Oznaka: nk maribor

¡Uno, dos, tres, amigos!*

Pet ugotovitev: Sevilla – Maribor [0:3]

Dobrodošli (nazaj) v ligi prvakov, fantje
Ravno ko so se namestili, premislili, tuhtali in domala čakali. Kaj pa če.. Kaj pa mogoče… Kaj pa… Samo res… Kaj pa če… Zakaj pa ne bi… Kaj pa… Bam. Vidi, kak je krenil. Šika. Prvega, drugega, tretjega. Podaja. Gol. Bemtiš. Bemomast. Gledali smo gol mi doma, gledali so gol Kabha, Rajčević in Billong. Kruto je to. Ni časa niti za čips niti za pivo.

Ligo prvakov gledaš ali v njej tekmuješ. Sodelovanja, tistega vmes, pač ni. Pierre de Coubertin bi v ligi prvakov bil piarovec najbrž. Krut, brutalen nauk, a takšen je ta šport in takšno je to tekmovanje. Večje kot so nagrade za zmage in tv pravice, bolj najboljša moštva nabijajo, rešetajo in harajo. Nenazadnje, Sevilla je raje izgubila tekmo z Atleticom in se pripravila na Maribor. Še enkrat: Sevilla je raje izgubila z Atleticom. Ki je imela pred tem štiri zmage in remi. Ker dobro vedo Andaluzijci, da se ob ugodnem žrebu lažje in bolje znajdejo v Evropi kot doma. Čudaška, ampak takšna miselnost je. Skoraj bizarni kompliment za vijoličaste: premagali vas bomo, ker nam je tako zelo do tega, da vas premagamo. Ja, Maribor je naletel na lačnega tekmeca, ki si vijoličastih ni prišparal za malico, temveč za slow-food večerjo. Sevilla v takih večerih uživa. Da tekmec ne ve niti, kdaj je sprožil tisti uradno zabeležn strel. In to je povedal tudi obisk: 34,705 gledalcev (kapaciteta 42,714). Za primerjavo: pred tremi leti in pol v šestnajstini finala evropske lige jih je prišlo na Ramon Sanzhez Pizjuan 21,562. Statistični primerek, kaj naredi liga prvakov. Kakšno razliko. Ja. To je ta nivo.

Dobrodošli v ligi prvakov, fantje. To je bilo sporočilo, ki so ga na novo spoznali Mariborčani. Ni se ponovil Chelsea (6:0), niti oba obračuna z Laziem ne (4:0, 0:4). Izgubiti 3:0 v gosteh pri tekmecu, ki te je komaj čakal, naštudiral in skakal, kot Carlos Alberto Kisluk, pomočnik trenerja Eduarda Berizze, ko je končno prvič zabil in nato še dvakrat, ni nič žalostnega ali kritik vrednega. Ni. Takšno je fuzbalsko življenje. Sploh pa v Španiji.

Zatorej, nobena tragedija ni, da je Maribor izgubil v Sevilli. Tudi da je izgubil 3:0 ne. Že točka bi bila čudež proti moštvu, ki je zabilo minuto, dve zatem, ko je njegova lastna publika postajala nestrpna. To je ta profesionalizem, Španci pa se v evropskem fuzbalu povrhu še radi igrajo. Wissam Ben Yedder je pokazal, kako preprosto je moč zabijati, naj se tekmec še tako organizirano brani. Bam. Bam bam. Bam bam bam. Ena, dve, tri. Hat-trick. Ob polčasu, ki bi se lahko končal tudi s penalom za Sevillo, ki ga je itak potem dobila kasneje, resda ni bilo konec, nihče ni sklonil glav, je rekel Martin Milec, vendar po drugi strani je tudi bilo. Maribor je imel šele v nadaljevanju polstrel na vrata, tako beleži Uefa. In imel je tri, štiri situacije (Pihler, Ahmedi, Tavares, Kramarić), ko je imel nekaj prostora, na katerega je čakal cele faze tekme.

Vendar realno je Maribor ugotovil, kje je njegova meja. Kljub temu se ob pregledu letošnjega še posebej brutalnega skupinskega dela dobro upira tekmecem, ne glede nato, da skupina E ne sodi med najzahtevnejše. Kajti po drugi strani imata Feyenoord in Apoel v svojih skupinah gol razliko že -6. In nobene točke. Maribor ima eno in minus tri gol razliko. Svoje priložnosti bo, zdaj to ve, moral iskati in najti drugje. Liverpool se ponuja kot tekmec, ki se muči z bremenom lastnega imena. Kako se bodo pobrali po drugem (evropskem) porazu sezone, bo ključno za nadaljevanje. Če so igralci tako utrujeni še preden je prišel oktober… Bo težko, je pa tudi res, da je bila to za Maribor že osma evropska tekma sezone, skupaj devetnajsta. Za Sevillo pa deseta.

Maribor se lahko, ko se bo prebudil in opomogel, opogumlja z dejstvom, da moštveno ni razpadel, da je bil tudi dovolj trmast za domaće žvižge, da je Sevilla napadala tudi po 3:0, pa so se znali tudi zaradi Jasmina Handanovića ob luknjasto utrujeni obrambi ustaviti na še znosni meji. Poraz je bil suveren, če ne celo predvidljiv, toda Maribor kaže, da ni kanta za napucavanje, material za doseganje rekordov in nabijanje gol razlike. Povedano regionalno: Maribor ni Dinamo.

»Vsi imamo to željo, še edno je živa, vse imamo v svojih rokah in nogah,« Jasmin Handanović in Val 202. Bomo videli, kaj se bo dalo narediti v Mariboru. »Vsakemu bo tu težko igrati, padale so že velike ekipe, če bomo upali igrati, zakaj ne bi padel tudi Liverpool,« je hraber Martin Milec. In takšno razmišljanje je edino pravilno. V slovenskem nogometu – pomislite samo na Srečka Katanca – pa še zdaleč ne tako samoumevno. Zdaj bo tritedenski premor v ligi prvakov, ko bo Milanič upal predvsem, da se vrnejo Zahović, Vršič in morda tudi Šuler.

Milanič presenetil s 4-5-1

Darko Milanič je – stavek, ki ga ne napišemo pogosto – presenetil z začetno postavo. Čeprav je bilo težko uganiti, kaj natanko je igral Aleks Pihler, ki je bil nekako »waserwagasto« težišče in bi naj pomagal tistemu boku, kjer je Sevilla raje iskala preboj (izkazalo se je, da je to bila leva stran), je Maribor postavil v sistem 4-5-1. S katerim, seveda, nima izkušenj, ker jih v domačem prvenstvu niti ne more imeti. Proti komu? Olimpiji? Nak. Ne gre. Pihler svoje naloge ni najbolje razumel, je pa bil simbolni primer tekme, kjer je Maribor lahko nabral dovolj izkušenj, da vendarle Sevilla ni nek bav-bav. Pihler ni bil kriv, da je Maribor dobil tri gole. Ali da se je mučil na bokih.

Da bo igral Jean-Claude Billong, je bilo jasno že za vikend, v petek, ko je Marko Šuler sedel za nami novinarji v Kidričevem. In nam povrhu še povedal, kako je z Denisom Šmejem, ki bo potreboval za povratek še dlje kot on sam. Milaniča to najbolj jezi, bolj kot izostanek Vršiča in Zahovića, že kot nekdanjega branilca, saj ve, kako pomembno je sodelovanje centralnega para, sploh pa na tekmi, kjer je prevzemanje tako nujno. Če ga ni, ima Correa pač slalomski šov. Maher, zvezda, talent, itak. Ampak videlo se je, da obramba ni vedela, kdo bo tisti, ki ga bo, magari, zrušil. Nihče ga ni. Gledali smo, kot smo gledali mi. Očarani. In bojazljivi, da jih ne bi pokopal en bedni penal. Če že, bolje tako, ne?

»V prvem polčasu smo se do prvega zadetka dobro postavili. Nasprotnik je kvaliteten in hiter, s podvajanjem smo skušali to kompenzirati, kar ti na dolgi rok pobere nekaj moči. V nepravem trenutku smo prejeli zadetek, ko smo po nekaj minutah dobili občutek, da lahko igramo. Tega je bilo premalo, čez celotno tekmo smo imeli občutek, da bi lahko katero od akcij bolj tekoče odigrali in da bi lahko bili bolj nevarni. Nažalost ni bilo tako, potem pa je nasprotnik, ki ima kvaliteto, to izkoristil. Ko smo v nekaterih situacijah malo zamudili in prostora nismo zaprli dovolj dobro, so povedli na 2:0,« je opisal Darko Milanič. Ko je bilo že 2:0, ko je Vazquez našel Ben Yedderja, ta pa milimetre med Handanovićevo levo nogo in levo vratnico, je Sevilla imela vse, kar si je želela. »Potem so kontrolirali tekmo. Mi smo sicer v drugem polčasu pokazali kompaktnost. Kvaliteta je bila danes tista, ki je odločila tekmo, čeprav smo pokazali veliko želje. Želeli smo odpreti sredino, vendar v trenutku, ko nam to ni uspelo, smo prejeli zadetek.«

Maribor je, kar je še najbolj pozitivna izkušnja, zdržal uvodni nalet ekipe, ki je bila nastavljena za napadanje v navalih in zlasti po bokih. Kaj je, tako, čez palec, zmanjkalo, da moštvo ni zdržalo dlje, do polčasa? »Komunikacija, pomoč, top sodelovanje na levi strani je manjkalo. Ja, Šuler velikokrat reši tudi v zadnjem momentu, mogoče bi on to rešil, vendar problem je bil drugje.« In dobra stvar? »Dobra stvar je ta, da imamo izkušnje in da na takem nivoju ne moreš biti, da ne delaš tisto, česar ne, četudi ti to ne paše. Enostavno moraš delat. Ne moreš se šparati, da bi bil v napadu boljši kot drugače, to vodi do tega, da ne gre. Iz tega lahko nekaj povlečemo.«

V izjavi za Val 202 je to zvenelo kot kar trda kritika, Milanič je bil jezen, ker fantje niso upoštevali očitno zelo jasnih, nazornih, pedantnih, naštudiranih in prigaranih navodil, ki naj bi zaprli levo stran. Ali desno. Pa je niso. Maribor je igral lahko toliko, kolikor mu je Sevilla pustila, je že danes najbolj pogosto uporabljena taktična ugotovitev. Milanič pravi, da ga nihče ni presenetil. Izpadlo je, da ga je bolj nesodelovanje njegovih fantov pri prvem golu. Zameriti jim ne gre. Res ne. Sevilla je brnela, tečno so čakali na vsako žogo, želeli zabiti še četrtega, petega, šestega.

Ko ni bočnih, ni strelov
Mitja Viler se je našel in naredil spomladi, marljivo delo pa žel poleti z goloma Hafnarfjordorju in Hapoelu. Martin Milec se je pobral po Izraelu in doma zaustavil, kolikor je lahko, Anthonyja Nwakaemeja. Zdaj bi morala to predstavo nadgraditi. In sta jo, kolikor sta jo lahko. Vendar hkrati – kot večji del moštva – spoznala svoj limit.

Vilerja razumljivo Milanič brani z ritmom tekem, ki je bil še večji, ko je Srečko Katanec moral zamenjati Bojana Jokića z Rulotom že proti Slovaški in ga uporabil proti Litvi. Proti resnično boljšim tekmecem se pozna, da Viler nima kondicijskih kapacitet za prodiranje po boku, ki je v napadu (pre)pogosto mariborska rešitev, če ni igralca, ki bi reševal ena-na-ena.

Na drugi strani je Milec najbrž dodobra preklinjal Ramon Sanchez Pizjuan. Tretjič je bil tukaj, z dvema kluboma, pa tretji poraz. Dovolj časa je imel, ko je prišel do sape, da je pojasnil, kakšna in v čem je razlika igrati z Aluminijem v petek in s Sevillo v torek: »To ni slovensko prvenstvo, da bi lahko jaz na desni in Viler na levi hkrati napadala. Igrati je treba bolj pametno. Sevilla nas je po izgubljenih žogah hitro pritisnila. S tem smo imeli težave.« In s tem so imeli velike težave, saj je ob tako zgoščeni sredini Sevilla iskala in našla prostor ravno na bokih, kjer je Maribor – za razliko od prebliskov Ahmedija in dveh spodletelih driblingih Kramarića – deloval utrujeno, počasno in preprosto ne dovolj kvalitetno za ta nivo.

»Zavedali smo se, da igramo proti izjemnemu nasprotniku. Poskušali smo jim zapreti sredino, podvajati na bokih, a smo premalo držali žogo. Nismo bili dovolj dobri za kaj več. Na žalost najdejo vsako najmanjšo luknjo in izkoristijo priložnosti. Mi zmoremo več, a tokrat smo bili premalo konkretni,« je za vecer.com povzel Aleks Pihler. To je šola, ki jo moraš dati skozi, je za Kanal A povedal takoj po tekmi Mitja Viler. Maribor je na nek način v Sevilli prilezel v učilnico, kjer se študira za višji nivo in je upal, da bo šlo. To ni nujno preskakovanje razreda. Maribor je pokazal vse, kar zna. In pač ni bilo dovolj. Za ta nivo.

Sevilla v Evropi gradi renome za doma
Kar nekaj analiz – tudi na Kanalu A v studiu – je povsem spregledalo dejstvo, kakšno sezono ima letos Wissam Ben Yedder. Pa kakšen Nolito in Jesus Navas. Pri čemer se Ben Yedderjeva zgodba bere kot pravljica. Še pri dvajsetih je nabijal futsal, resda celo za francosko izbrano vrsto, a se v »velikem« fuzbalu preganjal po francoski četrti ligi. Zmogel je do b ekipe Toulousa (20 tekem / 14 golov), prilezel do članske (156 tekem / 63 golov), kjer je v šestih letih kot nenazadnje tudi nekdanji mladinski francoski reprezentant dovolj opozoril nase, da ga je lani, pri 26 letih, Sevilla pripeljala. Podrl je rekord Andre-Pierra Gignaca, ko je sprašil 50 gol v Ligue 1. Devet milijonov evrov še v Sloveniji ne bi bila dih jemajoča cifra, v Španiji pa še tolikanj manj.

Toda Ben Yedder je v taki konkurenci pokazal, kakšno sezono ima. To je bila osma tekma, zabil je hat-trick in prišel že do sedmih golov. Zabil je v ligi, kvalifikacijah in ligi prvakov. Gol na gol. Hat-trick je dišal v zraku, ker je Maribor ekipa, ki ponudi hat-trick tistim, ki bi se resnično radi dokazali. Tako je bilo na White Hart Laneu pri Tottenhamu, ko je imel Gareth Bale sicer svoj šov, vendar je Jermain Defoe s tremi goli spravil selektorja Anglije v zadrego, saj so bili časopisi prepolni poročil ne o tekmi, temveč o zadetkih.

Ben Yedder v megatalentirano francosko reprezentanco seveda ne more, ne še, toda s takimi predstavami dokazuje, da nogomet niso samo uveljavljena imena, saj Nolito ni imel kdo-ve-kako megalomansko dobrega večera, medtem ko je Jesus Navas po vstopu skušal sijajno prefrigano lobati Jasmina Handanovića in bi ga, če ne bi bilo prečke.

Sevilla je moštvo, ki ima tekmeca že v lastnem mestu in je že tam fifty-fity. Kao. Pa je seveda Betis zdaj, zmaga na Santiagu Bernabeu prejšnji vikend gor ali dol, daleč zadaj. Sevilla ima pet naslovov v evropski ligi/pokalu Uefa, od tega tri zapored. Pehnila je tudi Liverpool v finalu, da. Predlani, ko mu je pokazala svoj anti-istanbulski čudež. Čeprav jima je skupno z Liverpoolom ravno to, da lažje do uspehov prihajata v Evropi kot doma, kjer sta bila prvaka davno tega (Liverpool nazadnje 1989, Sevilla edinkrat davnega leta 1946).

Zato je Evropa toliko več, sploh odkar se je Atletico pod Diegom Simeonejem približal Realu in Barceloni. Nenazadnje jih je od tiste tekme z Mariborom vodil Unai Emery, ki ga je lani zamenjal Jorge Sampaoli, ki pa je šel za argentinskega selektorja ter mesto prepustil Berizzi. Sevilla si mora renome dvigovati v Evropi. S tem se postavlja že proti zelenemu delu mesta in skuša zoperstaviti Realu in Barceloni. Skuša biti, drugače povedano, Valencia zadnjega desetletja. A kaj, ko je to Atletico.

Studio kot se šika, strokovni gost ne
Če bi le Kanal A imel tako v nulo dodelan studio in predvsem toliko časa (oglasi, ki pridejo z ligo prvakov, gor ali dol) in še zlasti takšnih vsebin tudi v Prvi ligi Telekom Slovenije. Uf. Kje bi bila meja, a? V razpoložljivem času pokažejo, kaj kot športno uredništvo in komercialna televizija zmorejo, če vložijo čas, sredstva, kader in se projekta lotijo tako premišljeno kot (ne)nazadnje Eurobasketa. Poročila Žige Lesjaka in javljanja Tadeja Vidriha, vključitev Tomaža Lukača, ki je potihoma – subjektivna presoja, povsem – postal prvo komentatorsko fuzbalsko ime pri nas, in vsi reportažno pristni prispevki so tisto, kar je presežek in posebej do izraza pride zlasti na oddaljenih gostovanjih, kamor številni ne more(m/j)o. Vidrih je po tekmi dobil v rafalu izjave Milaniča, Tavaresa, Handanovića, Milca in Vilerja, med polčasom pa še Saše Gajserja, ki ponuja vse bolj konkretne izjave, oprijemljive in sporočilne, (samo)kritične in povedne.

Kjer pa Kanalu A vseeno zmanjka, da bi studijski del naredil še bolj nivoju lige prvakov primerne, pri čemer bi podlago »morale« prinašati ravno vsakovikendaške izkušnje PLTS, je pri izbiri gosta. Stane Bevc nima nivoja za ligo prvakov, ker z njo nenazadnje nima veliko skupnega. Eno je pokrivanje NFL, kjer Slovenci nimamo (aktualnih) izkušenj, drugo pa je liga prvakov, kjer skoraj zmanjka prstov obeh rok za Slovence, ki so zabili gol v ligi prvakov. Tistih, ki so igrali v njej, pa je itak še mnogo, mnooogo več.

Maribor medijsko ni najlažje mesto za najti razpoložljivega in kompetentnega sogovornika (v bistvu je razmerje obratnosorazmerno), čeprav se – čeravno kot trener Mure – iz glave ponuja Ante Šimundža predvsem kot eden od treh trenerjev, ki so vodili klub v ligi prvakov, na TV Sloveniaj pa se je ob Miletu Ačimoviću izkazal kot mož, ki pove, kakor je, ne da bi se bal za službo, vtis ali imidž. Nenazadnje bi celo Bojan Prašnikar, njegova predvidljivost gor ali dol, bil najbrž bolj smiselna in razumljiva izbira. Prav je, da Kanal A vztraja pri Bevcu, še posebej ko gre za tekme Maribora. Seveda se šušlja, kako Bevcu Maribor domnevno ni blizu, vendar to samo po sebi ni moteče. Kar je moteče, je njegovo razpredanje, takoj uvodoma, kako se je Maribor na sredini mučil in imel srečo v – Kidričevem. Proti Aluminiju. Z dolžnim spoštovanjem do Aluminija, se razume. Težava pri Bevcu – pa pri tem ni edini, podoben občutek daje že leta Branko Zupan – je, da se zdi, kot da gledamo razgovor za službo, pri čemer Rok Tamše (ali Sašo Jerkovič ali Anže Bašelj na TV Slovenija) seveda ni(so) kadrovska služba. Zdi se, da smo to vsi mi, ki imamo z ligo prvakov ravno toliko izkušenj kot Stane Bevc. Ki je tekmo dobro povzel po njenem zaključku, povedal to, kar se pač pove, če tako dolgo še pustite televizor prižgan. Bevc zato niti ne nujno po lastni kridvi deluje kot tisti selektor, ki mu je edinemu uspelo iz kavča priti do televizije.

Kajti nemudoma se je poznalo, da so bile še zadihane izjave Vilerja in Handanovića precej bolj konkretne, izkustvene in povprečnemu gledalcu razumljive kot Bevčeve, pa je imel Bevc čas, kulico in posnetke. Ker imajo ravno to: izkušnje. Sploh pa je format zgolj enega gosta v tujini že zdavnaj preživet, razen če imaš res gosta, ki je suveren, karizmatičen in retorični dribler. V Mariboru sta to Matjaž Kek in Zlatko Zahović. A žal trenutno oba objektivno nedosegljiva. Kanal A bi se, tudi iz vidika Prve lige Telekom Slovenije, lahko še bolj potrudil in našel koga, ki ima z Mariborom (in ligo prvakov) nekoliko več skupnega. Stane Bevc žal nima, naj Rok Tamše še tako neutrudno borba.

Igralec tekme: Wissam Ben Yedder [Sevilla]

*Ena, dve, tri, prijatelji

27. septembra 2017
Preobrat s karakterjem

Pet ugotovitev: Aluminij – Maribor [2:3]

Karakter, ne naključje za 2:3

Lahko bi se končalo precej drugače. O, ja. Ampak se ni. In to je zgodba letošnjega Maribora: ampak se ni. Končala se je tako, da je Maribor še tretjič rešil lastne probleme v 90 minutah in še na tretji tekmi proti moštvom, ki naj mu ne bi delale take preglavice, zmogel preobrat. V Kranju so proti Triglavu v 28 minutah obrnili 2:0 v 2:3. Proti Krškemu so dvakrat vodili in naposled s »ta malimi« v Ljudskem vrtu v 95. minuti izvlekli zmago. Spet 3:2. In v Kidričevem so se po izgubljenem prvem polčasu v nadaljevanju sestavili, napake vzeli kot najboljšo motivacijo in zmagali. To so tekme, kakršne je Maribor predlani, ko je šel naslov v Ljubljano, še izgubljal. Letos pa ne. Letos jih zmaguje. Če zabije vsaj en gol, zmaga.

»Verjamem, da vsi raje vidijo veliko golov. Čeprav je za trenerja včasih boljša tekma, ko zmagaš z 1:0 in nasprotniku ne dovoliš priložnosti. To je bilo zdaj bolj dramatično, za navijače odlično,« je skoraj potarnal Darko Milanič. Ni pričakoval takšne tekme, ne glede na besede. Slobodan Grubor ga je precej presenetil. »To je zdaj že tradicionalno težko gostovanje. Nasprotnik je hiter, dobro organiziran in večji del tekme za žogo. Ko je malo prostora, je težko prebiti blok, toda ob doseženih treh zadetkih je razplet proti ekipi, ki igra na takšen način, dober.«

Kadarkoli Maribor zabije, zmaga. Statistika ne pove vsega, toda brezgoli remiji v prvenstvu (Domžale, Olimpija, Celje) so ob remiju z Zrinjskim v Evropi ter saj-jih-bomo-doma edinem porazu pri Hapoelu zavidanja vredni dosežki moštva, ki je čez poletja postalo ne samo kompaktno, široko in globoko, temveč tudi s pravim karakterjem. Kombinacija in protinapad za zmagoviti gol je bila šola fuzbala. Ki jo je pokazal pri golu za 2:1 tudi Aluminij, da ne bo pomote, vendar zdelo se je, da bo Maribor vse gole lahko dal le iz strani, pa je dal vse tri iz skoraj točno sredine.

