Oznaka: nk maribor

Pet ugotovitev: Maribor – Olimpija [1:1]

Maribor govoril, Olimpija naredila

To vsekakor ni osnovna in edina premisa, ki jo ponujamo. Še zdaleč ne, ker je Olimpija v največji meri napredovala zaradi treh solo akcij: dveh komadčin Leona Benka v Stožicah in bombe Alexandra Cretuja v Ljudskem vrtu. Toda vendar je to hkrati Olimpija, ki komaj izenači proti Celju, izgubi proti Aluminiju in prejema zadetke, takoj ko pride iz slačilnice, kot se je po prvi tekmi izrazil Andraž Kirm. Ni zaman opomnil, kako je pozabil na občutek zmage.

Polfinalni obračun je bil neke vrste popravek, dodatna možnost, skorajda premor med ligaškim dogajanjem z Mariborom in Olimpijo. Toda kot je videti sedaj, se Maribor ni odlepil predvsem zaradi lastne igre, forme in rezultatov, temveč mu je pri tem izdatno pomagala Olimpija. Kajti ko se je Olimpija sestavila za dva pokalna derbija in se napalila bolj na novo lovoriko kot na večnega tekmeca, so vijoličasti spoznali (kot lani na koncu v Domžalah), da vendarle imajo tudi sami težave, ki jih (še) ne znajo rešiti. Ali pa bi to vsaj morali spoznati. Sodeč po izjavah, za zdaj še ne.

»Spet smo bili pred golom malce nemirni, ko bi lahko bolje sklenili napad. To ne velja samo za Luko. Poskušali bomo najti mirnost in zadetke, da bi bili boljši pred vrati. Igro imamo, dinamiko imamo. Vezni igralci so v dobri formi, popraviti moramo še učinek napadalcev,« je namreč Milaničev sklep po izpadu pred 10.500 gledalci v Ljudskem vrtu, ki so sredi tedna upoštevali njegovo željo in glasno spodbujali svoje ljubljence.

Ta derbi bo še bolj kot prvi šel v zgodovino kot tisti, kjer je Darko Milanič sam zastavil besedo, mnenje in taktiko, pa se ni izšlo. Ključno vprašanje bo – ne glede nato, da kasneje na tekmo, ko je vstopil v igro, ni imel takega vpliva – ostalo neodgovorjeno. Odgovor na vprašanje, zakaj ni igral Dare Vršič, ki je začel zadnjih štirinajst tekem in zabil sedem golov ter zbral šest podaj in sam zase meni, da ima najboljšo sezono v karieri, ne more biti Marcos Tavares. Niti ne more biti niz osmih tekem, ki še sledijo. In ki da so prioriteta. Maribor pač ne more iti na juriš in vsi-v-napad suvereno, za Olimpijo skoraj strašljivo, brez Vršiča. Ne more. Že res, da so Ljubljančani trdno stali, se ekipno sestavili in predvsem vedeli, da ne želijo dobiti gola. Vedeli so, kaj bi. In česa ne bi. Mariboru se je zgodilo pa ravno obratno: dobili so gol, ko niso vedeli, kako bi ga dali. Gol Alexandra Cretuja je bil vse, kar igra Maribora ni bila.

Ampak ni to presekalo toliko Maribora, čeprav so potrebovali še petnajst minut drugega polčasa, da se je videlo, kako je Milaničeva osnovna ideja preprosto nefunkcionalna. Ni samo Olimpija namreč zgostila prostora. Nak. Tudi Maribor ga je in ko so sledile še brezglave menjave (sistem 3-0-7 kot na PlayStation), se je zadušil v nečem, kar ni bil ne juriš ne vsi v napad. Če je namreč rešitev to, da Damjan Bohar naključno išče koga v kazenskem prostoru…

Olimpija je povrhu našla svoj tandem v obrambi, saj sta Nemanja Mitrović in Aris Zarifović visoke žoge gladko odbijala, Maribor pa po tleh svoje priložnosti ob nerodnosti Tavaresa in nezbranosti Zahovića pač zapravil. Že videno, že znano, toda ukrepi, ki jih Milanič po ovinkih želi vpeljati, ne zaležejo. Luka Zahović ne zabije gola, če je Vršič na igrišču ali ne. Pika. Trenutno je to dejstvo. Štirinajst golov gor ali dol. Šest tekem že ni zabil, kar za napadalca ni malo. Tavares je dal spomladi en gol, Novaković je zabil štiri in trenutno kaže še najboljšo psihološko stabilnost. Usoda Gregorja Bajdeta pa je nasploh žalostna, saj je bila to tekma in tudi sistem zanj. Trenutno je Bajde igralec, ki ga Milanič ne rabi, dokler ga res nujno ne rabi. Tako je pač težko igrati – še posebej proti Olimpiji.

Samo zato, ker igra Maribor suvereno in prevladujoče na sredini, to še ne pomeni, da je splošna ocena lahko odlična. Ne more biti. Hej, še Olimpija ni bila zadovoljna najbolj z igro. Še skeli remi v Celju. Milaničev avtoPR je razumljiv, toda Maribor prelahko dobiva zadetke, pri čemer živčnost Matka Obradovića, ki je dvakrat skoraj podaril žogo Olimpiji, vsekakor ni pomagala; kot tudi ne prisiljene rotacije štoperjev, ki so popustili pri prvem golu Benka, zrihtali dva penala v ligi in zdaj še slabo izbijali. Napad pa je tako ali tako že opisano problematičen.

Mariboru se pokalni poraz neposredno gotovo ne bo poznal, obenem je slovenski nogomet tako nepredvidljiv in odvisen od dnevne forme, da nas ne bi niti najmanj čudilo, če bi Domžale, ki so trenutno prav tako domala bizarna zgodba zase, na koncu dvignile svoj drugi pokal. Bo pa epilog podpisal šesti letošnji derbi, ki bo 29. aprila v Stožicah. Maribor do takrat čakata še tekmi z Rudarjem in zlasti Domžalami, Olimpijo pa Radomlje in Krško. Prvenstvo je domala resda odločeno, toda Maribor niti če bi vsi sedanji igralci podaljšali v tem trenutku pogodbe, ne deluje najbolj evropsko prepričljiv. Potrebuje le dvig forme v napadu. Res je. A po takem postu in zapravljenih zicerjih to ni težava, ki se bo rešila sama od sebe. Kot se ne bodo faze tekem, kjer Olimpije sploh na sredini kar zmanjka. Po prvem derbiju spomladi se nam je zapisalo, da je Olimpija govorila, kaj še vse bo storila, Maribor pa je to pokazal na igrišču. Zdaj se je primerilo ravno obratno.

Milaničevi dvojni standardi II.

Da ima Darko Milanič (in njegov strokovni štab) dvojne standarde, smo že pisali, ko je šlo za Sandija Ogrinca. Čeprav z navdušenjem spremljamo del tistih Milaničevih izjav – zlasti off the record po treningih -, ki imajo meso, karizmo in podton, ima Milanič on the record vse bolj opazne dvojne standarde, hkrati pa se znova poraja vprašanje njegovega odnosa z Zlatkom Zahovićem. Glede na preteklost je namreč pr sporočilo kluba pred tekmo dišalo vsaj po skrbno premišljenem sporočilu.

Ne, ne pravimo, da je bila Zahovićeva ideja, da naj gre Maribor z vsemi v napad. Sploh ne. Zgolj pravimo, da v tem primeru medijska relativna zaprtost kluba (Zahović že eno leto ne daje izjav, kar je Milaniča precej bolj izpostavilo, a odgovora na vprašanja o podaljšanju pogodb seveda nima on) pač klubu kot takemu ne koristi. Kot mu tudi ne, da na tiskovko po svojem prvem (evro)golu ne pošlje pred medije Dina Hotića namesto Blaža Vrhovca, ki je na tekmi igral obrobno vlogo in povrhu sam zaprosil za menjavo.

A prav pri Hotiću (in Ogrincu in Obradoviću) je Milanič vsaj po našem mnenju kiksnil. Povedati vic, anekdoto po tem, ko si izpadel, lahko izpade po eni strani častno sprejemanje izpada s ščepcem smisla za humor, lahko pa izpade tudi kislo. »Pred tekmo v Kopru prejšnji teden sem ga vprašal, koliko zadetkov je dosegel pri nas. Ugotovila sva, da toliko kot jaz, ki nisem nikoli igral za Maribor.« To je le delno smešno. Hotić je dal gol, ki ga niso zmogli Milaničevi napadalci. Nadalje, Hotić si ni sam na hrbet nadel vroče, ikonične in po odhodu Ibraimija toliko bolj simbolne desetice. Je kreator, je podajalec, je tudi strelec, a primarno gotovo ne. V Kopru je res zapravil sijajno priložnost po kateri je Maribor nato prejel zadetek. Toda Hotićeve igre so se izboljšale v spomladanskem delu sezone, ustalil se je v rotacijah, čakal na priložnosti, pri čemer mu je zelo koristilo tudi neigranje Sintayehuja Sallalicha in poškodba Damjana Boharja. Nekoliko mu ni koristila dominantna vloga Dareta Vršiča, s katerim se v bistvu bori za isto mesto, vendar se je prilagodil.

Še najbolj s komadčino, evrogolom in zadetkom spodletelega upanja. Zato vic in izjava Milaniča pač ni na mestu: »Če bodo mladi fantje poslušali nasvete strokovnega vodstva in direktorja, potem bo odlično. V prvem polčasu je Dino iz zelo podobne situacije streljal v nasprotni kot – kar nekaj. Če nas bodo poslušali, kako morajo streljati, bo več tega.«

Kajti ko je padlo vprašanje o Luki Zahoviću, katerega streli, zapravljeni zicerji in nasploh forma so v zadnjem času tudi »kar nekaj« – uporabljamo Milaničeve besede -, pa so naenkrat vsi imeli težave, ne zgolj Luka Zahovič. Seveda jih imajo vsi; kdo pa jih nima. Da Milanič hkrati vse želi spomniti, da je Zahović dal štirinajst golov, dva lepa gola v Gorici in je moštvo reševal, ko ga drugi niso, pred tekmo pa celo omenjal Žana Celarja, ko je padlo vprašanje o rotacijah do konca sezone, ki trenutno niti povoha ne klopi prvega moštva, no, da Milanič spominja na vse to, nas čudi. Kolikor smo lahko razbrali iz izjav Zlatka Zahovića, je usoda njegovega sina (ni nepomemben podatek) v rokah NK Maribor. Če Maribor želi dobro izkoristiti svojo (povratno) naložbo, poravnati za zdaj neznan znesek s Heerenveenom, potem kolaž zapravljenih zicerjev ne koristi ne klubu ne igralcu.

Kajti Milaničeve izjave v Stožicah, da je Vršiča menjal zato, ker je bil brez energije, v Ljudskem vrtu pa spomnil, da je do konca sezone še osem tekem, hkrati pa da se Marcos Tavares bolje znajde na zgoščenem prostoru, so dvojni standardi. Kajti tudi Luka Zahović deluje izmučeno. In ni edini, povrhu je izmučen še psihološko, ker je spet v poziciji, ko mora na novo dokazovati svoj talent. Bolj kot svoj priimek. Poleg Zahovića sta spomladi s pokalom vred vse minute odigrala še oba bočna: Mitja Viler in Matej Palčič. Če Viler še skuša iztisniti zadnje moči in prodira po levi, ko presodi na podlagi izkušenj, da se to še splača, je Palčič še vedno nedefiniran igralec in celo vstop Damjana Boharja na njegovo mesto je desno stran naredilo za bolj potentno.

Za Vilerja, Palčiča in Zahovića trenutno Milanič ne izjavi, da so preutrujeni za prvo postavo. Ki ima rezultatske probleme, ti pa so tisti, ki skrbijo načeloma vsakega trenerja. Maribor je na zadnjih šestih tekmah premagal zgolj in samo Radomlje (1:0). To je kriza. Če si zmagal le enkrat na šestih tekmah, je težko razumeti izjave o fantastični igri, o odlični igri, o dominaciji. Seveda šteje tudi vtis in predvsem imajo vijoličasti zajetno zalogo, zaradi katerega so to problemi, ne pa kriza. Toda v oko pade tudi dejstvo, da se vijoličasti v vlogi favorita ne znajdejo. In še manj na tekmah, ko gre na izpadanje. Ne samo Olimpija, tudi proti Gorici so napredovali z golom v gosteh. Proti Radomljam so na začetku letošnjega pokala kar grizli za zmago. Lanski finale so dobili komaj po enajstmetrovkah proti Celju, po penalih so izgubili superpokal s Koprom. Pred tem jih je moštveno v finalu pokala nadigrala Gorica.

Da evropskih pokalov – tekma z Olimpijo je v Ljudskem vrtu zelo spominjala na dvoboj z Gabalo, ko je Maribor bil blizu, a daleč – raje podrobno ne omenjamo. Vsaj ne v zadnjih letih. Po sezoni lige prvakov ima Maribor težave s tekmami na izpadanje. Ni zanesljiv, še posebej pa se raje sam spravi v zaostanek in sleče vlogo favorita. Potem pa smo pri cesarjevih novih oblačilih.

Safet Hadžić ima ravno dovolj karizme

Hitro so se pojavili memi, kjer je bil Safet Hadžić lik iz Back to the Future. In še kaj. Hej, še Taksist Ibro se je pohecal na Twitterju, v stilu firme Opta, da se Hadžić še ni počesal, odkar je trener Olimpije. Morda je ravno malo odpičen lik, kakršen je Hadžić, ki ni ravno umetelni retorik, tisto, kar je Olimpija potrebovala vsaj za silo. Kot je bil za Milana Mandarića lani, denimo, Rodolfo Vanoli. Težava je bila, da je bil Vanoli po svojem načinu delovanja – podobno kot Hadžić – le začasna rešitev, gotovo pa ne dolgoročno, kar se je pokazalo takoj proti Trenčinu.

Hadžić morda nima medijske karizme, ima pa tisto osnovno fuzbalsko. Pove tako, kot je. Če se je Milanič v svoji drugi eri pošteno razgovoril, Hadžićeve izjave ne zapolnijo niti 140 znakov za en tvit. S čimer ni nič narobe, sploh ne, prej navdušeno spremljamo nekoga, ki se res ubada z igro in igralci. Hadžić je skrbno vodil tekmo in zdi se, da se ga nogometaši ne ravno bojijo, imajo pa nekaj strahospoštovanja. Tudi zato, ker so mu morda malo pogledali v oči in se vprašali, kdo pa bi prišel za trenerja v klub, ki mu tako ne gre to pomlad.

Ampak Hadžić je na svoji tretji tekmi – dve pokalni z Mariborom, ligaško gostovanje v Celju – ostal neporažen s svojim moštvom. Izločiti Maribor z – moramo priznati – tudi oslabljeno ekipo in predvsem psihološko nestabilno slačilnico ni majhna stvar. Je dosežek, kakor koli obračamo in četudi še enkrat spomnimo na mariborske težave. Hadžić je na vprašanje, ali mu bo to zagotovilo daljšo prihodnost pri Olimpiji, odgovoril tako, kot odgovarja le redkokdo. Takoj in odkrito. Da ni pomemben on, temveč moštvo. Ki ne zmaguje v ligi, kar je ponovil vsaj dvakrat. Celo Olimpiji torej pokal (še) ne pomeni toliko pred finalom, ker niti Hadžić ni bil pretirano zadovoljen zgolj s točko in golom Elekeja v izteku tekme s Celjem.

»Seveda bomo poskušali osvojiti pokal, kar pa bo zelo težko, saj so Domžale dobra ekipa. Vesel sem, da smo se uvrstili v finale z izločitvijo kakovostnega tekmeca. Maribor je pritiskal, vsa čast našim fantom. Ponosen sem na njih, kot da bi bili moji otroci. Taktični načrt nam je uspel, z igro pa nisem bil povsem zadovoljen. Malo več bi morali igrati,« so hvalevredne in spodbudne, hkrati pa kritične in dovolj širokogledne izjave, da vsaj na Urbani.si nad Hadžićem lahko izrazimo pohvalo. Voditi klub, ki ni več vedel, kje ima več težav, na igrišču ali izven njega, kjer se je dogajalo podobno kot lani Mariboru, ni lahko.

Hadžić je to storil s korajžo, dvignjeno glavo in predvsem neskritimi simpatijami do kluba, ki ga povrhu vodi že tretjič, pri čemer ne prvič ne drugič ni zdržal pretirano dobro. Prav besede, da z vsem dolžnim spoštovanjem še ni pripravljen priznati poraza v prvenstvu proti Mariboru, pa kažejo, da je Olimpija dobila nekoga, ki medijsko ni v napovedih prearoganten (Branko Ilić) ali žaljiv (Nejc Vidmar, ki se je fotkal z Matjažem Šalamunom Šalco, s katerim sta se kičkala pred prvim spomladanskim derbijem). Ne, dobili so nekoga, ki spominja na tisto »staro« Olimpijo.

Damir “Dorian Grey” Skomina

Pisati o Damirju Skomini je podobno kot pisati o, em, Aleksandru Čeferinu. Tu nekje. Ko enkrat nekomu rata na tujem in je prav prek tujine nato obvezno cenjen doma – Skomina pri nas pač nikoli ni bil, nič pa mu ne pomagata bojda dve prijavi na Uefi v ligi prvakov, obe pa od sodržavljanov, ki jim je sodil na igrišču -, bi morali vselej polagati rdečo preprogo. In tako kot Čeferin ni rešil slovenskega nogometa, ker je za (dva) selektorja nastavil nekoga s prenizkim elektromagnetim in še kakšnim (ne)potencialom, tudi Damir Skomina ni božje darilo v črnem. Ni. Pika.

Kenan Bajrić je zrušil Mitjo Vilerja za penal. Pika. Fertig. Konec debate. Če to ni penal, kaj potem je? Ker je nogomet ravno zaradi subjektivne presoje sodnikov baje romantičen, moramo nemudoma pristaviti, da Mitja Viler pač nima estetskih kvalitet v iskanju penala. Po domače, ne zna telebnit. In res ni, tole je bilo bolj podobno dalmatinskemu galebu, ki se čez pol plaže na Bačvicah zabriše za picigin žogico. Okej. Za Skomino pač premalo estetike. Vredu. Ampak ko so nad njim rohneli ne zgolj Viler, ki si je v Kopru že prislužil rumeni karton v podobni situaciji, ker je sodnik ocenil, da simulira (Viler pač nima estetskih kvalitet za penal, ponavljamo), temveč kasneje, tokom tekme še Milivoje Novaković, bi si vsi po vrsti zaslužili rumene kartone. Če bi bil Skomina seveda tako samozaverovan na zelenici, kot je pred ogledalom. Pa ni.

Damir Skomina ne izpelje svoje arogance (za ene) oziroma avtoritete (za druge) do konca. In tu je njegov problem. Čeprav mu je s finalom lige prvakov ovekovečeno kariero odškrnil stranski sodnik, ima Skomina prav težave z dojemanjem »sodniške ekipe« kot tima. In podobno postavlja standarde v slovenskem fuzbalu, povrhu nedosegljive že za Mateja Juga, kaj šele za Slavka Vinčiča, pa govorimo o naših najboljših sodnikih, ki redno in dobro (!), pravzaprav zelo dobro, sodijo na tujem. Damir Skomina po takih napakah ne more biti zgled. Nikomur. Še najmanj pa sebi. Če bi bil taka avtoriteta, bi moral Vilerju in Novakoviću pokazati rumeni karton. Ker tako obnašanje – o katerem so polna usta predavanj na Uefi in Fifi – baje ne spada na zelenice. Pri čemer je Olimpija pokasirala kar štiri rumene kartone, Maribor pa nobenega.

Vijoličasti niso izpadli iz pokala zaradi sodnikov, gotovo ne. Tudi Olimpija ni zaradi njih napredovala. Povrhu lahko Skomina in Jug, ki ju je NZS tokrat vseeno dobro izbrala (ne pozabimo, eksperimenti Drečnik so se dogajali pod Čeferinom), kažeta na ligo prvakov, kjer se dosodi penal za odbijanje žoge s prsmi, da španske lige raje sploh ne omenjamo. A čeprav v intervjujih Skomina rad govori o svojih velikih kolegih – a la Rizzoli, ki je sodil Bayern-Real še isti večer -, to nima tistih 90 minut prav nobene veze. Skomina se na naših igriščih obnaša, kot da smo vsi tu zaradi njega. Igralci, trenerji, gledalci. Nismo. Niti slučajno. Tako kot se mora Rok Vodišek dokazovati v golu, Luka Zahović pred golom, navijači s transparenti, novinarji s teksti (in tv komentatorji s komentiranjem), se morajo tudi sodniki. Samo zato, ker je Skomina sodil to-in-to, še ne pomeni, da vse, kar piska, drži. Ono, samoumevno. Češ, tudi če se ne strinjamo, pa že mora biti tako, če je pa tako Skomina rekel. Tu je osnovna napaka. Skomina se mora, še zlasti pa na derbijih, toliko bolj dokazovati. Pretekle zasluge namreč tu prav nič ne pomagajo. Vprašajte Luko Zahovića.

Termin tekme + »razrednost« tekmovanja

Priznamo, z napisom Green Dragons se strinjamo. Pa saj, kdo se ne bi? No, kot se je izkazalo ne vsi na Televiziji Slovenija. Na nacionalki so se, gotovo tudi zaradi pravil, ki pač ohlapno prepovedujejo križanje tekem s tekmami lige prvakov (čeprav, khm, bi Čeferin res opalil in ošamaril Slovenijo, ker bi igrala svoj derbi (!) v terminu lige prvakov?), odločili, da bo povratna tekma ob 17:15. Najprej… 17:15 je bizaren termin. To je termin, ki daje jasno vedeti, da so cincali tudi o lastni shemi. Tisti programski shemi, zaradi katere smo derbije gledali ob nemogočih urah. Ker so bili biatloni, pa nordijske kombinacije ipd.

Povratna tekma bi bila komot in gladko vsaj ob 18. uri. Tudi, če bi tekma šla v podaljške – pa ni, sploh pa, kdo ima kristalno kroglo? -, bi bilo končano do tekem lige prvakov. Glih-za-glih. Ampak ne. Ljudski vrt je pokazal, zakaj je hram štajerskega, če že ne slovenskega fuzbala. Ampak napolnil se je tam nekje do Vilerjevega (ne)penala, torej kakih akademskih četrt ure kasneje. 10.500 za sredo ob 17.15 in za pokal je nekaj, na kar mora biti tudi NZS ponosen in tudi je, dovolj, da je na tekmo prišel tudi predsednik Radenko Mijatović. Ki bo gotovo podelil pokal, tako državnega kot pokalnega, praksa, s katero so na NZS imeli kar nekaj težav.

