pa tja šel toliko raje bincat, včasih tudi s fotrom, ki me je šikal še, ko sem bil najbrž v najboljši formi, ker je vedno bil tam en gol z mrežo. Ker mreža. In tisto šelestenje, tisti zvok, ko jo trofiš, ko sede, ko se zaziblje. In ko dvigneš roke ali daš majico čez glavo.

    Fuzbal sem igral osem let, ga treniral in jemal pač kolikor toliko resno, čeprav soigralcem, vsaj dvema, nikakor ni bilo jasno, zakaj sem, ko smo imeli urnik takšen, da smo imeli treninge ob sredah, predčasno moral z igrišča, ker se mi je mudilo na solffegio. Kjer skoraj nobenega, razen morda Aleša in Roberta, zdaj mariborskega radijskega urednika, fuzbal res niti malo ni zanimal, kaj šele ganil. Zato se mi je vmes, ob vseh tistih mukotrpno enoličnih treningih, nogomet skoraj tudi zagabil, zato sem vedno bil v golu in zato sem vedno Robija lovil po dvorišču. Šele, ko sem končal s treningi, ko mi je bilo jasno, da nimam dovolj talenta za kadete, niti pri Železničarju, kaj šele Mariboru, sem nogomet v gimnaziji spet vzljubil in dočakal nekaj res lepih trenukov.

    Me je pa nogomet ganil, mi dal material, ki je ostal, dovolj, da tako rad o njem pišem. Tudi ali še posebej zaradi tiste tekme v Kranju. Ko sem bil vseeno ponosen, da imam nekaj za pokazat tudi mami, pa sestri, sorodnikom in še komu. Še kaj, razen blatnih kopačk in potrganih trenirk. Sploh pa … Že malo kasneje, avgusta tistega 1998, je Peter Pero Breznik žvajznil gol PSV Eindhovnu v Ljudskem vrtu in to s kakimi vsaj desetimi kilami preveč. Legendarni Bobby Robson je najbrž videl marsikaj v nogometu, imel uspehe oh in splohl, treniral Barcelono med drugim, ampak to, kakega mu je žvajzno Peter Pero Breznik… Resda je potem šlo v Eindhovnu vse narobe, ampak prišel je Srečko Katanec, remi v Grčiji 2:2 in nogomet je začel postajati velika stvar.

    In to bo, kakorkoli že, ostal. Tudi ali še zlasti v Kranju. Moja fuzbalska magdalenica. 

  • Pet ugotovitev: Maribor vs. AIK [2:1]    

    Maribor naredil skoraj vse prav. Bo to dovolj?

    Morda ne o taktiki. Gotovo ne o vlogi favorita. Vsekakor pa sta se Maribor in AIK strinjala o nečem. Da bo dvoboj zares odločen v Stockholmu. Da, seveda je to kliše, ki ga, ko se spopadeta relativno izenačeni moštvi, redno čungalungamo. Ampak v primeru tega dvoboja je res, drži, mhm. Sploh ne zato, ker bi to bil kliše. Odločila bo povratna tekma. Zakaj? Ker prva tekma v Ljudskem vrtu ni. Pa bi lahko. Skoraj. V tem je razlika. 2:1 je pač zelo aktiven rezultat. Za oba kluba. Za koga bolj? Odvisno. Od? Tega, kako bosta moštvi taktično postavljeni naslednji teden.

    Cel drugi polčas. Skoraj. Morda ena faza, kakih deset minut. Sicer pa je celi drugi polčas bil kot priprava na tretji in četrti del čez teden dni. To je bilo skoraj kot drugi niz Novaka Đokovića v Wimbledonu proti Rogerju Federerju, ko je »počival«. Seveda moštvi nista počivali, sploh ne, ni šans. »Fizično močni,« je Martin Milec, ki ga je ob Kolbeinnu Sigthurssonu odbilo kot od kombajna, ampak mu je takoj vrnil in šel v duele, kot sta šla nenehno tudi oba na sredini, še zlasti Alexandru Cretu, nenehno ponavljal. Nekaj je presenetilo. Že Darko Milanič je ocenil, da bi AIK bolj sodil za tekmeca v tretjem krogu. Ne že v drugem. Milec je to pripisal naravi AIKja. »Predvsem fizika je tista, ki bi jih skoraj uvrstila v naslednji krog. Saj smo vedeli kaj bo, ampak vseh 90 minut moraš biti pripravljen, ne veš, katera bo zalutala, kdo bo priletel. To je tisto, kar te tekme dela posebne in se odločajo. Zato bi spadala v kak krog višje.«

    Podobno je menil Milanič, ampak to je zdaj realnost kvalifikacijskega sistema lige prvakov. Veliki bodo veliki ne samo zato, ker so veliki, ampak ker se majhni potolčejo že (večkrat!) med seboj (za še manj, dve in pol mesti manj, kot prej, ko jih je bilo pet za prvake držav, ki niso šli direktno v ligo prvakov). Tekmeci zato sploh niso nujno z vsakim krogom toliko težji, močnejši, brutalni. Ne nujno, kot je Mariboru dal slutiti žreb, ki je v tretjem krogu ponudil zmagovalca iz dvoboja Bate vs. Rosenborg (2:1 v Belorusiji prva tekma, mimogrede).

    So pa neugodni. Med Mariborom in AIK-jem ni čutiti velike ljubezni ali naklonjenosti. Oba sta bila najbrž bolj navdušena takoj nad žrebom kot pa potem nad dejanskim spopadom. Rikard Norling je pred tekmo deloval vsaj presamozavestno, če že ne na meji arogance. Maribor se tudi ni štedil, ko je Saša Gajser za klubsko stran dejal, da »smo premagovali že boljše.« Norling je poudarjal, da je AIK pač velik klub, ki od teh vlog favorita ne beži, čeprav je Sebastian Larsson ponovil na vprašanje, da je že 20 let, kar je AIK edinkrat igral v ligo prvakov, nato pa sam wikipediasto pristavil, da je Maribor igral dvakrat v treh letih. Drugič in tretjič.