»Po prvem polčasu smo se dogovorili, da moramo igrati naprej. Da je treba verjeti v zmago. Da lahko meljemo, dodamo na ritmu. Nasprotnik je bil večji del tekme na svoji polovici igrišča. Ko tvegaš, imajo branilci nekaj več dela, nasprotnik pa zaradi hitrosti in načina igre pride do nevarnejših situacij, vendar smo vse dobro prestali in pri tem imeli tudi nekaj sreče. Tekmeci so se bolj odprli, ko smo imeli igralca manj, a smo to znali dobro izkoristiti. Enostavno smo verjeli, da lahko zmagamo. V tej smeri smo se pogovarjali že med odmorom v slačilnici. Ko se zgodi enkrat, dvakrat, zdaj tretjič, ni več naključje in fantje verjamejo v to, da smo sposobni priti tudi do preobratov. Dobro so nam zapirali prehode in smo morali poiskati nove rešitve. Vendar so fantje verjeli, v svojo kvaliteto in to, kar delamo. Potem se zgodi to, kar se je.« In zgodila se je zmaga, ki daje moštvu, ki potuje na najbrž najtežje gostovanje v sezoni, najboljšo popotnico in spoznanje, da verjame vase.

Ko se tveganje (s Hotićem) izplača
Ni šlo. V tisti fazi tekme se je zdelo, da bo Maribor uspel, vendar ni šlo. Gladko bi lahko Darko Milanič, ki mu, čeprav tega nihče ne prizna na glas, še vedno manjka vsaj en zdrav napadalec, zamenjal tudi Marwana Kabho, ki je imel poleg Mateja Palčiča eno najslabših tekem v sezoni. Njegove žoge so šle, vsaj tri, neposredno tekmecu za protinapad. Slabo. Precej slabo. A ker je tudi Pihler pospremil gol Tahiraja s pogledom, se je Milanič odločil, da bo tvegal raje tako, da bo iz igre vzel Pihlerja in vanjo poslal Hotića.

Dino Hotić je po petem krogu z Domžalami obsedel bolj ali manj na klopi, dobival drobtinice (pet minut na derbiju) ter polno minutažo v pokalu, vendar Milanič se je vse pogosteje odločal za Bajdeta, Kramariča, Boharja in Ahmedija v napadalnem delu sredine. Če ne dobiš prostora v sistemu 4-2-3-1, je jasno, da je konkurenca (pre)velika. Hotić je tokrat vstopil zato, ker drugih opcij več ni bilo.

»Hotića sem predvidel kot menjavo, če ne bo šlo po načrtih. Pri njemu je tako, da v nogometnem ali pa v življenju nasploh ne gre vedno samo navzgor. Prav tako pa ne gre samo navzdol. To je dobro. Imamo fanta, ki prizadevno dela, se trudi. Veliko mora še delati, se naučiti in napredovati. Celotna akcija pri zadetku je bila top, tako da čestitke Hotiću za izvedbo. Zanj velja kot za ostale: ko govorim, da so nam vsi zelo pomembni, to drži kot pribito. Skozi sezono se bo to znova pokazalo in dejstvo je, da bodo vsi, ki se bodo izkazali, dobivali priložnost.«

Hotića je zadetek iskreno razveselil, priznal je, da si ga je resnično želel, pozna se, da mu manjkajo minute in da bi rad več igral. Konkurenca res ni majhna, toda tokrat je predvsem pokazal, da mu lahko bolje leži vloga na sredini, saj je njegovo kreiranje pošteno premikalo težišče igre. In končno je dal gol, ko je res štelo. Res dobra tekma proti Ankaranu… To se pozabi. Takšen (evro)gol v izdihljajih tekme pa ne. Hotić je tokrat res upravičil svojo »desetko«.

Dva pomembna prvenca…
Dobra novica: svoj prvi gol v sezoni sta zabila tako Valon Ahmedi kot Jean-Claude Billong. Oba na nek način »novinca«, če pomislimo, da je Ahmedi šele letos začel dobivati konkretno, standardno in zajetnejšo minutažo. »Saj je bil že čas, ne?« je Milanič pospremil prvi gol Ahmedija, ki je bil med najbolj razpoloženimi na igrišču takrat, ko moštvu ni steklo.

Zadetek Billonga pa lahko – poleg njega – veseli toliko bolj strokovni štab zato, ker je to morda celo prvi gol z glavo (ali pa eden zelo redkih) v tej sezoni, četudi ne prvi s kota za zmago s 3:2, saj je to storil že Aleks Pihler proti Krškemu v izdihljajih tekme. Imajo pa vijoličasti zdaj v prvenstvu že deset različnih strelcev v desetih krogih. Očitno zaležejo zlasti pogovori z igralci, saj se je o doseganju golov pogovarjal tako z Boharjem, ki ga je tokrat raje spočil, in Ahmedijem.

»O tem sva se veliko pogovarjala, močno si je želel zatresti mrežo in uspelo mu je. Tudi za Billonga je bil to prvi gol v dresu Maribora, odlično.« Maribor nima klasičnega golgeterja, če izvzamemo Marcosa Tavaresa, ki je imel eno lepo priložnosti in je sodeloval pri prvem zadetku, ob izostanku Luke Zahovića, ki naj bi se vrnil prihodnji konec tedna, in dejstvu, da ne veš točno, kdaj bo Jasmin Mešanović zabil. Zato deluje kot moštvo, kjer je zadetek nadgradnja ekipnega truda. Kjer res ni pomembno, kdo zadane. Vsa filozofija kulminira prav v Mešanoviću, pri katerem po zadnjih dveh tekmah ni več pomembno, zakaj je bil pripeljan. Njegova asistenca Hotiću za tretji gol je imela oči na hrbtu.

… In en nepomemben, mimobežen prvenec
Pri Liorju Einbromu bo problem. Najprej birokratski, saj je v zapisniku naveden tako kot v dokumentih, kjer so ga napačno zabeležili. Sam pravi, da je Or Inbrom. Mi bomo uporabljali slednjo verzijo, ker tako 21-letnemu fantu, ki je posojen iz Genta, piše na hrbtu mariborske majice nad številko 99. Ampak to ni glavni problem. Ne, ne.

Težava, za katero Inbrom primarno seveda ni sam kriv, je tajming njegovega prihoda. Če je že prišel kot tujec po uvrstitvi v ligo prvakov, bi v brutalnem septembrskem ritmu (sedem tekem), ki mu bo zaradi pokalnega žreba sledil enako naporen oktober (vsaj pet tekem, najbrž šest), prišel prav takoj. A je prišel utrujen in povrhu poškodovan. Zdaj je očitno dovolj zdrav za napore, toda vidno nepripravljen na nivo, ki ga terja slovenska liga v Kidričevem. Kar je kompliment za slovensko ligo in zalogaj za Inbroma.

»Pri tistem sprejemu in priložnosti v prvem polčasu je pokazal, da ima talent. Delali bomo z njim, gre za mladega, nadarjenega fanta. Ko se bo navadil na nas in se bomo mi na njega, bo pokazal, kar zmore. Ni še veliko treniral z nami. Ko bo nastala prava mešanica njegovega in moštvenega občutka, bo super,« je bil optimističen Milanič in skušal najti pozitivne lastnosti. Inbrom se je želel dokazati na krilu, vendar je v preveliki vnemi storil preveč, zamujal v štarte in na koncu skoraj pustil moštvo na cedilu, ko se je prerival pred vrati in si prislužil drugi rumeni karton.

Ker na Urbani.si velikokrat analiziramo sodniško delo zlasti s kritikami, lahko tokrat zapišemo, da je Rade Obrenović svoje delo večinoma resnično opravil z občutkom za (trdo, vendar športno) tekmo. Nekaj, kar zmanjka Mateju Jugu in včasih tudi Damirju Skomini, saj tekma ni eskalirala, ne glede na sedem rumenih kartonov. Morda bi lahko, pardon, moral Nemanjo Jakšića za njegov izpad kaznovati z neposrednim rdečim kartonom, vendar bi si s tem nakopal gnev domačega občinstva. Na koncu se je izšlo Mariboru tudi z desetimi, bo pa Inbrom imel čas tuhtati, zakaj se je prerival in zamujal v štart. Če bo našel odgovor, bo Milanič imel, kar nujno rabi. Rešitve s klopi, ko ne gre. Tokrat se je izšlo, proti Celju se vsaj za zmago ni. Or Inbrom je na prvi tekmi pokazal več želje kot znanja, vendar priložnosti bo gotovo imel še dovolj.

Gruborju manjka samo še »tisto nekaj«
Darko Milanič ni mogel skriti tega dejstva. Celo malo na smeh mu je šlo, ko je priznal, da je Aluminij zelo dobro prečital Maribor. Od platnice do platnice je Slobodan Grubor prebral, listal, izpisoval v zapiske Maribor, s katerim tooooliko lažje igra kot denimo z Olimpijo. »Izgubilo je boljše moštvo,« je ugotovitev, s katero se da strinjati in kaže na ambicije, ki jih Grubor goji vse odkar je pozimi zamenjal Bojana Špehonjo, ki je Maribor v Ljudskem vrtu premagal zato, ker so bili vijoličasti v krizi, Grubor pa Maribor zgrabi tako, kot ga je ponavadi zgrabil Zavrč. Na polno, visoko, z žogo v nogah.

V mariborskem taboru so vnaprej sicer poudarjali, da je tekma v Kidričevem drugačna, Milanič je poudarjal, kako so sprejeti »drugače« kot v drugih sredinah. In hkrati kar trdo odgovoril na vprašanje, zakaj lani njegovo moštvo ni prineslo iz Kidričevega več kot točko iz dveh tekem. Da je bil tist 0:3 poraz pač posledica osvojitve naslove. A bolj smo imeli v mislih obračun 0:0, ko se vijoličasti nikakor niso znašli na igrišču, resda takrat bolj mehkem, a še tretjič zapored smo nato poslušali ravno o igrišču. In to je prednost Kidričanov, ki svoj teren, kjer so v tej sezoni Prve lige Telekom Slovenije na oko najbolj napete in razburljive tekme, pač najbolje poznajo.

Aluminij ni več lokalno mošvo z lokalnim talentom. Je regionalno moštvo, ki se ne rabi le boriti za obstanek in kjer se tujci (beri: Hrvait) lahko dokazujejo z malo več potrpljenja kot so to lahko počeli pod Miranom Vukom. Francesco Tahiraj je spomnil na svoje najboljše predstave, Aleksu Pihlerju je pri prvem golu zbežal za avtogram, medtem ko je Žiga Škoflek znova (in znova in znova) dokazal, kakšno kvaliteto premore, če ima res dober dan (večer). Nasploh je Aluminij kompaktna, organizirana ekipa, ki doma resnično rada igra in reflektorji so k temu gotovo precej pripomogli. Razsvetlili so zgodbo, ki v Kidričevem dobiva tudi infrastrukturni napredek, čeprav večerni termin v tako odprtem okolju ni nujno vedno najboljša izbira, še posebej, ko jesen pritisne ali ko se Viole namestijo kar v gozd za golom. Škoda le, da v vsem prazničnem vzdušju kljub trudu domačih organizatorjev še vedno vlada občutek, da je bila vsaka tekma v Zavrču, od koder so reflektorji, imela bolj praznično vzdušje. Nenazadnje: ognjemet so pripravile viole, ne domači organizatorji.

Igralec tekme: Dino Hotić [Maribor]

23. septembra 2017
Evropa da, Evropa vzame

Pet ugotovitev: Gorica – Maribor [0:3]

Močni, da se tekmec zlomi

Za Maribor rabiš konjske živce. O, ja. Pa ne, ne če si igralec ali navijač tega kluba. Ne, če si njegov tekmec. Ker sicer… Včasih ostane bolj ali manj samo rezultat. Še posebej na takšen dan. Zgodovinski dan. Nenazadnje, saj so fuzbalerji še na busu gledali košarko. Ker takšen dan. Vendar prav takšen dan je pokazal na razlike, ki so se zgodile v letošnji sezoni. Maribor in Olimpija sta po prvi četrtini prvenstva več kot le razred nase. Sta nivo zase, kot je ocenil Dušan Kosić. In ima prav.

Maribor namreč ne rabi niti najboljše ali, bolj precizno, najlepše tekme, da zadovolji najprej lastne cilje. Že res, da je Zlatko Zahović v intervjuju za Ekipo predal vlogo favorita onstran Trojan, ker da se bosta Mariboru poznala dve fronti. Toda Zahovićevo kadriranje je bilo tisto, ki se je izkazalo tudi v Novi Gorici. Ne samo zato, ker je Jasmin Mešanović zabil še dva gola in jih ima zdaj skupaj pet, le enega manj od prvega strelca kluba Marcosa Tavaresa. Darko Milanič lahko tudi ob dolgem spisku poškodovanih/obolelih (Zahović, Vršič, Rajčević, Kabha, Šme), ki se med tekmo še podaljša (Šuler) mirno vodi tekme.

Še v petek je presenetljivo razlagal off the record o tem, kje bi morda kdaj lahko zaigrali nekateri fantje, ki jih tam več nismo vajeni. Martin Milec je bil prvi, ki je šel iz pozicije in je v Sežani igral na desnem krilu/veznem proti koncu tekme, kar se je izkazalo za dobro. Za še bolje se je izkazalo pri Mateju Palčiču, ki bojda tudi sam razmišlja, da bi nekdaj postal štoper. Zdaj je to bil zaradi okoliščin (Šulerjeva poškodba), toda delo, ki ga ni vajen v tem klubu, opravil zelo zadovoljivo. Če k temu prištejemo še Žana Kolmaniča in Denisa Šmeja, ki pa ga žal še dolgo ne bo nazaj, so manevri tipa Damjan Bohar na beka le zelo slab spomin. So pa še rezerve, na katere računa Milanič.

Vendar najbolj Maribor dela močnega to, da niti na ne najboljši tekmi, ko mu pomaga tekmec z avtogolom, slavi tako, da tekmec domala obupa. Ker spozna, da je Maribor ravno dovolj močen. Tudi takrat, ko bi mislili, da se mu bo kaj zalomilo. Letos za zdaj ne. Proti Mariboru se na oko da lažje igrati kot proti Olimpiji, vendar če svojega ne izkoristiš in se predvsem ne pobereš takoj… Sledi slavje. Vijoličastih.

Mešanović se uči med zabijanjem

Nekega roka trajanja, ko bi naj padla končna ocena, v nogometu praviloma ni. Nekaterim se forma meri v minutah, drugim v letih. Napadalcem pa v številu zadetkov. Jasmin Mešanović morda ni pospravil najlepših priložnosti, ko ga je klub najbolj potreboval. Nazadnje proti Celju. Toda četudi Milanič ni bil zadovoljen z njim prejšnji petek, je Mešanović pokazal točno tisto, kar Milanič hvali. Mešanović razume mariborski fuzbal. Seveda se išče vic v igri, dodatno potezo, ena-na-ena. Vendar v sistemu 4-2-3-1, ki mu ne leži najbolje, so za to na igrišču drugi. Proti Spartaku je znal igrati s hrbtom proti golu, kar je njegova močnejša plat, še posebej, če Maribor igra z dvema napadalcema.

Njegovi zadetki pa… Ne tisti Triglavu, ne oba proti Sežani in ne ta dva proti Gorici nista ravno plod velike solo akcije, kjer bi bil Mešanović okrepitev in tujec, ki lahko odloči sam. Ne. Ima pa tisto, kar je imel vedno Tavares in po čemer je domala zaslovel Luka Zahović. Tam je. Ni pomembno niti, zakaj in čemu. Je. Porine v mrežo, pospravi odbitek. Edini problem tovrstne filozofije je, da se je ne da natrenirati in, še bolj, da je nezanesljiva. Mešanović gara in se uči, ta del je sprejel za svojega in ima priložnosti. Čaka se le še, da resnično v ključnem momentu odloči.

Vrnitev Billonga, povratek Derviševića

Še v petek je Milanič na spisek tistih, ki so vprašljivi, dal tudi Jean-Claude Billonga, ki je bil par tednov odsoten. In najbrž ne bi igral, če ne bi bil imel Aleksander Rajčević želodčnih težav. Kar jasno kaže, kako velika prioriteta je Mariboru državno prvenstvo: tudi če ne gre, mora. Pri Šulerju se je to nenazadnje videlo, saj je do konca polčasa stisnil zobe, nato pa vseeno raje sedel na klop. Sevilla sledi že prihodnji torek.

Odlika mariborske obrambe ni samo, da znova ni prejela zadetka v domačem prvenstvu, kjer so nepremagani že tri tekme zapored. Odlika je, da sta na štoperju končala Palčič in Billong, kar kaže na versatilnost in širino kadra, čeprav se Milanič ob takem zdravstvenem kartonu celo pošali, da bi sam obul kopačke. Za zdaj jih ne rabi, saj se obramba zna postaviti in predvsem ne popušča psihološko, če se v napadu čaka predolgo na zadetek. To se je pokazalo zlasti na derbiju v Ljubljani.

Svoj(evrstn)o vrnitev je dočakal Amir Dervišević. Njegov povratek ima več (pod)zgodb, je pa Dervišević trenutno bolj pomanjkanje rešitve in kadra. Kar nekoliko čudi pri njegovem povratku, pa je dejstvo, da je Milanič večkrat letos že pohvalil Sandija Ogrinca, ki marljivo zbira minute in skuša porabiti minute pri članih ali mladincih. Dervišević je te priložnosti že imel. Z ligo prvakov vred. Kako jo je porabil, vemo. Zlatko Zahović vodi filozofijo, da si vsak zasluži še kakšno priložnost. Ampak večina si jo je – začenši z Vršičem – zaslužila in prislužila sama. Tudi tako, da so se (javno) pokesali. Derviševića pa to še čaka. Začenši z obnašanjem. Tako na igrišču kot še posebej zunaj njega.

Kriterij (pre)trde tekme

V sredo smo v Ljudskem vrtu lahko znova videli, kako je soditi tekme v ligi prvakov, še zlasti skupinski del. Vendar tam je nivo drugačen, taktične zadolžitve takisto, posledično pa tudi sam nogomet.

Težava tekme v Novi Gorici je bila silna želja, zlasti pri domačih, ki so se razumljivo želeli dokazati. Damir Skomina je preslabo ocenil karakter tekme. En karton (Billong) je bil absolutno premalo. Pa ni samo število kartonov tisto, ki umiri igralce. Še zdaleč ne. Lahko tudi eskalira. Če pogosto očitamo na tem mestu Skomini, da preveč komunicira z igralci, je tokrat to počel premalo. Igralci se niso pomirili in igrali drugače samo zato, ker je tako – v Evropi.

Štarti so bili silno grobi, piščalka prevečkrat nema, kar se je pokazalo pri drugem golu Maribora, kjer bi Gorica lahko dobila dva prekrška. Ni, ampak to ni toliko pomembno, kot bo reakcija sodniške organizacije po tekmi. In če se bo iz tekme, kjer bi se lahko resneje poškodoval poleg Šulerja še Kramarič, kaj naučila, potem ni pomembno, kdo sodi.

Evropa da, Evropa vzame

Miran Srebrnič ni tip trenerja, ki bi jamral. Niti ni takšen, da bi pretirano hvalil model Gorice. Tu se Domžale in Gorica, tekmeca za troboj, dokaj razlikujeta. Gorica raje to pokaže kot pove. Štiri zaporedne zmage so pokazale, da se Srebrnič z ekipo lahko pobere takrat, ko se mora, saj so bile zmage proti Aluminiju, Rudarju, Ankaranu in Triglavu dokaz, da lansko drugo mesto ni bilo le nihanje Domžal in zlasti Olimpije.

Problem pa je postal, ker Gorica ni – povrhu obakrat doma – odnesla niti točke, niti zabila ni ne Olimpiji ne Mariboru v prvi četrtini prvenstva. Že res, da jih je potolkel evropski ritem po Širaku in Panioniosu, vendar za lovljenje Maribora in Olimpije je potrebnih več rešitev. In več kot enajst igralcev, kar Domžale, ne glede nato, da so tudi one izgubile proti Olimpiji ta vikend, trenutno daje prednost, saj bo jesenski del še zelo dolg. Pokal Slovenije, kjer Gorico ta teden čaka Šampion, Domžale pa derbi pri Muri, zna biti glavna priložnost sezone za moštvi, ki jima Evropa veliko da, toda občutek je bil, da tudi veliko vzame. Vseeno je Gorica pokazala moštveni duh, Terror Boysi pravo vzdušje. Kljub avtogolu, ki je zameglil dobre priložosti (Osuji, Grudina, Škarabot). Se pa razlika v primerjavi z lani, ko je Gorica Maribor pošteno namučila, vseeno za zdaj precej pozna.

Igralec tekme: Jasmin Mešanović [Maribor]

18. septembra 2017
Mi. Smo. Maribor.

Pet ugotovitev: Maribor – Spartak [1:1]

Ni. Predaje. Ni predaje. Ni. Predaje.

Uvodne tekme Maribora v ligi prvakov… Uf. Hudo. No… Kako bi se reklo… Moraš biti pripravljen nanje. Dobro. Ker očitno nekaj bo. Nekaj se bo zgodilo. Nekaj bo spokalo. Ali gol Anteja Šimundže v Kijevu, po taki, ekipni akciji. Ali gol Luke Zahovića proti Sportingu, ko je tekme že praktično konec. V Ljudskem vrtu. In zdaj še plasirana mojstrovina Damjana Boharja. Maribor ima, ko gre za otvoritvene tekme v ligi prvakov, glede na dejstvo, da je osvojil sedem točk v ducat tekmah (štiri prvič, tri drugič), izjemne uvode. Tudi spektakularne, vendar točkovno izvenserijske. Nekaj ima ta Maribor. Ta aufbix. Ta kaj-nas-briga-zaj-smo-mi-tui-tu. In če s(m)o tu, nimamo kaj izgubit’. Težko se milijoni borijo s tako voljo.

