Oznaka: nk maribor

Pet ugotovitev: Aluminij – Maribor [0:0]

Težka & nemogoča zelenica: bolj izgovor

Bojan Špehonja, trener Aluninija, je povedal zelo pošteno. Da igrišče ni bilo v dobrem stanju in da to tudi precej bolj koristi ekipi, ki se brani. Pri Mariboru niso čez zelenico ravno »šimfali« niso pa tudi štedili s kritikami. Darko Milanič, trener Maribora, jo je označil za nemogočo. Dejstvo? Niti ne. Kar ne gre tako lahko po grlu, saj Maribor ni bil brez priložnosti, enako velja za Aluminij. Ni bila »njiva«.

Je pa zato Erik Janža iskal in iskal in iskal besede. Dokler ni našel prispodobe: živo blato. Kar vendarle nekoliko preseneča, saj je še pred tremi leti igral za Muro. Pa ne pravimo, da imajo v Prekmurju same njive, niti slučajno: cel kup sijajnih terenov, ki pa se jeseni, hočeš nočeš, zmehčajo. Pravimo le, da igralce Maribora taka zelenica vseeno ne bi smela tako presenetiti. Saj so prišli uro prej na stadion in se sprehodili po njem. V bistvu se lahko zdaj vrnejo v sredino septembra in na stadion Matije Gubca, kjer drenaže sploh ni in smo gledali Umri pokončno, pa je vijoličastim proti Krškemu (1:2) vseeno uspelo zmagati. Zakaj? Ker je igral Dare Vršič in je Marwan Kabha tudi z malo sreče zadel iz – razdalje. Tokrat Mariboru ni uspelo, povrhu so zdaj v gosteh izgubili v Novi Gorici in remizirali v Domžalah, Velenju in Kidričevem. Ni morda tako res, da igrajo v gosteh (15 točk) lažje kot v Ljudskem vrtu (16 točk).

Na tem, vzhodnem koncu države nimamo toliko megle, vendar so nizke jutranje temperature vendarle nekoliko zmehčale teren, kot je potrdil tudi Špehonja. Čeprav je bilo vreme za fuzbal že skoraj optimalno, morda za zelenico že skoraj pretoplo. Ampak fuzbal in meteorologija nimata ravno veliko skupnega, vsaj ne, ko gre za razlaganje rezultatov – še posebej ne, ko sta moštvi izenačeni (46:54 posest žoge, 9:9 v strelih, 2:4 v kotih, le 21:8 v prekrških za Aluminij bi lahko kazalo na domače adute).

Lahko pa ob tem vendarle opomnimo, da so zelenice v prvi ligi vse slabše – kar velja tudi za ponižujoče slabo vzdrževane Stožice in vegetacijski Ljudski vrt, včasih pa celo za Areno Petrol (svetla točka sta Nova Gorica, pa tudi tam ne vedno, in jasno Bonifika). Klubom pri vsem žal najbrž zmanjka denarja prav za vzdrževanje terena. Nespoštljivo pa je, da sodniki v oblekah in rekelcih in čeveljcih stopajo po zelenicah in kažejo s prstom po njih. Mitja Viler je pred tekmo pogledal in rekel, da nič, da nekako že bomo.

Neprilagojena taktika: igrišču & tekmecu

Darku Milaniču je v rotaciji 2.0 (torej po Evropi) uspelo, kar mu v rotaciji 1.0 (med Evropo) ni. Ohraniti sistem igre, ki ima z rombom v nizu nepremaganosti, ki pa ima ob remijih v Velenju in Kidričevem vseeno dve kisli točki, več uspeha kot z dvema zadnjima vezistoma. Ni točno jasno, kam tukaj vtakniti Nicola Machiavellija, je pa jasno, da so Mariboru poškodbe vzele elan in pokazale, da kljub najbolj »globokemu« kadru v državi nimajo takšne globine, kot bi morda mislili, da jo ima. In to najbolj na sredini.

Največja težava tokratnega obračuna z Aluminijem je bila ta, da je zavladala nekoliko samoumevna, naveličana, domala prepotentna nemoč, da se bosta tako Aluminij kot njegova zelenica pač prilagodili Mariboru kar sami od sebe. Ne samo, da se nista. Ni čudno, da je Erik Janža rekel, kako je še dobro v vsem skupaj, da so odnesli točko. Ker bi lahko tudi manj, saj so bili Kidričani enakovreden tekmec. Morda ne povsem, saj jim je pošla sapa, bližje kot so prišli golu, kar se je pokazalo ob podaji Matica Vrbanca, ko je bil Blaž Kramer blizu, a hkrati daleč, Jasmin Handanović pa je ob vseh poskusih na mestu in je vzel Aluminiju tisto prepotrebno samozavest, ki pa je načela tako prodore Janže kot, še bolj, Denisa Šmeja, ki ga je ob poškodbi Rodriga Defendija na desni strani zamenjal Adis Hodžić, še en, ki komaj čaka, da nabere minute.

Nepravilna bi bila ocena, da je Maribor igral preveč ležerno. Ker ni, borbenosti ni manjkalo, je pa preprosto zmanjkalo ideje, kako dati gol. Tista najlepša priložnost Sintayehuja Sallalicha je bil dober moment, a je žogo dobil na nogo fant, ki je v petek dobil vprašanje, če kaj pogreša zadetke (in če je kaj utrujen, saj igra praktično neprekinjeno). Da Maribor ne najde načina, kako zabiti gol, ni prvič, še manj ni to nova stvar, že na sedmi tekmi letos napad ni zabil. Maribor je po derbiju, kjer se je vsekakor zgodil vrhunec dosedanje sezone, Gorici zabil dva gola v treh tekmah, enega iznajdljivega in za napredovanje v polfinale v pokalu odločilnega Luka Zahović, ki je bil tokrat bolehen, in drugega po kotu Marko Šuler. Kar je odkrito premalo in dokaz, da teorija vedno v praksi ne bo delovala.

Mezga, Hotić, Sunny: minuta na minuto

Če pogosto slišimo od Milaniča, kako omenjeni igralci potrebujejo minute… Sta jih Dejan Mezga in Dino Hotić zdaj dobila, medtem ko Sunny, še naprej prvi strelec kluba, dobiva še manj minut kot Luka Zahović (po prihodu slednjega). Tako Hotić in Mezga premoreta nogometno znanje, ki bi v drugi sredini v prvoligaški konkurenci uspevalo, zadihalo in domala očaralo. Maribor pa je zdaj dokončno ugotovil, da pač nujno potrebuje Dareta Vršiča in Aleksa Pihlerja precej bolj, kot bi to morda delovalo na prvi pogled. Okej, Vršič je kreator in igralec dodatne poteze, vsekakor, medtem ko se je Pihler moral najprej »otresti« Blaža Vrhovca na sredini, nato pa se prilagoditi še na desni strani sredine. Oboje je storil bolje od pričakovanega. Tam ni »šikal«, temveč potiskal globinske žoge, obenem pa znal držati ravnotežje naprej-nazaj ter puščal nekoliko več prostora tudi desnemu bočnemu (Šme, Palčič).

Mezga te gibljivosti pri 31 letih nima, čeravno je s kako potezo že znal sodelovati v protinapadu, toda hkrati se pozna, da nima kondicije za 90 minut in da na trenutke vrhunski nogomet spoznava na novo. Zato je njegova funkcija v tem moštvu bolj vprašanje za Zlatka Zahovića, ki ga je vrnil v Ljudski vrt, saj Maribor ob rezultatski dirki z Olimpijo nima ne časa ne prostora, da bi preverjal, če bi kdo še lahko ali če se bo prebudil, kar je bilo usodno (že) lani.

Pri Hotiću gre vse lepo in prav, sploh tisti plasirani strel je navdušil, dokler ne gre kaj narobe. Njegove poteze so mladostne, kreativne in gibljive. Res gibkega pubeca ima mariborska sredina z njim, vendar Hotić v Mariboru od tekmecev že na oko ne dobi toliko prostora, kot ga je dobival pri Krškem. In to mu izčrpa energijo ter eksplozivnost, ki je trenutno nima v takšni meri, da bi sploh v drugih polčasih lagodno preigraval in kombiniral. Ker Novaković in Tavares čakata ali na hitro globinsko podajo ali pa na lastno kombinacijo, jima povrhu odžira še čas in prostor. In čeprav je pustil dober vtis, je to tudi vse, kar je pustil ob izostanku Pihlerja, Vršiča in Boharja. Dobil je priložnost na poziciji, ki se zdi narejena zanj – pa ne samo zaradi številke na hrbtu, ampak tudi. Izkoristil jo je solidno, ne pa tako, da bi Maribor v njem imel takšen individualni biser, kakršnega upa, da ima. In bi ga na teh tekmah, ko se proti Aluminiju ni izšlo kot proti Gorici, kar pošteno potreboval. Morda rešitev ni čas, temveč prestopni rok.

Aluminij (za Maribor) novi Zavrč: ja & ne

Rezultatsko gledano je temu nemara blizu, da bi postal na igrišču (ne mislimo na vse peripetije okrog njega). Pa saj… Tri igralce Zavrča premorejo v svojih vrstah (Cvek, Rogina, Jakšič), ne premorejo pa tistega občutka, ki si ga dobil, ko si prišel na stadion Mirana Vuka. Ko je Drago Cotar, predsednik NK Maribor, med polčasom lokalnega veljaka vprašal, zakaj imajo reflektorje na stadionu zraven, kjer je umetna trava, odgovor niti ni bil pomemben niti nisem več vlekel na ušesa. V Zavrču bi bilo namreč obratno, tam nam je Vuk kar sam megalomansko kazal, kaj vse še bo gor postavil. In, najbolj noro pri vsem je bilo to, da je potem marsikaj dejansko uresničil.

Pri Aluminiju je bil edini občutek, da bi se lahko dvignili iz devetega mesta, kar rezultatsko še zdaleč ni nemogoče, pa tudi kadrovsko ne, ko je občinstvo, med katerim so prevladovali navijači Maribora, vendarle glasno in navdušeno pozdravilo 0:0. To je tretji 0:0 za Kidričane na domačem igrišču (Koper, Gorica, Maribor) ob dveh zmagah (Krško 3:0, Radomlje 2:1) in treh porazih (Celje, Rudar, Olimpija). Daleč je prišel Špehonja od tiste junijske tekme dodatnih kvalifikacij, ki tako ali tako na koncu niso štele za nič, ko je Aluminij na prvi tekmi vodil 2:0 in zapravil vodstvo proti Zavrču (3:2) in nato po dobrem uvodu (1:1) zadel dve vratnici na povratni tekmi. Takrat se je zdelo, da bi Aluminij lahko zmogel več.

Neverjetno je to, da je Aluminij lani bolj ali manj gladko izgubljal proti Radomljam (6:1 v gosteh, 0:4 doma, 1:1 v Radomljah) ter proti tekmecu, ki je lani slavil v drugi ligi za pet točk, na prvi tekmi v prvoligaški konkurenci iztržil le remi (2:2) v Domžalah in se mučil tudi doma (2:1). Podoben sindrom je mučil tudi Haložane, vendar šumarji seveda nimajo (pre)visokih ambicij. Imajo pa zdaj plejado tujcev in igralcev, ki izkoriščajo možnost igranja v prvi ligi, s čimer pa mesto odžirajo domačemu, preverjeno interesantnemu kadru, ki je v preteklosti bil tudi precej več kot le opcija b za tiste nogometaše Maribora, ki jim v Ljudskem vrtu ni uspelo. Se pa lahko ponaša Aluminij z dejstvom, da ostajajo edina ekipa, ki jim vijoličasti letos še niso zabili. V treh urah fuzbala.

Termini tekem: raje prej kot kasneje

Odgovora, kakšen bi bil obisk, če po nedelji ne bi bila dva prosta dneva, ne bomo dobili. Ugibamo le, da ne tako prijeten, kot je bil (če odštejemo kitajske pikapolonice, ki so nam delale družbo). Tisoč dvesto gledalcev je lepa cifra. Vidimo pa, da Kanal A vztraja pri trenutni terminski shemi: sobotni prenos ob 20.15 in nedeljski ob 16:55, kar pri Aluminiju ne gre skozi, saj žal nimajo reflektorjev.

Še zlasti sobotni termin, ki je bil tokrat specifičen zaradi praznikov, bi veljalo v prihodnje, sploh zdaj, ko se je premaknila ura, premakniti znova raje bolj zgodaj na 16:55, ki je precej bolj všečen termin za vse tiste, ki se odpravljamo na stadione. Zmrzovati na stadionih ni ravno reklama. Morda je večerni termin res boljši za gledalce na kavčih, toda če je lanska sezona kaj potrdila, je to, da dober obisk na tribunah in dobra gledanost sobivata precej bolje, če je drugo posledica prvega – obratne verzije še nismo dočakali.

Igralec tekme: Luka Janžekovič [Aluminij]

31. oktobra 2016
Pet ugotovitev: Maribor – Gorica [1:0]

Dobra plat: stabilnost v igri

Dve lastnosti sta tokrat priromali v ospredje. Dve, ki sta letos Mariboru (z)manjkali. Prva je stabilnost v igri, druga je reakcija po zapravljenih priložnostih. Načeloma gre za eno-te-isto zadevo, vendar je prva ponavadi posledica druge, ne pa nujno. Tokrat je bila takšna tekma. Vsakič enako drugačna. Prava prvenstvena, karkoli že to pomeni, čeprav najbrž pri tej besedni zvezi vsi mislimo podobno.

Prava prvenstvena nemara pomeni, da ni bilo nič odločeno takoj, na hitro, mahoma in preprosto. Gorica ni več tekmec, ki bi jo Maribor še dvajsetič zapored preprosto odpihnil. Tisti avgustovski poraz v Novi Gorici – resda sredi evropske sezone – ima zdaj vendarle nekaj več teže; še posebej po remiju v prvi tekmi četrtfinala pokala, čeprav je Milanič zamenjal osem igralcev po derbiju, zdaj pa znova osem. Če kaj, so tokratne rotacije – za razliko od tistih med Evropo – pokazale, da imajo vijoličasti stabilna štoperja in vse bolj korajžna bočna branilca.

Maribor je zmogel kar petnajst strelov (osem v okvir), poskušal je na vse možne oziroma dovoljene načine, kolikor je strnjen tekmec pač dopuščal. In čeprav v prvem delu ni šlo nič v gol in bi lahko bil Novakovićev zicer ravno tisto, kar vrže moštvo iz ritma, so v nadaljevanju vijoličasti še bolj pritiskali. Ko so hitro zabili – po seriji treh kotov, kar je bilo edino, kjer Gorica ni mogla parirati, kot je navrgel Miran Srebrnič -, so se vijoličasti nekoliko povlekli nazaj, dokončno pa po menjavi Hotić-Vrhovec.

Ni res, da je Maribor s to menjavo dobil toliko kompaktnosti na sredini, kot je povedal Milanič, ki se mu tokrat ne more oporekati var(č)ne igre na 1:0. Bolj je dobil psihološko kompaktnost v smislu, češ, saj nam ga Gorica že ne bo zabila. In ga res ni, več od strela Andreja Kotnika in Sandija Arčona z razdalje niso zmogli. In to je ta stabilnost, ki se je predstavila na najboljši način na derbiju, ko Maribor po golu Olimpije ni kolapsiral, temveč je tekmo suvereno pripeljal do konca. In zdaj znova. Kakšna sprememba v primerjavi z lani, kajne? Ni kaj, to je bila predstava, vredna naslova prvaka.

Slabša plat: Novakovićevi zicerji, rotacije napada

Ko je zgrešil z glavo po prelestnem predložku Erika Janže, mu tega tako zgodaj, v šesti minuti, nihče ni zameril. Ko je zgrešil podobno, le da z nogo in malo bolj stran od gola, mu na koncu polčasa, ko bi gol nagradil trdo delo, prav tako ni. Prav tako ne, ko je imel na nogi 2:0 po krasnem protinapadu Luke Zahovića in Dejana Mezge. Ker finta je ravno v tem. Novakoviću težko človek kaj zameri, ker se ves čas tako trudi. Resda za vsako ceno in soigralcem z rokami dopoveduje, kam naj mu naslednjič podajo. Nekaj, kar smo videli letos tudi v reprezentanci (v Litvi, recimo).

Novaković je dober v tem, da se znajde v dobri situaciji. Ker gara, vteka in se ponuja. Na oko je težava le ta, da bolj kot je sam – sploh če je ena-na-ena z golmanom -, manj verjeten je končni uspeh. Ti zicerji se nabirajo, a nabirajo se tudi njegovi goli. Olimpiji je na štirih derbijih zabil tri. Skupaj ima po prihodu v Ljudski vrt na 31 tekmah v vseh tekmovanjih doslej 12 zadetkov (lani 14/7, letos 17/5). In kdo ve, koliko še priložnosti.

Tokrat s Tavaresom nista sestavila tandema, ki je pripravil tako lep zadetek v Stožicah, saj je bil ob igri podaj v globino in predložkov Tavares precej odrezan od igre. Boljša se je zdela vnovična (pozna) menjava Tavares-Zahović, ko je slednji vnovič poživil igro dovolj, da je tekmecu pošlo upanje. In kje je ob tem Sunny Omoregie? Milanič pravi, da je začel zelo dobro, zabijal, ampak da je konkurenca postajala vse večja, vendar to še ne pomeni, da ne bo dobil priložnosti. Nekoliko kočljivo namreč je, da Sunny ostaja prvi strelec Maribora. In da je to bila spet tekma, kjer mariborski napad ni zabil, temveč je tri točke priboril Marko Šuler ob kar precejšnji pomoči Mirana Burgiča.

Hotićeva nova priložnost: solidno

Dino Hotić je z desetico na hrbrtu začel komaj četrto tekmo v tem prvenstvu. To sam po sebi ne bi bil kdo ve kako izstopajoč podatek, če ne bi bil začel prvih treh tekem v Evropi (obe proti Levskemu, v gosteh proti Aberdeenu). Zato ni ostalo neopaženo, da ni igral na nobeni od naslednjih treh evropskih tekem in da na derbiju sploh ni bil v kadru. Že res, da naj bi bil prišel iz mlade reprezentance, ki mu je lani jeseni proti Srbiji ponudila največjo priložnost, ki jo je sijajno izkoristil, nekoliko poškodovan, vendar že tekma v Gorici je pokazala, kako željan je igre.

Tri poškodbe so se morale primeriti (Pihler, Bohar, Vršič), da je dobil priložnost in to na mestu, kjer bi mu marsikdo rad dal priložnost. Marsikdo iz publike, se razume. Za razliko od Aleksa Pihlerja, ki mu sprva desna stran sredine ni ležala, se Hotić na mariborski desni (še) ni znašel tako kot spomladi na krški, kjer je kar letel po igrišču, kreiral, prodiral v sredino in se po aferi Ibraimi znašel z desetico na hrbtu.