Pokal je dobil letos na teži predvsem ali pa zgolj zaradi derbija. Lani je bilo v Kopru na finalu, denimo, le 2.500 gledalcev. Zakaj, smo pisali prejšnji teden. Derbi je pač derbi in še toliko bolj nujno potreben. Zakaj? Ker Olimpiji te dni pač ne gre v prvenstvu. In imeli bi – tako pri Green Dragons na severu in Olimpija Supporters na zahodu Ljudskega vrta – še večjo podporo, če bi bil termin vsaj malo bolj normalen in dostopen za prekotrojance.

NZS za popularizacijo pokala ne naredi dovolj. Ne ve točno, kaj bi z njim. Zato se zdi, da bo obtičal doli v Kopru, med tednom, ko si ravno ne moreš narediti izleta, kot so si ga Viole minuli vikend na Bonifiki. Termina, ob katerih sta igrala Domžale in Krka, sta preprosto – narobe. Napačna, falš, mimo. Tudi prvi krog, ko se med sabo dajejo zmagovalci MNZ pokalov in šest klubov PLTS, se igra med tednom. Nočemo kopirati angleškega ali nemškega modela, kjer se za take posebne priložnosti žrtvuje magari ligaški vikend. To morda res ne. Toda NZS se preprosto ne ubada s koledarjem, kar je pokazala s tem, da letos niti bu ne mu ni rekla o superpokalu, drugo leto ga pa sploh ni na koledarju. To pač ne koristi nikomur.

Televizija Slovenija se je z letečim reporterjem, studiom (takim s streho, šotorom, tega si Kanal A ne privošči v PLTS), dobrim gostom, premično kamero ob terenu (še nekaj, česar Kanal A nima) resda potrudila, toda še vedno vztraja ustrežljivo pri terminih in, kar forume še bolj jezi, vztrajanjem pri nekaterih komentatorjih, ki so iz forme, tako tekoče kot zeitgeistne. Pritoževanje nacionalke čez NZS, češ, kako da so grdi-grdi sklenili dogovor s Kanal A za triletne pravice PLTS, izpade bolj kot jamranje. Saj smo gledali prvi dve tekmi hokejskih derbijev na – youtubeu. Ker so neprofesionalci pokazali pač več entuziazma od celotnega uredništva, ki izgublja tako pravice (Eurobasket) kot kader (Sanja Modrić), po drugi strani pa kljub skrbno izdelanim prenosom, boljši režiji in dodelanim napovednikom, nacionalka še vedno ne pošteka, da je fuzbal najbolj popularen šport. Ja, tudi/celo naš fuzbal. Saj zima gor in dol, ampak poglejte skozi okno. Zima je mimo.

13. aprila 2017
Pet ugotovitev: Koper – Maribor [2:2]

Dobro vse – razen rezultata

Dobra novica? Maribor je končno zabil drugi gol na tekmi. Slaba novica? Ne, ne toliko ta, da je prejel dva, temveč da ni zabil še tretjega. In četrtega. In petega. Ker bi jih lahko, gladko. Pri zapravljenih zicerjih – ki so točno to – je težko biti pameten. Eni se odločijo za igranje do onemoglosti, drugi za rotacije, tretji za pogovor, četrti za izmero elektromagnetnega potenciala.

»Igrali smo odlično, imeli priložnosti, res smo dobro igrali, imeli zicerje. Zaslužili smo si bistveno več,« je po tekmi povedal sicer razpoloženi Darko Milanič. In imel je popolnoma prav. Maribor je igral, okej, dobro, morda ne ravno odlično, ker tudi tekoča igra, priložnosti in prenosi ne morejo zamegliti še drugega zaporednega nerodno storjenega penala (prejšnjič Defendi, tokrat Palčič+Rajčević v paketu) in še manj zapravljene zicerje. »Vesel za Novo! Škoda, da nismo zmagali. Spet je bilo vse odlično – razen rezultata. Škoda da ni zabil tudi Luka, pa Dino,« je še dodal Milanič.

Maribor je igral tako, kot je najbrž želel in pričakoval. In to ne glede nato, da je Koper šel nad Maribor kot ni šel nihče od Domžal dalje v zadnjem jesenskem krogu. Še Olimpija ni šla tako nad Maribor. Koper je igral previdno, ne pa zakrknjeno. Začutil je svoje priložnosti, toda hkrati dobival redne lekcije od Maribora na sredini, kjer je zlasti Dino Hotić pokazal, kaj je manjkalo na derbiju, ne glede nato, da je Dare Vršič znova pokazal več. Saj so pravzaprav vsi. Še največ Milivoje Novaković, ki si je tako želel zabiti, da se je šel kregati s stranskim sodnikom, čeprav je dal gol po igranju z roka, povrhu pa je bil v ofsajdu. To je, na sicer malo čuden način, pripadnost in želja.

Ampak Novaković je vztrajal in oba gola dosegel, ko so igralci Kopra tuhtali in gruntali, da jim v bistvu kar gre in da zakaj ne bi res razmišljali o četrtem mestu in Evropi. Toni Datković je tako slabo ocenil žogo, da mu jo je Novaković snedel in pokvaril tekmo sicer odličnemu vratarju Marijanu Antoloviću. V drugo pa se je ponudil Hotiću, ki ga je videl tako, kot je gledal lani v Krškem. Lucidno, pronicljivo in udarno. Res lep gol, res lepa akcija. 1:2, vodstvo, zmaga, gremo še po enega, če pa ne, pa gremo zelo veseli domov.

Ni bilo tako preprosto. Spet ne. Maribor se je v Celju, proti Radomljam in v Ljubljani po vodstvu ustavil. Tokrat je ne le ulovil, temveč garaško obrnil rezultat. In imel vodstvo. To je vloga, ki Mariboru nekako (nikakor?) ne leži. Še najbolje jim je šlo proti Olimpiji na uvodu v pomlad. Kje so razlogi, kaj je narobe, da moštvo, ki v iskanju prvega gola kombinira, kreira in se celo igra, potem presahne? Bo moral ugotoviti strokovni štab. Nekje morda nekaj zmanjka v komunikaciji po, gotovo, temeljitih analizah. Zdi se, da igralci točno vedo, kaj je narobe, ampak rečejo, eh, saj bomo že. In grejo na “filing”. Gola Novakovića sta bila sicer to, kar moštvo vadi, toda prvega ne moreš natrenirat ali analizirat. Drugega gotovo. Še bolj pa vse zapravljene priložnosti, vsaj tri resnično zelo zrele.

Mariboru prav tako veliko ne bo pomagalo vsajanje nad sodniškimi odločitvami, kakorkoli so te že čudne. Občutek mariborske klopi je, da jim sodniki pomagali gotovo ne bodo (saj, zakaj pa bi jim?), res pa je, da sodniki nikomur ne pomagajo s svojimi bizarnimi (ne)odločitvami: ne sebi, ne tekmam, še najmanj našemu nogometu, ki da se tako hvali prav z njimi. Toda spet: vsi niso Damir Skomina, ki ga sicer čaka novi derbi v sredo. Ob strelu Vršiča bi Obrenović gladko lahko pokazal na penal, ker je ta meril proti golu, žoga pa je zadela Koprčana v roko. Ki ni bila čisto ob telesu. Če se spomnimo, kaj vse je bila letos že roka za penal… Bi nas ne čudilo, če bi videli še drugi penal na tekmi. Še bolj pa čudi Obrenovićev kriterij: ko je Viler padel v kazenskem prostoru in protestiral, je dobil rumeni karton. Okej, taki pač kriterij, taka pač pravila, žuta karta. Toda ko je Novaković precej bolj »nahršil« na sodnike, pa nič. Enako velja za Šulerja, ki sodnikom razlaga in govori po dolgem in počez. Občutek je, da se sodniki veteranov (udeležencev SP, nenazadnje) dejansko bojijo, kar je sicer del nogometne in športne folklore, izkušenim je pač dovoljeno več. Toda Mariboru na koncu niso krivi – vsaj ta trenutek ne – sodniki. Obrenović ni zastreljal zicerja, bi pa kakšna njegova odločitev manj dvigovala pritisk in rahljala živce. To pa gotovo.

Maribor je z igro, skratka, lahko zadovoljen. Z vsem razen z rezultatom, čeprav tudi občutek, da točka niti ni tako švoh, pove tudi nekaj. Da Maribor ne jemlje tekem in, še bolj, tekmecev za samoumevne. Zna pogolniti tudi točko, še tretjo zaporedno na gostovanju, kjer tudi glasna podpora Viol očitno ne zaleže za zmago. Je pa to obrat od lani, ko je Maribor take tekme izgubljal in povrhu še prej v Ljudskem vrtu. Se je pa Maribor sam spravil v pozicijo, da bo prav v Ljudskem vrtu v sredo podpisoval ne samo svoje, temveč tudi sezono Olimpije, ki bi z napredovanjem dobila prepotreben potisk. Pri čemer Maribor po lanski sezoni in grenkem občutku, ki ga premore, ni tako radodaren, kot je bil Bayern ko je posodil Borussii dva milijona evrov. Ključno za to sezono je misija 14, ki je spodletela lani. Toda tekme na izpadanje so tudi dober pokazatelj, kako psihološko stabilno je moštvo, ki ga v vsakem primeru čakajo nove evropske preizkušnje.

Zahović (tako ali tako) ne zabija

Darko Milanič se v petek, pred odhodom na Obalo, ni otepal vprašanj, češ, zakaj vztraja z Luko Zahovićem, če pa je očitno, da mlademu napadalcu ne gre. Nekaj so naredili antibiotiki, še več vsaki naslednji zapravljeni zicer. Kar nikakor ne zmanjšuje njegovih štirinajstih zadetkov pred tem. Nenazadnje je odločil derbi v Ljudskem vrtu. To se težko pozabi.

Toda mariborski strokovni štab je iz ključne Zahovićeve lastnosti naredil breme, vsak gol pa se zdaj zdi težek kot kamen, ki ga Zahović nosi navkreber (na Triglav slovenskega fuzbala), ko bi Maribor moral plezati še višje po lestvici, čeprav se višje pravzaprav ne da. Prav je, da ima Maribor – ja, uporabili bomo točno to besedo, vendar v pravem pomenu – ambicije. Toda ambicije za res vsako ceno? Po tekmi z Olimpijo smo vsaj spraševali, če ne trdili, da očitno ne veljajo za vse enaka pravila: Milanič je v Stožicah menjal Vršiča, ker da ga ni bilo v igri in je bil preutrujen. Luke Zahovića do ključne priložnosti na samem koncu tekme v drugem polčasu res ni bilo praktično nikjer. In potem je dobil priložnost, po tako krasni akciji, kjer je Novaković dostavil najboljšo in najlepšo pico, še toplo. Pa je Zahović iz štirih metrov nabil naravnost v Antolovića, kamor je šlo večino mariborskih strelov – razen tistih dveh Novakovićevih.

Milaničeva razlaga je, da je razlag in pristopov več. So trenerji, ki igralca posadijo na klop. »Ampak kako bo potem zabil, če bo na klopi?« je sicer zelo zdravorazumsko razmišljanje, ki celo ima rep in glavo. Toda nogomet je kolektivna igra, ki ima povrhu na voljo tri menjave (med sedmimi). Maribor nima zgolj dveh napadalcev. Ne, ima, pogojno, štiri, če tja štejemo še Gregorja Bajdeta (o menjavah sicer v naslednji ugotovitvi). In še koga nižje dol po kadrovski hierarhiji. Če bi jih seveda želel videti. Zdi se, da strokovni štab tega noče videti. Na silo pač ne bo šlo in tekma v Kopru je – na podlago zapravljenih zicerjev proti Radomljam, Krškem in Olimpiji – dokončno pokazala, da Zahović potrebuje malo počitka. Če bo namreč kolaž zapravljenih zicerjev prišel do menedžerjev, mu to cene prav gotovo na trgu ne bo dvigovalo, čeprav nihče točno ne ve, kaj je Zlatko Zahović mislil, ko je govoril, da je »Luka naš in mi bomo odločali o njem.«

Že prav, toda trenutno so nekatere odločitve napačne. Igralec ne koristi ne moštvu, ne klubu, še najmanj pa sebi. Kar ne pomeni, da se ne trudi, da ne išče, toda ko je nabil v Antolovića, je pogledoval v tla, v nebo, mimo soigralcev, mimo klopi. Da bi nekje našel odgovor. Milanič je rekel, da Luka morda bolj potrebuje treninge kot pogovor, toda treningov v takem ritmu pač ni. Sledi namreč še tretji teden niza sreda-sobota, Zahović pa igra prav po vseh 90 minut.

Ob pogledu na klop je gotovo čutiti tudi pritisk – v obe smeri. Kajti Milaničeva razlaga ima tudi drugo razlago, prosto po kmečki pameti. Če Zahović namreč na klopi ne more zabiti gola in ga pač skuša na igrišču, a če ga ne, ga tudi nihče drug ne more, Maribor pa iz lastnih problemov, ko še obramba tuhta, kako da ne pade še kakšen gol, tekmecem ponuja vse več priložnosti. Razen prvega derbija in tekme z Radomljami so Mariboru po dva gola zabili Olimpija (pokal), Gorica in zdaj še Koper, Handanovića pa sta ukanila še Krško in Celje. Kar so dnevi odprtih vrat za moštvo, ki je v celotnem jesenskem delu prejelo le 16 (!) zadetkov. Pri čemer ne vlada občutek, da ima obramba kdo ve kako velike preglavice, ne glede na to, da je Aleksander Rajčević bolj kamuflaža kot rešitev. Maribor ima ključni problem v napadu, v realizaciji. In sploh ne bi imel problemov, če si jih ne bi sam zakuhal ravno v Stožicah. Krško ni bilo kiks, Celje še manj. Zdaj pa se kar naenkrat resnično zdi, da se Maribor v vlogi favorita ne znajde več.

Cincanje s (prepoznimi) menjavami

Da ne veš, ali boš vstopil za jubilejni tristoti nastop, ni ravno kdo ve kako jubilejno. Ni. Maribor je že v Stožicah cincal z menjavami in jih opravil med obema zadetkoma Olimpije. Saša Gajser je morda nekoliko izpilil svoje nastope pred tekmo za Kanal A, vsekakor pa »leteče« menjave (čeprav nogomet ni hokej ali rokomet), kot delujejo sedaj, niso ravno optimalne.

Milanič je v svoji eri bil dovolj predvidljiv, da so se menjave dogajale v najboljšem primeru po 70. minuti. Zdaj so te storjene kar naenkrat še precej kasneje, da ne zapišemo prepozno. Po 80. minuti je relativno pozno. Ni neobičajno, da se rezervni igralci v trojkah segrevajo po rotaciji, da vsi ostanejo v pogonu in koliko toliko ogreti. Toda pri Mariboru je to vnemar, če Milanič še sam ne ve, kdaj točno bo menjal. Tavares je na vstop čakal vsaj pet minut, nekaj lahko pripišemo dinamični igri v tisti fazi tekme. Toda da niso točno vedeli, koga bi zamenjali (prosto po letečem reporterju Kanala A)? Za klub tipa Maribor, trenerja s takimi izkušnjami? Govorimo v dvojini: tako o Milaniču kot o Gajserju.

Maribor je sicer imel nadzor nad igro, tekočo igro in pravzaprav vse – razen še kakšnega gola. Ne moremo spregledati obeh prejetih zadetkov, kjer se vidi, da bi klub lahko razmišljal še o kom v zadnji vrsti – razen o Rajčeviću. Denis Šme je sicer poškodovan v ključnem delu sezone, kar Milaniču ne gre na roko. A Maribor ima tudi druge igralce. Zdaj je – če sprejmemo, da drugih rešitev v obrambi ni in je treba pač nekaj spremeniti višje gor po igrišču – namreč Sandi Ogrinec kar naenkrat skušal izpasti kot adut, kot rešitev, čeprav proti Radomljam to za Milaniča ni bil, a je proti Olimpiji nastavil dve akciji za gol. Na klop se je resda vrnil Adis Hodžić, ki je še pozno poleti igral v Evropi (!), zdaj pa pride na klop le ob poškodbah in izostankih, pri čemer Matej Palčič v svoji igri v najboljšem primeru stagnira (njegova jesenska asistenca Zahoviću prav na Bonifiki se zdaj zdi kot redki preblisk), Mitji Vilerju pa žoga pobegne v ključni fazi, ker preprosti ne zmore več (takega tempa).

Čemu je Maribor »moral« priklicati nazaj Gregorja Bajdeta, če je doslej dobil zgolj šest minut? Igralec, ki je bil še lani dovolj potenten za Maribor, ne glede nato, da se ne vklopi v Milaničev sistem. Da cincanja s Tavaresom, ki je dodal še sedem minut in je spomladi pri 83 minutah, torej niti še eni celi tekmi, posebej niti ne vzamemo v drobnogled. Tavares je zmogel nekaj, česar ne delata ne Zahović ne Novaković. Igrati s hrbtom proti golu, nabrati nase dva igralca, kar je naredilo dvakrat prostor prav Vilerju. Da igrajo na koncu skupaj zdaj že redno Tavares-Novaković-Zahović, deluje bolj kot zasilni izhod, na pol obupana želja, da bo nekdo od trojice zabil. Do priložnosti pridejo skoraj vedno, zabili pa v tej postavi še niso. Kar pove dovolj.

Pamićevo večno (ne)zadovoljstvo

Igor Pamić je ikoničen trener. Je. Vneto se bori za ta Koper, ko se morda drugi ne bi. Totalno nasprotje od predhodnika Milana Obradovića, ki je bil bolj zadržan, premišljen in artikuliran mož. Pamića redkokdaj kaj zadovolji. No, priznati je treba njegovo odkritost in iskrenost: glasno in jasno je po tekmi poudaril, da je bil Maribor boljši. Ali je s tem želel povedati, da je točka za Koper toliko večji uspeh?

Ne, mi nismo dobili tega občutka. Pamić vselej po tekmi razlaga, kdo je manjkal. To pač meji na izgovore in vztrajno apologetstvo. Nihče sicer ne zavida klubu, kjer so si kapetanski trak dovolj p(r)odajali, da ga zdaj nosi Danijel Pranjić, čeprav je v klubu manj od ene cele sezone. Kar pa ne pomeni, da Koprčani ne bincajo tega svojega fuzbala v neki želji. Seveda ga, toda ne glede na odprto in dinamično predstavo, se zdi iluzorno pričakovati, da bi se vrnili v evropska tekmovanja, kjer so, resnici na ljubo, bolj sodelovali kot tekmovali (v zadnjih sedmih poskusih so le dvakrat napredovali krog višje). Že zato, ker težko najdejo svojo pravo igro, te pa ne moreš najti, če menjaš “pol ekipe” vsako poletje in vsako zimo.

Poteza Korejca Parka je namreč povedala dovolj. Trmast, svojeglav in vztrajen igralec, ki je skušal Maribor utruditi s fizično igro in dueli, je odšel kar naravnost v slačilnico, niti roke ni dal Rubenu Belimi, soigralcem ali trenerju. Vsekakor poteza, ki pove kar precej. Kot je tudi (odlično) poročanje letečega poročevalca Kanala A, kakšne napotke je Pamić dajal, ko je Maribor že obrnil rezultat, ob vstopu Darka Lukanovića. Po zraku, visoko, ker da po tleh ne bo šlo. Tudi prav, vsak izbere svojo taktiko, toda Koper je bil v svojih sicer redkih priložnostih sposoben tudi z igro po tleh, še zlasti prek bokov, kjer sta imela še posebej Matej Palčič in Aleksander Rajčević precej težav. Vsekakor dovolj, da sta »zgemplala« penal nad Sandijem Križmanom. Je pa res, da je izenačujoči gol padel prek Eda Kevina Kokorovića (še naprej zelo soliden igralec!) na glavo Križmana.

Kopru manjka nekaj več konstantnosti, predvsem in najbolj pa občutek miru in vsaj srednjeročnosti. Manjka namreč zgodba. Pri vseh menjavah bi namreč bilo nemalo vprašanj pred evropsko sezono, ki pa se v tem trenutku – še posebej po porazu s Krškim in neučinkovitostjo proti Gorici – zdi resnično nedosegljiva.

(Ne)konsistentnost Kanala A

In smo spet tam. Za Kanal A, ki se mu že lep čas pripisuje (pre)velike zasluge pri popularizaciji PLTS, je nogomet spet tisto brcanje žoge – med oglasi. Spet se je na debelo zamujalo, več kot pet minut. Že res, da v tem nis(m)o svetovni unikum, se dogaja tudi drugod, toda to ne pomeni, da bi standardi morali padati.

Marko Lazar ima kot komentator več težav, a ima dve ključni. Ne presojamo iz piedestala, ker ta portal to vsekakor ni in gotovo se tudi nam lahko očita pristranskost/subjektivnost/naklonjenost (prosto po želji) in kakšno manjkajočo črko, škrata ali preprosto površnost. Ne bi bilo niti prav, da bi to opravičevali s svojim (zastonjkarskim) entuziazmom, a vendarle bi Kanal A kot nosilec ključnih medijskih pravic moral letvico dvigovati, ne pa spuščati.

Če za Tomaža Lukača velja v Mariboru, da navija za Olimpijo, v Ljubljani pa, da obožuje Maribor, je pri Lazarju več kot očitno, kam se nagiba. Njegovo apologetstvo do Radeta Obrenovića je preseglo mejo dobrega okusa. A če se o okusih naj ne bi razpravljalo – čeravno je Lazar neumorno denimo ponavljal, kako Dino Hotić letos še ni zabil, kar niti ni njegova vloga v trenutni konstalaciji mariborske igre, je pa ponudil morda ključno asistenco za drugi gol -, se lahko o dejstvih. Igralec s številko 6 pri Mariboru ni Dare Vršič, prav tako ne Blaž Vrhovec. In še manj Aleš Pihler. Ne. Je Aleks Pihler. Že reprezentant, med drugim. Rezervni vratar Maribora ni Marko, temveč Matko Obradović. Kot rečeno, vsem se dogajajo napake. Se. Ampak delamo vse, da bi jih popravili in izboljšali ali pa vsaj ne ponavljali. Lazar denimo ni videl pri razveljavljenem golu Maribora, da je bil Novaković – poleg tega, da je igral z roko – tudi v eklatantnem ofsajdu.

Lazar na trenutke skoraj zloguje svoje besede, previdno in prepočasi. Stvar osebnega stila in preference gledalskih ušes, kakopak. Enim paše to, drugim tisto, vendar Lazar resnično ne razume nogometne igre, če na postavljene tri koprske linije reče, da bi Maribor moral igrati hitreje, pri čemer je igral dovolj hitro, da je izpucal kar trinajst strelov, zabil dva gola, imel tri zicerje in nasploh nekaj od igre.