    Zato je bila to tekma, kjer so tekmeci vse vedeli drug o drugem, povedali vse prav, imeli oboji prav. In oboji narobe. In spet prav. Norling je imel prav, ko je rekel, da bo ključno, kako bo Maribor igral doma. Godilo bi jim, če bi se postavili bolj previdno oziroma drugače. Če ne bi, po domače rečeno, toliko šikali. Pa so. Takoj. »To je res lep nogomet, briljantno!« je bil navdušen še Norling. So pričakovali kaj takega? So. Da bo velik pritisk. Kar je lahko samo kompliment. Pa ne da bi z njimi skoparil, še posebej je pohvalil pred tekmo Milaniča, ne toliko zaradi naslovov z Mariborom v prvenstvu, temveč zaradi njegovih uspešnih izkušenj v Evropi. Milanič pa je opozoril, da bodo morali biti pozorni na vsako žogo, paziti na vse in vsakogar. Ko niso, so ga dobili. In ga potem spet dali. S predložka. Z glavo. Nekaj, kar naj ne bi bila opcija, kot je še v torek rekel Milanič. »Ampak analiziramo vsakega nasprotnika, vemo, kje so njihove pomanjkljivosti. Sale je dobil blok in dal gol.« Zveni tako preprosto.

    Pa ni. Maribor je imel cel polčas. Še Dino Hotić je dodal, da so bili Švedi »zreli za tretjega«. So bili. Skoraj cel polčas. Ampak ni šlo. Mariboru se nekje tudi ustavi. Seveda AIK ni Rudar ali Triglav. Kot tudi nemški sodniki niso slovenski. Ampak dejstvo je, da utegne Maribor še več kot tolči po zelenici, ker žoga ni šla v gol (Kotnik), ali se držati za glavo, ko so žogo slabo zadeli (Kronaveter).

    AIK igra na Friends Areni. Ampak prijateljsko ne bo niti malo. Tam ne bodo umirjali, kaj šele zavlačevali, še posebej, če dolgo ne bodo zabili. »Moramo dati gol,« je prepričan nenazadnje Dino Hotić. Kar samo kaže, kaj čaka Maribor. Po Olimpiji, seveda.

    Kronavetrova špička? Evropska klasa.
    Špička. Samo to: špička. Ko bi kdo drug okleval, pomislil, premleval, da bi morda bila prelahka, prepoceni, prenavadna opcija. Pa ni bila. Še zdaleč ne. Najprej se moraš sploh znajti v taki situaciji. V Ljudskem vrtu. Rok Kronaveter je imel dolga leta, desetletje profesionalne kariere, čas, željo in razmislek, da je tuhtal, v bistvu pa obžaloval. Da se to ne bo zgodilo. Nikoli. Ne v vijoličastem. In zdaj? Ne. Ni prvi gol za Maribor. Že tretji je. Doslej najbolj pomemben, čeprav sta bila tudi tista pri Valurju. Ampak tu je pokazal, kakšen fuzbaler je. Na tretji evropski tekmi. Tretji gol. Ni čudno, da je Darko Milanič rekel, da bo Kronavetru počitek zaradi kazni prišel prav. Seveda bi mu najbolj godilo, obema, če bi lahko igral na derbiju. Vendar ne bo. Gladko je pa pozabil na Velenje, na kazen, ki ga čaka zaradi izključitve, na Sagrkovića. To je ta visoki tempo nogometa. Nimaš niti časa, da bi premišljeval, premleval, grizel samega sebe.

    In to je profesionalnost, evropska klasa. Tako umirjena, izzivalna, preprosta, predvsem pa igriva špička. Kot na Željotu. Kot med bloki na desnem bregu. Cik, cak. Bum. Pa ne samo to. Kronaveter je zdaj težišče, bistvo moštva. Kot za zadetek je priboril, ko Maribor ni imel ravno najbolj prepričujoče faze. Našel je prostor in priboril kot. Ne edinega. Je pa podal še Saši Ivkoviću, kar samo kaže, kako hitro je nagruntal vse tisto, kar pač krasi Maribor. Ima zastrašujočo fizično pripravljenost, če odmislimo priložnost na samem koncu, ko je nekoliko slabše zadel žogo in jo je Oscar Linner uspel odbit.

    Nekaj je jasno: Maribor, sploh Milanič, bo v nedeljo na derbiju prvič spoznal, kako je tekmo začeti zdaj, ko nima več svojega prvega igralca-kreatorja. V Velenju se to niti malo ni dobro obneslo, ne glede na širše razloge poteka tiste tekme. Morda bo Maribor šele zdaj ugotovil, kakšno vlogo ima zares Rok Kronaveter.

    Tokrat je bila napaka celo privilegij
    Maribor je imel proti AIK Stockholmu celo privilegij. Lahko si je privoščil napako. Pa to ne majhno napako. Ne. Napako, ki je privedla do zadetka. Za izenačenje. Uf. Kako sezono nazaj, pa bi jih to ne sicer pokopalo, vsekakor pa načelo. Najprej v nogah, potem še v glavah. Zdaj pa ne več. Grejo dalje. To je na prvi tekmi dvoboja drugega kroga kvalifikacij za ligo prvakov, v Ljudskem vrtu, res velik privilegij. Kar samo kaže nato, kako drugače se Maribor ne samo loteva, temveč procesira tekme v Evropi. Reagira na napake, ne potolčejo ga, ne zlomijo in povozijo, četudi se je Andrej Kotnik vidno sekiral. In bil bitko s samim seboj.

    Saj se je imel za kaj. Izgubil je žogo, prelahko, skoraj prepoceni, kar je Sebastian Larsson izkoristil, ker je – Sebastian Larsson. Mož je prebrcal 113 tekem za švedsko reprezentanco. Se žogal leta in leta v premier ligi. Podaja je bila taka, da je še Milanič povedal, kako bomo pisali, da je bila odlična, a da njega bolj zanima reakcija njegovih fantov. In ta reakcija lahko skrbi. Ne toliko Kotnikova, ki sicer neredko zapravlja žoge na sredini, vse v veliki želji po igri naprej in iskanju novega zadetka, praviloma zadetka za dvojno vodstvo, temveč reakcija Saše Ivkovića. »Tako je reagiral že proti Triglavu,« ni ušlo Milaniču, ko je Ivkovića podobno prehitel, nato pa še nasmodil David Tijanić. Henok Goitom je še nivo višje.