Ocena njegove igre je težka, ker je na sredini igral tudi Dejan Mezga, kar je bolj povleklo igro Maribor, priložnosti pa so prihajale zlasti po bokih (Janža) ali pa s streli z razdalje, gol je padel pa po prekinitvi. Hotić je bil na vrhu romba zelo gibljiv, želel si je dvojnih podaj z enim dotikom, iskal prostor, kar je bolj ugajalo Novakoviću kot Tavaresu.

Zaradi poškodbe Vršiča, ki je z razlogom na vrhu in ne več na boku, je bila ta tekma res specifična (kot bo tudi v sredo), še vedno pa velja vprašanje, koliko kondicije ima v nogah mlad fant, ki ga drugi polčas zdaj že skoraj tradicionalno poskrba (skorajda bolj kot Mezgo). Predvsem potrebuje minute in nekoliko več zaupanja, toda ta tekma ni dala ravno jasnega odgovora, ali mu bo Milanič zaupal vidn(ejš)o vlogo.

Srebrnič ima prav: to je nogomet

»Prišli smo igrati nogomet in mislim, da nam je to uspelo.« Da, Miran Srebrnič je imel kar prav. Gorica je igrala nogomet. Čeprav je to lahko zelo subjektivna debata, bi kot objektivno lahko vzeli že posest žoge (zgolj 54:46 v korist Maribora). Ali pa komplimente Darka Milaniča, da je Gorica kvaliteten tekmec. Najbrž bi podpisal tudi oceno, da so se morali vijoličasti konkretno potruditi, garati in grizti za sploh prvo zmago v že tretji letošnji tekmi.

Največ vprašanj pri trilogiji dvobojev v tednu dni se nanaša na »tekaško sposobnost« Goričanov, kar je evfemizem za »Gorica nima toliko lufta in pubecov kot Maribor«. Srebrnič se s tem, zanimivo, niti malo ne strinja in v bistvu ima kar prav. Maribor ni »pretekel« Gorice, saj ni izkoristil nobenega od protinapadov, ki so se mu bili ponudili, ko so gostje po prejetem golu odzveli žogo, a predaleč od gola.

Srebrnič je opravil tri menjave v primerjavi s sredino tekmo, tako da so Osuji, Tilen Nagode in Sandi Arčon vstopili v nadaljevanju, vsi igralci, ki so nekoliko bolj nevarni za mariborska vrata. Jasmin Handanović je moral dvakrat konkretno posredovati, obakrat proti Andreju Kotniku, ki kaže, kakšen top ima v svoji desni nogi. Srebrnič opozarja, da je »fant star komaj 21 let, igra prvo sezono v prvi ligi« ter da ga čaka še veliko učenja. Njegovi soigralci nad njegovimi podajami vsekakor niso tako navdušeni kot nad njegovimi streli. V vratih pa ima še naprej Gregorja Sorčana, ki pri zadetku ni mogel rešiti svoje ekipe – že zato ne, ker ga je premagal Miran Burgič, kot so zapisali pri Gorici in gol raje pripisali sebi. To in topel aplavz si vsekakor zaslužijo, čeprav so na lestvici trenutno nekoliko nižje.

Ko sodniki spet ugibajo

Ne bomo na dolgo in široko, ker je tema znana in prežvečena. Lahko le dodamo v peto ugotovitev nove poteze slovenskih sodnikov. Te so v Ljudskem vrtu, kar samo po sebi ni nič neobičajnega, pospremili z žvižgi in to v fair tekmi, kjer ni bilo niti enega rumenega kartona. Zato so žvižgi nekoliko neobičajni, saj ponavadi prav kartoni dvigujejo pritisk občestva.

Dejan Balažič je bil v situaciji, ko je Novaković žogo poslal v roko nekoliko nerodnega Uroša Celcerja, sicer že nekoliko bolj suveren, vendar če se vsi že tako držijo pravil, bi moral Novakoviću za šrajanje potem pokazati rumeni karton. Pustimo, da Novaković marljivo in precej dobro izkorišča svoj veteranski status pri sodnikih. Balažič se je odločil, da to pač ni penal. In okej. Ni. Težava je, da smo penale videli že za precej manj. Recimo roko Kotnika, stran od gola, ko ga je žoga v Stožicah nerodno zadela. Ja, saj vemo, proti Olimpiji. Z rokami je res velika težava v našem prvenstvu, ampak v to situacijo so se spravili sodniki sami – najbolj v Kidričevem.

Pa to ni edina stvar. Četrti sodniki so zelo aktivni, ko gre za pedantno pošiljanje osebja znotraj označenega prostora. Manj aktivni so, denimo, ko je treba preveriti, če tabla za rezerve sploh dobro dela. Ker tokrat ni. Ali pa imamo potem pomočnika Jureta Praprotnika, ki je dvakrat vidno omahoval, na koncu pa ugibal, kdo je zadnji igral z roko. Ne toliko odločitve same, publiko na naših stadionih vse bolj jezijo načini, s katerimi dokaj dobro plačani sodniki posegajo v igro. In tu ni prav nobenega napredka ali vsaj prilagajanja specifiki slovenske igre. Še vedno pa prepogosto vlada občutek, ko sodniki s poskoki in retoričnimi prijemi želijo dopovedati nogometašem, kako naj bi se bil nogomet dejansko igral.

23. oktobra 2016
Pet ugotovitev: Olimpija – Maribor [1:3]

Dobra stara šola

Ena skovanka bo podpisala ta derbi. Da je Darko Milanič pošolal Luko Elsnerja. Seveda ni nova in seveda se jo pretirano in ponavadi prehitro uporabi/zlorabi. Hm. Pa saj… Ni šlo toliko ali samo za šolanje. Tekma namreč ni bila lažja od pričakovanj, je izplen dostojanstveno pospremil Milanič. Maribor je moral garati, da je stisnil tri komade Olimpiji in sestavil precej celovito tekmo, kar mu v prvenstvu v tej sezoni še ni uspelo. In ne pozabimo: prvih deset, petnajst minut je bila učitelj Olimpija. No, bolj pripravnica, ki se preizkusi pred neusmiljenimi dijaki, ki komaj čakajo, da izkoristijo neizkušenost pripravnice. To ni bila tekma za pripravnike. To je bila dobra stara šola.

Kar se je zgodilo namreč nato, ko Benko iz obrata ni zmogel ukaniti Handanovića, diši na preobrat ne le te, ampak tudi prejšnje mariborske sezone. Prav to je ponudil Maribor, kar je lani krasilo Olimpijo. Ekipna zagnanost, borbenost, neprizanesljivost. Odpornost na kritike, napovedi, prepotentnost. Ni zaman Milanič pred tekmo spomnil na tekmi slovenske reprezentance s Slovaško in Anglijo. Nismo vajeni, da bi veliko govoril o reprezentanci, katere vidnejši član je (tudi) bil. Ampak pokadil je Srečku Katancu, ko je rekel, da bi se lahko naučili kaj od borbenosti na tekmi z Anglijo. In točno to je zmogel njegov kader. Če komu sprva ni šlo, kot bi sami najbolj želeli (najbolj očitno Marwanu Kabhi in Sintayehu Sallalichu), so pregrizli. Niso zanihali, kar je bila doslej ključna tema mariborske sezone na igrišču. Kabha je kraljeval na sredini – da, tudi s prekrški -, Sallalich je v nadaljevanju končno trpinčil tekmeca s hitrimi prodori iz boka v sredino (bolj mu uspevajo driblingi po širini kot dolžini igrišča).

Ravno na derbiju je Milanič našel kombinacijo, v katero je zaupal najprej sam, nato pa še vsi drugi – z igralci vred. Ni eksperimentiral, ni dvomil vase. Povlekel je v ozadju poteze, ki ne bodo šle zlahka mimo (Mitja Viler, Aleš Mertelj, Dino Hotić niso prišli niti na klop). Pustil je v uporabi svoj romb, s tem sicer tvegal, da se Aleks Pihler ne bi bil znašel na desni strani sredine, vloga, ki jo je v Zavrču navrgla fuzbal evolucija. Pa se je. O, ja. Raje kot Mateja Palčiča, katerega predložki sicer vedno prav pridejo, je v igro na desni bok poslal Denisa Šmeja. Ta je pospravil Blessinga Elekeja, nato še Juliusa Wobaya in Etiena Velikonjo. V nulo. Morda le menjava Vršič-Vrhovec ni imela pričakovanega učninka (strnjena sredina), saj so vijoličasti prejeli zadetek. Vendar tudi po njem niso padli, čeprav je 1:2 v Stožicah lahko zelo spolzkih. Tokrat se ni zgodil Andraž Šporar, pa ne zato, ker Šporarja ni več, pa bi zdaj prišel bolj prav kot kadarkoli prej, ker je bila Olimpija odrezana od gola. Vsekakor tekma, kjer je Milanič vnovčil vse svoje izkušnje. In to po Domžalah v Ljudskem vrtu, ko je nerodno pospremil zdaj še bolj nerodne žvižge. Mariborska specifičnost je, da bodo navijači najbrž sodili po sredini pokalni tekmi z Gorico, preden se bodo odločili za aplavz. A takšen Maribor je in prvič se zdi, da je Milanič to sprejel in se našel znotraj kritik. Kako? Kot pravi sam. Z delom. Prav pa pride tudi film Rock’n’Rolla, kjer je Guy Ritchie sijajno spisal: »Ni je tako dobre šole, kot je dobra stara šola. In jaz sem jebeni ravnatelj.« In tokrat je bil Milanič – ravnatelj.

Tavares nezaustavljiv, Novaković neusmiljen, Zahović pa tam

Molk. Niti pisnil ni nihče nič. Z zamikom je prišel »uuuu«. Ko je Tavares izprašil iz kolena, kmalu po tem, ko se je zdelo, da bo stožiška mokra in ugrezljiva zelenica pogoltnila a la živi pesek tudi njegove težke noge (kot Benkove in Wobayjeve), je pokazal, kakšen as je. Neverjetno. Samo spogledali smo se, Rok Vodišek bi lahko šel božati prečko. Dras! Prečka. Uf.

Če smo na začetku sezone – sploh v Evropi – dvomili, da lahko z Novakovićem tvorita tandem, ker se EMŠA ne da skriti, sta pokazala, da gre računati nanju tudi v tekmi visokega tempa. Protinapadi so bili smrtonosno orožje, ker je Olimpija za Darijanom Matićem puščala ogromno prostora in prejela vse tri zadetke po akcijah, ki so šle prek bokov. Tavaresova asistenca Novakoviću je bila poezija v prozi, Novakovićev gol pa tista poezija, ki je delala hit štikl v Kölnu. Neusmiljen gol z glavo. Tretji gol na štirih derbijih. Penal, noga, glava. Ena, dve, tri. Drži, da je tisti prvi zapravljeni zicer na začetku leta v Ljudskem vrtu (0:0) pustil slab vtis, ki se je vlekel in vlekel, toda Green Dragons z lucidnim napisom »Novakovića ste nam podvalili« tokrat niso tako zadeli, kot je zadel Novaković. Grize, kot je grizel proti Slovaški na istem igrišču. Sodeloval je tudi pri akciji za 0:2, ko je Tavares naredil nekaj, česar še v začetku sezone, še bolj pa v lanski, ne bi bil storil. Videl, opazil, pogruntal je Pihlerja. Kako preprost zna biti fuzbal, če znaš opaziti prostega igralca in ne poskušaš vsega sam. Dras! 0:2! Dve asistenci po tem, ko je dal dva gola Domžalam. Za še dvoletno pogodbo. 2+2+2 = Tava.

Da je z napadom lahko zadovoljen, je Milanič tudi sam poudaril po tekmi. Kako si drugače razlagati, če pa ima Luka Zahović štiri gole v 274 minutah. Od tega je dal tri gole v le peščici minut (Celje s prvim dotikom, Domžale, Olimpija, ali drugače, 88. minuta, 91. minuta, 95. minuta). Tam je. Nihče mu noče na glas prilepiti oznake joker s klopi, ampak prav to trenutno je. Dodatna doza, ki dela konkurenco še vedno prvemu strelcu ekipe Sunnyju Omoregieju. Milanič mora zdaj v treh tekmah z Gorico najti le pravi tajming za četverico napadalcev, ki jim z goli še vedno izdatno pomaga tudi sredina. Če ne Dare Vršič ali Marwan Kabha, pa tokrat Aleks Pihler.

Katanec videl več od Elsnerja

Nekje sredi drugega polčasa sem se ozrl nazaj, proti VIP tribuni, in med vsemi obrazi gor po diagonali je iz množice štrlel nasmejani obraz Srečka Katanca. Kako se ne bi bil smejal. Če pa so na koncu trije od štirih reprezentantov iz večnih tekmecev zabili. Ampak ne gre se znebiti občutka, da je Maribor odnesel bolje in več po reprezentančnem premoru. Novaković je bil točno takšen, kot si neumorno prizadeva biti, Pihler pa ni fasal PRS-ja (posttravmatskega reprezentančnega sindroma), ki je tako očitno vplival na Blaža Vrhovca.

Večja težava je bila pri Olimpiji. Da ne bo pomote, ne Rok Kronaveter ne Miha Zajc nista imela nujno slabe tekme. Imela sta pa slabo pozicijo v že tako slabi taktiki. Olimpija ima še vedno kvalitetne igralce in na nekaterih pozicijah bolj kvalitetne od vijoličastih. Ampak oba sta bila konkretno predaleč od gola, Elsnerjeva taktika pa je v napadu videla le Leona Benka, vse ostale pa daleč stran. Za pritisk potrebuješ dobro kombinacijo na celotni zelenici, tako pa sta imela Denis Klinar in Aljaž Krefl, ki sta bolj napadalno usmerjena od Erika Janže in Denisa Šmeja, bipolarne motnje, saj nista vedela, kje točno naj stojita.

Največji davek takšne taktike sta povsem iz pozicije plačala ravno Zajc in Kronaveter v vakumski sredini, zlasti prvemu so doslej derbiji še kako ležali, ker je imel bolj prosto vlogo in je Mariboru tudi zabil že kakšen gol. Škoda zanju, da nista imela vidnejše in primernejše vloge, ki bi si ju, glede na doslej prikazano, absolutno zaslužila. Enako velja za Elekeja, ki je ravno toliko krilni igralec, kot je bil pri Mariboru Gregor Bajde. Sta pa Pihler in Novaković gotovo potrdila Katančev tokratni izbor in zelo presenečeni bi bili, če ju ne bi bilo proti Malti in Poljski znova zraven. Enako velja za Kronavetra in Zajca, pri čemer slednji precej bolj potrebuje pravo pozicijo. Šme, Zahović, Krefl pa so pokazali, da bi Primož Gliha iz mlade izbrane vrste lahko povlekel več.

Elsner ni mož velikih tekem

In pika. Za zdaj prav nič ne kaže, da bi v domačem prvenstvu znal najti recept za Maribor. Ali, kar je še huje, za Olimpijo, sploh zdaj, ko je njen trener. Nihče mu ne more odzveti statusa mladega, marljivega, umirjenega, pedantnega, všečnega in predvsem retorično suverenega trenerja. In predvsem mu nihče ne more odzveti priimka. Toda West Ham gor ali dol – ta je tako ali tako bil krona dolgoletnega dela – njegove Domžale so dobile lekcijo od Rodolfa Vanolija, ki je v 0:3 imel poleg derbija v Mariboru najboljšo tekmo ravno proti Elsnerju. In Elsner je prvič vodil domačo tekmo pred 13.770 gledalci. Edini, ki je podrl rekord v tem oziru.

Za navijače Olimpije bodo njegove iskrene in preudarne besede bolj malo vredne, če se bo Ljubljančanom vodstvo stopilo. Ni bil namreč toliko problem, da je Elsnerjeva Olimpija na derbiju delovala, kot vse nove Olimpije pred prihodom Milana Mandarića, ki so se z Mariborom mučile predvsem v Stožicah. Elsnerjev problem je, da je Olimpija delovala kot Domžale proti Mariboru. Blizu, pa daleč. Bi, pa ne bi. Ja, pa ne. Hvalevredno in za širši fuzbalski kontekst je odlično, če se zna trener posipati s pepelom. Kar se Elsner je. Če bi lahko, bi zamenjal sistem v drugem polčasu. Etiena Velikonjo bi poslal prej v igro. In precejšnji del krivde je na meni, je poudaril. To slišimo hudo redko v našem fuzbalu. Na. Meni.

Ampak ključne besede se skrivajo v njegovi oceni, ali je še prezelen (ali pa premalo, kakor vzamete) za takšne tekme: »Večina fantov je že odigrala take tekme, derbije v svoji karieri. Odigrali smo daleč od tega, kar smo sposobni.« Tisti prvi del je pomemben. Igralci so takšne tekme igrali, da. So Olimpija, so nenazadnje aktualni državni prvak. Z Elsnerjem so tako delovali tudi na šestih zaporednih tekmah, ki so jih dobili. Ampak proti Mariboru se je videlo, da so se vsi poslušno podredili njegovi ideji presinga, ki pa ne more delovati kot v Domžalah, kjer je bil tekmec (Maribor/Olimpija) zafrustriran, ker ni mogel najti svoje igre. Ta Olimpija pa ima predobre igralce, ki so, ja, dali nekaj skozi, da bi našla svojo igro tako, da je tekmec ne najde. Najbolj opazno je to bilo pri povsem izgubljenem Matiću, da sistema dobro ne pogruntajo, pa je pokazal tudi njegova zamenjava Danijel Miškić, ki ga je pri Elsnerju kar poskralo.

Kruto bi bilo po svoje zapisati brez razlage ali iz prve, da je bil Elsner pošolan. Če pa še dobro ni v šoli. Sam to najboljše ve, navrgel je, da je poraz treba sprejeti moško. Sliši se dobro. Da. Izgleda tudi, tako, na prvi pogled. Vendar njegov manjko gestikulacij je vendarle opazen. In ne, nihče si ne želi San Remo plastenk, ki so prepevale z Vanolijem. Prej tisto, kar je počel Marijan Pušnik v svoji kultni fluorescentni bundi. Elsner je pa prekrižanih rok v lepi srajci in obleki doslej še vedno aktivnega Sebastijana Cimerotića prilimal na sedež. Zato morda ni bil Elsner toliko pošolan. Prej je dobil od tekmeca tisto, kar rečejo v ZDA: »Welcome to the NFL, kid.«

Jug (p)ostal hit, a le v pesmi

Ko sodnik dobi svoj song, je zadnji, ki bi si lahko mrmral popevko. Pa da ne bo narobe… Matej Jug si je song zaslužil. Nesporno in nedvomno. Njegov edini dosežek je, da so mu precej enodimenzionalno sporočilo zapeli Green Dragons. Sodeč po odsojenem, bi mu prej lahko robantile viole, to pa pomeni, da ga ne »marajo« ne v Mariboru ne v Ljubljani. Kar je baje v slovenskem nogometu najboljši kompliment. A to ima dve plati. Če te ne marajo tako v Ljubljani kot Mariboru, lahko res pomeni, da nekaj delaš prav. Lahko pa pomeni, da delaš nekaj tudi zelo narobe.

