Oznaka: nk maribor

  • Evrogol Hotića ni bil dovolj

    Evrogol Hotića ni bil dovolj

    Jasmin Handanović 7/10 Kako je ubranil strel Žigi Škofleku! Noro. No-ro. Iztegnil roko, reagiral tako refleksno. To so več kot le izkušnje, če že forme ni. Nazadnje je sicer branil proti Krškemu, ampak zares pa pozno jeseni. Lani. Z njim je obramba bila do izključitve precej bolj stabilna, Handanović pa še naprej kaže, da nikdar ne bo imel statusa rezervnega golmana, temveč da ima Pirić pač prednost. Ampak se ima še kaj naučiti od Handanovića. Ki je gladko izzival Asmirja Sagrkovića in si izprosil rumeni karton za zavlačevanje. Ampak ni pomagalo.

    Denis Klinar 5/10 Ušel mu je Luka Lovenjak. V ključnem trenutku. Ne koristi mu, da posnetki kažejo, da ofsajda ni bilo. Še manj, ker pomeni, da je storil dvojno napako. Bil prehiter in prepozen hkrati. Pa ni bilo samo to. Prostora je imel ob Aljažu Kreflu v prvem polčasu toliko, da je vse bolj bodlo vprašanje, kako bi tak prostor izkoristil Martin Milec. Njegovo slabo branje igre (kot) in zdrsi žoge v avt pa kažejo, da priložnosti v ligi tokrat ni zares izkoristil. Z golom vred pa dokaz, da nima tistega, kar za ta nivo resnično potrebuješ.

    Saša Ivković 5/10 Pri prejetem golu velja enako kot za Klinarja. Morda še bolj. Ker je dejansko postavljal ofsajd zanko ali razmišljal o njej. Kakorkoli že, spodletelu mu je. Zelo. Najprej je sicer igral stanovitno, dokler niso začeli Velenjčani pritiskati na zadnjo linijo. Zamudil je. Celotno akcijo za gol. Dvignil roko, da bi ukazal. A ni bilo več pomoči. Pri zadetku je povsem izpadel iz kombinacije.

    Špiro Peričić 5/10 Ko je Rudar začel z dolgimi žogami, je raje ostajal za linijo. Da je pobral vse, kar je priletelo. Vselej na žogi, vedno pripravljen, še naprej igralec, ki je ob Andreju Kotniku najbolj napredoval in presegel pričakovanja. Nato je padel gol. Pritekel je, kliznil, zdrsel, ampak zamudil. Davek na neuigranost v najslabšem trenutku.

    Mitja Viler 5/10 Že res, da je tokrat zadel z razmerjem napad-obramba, ampak kaj, ko je šlo v smer prvega, ne drugega. Finta Rulo in strel/podaja na gol sta bila sicer odraz želje, toda brez učinka. Dominika Radića ni samo zamudil, temveč pozabil skoraj nanj. Ter se jezil na obrambo, nato na sodnika. Dolgo mu je tekma ležala. Dokler ni znal fokusa preusmeriti na obrambne naloge.

    Blaž Vrhovec 5/10 Ob taki postavitvi, kaj šele predstavi Rudarja na sredini, ni imel veliko dela. Vendar to ni kompliment. Že zato ne, ker ni znal zares postaviti prve obrambne linije, ko je padla posest žoge po kartonu. Kar gre izdatno na njegov rovaš. Še zlasti, ker je šel iz igre prej proti Valurju.

    Alexandru Cretu 5/10 Tekma, kjer bi mu počitek nemara prišel prav. Zelo. Ni mu pomagalo, da je dobil udarec, dva, toda tokrat se je najbolj doslej pokazalo, kakšne težave ima, če Maribor nima zagotovljene posesti. Povsem ga je poskrlao

    Dino Hotić 8/10 Za zgled. Pa ne samo zaradi evrogola. Ampak pristopa, vica v igri, užitka. Že on uživa, nam ne preostane kaj veliko drugega. Ni čudno, da ima znucano levo kopačko. Pri takih šusih. Mojstrsko je pomeril, upa si, niti malo mu ni prišlo v samozavesti do živega konkurenca na sredini. Skoraj bi zabil še drugega. Preigraval je, iskal potezo več, strel več, a bil v tem podobno odrezan.

    Rok Kronaveter 6/10 Gotovo bi lahko do zdaj že videl in vedel, kako je to. Ko si v vijoličastem oziroma rumenem. Ugovarjal je, ko bi bilo bolje, če ne bi. In bil izključen, potem ko je upravičeno protestiral proti Asmirju Sagrkoviću. Ampak to so vse pogojniki. Leon Črnčič je vanj priletel silovito, fotografija Kronavetre odrgnjene desnice je povedala vse. Ampak vendarle bi z vnovčenimi izkušnjami dočakal nemara derbi.

    Andrej Kotnik 7/10 Neutruden. Vztrajen. Trmast. Iskal je vse možne način, da bi ali podal ali zabil. Morda bi mu počitek zelo dobro del. Ali pa iskanje bolj primerne pozicije. Kotnik zdaj postaja igralec, ki zna imeti v drugem polčasu težave, če rezultat ni najbolj ugoden. Na njegovo srečo to ni njegova krivda niti ni edini, ki ima s tem težave.

    Jasmin Mešanović 5/10 Zdaj pa res ni več razloga za odpustke: Jasmin Mešanović ne samo, da ima težave z neučinkovitostjo. Je neučinkovit. Pika. Zaigral je na prav vseh štirih tekmah, vselej je zaigral v konici napada, vendar se tam muči. Morda tudi zato, ker ni začel še prav nobene od štirih tekem. Klinično neučinkovit. Pozicija napadalca mu nikakor ne godi. Milanič ima prav, da nima klasičnega napadalca, ampak to prav nič ne šteje, če ni golov. Mešanović bo, če že ni, kmalu pokuril bonuse potrpljenja. Čas je, da doseže gol. Pomemben gol. Saj ga je že dal. Spartaku. V Moskvi.

    Marcos Tavares 6/10 Prepozna menjava, kar ni njegova napaka, da je bil že pripravljen, ko je bil izključen Kronaveter. Nato ni imel vpliva na igro, povrhu je šla tekma v povsem kontra smer.

    Aleks Pihler 5/10 Menjava, ki definitivno ni koristila ne njemu ne tistemu, ki se je zanjo odločil.

    Darko Milanič 5/10 Petico dobiva samo zato, ker je Asmir Sagrković nepovratno vplival na tekmo. Ključni izziv, ki je začel postajati že problem, za Milaniča je njegova nezmožnost prilagajanja. Pa ne samo tega, da mu tekma spolzi ali celo propade, ko ne gre po njegovih načrtih. Derbi z Olimpijo je v Ljudskem vrtu izgubil že do polčasa, zato so vprašljive še bolj kot njegove kadrovsko-taktične izbire (ali kader vpliva na taktiko ali obratno zna biti pri Milaniču kot tisto o kuri in jajcu, ni pa nujno) njegove metode in splošna filozofija. Dobil je kreativno, hitro in dinamično postavo, kjer vsak posameznik ve in zna svoj del. Toda celota se ne vklopi, še zlasti ne, če ne gre po načrtih. Njegova taktika s tako skromnim vrhnjim delom napada predvideva, da »ga bo nekdo že zabil«. Goli, ključni, pa so bili Peričićev na Islandiji za 0:1, Mulahusejnovićev potencial iz mrtvega kota za 1:2 proti Triglavu in Hotićeva granata še v Velenju. Ob tem, da zna sredina povsem potoniti in da obramba še zdaleč ni uigrana.

  • Pet ugotovitev: Maribor vs. Valur [2:0]

    Evropska rotacija, evropska disciplina
    Morda je to celo prvič. Sploh. V eri Zlatka Zahovića. Pa tudi sicer. Da se Maribor bolj udobno počuti, ko igra v Evropi. Že res, da se je v Ljudskem vrtu še bolj udobneje namestil, ker je imel domala neulovljivo prednost proti Valurju. Ampak ravno sledenje načrtu, ponavljanje recepta in disciplinirano dojemane tekme je zlomilo tekmeca. Vložek tekem za ligo prvakov je neposredno večji, posledice, učinki in nagrade skoraj takojšnje in to je tisto, kar Mariboru zaenkrat bolj ustreza, saj je v Evropi vsak gol nagrada in dosežek, če je že v domačem prvenstvu ne le nuja, ampak sodeč po tekmi s Triglavom še psihološka muka, ki načne samozaupanje. Če je svež, okrepljen Maribor v Evropi prednost, je za domače razmere okrepljen za branjenje naslova. Kaj je lažje oziroma težje, je znano.

    Darko Milanič je ta teden trikrat precej presenetil. Prvič seveda v soboto, ko ni prišel na novinarsko konferenco (dobro, saj nihče od vijoličastih ni, nekoliko nenavadno je bilo samo to, da se je Stipe Jerić opravičil v prvi osebi ednine, nato pa napeljal na celotni klub). Nato pa v torek, ko se ni zabubil v pričakovano in že uporabljeno »tema konference je prihajajoča tekma«. Nak. Ni se. Direktno je povedal in to marsikaj, čeprav niti enkrat ni omenil sodnikov, je nakazal svoje razmišljanje, o katerem morda več kdaj prihodnjič. Preseneča le njegova vse bolj prisotna in uporabljena odkritost, s katero razkriva svoje razmišljanje, filozofijo in predvsem karakter.

    Tretjič pa je presenetil po tekmi. »Bom zdaj povedal iskreno: včeraj smo bili na treningu slabi,« je povedal, ko je bil Valur, še bolj pa Triglav, za njim. Da je načelo samozavest, ker niso strli Triglava vsem dogodkom navkljub. Nemara to kaže, četudi je tudi Saša Ivković spomnil, da jim odločitve res niso šle na roko, temveč so vplivale na igro, da znajo pogledati na tako izkušnjo tudi samokritično. Ko se glave ohladijo, kakopak. In se potem pobrati, sestaviti in tekmo nekam »spakirati«, kot je dejal Ivković. Manj je bilo solo akcij, ki jih Milanič pač ni vajen v takem obsegu, še zlasti, ko gre za Andreja Kotnika, ki ga je ravno zaradi svoje vztrajnosti, četudi ta občasno meji na trmavost, pohvalil. Zato, ker se je tudi on držal načrta. In ker je tekma šla, kot si je Maribor zaželel. Hiter gol in zdravo. Ko gre vse po načrtih, se Maribor poigrava in sprehaja tekmeca.

    Ovacije Kronavetru, naposled
    Niso sicer vstali vsi, ampak več kot dovolj, da se jih je videlo v živo in da jih je ujela tudi kamera. Še spomladi ga je tukaj zabil za Olimpijo. Še kakega je dal Mariboru, vendar ni pozabljeno, da je v tisti tekmi, ki je več kot le prestavila, temveč skoraj pokvarila čago Mariboru, pridržal roke in ni želel slaviti. Čeprav je imel konkreten razlog, da bi. Pa ni. Ker ve, kje bo živel, ko bo kariere konec. Ko ne bo mogel več na igrišču narediti, česar ravno na igrišču leta in leta ni mogel.

    Zdaj je lahko. Rok Kronaveter je igralec, za katerega se v tem trenutku zdi, da mu je težko sploh karkoli reči. Razen: bodi, kar si. Ampak ni prišel v slačilnico kot da je vse to samoumevno. V tem gotovo spominja na Milivoja Novakovića, vendar utegne biti učinek in končni izplen precej drugačen, kot je bil z Novakovićem. Kronaveter nima samo več še aktivnega fuzbala v nogah, temveč mu ob vsej profesionalnosti koristi, da je – Mariborčan. Trenutno se osredotoča izključno na to, dela svoje in dela za ekipo. In še več. »Vi vidite samo to, jaz vidim še kaj drugega: odnos do soigralcev in obveznosti je spoštljiv, dobro se počuti tukaj,« je predal Milanič in s tem nakazal, da je dobil igralca, ki ga preteklost niti malo ne bremeni. Še več. Okrepilo ga je.

    Primerjava z Daretom Vršičem se sicer ponuja, vendar je obenem v kali zatrta. Predvsem in že zato, ker je dal še precej več skozi kot Vršič. In ker je Mariborčan. In ker ljudje cenijo bolj to, česa drugje ni povedal, kot to, kar je počel (tudi Mariboru, za Olimpijo) na igrišču. Zadetek, ko je Andrej Kotnik sklonil glavo, pa je samo dokaz, kako drugačen je zdaj Maribor.

    Kreativnost in hitrost zelo godita – Tavaresu
    Tako dolgo je tu, da ne samo, da sta dva Marcosa Tavaresa v evidenci Prve Lige Telekom Slovenije, ampak ga bo počasi sin, ki je pobiral žoge proti Valurju, ujel. Vsaj po višini. Ampak nič ne kaže, da je Tavares tu le zaradi dobrih starih časov. Zaradi rekordov. Zaradi spomenika. Eh. Tavares je tu zaradi tega, ker ima rad fuzbal.

    Zabil ga je. In to kako? Tako da je našikal, nadriblal, povozil islandskega branilca. Začel z levo, dokončal z desno. Zato pa piše na Transfermarktu, temu gigantu nogometnega ugibanja in ocenjevanja, pri »foot« piše »both«. Ja. Z obema. In tako ga je tudi zabil. Evropski gol številka devetindvajset. Koliko je to? Naslednji, Dejan Mezga, bo ostal pri enajstih. Agim Ibraimi in Ante Šimundža jih bosta imela po osem. Resda se je Tavares nabrcal že v Evropi, tekma številka 87. Kar samo kaže na konstantnost, ki jo Maribor premore. Le eno sezono od osamosvojitve Evrope ni bilo, v prvi Tavaresovi. Godi mu, da podira rekorde, to bo njegov dosežek, to je njegov vzpon, njegovo drugo, tretje, četrto in devetindvajseto dejanje. To je njegov odgovor na vprašanje, kako to, da se je žogal z Danielom Alvesom, žural z Ronaldinhem, brcal v mladi brazilski reprezentanci, nato pa šel igrat nogomet na drugi konec sveta.

    Ampak nekaj drugega je. Ključna ugotovitev morebiti. Za nadaljevanje sezone. Ker ni nepomembno, kako se kapetan počuti, kaj počne, kakšna je njegova vloga. Lani je redno vstopal s klopi, v nekem trenutku spomladi celo največkrat v celotni ligi, pa mu je to godilo. Zdaj ima to še raje. Prva izbira je v sistemu z enim napadalcem. Čeprav je Milanič kar alergičen, očitno, ko dobi vprašanje, če je dovolj en klasičen napadalec. A če je to Tavares, razmišlja Milanič, potem so to tudi Kotnik, Kronaveter in ostali. Seveda niso. Tavares je že leta, no, Tavares.

    Predvsem pa je kapetansko odgovoril, da so rekordi lepi, zadetki tudi, vendar brez soigralcev ni nič. Zahvalil se je. Andreju Kotniku. Za lepo podajo. In dal vedeti, ne toliko kdo, temveč kaj je kapetan. In to bo letos toliko bolj pomembno, ker ima moštvo toliko izrazitih igralcev.

    Islandci pokazali (še) manj
    Olafur Johannesson, trener Valurja, je posrečen tip. Dal si je že gor čepico na tiskovni konferenci po tekmi, ko je začel on postavljati vprašanja. Če vemo mi kaj več morda o Ludogorcu, ki zdaj čaka islandske prvake v boju za evropsko ligo. Zanje bo to sicer popravni izpit, vendar hkrati velik zalogaj. Sploh če ne bodo izkoristili domačega igrišča, forme, prvenstva, kadra in momenta.

    Zamenjali so kapetana Haukurja Pall Sigurdssona že v 19. minuti. Poškodba. Spet jim je Maribor povzročal težave po njihovi levi, kjer niso našli rešitve za Dina Hotića. V Ljudskem vrtu so še težje predstavili svoj model igre, saj so bili predaleč za predložke in se omejili raje na protinapade, kar pa jim je povrhu posrkalo moč. Ko so dobili priložnosti, dočakali svoj strel, je Einar Ingvarsson pomeril, a je Blaž Vrhovec strel blokiral. Johanneson je imel morda prav, da je bil prvi gol dosežen iz prepovedanega položaja, vendar smo spet pri tv produkciji, ki žal ni na nivoju, vrednem resnega prenosa v letu 2019. Na oko se je zdelo, da je Hotić nemara res prehitro stekel ob podaji Milca. Četudi je vplivalo na potek tekme, je malo verjetno, da bi obrnilo obračun.

    Johannesson je namreč vljudno čestital, priznal poraz, vedel je, da je bil dvoboj le na prvi tekmi do 2:0, potem je bilo le še srečanje, spoznavanje, potovanje v precej toplejši del Evrope. Ni pa bilo povsem neopazno vprašanje. Ne zanj. Temveč za Maribor. Zlatko Zahović je ocenil, da je Valur stopničko, dve višje od FH-ja izpred dveh let. Kako, če pa je Maribor dvakrat sicer zabil po 1:0, toda Zahovića je razburjenje na prvi tekmi stalo resne evropske kazni, pripeljal je Kassima Doumbio, kar je bila preveč zaletava poteza, glede nato, da ta ni igral niti ene uradne minute. Valur je pa ponujal prebliske, Maribor pa ga je strl. Milanič je to pripisal ravno dobri pripravi in dejstvu, da je Valur raje igral kot tekel. In tu je mariboru težko pariral. Sodeč po videnem, bo s tako igro, ki je nekonkurenčna že v islandskem prvenstvu, težko pariral tudi Ludogorcu.

    Zelo soliden obisk v Ljudskem vrtu
    Drugače je, ko je v mestu evropska tekma. Celo sredi julija. Sredi dopustov. Zapreš dve ulici okrog stadiona in je drama s parkiranjem. Da, ko Maribor igra evorpsko tekmo, je novica tudi to, da bodo redarji postreno nadzirali in kaznovali nepravilno parkiranje. Če pride toliko gledalcev na stadion, sploh po treh golih prednosti z Islandije in povrhu po trpkem porazu s Triglavom, ko niso videli tistega, kar so brskali na internetu sredo poprej, je jasno, po kaj pridejo. Po to, o čemer je govoril Milanič tri dni po porazu s Triglavom. Da jim pač mora ponuditi, kar ima. A je bolje, da ni spet tvegal z Rudijem Požegom Vancašem. Bo izzivov še več kot zadosti.

    Na oko se je obisk, blizu sedem tisoč (uradno 6.716, da, škoda da ni tako pedantnih številk tudi v domačem prvenstvu, pa ne samo v Ljudskem vrtu, temveč na vseh stadionih, a razlogi, zakaj tega ni, so seveda jasni, imamo precej več drugih izzivov), zdel za prvo evropsko tekmo zelo dober. No, statistika pokaže, da je to v zadnjih desetih letih na kvalifikacijskih tekmah za ligo prvakov, drugi najmanjši obisk. Seveda to ni slab obisk, daleč od tega, sploh po zmagi 0:3, obenem Valur ni imel ne še svežega evropskega naboja (Astana) ali regionalnega draža (Zrinjski dvakrat, Železničar). Zato je kompliment, ko pride toliko gledalcev. Se pa vse bolj pozna, koliko bolj atraktivna je polna vzhodna kot zastarela zahodna tribuna.