    Privilegij je bil samo zato, ker je Maribor lahko popravil svojo napako. In to osebno, poimensko. Prav Ivković ga je zabil. Lahko bi ga tudi Kotnik. Da se še uči, da je to proces, pravi Milanič. Dejansko je za te fante prednost veliko število tekem, ker nimajo niti preveč časa tuhtati, kaj vse so zapravili. Bo pa za tretji krog takšne napake v Friends Areni moral Maribor eliminirati. Ne sme jih biti. Če bodo… Kenan Pirić žal, tudi tokrat je z eno parado zgrešil ne samo žogo, ampak tajming, trenutek in v bistvu vse, še zdaleč ne daje občutka, da bo rešil, ko bodo vsi pred njim zatajili. Vsaj za zdaj je občutek tak. Zato pa so tekme.

    Rezultat & igra = kdaj gol za 2:0?
    Razlaga je zdaj že redna. Ctrl C + Ctrl V. Kopiraj, prilepi. In ne samo pričakovana, ampak upravičena. Dokler si Maribor pripravlja toliko priložnosti, potem težko rečejo pri vijoličastih, da niso dobro igrali ali da ne morejo biti zadovoljni. Razen z… V tem razen, ki je neke vrste nogometno neromantični »ampak« (angl. but), utegne biti ključ mariborske sezone. Zaenkrat gotovo je. Maribor na dveh od petih tekem ni znal doseči gola za 2:0. Imel je priložnost, 60 minut, proti Rudarju. In zdaj po 2:1 še tudi skoraj spet natanko 60 minut proti AIK. Imel je posest, akcije, podaje, strele. Vse. Zmanjkal je le gol. Andrej Kotnik je zgrešil, tolkel po tleh, Kronaveter se je držal za glavo, ker polvoleja ni najbolje zadel.

    Vprašanje se zato porodi, še zlasti, ko vstopi igralec kova Rudi Požeg Vancaš, zakaj se ne zgodi in dočaka gol za dvojno vodstvo, ko bi bil ravno drugi gol (ali tretji tokrat) tisti, ki bi ne bil odločil, vsekakor pa nagnil tekmo. Vsako. Evropsko pa sploh. Razlogov je kar nekaj, ampak ključni se nemara skriva se v odločitvah, načinu, psihologiji vodenja ekipe in tudi v ekipi sami. Ter še zlasti v menjavah. Ne to, kdo gre noter, temveč kdaj in namesto koga. Maribor ima zdaj res prvih enajst, postavljenih in definiranih – ob dolgoročnih poškodbah (Zahović). Kot da bi prvi gol lažje prišel kot drugi, kar vsekakor ni običajno – kjerkoli, ne samo pri Mariboru. S tem ima Darko Milanič še veliko dela. In celoten strokovni štab.

    Izziv zanj namreč je, da je Maribor moštvo, ki zdaj skoraj ves čas želi napadati, kar je sicer razumljivo in samo po sebi nič izstopajočega, toda tudi ko ima žogo dalj časa, tekmec začuti in čaka, da bo nekje, nekaj, nekako šlo narobe. In AIK je to izkoristil. Še bolj, kruto, sta to kaznovala Rudar in Triglav. Morda bo za tekme, ki bodo pristale v »mirnih vodah«, kot si je v Velenju zaželel Milanič, moštvo moralo igrati na več načinov. Sprejeti rezultat, manj tvegati, počakati. To je AIK naredil daleč najboljše v Ljudskem vrtu, čeprav je odigral pod pričakovanji in tvegal s taktičnim saltom. A se je obnesel. Kar kaže, da AIK zna odigrati drugače. In zato odnesel rezultat, ki mu očitno ustreza. Če mu je že proti Ararat-Armenii v prvem krogu. Zato bo ključno vprašanje, ali je tega zmožen tudi Maribor. Vprašanje, če mu bo »kdo da več« koristilo v Stockholmu.

    Norling (pre)samozavestno (ne)preprečljiv
    Rikard Norling je, ne bomo okolišili, kar pojava. Fejst pojava. Dostopen, prijazen in, pa nič slabega, nadut. Na koncu tiskovke po tekmi je recimo obžaloval, ker ni bilo še več vprašanj. »Če pa ta fant tako rad govori angleško,« se je pošalil iz Stipeta Jerića. Dober štos. V bistvu je Jerić res izpadel »skandinavsko«, svoje delo pač jemlje zelo resno, kar je tudi prav, če smo pri stereotipih, kot je tisti, da so, kot je rekel Norling, Švedi še 15, 20 let tega brcali po slabih, popeskanih igriščih. Ampak da se razlika manjša.

    Se. Seveda. Švedi znajo igrati fuzbal. Reprezentančni. Klubski pa kljub temu trpi, pohvalno sicer je, da imajo dokaj solidno število švedskih nogometašev, nekje jim nekaj zmanjka. Preko prsta, kot se je dalo slišati na novinarski tribuni, je njihova težava, kar je seveda priložnost za Maribor, da imajo tri izstopajoče nogometaše, ki lahko naredijo razliko. Sebastian Larsson jo je s podajo, Henok Goitom z golom, nekoliko je ostal dolžan še Tarik Elyounoussi, vendar je tudi on imel dobro tekmo, le da je spoznal, kaj lahko pripravita Blaž Vrhovec in Alexandru Cretu. In zmeljeta in zaustavita.

    Zato AIK najbrž ne bo Mariboru zapretil s posamezniki, četudi te premore. Ne. Milanič ni zaman opozoril, da v prvenstvu in nasploh doma AIK igra povsem drugačen nogomet. Z več tempa, z več pritiska, vse to delajo hitreje. Tečejo po žoge, ki gredo v avt.  Na pamet jim ne pade, je šlo razumeti Milaniča, da bi zavlačevali, umirjali, stopali na žogo, se tako consko branili in čakali, ker da bo 2:1 dovolj. »Umirjal je stvari in nam hotel uničiti ritem igre. Kdor je spremljal, kako so igrali v prejšnjem krogu kvalifikacij doma, je videl, kako so potem hiteli. Hitro so izvajali kote, avte, pritiskali. Na to moramo biti pripravljeni. Danes so prišli v Maribor z namenom, da umirjajo ritem igre, v nekem trenutku so tudi malce zavlačevali, na povratni tekmi pa pričakujem višjo raven igre Aika,« je napovedal Milanič.