Glavna težava Mateja Juga, ki je ob Nejcu Kajtazoviću, Davorju Drečniku, Robertu Ponisu in še kom zdaj že očiten sindrom, da je zelo selektiven in da sodi na podlagi rekcije. Ne njegove, temveč okolice. Drži se Newtonovega zakona, da ima vsaka akcija tudi reakcijo. Ampak ko je sodnik reakcija, je slabo. Pa je skušal biti on pobudnik, skušal je imeti »akcijo«. Kabhi je gladko pritisnil karton zgodaj v obračunu za trd nalet in ko ga je Marcos Tavares želel povprašati po zdravju razlogih, ga je pritisnil še njemu. Mihi Zajcu ga za podoben štart ni. Trajalo je globoko v drugi polčas, da je Aljaž Krefl dobil karton za enega od podobnih naletov. Vmes bi Kabha do konca prvega polčasa lahko videl, doživel in odšepal rdeče. Pa ni. Jasmin Handanović in Milivoje Novaković sta vnovčila veteranski status in kričala nad Jugom, precej manj kot je to storil Tavares, ta pa nič. Handanoviću je naposled le pokazal rumeni karton za ukradenih debelih 40 sekund [zanimivo, da Elsner takrat niti trznil ni]. Ko kričijo starejši, se Jug poskrije. Ko je čas za reakcijo… Ga ni nikjer. In potem čaka na kompenzacijom. Sojenje po sistemu kuponkotov.

Enako pa sta se poskrila oba stranska sodnika, ki sta se, milo rečeno, blamirala. Pri zadetku Olimpije je bil Leon Benko, preden je žoga prišla do Roka Kronavetra, v najbolj preprostem ofsajdu, kar jih je. Pa nič. Matej Žunič ni dvignil zastavice. Megla? Ni videl? Okej. Kupimo, še nekako. Ampak da je Robert Vukan tako neučakano in diehardovsko dvignil zastavico, ko je Kabha podal, em, em, em, Kabhi, ta pa potem Luki Zahoviću za 1:3, kaže nato, pod kakšnim stresom živijo ti sodniki. Velikim. Saj, ne rečemo, za vso psihopatologijo dobijo denarno nadomestilo, honorar, ki je na derbiju morebiti res skromen, na vseh ostalih tekem pa je ima-se-može-se razkošje. Vendar zanje to ni dovolj. Že ko so stopili na zelenico, je Jug kazal s prstom na luknje v zelenici. Tega niso počeli ne nogometaši Olimpije ne nogometaši Maribora, ko so se segrevali. Zelenico so označili za slabo, če že, po tekmi. Niso kazali s prstom, češ, glej njivo. Ker ja, zelenica je res bila na nekaterih predelih njiva (pa da ne bo pomote, tudi v Ljudskem vrtu smo že videli »vegetacijo«). Pa kaj. Za oboje enako. Za vse razen za – Juga. On si pač zasluži tepih, ker sodi ligo prvakov. Do katere pa lahko pride samo preko… Naših »njiv«. Žal, tako je.

Ponavljam se, vendar slovenski sodniki imajo največje težave z narcisoidnostjo. In to veliko. Imajo razloge za samozavest, za samoponos? Seveda ga imajo, Vlado Šajn jih je daleč spravil in tam so praviloma odsodili dobro, čeprav bo Skomini v življenjepisu vedno ostala tekma Francije in Ukrajine. Tokrat narcisoidnost ni bila usodna, toda Jug se je gotovo moral vprašati pri situaciji z Antonijem Delameo Mlinarjem, ki ga žoga najbrž res ni zadela v roko (jo je pa imel nevarno iztegnjeno in je to rodilo cirkus), kako smo prišli tako daleč in kdo je kriv, da bi imeli penale vsi levo in desno. Igralci so še najmanj krivi. Televizija vse vidi, a televizija žal še vsega ne ve.

Ker sodniki pač ne pridejo na vrsto, ker ne znajo razčistiti v svojih vrstah, ker ne poznajo samorefleksije in ker se jim posledično dogaja eno-te-isto. Hvala bogu tokrat glavni igralec ni bil sodnik. Se pa sprašujemo, kaj se je spraševal Damir Skomina, ko je sodil v Kidričevem tekmo Aluminija in Radomelj. Pa z dolžnim spoštovanjem, tam je šlo še mogoče bolj za res, sploh glede na rezultat. Morda to, da Jug pač ni njegov samoumevni naslednik, kot bi si vsi želeli. Najbolj Matej Jug. Tekma je bila na evropskem nivoju, sojenje pa gotovo ne. Argument, češ, če piskajo Ronaldom in Messijem, potem pa že vejo… Ne zdrži. Vsaka nogometna tekma je nova zgodba. Kar vedo očitno vsi… Razen, spet, sodnikov. Zato se vsi legitimno sprašujemo, kdaj bo spet derbi sodil Damir Skomina? ZNSS odkrito iz derbija dela poligon za sodnike, ki nucajo take tekme za evropski nivo, ampak dela to na škodo domačega nogometa, od katerega živijo tudi sami. Drečniki in Kajtazovići pač nimajo nivoja za derbi. Jug očitno ni rešitev po Skomini. In, še bolj, kdaj bodo sodniki odgovarjali za svoje napake (ker, da, Skomina je na svojem zadnjem derbiju v Stožicah piskal penal za Maribor, čeprav tista roka najbrž ni bila v kazenskem prostoru). Ošabnosti je pač dovolj. Ne hodimo na fuzbal zaradi sodnikov.

16. oktobra 2016
Pet ugotovitev: Celje – Maribor [0:3]

Prvič tri za mirn(ejš)i reprezentančni premor

Pa je le uspelo, kar ni samo spodletelo le proti Gabali, temveč doslej v celotni sezoni. Maribor je zabil tri gole na eni tekmi! No, khm, zabili so (sami) drugega in tretjega, prvega je ipak pomagal »uvaliti« Janez Pišek z avtogolom. In to v trenutku – še pomnite Aberdeen? – ko so to najbolj potrebovali Darko Milanič in njegovi fantje (v tem vrstnem redu, se razume).

Še v prvem polčasu, ko je Marwan Kabha za las meril mimo, ko je kresnil po materialu iz razdalje, ker je bil tudi on besen nad Sunnyjem Omoregijem, saj je ta zgrešil čisti zicer po prekrasni podaji Erika Janže, no, še v prvem delu je kazalo, da imajo vijoličasti tekmo resda pod nadzorom, a da bo gol padel ali po napaki ali pa po sreči. Padel je po simbozi napake in sreče, ko je Sintayehu Sallalich poslal predložek, ki najbrž ne bi imel kdo ve kakšnega efekta. A ker je glavo podstavil Pišek in povsem iz ritma vrgel dokaj nezanesljivega Matica Kotnika (še Stane Bevc je v studiu priznal, da bi si Kotnik morda vpoklic v reprezentanco zaslužil v preteklosti, ko je bil v boljši formi, ne pa zdaj, ko je Sorčan šel v mlado reprezentanco), je Maribor imel vodstvo. Spet v času, ko so živci že konkretno delali. Še en taki zicer… Uf.

Preostala dva zadetka sta bila nato tudi posledica precej moralno strtih Celjanov, ne pa povsem. Če že, se je bolj(e) poznalo, kako lažje gre ekipi, ko enkrat premagajo lastne težave. Pišek je bil tokrat Tavares. Še Milivoje Novaković se je sprostil, sodeloval, vtekal in bil čisto drugačen Novagol, čeprav ga ni zabil. Celjani so Sunnyju dali še drugo priložnost, ko sta bila s Šmejem povsem sama ob prekrasni podaji Aleksa Pihlerja iz kota (definitivno jih izvaja bolje od Dina Hotića, ki žogo iz kota ne spravi do prve vratnice). Te ni zapravil, stisnil ga je z glavo. Še svojega tretjega. Prvi strelec kluba, (deljeni) tretji strelec lige. Hm. Pa razumi, kdor lahko. Še manj pa tretji zadetek… In enako izjavo Milaniča, da je v tej zmagi zmanjkalo le to, da bi zabili še kakšen… gol?

En dotik, en gol, trinajst sekund
Sodeč po izjavah Tadeja Vidriha, letečega reporterja, si je Luka Zahović tako zelo želel igranja, da si je oblekel celo dres Marcosa Tavaresa, ko je Milanič v svojem stilu cincal z menjavami (73. minuta Bohar, 80. minuta Vrhovec, 86. minuta Zahović). Če bi pripisovali temu posebno simboliko… Je ne rabimo. Luka Zahović ima svoj stil igranja, ki ga ne podreja za vsako ceno klubski mentaliteti. Zelo svojeglav je. Ne kravža si možganov, kako biti a la Tavares.

Biser akcije za 0:3, ki je spomnila na najboljše iz časov Krunoslava Jurčića, ni bil ne Zahovićev gol niti lucidna kombinacija Kabhe in Novakovića. Ne. Biser in bistvo je oboje + v Zahovićeme spremljanju atraktivne in hitre akcije. Pretekel je skoraj 50 metrov, šel je do konca. Kot da bi vedel, da bo ratalo. Ni že to – sprememba? Kajti bil je tam, kjer letos ponavadi ni bilo nikogar, kar je pač davek sistema 4-2-3-1, kjer bi sicer vsaj en iz sredine rad bil napadalec, ker to sicer tudi je (Sunny, Tavares).

Zahović je tako pokazal, da ne samo, da ni pozabil igrati fuzbala (d’oh), temveč morda v nulo razume Milaničevo idejo, za katero se sicer še vedno zdi, da še sama ne ve, kaj točno želi. Glede nato, da sta bila Dare Vršič in Gregor Bajde na tribuni, utegne biti do konca prestopnega roka konkurence v napadu manj, kot bi je bilo, če bi bila omenjena v kadru. Ampak vsekakor bo Zahović lahko računal na večjo minutažo kot v Heerenveenu (v prvi ligi zbral 139 minut, v drugi ligi pa za b ekipo 1.397). Križ je ob njegovem povratku ta, da se zdi, kako vsi skupaj – z nami vred – začenjamo na novo, le leto dni kasneje. Heerenveen naj bi bil (poleg mlade reprezentance) pač dokončni poligon, da pokaže, kaj zna in se razvije v… Luko Zahovića, kakršnega smo videli sedaj.

Težava mariborskih bokov
Ko smo pisali prej o Milaničevi ideji, smo imeli v mislih prav igro prek bokov. Pri Milaniču gre sicer zavoljo njegovih odločitev nekako za domino efekt. Zdi se, da najprej izbere štoperja in napadalca ter zadnja vezna, nato pa izbere vse ostalo. Nič narobe, če ne bi bilo »vse ostalo« tisto, kjer Maribor gradi svoje napadalne akcije, ki prepogosto ostanejo 50 metrov od gola, žoga pa pri – Šulerju. Tudi v Celju je bil uvod levo-desno-daj-Šulerju, kar prisili Kabho, da se povleče na svojo polovico, nadalje pa to pomeni, da ima nedosegljivi Novaković preveč časa za razmišljanje o tem in onem. In enako velja za navijače, ki imajo preprosto preveč časa za tuhtanje, zakaj žoga ne gre hitreje.

Tudi zato, ker je moštvo oskubljeno na igri po bokih. V tem kontekstu je zaman gledati na lestvico in rezultate Olimpije (in Domžal in Gorice). Milanič se – tako se zdi – za zdaj ne trudi najti naslednika Martina Milca in Petra Stojanovića. Zakaj je to čudno? Ker je Adisu Hodžiću najprej ponujal tudi evropske minute, preden se je proti Aberdeenu spomnil, da lahko Denis Šme na svoji osnovni poziciji dobro zapira prodore. V redu, če bi Maribor igral 4-4-2. Maribor pa tega ne igra, ravno nasprotno, v 4-2-3-1 stremu ravno k prodornim bokom. Erik Janža je v tem pogledu napredoval za 100 odstotkov od lani, ko nikakor ni znal ujeti naprej-nazaj ritma. Ko bodo napadalci zabili več, bo imel tudi on več asistenc. Na desni strani je Šme dober v obrambnih nalogah, vendar računati, da bo skozi eno sezono napredoval v »Stojanovića«… Je preveč trdoglavo in celo naivno. Igra po bokih se bo za več točk morala izboljšati ali pa bo Milanič proti bolj razpoloženim tekmecem moral popustiti in zamenjati sistem. Trenutno se slednje zdi še vedno manj verjetna opcija.

Vpoklici v reprezentanco, prestopni rok
Maribor bo v obe (člansko in mlado) reprezentanco poslal sedem nogometašev. Blaža Vrhovca in Milivoja Novakovića je izbral Srečko Katanec, Luko Zahovića, Aleksa Pihlerja, Gregorja Bajdeta, Denisa Šmeja in Dina Hotića pa Primož Gliha.

Vprašanje, za koga je »premor« od vijoličastega boljši: morda bolj za Vrhovca, ki bi utegnil dobiti proti Litvi spet občutek, kakšen nogometaš je in potrditev, da Maribor ni prevelik klub zanj, občutek, ki ga je – tudi zavoljo nekoliko slabše priprave – vidno izgubil (izkoristil pa je to Pihler). Pri Novakoviću pa… Severna Irska je spomladi pokazala, da lovljenje rekorda Zahovića ne koristi nikomur. Ker je šel penal… Mimo. Katanec bo zdaj, ko Bezjak podpisuje pogodbo za Darmstad, imel dober izgovor, zakaj uporabiti Novakovića, ki je prigarano proti Olimpiji in Aberdeenu grdo zapravil proti Gabali.

Glede nato, da ima mlada reprezentanca še vedno lepe možnosti za vsaj drugo mesto, bo peterica mladih željna dokazovanja v generaciji, ki veliko obeta in se – po prikazanem letos – legitimno lahko ponaša z dosežki, na katerih tudi sloni igra Maribora. Še najbolj si boljših iger od vseh verjetno želi Hotić, ki mu desetica na hrbtu predstavlja breme, ne sicer tako veliko kot dojemanje sistema Maribora, ki igra drugače kot Krško.

Ko se bo v pogon vključil še Dejan Mezga, bo imelo moštvo dovolj veliko konkurenco, da bi bili odhodi pravzaprav dobrodošli, sploh pa zdaj, ko (spet) ni Evrope in se takšen nabor zdi domala razkošen. Namig o Vršiču in Bajdetu bi utegnil biti resen, kot bo tudi njun odhod, saj je okrog Vršiča, ki mu je v drugih polčasih praviloma pošla moč, Milanič gradil upanje proti Gabali. Maribor zdaj potrebuje predvsem, če že, drugega vratarja in resen razmislek, kaj bo naredil na desnem boku na dolgi rok (čaka se povratek Palčiča).

Pevnik iskreno o Celju
Robert Pevnik je faca. Je. Trenerski poklic jemlje z zdravo logiko. Ne poveličuje svoje vloge in predvsem ne naklada s frazami v izjavah, kjer želijo biti nekateri trenerji (Vanoli, Milanič, Elsner) nekaj, kar na igrišču vsekakor niso, ko se enkrat potegne črto. Zato je neposredno povedal, da si je Maribor zaslužil zmago in da bi njegovo moštvo potrebovalo tri, štiri okrepitve, s katerimi bodo vsaj malo bolj konkurenčni.

Več kot očitno je uvodni zanos, prikazan v Stožicah, ko je Pevnik glasno (in prehitro) napovedal, da bo Celje poseglo v dvoboj Maribora in Olimpija, pošel, a hkrati Pevnik ne deluje kot nekdo, ki bi jamral. Ne. Razbrati je bilo, da trenutno ne Mourinho ne Guardiola ne bi mogla spraviti več iz ekipe, ki je Mariboru dala Bajdeta, Vrhovca, Sunnya in Ahmedija, Olimpiji pa še Miškića.

Če je obramba še delovala do prvega gola, ko je vse skupaj precej padlo, je tokrat zmanjkalo v napaku, kjer je bil Matej Podlogar vidno utrujen, tako da Celjani niso uspeli znova držati vijoličaste v šahu na svojem stadionu.

29. avgusta 2016
Pet ugotovitev: Maribor – Gabala [1:0]

Milaničev pogled na ~~svet~~ Ljudski vrt

Če je Darko Milanič slišal samo aplavze in spodbudo publike, ki je glasno, zasluženo in ponosno nagradila pubece za prikazano borbo – da so se ti »za bis« še vrnili iz slačilnice na veliko veselje tudi res odličnih viol – hkrati pa preslišal ne le peščico takih, ki je njegov odhod pospremila z žvižgi… Če tega ni slišal, če se tega ne zaveda, ima Maribor problem. Najprej majhen problem, ampak problem, ki lahko začne rasti. In v preteklosti še vselej je. Mariboru ni zmanjkalo tako malo, kot je to želel predstaviti Milanič. Ja, Bezotosni je odbil s črte, Janža pa je za las zgrešil. In ja, bil je zicer na prvi tekmi. Ampak bile so cele faze tekme (obeh tekem), ko je bil Maribor nekonkurčen. V tistih fazah je zmanjkalo za napredovanje. In za to je v prvi vrsti odgovoren strokovni štab. Igralci so poslušali navodila v nulo in se podredili vsem napotkom. Zdi se, da bi bolj kot Gabalo morali premagati lastni sistem.

Ni pa zgolj Darko Milanič kriv, da je Gabala napredovala za svojo drugo zaporedno evropsko ligo, medtem ko je Maribor še drugič ostal brez evropske jeseni. Ni samo on kriv. Pika. Ostala bosta dva velika če-ja (Novakovićev zicer v Bakuju, Bezotosnijeva obramba iz golove črte v Ljudskem vrtu) in cela kopica malih. Ampak Maribor je dvakrat brutalno padel, na prvi tekmi usodno, na drugi pa ne – po zaslugi Handanovića in tudi nekaj sreče. Padec je spet prišel v drugem polčasu (s temi ima Maribor hude težave letos) in spet najbrž zaradi občutka nemoči v napadu. Maribor ima toliko posesti žoge hkrati, da ga napadi tekmecev začnejo lomiti (spomnimo se samo Aberdeena). Filip Ozubić je imel strelske vaje takoj v nadaljevanju, po golu pa je dišalo kot po hamburgerju. Maribor se zna očitno braniti le z žogo, kar je odlično izkoristil zlasti Aluminij, delno pa tudi Gorica, ki sta vzela žogo in šla proti golu.

Proti Mariboru se pač nima smisla nazaj pomakniti, ker to – s Šulerjem kot nenamernim organizatorjem igre – počne Maribor dovolj »dobro« sam. Brez žoge je moštvo pomaknjeno preveč nazaj, stisnjeno kot pločevinka in brezglavo nemočno. Zalogaj posledičnih treh golov, kjer je imel vsak zato svoj zakaj, je bil preprosto prevelik – tudi če bi Maribor imel boljšo formo v napadu.