    Proti Triglavu je bil obisk 3.500, kar je za začetek in uvod v sezono dobro, ampak Maribor še vedno čaka veliko dela, da bi ga še dvignil, čeprav mu je lani to že precej dobro uspevalo. Pozna se namreč tudi na prihodkih kluba, toda obisk bo še lep čas neposredno povezan z rezultati. Bo pa, sploh ob tako zagnanem navijanju Viol, ostala v spominu tekma z Valurjem kot tekma, kjer je bilo nogomet, vsaj tu in tam, tudi zabava. Če že ni bila v soboto.

    Drajek

    Glasbeni izbor. Ni kaj. Zelo fajn je slišati Zarjavele trobente. Pa Pizduna. Pa Štajerca. Se stari komadi vračajo v sicer že precej obrabljeni glasbeni izbor. In prav je.

    Navijanje. Viole so padle v svoj trans, ki je tokrat uspel in na koncu, ko so naslovile vzhodno tribuno, dobil svoj odgovor. Stari transparenti pa so zdaj, ko se bližina 30-letnica navijaške skupine, toliko bolj dobrodošli.

    Tv prenos. Sicer pohvala Sportklubu za prenos, vendar znova je bila tv produkcija pač »za silo«. Boljše sicer to kot nič, absolutno, toda vseeno je to premalo. Zelo premalo.

  • Desetka na dresu? Dve na igrišču.

    Desetka na dresu? Dve na igrišču.

    Kenan Pirić 6/10 Tisto parado, v prvem polčasu, je pošteno zgrešil. Najprej je letela žoga, nato je bil premor, nato je letel on. Sicer še zdaleč ne usodno, vendar dovolj, da se še naprej poraja vprašanje, ali nudi takšno zanesljivost, kot jo je navdušujoče kazal v minuli sezoni. Nasploh mu predložki občasno delajo težave, še bolj pa želja po tem, da pokaže nekaj tudi takrat, ko za to ni potrebe. AIK bo njegov največji test doslej. Večji od vseh derbijev. Zlasti v tem, da bo prevzel vlogo. Ne zato, ker bi bilo prav, ampak ker ga bo to ločilo od konkurence.

    Martin Milec 6/10 Zdaj že postaja trend: napadalni del zelo dobro, pravzaprav odlično, zaposlil je Dina Hotića pri golu za 1:0, v obrambi pa je imel nato kar nekaj dela in tudi situacijo, ko mu je tekmec naivno pobegnil. Nudi zanesljivost, toda – niti malo po njegovi krivdi – je nagnjenost napadalnega dela bokov po desni strani lahko tudi njegova slabost, če se bo od njega pričakovalo (ne)sorazmerno več od pripadajoče leve strani.

    Saša Ivković 7/10 Povedal je, da se pozna, ker se s Špirom Peričićem še uigravata in da bosta potrebovala čas. Kar gotovo drži. Kot tudi tista, da prilagajanje velja tako za novince kot za tiste, ki so že v postavi. Ivkovića bo, tako kot Pirića, resnični evropski test čakal proti AIK-ju.

    Špiro Peričić 8/10 Steber obrambe. Je. Četudi na svoji komaj tretji tekmi v vijoličastem. Sicer je še ne krmili, ni njen osnovni člen, a je siguren, ko najbolj šteje. Če včasih še deluje manj okretno, vsekakor ne tako zelo okretno kot v Muri, je skrb zaenkrat zaman. Ne boji se več vračati žoge vratarju ali jo imeti dlje pri sebi. Vsekakor še naprej: stabilen.

    Mitja Viler 7/10 Godi mu rotacija. Očitno zelo. V Reykjaviku je bil namreč daleč najšibkejši člen, tokrat pa se mu je bolj posrečilo tempiranje razmerja napad-obramba. Kombiniral je s Tavaresom, predvsem pa vnovčil izkušnje, ko je Adolphsson s picigin parado dneva želel izsiliti enajstmetrovko, Viler pa je mojstrsko komuniciral s sodniško ekipo in pomagal spremeniti odločitev. Predložki še iščejo zares naslovnika, začuda ni tokrat uporabil svoje blagovno zaščitene finte.

    Alexandru Cretu 7/10 Tekma, kjer bi imel precej več dela, če bi potekala drugače. Ni, tudi po njegovi zaslugi. Tako je skrbel za težišče igre ter diciplinirano pazil, da v obrambi ne bi zmanjkalo branilcev, da je včasih tudi prevzel zadnje mesto ob številnih protinapadih. Suverena tekma.

    Blaž Vrhovec 7/10 Rešil je potencialni zadetek Valurja pred polčasom, ko je Maribor nekoliko padel. Izjemno. Točno tam je bil, kjer je moral biti. Nato je tekma spet ravno njega navrgla na strel, ko se spredaj ne prebije in ko je treba akcijo začeti znova ali najti drugačno rešitev. Podobno je bilo že v generalki proti HNK Gorici pa tudi v Reykjaviku. Vrhovec ni rojen strelec, za Maribor ima v 113 tekmah le 5 golov, zato ni šlo pričakovati, da bo počel, česar tisti pred njim niso. Je pa bodlo v oči, da dveh izrednih situacij ni izkoristil.

    Dino Hotić 8/10 Vrhunska tekma. Zares vrhunska. Če bi Valur ponudil več, bi imel tudi oceno višje. Tako je že ta visoka, ampak na Urbani.si so ocene za individualno delo in skušajo biti del celote, vendar ne imanentno pripadajoče. Hotić postaja morda celo najbolj agilen člen sredine, vsaj ko gre za preigravanja, vtekavanje, iskanje prostora. Je pač drugačen tip igralca kot Kotnik in Kronaveter. Kar opaža in razume tudi Milanič. Hotić se dobro počuti na igrišču, trenutno se nihče ne ubada s številko na njegovem dresu. Še najmanj on sam. Pomeri pa že tako. V prečko, takoj na začetku, ali tik čez gol. Razigran.

    Andrej Kotnik 7/10 Vse bolj in bolj postaja igralec, v katerem kulminira potek ne samo igre Maribora, ampak tudi tekme. Niti malo ne okleva, ko ne najde druge rešitve, kot da pomeri iz razdalje. A rad kombinira, rad podaja, najraje zabija. Milaniču zaenkrt to godi in ni težko videti, zakaj. Že s konstitucijo ponuja nekaj, česar Maribor prej ni imel. Prav tako s talentom, pristopom in odnosom.

    Rok Kronaveter 8/10 Pa ga je slišal. Svoj priimek v Ljudskem vrtu. Več kot zasluženo. Bil je točno tam. V tem je razlika. Da ima Maribor v njem garancijo, da ne gradi vnemar dolgo akcije samo zato, da bi vse začel znova. Ne s Kronavetrom. Zadetek je bil dokaz njegove silne, brezkompromisne, profesionalne učinkovitosti. Kronaveter je sredstvo za dosego cilja, ekipni igralec, ljudina. In tako tudi igra. In se tako tudi obnaša. Zato pa. Ovacije.

    Marcos Tavares 7/10 Rad ima to. Kot je sam rekel. To je lepo, to je nogomet. Mogoče ni bilo več daleč, da bi rekel »joga bonito«. Ker je Luka Zahović poškodovan in Jan Mlakar le še spomin, je zdaj on tukaj. Spet. In ni nadomestilo, ne krpa, ni mašilo. Ne. Je to, kar je ves čas. Neusmiljen borec. Kompenzira, sproti se uči, čeprav že vse ve, a najde pot. Vidi, koga lahko nadribla. In obramba Valurja je bila godna. Za šikanje. Ena, dva. Leva, desna. Bum. Gol.

    Rudi Požeg Vancaš 6/10 Rumeni karton je bil dokaz, da želi, da bi rad, da hoče. Vendar je bil tudi zelo poceni prejet rumeni karton. Pri skupnih 5:0? Je to kar neumnost. Toda prišla je kot posledica velike želje, da bi le zabil, upravičil nalepko, ki je trenutno še nihče ne vidi na njem. Dobiva čas. In ga bo še naprej potreboval. Morda bo več potrpljenja potreboval strokovni štab. Želel je dobro, vendar učinek spet ni bil najboljši.

    Jasmin Mešanović 5/10 Če je bil v Reykjaviku taktična menjava na samem koncu, je proti Triglavu potrdil vse dvome, ki so se nakazali ob koncu prvenstva ter potrdili med pripravami. Zdaj pa še nadgradili. Mešanović ima težave. Ne toliko v tem, da bi pregorel v želji, temveč z golim vodenjem žoge, tempiranjem, spremljanjem igre. Vse tisto, kar ga je krasilo v ligi prvakov, ko je tudi zabil. Proti Valurju bi lahko zabil vsaj enkrat. Ni. Kar postaja problem. Če drugi potrebujejo tekmovalne minute, so prav te trenutno Mešanoviću v breme.

    Martin Kramarič 6/10 Zanimivo, da je Milanič posegel v sredino, šel po še kaj več, Kramarič je želel izpolniti želje, toda bil pri tem vztrajen, a ne pretirano učinkovit.

    Darko Milanič 7/10 Rotacija bi mu povsem uspela, če bi bil uspešen tudi proti Triglavu, ko je usodno posegel v postavo in se moral na novo preizprašati o starih izzivih in novi realnosti. Tako je znova dobil odgovor, kako se ta postava zelo obnese, če in ko gre vse po načrtih. Če bo razumel nekatere odgovore – o prevzemanju odgovornosti v obrambi, učinkovitosti menjav, tempiranju forme, zadovoljevanju pričakovane minutaže –, potem ga čaka veliko veselja. Za AIK nima veliko časa, vmes Rudar, zato se bo zdaj pokazalo, kako uspešne so bile priprave, kako povezan in učinkovit je strokovni štab ter ali bo znal preživeti pritisk rezultata. Sploh takrat, ko ne bo šlo vse načrtu. Tokrat je zelo šlo.

    Sodnik: Joao Pinheiro 7/10 Možno, da je bil pri prvem golu Maribora prepovedan položaj, kar so poudarili tudi gostje. Možno. Žal televizija ni posredovala kadra, ki bi to potrdil. Nenavadno, toda pravilno je spremenil odločitev in razveljavil že dosojeno enajstmetrovko. Maribor tega, kar mu na twitterju med tekmo ni ušlo, vsekakor ni vajen. Je pa evropsko sojenje res bolj tekoče in tudi v primeru sodnikov, ki še nabirajo evropske izkušnje.

  • Pet ugotovitev: Maribor vs. Triglav [1:2]

    Pet ugotovitev: Maribor vs. Triglav [1:2]

    Zakaj Maribor ni zmagal? Napad.
    Ne bomo najprej o sodnikih. Seveda so ključno vplivali. So. Brez dvoma. Vsi trije, pravzaprav štirje, ker bi tudi četrti sodnik lahko imel svoj šov. Ampak ne. Niso sodniki tisti, ki zabijajo gole. Rudi Požeg Vancaš, Martin Milec, Andrej Kotnik, Jasmin Mešanović, Nardin Mulahusejnović… In še je bilo strelov in priložnosti in imen. Triindvajset strelov. In en gol. Maribor je morda res izgubil, ker so sodniki zaspali, spregledali in še kaj hujšega, ampak zmagal ni, ker se je Darko Milanič s taktiko uštel.

    Pa je čisto dobro mislil. Ocenil je, gotovo iz treningov, ne pa tudi toliko iz priprav, da lahko Maribor dobi Triglav tudi brez napadalca. Andrej Kotnik to gotovo ni, še Jasmin Mešanović in Nardin Mulahusejnović, ki sta vstopila, sta to le pogojno. Maribor je sicer zabil, a je bil gol razveljavljen. Lep gol, gol, ki ga publika rada vidi. In publika je spodbujala te fante. Da naj igrajo. Razumeli so. Do neke točke. Ko se je ustavilo in ko je taktika dosegla nasprotni učinek. Ko se je nabijalo vse bolj iz najprej nuje, nato pa še obupa. Triglav je pač ekipa, ki zna ne samo strniti vrste, temveč komaj čaka, sicer dolgo čaka, da bo dobila žogo in potem z njo krenila. Milaničeva taktika pa je predvidevala, da bo Maribor zmogel preigrati najprej srednjo, nato pa še zadnjo vrsto? Kotnik, Kronaveter in Požeg Vancaš so seveda dobri, a tako dobri tudi oni niso. Aleš Mertelj pač ni po »župi priplaval«. In Luka Čadež je imel prekleto dober večer.

    Darko Milanič je v uvodni tekmi sezone, ki jo Maribor tradicionalno dobiva, eksperimentiral, kot da bi šlo za pripravljalno, skoraj prijateljsko tekmo. V napadu je dobro mislil, Maribor je nato zapustila še sreča, ko je Andreju Kotniku strel ubranil Luka Čadež, ko je Špiro Peričić nabil ravno v ležečega Sašo Ivkovića ali ko je Jasmin Mešanović v glavi videl nekaj, česar noga ne zmore. Evrogol za 2:2.

    Maribor ni zmagal zato, ker je šele Nardin Mulahusejnović znal nekako predložek spraviti v gol. In ker ni imel klasičnega napadalca. Marcosa Tavaresa ni bilo niti na klopi ob polnem zavedanju, da Luke Zahovića še nekaj časa ne bo. Maribor je tako spoznal, da utegne biti sila tanek v napadu. In da nima ekipe, kakršno je imel Vicente del Bosque, ko je s Španijo šel znova osvajati Evropo brez napadalca. Milanič je tu storil veliko, ne pa pogubno napako.

    Zakaj je Maribor izgubil? Sredina + odziv
    Razlika v tej tekmi je ravno v tem. Zakaj Maribor ni zmagal in zakaj je izgubil. Seveda je oboje povezano, a se tudi v marsičem razlikuje. Darko Milanič je povsem zamenjal oba zadnja vezista. To je (pre)drzno. Milanič ni ravno trener, ki bi zelo korenito rotiral ali šel na glavo. Če odštejemo domačo tekmo z Liverpoolom, seveda.

    In tokrat je šel na glavo. Ne da bi preveril globino vode. Auč. Še bolj kot s Sandijem Ogrincem, se je uštel z Aleksom Pihlerjem, ki je padal bolj kot je šla tekma h koncu in usodno zapravljal žoge. Ker je z menjavami šel na kdo-da-več, je pustil Triglavu še več prostora in v desetih minutah je Triglav zabil še drugega. Maribor se je lani lahko zanesel tudi na zadnjo vrsto, če je sredina začela popuščati, zdaj tega luksuza oziroma varovalke nima. Milanič bi to moral vedeti, saj tudi zmaga z Valurjem ni bila brez napak, še zlasti v obrambi. Ki jo take globinske žoge, hitri prehodi, sodniške odločitve ali individualna kvaliteta lahko tudi zlomijo.

    Predvsem pa je mariborski strokovni štab še bolj kot precenil zmožnosti globine svojega kadra, podcenil tekmeca. Pa je Milanič pred tekmo lepo rekel, da bodo prišli tekmeci sem igrat. In so. Komaj so čakali, dolgo so čakali, a ko so dočakali, so imeli resne priložnosti. Za resno analizo, ki bo tudi kadrovska. Z resnimi vprašanji: je Maribor res klub, ki si lahko privošči, da nima Amirja Derviševića niti na klopi? Pa ne, da bi on sam obrnil to tekmo. Daleč od tega. Morda bi tudi Cretu bil boljša možnost, gotovo pa Vrhovec. Prvenstvo je še dolgo, kakopak, tekem ogromno, igralcev tudi, vendar mariborska publika ima vedno več vprašanj. Priimki so dali odgovore na vprašanje, če bo Olimpija spet boljša od Maribora, ko bo šlo za nekaj. Tekma s Triglavom ni dala še nobenih odgovorov, ker Milaniča ni bilo na konferenco, da bi povedal, pojasnil, razložil. Zakaj, kako, kdo, čemu.

    Tijanić nagrada za Dončićevo delo
    Ko je prevzel vlogo glavnega trenerja pri Triglavu, je Dejan Dončić deloval nekoliko okorno. Ali robato. Pač ni klasičen medijski človek. Pa saj. Mu ni treba. Itak ima NK Triglav Kranj zato svojo PR službo, ki pač dela, kakor dela. Tokrat so vsekakor dobro zadeli, pa ne toliko pred tekmo z brhko mladenko, ki da lepše nosi dres od Luke Zahovića in Marcosa Tavares, temveč po njej. Pustimo, da All By Myself ni niti približno najboljša verzija v izvedbi Celine Dion. Ampak Triglav tega niti ne potrebuje. Je naredil vse na igrišču. Sploh z Davidom Tijanićem, ki je imel živalsko življenjsko tekmo. Nekoliko nenavadno sicer je, da je kameram rekel, da je sramežljiv, pri tako peroksidni frizuri, ampak Triglav rad sprejema vlogo, v katero se radi tudi sami postavijo.

    Lani so imeli najslabšo obrambo v ligi, daleč največ golov so prejeli, tokrat pa Mariboru spet zagodli. Kar je hudo redko. To je bila šestnajsta njihova tekma v Ljudskem vrtu in komaj četrtič so odnesli celo glavo. Druga zmaga, prva po šestih letih, ob dveh remijih. A ne gre spregledati, kako Dončićevo moštvo raste, koliko si upa in kako reagira. Nazadnje so odnesli nesrečno le 3:3, tokrat pa rajali z maloštevilnimi, a predanimi navijači. Dončić pravi, da raje vidi mlade fante, ki se borijo in ki dobijo resno priložnost, a tudi ve, zakaj. Ker se v Triglavu to da, če se ne boriš za naslov. Kot je rekel Aleš Mertelj po zmagi. »V Mariboru sem bil vajen, da sem se boril za prvaka. Zdaj se borim pa… Za vse točke, ki so na voljo.«. In nemara teh točk ne bo malo. Dončić je iz postave izvlekel največ in to počne še naprej. In bo tudi potem, ko bo Tijanić odšel. Kar bo gotovo kmalu.

    Penal? Ne. Dvojni penal.
    Fkrali. Počasi bo postal ključnik, hešteg za tekme Maribora, ko se omenja sodnike. Seveda v Mariboru ne rečemo fkrali, ravno tako kot ne uporabljamo »čuj« v vsakem drugem vzdihu (bolj urbana verzija je alo, mimogrede). Pokradli je tista beseda, ki je bližje mestu ob Dravi. In občutek je bil legitimen. Pri golu Triglava za 0:2 je bil ofsajd očiten in pred nosom Dejana Povšnarja, drugega pomočnika, ki vsekakor ni imel dobrega dneva in mu je Ljudski vrt očitno predstavljal prevelik izziv. Za Dejana Balažiča to ne more veljati, ker redno sodi in je v minuli sezoni znal ohranjati mirno kri. Tokrat pa ne gre razumeti, kako ni, iz dobre pozicije, videl prekrška Kristjana Arh-Česna nad Sašo Ivkovićem. In še prekršek Luke Čadeža. Dva penala, čeprav to ne obstaja.

