Oznaka: nk maribor

  • Pet ugotovitev: Maribor vs. Celje [1:1]

    Pet ugotovitev: Maribor vs. Celje [1:1]

    Ni forme, ni zmage
    Morda je bila ključna dnevna forma. Kriva je sobota. Morda je bilo krivo Celje, katerega prehodov se je vnaprej bal Maribor, moštvo, ki je bilo v 24. krogih le enkrat samkrat tik pod vrhom. Morda je razlog v Ljudskem vrtu ali, kot mu pravi devet tekmecev, Točka, vredna bunkerja. Pa Celje ni igralo bunkerja, eh, kje pa. Celje bi kaj kmalu zmagalo. Maribor je imel en strel v okvir. Celje devet. Statistika ne pove nič, sploh za take tekme, saj ne bi povedala, da je bil prvi polčas en zelo dolg zeh, čakanje na hrenovke, kokice in pivo. Iz tistega edinega strela je dal Maribor gol takoj v drugem polčasu. Ni bilo dovolj, še zdaleč ne. Igralec tekme? Kenan Pirić. Rešil je, kar se je rešiti dalo. Najboljši v polju? Alexandru Cretu. Zakaj? Ker je bil edini zmožen slediti, zaustavljati, sesuvati igro Celja. Ta, ki dolgo ni »poštekal« sistema, ga je zdaj edini udejanjil. Kolikor je pač lahko. Maribor je zgrabila, še preden je prišel april, v prvi tekmi ritma, spomladanska utrujenost.

    Darku Milaniču tekma, milo rečeno, ni uspela. Šel se je prilagajati Celju, ki mu je Maribor stisnil pet komadov novembra. Resda na Stadionu Z’Dežele in res je tudi Celje tretje najboljše gostujoče moštvo v tej sezoni. Toda Celje je tudi moštvo, ki se pod pritiskom zlomi. Pustimo jesen, tri gole mu je dala Gorica, dva okorna je dodala Olimpija, Krško je osvojilo edino točko prav proti grofom. Celje, torej, ni bav-bav. Že dolgo nismo videli, da bi se Milanič tako zelo prilagodil tekmecu, ki tega morda sploh ni potreboval. Odločil se je za postavitev, ki je morda več obetala, na koncu pa bila odvisna od individualnih potez. Ko je Robert Pevnik pred derbijem siknil, da Maribor nima takih igralcev, je torej imel prav. Vsaj nima jih vedno. Četudi odštejemo prvi polčas, ki je bil mučenje žoge, tekma s toliko napakami, da je bila tretja uspešna podaja že joga bonito, je Milanič morda izbral še zadnji pravi trenutek, da je vrnil v moštvo tiste, ki naj bi tja spadali. Včasih garancija pač prinaša le to: remi [ocene igralcev tukaj].

    Toda ravno to zna biti ključni problem. Če Maribor računa, da bo na dobri, stari, preverjen način, ko četudi ne gre, ga bo Tava že zabil, pa ga tokrat ne bi, če bi igrali do naslednjega rojstnega dneva, potem bo to nemara dovolj za Slovenijo, čeprav se Olimpija, za razliko od dveh sezon nazaj, ne predaja, niti približno pa ne za Evropo, za katero se Maribor sploh ni okrepil. Že res, da ima Maribor izkušnje, vendar ko igralci iščejo ritem in ga ne ujamejo pravi čas (Mitja Viler, delno Gregor Bajde, četudi je zabil, celo Martin Milec) in ko imajo nosilci tihi dan (Dino Hotić ni dojel, kakšna tekma je to, Aleks Pihler se je izgubil v lovljenju celjske sredine, Luka Zahović je sicer bil pripravljen, vendar več od podaje za gol ni zmogel) potem lahko Milaniča skrbi. Taktika namreč ne prinaša individualnih potez, še več, pri Mariboru jih celo onemogoča. Kajti najbolj skrbi to, da je Milaniču ostala še ena menjava in je ni izkoristil. To pomeni, da boljšega nima. Tudi takrat, ko bi naj imel najboljše že v polju. Ampak nima. Kar je vse bolj očitno. Mariboru manjkajo Amir Dervišević in Blaž Vrhovec na sredini, Marko Šuler v obrambi, kjer Saša Ivković še nima tiste liderske prezence, ter, najbrž še najbolj, Jan Mlakar v napadu. Kar je ugotovitev zase.

    Strelska spomladanska utrujenost
    Širše gledano, kot je pred tekmo rekel tudi Darko Milanič, je vse to priprava na Evropo. Cela pomlad. Še posebej, ko pride pet tekem v štirinajstih dneh. Ritem, na katerega je Maribor vedno pripravljen z besedo »privilegij«, a tudi ritem, ki včasih terja totalni makiavelizem, kjer cilj (tri točke) poveličuje sredstva (estetika v igri). Marcosu Tavaresu se smeji, ko ga vprašate, če ima rad ritem sreda-sobota. In to po slab(š)i tekmi. Seveda ima. Dino Hotić tudi. Maribor je pač tak klub, vse odkar je tukaj Zlatko Zahović. Težje je, manj se jamra. Ne jamrajo, igrajo tekme.

    Da bodo prišle tekme tudi z višjim rezultatom, Milanič verjame še naprej, toda tudi tekma s Celjem ni bila takšna. O, ne. Ne samo to, Maribor je postal moštvo, ki stežka zabije drugi gol. Kako drugače od jeseni. Takrat je na 19. tekmah le štirikrat zabil manj kot dva gola. Zdaj pa že tretjič na peti tekmi le en gol. Gorici dva, Olimpiji nič. Pet tekem, pet golov. Maribor se tudi po reprezentančnem premoru, tej fazi, ki lahko prinaša bipolarnost moštvom, (samo)zadovoljuje z izidi, ki prinašajo zmage, ti pa naslov. Milanič je pričakoval več od kombinacij v zadnji tretjini, za zmago bi potreboval odličen ritem, razigranost itd. »Visok pritisk na našo zadnjo linijo je pripeljal do tega, da nismo več igrali in iznesli iz zadnje linije, kar smo v prvem polčasu lahko delali. Druge žoge so nam tudi v prvem polčasu pobirali. Vse žoge so tako rekoč oni pobrali. Prehitro so bili pred našim golom.« Analiza, kakršnih včasih ob takšnih tekmah, označenih za zelo dobre, ni bilo. Samozavedanje je na visoki stopnji. »Premalo smo imeli žogo v svoji posesti, premalo umirili nasprotnika. Nuja je, da nekatere vrnemo v ritem in ko nekdo res dolgo ne igra, smo šli v rizik in je težko pričakovati, da bo vse teklo zelo enostavno.«

    Notranje rezerve 2019: Gregor Bajde
    Gregor Bajde je star 24 let. V Mariboru je že četrto sezono, vmes je bil resda na posoji v Italiji, zbral je pa vseeno v vijoličastem 65 ligaških nastopov in zabil svoj šestnajsti gol. Gregor Bajde je v fazi kariere, ko se bo počasi pokazalo, kakšen tip igralca bo. In kakšna bo druga polovica njegove kariere. V Mariboru se nikoli ni obnesel ne kot napadalec ne kot del sredine. Bil je nekaj vmes, trmasto prepričan, da se bo sistem, nekako, nekje, že prilagodil njemu. Ne vedno, prišle so tudi tekme, tudi tiste večje, ko je storil prav to in bil nagrajen tudi s pohvalami trenerja.

    Prišel je v času, ko se je igralo v sistemu 4-3-3, ki mu je najbolj pisan na kožo. In tokrat mu je, spet proti Celju, le uspelo. Maribor je spet moral iskati v notranjih rezervah in Bajde se je prvi ponudil, ne samo zato, ker se je lahko, ampak ker se od njega – za razliko od Nina Žuglja ali Žana Kolmaniča, ki bosta očitno spet stran od kadra – to pričakuje. Milanič bi ga lahko ob polčasu celo bil zamenjal, kot je razložil po obračunu, toda Bajde je dobil slabo uro in takoj, v 46. minuti, bil tam, kjer ni bil nihče drug. Zasluge gredo seveda tudi soigralcem kot tudi nepozorni celjski obrambi, vendar s tem golom je pokazal, da je tu in da je lahko notranja rezerva. Če bo to zadnja prehodna sezona, bo prihodnje poletje eno tistih, ko bo moral počasi pokazati, kako in kaj. Pogodbo ima do 31. maja 2021, po odhodu Jana Mlakarja poleti pa priložnost za še večjo minutažo.

    Celje za Evropo potrebuje obrambo
    Dušan Kosič ni ovinkaril. »Vsaj pol lige ima enak cilj kot mi,« je rekel, kaj mu pomeni, da so v 24. krogu prvič s točkami pri Domžalah na tretjem mestu. Ne pozabimo, ko so prišli v Ljudski vrt v petem krogu, so bili zadnji. In na prvo zmago so čakali še tri tedne. Našteval je klube, celo tja do Rudarja je šel, ki imajo tak cilj kot oni. Vendar v Celju vse to počnejo zelo potihoma – v bistvu, da gredo po Evropo, so v hešteg stiščali le v Domžalah –, še zlasti po prestopnem roku, v katerem so ostali brez Elvedina Džinića, Jana Andrejašiča ter Tilna Pečnika. »Resna ekipa je, ko prejemaš malo golov. Včasih želimo publiki nekaj dati, pa smo za to kaznovani,« je Kosičeva ugotovitev.