Milaničev romb, ki je bil bolj deltoid z nizkim težiščem, je bil daleč največja sprememba. Tveganje? Glede nato, da se zanj v svoji drugi eri odloča bolj poredko (na pamet pade tekma v Zavrču spomladi), je tako pomembna tekma slab in nevaren poligon za eksperimente. Že res, da je bil Vršič gibljiv in aktiven na vrhu tega romba, vendar glede nato, da tega moštvo ni izkoristilo (ko je Tavares zabil, je Vršiču že pošla sapa), je bil davek previsok. Zakaj? Kje? Ker je Gabala mojstrsko sprevidela in skužila igro vijoličastih ter se zabarikadirala na sredini ter jim hvala-evo-vi-kar-izvolite prepustila boke, je bil Maribor omejen le na levo stran. Naj je Erik Janža še tako tekal, kar je begalo zlasti Boharja, ki je v prvem delu tavajoče iskal svoje mesto, mu je pri morebitnih predložkih razumljivo zmanjkalo moči. Naj se je še tako boril in grizel. Moral je, ker desne strani ni bilo. Denis Šme je v najboljšem primeru odličen bočni igralec, a bolj v strnjenem sistemu 4-4-2, kjer bek ne rabi spustiti duše, kvečjemu parkrat prodre in je to to. Ker pa Aleks Pihler ni vajen igrati tako gibljivega desnega veznega, desne strani ni bilo. Nikjer.

V prvem, slabem, medlem polčasu (končanem z žvižgi) se je zato vse vrtelo okrog Vršiča, ki je spravil žogo tako visoko, da je Maribor imel udarce iz kota in par predložkov. Toda v tem konceptu je bil izgubljen zlasti Milivoje Novaković, ki je povrhu v drugem delu – po vstopu Sallalicha – stal vselej na prvi vratnici, namesto na drugi, kamor so predložki, ki so končno stekli, tudi leteli. Če Milanič ne vidi, kako težko njegovo moštvo zabija zadetke, še posebej glede nato, kako lahko jih tudi prejema, ima moštvo resen problem. Nihče ne terja večjega remonta, ampak dejstvo je, da se že pri zadnjih veznih igra ustavi in milimetrsko premika prek bokov. Ko je Milanič odhajal iz Ljudskega vrta (prvič), je bil Zahović najbolj jezen v mestu. Zdi se, da bi trenutno bilo podobno.

Tavares #21
Vsi so obračali, Tavares je obrnil. Že v prvem polčasu je postalo jasno, da bo Maribor lahko, kot zapisano, dal gol le na dva načina. Ali prek bokov s kakšnim predložkom na Novakovića ali pa z močnim strelom z razdalje, ki jih je Gabala prav tako sprva namerno dopuščala. Ker Milanič še vedno ni ugotovil ali se sprijaznil, da razen Mitje Vilerja, ki pa za take tekme nima več potrebnega nivoja, nihče nima ravno pedantnega ali smrtonosnega predložka (zdrava pamet bi rekla, da bi glede na prekinitve to lahko bil Vršič, kar pa dokazano ne drži) oziroma da sta Erik Janža in Damjan Bohar po prvi tekmi in Novakovićevem zicerju skorajda obupala, je ostala torej le druga opcija.

Maribor ne zabije veliko golov izven kazenskega prostora (v prvenstvu letos le enega). Že zato, ker nasploh ne zabije veliko golov. Da bi zabil tri na eni tekmi, se je še dvanajstič letos pokazalo kot hudo prevelik zalogaj. Gol Marcosa Tavaresa je resda imel, vidno na posnetku, nekaj pomoči branilca. Toda silovit strel z levico iz razdalje je dal po tekmi tuhtati vsem, ko je enkrat spustil adrenalin od evrogola od prečke. Zakaj vedno kapetan, ki mu v domači ligi tako ne gre, v Evropi pa nato spet vse po starem? Ono, brez starca ni udarca, kot se je zapisalu kolegu. Maribor je dal v Evropi na šestih tekmah pet golov: Tavares je dal kar tri (oba Gabali in Levskemu za napredovanje), Novaković enega (Aberdeen), petega pa so si Škoti zabili sami. Hm. Zakaj hm? V prvenstvu Tavares nima še niti enega gola. In Sunny Omoregie (!) ima edini dva.

Ni bil Tavares edini, ki je poskusil s (pol)razdalje ali na polno, z bombo. Poleg Vršiča in Pihlerja je najboljši poskus uspel Eriku Janži, čisto na koncu, ko bi bil kaj kmalu veliki mariborski junak. Žoga je šla mimo, je pa strel pokazal na možnost(i), ki jo Maribor nerazumljivo ne uporabi. Raje kot da bi pomerili na gol, grejo vedno na bok. Stran od gola. Tavaresov gol je namreč pokazal, kako preprost je lahko nogomet. Fsekaš po golu, močno, pol visoko, pa čeravno je taka gužva. Streljati proti golu ima pač že po zdravi kmečki pameti vedno več možnosti kot iskanje predložka in šele nato iskanje morebitnega strela. Ena krat ena. To je bil že Tavaresov enaindvajseti evropski gol. Naslednji je Dejan Mezga z enajstimi…

Gabala & novi model evropskega nogometa
Maribor je bil nosilec vseh treh dvobojev v letošnjih kvalifikacijah. Sodeč po videnem je bil še najtežji tekmec prvi, Levski. Gabala je bila premagljiva, kar je nenazadnje potrdila povratna tekma. Toda vijoličasti imajo še vedno težave z nezvenečimi žrebi, še večje pa z vlogo nosilca (spomnimo se samo Birkirkare, delno tudi Zrinjskega). Vso to računanje klubskega koeficienta, ki si bo letos malo opomogel, a še štiri leta ga bo skelela Astana, na koncu veliko ne pomaga. Preveč je ocenjevanja »zvenečnosti« tekmeca in zanašnje na zgodovino, ki resda kaže, da balkanski in škotski klubi vijoličastim bolj ležijo.

To zdaj ne šteje nič. Azerbajdžanska liga ni brez razloga kar pet mest pred slovensko. Novinarski kolega mi je sredi tekme pokazal, da je Garabag s 3:0 povozil Göthenburg (skupaj 3:1). Tako da imajo – naftni denarci gor ali dol – dva kluba v evropski ligi. Dva. V skupinskem delu. Avstrija in Češka imata tri, Romunija dva. Hrvaška, Slovenija, Srbija nimajo nobenega (in spet Dinamo v ligi prvakov). To seveda presega Maribor, ne presega pa miselnosti in mentalitete, ki je ne goji toliko klub sam kot njegovo okolje. Toda okolje tokrat ni zahtevalo evropske lige. Težava je, da kompasa nekako ni. Kaj je cilj? Kam spada Maribor? Kaj je bila realnost? Liga prvakov ali tole? Kaj je večja slika, kakšna je klubska usmeritev Zlatka Zahovića? Okolje je zdaj želelo predvsem borbeno igro in zmago, kar je dobilo. Spet Palermo. Blizu, a daleč. Toda po Palermu je dal klub nato s številnimi potezami jasno vedeti, kje ima svoje prioritete, kako bo posloval, kako se bo vedel, na čem bo gradil in je nato spisal neverjetne štiri jeseni. Pa zdaj? Se ne vrača občutek, da mora peščica rešiti zacementirano večino?

Mariborski model previdne, »nemške« igre ni nujno dober. Ker mu nekaj očitno manjka. Presežek individualne kvalitete. Še vedno je to pri Mariboru več kot očitno le Tavares, ko zares šteje. Novaković je sicer pokazal nekaj (Aberdeen, Olimpija), toda ko je najbolj štelo (tudi lani v prvenstvu), je zatajil. Bil je nekoč to tudi Damjan Bohar (dal gol Maccabiju in Celticu), nakazovalo se je, da bi to utegnil biti Sintayehu Sallalich. Da imata prebliske, se kaže pri Gregorju Bajdetu (s klopi) in Dino Hotić (na tribuni), ki pa že kažeta sindrome bolezni, ko se igralec podredi zahtevam taktike na račun lastne individualne igre.

Model, kjer bo ekipa držala žogo sem in tja ter »nekako« že dala gol (Astani sta lani zabila Šuler in Rajčević, dva štoperja torej), se je izpel oziroma mu nekaj več kot očitno manjka. Zlatko Zahović očitno še vedno verjame, da je bolje korak ali dva nazaj (povratek Milaniča, nakup Novakovića), preden se bo lahko šlo naprej in je zato vrnil Dejana Mezgo in Luko Zahovića. Prestopnega roka še ni konec, ampak če nihče ne bo odšel, bo klub spet imel težave sam s sabo, saj stežka gradi temelje s preveč materiala.

Resno vprašanje je, zakaj dobivajo nekateri zaslužni mesto na klopi (Mertelj, Viler) in, še bolj, zakaj nikoli v kritikah ne pridejo na vrsto tujci (Kabha, Sallalich, Sunny*). Predvsem pa ne more Maribor razlagati, kako je Evropa privilegij, nato pa tožiti, da nima časa za treninge in da je utrujen, pri čemer so proti Aluminiju – še enkrat, proti Aluminiju – igrali zeeeeelo spočiti igralci (Rahmanović). Hkrati pa je prav Aluminij dal tudi davek na tribunah, kjer se ni zbralo niti 10 tisoč gledalcev, za tekmo, ki je odločala o jeseni. To nekaj pove. In ne malo.

Kassai pokazal, kaj manjka Skomini
Ko je Uefa delegirala Viktorja Kassaija, sodnika finala lige prvakov leta 2011, sta imela Maribor in Gabala skrb manj. Sodniki v evropskih kvalifikacijah so lahko – res pa da z vsakim krogom manj – neizkušeni in dvomljivih izkušenj, kar je vijoličastim (iskreno) v upešnih letih sicer šlo bolj na roko kot ne.

Kassai je pokazal, zakaj je zmogel korak, dva dlje od Damirja Skomine. Ker avtoriteto gradi na dejanjih. Ne z besedami in čebljanjem, temveč z dejanji. Saj je tudi Skomina v Evropi bolj preudaren in govori manj, a še vedno. Že pri prvem rumenem kartonu se je zdel Madžar, ki ga precej manj skrbi lastni videz, kot čudodelnik, saj je imel rumeni karton v roki še preden se je žoga ustavila. Noro. Kakšna učinkovitost! Imel je le en slab moment, ki bi lahko bil usoden. Kmalu po golu je pred svojim kazenskim prostorom obležal Erik Janža, česar Kassai ni videl, saj je tekel proti sredini. Gabala je igrala dalje in prišla do lepe priložnosti, ki na srečo ni šla v gol. Na njegovo srečo. A že minuto pozneje je Theo Weeks skočil (ravno) v Janžo. Kassai niti pomežiknil najbrž ni, že je mahal z rdečim kartonom. Adijo, nasvidenje. Štart je bil res grob, kot je pokazal posnetek, ampak Kassai niti za trenutek ni omahoval. Tako suvereno je primazal rdeči karton, da potem dvoma že ne more biti, ne?

Vidite razliko? Pri nas sodniki – tudi Skomina – podobno hitro avtoritativno pokažejo karton, na penal ali kaj podobnega. Ampak potem se začne. Debatni krožek. Dvom. Cincanje. Ali pa imamo primere, kot je Nejc Kajtazović. Na svoje oči smo se zato lahko prepričali, zakaj je Kassai šel dlje kot ne samo Skomina, temveč tudi Cakir, ki si Ljudskega vrta po tekmi z Ukrajino tudi ni ravno dobro zapomnil. Ker se zaveda, kakšna je vloga sodnika. Brez želeja na glavi.

Škropilniki simbol površnosti

Za kako sekundo je bilo zabavno. Youtube zabavno. Meme štos. Viralec in to. Ja. Za sekundo. Dokler nista škropilnika šla do konca. Marcos Tavares je samo nemočno skušal pohoditi, poteptati, pomendrati trenutek, ki se – kot je rekel kapetan sam – pač zgodi, vendar je prišel v najslabšem času. Evrogol + rdeči karton. Boljšega ni. Mogoče še avtogol, ampak to je Maribor letos v Evropi že dobil.

Če smo se lani smejali Stožicam na tekmi z Litvo, ko so crknili reflektorji in zasenčili bizarni remi z Litvo, se zdaj kmalu nihče več ni smejal. Ker je bilo le še slabih dvajset minut do konca oziroma dobrih dvajset, ko se je stvar uredila in je Maribor imel šest minut podaljška. Tokrat ne more biti kriv nihče drug. Za zelenico skrbi pač klub sam. Za razliko od recimo stare tribune, kjer nam – pa ne da je to najbolj pomembna stvar – tako vleče po hrbtih zaradi počenih stekel, da imajo naše ledvice cel žur. Za to klub ni kriv, ker ne upravlja z (zunanjo) infrastrukturo. Kot tudi ni kriv, da je bil VIP tokrat v telovadnici pod staro tribuno, ker je v Lukni parket gor dvignilo ob silnih nalivih, da bo cel kup športnikov do oktobra opravljalo prakso za DHL, Amazon in ostale logistične velikane.

Vklop škropilnikov se res »zgodi«. Se. Za to bi težko letele glave. Ampak Maribor se ima sam po drugi strani za inštitucijo. Tudi ko crkne golf avtek – kot na zadnji tekmi lani z Gorico, ko je zmanjkalo elektrike, spet v najslabšem možnem času. Ali ko varovanje popolnoma popusti, da navijač na derbiju preteče več kot pol igrišča.

Ljudski vrt je lep stadion, če ne kar najlepši v državi. Je, vsaj zame. Ampak občutek okoli njega postaja vse bolj birokratski, zaprt, živčen. Za takšen klub je vsaj nenavadno, da trenira bolj ali manj le na enem igrišču, največ dveh, če štejemo še glavno igrišče (kjer se je trava vsaj malo popravila). In to vsem na očeh, da vsak, ki gre tam mimo na sprehod z otrokom ali psom lahko dobi občutek, kot da igralci pač hodijo… na šiht. Maribor ima na voljo igrišča v Rogozi, enega je obnovil in financiral sam, kot se je še nedolgo tega pohvalil Bojan Ban. Priprave opravlja po ustaljenem vzorcu, čeprav se je letos poznal napredek pri izbiri tekmeca, kar je moštvo dobro pripravilo na zahtevne(jše) tekmece. Pozni prihodi so bili, ko gre za Evropo, slabo tempirani (kar se je poznalo zlasti na Blažu Vrhovcu), izkazala se ni niti rotacija.

Milanič je med napornim ritmom pojamral, da ne uspejo trenirat. Zdaj bodo imeli več kot dovolj časa, ne glede nato, da bo ob sedmerico med reprezentančnim premorom. Morda bodo tudi glede treningov in fizične priprave v klubu morali malo premisliti, ali je sedanji način dela in miselnosti ustrezen. Rezultati kažejo, da kakšna tudi večja sprememba ne bi škodila. Izjave, da bodo ponavljali nekatere stvari, kaže, da smo večino sprememb letos že videli. Za zdaj pa to v prvenstvu ni dovolj. Vsaj ne za naslov. Po koncu prestopnega roka bo dokončno jasno, kam gre NK Maribor.

26. avgusta 2016
Pet ugotovitev: Gabala – Maribor [3:1]

Eksperiment + zicerja + dvom
Veliko, če ne kar največ – ja, še več od dveh zapravljenih zicerjev -, je v grenkem porazu v Bakuju povedala osnovna taktika, za katero se je odločil strokovni štab Maribora. Trma? Gembl? Ziheraštvo? Vse našteto? Najbrž pa se kar tam utegne najti osnovni razlog, da so vijoličasti tokrat prinesli relativno visok, ne pa še (nujno) usoden poraz. Je pa težko, sizifovsko, mukotrpno, če je moštvo znova največji tekmec samemu sebi in se samo pahne v (pre)nevarni položaj. Vem, ponavljamo to mantro, kako si Maribor najbolj škodi sam; gole seveda zabijajo tekmeci, Gabala je stisnila tri, toda vsaj sobotna tekma v Gorici bi morala biti nujno svarilo, da nekaj naenkrat ne štima in pade gol, kakršen je bil že prvi, ko je Tavares napucal naravnost za novi napad, obramba pa je via Marko Šuler šla v debatno tekmovanje, kdo je zakrivil gol. Čeprav je bila tekma z Gorico »mala« v primerjavo s sinočnjo, je pometanje preglavic na dolgi rok usodno. Zdaj pa tudi kratkoročno.

Če je bil kaznovani Marwan Kabha boleče pogrešan na sredini in je bil Milanič prisiljen uporati Blaža Vrhovca, ki je sicer zmogel lepo podajo na koncu, iz katere »spet ni bilo nič«, sicer pa je zamujal v štarte in bil na robu drugega rumenega kartona. Podobno kot v primeru Andraža Kirma in Milivoja Novakovića (in že prej Erika Janže) se kaže – pa ne da je zdaj to pomembno, samo opazka -, kakšen vpliv lahko imajo vpoklici Srečka Katanca na pričakovanja ne samo trenerja, soigralcev in javnosti, temveč igralcev samih. Vrhovec že nekaj tekem ne uživa ravno v fuzbalu. Za Maribor pa je mesto zadnjega veznega preveč pomembno, da bi čakali, kako bi reprezentant ujel formo.

Ampak seveda to ni bilo usodno, ni bil Vrhovec kriv. Eh. Če je Gabala na začetku želela izkoristiti dejstvo, da ima evropsko izkušeni Maribor še vedno prevelike aklimatizacijske težave na gostovanjih (najbrž je pozen sredin odhod tudi odigral svojo vlogo), je ekipa v prvem delu najprej našla svoje momente. Predvsem na levi, kjer se je Eriku Janži v sproščenosti pridružil v prvenstvu preveč spregledani Damjan Bohar, ki je že pri prvem golu pretekel pol igrišča (še bolj pa pri veliki šansi), odigral dvojno podajo s Tavaresom, plasiral žogo za odbitek in kapetanov gol. In naredil podobno pri tistem zicerju. Vstop Sintayehuja Sallalicha, ki bi moral biti svež in zagnan, je znova pokazal, da Izraelec pač nima kvalitete (kot je za nivo Maribora trenutno nima niti Sunny Omoregie).

Občasni prebliski so pač premalo. Desne strani pa tokrat ni bilo, ker je Denis Šme še očitno in parkrat nevarno preboleval virozo, Dare Vršič pa dejstvo, da nikoli ne bo desno krilo. Zakaj se Milanič tako oklepa preverjeno nezanesljive opcije… Ne vemo. In ko ima slab utrinek še Rodrigo Defendi (pri 2:1) in obramba s Handanovićem vred (pri 3:1), je mera polna. Ugibamo lahko le, da želi Milanič pri za zdaj lepotnih popravkih ustreči vsem, čeprav lahko v najboljšem primeru le upa, da se bo ta njegov eksperiment – predvsem z Vršičem na krilu – izšel. Ko se ne in se povrhu njegovo moštvo ravno zaradi dvoma v sebe (za katerega smo mislili, da je zatrt po Aberdeenu in Olimpiji doma) povleče po 1:1 nazaj, ko je bila Gabala zrela takoj za še en prejeti komad, je nato samo še vprašanje časa, kdaj si bo ekipa sama otežila situacijo. Tokrat se je najbolj ranila in porezala v napadu.