Do Schalkeja je treba nazaj, globoko v pozno jesen, zimo 2014, ko se je liga prvakov poslovila za tri leta. Tam se najde zadnji evropski poraz Maribora v Ljudskem vrtu. Osem tekem že ni noben tukaj slavil. Nak. Marsikaj mu manjka, legendarnemu stadionu. Marsikaj. Stara tribuna… Raje ne bomo. Ampak takšen, kot je, je v svoji relativni majhnosti, vendar z izjemno akustiko, ki jo (pre)pogosto izkoristijo tudi gostujoči navijači, sploh če jih je dve tretjini na severu in tretjina na zahodu, je za fuzbalske milijonarje kot tisti stadion, kjer se je zanje vse začelo. Ni ravno miniaturen, četudi najmanjši v ligi prvakov (a so manjši tudi v španski primeri), vendar ima karizmo stadiona, kjer pokažeš, ali si ali nisi. Milijonar ali ne milijonar.

In Maribor, kjer folk o fuzbalu ve dosti, dokler znanje ne zamenjajo želje, je spet pokazal. Ne samo Rusom, ne samo Spartaku, ne samo Evropi. Pokazal je predvsem sebi. S sloganom: Mi. Smo. Maribor. Zaostanek 0:1 je znal obrniti. To je bilo bistvo obračunov s Hapoelom iz Beršebe, nauk, da ni konec, dokler Maribor ne reče, da je konec. Nasprotnika, kdorkoli je, je treba premagati. Pika. Ali pa pokazati, zažugati, da si mu enakovreden. S 27 poskusi na gol je Maribor pokazal predstavo, kakršne že doma ni doooolgo pokazal, kaj šele v Evropi. Seveda je to posledica, če smo taktično pedantni, trka dveh sistemov, Milaničevega 4-2-3-1, ki rabi potezo več, in Carrerovega 3-5-2, ki računa na igralca na boku več, toda v prvih 20 minut je vrat bolel, ker tole je bilo teniško nabijanje, izmenjevanje, ping-pong priložnosti. Ja, Tavares ima slovenski rekordno hiter gol, toda uvodna akcija, ko je Ahmedi med nogami spustil žogo Martinu Milcu in se je Artemi Rebrov že po 54 sekundah pobiral s tal, srečen, ker je ubranil… To je to. Maribor se na prvi tekmi ne pusti trepljati po ramenih in po glavi, pokroviteljsko, češ, welcome to the nfl, kid. Ne.

Mariboru morda ni šlo vse povsem prav, kot bi si bil želel, ni pa šlo dolgo nič narobe. Ja, imeli so eno napako. Saj so jo imeli v Mostarju, pa ne samo eno. Pa proti Hapoelu, ko je žoga Nwakaemeju sedla na nogo, ko je Milec izbijal. Zdaj Vrhovec ni izbil, Samedov, prefrigani Rus, kakršnih bi Spartak rabil več, je odbitek pospravil pod prečko, česar Ješčenko v prvem polčasu ni.

In Spartak je imel dve match žogi, zaključni, zicerja, kaj sta naredila mariborski obrambi Promes in Fernando. O. Moj. Bog. Za aplavz. Nič kriva obramba Maribora, tokrat ne. Pač dobra sta. Frdamano dobra. Našikala sta jih, da je bilo luštno gledat. Iskreno. To je pač fuzbal. Skupinski del lige pvakov ni več, kar je bil. Ni več dosadnih 0:0. Ena tekma v torek, nobena v sredo. Gol na gol elita. Vendar Maribor se… Ne, ni se pobral, ker ni padel. Morda Milanič ne bi bil tako rabil kričati na svoje fante. Se zgodi. V taki tekmi, polni ritma, pa sploh. In so se pobrali. Zelo. V Ljudskem vrtu. Ki je imel najlepšo priložnost za zmago, če odštejemo zgrešeni zicer Klitona Bozga proti Bayer Leverkusnu in še zlasti še večji zicer, priložnost stoletja, za Luko Zahovića pri vodstvu 1:0, ko s par metrov ni spravil žoge v gol. Ker prideta Sevilla in Liverpool, je vprašanje, ali ni to bila največja (edina?) možnost za zmago, zato ne čudi, da so bili igralci s točko manj zadovoljni kot trener.

Dobrodošel, evropski Damjan Bohar

Ko sem v torek šel na tiskovno konferenco Maribora, v dežju, opoldan, se mi je zdelo, da škilim. Res. Na vozniškem sedežu avtobusa, ki je čakal, da odpelje moštvo v karanteno, je sedel Damjan Bohar. Manjkalo je samo še, da bi proizvajal zvoke. Vruum vruuum. Saj veste, ko smo se kot otroci igrali in se delali, da šofiramo. Ni skrivnost, da ima Bohar rad avtomobilizem. Recimo, da sem sodijo tudi avtobusi.

No, seveda bo klišejsko znucan simbol, toda Bohar je včeraj pripeljal Maribor do točke. Ni bil ravno vođa puta, ni bil vodič. Ampak ni bil pa »along for a ride«. Sam nisem pozabil njegovih dosežkov iz sezone lige prvakov, ko je zabil Maccabiju, Celticu in nato še Schalkeju. Kakšna sezona za Prekmurca, ki je nekoč obiral krompir ter na vprašanje, kdo je bil idol, ko je odraščal, rekel, da je bil idol samemu sebi. Tudi prav. Ko je imel še posebej slabo tekmo spomladi v Kidričevem, ko so avtmigeci s strahom čakali, če bo pomeril še kakšno tja daleč v šumo, se je odmahovalo. Da je z njim konec. Da ne bo šlo več.

Jezen, besen, skoraj užaljen je bil, ker je bil poškodovan v Mostarju. Naslonjen na steno je čakal. In kdo ve, kaj vse razmišljal. Ampak morda je tam bil začetek preobrata, da se je spet zgodil »evropski« Damjan Bohar. Da bi bil še vedno joker s klopi, bi bilo pri njegovih letih in izkušnjah neresno. Ne moreš biti večni adut, rezerva, za-tisto-nekaj. Ne pri Mariboru. Manjkala je samo še konkretnost. Tako kot Bohar je denimo tudi Bajde silno željan zadetkov. Bajde je svojim najbližjim še dolgo po tekmi kar na Mladinski razlagal, kako si je želel. A tudi poslušal nasvete. Prilagoditi se je treba, razumeti logiko, moto, filozofijo, taktiko. Drugače se v Ljudskem vrtu, kot je najbolj izkusil Sintayehu Sallalich in se izgubil med svojimi lastnostmi in idejo moštva, pač ne da.

»Bohar je specialist za evropske tekme. Zelo dobro izrablja medprostor in sodeluje z napadalci. Po tekmi proti Celju je bil zelo dober, spodbudil sem ga h konkretnosti in tokrat je bil konkreten. Ekipa ga na evropskih tekmah zares potrebuje, saj ima hitrost. To so njegove tekme. Odločil je že nekaj evropskih srečanj. Take tekme niso za vse, on pa se na njih odlično znajde,« je rekel Darko Milanič za strelca gola. Bohar je zadel vratnico, sprašil zadetek in imel še zmago na nogi, ko je za las, tak, iz hofa, pomeril in je žoga šla res za las mimo zmage. Tekma, kakršne ni imel … Pa vsaj tri leta. Maribor lahko upravičeno vsaj upa, če ne kar pričakuje, da bo naslednja prišla prej. Da ne bo Bohar samo zraven. Da bo vozil. In tokrat je več kot zvozil. Igralec tekme.

Milaničeve menjave tokrat v nulo uspele

Pogled na klop ali pa na list rezervistov, kakorkoli hočete, ni bil kdovekako obetaven. Res ni bil. Amir Dervišević se je tudi tam znašel. Človek, ki je tam, ko se drugim zalomi. Morajo računati nanj, ker na Aleša Mertlja pač ne. Razlika med njima? Po tekmi se je Mertelj lepo mirno rokoval z novinarji, navijači. Dervišević je med živim intervjujem Martina Kramarića grobo potrepljal in kričal kot jesihar. Pač.

Dervišević je bil na klopi, ker Denis Šme in Jean-Claude Billong zaradi zdravstvenih razlogov nista bila. Vrnil se je še pravočasno Aleks Pihler in zamenjal, sicer kot zadnji, Blaža Vrhovca, ki je imel nevarne napake bolj kot se je tekma lomila. Ni imel več moči za izbijanje žoge, čeprav bolj kot kondicija pri Vrhovcu skrbijo same odločitve. Že res, da ima Marko Šuler bolj očitne kikse, tiste, ki se mu pripetijo, ko je samozavest bolj kamuflaža za pomanjkanje rešitev, toda Vrhovec moštvo prevečkrat pusti na cedilu in morajo skupaj popravljati njegove individualne napake. Kar ne pomeni, da je imel Vrhovec v celoti slabo tekmo. Ni imel, proti koncu prvega polčasa se je zelo sestavil in s Kabho sta zdržala metamorfoze Spartaka na sredini, ki je bil enkrat s premalo, nato pa s preveč igralci.

Kar želimo povedati, je to, da so Darku Milaniču menjave več kot le uspele. Sploh dvojna Kramarić->Bajde in Mešanović->Ahmedi je bila vse, kar je še imel. Ni izpadlo obupano, čeprav je bil Ahmedi še vedno aktiven in do tistega trenutka, sploh po zadetku, igralec s potezo več. Mešanović se je tokrat dovolj znašel, da je ustvaril prostor, pritiskal na obrambo, medtem ko je bil Martin Kramarič vse tisto, kar se je za fanta, ki je malo posebne narave, govorilo, da bo. Kramarič ni bil kdo ve kako priljubljen med soigralci pri mladincih Maribora. Kar sploh ni čudno. Ni. Kramarič je igralec, ki prekleto dobro ve, kaj hoče. Tudi takrat, ko to morda ni najboljše za ekipo. Je igralec ena-na-ena, kakršne Slovenija sicer uvaža. Olimpija, Domžale, Maribor. Čeprav so pogosto pred nosom. In tudi Kramarič je bil, ves ta čas. Proti Spartaku je pokazal, da je včasih bolje na glavo, samozavestno. Kramarič ima morda celo najboljše driblerske sposobnosti v tej ekipi Maribora. In včeraj jih je lahko pokazal. On je zmogel komunikacijo s sicer odrezanim Tavaresom, ki niti pred leti ne bi mogel, še v najboljši formi, sam proti taki kvaliteti. A v dvoje je šlo. Cik-cak, cik-cak. Do Boharja. Maribor je Spartaku vrnil tam, kjer je Spartak želel streti Mariboru. Na bokih. In menjave so tokrat Milaniču resnično uspele.

Carrera bolje naštudiral Maribor kot Spartak

Ni neobičajno, da trenerji med sezono menjujejo sisteme. Še najbolj, če že, je čudno, če to počnejo v obrambi iz treh branilcev na štiri. Vendar Massimo Carrera je pri 53 letih v svoji prvi tekmi v vlogi glavnega trenerja v ligi prvakov presodil, da bo to za Maribor več kot dovolj. Zadostovalo je. Spartak ima kvaliteto, ki pridejo z milijoni (bolj kot obratno). Sistem 3-5-2 jim je deloval tako dolgo, dokler ni Maribor pokazal na svojo kvaliteto: moštveno igro.

Spartak je, po vseh priložnostih, ki jih ni bilo malo, zabil tako, da Maribor ni izbil »pimplanja«. Fernando je pomeril, Handanović odbil in Samedov je odbitek pospravil v mrežo. Spartak je imel vsaj dva, pardon, tri zicerje, ki bi Maribor pokopali. DO konca prvega polčasa se je zdelo, da je Carrera prebral Milaniča in ga taktično zdrobil, ko gre za igro prek bokov, kjer se je pravzaprav vse dogajalo.

»Kljub doseženemu zadetku smo v nadaljevanju še naprej vztrajali pri svoji igri, poskusili še enkrat zabiti, nisem želel zapreti igre. Igrali smo dobro, ampak vseeno menim, da je izid pravičen. V ligi prvakov ni lahko igrati, ne glede na to, kdo je nasproti. Maribor ni imel toliko priložnosti kot mi, po dobljenem zadetku se nismo dobro odzvali. Vsekakor želim dejati, da smo šli v Maribor zmagat. Pred nami je še pet tekem in boj v tej skupini bo napet do konca,« se je branil Carrera. Ruski novinarji so se za mikrofoni tako stegovali, da je zdaj že kultni piarovec, ki nam je v torek rekel, da lahko sprašujemo samo o tekmi in da naj vsi ugasnemo telefone, rekel, da bodo mikrofon še zlomili na pol.

Niso ga, a jih gre razumeti. Tiskovke, sploh Uefine, znajo biti mukotrpno naporne. Prevajanje je šlo tako: ruska vprašanja se je prevedlo nam v slovenščino, Carreri pa je pomočnik prevajal v italijanščino. On je odgovarjal nato v italijanščini, pomočnik je prevedel v rušino, prevajalec pa še v slovenščino. Vprašanj so imeli pa še in još. Razumljivo, pet let Spartaka ni bilo v ligi prvakov, njihovi rezultati so milo rečeno klavrni in pričakovali so, da bo Spartak premagal (vsaj) Maribor. Carrera je lani res priboril prvi naslov po dooooolgih petnajstih letih. Ja. Vendar Carrera ni imel evropskih izkušenj. Te pa Milanič, čeprav ni imel še nobene tekme v ligi prvakov, vsekakor ima. In jih je izkoristil ter dal tisto, česar Carrera skozi dvojni prevod ne more. Navodila za moštveni duh do konca.

Navijaški efekt in Milaničeva izjava

Dve raketi sta včeraj prileteli. Prva, prava, je priletela iz severa, kjer so navijači Spartaka precej upravičili svoj sloves. Poleg političnega prepucavanja, ki ga Uefa ne mara, o Kosovu in Srbiji, je novo dimenzijo ultraštva uprizorila raketa, uperjena proti nemškemu sodniku Denizu Aytekinu. Ruski navijači so se dobro borili v prvem delu, kar malo pokvarili žur domačim navijačem, ker so bili res silovito glasni. Na obeh tribunah. Ne. Na vseh treh. Da tudi na vzhodu je bil kakšen, se je našel, kakopak.

Preprodaja. Grda beseda, sploh ko gre za stadion z že itak majhno kapaciteto v mestu, ki ima (predvsem) fuzbal. Ni prvič, že pred tremi leti so jo Avstrijci pridno mahali v Maribor, ker je to pač najbližja pot do lige prvakov (beri: Salzburgu nikakor ne gre). Izkazalo se je, da niti tovrstna prodaja, ko je moral plebs v vrsto, čeprav so šli bolj za kolege kot zase, saj so imeli dostop do kompletov le lastniki sezonskih vstopnic, niti retro model ni preprečil tega. Vzhod se je prebudil v drugem delu, vendar občutek je bil, da je bilo proti Hapoelu bolje. Od začetka do konca. Bolj konstantno. Viole so se potrudile in letos kažejo na stadionu precej bolj konstruktivni odnos, čeprav se nikoli ne ognejo zbadanju tekmečevih navijačev. Že zato, ker je sever prepogosto prazen, priložnosti pa redke. A vseeno. Nobena baklja ni priletela z juga. Se je pa na zahodu poznalo, da liga prvakov pač prinaša… Drugačen tip publike. Ni bilo malo takih, ki so se v vipu očitno zadržali krepko do Spartakovega gola. V tem Maribor ni izjema, vsaka tekma premier lige kaže v drugem polčasu prazne sedeže, ker je petnajstminutni odmor pač prekratek za žvenketajoče minglanje.

No, druga raketa je priletela na samem koncu novinarske konference. Stipe Jerič je povedal, da ima Darko Milanič še sklepno misel. No,to je bilo novo. Tega nismo vajeni. Okej, smo bili, ko je Milanič po lanski tekmi z Domžalami, jezen nad žvižgi po zmagi, povedal samo, da je Tavares podaljšal za dve leti in odšel, osorno, jezno, domala užaljeno. Zdaj je bilo podobno, le da kritike tokrat niso letele na nobenega doma. »Kazen, ki jo je dobil naš športni direktor, da ne more biti zraven; upam, da nikoli ne bo povedal, zakaj jo je dobil.« Ostro? Seveda. Za Maribor, ki vedno pazi, da je Uefino osebje – uradna predstavnica iz Srbije je ponudila obupno angleščino, mimogrede – zadovoljno in potešeno, ker v Mariboru pač iščejo vsako malenkost, medtem ko gladko zamižijo, ko v Sevilli ni ne duha ne sluha o wifiju, čeprav je ta med glavnimi zahtevami. Tista Islandija bo tepla Zlatka Zahovića do 28. februarja prihodnje leto. Dolgo. Kaj je bilo, vedo povedati tisti, ki so bili. Islandci so, kolikor vemo mi, resnično težko prenesli poraz in se temu (ne)primerno tudi obnašali. Vendar zdaj je, kar je. Nenavadno je samo ta, da je Milaničev ton bil tako prekleto resen. A ima po svoje prav. Maribor ni samo na igrišču pokazal, da je resen evropski klub, vreden resne obravnave. Sama reakcija birokratske Uefe, na čelu katere je vemo kdo, bo zanimiva. Najprej v kazni za Spartak. Pa tudi sicer. Maribor je poslal jasno sporočilo: Mi. Smo. Maribor.

14. septembra 2017
(Ne)moteči faktorji

Pet ugotovitev: Maribor – Celje [0:0]

Tekma za tekmo – remi

Najprej… Ker nas res (pre)dolgo ni bilo. Najprej: dobra novica. Iz prizme Maribora, seveda. Še vedno je nepremagan v prvenstvu, kar je zavidljiv dosežek. V sezono 2013/14 je treba, da bi našli še boljši niz, takrat so klonili šele v dvanajstem krogu, večinoma je Maribor v zadnjih štirih letih izgubil že po petem krogu. Takih tekem, kot je bila trdoživa taktična borba s Celjem, ki je precej bolj spominjala na tekmo brez golov proti Olimpiji kot Domžalam, takih tekem vijoličasti trenutno, letos, za zdaj ne izgubljajo. Pa saj to ni niti namen, cilj, razmišljanje. Vendar ob tako premešani ekipi, po takem poletju, po uvrstitvi v ligo prvakov… Je težko oceniti, skozi prizmo ene tekme, kakšen je ta Maribor in ali je točka vseeno dosežek, kjer je kozarec bolj pol poln kot prazen.

Milanič se je, gotovo tudi zavoljo uigravanja za Spartak, odločil za klasični 4-4-2, ki ga je ponudil že v Sežani. Kar razumemo, saj je to »njegov« sistem, ne glede na poletne in občasne izlete v 4-2-3-1. Tak sistem je dovolj stabilen, da štoperja ne grabi panika, četudi ni tekme, da se okrog Handanovića z žogo ne bi dogajalo kaj nenavadnega ali nevarnega. Ampak nič usodnega. Takšen Maribor ima sidrišče, čeprav se zdi – in statistika temu pritrdi – da z dvema zadnjima vezistoma (Ogrinec, Vrhovec) in dvema napadalcema (Tavares, Mešanović) ob ne dovolj prodornih bokih (Bohar, Bajde + Milec, Viler) ne more zabiti. Ni ne v Sežani v prvi uri iz igre (Rajčević je pospravil odbitek, nato so izboljšale predstavo menjave), niti proti Celju v uri in pol. Tokrat menjave niso zalegle, čeprav se je videlo, kolikšno moč ima proti domačim tekmecem Maribor od 80. minute naprej. To je ta »mednarodni nivo«, o katerem je spoštljivo govoril Dušan Kosić, trener Celja.

Točka proti Celju ni slab rezultat, je rekel tudi Marcos Tavares, čeprav je tudi on malo škrtal z zobmi, ko (mu) ni šlo. Vendar ni lahko igrati na tekmi, kjer se uradni obisk med tekmo zamenja iz 2.500 na 3.000, ker je pač težko oceniti, ko je več praznih kot polnih sedežev. V sredo pa bo nabito in nekaj čisto drugega. Ni lahko, a tako pač je. »Mamo mi to v sredo pubeci!« so sporočile Viole in pokazale, kje so pač misli te dni. Tako pač je.

Moteči faktorji reprezentančnega premora

Nismo najbolje razumeli, kaj je mislil Darko Milanič, ko je po tekmi s Celjem povedal: »Nekatere stvari so se spremenile, so tudi moteči faktorji, to bomo morali se navaditi, dati na stran. Biti takšni, kar smo.« Moteči faktorji? Mediji, oglasi? Ali selektorji, soigralci v reprezentanci? Samo nehvaležno ugibanje, ki ga nekoliko, a zdaleč ne povsem, razblini Milaničevo izkustvo: »Tudi sam sem igral za reprezentanco. Vem, kako je, ko si v drugi zgodbi. Ni enostavno. Vsak pri sebi mora [razčistiti].«

Hm. Še v četrtek in že po žrebu, ko je bil znan spisek vsaj slovenske reprezentance, je bil Milanić za Boharja in Vilerja (A) ter Kramarića (U-21) zelo vesel. Morda manj za Bajdeta, ki ga je Srečko Katanec poklical naknadno. Odšla sta tudi Valon Ahmedi (Albanija) in Marwan Kabha (Izrael). Prvič. Oba sta debitirala, Ahmedi bolj za vzorec, Kabha pa na polno, dvakrat po 90 minut, proti Italiji menda celo izjemno, pa ne zato, ker si je menjal dres z Buffonom. Tudi to je Izraelca malo vrglo iz ritma, v katerega v Mariboru, iskreno, letos še ni povsem prišel. »Upal sem, da ga ne bom rabil danes,« je rekel Milanič. A ga je. Pri čemer Kabha ni imel dobre tekme, kar je dokazal prekršek za rumeni karton. Tega si je v še manj stabilni, skoraj nevarno nestabilni igri prislužil Martin Milec, ki so ga ulovile lastne besede po tekmi z Domžalami, ko je govoril, da je slovenska liga napredovala.

Maribor se že v Sežani ni počutil najboljše na igrišču, Denis Šme jih je pošteno slišal od Milaniča, malo tudi zato, ker je vsaka malo višja žoga, če je v vratih Matko Obradović, resna priložnost za tekmeca. Davor Škerjanc je bil kar precejšen zalogaj, pa je vstopil s klopi. Celje ni imelo tako nevarnih posameznikov, je pa Mariboru pokazalo, da mora dati vse, kar ima, če želi zmagati. Da mora imeti točne podaje, sprejeme in bolj konkretne strele. Spartak, še bolj pa prvenstveni tekmi z Gorico in Aluminijem v gosteh bosta pokazali, če bo Maribor spet tisti »pravi«, kot si želi Milanič. Ki ima tako širok kader, da Aleš Mertelj ne pride na spisek za ligo prvakov, Dino Hotić pa niti na klop proti Celju.

Je Mešanović pridobitev ali problem?

Ker je v torek zabil dva gola, ko se je zdelo, da bo prej moral Aleksander Rajčević še enega, je bil za silo mir. Ko zmagaš 0:3, četudi proti drugoligašu v terminu, ki si si ga lahko kar sam izbral, ker imaš »privilegij« sedmih tekem v septembru (osem, če štejete še nekatere reprezentante), se ne gleda v zobozdravstveni kartonček, kdaj se je nazadnje odstranjevalo zobni kamen. Pregovor, da. A temu se ne gleda v zobe.