    Tudi njegov poraz v psihološkem dvoboju z namazanim Luko Majcnom je zelo poveden. Majcen ga je peljal lulat. Večkrat. Najbolj pa na koncu, ko bi gladko lahko dobil še drugi rumeni karton. Aleš Mertelj je poudaril, da je imel Majcen strgano kopačko, sodnik pa mu je dal karton za simuliranje. Dejan Balažič je storil eno eklatantno napako, ki gre seveda v kategorijo »proste sodniške presoje«. Vendar čas bi bil predvsem, da ZNSS redno, ažurno, temeljito in celovito analizira vse sporne, mejne, dvomljive sodniške odločitve. Maribor je sam priznal, da pri golu 0:1 ni bilo ofsajda. Kar je napredek. Čas je, da ZNSS sliši tudi očitke na svoj račun in razume, da je del igre. In odgovarja na vprašanja. Vprašanje torej je: zakaj ni bila dosojena enajstmetrovka nad Sašo Ivkovićem. Samo zato, ker nas zanima za naprej. Za vse tekme in vse klube v Prvi ligi Telekom Slovenije. Ker dosojanje enajstmetrovk ima lahko kar krute posledice. Kot smo videli v četrtek v Stožicah.

    Milanič z molkom več sporočil Mariborčanom kot NZS
    Ni bilo prvič. Ne. Da se je Darko Milanič odločil zaobiti medijske obveznosti. Običajno je to pomenilo, da so televizijci ostali brez flash intervjuja. Darko Milanič je na bizaren način še sporočil, da je Marcos Tavares podaljšal pogodbo, ko Ljudski vrt ni bil navdušen, da Maribor v prvem polčasu ni bil kos Domžalam. Tudi tega je že kar nekaj časa. Nazadnje, ko ga ni bilo na novinarsko konferenco, je bilo po famoznem porazu s Krškim pred dobrim letom dni, ko je prišel Zlatko Zahović in robato odgovarjal na vprašanja.

    Sicer je Milanič prišel. Tokrat je Željko Latin, odgovoren za stike z javnostmi, predal stališče kluba, da po »taki tekmi ne bodo dajali izjav«. Vedoč, gotovo, da s tem kršijo pravilnik Prve lige Telekom Slovenije, saj se neudeležba trenerja na konferenci kaznuje po disciplinskem pravilniku. Kot da že ni bilo dovolj, da so Viole navijale v jugovzhodnem kotu stadiona.

    Dejan Dončić je dobil povsem legitimno vprašanje, če se mu zdi nespoštljivo, da nikogar iz Maribora ni. Dončić je govoril malo po ovinku, zadel pa v dvojem: da je bila polna zasedba na konferenci, ko je bilo 4:1 za Maribor. In v tem, da vsak odgovarja za svoja dejanja. Ter nato pristavil, da so trenerji tu, da trenirajo, ne da komentirajo sojenje. Kar je iz njegove pozicije seveda lažje reči, ni pa mu ušlo, da ima tudi Triglav svoj dolg spisek sodniških napak.

    Velik klub je velik tudi v porazih in Maribor je mesto, ki je veliko ravno zato, ker zna dobiti na gobec. Takšen Maribor je. Stereotipno, pregovorno, tradicionalno, kakorkoli že. Maribor najprej udari, potem pomisli, kar seveda ne more biti kompliment. Milanič je z neprihodom na konferenco ogromno tvegal in čas bo pokazal, ali bo disciplinski sodnik s (pre)visoko kaznijo udaril na čustva Mariborčanov. Ki bodo naredili to, česar on ni. Ne bodo šli v sobo, pisarno, daleč stran od oči in srca. Nihče ne pravi, da bi Milanič moral udrihati čez sodnike po dolgem in počez. Takšna konferenca je že bila in imela različne učinke. Toda Milanič bi moral čestitati Triglavu tudi javno, pred mediji, kamerami, kot se to pač vselej počne. Kot so celo lansko jesen počeli vsi tekmeci, ko jih je Maribor pregazil. Seveda je Maribor bil oškodovan. In seveda so se časi spremenili, ker facebook pač vse prenese. Kot tudi papir. Ampak nogomet je romantičen in večen ravno zato, ker še pozna nekatere osnovne postulate. Kot je ta, da prideš pred javnost in stisneš roko. Triglav ni kriv, ker Maribor ni dobil penala. Še manj, ker je dal dva gola. Ali ker Dejan Balažič ni izključil Luke Majcna, pa bi ga bil moral.

    Darko Milanič je raje tvegal kazen, ki jo je lani, ko je prvič preverjal v Kidričevem, če si disciplinski sodnik upa (vsekakor si), tudi dobil. Zdaj pa ni komuniciral s svojo nekomunikacijo le s sodniško organizacijo. Ne. S tem je marsikaj o sebi, posledično pa o klubu, povedal tudi navijačem. Maribor ni takšen. Ne gre v kot. Če je lani na novinarski konferenci Maribor poudaril, da gredo napake v njihovo škodo, potem za to ni kriv Triglav. Ni. Povrhu s tem pošilja Milanič in strokovni štab pošiljajo slabo sporočilo mladim igralcem, nogometni šoli in okolici. Da ko se ti zgodi krivica, se umakneš in si tiho. Če bi bilo tako, potem ne bi cela klop skakala in terjala penal, ofsajd, favl. Bi se s tem sprijaznila in krenila proti ne devetim, temveč desetim tekmecem.

    Darko Milanič je podcenil mariborsko publiko, ki je resda skandirala njegovo ime za ligo prvakov in petnajsti naslov, vendar ga s takimi reakcijami, ki sicer gredo hitro mimo, ne bo nikoli zares sprejela. Ker takšen Maribor pač je. V dobrem in slabem. Glasen. Z naglasom, kot da bi granitno kocko vrgel po stopnicah, kot je v nulo zadel Tadej Toš. Ali, v Milaničevem jeziku, nismo – mone.

    Drajek

    Navijači Triglava. Prišli so na zahodno tribuno in tam prešerno navijali. Škoda, da brez transparenta, saj so Small Faces lani

    Tviti sezone. Zgodaj je še. Zelo zgodaj. Da bi imeli tvit sezone. Pa ga morda imamo.

    Špiker lahko zabije dva. Mulahusejnović je sicer zabil enega, v bistvu sta ga zabila skupaj z Mešanovićem, ampak še več silovitosti uradnemu napovedovalcu v Ljudskem vrtu ne bi škodilo. Maribor je bil v naletu in to res še pomaga.

    Navijanje v kotu. Viole so zaradi kazni navijale v jugovzhodnem kotu, kar je nova lokacija v novem Ljudskem vrtu. Bili so že na severu in v času gradnje na zahodu. Obisk je bil zelo dober. 3.200 za sredino julija. Zelo dober. 

    Igralec tekme: David Tijanić [Triglav]

  • Igralci niso znali razvozlati taktike

    Igralci niso znali razvozlati taktike

    Kenan Pirić 6/10 Ne pri prvem ne pri drugem golu ne bi bil mogel narediti več. Ker je bilo (pre)pozno in ker je obakrat žogo preusmeril Saša Ivković. Bi pa lahko bolje pomagal postavljati soigralca v zadnji vrsti. To pa. Sploh pri drugem golu bi tudi sam moral bolj odločno ali kreniti v Victorja Aliago ali pa pokriti gol in pomagati že tako negotovim soigralcem. Še enkrat, za prejeta gola kakopak ni kriv, vendar omahljivost postaja problem. Kar se je le še potrdilo, ko ga je Victor Aliaga skoraj lobal in se je rešil v zadnjem trenutku. Največji problem je trenutno sodelovanje celotne obrambe. Da, to je tudi njegov problem. Ker sicer… Jasmin Handanović je z razlogom na klopi.

    Martin Milec 7/10 Individualno zelo suverena predstava, ki je znova pokazala, kako prav mu je del počitek. Desno stran je zaprl, nato pa bodisi sam skrbel za asistence (kot pri golu za 1:2) ali pa pošiljam za sorodne naloge Dina Hotića. Kapetanska predstava.

    Špiro Peričić 6/10 Stabilnejši del osrednjega obrambnega tandema. Kot na Islandiji. To mu sicer lahko godi, vendar ne, če se bo Maribor redno spravljal v zagate. Če je na Islandiji zadel mrežo, je v živčni situaciji zdaj zadel ležečega Ivkovića. Vsekakor se hitro uči, pomaga, rešuje, dobro tempira dvoboje in skuša pomagati soigralcu, ki bi naj pomagal njemu. Je pa tudi njega rešilo, da Tijanić ni zabil za 0:2…

    Saša Ivković 4/10 Najprej pozitivna plat: da, enajstmetrovka je bila očitna. Lahko bi bila celo dvakrat dosojena. Mhm. Kristjan Arh-Česen in Luka Čadež pač vesta, kako je, če ne primeš Ivkovića dovolj trdo (25. ktog v Kranju lani). Ampak Ivković bi se tokrat tako le odkupil. Pri obeh golih, sploh pa pri prvem, se je znova iskalo lanskega Ivkovića. Kjer napadalnejši del z glavo ni bil nadomestek, temveč dodatek. David Tijanić je resda imel morda življenjsko tekmo, toda pri prvem golu ga je evropsko obrnil. Pri drugem pa je v želji Ivković pregorel. Več težav zaenkrat v glavi kot nogah.

    Žan Kolmanič 5/10 Solidna predstava, če se Kolmaniča še vedno dojema kot mladega igralca. Ampak glede nato, da je to bila že njegova devetnajsta prvoligaška tekma, se letvica ne toliko dviguje, ker je Mitja Viler ne dviguje (več), kot oddaljuje. Victor Aliaga mu je povzročal hude težave, njegovo tempiranje razmerja obramba-napad pa še enkrat več zgrešeno. Uči se, a počasi. Morda prepočasi.

    Sandi Ogrinec 5/10 Največje presenečenje. Ne njegova predstava, ampak dejstvo, da je sploh igral. Prvič v vijoličastem po 9. avgustu 2017. Deseta tekma za Maribor, potem ko je v dveh epizodah za Krško nabral 29 tekem, a tam, bodimo iskreni, sploh v drugi eri večjega vtisa ni pustil. Delno tudi zato, ker ga v moštvu, ki je izpadlo, niti ni mogel. Nepošteno bi ga bilo kriviti za gor-dol nogomet, ki se Mariboru zgodi, ko nima sigurne sredine, vendar glede nato, kako redke so priložnosti za igralce takega kova, je ni izkoristil. Seveda bi mu pomagalo, da bi ob sebi imel Blaža Vrhovca ali nemara Alexandra Cretuja, ampak to ne bi rešilo njegove preračunljive igre. Kar je bila pred dvema sezonama neverjetna umirjenost, skuliranost za mladega fanta, zdaj lahko deluje kot nonšalantnost v dobrem ali aroganca v slabem primeru.

    Aleks Pihler 4/10 Če je na pripravah kazal več, se je tokrat potrdil za igralca, ki je težko varovalka in še težje kaj več v smislu napada. Izgubljene žoge, netočne podaje, zamujanje v duele … Za 25-letnega igralca, ki je redno igral za Maribor v ligi prvakov in prišel do reprezentance ter postal domač pubec, ki je nosil že celo kapetanski trak, je to predstava, ki ga bo v najboljšem primeru posadila na klop. V najslabšem pa na tribuno.

    Martin Kramarič 6/10 Zanj je tovrstni nogomet tisto, v čemer je v osnovi užival, a tudi od njega terja hitrejše branje igre. Na Islandiji je to dojel, poskrbel za enajstmetrovko, proti Triglavu pa deloval, da se najbolje še ne ujame, da včasih prepozno prebere idejo soigralcev.

    Rok Kronaveter 6/10 Delal je, kar ve in zna. Svoje. In vse to je naredil, kot mora in kot je treba. Ampak ko tudi on kmalu ni imel več svojega večera, ko niti predložki ali prosti streli niso zalegli, ko podaje niso našle razigranega soigralca, je Mariboru pošla kreativna sapa, kar je zanj kompliment, saj nakazuje na njegovo (nad)pomembnost v tej sestavi.

    Rudi Požeg Vancaš 6/10 Pozna se, da še ni povsem v formi. Zelo. Svojevrstno razumljiva odločitev, da se mu je takoj ponudila priložnost. Doma, rekordni prestop, svežina. Preigraval je, pomeril, skušal, podajal, a potreboval bo (naj)več časa, da se bo res predstavil kot tisti igralec, za katerega je Zlatko Zahović odštel rekordni klubski znesek. Po HNK Gorica je rekel, da mu godi, ker prvič res igra pred navijači, kar je letelo tudi na Celje, toda priložnost, ki mu jo je nastavil Rok Kronaveter, je to izjavo malo zamajala. Kot se je zamajala njegova odločnost. Potreboval bo čas.

    Andrej Kotnik 7/10 Vsekakor je bil trud viden. Zlasti izza golov, kamor so leteli njegovi streli od daleč. Toda Triglav je svojo pot zaprl, strnil vrste, ne da bi sploh igral bunker. Če je Darko Milanič zgrešil poimensko v sredini, je pri Kotniku zgrešil taktično, če je pričakoval, da bo kot lažna špica uspel opravljati več nalog hkrati, je naložil nehvaležno nalogo na igralca, ki je tukaj sicer dlje kot Kronaveter in Požeg Vancaš, ne pa dolgo. Kotnik je pač naredil, kar zna, ampak to ni bilo dovolj za Triglav.

    Dino Hotić 7/10 Glede nato, da je še dve uri pred tekmo po Lentu sprehajal psa, bi bilo povsem razumljivo, glede na teden, ki je za njim, če bi bil dobil prosto. Vendar ni, ker pač tekma ni šla po načrtih. Pokazal je več, dal svežino v igro, podajal, streljal, vendar tudi on ni zadoščal.

    Jasmin Mešanović 4/10 Čas je, da se pogovorimo o Jasminu Mešanoviću. Že ob koncu lanske sezone se Milaniču ideja, da bi Mešanović nadomestil Jana Mlakarja, ni pretirano obnesla. Mešanović je resda nekoč že igral na tej poziciji podporne/lažne špice, vendar ne v Mariboru. Taktično se je prilagodil krilni poziciji in tam več kot upravičil zaupanje. Ko se je vrnil nazaj v konico napada, pa mrak na očeh. Daleč je gol v Moskvi. Za Maribor je na 56 ligaških tekmah zabil 16 golov, na sedeminpetdeseti pa zapravil izredno situacijo. Kar je Luki Štoru uspelo v Sežani za Aluminij, njemu vsekakor ni. Maribor je trenutno brez Luke Zahović tanek v napadu. Zelo tanek.

    Nardin Mulahusejnović 8/10 Menjava, ki bi skoraj rešila Darka Milaniča. Kar bi za Mulahusejnovića bila velika zmaga. Celotno pomlad je čakal na drobiž minute – sicer ne brez razloga, ker je pokazal premalo, ko je dobil minute –, zdaj pa naj bi rešil celotno moštvo in klop? In bi jo. Zabil je za 1:2, nato pa nastavil Jasminu Mešanoviću zicer. Za 2:2. Težko bi naredil še kaj več. Vsekakor najbolj pozitivno presenečenje.

    Darko Milanič 5/10 Želel je dobro, natuhtal je postavo, s katero je želel poskusiti… Ampak to se ne dela na otvoritvi sezone, ne zlomi se psihe igralcev, saj ne Sandiju Ogrincu ne Nardinu Mulahusejnoviću taka tekma vsekakor ne koristi. Maribor je imel in bo imel cel kup tekem, kjer je lažje vključiti, mešati, rotirati, pa takrat raje deli minute med tiste, ki pač morajo imeti minutažo. Milaniču sodniške odločitve seveda niso pomagale, vendar uštel se je s tem, ko je igral brez napadalca, uštel se je, ko je razstavil ogrodje svoje taktike v osrčju sredine in uštel se je, ko je stavil na Jasmina Mešanovića. In najbolj se je uštel, ko ga ni bilo na novinarsko konferenco. Ni nezanemarljivo, da je kamera našla tudi Oliverja Bogatinova, zdaj vodja nogometne šole.

  • Pet ugotovitev: Valur – Maribor [0:3]

    Pet ugotovitev: Valur – Maribor [0:3]

    Pet ugotovitev: Valur – Maribor [0:3]

    Raztegnili. Maribor Valur, Valur pa himno. Mhm. Morda pa so himno lige prvakov, ki jo sicer Uefa uradno rola od četrtega, zadnjega kroga kvalifikacij naprej, ko se zarolajo tudi milijoni in ko se nam ne rola od iskanja »streamov«, no, morda pa so v Reyjkjaviku himno lige prvakov zarolali, ker je to pač tako redka priložnost. Pa daljšo verzijo so upalili. V postroju. Da bi vsaj nekaj imeli od evropskih kvalifikacij, kot se je izkazalo. Držalo je, da je bil Maribor formalno nosilec, realno pa velik favorit. Ni držalo, da atmosfera ni kdo ve kako nogometna. No, nogometna. Drugačna. Islandci so trmasti, predvsem pa vztrajni ljudje. In tako so tudi izgubili. Zakaj pa je Maribor zmagal?

    Maribor zmlel Valur. Zakaj? Kronaveter.
    Razlogov, da je Maribor na koncu še malo sprehajal Valur, kot se je posrečeno izrazil Darko Milanič, je vsekakor več kot pet. Eni so stari, drugi sveži, tretji znani, četrti gotovo ne. Ampak ključno je bilo ne samo, da je Maribor imel načrt. Še bolj je bilo ključno, da se je tega načrta držal. In ga izvedel. Ampak tudi to ni bilo najbolj pomembno. Kar je privedlo do relativno visoke zmage – relativno zato, ker Valur ni bil brez priložnosti –, je bila pripravljenost Darka Milaniča in strokovnega štaba, da je Maribor pokazal, kaj premore zdaj. In premore več. Precej več. Še Špiro Peričić je zabil prvega z glavo ter tako z eno potezo odrešil sebe in še (marsi)koga, ampak ključ do uspeha sta bila Andrej Kotnik in zlasti Rok Kronaveter. Kakšna tekma za fanta, ki je dolgo iskal pot domov. Dve podaji, gol in še dve resni priložnosti. Pa ne samo to. Njegova umirjenost, potrpežljivost, pripravljenost. Počakati. Da bo priložnost že prišla. Igralec, ki nima le poteze več, ampak je poteza več. Od česar imajo ogromno vsi, ki so mu blizu. Tako izkušeni Marcos Tavares kot Dino Hotić in Martin Kramarić.

    Drugi gol tako dober, da je končal tekmo
    Akcija, v kateri so sodelovali Mitja Viler, Rok Kronavater, Andrej Kotnik in Dino Hotić, je bila taka, da je še Milanič malo poskočil. Takšen gol? Na prvi tekmi? Prvi evropski tekmi? Še en dokaz, kaj je Maribor pridobil v prestopnem roku. Ko ulovi v napadu tako kombinatoriko, ko se ne zatika, ko ni sebičnosti in ko vsi delajo za skupni cilj, potem je tisto, da se igralci postavijo v vrsto in skupaj zibajo v čast novorojencu Dina Hotića… Ni čudno, da so izjave šle v smer, da je Valur pač po tem golu padel. Ker je. Po takem golu bi padel še kdo. Maribor je pokazal, kaj je kontinentalni nogomet, kaj balkanski nogomet in kaj nogomet, v katerem se odigra, da se igra, kot je lucidno naslovil klub na spletni strani. Gol, v katerem se najde Maribor, ki se je iskal. Dolgo. Zdaj je tu.