    Če bi bili zlobni, bi sestavili napake ožje celjske obrambe. Pa ne samo tega, kar sta spregledala Žan Zaletel in Tadej Vidmajer, ko sta jima ušla Luka Zahović in Gregor Bajde. Ne, ne. Nabralo se jih je že kar lepo število: od tekme z Gorico, pa nato Olimpijo, delno tudi Krško. Celje ima v Rudiju Požegu Vancašu igralca za skupinski evropski del, v Mitji Lotriču in Janezu Pišku kandidata za solidne kvalifikcije, vse ostalo pa niti v Sloveniji ne zadošča nujno za Evropo. Čeprav se tudi letos z lupo išče koliko toliko konkurenčen četrti klub, potem ko je Rudar pokazal, koliko lahko terja Evropa. Celjani imajo sistematičnost, kar je prinesel Kosič, vendar še vedno znajo popustiti, pogosto nerazumno, tam, kjer bi potrebovali stabilnost. Še posebej, če želijo resno razmišljati o Evropi. Tega se v klubu zavedajo, toda s kadrom, kakršnega imajo, se bodo pač morali sprijazniti na kdo-da-več nogomet. Sedem prejetih golov na petih tekmah pač ni evropska forma. Niti ob desetih danih golih.

    Obisk v Ljudskem vrtu letos (še) boljši
    Bolj zanimiva kot kvalitetna je bila debata med tednom, sodeč po povzetkih iz najbrž enega redkih »korpo« dogodkov, ki imajo običajno izključno formo, vsebino pa na plakatu ali novinarskih »goody bagih«. No, ta ni bil tak. Tista debata o navijačih. In zlasti tistih navijačih, ki nočejo na stadion. Eni, ker je kavč pač bolj udoben, drugi, ker ne marajo vsega, kar pride z nogometom. Stvar kulture in dojemanja nogometa. Nam je sicer bližje to, kar je rekel Matjaž Kek. Družinski sektorji so super stvar, toda mora rohneti, tudi pokati in bliskati, a v mejah (varne) normale. V Mariboru se vedno v praksi vidi razlika, saj si Viole pogosto vzamejo »akademskih petnajst«. Razlika je očitna. Kot je tudi v obisku, saj je letos v povprečju obisk v Ljudskem vrtu še boljši kot lani. To ni nezanemarljivo, saj je v lanski sezoni povprečni obisk znašal 3.509 gledalcev, letos pa je pri 4.745. To je velik preskok. Pa je Maribor igral lani v ligi prvakov, res pa je tudi, da nato ni ubranil naslova.

    Letos je na dobri poti in to se pozna tudi na tribunah. Nekoliko pomagajo tudi termini tekem, ki so ob sobotah popoldan zanimivi za najširši krog. Še bolj kot ura pomaga dan, saj Slovenija ni dežela nedeljskega profi fuzbala. Pozna se, da v Ljudski vrt prihaja vse več otrok, obiski šol imajo še večji vpliv kot odpiranje Vijol’čnih baz v okoliških krajih, pri čemer je štajerski derbi običajno tisti, ko tudi (klubski) Radio City oceni, da je štajerska meja nekje pri Tepanjah. Cena vstopnic je na dan tekme precej visoka, 13 evrov za tak nogomet pač ni nizek znesek (čeprav to piše akreditirani novinar). Zato je seveda predprodaja, pa akcije, nagradne igre in podobno. Kulisa v Ljudskem vrtu je vsekakor lep(š)a, toda finančno poročilo prihodnje poletje bo pokazalo, koliko se obisk pozna v klubski blagajni. Vsekakor pa se ne moremo znebiti občutka, da bi podjetja rada iz Ljudskega vrta naredila trgovino, šoping center, pa so prišli v kraj, kjer je kultura fuzbal tekem pač drugačna.

    Igralec tekme: Kenan Pirić [Maribor]

    Celjski navijači. Ko ga je Žan Benedičič zabil, je vstala ducatnija celjskih navijačev. Pa še kje kakšen. Škoda je, da Celje nikoli ni posvojilo nogometne navijaške kulture in jo obdržalo. Rokomet gor ali dol. Celje je poleg Gorice in Maribora pač edini tradicionalni prvoligaš. Gorica ima zveste Terror Boys. Celje bi si zaslužilo več.

    Sojenje Mateja Juga. Vsaj nekaj mu lahko damo: Matej Jug je neustrašen. Ne ozira se na tribune, kar ni vedno praksa pri sodnikih, niti tistih, ki jih gledamo po televiziji v torek in sredo zvečer. Je pa težava prav v njegovem karakterju, ko želi dati, praviloma takrat, ko je to najmanj pomembno, vsem vedeti, kdo in kaj je. Maribor je jezil s kriterijem, ko je že v prvem polčasu dosodil 20 prekrškov, toliko jih je Maribor imel tudi na koncu. Tekma ni bila ne groba ne trda. In vprašanje bo ostalo, ali je bil nad Aleksandrom Rajćevićem res storjen prekršek. V Ljudskem vrtu bo po tej sezoni (derbi) pač ohranil renome. Ne najboljšega.

    Čestitka Tavaresu. Lepo so mu Viole čestitali, včasih celo pozabimo, da je Brazilec, da je njegov materni jezik portugalščina in da so časi, ko je bila njegova najbolj pogosta slovenska beseda – Jezus. Zdaj je, že lep čas, ta beseda – navijači. Dočakal je 35. let. Dobil stisk roke od novinarjev, človeku se pač vošči za rojstni dan. In rekel je, da ni imel pripravljenega slavja, če bi ga zabil. Skromen, vljuden, resen. »Katering smo naročili, pa bomo videli kaj bo,« je rekel, kaj bo po tekmi. O kateri je govoril z resnim, skoraj žalostnim obrazom. Se vidi, ne samo, zakaj je še več kot kapetan. Klinc pa rojstni dan, kaj pa dve točki? Nihče namreč niti na tiskovki ni omenil, da je prednost spet padla na osem.

  • Od 1 do 10: Pirić & Cretu okej, ostali…

    Kenan Pirić 7/10 Igralec tekme. Ne samo pri Mariboru, ampak nasploh. Rešil je Maribor. Pa ne samo enkrat. Najprej je, ko so Celjani začeli pomerjati iz razdalje, pokazal tisto mirnost in sigurnost, ki jo potrebuje moštvo, da lahko razmišlja o 2:0 in se ne boji za 1:1. Ampak Maribor je bil predaleč do 2:0. Pa je prišlo tudi 1:1. Parada ob strelu z glavo Daria Vizingerja, ki je bila videti nedolžno, je pokazala – sploh glede na tekmo v Domžalah par ur prej -, da se je zelo privadil mesta vratarja v Mariboru, kjer se dolgo ne zgodi nič, nato pa skoraj vse. Pri golu ni mogel storiti kaj več. Je storil največ v izteku tekme.

    Martin Milec 5/10 Če je na derbiju pokazal, da je zmožen skoraj prima vista pokazati, da je najboljši desni bočni v Ljudskem vrtu, se je tokrat bolj lovil in počasi gradil svoje prodore, čeprav so Celjani dihali na škrge predvsem na njegovi strani. Takšne tekme trenutno najbolj potrebuje, toda terjajo tudi svoj davek, saj so manjkali njegovi predložki kljub tekaško zadovoljivi predstavi. Petica je nizka, vendar na Urbani.si pač gledamo širše: Milec zna in zmore bolje. Že na derbiju je.

    Aleksander Rajčević 6/10 Štoperski par ni imel veliko dela. Dokler ga ni imel največ. Rajčević je tik pred golom ob izvajanju kota padel, preden je Žan Benedičič prišel do žoge, terjal prekršek, a ga ni dobil. Ne od Mateja Juga. Dvoboj je, na oko po posnetku Planet TV, bil točno to – dvoboj. Izkušnje bi morale biti na devet let starejšem Rajčeviću. Prekinitve so pač delovna obveznost branilcev. Sploh ob takem sojenju.

    Saša Ivković 6/10 Neizstopajoča tekma, glede na skorajšnji razpad sistema ob koncu tekme bi moral prevzeti morda še bolj lidersko vlogo.

    Mitja Viler 5/10 Potreboval je kar precej časa, da se je privadil letvici, ki mu jo je vseeno nekoliko dvignil Žan Kolmanič. Če je bil (pred)lani ključna notranja rezerva, ga zdaj čaka še več dela. Ko je Kolmanič dobil rednejšo minutažo in ko je derbi v Stožicah zelo solidno odigral, ko je bil Viler že v kadru, torej na klopi, se je na levem boku spet zgodila konkurenca. Ko se je privadil, je šlo lažje. Odkritost pri izjavi za Planet TV med polčasom je tisto, kar Maribor sicer potrebuje, toda Vilerja čaka tudi soočenje z neposredno konkurenco. Ni bil kritičen, tekme ni imel slabe, je pa na taki tekmi kakšna poteza več zaželena. Kot je bila tista ob začetku drugega polčasa.

    Alexandru Cretu 7/10 V polju je poosebljal, najbrž edini, zmožnost Maribora, da te tekme ne izgubi, ko je ugotovil, da je ne more več dobiti. Vse bolj pogumen in celo ključen, zdaj ko dobiva prednost pred Amirjem Derviševićem. Najbrž se je sam bolj(e) privadil prve enajsterice kot njegova okolica. Morda celo soigralci, ki pa se zdaj lahko zanašajo nanj oziroma je nato on tisti, ki rešuje, ko se začne podirati. Zamudil je pri golu Benedičiča (ne njegova naloga) in zapiral prostor ob strelu Vidmajerja (rešil ga je Pirić). Podaja s prekrižanimi nogami dokazuje, kako uživa v igri. A ima težave ob menjavi formacij in ni točno siguren, kdaj se posvetiti obrambi in kdaj povezovanju napada.

    Aleks Pihler 5/10 Ni sicer plačal največjega davka na sistem, toda vselej ne najde na novo svoje igre, kar ne pomeni, da ni imel dobre tekme. Le da je v paru s Cretujem – daleč smo od para Dervišević & Vrhovec – včasih potisnjen na rob in se od njega, ki ni kreator, pričakuje prav to. Prej žrtev taktike in poteka tekme.