Jasmin Mešanović je najprej sijajno preigraval v izteku tekme, vstala je celotna mariborska klop, stadion je zajel sapo, evo, zdaj bo, Metod Jurhar se je raztegnil in pustil tako levo kot desno stran gola povsem odprto, kakšna priložnost, zdaj bo gol… No… Ni bil. Mešanović je pomeril naravnost v vratarja. Izpucal, jebiga. Okej. Nič hudega? Ne. Ne po reakciji klopi. Uf, kako so bili hudi. Milanič je prav udrihal z rokami, ko so jezni še fizioterapevti, potem veš, da tudi tista dva gola v Sežani ne pomagata. Ne moreta. Mešanović ima v ligi en zadetek, tistega v preobratu proti Triglavu v 2. krogu, ko se je zdelo, da bo take odbitke pogosteje pospravljal v mrežo. Ja, jih je. Še dvakrat. Proti sežanskemu Taboru.

Na naše vprašanje, kako je (ne)zadovoljen z Mešanovićem, je bil Milanič konkretno direkten. Ni vedno takšen. Niti ne. »Bistveno bolj bi bil zadovoljen z Mešanovićem, če bi zadel. Odkar je z nami, je priden in delaven. Danes bi lahko rešil tekmo…« Pa je ni. Okej, ena tekma, kjer si vsaj odnesel točko, ni taka drama. Toda Mešanovićev problem – pa ne njegov lasten, saj se v Maribor ni pripeljal sam – je ta, da je sprožil verižno reakcijo. Ob poškodbi Luke Zahovića, ki bo moral kmalu uloviti svojo formo iz začetka pomladi, je bil še preutrujeni Lior Einbrum (čakamo še, da Milanič izgovori njegovo ime, zdi se, da se ga še ni naučil) dodatni razlog, da Maribor na klopi ni imel niti tretjega napadalca.

Mešanović je delno oslabil Zrinjski, ko je odšel, in kdo ve, kaj bi bilo, če bi on igral… Ampak to je zdaj mimo, v nogometu naj bi se gledalo naprej (čeprav v Mariboru tudi nazaj), proti golu, proti zmagam. Morda Mešanoviću manjka malo zmagovalne miselnosti, čeprav ima dva naslova prvaka BiH. Ni serijski strelec. Dober je kot pomožni napadalec, zna igrati s hrbtom, več se pričakuje od njegove igre z glavo. Problem je, da Maribor vse to že ima v Tavaresu. Ki je imel tudi eno priložnost, pa je bil raje sebičen, ker je mislil, da bo on storil spet tisto, kar vedno stori. Ni. Maribor te tekme ni zmagal, ker na takih prvenstvenih tekmah morajo zabijati tudi napadalci. Če izvzamemo Tavaresa, je zadnji »napadalec«, ki je zabil, Gregor Bajde proti Krškemu. Pa še Bajdeta težko štejemo za napadalca. Maribor bo v septembru moral dvigniti strelsko formo. Na vseh treh »brezgolnih« remijih je namreč imel konkretne priložnosti, morda najbolj konkretne na tekmi: Domžale, Olimpija, Celje. Pa ni zabil. To je šest točk.

Antična usoda Dareta Vršiča

Gustav Schwab bi se gotovo samo naslonil na sedež in rekel nekaj v zvezi z bogovi, Zevsom, morda Prometejem. Tako so ugotavljali tudi novinarski kolegi po tekmi. Da nogometni bog vse vidi. Ja, nekoč, zdaj se zdi davno tega, je navijal tudi za slovensko nogometno reprezentanco. In gotovo je navijal tudi za zgladitev karkoli-že-je-to-bilo med Zlatkom Zahovićem in Daretom Vršičem.

Da ni pozabil igrati nogometa, ampak da je tudi pozabil, kakšen je pravi tempo, da mu manjka boljša forma, je še v četrtek rekel Milanič. Vršiča je v igro poslal že v Sežani. Ne ker bi ga tako nujno moral, ampak ker ga je »moral«, če želi imeti spet izkušen(ejš)ega kreatorja. V slabe pol ure je Vršič idealno sodeloval pri enem od dveh zadetkov, ki sta padla, ko je bil že na igrišču. Tista ena podaja je bila sploh genialna in je spomnila, zakaj je bil Vršič lani med najbolj zaslužnimi za štirinajsti naslov.

Fuzbala pač ne pozabiš igrat’. Če si Miroslav Radović, Albert Riera ali Robert Prosinečki. Bomo videli, kako dolgo bo za vrnitev še dlje odsoten Agim Ibraimi, ki ima relativno podobno zgodbo kot Vršič – vsaj ko gre za Maribor. Poudarek je na relativno. Težava je, da se v nogometu (in v življenju najbrž ne sploh) ne da preskakovati. Želje so eno, realnost pa druga. Dare Vršič je resda podaljševal pogodbo vso poletje in se počasi vračal, toda nazadnje je pred tem igral 12. aprila v povratni tekmi pokala. Ko je tudi vstopil s klopi.

Tudi proti Taboru se je videlo, da sicer tek na Pohorje in lastni treningi pomagajo, toda nogomet je ekipni in predvsem kontaktni šport, kar ugotoviš boleče, če nerodno stopiš, udariš po žogi ali karkoli se je že zgodilo. Gotovo ne bo Vršiča tako dolgo kljuvalo kot Prometeja, vendar Milanič je bil silovito razočaran: ne ker je izgubil Vršiča, temveč ker je proti Celju, ko je bilo izjemno izenačeno in je Maribor potreboval rešitev s klopi, takoj izgubil še zadnjo menjavo.

Celje kot trenerski izziv

Dušan Kosić je vmes, kar smo ga nazadnje videvali kot trenerja Olimpije, nekoliko osivel. In še bolj bo, nemara. Toda poslušati njegovo vizijo, njegov pristop, njegove cilje, kaj bi rad dosegel v Celju… Skoraj poezija. Podobno kot Miran Srebrnič (čakamo še Sebastjana Gobca med tistimi z rekordnimi nastopi v slovenski ligi) tudi Kosić prekleto dobro ve, kaj je najprej potrebno sploh za nivo prve lige. Šele potem tekmovati z Mariborom, ki ima mednarodni nivo, kot se je bil sam izrazil.

Pri 46. letih se je Kosić odločil, da se bo podal na Areno Petrol ‘Z Dežele. Tomaž Petrovič se je nekoliko opekel, ker se, kar je očitno, tiste zgodbe Krškega iz prvih dveh sezon ne da »skopipejstati«. Ni enako. Celje ni tak klub. So videli že več in bolje. Celjani imajo mešanico izkušenj (Travner, Džinić, Žinko) in zagnanosti tistih, ki bi se resnično radi dokazali (Požeg Vancaš, Pungaršek, Cvek, Dangubić), ker vidijo, kam se da priti iz Celja (Verbič, Vrhovec, Bajde…).

Kosić se je vsaj na tiskovki zdel tisto najboljše v slovenskem nogometu. Nekdo, ki je kritičen, a zna pohvaliti. Poudaril je, kako so bili v prvem polčasu nedorasli, skoraj srečni, da Maribor ni zabil. A da so se sestavili in v 2. polčasu naredili tisto, kar so se domenili. »Nekateri fantje so imeli krče, očitno niso vajeni takega nivoja. Več nivojev je v nogometu,« je sporočilo, ki lahko hrabri tiste, ki bodo v Celju resnično razumeli menjavo trenerja kot reset, restart, novi začetek. Petrovič nikakor ni znal sestaviti ekipe, ki je ni najbolje poznal, ta pa ne njega. Metod Jurhar, ki je branil zdaj že drugo tekmo, naj Matjaž Rozman še malo razmisli o izletu v vas Nikamor proti Rudarju, je povedal, kar pove večina: da so nekatere razlika pri trenerjih,vendar da velikih sprememb ni.

Mi mislimo, da so. Celju, ki sta mu Olimpija in Domžale pritisnila sedem golov v prvih dveh krogih, Maribor ni zabil. In Gatarić, Dangubić ter Požeg Vancač so imeli (pol)priložnosti. Ker je Celje od zlatih časov Simona Rožmana spet v težkih časih, z novim sponzorjem na dresu in po »ukrajinski zgodbi« ter trenerju Igorju Jovičeviću, ki je imel soliden rezultat in na koncu slab odnos do kluba in tudi slovenskega nogometa kot eden tistih trenerjev, ki slovenski fuzbal dojema kot odskočno desko za dokazovanje na Hrvaškem ali v Srbiji (takšen občutek smo imeli tudi pri Igorju Bišćanu, vendar smo se ušteli), je Dušan Kosić točno tisto, kar grofje potrebujejo. In imajo točko iz Ljudskega vrta. Glede nato, da je po osmih krogih komaj deveta, je to lep uspeh.

Igralec tekme: Jure Travner [Celje]

9. septembra 2017
Pet ugotovitev: Radomlje – Maribor [1:1]

“Tega” Maribora ne – kakšnega pa?

Vedno radi pišemo pet ugotovitev. A v zadnjih krogih smo, priznamo, začutili, da je to vse bolj če ne že naporno, pa vsaj inovativno početje. Več se namreč ugotavlja po tekmah in še bolj pred njimi ter tudi napoveduje, med samimi tekmami pa je ugotovitev, zakaj Maribor trenutno igra tako, kot igra, bolj pet ugibanj. In ugotovitev bore malo. Vsekakor stežka za pet.

Maribor je namreč trenutno moštvo, ki je z mislimi komaj na igrišču. Če bi bilo, potem ne bi bilo že pet tekem brez zmage, pri čemer mu gola ni zabila zgolj Olimpija. Če se je proti Domžalam izšlo ravno na začetku, v osmi sekundi, se Maribor zdaj zažene le na začetku, potem pa se mu, vsekakor najkasneje do polčasa, vse nekako ustavi. Moštvo Darka Milaniča ne ve (najbolje), kako zabiti. Proti Celju je bil bolj dlje kot blizu Marcos Tavares (obakrat z glavo), proti Aluminiju je Dino Hotić zabil iz prostega strela, ko je šlo bolj za trening (oziroma prijateljsko tekmo), proti Radomljam pa je silna želja Tavaresa in še večja Gregorja Bajdeta poskrbela, da Maribor (vsaj) ni izgubil. Igralci Maribora pa vsekakor niso bili videti, kot da so na prijateljski tekmi. Niti približno. Sploh ne, če bi poslušali močno razočaranega in (samo)kritičnega Bajdeta.

To je absolutno premalo za moštvo, ki ima privilegij, da si samo postavlja cilje. »Razen« državnega naslova večino ostalih ciljev Maribor letos ne bo dosegel. Glavnega seveda je in zato bo sezona dobila precej boljšo oceno od lanske, toda osmica se trenutno zdi na lestvici do deset precej radodarna. Prvega strelca bo Maribor težko imel, saj John Mary (in Dominik Glavina) kaže absolutno več želje in predvsem pripravljenosti kot Luka Zahović. Maribor je po Gorici govoril o +20 točkovni prednosti do drugega, pa je komaj prilezel do 70 točk. Če bi zmagal proti Aluminiju, Celju in Radomljam, bi jih imel točno 80. In (vsaj) 23 pred preostalimi. Ima jih 13. Gole prejema prelahko, tokrat Aleš Mertelj, Aleksander Rajčević, Aleks Pihler in Marko Šuler skupaj niso mogli ali znali odbiti žoge pred Markom Nunićem. Matko Obradović pa v tem koledarskem letu še ni imel tekme, kjer ne bi prejel zadetka.

Že res, da je Milanič v petek v Ljudskem vrtu povedal, da »tega« nihče več ne želi gledat’. Da je bilo slavja dovolj, da jih čaka delo in da so vsi profesionalci, je še dodal. V klubu se zdaj to precej poudarja, to o profesionalizmu. Vijoličastim ne gre samo po sebi očitati pomanjkanje želje, saj so bili Viler, Mertelj, Tavares, Ahmedi, celo Pihler in skoraj pozabljeni Sallalich ter Hotić precej razpoloženi v Murski Soboti. Težava je, da jim vidno ne gre. Za prijateljsko tekmo je truda skoraj preveč. In če smo že pri priajteljskih tekmah: tam se porabi vse menjave, mar ne? No, Milanič jih tokrat ni. Ključni problem pa je, da ne vemo točno, kaj je tisto »tega«, česar Milanič – skupaj z nami – ne želi videti. Najbrž ne zgolj porazov. Remiji – proti pomlajenim Radomljam – pač niso dovolj. Ne morejo biti.

Želja Tavaresa dovolj zanj, premalo za ekipo

Marcos Tavares je legenda kluba. Pika. (In igralec te tekme. Ker ga je zabil.) To je nesporno, za tem ne more slediti takoj vejica. Kar pa ne pomeni, da se mora celotni ustroj, s taktiko vred, podrediti le enemu ali dvema igralcema. Darko Milanič pravi, da se romb zdaj ne prime, da tri tekme ni bil dober, govoril je, kako so začeli v liniji, kar ponovno ne drži. Med Mertljem in Pihlerjem ter Tavaresom je bil Grand Canyon ali, če hočete, Postojnska jama.

Tavares, legenda gor ali dol, v slovenski ligi ne more igrati na vrhu romba. Če se vrne daleč nazaj, kar je tokrat počel v drugem polčasu, mu praviloma zmanjka energije, da bi se priključil svoji matični poziciji: napadu. Da, zadel je. Kako? Da je to, kar bi naj storil on, storil Gregor Bajde. Tisto, kar je zanj počel še jeseni in celotno lansko sezono Dare Vršič in s čimer se zdaj muči Dino Hotić, mi pa to vnemar ponavljamo. Šel je iz boka, proti sredini, preigral in nastavil žogo na pladenj Tavaresu, ki je res lepo zabil. Svoj deveti gol letos, skupaj stotriindvajsetega, da smo se prav tam, kjer ji je na veliko trpal Štefan Škaper, gori v Prekmurju, spomnili na Pefa in njegov rekord. Sedem zadetkov se, ko Maribor komaj zabije po en gol Radomljam ali Aluminiju, zdi velik zalogaj na kratki rok. Ena celotna sezona naj bi zadoščala, vendar bo za Tavaresa, če bo igral na vrhu romba, to sila težko.

Kar zadnje tedne gledamo pri Rudarju, Celju in zlasti Kopru, kjer je Igor Pamić okrcal tiste, ki zgolj solirajo in ne igrajo za ekipo, vidimo tudi pri Mariboru. Pa naj gre za Tavaresa ali Zahovića. Vse lepo in prav, če se cilja na rekorde. Nič narobe, toda ne za ceno ekipnega (ne)uspeha. Točka z Radomljami je za Maribor, naslov gor ali dol, pač točno to: neuspeh. Milanič bi moral biti težko zadovoljen s tem, da Tavares komaj »zbinca« tisti en gol, vse ostalo pa so poskusi z razdalje – še posebej, ko predložki ne grejo. Sicer je vse govorjenje, kako visoki so cilji v Mariboru, pač samo to: govorjenje. Celtic je sezono končal s 106 točkami, denimo.

Težave Milaničevega romba

Ko je v sejni sobi Fazanerije, kjer je tiskovna konferenca – za tekmo med prvim in zadnjim – trajala nenavadno dolgih petnajst minut, dobil vprašanje o tem, kateri sistem mu je ljubši, je Darko Milanič pojasnil, kdaj pride prav klasični 4-4-2 in kdaj romb. Razlaga, ki nima lukenj in je dobra. Na papirju, hipotetično, v teoriji.

V praksi pa Maribor iz kroga v krog ugotavlja, kako po (ne)učinkovitosti siromašno – ob igranju z rombom – igro ponujata tako levi kot desni bok. Čeprav je Mitja Viler sestavil zavidljivo pomlad in je Matej Palčič ponudil eno asistenco proti Gorici, mora Maribor iskati pare, kar je razkril tudi Milanič, ko je pojasnil, zakaj je Valon Ahmedi tokrat igral na desni. Da pomaga Palčiču. Za igranje proti Radomljam, ki sploh v prvem polčasu še zdaleč niso igrali z devetimi za žogo, kot je razlagal Milanič (niso pa niti igrali tako napadalno, kot se je postavil Adnan Zildžović), je to rahlo nenavadno. Maribor bi moral imeti individualno (nad)kvaliteto proti novim/starim drugoligašem. Povedano drugače, Palčič ne bi poteboval prav nobene pomoči.

Pa je ni samo Palčič, Maribor je v nadaljevanju stavil vse na oba boka, da je Milanič v igro poslal celo – Sintayehuja Sallalicha, za katerega je sicer bolj ali manj jasno, da odhaja, čeprav je pogled na klop, kjer je še drugič obsedel Rodrigo Defendi, dokaj čuden te dni (vstopil ni, denimo, Milivoje Novaković, pa je Maribor igral na predložke – še ena nerazumljiva poteza). Komaj druga tekma pomladi za Izraelca, ki je vseeno pokazal, kaj lahko ponudi: preigravanje, solo akcijo, strel. To je bilo tudi to.

Bolje je šlo Dinu Hotiću, ki se je nekako sprijaznil z igro na desni strani in skuša narediti najbolje. Ker ve, da ima več kapacitet kot denimo Gregor Bajde. Sam je sicer rekel, da so ga v ligi že prebrali, te njegove preboje – a prav tak preboj je poskrbel za izenačujoči gol -, toda želi si več raznovrstnosti. Dobra novica je bila, da je Maribor prihajal visoko po bokih, toda žoge niso našle nikogar. Bajdetovi predložki so bili prenizki, Ahmedijevi premedli. Ne en, ne drugi nista primarno igralca, ki bi bila kdo ve kakšna asistenta.

Pričakovati to od njiju je sicer profesionalno, dan v službi, toda od njiju v klubu čez noč pričakujejo, da bosta nekaj, kar doslej nista bila. Po drugi strani so v ekipi zacementirani tisti, ki bi naj bili točno tisto, kar so že doslej bili, pa niso. Zato trenutno vlada pavšalni, šankovski vtis, da morajo vsi drugi najti način, ko ga Zahović in Tavares ne.

Kader, ki je naredil (pre)več

V petek je Aleksander Rajčević povedal, da je s športnik direktorjem bolj ali manj dogovorjen, da manjka le še podpis in da verjame, da lahko Mariboru še kaj da, ob tem pa omenjal Evropo. Nič narobe z ambicijami, toda vijoličaste, tako se zdi trenutno, je v pisarnah koledar nekoliko prehitel, še bolj pa rezultati, ki ne morejo neopazno mimo.

Zlatko Zahović je znal v prestopnih rokih na koncu dati svoj podpis. Toda po drugi strani še en takšen prestopni rok, kot je bil zimski, ko je odšel Erik Janža, vrnil pa se je Gregor Bajde, bo najbrž premalo. Maribor ima trenutno očitno še vedno težavo, kako hkrati skomunicirati (ne)podaljševanje pogodb. Kako to vemo? Tako, da pri Darku Milaniču dobivamo občutek, da še sam ne ve, koga bo imel na voljo na prvi evropski tekmi 11. ali 12. julija, ki bo prišel še hitreje, kot pride začetek priprav (8. junij). A če so pisarne nekaj, kamor ne vidimo, pa na igrišču lahko vidimo, da se Valon Ahmedi v takšen sistem, ki ga bo Milanič v Evropi še bolj gojil, kakorkoli dolgo bo ta že trajala (še posebej, če bo Maribor igral proti ekipam, ki bi ga bile napadle), pač ne ujame. Danijel Vujčić proti Celju ni pokazal dovolj, za Žana Karničnika je še Aluminij prišel prehitro. Matko Obradović bo težko konkurenca kateremu koli vratarju, za katerega bi Maribor odštel zavidljiv znesek. Luka Uskoković ne bo nikdar levi bočni, a očitno prej, preden bo na svoji matični poziciji.

Po drugi strani je Anel Hajrić v soboto nafilal šest komadov (v bizarni 15:1 zmagi Maribora B proti Šmartnem), Sandi Ogrinec in Adis Hodžić bosta do konca grizla, da mladinci in kadeti ne bi bili le skupni prvaki, temveč da bi tako kot kadeti tudi mladinci postali prvaki. B ekipa in mladinci so torej bolj ali manj naredili vse, nekateri še več, kar se je od njih zahtevalo. Kaj potem sedaj, kaj jih čaka? Je Maribor res sredina, ki ponuja napredek vsakemu posebej? Še vedno se ne ve, kaj bo z B moštvom, če bo šlo v drugo ligo. Bo Ogrinec, tako kot lani Hodžić, dobil evropske minute? Ima Hajrić, sploh če Luka Zahović gre, mesto v prvem moštvu?

To so vse vprašanja, na katera v klubu odgovarjajo s prihodnjikom, včasih domala pokroviteljsko. Tekma s Krškim, ki bo za goste še kako štela, je zadnja priložnost v tej sezoni, da vštejejo tudi okolje in njihove želje. To velja nenazadnje tudi za Martina Kramarića, ki je imel še eno zelo solidno sezono. Ko je Maribor nazadnje prelagal probleme (Astana), se je naslov preselil čez Trojane. Trenutno je težava Maribora, da preprosto ne zna uresničiti tistega, kar si je strokovni štab zamislil. Ni pa povsem jasno, ali nima igralcev za tak sistem ali pa nemara sistem ni za takšne igralce. Kaj je lažje zamenjati, pa tudi v Mariboru ni vedno povsem jasno.

Murska Sobota: šteje lokalnost

Glavna stvar, vsaj kar se nogometne romantike tiče, saj smo šli zaradi tega tudi tja gor na panonsko ravnico, se ni zgodila na Fazaneriji. Nak. Ko smo po tekmi sedeli v središču Murske Sobote, se je že na daleč slišalo avtobus, ki je odprtih vrat prihrumel s kriki. Mladinci in kadeti so proslavljali skupno zmago v drugi mladinski in kadetski ligi – vzhod. Šofer je hupal, ljudje so jim ploskali, po rondoju so se zapeljali vsaj dva kroga. Ja, to je tisto, česar ne morejo dati še tako urejene pisarne, kakršne imajo denimo prav v Radomljah.

Zildžović je na vprašanje, kako vidi obe tekmi, ki so ju Radomljani sicer gladko izgubili, a vsaj pred nekim domačnim vzdušjem, in gostovanje v Murski Soboti (sledi še Dravograd, kjer bo svojo zadnjo domačo tekmo igral Rudar), odgovoril raje s tem, kje vidi mlade fante, ki da bodo čez dve leti že starejši, bolj izkušeni in pripravljeni ne le na Domžale, Maribor in Olimpijo, ki so jih ujezili spomladi, temveč tudi na Aluminij in Krško. Mlinarji so imeli podporo, toda vse to je daleč od ljubezni, ki se jo vseeno, tudi pred le 700 gledalci, začuti v Murski Soboti in nasploh v Prekmurju.