    Špiro Peričić zabil in odrešil sebe in obrambo
    Med vsemi štirimi novinci je užival najmanj zaupanja. Ni mu bilo lahko, v njegov bran bo gotovo šlo dejstvo, da je že aprila nehal brcati, ko je postalo jasno, da bo šel v Maribor. Užival zaupanje bo pa kar dobra beseda. Ker ni bil ravno užitek gledati, kako Maribor vse bolj skozi priprave ugotavlja, kakšno težo je imel Marko Šuler. Špiro Peričić je dajal vtis nogometaša, ki vsakič znova in vselej bolj ugotavlja, kakšna je razlika, če igraš za Muro ali za Maribor. Ampak vse je ovrgel, ko je v 42. minuti zabil. Z glavo. Ne najbolj estetsko, ampak naredil je, kar pač mora. Kar je bila lani domena Saša Ivkovića – ta se še vedno išče -, je zdaj uspelo njemu. Tudi zato, ker je Rok Kronaveter s prostega strela ponudil točno tisto, za kar je bil pripeljan. Peričić je del tiste faze igre Maribora, ki edini še lovi formo iz lanske sezone. Je pa pohvalno, da Maribor – odštejmo Dravinjo in Mozirje – ni prejel gola. Prvič v tej zasedbi.

    Eksperiment Cretu
    Zrel je bil za menjavo ob polčasu. Zelo zrel. Najprej je storil obupno napako – sreča le, da ni bil edini –, ko se je lahko zahvalil le oklevanju in nespretnosti Finsena, da ni izkoristil njegovega kolovratenja. Alexandru Cretu je še vedno eksperiment, čeravno igra na svoji matični poziciji. Da ima prednost ravno zaradi svojih obrambnih kvalitet, je razlog, zakaj zdaj – pa ne da bi za to bil tudi posredno kriv Cretu, takšna je pač ideja mariborskega strokovnega štaba – dobiva minute. Ampak njegov prekršek za rumeni karton, na sredini igrišča, v fazi tekme, ko Valur res ni nudil nevarnosti, je bil velik kiks in pokazatelj, da mu včasih niti izkušnje ne pomagajo. In da je res imel najboljšo formo tam nekje zgodaj spomladi. Bolj je šla tekma h koncu, bolj udobno se je počutil in tudi dobival dvoboj, vnovčil svojo višino, toda če bi se stvari odvile le malo drugače, centimeter ali dva tu … Bi se mu res slabo pisalo. Fizične predispozicije mu nudijo vse, ampak še vedno ga včasih muči razumevanje igre. Še dobro, da ima ob sebi Blaža Vrhovca, tihi motor destrukcije, težišča in varovalke.

    Valur igral na vse ali nič
    Kako so šli. Uf. Na polno, ostro, brez oklevanja. Zlatko Zahović je ocenil, da je Valur stopničko, dve boljši od FH-ja, ki ga je Maribor ugnal predlani na poti do tretje lige prvakov. Dalo se je videti, kje je to videl, ampak povsem ni držalo. Valur je imel precej boljši napad, drži, Finsen, Pedersen in Sigurdsson so to nakazali, ne pa tudi izvedli, a so zato vse bolj in bolj trpeli v obrambi.

    Valur je igral, kot da mora zmagati, če želi kakorkoli še upati, vendar je znova pokazal, zakaj ima letos težave v islandskem prvenstvu. Povsem osredotočeni na napad, na prekinitve, na vse tisto, kar jim sicer očitno prinaša uspeh. Ampak z Mariborom so se šli na »kdo da več« in potegnili precej kratko – še zlasti, ko jim je Maribor vrnil najprej z njihovo mero, nato pa jim dokončno vsilil svoj stil igre. Valur ima vseeno dostojno podporo s tribune, pa četudi ta ni bila povsem polna. Že res, da je tako majhno število gledalcev domala bizarno, toda atmosfera ni bila nič manj strastna, k čemur je pripomoglo tudi deset viol. Valur je pokazal, da ima prebliske, ima konkretne igralce v napadu, stavi na Halldorssona, vendar ob taki obrambi in takem gor-dol nogometu je v Evropi pač težko zdržati eno tekmo. Kaj šele dve.

    Drajek.

    • Himna lige prvakov. Ta dolga verzija za začetek. Delovalo bi poceni, če ne bi bilo tako iskreno

     

    • Zalivanje umetne trave. Svojevrstno in nekoliko čudaško, vendar zelenica ni bila prednost Valurja. So pa zato igralci Maribora imeli obhladke po tekmi. Ker noge trpijo. Še en dokaz več, zakaj v Angliji že vse raje zamenjujejo igrišča z umetno travo, na kateri še vedno igrajo slovenski otroci.

     

    • Stream. Na koncu se je dalo spet čisto okej gledati stream, če seveda spustimo kriterije na katero drugo leto kot 2019. Povsem jasno je, da tekma sredi poletja, sredi tedna, ob 22. uri zvečer, ne more biti tržno zlato za televizije. Ne pomaga jadikovanje, da bi televizije to »morale« prenašati. Seveda bi, ampak saj že dolgo vedo, da ne gre za »morati«. Pokazalo se je tudi, da je sicer Ekipa najbrž dobro mislila, ponudila svoj prenos, toda plačljiv, a se je znova dalo zaobiti tudi to.

     

    • Navijanje. Če bi zapolnjen jug na evropskih tekmah tako navijal kot deseterica na Islandiji? Uf. Bi Rangersi lani padli.

  • Kronaveter? Vse in še več

    Kronaveter? Vse in še več

     

    Kenan Pirić 6/10 Imel je srečo. Večkrat. Ampak pri Kenanu Piriću gre ravno za to. Za zdaj. Neposredno ni odgovoren, kaj šele kriv, za situacije, ki bi lahko Valurju dale (pre)zgodnje vodstvo. In to več kot le enojno. Čeprav se pozna, da nima komande, da še ni dovolj glasen. Imel je tudi precej sreče, ko je sam nespretno ravnal po kotu in strelu z glavo Patricka Pedersena. Malo je manjkalo, pa bi mu bila žoga ušla med nogami. Žogo je ukrotil še pravi čas, ni prečkala črte s celotnim obsegom (VAR-a in tehnologije golove črte v tej fazi, tako kot resnega tv prenosa, ni) toda sigurnost mu še vedno manjka. Popravlja jo zlasti z izjemnim krotenjem žoge pri predložkih.

    Martin Milec 7/10 Če je lansko sezono na koncu padal v formi, je zdaj pokazal, kaj je Darko Milanič mislil, ko je rekel, da »tisti, ki smo igrali nekaj nogometa, vemo, kako je na prvih tekmah sezone«. Točno tako je Milec tudi odigral. Pogumno, hrabro, storil tudi kakšno napako, izgubil duel, vendar nikoli tako, da ne bi sam popravil lastnih napak. Preudarno in naštudirano je tempiral prodore naprej. Zelo suverena predstava.

    Špiro Peričić  7/10 Zadetek mu, kakopak, dviguje oceno. Ne veliko, a mu. Dal je gol z glavo, ko se je zdelo, da bi ga naj, češ, ta je še iz lanske sezone, zabil Saša Ivković. Če že. Peričić je s tem potrdil vse, kar ga je krasilo v Muri, torej da je branilec, ki ima tisto nekaj, je pa res, da je obenem nevarno izgubil kakšen dvoboj in se nekoliko tudi lovil v obrambi, vendar na srečo zanj in Maribor ne usodno. Potrebuje pa ravno take tekme. Za prvič, taka tekma? Ne pozabimo, to je bila njegova prva evropska tekma. Pri 25. letih. Za prvo tekmo? Precej okej. Če štejemo gol, zelo okej.

    Saša Ivković 6/10 Nekoliko tiha tekma, vendar takšne so bile tudi njegove priprave in življenje po Marku Šulerju. Ivković je tip igralca, ki bo najprej oddelal svoje, nato pa, če že, ponudil tisto nekaj več. Danes ni, osredotočil se je na Valurjeve napadalce in svojo bitko z njimi, saj so bili, ne vedno in ne pogosto, ampak zato nič manj nabrito, vseeno zahtevni. Če bi danes naj pokazal vlogo liderja obrambe, potem ga čaka še nekaj dela. Če je ta vloga seveda sploh zanj.

    Mitja Viler 5/10 Tako kot Tavares je dobil minutažo zaradi izkušenj. In prednost pred Žanom Kolmaničem. Gotovo. Da se ne bi Kolmanič prenaglil, kot se je denimo Adis Hodžić v Sofiji na drugi strani obrambe na prvi evropski tekmi. Ker za prvo tekmo, kot je razumeti Milaniča, je zelo pomembno, da pač treba »odigrati nekaj nogometa«. Težava je, da je Viler svoj najboljši nogomet že odigral. Nazadnje predlani, ko je dal gol Zrinjskemu in Hapoelu. V mislih je tu napadalni aspekt njegove igre, na stara leta pa bi bolj do izraza – sploh ob takem kadru – naj prihajala forma v obrambi. Ta pa mu dela težave. Velike. Valur tega ni izkoristil, Vilerja pa mučijo tudi predložki, ko se priključi v napadu. Odločitev, komu dati prednost, bo vse bolj pomembna. Ne bo šla stran. Ni težava, da bi Kolmanič bil Erik Janža. Težava je v Vilerju samem.

    Blaž Vrhovec 7/10 Tiha tekma, kakršnih bo najbrž vse več, zdaj ko mora imeti napadalni del za seboj varovalko. Vrhovec je prav to. Varovalka. Ne samo za tiste spredaj, ko kombinirajo in nemara izgubijo žogo, kar tako ali tako ni bilo pogosto, temveč tudi za tistega ob sebi. Cretuju nudi oporo, ki mu je Aleks Pihler najbrž ne more. Če bi jo seveda Pihler sploh potreboval.

    Alexandru Cretu 5/10 Še dobro, da je tekma zavila v drugo smer. Še dobro, da njegove napake, nespametne, eklatantne in zelo opazne, niso imele resnih posledic. Še vedno je eksperiment, a zdaj celo na lastni poziciji. Hitro prejeti rumeni karton na delu igrišča, kjer je bil že prekršek nesmiseln, kaže na delo zanj in še bolj dilemo, ki čaka Milaniča zlasti proti tekmecem, ki takih tekem ne bodo oproščali.

    Rok Kronaveter 9/10 Dve asistenci. In gol. In še ena resna priložnost, pa mu jo je vratar ubranil. Pa še ena. Če bi bil Valur boljši tekmec, bi dobil desetko. Rok Kronaveter se je sicer nekje v prvem polčasu nekoliko umaknil, stopil v senco, a nato zasijal. S prostega strela je ponudil žogo, ki je zvita vsaj toliko, kot so bile tiste Amirja Derviševića. Prednost? Ne rabi iskati le Sašo Ivkovića. Akcija za 0:2 je pa sploh dokaz njegovega nogometnega perifernega vida. Dvojna izmenjava in nesebična podaja. To je to. Pa naredil je, kar Lionel Messi ni. S penala je gladko dal gol Hannesu Halddorssonu.

    Andrej Kotnik 8/10 Drži. Vse, kar se je o njem pisalo, govorilo in zlasti videlo na pripravah … Drži. Kotnik je tisti igralec po Tavaresu, ki mu je skoraj nemogoče odvzeti žogo. Ko bo našel še pravega naslovnika – sploh skozi tako postavljene tankerje -, bo imel Maribor igralca, kakršnega dolgo ni imel. Vsekakor ne v tem kadru. Občasno celo s Tavaresom vred. Fant rad ne samo igra, ampak se poigra. In to na takih tekmah. Nor začetek.

    Dino Hotić 7/10 Kaj bi lepšega? Na tak dan? Ko se doma rodi prvorojenec? Dovolj je bilo, da je bil samo – tam. Za drugi gol. In da ga je Rok Kronaveter videl. Po dolgi akciji, ki je pokazala ne samo na razliko med kluboma, ampak v nogometni miselnosti. Lep gol, s katerim se je Hotić dokazal v sistemu igralcev, ki vedo kaj z žogo. Godi mu, vse bolj, da ima ob sebi kreativce. Ker je tak tudi sam.

    Marcos Tavares 7/10 Seveda je dobil minute zaradi izkušenj. A seveda ne zgolj zaradi njih. Temveč sistema, s katerim pa je Milanič precej ne ravno tvegal, ampak bolj stavil. In zadel. Tavaresu pač Skandinavci ležijo, že FH-ju je zabil oba gola predlani, tokrat se je osredotočil na držanje žoge in pritisk. Morda ni več najhitrejši, ima pa ogromno kondicije.

    MENJAVE

    Rudi Požeg Vancaš  7/10 Vstopil je v 75. minuti namesto Marcosa Tavaresa in takoj  pokazal, kaj lahko ponudi. Vse tisto, česar Valur ne more. Pa še kdo tudi v vrstah Maribora med krilnimi nogometaši. Ko bo dobil še zajetnejšo minutažo, bo prodore in strele še bolj lahko izpilil. Željan zadetka.

    Martin Kramarič 7/10 Vstopil je v 83. minuti in priboril enajstmetrovko, kjer je preigraval, kakor je običajno ali na pripravah ali pa v Krškem. Zelo uspela menjava.

    Jasmin Mešanović -/- vstopil v 89. minuti. Taktična menjava.

    Igralec tekme: Rok Kronaveter [Maribor]

     

  • Tota sezona 2018/19

    Tota sezona 2018/19

    Bolje pozno kot nikoli. Pa četudi v dežju. V sredo. V Celju. Derbi se je sfižil, prvenstvo se ni. Takšen je pač Maribor. Strne vrste. Ko bi mu moralo vse nekako uspeti, mu ne. In obratno. Na koncu mu je uspelo. Naslov gre nazaj čez Trojane. Po dežju posije sonce, po soncu pride naslov. Jesen je bila bolj gledljiva, pomlad pa uspešna, kot si uspeh razlaga in želi strokovni štab. Saj so lani zelo igrali, napadali, pa izgubili prvenstvo doma. Tokrat to ni bilo usodno. Maribor je prišel do petnajstega naslova. Martin Milec pravi, da bi rad dočakal še drugo zvezdico nad grbom kluba. Torej še pet naslovov. Marcos Tavares jih ima osem. In rad bi imel 200 golov. Rad bi. To je ta besedna zveza, neločljivo povezana z Ljudskim vrtom. Z željami. Bojan Ban je imel kar prav, ko je rekel, da Maribor nerad izgublja. Ko izgubi zelo, se celo Zlatko Zahović opraviči. Lahko bi se reklo, da je Maribor v Celju zmagal, ko se je dokončno ločil od forme. Do naslova na koncu brez prvega podajalca Amirja Derviševića in prvega strelca Luke Zahovića. In naprej potisnil ekipo. Kolektivni duh. In tu mu letos ni bilo para. In to je bila njegova sezona. Tota sezona.

    Igralec sezone • Saša Ivković
    Brez dvoma. Zmagovalec v vseh ozirih. Pa še Vijol’čni bojevnik 2018. Ne samo zaradi konstantnosti (izpustil je le tekmo 31. kroga v Novi Gorici, pa še to zaradi strahu pred kartoni). In konsistentnosti. Ter premišljenosti. Le tri rumene kartone, pa je med nogometaši (v polju) z največ minutami. V ligi. Mariborska obramba naj bi bila pregovorno še bolj fiksna kot zanesljiva, toda ob težavah Marka Šulerja s poškodbami in, bodimo iskreni, letih, ki jih Aleksander Rajčević sicer lahko vnovči, ampak ne v fazah po ducat in več tekem, je ob učečem se Kenanu Piriću ter menjavah na desni strani (poškodbe in kazni Martina Milca) in lovljenju forme na levi (Mitja Viler je spomladi izgubil mesto, Žan Kolmanič se kot mladenič pričakovano lovi), Saša Ivković ponudil ogrodje, steber, bistvo. Najprej to. Šele nato so prišli vsi goli, vseh (za zdaj) sedem, ki sta jih splanirala z Amirjem Derviševićem. Ivković je v sezoni in pol v Mariboru odigral prve evropske tekme in postal še en v nizu tujcev, ki so se hitro priučili mariborske taktike. Maribor je letos prejel sicer že 28 golov (lani prav tako, a po 36. krogih), Ivković se je resda tudi izgubil, ko se je izgubilo moštvo v Murski Soboti in na derbiju z Olimpijo v Mariboru, vendar je takrat edini pokazal obrise nekega liderstva, ki moštvu sicer manjka. Ampak, ja, igralec sezone. Brez dvoma. In trenutno tudi realno gledano edini resni izvozni produkt.

     

    Presenečenje sezone • Alexandru Cretu
    Predolgo je bil simbol zgrešene sezone. Grešni kozel, trojanski konj, karkoli že. Ni bil kriv sam. Do novembra je čakal na prvo enajsterico, čeprav je nabiral pridno minute tudi v pokalu. Spomladi je presenetil zlasti s pripravo: tako kondicijsko kot psihično. Postajal je notranja rezerva, h katerim se rad zateče Zlatko Zahović, ko se odmevno ne kadrira. Sploh v aprilu je ponudil stabilnost, ko se je Milanič zatekel k rombu. Cretu je pokazal tudi boljše znanje angleščine, ko je med drugim povedal, da je romunski nogomet mnogo bolj fizično zahteven. V kadrovsko zgoščeni sredini ga čaka veliko dela za minute.

    Sprememba sezone • Vratarska pozicija
    Povsem legitimen izbor bi bil tudi na levi strani obrambe, kjer je Mitja Viler, ki mu ne manjka več veliko, da bo (s tekmami v dresu Kopra, seveda) priplezal do desetega mesta na večni lestvici nastopov v PLTS, po Eriku Janži naposled dočakal konkurenco v Žanu Kolmaniču predvsem na račun lastne forme, ki pa ji glede na leta ne gre oporekati. Toda naposled se je večja sprememba zgodila v golu. Jasmin Handanović (15 nastopov v ligi) bo sicer v Mariboru še eno dodatno leto, do 2020 (kot Šuler in Rajčević), vendar še jeseni ni ravno kazalo, da ga bo Kenan Pirić kmalu nadomestil. Morda v pokalu, kot to trenerji radi počnejo, vendar Darko Milanič je upošteval Mitjo Piriha in dobil Pirića takrat, ko je bil pripravljen, sam pa to najmanj pričakoval. Ni rotiral v golu v pokalu. Pirićeva pomlad je pokazala, da ima vsekakor najboljši izmet/podajo v ligi, se pa muči včasih z odbitki, kar sam pripisuje procesu učenja. Pokazal je predvsem, da se je pripravljen učiti. Da ni zaletav. In da z video analizami napreduje. Maribor v njem še nima vratarja, ki bi evropsko reševal, ampak ga lahko dobi. Potencial. Velik.