    Dino Hotić 5/10 Razumeti gre njegovo željo po »plejmejkerstvu«, vendar sploh v prvem polčasu je bilo prostora za igralca njegovih karakteristik premalo oziroma si ga je stežka priboril. Od nogometaša, v katerega Zlatko Zahović javno polaga toliko upov, bi pričakovali predvsem boljše »prebiranje« igre. Ni namreč več najstnik. Je letnik 1995. In v igri zato, da naredi potezo več.

    Gregor Bajde 6/10 Če bi ocenjevali samo njegove tekme, potem bi bila ocena višja. Precej. Ne samo, da je začel prvič to pomlad. Začel je komaj tretjo tekmo v tej sezoni, še eni prehodni za 25-letnega nogometaša, ki je prišel prav iz Celja. Milanič je opozoril, da so mu začele pohajati moči, vendar je očitno vedel, koliko Bajdetu pomenijo minute. In se je oddolžil. Naredil je točno tisto, kar se morda od njega niti ni pričakovalo. Zabil je.

    Marcos Tavares 5/10 Viole so mu, ko je bil čas za to, torej v 35. minuti, čestitale za, khm, 35. rojstni dan. Tavares sam zna sicer povedati, da je pač star toliko, kolikor mu je oče rekel, da je star. Tekma v kateri se v sistemu, kakršnega je ponudil Milanič, pretirano ni znašel. Dan v službi, pač. Proti takim tekmecem mu hitro začne primanjkovati manevrskega prostora, kar ga začne frustrirati. Bolj žrtev taktike in poteka tekme. Truda ni manjkalo.

    Luka Zahović 6/10 Pomagal je prigarati zadetek, ko je vtekel in podal do Bajdeta. Odziven, prisoten, borben. Pripravljen za prerekanje s sodnikom, teče tudi, ko je žoga že v avtu. Vsekakor (p)ostaja ključni člen, ampak občasno še vedno za cele faze tekme znova izgine in se morda še preveč ozira na sodnike.

    Felipe Santos 5/10 Imel eno res dobro situacijo, pa se je raje odločil za podajo kot za strel. Kar bi moral storiti, ni. Narediti potezo več.

    Martin Kramarič 5/10 Skorajda nobenega vpliva na igro, razen da je z njim Maribor tokrat – za razliko od derbija – izgubil v fazi defenzive.

  • Pet ugotovitev: Olimpija vs. Maribor [0:0]

    Prvenstvo nagnjeno, a še ni odločeno
    Včasih je igrati na 0:0 morda najtežje. Mukotrpno garanje, da bi se zgodilo čim manj. Sploh ker se je igralo za več, kot je bilo videti tako na začetku kot na koncu. Le vmes se je pokazalo, da je to tekma, ena od šestintridesetih, ne pa »tekma tekem«. Maribor se treh točk ne bi bil branil, Olimpiji bi poraz naškodil. Olimpija je bila namreč tista, ki bi lahko doma izgubila prvenstvo. Ne neposredno, kot se je lani zgodilo Mariboru. Sicer bi v praksi ostalo 13 tekem in 39 točk, vendar 13 točk razlike bi bilo pogubnih, pri čemer je že deset točk kar (pre)velik zalogaj. Ne nujno samo za Olimpijo, ki bi ob porazu zapadla najprej v moralno krizo, nato pa še kadrovsko, potem ko Milan Mandarić ne skriva več, da išče pot iz Olimpije, ki pa jo bo našel morda še težje, kot je našel dva naslova v treh sezonah.

    »Maribor je pokazal, da zna igrati na rezultat,« je nauk, ki ga je odnesel Robert Pevnik. Bolj sebe kot Darka Milaniča je zafrknil, ko je v igro poslal Jana Andrejašiča, ki da mu manjka izkušenj na derbijih (ni bil edini debitant na derbijih, pri Mariboru sta to bila Žan Kolmanič in Kenan Pirić, pri Olimpiji pa Rok Kidrič) premešal nekoliko obrambo, pustil Matica Črnica na klopi. Toda taktično je Maribor pokazal zrelost v prvem polčasu in se nato začel vse bolj zadovoljevati s točko po principu »če ga damo, bo le nagrada«. Na koncu je to bil že šesti ligaški obračun v Stožicah, ki se je končal brez golov. Od dvajsetih. Kar lahko Ljubljančane skrbi, je »tradicija«. Doma Milan Mandarić še ni videl zmage na derbiju. »Vsaka tradicija enkrat mine,« je prepričan Pevnik, ki mu bolj godi, da je Olimpija dobila zadnja dva prvenstvena derbija v Ljudskem vrtu. Problem zanj utegne biti, če tretja zaporedna zmaga maja ne bi več veliko štela. Olimpija bo počasi v podobni fazi kot Krško, kjer nima ničesar izgubiti. A mora paziti, saj so pred dvema sezonama na koncu končali kot tretji.

    Olimpija stiskala, a le v drugem polčasu
    Vajeni smo bili, da zmaji to počnejo prej. V bistvu… Takoj. Da nemudoma pritisnejo, navalijo, iztečejo na Maribor in se zaletijo vanj. To je počel Marijan Pušnik, tuje ni bilo niti Igorju Bišćanu in vsem vmes. Robert Pevnik se je odločil drugače. Kot da bi pričakoval, vedel, spoznal, da Mariboru v drugem polčasu (tudi) to pomlad v drugem polčasu ne gre. Krize Maribora znajo biti, ko pridejo iz slačilnice, kar hude, a zaenkrat še ne usodne, kot se je pokazalo že proti Muri. Olimpija je potrebovala do drugega polčasa, da je pozabila – še bolj kot poraz v Kranju – na deset točk razlike. Previdno so šli v tekmo, kot je rekel Pevnik, in posledično tudi le zadržali razliko, niso je pa utegnili zmanjšati. S točko so lahko zadovoljni, ne pa veseli. Zmanjkali so goli v tistem hudem navalu, ko se je Maribor krčevito (u)branil. Prečka (Rok Kidrič) in vratnica (Goran Brkić) sta toliko bolj skelela, Mariboru pa se, potem ko se jim je kotalila že žoga v Kidričevem in se odbijala od vratnic, lahko smeji, da jih vsaj tu sreča izdatno nagrajuje.

    Pevnik na koncu ni šel na glavo, sprijaznil se je, da bo, če bo, Olimpija reševala prvenstvo proti drugim tekmecem, okleval je z menjavama (Kadrić, Kregar), ki sta prišli (pre)pozno. Vseeno je bil razpoložen in dobrodušen po tekmi. Kot trener, ki je preprosto vesel, da je del derbija. Priznal je, da so igrali morda preveč bojazljivo. Morda jim prav to ni prineslo gola. Dejstvo pa je, da ključni igralci, tisti, ki jih je Pevnik postavljal kot invidividualno kvaliteto, s katero lahko Olimpija užene Maribor, niso imeli dobre tekme. Ne neizstopajoči Rok Kronaveter, ne zadržani Stefan Savić in niti možganski fuzbal trust Tomislav Tomić. Tu so bile ključne rezerve Olimpije, ki na enem derbiju ne more postati – Maribor. Da bi skupinsko zlomila tekmeca, kar je nakazovala v drugem polčasu.

    Milaniču sistem pomeni več od posameznikov
    Amir Dervišević in Marcos Tavares sta začela… Na klopi. Kapetan je sicer vstopil, pokazal, dokazal, da lahko zadrži žogo in nagne težišče igro na stran tekmeca, to pa je tudi vse, kar lahko naredi na takih tekmah, prvi pa sploh ni dobil priložnosti. Najbrž, ker ni bilo potrebe. Aleks Pihler in Alexandru Cretu sta zdaj postala dvojec, ki sicer nima tiste »lucidne« podaje, ki imajo oči, ampak je zmogel zlasti preprečiti, da bi Olimpija – z izjemo začetka drugega polčasa – lahko mirno in zlagoma gradila napade. Milanič je s tem pokazal, da mu je sistem štel precej več od posameznikov.

    Če je Martin Milec »moral« zaigrati, ker je imel Denis Klinar kartone, kar se je pokazala v bistvu kot prednost, je Mitja Viler, ki to pomlad zaradi poškodbe še ni zaigral, obsedel na klopi. Prednost je dobil Žan Kolmanič. Še vedno ima prve polčase praviloma boljše od drugih oziroma se še lovi v težišču igre, vendar tudi dokazuje, da ima kvalitete, ki jih Viler nima več (in obratno). Kjer je Milanič sprejemal ključne kompromise, je bil potentnejši del Maribora: Jasmin Mešanović zna žrtvovati svoje napadalne kvalitete za obrambne naloge, vendar je to tokrat nekoliko bolje uspelo Martinu Kramariču. Dokler ga ni posrkalo, pri čemer ni bil edini, saj se je to še huje primerilo Dinu Hotiću, zrelemu za menjavo. Stabilnost je, sicer precej odrezan, a vse bolj potrpežljiv in fizično vse bolj izrazit, pokazal Luka Zahović. Edina slaba, skoraj nevarna poteza Milaniča je bila, ko je verjel, da bo Dare Vršič tisti, ki bo zadržal žogo. Ni je. Vršič bo ali potreboval večjo minutažo ali pa spoznanje, da so njegovi zlati momenti že mimo. Maribor potrebuje kreatorja ali pa igralca s potezo več. Felipe Santos se v taktičnih navodilih še ne znajde, kako bi naredil kaj po svoje, vse bolj pa se pozna tudi odsotnost Jana Mlakarja. Maribor je na štirih spomladanskih tekmah zabil štiri gole. Jeseni bi jih, preko prsta, vsaj osem.