Ironija je namreč v tem, da so zaradi »nostalgije« v Mursko Soboto šli tudi Mariborčani, ker tudi oni pogrešajo Muro in klasične derbije. Ne ponavlja Zlatko Zahović zaman – ob zbadanju Olimpije in tudi Domžal -, da so play-off za evropsko ligo (ali ligo prvakov) doživeli le še Prekmurci. Zato je bilo gostovanje v Murski Soboti, ko smo v sejni sobi gledali slike iz devetdesetih in se spomnili, da je pokojna Mura osvojila enkrat pokal, po svoje tudi kislo in je vnovič pokazalo na specifiko slovenskega nogometa, kjer se zgodi krog, ko je največ gledalcev v tretji ligi. Muri se obeta druga liga, a po drugi strani se Radomlje zdijo najbrž velik zalogaj zanje. Vsaj trenutno. Kar je nova specifika našega fuzbala.

Igralec tekme: Marcos Tavares [Maribor].

22. maja 2017
Pet ugotovitev: Maribor – Celje [0:2]

Vtis ni vse, a zelo šteje, če že rezultat ne

Žvižgi so povedali veliko, še zdaleč pa ne vsega. Maribor je po Aluminiju izgubil še s Celjem. V porazih, sploh ko si enkrat prvak, štiri kroge pred koncem, ni toliko hudega, če si blizu. In Darko Milanič pravi, da je bil Maribor blizu. No, Maribor ni bil blizu Celju. Nak. Ni bil. Pika. Ja, imel je dva bolj resna strela Marcosa Tavaresa, to pa je bilo tudi to. Predstavljati eno akcijo po prekinitvi, ko je kapetan iz gneče stegnil glavo, a pomeril čez gol… Ne, to ni »blizu«. Sploh če izgubiš z 0:2. Doma. In četudi je drugi gol nesrečen, prvi pa odbitek.

Maribor ima kot institucija ta privilegij, da si lahko sam postavlja cilje, čeprav venomer poudarja, kako je pritisk okolja vedno prisoten in kako je s tem treba (profesionalno) živeti. Seveda je profesionalizem tudi to, da Aleš Mejač hodi le na treninge, Amir Dervišević pa brcat v Veržej. Ali da Aljaž Cotman najbrž sam najbolje ve, da ne bo »resneje« branil za Maribor, vsaj ne tam, kjer bi mu na dresu pisalo Zavarovalnica Sava (v B moštvu piše Reflex). Toda profesionalizem je tudi odnos do dela. Težko bi Mariboru očitali goli odnos, tega igralci imajo, ko ne zabijejo, zamahnejo, je pa tudi res, da kriljenja trenutno ne vidimo toliko, kot smo ga zaznali še v aprilu. Maribor je trenutno klub, kjer igralci pač hodijo v službo. Business as usual? Ne povsem.

Fuzbal je v toplem maju lahko prekleto luštna stvar. Ker odloča, ker je napeto in ker pridejo na dan vse želje, s temi pa čustva. Pa ker sezona dobi nek svoj kontekst. Poštekaš, kaj si videl, kje je klub, kam gre. Mariboru pa trenutno v iskanju težišča konteksta manjka prav to. Želja. Pa ne samo v ednini. Saj jih imajo, samo Darko Milanič je po osvojitvi naslova naštel vsaj tri, ki pa se zdaj odmikajo. Luka Zahović bo nemara stežka najboljši strelec lige, čeprav se to lahko proti Radomljam in Krškemu tudi spremeni; precej manj optimistična pa je napoved o 20 točkah prednosti pred drugouvrščenim in končati kot prvak z najmanj prejetimi zadetki. Dva poraza, pet golov. To ni slab izplen. To je lov, kjer se ustreliš v koleno. Že štiri tekme brez zmage.

In predvsem, kar je najbolj očitno in kar ljudstvo najbolj jezi, preveč rigidna, stoična, avtomatizirana, pragmatična, taktično preobjestna igra. Če je to sploh igra. Maribor (se) trenutno pač ne igra. Če je to zmožen samo z Daretom Vršičem, bi moral klub organizirati žur ob podpisu nove pogodbe. A o tem ne vemo še nič.

Težava pa je, da se Maribor tradicionalno ne znajde v vlogi nosilca/favorita, kar je zdaj avtomatsko kot državni prvak, sploh pa proti Aluminiju, Radomljam in Krškemu. Da je težko igrati, če imaš še v četrtek piknik, v nedeljo pa tekmo, smo tudi slišali. Ko rezultat ne šteje več sam po sebi, imaš lahko vsaj vtis in to je lani vsaj nekoliko pomirilo navijače, ko je Maribor po zapravljeni sezoni rezultatsko kolovratil z Rudarjem in Gorico (2:3). Takrat navijači porazov niso zamerili, ker so verjeli, da moštvo čaka remont in da bo poletje prineslo spremembe. Nekatere je, glavna je ta, da je klub osvojil vsaj pokal, bil le za en strel Erika Janže nepričakovano oddaljen od evropske lige ter nato, najpomembneje, postal državni prvak. Lovorika.

Morda bo igra pozabljena, radi znucamo kliše v taki situaciji. A če igre ni, ni česa pozabiti. A ko igre ni, ko ni vtisa, so tudi žvižgi, v Ljudskem vrtu pa povrhu še aplavz za tekmece, ne zgolj za Daliborja Volaša in Gorana Cvijanovića, ki vsakič znova spomnita, da ti Maribor da (tudi če igraš za tekmeca) toliko, kot si mu dal sam.

So tudi slabši dnevi, seveda so. Toda nikar ne pozabimo: saj se je Darko Milanič sam naveličal tako pragmatičnega fuzbala, kjer je važen rezultat, vse drugo pa je v pogojniku. In je odšel, leta 2013, da bi bil prišel pred letom dni nazaj. Navijači se – za razliko od njega – kluba ne bodo naveličali, čeprav težko pogoltnejo podcenjujoče izjave Zlatka Zahovića, da Maribor težko igra »prijateljske« tekme. Nevarno je, da se zgodba/karma lahko obrne in bodo podobna vprašanja padla, ko bo Mariboru šlo tako zares v Evropi, kot je šlo zdaj Aluminiju (za obstanek) in Celju (za četrto mesto). Eno je, da je športni direktor vseeno ponosen na svoje fante. Ker da kažejo, da znajo osvajati lovorike. Hm. Ne povsem. Maribor je letos izpadel v polfinalu pokala, torej vseh lovorik vendarle ne znajo osvajati. Če je to Maribor, zaradi katerega je v mesto ob Dravi prišla liga prvakov in trikrat evropska liga… Je škoda, da je Zahović nedostopen širši javnosti (medijem) toliko večja, saj izjave težko razumemo. Problem bo namreč, če bo to enak Maribor, torej z igralci, ki so že vse to dali skozi. Zdi se namreč, da se mlajši ali tisti, ki imajo pred sabo še cele kariere – Hotić, Ogrinec, Hodžić, Šme, Bajde, Pihler -, v tem ne znajdejo. In da tudi individualno v najboljšem primeru stagnirajo. In čakajo, medtem ko poslušajo o starih časih. Ne pozabimo, jeseni bo liga prvakov zgodba, stara že tri leta. To pa je v sodobnem nogometu že daljši čas.

In predvsem morda igralci, ki so ob prihodu v Maribor slišali ravno te zgodbe, slišijo trenerja, kako nezadovoljen je, ko pade tv vprašanje o motivaciji. In ne reče niti hvala, adijo. Ko mu pridejo še kako do živega ravno dejstva. Morda res živimo v času »alternativnih dejstev«, toda to ne pomeni, da jih moramo tudi sprejeti. Maribor ni bil blizu Celju. Bil je, mogoče, blizu remiju. Če Celje ne bi zabilo. Ali če ga ne bi bil zabil Aluminij. To je pa tudi vse. Maribor zna prodati lastno zgodbo tako, da zdaj sami najbrž ne verjamejo, da bi lahko razprodali ugled. Ker da vsi komaj čakajo priprave in novo sezono. Ampak nogomet ne deluje tako, da zamahneš z roko, v sredo pozno zvečer, in si rečeš, eh, bo drugič boljše. Še najmanj pa bi si takšen privilegij lahko privoščila Darko Milanič in Zlatko Zahović. Prvi sploh.

»Komaj čakam na začetek nove sezone,« je, ko imaš še dve ligaški tekmi, govorjenje, ki samo nastavlja pritisk za prav to novo sezono. Sploh če se bodo pojavili stari problemi, h katerim Maribor zdaj rine sam. Ko ugotavlja, da nima tako široke in sploh globokega kadra. In si sam postavlja cilje, ki so kontradiktorni tistim, ki bi naj klubu najbolj pomagali na dolgi rok.

Prekomande, ki ne delujejo

Včasih je težko razumeti kontradiktornost, ki jo slišimo v NK Maribor. Bojan Ban umirjeno ponavlja, da klub ne more preživeti s sponzorji in prodajo vstopnic ter artiklov, zato potrebuje evropske uspehe in prodajo igralcev. Prav slednje je nekaj, kjer si bolj odvisen od sebe in ne moreš govoriti o žrebu, naključjih in podobno.

Da se je Adis Hodžić dobro, če ne celo najboljše – poleg Denisa Šmeja, ki pa manjka celotno pomlad – znašel na desnem boku v prvi ligi (pustimo tekmo z Levskim, za katero ni imel ne izkušenj ne pravih navodil), ne more biti presenečenje. In ni. Niti za Milaniča. Ki je, ne pozabimo, Hodžića kar šestkrat letos postavil v prvo enajsterico in ga pri tem skoraj nikoli ni razočaral. Hodžić je vedno dal, vsaj na oko, več, kot Matej Palčič. Vsekakor pa ni razočaral tako kot vidno nedorasli Žan Karničnik. Ali Luka Uskoković, ki seveda nikoli ne bo pravi levi bočni branilec. Kot ne bo niti Dino Hotić. Že res, da je to ena tekma, en eksperiment, a kaj, če si v to prisiljen? Ali tvegaš, kot je to storil z Boharjem Ante Šimundža?

Da je Sandi Ogrinec takoj želel igrati, poslati žogo naprej, jo suvereno zadrževal in ni z njo cincal, kot počneta to spomladi Aleks Pihler in še bolj Damjan Bohar, prav tako ni nobeno presenečenje, saj se je mladenič izkazal na dveh derbijih kot izredno samozavesten igralec, takšen, ki gleda naprej in ne nazaj. Oba, tako Hodžić kot Ogrinec, sta prinesla točno tisto, kar Mariboru manjka. Že res, da je klub povedal – via Milanič -, kako se mladinci borijo za svoj in skupni naslov s kadeti (mladinci niso bili prvaki že pet sezon). Toda kako bo Maribor prodajal igralce tipa Hodžić in Ogrinec, če ne dobivajo priložnosti niti takrat, ko bi jo najbolj morali? Koliko sploh ceno, pozornost dvigne skupni naslov kadetske in mladinske lige?

Valon Ahmedi je imel očitno le en preblisk, drugi polčas z Gorico, na specifični tekmi, kjer se je Maribor pošteno potrudil, da ni izgubil, ko je postal štirinajstič prvak. Daniel Vujčić je pa sploh svojevrsten primer: Milanič govori, kako je skozi vsa ta leta – v klubu je že pet sezon – pridno in marljivo dela, pokazal je, da se nanj lahko računa. »Pokazal je, da si zasluži minute, ne glede na posledice ene same tekme,« je Milaničeva ocena, ki pove približno dovolj, če ne vsega. Vujčić bi pri 22 letih že moral biti izdelan igralec. Pa ni. Ne glede nato, da je bil v defenzivnih nalogah nekoliko bolje pripravljen kot za napad. Predstavljal je idejo zadnjega veznega, ki jo je Maribor dobil z Marwanom Kabho po Željku Filipoviču (in v precej manjši meri Amirju Derviševiću) in jo za silo ohranja v Alešu Mertlju, ki bo očitno ostal pri eni letošnji tekmi, kjer je dejansko igral na svoji matični poziciji (Gorica, pokal). Skupaj je začel zgolj na treh.

Darko Milanič izpostavlja, kako si želi konkurenčno moštvo, kjer bo vsak igralec na svojem mestu imel konkurenco. No, trenutno je nima. Sta Mertelj ali Rajčević resnično konkurenca? Matko Obradović komaj zbere kakšno obrambo: če je v Kidričevem težko reševal, je bil pri obeh zadetkih Celjanov sila anemičen in tudi nezbran, prav tako mu težave delajo predložki, najprej zaradi višine, potem pa še zaradi pomanjkanja tekem. Na levem bočnem Maribor rezerv sploh nima, saj Uskoković in Hotić ne moreta in niti nista rešitev, Marko Šuler brez Rodriga Defendija ne more vsega rešiti sam, naj se še tako bori. Rezultat? Maribor je dobil v štirih dneh na dveh tekmah pet lahkih golov. Pet. Vse pa tako, da je bil tako ali drugače izigran ali pa vsaj nezbran. To že za drugi krog kvalifikacij za ligo prvakov vsekakor ni dovolj. Na sredini je Blaž Vrhovec še najbolje izkoristil izostanek Kabhe, vendar je znova vprašanje, kako se bo znašel pod pritiskom, če Izraelec odide iz Ljudskega vrta. Pihler ne najde jesenske forme, Bohar niti predlanske. Ahmedi in Vujčić sta se pokazala kot igralca, ki sta se očitno naveličala čakanja na veliko priložnost, ker to očitno ni priložnost, ki bi jo lahko izkoristila.

Dino Hotić desetico na hrbtu nosi kot veliko breme, še zlasti zato, ker se je najprej pričakovalo, da bo ponovil vse, kar je prikazal v Krškem, nato se je moral znajti tam, kjer je začenjal Dare Vršič (ob avt liniji), nato pa še postati Dare Vršič. Da napada raje ne omenjamo, ker je to vredno svoje ugotovitve. Prekomande in uvajanje igralcev, rotacija in globina kadra… Ne, to Mariboru letos ni uspelo. Stavijo na igralce, katerih prihodnost je še vprašljiva. Sandi Ogrinec in Adis Hodžić sta, kot je videti sedaj, zapravljena, a obetavna priložnost. Vsaj za letošnjo sezono lahko to rečemo. Igralca, ki sta konkurenca, a to hkrati nista. Že res, da je Milanič dokončno vse podredil sistemu, toda sistem že vsaj štiri kroge ne deluje. Maribor ne zmaguje. Krunoslava Jurčića je to odneslo, ne pozabimo. Pa je imel vsaj na oko lep(š)o igro.

Lovljenje rekordov na napačen način

V našem nogometu imamo fetiš na rekorde. Že res, da je Milivoje Novaković povedal za Delo, kako se z Zlatkom Zahovićem pošalita o rekordu v slovenski reprezentanci, kjer Novagolu (31) manjkajo štiri gole, da bi ujel Zahovića (35). Trenutno se to zdi sila težko, saj Novaković ni zabil vse od septembra 2015, Slovenija pa pod Srečkom Katancem ni ekipa, ki bi razguzila Malto ali nafilala Litvo.

Podobni fetiš imajo zdaj tudi v Ljudskem vrtu na strelske rekorde. Za vsako ceno torej, če gre prav razumeti Darka Milaniča. Luka Zahović bo odigral obe preostali tekmi od prve minute. »Za Luko bi želeli, da je prvi strelec lige. Zato je na terenu. Uporen bom, igral bo, četudi ni v taki formi, kot je bil,« je uporen Milanič. Maribor je lani dal najboljšega strelca, saj si je Jean-Philippe Mendy s 17 goli delil prvo mesto z Andražem Šporarjem in Rokom Kronavetrom. Prva dva sta šla na tuje, tretji je prišel do reprezentance. Biti prvi strelec ni majhna stvar, ne glede nato, kako malo zadetkov je potrebnih za prvo mesto. Letos zna biti celo 16 golov dovolj, kar je sorazmerno malo glede na primerjave s tujimi prvenstvi, čeprav je na Hrvaškem trenutno za prvega strelca dovolj še zadetek manj, kot ga imata trenutno John Mary in Dominik Glavina (oba po 16, Zahović jih ima 15).

Pri Zahoviću je kočljivo dejstvo, da ne vemo točno, kaj je Zlatko Zahović mislil, ko je rekel, da je usoda njegovega sina v »naših« rokah. Če je Zahović vedel, da bo sina lahko prodal in se za prestop že dogovoril, potem je izziv biti prvi strelec le estetske narave, dodatna alineja v življenjepisu, ki pa absolutno pade po prioriteti za gol proti Sportingu v ligi prvakov, denimo. Luka Zahović se trenutno kot prvi napadalec ne znajde, morda ga prav dejstvo, da je trenutno nezamenljiv (v Kidričevem je manjkal zaradi kartonov), po svoje celo duši. Na silo pač ne gre.

In potem je tu še Marcos Tavares, ki letos vsekakor še ne bo ujel Štefana Škaperja. Manjka mu osem zadetkov oziroma točno toliko, kolikor jih je dal na letošnjih 31 tekmah. Prav Tavaresova pozicija je največja Milaničeva težava, saj se za obema napadalcema ne znajde, ne pride do položaja za strel, zato poskuša spet – kot lani – na silo z razdalje in ima srečo, če žoga pride skozi vse noge. Zadnji gol proti Domžalam je bil bolj izjema, nekaj, kar se zgodi le enkrat. Dovolj za rekord, najhitrejši gol, ne pa tudi za konsistentno igro moštva, ki je trenutno v napadu z mislimi bolj pri statistiki kot pa pri tem, kako žogo dejansko spraviti v gol.

Celje željno Evrope, a ta se začne doma

Igor Jovičević je z zmago v Ljudskem vrtu, kakršna koli že ta je, vsaj za ta portal pridobil nekaj kredita in kredibilnosti. Toda če ciljaš na četrto mesto v prvenstvu, se čez noč ne pozabi poraza, kakršen je bil tisti petkov s Krškim, ko so jih nižjerangirani Krčani pošolali v zadnji akciji, mimo katere ni mogel, pet dni kasneje, niti Goran Cvijanović.

Grofje imajo prepoznavno individualno kvaliteto, ki ji zaploska tudi Ljudski vrt, relativno kompaktno moštvo, a tako, ki se, vsaj spomladi, vidno zagreje predvsem za tiste na lestvici pred sabo: proti Olimpiji, Gorici, Domžalam in Mariboru so zbrali štiri remije in zmago, kar je hvalevreden dosežek za klub, ki je letos zamenjal predsednika, trenerja, del ekipe in vse manj skriva svoje »agencijske« ambicije. Tudi tako, da Matica Kotnika, nenazadnje občasnega (tretjega) reprezentančnega vratarja, ne uvršča niti na klop, da tam obstane tudi Lovre Čirjak, da ne vedo, kaj točno bi z igralcem tipa Lupeta.

Jovičević je precej rezerviran trener, ki bolje ve, kako remizirati kot zmagati, v vsakem primeru pa ne izgubiti, kar je osnovni motiv tujih strategov pri nas, ki najbrž še pomnijo, da lepa igra ne prinaša dolgoročnosti (lep primer Krunoslav Jurčić). Celjani so v Ljudskem vrtu zmagali tudi zato, ker so končno igrali tudi moštveno, da jih je za akcijo Volaš & Podlogar nagradila tudi sreča z avtogolom, podobno velja tudi trud Džinića pri kotu, da je žoga prišla do Lovra Cveka, ki jo je dovolj dobro nabil za Obradovića za vodstvo. In to je bilo naposled vse, kar so Celjani potrebovali za zmago nad Mariborom. Da šteje še več, pa v težkih okoliščinah: »Danes imam mešane občutke. Pred tekmo se je zgodilo nekaj zelo žalostnega, namreč, preminil je oče mojega pomočnika Yuriya Bena. To je bil velik šok za ekipo in tudi zame, ker poznam njegovo družino. Izničili smo veliko kvaliteto Maribora, zmanjšali smo jim tehnični nabor možnosti v napadu. Za nas je to velika zmaga, tudi zame osebno, imamo nove tri točke in ostajata še dve tekmi, da se pripravimo in da vidimo, ali lahko pridemo do tega cilja. Dokler bo matematično možno, se bomo borili do konca zmožnosti.«

Celjani so trenutno med moštvi, ki legitimno ciljajo na Evropo, z najmanjšimi možnostmi, da bi po dveh letih spet videli Evropo. Tudi lani niso bili daleč, le enajstmetrovke v finalu pokala so jih ločile od uspeha. Zdi se, da jih bo letos preveč remijev, preveč kiksov in tekem, kjer so igrali bolj vsak zase kot za skupni cilj.

Odprti tribuni, kaj pa obisk?

Glede nato, da je te dni Prva liga Telekom Slovenije na reunion turneji po krajih, kjer so nekoč gledali prvoligaški fuzbal (Ptuj, Murska Sobota), in tam, kjer sicer ni pogojev za prvo ligo (Radomlje), smo vajeni že marsičesa. Tudi tega, da se pritožbi na odločitev disiplinske komisije ugodi par ur(ic) pred tekmo, kar je pomenilo, da sta bili severna in južna tribuna naposled odprti, čeprav je NZS želela izpeljati svetovni unikuum in navijače Maribora, ki so nedvomno v Stožicah kršili pravila, kaznovati na domačem stadionu za nekaj, kar se je pripetilo na gostovanju, kjer je za organizacijo zadolžen nekdo drug.

Kakorkoli že, odločitev se je izkazala za smelo, saj je po tekmi Ljudski vrt vnovič doživljal rahlo bipolarno izkušnjo. Če je večji del zahodne in zlasti vzhodne tribune Darka Milaniča izžvižgal (ter zaploskal Celjanom), so Viole vseeno ponudile podporo takrat, ko jo klub sicer najbolj potrebuje. Tudi zato Zlatko Zahović govori praviloma o njih, ko govori o mariborskih navijačih, čeprav ima klub letos prodanih 1.800 sezonskih vstopnic. Bolj kot žvižgi, ki jih je Milanič nenazadnje že tudi lahko vajen, a se jih nikakor ne privadi ter mu vidno pridejo do živega (že drugič letos, prvič po Domžalah jeseni), pa lahko klub skrbi obisk. Prišli niso niti vsi lastniki sezonskih vstopnic. Zakaj, vedo oni, a to bi moralo zanimati tudi klub.

Že res, da je prvenstvo odločeno, toda sredinemu terminu navkljub je prišlo z naskokom najmanj gledalcev v Ljudski vrt v letošnji sezoni (prej je bil najnižji obisk štirikrat po 2.000, vse tekme jeseni). Pa še teh 1.200 se je zdelo, glede nato, da je bil identičen obisk tudi v nedeljo v Kidričevem, malo čez palec.