Novaković vs. Tavares
Dal ga je najprej v Aberdeenu. Njegov moment. Dal ga je Olimpiji. Še bolj njegov moment. Dva gola, suverena, mogočna, iber, fejst, konkretna, ki bi kaj kmalu potrdila njegovo lastno napoved po burnem prihodu, da ko bo oddelal ene prave priprave, bo takšen, kot vsi skupaj z njim vred verjamemo, da bo. Aha. Okej. Toda ko je Dare Vršič pri 1:1 pomeril iz razdalje, premedlo in preslabo, se je Milivoje Novaković razjezil in pokuril nekaj primarno lastnih živcev ali pa vsaj zbranosti. Takoj zatem je namreč prišla njegova velika priložnost. Zicer. Ja, to je zicer, resda žoga z boka, močna, konkretna, ni lahko, ampak za ta denar, za tako plačo… Zicer. Ne štejemo jih več, je pa po lanski Olimpiji (derbi 0:0) in Kopru (slačenje dresov) spet v najbolj ključnem momentu… Razočaral. Zatajil. Podbacil.

Težko bi namreč v tisti kontri dobil lepšo podajo Boharja. Lepših pač ni, v Mariboru pa sploh ne. V nulo, direkt na nogo. Iz leve. On pa naravnost v golmana. Ne rečemo, se zgodi. Seveda se. Ampak – še enkrat – za takšen denar in takšen pomp, zaradi katerega ga je Zlatko Zahović speljal Ljubljani, ki je nato speljala precej pomembnejšo stvar (naslov prvaka), bi tole »moralo« v gol. To ne bi odpravilo težav, ne bi spremenilo vsega… Bi pa dalo boljši filing, za začetek. Tako pa niti rezervna klop ni mogla skrivati razočaranja, kaj razočaranja, bolje rečeno besa (kar poglejte posnetek), ko je prišla še druga priložnost, resda ne tako očiten zicer, vendar tudi Vrhovec je Novakoviću nastavil šanso, da mu lepše ne bi bil mogel. Pa spet v golmana.

Da je mariborski napad shizofren in ima povrhu še slab tajming v svojem nihanju, je pa za povrh vsega zabil še Tavares, ki itak (letos) ni napadalec. In to s kakšno reakcijo! Enkrat še mi komaj dihamo, ko pomislimo, da pač nikoli več ne bo, kot je nekdaj bilo, potem pa tako trzne in ga kresne pod prečko. Dras! Ampak še pomembnejši je bil drugi moment. Ko je Novaković zapravil zicer, Tavares niti trznil ni. Pa ne, da bi bil, ono, kameno lice, skrival čustva. Ne. Grizel je dalje. Špilaj. Nima teh kretenj, kakršne vidimo pri Novakoviću in še posebej Marku Šulerju. Se bomo zmenili po tekmi, na igrišču pa Tavares, če že, raje do onemoglosti solira (kar ni hvala, da ne bo pomote), kot se krega s soigralci. Tega kreganja bi se Milanič moral prav tako lotiti, ker očitno škodi.

Podobno kot lani na primeru desnega beka, ko se je zatrjevalo, da je edina rešitev Aleš Mertelj, pa sta Denis Šme in Adis Hodžić pokazala, da obstaja še kaj več kot le rešitev, je zdaj v napadu. Strinjam se z mantro, da je bolje, če takšne priložnosti (res pa ne na takem nivoju) zapravljata Luka Štor in Žan Celar. Naj se učita. Nekje se morata, ne? Saj, zato pa pride Aluminij v nedeljo… To je mladina, ki pač ne dobiva priložnosti, kakršno je dobival, denimo, Luka Zahović.

Ko falita takšne priložnosti Novaković in Tavares, tudi mariborske navijače precej zaboli. Zelo. Ker se počutijo… No, slabo. Pri prvem jezno, pri drugem otožno. Rotacija je bila sprva še nekako dobro sprejeta (sploh zaradi mladih), toda Milanič pri vztrajanju z enim napadalcem, kakršnega pač sodeč po videnem niti nima, Maribor pa stežka prihaja do priložnosti in zabija relativno (pre)malo golov, kaže, da kljub drugačnemu pristopu v svoji drugi dobi ni človek za korenite spremembe. Okej, odpravil je nekatere težave, pa še to ne povsem, ker ne gradi na res povsem novem. Idejo in vizijo morda že ima, s sistemom 4-2-3-1 tudi v osnovi ni nič narobe, ampak spet ponavlja napako, da ponuja enim in istim mesta, ki jim nikakor ne ležijo. Pa smo pri »nezamenljivih«, ki to niso v istem kontekstu kot lani. V enajsterico se da zdaj dejansko priti s trdim delom. Še vedno pa neenakomerno. In ključna težava napada? Zdaj je za resne, korenite spremembe itak prepozno.

Mit Palerma za povratno tekmo
2:0. To bi naj bil do četrtka novi »dober dan«. Dva nula. Ker ja. Ker lahko. Ker ni konec, dokler Maribor ne reče, da je konec, kot je bilo lani v Stožicah (pa je naposled Olimpija iz, khm, zelo poznega penala vseeno suvereno odločila, kdaj je konec). Nič ni s tem narobe. Ni. Niti za (nas) novinarje. Pa ne zato, da bi ne vem kako navijali za Maribor, ono, brezglavo in pristransko.

Nehvaležno je ugibati, kaj in kako. Se pa lahko pogleda leto dni nazaj, ko se je Astano predolgo prebolevalo in je šla sezona po gobe. Najdaljši maček. Slačenje igralcev, ki je bil najnižji moment lanske sezone, je bil izraz jeze, nemoči in tudi kritike. Predvsem to. Nekdo je nekaj »naredil«, ker tisti, ki bi lahko, niso.

Seveda je žoga okrogla in vse naj bi bilo mogoče v fuzbalu. Okej. Zakaj pa ne, tudi preobrat v Ljudskem vrtu? Hm. Doslej je Maribor v play-offu, ko je moral napredovati (torej da ni s porazom napredoval v ligo evropa iz lige prvakov), zmagal le dvakrat (in dvakrat izgubil proti Sparti in Palermu), obakrat pa je odločil gol v gosteh in obakrat na Škotskem (prvič proti Rangersom Volaš, drugič proti Celticu Tavares).

Letos Maribor v Ljudskem vrtu proti Levskemu in Aberdeenu še ni zabil… sam, Aberdeen si ga je namreč v gol pospravil mimo golmana z avtogolom. Pa to še ni ključen podatek. Bolj govori (tudi na oko na terenu) tisti, da Maribor stežka lovi rezultat in ga še lažje zapravlja. Ne samo v Gabali (1:0 > 1:3), vodil je na Škotskem (1:0 > 1:1), v Domžalah (2:0 > 2:2) in proti Olimpiji (1:0 > 1:1). Malo, a na precej bolje je z lovljenjem rezultata: v Sofiji (0:1 > 1:1) je šlo, v Gorici dvakrat ne (0:1 > 1:2). Največ pa pove najbolj očitno, da se morda preveč razmišlja o igri in premalo gleda na semafor. Če pozabimo, da so si ga Škoti dali v 93. minuti za zmago vijoličastih, je Maribor na desetih tekmah (še) dvakrat zmagal. Koper in Rudar, obe doma in obe tako, da je bil po en polčas za pozabo.

Graditi na mitu Palerma je po svoje razumljivo, saj takšnega vzdušja potlej v Ljudskem vrtu (še) ni bilo; dokaj blizu je bilo na tekmi z Aberdeenom, tudi zato, ker je Novaković prinesel gol v gosteh. Hkrati pa se pozablja, da je Mariboru takrat igra bolje uspela od rezultata. Bilo je blizu, a bilo je daleč (3:2 zmaga, skupaj pa 3:5), predvsem pa nepozabno. Po drugi strani pa mit Palerma kaže, da si Ljudski vrt zapomni pogumni fuzbal, pa magari za ceno izpada. Pirova zmaga? Ne. Tisto je bil navdih za generacijo, ki je prilezla trikrat zapored v evropsko ligo, vsakič bolje in dlje, ter na koncu dočakala ligo prvakov.

Že. Toda zdajšnji Maribor nima Josipa Iličića, še manj takšno mlado zagnanost kot pred zdaj že šestimi leti. Maribor ima čisto drugačno klimo, ker začuti tudi ključne napake izkušenih. Slačenje dresov – kontra stran vzdušja proti Palermu – pa je lani predvsem pokazalo, kaj se zgodi, ko klub noče nič slišati, ko z javnostjo praktično ne komunicira oziroma plasira le svojo verzijo in videnje, se tudi zapira v pisarne, trdo reagira na kritiko, dobi črni madež ob odhodu Agima Ibraimija… V prvi vrsti bo seveda v četrtek najprej rezultat, katerega lovljenje zna biti zelo krhko in tvegano še bolj v napakah v obrambi kot v dokazani učinkovitosti Gabale, ampak precej bosta štela tudi vtis in odnos. Ne samo za četrtek, ampak za celotno nogometno jesen. Maribor lani jeseni brez evropskega fuzbala pač ni bil… Maribor, kot smo se ga ravno prav privadili. Zato je »2:0« namesto »dobro jutro« iskrena želja mesta ob Dravi, ki se rado zateče k misli, da vsaj Zaho dela nekaj prav v tem mestu, kjer gre toliko narobe. Pogosto je šlo tudi na povratnih evropskih tekmah: Maribor je v Zahovićevi eri klonil pred upajočimi domačimi gledalci proti Zürichu, Dinamu in Viktoriji.

TV prenos ali stream na računalniku?
Še za Tomaža Lukača se je zdelo, da bi najraje zaklel in vse nekam oteral. Kot s(m)o preklinjali vsi mi ob spremljanju prenosa na Kanalu A. Pač. Proti vremenu sicer ne gre, kar je bil uradni razlog za težave s prenosom v prvem delu prvega polčasa, ko se je zdelo, da ima Kanal A še slabši »stream« kot vsi tisti, ki smo raje šli za računalnik. Kmalu se je, resda po golu Tavaresa, slika porihtala, toda črni oblak je vseeno ostal, ko smo vmes poslušali živahna kar dva (!) komentatorja v kaj-te-vem katerem jeziku in se praskali po glavah, kako je uspelo NK Mariboru iz Škotske spraviti skupaj boljši ali pa vsaj bolj zanesljiv prenos kot naši največji komercialni tv bajti.

Pa ne samo zaradi težav s prenosom in dejstva, da se je Tadej Vidrih iz Bakuja javljal (vsaj) s telefonom. Da Uefa kljub hvalevrednim potezam (lanski večji denarni sklad, nižanje razlik do lige prvakov in uvrstitev zmagovalc med elito) še vedno jemlje evropsko ligo kot drugoraredno tekmovanje, kaže (ne)urejenost tv pravic. Če v ligi prvakov pade play-off v kvoto zakupljenih pravic (za skupinski del), je v play-offu evropske lige še vedno vse skupaj precej divja liga. Termini so neusklajeni, kaj šele tv pravice, kjer se pač mora vsakdo znajti po svoje. Kanal A je tako s precej truda dolgo čakal, da je dobil potrdilo za prenos iz Bakuja. Nekje do torka, komaj dva dni prej. Seveda je bolje pozno kot nikoli, vendar Slovenija tu – ko gre za prenose iz Ljudskega vrta – drži nivo, kar je seveda ironično, saj imamo vsi precej lažjo možnost za ogled tekme v Mariboru kot v Bakuju.

Če bi si rad Aleksander Čeferin nabijal pike, ki jih itak pridno nabira gor in dol po Evropi, hkrati pa na novo pravi, da je težko oceniti, kdo je resen v kandidaturi za predsednika Uefe in kdo ne ter da se v fuzbalu baje vrtijo previsoke cifre (spomnimo, karta za Slovaško in Anglijo v Stožicah stane 40 evrov), bi dal takšne spremembe v svoj program, ampak tam česa takega seveda ne najdemo, zadeva pa praktično celoten evropski fuzbal, če pogledamo, kdo vse nastopa v play-offu za evropsko ligo. Svoj del krivde tako nosijo slovenske tv hiše, ampak vse večjega nosi tudi Uefa, ki se do kvalifikacij obnaša… No. Se ne.

Gabala = Astana 2?
Moderna ekipa. Takšen je bil Milaničev opis na mariborskem letališču. Pihler je dodal, da če jim dva, trikrat obrneš stran (kot Aberdeenu)… Se da. Pihler je tako bil bolj konkreten (in imel je prav) kot trener, ki je sicer prikimal težkim pogojem že vnaprej in zato poslal Sašo Gajserja, da preveri, če je res taka hica. No, bolj kot vročina je na koncu povsem izmučene Mariborčane – sodeč po videnem na razdaljo – izmučila, če smo že pri vremenu, visoka vlaga. Ko zastreljaš dve priložnosti in dobiš dva poceni gola, pa še toliko bolj.

Gabala ima pisano ekipo, kjer se mora vsak igralec/tujec očitno znova dokazovati, še posebej pa, ko gre za Evropo in gotovo obljubljene visoke premije. Saj to za Maribor ne bi smelo biti nič novega. Žreb in evropska fuzbalska realnost sta pač takšna. Ne greš vedno na Škotsko ali na Balkan. Ne. Gabala je bila podobna Astani v tem, da je imela nezakomplicirano osnovno idejo in precej več svobode v igri. Nekaj, česar Maribor torej ni vajen, čeprav ima izkušnje denimo s Sportingom v Lizboni ali Chelseajem v Londonu, če smo že pri gostovanjih, ko je (precej kvalitetnejši) tekmec dobil navdih in zalet.

Astana ni tako daleč nazaj, ogrodje ekipe je še vedno tukaj, zato se poraja vprašanje, zakaj se vijoličasti ne učijo na lastnih napakah. Po 3:1 na prvi tekmi bo Gabala na povratni tekmi zagotovo bolj stopila na žogo, o tem ni dvoma, vendar to ne pomeni, da ne bodo nevarni. Dovolj je, da parkrat žogo spravijo v kazenski prostor vijoličastih, ker je potem lahko hitro zelo nevarno. Igrajo preprosti fuzbal, z veliko kreativnosti, ampak hkrati s potrpljenjem, saj nimajo takšnega nihanja v igri, so kompaktni z jasnim vedenjem, kje so njihove prednosti.

Začeli so bolj napadalno in vztrajali po prejetem zadetku, gesta trenerja Romana Hrijorčuka po 3:1, naj grejo po še kakšen gol, pa je najbolje pokazala na razliko v dojemanju dvobojev na izpadanje in osnovni nogometni miselnosti. Že res, da je ziheraški fuzbal podaj nazaj in levo-desno lahko razlog za napredovanja. Je. Maribor je to večkrat dokazal. Ampak najboljši način je, da tekmecu nabiješ čim več golov. To bi moralo biti bolj jasno. Pa Mariboru spet ni bilo, ko je dal gol za 1:0 in se po 1:1 spet na novo prebudil, nato pa v drugem polčasu – Milanič je to označil za ključno – pa je imel težave z agilnostjo Bagalyja Daboja, gibljivostjo Ricardinha, žilavostjo Sergeja Zenjova in zanesljivostjo Dmitra Bezotosnija.

19. avgusta 2016
Pet ugotovitev: Gorica – Maribor [2:1]

Ko ni dovolj samo brcati na gol

Morda je bil neposredni in glavni razlog, da je Maribor prvič letos izgubil resnično ta, da v napadu niso izkoristili več in bolje. Tako je vsaj po porazu razmišljal Darko Milanič. Preveč se je že pred tekmo – na katero so se podali v petek, da bi štedili z energijo bržkone za potovanje v Azerbajdžan (žal so z energijo štedili tudi na tekmi) – zanašal na lansko sezono, ko je Gorica trikrat bolj ali manj gladko padla, Jean-Philippe Mendy pa je imel strelske vaje. Mogoče res drži, da so Goričani ali izredno konkurenčni ali pa hitro položijo orožje (Milaničeve besede), toda nazadnje, v Ljudskem vrtu, je Gorica slavila z 2:3. S(m)o že pozabili? In že takrat je Gregor Sorčan, ki mu je ploskal cel stadion, pokazal, kje je Maribor šibek. V doseganju golov oziroma izkoriščanju priložnosti, ki jih ni toliko, da bi se jih tako zapravljalo.

Ampak… Vijoličasti so si do devete tekme lahko privoščili cincanje v napadu. Šlo je. Daleč od tega, da imajo slab napad [zabili ga niso le doma proti Levskemu in pogojno tudi proti Aberdeenu, ko si ga Škoti zabili sami], vendar doseganje zadetkov še zdaleč ni samoumevno. Točno gol na tekmo, pravi statistika… Ni veliko, ni varna zaloga, ni pa malo. Samoumevno je, da ima Maribor v prvenstvu žogo in da pride nekje 30 metrov do gola tekmeca. Je. Ta del je nastavljen na avtopilota oz. avtomatizem. Od tu naprej pa je stvar navdiha, improvizacije, invidualne kvalitete. Rotacija ni nujno le demokratično porazporejanje minut, Milanič še vedno išče tudi najboljšo kombinacijo v napadu. Jo je našel? Ne, našel je recimo temu najboljše pozicije za posamezne igralce, ki pa očitno spodkopavajo osnovno logiko njegovega sistema. Od gaženja tako še vedno ni veliko, Milanič pa išče ravnovesje, kako najti prave pozicije za posameznike, ne da bi ob tem dal vedeti, da trenutni sistem morda še zdaleč ni od najbolj primernega.

Prav individualni navdih sta pokazala Dare Vršič in Gregor Bajde za izenačujoči gol. Lep gol? O, ja. Prvi je nastavil s peto, drugi pa pomeril na polno. Dras! Na sredini, tam, kjer se v bistvu oba najbolje počutita. Bum in gol. Milanič je, sodeč po izjavi, verjel, da bo to dovolj in bodo vijoličasti tekmo nadzirali in obrnili. Niso je, ker za kaj takega še vedno ne sestavijo celovitih in manj nihanja polnih 90 minut. Serija osmih tekem poraza je bila, ko gledamo zdaj nazaj, dobra, ne pa tudi odlična, kot ocenjuje Milanič. Tekmi s Koprom (1:0) in Rudarjem (2:0) še zdaleč nista bili odlični kot celoti, v Domžalah (2:2) in proti Olimpiji (1:1) sta bila druga polčasa bleda senca prvega, Jasmin Handanović pa je vijoličaste reševal tako proti Levskemu kot zlasti proti Aberdeenu. Poraz ni torej nič kritičnega, saj je Maribor vseeno imel svoje priložnosti, ki pač niso šle v gol [Sunny, Bajde], in ne glede na zaostanek za Olimpijo in dejstvo, da je na vrhu lestvice trenutno gužva. Večja težava Maribora je, kako doseči zadetek. V tem oziru so spet bolj tekmec samemu sebi, kar je bil iz mariborske prizme ključni faktor, da je šel naslov lani v Ljubljano. Bodo tokrat napako najprej priznali sebi in, kar je pomembneje, našli rešitev?