    Prilagajanje sezone • Aleks Pihler
    Aleks Pihler je izvedel dobrega, starega, prilagodljivega Aleša Mertlja. In ni izvedel Damjana Boharja, ko je moral na derbiju na desnega beka. Pihler je imel kar zibajočo sezono, ampak pokazal svojo prilagodljivost in pripravljenost ter je bil morda, vsaj v nekem trenutku, najboljši desni bek. Pa ne samo zaradi tega, ker sta bila Martin Milec in Denis Klinar, ki je prišel samo zato, poškodovana. Čeprav ni bek, seveda ne. Darko Milanič je v preteklosti že namignil, da bi še koga prekvalificiral: Gregor Bajde, recimo, je pokazal več obrambnih apetitov kot Dino Hotić, ki ga to niti najmanj ne zanima. Pihler ni imel izbire, čeprav jo je Milanič najbrž imel. Ali pa bi jo za klub, ki ima rezultatsko uspešno mladinsko šolo, moral imeti. Letos se je boril, včasih še celo preveč. Sicer pregovorno bolj tih, mil, nič-hudega-sluteč je bil izključen v Murski Soboti. V desetih minutah je dobil dva rumena. Ampak le pokazal, da mu je še kako mar. Eden redkih, ki mu romb ne (na)škodi.

     

    Razočaranje sezone • Martin Kramarič
    Kandidat bi bil lahko tudi Felipe Santos. Upravičeno. Ni upravičil, kar je klub zapisal, ko ga je predstavil. In četudi je letos zabil dva gola v ligi (častnega v Murski Soboti, in za 3:1 proti Triglavu, ko je pokazal tisto, kar je manjkalo). Sploh glede nato, kako se je izgubil na tekmi z Aluminijem. Kandidat bi lahko bil zgolj zaradi lige Gregor Bajde – sploh po ugodnih evropskih predstavah, ko je pokazal zmožnost destruktivne, obrambne prilagoditve in nenazadnje zabil v Tirani -, vendar Bajde je svoje minute vselej dočakano izkoristil in nenazadnje tudi zabil dva gola. Obakrat ko ga je Darko Milanič dal v prvo postavo proti Celju. Zakon bivšega? Nemara. Toda največje razočaranje je gotovo Martin Kramarič. Začel je v prvih treh krogih ter se dokazal tudi v prilagojeni vlogi na spomladanskem derbiju, nato pa se boril z mestom na klopi. Zbral je 334 anemičnih, spregledanih, rezerviranih in muhastih minut. Lansko sezono jih je nabral kar štirikrat več. Glede nato, da ima pogodbo do maja 2021, je lahko oziroma bi moral biti potencialna notranja rezerva. Vsekakor še en potencialni krilni igralec, ki je izdatno izgubil na individualni kvaliteti.

    Tipanje sezone • Nino Žugelj
    Nekaj so naredile poškodbe, nekaj kartoni, nekaj forma, nekaj pa tudi najbrž kar usoda. Toda Darko Milanič je letos priključil več fantov, ki so prilezli vsaj do klopi. Kar trem je uspelo: Lovro Grajfoner in Rok Maher minut sicer nista dobila, je pa zato debitiral Nino Žugelj. Že na zimskih priprvah je s čudovitim golom opozoril nase. In nato dočakal tri priložnosti. Letnik 2000. Če je bil debi proti Muri bolj ceremonialne 14-minutne narave, je začel tekmo v Kidričevem in kar kruto spoznal, kakšna je razlika med prvo in drugo ligo. Proti Gorici je nato zbral še štiri minute in se kot potencial, ki več kot le obeta, vrnil v mladinsko selekcijo.

    Preblisk sezone • Dare Vršič
    Vprašanje, če je najboljše res prihranil za konec. Vsekakor pa je najboljše pokazal na koncu. Že ko je vstopil proti Domžalam (1:0) je upravičeno lahko na konferenci po tekmi rekel, da ni enako, če igraš dvajset minut ali en polčas. Darko Milaniču mu je dal ogromno pred iztekom pogodbe: prilagodil mu je sistem (romb) in ga vmes imenoval celo za najboljšega nogometaša. Vršič je v pokalu veliko pokazal, vendar nezgrešljivo igral zlasti za lastno pogodbo in prihodnost. Leta se mu vse bolj poznajo, ni prepričal, da bi v začetni postavi res lahko resneje sestavljal, kaj šele vplival na igro Maribora. Preblisk, to pa je vse.

    Izzivi sezone • Žan Kolmanič
    Izriniti Mitjo Vilerja ni lahko. Vprašajte Erika Janžo. Žan Kolmanič je naposled dočakal res pravo priložnost, vendar mu ni bilo nič podarjeno. Najprej je moral premagati Vilerja, da bi ga potem tako zelo premagala Mura (4:1). Izgubil je tudi derbi in bil tarča kritik, kar je za takega fanta, letnik 2000, ekspresno odraščanje. Sploh če s tribun letijo opazke in še kaj. Nehote je postal merilo za mlade. Njegovih trinajst tekem – z derbijem vred – je pokazalo, da fantje potrebujejo čas, podporo, razumevanje in potrpljenje. Sploh in še posebej slednje. In ne gre izpustiti, da je odigral skoraj natanko toliko tekem in minut kot v prvi ligi še v mladinski ligi. Naporna, vendar dobrodošla sezona.

    (Ne)uporab(lje)nost sezone • Nardin Mulahusejnović
    Nagrada, ki se je do letos poimenovala po Sunnyju Omoregiju. Letos je sicer Omoregie, ki mu pogodba poteče po tej sezoni, na eni tekmi sedel na klopi (proti Rudarju). Zdaj se nagrada lahko imenuje po nekom drugem: Kassimu Doumbii, ki je odšel, ne da bi zbral eno samo minuto. Ni še vsak, ki je dobro igral proti Mariboru, za Maribor. Kruta resnica. A še večje presenečenje, v praksi pa razočaranje, je namreč klubska politika glede Nardina Mulahusejnovića. Če je že prišel, bi si zaslužil vsaj kako minuto. Ali pa bi ga klub posodil. Ali pustil še malo, kjer je bil, kot je veljalo za Piirća. Morda minute do konca sezone nabere, zdaj ko je Maribor že prvak (kar se vedno ne izkaže za plus, dokaz so tekme z Aluminijem in Radomljami v sezoni 2016/17, ko je Maribor že bil prvak), toda Mulahusejnović je gotovo pričakoval več. Še bolj pa to velja za Denisa Šmeja, ki bi, ko se je vrnil po 501. dnevih brez tekme med zimskimi pripravami, skoraj moral priti na vrsto – sploh po poškodbah Luke Uskokovića in Marka Šulerja, pa mu je mesto vzel celo – Alexandru Cretu. Notranjih rezerv ima Maribor še vedno dovolj. Težava je le, da kar precej stanejo. In da je bila forma »prvotimcev« vmes že sila načeta. Maribor bi potreboval več notranje konkurence. Prave konkurence.

    Odhod sezone • Damjan Bohar
    Odhodi iz Ljudskega vrta znajo biti zelo različni. Ni nujno, da vsi dobijo rože in sliko. Še zdaleč ne. Damjan Bohar je odšel z dvignjeno glavo. Pet let. Par noro pomembnih golov. Eno lepših sloves, ko sta izjavo dala tako igralec kot klub. Bohar se je na Poljskem tako dokazal, da je dočakal minute v reprezentanci, Maribor pa je lahko spoznal, da je izgubil velikega borca. V konkurenci za odhode je gotovo še Anel Hajrić, ki je za Radomlje v 2. SNL letos zabil že 30 golov. V sezoni, ko je Maribor že pozimi vedel, da bo ostal brez Jana Mlakarja.

    Pogodbe sezone • Veterani in bodoči veterani
    Da Maribor nagrajuje zvestobo, je zdaj že tradicija sama po sebi. Sicer to počne tudi selektivno (zadnji tak primer je Aleš Mertelj), vendar ne odstopa od politike. Nekoliko je le presenetil način oziroma izvedba v praksi. Ko je podaljšal Marcos Tavares, je bila tiskovna konferenca. Enako, ko je to storil Dino Hotič. Za Aleksandra Rajčevića, Marka Šulerja in Jasmina Handanovića pa zgolj sporočilo za javnost v Turčiji. Seveda stvar tajminga, odločitev in najbrž tudi spontanosti, toda s tem je klub naredil razliko. In le še potrdil, da se splača biti dobro zapisan pri vodstvu. Pogodbe, ki so sicer razumljene kot del zaslužene nagrade za pretekle dozežke, toda Maribor s tem omejuje (finančne) naložbe v kader. Tako pri prestopih kot plačah. Dino Hotić je razumljen kot dolgoročni kreativec in desetka, a je na igrišču to kazal na tekmah, ko je Maribor tekmeca praviloma že zlomil. Šuler se je znova poškodoval, Rajčević se jim je ognil v pravem trenutku, Handanović pa je omejen na vlogo mentorja. Vse prav, a so to res dobro plačane vloge.

    Prihod sezone • Kenan Pirić
    Nedvomno. Sicer se je na zadnjem derbiju na vzhodni tribuni pojavil napis, ki je spraševal Darka Milaniča, zakaj Denis Klinar sedi, toda Klinar je imel zelo nihajočo sezono in se – po poškodbi in kazni Milca – lovil ravno takrat, ko je imel priložnost pokazati, kaj bo v klubu počel do leta 2022. Pirić je že omenjen pri spremembi sezone in je ob Ivkoviću potencialen Zahovićev produkt. Andrej Kotnik bo imel pravico šele v prihodnji sezoni in bo vnesel še več kalkulacij in permutacij v že tako zgoščeni sredini. Špiro Peričić je bil pa zlasti dokaz, kaj Maribor lahko pomeni in izkušnja, iz katere se je Mura veliko naučila. Peričić utegne dobiti več priložnosti, kot se morda pričakuje. Oba s Kotnikom pa imata veliko potenciala in dokazovanja v poletnih pripravljalnih tekmah, kjer se kljub kratki pavzi da dokazati in preriniti v moštvo.

    Gol sezone • Dino Hotić [vs. Triglav 1:5]
    Tisti v pokalu je bil seveda še lepši, a ker je to pregled lige… Res. Lep. Gol. Z razdalje. Ko mu žoga sede, mu res sede. Na takih tekmah.

    Slavje sezone • Luka Zahović & Dino Hotić
    Ni bil Bebeto prvi? V ZDA 1994? Žoga pod dres in prst v usta? Oziroma zibanje? Nemara res. Tako Luka Zahović kot Dino Hotić sta posvetila gola svojima nosečima partnericama. Ni nezanemarljivo, da sta, statistično gledano, še relativno mlada, oba letnik 1995. Čestitke.

    »Slavje« sezone • Alexandru Cretu ob naslovu v Celju
    Saj razumemo. Veselje je pač veselje. Ko osvojiš naslov, pa sploh. Vseeno je njegov prvi. Toda obesiti se v dežju, se zabrisati na prečko? O, ne. Ne samo poškodbe, tvegal je permanentno invalidnost, ko se je zabrisal na prečko in telebnil na hrbtenico/trtico. Auč.

    »Opazili smo« sezone • Natikači Amirja Derviševića
    Na levi piše magijo, na desni eeeee doktore. Takšne natikače ima lahko samo Amir Dervišević. Od prvega podajalca lige ne bi pričakovali nič več, nič manj.

     

    Najboljša tekma sezone • Olimpija vs. Maribor [0:3, 5. krog]
    Morda rezultat sicer nariše precej enobarvno sliko, toda prav v tem je bistvo, zakaj je bila v Stožicah najboljša tekma sezone za Maribor. Že zato, ker je derbi prišel takoj po neugodnem, kar trpkem izpadu proti Rangersom. Iz četrtka na nedeljo. Pa se je Maribor konsolidiral, bil raznovrsten (beseda, ki jo Milanič vse raje uporablja pred derbiji) in visoko zmagal tudi na derbiju, kjer je Olimpija iskala poti do gola, a jih ni našla. To je bil trenutek, ko se je Maribor psihično pobral in pokazal, da četudi ni optimalen, je še vedno najboljši v državi. Vsaj letos. Ni pa škodilo, da je bil Aleksander Linta nedorasel vlogi.

    Najslabša tekma sezone • Maribor vs. Olimpija [0:3, 32. krog]
    Resda je bil prvi ligaški poraz v Murski Soboti (4:1) prav tako nepričakovano visok, a po enajstih krogih je poraz slej ko prej moral priti. Le nekolikanj (pre)visok je bil, Ante Šimundža pa je pokazal, da je prebral Maribor. Tisto branje je bilo vsekakor bolj zanimivo od listanja, ki ga je v Mariboru opravil Safet Hadžić. Zlatko Zahović je poraz, verjetno najhujši v njegovih dvanajstih letih v Ljudskem vrtu, pripisal »premotiviranosti«, a je ta trditev bolj majava. Olimpija ni samo prestavila Mariboru slavja (resda iz sobote na sredo), temveč mu ga je (skoraj) uničila. Že res, da je en slab polčas – takšna je vsaj uradna razlaga strokovnega štaba – v Glasgowu odnesel Evropo, toda Maribor je proti Olimpiji igral tako slab prvi polčas, da se v drugem ni več sestavil, pa je Olimpija precej popustila in se zadovoljila z 0:3. Maribor je letos redko razpadel, nenazadnje je v ligi izgubil vsega tri tekme (dva derbija in v Murski Soboti). Toda ko je imel slab dan, je imel res slab dan. A se po tem pobral. Kar je dokaz šampionske miselnosti.

    Tekmec sezone • Mura
    Ko je najbolj štelo, najbolj neposredno, je Maribor pokazal Muri, kje je ključna razlika. V individualni kvaliteti, kar je glede na formo v ligi (in poraz v derbiju) kar nekoliko presenetljivo. V pokalu sta evrogole sprašila Dino Hotić (v Ljudskem vrtu) in Dare Vršič (na Fazaneriji), kar je Mariboru več kot zadoščalo za finale. No, v ligi bo ostalo zapisano, da Maribor letos Mure v štirih tekmah ni premagal. Trije remiji in visok poraz. Pri čemer je tudi pri remijih Mura (0:0, 1:1, 2:2) vse bolj rasla, sploh v Fazaneriji ni bilo lahko Mariboru, prejeli so gole na obeh tekmah (vseh treh, s pokalom vred), skupaj šest (sedem) in se na Fazaneriji v prvenstvu obakrat povsem izgubili. Prvič so prejeli štiri obupne gole, drugič so končali z devetimi v živčni tekmi, kjer je bil kriterij Mateja Juga res neprizanesljivo oster, toda Maribor se na Fazaneriji niti malo ni počutil dobro (razen v pokalu), Ante Šimundža pa je v Ljudskem vrtu obakrat dosegel, da se je za domači (in gostujoči) remi ploskalo. Zlasti Nik Lorbek pa je pokazal, kaj je Maribor izpustil. Definitivno igralec, ki se mu je Maribor prehitro odrekel. In ni edini.

    »Stranka sezone« • Gorica
    Bilo bi smešno, če ne bi bilo žalostno. Gorica se že tako ali tako muči. In že tako ali tako upadel obraz Mirana Srebrniča je bil po tekmah z Mariborom še bolj klavrn. Gorici res ne gre, proti Mariboru pa sploh ne. Nermin Bašić je mislil, da je poraz z 2:1 sicer napredek, pa ni bil. Polni dve sezoni, osem tekem. Osem zmag. Dve. Sezoni. Gol razlika 26:3. Resda Mariboru še bolj koristi, da ni izpuščal točk proti Triglavu (tri zmage) in Krškemu (tri zmage), vendar Gorica je postala tista redna stranka, proti kateri ima Maribor dober dan. Tudi v Ljudskem vrtu.

    Niz sezone • 17 tekem brez poraza
    Daaaaleč je sicer ligaški rekord Domžal, v nekih drugih časih, toda 17 tekem brez poraza je kar impozanten dosežek. Če odštejemo, da gre za serijo med dvema domačima derbijema, kar bo ostal pekoči del sezone. V nizu od 27. oktobra do 11. maja je Maribor dvanajstkrat zmagal ter petkrat remiziral, pri čemer jo je dobro odnesel proti Muri (sploh doma) in še zlasti proti Aluminiju, ko je Ivan Kontek zgrešil zicer sezone. Drugi niz je pet zaporednih jesenskih zmag, ko je Maribor igral ne samo učinkovit, ampak lep nogomet. Sezona, ko se je Maribor znova bolj mučil s sabo kot s tekmeci, kar so dokazovali zlasti remiji. Čeprav lahko preseže lanski točkovni izkupiček, ko sta z Olimpijo tekla mrtvi tek.

    Anti-niz sezone • Tekme brez prejetega gola
    Ni mu uspelo niti trikrat. Ohraniti mrežo nedotaknjeno. Maribor v minuli sezoni ni zmogel povezati treh tekem, kjer ne bi prejel gola. Začelo se je sicer obetavno (Rudar 0:5, Mura 0:0), toda nato je že Aluminij zabil dva. Sledili sta spet dve tekmi brez prejetega gola (Gorica 5:0, Olimpija 0:3), pa ga je za Celjane zabil Elvedin Džinić. Za remi (1:1). Tretjič mu je uspelo povezati vsaj dve tekmi v zgoščenem aprilu (Krško 0:1, Domžale 1:0), vsekakor pa je forma letoz v obrambi padla. Kar dokaže tudi drug podatek: Maribor je dobil prvi evropski gol šele na peti tekmi, ko jih je v Glasgowu dobil tri. Na šesti ga spet ni dobil.

    Trenutki sezone, ki so zadoščali • Remiji, kjer ni bilo porazov
    Sliši se tako razumno in logično, zdrava kmečka pamet, pa ni. Maribor se je letos naučil, kako ne izgubiti tekem, kjer je težko zmagati. Tretji, spomladanski derbi v Ljubljani je bil gotovo tak, ko se je zadovoljil z 0:0 in šel točke raje nabirat kam drugam. Praviloma na gostovanja, kjer je pustil le sedem točk.

    Trenutek sezone, ki je nasmejal • »Bom jaz vzel naslednjo (enajstmetrovko)«
    No, Gregor Bajde ni dočakal penala. Naj si ga je še tako želel. Vsekakor mu novembra samozavesti ni manjkalo, ko je v Celju končno začel in končno zabil. Pa še to tako, da bi kakšen drug sodnik gol razveljavil zaradi prekrška v napadu. Ampak še več ambicioznosti, skoraj pretirane samozavesti, ampak tiste dobrodošle, borbene, športne, je dokazal po tekmi, ko je povedal, da bi drugič on streljal penal, ker je Matjaž Rozman ubranil enajstmetrovko Luki Zahoviću.

     

    Trenutek sezone, ki je razočaral • Dino Hotić na jesenskem derbiju
    Mariborsko ubadanje s sodniki, delno upravičeno, a izvedeno morda preveč na prvo žogo, užaljeno in napadalno, je kulminiralo na jesenskem derbiju v Ljudskem vrtu. Že res, da je slog Mateja Juga, milo rečeno, vpadljiv. Jug je pač sodnik, ki je rad sodnik. In še raje da vedeti, da je on sodnik. Prekršek nad Luko Zahovićem, ki ga ni ocenil za prekršek, je res bil na meji, toda Dino Hotić je s potezo nepremišljeno, neučakano, skoraj otročje pretiraval, ko je Juga (narahlo) odrinil. In si prislužil pretiranih šest tekem kazni.