Seveda ni bilo optimalno, da je Lukač skoraj riknil od silovitega tempa v lanski sezoni, ko ni komentiral le ob ponedeljkih in petkih. Da menjave niso nujno optimalna rešitev, pa se ne vidi le v komentiranju: v studijskem delu smo kmalu videli, da sicer všečnemu Tomažu Klemenčiču ne steče njegovo dokazano znanje, hkrati pa nima šarma Nataše Gavranić in se zdaj kompromis išče v Roku Tamšetu, ki pa bi potreboval predvsem bolj relevantne goste. Stane Bevc pač ni prva liga. Žal. Vlado Badžim? Pogojno. Že res, da je imela podobne težave tudi Televizija Slovenija, a je v Anteju Šimundži našla stabilno, zanesljivo in tudi osebo z uspešnim življenjepisom. Sašo Udović in Marinko Galić sta na obeh straneh Trojan izgubila kredibilnost, pri čemer so prosti kar štirje nekdanji slovenski selektorji, pri čemer jezik teče zlasti Slaviši Stojanoviću, medtem ko Branko Oblak trdi, da se ga pokliče zgolj, ko Olimpiji ne gre. V vsakem primeru je Kanal A v letošnji sezoni z izbiro Lazarja in z menjavami v studijskem delu nazadoval. Ampak dokler Televizija Slovenija vztraja pri svojih komentatorjih in maši ušesa med Pokalom Slovenije… Je trenutno logika dobro-je-za-koga(r)-je pač dovolj dobra.

Igralec tekme: Milivoje Novaković [Maribor]

9. aprila 2017
Pet ugotovitev: Olimpija – Maribor [2:1]

Pravi, četudi pokalni derbi!

In ko samo pomislimo, da smo omahovali, če bi šli v Stožice na derbi! Ker smo za hip pozabili, kaj je bistvo derbija. Že res, da je to bil najslabše obiskan derbi po četrtfinalu pokala 2013 (tokrat med 4.500 in 5.000, takrat prav tako v Stožicah 4.000). Že res, da je Olimpija v nezavidljivi krizi širših razsežnosti. Že res, da je Maribor cca. tri zmage oddaljen do svoje misije štirianjst. Že res, da so manjkali na eni in drugi strani poškodovani in kaznovani. Že res, da to ni bila idealna predstava (sploh ne) in da nismo videli najboljše, kar lahko oba kluba ponudita.

Toda to je bil res pravi derbi. Karkoli že to pomeni. Če je kaj odlika letošnje Olimpije, je to njena vztrajnost, čeprav nihče, niti na igrišču, ni tako vztrajen (ali trmast) kot Milan Mandarić, katerega uspehi se na dolgi rok zdijo bolj kot stranski učinek revolveraških ukrepov. Olimpija je šla v derbi kot klub, ki nima ničesar izgubiti. Hej, še kelnar pri Smeltu nam je, šepetaje, pripomnil, naj jim Maribor prilepi eno vzgojno. Pa jim je ni. Ker je Olimpija igrala za svoje bistvo. In ne glede nato, kaj na tej strani Trojan mislijo, je bila eksplozija ob obeh golih Leona Beonka in preobratu bilo res lepo videti, da je tistim, ki so prišli na tekmo, še kako mar za ta zelenobeli fuzbal. Šok terapija je tako pomagala, da se je Andraž Kirm skoraj zapletel, ko je rekel, da je imel vpliv tudi obisk Green Dragons na ponedeljkovem treningu: »Navijači so povedali, kako želijo, da igramo za ta dres. Vsaka stvar je malo pripomogla.« Je torej želel povedati, da je bil obisk dobrodošel, prava izbira? »Ne, tega nisem rekel,« se je popravil Kirm.

Težko je bilo pri Olimpiji že ugotoviti, kaj je prav in kaj narobe. Ker preprosto niso več poznali, kaj je prav in kaj narobe. »Spet smo prišli iz garderobe in dobili gol, večkrat smo se letos znašli v tej situaciji.« Ja, prevečkrat. Kirm je dodal, da se sploh več ni spomnil, kako je zmagati na tekmi. In ta zmaga je bila nekaj, kar je že za ta dvoboj samo dobro. Ljudski vrt bo gotovo dodobra napolnjen. Maribor je spet v tisti (ne)zavidljivi situaciji, ko ima precej več za izgubiti, vloga favorita mu – celo proti Olimpiji – pač ne leži. Ne glede nato, da je Olimpija prisilila Maribor, da je igral, kot temu rečemo na tej strani Trojan, »evropsko«. Že. Do 81. minute. Tam pa je prav Maribor bil tista draž, ki jo je Olimpija potrebovala. Ko govorimo, kako oba kluba potrebujeta drug drugega in je to v dobrobit celotnega žogobrca pri nas, govorimo o tem. Derbi je pač derbi. Ne glede nato, da so na Radiu City pred tekmo zbadali z »kot da je derbi«. In da je Zlatko Zahović off the record izražal začudenje, kako da Olimpija rešuje sezono, če pa ima eno samo lovoriko. Karma te lahko vedno ugrizne. In tokrat je Maribor. Veselje Ljubljančanov je bilo pa, kakorkoli obrnemo, lepo videti. Sploh veselje tiste gospe, ki so jo našle tv kamere. Pa nasploh. To je bil taki pravi derbi večer.

En (Milaničev) standard za Vršiča, drugi za Zahovića

Preko palca bo iz mariborskega zornega kota ta derbi šel v zgodovino kot tisti, kjer si je Darko Milanič (in strokovni štab) sam uničil tekmo. Milanič se s tem vsaj takoj po tekmi ni strinjal v celoti, ker še ni vedel, zakaj točno je Maribor obstal. To bo pokazala analiza. Ni vedel, zakaj je njegovo moštvo tako padlo, so pa veliko povedale njegove izjave.

Najprej je namreč pričakovano padlo vprašanje, zakaj je zamenjal Dareta Vršiča tik pred prvim golom Benka. »Ste ga sicer videli razen pri zadetku? Jaz ga nisem videl. Bil je izmučen, zato sem ga menjal,« je pojasnil Milanič. To ni bilo edino vprašanje o Vršiču, kreatorju in igralcu letošnje mariborske sezone. Gotovo pa najboljšem igralcu pomladi. Od štirih golov na zadnjih štirih tekmah je sam zabil tri in prispeval asistenco. In še kakšno bi, če bi Luka Zahović svoje tri priložnosti (Radomlje, Krško, Olimpija) izkoristil. »Dare Vršič ni bil tako svež, kot bi moral biti. Zadel je fantastično, a je bil izven igre, ko bi morali zadržati žogo,« je vztrajal Milanič, ki kaže v svoji drugi eri več svoje osebnosti na tiskovkah. Zna se smejati, zna biti odrezav.

Tudi prav, vstopil je Bohar, potenten igralec, ki pa mu manjka ritem. Že pred tem je vstopil Aleš Mertelj namesto Blaža Vrhovca. Bila je 67. minuta, na jugu Stožic so viole popevale skupaj z ostalimi navijači in vse je dišalo po deja vuju, kjer Maribor pač potolče nemočno Olimpijo z 0:1. »Vrhovec je bil z rumenim kartonom zelo ogrožen, da bi se kaj zgodilo. Menjava z Mertljem je bila, da ne zgubimo igralca,« je svojo odločitev pojasnil mariborski trener. Ampak vijoličasti so se vidno pomikali vse bolj nazaj, vsaj za 10, če ne 20 metrov in prepuščali Olimpiji prednost, ki sta ga zapomnila njihova aduta Daniel Avramovski in Aleksander Cretu. Napačna odločitev? »Vrhovec ni bistveno bolj napadalen igralec kot Mertelj, definitivno ne,« je vztrajal Milanič.

A najbolj je začudila njegova tretja menjava. Da je vstopil Milivoje Novaković, ki še posebej zagnano igra prav proti Olimpiji in bi ga gladko pričakovali v prvi postavi, ni prav nič presenetljivega. Bilo je celo pričakovano, domala pozno. Kar je čudilo, je bilo cincanje z menjavami. Maribor je čakal že z menjavo Bohar-Vršič, ker je imela Olimpija prosti strel. Saša Gajser se je jezil na četrtega sodnika, a je Zlatko Zahović miril situacijo, češ, ne menja se pri prekinitvi tekmeca. Novaković je čakal, nato vstopil med obema goloma Benka, kar bi moralo kakorkoli zaustaviti nalet Olimpije. Pa ga ni. Ni toliko težavno, da je Milanič zamenjal Sandija Ogrinca. Taktična menjava. Zakaj? Pri 1:1? To je v polfinalu pokala na prvi tekmi v gosteh zelo dober rezultat. Čemu spet ihtenje z menjavo taktike? Zakaj »morajo« igrati vsi trije napadalci hkrati? Tavares, Zahović in Novaković?

Če je Tavares pokazal veliko zagona, a tudi manjko eksplozivnosti, je Luka Zahović vnovič zapravil priložnost, ko bi Maribor lahko zgolj potrdil svojo formo, status in vlogo. Pa je ni. Zakaj je Zahović spet odigral vseh 90 minut, čeprav se vrača po poškodbi, čeprav smo v drugem od treh tednov v ritmu sreda-sobota? »Luka Zahović je imel dve izjemni priložnosti, vsi smo to videli. Škoda da ni zadel. Moral bo strelsko formo spet najti…« je pojasnil Milanič. Težava za Milaniča je ravno to, da vsi vidimo, kako Luki Zahoviću nekje nekaj zmanjka. Ker je bil bolehen, na antibiotikih, bi toliko bolj pričakovali, da bi se ga spočilo in postopoma vračalo (kot se to počne z drugimi).

Eno je tvegati z Markom Šulerjem, ki je odigral suvereno tekmo (razen ob prvem golu Benka), a bo manjkal na povratni (kazen). Drugo pa z Luko Zahovićem. Kot pri Olimpiji denimo Denis Klinar nikakor ne najde niti jesenske, kaj šele lanske forme, trenutno Zahović (v primerjavi z Glavino, denim) prav tako ne najde svoje prave igre. Kar ne pomeni, da nima igre. Kje pa, podal je za gol Vršiča. Ampak vseeno nekaj zmanjka. Čemu potem vztrajanje za vsako ceno? In to res vsako ceno? Če bo Maribor pravočasno našel odgovor na to vprašanje, bo po štirih tekmah morda dosegel še drugi gol na tekmi. In manjkrat visel v zadnjih 10, 20 minutah.

Obradović in Ogrinec pokazala dovolj

Vsaj dovolj. Bi lahko Obradović posredoval bolje pri obeh zadetkih? Sploh pri drugem? Kjer je slabo izbil? Seveda. Je rešil moštvo dvakrat v prvem polčasu v eni sami akciji (Klinar, Benko) in še v drugem? Ja. Matko Obradović je deloval dovolj suvereno in prepričljivo, pričakovano (pa to ni apologetstvo, da ne bo pomote) pa ni mogel biti ključni mož obrambe, ko se je krhalo. Če lahko zadnja vrsta to pričakuje od Jasmina Handanovića, da bo rešil, ko je moštvo v izgubljeni situaciji, je to iluzorno pričakovati od Obradovića na njegovi četrti tekmi v sezoni, prvi spomladi. Obradović je vnovič pokazal, da je dobro pripravljen, Maribor pa, da upa pogledati v globino kadra.

Podobno velja za Sandija Ogrinca. Na svojem prvem derbiju je imel precej manj treme od, denimo, Blaža Vrhovca, če primerjamo njuno obvladovanje žoge. Ogrinec je skušal igrati naprej, kar mu je Milanič (nekoliko hitro) očital na tekmi proti Radomljam. V prvem polčasu je podal za prvo Zahovićevo priložnost ter začel drugo akcijo, ki bi lahko dokončala tekmeca, če ne bi bil Zahović zapravil priložnosti. Ogrinec in Obradović sta tako na svojem prvem derbiju pokazala dovolj zrelosti, da štab okoli njiju – ko se je enkrat odločil zanju – ni imel pomislekov.

Težava je, da sta bolj pod drobnogledom (tudi v teh ugotovitvah) kot denimo nekateri, ki igrajo redno in zaporedoma. Matej Palčič je najbolj eklatanten in nazoren primer, saj v najboljšem primeru njegova igra stagnira. V obrambnih nalogah je sicer zadovoljiv, toda desni bok Maribora je zdaj že nostalgično prepomemben in očitno prezahteven za igralca, ki vendarle ni prišel v Maribor s takim življenjepisom kot (na levi) prej Erik Janža.

Bistvo te ugotovitve je globina mariborskega kadra, kjer je za Valona Ahmedija in Gregorja Bajdeta napredek že to, da se sploh segrevata za morebitni vstop v igro. Prav je, da se je Maribor odločil za najmočnejšo postavo, kot je napovedal Milanič, toda to ne pomeni, da so poslani na igrišče tudi resnično najbolj pravi. Maribor zdaj vztraja pri nekaterih igralcih, toda če Milanič misli, da Dare Vršič resnično ni imel več česa dati, se moti.

Leon Benko ponudil nepričakovano: karakter (moštva)

Najbrž so vsi, ki so verjeli, da bi Leon Benko lahko bil letošnji Miroslav Radović, že obupali. Benko nima tako slabe statistike: v prvenstvu je na 20 tekmah zabil 7 golov, v pokalu ima zdaj na treh tekmah štiri gole. Solidno. Problem Benka so zapravljene priložnosti, kakršna je bila tista proti Gorici, pa Aluminiju in še kom. Ni deloval kot »kliničen« igralec. Njegovi zadetki so postajali odbitki, bolj naključje kot rešitev.

In nič drugače se ni zdelo pri obeh golih na pokalnem derbiju. Škarjice so bile točno tista iznajdljivost, ki naj bi jo takšen igralec, takšen strelec pač izkoristil in pokazal. Za take gole je Benko najbrž prišel v Olimpijo. To je gotovo želel videti Ranko Stojić, pa ni dočakal. Pri obeh golih je bil neusmiljen, dal je takšna gola, kakršne je letos zvohal Luka Zahović. Glede nato, da niti ena zimska okrepitev Olimpije ni začela tekme, to o sestavi, ki jo je imel na voljo Safet Hadžić, tudi nekaj pove: da je ekipa vseeno dala nekaj skozi, zamenjala Vanolija, Elsnerja in Pušnika za trenerja, izpadla (pre)hitro iz Evrope, izgubila dva derbija, a nekako vmes imela enako število točk kot vijoličasti. Hadžić je ponudil celo Arisa Zarifovića, od katerega se je Zahović odbijal in imel (do njegove poškodbe) tudi težave z njim. Že res, da Nik Kapun, Kenan Bajrić in še zlasti Mario Jurčević niso prikazali nič posebnega in da je Nemanja Mitrović, ki je šestnajstič (rekordno) nastopil za Ljubljančane na derbiju, prelahko izpadel pri golu Maribora.

Toda iz izjav Kirma se je dalo razbrati, da četudi so profesionalci, se je moštvo Olimpije sestavilo ravno za to tekmo. Čeprav dolge faze tekem nič ni dajalo tega občutka, so ga očitno nekje, nekako našli. Na igrišču. Ne ob njem, ne v pisarnah, ne na tiskovah. Zato so Stožice tako noro eksplodirale. Je Eleke v formi? Ne. Je Wobay kvaliteta? Ne. Ima Olimpija še moštvo za ubranitev naslova? Sodeč po rezultatih ne. In vse to smo vedeli. Nismo pa vedeli, da bodo prek Benka našli tisto, kar bi najmanj pričakovali. Karakter. Zato je pa bila ta zmaga tako dragocena. Toda svojo težo bo dobila/izgubila v Ljudskem vrtu. Slovenski nogomet pa je dovolj nepredvidljiv, da bi Olimpija morda preskočila vijoličaste, ki bodo zdaj pod pritiskom, da zabijejo vsaj en gol, kar se trenutno niti najmanj ne sliši tako preprosto, nato pa – kot kaže trenutno – nabasala v finalu na zagrete Domžale, ki niso takšen motivacijski skalp kot Maribor.

Pokal Slovenije ni »brezveze«

Pokal Slovenije je tekmovanje, kjer lahko veliki izgubijo predvsem sijaj in status. Čeprav večjih presenečenj v takšnem sistemu, kakršnega imamo, vse od Aluminija (finale 2002) in Dravograda (finale 2004) dalje ni, je vendarle tekmovanje, ki ni »brezveze«. Nenazadnje precej vpliva na to, kdo bo šel v Evropo. Lani je šla denimo v ligi četrtouvrščena Gorica, ker se je sistem spremenil in je potrebno za Evropo v pokalu pač zmagati. Kar še zdaleč ni preprosto: nenazadnje, nova Olimpija doslej še sploh ni igrala v finalu, Maribor pa je v zadnjih osmih finalih kar štirikrat izgubil.

Pokal Slovenije ima po »defaultu« slabšo obiskanost tudi ali še zlasti če gre za derbije (tudi tekma v Domžalah je bila slabo/povprečno obiskana proti Krki). Nekaj odigra dejstvo, da so tekme odigrane med tednom, pri čemer je večerni termin boljši od popoldanskega (ta bo na povratni tekmi v Mariboru). Težava pokala je prav finale, ki ga Nogometna zveza Slovenije vse od obnove Bonifike vztrajno poriva v Koper, ne glede nato, če polfinalisti ali finalista prihajajo iz vzhodne ali osrednje Slovenije. Lanski finale je bil sploh »narobe«, ko s(m)o se Štajerci vozili v sredo na pozni termin tekme, ki je šla v podaljške in enajstmetrovke. Če želi NZS prodati »fuzbal + morje« paket, bi lahko (ali pa morala) našla sobotni termin – tudi za ceno premika kakšne ligaške tekme. S tem bi dala pokalu precej večjo težo kot sedaj. Nenazadnje je tudi Michel Platini premaknil finale lige prvakov leta 2010 iz srede na soboto, kar se je izkazalo kot zelo razumno. Nismo edini, ki igramo finale pokala med tednom in na nevtralno manj mamljivi ali bližnji lokaciji. Že res. Res pa je tudi, da Maribor in Olimpija nista igrala v finalu vse od leta 2000, letošnji žreb pa se – glede na izbrano lokacijo – zdi skoraj preveč prikladen.

Celjska Arena Petrol še zdaleč ni idealna (kateri stadion pa je?), a so bila tudi tam finala zelo spodobna, ne glede nato, da bo tam skoraj praviloma vedno, tudi v najboljšem primeru, več prostih kot zasedenih stolov. Kar želimo poudariti, je to, da je Pokal Slovenije luštno tekmovanje, ki ga radi spremljamo in ki ima svojo draž. Kot je lani Mura denimo pahnila ven Gorico. Dobri stari časi, ne? Ja, če ne bi bila tekma sredi tedna. So države (Anglija, Francija), kjer zaradi pokala ali celo več pokalov premikajo tekme cenjenih lig. Pri nas se zdi, da NZS ne ve točno, kaj bi z drugimi produkti, zdaj ko naj bi bili vsi tako zadovoljni s PLTS (pa še zdaleč nismo). Superpokala letos itak ni bilo, drugo leto ga sploh ni v koledarju. Pa bi morali letos videti v tej sezoni še derbi Olimpije in Maribora. Vsi do sedaj so bili zanimivi, eni bolj, drugi manj, a derbi je derbi, kar je pokazal ravno tokratni obračun. Zato je NZS slovenski nogometni živelj neupravičeno prikrajšala za še en derbi. In tekmovanje, ki si ga je nenazadnje sama na novo izmislila in pričakovala, da nihče ne bo opazil, ko bi ga umaknila. Nenazadnje, ko je Maribor pred štirimi leti v superpokalu premagal Olimpijo v Celju (3:0, 1.800 gledalcev), je Ante Čačić lahko spoznal svoje moštvo.

Prav takšen polfinale, kot ga gledamo letos, pa je dokaz, da so trofeje pač vedno motiv. Ne glede nato, da je Mitja Viler rekel nedolgo tega, kako se pokala – kot lani, denimo – pač ne slavi na južni ploščadi skupaj s številnimi ponosnimi navijači. Ima pa svojo draž. Sploh ne tako majhno. Spomnimo se samo zmage Gorice proti Mariboru predlani. Ali pa celjskih avtobusov lani. Na to bi lahko večkrat mislila NZS.

Igralec tekme: Leon Benko [Olimpija].

6. aprila 2017
Pet ugotovitev: Krško – Maribor [1:1]

Še zdaleč ne fantastično

Vsaj na tem portalu smo zelo veseli, če trenerji uporabljajo pridevnike, prislove in predvsem karakter v svojih izjavah. Hvala bogu. Manjka, zelo. Ampak po drugi strani se težko znebimo diskrepance, ki je vladala v Krškem v mariborskem taboru. Za Kanal A je Saša Gajser, pomočnik trenerja, pred tekmo (na)povedal, da ima Maribor vrhunske igralce, le pravi dan morajo imeti in to pokazati na igrišču. Darko Milanič pa je po tekmi, ko se je zdelo, da Maribor nikakor ne bi zabil zmagovitega gola, kakršnega je stisnil Marwan Kabha iz parkinga na prvem letošnjem podobno težkem gostovanju v Krškem, dejal, da je Maribor igral fantastično.

S tem se ne strinjamo. Maribor ni igral fantastično. Že zato ne, ker so vijoličasti imeli cele epizode tekem, ko so bili na sredini najprej nezanesljivi, ko so imeli žogo (Vrhovec, Pihler), in nato posledično še takrat, ko so jo zapravili (Vršič, Hotić, Zahović). Napačnih, zgrešenih ali nekam-na-pamet podaj je bilo sploh v prvem delu preveč za ekipo, ki jo strokovni štab oceni za vrhunsko. Tokrat je z visokimi žogami, ki jih Milanič zna grajati pri tekmecih, poskusil tudi Maribor. Krško ni bilo tako nadkvalitetno (čeprav je odigralo najboljšo tekmo pomladi), kolikor se je Maribor zaustavil v iskanju novih akcij in novih načinov. Začuda hkrati z Daretom Vršičem in Dinom Hotićem v igri. Kreativcema.

Lahko vodilna ekipa, ki remizira z ekipo, ki predvsem noče igrati dodatnih kvalifikacij za obstanek v prvi ligi, sploh odigra fantastično? Odvisno, kaj želi doseči in sporočiti. Izgubljeni dve točki vsekakor nista alarmantni, se pa od tekme s Celjem naprej zdi, da Milanič ali pa njegova četa, najbolj verjetno pa vsi skupaj, ne najdejo prave rešitve, da bi hitro dokončali te tekmece, ki so jim jeseni stisnili štiri komade do polčasa. Milaničeva pogosto tudi glasne kritike, češ, da igrajo eni avstrijski fuzbal, drugi bunker, tretji nabijajo žoge, pač ne pomagajo. Kot niso denimo Aberdeenu tam pozno poleti, ko so jadikovali, kako da Maribor igra ta svoj »balkanski fuzbal«.