    Morda je zato Norling povedal precej sprijaznjeno, skoraj čisto samoumevno, da je to šele prvi del in da ta rezultat zdaj daje vedeti, kaj morajo narediti. Deloval je čisto skulirano. Odgovarjal kratko, skoraj odrezavo, če ne bi bilo komično. Kot da tako lažje živi s pritiskom, ki ga takšni navijači, kakršni so bili ti, ki so prišli v Maribor, seveda nalagajo. AIK že lep čas ni doživel evropske jeseni, letos niso več tako suvereni v prvenstvu, ko je Malmö razrešil svoje težave.

    Toda to ne spremeni dejstva, da je Norling kot hladen špricer. Res skuliran tip. Izgubijo, pa vseeno najde razlog za smeh. Da je dvoboj še živ in rezultat, kakršen je. Skandinavski tip humorja, pač. Ampak pomembno bo, kdo se bo smejal na koncu. Doma ga čaka gotovo drugačen tip tiskovnih konferenc. In vprašanj. In nemara tudi manj smeha, če se bo še enkrat od bolj prilagodil Milaniču kot obratno. Nevarno za Norlinga je, da je sam pred tekmo rekel, kako bo pomembno ravno to, kako bo Maribor igral. In Maribor je naredil ravno to. Kot je rekel Dino Hotić. Da je dojel, da se nogomet lahko tudi malo igra. Poigrava. In to je Mariboru prineslo zmago. Sicer s prejetim golom. Tekma v Ljudskem vrtu bo svoj kontekts zares dobila na gostovanju. Po derbiju. Kakšen teden, koliko nogometa! Dobrega nogometa!

    Drajek

    Sojenje. Nemški sodnik Sacha Stagemann je odelal vrhunsko tekmo. Skoraj ga ni bilo. Pa ne da je to vedno nujno dobro, ker ni. Ampak tokrat… Kakšna razlika. Kakšno sojenje. Kakšen stil. Nič govorjenja, nobene razlage. Nič. Res pa je, da je bila tekma zelo poštena. In niti malo groba. Četudi trda. To. To je to.

    Švedski navijači. Takšni gostujoči navijači lahko pustijo velik vtis. Res vtis. Tudi na fantih v vijoličastih dresih, kot je po ovinkih povedal Milanič. Prednost Ljudskega vrta je ob tako zagnanih gostujočih navijačih celotno navijanje stadiona. Violam je to tokrat zelo dobro uspelo. Zelo.

    Obisk. 7.816 je zelo soliden obisk, sploh glede na tempo tekem (in ceno vstopnic), bi pa lahko bil boljši. Ampak zato bi moral biti tudi razpored tekem nekoliko drugačen.

    Igralec tekme: Rok Kronaveter [Maribor]

  • Pet ugotovitev: Rudar vs. Maribor [1:1]

    Pet ugotovitev: Rudar vs. Maribor [1:1]

    Maribor mora najprej (raz)rešiti sebe
    Gol je bil lep. Res lep. Iber lep. Fejst lep. Golčina, evrogol, golazo, štikl, komadčina. Ko Dino Hotić pomeri s svojo vselej znucano levo kopačko, tudi ko ima novi par, potem golmanom ni lahko. Božajo prečko, kot Hannes Halldorrson, ki je na svetovnem prvenstvu ubranil penal Lionelu Messiju in spravljal Angleže v obup na evropskem. Tomaž Stopajnik ni božal ničesar.

    Sploh pa ni bil edini, ki se je praskal po glavi. Kako je ta Rudar prejšnji, uvodni vikend zabil Domžalam dva gola? In, še bolj pomembno, kako je samo dva prejel? Kako? Tako, da na srečo ni prejel tretjega. Če kaj, te knapi s svojo »srečno« filozofijo psihološko zlomijo. V kolikor se, vprašanje, če vam je psihoanaliza blizu, ne zlomiš sam.

    Videlo se je, da Darka Milaniča pošteno muči, vse bolj, ker Maribor ni zabil še drugega. Za 0:2. Kot se je izkazalo, niti polčas ni bil tisti mejnik, ko bi ga še lahko. Češ, gladko. Da bi vse Valur postalo. Pa ni. Ker je to pač nogomet (ne, Asmir Sagrković ni nogomet, to še sledi). Ker se lahko načrti pač spremenijo, kot je spoznal Sulejmanović, ko je rekel po tekmi: »Maribor je bil v prvem polčasu predober za nas.« Pa prehiter. Pa premočen. Pa preorganiziran. Rudarja ni bilo. Ne onega iz Domžal, ne onega od pomladi, ne nič.

    Ampak Maribor niti proti takemu moštvu ni zmogel tistega, kar ga je ugonobilo med drugim proti Triglavu. Zabiti, da bi tekmeca strli, povozili, nadigrali. No, nadigrali. Saj to je lepo, žoga kroži, finta tu, dribling tam, strelov ne manjka, če ne uspe prva ideja, pa gre žoga skozi v šesto. Gre skozi, ja, toda ne v gol. Razen oddaljenega strela Hotića, ki je poskusil še enkrat skoraj z istega mesta in za las zgrešil, je bilo vse ostalo pač premalo. Ne slabo, ne nekonkretno, ampak premalo. Medlo, zgarano in zapravljeno. Vse, kar naredita kreatorja, kot sta Andrej Kotnik in Rok Kronaveter, ne najde naslovnika. Jasmin Mešanović pač ni eksekutor. Ni. Štirikrat, da vsakič, je vstopil v tej sezoni, imel že dovolj priložnosti za prste obeh rok, pa je pri golu resno sodeloval le, ko je bila žoga že čez črto proti Triglavu. Ko je pač »bil tam«.