    Skomina dopuščal trdo igro… in storil napake
    Dolgo je trajalo, da je pokazal prvi karton. Predolgo? Niti ne. Ne, ker bi omahoval, ampak ker je očitno prebral tekočo igro z (za zerbi) malo prekinitvami. Mariboru to sicer ni godilo, Milanič je bil prepričan, da so »mali favli« šli v korist Olimpije. Tokrat je sodniška ekipa delovala moštveno, povezano, celovito. Le pri situacijah, ki so bile zelo tesne, je omahoval. Preveč. Morda je sam še najbolj pogrešal VAR v prvem polčasu, ko je Luka Zahović pomeril iz bližine ter zadel Mackyja Bagnacka v roko. Bil je nevaren strel, Nejcu Vidmarju ne bi bilo lahko. Toda nastopila bi druga težava: kadri televizijske produkcije. Ti so vse slabši, vse bolj skromni in pogosto situacijo vidimo iz le enega zornega kota (enako je bilo pri prekrških na sredini igrišča), da je situacija toliko manj jasna. Televizija Slovenija je imela sicer krasen kader iz severa Stožic, kjer je jasno, da je Bagnack igral z roko. Imeti bi morala še kakšnega. Rešuje jih to, da so kadri, ki jih včasih (ne) ponudi Planet TV, vsaj malo boljši. Kar pa ne rešuje težav, temveč jih samo še poglablja in tudi ta derbi bo enkrat, ko ga bomo hitro pozabili, šel v spomin kot »kaj pa tam, ko ni bila piskana roka«. Kar je velika škoda. Zlasti za fuzbal. Ampak Skomina ni tisti, ki bo uvedel VAR. Niti Maribor in Olimpija. Včeraj bi, če bi deloval prav in imel dovolj zornih kotov, prišel zelo prav.

    Zelo dobro navijanje nadoknadilo soliden obisk
    Razumljivo, Stožice niso bile nabito polne. Daleč od tega, ker je Olimpija daleč od tega, kar je znala biti v eri Milana Mandarića. 9.500 ni slab obisk, ni pa dober. Vsaj petmestno številko bi si zaslužil derbi pri gostitelju, ki vseeno še vedno, četudi s (pre)velikim zaostankom brani naslov. Vendar kljub temu se je pokazalo – zlasti v bolj dolgoročni luči, kaj bo z Olimpijo, ko Milan Mandarić več ne bo njen del -, da je derbi, no, derbi. Prava stvar. Da ima naboj, tudi ko ga nima. Tokrat je bilo navijanje eno boljših v Stožicah, kar gre na račun tako Green Dragons kot Viol. Izmenjava parol je bila, če pustimo politično korektnost ob strani, domiselna, morda tokrat bolj iz južne kot severne strani, četudi tradicionalno nepopustljiva. Nobene prekinitve, kar je zdaj domala že hvalevredna tradicija, nobena bakla ni priletela na igrišče, nobenega topovskega udara skozi tekmo. Le navijači, ki res vneto podpirajo svoj klub. Tudi s podporo tujine. Še ko na zelenici ni bilo nikogar več, so si eni in drugi pošiljali »pozdrave«. Zato je to bil derbi, ki ni imel golov, je pa imel dobro navijanje. Tako, ki daje vedeti, da sta kluba več tistih, ki ga neposredno tvorijo. Le o gigantski tampon coni bi veljalo bolje premisliti. Že zaradi videza, če nič drugega. Ni pa nezanamerljivo, da je bilo na tekmi Maribora in Mure to pomlad več gledalcev kot na derbiju.

    ***PENALI***

    Zicer, hvala, adijo: Alexandru Cretu [Maribor]. Romun je imel, ne pozabimo, dobro tekmo. Toda, ne pozabimo, imel je tudi eno lepših priložnosti, ko je dobil podajo na osamljeno daljšo stran. Cel stadion je vzel dih, Cretu pa zalet. Namesto, da bi streljal, je podal. Kar lepo nazaj svojemu podajalcu.

    Podaja v vesolje: Macky Bagnack [Olimpija]. Bilo je v drugem polčasu, v fazi tekme, ko je Olimpiji počasi začel pojenjati naval in je bila vsaka žoga toliko bolj dragocena. Ne za Bagnacka. Nekje na polovici igrišča, kjer je bil storjen in dosojen prekršek, je vzel zalet, pogledal, videl le enega v zelenem tam nekje daleč spredaj in… Nabil. V vesolje. Posnetek, ki bi ga moralo biti nerodno pogledati.

    Nagrada Primoža Trubarja: Goran Brkić [Olimpija]. Srbskemu nogometašu je uspel gotovo najbolj izstopajoč »flash intervju«. Običajno slišimo zadihane nogometaše, ki med polčasom povedo, kar je tik pred tem povedal komentator. Tokrat pa je Brkić ponudil – slovenščino. Tako. Z naglasom, ljubljanskim. Pohvale, kapo dol, sploh glede nato, kako smo še poleti videli, da so novinarji Televizije Slovenije prešli na tuji jezik.

    Nagrada Zlatka Zahovića: Nenad Protega [TV Slovenija]. Protega je za derbije toliko boljši strokovni gost – v vsesplošnem pomanjkanju ustreznega kadra, ki ga trasira zlasti nacionalka (Branko Zupan?) in je z leti, po že tako skromni osnovi javnega nastopanja, le še nazadovala. Ne Nenad Protega. Deluje kot neobremenjen gost, ki predvsem ne izkorišča tv minut kot razgovor za službo. Ne (raz)prodaja se. In tako je lahko, ko se je tikal na koncu z Darkom Milaničem, kar direktno vprašal, če bi tista roka, ki je ni Skomina dosodil v kazenskem prostoru Olimpije, v ligi prvakov bila penal. Duhovito, lucidno, hrabro. Še bi tega. Še.

    Nagrada Jurija Vege: Robert Pevnik [Olimpija]. Seveda je trener Olimpije, ko je izrekel eno matematično bolj progresivnih izjav, imel v mislih celotno pomlad, ko je računal tako pred kamerami kot na novinarski konferenci. »Razlika je bila devet točk, zdaj je deset, lahko bi bila tudi štiri.« Hm. Ne seveda na eni tekmi, Pevnik je pa s tem pokazal, da ga še bolj skelijo tri točke, ki so jih pustili na Stanku Mlakarju.

    Nagrada Slavoja Žižka: Stipe Jerić [Maribor]. Neobičajno je bilo na novinarski konferenci po tekmi. Če smo se, mi, v glavnini medijske falange, ki nismo del »nosilcev pravic«, že navadili, da je prihod nacionalne televizije začel zamikati tiskovke vsaj za pol ure kasneje, kot smo bili vajeni poprej, smo tokrat doživeli še bolj bizarno sceno. »Kdo pa vodi novinarsko konferenco?« se je, retorično, preizprašal Stipe Jerić, član PR ekipe Maribora. Darko Milanič je ob njem sedel začudenega obraza. Novinarji s(m)o pojasnili, da je Olimpija, v nasprotju s prakso, konferenco že oddelala. In to… Res okorno. Ne zaradi Roberta Pevnika, ki je bil dober sogovornik. Ne moti nas toliko, da tiskovko zdaj vodi že po praksi v Stožicah po derbiju vsakič nekdo drug… Moti pa, da smo ostali brez zanimive izmenjave, ki bi jo lahko ponudila razpoložena Pevnik in Milanič. Tu je Olimpija storila kar nepotreben kiks.

    Igralec tekme: Aleks Pihler [Maribor]

  • Od 1 do 10: Kako so igrali na derbiju

    Kenan Pirić 7/10 Na svojem prvem derbiju je pokazal, kako hitro se uči. Sedma tekma, četrtič ni prejel zadetka. Eno negotovo posredovanje ob strelu Jana Andrejašiča, sicer pa refleksna reakcija ob strelu Gorana Brkića. Zbran, potrpežljiv, miren na žogi.

    Martin Milec 7/10 Glede nato, da je nazadnje igral 22. julija lani, je odigral – sploh za derbi – tekmo, vredno svojega renomeja. Borbeno, trdo, nepopustljivo, prodorno. Pokazal, tudi iščoč formo, da zlahka nadomesti Denisa Klinarja oziroma da nima konkurence.

    Aleksander Rajćević 7/10 Kapetan na svojem 29. derbiju. Tako je tudi igral v obrambi, ki je bila sicer v drugem polčasu znova precej na udaru, vendar je delovala povezano in v ključnih trenutkih (prečka Kidriča, vratnica Brkića) ni razpadla, temveč se je konsolidirala.

    Saša Ivković 7/10 Stabilno branjenje, veliko dela zlasti v drugem polčasu, brez Amirja Derviševića kljub številnim kotom ni prišel do svojega strela z glavo.

    Žan Kolmanič 6/10 V napadalnem delu še naprej kaže, kaj lahko ponudi: mladost & hitrost. Toda v drugem polčasu se je v obrambi pošteno lovil, je pa res, da Stefan Savić ni našel prebojnega momenta, kar kaže, da se je Kolmanič držal svojih nalog.

    Alexandru Cretu 6/10 Sprva je dajal, kot igralec, ki je dobil prednost pred Amirjem Derviševićem za ključno pozicijo občutek varnosti in stabilnost. Toda s potekom tekme je to začelo padati, ko ni več mogel slediti, je delal prekrške in našel nekaj utehe pri kriteriju Damirja Skomine. Imel zelo obetavno situacijo v prvem polčasu, ki je ni izkoristil.

    Aleks Pihler 7/10 Ob Piriću igralec tekme. Najbolj suveren takrat, ko je Maribor potreboval suverenega igralca. Neviden, vendar v dobrem smislu. Zapolnil je medprostor, ki ga je Olimpija skušala izrazito zapolniti najprej s protinapadi, nato pa s kratkimi podajami na sredini. Ko je Maribor iskal igralca, ki bo ob koncu tekme znal stopiti na žogo in jo podati naprej, je bil prav on tam.