Maribor v Krškem ni igral slabo ali zanič, še zdaleč ne, igral je ekipno, povezano in z željo po zmagi, ne da bi se bal remija, ki bi potem lahko kmalu postal poraz, kot se je dogajalo lani. Ni pa igral fantastično. Ne samo zato, ker ni dal drugega gola. Ampak ravno zato, ker je mislil, da igra fantastično, s čimer ciljamo predvsem na Milaničevo (pre)pozno menjavo, ko je pač moral ukrepati, ker se fantazija ni uresničila.

V iskanju drugega gola III

Že tretjič se je primerilo… Morda ne ravno enako, vsekakor pa podobno. Vijoličasti so tokrat resda zaostajali, niso prvi povedli kot proti Celju (Novaković, šesta minuta) in Radomljam (Vršič, sedma minuta), vendar kljub temu po vnovičnem zadetku Dareta Vršiča, ko mu je tokrat krasno asistiral razpoloženi Mitja Viler (ki pa je imel vidne težave v obrambi, ki pa jih je tokrat kompenziral s potentno igro v napadu, kakršne Matej Palčič še vedno ne ponudi, njegova igra pa vidno stagnira), niso več znali ali zmogli zabiti drugega gola. Ne glede nato, da je bil prvi zelo lep. Kot proti Radomljam. In Celju. Težko bi zapisali, da si tega niso želeli, saj je bilo za to več kot dovolj strelov na vrata (šest v okvir, pet mimo), obenem so vijoličasti imeli 63-odstotno posest.

Vse lepo in prav, tam nekje do zdaj že 30 metrov od gola. Kar lahko Darka Milaniča upravičeno skrbi, je neuravnotežena razporeditev moči v napadu. Povedano drugače, Maribor skuša igrati na avtomatizem, toda trenutno tega nima, vsaj ne takega, da bi znal samoumevno zabiti še kakšen gol več. Prvi gol pride s trudom, a izgleda preprosto, za drugega se trenutno preveč grize in gara in nekaj zmanjka. Tisti goli, ki bi mu poleg pogleda na lestvico zares dali šampionski občutek. Napad ni povsem brez težav, Luka Zahović ni v najboljši formi in ker ni v najboljši formi, trpi delno sodelovanje z Milivojem Novakovićem, ki se z vsako nenatančno podajo bolj jezi, kuri energijo in nato zapravi dve, tri res lepe priložnosti. Streli od daleč tekmeca granatirajo predvsem psihološko, a ga ne strejo. V kazenskem prostoru pa je običajno preprosto preveč nog. Pa ne samo tekmečevih.

Čemu čakanje s Tavaresom?

Če je imela tekma v Krškem kje kisli okus preteklosti, ko vsi v Ljudskem vrtu nis(m)o bili na isti valovni, je imela (pre)pozna menjava Marcosa Tavaresa. Čakati do 81. minute, da greš na vse ali nič, je hkrati prepozno in prezgodaj, obakrat pa narobe. Prepozno zato, ker se Tavares ni mogel v desetih minutah (na komaj 66 minut spomladanske podlage) privaditi ne soigralcev, ne terena, ne tekmecev, še najmanj pa kar naenkrat skrajno ofenzivnega sistema 4-2-4, v katerega se je zapodil Milanič, ko je iz igre poklical Hotića, ki je bil morda še najbolj asistenčno razpoložen (poleg Vilerja, ki pa je v tisti fazi tekme že dihal na škrge).

Tavares je lahko adut iz rokava, kar je pokazal najbolje v tej sezoni v Sofiji in še marsikje. Na tekmi s Krškim pa bi potreboval vseeno več manevrskega prostora, hkrati pa je pokazal večjo sposobnost driblinga, s katerim nase povleče igralce, dimenzija, ki je Novaković nima in ki jo okrevajoči Zahović trenutno stežka pripravi tako, kot smo bili vajeni. Nasploh je ta menjava pokazala, da Milanič rotira samo takrat, ko ga v to pripravijo (beri: prisilijo) zunanje okoliščine (poškodbe, kartoni, rezultat). Če je imel Marko Šuler nesrečo na nepravem mestu ob nepravem času s poškodbo in je Aleksander Rajčević tokrat vskočil dovolj suvereno, a je očitno tekma iz ritma vrgla Rodriga Defendija, ki je zamudil v štart nad Filipom Dangubićem in storil očitni penal in bo povrhu še manjkal na naslednje, se je Milanič očitno nagibal k ideji, da bo ta postava, na taki tekmi pač nekako opravila svoje.

Saj tudi je, remi ni tragedija, toda če Milanič denimo na tiskovkah gladko in glasno pove (beri: kritizira), kako od mladega Sandija Ogrinca pričakuje precej več žog naprej, hkrati pa tega ne zmoreta Blaž Vrhovec in, še bolj, Aleks Pihler… To kaže na tiste dvojne standarde, zaradi katerih se včasih zdi, da talenti v vijoličastem ne dobijo zares prave priložnosti. Pa ne pravimo, da bi Ogrinec sam rešil tekmo. Sploh ne. Tudi Gregor Bajde ali Valon Ahmedi je sama ne bi. Kot je tudi ne bi Žan Celar in še kdo ne. Toda prav takšne tekme ob tovrstni prednosti Mariboru ponujajo konkretni vpogled v globino kadra. Če bo namreč Milanič tudi prihodnjo sezono upal, da bo Tavares reševal tekme… Je Maribor tam, kjer je bil. V Evropi pa to – pustimo, da je še milijon drugih razlogov – že dve leti ni dovolj za skupinski del lige prvakov ali evropske lige.

Penali, roke, sodniški dodatek

Ta ugotovitev bo najkrajša, ker jo poznamo že vsi. Ne vemo več, kaj je roka za penal in kaj ne. Sami se bolj nagibamo, da Tavaresov strel v roko krškega branilca pač ni za penal. A kaj, ko smo videli že kaj več. Denimo Nejca Kajtazovića, ki je imel v Celju spet svoj šov, izključil ali opomnil vsakega, ki si je drznil oporekati njegovi avtoriteti. In potem so sodniki, ki cincajo.

Vzamite za primer Mitjo Žganca, ljubljanskega sodnika, ki je sodil v Krškem, kjer je imel odlična pomočnika, ki sta vse videla tako, da igralci niti pisnili niso. V sodniškem dodatku je Šturm legel na tla, češ, krči. Nič hudega, nihče se ni pritoževal, Maribor je pač verjel, da bo imel še dovolj časa za še eno priložnost, kakršno je zapravil Novaković. Da bo že Žganec upošteval teh pol minute. No, ni jih. Gladko je odpiskal prehitro in se nato čudil, čemu igralci protestirajo.

Sodniki so spomladi dosegli, da se o njih piše nekoliko manj, kar je za naš nogomet napredek, a smo potem videli tisto roko Šulerja v Novi Gorici in penal, ki ga je Handanović sicer ubranil. Ampak ne gre zato. Znova želimo le izpostaviti oziroma ugotavljamo, jovo na novo, da slovenski sodniki pač ne šljivijo nič in nikogar. Imajo svoj fuzbal in svojo ligo. Pa ne gre za penal, ki, še enkrat, ga mi itak ne bi dosodili. Težava je, da želijo številni sodniki kopirati kriterij Damirja Skomine in čakajo s kartoni, tudi če je tekma groba. Tekma v Krškem ni bila pretirano groba, ni bila pa nežna, kar je najbolj izkusil Marko Šuler. Kar si želimo, je sodnike, ki se prilagodijo tekmam in igralcem, ne pa da samoumevno čakajo, da se bo zgodilo ravno obratno.

Če bi Krško vsakič igralo tako…

Krčanom lahko samo zaploskamo. Ne samo zato, ker so jo letos zagodli Olimpiji ter zdaj dali malo tuhtati še Mariboru, kdaj lahko začnejo razmišljati o tem, da bo letos na južni ploščadi spet rajanje ob novem naslovu. In ne samo zato, ker posojeni nogometaši vijoličastih (spet) niso (smeli) igrali proti matičnemu klubu. Krško (še) ni plačalo ultimativnega davka druge sezone, ki bi se takemu klubu razumljivo zgodilo in se mu je že skoraj poleti, ko je Tomaž Petrovič najprej odhajal, zdaj pa dokončno odšel in imajo na stadionu Matija Gubec dva trenerja, prvega, ki nima ustrezne licence (Rok Zorko) in vodi treninge, ter pomočnika, ki vodi tekme (Radovan Karanović).

Ob nekoliko slabši domači formi je padel tudi obisk: lani so imeli v Krškem tretji najboljši obisk v ligi (1.267), letos pride v povprečju kar 300 gledalcev manj, skoraj četrtina. Svoje opravi tudi dejstvo, da nimajo več toliko lastnega kadra, doma vzgojenih pobov, ki so priborili prvo ligo pred dvema letoma. Včeraj so tako nastopili le štirje slovenski nogometaši za klub, ki ga radi označujemo za dobro kalilnico mladih talentov.

Da ne bo pomote, Nikola Gatarić je še jeseni brcal v drugi ligi za Brežice, včeraj pa je povzročal preglavice tudi Handanoviću s svojo vztrajnostjo. Uroš Jovanović in Tonči Munjan sta prav tako želela pokazati svoje, a ravno to je tisto, kar lahko v Krškem obžalujejo po tekmi: v zadnjih mariborskih navalih, po vstopu Tavaresa, so imeli kar tri obetavne situacije, pa je vsakič vsakdo (Dangubič, Munjan, Jovanović) dal glavo med ramena ter šel v solo akcijo. Razumemo željo po dokazovanju, še posebej v tv prenosu. Toda junaki Krškega so včeraj bili vratar Marko Zalokar, branilec Jan Gorenc in neutrudni, malo tudi »ljigavi« Klemen Šturm. Kar ne pove vsega, ne pove pa niti tako malo.

Krško je z menjavo trenerja eden redkih klubov, ki je (letos) rezultatsko napredoval (in ne samo za eno tekmo). Pod Rokom Zorkom so premagali Radomlje in Koper, oba celo v gosteh, zdaj še remizirali z Mariborom. To je več kot le dobra forma, je lep uspeh. In čeravno tudi Slobodanu Gruborju prav tako solidno teče uvod pri Aluminiju, je Petrovičeva zaloga tudi nekaj vredna, ne glede nato, da se trenutno lansko šesto mesto za Krško zdi nedosegljivo ravno zato, ker manjka tisti širši občutek, da to ni le projekt tujih lastnikov. Krško tako pade v kategorijo »privat« klubov, ki lahko pošteno zanihajo. Rudar, Koper in tudi Celje so naslednji podobni primeri. Je pa res, da je lani za šesto mesto zadoščalo 41 točk, Krčani pa jih imajo pred zadnjo četrtino, devet tekem do konca, zdaj 30, šest manj kot šesti Koper. Nič hudega, če je letos cilj ne igrati kvalifikacij: a kakšen bo potem naslednji cilj?

Vsekakor pa krški publiki vsa pohvala, ker se je tudi prek tv prenosa začutila istovetnost s klubom, slišalo se je glasne Nuclear Power Boyse in ostalo publiko, ki dokazuje, da ni imela fuzbala rada samo lani, ker je to bilo tam pač »in«. In čeravno jim igrišče zagode ob vsakem malo večjem dežju, da so tekme že odpadale (ali pa bi morale), je zgodba Krškega bolj naravna, pristna, manj zbirokratizirana kot tista, ki jo denimo pišejo Radomlje, ki dokazujejo še drugič, da pač potrebuješ svoj stadion in svojo zgodbo. Tisto malo podpore, da snedeš točko proti Mariboru ali tri proti Olimpiji. Krško je potrebovalo sedem tekem, da prvič ni izgubilo z Mariborom. A je zdaj dobilo svojo nagrado.

Igralec tekme: Marko Zalokar [Krško]

2. aprila 2017
Pet ugotovitev: Maribor – Radomlje [1:0]

Dare Vršič, kreator mariborske sezone

Ni čudno, da je novinarski kolega vprašal Darka Milaniča, če ni, Radomlje gor ali dol, nemara tvegano povleči iz igre najboljšega igralca, najbolj versatilnega in najbolj vplivnega nogometaša Maribora ne samo ta trenutek, temveč vse odkar ga je proti koncu poletja trener končno postavil na mesto, kjer mu je, khm, mesto. Dare Vršič je spet zabil, tokrat z glavo, ponudil tudi eno najbolj iskrivih, da ne rečemo genialnih dvojnih podaj, ko je zicer nastavil Luki Zahoviću tako, da mu je instinktivno podaljšal z glavo, ter bil ob Dinu Hotiću tisti igralec, ki je komaj čakal, da je videl, kam in kaj bi še lahko z žogo.

Seveda Vršič igra tudi zaradi svojega statusa. Da ima tudi ali ravno zaradi tega sezono življenja, pravijo tudi nekateri. Tako smo ga videli brcati, še bolj pa tekati samo še takrat, ko je v Olimpiji imel showcase za tujino, kjer pa se nikoli več ni naigral in vprašanje, ali se še kdaj sploh bo. Pa pustimo vpoklic v reprezentanco, ki bi bil več kot smiseln, glede na njegovo formo. Maribor mu je zelo pisan na kožo, čeprav mu navijači z juga, tudi zdaj, ko je odločil tekmo, ne vzklikajo »Vršič – Viola«. Pomagalo gotovo bi, vsaj kar zadeva podaljšanje pogodbe, ampak Vršič ne glede na vse kaže konstantne igre in je tisti igralec, ki z žogo v svojih nogah pripravi ostale, da se, no, pripravijo. Na akcijo, na nekaj, na gol.

Da pa je to, da bo Vršič igral tekme kariere, lahko tudi nevarni avtopilot, je Maribor najbolj izkusil v Domžalah, ko ga je Simon Rožman s taktiko povsem onemogočil. Maribor je najbolj odvisen od Vršiča in če ga klub zaustavi, se nato zanaša na solo akcije Luke Zahovića, kot se je zgodilo denimo na derbiju. A kakorkoli že, Dare Vršič je dobil nekaj minut odmora tudi zato, ker bo v Krškem najbrž spet on tisti, od katerega se bo pričakovalo, da nekaj spravi skupaj. In po vsej verjetnosti tudi bo.

V vnovičnem iskanju drugega gola

»Če pogledamo niz realizacije na zadnjih petih tekmah, je realizacija okej. A pozna se, da nam je Luka spet nekoliko zbolel,« je Milanič odgovoril na vprašanje, zakaj Mariboru že drugič v nizu ni uspelo zabiti še drugega zadetka. Kar ni nepomembno ali nadležno vprašanje. Že zato ne, ker je vijoličaste to stalo treh točk v Celju in proti koncu tokratne tekme so podobno začutile celo Radomlje, ki v Ljudskem vrtu igrajo pokončno, korajžno in niti najmanj bojazljivo. Ja, bolj se nagibamo k besedam Adnana Zildžovića, ki je ponosno dejal, da niso igrali bunkerja, na kar je Milanič cinično pripomnil, kako tekme vidimo vsak s svojimi očmi. Radomlje niso igrale golega bunkerja, igrale so pač v skladu s pričakovanji in Milanič je očitno pozabil, da so v prvi minuti (kot v prejšnjem krogu proti Krškem) prišle do resne priložnosti in kota, kamor je žogo kar malo panično izbil Palčič.

Maribor je spet hitro zabil – v Celju je Novaković zabil v šesti, Vršič zdaj v sedmi minuti – in take tekme je jeseni v tem nizu dobival z vsaj tremi zadetki, ker je nekako steklo, ker se je odprlo in ker je preprosto več šlo noter. Tokrat ni, kar pa je delno razumljivo, kot je pojasnil tudi Dino Hotić: »Prvič smo na sredini igrali skupaj v tej zasedbi na prvenstveni tekmi. Dominirali smo, imeli priložnosti, nismo pa dali drugega gola.« In poudaril, da zelo rad igra skupaj z Vršičem, čeravno sta si na trenutke bila tudi nekoliko v napoto, saj je Hotić tokrat pogosto posegel tja, kjer je bil sicer prostor za Blaža Vrhovca, h kateremu se je še raje zatekal Sandi Ogrinec.

Maribor je imel vsaj dve izjemni priložnosti (Vršič, Zahović), poskušal je s streli od daleč, ko je ugotovil, da ne bo šlo tako zlahka niti po bokih. Prav boki so postali problem proti zgoščenim moštvom, ki se znajo postaviti na sredini (»peterici v zidu« je temu rekel Milanič). Mitja Viler je preredko prihajal visoko, Matej Palčič je to storil pogosteje, ampak vidnejšega efekta tudi ni bilo. Med reprezentančnim premorom je Maribor igral z avstrijskim nižjeligašem, kot je povedal Milanič, kjer so se ubadali predvsem z učinkovitostjo, ampak to pač nienako – niti ko gre za Radomlje.

Maribor je presenetljivo končal s kar tremi napadalci, ko je vstopil še Marcos Tavares, ki se dobro ubada s svojim statusom, saj vstopi v igro vselej kot najbolj razpoloženi rezervist. Bi pa to lahko bila tekma tudi za četrtega pogojno napadalca Gregorja Bajdeta, ki pa mu je zdravje preprečilo, da bi Radomljane prebijal po diagonali in predvsem po tleh, saj je Maribor poskušal prehitro z visokimi žogami in predložki.

Druga tekma Sandija Ogrinca

To ni bila prva tekma, ki jo je za vijoličaste začel Sandi Ogrinec. Ne, Milanič mu je namenil polno minutažo v zadnjem lanskem krogu v kislem porazu z Gorico, ko pa mu je publika – ob žvižgih tetoviranim in ošišanim – vseeno namenila topel aplavz. Enako je veljalo za prijateljsko tekmo s Celticom in predvsem za zimske priprave v Beleku. Ogrinec igra lahkotno, preudarno in samozavestno. Že skoraj preveč za osemnajstletnika.

Poznalo se je, da so prvič igrali skupaj na sredini v tej postavi, predvsem kombinacija z Blažem Vrhovcem, ki še nima rutinske samozavesti Marwana Kabhe, je Ogrinca nekoliko begala, česar ni spregledal niti Milanič: »Upam, da bo Sandi več igral naprej, ko bo imel žogo in priložnost. V bodoče mora biti bolje.« Drži, Ogrinec je žogo premalokrat poslal naprej, raje je izbral previdnejše opcije, česar pa mu pri osemnajstih letih in v tretjem nastopu sploh v prvi ligi (še) ne gre očitati. Vsekakor deluje bolj dojemljivo in stabilno, kot je sprva deloval denimo Dino Hotić, preden je odšel v Krško, kjer se je na novo našel in predvsem opogumil. Bližje temu, kar je – a s precej več izkušnjami v prvi ligi – pokazal Aleks Pihler, ko je dobil priložnost. Prav to potrebuje Ogrinec v tem nizu tekem, kjer bo Milanič očitno še rotiral.

Rotiral je namreč tudi na klopi, saj je Valon Ahmedi po Celju ob izostankih drugih znova dobil vsaj mesto na klopi, se tudi segreval, a priložnosti ni dočakal, saj je Milanič ob koncu raje v igro poslal Aleša Mertlja, kar so posebej nagradile tudi Viole, ki očitno pogrešajo podkapetana večkrat na igrišču. Mimogrede, Mertelj je vstopil sploh prvič v tej pomladi na zelenico. Na klopi je bil tudi Žan Celar, kar ni nepomembno iz vidika srednjeročne slike ob morebitnih odhodih (Kabha, Zahović, Sallalich).

Krhka usoda Sintayehuja Sallalicha

Darko Milanič ima rad konkretna vprašanja; tudi o posameznih igralcih, ni pa nujno, da na konkretna vprašanja, sploh tista, ki imajo med vrsticami še kakšno podvprašanje, zagotovo pa podton, tudi konkretno odgovori. A tokrat je povedal dovolj, ko gre za Sallalicha, ki se je čez zimo znašel komaj drugič na klopi in zdaj še prvič na igrišču (jeseni ni začel le na štirih tekmah). Bržkone zaradi njegovega statusa, o katerem se neuradno ve dovolj za pojasnilo njegove statistike.

Sallalich je prišel v Maribor kot YouTube zvezda. Fuzbaler nove dobe. Zdel se je kot nogometaš, ki ima tisto, kar imajo gotovo tudi nekateri drugi (doma vzgojeni) nogometaši, vendar tega ne znajo, nočejo, ne morejo ali celo ne smejo pokazati, ker se je pač treba podrediti cilju. Toda vsi njegovi driblingi so se izničili praviloma v zadnji sezoni – sploh po prihodu Milaniča, ki je Izraelcu namenjal izdatno minutažo, tudi na račun Damjana Boharja, za katerega zdaj, ko je poškodovan, Milanič sam obžaluje, da bo spet padel iz ritma, v katerega se nikakor ne ujame več, odkar je bila Sallalich/Bohar najbolj predvidljiva in uporabljena menjava – tako, da je driblal sam zase, pri podajah (ima eno asistenco na svojem računu) pa se nikakor ni ujel z moštvom.

In glede nato, da v napadu ni zablestel (71 tekem, 11 zadetkov), je njegova neobrambna igra nekaj, kar Mariboru v fazah tekme, ko žogo dobi tekmec, ne zgolj manjka, temveč tudi škoduje. Proti Radomljam je Sallalich vstopil v času, ko bi Maribor lahko sam odločil tekmo in ne bi naposled vsi upali, da bo Handanović žogo odbil čez prečko, ko je nevarno pomeril Rok Jazbec.

Ne, Sallalich se nikakor ne ujame. Kar je še huje, zdi se, da bistva mariborske igre sploh ne razume. V tem oziru je igralec, ki samo odžira minute drugim (Boharju, Ogrincu, Hotiću in še komu). Maribor bi rad našel evolucijo v svoji igri, a čaka, da svojo najprej pri sebi opravi tujec? »Pokazal sem, da Sallalichu še zaupam. Kako bo naprej, pa bo še vprašanje,« je Milanič med vrsticami vseeno konkretno odgovoril na vprašanje. Sallalich ne bo prvi igralec v eri Zlatka Zahovića, ki bi zbledel in potem potihoma odšel. Še zdaleč ne. Bo pa zanimivo videti, kako bo klub rešil zgodbo z njim: resda zanj ni odštel odškodnine, najbrž pa je Sallalich igral za plačo, o kakršni je še lani igralec tipa Pihler lahko samo sanjal.

Dobra sreda in zgodba Radomelj

Čeprav gre ta ugotovitev v smer, da se Radomljam najbolj pozna, da nimajo osrednje zgodbe, bržkone zato, ker svoje tekme igrajo v Domžalah, kamor pa, zanimivo, pridejo njihovi organizirani navijači, kakršnih ne poznajo (več) niti v Domžalah, in da so sicer dobro organiziran klub, ki ima na papirju vse, ampak je problem v tem, da je to vse samo na papirju – dobre pogoje, redne plače in solidno vzdušje, kot je v Ofsajdu opisal Adnan Zildžović -, je bil obisk Ljudskega vrta v sredo prava ligaška izkušnja. Ena tistih tekem, kjer Viole pobrskajo po zimzelenem repertoarju in ponudijo pesmi, kakršne ne slišimo več tako pogosto, obenem pa čestitajo Rudolfu Maistru za rojstni dan.