    Intervju sezone • Zlatko Zahović pri Miši Molk
    Dva je dal za Večer v tej sezoni. Sploh drugi se je, objavljen na dan derbija, drugače bral po tekmi. Precej drugače. S tisto, da navijači in novinarji ne razumejo nogometa, ki ga prakticira Maribor, je šel (pre)daleč. Pač v svojem stilu. Solze v Celju so sicer pokazale, kako mar mu je do nogometa, kako živi za lovorike in kako si vso stvar žene k srcu. Zanj to ni le služba. Nikoli. A najboljši intervju je gotovo dal Miši Molk v oddaji Z Mišo, kjer smo več slišali o njegovem talentu (šah) in dobrodelnih vzgibih (picerija). Miša Molk je uspela narediti intervju, ki pravzaprav ni povedal veliko o nogometu. Je pa povedal ogromno o Zlatku Zahoviću. Intervju, ki je predvsem pokazal, kaj bi lahko Televizija Slovenija počela, če bi nogomet razumela širše.

    Bizarnost sezone • Saša Ivković: gol + avtogol
    Ni sicer tako redko, ne zgodi pa se niti tako pogosto. Sploh pa ne Mariboru, saj je že dal skozi tekmo, kjer je zabil tri gole in izgubil z 2:1. V Zavrču. Proti Domžalam mu je jeseni za remi 2:2 uspelo zabiti kar štirikrat. Ivković je za 2:1 zabil s kota z glavo. Nato je, ko so Domžale pritisnile, nespretno posredoval. Ivkovićev avtogol je bil, če že, lepši od Vilerjevega, ki je bil res nespretno neroden. Ni čudno, da se je Milanič skoraj pošalil, da ni kaj razmišljati, desna noga in žoga na tribuno. »Pri drugem avtogolu je bila hitra reakcija,« je nato Ivkovića v bran vzel Milanič. Je pomagalo in zaleglo. Ko so Domžale prišle spomladi v Ljudski vrt, si ga je zabil Gaber Dobrovoljc. In je Simon Rožman rekel, da ni avtogol enak avtogolu.

    Izjava sezone • »Prej smo bili jezni, zdaj nas je pa še sram. Slavko Vinčič iz Maribora«
    Maribor se letos s sodniki, kot bo še napisano, ni preveč proslavil, toda napis na facebooku s priloženim videom iz tekme med Olimpijo in Krškim je bil poezija svoje vrste. Dobro stopnjevanje, ki ga je načel Jug v Murski Soboti, ko je izključil Aleksa Pihlerja in Dareta Vršiča.

    Izjava, ki je nasmejala • »Nekdo mu mora prevajati«
    Če ima Darko Milanič dober dan, potem zna biti zabaven sogovornik. Resda to pomlad ni bil več tako zgovoren, po medijskih terminih pred tekmami ni ostajal več dolgo, da bi kramljal z nami novinarji. Ampak je zato nasmejal, ko je povedal, zakaj sta Felipe Santos in Marcos Tavares pogosto skupaj na igrišču. »Nekdo mu mora prevajati, ne? Čisto resno,« je povedal. In razkril del taktike. In še več o Santosu. Ter pozabil, da ni Tavares edini, ki zna tekoče portugalsko. Znata jo tudi Zahovića. Oba.

    Zmedenost sezone • Kdo izvaja enajstmetrovke?
    Najbolj pomembni penal sezone je zgrešil Marcos Tavares. Proti Rangersom. Resda pozno, prepozno, pa vseeno. Da se je vselil trend. Amir Dervišević je uspešno izvajal nato šele četrto enajstmetrovko v sezoni. »Pred tekmo smo se dogovarjali, kdo naj bi izvajal. Dervišević ni začel, drugače bi on, zadnjo enajstmetrovko je suvereno zadel. Bomo ponujali priložnost tistim, ki ne bodo zamižali in udarili po žogi,« je v Kidričevem razlagal Milanič. Razlaga, ki ni pila vode, ko je Luka Zahović zastreljal enajstmetrovko spomladi proti Rudarju in je Milanič nato razložil vrstni red. Ki še vedno ni povsem vedno upoštevan. Bolj kot vrstni red lahko skrbi Maribor, da že tako ali tako ne dobijo veliko enajstmetrovk (zgolj za navedek: Marcos Tavares je od 149 golov v prvi ligi le sedemkrat zabil iz penala), ko pa jo dobijo, se ne znajo dogovoriti, kdo jo bo izvedel. Uspešno. Prepiri ob izvajanju enajstmetrovk so postali redna praksa. Razumljivo je, da se Luka Zahović želi boriti za obranitev strelske krone, sploh ker ni zabil (še) nobenega gola letos iz bele pike. A je svojo priložnost (v množini) tudi zapravil.

    Nejasnost sezone • Kdaj gre Zlatko Zahović na klop?
    Na koncu pravzaprav res ni pomembno, kakšna je procedura, interna stvar kluba, toda vsekakor izjavi (javno) nista konsistentni. Darko Milanič pravi, da mu Zlatko Zahović sam pove, kdaj bo sedel na klop, obratno pa Zahović trdi, da to stori, ko ga nagovori trener. Nekaj torej ne štima, na koncu pa res niti ni pomembno. Kar je bilo bolj opazmno, je bilo to, da je Zahović spomladi redno sedel na klopi.

    Izključitve sezone • Strokovni štab
    Maribor je z naskokom najslabše moštvo na letošnji fair play lestvici. Pri čemer šest rdečih kartonov (Pihler je dobil kar dva) ni edino, kar je Maribor pahnilo na dno. Niti ni šest izključitev tako veliko. Je bilo pa suspenzov kar precej. Pa ne samo med igralci. Zlatko Zahović je bil dvakrat v tej sezoni Saša Gajser. Šilt kapa in izjava za tv pred tekmo. O pričakovanjih. Enkrat je Sašo Gajserja nadomeščal, ker je bil ta odsoten, drugič pa, ker je bil Gajser izključen. Enkrat. Zakaj to omenjamo? Ker je bil Darko Milanič suspendiran kar dvakrat, da je Gajser bil dvakrat Milanič. Prvič, ko je testiral disciplinsko komisijo NZS v izjavah po tekmi v Kidričevem, kjer resda ni bil pretirano oster, na tribune je moral pa v Kranju, ko je rekel, da »nič mu ni rekel«.

    Video sezone • Derbi
    Resda je bil učinek – ko je šla pesem neskončno okrog skoraj petnajst minut, približno do takrat, ko je Olimpija stisnila prvega od treh – na koncu v bistvu ne samo ničen, temveč je dosegel obraten namen, da ni zdaj malo tistih, ki opozarjajo, da večje kot je »špananje«, večje je razočaranje, toda montaža, izvedba, glasba in branje teksta so nekaj novega, nekaj drugačnega, nekaj svojevrstnega v naši ligi. Definitivno video sezone in nekaj, kar bi lahko za vzor vzeli ne samo klubi, temveč tudi krovna nogometna zveza.

    Tiskovka sezone • Bakla je nedopustna
    Saj smo že kar vajeni. Že začelo se je, nenazadnje s tiskovko. Kjer je klub še bolj strnil vrste, se še bolj povezal, čeprav vzdušje na tiskovki, kjer bi morala veljati enostnost, sloga, #miskupajenosmo, ni bilo najbolj slovesno. Skoraj malo mučno, tesnobno in vsak sebi. Zaleglo je navzven, ne pa tudi navznoter. Obratno je bilo na tiskovki po derbiju, ki je Mariboru uničil proslavljanje naslova. Bakla, ki je priletela na igrišče iz vzhodne tribune, je vredna obsojanja. Kot je vsaka, ki cilja kogarkoli. Ne glede na to, od kod in proti komu priletu. To je klub želel sporočiti, vendar se je zlasti Dragu Cotarju nekoliko nerodno zareklo. Da, recimo, golmani malo bolj pričakujejo in tudi pazijo na bakle. Ni prvič, da sta Bojan Ban, direktor kluba, in predsednik Cotar stopila pred javnost. Niti ni prvič, da bi preusmerila pozornost, čeprav je takšna bakla seveda vredna obsodbe. Nerazumljivo je bilo le izmikanje obeh, kdo je bil cilj pri metu bakle. Se na posnetkih Siola dobro vidi, kam je letela. Ne pa tudi zakaj. Tega najbrž ne bomo vedeli nikoli. V vsakem primeru pa še ena v nizu tiskovk, ki izpadejo zelo svojevrstno.

    Protest sezone • Sojenje
    Ko se je Maribor odločil z video analizo podkrepiti svoje trditve o sojenju, bi že vnaprej moral sprejeti možnost, da še tako objektivno razlago ne bo šlo umeščati brez subjektivnega konteksta. Že res, da je bilo večino v videu dejansko z razlogom utemeljeno. Iz klubskega vidika je razlaga tudi pravilna in ima svoj smisel, vendar klubi sami še nikdar niso rešili sodniške problematike. Še zlasti, ker so prišle tudi situacije, ki so šle tako v škodo kot korist Maribora (tekma z Muro v Ljudskem vrtu, denimo). Kar je preveč, je preveč. Se da razumeti na različne načine. Vsi imajo lahko prav. In vsi narobe.

    Koreografija sezone • Derbi + Flisar

    Viole so res ustrezno spomnile na obletnico Rudolfa Maistra na derbiju. In poslale rimano sporočilo za Filipa Flisarja.

    Najboljši gostujoči navijači sezone • Mura
    Za domačo sceno seveda ni dvoma. Mura. Že na prvi, avgustovski tekmi so pokazali, kako se lahko navijaška skupina in »navadni« navijači povežejo in dihajo za klub skupaj. Nekaj, kar je Mariboru uspelo na spomladanskem delu v Stožicah, ko je res imel dobro podporo. Prekmurci so zlasti na prvi tekmi spomladanskega dela v Ljudskem vrtu več kot le navdušili in sami pomagali napolniti stadion.

    PR Sporočilo sezone • To vez je nemogoče uničiti
    Sporočilo je bilo jasno in direktno. Težko bi bilo bolj. Miran Pavlin in Zlatko Zahović sta neločljivo povezana. Bil je 18. september 2018. Da vseeno vsa medijska poročanja, ki nimajo za vir le klub, niso iz trte izvita, je pokazal razvoj dogodkov. Pavlina zdaj že dolgo ni več v klubu. Vez se je uničila sama.

    Dezinformacija sezone • Vsi odhodi Darka Milaniča
    Darko Milanič ni odšel le enkrat. Vsaj dvakrat. Prvič mu je sicer bilo malo bolj do smeha, ko je rekel, da bi šel na Češko morda v toplice, kot drugič, ko se ga je pošiljalo na Slovaško. Že res, da mu pod nogami še vedno malo tli, a ogenj si je zakuril malo tudi sam. Je edini, ki je v Ljudskem vrtu ne samo izgubil dva zaporedna ligaška derbija z Olimpijo (katero koli Olimpijo v kateri koli ligi), temveč še tretjega. Menjava sistema ni bila tako uspešna, Evropa prav tako ne, pokal bo šele zares podpisal Milaničevo sezono. Odhod ne bi bil ravno pretiran šok, a tudi ne bi bil razumljiv.

    Obisk sezone • Pozitivno: Mura (11.500 +). Negativno: Domžale (2.500)
    Obisk je bil letos dober. Mestoma izredno dober, a še vedno precej zaniha. Mura je naredila svoje, Ljudski vrt je bil na prvi zimski krog razprodan. Povprečno je prišlo v Ljudski vrt 4.813 gledalcev (do 34. kroga), kar je precej več kot lani, ko je bilo v povprečju 3.509 gledalcev oziroma čisto malo manj od Olimpije. Letos je Mura obisk pomagala dvigniti, izdatno, so tekme, kjer obisk nepričakovano zaniha pozitivno (Rudar, Aluminij) in pade (Domžale).

    Ceremonija sezone • Gostovanje na Kantridi
    Kako lepi časi so to bili za Matjaža Keka. O, ja. Praznik na Kantridi, ki ga je povezal glavni sponzor obeh klubov, Zavarovalnica Sava, je bil res praznik, a vsekakor precej bolj za Matjaža Keka, ki je dočakal, ne da bi vedel, zadnji veliki trenutek v Rijeki. En mesec kasneje je odšel, navijači si tega niso želeli, Maribor pa je ugotovil, kakšen način ne ustreza in da je globina kadra lahko tudi plitka. A saj ni šlo za rezultat, čeprav je visok rezultat vseeno nekoliko presenetil. A nič zato. Je šlo kar hitro mimo.

    Infrastruktura sezone • Panelna ograja
    Dela na stadionu so se resda začela. Ali, bolje, nadaljevala. Ne pa tista, ki so tako lepo videti. Na severni in južni tribuni bo stadion dobil, kar potrebuje. Predvsem novi novinarski center. Pa smo zadnji, ki bi jamrali, čeprav smo, ko Uefa dela kljukice (ali pa tudi ne), ravno mi razlog, da ima Maribor težave z Ljudskim vrtom. In VIP sedeži. Infrastrukturne spremembe so za zdaj le kozmetične. Na pomožnem igrišču je klub namestil na ograjo vijolično prevleko, skozi katero se zdaj več ne da spremljati treningov, kar je od novinarjev pogrešal Zlatko Zahović. Klub je treba pohvaliti za skrbno negovanje zelenice, ki se je v dveh letih res dobro ohranila. Naprava za ogrevanje več kot pomaga.

    Stava sezone • Šalca vs. Žilavec
    Pomagalo gotovo je. Zelo. Ljudski vrt je bil nabit. In to pozimi. Pa še domiselna sta bila, oba. Matjaž Šalamun Šalca ima še vedno precej rezerve, da bi takšne nastope vdelal tudi v svojo redno, špikersko vlogo.

    Spodleteli poskus • Trenerjeva minuta
    Maribor poizkuša nagovarjati na različne načine. Ena teh je bila Trenerjeva minuta, ki pa se ni obnesla. Še vedno je v videu nekaj rezerv.

    Novost sezone • Družinski sektor
    Ni ravno novost, se je pa klub tega resneje, bolj zagnano in sponzorsko lotil. Družinski sektor. Prav je, da Maribor gleda naprej, čeprav ni bilo malo dvignjenih obrvi, ko je bilo rečeno, da bodo ljubljanske in mariborske družine skupaj navijale na derbiju. Mimogrede, čudi, da se Mastercard za takšne akcije ne odloči tudi v Stožicah, kjer je korporativna kultura bolj uveljavljena (na tekmah reprezentance je, nenazazadnje, tudi kiss cam). Matjaž Kek je sam rekel, da to podpira – kdo pa ne? -, ampak da mora kdaj tudi malo zapokati in se zakaditi. Tu se gotovo strinjamo. Samo da je varno.

    Nenogometni del dezone • Umetniki
    Že skoraj praviloma priprave v Turčiji prinesejo tudi bolj sproščeno nrav. Če so nogometni izzivi nekaj, kar se danes od nogometašev itak pričakuje, je drugače, če morajo, recimo, poprijeti za čopič. Ali flomaster. Dare Vršič je kar dobro narisal Rudolfa Maistra, glede na odmerjenih 60 sekund. Nekoliko nenavadno je le, da nogometaši ne vedo iz glave, kako je videti »kanta«.


    (Ne)pomembne številke sezone

    2 – Dva gola je novinarska selekcija zabila strokovnemu štabu in pisarnam. Tekma je šla v podaljške (in ne penale, kljub drugačni praksi v preteklosti) in tam klecnila s 4:2.

    2,9o – Evra stane veliko pivo v Ljudskem vrtu

    7 – NK Maribor je dobil že sedmo nagrado Sporto za naj športno blagovno znamko

    77.000 – V Ljudskem vrtu se je do 34. kroga zbralo skoraj 80 tisoč gledalcev.

    85.050 – Mililitrov krvi je zbrala akcija Vijol’čna kri za vse ljudi. Že sedma.

  • Pet ugotovitev: Maribor vs. Domžale [0:0]

    Pet ugotovitev: Maribor vs. Domžale [0:0]

    »Evropskost« dvobojev Maribora in Domžal
    Ko igrata Maribor in Domžale, znajo biti tekme najprej taktične, nato pa posledično živčne. Evropske. Da, evropske. Pa vedno sploh ne nujno na igrišču. Lahko je tudi ob igrišču – četrti sodnik je pretekel največ v zgodovini vseh, ki so kadarkoli opravljali to funkcijo –, lahko tudi na tribunah. Maribor pregovorno rad igra z Domžalami, ker Domžale rade igrajo in ker vedno znova upajo, da bo pa to prelomna tekma, ko bo vse drugače. Ni. Na koncu je vse drugače… Enako. Domžale lahko tudi igrajo, tudi en cel polčas, drvijo gor in dol po Ljudskem vrtu, Maribor ob polčasu žvižga svojim, pa je na koncu razplet vseeno takšen, kot je vedno. Nikoli pričakovano, nikoli nepričakovano Maribor zmaga. Ali pa vsaj ne izgubi. Peta tekma, tri zmage, dva remija. Domžale se iz pokala veliko niso naučile oziroma se zelo hitro sprijaznijo. Da je dovolj, če iz Maribora spravijo ven maksimum. Toda ne gre obenem pozabiti, kdo, kdaj, kako in zakaj jih je pahnil letos (pre)hitro iz Evrope. Kar malo preveč podobno. Tu potem večni prihodi in odhodi veliko ne pomagajo. Je pa res, da ima Simon Rožman zelo legitimne, hvalevredne in ponosne razloge. In upravičen ponos.

    Zgodilo se je vsekakor komaj prvič to pomlad. Kopiraj-prilepi postav.  Če je v svoji prvi eri bil Darko Milanič pogosto predvidljiv – ker je imel tudi omejen kader -, se zdaj iz različnih razlogov (poškodbe, kartoni in pogodbe) redko odloča za enake enajsterice. Kaj šele osemnajsterice. Delno gre razumeti Milaniča. Zakaj bi menjal, če ni potrebe. Če je od zadnjega poraza ducat tekem. Če je vmes že davno padlo tisto malo snega, ki se je tudi stalil.

    Ampak vseeno preseneča, da se je za enako postavo kot proti Krškemu odločil tudi za Domžale. In to na koncu ritma petih tekem. Prvega od še dveh, ki prihajata. Razlaga gre lahko v smer, da enajsetrica konfigurirana za Krško, konfigurirana tudi za Domžale. No, izkazalo se je, da ni. »To je za nas peta tekma in če pogledamo, kako si svež pri peti ali tretji, je logično, da moraš nekaj postoriti. Velik rizik bi bil nastopiti v taki postavitvi tudi v drugi polčas.« Milanič je tokrat zvenel kot analitik lastnega moštva, kar ni kritika, prej prepotrebna sprememba in (samo)kritika. Točno tista (samo)kritika, katere naj bi Milanič s svojim strokovnim štabom imel premalo, čeprav je premore dovolj, le da je vmes Maribor iskal zunanje težave, dokler se ni oklepal notranjih. In ne, ni nezanemarljivo, da Zlatko Zahović ne samo vztrajno sedi na klopi, marveč tudi aktivno sodeluje, svetuje, pove in kliče igralce iz ogrevanja. Kot je, denimo, Marcosa Tavaresa.