    Ta(k) Maribor bo tekme – sodeč po Milaničevi ideji – dobival samo, če bo zabil drugi, tretji, peti gol. Ali vsaj dva več. Ali, za vsak slučaj, tri. Ker en ni dovolj. Ni bil niti za točko proti Triglavu ali za zmago v Velenju. »Glede na prikazano manjkajo goli, pridemo gor z lahkoto, manjkajo goli. Škoda za ta gol oziroma da tekme nismo zaključili prej. To je bilo ključno. Moramo zabiti še kakšnega, da pripeljemo tekmo v mirne vode. Delali bomo po planu naprej in se pripravili glede na nasprotnika. To je bila četrta tekma v kratkem roku.«

    Da bo tekem ogromno, je bil ponavadi privilegij. Za Milaniča pa se nakazuje, da utegne imeti spet probleme, ker mora dejansko izbirati med presežkom igralcev. In pomanjkanjem na drugi strani. Taktika mu uspeva, dokler mu ne. Remi v Velenju sicer ni polom, je pa problem, če Milanič ne bo sprejel novih oziroma starih pravil igre ter če ne bo znal analize narediti že med tekmo. »Na treningu je težko pričarati. Trenerji rečemo, da je dobro, da prihaja moštvo v priložnosti. Rad bi zabil dva, tri, štiri iz štirih priložnosti, kot da iz desetih zabijemo samo enega.« Sliši se seveda logično. Kot se sliši nenavadno iz Milaničevih ust, da je Rudar »po izključitvi začel igrati enostavno«. Morda je to tisto, kar včasih zmanjka. Je pa res, da kar očitno tej postavi deluje enostavno, morda za njihovega trenerja ni. Da bi tak nogomet postal enostaven, je potrebnega veliko kompleksnega dela. Maribor igra lepo, morda še lepše kot lansko jesen, toda to mu zdaj, ko ima le točko bolj malo pomaga. AIK pač ne more biti rešitev. Niti diverzija.

    Srednjeveško sojenje
    Asmir Sagrković je storil nekaj, česar v zadnjih štirih, petih letih noben sodnik ni. Ne, ne to. Ne tega. Vsaj ne tako hitro. Stopil je pred kamero. Ne. Še več. Opravičil se je. Ker najprej ni dal izjave, seveda takoj po tekmi. Češ, da je bil še vroče glave, kot sem izvedel od Iva Milovanoviča, ki je stopil v tunel in tam vendarle dobil Sagrkovića. Ta se je vljudno opravičil in nato vseeno stopil pred kamero. In zatem na tisto eno vprašanje, zakaj je pokazal rdeči karton Roku Kronavetru, s čimer je najbolj vplival na tekmo – niti Rudar sam ni zmogel tako obrniti poteka tekme, pa se je Almir Sulejmanović iskreno in resnično trudil – , odgovoril, da ga je Kronaveter grobo žalil.

    Seveda ga je. Seveda to ni prav, seveda se to ne spodobi, ampak seveda, da ga je Kronaveter žalil. Saj ni prvi iz Maribora. Zlatko Zahović je dobil v petek tri tekme zaradi tega, ker je žalil Dejana Balažiča prejšnjo soboto. Ta isti Maribor, ki je v sredo proti Valurju najprej dobil dosojen penal proti sebi, igralci so moledovali in je portugalski sodnik raje preveril ter si premislil, kar je pač nenavadno. Kot so tudi nevajeni tega navijači Maribora, ko je padel dvom, če je Maribor res prvi gol zabil iz ofsajda. Ne. Ni ga. Regularni gol. Vredu? Vredu.

    In tega Asmir Sagrković ne razume. On in njemu podobni. Nič mu v tem trenutku, ne njemu, ne Mariboru, ne Rudarju, ne slovenskemu nogometu, ne NZS, ne avtorju teksta, ne, še zlasti, navijačem, da je Damir Skomina sodil finale lige prvakov, ne pomaga, ker je dal izjavo. Prav je, da jo je dal. Kameram, Milovanoviču, trenutku pač ni mogel reči ne. Čeprav je najprej rekel ne. Ker je bil še vroč. Tudi Kronaveter je bil. Ni se takoj po prekršku vsajal na sodnika. Ni. Lepo se vidi, da ga je najprej skrbela njegova desnica. Ne sodnik. Sploh pa: Asmir Sagrković si ni zaslužil, da še naprej sodi prvo slovensko ligo. Ni. Ker je predlani storil nekaj, kar je najhujše, kar lahko sodnik stori. Ni znal pravilno odmeriti časa. Triminutni lastni podaljšek je skrajšal na dve minuti. Kje? V Ljudskem vrtu. Nato je konec tiste, predlanske sezone, kot dodatni sodnik za golom javil v Domžalah prekršek za penal, ki je na koncu odločil prvenstvo.

    Asmir Sagrković prihaja iz Vrhnike, pravi uradni zapisnik. Torej pripada MNZ Ljubljana. Mariboru je sodil letos že drugi sodnik iz MNZ Ljubljana, ki je dala sodnika tudi za mestni obračun Brava in Olimpije in ki so lani ob MNZ Kranj največkrat sodili Mariboru. Nobena od teh dveh MNZ nima naših najboljših sodnikov. S tem, ko se delegira statistično nagnjeno v eno smer in ko Olimpiji lahko sodi sodnik iz lastne MNZ Ljubljana, Slavko Vinčić pa Mariboru pač kot Mariborčan nikdar ne bo sodil (kar velja za Radeta, ne velja še za Slavkota), ZNSS in NZS sama sebe postavljata v oporečno situacijo. Ki ne koristi nikomur. Ne gre več za »fkrali« Zdaj je šlo predaleč. Ne zato, ker Maribor ni zmagal. Eh. Naleti igralcev so vse hujši. Pa ne samo igralcev. Tudi funkcionarjev. In kaj počne ZNSS? V digitalnem času, ko se uvaja VAR ravno zato, ker tehnologija že dolgo omogoča, da vsi vidimo vse, se zateka k anahronizmu. To je srednji vek sojenje. To ni le korak nazaj. To je brezno, dno, sramota. Obnašanje igralcev in funkcionirajev ni ločeno od sodniških odločitev, sodniki pa se obnašajo točno tako. Kot da so njihove odločitve izključno objektivne, kot da so bile dosojene nad igriščem, izven njega, kot da nima(jo) nobenega vpliva, hkrati pa vsake toliko skušajo povedati, da so tudi sodniki samo ljudje, krvavi pod kožo in da vsi delamo napake. Sodniki se obnašajo, kot da žalijo samo njih. Seveda to ni res. Če bi bilo, potem Skomina ne bi imel bojda dveh prijav v Evropi, ker je igralca žalil. Kaj vse je znal povedati in nametati igralcem (»glej kak igraš«) ali kar celotni ligi in okolju (»kje jaz to sodim, da mi reklame tekmo premikajo«). Ampak kaj vse je tudi slišal. Vse. Žaljivke. In hujše. Nogomet je pač strast. Ne odstavek in člen pravilnika.