Ljudski vrt je letos spet dobro obiskan – trenutno (4.092 na tekmo) nekoliko manj kot lani (4.259) – in 3.500 gledalcev za obračun prvega in zadnjega sredi tedna je zavidljiv dosežek, hkrati pa dokazuje, da je spomladi nogomet resnično (še bolj) priljubljen v mestu ob Dravi. Čeravno pride tudi ogromno otrok, ki jim pozornost kmalu popusti, sploh ob tovrstnih tekmah, kjer se dolgo lomi tekmeca, išče različne načine, kako do gola, in ko ima tekmec bolj malo priložnosti, so take tekme v bistvu osnova slovenskega nogometa in predvsem ponujajo marsikomu prvo izkušnjo obiska Ljudskega vrta. Še posebej lahko vijoličaste veseli, da je med mladino na tribunah ogromno deklet, odetih v šale ali majice kluba.

Je pa težava pri Radomljah, ki igrajo svojo drugo prvoligaško sezono (prvo so končali s 16 točkami, ko so zabeležili štiri zmage, trenutno ostajajo pri zgolj eni), da tudi zdaj, ko igrajo na vse ali nič, iztržijo vselej slednje: nič. Presekal jih je poraz z Aluminijem, ko se je spisala zgodba njihove jeseni. Priložnosti, prečke, vratnice, na koncu pa poraz za porazom. In ne, ne do končne zmage. Če je lani zadnja Krka vsaj kanček črpala iz lokalne zgodbe, Radomlje tega nimajo, čeprav so v Ljudskem vrtu spet delovale kot klub, vseeno vreden prve lige.

Kranjski Triglav, ki bo kot kaže nadomestil Radomljane, v minulih sezonah pokazal vseeno nekoliko več in je, če nič drugega, igral na svojem stadionu, kar bi morala biti osnova, ob kateri NZS prehitro zamiži stran, ko lista čez točke licenčnega postopka. Radomelj gotovo – razen tistih, ki so povezani s klubom – nihče ne bo na veliko pogrešal. Kot bi veljalo denimo za Zavrč, da v javni zavesti legendarnih klubov raje niti ne omenjamo.

Igralec tekme: Dare Vršič [Maribor]

30. marca 2017
Pet ugotovitev: Maribor – Aluminij [4:1]

Odličen obisk, izvrsten rezultat, pokončen tekmec

Tako Darko Milanič kot Mitja Viler nista mogla mimo dejstva, da je bil obisk v Ljudskem vrtu zelo dober. Pravzaprav je bil izjemen. Drugi, no, tretji najboljši v tej sezoni, takoj za obema derbijema z Olimpijo. Še Domžale si je prišlo ogledati »le« 4.000 gledalcev, zdaj jih je pa prišlo še 500 več, četudi se je na oko zdelo, da nas je 5.000. Precej ima pri tem najbrž tudi dejstvo, da gre za lokalni derbi in da je Aluminij letos dvakrat naščipal Maribor, kjer so se še poznale rdečice, ki jih je naščipal lani Zavrč.

Seveda bi klišejsko lahko dobacili, kako je lepše gledati cvetoče vijolice spomladi. Ampak ne gre samo za to, poleg tega se večerni termin ne zdi najboljši pred premikom ure (naslednjič, ko pridejo Radomlje, med tednom, 29. marca, bo že lažje). Predvsem pa je fajn gledat’ ta nepredvidljivi slovenski fuzbal, kjer resnično vsak lahko premaga vsakogar, tekme Maribora pa so te dni pa še posebej gledljive. Spet so namreč zabili štiri gole. Pa penali, pa menjave, pa štange, pa evrogoli. Ni, da ni.

Edini problem je bil, da komadov – kot sta poudarila tako Milanič kot Viler – niso zabili takoj v prvih desetih minutah. »Mi bi si tudi želeli prebiti vsakega po desetih minutah,« je izpostavil Milanič. Maribor nasprotnike morda pregazi, ampak ne nujno takoj, kot so to počeli prepričljivo jeseni v nizu Radomlje (0:3), Krško (4:0), Koper (4:0). Ne samo to, Aluminij je krenil nad Maribor pravzaprav izjemno, najboljše v Ljudskem vrtu po Domžalah in Rudarju, ki pa sta oba naposled izgubila (2:1, 1:0), prvi zaradi pomanjkanja »lufta«, drugi pa zaradi premalo potentne igre. »Niso imeli iniciative, odlično so se pa branili. Na dveh prejšnjih tekmah so to delali podobno. Imajo red v igri, prehode,« je opisal Milanič tekmeca, a hkrati retorično povprašal, zakaj niso zdržali dlje v svojem (avstrijskem) stilu.

Ne da Maribor ni imel priložnosti, ko se je Aluminij visoko, drzno, trdno in trdo postavil, seveda jih je imel, toda žoge ni spravil do obeh napadalcev, posebej odrezan je bil Luka Zahović, tako da sta obetavni akciji zapravila Dare Vršič (zelo blizu) in Damjan Bohar (še bližje, če ste se sprehajali po Mladinski). In ko se je jasno pokazalo, da ima Aleksander Rajčević hudo tremo ob pomanjkanju minut, ter se je kmalu poškodoval še Marwan Kabha (Milanič po tekmi še ni znal povedati, kakšno je stanje, lahko je pa, kot je rekel, glede na Kabhine besede zelo resno ali pa ne), se je Aluminij ravno dovolj namestil in grizel, da bi do polčasa odnesel ničlo. Pa je ni, ker je Roberto Ponis ocenil, da je Lovro Bizjak pokosil Rodriga Defendija, ki je pokosil zelenico.

To je bila tekma, kjer je Milanič vnovič pokazal, da Maribor lahko igra tudi potrpežljivo, kar je bila odlika zlasti na derbiju. Nič hudega torej, če tekma ne steče tako, kot bi sami radi. Tudi pri Gorici ni šlo vse po načrtih, saj so nenazadnje zaostajali in prejeli dva zadetka, Jasmin Handanović, te dni resnično (pod)kapetanski mož, pa je ubranil še en penal. Proti Aluminiju se je videlo, da načrt seveda je, obstaja in je začrtan in se je narisal v praksi, ko je Dare Vršič razparal upe gostov z deseto asistenco v sezoni za šesti letošnji gol Milivoja Novakovića, ki ima toliko lufta, energije in psihološke stabilnosti, da se je še malo poigral z nemočnim Luko Janžekovićem.

Odbitek pri prostem strelu za sedmi gol Dareta Vršiča je pa tisto, kar Mariboru letos uspeva, kar mu še lani ni (več). Drugačna energija, temu pravi Mitja Viler. In energija ali pozornost ali pristop, kakor koli temu rečete, nista padla niti po evrogolu Lovra Bizjaka, tragičnega junaka tekme, ki je z komadčino od prečke poskrbel, da se je Stari spravil zraven takoj po golu, vstopil v igro in kapetansko našikal peterico igralcev ter z odbitkom spravil žogo čez Janžekovića za še en lep gol, ki jih je zdaj že za res dih jemajoči in po naslovu dišeči šopek. Maribor daje lepe gole te dni, da. Kar pa ne pomeni, da je vse lepo, da vse štima, toda rezultat in pristop pomanjkljivosti ne samo zakamuflirata, temveč prebijeta. In naredita dovolj, da lahko, kot se je v svojem flegmatično odkritem stilu pošalil Mitja Viler, koliko toliko mirno gledajo Olimpijo in še bolj mirno na lestvico.

Strelska forma: 2x4x4

Vsi prvi štirje strelci kluba v tej sezoni so zabili. Luka Zahović še naprej lovi Dominika Glavino. Glavina zabije s penala, Zahović zabije s penala. Štirinajst jih imata zdaj oba, pri čemer je Novaković lepo odstopil žogo Zahoviću, ki je zdaj zabil že na sedmi zaporedni tekmi, situacijo pa je Milanič tako pojasnil: »Dogovorjeni smo, kdo izvaja enajstmetrovko. Na plakatu za izvedbo sta Novaković in Zahović, pustita pa si, kdo bo streljal.«

Novaković je prišel končno do svojega šestega gola po treh novogoriških asistencah. Njegov prvi gol po 16. krogu in zmagi nad Celjem. Dolgo je čakal na tako priložnost, še si želi sodelovanja, pri čemer je za ene mahajoči kretničar, za druge garaški golgeter. Novaković je dokončno timski plejer, ki ima neverjetni višek energije, dobro tempira svoje štarte in piči takrat, ko tekmec najmanj pričakuje. Si pa vidno želi še kakšno tako žogo, kot mu jo je dal spet izjemno potentni Vršič, ki se mu te dni skoraj vse poklopi in je v dveh tekmah dal tri gole in ima z desetimi asistencami sedemnajst točk, če štejemo po hokejsko.

Ko smo med polčasom na zahodni tribuni šli odtočit, je spodaj med slačilnicami prišel do pisoarjev odtočiti tudi Marcos Tavares. Malo nenavadna scena, ampak ja. Poudaril je, večkrat, da ga zebe. Ko je vstopil, za drobtinice, se je zdelo, kot da je spet vse po starem, čeprav je dobil proti Olimpiji 16 minut, proti Gorici ni vstopil, zdaj pa mu je Milanič namenil 11 minut. In to takoj po golu Škofleka. Tavares je dobil žogo in šel v šikanje. Estetsko, na oko, se mu seveda poznajo leta, a hkrati so prav ta leta pretvorjena v neizmerno željo, trud, voljo. Privoščiš mu. Še branilci Aluminija so bili malo radodarni. Do Starega. Nasmeh je narisal na obraz celi ekipi, minuto po tem, ko je Ljudski vrt malo zdrznil Bizjakov gol od prečke. E. Kapetan. To je to. Še vedno zna, Stari, pri čemer to ne bi mogel biti bolj komplimentov poln nadimek. Marcos Tavares se je v tej sezoni prav tako predrugačil, sprejel svojo vlogo in še desetič (!) vstopil s klopi, zabil pa sedem golov.

V tem oziru njegove poteze še zdaleč niso nepomembne in so v tem trenutku izključno koristne, ko se je ne samo sprejela, temveč tudi vzpostavila hierarhija v napadu, kamor zdaj Gregor Bajde nikakor ne more. »Dokler sem živ in dokler igraš nogomet, lahko vedno napreduješ. Vse življenje se učimo. Če zmaguješ, si samozavesten,« je dober napotek, ki ga ponuja Viler, ki je še jeseni dalj časa sedel. Ni lahko priti v postavo Maribora, še težje je tam ostati.

Rajčevićeva tesnoba, Boharjeve muke, Hotićeva potrpežljivost

Ključen trenutek ne samo tekme, ampak cele pomladi bi lahko bila 27. minuta. Ko je obležal Marwan Kabha, držeč se za mišico, je še Milaniča zbegalo. Dovolj zbegalo, da je najprej poslal na segrevanje Sandija Ogrinca, pa si je premislil in v igro raje poslal Blaža Vrhovca, ki je sicer odigral celo tekmo v Domžalah, nakazal vrnitev, vendar spet imel težave s poškodbami, zamudil del priprav, dobil nekaj drobtinic v Novi Gorici in sedaj priložnost, drugo po lanskem poletju, ko sta s Pihlerjem tvorila še tandem na sredini in se je zdelo, da ima Vrhovec bolj zacementirano mesto na sredini kot Pihler.

»Vrhovec je takoj prevzel vlogo, taktično zelo dobro, siguren v podajah, pokazal je pravi karakter. Ni bilo vprašljivo pri njem,« ga je pohvalil Milanič. Kaj točno je s Kabho, še ni znal potrditi, vsekakor pa bo diagnoza vplivala na celotno igro Maribora, saj je Izraelec tisti mož, ki skrbi, da težišče igre Maribora ne pade na njihovo polovico.

Vrhovec je takoj bil spet tisti Vrhovec, ki je ob poletnem prihodu na prve treninge rekel »dajte mi žogo, bom jaz«. Ni se ustrašil, ni omahoval in je pravzaprav skoraj še nadgradil igro na sredini. Kar ni lahko, saj imata tako Aleks Pihler kot Damjan Bohar še naprej težave. Pri Pihlerju se sicer zdi, kot da bi se raje vrnil v sistem brez romba, ampak skozi krizo kaže stabilnost vsaj pri postavitvi, če že ne pri sodelovanju v akcijah, medtem ko je pri Boharju prisotna želja, ki pa prekuri osnovne taktične zamisli, kar nadalje vodi v zapravljene strele in predvsem nenatančne podaje, zaradi česar sta bila Novaković in Zahović v prvem delu tako odrinjena.

Tudi zato je Dino Hotić nekoliko prepozno vstopil in še vedno kljub desetki na hrbtu dobiva drobtinice (Olimpija 13 minut, Gorica 22, Aluminij 20). Hotić sicer potrpežljivo čaka in skuša čimveč skreirati v tistem kratkem času, ki ga dobi, a ne moremo se znebiti občutka, da bi z njim v prvi postavi, četudi ali ravno zato, ker je bolj napadalno usmerjen od Boharja, Maribor spomnil tekmeca, da je lahko hitro nevaren. Tretja rešitev – če odmislimo za hip Ogrinca – bi bil Sintayehu Sallalich, katerega situacijo pa je Milanič takole opisal: »Sallalich je bil na derbiju na klopi, v moštvu bo takoj, ko bom kot trener čutil potrebo, da ga rabim.« Trenutno ga ne rabi, ker je, kot smo slišali neuradno, zavrnil podaljšanje pogodbe.

Več opcij je imel Milanič tudi pri zamenjavi Marka Šulerja, ki ga je tudi Defendi precej pogrešal, kar se je videlo pri Škoflekovem zadetku. Morda čez Šulerja in njegove mahajoče razlage (pre)pogosto nergamo, a tokrat bi nemara zalegle, četudi Aluminij številn(ejš)ih priložnosti ni imel. Milanič je razmišljal o Denisu Šmeju, Alešu Mertlju in Aleksandru Rajčeviću. »Odločil sem se za štoperja zaradi prehodov, ki jih imajo, pričakoval sem, da bo Rajčević dovolj dobro organiziral igro. Mislim, da pri izboru Rajčevića nisem naredil napake, se je pa videlo, da je potreboval nekaj minut, da se je spet privadil.«

Težava je, da se še na koncu po 90 minutah ni zdelo, da se je privadil in da še bo sploh kdaj »dobri stari Rajče«. Tri pretrgane sezone so vendarle cela večnost v nogometu. To je bila njegova četrta tekma, ki jo je začel v tej sezoni, kar niti ni tako malo oziroma ima zdaj eno več kot Mertelj. In je bila vsaj druga, kjer je bil dovolj nesiguren, da je Ljudski vrt glasno pospremil njegovo tesnobo. Nekoliko nenavadno je, da Rajčević ni bil na klopi ne proti Olimpiji ne proti Gorici in da Aluminij ni imel toliko visokoh predložkov, s katerimi bi denimo Mertelj (ali Šme) imela težave, ne glede nato, da nimata takšnih kvalitet v igri z glavo.

Ko bo Maribor odločal o statusu Rajčevića, ki mu konec sezone poteče pogodba, ne bo mogel mimo omahovanja in nezanesljivosti, obenem pa klub nima take finančne zaloge, da bi igralca tipa Šme in Mertelj sedela na klopi (ali pa še to ne).

Krt rije po Ljudskem vrtu

Iščemo ime za krta, ki tako marljivo rije pod zelenico Ljudskega vrta ravno v tistih trenutkih, ko Mariboru pomoč še kako prav pride. Spomnimo se samo tekme z Aberdeenom in avtogola. Včasih se pač naredi »krtinica« in Mariboru to zelo koristi. Morda bi lahko tega imaginarnega, izmišljenega krta častno poimenovali po gospodu Schmidtu, gologlavemu hišniku oziroma skrbniku Ljudskega vrta, ki se ga je bala – z mano vred – cela nogometna šola v tistih romantičnih devetdesetih.

Ampak brcnimo vic v avt, dejstvo je, da imajo vijoličasti relativno površno, neravno in na trenutke dvomljivo podlago, na kateri igrajo. Da ne bo pomote, tudi v Stožicah ni nič boljša, prej slabša, v Celju pa so ob resnejšem dežju prave mlakuže, če se ustavimo samo pri največjih stadionih v Prvi ligi, kjer se NZS rada pohvali z izboljšano infrastukturo, čeprav so v zadnjih dveh sezonah odpadle tekme v Krškem in Novi Gorici, v Kidričevem je Maribor obtičal v živem blatu, nasploh pa je mehka podlaga skoraj večji problem kot zimska zmrzal. Morda so tribune dobile streho, stole in wi-fi, toda zelenice v našem nogometu so težavne, pri čemer marsikje niti zelenice niso, prej »rjavice« (velja tudi za Ljudski vrt).

Ko je denimo Jasminu Handanoviću žoga »skrtkala« čez nogo v Zavrču, se Miran Vuk po tekmi vsaj pred novinarji ni na glas režal, temveč je izrazil skrb in razlagal, da so še daleč od Arsenalove podlage. Ali nekaj takega. Če je Maribor porihtal nekoč precej zdelano pomožno igrišče (moral ga je, ker druge naravne podlage razen glavnega igrišča ni, projekt Rogoza pa do danes ni zaživel kot resnično pravi trening center) ter končno zamenjal umetno podlago na drugem igrišču (ex »Partizan«), še vedno ni našel prave rešitve za Ljudski vrt, kjer žoga pogosto skače in zdi se, da Maribor tudi na najlepši dan – kakršen je bil v Novi Gorici v torek – ne more speljati take kombinatorne akcije.

Nenazadnje je tudi Janžekovića tik pred koncem presenetila krtina in bi Vršič odbitek še drugič skoraj pospravil v mrežo. Ali je »krt« pomagal Rodrigu Defendiju, ne bomo izvedeli najbrž nikoli. Mitja Viler je povedal, kako je Defendi sicer rekel, da ga je nekdo udaril, ne pa tudi kje ga je kresnil. Posnetek res ni tako čist – čeprav smo bili vseeno presenečeni, ko je Milanič rekel, kako so mu novinarji Kanala A rekli, da je bila precej dvoumna situacija -, toda tudi zelenica je nedvomno imela kaj pri tem. Kakorkoli že, poanta te ugotovitve je, da se je neraven teren do sedaj Mariboru obrestoval. Ker se trenutno vse poklopi. Ko se pa lani ni, je še golf avtek/reševalno vozilo riknil sredi terena. Bo pa očitno prvič resnejši poseg v igripče nastopil takrat, ko bo vijoličaste teren stal točk.

Roberto Ponis ne more več soditi v PLTS

Ko se je Roberto Ponis zmotil v Domžalah v zadnjem jesenskem krogu in je Denisu Šmeju pokazal rumeni karton, ker ga je žoga regularno zadela v nogo, Domžalam pa dosodil penal (ki ga je Handanović ubranil, a so Domžale itak zmagale), smo pisali na tem mestu, da bodisi Ponis ali slabo vidi ali pa ima slabe namene.

Roberto Ponis je v soboto grobo posegel v tekmo. Aluminij se je dobro držal in ob polčasu bi se v slačilnici še bolj bodrili, kot so se itak že lahko. Za naš okus je Defendi pokazal, zakaj je Luis Suarez to, kar je. Pač. Suarez. Prva liga preživetega simuliranja (za ene) in prepričljivega padanja (za druge). Defendi ni vajen, da bi zrihtal penal, a je po sicer lepo odigrani akciji iz prostega strela, pač ostal kot višek visoko v kazenskem prostoru. In sodeč po videnem je zgrešil žogo, zadel zemljo, svojo nogo – in padel. Lovro Bizjak ga vsekakor ni tako pokosil. Ponis je omahoval in nato pokazal na penal. Še pred tem je avtoritativno risal črto za živi zid ter kasneje tudi potreboval približno dve minuti za izvedbo penala, ker morajo naši sodniki pokazati, kakšni carji da so, ob vsakem penalu, kjer na milimeter gledajo, da ja ne bi kdo stopil čez črto.

Skoraj malomeščanski so v teh svojih potezah. Še bolj kot pri dosojeni enajstmetrovki je Ponis pokazal, kar je po ovinkih omenil Grubor, da gledamo ligo dveh hitrosti, ko je Aluminiju dosodil prosti strel, ki so ga izvedli na polovici Maribora, krenili hitro v akcijo in postali takoj nevarni. Vse po pravilih. A se je Ponis odločil drugače. Ustavil je igro. Da, kaj, Aluminij lahko igra, samo ne tako hitro? Naj se Maribor najprej postavi? Kajti identično so malo kasneje storili pri Mariboru in je šlo skozi. Gladko. Če sodnik izrecno ne pokaže, da morajo igralci počakati na njegov žvižg, lahko igra steče. Pika. Tega pri Aluminiju ni storil, zato se je klopi gostov upravičeno skegljalo.

Težava Roberta Ponisa je, da ne bi rad bil Roberto Ponis, temveč bi rad bil Damir Skomina. Hodi kot Skomina, teče kot Skomina, naželiran je kot Skomina. Pa ni Skomina. Zdaj je storil že drugi epski feler, takega, kjer težko rečeš, da ni videl. Kako ni videl, če je stal zraven. Kadarkoli je zagustilo, ko je kdo obležal, se sodnik ni znašel, omahoval je. Je pa bil glasen, ko je bilo treba igralcem Aluminija razložiti in tolmačiti razmerja v tej ligi. In tega si ta tekma ni zaslužila, Maribor tega ne rabi, Aluminij še manj. Roberto Ponis po dveh eklatantnih felerjih nima več kaj iskati v PLTS v tej sezoni, ker je nevaren pri penalih in ostalih odločitvah, čeprav je imel dober kriterij, dopuščal igro, pokazal le en rumeni karton, a se je tudi precej ustrašil, ko so ga obkrožili Kidričani takoj po dosojenem penalu. Kislo se je držal, češ, kot da ne razume, zakaj se sploh bunijo, če pa smo v Ljudskem vrtu. Kot da bi brali scenarij.