    Dino Hotić 5/10 Če je v prvem polčasu, ko je Maribor lahko kombiniral, skušal narediti potezo več, ga je v nadaljevanju skoraj povsem posrkalo.

    Martin Kramarić 5/10* Na prvi spomladanski tekmi, ki jo je začel, je iskal težišče igre, a moral več opraviti v obrambi kot napadu, s čimer je lastne sposobnosti žrtvoval za skupni cilj, vendar bo sam ob sicer skromni minutaži potreboval več prostora v napadu [Zamenjan v ’63. minuti].

    Jasmin Mešanović 5/10* Marljivo oddelal, kar je moral, vendar ni naredil presežka pri prebijanju po boku. Eden tistih, ki še vedno išče jesensko formo [zamenjan v ‘xx minuti].

    Luka Zahović 6/10 V svojem stilu, je čakal na tiste redke trenutke, ko je imel žogo. Tokrat v vlogi soorganizatorja ali podajalca, ki je pripravljal drugim priložnosti.

    Menjave

    Marcos Tavares 6/10 Sploh ob koncu se je pokazalo, da zna zadrževati žogo in velja razumeti logiko, zakaj ga je Milanič poslal v igro, vendar se je tudi videlo, da za tako tekmo n

    Dare Vršič 4/10 Menjava, ki je Mariboru otežila zadevo, saj je Vršič želel držati žogo v nogah, a do nje niso mogli, Vršič pa v obrambnem delu nalog ni imel ne rešitev ne moči.

     

  • Zelena zmaga, vijoličasti “alibi”

    Zelena zmaga, vijoličasti “alibi”

    Pet ugotovitev: Olimpija – Maribor [3:0]

    Majhen rezultat velikega kluba

    Vse sta povedala dva prekrška. Dva. Prekrška. Ni bilo prvič. Se je zgodilo že proti Liverpoolu. Ko so vijoličasti očitno pričakovali nekaj povsem drugega. Vendar s tem ni prav nič narobe, vendarle so na vrsti trije derbiji, pri čemer očitno za te fante šteje samo en, čeprav bodo tudi naslednjič hkrati vsi razlagali, kako je derbi, pač, no, hm, derbi. To je bil derbi, ja. Za Olimpijo.

    Ni veliko klubov, ki bi uvrstitev v ligo prvakov na derbiju, pa naj bo magari superpokal ali pokalni četrtfinale, dajali kot alibi. No, to je storil Zlatko Zahović po tekmi, v kateri se Mariboru ni obnesla ideja, kjer bi se očitno morali samo prikazati in bo to znova dovolj. Da, prvič je to »mi smo v ligi prvakov« delalo in Maribor je odnesel 0:0 iz Stožic, ko se je to, žur gor in dol, zdelo kot zavidljiv dosežek, ki bo dobil svoje primerno nadaljevanje.

    Toda kar zdaj čudi, po takem porazu, kjer je Maribor, ki pravi, kako Olimpije pač ne gleda nič bolj kot bi bilo to treba, spoznal, da je naletel na moštvo, ki se je resda blamiralo proti VPS Vaasi (ki je končala na osmem mestu na Finskem, mimogrede), vendar je letos v treh tekmovanjih v devetnajstih tekem prejelo samo devet golov. Maribor ga v tej sezoni v 180 minutah Olimpiji ni zabil in ima vse večje težave dejansko zabiti Ljubljančanom. Ki so pod Igorjem Bišćanom postali granitno moštvo z najprej zelo pošlihtano obrambo – pri čemer je Bišćan veliko tvegal z menjavo Zarifović > Ilić -, nato pa z gibljivo sredino, kjer so vsi od Ricarda Alvesa, Nika Kapuna, Roka Kronavetra silno željni dokazovanja. Da najhitrejših in najpotentnejših, Abbassa, Boatenga, Vombergarja ne omenjamo posebej. Olimpija je vmes postalo moštvo, kjer so rotacije dejanski boj za enajsterico, včasih celo za kader. Ni pomembno, ali si Rok Kronaveter, Leon Benko, Denis Klinar. Kar je idejo Milana Mandarića še lani pokopalo, je zdaj notranja konkurenca ne samo dobrodošla, temveč uspešna.

    Res je, da je Maribor igral že svojo 27. tekmo v sezoni, kot je izpostavil Zlatko Zahović. Toda naj se v Ljudskem vrtu odločijo, katera verzija, ko gre za pokal, dejansko drži. Pred sezono vselej poslušamo, kako Maribor zanimajo samo lovorike v vseh tekmovanjih, vsepovsod želijo tekmovati. Zdaj pa Zahović razlaga, kako za pokal sploh ni zanimanja. Pri Boharju, Šulerju, Mešanoviću to ni držalo, borili so se še kako zares, pa so med standardnimi členi prve enajsterice. Maribor se je znova spravil v situacijo, ko bo moral doma, v Ljudskem vrtu, na derbiju dokazovati svoje mesto v državni nogometni hierarhiji. Res je, prvenstveni derbi šteje precej več, toda takšen pokal lahko moštvo tudi dvigne, čeprav je lani Olimpija na koncu po uspehu v polfinalu klonila v Kopru proti Domžalam.

    Toda govoriti hkrati – za MMC – o pomanjkanju borbe in ponosu? »Zelo sem ponosen nanje. Gledam na sezono kot celoto, presegamo vse meje mogočega. Igralci Olimpije si želijo igrati tam, kjer smo mi. Smo že precej iztrošeni, a še vedno smo v privilegiranem položaju. Za to pokalno tekmo ni bilo zanimanja ne v mestu, ne v klubu in tudi ne v slačilnici. Spontanih zmag ni, Olimpija ima odlično ekipo. Tekma je šla v njihovo smer zaradi volje, želje in fanatične borbenosti. Lahko jim samo čestitamo. To je hkrati tudi zelo dobro za naš klub, saj pride petek, ko bomo videli, kdo je Maribor.«

    Spoznali so, kdo in kaj je Olimpija in Zahović, sicer ljubitelj nogometne folklore, je premeteno, še bolj pa iskreno pohvalil »lačno Olimpijo«, razumel je delno celo to, da zmaji niso odbili žoge pred prvim zadetkom. »Prepričan sem, da bomo v petek videli drugačen Maribor. Igralci bodo imeli iskrico v očeh. Odzvali se bomo na ta poraz, tekma je na našem stadionu, tudi navijači se bodo odzvali. Zdaj ne bomo delali panike,« je rekel za MMC Zahović. Vendar če drži, da je bil načrt samo petek in prvenstveni derbi, potem mora Maribor pokazati ne samo precej več, temveč narediti tisto, česar letos še ni uspel. Zabiti Olimpiji.

    Resen čas za resnega drugega vratarja

    Nehvaležno bi bilo vse naprtiti samo Matku Obradoviću. Že zato, ker se je akcija za prvi gol Olimpije vijoličastom sesula že prej. Vendar način, kako se je lotil strela Dina Štigleca, pove vnovič in še enkrat več o tem, zakaj je težko kadarkoli Matka Obradovića resneje videti v vratih Maribora. In ne samo takrat, ko je menjava v vratih bodisi nujna (letos enkrat) ali ko izpade kot najbolj drzna rotacija, kar pri njegovih posredovanjih to tudi je. Ruleta. Bolj ruska.

    Obradovića že dolgo ne pomnimo več kot prvega vratarja. V Mariboru se je odločil, da mu vloga drugega vratarja pač ustreza, kar je ob Jasminu Handanoviću, ki mu gre z leti vse bolje takrat, ko obrambi ne gre, recimo temu zen filozofija. Toda najsi bo notranje Obradović še tako pomirjen s svojim statusom, je v naravi vratarjev, ki imajo resne karierne ambicije, da skušajo priložnosti izkoristiti. Za vsako ceno.

    Obradović pa je tako vnovič deloval kot vratar – čeprav je imel eno dobro obrambo, da ne bo pomote -, za katerega je prej izjema kot pravil, da dejansko stoji v vratih od prve minute. Milanič je sicer pred tekmo resda govoril, kako ima polno zaupanje vanj. Ker najbrž sledi tistemu, kar pravi Mitja Pirih, trener vratarjev, ki je Handanoviću pomagal podaljšati karirero najbrž vsaj še za dve, tri leta. Vendar ob tem ne gre spregledati dejstva, da je Maribor strahovito tanek pri vratarjih in da je težko gledati naprej (zato pa se v tem klubu tako rado gleda nazaj). Olimpija je letos imela že tri vratarje, stavili so na Aljaža Ivačića, niso oklevali.

    Vratarje so v tej sezoni zamenjevali pri nas v Celju (Jurhar > Rozman), Ankaranu (trije) in Rudarju (Pridigar > Radan), bitko bijeta vratarja v Aluminiju (Kovačić, Janžeković), menjave so v Domžalah ( Mulalić > Milić) in že omenjene v Olimpiji (Vodišek, Vidmar, Ivačić). Razumljivo je, da Milanič (in Pirih) ne posega(ta) po rednih menjavah, vendar neskončno podaljševanje pogodb se včasih lahko tudi maščuje, kot se je pokazalo na velikih tekmah (Liverpool -> Viler, Rajčević) kot manjših, a se Maribor tudi po napakah (vratarjev) zna pobrati (Velenje, Krško). Obradović je za Maibor branil petnajskrat, šestkrat je ohranil mrežo nedotaknjeno in prejel kar šestnajst golov. In če je glavna Obradovićeva novica v Ekipi slika, kako je z dekletom na morju, se gre vprašati o tekmovalnih ambicijah, pri čemer Obradović še s famoznega transparenta viol o frizurah in tetovažah ni edini, ki se še vedno muči s kariero. Vendar se zdi, da je Amir Dervišević bolje stuhtal, kako in kaj v bodoče ter zelo potrpežljivo čaka na minute, ki bi mu jih zdaj Milanič ob taki formi sredine počasi lahko tudi namenil.