    Težava je, da sta Dejan Balažič in Asmir Sagrković za svoje napake »kaznovana« tako, da jih lahko ponavljata še naprej. Zanju škode in posledic ni pravzaprav nobenih. Vsaj ne drastičnih. ZNSS je recimo resno odrezala Davorja Drečnika, ko je imel res obupen derbi. To pa je vse. Mi te tipe gledamo iz vikenda v vikend. Ne prvi ne drugi se v tej sezoni ne samo, da nista proslavila, temveč sta postregla z nevarnimi precedensi, pri katerem je na ŽAK-u sodeloval tudi Rade Obrenović, ko ni znal resno kaznovati hudega naleta v noge. Nedavno je prišlo zaradi takšnih štartov celo v evropskih tekmovanjih do dvojnih zlomov noge. Pa ne samo to. Sodniki po tekmah odidejo, nihče ne zve, kakšne so interne kazni, postopki, posledice. Aleksander Čeferin je zgradil svojo kariero ravno na transparentnosti v nogometu, ki da je tako vase zagledan in uživa v milijonih ter statusu. ZNSS je pa postala ravno to: vase zaprta organizacija, ki ne samo, da ne rabi nikomur odgovarjati (prav je, da so sodniki neodvisni, ampak to ni enako nadrejeni), temveč zato izstavi še račun.

    Ni samo žalostno, da se toliko pogovarjamo o sodnikih. Ni. Prišli smo tako daleč, da čakamo, kdaj bo priletelo sporočilo, kaj je določil disciplinski sodnik. Ki prav tako ne odgovarja nikomur. In se je, ko bi res moral sprejeti tehtno odločitev, podredil širšemu kontekstu in pozabil na pravilnik samo zato, ker ni upal zapreti Ljudskega vrta za derbi. Pa bi ga, po črki pravilnika, najbrž moral. Ampak so končno videli širšo sliko. Da prazen stadion na derbiju ne bi koristil nikomur. Zato, ker imajo neposredno tudi na NZS nekaj od tega. Lepe kadre polnega stadiona. V YouTube vrhuncih sicer ni sodnikov, samo mimogrede. Zakaj bi jih pa dali? Kdo pa uživa, ko gleda sodnike na delu? Sodniki.

    Sodniška organizacija ter disciplinski sodnik, ki znajo biti rigorozni, ko je to tudi prav in skušajo zaščiti sodnike, ker gre za integriteto igre in njene poštenosti, se držijo lastnih pravil samo takrat, ko jim to ustreza in dokler vedo, da to ne bo v nobenem primeru škodilo njim samim. Če bi jim naškodilo, potem odločitev prestavijo. Takrat jih ni nikjer. Asmir Sagrković je imel predavanje takoj na začetku tekme, ko za to ni bilo nobene potrebe. Ko so ga igralci po tekmi prosili za komentar, jih je takoj odgnal. Tudi Marcosa Tavaresa. Niti besede mu ni želel nameniti. Da ni debate. Ker za to gre. Za ta – ni debate. In to škodi. Škodi zato, ker razvname strasti in nosi posledice. Ena odtrgana tablica na avtu, kot se ti zgodi po razjarjenih domačih navijačih, ker jim je sodnik znova razparal živce, je še razumljiva, stvar folklore, se zgodi, se popravi. Ampak težava je, da naslednjič tega nekateri več ne bomo trpeli. Ker se ponavlja. Ker nimamo rezerviranega parkinga. Ker ne kličemo, kot Matej Jug na Ptuju, policije, naj nas pomaga peljati domov. Da, tudi smo že videli, da si je sodnik, tako vehementen na igrišču, naročil kar policijsko spremstvo. In seveda ga ni dobil. In ko ga ni, je imel užaljen obraz. Češ, kako vendarle ne? Zakaj? Ker niso vajeni. Da nekaj ni po njihovo. Še zlasti ne, če vsi ostali delamo vse to zaradi tega, ker cenimo igro in znamo brati njene fenomenalne zgodbe. Ki so jih pri nas spisali tudi sodniki in so cenjeni in nagrajeni za svoje delo.

    Toda Asmir Sagrković bo gledalce samo nagnal s stadiona. Če misli, da bo pri 32. letih učil Roka Kronavetra manir, spreminjal njegov karakter in se čudil, ko se bo ta trdo odzval, ko nekdo prileti z nogo vanj… Seveda si je Kronaveter za žaljenje izključitev zaslužil. Če ga je res žalil. Milanič je rekel, da taka komunikacija iz obeh strani ne sodi na igrišče, a je znova tudi poudaril, da mu je Kronaveter povedal, kako je sodnika le vprašal, zakaj ni sodil prekrška in rekel ‘glej, kaj mi je naredil’. Žaljenje ne sodi na igrišče. Pika. Ampak na igrišče ne sodijo najprej taki naleti, kot je bil Črnčičev. Še manj sodijo pa na igrišče Sagrkovići, ki odmahnejo z roko ob takih štartih.

    Ne vem, komu bi bili prazni stadionu in občutek, da se sodi v eno smer, v korist. Damir Skomina je postal dober sodnik ravno zato, ker je znal v nižjih ligah tudi zgrabiti koga za vrat. Ker se ni pustil. Ker je to počel v zadnji ligi, je po svoje počel tudi v prvi. Ni šel po pravilnik ali čakal, da mu bo hrbet kril disciplinski sodnik, nato pa še sodniška organizacija in zatem še NZS. In zato je postal ne samo naš, ampak eden najboljših sodnikov v Evropi. In tega vsi tisti, ki so prišli za njim, ne razumejo. Še vedno ne dojamejo, da niso niti približno tako pomembni, kot mislijo, da so. Niso. Pika. Oni se niso »fajtali« za ta renome. Nihče razen sorodnikov in delegata ne pride na stadion zaradi sodnika. Nihče. Tako je bilo, je in bo. Še Pierluigi Collina je bil dodatek k spektaklu. Noben ni gledal njega, ko je šla žoga po travi. On je sodil najboljšim. Niso najboljši igrali ob njem. Tega ne razume Sagrković in ne bo nikdar razumel, če bo šlo tako naprej.