Maribor zdaj gostuje v Murski Soboti, za kar v klubu uporabljajo besedno zvezo »nogometna romantika«. Morda za neke druge čase in predvsem za drugačno igro. Nič romantičnega ni v fuzbalu, ki ga Maribor goji v aprilu in maju. Pričakovati, da bo to navdušilo Prekmurce, je naivno in podcenjevalno, sploh glede nato, kako napadalni fuzbal gledajo v 3. SNL – vzhod. Pustimo razliko v kvaliteti, gre za pristop. In ne glede nato, da ima Milanič dobre off the record argumente, zakaj je situacija takšna, kot je, je v klubskem interesu (ali bi vsaj moralo biti) dobro napolnjen stadion in rajanje v zadnjem krogu.

Remi z Gorico se je požrlo, igralce se je lovilo za njihove drese in kakopak bo podobno tudi proti Krškemu, čeprav bi tudi v tem oziru klub, ki je za to zaposlil dodatnega človeka, moral kanček bolje poskrbeti za varnost. Kajti trenutno – pustimo navijaško evforijo ob strani – ni veliko razlogov, da bi se lovilo igralce in njihove drese, saj pokažejo premalo, ne glede na točkovno razliko. Maribor ni zmagal že na štirih tekmah in če ne premaga niti Radomelj, bo klub moral bolj kot na igralce in strokovni štab vnovič staviti na PR in marketing oddelek. Toda ta stežka nadoknadi zaostanek, ki ga za zahtevno ljudstvo nabere moštvo. Kako to vemo? Saj smo videli na pokalnem derbiju, ko resda ob zgodnjem terminu Ljudski vrt še zdaleč ni bil poln. In tudi ni na koncu verjel, da je Maribor zmožen obrniti rezultat.

Vijoličasti so z leti postali klub, ko se na koncu stvari nekako poklopijo in morda se jim tudi tokrat bodo. Vendar preostala liga je spoznala, da se to ne more primeriti več samo od sebe. Da se da. Če bi Maribor imel rad lepo slavje za štirinajsti naslov, bodo morali (precej) več prikazati tudi igralci in strokovni štab. Sicer bo slavje resda pristno, vendar tudi rahlo nenavadno.

Igralec tekme: Matej Podlogar [Celje].

18. maja 2017
Pet ugotovitev: Maribor – Gorica [2:2]

Slavje naslova, ki napoveduje »nove« stare čase

In je ratalo. Maribor je še štirinajstič prvak. Pika. Postal je – gledano zgolj iz tokratne perpektivne – tako, da še ni rabil niti žoge brcniti proti Gorici. Mirno je počel svoje, potrpežljivo čakal in predstavil retro verzijo Milaničevega fuzbala. Matjaž Šalamun Šalca je Marcosu Tavaresu kar čez zvočnike sporočil, naj ne jemlje dopusta do 27. maja, ker bo na ploščadi pač treba dvigniti »kanto«. In to je bilo to, kar zadeva borbo za naslov. Ni prišel sladko v Ljubljani, a prišel je.

Gol Luke Zahovića na prvem spomladanskem derbiju je nakazal, da bo Maribor svoje povedal na igrišču. Za razliko od Ranka Stojića, Milana Mandarića in Branka Ilića, ki so se en za drugim poslovili, umaknili ali preprosto umolknili, njihove izjave pa imajo zdaj, tudi v takratnem kontekstu, nešampionski pridih, da ne rečemo elemente usodnega podcenjevanja. Maribor je imel letos za slovenski nogomet šampionski pristop. Ni še sicer padla končna ocena, ali ga je streznil lanski ljubljanski žur, to bo pokazalo podaljševanje pogodb, morda najpomembnejša stvar, ki trenutno čaka klub, poletni prestopni rok in evropske tekme, ki bodo pokazale, kaj se je spremenilo od Astane. Kar še zdaleč ni nepomembno dejstvo, saj je Mitja Viler na tiskovni konferenci razložil, da je bolje igrati kvalifikacije za ligo prvakov, saj ti ponujajo več. Ja, če preskočiš prvo oviro.

Maribor pa ima s preskakovanjem ovir – ne glede nato, da je suvereno in zasluženo postal prvak, kar so mu čestitali in priznali tako Domžalčani, Ljubljančani in zdaj še Goričani, trije najresnejši tekmeci, ki so Mariboru ponudili (pustimo Aluminij) največji odpor po Levskem, Aberdeenu in Gabali – vseeno nekaj težav. Ko res mora zmagati, ko ima nek cilj neposredno pred sabo, ima težave. Tega ne gre zanikati. Gorice ni šlo premagati, povrhu so doma dvakrat zaostajali in prejeli dva gola, pri čemer so bili pri obeh milo rečeno izigrani. Gorica je povrhu dominirala v prvem polčasu, čast čage in slavja je rešil Novaković. Ni ravno kul odpirati šampanjec, če si izgubil doma na tekmi, kjer bi se naj slavilo in pokazalo, zakaj si prvak.

In Maribor je pokazal ravno to. Zakaj je letos prvak. Ker se je konsolidiral, ker je našel tisto, kar mu očitno prinaša naslove, četudi je bil dokaj kiselkast občutek ob polčasu. Viole so se letos – sploh spomladi – izkazale z navijanjem, vrnile so nekatere »greatest hits« iz repertoarja in skušale vključiti vzhodno (in občasno zahodno) tribuno, da bi proslavili naslov. In so ga, naposled, vsi. Maribor je štirinajstič prvak. Če bi postal prejšnji krog proti Olimpiji, bi bilo toliko slajše in pomagalo bi, če bi Olimpijo izločil še v polfinalu pokala ter tako dali sami vedeti, kakšna so razmerja v slovenskem nogometu in bi nekoliko v kontekst postavili lansko sezono. Zdaj se namreč ne zdi tako suvereno mnenje, da je Olimpija postala prvak, ker je Maribor imel res grozljive težave. Nak. A saj nikoli ni šlo za Olimpijo. Lani sta si tekmeca razdelila dva remija in po eno zmago, le Hentyjev šov nad Boharjem za (ne)častno slovo Anteja Šimundže je bil izrazito enosmeren, vse ostale tekme sta bila tekmeca tu-tu.

Maribor letos ni reševal sezone na tiskovnih konferencah, v časopisih ali na socialnih omrežjih. In predvsem ni menjaval trenerja, kar je stalo zlasti Olimpijo hudo veliko, tako veliko, da imajo s Safetom Hadžićem solidne rezultate, on pa ne ve, kakšna je njegova prihodnost. Niti ni bilo občutka, da jo rešuje. Se je pa pokazalo, da je bila Milaničeva jesenska igra, ki je zares zaživela le še v Novi Gorici (4:2), le preblisk, ki ima velike oči, a je bil tudi pozimi točkovno »poglihan« z Olimpijo. Lepa igra ni prinesla naslova, kar pa ne zmanjšuje efekta Dareta Vršiča, ki je tako jeseni kot zgodaj spomladi pogosto sam igral in bi podajal še sebi za gole, če bi le lahko. Zdaj je razlika petnajst točk – pred Domžalami. Tista Milaničeva želja, da bi osvojili rekordno število točk, je skopnela takoj po tekmi v Ljubljani, Maribor zdaj nabira pač točko po točko z igro, kjer je točka garantirana, zmaga pa bonus.

»Trdo delamo, da bi naše navijače osrečili in da smo vsi skupaj moštvo, Štajerci, vsi zadovoljni. Velika stvar je, da smo potrdili 14. naslov. Ponosni smo lahko, prepričan sem, da tudi naši navijači,« je bolj ugibal Milanič. Seveda so navijači, ki so se zapodili za igralci, zadovoljni z novim naslovom. Kar pa ne pomeni, da bo vzdušje v Ljudskem vrtu navdušeno nad »pragmatičnim« fuzbalom. Ne pozabimo, Milanič je razočaral vsaj tako Zlatka Zahovića, ko je leta 2013 čez noč odšel, kot je bil Milanič razočaran nad publiko, ker ni sprejela (trenerske) filozofije, kjer je rezultat nad vsem. Tudi nad mukotrpno igro, ki zdaj kljub prvemu naslovu muči Vrhovca, Pihlerja in še koga. Navijaška in tudi novinarska mentaliteta pač stežka vselej vidi, prepozna logiko: takšna igra je potrebna naslov in samo s takšno igro je v Evropi kaj možnosti, če ne želite videti Trenčina.

»Zjutraj sem v sejni sobi gledal in prijel pokal, ki ga moštvo dobi za osvojitev naslova. Začutil sem neverjetno željo. V tistem pokalu je vse noter, kar se dogaja skozi eno leto. Je težek, lep, kompakten, takšen kot mora biti cela sezona,« je zanimiva in uporabna izjava trenerja, ki ima zdaj peti naslov z Mariborom. Toliko jih imata še Jasmin Handanović in tudi Dino Hotić (s precej manjšo minutažo v prvih štirih primerih). Šest jih imajo Aleš Mertelj ter Mitja Viler in Aleksander Rajčević (ki imata še po enega s Koprom), sedem pa Marcos Tavares. Vse igralci, ki so še tukaj in za katere se, tako ali drugače, samoumevno zdi – ali pa klub pač daje takšen vtis – da so še tukaj.

Milanič je povedal, da želi naslov deliti z navijači, čeprav je prav njegova igra delu navijačev gotovo tuja. Ni težava, da prevladuje goli rezultat, problem je, če so zraven šteti tudi remiji (Celje, Krško, Koper, Olimpija, Gorica). Ne glede nato, da je, če odmislimo pokal, Maribor nepremagan celotno pomlad. Kar je velik napredek glede na lansko leto (štiri kroge pred koncem imajo 69 točk, točko več kot lani po koncu sezone).

Dvoje torej drži, da vijolice cvetijo spomladi in da ima Milanič resnično rad ta svoj romb. Zakaj svoj? Ker ga vsi pač težko pogoltnejo in ker terja tudi estetske kapacitete plebsa. A s kanto v roki to veliko zdaj ni pomembno. Bo pa poletje. Milanič je nekoliko nenavadno, a vendar odgovoril tudi na vprašanje o tem, s kakšno ekipo si želita v Evropo: on in Zahović. »Kako se bo pripravil na poletje, vam bo športni direktor povedal sam. Klub ažurno objavlja podaljševanje pogodb.« Že res, toda letos smo večkrat dobili občutek, da nemara Milanič sam izve o pogodbah takrat kot vsaj koliko toliko širša javnost. Kar ni nezanemarljivo, saj je zaradi odločitev v pisarnah dobil nazaj Luko Zahovića, na stranski tir postavil Sintayehuja Sallalicha ter nelagodno pogleduje na klop, kjer je nerazumljivo obtičal Gregor Bajde, ki bi mu, gledano na pomlad, bolj godilo, če bi ostal v Italiji. A vse te odločitve spadajo v preverjeni koncept, ki je Mariboru doslej prinašal ne le naslov, temveč tudi evropske uspehe. Ima pa Milanič vseeno eno veliko željo: “V novi sezoni bi rad videl, da bi imel vsak na svojem mestu konkurenco. Prepričan sem, da bo športni direktor sestavil tako ekipo.”

The Who so nekoč peli »meet the new boss… same as the old boss« in to je zdaj paket, ki ga Milanič razkriva v sezoni, ko se naj bi vse postavilo na svoje mesto. In se je. Šalca je napisal na facebooku, da so lani lanto lahko samo povohali malo (prek Trojan). Je pa nekoliko zgovorno, da so igralci »pozabili« zalivati s šampanjcem Darka Milaniča na tiskovki, kot je priznal Mitja Viler. »Bomo pa začeli novo tradicijo,« je zato navrgel v svojem stilu. Morda bo ena teh prepevanje Marcosa Tavaresa, ki ima, ne pozabimo, novo dvoletno pogodbo. In čeprav Tavares nima kdo ve kakega glasbenega x faktorja, ima vsekakor boljšega od Pivovarne Laško, ki je pričakovala, da bo njena akcija marketinški uspeh. Čeprav se tokrat podatki o številu gledalcev razlikujejo (8.500 novinarji, 6.000 klub), je 1960 pločevink piva, ki jih je napovedal za južno plošča Šalca, bolj skromno darilo. Morda pa je prav racionalnost, tako na igrišču kot ob njem, tisto, kar bo Mariboru zagotovilo, da bo dolgoročni model letošnja, ne lanska sezona.

Novakovićev doppelpack

Zadetka številka deset in enajst v tej sezoni, skupaj jih je za Maribor zabil šestnajst na petintridesetih tekmah. Kar je precej soliden izkupiček, ne glede nato, da statistika ne vodi evidence zapravljenih zicerjev, s katerimi bi Maribor nemara že lani osvojil štirinajsti naslov. Ga ni, zato ga je letos in Novaković je prišel do svojega prvega slovenskega državnega naslova tudi zaradi njegovih zadetkov. Prvega mu je s svojo tretjo, lepo asistenco sezone serviral Matej Palčič – kar še vedno deluje bolj izjema kot pravilo -, drugega s kota Valon Ahmedi. Ko je tako »in the zone«, ko je tako »noter«, je Milivoje Novaković najbrž vreden vsakega evra. Ko čaka, gara, rinta, tudi krili, usmerja, nerga, ampak se predvsem bori, je neusmiljen stroj za zadetke.

Zanimivo bo zatorej videti, ali bo Novaković med tistimi starejšimi, ki jih bo Milanič spočil na tekmah z Aluminijem, Celjem, Radomljami in Krškim. Že njegovo (ne)igranje bo veliko povedalo o tem, če bo Novaković podaljšal pogodbo. Sodeč po golu Aberdeenu, zavzetosti zlasti proti Olimpiji in potrpljenje, ko se je znašel na klopi (sicer manj kot Marcos Tavares, a večkrat kot Luka Zahović), ima Novaković gotovo še vsaj eno sezono nogometa v nogah. Zdaj, ko ima tudi naslov, je najbrž pozabil očitke, izrečene po prihodu, da ni vse na takšnem nivoju, na kakršnem je upal, da bo. Tudi če nivo ni takšen, kakršnega je pričakoval, je bilo za naslov treba garati. A tudi Maribor je letos na precej višjem nivoju kot lani, ne glede nato, da je Novaković lider bolj izven igrišča kot na njem, čeprav ga krasita borbenost in pristop.

Oba gola sta pokazala, da je lahko Novaković tista nujna rešitev v Milaničevem rezerviranem fuzbalu, da za zdaj še ne zapišemo izhod v sili. Maribor je bil tokrat zelo nevaren z visokimi žogami, kar je priznal tudi Miran Srebrnič. In gotovo je imel v mislih bolj ali manj le Novakovića, ob prekinitvah še Šulerja.

Mariborske notranje rezerve: Ahmedi, Ogrinec, Bajde…

Priznamo, da smo kar malo poškilili. Valon Ahmedi? Komaj drugi članski prvoligaški nastop v vijoličastem za nekdanjega mladega albanskega reprezentanta, ki je iz Celja prišel pred dobrim letom dni in od takrat zbral – do te tekme – le en sam nastop, prav proti Gorici, v lanskem zadnjem krogu. Devetnajst minut na šestnajst minut podlage iz pokalnega debija proti Zavrču. Nato so ga odstranile poškodbe, a ne v celoti, saj je na treningih znal celo izpasti iz dvaindvajseterice, ker Milanič za tako kreativnega, spretnega in predvsem svojeglavega igralca pač ni našel prostora.

Zakaj se je torej zdaj, ko je Maribor imel – izvemši Novakovića – precej več preglavic v napadu kot pa v sredini, odločil zanj? »Ahmedija sem dolgo čakal. Velik talent, ki ga nisem imel na treningu v kontinuiteti več kot 14 dni. Drugi polčas je bil odličen,« ga je radodarno pohvalil Milanič. Hm. Ahmedi ni bil v kontinuiranem procesu? Letos je v tretji ligi za b moštvo igral na štirinajstih tekmah, zbral ne samo 1.177 minut, temveč tudi šestkrat zabil. Res je, da je bil tudi poškodovan, toda b moštvo je na poti do naslova v 3. SNL – sever lahko računalo nanj, ko ga je še kako potrebovalo.

Ahmedija izpostavljamo zato, ker ima – podobno kot prej Sintayehu Sallalich, s katerim si delita sposobnost hitrega preigravanja, ne pa tudi natančne podaje v protinapadu, je pa Ahmedi podal Novakoviću iz kota za drugi gol – karakteristike, ki jih publika (rada) vidi in rabi bolj kot Milanič. Razigral se je na levi strani, povzročal Goričanom precej preglavic in delno poskrbel, da se gostje v drugem polčasu vsekakor niso več počutili tako udobno na sredini, kot so se ob Aleksu Pihlerju in Blažu Vrhovcu, ki sta zdaj znova tam, kjer sta bila zgodaj jeseni. Da, Maribor zelo pogreša Marwana Kabho na tekmah, kjer tekmec zavoha negotovost. In še bolj pogreša Dareta Vršiča, saj se Dino Hotić peha najprej za svoje mesto na igrišču in mu potem zmanjka tisto malo za zadnjo podajo, ki je Marcos Tavares kakopak na poziciji na vrhu romba nikakor nima.

Zdaj pridejo tekme, kjer bo Milanič lahko razporejal čas in kjer bo rezultat še vedno štel, ne bo pa več imperativ, čeprav je glede na Milaničeve odločitve po pokalnih tekmah z Olimpijo bolj malo verjeti, da bo odstopal od vrnitve od osnovnega 4-4-2 koncepta, kjer je zadetek posledica garanja na sredini (in ne obratno). V takem konceptu je prepotenten igralec najbrž tudi Sandi Ogrinec, ki za mladince, ko se tja vrne, gladko zabije. »Mladinska ekipa se bo borila za osvojitev svojega prvenstva, zato ne bo nobenega eksperimentiranja. Skušali bomo v štirih tekmah spočiti starejše in dati priložnost tistim, ki so stalno tu, delali in si zaslužijo priložnost.«

Recimo, da razumemo. A eno so besede, kar smo letos že videli, drugo pa dejanja. Gregor Bajde sliši iz kroga v krog, kako se nanj računa. Očitno le zato, da sedi na klopi. Milanič namreč odpravlja posledice in ne vzroke, zato je poslal Damjana Boharja, okrepil desno stran, da bi se kaj več podalo trojici pred golom, kot da bi posegal v več kot očitno v zadnjih krogih nezamenljive. Že res, da ima Maribor rezultat, toda šest zmag in štirje remiji ob izpadu iz pokala niso ravno »evropska« forma. Vsaj ne tista, za katero Tavares razlaga, da bi morala biti ciljno naravnana vsaj na skupinski del evropske lige.

Maribor ima zaledje v kadru: Ahmedi, Ogrinec in Bajde bi morali dobivati izdatno minutažo, zdaj, ko se bo spočilo starejše. Celo menjava v vratih se ne bi zdela tako napačna, še zlasti glede nato, da še vedno ni znana prihodnost Handanovića in bi Maribor (zlasti Mitja Pirih) lahko z Matkom Obradovićem preveril, kakšne so dolgoročne rešitve, saj je bila izkušnja na tekmah z Olimpijo precej bipolarna.

Celar, Štor, Hajrić so v b ekipi dali od sebe vse, kar se je od njih pričakovalo in želelo. In potem sta tu Aleš Mertelj in Aleksander Rajčević, ki bi prav tako želela svoje minute. Rajčević jih bo morda dobil še prej, zdaj ko se je poškodoval Defendi (že v prvem polčasu si je zvil gleženj, zdravnik je svetoval Milaniču, naj ogreje Rajčevića), Mertelj pa najbrž tudi. Mariboru doslej rotacije, vsaj take, ko nima česa izgubiti, niso uspevale najbolj estetsko, čeprav bi se Milanič lahko spomnil, da so lani v Ljudskem vrtu kljub porazu z Gorico (2:3) v zadnjem krogu navijači glasno zaploskali mladim igralcem. Tistim, na katere so upali v tej sezoni. Milanič torej vseeno ve, kako priti do aplavza tudi takrat, ko rezultat ni v ospredju.

Kam torej spada Gorica?

Miran Srebrnič deluje ravno prav skromen, ko je skromnost tisto, kar Gorica potrebuje. In ta skromnost je stabilizirala klub na robu propada (beri: za las uspešne kvalifikacije za obstanek z Aluminijem pred dvema letoma, ko je Srebrnič znova prevzel moštvo). Toda Srebrnič iz devetdesetih prinaša tisti draž, čar, žar, ko skromnost lahko ostane zgolj lepa čednost, klub pa golo povprečje. Gorica je šla pač dlje, kot je to storilo Celje, poleg Maribora torej trojica klubov, ki so v ligi od začetka. In ni nepomembno, da sta Darko Milanič in Miran Srebrnič, nekoč sodelavca, edina trenerja, ki bosta dočakala konec sezone na svojih klopeh. Lani sta zdržala še Luka Elsner (Domžale) in Tomaž Petrovič (Krško), letos je vseh osem preostalih klubov zamenjalo trenerje. Nekateri po večkrat. Tako Radomlje kot Olimpija.

Morda so tudi zato bili obračuni Maribora in Gorice izenačenost v ozadju, kot da na Gorico nihče ni dobro računal, fokus pa je bil, pričakovano, na derbijih in na letečo igro Rožmanovih Domžal. Goričani so Mariboru zabili kar šest komadov na štirih tekmah (tako kot Domžale kar pomeni, da Domžale niso edine, ki tako igrajo proti Mariboru), izvlekli po zmago doma in remi v gosteh, vsakič pa ugotavljali, da so Mariboru res blizu, a še vedno daleč, kot je pokazal tudi pokalni četrtfinale, ko je vijoličaste rešil – sploh če se spomnimo sodniških odločitev v Ljudskem vrtu – gol v gosteh. Gorica ni bila eno tistih moštev, po katerih bi Maribor lahko tarnal, češ, če se proti nam vsi branijo, se težko pripravimo na Evropo.

Ključna odlika Srebrniča ostaja, da je na nek način ostal igralec, a se vselej zaveda vloge trenerja. Ima tisto, česar Luka Elsner denimo nima. Zmagovalno miselnost in vse štiri državne naslove z Gorico. Čeprav govori mestoma komaj polglasno, ne povzdiguje glasu, ne rohni in predvsem ne želi ugajati nikomur. Tukaj je za svoje fante, svoj mlad kader, kjer iz Andrije Filipovića in Rifeta Kapića to pomlad dela podobno, kar je počel z Blessingom Elekejem, Andrejem Kotnikom, Gregorjem Sorčanom in drugimi. Srebrnič je postal, kot radi rečejo Goričani zanj (in ne klub sam), institucija.