    Glede nato, kaj zna pokazati Tibor Cajnko v mladinski selekciji in še posebej glede nato, česa vse ni pokazal tretji vratar Aljaž Cotman, zaradi katerega so se še v tretji ligi, kjer je Maribor lani haral, večkrat držali za glavo, bo iskanje drugega vratarja počasi morala postati prioriteta. Seveda najprej zato, ker Handanović ni prav nič mlajši in mu zdaj kakšna posredovanja (kot v Sevilli) že pridejo do živega. Nato pa tudi zato, ker se pomanjkanje notranje konkurence (še kako velja tudi za Vilerja) ravno takrat, ko se tekme naberejo in ko še Zlatko Zahović razlaga, kako ni bilo sijaja in borbe v očeh. Saj, zakaj pa bi bila, če veš, da boš – solidno plačani drugi golman?

    Tako širok kader, tako ozke izbire

    Težko gre očitati Milaniču, da letos ni rotiral. Vendar hkrati ni konsistenten in še manj se drži svojih izjav. Na konferenci pred tekmo z Olimpijo je v petek rekel, da bo Dejan Vokić dočakal priložnost. Ni je. Mariborski strokovni štab, o čemer smo že pisali, ima težave, ker se ne zna zares odločiti, kaj bi s tistimi igralci, ki imajo dejansko formo, kvaliteto, željo in odnos do tega, da bi lahko igrali v prvi postavi. Pa ne govorimo o Vokiću.

    Milanič ima ta privilegij, da lahko izbira, s kakšnim sistemom bo igral, vendar se je v Ljubljani – kot proti Liverpoolu doma – uštel zato, ker je pozabil, da sistem določajo igralci. Ti pa niso bili na nivoju, da bi s 4-2-3-1, kjer osamljeni Marcos Tavares krvavo potrebuje razgibano trojico za seboj, kakorkoli resno ogrozili Olimpijo. Težava je bila – poleg v vratih – že takoj na sredini, kjer je Maribor dejansko izgubil tekmo in ni imel ob tako zadržanih bočnih igralcih, kot sta te dni Viler in že od prihoda Palčič, nobene rešitve, da bi uspel odnesti »pozitiven rezultat«, kar bi bil pri prikazanem v najboljšem primeru 0:0.

    Predstava Dina Hotića ni bila samo za pozabo in za »hvala lepa« po 45 minutah. Ni bila na nivoju, vendar to ni prvič in če bo šlo tako naprej, tudi zadnjič ne. Hotić je igralec, ki Maribor dviguje proti Ankaranu in Aluminiju, proti Olimpiji (ali Liverpoolu, če hočete) pa s svojimi zaletavimi preigravanji, kjer se vsakič znova bori najprej sam s sabo in s pomanjkanjem fizične moči, po 30 minutah pa še kondicije, moštvu škodi, saj nevarno izgublja žoge. Hotić si silno želi biti desetka, kakršno koli idejo, da bi se na dolgi rok prelevil v gibljivega levega bočnega, ki bi Milaniču prišel prav, pa zavrača, kar je Milanič sam že potrdil. Vendar kot klasična desetka nima moči in niti ne tako velikega talenta, da bi lahko sam mendral obrambo Olimpije. Da, kakšen preboj mu že uspe, seveda, toda če ima za sabo Aleksa Pihlerja in Marwana Kaba, ki naj bi bila tam, če stvar ne uspe, se zgodi to, kar se je zgodilo pri vseh treh golih.

    Pomanjkanje strnjene obrambe, kar je dokaz, da se je Maribor proti Liverpoolu naučil dovolj le za – Liverpool. Prav je, da Milanič prepoznava nov DNK moštva, ki se brani tako, da skuša zabiti. Vendar Maribor je bil z izjemo prvega dela drugega polčasa, ko je Jasmin Mešanović pokazal, kako se igra s hrbtom proti golu in je dejansko lahko vsaj skušal kombinirati z Daretom Vršičem, povsem nemočen in nevarno anemičen. Aleks Pihler v najboljšem primeru stagnira, vendar sta njegova mlahavost in povrhu ubadanje s sodnikom (da, Ponis bi lahko sodil prekršek, vendar ga pač ni) privedla do viška za Olimpijo in Maribor je prejel zadetek. Marwan Kabha je bil pri drugem in tretjem golu le gledalec, nedolžni spremljevalec Olimpijine kakovosti. To so izkoristili Ljubljančani vrhunsko.

    Pri čemer ima Milanič še možnosti, čeprav je res ostal brez Valona Ahmedija in Martina Kramarića zaradi reprezentančne akcije. Toda če kdaj, potem tokrat ni kriv koledar. Kam je zašel Sandi Ogrinec in zakaj se je klub odločil, da bo dal Amirju Derviševiću še eno priložnosti, potem pa iz vsega skupaj le segrevanja ob robu igrišča… Je resno vprašanje. Vztrajanje pri enih-in-istih, ki ponavljajo ene-in-iste napake, je tiščanje glave v pesek. Kabha in Pihler nimata dobre sezone. Pa ne od oktobra, temveč praktično ves čas, le da doslej to ni bilo tako opazno. Zato se cena dviguje Blažu Vrhovcu na bizaren način tako, da sedi na klopu. In se zdaj pozna, koliko pomeni za to moštvo. Precej. Maribor bo s takima zadnjima veznima težko tekmoval za naslov. 

    Olimpija pod Bišćanom granitno sproščena

    Igor Bišćan je zelo umirjen tip. Res je. Očitno točno tisto, kar je Milan Mandarić bolj potreboval kot iskal. Pogoltnil je prvi derbi, ko bi Olimpija lahko pošteno otežila življenje vijoličastim, pa ga je Milanič kar dobro pošolal.

    Še po pokalnem finalu v Kopru smo pisali, kako ni »pošteno«, da Mandarić ni dal Safetu Hadžiću še ene priložnosti, da se dokaže. In po VPS Vaasi se je zdelo, da bi bilo bolje, če bi mu jo. Toda Bišćan se nad evropsko ligo, v tipiči »angleški« maniri, ni hudoval, vzel jo je očitno kot psihološki trening, saj je šlo namreč le za to. Tekmi sta bili za pozabo, pri čemer so imeli Ljubljančani precej boljšo tekmo na Finskem.

    Nato je z novimi okrepitvami poskrbel, da je našel svoje moštvo in pri njem vztraja in ima, tako je vsaj videti na daleč in iz te strani Trojan, precej miru. Še največ nemira je v vratih, saj Rok Vodišek še ni ubran poti denimo Nemanje Mitrovića, ki si je, precej užaloščen, poiskal nov klub in šel svojo pot naprej, toda Aljaž Ivačić ima pred sabo večinoma četverico, ki bi lahko prinesla naslov na ono stran Trojan. Štiglec, Ilić, Bajrić in Apau je četverica ključavničarjev, ki zaklepa vrata. To je osnova, ki jo je Bišćan zgradil in zaradi katere lahko Olimpija lažje diha, ko ima žogo in gradi svoje napade. Hkrati Bišćan – in to je največji njegov dosežek – uspešno vrača igralce v pogon, naj bodo to Benko, Oduwa, Boateng, Klinar ali Kronaveter, ne da bi s tem škodil formi komurkoli. Drugi pač čakajo na svojo priložnost (Miškić), vendar to ne poruši ravnovesja. Olimpija se letos precej bolje počuti na lastni polovici, ker ima v Čanađiji in Tomiću oporo, kakršna je prav tokrat zmanjkaal Mariboru.

    Kako bodo zabijali gole, je padlo vprašanje le ob izostanku Abbassa, ki je paral živce Marku Šulerju tudi na nekoliko naiven način (Ponis bi mu moral pokazati rumeni karton že prej, pri čemer bi bil na robu rdečega), vendar tudi brez njega ali zdaj Vombergarja imajo Ljubljančani zavidljivo moštvo, ki deluje skoraj brez pritiska. Že dolgo Olimpija – najbrž le na povratni tekmi pokala v Mariboru – ni igrala tako sproščeno in nezakrknjeno na derbiju. Tudi zato je zmagala. Visoko zmagala. In zasluženo. Vse pa pove izjava Bišćana, ki se je zahvalil navijačem, čeprav jih je prišlo »le« 7.000. Morda jih bo kmalu začelo prihajati več, še zlasti spomladi in še posebej, če bo Olimpija prezimila na prvem mestu.

    Olimpija je trenutno v vlogi moštva, ki nima ničesar izgubiti, kar seveda ne drži, saj je Mandarićev vložek vreden za več kot le en naslov, povrhu pa ga vse bolj mika odhod iz Ljubljane, sicer se zna zgoditi, da bo v njej obtičal in nasedel. Mariboru je s tremi goli naškodila predvsem tam, kjer lahko najbolj boli. V renomeju. Ravno zaradi lige prvakov in ne navkljub njej.

    Pomen pokalnega derbija & TV Slovenija

    Pokalni derbiji Maribora in Olimpije bi bili zmagovalni, če bi šli zadnjo sredo v maju vsi v Koper. Kar bi bilo seveda varnostno… Hm. To smo ugotavljali tako lani, ko je bil Koper ves zelen, in predlani, ko je bil vijoličen. Maribor in Olimpija bi bil krasen finale, sploh v tej sezoni, glede na prikazano pa morda tudi v lanski.