“Kvota” obrambe tokrat rezultatsko škodila

Kar je Maribor izboljšal od lani, da se je v derbi z Olimpijo lahko spustil precej bolj samozaverovano, je bila doslej zlasti igra v obrambi. Ne v celoti, ampak ja: bolje je. Dobra novica je, da tekmeci res stežka pridejo skozi (Eleke ni mogel nikamor na derbiju, Rooney in Stockley sta bila zaustavljena v Ljudskem vrtu) in da tudi rotacije niso naredile škode, čeravno se je pokazalo, da je brez Denisa Šmeja (in tudi Rodriga Defendija) stabilnosti precej manj.

Marko Šuler in Jasmin Handanović bi imela popoln štart v sezono in ga po svoje še imata, vendar oba sta še vedno preveč nagnjena, še zlasti nerazumljivo za izkušena igralca, k obveznemu momentu, ki mu na tribunah počasi lahko pravijo že »kvota«. Kar se jima je na srečo izšlo ob povratni podaji in ubranjenemu penalu proti Aberdeenu, se jima je maščevalo v Novi Gorici. Dvakrat. Če se nerodnost v najboljši veri pri avtogolu Šulerja v najslabšem možnem času še nekako razume s klasičnim saj-se-pač-zgodi pojasnilom (manj je razumljivo, da je Šuler spet po avtogolu kazal in mahal nekaj Handanoviću, ki tega pač ni mogel ne ubraniti niti predvideti), je bil drugi gol za resno grajo. Handanović bi moral posredovati bolje, a je očitno preslabo ocenil žogo (ali pa dolžino svojih rok in telesa), Šuler je pa zaspal ob Miranu Burgiču, ki mu ni bilo težko zadeti. Sicer sta Šuler in Handanović res zamenjala vlogi pri obeh zadetkih, toda takšna nepripravljenost bi se v drugih klubih kaznovala z zamenjavo na naslednji tekmi. Prej Šulerja kot Handanovića, da ne bo pomote.

Če Milanič namreč nekaterim igralcem pozorno gleda pod prste noge in jih ob že malo manj navdahnjeni predstavi posadi na klop (Bohar, Sunny, celo Tavares), imajo drugi neomejeno zalogo kiksov. Daleč od tega, da bi Šuler moral na klop in tam ždeti, ne trdimo tega. Pravimo samo, da Milanič in strokovni štab ne storijo nič glede teh napak, ko ekipa škodi sama sebi in naredi točno tisto, česar tekmec ne zmore. Upajo, da je to bilo to… do naslednjič. Kdaj, pa ne ve nihče. Do sedaj je bilo pa res že preveč primerov, da bi takšne situacije izginile kar »same od sebe«. In v primeru, kot je bil tokratni, resda ne usodni, to pokoplje celotno moštvo, ki še vedno nujno potrebuje psihološko stabilnost in občutek, da gradi, ne pa popravlja (lastne) napake.

Rotacija slab(š)a zlasti na klopi

Če je rotacija, ko gre za prvo enajsterico, doslej recimo temu dobro uspevala, je povsem drugače z globino klopi, ki je na voljo Milaniču. Sedem igralcev lahko posadi ob sebe, vendar to počne… Hm. Dokaj previdno in zadržano. Po nepotrebnem spet omejuje kader, ki je bil sprva razširjen na petnajst, šestnajst igralcev, ampak zdaj vidimo, da izbrane cementira za vsako ceno. Ko so bolj ali manj vsi zdravi, ga lahko boli glava, ravno kontra, kot verjame Mitja Viler, kot je na tiskovki pred Gorico spomnil Milanič. Če se moštvu zaenkrat začuda glede na Handanovićevo starost ni maščevalo, da tako mižijo ob (ne)kvaliteti rezervnega golmana (Obradović/Cotman), bo slej ko prej že na štoperski poziciji ob kartonih ali poškodbah treba krpati namesto graditi. Aleš Mertelj ne more biti rešitev, kdaj se vrača pa Aleksander Rajčević, ne ve nihče. Zakaj potem ne ponuditi možnosti (vsaj klopi) komu mlajšemu? Ni prav to lani spodbilo sodu dno in se je slačilo drese? Korak naprej je dajanje priložnosti Adisu Hodžiću, čeprav mu zadržani odmerki po dobrem štartu tokrat niso koristili in ni imel najboljše tekme.

Ampak nismo imeli tega v mislih, ko smo gledali na spisek rezervnih igralcev. Tudi ne dejstva, da Dina Hotića sploh ni bil na klopi, kar se v mestu pojasnjuje z njegovim poznanstvom z Damjanom in Zoranom in njegovo pretresenostjo ob tragičnem dogodku. Razumljivo in prav je, dati fantu čas. Da je bilo prezgodaj, se je pokazalo že proti Olimpiji. Toda precej manj razumemo, zakaj Sintayehu Sallalich na vsak način dobiva prednost pred Damjanom Boharjem? Proti Gorici je bil njegov vstop namesto že precej neopaznega in izgubljenega Sunnyja domala katastrofalen. Izgubil je vse dvoboje, podal nekaj netočnih podaj in povrhu zapravil dve zelo obetavni situaciji, resda taki, kjer pridejo na dan refleksi, toda prav takšne situacije so tiste, kjer Damjan Bohar zmore… Več. Izraelec je tu že dovolj časa, da bi moral kot tujec pokazati več. Sploh pa več kot domači fantje, v Ljudskem vrtu pa se logika zdi ravno obratna. Že res, da je šel Santi proti Olimpiji v tisti prodor, ampak je tudi res, da se na koncu ni znašel dovolj dobro in je nato nastal cirkus z ofsajdom.

Da bi Maribor moral ali zamenjati sistem (vse bolj se v napadu na trenutke izrisuje 4-3-3, ki je odnesel Jurčića, ali pa se ponuja vrnitev k 4-4-2, s katerim se Milanič očitno nikomur noče zameriti) ali pa pripeljati še kakšnega igralca v napadu, se pokaže v tekmah, ko se lovi rezultat. Letos jih ni bilo veliko, po gostovanju v Sofiji je to bila šele druga in pokazalo se je, da Marcos Tavares ne more biti joker. Ne more. Pika. V tem trenutku, s takšno pripravljenostjo pač ne, še posebej pa škodi, ko da glavo med ramena in gre dokazovati ob vsaki najmanjši priložnosti, kdo je. Saj to se vendar ve. Prav je, da je Tavares ambiciozen, vendar tega ne gre zamenjevati s soliranjem.

Ko je treba hitro odigrati in preskakovati igro z osvajanjem prostora, kapetan preprosto nima dovolj energije in hitrosti, da bi počel to, kar je počel še recimo dve sezoni nazaj. Kaj s Tavaresom, je nasploh veliko vprašanje te dni, saj tu sloni celotna miselnost kluba, ki se lani ni odrekel tistim členom, ki se jih je zdaj dalo nadomestiti. Če tega Milanič ne bo storil dovolj hitro oziroma preudarno, se mu utegne primeriti, da bo spet lovil samega sebe in skušal nato nekako noter spraviti zamujeno. Gorica je bila prva takšna tekma, kar seveda niti slučajno ni usodno ali razlog za resno kritiko, kaj šele paniko. Ni. Se bo pa kmalu pokazalo, kako bodo reagirali. Trmasto vztrajati pri nečem samo zato, ker sami v to verjamejo? Ali bodo dejansko storili spremembe, o katerih se je pred sezono govorilo? Maribor je letos, kot zapisano, rezultat lovil komaj drugič, v Gorici povrhu dvakrat. Prvič se je izšlo, komaj, drugič pač ne in to očitno. Zato vprašanje, ke sta tu Valon Ahmedi in Amar Rahmanović (ko bosta nared), kje mladi talenti (Žan Celar, Luka Štor), kmalu ne bo več retorično, temveč zelo konkretno. Maribor v minulih letih pač po globini kadra ni kazal pretiranega potrpljenja (Hotić, Črnic).

Kriterij odločitev Damirja Skomine in slab teden ZNSS

Ko se je tekma začela lomiti, se iskreno Damir Skomina ni ravno izkazal. Pregovorno naš najboljši sodnik, ki je imel v zadnji sezoni kvalitetne tekme tudi doma in je pokazal več razumevanja za domačo igro, ne pa še tako liberalnega, kot ga kaže po Evropi, bi lahko gladko pokazal na enajstmetrovko za Goričane, ko je žoga zadela Marka Šulerja v roko. Pa ni. Dobro, za eno odločitev si pač ne bi prislužil tako očitnih žvižgov, kot jih je pokasiral na koncu v Športnem parku, ne glede nato, da imajo v Gorici sodeč po ocenah najmanj radi sodnike.

Zakaj? Zato ker je Mariborčanom vsaj še dvakrat pogledal skozi prste, še zlasti ko je šlo za rumene kartone in tako kot Nejc Kajtazović dopustil Milivoju Novakoviću, da se ni zdiral le nad njim, temveč tudi nad tekmecem, ko ga je lopnil s komolcem (res pa ne tako močno). To je v nasprotju s pravili, o katerih toliko slišimo in jih po copy-paste metodi naknadno lepi tudi Zveza nogometnih sodnikov Slovenije, ki je imela katastrofalen teden. Če se imajo čas buniti nad novinarji, ki ocenijo, da je težko zmagati, če daš tri gole, a ti priznajo le enega, bi ga lahko imeli tudi za boljše nastope v javnosti, kot pa to, čemur smo bili priča. Pojasnilo v sporočilu za javnost za tisto situacijo iz derbija ni bilo ne tič ne miš. Nula koma josef. Je bil ofsajd ali ne? ZNSS pač ne reče nič. Ne bodo priznali ne napake ne odgovorjali… Bolje rečeno… Njih se to ne tiče. Da pač še zdaj ne vemo, kaj in kako. Bojazen je, da tega ne vedo niti sodniki. Izjave Milovana Nikolića, ki je lani, dokler je bil v studiu Kanala A, branil čisto vse odločitve sodnikov, zdaj pa je gladko podal subjektivno oceno v časopisju, kažejo, kako rigidna inštitucija je ZNSS. V škodo sebi, najbolj pa igri, ki jo imamo vsi radi – s sodniki vred.

In podobno je v nekaj situacijah ravnal v soboto tudi Skomina, ki je skušal tekmo pospremiti v smeri, v katero se na koncu ni razvila. Maribor pač ni zmogel preobrata, ampak za to pač ne bi potreboval njegove pomoči. Če je to bila kompenzacija za slabo sojenje na derbiju, pa še toliko slabše, da se lahko resno vprašamo, če so sodniki povsem izgubili moralni kompas. Da Goričani najslabše (o)cenijo sodnike, pa po lanski sezoni res ni čudno, ko so jim prepovedali uporabo škarjic ipd, sploh ne preseneča.

Skomina ni sodil slabo, res ne, je pa v ključnih momentih – tako kot Kajtazović v soboto – sprejel izvršno odločitev, ki je dala prednost enemu klubu na škodo drugega. S tako logiko daleč ne bomo prišli, ljudem pa se bo nogomet povsem razumljivo priskutil. ZNSS bo morala nekaj spremeniti v naravi svojega dela in pristopu do javnosti, sodniki pa bodo morali počasi že enkrat stopiti iz piedestala ter priznati napake in za začetek soditi bolje in se temu primerno tudi obnašati. Ponavljamo, zadnje, za kaj gremo vsi skupaj na tekme, so sodniki. Zadnje. Pred njimi je hamburger, pivo, debata in še marsikaj drugega.

Odlike Mirana Srebrniča in njegovih “fajterjev”

Gorica je lani res hitro polagala orožje pred Mariborom. In tudi Olimpijo, vendar je spomladi zadržala državne prvake doma (0:0) in slavila v Ljudskem vrtu (2:3). Daleč se zdaj zdijo, skoraj nedosegljivo daleč, kvalifikacije za obstanek v ligi izpred dveh sezon, ko je Miran Srebrnič prišel reševati klub, ki poleg Celja in Maribora od prve sezone dalje tekmuje (da, tekmuje, ne igra) v prvi ligi.

Čeprav se je moral znajti po odhodu Blessinga Elekeja in sprijazniti s težko poškodbo Amela Džuzdanovića, ki se je povrhu še povrnila, je bila Gorica lani dalj časa prva in je krenila tudi v novo sezono – dva poraza z Maccabijem gor ali dol – zelo prepričljivo. Dovolj, da Terror Boys pridno spodbujajo svoje moštvo še naprej, čeprav Srebrnič rad poudari, da je goriška publika zelo zahtevna in je tokrat z obiskom (le 1.000 gledalcev ali pa še to ne) precej razočarala. Vendarle je to mesto, ki je zbralo štiri državne naslove, le enega manj od Ljubljane.

V Tilnu Nagodetu, Gregorju Sorčanu in Miranu Burgiču ima ekipa ogrodje, ki ga naprej potiska iznajdljivost Rifeta Kapića in učinkovitost Sandija Arčona, tako da je Gorica zasluženo tam, kjer je. Med najboljšimi štirimi. Zanimivo bo videti, če se bo izboljšala njihova forma v gosteh (poraza 1:0 v Krškem in Celju) in kako bo mlado moštvo ohranjalo formo (padec vidimo recimo v teh dneh pri Celju, ki je obetavno začelo), po lanskem hitrem porazu z Muro v pokalu pa si najbrž več obetajo tudi v pokalu. Srebrnič pametno, zadržano in suvereno vodi svoje fante, ki so proti Mariboru pokazali izredno zrelost, potrpežljivost in se niso tako zaleteli, kar kaže, da so se od lani veliko naučili (Jogan, Celcer, Kavčič). Zdaj se znajo “fajtati”, kot je povedal po tekmi Miran Srebrnič. Več kot zasluženo zadovoljen.

14. avgusta 2016
[Bipolarna] dilema [epske] zmage

Jasmin Handanović 7/10

Pri zadetku je lahko le pomahal, ko je dvignil roko, desnico, dolgo in šapasto, pa ni pomagalo. Nak. Refleks je pa vseeno pokazal, kako zelo pri stvari je bil in je v letošnji sezoni. Vse preostale štiri strele v svoja vrata je suvereno ukrotil, na mestu je bil pri dolgem, a mehkem poskusu Zajca, ohranil mirno kri pri ostri preusmeritvi žoge Radovića, pobral tudi poskus Elekeja. Pa saj, kot vso sezono, obramba Maribora funkcionira. Dokler ne kasira frustracij lastne igre. In takrat na sceno stopi Handanović, ki pa vse bolj dobiva tudi zadetke, pri katerih težko karkoli naredi, kar vpliva na psiho, ta pa rodi napake. A tokrat? Ni šans.

Mitja Viler 6/10

Ko bodo pri vijoličastih pogledali posnetek zadetka Olimpije, bo upravičeno padlo [retorično] vprašanje za Vilerja: “Alo, kam si te ti h’tel it’?” Taktika domačih je pač bila “na hantle”. Pustili so obema bočnima več kot dovolj prostora, da bi slej ko prej vsaj enega od obeh zamikalo s prodori. Češ, saj še zmorem, saj sem perajt, ajmooo. In Mitja Viler je zgrabil priložnost. Tako napadalnega in agilnega, kot je bil v prvem delu, ga že dolgo nismo videli. A kaj, ko so njegovi prodori kratkega daha, sploh pa potem zmanjka kisika za povratek v obrambo… In se zgodi, kar se je zgodilo. Manjko v obrambi in gol. Zato ni čudilo, da ne samo Olimpija, še Maribor se je odločil, da bo v drugem polčasu raje igral po durgi strani, po desni, čeprav Mertelj nima Vilerjevega predložka. A tega, kot smo videli, nima niti več Viler in vprašanje, če ga bo še imel. Glede na njegovo formo, bi to v konkretnem klubu bil zadnji tovrstni derbi za levega bočnega, ki je veliko dal, a ne zdrži več nivoja. Inventar, bi temu rekel Darko Milanič.

Denis Šme 8/10

Še vedno sicer tu in tam vzame sapo svoji ekipi, saj na trenutke prehitro posreduje, skoči ali naredi nekaj sunkovitega. Kot da ga vrže iz njegovega špancir šmek ritma, kar je parkrat uspelo Elekeju. Ker igra res “šmekersko” v zadnji vrsti, kar je kompliment, da ne bo pomote. Eden redkih, ki je prišel kot relativno znan igralec [iz naše lige], pa se ni pustil nujno in za vsako ceno prilagoditi igri Maribora, temveč se je ta uspela prilagoditi njemu. Ker si upa, zna in hoče. Zelo dobro. Zelo, zelo dobro. Maribor ima na štoperskih pozicijah porihtano takšen tandem, kot ga nima ne na zadnjih veznih ne v napadu.

Rodrigo Defendi 9/10

Brez njega te tekme Maribor ne bi niti remiziral. A-a. Ni šans. Nak. Kako je zaustavil Blessinga Elekeja ob prodorih, ko ga je prevzel od Denisa Šmeja.. Noro! Vse to je bilo za Nigerijca sploh v drugem polčasu preveč, zato je vstopil Julius Wobay, ki se je še manj znašel med dvojcem Defendi – Šme. Če pustimo rompompom okrog Novakovića ob strani [Valona Ahmedija praktično še nismo videli v konkretni vlogi, Mateja Palčiča pa sploh ne], je Defendi najboljša letošnja okrepitev [za Marka Jankovića pač še vedno ne vemo, ali je dolgoročna okrepitev ali zgolj posojen preblisk].

Defendi je igralec, ki je vnesel ne samo stabilnost v zadnjo vrsto, temveč povezal vse v celoto, ki ne dela več napak, kakršne si je znal privoščiti zlasti Marko Šuler, hkrati pa nima ne nihanj ne izpadov zaradi poškodb, kot je to bilo pri Aleksandru Rajčeviću, še manj pa ga zanese kot njegovega sonarodnjaka Arghusa, ki mu je bil še najbolj podoben. Defendi je tako sam zvito, premeteno, odločno in vehementno poskrbel, da Maribor ni zaostajal z večjo razliko ob polčasu, ne glede nato, da je pri podaji Elekeja za zadetek Kronavetra akcijo le pospremil. Redko delim devetke, a to je bilo še skoraj za kaj več in bi bilo, če Maribor ne bi prejel gola. Vau.