Tako Mitja Viler kot Denis Vezjak sta po tekmi povedala, da je penal bil, ker se je sodnik tako odločil. Aha. Zanimivo. Če bi torej sodnik dovolil še četrto in peto in šesto menjavo, bi to bilo prav, ker se je sodnik tako odločil? Če bi se Ponis odločil, da bi gledali 20 minut podaljška, bi to bilo prav? Primerjava s tekmo Juventusa in Milana ter še bolj Barcelone in PSG-ja, pa sta komaj okusni. Veljati bi morali višji standardi – ne nižji. Aha, če lahko nekaj dela Suarez, potem lahko to dela celoten nogomet? Ne, tako ne gre, ker se nogomet lahko hitro sfiži in zagabi, ne glede nato, kot je rekel Viler, da je nogomet psihološka igr(ic)a. Tokrat se ni, ker je tekma imela drugačen scenarij, ki že od začetka Ponisu ni namenil niti vloge statista. Težava kajtozovićev in ponisov pa je, da jim že stranske vloge niso dovolj. Oni bi oskarje za svoje poteze. Maribor ni zmagal zaradi penala, prej bi lahko rekli, da je Aluminij, če že, delno zaradi dosojenega penala izgubil. Ampak to ni pomembno. Kar je pomembno, bo reakcija NZS in ZNSS. Roberto Ponis je nezanesljiv in nevaren sodnik, ki nima več letos kaj iskati v PLTS. Sicer bo ZNSS pošiljal precej slabo sporočilo. Pa kaj, če sodnik napačno dosoja penale?

Igralec tekme: Dare Vršič (Maribor)

12. marca 2017
Pet ugotovitev: Maribor – Olimpija [1:0]

Luka mali-ma-nos-za-gol Zahović

Opisali bi ta gol lahko tudi mi. Ne zato, ker bi to tako znali, temveč ker bi lahko skopipejstali. Itak. Ampak Branko Ilić je kar najboljše opisal, podoživel, prenesel. Saj, pa kako ne bi. Imel je itak najboljši razgled. Hop-cup, mimo njega, mimo nog, v vratnico in v gol. Dras! »Žoga se je odbijala večkrat, vsi smo čakali in jo hoteli odbiti, potem pa je Zahović res dobro zadel tam, kjer je najbolj nevaren. V šestnajstki.« Če so trije goli Milivoja Novakovića na prejšnjih štirih derbijih Olimpijo jezili tudi iz menedžerskih razlogov, jih pri golih Luke Zahovića lahko jezi nekaj drugega. Po odhodu Hentyja in Šporarja namreč nimajo igralca, ki bi jim stisnil (še drugič) tako preprost, iznajdljiv, igriv štikl od gola.

Luke Zahovića v prvem polčasu ni bilo praktično nikjer. Darko Milanič se na ljubljanskem derbiju ni odločil zanj (vstopil je s klopi in nemudoma zabil dokončni gol za še bolj prepričljivo zmago), toda zdaj je hierarhija v mariborskem napadu bolj jasna, pri čemer Milanič najbrž (razumljivo) verjame, da tudi če pusti enega od trojice na klopi (tokrat Marcos Tavares), ima tam še vedno »jokerja«.

Tokrat ga ni našel na klopi. Nihče ni mogel vedeti, kaj bo z žogo storil Damjan Bohar v tisti 51. minuti. Najbrž celo Bohar ne. Pač odbila se je. In ker je bil Alexandru Cretu za hip nepozoren in je Branko Ilić okamenel vkopan v mehek teren Ljudskega vrta, je bil Zahović spet kot tisti pubec, ki šika na dvorišču precej starejše od sebe, da ti stiskajočih zob stiskajo, kako iz tega pubeca še nekaj bo. In v tem je finta. Iz njega že nekaj je. Ne nekaj. Precej. Zadetek ni toliko mojstrovina po estetski ali tehnični plati kot po tisti drugi: nekaj med šmekerstvom in aufbixom je to, kar počne Luka Zahović. Poskrbi, da fuzbal včasih zgleda tako preprost šport. Pač stojiš tam, malo našikaš, bincneš in že kušuješ grb kluba.

Kaj in kako to spremljalo tam gori na Nizozemskem, v Hereenveenu, je precej veliko in ne tako nerelavantno vprašanje, čeprav smo februarja in je do maja, ko poteče posoja, še relativno daleč. Pisali smo že, da bi bilo nevarno, če bi Maribor gradil sezono okrog mladega strelca, pa bi ta nato odšel, soigralci pa bi se mučili z goli v Evropi, kar bi spet padlo na ramena Tavaresa. A to je že drugo vprašanje, bolj za ateja Zahovića. Ki ni mogel skriti ponosa, da je bil družinski večer popoln, pa je pokazal Luka z objemom sestr(ic)e. Zadetka pa nikakor ni mogel spregledati Srečko Katanec. Če bo v bodoče še klical Novakovića, bodo legitimna vprašanja, četudi se Novaković vrača po poškodbi, zakaj potem ne pokliče še Zahovića?

Pokaži, kaj znaš: Olimpija ima talent

Ne, da samo Maribor ni mogel vedeti, kakšna bo ta »nova« Olimpija s petimi, šestimi novinci. Jasmin Handanović je rekel, da jih je bilo kar osem, a se je sam popravil. Ne, niti on ni vedel, pa bi recimo temu kot golman, ki mora vedeti, od kod bo prišla nevarnost, moral. In, kar je bilo na koncu tekme še bolj jasno, niti Olimpija ni vedela, kaj točno bo pripravila in ponudila. Niti ali še najmanj Luka Elsner. V prvem delu se je zato zdelo, da gledamo neke vrste showcase. Olimpija ima talent.

Že res, da je tudi v Domžalah pogosto spomladi moral na novo sestavljati kader, a praviloma z zajetno in predvsem neevforično zalogo brez kakršnega koli resnejšega pritiska. Elsner je tako vnovič – še bolj kot prvič, četudi je tokrat prišel Milaniču vsaj malenkost bližje, dovolj, da je lahko razlagal, kako bi si zaslužili tudi točko (v Stožicah si je niso) – deloval kot tisti fant, ki legokocke sestavlja bolj uspešno z navodili, ne pa po navdihu, v želji po svojevrstni kreaciji. Olimpija pa ima – še zlasti po potezah Milana Mandarića glede Marijana Pušnika, ki je sestavljal legokocke za šefa celo preveč po svoje, pa tudi glede Ranka Stojića – samo eno navodilo: zmagaj. In nato zmago čim bolje prodaj.

Pa mu spet ni uspelo, čeprav je imela Olimpija v prvem polčasu tudi po zaslugi Maribora, ki se je povlekel nazaj, predstavo Pokaži, kaj znaš. In kaj so pokazali? Vsekakor imena Oduwa po tekmi ni vzklikal nihče. Morda edini, če že, je bil Damir Skomina, ki ni nasedel Nigerijcu v njegovi želji po enajstmetrovki. Vsekakor Matej Palčič ni vzklikal njegovega imena, sopihajoče in utrujeno, kot bi nemara pričakovali. Ja, Oduwa je šel prvič mimo njega kot prepih. A tudi prvič in zadnjič. Palčič ga je najprej zatrl na igrišču, potem pa še na tiskovni konferenci: »Dodatno me je motiviralo, da ste ga opevali mediji, malce pa se je opeval tudi sam.« Malce fejst. Boateng in Oduwa sta skušala pripraviti akcijo za gol, pa je žoga prišla do Leona Benka, ki pa še vedno deluje preveč neokretno (pa ne v tistem smislu, kot je veljalo za Miroslava Radovića), kar je pomenilo, da je Olimpija poskušala z razdalje, toda strela Danijela Miškića in Alexandra Cretuja je Handanović ubranil.

Olimpiji se je, kot je pravilno ugotovil Elsner, ki nasploh dobro ugotovi in opiše lastnosti svojega moštva, a praviloma le post festum, ustavilo trideset metrov od gola. Ni boljšega analitika Olimpije od Luke Elsnerja. Denis Klinar, svojevrstni perpetuum mobile napadalne igre Olimpije in njen najbolj prepričljivo standardni člen, tokrat ni mogel najti Mihe Zajca kot na prvem letošnjem derbiju. Ne samo, ker Zajca ni več. Nikogar pa očitno ni mogel Elsner najti ne v kadru ne na klopi: Jakob Novak, mladi talent, je trenutno bolj mlad kot talent, medtem ko Blessing Eleke išče goriško formo približno tako uspešno kot Ranko Stojić novi klub Roku Kronavetru. Prav igralec tipa Kronaveter je manjkal Olimpiji na sredini, ki ji v sistemu 4-3-3 bodisi na vrhu bodisi v sredini še vedno manjka golgeter.

Ampak na derbiju je poleg zadetka zmanjkal predvsem občutek, da je Elsner resnično vedel, kako bi naj njegovo moštvo zabilo. Češ, jaz vam pripravim taktiko do 30 metrov od gola, potem pa nekaj spacajte sami. Že en, kaj šele dva zadetka, ki bi zares potrdila status aktualnega prvaka? »Nezadovoljen sem, kako smo igrali zadnjih deset minut, ker smo se prepustili neki paniki. Morali bi imeti več nadzora. Ker skozi sredino nismo imeli možnosti prebiti tekmeca, bi morali prek Štigleca in Klinarja prihajati do predložkov s strani in odbitih žog,« je izjava, ki bi jo bolj razumeli od Mandarića ali Stojića (ali celo Saše Udovića).

Elsner svoje moštvo na takih tekmah, kjer resnično štejeta preboj in preblisk (kot se je pokazalo Domžalam proti West Hamu v Londonu), bolje opisuje kot vodi. »Trenutek nepozornosti nam je spremenil potek tekme. V obrambi se nam niti ni toliko poznalo, da smo nova ekipa. Videti smo bili dobro uigrani, formacija je bila kompaktna, razdalje so bile majhne, osvajali smo veliko žog. Težje je bilo v zadnjih 30 metrih, kjer pridejo bolj do izraza avtomatizmi in neki občutek, da poznaš soigralca, njegovo gibanje, da veš, na kakšen način bo zaključil. V celoti gledano pa mislim, da smo se prikazali v luči, kot da že nekaj časa igramo skupaj.« Igrajo že, toda Elsnerjeva prihodnost bo hitro (še) bolj majava, še drugič po derbiju, če ne bo pozitivnih rezultatov. Legokocke, ki jih ima Olimpija, so take, kakršne so. Sodeč po videnem se da sestaviti kar zanimivo kombinacijo. Težava, tako se zdi trenutno, so navodila.

Milanič naučil Ljudski vrt potrpežljivosti

Če je proti Domžalam nazadnje kar nekako šokiralo vijoličaste, da jim nekdo vzame žogo in z njo celo večkrat zlahka pride pred gol ter da Daretu Vršiču ne ponudi samoumevno prostor za njegove kreacije, je bila potrpežljivost tokrat največja odlika Milaničevega moštva. Kot da bi Milanič naučil potrpežljivosti sicer na derbijih tudi neučakani Ljudski vrt. V prvem polčasu so se vkopali in čakali, da se Olimpija izgubi/najde v iskanju nove identitete.

Kakršne koli pomanjkljivosti so krpali sproti. Mitji Vilerju je na levi strani izdatno pomagal Damjan Bohar, a je zato toliko bolj trpela Prekmurčeva igra na sredini in naprej. Če je kaj ali kdo šel skozi, je tu bil Marko Šuler, poleg Luke Zahovića glavni igralec Maribora. Matej Palčič je po daljši odsotnosti dobro izkoristil priložnost, na katero je čakal. »Pri Palčiču sem na pripravah pogrešal agresivnost in napadalno usmerjenost, tokrat pa je to pokazal. V drugem polčasu je prestregel nekaj žog in takrat smo se znebili pritiska Olimpije. Zdaj mora samo še verjeti, da mu zdravje ne bo več povzročalo težav. Mora pridobiti dinamiko. Odlično razumeva različne položaje v obrambi in napadu,« ga je pohvalil Milanič.

Maribor v prvem delu na sredini ni želel tvegati z rizičnimi podajami, Milanič je rekel, da zaradi neravnega igrišča, saj je Ljudski vrt (sicer manj kot na generalki proti Rudarju, morda zaradi nižjih večernih temperatur) trenutno precej mehko igrišče. To je lahko en razlog. Drugi je bil gotovo ta, da sta si bila Marwan Kabha in Dare Vršič – ob že tako nazaj pomaknjenem Boharju ter rezerviranem, nekoliko zakrčenem Aleksu Pihlerju – tako daleč narazen, da bi se lahko slišala le po telefonu. Ampak taka je bila očitna taktika, zato ni čudno, da je Milivoje Novaković neutrudno borbal za vsak (redki) skok, da bi nekako žogo zadržali na oni strani igrišča, pri čemer ni bilo skoraj nikjer, kot smo že zapisali, Zahovića.

Zakaj je torej prišel »enako drugačen« Maribor v nadaljevanju? Ker je imel Vršič vsaj malo več prostora, ki so mu ga ponudili Miškić, Alves in Cretu. Ko je Maribor šel bližje golu, se Olimpija ni znala prilagoditi. »Pričakoval sem, da bo imel Vršič ves čas enega igralca, ki ga bo tesno pokrival. V organizaciji igre smo imeli višek, težave smo imeli s krilnima napadalcema Olimpije, ki sta nam v prvem polčasu povzročala težave. V drugem polčasu je imel Vršič več prostora, kar je znal unovčiti. Tekmec ni bil več tako kompakten. Če je kakovost tekmeca slabša, je prostora še več in Vršič to zna izkoristiti,« je ocenil Milanič. Zadetek sicer ni bil zasluga Vršiča, je pa pristop v nadaljevanju prisil Olimpijo, da se je pomaknila nekoliko nazaj in narazen, da je imel Bohar sploh priložnost za odbito podajo. Maribor igra pod Milaničem potrpežljivo in, kar je trenutno ljub izraz, kompaktno.

Maribor gotovo še čakajo rotacije

Dejstvo, da je Milanič uporabil le dve menjavi, ni tako neopazno, kot bi se morda zdelo. Če je ponovil postavo iz generalke z Rudarjem, je imel še pomisleke glede izbire rezervnih igralcev tja do osemnajstega in zanimivo imel na klopi kot »branilca« le Aleša Mertlja. Marcos Tavares je skušal izvesti nekaj pritiska in uporabiti še kakšen protinapad, a je soigralcem pošlo precej moči, medtem ko je Dino Hotić odvzemal energijo Olimpiji prav na sredini, skušal skreirati še kaj, da bi potoklel goste, a je Maribor verjel, da bo en gol zadoščal.

Milanič ima še rezerve v lastnem kadru, ki bo slej ko prej iz zunanjih (poškodba, kartoni) ali notranjih (taktika, forma) razlogov doživel rotacijo. Zanimivo bo zdaj, ko se je Palčič dokazal na desnem boku, videti, če bo mesto spet kje našel Denis Šme ob suverenih Šulerju in Defendiju. Mitja Viler je upravičil besede Zlatka Zahovića, morda ne ravno, da bo največja spomladanska okrepitev (trenutno se je za to prej izkazal Palčič), ampak Maribor bo potreboval hitrejšo in gibljivejšo igro tudi po bokih, še posebej, če bodo tekmeci tako fokusirani na Vršiča. Luka Uskoković takšen profil igralca ni, zato ni izključeno, da bomo videli desetko Hotića na boku. Veliko prostora ponuja leva stran sredine, kjer je Sintayehu Sallalich brez obrambnih aspiracij pač zreduciran na drugi plan, medtem ko je Damjan Bohar hitro znova pokazal na svoje omejitve, ki jih je v sezoni lige prvakov še elastično raztegoval (celo tja do reprezentance), zato bo zanimivo videti, ali bo Milanič preusmeril koga drugega oziroma kje bo našel prostor za obetavnega Sandija Ogrinca, obenem pa ima v kadru še tokrat kaznovanega Blaža Vrhovca.

V napadu je za zdaj hierarhija strogo jasna, kar pomeni, da bo Gregor Bajde dobival drobtinice. Ni pa nezanemarljivo, da status Novakovića in Zahovića še ni rešen za prihodnjo sezono, o Luki Štoru in Žanu Celarju pa je širša publika več slišala kot videla. Maribor ima širši kader kot Olimpija, vendar je občutek, da je našel moštvo, ki je zmoglo zmagati na derbiju, ne pa še nujno enajsterico, s katero bi prepričljivo naskakoval naslov. Obrambo šampionsko gotovo v tem trenutku ima (kot jo ima tudi Olimpija), več dilem pa je spredaj.

Dobro branjenje pač ne zadošča

Tako suverenega nastopa, kot ga je imel po tekmi na tiskovki Branko Ilić, že dolgo nismo videli – zagotovo ne za nekoga iz moštva, ki je izgubilo. »Mislim, da smo vso tekmo dobro igrali. Vedeli smo, od kod nam preti nevarnost in da lahko Maribor zadene samo, če mi naredimo napako. To se je tudi zgodilo. Imeli smo žogo v nogah, jo izgubili, nato se je odbila, Zahović pa je res dobro zadel v malo mrežico. Škoda, da smo izgubili. Seveda smo bili po tekmi razočarani, a kljub porazu je bilo vzdušje kar pozitivno. Truditi se moramo, da na naslednjih tekmah ne prejemamo takšnih zadetkov. Tudi sam ostajam pozitiven. Če bomo tako igrali, se nimamo česa bati. Imamo zelo dober kolektiv in dobre posameznike, da lahko igramo še veliko bolje. Če bomo igrali tako, kot smo igrali danes, in bo Maribor igral tako, kot je igral danes, bomo gotovo do konca sezone mi zmagali na več tekmah.«

Težava Olimpije je bila sicer tokrat na igrišču, še zlasti na polovici Maribora, a se zdi, da jih bolj »tepejo« tiste izven njega. Dokler je Rok Kronaveter član Olimpije (in prestopni rok bolj ali manj zaključen – razen na Kitajskem), je težko razumeti, da ne uporabijo vsega, kar imajo. Še zlasti na derbiju, pri čemer ima zdaj Olimpija posredno štiri, ne zgolj tri točke zaostanka zaradi dveh porazov in remija z Mariborom (prvi obliž bo sicer aprila ponudil pokal).

Rodolfo Vanoli se je najprej izvlekel ob koncu lanske uspešne sezone, nato še na derbiju v Ljudskem vrtu, vendar je bilo jasno, da se le čaka, kdaj mu bo naslednjič spodletelo. Pri Elsnerju tega občutka sicer še vedno ni, toda glede na poteze Ranka Stojića v lanski in letošnji sezoni se mlademu trenerju gotovo kolca po domžalskih časih, kjer je imel gotovo več vpliva in besede pri sestavi kadra. Zdaj je pač zreduciran na profi trenerja, ki pač mora narediti najboljše iz tega, kar ima. Takšna je seveda praksa marsikje, toda Elsner tega v svoji vzpenjajoči se trenerski karieri, ki zdaj doživlja prvo prelomno točko, na tak način ni vajen. Ne zna namreč najti prave pozicije svojim igralcem v sistemu, ki ga je delno podedoval delno pa nadgradil. Blessing Eleke se v 4-3-3 še vedno ne znajde – kot se nista niti Julius Wobay in Etien Velikonja -, daleč od prave forme je Benko, Olimpija pa ima iz Pušnikove ere, ko je igrala vsaj na oko najlepši nogomet, zgolj še Alvesa in Nemanjo Mitrovića v prvem planu (ter Kenana Bajrića in še koga v drugem).

Pri filozofiji Ranka Stojića in Milana Mandarića je težko uganiti, kaj je prvi cilj. Če je rezultat, potem zakaj ni igral Kronaveter? Če je prodaja igralcev, zakaj ni igral Kronaveter, zakaj niso za Miho Zajca počakali na bolj donosno ponudbo (takšno, kot so jo dobili za Hentyja in Šporarja), zakaj takšen eksodus še lani nosilnih igralcev in kar dveh kapetanov (Darijan Matić, Antonio Delamea Mlinar)? Olimpija je lani kljub težavam Maribora (ali pa ravno zaradi njih) postala prvak zato, ker je imela neko osnovno identiteto. Vedela je, vsaj približno, kako zabiti zadetek. Zdaj se znajo dobro braniti, ampak to je nekaj, kar glasno na tekmah nagradijo z aplavzom v Domžalah, pozitivno, češ, jih bomo pa naslednjič. V Ljubljani pa na dolgi rok gotovo ne. Je pa na koncu treba priznati, da je derbi imel sicer visok tempo in veliko želje na obeh straneh, ampak se je poznalo (zlasti pri kondiciji enih in drugih), da se je spomladanski del šele začel. Težava bolj za Olimpijo kot Maribor v tem trenutku pa je, da se bo čez štirinajst tekem že končal.

Igralec tekme: Luka Zahović (Maribor)

26. februarja 2017
Pet ugotovitev: Domžale – Maribor [3:2]

Domžale dobro ujele Maribor na finto

Previdno, boj se tistega, kar si želiš. Zlajnano znucan rek iz ameriških tv serij, ampak če pa tokrat tako drži. Če bo Maribor namreč še kdaj potarnal, kako bi si želel evropskih tekmecev, se lahko spomni na še eno naporno tekmo z Domžalami. Kjer se ni izšlo niti s piko. Z Zlatkom Zahovićem vred, ki je za klubsko spletno stran še v petek rekel, da sicer ne podcenjuje slovenskega prvenstva (ker ga res ne), a da se v evropski konkurenci »zahteva hitrost več s taktično kulturo in ambicioznostjo na najvišjem nivoju«.

In dobili so točno to. Energetsko vrhunskega pripravljenega tekmeca, tako Simon Rožman, ki ni pustil vijoličastim dihati niti za sekundo. Vsak skok, vsak dvoboj, vsak nalet iz hrbta. Grizli, garali in disciplinirano so mleli tekmeca, ki je pričakoval povsem drugačno tekmo. Pozna se, da je Rožman do onemoglosti gotovo ponavljal fantom, naj trdo primejo nasprotnika in ga raje utrudijo in zlomijo, ko ima žogo. Maribor se je namreč zaletel, pognal in dobil hitro enajstmetrovko (več o tej nižje), povedel, se udobno namestil in mislil, da je Rožmana dobil na finto in fertig. Nak. Niti blizu. Domžale so namreč šele nato začele igrati, Maribor se je ujel na trnek, v taktično pajčevino, kjer so Domžale pokazale, kaj so se naučile iz poraza proti Olimpiji. Tam so Ljubljančani namreč igrali trdo, zelo trdo, fizično, ampak garaško. In predvsem uspešno. Tako, kot so tokrat igrale Domžale.

Zategadelj je Simon Rožman nadaljeval tam, kjer se je zaustavil v Ljudskem vrtu ob polčasu, ko Domžale niso zmogle še drugega zadetka in so šle domov z mislijo »kaj bi bilo če bi bilo«. Zdaj pa so s 3:2 slavili s premešano postavo (Matija Rom je kapetan mladinske ekipe!), na trdi podlagi in – kar je največji dosežek – povrhu po dveh slabih tekmah z Radomljami in Krškim. Pri čemer bi lahko domače še bolela glava po zapravljenih priložnostih. Takih proti Mariboru pač nimaš veliko, toda tokrat se je »domžijem« izšlo. In si za zaustavitev niza nepremaganosti ne zaslužijo le pozornosti, temveč občudovanje, ker se poberejo tako, da se iz svojih napak veliko (na)učijo. Maribor pa je ugotovil, da je bil resda nepremagan, ne pa tudi nepremagljiv. Fuzbal pač težko igraš na avtopilota.