    Pridevnik »evropski« je tisti, ki dokončno podpisuje dvoboje Rožmana in Milaniča, Domžal in Maribora. In takšni so tudi obračuni, le da v ligi ne gre tako na nož, četudi v 27. krogu, ko je že precej jasno, kdo se bori za kaj. Maribor je imel težek prvi polčas, kar ne pomeni, da so Domžale imele lahkega. Nenazadnje so bile brez Senijada Ibričića, samo vprašanje, neodgovorjeno, je, kaj bi šele bilo z njim. Takšna luknja, kot je zevala med trojico Dervišević-Vrhovec-Cretu na sredini in odrezanim napadom, v katerem je imel Jan Mlakar ravno doma, kjer je igral prvič to pomlad, spet tekmo, v kateri ga pravzaprav ni bilo, okorno v primerjavi z Gnezdo Čerinom, Vetrihom in Mujanom, bi bila za Ibričića idealna. Ampak kogar ni, brez tega se…

    Ne. Morda to drži za Domžale, ne pa za Maribor. Milaniča se da interpretirati tudi tako: Maribor je imel takšen prvi polčas samo zato, da bi potem vpeljal menjave (Vršič, Tavares, Santos) in z njimi prelisičil Domžale ter jim vrnil z nečim, česar sami nimajo. Širino kadra, versatilnost taktike, prilagodljivost pozicij. »Radi bi bili atraktivnejši, ampak se je treba kdaj tudi ‘pofajtati’,« je Milaničev izplen. Dobro mu je uspela pa tista, da Štajerci, ki še negodujejo med polčasom (pa niso vsi, še zdaleč ne, da ne bo pomote), gredo zadovoljni domov, če vidijo, da so se fantje borili. In so se. Maribor je rintal za to zmago. Avtogol gor ali dol.

    Marcos Tavares ima res rad nogomet
    Dal jih je že stooseminštirideset. Dva mu manjkata do stopetdeset. Resda je letos pri osmih, dvomestna cifra bi se skoraj nekaj kakor spodobila, pa vseeno. Saj je še devet tekem na voljo. Zdaj spet redno vstopa s klopi, vajen je te vloge. Lahko bi se mulil, imel kislo faco in bentil. Pa ne. Nič od tega. Še vedno ima zmagovalni nasmešek. Morda je manjša minutaža, vloga pa zagotovo ne. Marcos Tavares tudi na klopi deluje kapetansko. Moštvu, sploh tistim enajstim na igrišču, daje občutek varnosti. Tista dobra, stara, večna: saj ga bo že Tava dal.

    Ampak ravno to je. Ni ga dal. Lepo žogo je dobil, Felipe Santos mu je podaljšal, Tavares je bil sam, neoviran, resda malo s strani, ampak za najboljšega strelca v zgodovini kluba in v zgodovini lige bi Krševan Santini moral biti pač le statist za številko 149. Ampak ne. Ni šlo.

    In kaj je storil Tavares? Dvigoval roke? Se držal za glavo? Bentil? Krilil? Ne. Če bi bil mlajši – pa saj se zdi, da Tavares nikoli ni bil mlad, da pa tudi zares star nikoli ne bo, da se mu je EMŠO efekt nekje vmes preprosto ustavil –, kdo ve, kaj vse bi počel. Ni. Čakal je. Oseminosemdeseta minuta je postala devetinosemdeseta. Dobil je žogo Dina Hotića in Tavares si jo še podaljšal, zaobšel borbenega Tilna Klemenčiča. Bodisi je Gaber Dobrovoljc vedel, da ima za hrbtom Luko Zahovića, bodisi da je tuhtal karkoli drugega, izkušenj ima več kot dovolj, najbrž je upal na to, da bo žogo požrtvovalno izbil v kot. Ni šlo, žogo si je brcnil v gol, zmanjkalo je najprej časa, nato prostora. Naravni zakoni fizike Marcosa Tavaresa so neobhodni.

    Kako to razume Milanič? To nenasitno željo, ko je dosegel, brcnil in prispeval že vse, pa z vsako tekmo sam sebi dalje kleše spomenik pred Ljudskim vrtom? »Pri igralcih, ki so tako uspešni, je pomembno, da ima rad to, kar dela. Rad ima nogomet. Dobro se počuti, ko gre na to igrišče, na to njivo (pomožno igrišče, op.a.) in je vesel vsakega gola, ki ga da na treningu. In da je naslednji dan, če ni zadovoljen, ker ne začenja, zelo spoštljiv in to dela rad. To je glavno: ali imaš rad. Če nimaš rad tega, kar delaš, potem ne trajaš dolgo. Ni edini v naši ligi, nekaj primerov je, ki imajo leta in trajajo, moraš imeti rad nogomet. Če mi kdo reče, da je lahko, kar delajo fantje, niti slučajno ni.«

    In prišel bo dan, ko bomo vsi vedeli, da to, kar je dosegel Marcos Tavares, ni bilo lahko. Že to, kar je dosegel Štefan Škaper, ni bilo.

    https://twitter.com/SportalGoool/status/1117109191347441667

    Zadnja vplivna tekma Vršiča v vijoličastem?
    Niti vprašati ga ni bilo treba. Je kar sam povedal. »Drugače je igrati 45 kot 20 minut. Užival sem, čeprav je bilo malo težko na določene trenutke.« Če bi iskali igralca, ki bi predramil Maribor na tekmi z Domžalami, Dare Vršič ne bi bil prvi izbor. Tudi drugi ali tretji ne. Ker da je preveč statičen, premalo kondicijsko v formi, ker morda glava še zelo hoče, ve in vidi, česar drugi ne, vendar noge tega ne podpirajo. Pri 34. letih je Vršič svoj najboljši nogomet že odbrcal. Mora pa še brcati in to dobro. Zelo. Konec maja mu namreč poteče pogodba v Ljudskem vrtu. Morda je to bila celo njegova zadnja res vplivna tekma.

    Štiri tekme je začel letos. Enega celega polčasa v klubu, ki ima viška vezistov, ni dobil od septembra lani. Dare Vršič je v poznih zrelih letih, pri 34. letih se sicer ne zdi tako daleč njegova najboljša mariborska sezona. Njegova igra, vsekakor prej kot njegova kariera, se počasi, a zanesljivo približuje koncu. Milanič mu namenja minute, vendar poredko več kot dvajset. Komaj prvič v 2019 je dočakal cel polčas. »Nasprotnika je s podajami umiril, vsaj takšen občutek sem dobil, dodano vrednost v samozaupanju, iz minute v minuto smo bili boljši, imeli nekaj priložnosti, bili blizu zadetku,« ga je ocenil Milanič. Ni mu ušlo, da so z njim dobili tisto nekaj več.

    Kot tudi Vršiču ni, kar je zvenelo nekaj kakor kritika, da Maribor ne zmaguje z več kot golom razlike. »Že zadnje štiri tekme,« je poudaril, razlog pa našel, zanimivo, v vremenu. Kreativci so pač lažje kreativci, ko ne zebe, ko igrišča niso vlažna. »V naslednjih tekmah se nam bo zagotovo odprlo,« je prepričan. Skrbno upa, da se bo tudi njemu. Je pa res, da bi še vedno lahko veliko dal slovenskemu nogometu – Aleš Mertelj je dober primer, Etien Velikonja nekoliko manj, pozna se, če si fizično top pripravljen, kar Mertelj gotovo je, enako pa velja najbrž za Vršiča –, v katerem je vedno obetal več.

    Za zadnja leta lahko vseeno še precej ponudi. Sploh glede nato, da je bil on tisti, ki je lahko krmilil med sredino, v kateri sta garala Amedej Vetrih in Adam Gnezda Čerin. Vršič je tokrat, ko bi skoraj moral igrati zlasti za lastno prihodnost, igral za moštvo, kar je velik dokaz karakterja. Sploh glede na sago o njegovem (ne)podaljšanju pogodbe, zaradi česar je izpustil kvalifikacije za ligo prvakov in se odrekel zajetni premiji (še bolj nespametno kot Nastja Čeh in Marko Kmetec, ki sta videla nekaj zelencev Ivana Zidarja pri SCT Olimpiji). na koncu pa zbral dva nastopa v Moskvi in doma proti Sevilli. Proti tekmecu, proti kateremu se je dokazal ravno, ko je prišel v Ljudski vrt. Vprašanje je, kakšno bo slovo za igralca, ki mu jug zaradi epizode v Ljubljani in vsega povezano z njim, nikdar ne bo vzklikal imena. Pa sever v Stožicah tudi ne. Ampak pokazal je, da je profesionalec. In pomagal Mariboru do zmage v tekmi, ki nujno ne bo odločala o prvenstvu. Na tekmi za predvsem boljši občutek, ko je čas, da bi ga dobil tudi Vršič sam.

    Domžale: (na)povejo
    Na novinarsko konferenco, vsaj takšen je občutek, pride Simon Rožman več kot le pripravljen. Skoraj s ciljem, vsaj tako na glas govori, da potem še Darko Milanič pogosto – tudi v majhni konferenčni sobici v Domžalah – spregovori nekoliko glasneje. Nič zato. Morda je tako celo bolje.

    Rožman je v svojevrstno nehvaležni vlogi. Najprej zato, ker mora vedno braniti rezultatsko realnost. Svojevrsten kompliment je, če te Ljudski vrt dojema kot suverenega, relevantnega, legitimnega tekmeca. Ne toliko za naslov, Domžale so od tega vselej, sploh pa letos, preveč oddaljene, še zlasti, odkar je prišel Milan Mandarić, temveč za tekmeca v fuzbalu. Domžale so klub, ki Mariboru vzame posest. Ga pošteno stisne v lastni kazenski prostor. Ne samo za fazo tekme, skoraj za cel polčas.

    Ampak na koncu pa se vse zdi kot zelo kisli deja vu. Peta tekma, tretji poraz ob dveh remijih z 2:2. Sploh v pokalu je moralo boleti, bili so blizu, pa ga dobili zelo pozno. Zdaj so si ga zabili skoraj prepozno. »Škoda, da ni bilo tekme prej konec,« se je znal skozi zobe pošaliti Rožman. Ni mogel biti jezen na Gabra Dobrovoljca, kaj bi bil. Saj si ga ni namenoma zabil. Želel je najbolje.

    Toda ko se pogleda rezultat, so letos Domžale nazadovale, ne predstavljajo več takšen zalogaj za Maribor. Skrb za to, da bi prišel poraz, v Ljudskem vrtu gotovo imajo, vendar se najprej izvlečejo, nato pa pokažejo razliko. Razliko, o kateri je govoril prav Rožman. Najprej za teve, nato še na novinarski konferenci. Naposlušal se je že vprašanj celo nasprotnih timov: zakaj jim vedno nekaj zmanjka? »Moj odgovor je enostaven: tisti, ki je najboljši, bo šel v Maribor. Jaz pa potrebujem nekoga, da bo imel pet tekem z Mariborom.« Ali to pomeni, da kdo spet zapušča Domžale, ni znano. So pa znani že vsi razlogi, ki jih redno našteva Rožman. In vsi stojijo, vsi so na mestu in gre jih spoštovati. Letnice rojstva povedo marsikaj. Tudi izkušnje mariborskega strokovnega štaba, pred katerim ima Rožman še vedno veliko rešpekta, kljub svojemu zelo vihravemu, nepopustljivemu stilu, ki para živce zahodni tribuni Ljudskega vrta. In publika, ta, ta naredi razliko.

    V prvem polčasu so imeli Maribor… Ne ravno na pladnju, ampak vilice in nož pa vseeno v roki. Toda Simon Rožman ni znal izkoristiti tega. Ja, drži, manjkal je Senijad Ibričić, ki bi mu taka tekma zelo ležala, saj je imel Maribor v prvem polčasu velik krater na sredini. Vendar nekaj je zmanjkalo. Več kot le nekaj. Torej kaj? Prisluhnimo Rožmanu:

    »Zadeva je zelo enostavna: ljudje, ki gledajo iz strani, si ene stvari kar domišljajo. Ne vem če vedo, kaj so naši cilji, saj smo edini poleg Maribora, ki smo jih povedali: uvrstitev v evropska tekmovanja, vzgajati mlade igralce.« Evropa. Ta je zdaj na tapeti. Rožman je ocenil to tekmo kot priprava na Evropo, kar drži. Manj drži, da gledalci radi gledajo take tekme. Če bi, ne bi žvižgali svojim ob polčasu, ker znajo biti take tekme dolge seanse frustracij. Ampak Evropa. Ta je zdaj tista, ki skeli. Domžale so dokončno oddaljene od Olimpije. Še več, počasi jo lovijo Aluminij, Celje in Mura. Zaenkrat – do jutri se to zna spremeniti – v tem vrstnem redu. Razlika med Domžalami in ostalimi? V (na)povedanem.

    »Če ne ujameš konstante v igri, potem v Evropi ne moreš biti konkurenčen. Imamo štiriletne izkušnje in mislim, da vem, kakšen je treba biti v Evropi: če konstante ne dobimo, je boljše, da ne gremo v Evropo. Ker boš dobil pet komadov doma in deset komadov zunaj, ker so razlike v proračunih nenormalne. Zato sem miren: če si bomo to mesto zaradi kvalitete dela zaslužili, smo lahko konkurenčni. Če si drugi zaslužijo bolj, naj gredo v Evropo drugi. Če gremo v prvi predkrog in se nam zgodi neka kalvarija, je boljše zardai naslednje sezone, da ne gremo tja. Ker točno vem, kaj to pomeni za psiho igralcev. In tako naprej. Smo mirni, smo edini, ki hočemo javno igrati v Evropi. Vsi ostali pravijo, da se borijo za mesta osem in devet.«

    To so kar krepke besede. O tem, da ne ve, kakšni so cilji Celja, njegovega nekdanjega moštva. Da se Aluminij bori za osmo mesto in Mura za obstanek. Začuda niti enkrat ni omenil Olimpije, vendar jasno je, da se je Olimpija tudi borila za naslov. Domžale so klub, v katerem mediji vidijo nekaj več. In obratno, mediji niso taki, kot jih vidijo Domžale. Še vedno je kompliment, da liga ceni, kar ustvarjajo. Tudi Darko Milanič to rad poudari, vsaj dokler ima pozitiven izplen proti Rožmanu. Letos so do reprezentance spravili Adama Gnezda Čerino; pokazali, da imajo zadaj mladost, ki lahko ponudi vsaj toliko kot Andraž Kirm ali Agim Ibraimi; rehabilitirali Amedeja Vetriha po dopingu. Seveda ob tem počnejo tudi napake, čeprav je imel Krševan Santini tokrat res dobro tekmo. In počne jih tudi Rožman sam: menjava Tončija Mujana se, milo rečeno, ni posrečila, Slobodanu Vuku bi morda uspelo iztržiti kaj več ob mariborskem štoperskem paru za razliko od Shamarja Nicholsona. Toda Domžale so še vedno na koncu klub, ki ga gre resno jemati. Zakaj? Ker zelo resno jemlje sam sebe. Nekaj, česar kje drugje ni. Pa ni treba daleč od Domžal.

    Navijanje v 27. minuti in štajerska fuzbalska duša
    Najprej se je zadrl en model na zahodni tribuni. Zadrl je še milo rečeno. Zakrulil je. Triii štriiii. Maribo$!%!&r. In tako dalje. Najprej sam sebi, nato sta pritegnila še dva. Nato je sledila še vzhodna tribuna, nekaj kilavo, na pol, tu in tam. Toda lep dokaz je, kaj se zgodi, če si navijaška skupina vzame svojih deset minut. Ali, kot tokrat, skoraj pol ure. Viole so na facebooku napisale, da sta se »zaradi ‘nepredvidenga dogodka’ začetek navijanja in obešanje transparentov, zavlekla v sredino prvega polčasa. Na ograji se je tokrat prvič pojavil novi transparent ULTRAS MARIBOR, narejen za 30 letnico delovanja skupine.«

    Če kaj, se (nehote) dobro vidi razlika, ki nastane, če organizirana navijaška skupina navija ali ne. Še predobro se pokaže, zakaj so tekme slovenske reprezentance posledično takšne, kakršne so. Anemične. Moderne. Post-ameriške.

    Potem pa je tu še razlika v dojemanju nogometa, kot smo jo lahko znova videli v Mariboru. Ni prvič, da se je na tekmi z Domžalami ob polčasu žvižgalo. Ne tako na glas, ampak vseeno. Se je. Tribuna se empatično vživi. Radi bi videli gole, akcije, podaje. Karkoli. Potem pa žvižgi med polčasom, ker je taktika pač včasih mati vseh uspehov. Kako to vidi Darko Milanič? Podal je zeeeeelo dolg odgovor.

    »Jaz to [žvižge, op. a.] doživljam kot trener, ki mora imeti svoj način. Idealno v fuzbalu ne more biti: prelepo bi bilo, da bi bilo kot jeseni, ko smo zabijali po pet golov, lepo odpirali tekme in je bilo vse super. Nasprotniki so zelo dobro pripravljeni, zelo dobro organizirani, Domžale izhajajo iz dobrega ciklusa tekem, niso prišli sem v komi. To je bila izredno zahtevna tekma. Mi je pa jasno, da je idealno nemogoče. Navijačem ni, radi bi videli spektakel, vendar prepričan sem, da so šli domov zadovoljni, ker so v drugem polčasu nekaj videli in ker so nekaj opazili. Ne morejo v nobenem momentu reči, da fantje niso pri stvari, da niso to, kar ima Štajerska rada: da se fajtajo za te barve in da so v drugem polčasu, ko je nasprotnik malo pustil, super igrali. Kot trener lahko prvi polčas vidim tudi tako, da nam nasprotnik ni pustil nič. Postali smo malo nesigurni, hodili v iste prostore, vendar smo bili tako postavljeni, da pridemo v moment, ko lahko nekaj menjamo.«

    Dolga razlaga, ki je tisti kričeči na tribunah, gotovo ne bi kupili. Ampak ob naslovu, kadarkoli že bo ta prišel v Maribor, vsekakor pa enkrat maja, lahko da že pred derbijem (11. maja) ali na derbiju samem, bodo take tekme pozabljene. Vprašanje je, če bo to v podzavesti skušal odmisliti tudi Milanič. Sploh po taki sezoni, ko je Maribor vodil v prav vseh krogih razen v tretjem.

    Igralec tekme: Marcos Tavares [Maribor]

  • Pet ugotovitev: Triglav vs. Maribor

    Vesela jesen je nazaj
    Vesela jesen. Mariborska prireditev, ki je že doooolgo ni več. Je pa vesela jesen, četudi uradno nima takega imena, tudi obdobje v mariborskem fuzbalu. Praviloma vsako jesen. Sploh pa letošnjo jesen, ko je Mariboru skoraj vse šlo, kot so si želeli. Če izvzamemo Evropo, kakopak, ki jo je odneslo že poletje.