Aleš Mertelj 7/10

Najbrž se ni sam odločil, da bo imel takšen drugi polčas. Takšen… Da bo dobil “dvajset” predložkov, od katerih bo en “slej ko prej ratal”, kot se je izrazil kritično neposredni Rok Kronaveter po tekmi. Mertelj je poleg Jasmina Handanovića najbolj resen kandidat za Vijolč’nega bojevnika [škoda, da tega NK Maribor navijačem v glasovanje da za koledarsko leto, ne pa za sezono], ker se raje bori sam s sabo in svojim položajem v moštvu raje izven igrišča. Kaj si misli o tem, da se zajebava z desnim bekom… Ne vidimo, ne slišimo, ne začutimo. Na zelenici se mu pač vse to ne pozna, da grize kolena, stiska zobe in gotovo tudi preklinja, ker ima za bočnega toliko smisla, kot bi ga nemara imel Marcos Tavares.

Za razliko od Vilerja pa ni zgrabil vabe in stopil visoko, da bi pustil za seboj veliko prostora, zato je imel tudi Miha Zajc precej manj prostora, kot je pričakoval [enako velja za Matica Finka]. Pri golu je, sodeč po reakciji, že očitno pričakoval, da bo že njegov šus končal v mreži. Ni pomembno, veselil se je skorajda najbolj, pretekel pol igrišča, do klopi, na kup, za slavje. Se pa hkrati poraja vprašanje, vse bolj, kaj bi Mertelj lahko ponudil, če bi igral na svoji poziciji. In kdaj to spet bo. Več kot očitno mu Darko Milanič ne samo zaupa, marveč slepo stavi nanj, kar se je v letošnji pomladi v pokalu v Zavrču in doma proti Kopru skoraj že izkazalo za pogubno. Tokrat se ni.

Dare Vršič 8/10

Njegov bi moral biti že prvi polčas. Pa, kot celotna igra Maribora, ni bil. Na sredini je doma, tam se počuti suvereno, domače in dovolj sproščeno. Ne pa na boku, na krilu… Tam… Ga ni. Nikjer. Ko je pa na silo skušal z igro proti sredini, je moral iskati prostor in dom okrog luknje, ki jo je s tavanjem, slepomišenjem in nočnim postopanjem povzročal njegov partner na sredini Amir Dervišević, ki je najbolj uspel onemogočiti ravno igro Vršiča.

V nadaljevanju je, ko se je premaknil v sredino, takoj začutil prostor, se spustil s ketne in čeravno nikoli ne bo več dokazal iger, kakršne je ponujal ravno v Stožicah [kdo ve, morda bi se podoben “kompleks” zgodil tudi še enemu Štajercu, Kronavetru], je kresnil po materialu trikrat. Prvič prek živega zidu, ko je imel Nejc Vidmar nepričakovane težave z žogo. Tretjič po tleh, ko je Vidmar že začutil njegov strel. Drugič, vmes, pa v roko Dejana Kelharja, ki je vnovič svojo solidno igro uničil z nerazumnim in predvsem nezrelim posredovanjem. Penal ali ne penal, zdaj je, kar je. Vprašanje sicer, kje bi tisti strel Vršiča končal, morda tam, na Žalah, kjer so parkirali mariborski navijači. Vsekakor pa je znal stopiti na žogo, iskal je prostor, ko je žogo še bolje zadrževal Marko Janković. Poskusi z Vršičem na krilo znajo žal še vedno biti še bolj usodno napačni kot z Mertljem na boku, zato je težko razumeti strokovni štab Maribora, ko ima “dileme”. Pri Vršiču dilem ne bi smelo biti. Ni krilni igralec. Pika.

Marwan Kabha 7/10

Bodimo iskreni, ni imel svojega večera. Kot že nasploh pod Milaničem ne sestavi suverenih predstav, ki jih je kazal in z njimi navduševal jeseni. Če je pod Krunoslavom Jurčićem imel čas, pregled in tisto prepotrebno samozavest, zdaj vse to počne nekako na silo. Za vse to, kar je prej prišlo samo od sebe, zdaj troši energijo, kar bi bila še najbolj smiselna razlaga glede njegovih posredovanj v obrambi. Povedano bolje, obrambe praktično ni igral. Puščal je ravno tam prodore, kjer je Olimpija silovito močna: iz sredine na bok [in nato pred gol]. Ironično, Milanič je navidezno našel skorajda rešitve počasi že za vse situacije [tudi za tiste, kjer drugih rešitev nima], le za pozicijo zadnjih vezistov ne, da se zdaj upravičeno sprašujemo, ali ni Maribor v prvem delu vendarle pogrešal Željka Filipovića. Vsaj malo. Kar je res ironično, glede nato, da je to profil pozicije, ki je v Mariboru poleg “lufta” dobila svoje ime [“drvar”]. Kabha in Milanič se nikakor ne najdeta nekje na pol poti.

Amir Dervišević 5/10

In ko smo že pri drvarjih… Pet je za to, kar je spacal skupaj Amir Dervišević v tričetrt ure, še visoka ocena. Pod pet načeloma dajem igralcem, ki usodno škodijo lastni ekipi, čeprav Dervišević ni neposredno škodoval Mariboru, vsaj ne pri zadetku. Je pa uspešno sesuval vso upanje, ko je Maribor zaman vstopal na nasprotno polovico. Centimeter po centimeter je šlo, bil je Stalingrad, ampak takšen, kjer bi Rusi izgubili. Preboj je ratal itak le v samem finišu prvega polčasa, ko se je priložnost ponudila prek lepe podaje Novakovića ravno njemu. Iztegnil je svojo nogo. Oh, ja. Če bi bil tako samozavesten, kot je bil pred tekmo, ko se je krohotal in muzal z enim od ljubljanskih varnostnikov ob robu igrišča… Ali če bi njegove noge imele takšen karakter, kot ga ima njegova pričeska… Kdo ve, kakšen evrogol bi bili videli.

Ampak to je zdaj, kot se je videlo, Amir Dervišević na odprti sceni. Že res, da je Milaniča očaral v Velenju in morda še kakšno minuto tu in tam, toda včeraj se je pokazalo, dokončno, da Dervišević ni nivo za NK Maribor. Hiter, povsem nepotreben rumeni karton, dve izgubljeni žogi, ki sta takoj rodili protinapad tekmeca… Tako se na taki tekmi pač ne igra. Izgubljen v času in prostoru. Naivno slab, prepotentno spodletel in neprimeren za nivo takšne tekme. Še srečo vsaj ima, da Maribor te tekme ni izgubil, je pa res, da si je s tako predstavo tokrat šamar prilepil kar sam.

Damjan Bohar 6/10

Ni sam kriv, da ima njegova minutaža bipolarno motnjo. Začel je šele četrtič pod Milaničem, še drugič proti Olimpiji in pred tem proti Gorici in Domžalam, kar kaže na to, da v njem vidi trener suverenega igralca za tekme proti najbolj resnim in konkretnim tekmecem v ligi. Paradoks, absurd, še zlasti glede nato, kako se Bohar bori s svojo vlogo v ekipi. Če česa letos nima, je to prav stabilnost, prepričanje, samozavest, ki bi se odražala v igri, s kakršno je navduševal še v lanski sezoni. Po levi bi Olimpija lahko prodirala še bolj, saj se Bohar v obrambnih funkcijah nikakor ni znašel in nasploh imel tekmo “brez žoge”, kar mu nikakor ne ustreza in je bil precejšnja žrtev mariborskega nerazumevanja sistema 3-5-2. Menjava takoj, že med polčasom, je bila najboljša stvar njegove tekme.

Marcos Tavares 7/10

Tam je bil. Podstavil nogo. Bum. Gol. V sezoni, ko skuša najti svojo igro nekje med točko na sredini igrišča in točko za penal, je pri devetih, desetih golih. Vseeno, na koncu, nekako, nekje… Rata. Pokuril je prepotrebno energijo, že igral na silo pred 80. minuto in izenačenjem, hodil po žogo tako daleč, da bi mu kdo lahko pokazal, v katero smer je gol. Očitno je bil Milanič dobro ravnal, ko ga ni poklical iz igre. Podobno kot Mertelj kaže tisto vztrajno suverenost in je skupaj s Handanovićem del trojčka, ki ohrani najbolj mirne živce tudi ko gara, grize in hoče, pa magari na silo. Za vprašanje o njegovi dolgoročni vlogi bo čas po koncu sezone, je pa tekma pokazala, da bi – pustimo velikopoteznost primerjave – Maribor in Tavares lahko razmislila, kako ustvariti prostor [za vsako ceno], kot je to recimo Manchester United storil za Waynea Rooneyja, ki je prav tako napadalec le še na papirju.

Milivoje Novaković 8/10

Če odštejemo podajo Derviševiću v prvem delu, je imel praktično zgolj in samo penal. Pa. Dobro. Tudi prav. Zato so tukaj napadalci. Scenarist Prve lige ga je seveda dal streljati njemu. Čeprav sem vprašal Tavaresa po tekmi, zakaj so se tako “pogovarjali”, kdo ga bo streljal. Debata je bila baje kar vsebinska, delno očitno tudi argumentirana. Ni bilo morda najbolj pametno, da je šel Novaković streljati proti Vidmarju, ki si ob svojih prvih reprezentančnih akcijah najbrž vse sveže zapomni in si je zapomnil tudi to, da je Novaković proti Severni Irski pomeril ostro v levo [in imel ubranjen strel].

Proti Kopru je nato Novaković zadel in dobil tisto, kar napadalci potrebujejo. Jajca. Dras! Kakšen evrogol od penala. Iskreno, nisem bil edini, ki je najprej pomislil, da bo žoga odletela daaaaaaaleč prek gola. Že zato, ker je vzel zalet izven šestnajstke, nato zacepetal in kresnil. Bum! V rašlje! Četudi bi se šel Babea Rutha in naduvano pokazal Vidmarju, kam bo pomeril, najbrž ne bi imel golman Olimpij šans. Ne najbrž. Ne bi jih imel. Pika. Velika jajca. S takšnim šusom je priletel nad žogo za penal, da ga je odneslo v mrežo. Žogo in njega. Se je pa videlo, da čeravno je imel žogo premalo, da bi domači navijači nadležno žvižgali ob vsakem dotiku, da bodo tudi Ljubljančani potrebovali nekaj časa, da se bodo nanj navadili v mariborskem dresu [nič zato, tudi v Mariboru smo potrebovali par tekem]. Čeravno odrezan od igre, je stopil na sceno, ko ga je Maribor najbolj potreboval. In zdaj mu to gre. Zelo dobro. Dras! Bum! Gol!

Marko Janković 8/10

V 45 minutah je sam zmogel to, česar prej celotna vezna linija, celotna četverica na sredini, ni. Držal je žogo. In ne. Ne samo držal. Vedel ali pa vsaj dal občutek, da ve, kaj bi rad z njo. Gremo. Malo levo, malo desno, malo proti sredini, malo na bok. Saša Gajser je Jankoviću in Mendyju oddržal celo predavanje med polčasom in očitno je to, kar jima je povedal, zelo zaleglo. Maribor je igral de facto z dvema igralcema večji del polčasa. Janković do Mendyja, Mendy do Jankovića. Pick and roll, bi temu rekli v košarki. Skušala sta, da bi magari Mendy padel in bi Maribor imel predložke, prekinitve, nekaj. Karkoli, “bilokaj”. Janković je daaaaaaaleč največ izkoristil po aferi Ibraimi in je trenutno najbolj prodoren mariborski bok, ampak le na tekmah, kjer ima prostor, da se prebija iz boka na sredino [proti Celju, ko prostora ni bilo, je imel obupno tekmo]. Če in ko bo Maribor iskal okrepitve… Dasiravno Janković pri svojih 21 letih še seveda ni izdelan igralec, bi v Mariboru to lahko postal. Trenutno je pač posojena rešitev. Ki se je izkazala kot edina in uspešna, ko so vse druge zatajile. Kar pa tudi veliko o pove o glomazni kadrovski stiski mariborskih opcij za doseganje zadetkov.

Jean-Philippe Mendy 8/10

Pri Mendyju gre zgodba približno takole. Počakajte na njegov prvi duel. Lahko je zračni [praviloma] ali pa po tleh, moško, telo-na-telo [tudi pogosto]. Po vsej verjetnosti bo sicer padel, a potem počakajte, kaj bo sledilo. Če bo obsedel, dvignjenih rok, s pogledom proti sodniku… Bo imel stekleno, medlo, prozorno tekmo, kjer bo več časa presedel in preležal. Ker bi se nemara to na belih hlačkah, v katerih je igral tokrat Maribor, to morebiti preveč poznalo… In ker je to bila tekma vseh tekem… In ker je prvi strelec kluba letos… Bam! Kadarkoli je padel, se je pobral. Tudi v situaciji, ko bi Matic Fink za prekršek nad njim moral videti rdeč. Še močnejši. Kakšna surova, močna, mogočna, moška, vztrajna, predrzna predstava! Ja. Predstava! Prišel je noter v predzadnjem dejanju in razturil, oskar za stransko vlogo, bemtiš. V duelih je grizel in se prebijal v kazenski prostor, kot si ga vedno želijo navijači Maribora. Mendy kot “žival”, kot se ga je opisovalo, ko je prišel, nato pa bralo tudi ritmične skovanke “Mendy me-ne-ni.” Tokrat pa je bil. O, ja.

Sintayehu Sallalich 7/10

Dva, trikrat je moral Saša Gajser v tistem hrupu poklicati proti igralcem, ki so se še segrevali ob avt črti [Janža, Sallalich, Bajde], kjer se je tudi dogajalo [Alves je dobil upravičen rumeni karton na tistem malem prostoru]. Sallalich je pokazal s prstom nase, češ: “Jaz? Res? Jaz?” Ker, da, lahko bi pričakovali tudi Bajdeta. O, ja. Komot. Sploh ker je v 71. minuti voda že pošteno tekla v grlo. Ampak ne. Zanj se je odločil Milanič. Že res, da ni imel pretiranega vpliva na igro, a z dvema prodoroma na levi, kamor se je premaknil, je vendarle odprl še drugo fronto, da je še bolj raztegnil Olimpijin bunker in poskrbel, da je domača obramba vse bolj trošila energijo.

Darko Milanič 4/10 prvi polčas, 8/10 drugi polčas

Drugače ga skorajda ne gre oceniti. V prvem polčasu je s postavitvijo škodoval svojo ekipo, v igro porinil Boharja in Derviševića ter tako visokoleteči Olimpiji ponudil, česar ni znala izkoristiti. “Po dveh takih polčasih ima trener veliko dilem,” je povedal na kratki tiskovni konferenci po tekmi. Vprašanje, čemu dileme. Ne glede nato, da ni mogel računati na Željka Filipovića, kar mu je očitno najbolj zlomilo načrte, bi lahko bolje presodil že glede na minute, ki jih je namenjal Boharju in Derviševiću, ali bosta navzlic treningom in želji po dokazovanju kos trenutku. Nista bila. Tako je Maribor prišel v Ljubljano z najbolj napadalno postavitvijo… na klopi. In ko je v drugem polčasu lovil lastne sence, popravljal lastne napake, je bil “dobri stari Milanič”, preverjeni, kot ga je opisal Mile Ačimović. Ja, pod Milaničem je Maribor pogosto moral reševati lastne vojake, namesto da bi se ubadal s tekmecem. Ne brez žrtev, a tokrat se je umirjenemu Primorcu izšlo, njegovo vodenje sploh v nadaljevanju, ko je Rodolfo Vanoli skakal ob igrišču in škodoval lastni ekipi [njegova polčasa sta bila ravno obratna]. Kar ne preseneča. Na obrazu je imel ves čas takšen izraz, kot da je edini na stadionu vnaprej vedel, kako se bo vse skupaj izteklo. Ne, to še ni Maribor, kakršnega bi si tudi sam želel. Je pa Maribor, poglihan z Olimpijo tri kroge pred koncem. Da ti je vse manj jasno. Ali pa vse bolj. Je NK Maribor dober, ko misli, da ve, kaj dela, ali še boljši takrat, ko tega ne ve?

8. maja 2016
En obisk, dva prvenca

Jasmin Handanović 7/10

Ni mogel, da ne bi imel spet ene poteze, ki je vsaj malo vzela dih Ljudskemu vrtu, kar niti ne preseneča glede na število žog, ki mu jih nazaj podajajo soigralci. Toda zdaj se – ob tandemu Defendi & Šme – polagoma tako ali tako spet lahko končno bolj fokusira na branjenje. In ne zgolj na reševanje obrambe. Strela Mihi Blažiču in Žanu Majerju je mojstrsko ubranil, bil točen na predložkih – razen ob tistem, kar ni prihajalo v taki obliki z bokov, kot bi lahko -, pri zadetku pa niti on ni mogel vedeti, da bosta oba bočna tako zatajila.

Mitja Viler 6/10

Ne samo, da je Vilerju do živega prišel tempo tekem, pri čemer dejstvo, da je Erik Janža “rodil” in trenutno najbrž ni neposredna konkurenca, niti ni tako pomembno. Nekaj drugega je, sploh v drugem polčasu, ko stopijo na sceno kondicijski mojstri, bodlo v oči: Dejan Trajkovski je na drugi, kontra strani – res, sploh v drugem polčasu – dokazoval, kaj je Maribor izpustil iz svojih rok. Pri zadetku Manceta je najprej slabo posredoval Mertelj, nato pa je Viler s prepoznim štartom iz ritma vrgel še Defendija in Šmeja. Njegovih predložkov, ki so bili glavni razlog za prednost pred Janžo, ni več. Zmore to Bajde sam. Ne, Viler jeseni in Viler spomladi ni eno-te-isto.

Denis Šme 7/10

Resda še ni povsem tako siguren in prepričljiv kot Defendi, toda za mladeniča, letnik 1994, je to povsem razumljivo in pričakovano. Vsekakor pa je že stabilen člen, ki mu vse bolj mesto v prvi postavi absolutno pristoji. Marko Šuler bi po naravnih fuzbalskih zakonitostih moral precej garati, da bi ga zamenjal.

Rodrigo Defendi 8/10

Iz tekme v tekmo dokazuje, da je bil morda že res najmanj odmeven prihod med pestrim prestopnim rokom, toda za zdaj je pokazal z naskokom največ. Prav to. Z naskokom. Oziroma skokom. Ne zamuja v štartih v obrambih, končno nekdo tekmecem v PLTS daje občutek, da obrambe Maribora ne sponzorira SPIZ. Da to ni penzija. Da to ne bo zaletavanje Abela Giglija ali podajanje na pamet Marka Šulerja. Prvenec z glavo po kotu pa le dokazuje to njegovo superiornost v zraku. Že res, da je Šuler tudi stavil na svoj skok, vendar se je nežno skušal “ušunjati” med tekmece. Defendi pa pride – razturit. Med najboljšimi nakupi Zlatka Zahoviča v zadnjih sezonah. Absolutno.