Tovarna kompaktne igre z navdahnjenimi posamezniki, ki lahko pokažejo, kar je pokazal Dejan Žigon s prvim golom ali Osuji z drugim. Ko se Gorica sestavi – in v Mariboru je potrebovala približno dobrih deset minut v obeh polčasih -, je vijoličastim domala enakovredno moštvo. Pa ne samo Mariboru. »Po tihem smo upali na ta mesta, imamo možnost biti celo drugi. Pokazali smo, da spadamo v ta krog. Vsaka točka je pomembna,« je povedal Srebrnič in nihče mu ne more oporekati. »Odigrali smo dobro tekmo, bilo je nekaj naivnosti, a je razumljivo, ker smo še v procesu dozorevanja. V tekmo smo šli brez prevelikega rešpekta, točka je realna na koncu.«

Srebrnič niti za hip ne pomisli na samocenzuro, ki je sicer redka v našem nogometu, še manj pa na polikanost ali uglajenost, ki je je precej. Zato ima tisti »šmek« garaškega branilca, ki mora garati ali celo popravljati zapravljeno v napadu. Srebrničeva Gorica je – ob Domžalah, ki pa se z vlogo tekmeca iz ozadja težje spoprijemajo – nemara najboljše moštvo ta hip za razvoj mladih igralcev, kar smo lani pripisovali Tomažu Petroviču in zgodbi Krškega. In zdaj pogledujejo višje od četrtega mesta, čeravno jim prav Celjani še ne pustijo dihati. Če bi le imeli še na glavni tribuni tako zvesto, glasno, fanatično podporo, kot jo imajo v Terror Boys, ki so spomnili prav na draž devetdesetih, bi Gorica bila tihi favorit ob (morebitnih) kiksih Domžal in Olimpije. Evropa pa bo znova, kot kaže trenutno, nagrada. Ko bi le trajala dlje kot lani (proti Maccabiju)…

Ponisov strahopetni tek v slačilnico

Do zadnje sekunde Roberto Ponis ni bil le suveren. Ne ne. Bil je tak, kakršni so slovenski sodniki najraje. Nasilno avtoritavni. Ja, nasilno. Ponis ni storil napake, ker ni Gorici dosodil penala, ko je padel Andrija Filipović. Ga fant niti iskal ni, kar se je na posnetku lepo videlo, od blizu pa najbrž še boljše. Nerodno je padel – da estetika padanja sodnikom ni nepomemben faktor pri njihovih odločitvah, ve najboljše Mitja Viler – in kar je zaskrbelo, ni bil le njegov padec, temveč Ponisovo cincanje. Piščalko je nesel k ustom, nato čakal in na koncu Goričanu pokazal rumeni karton. Za padec, ki je bil precej bolj posledica nerodnosti kot golo simuliranje. Pa dobro, to še vzamemo v zakup, toda Ponis je nato šel nadirati Filipoviću, ki mu niti ni bilo kaj prida do debate. Ponis je na vsak način želel dati vedeti mlademu nogometašu, kdo je tukaj glavni.

Podobno je Ponis storil z Vilerjem v nadaljevanju, ko se je odločil, da mu bo pač še kaj povedal. Strogo, resnobno, avtoritativno. To, kar pač slovenski sodniki najraje počnejo: govorijo o svojem sojenju in svojih odločitvah. Toda ta svojeglavost in občutek, kot da ne spadajo (dol) na nivo igre slovenskega fuzbala, se je pokazala ob koncu obeh polčasov. Roberto Ponis je tako odpiskal konec prvega polčasa, da ne Goričani ne Mariborčani ne stadion ne njegovi sodniški kolegi niso vedeli, kaj je pravzaprav odpiskal. »Že na koncu prvega polčasa nismo vedeli, kaj je piskal. In ne, ni nas obvestil, da bo piskal ob 90:00,« je Darko Milanič odgovoril na naše vprašanje, Srebrnič pa prikimal, ali je Ponis – po predhodnem pogovoru z varnostno službo, obema moštvoma in še kom – obvestil koga, da bo piskal točno ob izteku igralnega časa, vedoč, da bodo navijači stekli po drese, hlačke, štucne, gate, kopačke, vezalke, bidone, žoge.

Slovenski sodniki ves čas delujejo, kot da imajo vse pod nadzorom. Lično si popravljajo slušalke, mično naželirani radi govorijo in večinoma, da ne bo pomote, dobro opravljajo svoje delo. Marko Šuler bi moral dobiti rumeni karton za kričanje nad Matejem Vojsko, drugim pomočnikom, ki je pravilno videl, da je Viler pri drugem golu Gorice zaspal pri ofsajd zanki. Ponis mu ga seveda niti slučajno ni upal pokazati. Ker so sodniki pri nas avtoritativni tam, kjer si drznejo biti. Ampak če to še razumemo, ne more biti nobenemu sodniku v ponos tako strahopeten tek v slačilnico in to pri 2:2 in tekmi, ki bi se lahko nagnila v obe smeri in prinesla morda tri nujno potrebne točke Gorici v borbi za višja mesta, Novakoviću hat-trick, Ljudskemu vrtu eksplozijo, skratka karkoli. Če bi moštvi o tem obvestil prej, nič hudega. Bili ste opozorjeni. Morda bi kdo v žaru borbe na to pozabil, ampak vseeno, bili bi opozorjeni, da bo ob 90:00 tekme konec.

Tako pa je Ponis pokazal, kaj se zgodi, ko slovenski sodniki naenkrat postanejo stvaren, oprijemljiv del tega našega fuzbala. Ko postanejo del zgodbe igralcev, navijačev, odločitev. Tudi njihovih. Kar naenkrat Roberto Ponis ni več avtoritativno razlagal, robantil ali suvereno racal po igrišču. Nak. Oddrvel, odšprintal, odvihral je v slačilnico, odpiskal pa, ko je že bil v teku. To ne more biti v ponos ne njemu, ne njegovi ekipi, še najmanj pa našemu nogometu. In še najmanj predsedniku Radenku Mijatoviću, ki prihaja prav iz sodniških vrst. In medtem ko nekateri naši novinarski kolegi v Delu pišejo, pardon, navijajo, da naj Damir Skomina, ki v PLTS spregleda eklatantne roke, čiste penale in še kaj, sodi kar finale lige prvakov (čeprav vemo, da sojenje v domači ligi nima praktično faktorja, ko si na nivoju Skomine), drugi vidimo, kaj se zgodi pa na (našem) terenu. Strahopeten tek v slačilnico.

Igralec tekme: Milivoje Novaković (Maribor).

7. maja 2017
Pet ugotovitev: Olimpija – Maribor [0:0]

Točka na točko, Ljudski vrt kot plan b

Čeprav smo nekoliko poškilili nad uradnim obiskom, ki je zabeležil sedem tisoč duš, je že samo vzdušje pokazalo, kakšen pomen vendarle ima derbi. Tudi ko se zdi, da je vse že odločeno. Saj po svoje je, čeprav v bistvu še ni. Maribor še ni prvak in Olimpija še ni druga/tretja. Ampak kljub temu ne pri Mariboru ne pri Olimpiji z 0:0 – komaj peti prvenstveni remi (šele tretji v zadnjih petih letih) brez golov od »nove Olimpije« v 32 derbijih – niso bili pretirano razočarani. Ljubljančani so predvsem obranili čast Stožic, Maribor pa bo PR ocelofanil, kako da je lepše slaviti v Ljudskem vrtu.

Seveda so Domžale z visoko zmago nad Rudarjem tudi vplivale na potek tekme, kjer je Maribor potlej moral zmagati, toda zavidljivo število mariborskih navijačev najbrž ni odšlo čez Trojane ravno najbolj navdušeno nad idejo, da bi se do naslova prihajalo mic po mic, točka po točko. Je to namreč Maribor? Previdno in počasi? Pragmatično? Zdaj resda Maribor potrebuje zgolj še eno piko, ki jo bo gotovo osvojil, v kar ne dvomijo niti Ljubljančani, ki so že športno čestitali Mariboru za naslov.

Toda glede na samo igro, kjer Olimpija primarno ni želela izgubiti, Maribor pa je upal na en gol za zmago, ki da bi se nekako zgodil (kot v Velenju in proti Domžalam), se noč po derbiju zdaj zdi ideja o slavju v Ljudskem vrtu (proti Gorici v soboto) bolj kot plan b. Ki ni slab plan b, sploh ne, toda napovedi tokom sezone, da bo Maribor gazil, so zdaj daleč od tistega, kar na igrišču skuša preko igralcev, ki vneto sledijo idejam, prikazati mariborski strokovni štab. Tekme z Rudarjem, Domžalami in zdaj še Olimpijo so resda poskrbele, da Jasmin Handanović ni dobil zadetka, a je Maribor hkrati zabil le dva, oba globoko v kazenskem prostoru in oba po precej grobih napakah tekmecev.

Izostanek Dareta Vršiča na sredini je resda očiten, a še bolj je očitna retro igra, kjer Milanič odkriva samega sebe izpred štirih let, želi igrati malo romb, pa malo 4-3-3, pa malo evropsko, pa malo po bokih, pa malo tu, pa malo tam. Vse lepo in prav, moštvo, ki je sposobno tokom tekem spreminjati postavitev, strategijo in izkoristiti prostor ali ponujeno priložnost, je kvalitetno moštvo, vredno več kot le naslova državnih prvakov. Je vredno občudovanja.

Toda Maribor trenutno ni takšno moštvo. Ne samo, ampak predvsem zaradi izostankov in že pred tem odhodov. Brez Erika Janže je Maribor domala brez predložkov in asistenc po bokih, čeprav se je Mitja Viler spomladi bolj ali manj dokazoval kot notranja rezerva, v katero je tako glasno po zimi verjel Zlatko Zahović. Ampak ko je svojo usodo podpisal ali, bolj ustrezno, je ni podpisal, še Sintayehu Sallalich, je Maribor ostal brez prodorov po bokih, ob počasnem učenju Blaža Vrhovca, ki bo potreboval vsaj celotno pomlad po poškodbi Marwana Kabhe, da bo tisti Vrhovec, ki ga je bilo luštno gledati ne samo v Celju, temveč tudi v reprezentanci, in ob padcu samozavesti, šmeka, drznosti celotnega moštva – z Luko Zahovićem na čelu, ki ni znal povleči ekipe dokončno naprej, ko ga je ta najbolj potrebovala -, je zdaj Maribor ekipa na razpotju. In ekipa, ki ne ve, kakšna ekipa bo čez dva meseca, ko bo šlo zelo zares. Zelo evropsko zares. In je starajoča se ekipa, kjer cene igralcev, vsaj sodeč po prikazanem, v najboljšem primeru stagnirajo.

»Želeli smo dokončno odločiti prvenstvo. Naš cilj je bila zmaga v Ljubljani. Fantom po tekmi ni vseeno. To mi je zelo všeč. Mislim, da smo prevladovali večji del prvega polčasa. Manjkali so natančni predložki. Želeli smo tako nadaljevati, a po zgrešeni veliki priložnosti je tekmec dobil krila. Olimpija je ob koncu pritisnila. Porabili smo veliko energije, vendar nam ni uspelo zmagati. Vseeno smo naredili velik korak k naslovu. Zdaj bomo vse rešili pred domačimi navijači, kar je še toliko slajše. Dobili bomo energijo s tribun in skupaj z našimi navijači proslavili naslov,« so bile Milaničeve besede po tekmi.

O širši sliki trenutno še nihče ne govori, čeprav bi tudi lahko, saj je Maribor na trenutke kontradiktorni klub, kjer se pred sezono govori o lovorikah, potem pa se izpad iz pokala odslovi kot manj prioritetno tekmovanje. Vprašanja, bolj kritike o tem, da Maribor ne bo imel dovolj časa za nabiranje izkušenj v kvalifikacijah za ligo prvakov, bodo kvečjemu bolj glasna. Molk Zlatka Zahovića pa tudi. Kajti če kaj, je Olimpija – pa tudi Domžale – letos pokazala, da se z Mariborom lahko kosajo. Ker je Maribor pač zanje tolikanj večji motiv. Časa za evropske preizkušnje ne bo veliko, Mariboru pa trenutno precej manjka, da bi bil evropsko konkurenčen. Štirinajsti naslov bo osvojil kompaktno, pragmatično in predvsem umirjeno. Kar je velika odlika, toda mariborska nogometna folklora pozna in želi tudi več. Več kot 0:0.

(Ne)razumljivi menjavi

Če je Darko Milanič še tokom lanske sezone izrazil željo, da bi ga novinarji večkrat povprašali po njegovih odločitvah, ki da jih rade volje pojasni, mu v Stožicah ni bilo do pogovora. Željo novinarskega kolega, da bi nas več postavilo različna vprašanja, čeprav bi ta kmalu postala precej podobna, je zatrl Milanič kar sam, ko je vnovič – in še zdaleč ne prvič v tej sezoni – najprej spregovoril, kaj so bili cilji, kako je fante lepo gledati na treningih in kako bo slaviti doma z navijači najlepše, nato pa povsem spremenil ton, grimase in nasploh svoj pristop, ko se ga je vprašalo po njegovih zgolj dveh, poznih in taktično dokaj spolzkih menjavah.

Zakaj se je odločil za ti menjavi (Bohar za Hotića, Mertelj za Pihlerja)? Ni šlo tako zlahka. »Poslal sem ga (Aleša Mertlja) v igro, ker je bil Aleks Pihler utrujen.« Ni prvič, da je Milanič sam ocenil, da je kateri od igralcev utrujen. To je povedal za Vršiča prav v Stožicah na prvem pokalnem derbiju, ko se je igra Maribora začela sesuvati zelo podobno, a tokrat vsaj neusodno. Zdaj je znova povedal enako za Pihlerja, ki pa je oceno trenerja skoraj sam demantiral: »Lahko bi iztisnil še 10 minut, trener se je odločil za menjavo in to je treba spoštovati.« In Pihler je bil med redkimi v tisti fazi tekme, globoko proti koncu, ki je bil kondicijsko še dovolj močen.

A ključna menjava je bila prva, ko je Milanič v igro poslal Damjana Boharja namesto Dina Hotića, ki se je v drugem polčasu končno vsaj malo razigral, čeprav mu prodori iz desne proti sredini niso uspevali, kot si je zamislil, obenem je imel nekaj nenatančnih podaj, a je bil tudi edini, ki je bil sposoben brez visokih žog prenašati igro na polovico Olimpije. O tem ni Milanič povedal nič, čeprav je dobil vprašanje o obeh menjavah.

Bohar pa kot da ni dobro vedel, katero pozicijo naj pravzaprav igra. Nikakor se ni znašel na sredini, izgubil žogo, dve in Olimpija je kar naenkrat zadihala in precej lažje zadrževala žogo ter pritisnila Maribor, da se je ta na koncu pošteno trudil za točko. Glede nato, da je v napadu trojica Novaković-Zahović-Tavares na trenutke stala tudi v liniji, bi to lahko bila tekma za Gregorja Bajdeta, katerega vrnitev iz posoje je najbrž (za zdaj) edina resnično kisla zgodba mariborske pomladi.

Proti Domžalam se je že pripravljal za vstop, pa si je strokovni štab premislil. Tokrat se je šel segrevati zadnji, še Valon Ahmedi, Luka Uskoković (!) in Aleksander Rajčević so dobili prednost pred njim, Saša Gajser pa je po prvi od le dveh minut sodnikovega podaljška klical Rajčevića za vstop v igro, kar le potrjuje mariborske težave z menjavami, ki so se dogajale že v Kopru in Krškem. Kot da leva roka ne ve, kaj počne desna. In obratno. Milaničve besede, da na Bajdeta še računa, so zato toliko težje razumljive, potem ko mu je jeseni namenil doslej – šest minut.

Tovrstne poteze namreč kažejo, da mariborski strokovni štab včasih govori eno, počne pa drugo. Vprašanje tudi je, koga razen Viol, ki mu namenjajo neizpodbitno podporo ob vsakem vstopu, tako pozni vstopi Aleša Mertlja dejansko zadovoljijo? Mariboru se je igra sesuvala in če bi podaljšek trajal še tri minute, bi imel Handanović najbrž še precej več dela, kot ga je že imel. Pri čemer je zavladal občutek, da je Maribor sam Olimpijo povabil pred svoj gol: najprej z zapravljenim zicerjem, nato še z menjavama.

Milanič v letošnji sezoni kar nekajkrat ni izkoristil možnosti (vseh) menjav, povrhu se je klub tokrat odločil in Sandija Ogrinca uporabil na tekmi mladincev proti Rudarju, čeprav bi nemara bolj prav prišel na derbiju, kjer se je dvakrat že izkazal. Vse to so poteze, ki čudijo in vsekakor ne prinašajo rezultata, obenem pa tudi ne nedvoumnih, eksaktnih in jasnih odgovorov. Vsaj tokrat ne pozitivnega. Je pa res, da ima Maribor pet krogov pred koncem 68 točk, toliko, kot jih je imel lani po koncu prvenstva. Kar je vsekakor napredek. Toda hkrati vemo, kaj o lastnih pričakovanjih pravijo glavni akterji kluba.

Novaković: zicer & gesta

Beseda, ki bo najbrž podpisala igre Milivoja Novakovića v Mariboru, bo zicer. Skoraj ziher. Drugače bi šlo skoraj težko. Ni seveda edini, ki je imel v tej sezoni zapravljeni zicer proti Olimpiji: Luka Zahović bi najbrž pokalni dvoboj z golom na prvi tekmi odločil že v Ljubljani.

Toda Novakovićeva težava je, da bi mu nekateri radi pripeli tudi nadimek »kretničar«, ker da toliko usmerja, bolje, krili z rokami. Če se je Marko Šuler v intervjuju v Večeru dobro pojasnil, kako in zakaj uporablja svoje izkušnje kot avtoriteto, je pri Novakoviću še vedno v zraku vprašanje, čemu se ga bojijo ne samo tekmeci, temveč tudi soigralci, včasih sodniki in povrhu še njegov trenerski štab. Da, bojijo. Nihče mu ne upa ničesar niti pripomniti, ko zapravi takšne zicerje, kot je bil znova tokratni. Milanič ga niti s priimkom ni omenil, češ, le zapravljena priložnost.

Pri čemer seveda ne moremo pozabiti Novakovićevih prejšnjih zadetkov na derbijih, sploh tistega na prvem letošnjem derbiju v Ljudskem vrtu. In hkrati niso težava zicerji sami po sebi. Težava je dramaturgija tekme, ki jo taki zapravljeni zicerji povzročijo. Še bolj pa Novakovićeve poteze na igrišču.

Če bi se »Novagol«, ki je v PLTS za Maribor na 34 tekmah zabil solidnih 14 golov, s tem, ko kasneje krili soigralcem, jezil sam nase, kot se zdi včasih pri Šulerju, to najbrž ne bi škodilo Mariboru. Mu je pa škodila situacija na koncu tekme, ko je resda sodnik Andrej Žnidaršič v svoji edini sporni situaciji na tekmi (sicer je vsaj nas presenetil z umirjeno, zelo nekomunikativno sodniško predstavo) bojda trčil z Alešem Mertljem, Novaković pa je kar prenehal igrati, ker je sam presodil, da je tudi nad njim bil storjen prekršek. Morda res, toda Novaković bi svoj renome bolje vnovčil, če bi zicerje pospravil v mrežo, kot pa da se na trenutke še vedno zdi, da želi igrati na karto svoje zlasti reprezentančne kariere. In da ima tako nesporno avtoriteto, da sam odloči, kaj je prekršek in kaj ne.

Delno to seveda lahko razumemo, vendar Novaković je v tisti akciji pustil soigralce na cedilu, hkrati pa pokasiral rumeni karton, ki mu ga je za ugovarjanje Žnidaršič kot eden redkih sodnikov sploh upal pokazati. Glede nato, da še ni znana njegova prihodnost, saj mu konec sezone poteče pogodba, je na mestu vprašanje, zakaj ga je Milanič zdaj vključil v prvo postavo, če ga je proti Rudarju in Domžalam pustil na klopi, pomlad pa je povrhu dala kmalu tudi dokaj neudoben občutek, da se Marcosa Tavaresa in Luke Zahovića preprosto ne menja.

In ko potem še gledamo največje fuzbal derbije, kjer je Real v zadregi, ker pušča Morato na klopi, ali ko na drugi strani Marcus Rashford dobiva prednost pred Wayneom Rooneyjem, so vse to legitimna vprašanja tudi za Maribor. Pa ne, ne spet tista, zakaj trenutno ne pridejo Sirk, Celar in Hajrić niti do klopi. Temveč zakaj je to modus operandi. Hkrati pa je vprašanje za Milaniča, ki mu res ni bilo do pogovarjanja po tekmi na novinarski konferenci, zakaj so na koncu visoke žoge šle na Zahovića ne pa na Novakovića. Tokom sezone smo se pač naučili, da v Mariboru rade volje govorijo po zmagah, po remijih ali tekmah, kjer bi »morali« zmagati, pa želijo čimprej… Na delo.

Hadžić na koncu pravi za Olimpijo

Videti Nemanjo Mitrovića, kako z žarom v očeh razlaga o Safetu Hadžiću, je že ugotovitev sama po sebi. Za moštvo, ki je zamenjalo štiri trenerje od septembra do aprila, to ni majhna stvar. Da je že na treningih drugače, pravi Mitrović, upravičeni kapetan moštva, ki je – tako kot Hadžić – zelo dostojno, športno in pošteno čestital Mariboru za sicer še teoretično neosvojeni naslov.

Pomlad 2017 bo šla v zgodovino kot morda celo prelomna pomlad, ki bo vsaj srednjeročno odločala o prihodnosti Olimpije, vendar v zgodbi bodo nekje v ozadju vseeno izstopali vsi štirje obračuni z vijoličastimi. Ali pa bi vsaj morali. Čeprav ni šlo ne Luki Elsnerju, ki je izgubil oba derbija, ne Marijanu Pušniku in je spakiral tudi Ranko Stojić, moštvo pa je globoko v aprilu sploh prvič zmagalo po razprodaji točk, je Olimpija izločila Maribor iz pokala ter prestavila njegovo slavje, pozabiti pa ne gre niti na prvi spomladanski derbi, ko je Olimpija dajala vsaj občutek stabilne ekipe, ki je klecnila le v eni akciji, ko je Zahović zabil in se je Maribor neulovljivo začel oddaljevati od Olimpije, ta pa od ubranitve naslova. Vsekakor pa tisto ni bila tako stabilna Olimpija, kot je preglasno in prepotentno napovedoval Branko Ilić.

Hadžić je Olimpijo pokrpal najprej tam, kjer je imela največ težav. V obrambi. Tam, kjer je beležila poraze. Pod Hadžićem na šestih tekmah še niso izgubili (dve zmagi, štirje remiji), pri čemer ni nezanemarljivo, da ima pred Nejcem Vidmarjem prednost Rok Vodišek, ki ima vse karakteristike (bodočega) prvega, še bolj pa neobremenjenega golmana (vzamite za primer Matka Obradovića pri Mariboru), Hadžić pa je Mitroviću našel na sredini primernega partnerja: Arisa Zarifovića. Ta trio je vsaj tako stabilen kot trojček Handanović-Šuler-Defendi. In ob taki obrambi lahko Olimpija vsaj koliko-toliko zadiha, čeprav je na derbiju znova kmalu postalo evidentno, da se takoj zatem začenjajo problemi z igro Olimpije. Ki je pravzaprav ni, če odštejemo protinapade in strele od daleč ter prekinitve. V prvem polčasu Olimpija ni prikazala veliko, kot je priznal tudi Mitrović, pri čemer jim poškodba Nika Kapuna nikakor ni šla na roko, je pa vrnitev Danijela Miškića ob Alexandruju Cretuju vnesla nekaj obrambne samozavesti na sredini.