    Vendar žreb je bil takšen, kakršen je bil, nad njim pa sprva ni bil navdušen nihče, saj je koledar neusmiljen. Še dobro, da je NZS s kluboma našla termin, ki je koliko toliko ustrezal obema kluboma, ki sta najbolj želela, da bi bilo tega konec še letos, saj bosta v tako mrtvem teku spomladi nemara povsem osredotočena na prvenstvo. Je pa hkrati res, da je Maribor pogrešal tri reprezentante in da ima že tako ali tako naporno jesen, ki se zdi že kot zima po šestih kvalifikacijskih tekmah in še štirih v ligi prvakov.

    Pokal Slovenije je bil od nekdaj luštno tekmovanje, v katerem so se majhni lahko dokazovali, vendar žal vse bolj pred praznimi tribunami, saj tekme zgodaj popoldne pač ne koristijo nikomur in obisk šepa, kot se je pokazalo na tekmi Mure in Celje, pri čemer so Celjani tako ali tako vse opravili že na prvi tekmi. Gorica proti Triglavu in Aluminij proti Krki so bile tekme, ki so se odločile na povratni tekmi, zato tekmovalnosti v pokalu ne gre oporekati. Le njegov sistem, koledar bi veljalo še bolj uspešno izpeljati. Kot je bil izbor sobotnega termina, čeprav je martinovo v Mariboru odvzelo prenekaterega kandidata, ki bi nemara še zadnjič letos šel v Stožice.

    Saj za to gre. V koledarskem letu 2017 bomo videli skupaj kar osem derbijev. Osem. To je iz vidika posebnosti in čara absolutno preveč. Že skoraj mini turnir, kjer sta povrhu oba kluba postala nedosegljiva v konkurenčnosti ostalih prvoligašev, kaj šele drugoligašev (Radomlje – Olimpija 1:6, Cherrybox 24 Tabor – Maribor 0:3). Zato je pravi čas za vprašanje o širitvi lige, da ne bi imeli več štirikrožnega sistema, ki postane, še zlasti spomladi, duhamoren, naveličan in enoličen. Mura, Drava, Nafta, Radomlje so štirje legitimni kandidati za prvo ligo, pri čemer je preskok za vse te klube že dokazano (pre)velik zalogaj, nevarno ambiciozen.

    Obenem pa je ambicije pokazala TV Slovenija, ki se je tokratnega pokala lotila vsaj tako, kot se loti katerekoli tekme slovenske reprezentance, toda v studijskem delu bi lahko ponudila kaj več od gole nostalgije. Sploh zato, ker za skoraj polovico navijačev derbi ni več »večni« in ker stare Olimpije pač ni več in statistike ne gre voditi kar tako po dolgem in počez, kot to rad počne Andrej Stare. Nacionalka, ki s pokalom Slovenije naredi premalo, sploh odkar že dve leti jamra, kako je izgubila prvo ligo, s katero je počela podobno, bi lahko iz pokala naredila še več. Ne, ne bomo mi tisti, ki bi pisali, kaj in kako. Lahko bi izbrala še kakega gosta, čeprav je Bojan Prašnikar najbrž res najboljši izbor, glede nato, kaj vse je dosegel z obema (nekdanjima) kluboma. Kar manjka, je bolj globok pogled v drobovje slovenskega nogometa.

    Hkrati pa bi veljalo resno razmisliti o menjavi komentatorja, pomladitvi ekipe, uvedbi strokovnega gosta. Ker po trenutnem receptu, ko jih nogomet zanima samo takrat, ko imajo zagotovljene prenose (in ne pošljejo novinarja TV Slovenija v Liverpool, denimo), se jim bo prihodnje poletje, ko bodo imeli svetovno prvenstvo, znova zgodilo, da bodo imeli preveč nogometa s tako malo kadra.

    Igralec tekme: Nik Kapun [Olimpija].

  • Precej več, a še vedno premalo

    Precej več, a še vedno premalo

    Pet ugotovitev: Liverpool – Maribor [3:0]

    Znajo se (u)braniti… En polčas

    Šola je bila draga, res je, ampak tečaj je pa vseeno nekaj prinesel. Malček pa nekaj vseeno zna. Nekje, nekako, v bistvu pa takoj, se je vseeno poznal premislek. In Maribor je konkretno premislil. Moral je. Da se ne bi bilo ponovilo še enkrat. »Vidi se, da so se veliko naučili iz prve tekme,« je bil odkrit še Jürgen Klopp, pohvalil je Maribor, češ, da saj zna igrati nogomet. Ni bilo pokroviteljsko, še zdaleč ne. Predobro je ocenil tekmo v Domžalah, da bi govoril na pamet. Če si v ligi prvakov, nekaj znaš. Kvalifikacije gor ali dol. Maribor je pokazal precej več, vendar realno še vedno zdaleč premalo. Proti Liverpoolu, ki ne daje ravno občutka tiste ekipe, ki bo premier ligi vrnila čast v Evropi. To počneta Manchester City in zlasti Tottenham precej bolj udarno. Liverpool bo svoje pokazal na Ramon Sanchez Pizjuanu čez tri tedne.

    Ampak… To je napredek. Vsekakor je. Maribor je bil en polčas, prvi, na Anfieldu konkurenčen. No, delno konkurenčen: zgolj v fazi obrambe in zgolj v taktiki, kako ne dobiti zadetka. Ampak to je znal početi. En polčas i kusor. Pragmatika, bunker, avtobus, nabasana šajtrga. »Pripravili smo se na drugačen način in postavili drugače, fantje so oddelali tekmo dobro, bi jih pohvalil za veliko teka, borbe, garanja. Na koncu je razlika v detajlih, v prvem polčasu niso imeli rešitev, škoda za zadetak na začetku druega polčasa. Ta gol nam je vzel nekaj energije, nam je pa dala obranjena enajstmetrovka Jasmina Handanovića energijo nazaj, a ni bilo dovolj proti izredno kvalitetnemu nasprotniku,« je bil Milaničev povzetek tekme za Pop TV.

    V primerjavi s prvo tekmo, ko je Liverpool zadel sedmico, je opravil kar pet menjav. Pet. In vtaknil prav toliko mož v zadnjo vrsto. 5-4-1 je sistem, ki ga Maribor doma ne more igrati. Še v evropskih kvalifikacijah ne. Billong, Rajčević in Šuler so se »stučkali« na sredino, še bolj očitna navodila sta dobila Milec in Viler (»Čim manj čez polovico«?) ter se jih tudi držala. Ta del je precej striktno funkcioniral. Kar ni lahko. še Klopp je to priznal. Maribor tako doma ne igra. Ni naravno. Doma bi Milaniča križali, če bi tako igral. Morda proti Olimpiji, še posebej v Stožicah, vendar tam je to kompaktno, vendar diha. Ni vakuumsko zaprto in epredušno zaprto ter nikoli s tremi štoperji. Tokrat je bilo, vendar bi še več pomoči – za končni uspeh, 0:0 – potrebovala zadnja vrsta v sredini. Tu pa je zmanjkalo za resnejši uspeh.

    Zakaj se je Milanič odločil za Aleksa Pihlerja in Marwana Kabho, ne pa (sploh?!) za Blaža Vrhovca (prej kot za katerega koli od prej naštetih, vsekakor pa prej Pihlerja), bomo še preverili. Sploh Pihler, ki se mestoma sprehaja po zelenici, čeprav veliko preteče, je bil kritičen pri oddaji žog in še bolj pri striktnem pokrivanju, kjer je puščal ogromno prostora – podobno kot v Sevilli. Kar pomeni, da se Maribor vseh lekcij vendarle do 4. kroga še ni naučil. Sredina bo tista, ki bo podala odgovor, ali lahko Maribor tudi raste v ligi prvakov in ne zgolj pada.

    Dino Hotić je skušal vsako žogo izkoristiti za dribling ob avt črti, kar je vratolomno, naivno, kamikazasto proti takšni kvaliteti, vendar je tudi prineslo eno lepših, redkih akcij, kjer je neumorni Hotić znal izkoristiti prostor, čeprav je od daleč vidno, da Hotić, ki v fizičnem razvoju ni napredoval, težko parira na tem nivoju in da je uspešnost teh driblingov precej nizka. Ne samo v ligi prvakov. Na drugi strani je bil Damjan Bohar aktiven kot celotno sezono, a je hkrati zapravil najboljšo priložnost, ko ni točno vedel, kaj bi z žogo. »Malo nas zmanjka zgoraj, to je največja razlika,« je priznal tudi Rajčević, ki je najbrž komaj videl, kje je Jasmin Mešanović. Ta se je še enkrat več skoraj hvalevredno objestno podredil navodilom, taktiki in sistemu, kar je pomagalo v prvem polčasu in je Mešanović vnovič dal vtis igralca, ki najbolje razume, kar Milanič želi od njega – zato pa je tudi dobil mesto v prvi postavi.

    Milaničeve menjave so dale precej manj kot Handanovićev ubranjen penal, pri čemer je ključno vprašanje, zakaj se – če izvzamemo Vrhovca – vendarle ni odločil za Dareta Vršiča, saj je daleč najmanj pokazal Valon Ahmedi, ki se počasi, a vztrajno izgublja v preveliki konkurenci vezistov. Gregor Bajde je bil Gregor Bajde, kar pomeni, da je želel driblati za vsako ceno, medtem ko je bila menjava Marcosa Tavaresa, ki ga bo klub novembra očitno zelo potreboval in katerega goli vse bolj manjkajo, ker mu do živega prihaja menjavanje sistemov, bolj častna kot konkretna.

    »Meni lažje ni,« je za Val 202 po porazu povedal Marko Šuler in tako pokazal, da Maribor vendarle želi tekmovati oziroma ne izgubljati. »To so osnove nogometa, prepoceni prejeti zadetek,« je opisal tretji zadetek, ko so se vijoličasti kregali s sodnikom in pozabili na branjenje. Liverpool tega ne oprošča. Ker že pri pri prvem in drugem ni. Kot tudi ne trenutek nepozornosti, kot se je zgodilo Rajčeviću, ko se je zgodil penal. »Cicibanska napaka, to se ne sme zgoditi,« je odkrito priznal.