Aleš Mertelj 6/10

Vse bolj se riše občutek, da bi lahko Aleš Mertelj v bistvu enako igral na čisto vseh pozicijah, z golmanom vred. Kar še zdaleč, niti slučajno ni nujno dobro. Še zdaleč ne. Milanič nam je povedal, kako upa, da bo Mertelj zmogel do 25. maja. Kar je res daleč. Vsaj devet tekem daleč, deset, če se Maribor uvrsti v finale pokala. V drugem delu je povsem padel, kombinacija Črnic-Trajkovski pa ga je ubila in nenazadnje je z leve tudi padel gol, ker Mertelj ni pravočasno odpravil akcije gostov. Skuša se vključevati v napade, toda takrat potroši že tako ali tako oskubljeno energijo. Na tej poziciji Milanič trenutno nima adekvatne zamenjave, pa že Mertelj ne igra na svoji naravni poziciji. Toda gol Domžal bi moral biti znak za alarm, da v sili še hudič… In če je lahko Mertelj šel na bočnega. Zakaj ne bi še kdo? Dokler ne bo prepozno…

Amar Rahmanović 6/10

Ne bi bilo pretirano koristno, če bi iz tako giljivega nogometaša, ki je v Kopru krmaril od kazenskega do kazenskega prostora, Maribor naredil še enega zadnjega vezista, ki se boji igrati po sredini, po tleh, hitro, od noge do noge. Ne pa nazaj. A prav to se je v moštvu vijoličastih doslej naučil očitno Rahmanović, ki se mu malo zašibijo kolena, ko dobi žogo za protinapad in ne ve še točno, do kam lahko gre. Škoda.

Željko Filipović 7/10

Če je komu prišel prav obisk viol, je prišel prav njemu. To je bil, bodimo iskreni, drugačen Filipović. Višje, močneje, hitreje. Vse je bilo prestavo višje. Zato je toliko bolj presenetilo, da se je Milanič ob polčasu odločil za zamenjavo z Derviševićem. Ampak kot je pojasnil trener, je igral pod bolečino, obležal med polčasom in sam prosil za menjavo. Vprašanje, kdaj bo Filipović spet bolj zdrav in, še večje, kako bo Maribor funkcioniral brez njega. Podobno kot brez Ibraimija tudi brez njega vijoličati niso “pravi”, karkoli že to pomeni. Sredina je do konca tekme namreč vidno razpadla in še nekaj minut igre in kdo ve…

Gregor Bajde 7/10

Bajde bi “moral” stati višje že v tem članku. Maribor bojda ne zna igrati 4-3-3, vsaj tako smo razumeli, ko je bil trener še Krunoslav Jurčić, ki je, kot smo izvedeli, ko je moral oditi, želel nekaj, česar ekipa ni sposobna. In v klubu je imela stroka prav: Maribor v taki formaciji ni za 4-3-3 in poleg Rahmanovića največji davek v svoji preobrazbi plača ravno Bajde, saj se ga porine na krilo. Globoko na krilo. Kar mu še ne ustreza. Prišel je do enega odbitka, to pa je bilo tudi vse. Nevarno za takega igralca, ki ima rad žogo, je, da iz krila rine proti golu in “carini”. Za zdaj tega še ni v izobilju, se pa izrisuje, da želi Bajde na silo tu in tam pokazati, kje je njegova “prava” pozicija.

Damjan Bohar 6/10

Zdaj je res dobil priložnost, na kakršno je čakal. Brez Agima Ibraimija je zanj več prostora v kadru, toda kot da te priložnosti ni izkoristil, kot bi morda sam upal, pričakoval in želel. Ker ni klasični krilni igralec, mu ob takem Mertlju in vseeno agilnih bokih Domžal ni ostalo veliko priložnosti – razen v nadaljevanju, ko je lepo prodrl, nekoliko počakal, pomeril, a je Maraval precej zlahka njegov strel ukrotil. Igralec, ki ima najmanj minut glede na število nastopov, ima zdaj ključno priložnost do konca sezone, da pokaže, kako in kaj.

Marcos Tavares 7/10

Kapetansko, kot že vso sezono. Podredi se igri, čeravno ne vedno najraje in smo ga zadnje čase že videli večkrat bližje sredini kot golu. Marcos Tavares, osrednji vezist? Hm. Ampak asistenca? Vau! Izgrizel je ob Darku Zecu, ne glede nato, da se pozna manko v eksplozivnosti, toda asistenca za Novakovićev gol? Presežek. Totalni.

Milivoje Novaković 7/10

Pa ga je končno dal! Ravno ko je Mariboru voda počasi spet tekla v grlo in se je zdelo, da bodo kislo grgrali kisli remi. Počasi smo spoznali, bolje, se sprijaznili, kaj lahko ponudi Novaković, kakšna je njegova igra in kaj si najbolj želi. Tisto podajo. Zdaj jo je dobil od Tavaresa, ki ni naravni asistent, a se je odlično znašel. In dobil je še eno, od Mendyja, za ena-na-ena hitri zmenek, speed dating, pa se z Maravalom nista ujela, ker ga je domžalski golman prečital kot lanski cajtng. Škoda. Novaković sicer še vedno taktično kaže osrednjim vezistom, naj vendar, za božjo voljo, stopijo kanček višje. Predvsem pa je navdušil z medijskim nastopom po tekmi. Izrazil je odkrito mnenje, da je pričakoval več profesionalizma: “Predvsem pa v slačilnici vsi preveč govorijo.” In premalo na treningu. Ja, za napadalca, ki se je nekoč potekal v peti avstrijski ligi… Je to vse res privilegij. Ni bil pa navdušen nad obiskom viol, a ve, da so si kritiko zaslužili. Tako stežka, kot Maribor spoznava Novakovića, tudi on spoznava Maribor. Kot da bi šlo za domenjeno poroko. A počasi se bosta nekako že imela rada.

Amir Dervišević 7/10

Šel je izvajat podajo iz kota. Amir Dervišević? Nenavadno, pri njegovi višini, ne? Ampak kakšen predložek! Vau. Glede nato, da je potegnil najkrajšo od obiska navijačev, se ga je vse skupaj zelo dotaknilo in se je oddolžil z asistenco in relativno stabilno igro na sredini. Milanič mu očitno zelo zaupa, bolj kot morda kdorkoli drug. Zdaj, če bo Filipović imel težave s pripravo in bo dobival vsaj po polčas, bo poleg Boharja imel priložnost, da pokaže… Več.

Marko Janković 7/10

Ko je prišel v 62. minuti v igro, jo je vsaj malo poživil, skušal se je poigravati in, zato takšna ocena, skušal po sredini, nekako povezati sredino z napadom po najbolj klasični varianti. Vzami žogo in gremo. Je pa res, da ne razmišlja veliko o tem, kaj, če žogo dobi tekmec in gre v protinapad. Janković bo najbrž neznanka tudi, ko bo odšel, čeprav pridno nabira minute v primerjavi z, denimo, Pablom Ceppelinijem.

Jean-Philippe Mendy -/-

Pričakovali bi, čisto iskreno, da bo zamenjal Novakovića, saj veste, aplavz za gol in to, ne pa Tavaresa. Ampak dobro. Je prispeval ključno asistenco, za gol, ki bi dokončno odločil tekmo. Podaljšal je do Novakovića in mu dal avtocesto do gola. Novagol ni zadel in Mendy se je najbrž upravičeno spraševal, zakaj je sistem trenutno takšen, da se takšna priložnost ne nariše njemu.

Darko Milanič 7/10

Njegova taktika za tekme je očitno precej premočrtna. Stisnimo na začetku, visoko, s tremi napadalci. Edino, kar manjka? Hiter gol. Vsaj proti Zavrču in Domžalah se je to zelo poznalo. Premešal je zelo postavo, nemogoče je uganiti postavo vijoličastih, ne da bi vsaj dva, trikrat falil. Milanič se je spremenil. Zelo. Ima zelo pozitiven odnos do okolja, fuzbala, taktike. Želi dati gol. Pa ne le enega. Težava je le ta, da se moštvo muči, da po začetnem pritisku pade in da očitno ni tako pripravljeno, da bi lahko izpolnila zadana navodila. “Iz dneva v dan, iz treninga v trening igralci odpadajo,” je priznal o kondicijski pripravi. Še bolj pa je udaril s tistim, da on že ve, kaj pomeni biti profi športnik v Mariboru. Pomembno je, kam je pomolil taco. Da vsi tega očitno ne vedo. Ibraimi? Ni komentiral. Ubada se s tistim, kar ima. Fokusiran na tekmo, golo taktiko, opravlja svoj posel. Očitno bolj samosvoje, kot smo to morebiti pričakovali. Neposreden, a dobrovoljen, nezamerljiv, zahteven in profesionalen. Milanič je trenutno na nivoju, ki ga v slačilnici dosegajo (pre)redki.

10. aprila 2016
Mendy? Mendy!

Jasmin Handanović 7/10

Ko je na samem začetku, ko je Gorica vrnila z natanko enako mero [beri: dve polpriložnosti, več ihte kot izkupička] zavladala rahla panika ob dveh zaporednih poskusih domačih, je bil daleč najbolj miren, zbran in odločen. Oba strela v okvir je ubranil, zdi pa se, da je tudi on bolj užival ob tandemu Šme-Defendi. Celo tako, da je eno žogo kar “zbalinal” [beri: padla mu je iz rok], še vedno pa se ni navadil, da mu soigralci včasih iz sredine podajajo vratolomne podaje [beri: ena takih je končala v golu, saj še pomnimo Zavrč, ne?]

Mitja Viler 6/10

Na oko vsekakor bolje kot proti Krki. Sezona, v kateri še vedno uspeva njegova hop-cup finta iz leve na desno, a hkrati počasi celotna liga s Krko vred spoznava, da Viler ni več med najhitrejšimi [zato je Gorica raje šla po svoji desni, če se je upala], se mu morda do konca sestavi. Se je pa spočil in hkrati pokazal nogometno inteligenco, saj je tokrat vsaj kanček bolj premišljeno Žeeeleee-tuuuu-seeeem dvigoval roko. Njegova asistenca pa je bila bolj ali manj splet naključij, saj se mu je drugi del dvojne podaje s Tavaresom v bistvu odbil od goleni. Ampak dobro. Je bil tam.

Rodrigo Defendi 8/10

Mi smo Maribor. To je sporočil v vsakem štartu 29-letni branilec, ki se je proti Celju še rahlo lovil v prvem polčasu, nato pa zvadil v drugem še za dober obračun z Olimpijo, kar je nadgradil z najboljšo predstavo med tremi dosedanjimi. Robustno, ostro, hrabro, predvsem pa točen v vseh naletih [beri: če bi zamudil, bi s tako ostrino hitro dobil rumeni karton]. Prvi štoper Maribora? V tem trenutku absolutno. Tudi zato, ker zna ostati visoko po prekinitvah, kar mu je ponudilo resno možnost za prvenec, a je meril previsoko.

Foto: Nk Maribor

Denis Šme 7/10

Če Marko Šuler ne bi bil že v petek javil, da proti Gorici ne bo zmogel, bi Šme najbrž obsedel na klopi. Kar bi bilo… No, škoda. V mladi reprezentanci je v postavitvi 3-5-2 pokazal, kako gibljiv in motoričen štoper z odtenki bočnega je. Aha. Z Defendijem se je ujel, kot da bi si menjavala sličice za SP 2010, če ne še prej. Šme je trenutno v nedvomno boljši fizični pripravljenosti kot Šuler, ki resda ima izkušnje, a prav v teh prepogosto zataji. Zelo soliden prvi nastop.

Aleš Mertelj 7/10

Če bi se izbiralo mesečno Vijol’čnega bojevnika, bi Aleš Mertelj pobral nagrado za februar in marec in bi bil glavni kandidat tudi za april. Ni mu bilo lahko, dvakrat so ga ornk kresnili po nogi [sploh Jaka Kolenc]. Mertelj se je zdaj že kar konkretno udomačil na desnem bočnem, kar seveda ni nujno dobro, a čeprav daje občutek profesionalca, ki mu je to pač služba, vendarle ni zamorjen, ker mu je šef naložil obveznosti, ki ne sodijo nujno v opis delovnih zadolžitev. Manjkajo pa predložki, tokrat je stal bolj globoko in ob vnovič carinskem Ibraimiju je bil Maribor brez desne strani.

Damjan Bohar 7/10

Ne vem, kje kdo vidi nihanja pri Damjanu Boharju. Okej, morda pri njegovi pričeski [videli smo že vse od košate glave, balin lige prvakov in zdaj te košate irokezice]. Ampak v igri? Nak. Bohar si je KONČNO zaslužil mesto v prvi postavi, čeprav je k temu botrovala tudi kazen Dareta Vršiča, ki ga, če smo iskreni, nihče ni dejansko resno pogrešal v Novi Gorici. Bohar je hitrejši, bolj uporaben tako v sredini, na krilu kot v napadu in je točno takšen igralec, kakršen Vršič pri Mariboru ni (več). Valon Ahmedi in Sintayehu Sallalich sta imela s tribune kaj videti. No, resda tudi iber zgrešeno priložnost v prvem polčasu, ampak Bohar je soliden, aktiven in bolj nevaren tekmecu kot soigralcem.

Marwan Kabha 8/10

Izpustil je tekmi z Rudarjem in Krko. Hm. Na obeh teh tekmah igra na sredini še zdaleč ni bila takšna kot proti Gorici. Lažja, prepustna… Diha. Pa ne na škrge. Že res, da si je Amir Dervišević od Milaniča prislužil nekaj pohval, vendar to je nekaj povsem drugega. Kabha se preprosto boljše premika po igrišču. Z manj dotiki, več naredi s telesom in ubere ravno pravo razmerjo med destrukcijo in konstrukcijo. In smo spet tam, da Kabha, ki je povrhu prišel do dveh, treh strelov [če sede, je evrogol, a izkupiček je pri njem res švoh, kar se je pokazalo že proti Olimpiji], zmore sam na sredini več kot včasih dva skupaj.

Željko Filipović 6/10

Truda mu nikakor ne gre oporekati. Ravno zadostno inteligenten igralec je, da skuži, kadar je fuzbal brihten, uličarski, napadalen. A prav videlo se je, kako ga je mikalo, da bi tu in tam žogo vendarle podal [spet!] nazaj. V Ljudskem vrtu bi zato kasiral žvižge, a to je bil novogoriški športni park in Filipović se je skušal bolj mobilno premikati sem in tja, toda ob takšnem Kabhi veliko prostora nima, umikanje nazaj k štoperjema, ki jima je bil tokrat prej v napoto, je vnovič tisto ključno vprašanje, ali je za Filipovića sploh mesto v taki postavitvi. Če pustimo, da je vsakdo doprinesel svoje k tej zmagi, je odgovor zdaj že precej trd(il)ni: ne.

Agim Ibraimi 6/10

Še ena v nizu tekem, kjer je imel Ibraimi, navzlic vsej želji, zaletavanju, driblanju, vtekanju in iskanju prodora iz boka v sredino, bolj ali manj tekmo s samim sabo. Še Goričani so ugotovili, da je boljše malo počakati. Ker si bo Ibraimi itak vzel čas. Nihče ne dvomi v njegove individualne kvalitete, zdi pa se, da on dvomi sam vanje in bi na vsak način rad pokazal, kaj vse zna. Ker mu izza hrbta ne vteka več Petar Stojanović, je mariborska desna stran zdaj precej paralizirana. Ibraimi takšen Maribor zaustavlja, žal.

Marcos Tavares 7/10

Grizel je, hodil nazaj po žogo in skoraj ves čas je gledal gol, na katerem je bil Handanović. No, skoraj ves čas. Ta globoka igra s Tavaresom bo vedno cenjena, saj kaže na njegovo neumorno željo, da žogo iz sredine na kakršen koli način spravi naprej, do gola, komurkoli, najraje pa, seveda, sebi. Mu pa takšna igra seveda pobere večji del energije, ki je potem zmanjka za zaključek. Dva zmenka s Sorčanom mu nista uspela, ni mu ravno plačal večerje, nekako sta plačala vsak svoje, je pa Sorčan dobil večji šnicl: obakrat je bil boljši mladi goriški vratar [ki je imel ob Cotmanu in Obradoviću domala avdicijo za naslednika Handanovića], a kapetanu to volje ni vzelo. Kajti če je želel pokazati ali poslati sporočilo [Novakoviću], mu je to znova uspelo.

Jean-Phillipe Mendy 9/10

Kako je Jean-Phillipe Mendy postal trenutno najboljši strelec Maribora? Tako, da se mu je dvakrat “zmešalo” v Novi Gorici. Štiri komade je zabil Gregorju Sorčanu, vse štiri na gostovanju. Kar je tretjina njegovih ducat golov. Kakšna predstava! Ste videli tisto finto ob Alenu Joganu? Od časov Viktorja Pača nismo videli v špici takšnih jajc, takšne prefinjenosti in takšne drznosti. In špička pri golu, ko sta Škarabot in Jogan flipersko dočakala svoj “tilt”? Še Miranu Srebrniču ni bilo nič jasno. To so goli, kakršne Maribor v tem trenutku najbolj rabi. Preproste, špička, šus. Mendy je bil fizično na svoji ravni, ni bilo več tistega “steklenega” Mendyja, ki pade ob prvem pišu vetra. Zakaj ravno Gorica? Kdo bi vedel. Ima pa Mendy 1.429 minut in 12 golov. Ibraimi, ki resda ni napadalec, jih ima 2.219 in 10 golov, Tavares 1.823 in 11 golov, le Gregor Bajde ima boljši izkupiček [1.303 minute, 11 golov]. Če katera, je ta poteza Milaniču v nulo ratala.

Gregor Bajde 7/10

Vstopil je, zanimivo, namesto Boharja, a takrat je Gorica dokončno obupala nad točko, zato nisem posvečal pretirane pozornosti, ali je Maribor dejansko šel nazaj v 4-3-3 ali ne, saj Bajde pač ni krilni igralec, prej bi bil Tavares vezist, a je tudi on potem odšel iz igre. Bajde ima rad žogo, to se je znova videlo, precej manj pa je dal vedeti, kako nanj vpliva rotacija, ki bo prišla v poštev. Še šest tekem je v aprilu…

Milivoje Novaković -/-

Če bodo takšne menjave pri takšnih rezultatih v 75. minuti, bo zadnje, na kar bi kdo pomislil, da oba igralca Maribor preveč staneta, da bi se menjavala malo-meni-malo-tebi. Sploh, če bodo glavnino dela opravili drugi [da ne bo pomote, proti Krki je Maribor rešil Tavares kar lepo sam]. Novaković se je smehljal med segrevanjem. Morda vesel, ker je bil tokrat pod manjšim pritiskom?

Amar Rahmanović -/-

Če bi Milanič želel videti, kaj zmore Rahmanović na tekmah, bi bilo vendarle morda bolj smotrno, da mu nameni en cel polčas. Ker v takšnem tempu Rahmanoviću najbrž ne bo uspelo do konca sezone: dve minuti proti Rudarju, dvaindvajset proti Krki in zdaj še tri proti Gorici. Ibraimija bi lahko Rahmanović, ki očitno dobiva prednost v sredini pred Ahmedijem in Sallalichom, zamenjal precej prej.

3. aprila 2016