Čeprav imajo zmaji v Abbasu najbrž še najbolj agilnega igralca ta hip, ima Olimpija v napadu premalo energije, ki je prav v ključnih trenutkih zmanjka bodisi Blessingu Elekeju bodisi Andražu Kirmu in še najbolj Leonu Benku, ki ima precej več motiva kot kondicije. Ali pa je nato Handanović vzel še nekaj tiste prepotrebne samozavesti: sploh Elekeju s fantastično obrambo. Da je 0:0 pošten in realen rezultat, je iz ust Mitrovića in Hadžića delovalo kot spodbuda, a je veliko povedala hkrati Mitrovićeva (samo)kritika o tem, da se bo potrebno na preostalih petih tekmah pošteno potruditi za drugo mesto, saj ne Domžale ne Gorica ne popuščata. In čeprav je kapetan še aktualnega državnega prvaka, je minulo pomlad kar dvakrat v eni izjavi označil za sramotno, kar kaže, da so se Ljubljančani, vsaj tisti, ki so nosilci igre na igrišču, ne samo sprijaznili z letošnjo sezono, temveč pogledali lastne predstave tudi realno, da so naslov sami izpustili iz rok. Morda tudi zato lažje tekmujejo z Mariborom, ki so mu že drugič to pomlad prekrižali načrte.

Glavna zvezda: derbi

Derbi je tako izstopajoč v slovenskem fuzbalu, da se opazi tudi to, da Zlatka Zahovića po doooooolgem času na derbiju ni bilo na klopi. Kdo ve, zakaj, naše ugibanje, da gre, kot je v preteklosti že povedal Milanič, običajno na klop Maribora, ko presodi, da bo s tem moštvu dodatno pomagal. In da tokrat moštvo te pomoči ni potrebovalo, čeprav bi nemara jo, vsaj sodeč po videnem.

Ker so bili aprila na sporedu kar trije derbiji, skupaj pa šest, pri čemer bi morali videti še sedmega, a se je NZS pač odločila, da superpokala ne bo več (ne da bi komu sploh kaj o tem rekli, razložili ali odgovorili), je to več kot dovolj, če ne celo preveč, čeprav – kot se je pokazalo na vseh letošnjih in nasploh v zadnjih dveh sezonah – derbijev najbrž res ni nikoli preveč.

Na Urbani.si smo že izražali idejo, da bi nemara NZS lahko bolje premislila o terminih tekem, še zlasti derbijih, ki se jih je ob evropskih uspehih Maribora še posebej nespretno premikalo iz avgusta na spomladansko predkolo ipd. Če žreb dokaj spretno določi razpored prizorišč, je tokrat nespretno tekma padla ravno med prazniki, čeprav je bil obisk v Stožicah zelo zadovoljiv – še zlasti glede na razliko na lestvici.

Igralec tekme: Jasmin Handanović [Maribor].

30. aprila 2017
Pet ugotovitev: Maribor – Domžale [1:0]

Tri točke in – zdravo

Sovraštvo se pridobi z dobrimi deli ravno tako kot s slabimi. Tako je zapisal Niccolo Machiavelli. Pričakovano, znucano in klišejsko si sposojamo citat ravno pri njem. Iz inata. Toda naj bo še tak kliše, ga ne moremo ne uporabiti. Ker to, kar je Maribor pokazal v tekmi z rekordno hitrim golom, ki je domala odločil prvaka, je bil čisti makiavelizem.

Darko Milanič je v soboto prav vse podredil svojemu cilju. Štiritisočpettsto gledalcem navkljub. Spet je nastavil dva zadnja vezna, klasični 4-4-2 in gladko podal razlago, s katero je želel odgovoriti vsem morebitnim (preuranjem) kritikom, da bo Maribor imel rezultat, ne pa tudi igre. »Včasih moraš biti drugačen, če želiš, da zmaguješ. Odločil sem se, da zmagujemo,« je premisa, v katero Milanič verjame ne ozirajoč se na mnenje, nerganje ali pritisk okolice. Včasih se kar malo pozabijo vse tiste izjave – recimo ob povratku na trenerski stolček, ki so ga v Ljudskem vrtu sami označili za najbolj vročega, selektorstvo gor ali dol -, kako v Mariboru vedno vlada pritisk in se vedno pričakuje največ. V Mariboru ni dovolj samo zmagati, zato je izjava Simona Rožmana, kako morajo igrati atraktivno, če želijo prodajati igralce (ker to bolj prinaša denar kot hvaležni, defenzivno naravnani kader), izpadla kot dobronameren nasvet.

Ljudski vrt takšni zmagi, za katero se je, tako Milanič, tudi trpelo, zaploska. Pri čemer še zdaleč vsi ne vzamejo trpljenja kot nekaj, kar bi si privoščili in v tem uživali vsak vikend. Nak. Viole so ponudile železni repertoar in s koreografijo ter dobrimi starimi vižami pele še na poti domov, ker se gre zdaj v Ljubljano po naslov. Takšna je vsaj osnovna ideja. Maribor se je proti Domžalam otresel dveh tekmecev, ne glede na nedeljsko zmago Olimpije v Krškem. Zdaj ima zadnjo veliko tekmo v sezoni, kjer bo spet v vlogi favorita oziroma v vlogi tistega, ki lahko kaj izgubi. In to je vloga, ki vijoličastim, kot se je pokazalo v pokalu, pa že prej v Evropi, ne leži.

Milanič je bil ponosen, da je Maribor znal zmagati tudi na takšen način. »Bili smo pragmatični, morali smo tudi trpeti. Nismo bili v tej sezoni vajeni takšnih tekem, ko smo bili v branjenju zelo dobri, v fazi napada pa nismo imeli veliko poskusov. Razen tega ekspresnega zadetka, ki je tudi odločil tekmo, a smo zmage izredno veseli. Pomembno je, da znamo priti do točk tudi na takšen način. Proti nasprotniku, ki je potrdil to svojo agresivnost in hitrost, a ne glede na vse okoliščine je ta uspeh zelo pomemben.«

To je bila torej tekma, kjer rečeš tri točke in – zdravo. Če je seveda merilo zgolj ena sama tekma, vendar nogomet v Ljudskem vrtu tako ne funkcionira več – vsaj gotovo ne tako, kot je funkcioniral v prvi Milaničevi eri. Povratek nazaj k »važno, da je rezultat, ne glede na igro« miselnosti je po izjemnih rezultatih vsekakor čustveno naporno, če ne spolzko razmišljanje. Po prihodu Milivoja Novakovića (visoka plača), Blaža Vrhovca (relativno visoka odškodnina), Luke Zahovića (zastavljanje besede) in ostalih prihodih, odhodih in, še bolj, neodhodih, je en strel na gol za Maribor, ki mora najprej spet dvigniti kanto, da bi lahko resneje razmišljal o evropskih izzivih, po njih pa o kadru in dolgoročni prihodnosti, preprosto premalo. Zmagi navkljub.

Če namreč Milanič in strokovni štab z njegovim šefom na čelu mislijo, da bo štirinajsti naslov sam po sebi zagotovilo za stabilizacijo kluba najprej na igrišču potem pa še v bilancah… Duh lanske sezone se zdi – spet kliše – kot duh, ki ga bo težko spraviti nazaj v steklenico. Če v takšnem klubu, kot je Maribor, Darko Milanič pred tekmo v Velenju reče, da za Mitjo Vilerja nima adekvatne zamenjave (pa je imel Adis Hodžić na svoji neneravni levi strani čisto soliden večer), je to problem. Če se cinca s tem, kdo nabira koliko minut (in golov) v napadu, prav tako. Če se cinca z menjavami, takisto.

Če je za letošnjo mariborsko sezono merilo lanska, potem je Milaniču uspelo iz moštva povleči maksimum. Če so merilo večletni dosežki, potem Rožmanove besede, da je Domžalam uspelo, kar v Ljudskem vrtu ni še nikomur, imeti dominacijo in toliko strelov, bolj kot kompliment za Domžale kritika Mariboru. Ki je vedno dobro funkcioniral, ko je imel realne cilje, ki jih je, mic po mic, malenkost presegal. Zdaj je cilj državno prvenstvo, tega zasluženo že skorajda imajo, so kljub internim težavam najbolj stabilno moštvo lige: predvsem kadrovsko. Samo še Miran Srebrnič ima takšen mir in ni zaman edini poleg Milaniča, ki bo očitno preživel celotno sezono na klopi, kjer je začel.

Ampak hkrati ima Maribor, kar gledalci začutijo takoj, ko začnejo kmalu pogrešati Dareta Vršiča, trenutno nerešene prav kadrovske zadeve. S temi Milanič veliko seveda nima, škodilo pa gotovo ne bi, če bi že zdaj vedel, koga bo imel na voljo v prihodnji sezoni. Primer Sallalich je bil denimo letos eden takšnih, ki ni imel neposrednih posledic za klub, je pa gotovo imel na slačilnico. In to ne gre neopazno mimo. Vsaj ne tako, kot igra proti Domžalam. Tri pike, zdravo.

Marcos »Rekord« Tavares

»Hvala bogu, še en rekord je pri meni!« Tako se je zasmejal Marcos Tavares. Kot se lahko zasmeji samo en. Še en rekord. Najhitrejši gol v ligi, osem sekund. Njegov 122. v PLTS. Zgolj v prvi, nepopolni sezoni, ni zabil vsaj deset golov na sezono. Zdaj je pri osmih in glede nato, da je začel zadnje štiri tekme (obe pokalni z Olimpijo, Rudar, Domžale), je nova dvomestna številka najbrž dokaj dosegljiva v preostalih šestih tekmah.

Tavaresova sezona je premešana, saj je bil zgodaj jeseni najprej nekaj časa tisti igralec v ligi, ki je največkrat stopil v igro. Nato je dobil pozno jeseni redno mesto v prvi enajsterici, da se je po zimskem premoru na novo znašel na klopi in začel šele na tekmi proti Olimpiji v pokalu. Pred tem je na sedmih tekmah zbral drobiž, niti skupaj 90 minut. Milanič je prednost dal Milivoju Novakoviću in Luki Zahoviću, da je bila mera polna, pa Tavares ni menjal koga od naštetih, temveč je bil poslan v igro za sklepne napade in reševanje/popravljanje rezultata.

Pri tem ni bil uspešen, ker se je njegova vloga letos zdela tista »dobra, stara«, vendar je tudi Milanič po izpadu iz pokala povedal, da si je Tavaresa želel na zgoščenem prostoru, ker da se tam najboljše znajde. Če mu je proti Olimpiji zmanjkalo zbranosti (ali pa, bolj verjetno, več igralnih minut, ne glede nato, da mu leta gotovo ne pomagajo pri napornem ritmu), je proti Domžalam pokazal ravno to, kar je Maribor najbolj potreboval. Saj je Luka Zahović to pokazal proti Rudarju, vzel odbitek, naredil obrat in dras!

Toda glede nato, da še vedno ni znana prihodnost ne Novakovića ne Zahovića in da je Gregor Bajde aboniran na klop, se poraja vprašanje, kakšno vlogo in predvsem kako konstantno bo imel Marcos Tavares. Ki nikoli ni bil joker s klopi. Bil je joker na igrišču. Če za koga, velja bolj zanj kot za Luko Zahovića, da na klopi pač ne more zabiti, da torej potrebuje minute.

Vršič? Pisarna, ne novinarska soba

Darko Milanič je večinoma v letošnji sezoni dobre volje. Res dobre. Ne pa povsem in ne vedno: spomnimo samo njegovo trdo reakcijo prav proti Domžalam, tam zgodaj oktobra. Ni mu bilo všeč, da so ga navijači po zmagi (3:1) izžvižgali, ker so Domžalčani v prvem polčasu nadigrali Maribor, ki je tekmo dobil zaradi prav tistega, kar Milanič najbolj ceni in neguje. Kompaktni, pragmatični fuzbal. Takrat je na tiskovki povedal, da je Tavares podaljšal pogodbo in odšel. Kasneje se je za to po ovinkih opravičil, čeprav se je zdelo, da se mu tudi ne bi bilo treba. Maribor namreč naleti na težavo, ko želi igrati na všečnost, saj se vselej ne znajde na pol poti med željami gledalcev in željami kluba.

Ampak večinoma je Milanič – že zaradi rezultatov in relativnega miru v bajti – dobro razpoložen, rad poklepeta, razloži, celo kaj vpraša in, ja, celo pove kakšno anekdoto, ki jo novinarji razumevajoče in spoštljivo zadržimo zase, čeprav so to dobri vici. A nekoliko nenavadno je, če trener (off the record) vpraša, kaj je njegov najboljši igralec v sezoni odgovoril na on the record vprašanje o podaljšanju pogodbe. Maribor je kot inštitucija potem tam, kjer je bil prav lani, ko se je Milaniča v primeru Ibraimi metalo pod vlak. Vsakič znova, da je trenerju na koncu v Kopru po slavju v finalu prekipelo in je zasikal novinarju Ekipe, da »tebi pa ne odgovorim več na vprašanja«. To je že pozabljeno, že mimo, že zakopano, toda Maribor bo tekel nov krog, če bo Milanič težko skrival nelagodje, celo jezo ob vprašanjih o Daretu Vršiču.

Novinarska soba namreč gotovo ni tista, kjer bi se reševala prihodnost igralca, ki je naredil letos – takšen je zdaj občutek – več za klub kot zase. Milanič je namreč povzdignil glas, ko je govoril: »Ko Vršiča nimam, sem se odločil za manj všečno igro do želenih treh točk. Prej smo imeli všečno igro, ne pa vseh treh točk.« Kar drži le delno. Prav cincanje z minutami Vršiča na obeh pokalnih tekmah Olimpije je v moštvu porušilo ravno vzpostavljena ravnovesja. Milanič ima prav, da se je potrebno prilagajati. Našteval je, kako so letos večkrat menjali postavitev, iskali optimalne rešitve in našli vselej nekoga za nekaj časa v formi. Maribor je tu kameleon, ampak v dobrem smislu. Ampak da je Dare Vršič še na začetku (evropske) sezone ni bilo optimalno. Da je na klopi ali na tribuni, še manj. Vršič te dni ne trenira, v klubu govorijo o poškodbi in čeprav imajo Milaničeve izjave rep in glavo, ni prvič, da so poškodbe skrbno zavite (spomnimo se samo izostanek Mendyja).

Očitno so se v klubu odločili, da bo najprej štalca, potem pa pogodbe. Najprej lovorika, potem vse ostalo. Kar ni težko razumeti, še posebej, če bi tovrstna vprašanja vnesla ravno taka težko skrita nesoglasja, kot se dogajajo v primeru Vršiča. Toda obenem lahko Milaniča legitimno skrbi pogled na koledar. Pozimi je Zlatko Zahović zastavil besedo za Mitjo Vilerja, kot največjo »okrepitev« spomladanskega roka, in ta mu je dokaj, ne pa tudi povsem vrnil zaupanje. Povsem drugačna je denimo zgodba z Gregorjem Bajdetom, ki je tokrat napredoval vsaj toliko, da se je že preoblekel, stal ob črti, a si je Milanič premislil. Adis Hodžić je igral v Evropi, zdaj pa ne ve točno, kje mu je mesto. Kot recimo vedo Žan Celar, Rok Sirk in drugi, ki ne morejo niti potrkati na vrata prvega moštva. V njem je Sandi Ogrinec, od katerega pa ima Milanič precej večja, skoraj nerazumljivo prevelika pričakovanja kot denimo od Mateja Palčiča, Aleksa Pihlerja in še zlasti Blaža Vrhovca, za katerega je klub odštel znesek, ki bi si ga zdaj stežka privoščil. To so vse sprva vprašanja, ki ob vse bolj zapoznelih odgovorih, postajajo vprašanja, ki znajo imeti za sabo tudi klicaje.

Domžale ravno dovolj »freh«

Svojevrstni kompliment za Domžale je gotovo tudi ta, da kdo iz zahodne tribune zakriči »Oražem, sedi dol« ali »Rožman, kaj te kriliš!«. To pomeni, da so si Domžale – več kot zasluženo – pridobile vsaj pozornost, če ne že naklonjenost v Ljudskem vrtu. Vzdevek »male žabe« se sicer množično še ni prijel, niti ne verjamemo, da bi jih Domžalčani vzeli kot kompliment, vendar vsekakor izraža pozornost in iz teh mini derbijev dela morda celo večjo zgodbo kot štajerski derbi, čeprav za legitimno oznako derbi tako Celju kot Domžalam manjka predvsem organizirana navijaška skupina.

Domžalčani so letos na štirih tekmah daleč najbolj namučili vijoličaste, Olimpija gor ali dol. V Domžalah je Jasmin Handanović pokasiral pet golov na dveh tekmah, kjer je Maribor odnesel eno samo piko, v Ljudskem vrtu so na prvi tekmi v prvem polčasu domači slišali žvižge, Milanič pa, kot omenjeno, še po tekmi, tudi zdaj pa občutek med navijači ni bil najboljši. In Domžalčani so finalisti pokala. Zabili so le gol manj od bodočih prvakov, kot je častno čestital Simon Rožman. Tisti retorično spreten trener, ki ne opleta s floskulami, odgovarja neposredno, pošteno, včasih ravno prav cinično, ampak zgolj zato, da poudari svojo filozofijo.

In ta je več kot opazna. Vse se skriva v tej izjavi: »Pokriti se moramo s prestopi, nimamo stricev iz tujine. Želimo producirati s tekmovalno miselnostjo. V Mariboru imamo dobre vzornike.« Pri čemer Rožman ni trener, ki bi nekaj povedal, potem pa drugo prikazal. Domžale so, kar je še posebej izpostavil, pokazale željo po tekmovalnosti. Morda je zmanjkala še kakšna priložnost, taka res konkretna, da bi se še kdo držal za glavo, ne zgolj dvakrat Ivan Firer. Ampak vse ostalo je imelo, z izjemo nepozornosti Mihe Blažiča ob golu Tavaresa, rep, glavo in taktično zapoved. Čeprav so spomladi zapravljali vodstva in že skoraj dobljene tekme (Rudar, Celje) in se znova opekli z Radomljami, so Domžale po tekmah z Mariborom legitimno vsaj konkurenti za drugo mesto, s takimi igrami pa proti Olimpiji favorit v pokalnem finalu. »S takšno igro želimo priti do rezultata. Nočemo biti samo všečni. Želimo razvijati fante, da bi lahko šli v lige z višjo dinamiko,« je povedal Rožman. Dinamika Domžal je bila gotovo hitrejša od vijoličastih. Ti so se po opažanju trenerja gostov postavili evropsko, torej z osmerico, celo deveterico v coni in čakali, da Domžalčanom zmanjka pri igri po sredini, ker da so po bokih pretanki.

Odlika dvakratnih državnih prvakov je v njihovi sposobnosti prilagajanja, ki prihaja iz mirne(jše)ga okolja, kjer je pritisk pregovorno manjši. Morda pred in po tekmi, med njo gotovo ne. Glede nato, da so zamenjali trenerja, izgubili nekaj ključnih igralcev, da ne zapišemo pol ekipo, in so še vedno, debelega pol leta po slavju nad West Hamom konkurenčni Mariboru, je zanje lahko iskren ponos in ni čudno, da je Rožman svojim fantom, porazu navkljub, glasno čestital.

Dragoslav Perić šov

Če ste abonenti petih ugotovitev na Urbani.si, potem veste, da smo mi najbrž res abonirani na slovenske sodnike. Ne toliko neposredno na njihove odločitve, ki so večji del pravilne, to jim gladko priznamo, ne sodimo pa med tiste, ki bi jih morali zato, ker svoje relativno dobro plačano delo solidno opravljalo, kovali v nebo; bolj se osredotočamo kot na njihov stil. Ne, sam stil seveda ni problematičen in je navsezadnje tudi stvar okusa. Ampak prav reakcije sodnikov, ki jih pravilniki težko določijo in že opišejo, so tiste, ki dajejo podton tekmam in fuzbalu vobče. Pikro skušamo razumeti njihovo nerazumevanje igre in lastne vloge v slovenskem nogometu, še zlasti v prvi ligi.

Dragoslav Perić je storil več napak na tekmi. Nihče ni popoln, zato njegove napake same po sebi niso toliko sporne, kot je begav njegov stil vodenja, ki je na tekmi, kjer je bilo neiztopajoče število prekrškov, poštena igra, preveč živčnosti, ki jo je sproduciral zgolj on sam. Zato so tudi padali kartoni. Maribor je dobil dva zaradi ugovarjanja. Ivanu Firerju bi moral pokazati rumeni karton, ko se je želel štuporamo peljati na hrbtu Marka Šulerja. Lahko bi pokazal prednost pri protinapadu Maribora. In še in še. In gotovo ne bi rabil stopiti do klopi Domžal, čvekati z Matejom Oražmom, ter na silo vzpostavljati avtoriteto, ki jo je zapravil že takrat, ko bi lahko ukrepal, pa ni. Perićeva avtoriteta je torej želela izhajati iz pomanjkanja le-te.

Da se sodnike izžvižga v Ljudskem vrtu, ni samo redkost, je domala folklora. Mariborska publika precej hitro, pronicljivo in predvsem glasno zavoha nesamozavest in prepozna sodnike, ki se izgubijo. Pri čemer še zlasti mislimo na stranske sodnike, na katere igralci Maribora vse pogosteje kričijo, sodniki pa se, kot bi vam znali povedati off the record, celo opravičijo klopem, ko jih glavni sodniki preglasijo in spreminjajo pravilne odločitve v nepravilne.

Maribor si seveda ne more izbirati sodnikov. Si jih pa NZS oziroma ZNSS, ko gre za tekme ljubljanske kotline. Ni nenavadno, če Olimpiji sodi nekdo iz MNZ Ljubljana. Nekaj, česar se Domžalčani ne bi radi več šli. Radomljani najbrž tudi ne. Perićevo sojenje je bilo na tekmi, ki se jo lahko glede na razmerje moči upravičeno označi za derbi, nedoraslo nivoju igre. Ključno vprašanje pa je, kako so naši sodniki videli sojenje na večernem el clasicu. Sodeč po tem, kar vidimo potem pri nas v praksi, so bolj kot serijo napačnih, zgrešenih, spregledanih odločitev spremljali sodnika, kako bo svoje napake zakril.

Igralec tekme: Marcos Tavares [Maribor].

24. aprila 2017