Zakaj je sredina brez Kabhe pokleknila?

Ko zdaj pogledamo nazaj, ni čudno, da Darko Milanič v četrtek ni neposredno odgovoril na vprašanje, kako se bo znašel brez Marwana Kabhe na sredini. Blaž Vrhovec je kvečjemu le dodal, da je pripravljen. In to je bilo to. Je zdaj kar razumljivo, da vprašanje ni dobilo neposrednega odgovora. Ker ga ni. Izkazalo se je, da je bila sredina brez Kabhe brez svojega težišča in se je povlekla globoko nazaj (še Pihlerja je kar posrkalo), kar je Milaničeva razlaga, da je Maribor ostal brez točk. Že po vodstvu je zazevala najprej luknja med sredino in obrambo, posledično prjeti zadetki zato po svoje ne čudijo. Še posebej ne ob šovu Slobodana Vuka, ki je sicer imel pravi derbi z Markom Šulerjem.

Če se je Luka Zahović oddolžil z zadetkoma in je uspel popraviti svojo napako pri slabem pokrivanju Amadeja Vetriha (pri 1:1), je Sintayehu Sallalich vnovič pokazal, da preprosto nima obrambnih kvalitet za trde tekme. Ker pa hkrati nima takih oh-in-sploh individualnih kvalitet, da bi pričakovali, kako se bo liga podredila njemu, je upravičeno vprašanje, zakaj strokovni štab vztraja z igralcem, ki mu je sicer uspela tekma proti Olimpiji v Stožicah, tokrat pa sta dva zadetka padla iz domžalske desne (pa ni neposredni krivec on, je pa puščal prostor). Nasploh je bil izgubljen, odrezan in ni čudno, da je drugi gol Maribora kvečjemu padel po desni, ko je Denis Šme izkoristil praktično edino akcijo po boku. S Sallalichem ima na takih tekmah Maribor (vsaj) enega manj.

Maribor ima namreč vsled tega širok kader takrat, ko gre. Ko zagusti, ko se ustavi, ko se pogleduje tudi na klop in išče ad hoc rešitev, se pokaže, da lahko serija nepremaganosti, kjer se bolj malo menjuje (kar je povsem logično, da ne bo pomote), a hkrati ne morejo računati, da bodo Blaž Vrhovec, Sunny Omoregie, Dino Hotić ali celo Aleš Mertelj kar naenkrat pokazali nekaj, česar prej niso mogli. Seveda je to odlika velikih klubov in profesionalnih standardov sodobnega nogometa. Toda teh odlik v Domžalah brez Marwana Kabhe in z le razpoloženima Jasminom Handanovićem in Luko Zahovićem pač proti takim ekipam ne gre. Domžale so pokazale, zakaj so ugnale West Ham (s precej drugačnim kadrom in drugim trenerjem) in dale Mariboru evropsko tekmo tudi v zimskih dneh.

Luka Zahović, prvi (so)strelec lige

Gola številka devet (penal v desno) in deset (evrogol, prek noge v prečko in v gol). Luka Zahović igra svoj špil. Še naprej. Ujel je Dominika Glavino na vrhu lestvice strelcev, deset štiklov, pri čemer je zbral Glavina 1.696 minut, Zahović pa 824. Skoraj natanko pol manj. Razen njega ni nihče pri vijoličastih prišel v Domžalah na resda trdem igrišču, kjer pa se je vseeno dalo igrati (videli smo spet eno najboljših tekem, ko gre za golo spremljanje fuzbala) niti blizu zadetku, Marcosa Tavaresa in Dareta Vršiča so (podobno kot Velenjčani prejšnji vikend) Domžalčani pogoltnili v svoji pressing igri.

Prvo vprašanje: je bil penal? Bila je zelo nerodna situacija, kjer se je Gaber Dobrovoljc (Srečko Katanec ga presenetljivo ni vpoklical za svojo PLTS/NZS akcijo, pa je vpoklical kar osem igralcev Domžal) bolj kot ne spotaknil v Zahovića v svoji želji po žogi. Je to penal? Pa… Recimo, da je. Še bolj presenetljivo kot hitro dosojena enajstmetrovka, je bila žoga v Zahovićevih rokah. Ne Tavares ne Vršič nista dobila priložnosti, čeprav bi lahko vrgla iz rokava seniorni status. Luka je vzel žogo, dras in gol.

In drugo vprašanje: kako je dal tisti gol? Pri drugem zadetku je šlo Domžalam res vse narobe, najprej je Jure Balkovec povsem zgrešil tajming pri prenosu Vršiča do Šmeja, ta je podal, malo zavrnjeno žogo in… Dras! V prečko in v gol. Čez nogo, čez Milića, ki je komaj utegnil videti žogo. Ni kaj, dva zadetka, ki sta dala občutka, da bo vijoličastim malo lažje tokrat v Domžalah. No, ni jim bilo, tudi zato, ker v napadu niso našli igralca, ki bi lahko zadržal žogo ali povlekel voz naprej, kot je to v tej sezoni neutrudno počel Milivoje Novaković, ki ga je Maribor očitno pogrešal na zadnjih dveh tekmah sezone.

Vprašanja za zimski rok: golman & klop

Ne moremo začeti drugje kot pri Jasminu Handanoviću. Saj bi rekli, češ, opravlja samo svoje delo. Ne. Opravlja več kot to. Po lanski sezoni, ko ga je prizadel zlasti obračun v Zavrču, je letos reševal najprej v Evropi in poskrbel, da je Maribor lahko remiziral tekme, ki jih je še lani izgubljal. 28. januarja bo dopolnil že 39 let, povrhu mu poteče pogodba. Dlje kot se bo Zlatko Zahović ogibal vprašanja o vratarju, večja bo težava, ko bo trenutek prišel sam od sebe. In bo. V Matku Obradoviću imajo vijoličasti vratarja, ki je pokazal proti Gorici v pokalu, da lahko vskoči in suvereno odbrani tekmo, dve, mogoče tri, vendar še vedno raje omenjamo njegove predstave v Krki, ki so pa zdaj stare že skoraj tri leta. Aljaž Cotman nima kvalitet niti za drugega golmana Maribora.

Ni namreč majhen dosežek, da so vijoličasti prejeli le 15 zadetkov. Od tega so jim Domžale zabile kar šest komadov v tej sezoni. Sploh Rodrigo Defendi je postal branilec, ki ga je Handanović potreboval, ko se obramba ni znašla pod vodstvom precej bolj zgovornega Marka Šulerja, kar pa naravi mariborske obrambe ni godilo, saj ne Rajčević ne Arghus nista bila preveč komunikativna. Raje sta odgarala svoje, pri čemer, da ne bo narobe razumljeno, ima Marko Šuler res dobro sezono. V vsakem primeru bodo zimske priprave pozornost usmerjale tudi v mariborski gol. Handanović lahko brani Husmaniju in Babiću še s takimi paradami, toda v nedogled vendarle ne bo šlo.

Ko gre za vprašanje preostalih, ki jim letos poteče pogodba, bo zanimivo spremljati razplet z Daretom Vršičem, na katerem je slonela igra v drugi polovici prvega dela sezone in je postal nepogrešljivi člen novonastalega trojčka z Zahovićem in Tavaresom. Toda če ima na sredini Maribor občutek, da ima dovolj igralcev, se porajajo vseeno dolgoročna vprašanja v napadu. Pogodba bo potekla kmalu Novakoviću, ki ga čakajo trde priprave in nato povratek. Ko je lani prišel prav na derbi, je zapravil priložnost, ki bi lahko obrnila vsaj trenutek, če ne prvenstvo. Luka Zahović je, ne pozabimo, le posojen nogometaš Heerenveena. Nevarno je graditi igro in računati na nekoga, ki ga boš izgubil v kratki poletni pavzi. Takšen je vsaj dogovor sedaj, obenem je Gregor Bajde še vedno igralec Maribora, ki pa se v Milaničevem sistemu težko znajde. Sunny Omoregie je prišel v paketu z Blažem Vrhovcem, kar trenutno niti približno ne deluje več kot dober biznis, čeprav ima Sunny na svojem računu pet golov, toda vse bolj se zdi, da bo pri tej številki še dolgo ostal. Mariboru manjka robusten napadalec, a manjka mu tudi mladost, saj je trenutno edini napadalec s prihodnostjo Marcos Tavares. Ki je naredil ogromen preskok tokom jeseni, ko je dalj časa vstopal s klopi in z delom prišel do 120 golov.

Nekaj vprašanj bo tudi s tem, kako bo v bodoče izgledala klop Maribora. Če je Aleš Mertelj hvaležen material, ker lahko pokrije kar tri pozicije, je resno vprašanje za priprave ambicioznost Mitje Vilerja, stabilnost Aleksandra Rajčevića in dolgoročnost Dejana Mezge. Noben od trojice namreč ni prepričal, težko bi celo ocenili, da vsaj stagnirajo, in poraja se vprašanje, zakaj ne dobi priložnosti še kdo. Maribor se v preteklosti iz priprav veliko ni naučil – izjema je bilo minulo poletje, ko je postalo jasno, da je Aleks Pihler pravi material za Maribor in da je Adis Hodžić res velik talent, ki pa potrebuje zaupanje v obliki priložnosti. Da je Dino Hotić dobil desetko, se je izkazilo kot breme. Zanj in za trenerje. B ekipa ima dobre rezultate, prav tako mladinska. Med pripravami bo zato pozornost usmerjena tudi v širini in globini kadra, ki trenutno najbolj pogreša asistence z boka (največji napredek je storil Janža), gole z glavo (Novaković?) in vsaj tri agilne menjave. Trenutno tega nima in v Evropi bi to krvavo potreboval.

Ko pridejo sodniki še v TV Dnevnik

Roberto Ponis ni imel ravno lahkega večera. To moramo priznati. Ker je bila zelo »kontaktna« tekma, čeprav precej športna in borbena, kot običajno so tekme Domžal in Maribora, kjer imamo letos še največ od enakovredenega fuzbala, ki je gledljiv. No, če bi gospod Ponis ekoliko manj govoril in razpredal in se kregal za avte (fetiš slovenskih fuzbal sodnikov), bi imel gotovo lažji večer. Ampak slovenski sodniki že vse odkar se lahko pokažejo pred kamerami dobro gledane televizije nič ne delajo zlahka. In radi govorijo. O, kako radi. In to vsi, ne le glavni sodniki. Debata Erika Janže in Manuela Vidalija, drugega pomočnika, ob nepomembnem avtu se je lepo brala iz ustnic. Tako… Pristno sodobno žaljenje.

No, gremo k bistvu. Roberto Ponis je bil točno tam, kjer mora biti pri vseh treh situacijah za penal. Dosodil je dva, lahko ne bi nobenega, čudi pa nas, da ni vseh treh. Če je ocenil, da je bil Dobrovoljc pač namerno neroden ob Zahoviću, okej. Ampak če je dosodil, da je Denis Šme »želel« igrati z roko, potem bi moral dosoditi tudi tretjo, ko je z roko igral Balkovec. V tem primeru bi se Domžalčanom povsem upravičeno snelo, strgalo in sfižilo, ker za kaj podobnega niso dobili penala v Ljudskem vrtu, ko se je žoga peljala po roki Tavaresa, ki je žogo še malo pobožal, Damir Skomina pa se je preizkusil v vlogi profesorja biologije. Bodimo iskreni: pri drugem penalu Šme ni igral z roko. Niti blizu. Je krilil z njo, bil napol v padcu? Je. Ampak penala se ne dosodi zaradi sloga ali umetniškega vtisa. Razen če si Roberto Ponis, ki je prav to storil že pri prvi enajstmetrovki. Ali ima gospod Ponis težave z vidom, anatomijo ali pa z nameni, žal ne vemo.

Žalostno pri vsem skupaj ni samo to, da smo se vsega tega privadili. Sodnikov, ki radi govorijo v situacijah, pomembnih le njim, ter molčijo in klečeplazijo od igralcev, ko je drama. Pa da ne bo pomote: na forumu Maribora se navijači strinjajo, da Maribor ni izgubil niti slučajno zaradi sodnikov. Jih pa zelo boli, da Denis Šme ne bo smel igrati zaradi kartona proti Olimpiji na derbiju. Za to bi se moral Ponis opravičiti, sprožiti postopek in mu sčrtati karton. Priznati napako. Kot bi jo moral tudi Skomina po tekmi v Ljudskem vrtu, kjer je oškodoval Domžale. Pa seveda ni. Nejca Kajtazovića pa naj nekdo pri tretjem golu Domžal vpraša, če je želel na hamburger ali na wc. Niti slučajno namreč ni mogel videti, ali je žoga čez črto, ker se je ubadal z genitalijami Erika Janže, kamor ga je žoga zadela in je obležal. In zamudil zadetek, kjer na srečo ni bilo drame. Kajtazović več kot očitno ni dozorel situacijam niti kot peti sodnik. In ja, Kajtazovića imamo na piki. Z razlogom.

Vendar vse to je vnemar pisanje, ker imajo slovenski sodniki vzore drugje. Povsem drugje. Še najmanj jih zanimajo sporne situacije. Glede nato, da so se znašli na Požarreportru in v TV Dnevniku ter postajajo osrednje figure (karikature) volitev za predsednika NZS, je nekaj v slovenskem nogometu resnično narobe. Sodniki, glavni akterji slovenskega fuzbala? Radenko Mijatović je sicer našel čas za TV Slovenijo, sicer pa ostalim medijem pravi, da časa nima. V tednu, ko kandidira za predsednika NZS. Kako nima časa? Kaj bi lahko bilo pomembnejšega? Pravi, da se bo v Ofsajdu oglasil po volitvah. Ga bomo z veseljem gostili.

Ampak sodniki bodo, če bo šlo tako naprej, dokončno ugrabili slovenski nogomet in iz njega naredili karkoli jim bo pač padlo na pamet. Kdo bo to gledal, pa je vse bolj relevantno vprašanje. Trenutno sodniki ne delajo slovenskemu nogometu nobene usluge. Spravljajo ga na slab glas – nekako vse od takrat, ko je postalo jasno, da Damir Skomina, ki je naredil največji preskok in si zasluži kompliment, ne bo sodil finala lige prvakov. Zakaj ne, naj se vpraša gospod Skomina sam. In takisto velja za slovenske sodnike, ki se čudijo, zakaj jih nihče nima rad, če pa sodijo v ligi prvakov. Razen če bi radi zamenjali igralce, ligo, klube, navijače, trenerje, medije.

11. decembra 2016
Pet ugotovitev: Maribor – Rudar [1:0]

To je Maribor za naslov prvaka

Najprej, nujno. Kakšna tekma! Saj smo gledali popoldan el clasico in Messija in Ronalda. Vse super, vse fajn. Ampak kakšna tekma, kakšno vzdušje, kakšno garanje, koliko vsega. Kompliment ne samo za oba kluba, temveč za celo ligo. No, za vse razen za sodnike. Spet. Ampak o tem malo nižje.

V derbiju z Olimpijo, tistem prvem v Ljudskem vrtu (1:1), so vijoličasti nakazali, da bodo nekako, četudi precej trše, kot bi si morda želeli, preboleli lanski prenos naslova čez Trojane. Neka nova mariborska realnost, kjer ne moreš spomladi cvetet, če se jeseni nisi znal sprijazniti, da kdaj tudi oveniš. Proti Domžalam, ki so do Rudarja letos pokazale največ v Ljudskem vrtu, a potem izgubile, so pokazali karakter. V derbiju v Stožicah pa so dali dokončno vedeti, da jih letos naslov vseeno bolj zanima kot lastni problemi. Da so prioritete spet jasne. Nemajhen dosežek je, da se je Maribor letos bil sposoben hitro sprijazniti, da za Evropo pač nima dovolj.

Po takem tednu in seriji osemnajstih tekem brez poraza in, to je skoraj še večji dosežek, osmih tekmah brez prejetega gola, so si zaslužili poleg proste nedelje še prosti ponedeljek. To jim da Darko Milanič za nagrado, čeprav bo prava, zares prava sobotna tekma v Domžalah. Edino, kar jim najbrž ne da miru, je pogled na lestvico. Naredijo vse, kar znajo in zmorejo, četudi proti Rudarju še zdaleč ne optimalno, pa imajo potem točko prednosti. Ni ravno fajn, ampak Olimpija s tem daje Mariboru ligaški kompliment. Samo zato, ker je letos bolje, ne bo prav nič lažje. Kvečjemu še težje.

Ker prav to, kar je lani uspevalo Olimpiji, letos zmore Maribor. Po »gaženju« Krškega in Kopra (4:0, 4:0) je bil Rudar tekma, podobna tisti proti Domžalam. Toda četa Simona Rožmana je zmogla en polčas, Rudar pa na začudenje skorajda vseh kar celo tekmo. Pravi štikl od kondicije in kombinatorike. Od kod, kje se je vzel takšen Rudar? Imel je več strelov na gol, zadel je vratnico in imel celo minimalno boljšo posest (49:51). Ni čudno, da je bil Darko Milanič tako zadovoljen, še bolj kot po 4:0. Ker ni šlo vse tako, kot so si zamislili. Pozabili so namreč, tako se vsaj zdi, ob iskanju filigrantskih izboljšav v svoji igri na – Rudar. Milanič je v petek omenil, da ti imajo dobre posameznike, toda na vprašanje, kako se bo spopadel z Dominikom Glavino, prvim strelcem lige, Marko Šuler denimo ni mogel povedati nič specifičnega, ker sploh ni bilo časa. No, časa je imel na pretek na tekmi in lahko nato pobožal vratnico, ki je rešila vijoličaste.

Vsi pa bi lahko objeli Jasmina Handanovića, ki je morda spravil skupaj parado sezone, ko je Stjepanu Babiću snedel čisti evrogol. Pa ne samo njemu, Velenjčani nikakor niso našli poti mimo njega, nazadnje Iharoš, ko je Maribor, kar je zgovorno, krčevito branil 1:0. Milanič ni zaman poudaril, da Handanović odlično trenira in da ima odličnega trenerja (Mitja Pirih), Branko Čavić, tokratni trener Rudarja, pa je celo poprosil, če Handanović naslednjič ne bi branil. In čeprav ni šlo brez sodnikov, je bila to tekma, ki je vnovič, še enkrat več, dokazala, da imamo ne samo kvaliteten fuzbal, ampak tudi zelo dober. Tudi takrat, ko ni veliko golov. Da, to je bila tekma, ki jo je bilo tudi v mrazu vredno videti v živo.

Odraščanje Luke Zahovića

Darko Milanič je uporabil kar primerno besedo, ko je spregovoril o Luki Zahoviću. Odrašča. Kaj točno je, ko gre za njegovo igro, ki kaže predvsem željo po doseganju zadetkov, kar lahko včasih deluje osamljeno, da ne zapišemo prepotentno, ampak doslej še vselej uspešno, s tem mislil, sicer ne vemo, lahko pa pristavimo, da zrelo pristopa k svojim predstavam. Ko je namreč v drugem polčasu izgubil duel ob črti ob fizično močnejšem branilcu, se je vnovič pokazalo, da nikoli ne bo igralec za duele, driblinge in bolj celostno igro. Nič hudega. Vprašanje je sicer tudi, kdaj bo (spet) zadel izven kazenskega prostora (ali vsaj dlje od desetih metrov), toda odgovorov nima prav nobenega smisla iskati. Vsaj ne v tem trenutku, ko je Luka Zahović zabil svoj osmi gol in, kar je še bolje za moštvo, še četrtič zapored. Drugi strelec lige z jasno ambicijo. Da postane prvi.

Morda je prav teža priimka in pričakovanj in tudi njegove delno podedovane karizme tisto, kar mu omogoča takšno igro. Da kri ni voda je sprejel prej kot vsi okrog na njega, in na način, kot nihče ne bi pričakoval. Igra svoj špil in se predvsem ne obremenjuje praktično z ničemer. Niti z dejstvom, da je v Ljudskem vrtu kot posojeni igralec, kar se je pozabilo denimo ob odhodu Gregorja Bajdeta in v trenutkih, ko očitno Milanič potihem upa, da bo Zahović nekako pač le morda zabil in odločil. Luka je rešitev, četudi posojena. Čez Radana je frcnil žogo, jo spodkopal, po podaji svojega dobrega prijatelja Dina Hotića, ki ima prav tako specifično mariborsko zgodbo in ga kljub asistenci Milanič opominja, da je izgubil mesto v prvi enajsterici z opombo, da je vse na koncu odvisno od njega. Kot to kaže denimo Zahović. Iz drobtinic je naredil potico. Hotić je iz potice naredil drobtinice. Oboje pa je mariborski publiki šlo dobro v tek.

Čeprav je dovolj razlogov, da Luka Zahović naj ne bi bil rešitev, vsaj ne odločilna, se izkazuje prav za to. Rad kombinira, išče globino in ponuja nekaj, česar niti Milivoje Novaković ne more, kajti Zahović zicerjev praviloma ne zapravlja. Ko so Velenjčani onemogočili Dareta Vršiča, je stopil na sceno, ko so ga vsi najbolj potrebovali. Čeprav je še v sredo odšepal iz igrišča. Luka Zahović, skratka, odrašča in se sprejema takšnega, kakršen pač je. Zabija. Morda bo prišel dan, ko bomo na novo odrasli tudi ostali, ki očitno še vedno pričakujemo, da bo postal drugačni profil napadalca. Ne da bo postal ata, to ne. Ampak da bo postal… Hm, saj res, kaj že? Frankenstein, kakršnih ni bilo tako malo pod težo pričakovanj, na silo skupaj sestavljenih? In saj… Zakaj bi bil Luka Zahović drugačen? Je drugi strelec lige.

Globina kadra ima dva standarda

Kljub napornemu ritmu treh resda domačih tekem v tednu dni in septembrski izkušnji, ko je Maribor z remijem v Velenju uvidel, da ne moreš kopipejstat sicer uspešnega modela iz dveh tekem (Krško, Koper), Darko Milanič svoje enajsterice ni spreminjal. Morda zato, ker je zgodaj jeseni ugotovil, da rotacije niso nujno najboljša poteza, kar je opozorila tudi tekma z Radomljami v Domžalah.

Ampak vseeno še vedno veljajo dvojni standardi, ko gre za globino kadra. Aleksander Rajčević je dobil ob poškodbi Rodriga Defendija, ki ga bodo vijoličasti krvavo potrebovali proti Domžalam, še drugih 90 minut in vnovič bojazljivo izbijal ter imel težave, ki kažejo, da je dvojna odsotnost dejansko pustila dolgoročne posledice. Pohvalno je, da strokovni štab verjame v fante na dolgi rok, toda v preteklosti se je vztrajnost zamenjevalo za trmo, ta pa ni prinesla rezultatov. Psihofizika, vse to imenuje Milanič. Razmišljal je o utrujenosti, pa o rošadah, ki bi vnovič vsebovale preformacije v obrambi (Šme na štoperja, kjer bi ga mnogi raje videli, Mertelj pa na desni bok, kjer se ga zdi škoda).