    To ni nova, je pa najdaljša ugotovitev, ki seveda ve, da ničesar ne bo spremenila. Želi le poudariti, kaj se dogaja in kaj se bo dogajalo. Ne v kratkem času, ne na srednji rok, ampak dolgoročno. Ker sodniška organizacija prekleto dobro ve, da ko se začnemo prepirati o sodnikih, se ne prepiramo zares o sodnikih, ampak praviloma iz nas privre pripadnost, poštenost, integriteta. Ne vzkipimo enako za vse odločitve. Da. Ker smo ljudje. In pravico do tega imajo absolutno tudi sodniki. Nimajo pa pravice biti nad igro. So njen sestavni del, so njen administrativni del. Sodnik je tam zato, ker se moštvi strinjata o poštenih pogojih. Da bi bili enakovredni. Gre za to, da ti je omogočena normalna tekmovalnost, kot je čisto na koncu petkovega medijskega termina zaman rekel Darko Milanič. In ta Mariboru ni bila omogočena na normalen način ne proti Triglavu ne proti Rudarju. Maribor je priznal že dva mejna gola, ki sta podpisala tekmo: da ni bilo prehitka ne pri golu Triglava za 0:1, ne pri izenačujočem Rudarja 1:1. Pošteno so priznali, resda so potem fokus tudi pošteno premaknili na nepravilne odločitve. Ampak vseeno stopili so na žogo, če odštejemo Roka Kronavetra. Milanič je v Velenju dal kasneje izjavo komurkoli, ki je zanj poprosil, tudi Denis Klinar je prišel. In prišel je Asmir Sagrković.

    Prav je, da pridejo tudi sodniki, ker so akterji tekme, do teh pa imamo mediji po pravilniku NZS tudi dostop. In tega bo vse več, morali bomo počakati tudi sodnike, da bomo dobili odgovore na vprašanja: kaj je še prekršek, kaj je roka, kaj ofsajd. Ampak ko so fokus sodniki, ne pa kvaliteta nogometa … Potem … Ni več daleč dan, ko bo kdo raje čas namenil še čemu drugemu. Nenazadnje, zelo dobro razpoloženi uradni napovedovalec na stadionu si je zaželel tudi zabave. Ker nogomet je ravno to. Zabava. In tega ti sodniki, ki bi nam radi zasadili dvome v pravila nogometne igre (pa so ta zelo zaguljena, dovolj, da je imel še predstavnik sodnikov težave s predstavitvijo za novinarje na Brdu pred začetkom sezone) ne razumejo. Da so partibrejkerji. Da kvarijo zabavo. Da nas razburijo. Da uničijo. Ko sem pred leti vprašal Damirja Skomino, kako bi razložil ofsajd nekomu, ki nima pojma o fuzbalu, je rekel, da mu ne bi. Da bi mu ga narisal. Ampak to je bil še čas, ko sodniki niso bili zvezde. Ali mislili, da so zvezde. Ali ko bi mislili, da so nad vsem in da zanje pač ni nobenih posledic. Pa so. Ne zanje, ampak za vse nas. Asmir Sagrković je storil najprej sramotno napako, pozabil na pravila nogometne igre, nato pa reagiral v skladu z vsemi pravili. To je srednji vek. Kjer je kreativnost bila poteptana. Krivice ni bilo, ker je ni moglo biti, ker se je točno vedelo, kako in kaj.

    Almir Sulejmanović je športno in pošteno priznal, da jim je izključitev Kronavetra zelo pomagala. Ker jim je. Do takrat jih, bodimo iskreni, ni bilo nikjer. Sodniki niso krivi, ker Maribor ne zabije drugega. So pa krivi, da tako nezadržno in vsiljivo posegajo v igro, da za svoje napake niso niti malo sankcionirani in da se sprašujemo o lastni pameti, kako je možno, da gledamo takšne napake v ligi, iz katere je prišel eden najboljših sodnikov. Nekaj je definitivno jasno: novega Skomine še doooolgo ne bomo videli. Ker noben od naslednikov nima tega, kar je imel on. Niso fajterji. So tipi, ki rečejo, da imajo »vročo glavo«. In grejo v slačilnico tuhtat, kaj bodo povedali. Damir Skomina tega ni naredil. Imel je vročo glavo in se na lastnih napakah počasi umirjal, izoblikoval, brusil. Asmir Sagrković nima nič od tega. Na igrišču je glavni, v tunelu, ob igrišču deluje pa kot nebogljen tip, ki komaj čaka, da bo spet glavni. Kar se je videlo po tekmi. Vse bolj bled je bil, ko ni mogel več odločati. Marcos Tavares ga je mirno spraševal, on pa nič. Ker kot da nista ista. Sagrković je deloval, kot da verjame, da je sam bolj pomemben za integriteto slovenskega noogmeta kot njen najboljši strelec. V zgodovini. Ampak Sagrković ne razume, da sam ni reklama za nogomet, ker ne bo nikdar posnel reklame. Bomo ga pa gledali v posnetkih. Žal.

    Kot bo Rok Kronaveter gledal derbi in najbrž nato še vsaj tekmo pri Muri. Gledal, ne igral. To, kar je storil Asmir Sagrković, je žaljenje za vse tiste, ki gremo radi na tekme, ki uživamo v drami, ki nam dvigne pulz, ko pade gol v zadnji sekundi in ki to delamo zato, ker to radi delamo. Ampak včasih pač nima več smisla. NZS se ne bo mogla delati, da tega ni. Na klubih pa je, da resno razmislijo, ali bi nazaj prevzeli vodenje lige, kot so ga nekoč že imeli, ko je še obstajalo Združenje prvoligašev.