    Ni zaman Darko Milanič tudi letos povedal, kakšna velika razlika je fuzbal jeseni in fuzbal spomladi. Jeseni si brezskrben. Lahko si privoščiš malo več. Kako podajo, gol, škarjice več. Zakaj? Ker ni tega silovitega, uničujočega, tesnobnega pritiska. Ker še v taki krizi lahko rečeš, da saj bo prišla pomlad, vijolice cvetijo spomladi in podobno. Toda Maribor ima jeseni praviloma boljše kot pomladi. V eri Zlatka Zahovića in tudi Darka Milaniča nenazadnje zato, ker se Maribor po zimskem premoru pripravlja na Evropo. Če seveda ne pride Olimpija in odloči, za katero Evropo se bo Maribor boril. In če se Ljudski vrt ne začne ubadati z lastnimi, praviloma kadrovskimi problemi. In začne iskati razloge za rezultatsko krizo marsikje drugje kot tam, kjer bi jo moral. Na igrišču. In igrišče v Kranju, še zdaleč ne tako razmočeno, kot bi pričakovali, je povedalo. Maribor je nazaj.Embedded video

    Vijoličasti so v Kranju odigrali tako, kot so igrali jeseni. No, ne čisto tako, saj so vmes viseli, predvsem pa niso znali zabiti tretjega gola, ki to pomlad še ni prišel. Jeseni sta prišla ne samo tretji, temveč tudi četrti in peti. Pa ne samo tu in tam. Ampak občutek je bil pa tak. Da tudi če kaj ne bo šlo – in ni šlo, ko je Luka Majcen izenačil na 1:1 z golom, kakršne tekmecu moralo in hrbtenico in možgane zlomi praviloma ravno Maribor –, se bo na koncu že izšlo. Mirno in počasi, imamo mi to. Zanimivo, da je Milanič v petek izpostavil, da pogrešajo tisto deseto minuto, do katere ga Saša Ivković uvali na tekmah, ki se zdijo, da se brez gola iz kota ali prostega strela ne bi nikamor premaknile. Ivković je svoj že sedmi gol zabil le štiri minute kasneje. Pa je Maribor vseeno našel več rešitev, točno tisto, kar je potreboval že proti Muri, a je Dino Hotić vse frustracije spravil v evrogol. Tokrat ni bilo treba. Maribor ima spet postavo, v kateri ni prevelikih odstopanj. Kar veliko pove, glede nato, da so bile v primerjavi s sredo kar štiri spremembe. Milanič je zamenjal oba bočna (Martin Milec je imel želodčne težave, Mitja Viler je dobil počitek), a se to kaj prida sploh ni poznalo, čeprav je imel Žan Kolmanič nekaj težav z Žanom Rogljem, podobno velja za Denisa Klinarja, ki je imel nasproti Tilna Mlakarja.

    Ampak še bolj vplivna je menjava na sredini. To je poseganje v jedro moštva.  Pri čemer ne morem mimo Alexandra Cretuja. Mariboru zares slabo to pomlad nikoli ni šlo, vsaj ne tako, da bi izgubili (še zmeraj niso na sedmih tekmah, kar je dobra serija ob štirih zmagah in treh remijih), ampak ko ni šlo najbolje, je bil tam vsaj Cretu. Zdaj, ko so vsi zdravi, pripravljen in ustrezni za igro je pristal na klopi. Ker sta Blaž Vrhovec in Amir Dervišević pač prva izbira, Aleks Pihler pa dovolj prilagodljiv in vse bolj defenzivno sposoben s prebliski pri povezanju z napadom, da je mest preprosto zmanjkalo. In to zdaj, ko Maribor igra tudi iz izpeljanke 4-3-3, če je treba. Ampak prav Cretujev vstop, ko je bil ob Zahoviću najbolj nevaren, da bi tekmo dokončal že prej, je pokazal, kje ima Maribor glavne zaloge za s tekmami nabit april (in tudi maj). V širokem kadru. »Moram pa omeniti, da smo se po izenačujočem golu odlično odzvali, nadaljevali v istem ritmu, si priigrali več priložnosti in bi lahko izkoristili še kakšno,« je bil zadovoljen Gajser. Ni zaman pohvalil širokega kadra. Dokler ta širina ni notranji problem, temveč je prevelik zalogaj za tekmece, je Maribor ne samo vodilno, ampak najboljše moštvo v državi. Kar naj bi dokazale tudi menjave, četudi vedno nimajo nujno neposrednega učinka. Toda da Maribor pošlje še v igro Cretuja, Dareta Vršiča in Marcosa Tavaresa… Pove ogromno.

    Za še kak milijon zraven
    Barvna televizija. Šesta, sedma, osma prestava. Evropska kvaliteta. Talent. In še in še in še in še. Do jutri bi lahko tipkali, kaj vse pomeni Jan Mlakar. Seveda se ga je pogrešalo. Devet golov je dal jeseni, zdaj, ko je stekel kot blisk, še desetega. Ampak bolj kot same gole je Maribor pogrešal mladost, zagnanost, elan, predrznost, igrivost in, nad vsem, Mlakarjevo hitrost. To ni več enak fuzbal. Maribor ni več moštvo, vkopano v jarek, ki napada mic-po-mic, nato pa, če ne gre s frontalnim napadom, pokliče krila in se odloči za napad po bokih. Če ne gre to, pa s topništvom in projektili. Ne, ne. Maribor gre.

    Jan Mlakar je v Kranju dejansko deloval kot igralec, vreden milijonov. Še kakega zraven od tistih, ki jih je Maribor dobil od Brightona. Ne samo zato, ker je dal gol, kakršnega trenutno lahko da pri Mariboru samo on. Marcos Tavares ne more več prehiteti branilcev (lahko jih zaobide), Luka Zahović pa želi najti preprosto pot (vendar prepogosto zakomplicira). Mlakar pa… Samo gre. Z Mlakarjem pravzaprav Maribor lažje diha, naenkrat se lahko Amir Dervišević odloča, kaj bo izbral. Ne gre več za pomanjkanje rešitev, marveč za njihovo izobilje. Po sredini, po bokih, počasi, hitro… Ni, da ni.

    Predvsem je Mlakar (pre)dober za Maribor zato, ker so ob njem boljši tudi soigralci. Denis Klinar, recimo, je preživel skoraj več časa na nasprotnikovi kot svoji polovici. Blaž Vrhovec je dobil sijajno priložnost za gol. Arko ni vedel, od kod bo prišla naslednja nevarnost. Zato ni čudno, da je Saša Gajser omenil »evropsko kvaliteto«. In pristavil, da se vidi, zakaj so Angleži plačali toliko zanj. Upanje samo je, da bo dobil tako priložnost, kot jo je v Mariboru. Izkušenj ima dovolj, kljub mladosti, da pozna razliko. V Mariboru je bil namreč dogovor, naj kar sam potrka na vrata Darka Milaniča, ko se mu bo zdelo, da je dovolj pripravljen, da potrka na vrata. Takih privilegijev v tujini, sploh pa v Angliji, ne bo.

    Napad za Evropo, obramba za…
    »V napadu so zelo dobri, v obrambi pa… tak, tak bom reko… Niso slabi, no.« Še Saša Gajser je iskal besede. Spoštljivo kritične. Najprej tista o napadu. Luka Majcen pravi, da je pri 29. letih spoznal, da je nogomet proces in ne cilj. Tako tudi igra. Postal je napadalec, ki ve, da se da veliko narediti tudi v Triglavu. Je drugi strelec lige skupaj z Luko Zahovićem. Plus podaja Tilna Mlakarja? Uf. Je pa res, kot je bil direkten Mitja Viler pred tekmo, da Majcna najbrž pol lige na mara, da ni simpatičen, da skratka ni ravno igralec, ki bi ti bil mega všeč. Ampak nogomet še vedno ni, četudi se včasih zdi drugače, tekmovanje v popularnosti.

    V bistvu ne bi bil rekel nič napak, če bi obrambo Triglava označil za slabo. Ne gre za gole individualne napake, te je to pomlad počel ravno Maribor. Gre za probleme v sistemu. Do ene točke gre še vse okej, nato pa razpad sistema, kar se je tokrat poznalo pri težišču igre, v kateri se Aleš Mertelj ni mogel dobro upirati Mariboru. A največji problem so bile, do prvega gola, visoke žoge. Jalen Arko je dober vratar, cel drugi polčas je razkazoval svoj talent, še v Mariboru ga hvalijo. Toda kaj, ko je vsaka malo višja žoga v prvem polčasu, vsaka standardna situacija, predstavljala ne samo problem. Triglav je grabila panika in to je privedlo do gola.

    Potem ko je Darko Milanič izpostavljal, da se bo Maribor moral navaditi, da so tekmeci zdaj bolj pozorni na Sašo Ivkovića. Pa to ni bila edina napaka, tudi pri drugem golu je zatajila že vezna linija. Puščati je začelo tako po sredini kot bokih, zato je Triglav zdaj moštvo, ki igra na »bomo dali enega več«. Trikrat je to pomlad že šlo, trikrat so se vrnili iz zaostanka, proti Mariboru so šli pa preveč na glavo in bili za to kaznovani. Dončić ni pozabil povedati, da ni bila njegova ideja, da bi po golu za 1:1 šli takoj po drugega. Ampak ga gre razumeti. Prav je, da pusti fantom sanje. Premagati Maribor na dobro obiskanem stadionu.

    Rezultat 1:2 je bil na koncu zanje še ugoden, saj je imel Maribor še pa še priložnosti, od Blaža Vrhovca do zlasti Luke Zahovića in tudi Alexandra Cretuja. Zaenkrat so v Kranju, dokler so varno oddaljeni od cone izpada, s tem zadovoljni. Šest tekem: štiri zmage, dva poraza. Če bi jih pogledali sedaj, bi v dodatnih kvalifikacijah, če bi se tam znašli, zmleli kogarkoli. Kot so lani naposled Dravo. Bili so tudi letos med glavnimi kandidati za izpad, pa je Dejan Dončić fantom dopustil, da pokažejo, kaj znajo in zmorejo. Proti Olimpiji je bilo to dovolj, toda tudi zato, ker Olimpija še ni vedela, kar ve Maribor. Da moraš Triglavu narediti to, kar bi Triglav rad storil tebi: napadi ga, ko on napade tebe. Česar zagotovo ne počne moštvo, ki bi se bílo za obstanek.

     

    Kdo je komu kaj rekel
    Najbrž ne bomo nikoli izvedeli, kaj točno je kdo komu kaj rekel. Sploh kar so si rekli med sabo, ker povedanega je bilo marsikaj. Le sodniku je bilo povedano vse v treh besedah. Morda je tako celo še bolje. Bi bilo za pa za rubriko The Knowledge časopisa The Guardian, kjer najdejo vse (ne)mogoče, kar se je zgodilo v žogobrcu, da je bil Darko Milanič izključen takoj po tem, ko je njegovo moštvo zabilo gol. Ne samo gol. Zmagoviti gol. Khm.

    Situacija, ko je padel Luka Zahović, zahteval penal, se skoraj valjal po tleh in skoraj podzavestno terjal rumeni karton za ugovarjanje (Freud in Jung bi imela kaj povedati), ima širši kontekst. Gre za to, da je Asmir Sagrković s svojo ekipo – ni prav, da je vsega kriv glavni sodnik, četudi najboljše plačan med četverico ali šesterico, čeprav tokrat liga ni poslala dveh dodatnih sodnikov za gol, pa bi, ker pač to še imamo, bilo morda bolje, če bi – delal napake. Eno za drugo. Ni videl dveh kotov. In pustil je, da v tekmi, kjer je pokazal le dva rumena kartona, oba v prvem polčasu, po Zahoviću tekmeci tolčejo. Da je vse kar naenkrat prednost, ne glede nato, kam gre žoga.

    Za odnos gre, je mantra, ki jo sicer ponavljajo v Mariboru, kjer so zdaj frontalno glasni pri ocenjevanju sodnikov –č mimo česar ne more niti Radenko Mijatović, predsednik NZS, ki pa sam ne prispeva veliko v intervjujih –, a jo znajo izpostaviti tudi drugi klubi. Sagrković je naredil, kar sodniki pri nas naredijo: dokler ni »gusto«, imajo predavanja, ko se nekaj velikega zgodi, včasih do tega privedejo prav njihova predavanja, pa se prepustijo toku dogodkov. Slovenski sodniki, pa prav nič takrat ne pomaga biografija Damirja Skomine, njegovo lik in delo, ki mu, po zaslugi Vlada Šajna, sledijo tudi drugi (Vinčić, Jug itd.), prepogosto nimajo pod nadzorom dogajanja na igrišču. Ne sodijo, temveč razlagajo. Ne odločajo, temveč vplivajo. So posledica lastnih vzrokov. Sagrković je delal napake in jih ni nehal delati do konca tekme. Ne usodne napake, gotovo tudi ne takih, da bi se klopi Maribora tako snelo.

    Maribor ima večje težave s sodniki, kot imajo sodniki težave z Mariborom. To je dejstvo. PR povrhu ni najboljši, sploh ne po zmagi. So trenerji, ki ponavljajo, da je penal/ofsajd/favl/karton pač samo takrat, ko se tako odloči sodnik. Disciplina je vse bolj problem Maribora, kjer se s sodnikom včasih preveč ubada: kriljenje z rokami zlasti mlajših (Hotić, Zahović) je nekaj, česar trener ne bi smel tolerirati. Včasih bi take, kot znajo povedati starejši sodniki ali pomočniki trenerjev, že v lastnem moštvu prizemljili, če to ne pomaga, pa bi jih sodniki kaznovali. Ampak ti časi so mimo. Časi, ko so bili, ne pozabimo, tudi sodniki drugačni. Nobenega želeja in želje po izstopanju. Tam so bili, da sodijo. Komunikacija je bila enosmerna, a spoštljiva. In zdelo se je, da sodniki, ko ne sodijo, gledajo fuzbal. Ne pa sodnikov. Zdaj pa se zdi, da bi vsi sodniki radi postali Damir Skomina. Dolgo nič, nato pa odločitev, ki te pripelje do tega ali onega finala. Za ceno česarkoli. Če si v pravem krogu, ne moreš izpasti iz njega. Disciplinski sodnik bo vedno kril javno hrbet, napake pa bomo reševali interno. In poslali video. Situacije, ki jo bomo sami izbrali in tudi sami tolmačili. Kar ne koristi nikomur.

    Kar pa ne opravičuje obnašanja mariborske klopi. Niso ne prvi ne zadnji, ki bodo skočili, toda Saša Gajser, ki zdaj deluje zelo zenmojstrsko, pa vedno ni bilo tako, je dobro opisal, da so to pač emocije. Sestavni del. So sodniki, ki to razumejo. In so četrti sodniki, ki preprosto tega ne razumejo, ker ne razumejo, da nihče na stadion ne pride zaradi njih. Ni nezanemarljivo, da je bil četrti sodnik – Rade Obrenović. Ampak tudi ni nezanemarljivo, da imata Darko Milanič in Zlatko Zahović preveč izkušenj, da bi se zgodilo, kar se je. Nenazadnje ima Milanič dokončno svoj odgovor, ki si ga je želel že pred tekmo z Gorico. Če se igraš z ognjem… Kalvarija Maribora s sodnikom je kuhinja, kjer je izjemno vroče. Tokrat se je Maribor bolj opekel kot Sagrković. A na dolgi rok… Bomo videli.

    Planet TV, Sportklub in problemi
    Nismo zaman nekateri opozarjali, da četudi je imel Kanal A (Pro Plus) nekatere vsebinske pomanjkljivosti, ko je iz Prve lige Telekom Slovenije naredil, česar nista znala ne NZS, še manj pa glavni sponzor, je postavil visoko letvico. Postavili so formo, v produkcijski ekipi DVT-B pa našli zanesljivega partnerja. Niso delali razlik, derbi je bil kvečjemu samo dodatek. Minimum je bila katera koli tekma. Seveda praviloma Maribora in Olimpije, toda vedel si, kaj boš dobil. Seveda je to veljalo tudi za strokovne goste, pri čemer se komercialne televizije ne odločajo za komentatorski par. Kar ne čudi glede na »formo« Branka Zupana, ki je sila kontinuitete na Televiziji Slovenije, čeprav je v komentiranju – boljši je pri postavljanju vprašanj, to mu priznamo – kvečjemu le še nazadoval. Če je to možno.

    Da so lahko prenosi narejeni tudi na nivoju novinarskega krožka, smo lahko videli med tednom, tako v Ljudskem vrtu (Maribor – Mura) in še bolj v Kidričevem (Aluminij – Olimpija). Sportklubu se lahko sicer poklonimo, da prenaša tako 2. SNL kot tudi pokal, zdaj, ko je Televizija Slovenija očitno premajhna, da bi zmogla dva tako velika projekta. Toda produkcija med tednom je bila katastrofalna: kamermani niso ujeli, kako je prišlo do gola, slika zrnata, kadri in režija pa gledalcu povsem neprilagojena. Škoda.

    In potem je tu Planet TV. Tokrat se k njemu zatekam zato, ker praviloma tekme gledam v živo. Sploh Maribora. In vidim, da ne zamujam veliko. Studijski deli so postali znova sami sebi namen, predvidljivi in netelegenični. Janez Zupančič je sicer zanimiva izbira za gosta, dobrodošlo je, da se krog gostov razširi, povrhu takih, ki vedo kaj o klubih, o katerih širša javnost veliko ne vem, toda nato izpade tako, da je prav vseeno, kdo je gost, ker bodo povedali eno in isto. Vse tisto, kar smo slišali že med tednom. In nato slišimo vsaj dvakrat. Ponavljanje postave, recimo. Seveda je razumljivo, da nekateri prižgejo televizijo točno na minuto začetka tekme. Nenazadnje se zato tekme pri nas pogosto začnejo minuto, dve, pa tudi že pet minut potem, ko bi se naj in se ljudje na stadionu čudijo, zakaj. Slovenski komentatorji – Tomaž Lukač je bil svetla izjema, čeprav je stvar subjektivnega okusa, ga gre pošteno pogrešati – pa nato še v peti minuti opisujejo vse tisto, kar smo že slišali. Problem je dvojen: ali bi v studiu povedali kaj drugega ali pa bi komentator delal tisto, za kar je tam. Komentiral tekmo. Bavec ni edini, ki bi najraje videl, da bi tekma počakala, da on pove, kar mu je povedati.

    Komentarji tipa »tehnični rumeni karton« in popolna odsotnost dviga jakosti glasu oziroma spremembe barve tona ob golu je tisto, kar ne gre zameriti komentatorjem, je pa korak nazaj. Sploh ko poslušamo preostale komentatorje Planeta (tisti na Televiziji Slovenija so itak svoja zgodba). Dani Bavec se trudi, da bi prenose še bolj popestril, povedal čim več, toda nogomet ima pač drugačne zakonitosti, drugačen stil. Od košarke, recimo. Kot tudi nogometni komentator s svojim stilom nima kaj delati v košarki. Ima pa zato Planet večinoma dobre leteče reporterje, ki znajo ne samo postavljati dobra vprašanja, temveč se znajdejo, kot smo lahko videli v Kranju, ko je leteči reporter ostal brez izjave Maribora. Planet TV se seveda trudi po najboljših močeh, toda ligi za vikend ne doda nič posebnega. Vsebinskih rezerv je veliko. Sodniki so vroča tema, ne glede nato, ali je to dobro ali slabo. So. Pa se prepogosto o tem ne želi govoriti, kot da to ni bil del tekme. Tako je Planet TV, ker ima neposredno konkurenco, vsak vikend znova, v primerjavi s Televizijo Slovenija majhen palček.

    Igralec tekme: Jan Mlakar [Maribor]