Na koncu se za to ni odločil in tokrat ga to ni pokopalo. Nasploh Mariboru uspevajo tekme, kakršne mu lani nikakor niso. Ali rešuje vratnica ali pa, kot že zapisano, Handanović. Toda brez Defendija je imel Marko Šuler toliko hišnih opravil, da se je zazdelo, da vsega ne bo uspel pospraviti (kot je Maryja na koncu v srditi borbi, ki je spominjala na rokoborbo).

Kar se na tem mestu sprašujemo, je globina celotnega mariborskega kadra z mladinsko in b ekipo vred. Milanič je na klop postavil Sandija Ogrinca, talentiranega poba, ki je navdušil proti Celticu v pripravah. To vsekakor ni bila priložnost zanj, ker je bila pretežka, klasična prvoligaška tekma, ki terja izkušnje, ampak vseeno nas zanima, kdaj bodo potem prišle prave priložnosti. Če bo Olimpija tako stiskala vijoličaste, priložnosti ne bodo prišle, povrhu bomo videli še dva derbija v pokalu.

Tako (zlasti) zimske kot poletne pripravljalne tekme edine/zadnje dajejo priložnost mlajšim in tistim z manjšo minutažo, vendar ti prihajajo v igro šele ko se res že muhe žre. Pa ne pravimo, da je strokovni štab hudič. Sploh ne. Poškodbe (Bohar, Palčič, Defendi, Novaković) so res hudičeva situacija, vendar že situacija v vratih kaže, da vijoličasti včasih verjamejo, da se najslabše ne more zgoditi. Letos se za zdaj res še ni, bodo pa slej ko prej padla zelo konkretna in trda vprašanja, kakšen smisel je v podiranju rekordov na klopi za Mitjo Vilerja, vztrajanje pri Dejanu Mezgi, ki šele na klopi pove, da ga nekaj boli, na igrišču pa v najboljšem primeru le spomni, kakšen igralec je nekoč že bil… Maribor ima širok kader, dovolj za vse tri menjave, pri čemer tista z Merteljem v 89. minuti bolj malo šteje. Spomladi bo tekem resda manj, a utegnejo biti toliko bolj odločilne in takrat bodo vijoličasti potrebovali tudi čim širši kader. V tem oziru se kljub na oko slabši igri zdi, da Luka Elsner lažje izbira.

Tudi Glažar ima težavo v pristopu

Ne vemo točno, katera minuta je bila, ko je Denis Šme izvajal avt. Ni pomembo. Bil je nepomemben avt. Na svoji polovici, skratka, res nič posebnega. Avt kot avt. Met, pač. Ker je Šme dalj časa iskal prostega soigralca, je šel »mic po mic« ob črti, ravno pred klopjo Rudarja. Klop je vstala, protestirala. In Roman Glažar je ustregel ter dosodil avt za Rudar. Iz njega ni bilo prav tako nič posebnega, toda bila je še ena tistih situacij, kjer slovenski sodniki pogrnejo. Iz povsem absurdne situacije naštancajo napetost, kjer je nima smisla niti pomena delati. Ni bil problem, da je Glažar dosodil avt Rudarju. Po pravilih? Absolutno. Ampak njegov slog (pa pustimo, da je slog stvar okusa, o teh pa se razpravlja za šankom) je bil tisti, ki je dal na podlagi videnih izkušenj slutiti, kaj bo. Neka težka situcija, ko bo zagustilo, sodnikov pa nikjer.

Glažar je namreč suvereno, avtoritativno in skoraj avtokratsko dal vedeti, da je on glavni na igrišču. Kar po svoje seveda je. Toda kaj, ko pride do resnih, pomembnih, odločilnih situacij? Kar štiri so se mu namreč zgodile tokrat, štiri težke situacije. Dela ni bilo malo. Zato se sprašujemo, kje najde gospod Glažar (in njemu podobni) čas za nepomembne mete iz avta? Kar ni tako nepomembno vprašanje. Res ni. Ker potem sodnike kar posrka, ko resno »zagusti«. Ni čudno, da se je Velenjčanom – z Davidom Kašnikom na čelu – snelo, ko je padel John Mary ob Marku Šulerju. Zakaj? Ker je Glažar tako nepomemben v vsej svoji pomembnosti. Odmahnil je. Ni penala. Okej, ampak kaj ko so igralci stekli k njemu? Se je umaknil, če bi lahko, bi se skril ali spakiral, pobral honorar in odšel ne da bi komu rekel adijo. Takšen občutek je pač dal in to je tisto, kar zamerimo slovenskim sodnikom. Vsi smo zmotljivi, seveda. Je bil penal tam, ko je Erik Janža stegnil nogo ali ko je padel Luka Zahović? Njihova presoja, je prepustil Čavić. Sodniki so svoj svet, nikoli ne bomo izvedeli, živijo svoje dobro plačane sanje.

Vendar ZNSS in NZS si ne delata absolutno nobene usluge, ko delegirajo sodnike, ki so doma 20 ali 30 kilometrov od stadiona, kjer nato sodijo. Seveda gospod Glažar, ki domuje v Hajdini, spada pod MNZ Ptuj – kot spada Nejc Kajtazović pod MNZ Kranj -, vendar bi v bodoče v izogib spornih situacij in komentarjev, kot je bil tisti Mateja Oražma iz NK Domžale, da imamo ligo dveh hitrosti, lahko vendarle dvakrat premislili, ko delegirajo sodnike. Na koncu ni pomembno, od kod je sodnik, temveč da je dober sodnik, kot mi je rekel novinarski kolega. Drži. Romana Glažarja je, če boste vprašali off the record Velenjčane (on the record je Branko Čavić rekel, da sodniki pač opravljajo svoje delo, off the record pa povedal v bistvu dober vic), pustil nemara na cedilu ravno njegov stil. Naučeno avtoritativen.

Puljenje za dres, čeprav raje v gosteh

Velenjčanom, tistim, ki resno stiskajo pesti za Rudar, gotovo ni bilo lahko gledati, kako so Ljubljančani prav pri njih doživeli enega najlepših trenutkov. Zato, ker jih oni že dolgo niso. Klub, ki je največkrat zmagal v slovenski drugi ligi in je osvojil slovenski pokal, je zelo specifičen (saj, kateri pa ni). V tem trenutku zato, ker še vlečemo črto pod zgodbo novih lastnikov, ki se z dvodnevnim prihodom Milovana Rajevca niso ravno izkazali.

Ko so se odločili za menjavo v nizu treh tekem in dva kroga pred (pre)dolgim zimskim premorom, so pokazali še eno revolveraško potezo. Slobodan Krčmarević ni imel slabih rezultatov, imel je celo nekaj odmevnejših (zmaga v Stožicah in remi doma tako z Mariborom kot Olimpijo), vendar je gojil bolj kompaktni nogomet. Čeprav so bili še krog prej na petem mestu (lani so končali na sedmem, sezono prej pa na šestem, ko Jernej Javornik ni uspel ponoviti tretjega mesta iz 2013/14), je moral Krčmarević mesto prepustiti svojemu pomočniku Branku Čaviću. Ta sicer pravi, da velikih konceptualnih razlik med njima ni, toda predstava Rudarja je bila navdušujoča, če že ni bila rezultatsko uspešna. Mi smo sicer take predstave prej pričakovali od Celja, vendar je Rudar tisti, ki uspe vnovčiti izkušnje (Babić, Kašnik, Trifković), zdaj pa upa še na mladost.

Nekaj je bodo morda našli v fantih, ki so prišli z dvema, tremi avtobusi v Maribor na gostovanje. Niso edini, nemalokrat Ljudski vrt obiščejo otroci, ki so nad stadionom in vzdušjem razumljivo navdušeni. Toda pri njih je bila razlika ta, da niso želeli čimprej na hamburger, se lovili po tribunah ali gledali v telefone. Ne. Navijali so, skupno, stiskali pesti. In dobili veliko nagrado v Johnu Maryju (zakaj ima ta na dresu priimek, napisan z e, nam sicer ni jasno), ki po Blessingu Elekeju, ko je ta še igral za Gorico, kaže, da lahko tujec, ki je seveda samo mimobežni prišlek na dolgi rok, tudi začasni junak. Skandirali so njegovo ime, prišel je in odvrgel svoj dres. »Ah, samo spodnjo majico, tisto pod dresom ti je dal,« so fantje premerjali majico ob srečnežu.

Ampak dejstvo, da so mu bili na poti iz stadiona, kjer so očetje ponosno razlagali sinomov, da je to Rudar, kakršnega so že gledali, favš, pove ogromno o velenjski specifiki. Da se pulijo za dres Johna Maryja, hkrati pa Čavić razlaga, da raje igrajo v gosteh, ker je velenjska publika zelo specifična (podobno vam bo povedal o novogoriški tudi Miran Srebrnič). Novi lastniki so vložili precej tudi v klubski marketing. Njihov facebook profil je med pestrejšimi v državi, s twitter profilom upravljajo vsekakor bolje kot denimo Maribor, igralce vpeljujejo v lokalno okolje, kjer so sicer ponosni na rokomet in gradijo novo skakalnico.

Z nekaj potrpljenja in bolj »domžalskim« modelom bi lahko na tej soboti dejansko gradili prihodnost, o kateri vsi ponavadi govorijo, zlorabljajo besedno zvezo »na dolgi rok«, potem pa menjujejo trenerje, ekipo, interese. Vsekakor je Rudar poskrbel za eno najlepših izkušenj v jesenskem delu sezone. Še kdaj.

4. decembra 2016
Pet ugotovitev: Maribor – Celje [2:0]

Milaničeva druge era počasi dobiva in poudarja svoje obrise

Darko Milanič (si) je – najbrž šele, ko je svojeglavo odšel v Sturm – priznal, da ne moreš imeti vsega v Ljudskem vrtu. Četudi imaš rezultat, pa igra ni kdo ve kako gledljiva, se drugo ne bo nalezlo prvega v tistem dobrem smislu. Ne deluje pa niti obratno: četudi zmagaš na derbiju, pa ne dobiš naslova… Ni dovolj. Še zdaleč ne. Da raje efekta Krunoslava »to ti je fuzbal« Jurčića sploh ne opisujemo.

Tekma s Celjem je pokazala, da zdaj Maribor igra suvereno, stabilno, nihanj v igri je počasi vse manj (lani so recimo za povrh vsega tekme, kot je bila ona z Aluminijem, izgubljali), čeprav so Celjani do konca prvega polčasa izenačili razmerje, na začetku drugega pa konkretno pritisnili na gol vijoličastih. Ampak počasi Maribor v tej sezoni vseeno ne le dobiva, temveč poudarja obrise Milaničeve druge ere, ki je prinesla pokalni naslov, play-off za evropsko ligo, gledljivo zmago na derbiju v Ljubljani, ampak se hkrati še ni povsem znebila lanskih post-Astana padcev. Zdaj se to, tako se vsaj zdi, počasi izboljšuje. Maribor kiksne zdaj le enkrat (okej, dvakrat, če štejemo zaporedna poraza z Gorico in Aluminijem). Nihanja imajo svoje dno in svoje rešitve.

Maribor je po prejšnjem reprezentančnem premoru tako navdušil proti Olimpiji ter se nato uspešno, ampak precej ubadal z očitno proti vijoličastim najbolj razpoloženo Gorico in iskal tudi stare ideje za nove zadetke (skoraj bi bil znova odgovor na vprašanje mariborskega napada – Marko Šuler), da je moštvo potem obtičalo v dobesednem živem blatu proti Aluminiju. Na vprašanje, kaj se je spremenilo v zadnjem tednu dni, je Milanič preprosto odvrnil: »To, da smo zadeli dvakrat.«

Drži, večino drugega se namreč ni, vsaj ne kar zadeva igro. Milaničeva vztrajnost pri določenem sistemu igre mu je v minulem mesecu dni prišla prav predvsem zato, ker je moral iskati že permutacije v hkrati vse bolj stabilni obrambi (Denis Šme je zadnji dve tekmi začel na boku in obe končal kot štoper, zamenjali so se kar štirje bočni ter štirje štoperji), še bolj pa je moral menjavati na sredini (Dino Hotić je šele na peti tekmi zaigral na »svoji« desni strani; Sintayehu Sallalich je proti Celju tekel, kot da ne bi igral vseh tekem; minute je dobil tudi Blaž Vrhovec), kjer se je vnovič pokazalo, kakšno razliko naredi navdih Dareta Vršiča, prvega asistenta v moštvu. Tudi vrnitev Aleksa Pihlerja, ki ga je naknadno (zasluženo) vnovič vpoklical tudi Srečko Katanec, je najbrž zelo obetavna.

Nauk minulega meseca? Da je včasih bolje vztrajati pri sistemu, čeprav se vrnitev k dvema zadnjima veznima na povratni pokalni tekmi z Gorico ni izkazala za ravno »gledljivo« variatno; Milaniča pa lahko nekoliko skrbi morda le posest žoge (vsakič so vijoličasti prevladovali, a so tekmeci zabeležili: Olimpija 46%, Gorica 49%, Aluminij 44%, Celje 49%), čeprav deluje suveren: zahvaljujoč stabilni obrambi, ki že (če štejemo še pokal) štiri tekme ni prejela zadetka. Vijoličastim se nekje sredi polčasov, sploh če ne dosežejo gola, še vedno vračajo sindromi lanske sezone, ko nekako upajo, da bosta rutina in izkušnje opravila svoje. Tekme, ko je Maribor odločil v drugih polčasih, kažejo, da je za naslov potrebno pošteno garati. To ugotavljata na novo tako moštvo kot publika.

Luka »Pippo« Zahović + Milivoje »Zicer« Novaković = 5+5

Prvi, drugi, tretji, četrti, peti. V zgolj 346 prvenstvenih minutah. In ne samo to: Luka Zahovića ga je zabil (spet) takrat, ko je tekmec prišel najbližje svojemu golu. Tisti kot, ko je Novaković končno na glavo dobil žogo, vendar nekoliko oddaljen od celjskih vrat, sam po sebi najbrž ne bi bil prelomni trenutek tekme. Pa je nato kar naenkrat bil. Ker ga je Zahović zabil iz manj kot metra, da Matjaž Rozman ni niti dobro niti videl niti vedel, kako ga je prejel. Ker še Janez Pišek ni slutil, da bo nekdo… Tam.

Je to mojstrstvo? Pa… je. Kaj še zahtevati od napadalca – razen da zabija? Ni zaman rekel Milanič že v petek, da je Zahović zaradi bolezni precej manjkal v Kidričevem, kjer je manjkala ta njegova iznajdljivost, ki pa zdaj že res spominja na Filippa Inzaghija in njegove gole z obrvmi, trepalnicami, komolci, koleni, lopaticami, trticami, kolki. Kar ne zmanjšuje sposobnosti ne enega ne drugega, niti približno! Samo da je gol, ne? Je pa po drugi strani res, da Zahović cele faze tekem pospremi neopažen in delno neaktiven, upajoč na globinske žoge: kot je bila tista takoj na začetku, ko sta kombinirala z Novakovićem.

Tako se je Zahović (prvi) izenačil s Sunnyjem s petimi zadetki in po reprezentančnem premoru bo zanimivo videti, kakšne kombinacije bo v napadu izbiral Milanič. Ko sem ga v petek vprašal, kako izbira napadalce, je govoril skorajda izključno o formi. In v tej je očitno tudi Milivoje Novaković, ki je prek Rozmana (»končno«) pospravil zicer, ko je žogo preprosto prekucnil prek golmana. Tudi za Novakovića je to peti zadetek, Tavares je dodal še tri, tako da so napadalci v prvenstvu zabili 18 od 28 zadetkov. Zadovoljivo? Pa… Je. Če odštejemo tekmo z Aluminijem, ko bi bil zadetek kogarkoli zelo dragocen. Nekaj je jasno: zadetki Maribora slej ko prej pridejo, nekoliko je treba čakati nanje, ni nujno, da boste uganili, kdo ga bo zabil. A nekdo ga bo. Ko boste obupali nad Luko Zahovićem, pa ga bo najbrž res dal prav on.

Je to bila Vrnitev ali vrnitev Rajčevića

Če smo dobro razumeli Darka Milaniča v petek, potem naj Aleksander Rajčević včeraj še ne bi zaigral za prvo ekipo Maribora. Pri B ekipi je stopnjeval vse tri predstave [nazadnje celotnih 90 minut], zato ga je Milanič že pred tekmo z Aluminijem vprašal, če bi bil že na voljo. Pa je raje rekel ne. Ni pa zaman trener Maribora ponavljal, kako je Rodrigo Defendi svojevrstni čudež, saj je po udarcu v Evropi stisnil zobe in poleg Jasmina Handanovića zbral največ minut. Defendi se je nato, karma, v Kidričevem poškodoval – kot že pred tem Matej Palčič – in v kolobarjenju, v katerem izstopata Denis Šme in Aleš Mertelj, je priložnost dobil Rajčević.

Prvič po 25. juliju 2015 v Domžalah je začel tekmo na svoji štoperski poziciji. Vrnil se je ob Mitjo Vilerja in Marka Šulerja, na desni se je moral privaditi na Denisa Šmeja. Rajčević je odigral le prvih 45 minut in po besedah Milaniča začutil »nelagodje«, zato je vstopil Aleš Mertelj, najbolj hvaležen igralec vseh časov. Kakšna naj bo ocena Rajčevića? Solidno, recimo. Dalibor Volaš je povzročal vse večje težave, ki jih je potem povzročal v nadaljevanju Elvedin Džinić, a to je že zgodba drugih. Aleksander Rajčević je bil nekoč reprezentant in še vedno kaže, da se to ni zgodilo po naključju. V trojici starejših Mertelj-Mezga-Viler deluje najbližje prvemu. Za zdaj. Vsekakor pa je jasno, da trenutno težko konkurira Defendiju in Šulerju.

Forma globine kadra: Viler, Mertelj, Hotić

Začnimo, samo za trenutek, tokrat v vratih, kjer je Jasmin Handanović dvakrat mojstrsko ubranil strela z glavo Elvedina Džinića, ki je še v vijoličastem take strele praviloma spravil v mrežo. Paradi Handanovića sta res bili lepi. Pri nelagodnem strelu Gorana Cvijanovića mu žoga ni odskočila kot v trenutku nepazljivosti v prvem polčasu, ko mu je po kotu žoga spolzela iz rok v čelo in na tla, a jo je ukrotil. Nekoliko bi lahko z Mitjo Pirihom uskladili le še izmet žoge, saj Handanović praviloma hitro pogleda, če je kdo prost, nato pa žoge ne poda, kar kuri nekaj energije in živcev.

Mitja Viler je imel (dajmo najprej pozitivno plat) eno solidno podajo in na koncu tekme še nevaren strel z desnico. Ponudil pa je tudi dva predložka, ki sta končala tam nekje pri tabli za Radio City. Za korner zastavico. Za ponovitev v drugem polčasu mu je za trud Novaković vsaj zaploskal. Publika mu ni. Davek za Vilerjevo vse manj konkurenčno kondicijo je plačeval Sallalich, ki se je zaganjal po levi strani, kolikor so ga le noge nesle. In nesle so ga konkretno, le da soigralci niso točno vedeli, kdaj bo naposled podal, ko da glavo med ramena in se spusti v dribling. Če bi Sallalichu na takih tekmah uspevala še zadnja podaja, kaj šele taki streli, kot sta bila tista zapravljena proti Aluminiju, najbrž ne bi več igral za Maribor. Tako pa igra tukaj, kjer se vsekakor bolje ujame z Erikom Janžo, ki je kar precej manjkal.

Aleš Mertelj se je spet znašel na desnem boku, Denis Šme pa znova na štoperju, poziciji, ki mu nemara bolje leži, vendar nimamo veliko priložnosti za resnejšo oceno. Za zdaj se zdi Šme prva izbira za »konkretne« tekme na boku, čeprav nima napadalnih aspiracij (aka Milec aka Stojanović). Mertelj je letos v štirih ligaških tekmah odigral trikrat na štoperju (Koper, Domžale, Aluminij) in zdaj še na desnem bočnem, le v pokalu pa je prvič letos odigral na svoji matični poziciji zadnjega veznega – in nalogo opravil za Milaničevo pohvalo. Mertelj se vsakič zdi enako pripravljen in je bil uspešen Milaničev gembl, ko je zgolj njega uvrstil na klop kot »branilca« v še eni tekmi poškodb.

Dino Hotić je imel zdaj nekoliko manj žogo v nogah, ko se je znašel na desni strani. Vrnitev tako Pihlerja kot Vršiča ga bo – če ne bo novih poškodb – najbrž vrnila na klop in bo vstopal ob rotacijah. Milanič najbrž še ni dobil dokončnega odgovora, ali si Hotić poleg desetice zasluži tudi mesto v prvi postavi.

Ekspert bi moral biti Jovičević [ne novinar]

Igor Jovičević bi lahko Tadeju Vidrihu [Kanal A] prišparal cinično, kako smo »mi eksperti in strokovnjaki«. Ne, gospod Jovičević, mi nimamo Uefa PRO licenc. Nismo mi »eksperti«. Vprašanja o igri Celja so namreč povsem na mestu: zakaj grofi iz imensko izkušenega in močnega kadra ne iztržijo več. Ekipa je tako izkušena, da se v vseh kolobocijah ne bi zdela nora niti ideja, da bi moštvo treniral kar kateri od igralcev, saj je celjska igra slonela precej na organiziranem navdihu.

Dalibor Volaš je bil preveč odmaknjen in odrezan, saj sta si bila z Amarjem Rahmanovićem predaleč. Celjani bi lahko bolje izkoristili negibljivost Vilerja na levi in previdnost Šmeja na desni strani, vendar Lovre Čirjak očitno nima kvalitet za takšne tekme, zato ni presenečalo, da je žogo naprej peljal Goran Cvijanović, Jasmina Handanovića pa je v dve ornk paradi prisilil Elvedin Džinić. Jovičević iz izkušenj Travnerja in zagnanosti Pungarška in Piška ni izvlekel praktično nič, čeprav so Celjani imeli praktično enakovredno posest (to je proti Mariboru sicer vse lažje očitno) in kar devet kotov. Ni kaj, nekateri zelo pogrešamo Roberta Pevnika, ki je imel premalo časa, da bi pokazal, ali ima Celje »evropsko« moštvo. Na papirju ga gotovo ima, toda pod Jovičevićem nikakor ne sestavijo dveh dobrih predstav. Škoda.

6. novembra 2016