    Evrogol Hotića pokazal, kaj je (lahko) rešitev
    Kako ima nastavljeno nogo. Neverjetno. Igra najboljši nogomet svoje kariere. Ne samo enkrat. Dvakrat je udaril. Dva gola že ima, lahko bi imel vsaj še dva, ker je zadel prečko proti Valurju pa še zdaj spremljevalni okvir, ki drži mrežo v Velenju. Hotiću dejansko godi, ker je dobil resno konkurenco in ker je nenazadnje Zlatko Zahović rekel, da je Rok Kronaveter prava desetka, to pa nosi na hrbtu ravno Hotić.

    Trenutno deluje kot edini igralec ne s potezo, ampak s solo potezo. Vsi ostali nujno potrebujejo vsaj še enega v akciji, po možnosti pa dva ali tri, ker je to igra, ki jo goji Milanič in za katero je bil očitno po pripravah prepričan, da bo Mariboru najbolj ustrezala, privabila in tudi sesuvala tekmeca. Vabi že, ampak če vse podaje, ideje in streli ne končajo v mreži, vsaj v notranji strani ne, potem je vse ostalo precej zaman.

    Zato je toliko bolj očitno, ker imajo vsi skupaj, zlasti Hotić, karakteristike, da bi potrebovali še nekoga s karakteristikami. Sploh zdaj, ko bo Maribor igral na vsaj dva, tri več. Streli od daleč so lahko rešitev, ko je preveč ofsajdov ali ko kombinacije ne strejo obrambe tekmeca.

    Handanović pri 41 letih s klopi za zgled
    Nazadnje je sicer branil proti Krškemu maja, a takrat je Maribor slavil naslov prvaka in se je nekaj kakor spodobilo. In se je. Ampak zares je branil v ritmu novembra lani. Nato je na sceno prišel Kenan Pirić, ki je vselej in vedno izpostavil, kako in koliko se uči ravno od Jasmina Handanovića.

    Tokrat je ta stopil v vrata zato, ker je Pirić zbolel za virozo (tudi Sandi Ogrinec). Najprej, Handanović ima štirimestno številko registracijske številko, prva števka njegove starosti je tudi štirica, ampak pokazal je suverenost, četudi je med pripravami hkrati nehote spomnil, da mu manjko tekem lahko pride tudi do živega. Je pa imel izredno pozitiven vpliv na celotno obrambo. Dokler je lahko imel. Žigi Škofleku je ubranil z refleksno obrambo, Dominiku Radiću pobiral žoge in dolgo dal vedeti, da se Mariboru ne zabije kar tako. Še zlasti ne z enim več. Skoraj prosil je rumeni karton za zavlačevanje, vse izkušnje je vnovčil, zastavil telo, da ga Maribor ne bi dobil.

    Pa ga je. Četudi je zlasti na Mitjo Vilerja pa tudi Sašo Ivkovića vajen, pa ni vajen na takšen padec in takšen preklop, kot se je zgodil po rdečem kartonu. Mariborsko obrambo čaka resno delo, saj so tako proti Triglavu kot Rudarju dobili gol, skupaj tri, kar je nadaljevanje zgodnjega trenda priprav. Handanović lahko tukaj odigra pomembno vlogo.

    Rudar pod Sulejmanovićem redno osvaja velike točke
    Že res, da je bil uvodni remi v Domžalah (2:2) odmeven. Bil. Ampak res je tudi, da je Rudar slavil dva gola, še bolj bi pa moral le dva dobljena. In podobno so jo zagodli Mariboru v prvem polčasu, ko so jim skoraj ponujali drugi zadetek, pa ni in ni in ni prišel. Vendar Almir Sulejmanović še ima precej zaloge, ima nenazadnje dober izkupiček, kaj dober, odličen za Rudar, ki se je pod Marijanom Pušnikom vse bolj mučil po lanski evropski izkušnji. Sulejmanović ima na petnajstih tekmah še vedno le štiri poraze.

    Tokratni nauk je bil ta, da je morda sistem dobro zastavljen, ampak nemara ne bo deloval ravno proti vsakemu tekmecu. Vsaj ne, če se ne zgodi tisto nekaj. Pritisk je zalegel proti Domžalam, da je Branko Ilić okregal obrambo ali da nihče ni Senijada Ibričića, ker je imel Žiga Škoflek sprehod.

    Četudi so se Škoflek, Tučić in Radić že proslavili v ligi in predstavljajo zelo potentno sprednjo trojico, so proti Mariboru izpustili domala prvi polčas, na koncu pa je najbolj koristila taka tekma Radiću, ki rine takrat in tja, ko soigralca tega ne zmoreta, znata ali hočeta. In Rudar se zdaj lahko počuti precej ponosno, vendar glavno delo jih čaka proti ekipam, s katerimi se bodo borili za podobna mesta. Zaenkrat je to sredina. Ostaja pa vprašanje za Rudar, kako to, da že polne tri sezone in zdaj še eno tekmo zraven ni uspel premagati Maribora.

    Drajek

    Dobrovoljni napovedovalec. Kako je imel dober dan! Uf! Uvodni nagovor je nekaj, česar drugje ni več, odkar je izpadlo Krško, kjer si izvedel vse in še več od uradnega napovedovalca na stadionu. V Velenju ni posebno le to, da špiker šteje kote, temveč, da pove vse. »Upam, da bomo uživali in se zabavali, Štajerci smo nenazadnje taki in tudi vam dobrega počutja,« je povedal uvodoma. Med polčasom je Mariboru zaželel vso srečo v Evropi, sebi pa, da bi v Ljudski vrt jeseni v ligi prvakov prišla – Barcelona. Gol je proslavil z dolgimi »juhuji«, kar daje okolju pristnost.

    Obisk v Velenju. Uradno 2.000, kar je morda malo visoka številka, vendar za Velenje je to rekordni obisk, če bi ga primerjali z lansko sezono, ko se ni zbralo nikdar več kot 1.200 gledalcev. V celi sezoni. Velenje ima lepo, zavidljivo, knapovsko fuzbal tradicijo in samo upamo lahko, da bo obisk letos na tekmo višji kot lani (ubornih 444 na tekmo).  

    2,30. Stane pivo na stadionu Ob jezeru. Zelo konkurenčno.