    Če bo Maribor več tako odkritega, direktnega, javnega priznanja zmogel tudi doma, bo (še bolj) napredoval. Liverpool mu je pokazal, kaj je bistveno, ko igraš proti bunkerju. Potrpljenje in individualna kvaliteta. Individualna. Ne moštvena. Salah je potreboval tako malo. Çan tudi. Zdaj sledi november, ko bo več moral prispevati tudi napad, če bo Maribor želel osvajati lovorike. V domačem prvenstvu obramba dobro stoji, na zadnjih štirih tekmah so dobili en gol. Hkrati pa se bo Milanič moral tudi ubadati z vprašanjem, zakaj njegovo mošvo, včasih tudi komaj, zmaguje le za en gol. Odgovore bomo dobili še v tem mesecu. Tistega, ali bo Maribor prezimil v Evropi, pa smo že dobili.

    Martin Milec pokazal, kako je treba

    Martin Milec je imel po povratku v Maribor eno res dobro tekmo. Tisto povratno proti Hapoelu v Ljudskem vrtu, ko je pospravil Anthonyja Nwakaemeja. In eno zelo solidno: proti Olimpiji. Že vmes proti Domžalam je pokazal, da je sicer hitrejši, okretnejši in bolj vpliven kot Matej Palčič, vendar se je hkrati poznalo, da mu manjkajo bolj standardne sezone. Povedano drugače, forma.

    Še v Domžalah je Milanič o njem govoril sicer s presežniki, omenjal kvaliteto in se zahvaljeval Zlatku Zahoviću, da ga je pripeljal. Hkrati pa vendarle posredno priznal, da se od Milca pričakuje tudi nekoliko več: »Ve, kakšne so zahteve.« In zdaj je ta »več« tudi ponudil. Ja, ve, kakšne so zahteve. Na morda najpomembnejši tekmi za mariborsko obrambo in bistvo mariborske igre, ki ima na sredini osnovo, na bokih pa dodano vrednost, je Milec pokazal, kakšen je, ko je takšen, kakršna ga mariborska publika pozna. Aktiven, vendar primarno zato, ker svojo aktivnost črpa iz aktivne obrambe.

    Čeprav je imel nekaj težav z obvladovanjem žoge na začetku tekme, je kmalu tudi žoga postala njegova prijateljica. Bil je edini – poleg Boharja, delno Hotića in Bajdeta -, ki se ni bal imeti žoge v nogah. In pomeril je, kresnil po materialu, imel najlepšo priložnost na tekmi, ko se je Karius moral edinkrat konkretno stegniti. »Lepo je sedla, morda je šla malo preveč po sredini,« je priznal Milec.

     

    Še več pa je povedala njegova izjava po tekmi za Pop TV. Ko je spregovoril o tem, kaj pomeni igrati na takšen način proti takemu tekmecu. »Smo izgubili, vseeno je bila drugačna zgodba, borbeno do konca. Imeli smo kakšno priložnost za gol, na koncu so zasluženo zmagail, prevladala je njihova kakovost. To je super izkušnja, nekateri lahko samo sanjajo, da bi igrali v takem ambientu, za nas pa je to nagrada. Smo razočarani zaradi poraza, hvala pa vsem navijačem za vso podporo, bilo je fino igrati. Z moje strani je bilo tokrat 200 odstotkov bolje kot v Mariboru.«

    Morda je 200 odstotkov nekoliko (pre)visoka ocena, saj so vijoličasti še vedno izgubili in bili najbližje izenačenju tako, da je Jasmin Handanović ubranil enajstmetrovko, toda tega, kar je storil Milec, bo Maribor potreboval še več v novembru, ko se bo trikrat pomeril z Olimpijo in gostoval pri Spartaku, ki komaj čaka, da nabere tri prepotrebne točke proti Mariboru. Če bo Maribor imel več Milcev, jo lahko znova pošteno zagode. In pokaže, zakaj je odšel v tujino. Zdaj ima možnost, da pokaže, zakaj bi v drugo lahko dobil več priložnosti. Če bo imel takšen pristop, kot ga je imel tokrat.

    Druga plat veteranov/izkušenih

    Sezona je dolga in nihanja v individualni igri so njen sestavni del. Ena krat ena. Še posebej se to pozna, če strokovni štab pri nekaterih igralcih vztraja skoraj za vsako ceno. To se ne maščuje le Mariboru: analize jasno kažejo, da bo Chelsea stežka ubranil naslov v Angliji in resno tekmoval v Evropi, če bo Antonio Conte uporabljal samo 17 igralcev. Darko Milanič rotira že zdaj letos bolj kot v lanski sezoni, saj je že proti Krškem v 6. krogu uporabil več igralcev kot v celotni lanski sezoni, ko so priložnost po osvojenem naslovu dobili mlajši; vendar ne rotira povsod enako.

    Mitja Viler je odigral prav vse tekme – razen na tekmi s Krškim, ko je Milanič dal prednost Žanu Kolmaniču. Glede nato, kaj je fant pokazal v pripravah, si je absolutno zaslužil to mesto. Vendar ga je premikanje sem in tja v mladinski pogon – podobno kot lani Sandija Ogrinca – obremenil tako fizično (število tekem) kot še bolj psihološko in posledično Viler adekvatne, konkretne menjave nima. Morda bolje, ker kadarkoli izkušenejši dobijo tekmeca, se ne konča vedno nujno dobro. Menjava Janža-Viler je že bila ena takih, enako velja za dobre predstave Denisa Šmeja pred poškodbo. Zagnana mladost – Sandi Ogrinec, Martin Kramarić, Valon Ahmedi – dobi priložnost, vendar bolj zaradi priložnosti same kot zavoljo resne konkurence v moštvu.

    Maribor je najbolj tanek na levi strani, kjer mu je Liverpool primazal prve štiri gole v Mariboru in še prvega na Anfieldu. Krivec ni neposredno Viler, je pa res, da se je Milanič jezil nad levo stranjo tudi v Sevilli. Ne neupravičeno. Že res, da je imel Viler vrhunsko poletje in zgodnjo jesen, kronano z golom proti Zrinjskemu in Hapoelu ter dokaj uspešnim vpoklicem v reprezentanco (Slovaška), vendar Viler ni nič mlajši, tekmeci v domačem prvenstvu, kaj šele v Evropi pa nič manj obzirni. Okej, finta Rulo™ še dela, tokrat je nasmodil Trenta Alexander-Arnolda, Viler je imel letos nekaj izjemnih tekem in je bil med glavnimi aduti, da je Maribor premagal Hapoel in remiziral s Spartakom. Toda njegov oktober je bil stagnacija v najboljšem smislu. Kje bo Viler v tem ritmu našel rezerve v mesecu in pol fuzbala, kolikor se bo še igralo do dolgega premora, je legitimno vprašanje. Milanič ponavlja, kako Viler rabi tekme bolj kot treninge, vendar klub, za kakršnega se Maribor upravičeno ima, potrebuje več konkurence. Nujno.

    Pa ne samo na levem bočnem. Rotacija treh štoperjev je sicer dovolj. Če so vsi zdravi. In fit. In v formi. Aleksander Rajčević je imel na Anfieldu izrazito slab dan, najslabšega letos, pri čemer je krenil v sezono zelo dobro. Podobno kot Viler. Toda na drugi strani se je Billong po krstnem nastopu v Sevilli veliko naučil in pokazal, da je resen konkurent, dobrodošlo je tudi, da ima v domačem prvenstvu med trojico največ tekem. Pri čemer Maribor potrebuje ves čas četrtega štoperja. Odgovor ne more biti »Šme še okreva«. Rajčeviću je pobegnil Salah pri prvem golu, nato še Firmino takoj po njem. Se zgodi. Pride tudi takšen dan. Vendar to so vse opozorila, ki znajo biti še posebej boleča, če se to zgodi proti Olimpiji ali naslednjič, ko bo šlo bolj na tesno.

    Na drugi strani druga »veterana« Šuler in Handanović seveda nista brez madeža niti v tej sezoni, daleč od tega, vendar sta se Anfieldu zelo dobro odrezala – še posebej glede nato, da sta bila vmes že oba letos poškodovana in sta izpuščala tekme. Handanovićeva obramba ob odbitku Billonga pri strelu Firmina v prvem polčasu in njegov ubranjeni penal ter nasploh suvereni predstavi sta v vsej svoji legendarni veličini prav tako resno preizpraševanje o kadrovski politiki kluba. Handanović brani vrhunsko, res je, toda kako dolgo še? Matko Obradović ima prebliske, vendar nima višine, prezence in je že tako dolgo drugi golman, da smo že pozabili, kakšen je kot prvi vratar. Pa je pri Krki zelo obetal, da ne bo pomote. Tibor Cajnko se v mladinski ekipi dokazuje kot velik talent, ki ima ravno tisto, česar Obradović nima: sigurnosti v kazenskem prostoru. Vsaj glede nato, kar smo lahko videli na tekmah mladinske lige prvakov, kjer Cajnku – ravno tako kot Handanoviću – ni lahko.

    A ključna poanta te ugotovitve je, da ima Maribor sicer presežek igralcev glede na potrebe (slovenske lige in pokala), vendar ne enakomerno na vseh pozicijah. Ne razvija igralcev sproti, tokom sezone. Kar ni lahko in tega v večjem obsegu ne počne nihče. A po drugi strani so včasih ukrepi nujni. Reakcija prepotrebna. Zato bo počasi »moral« dajati priložnost drugim ali pa vsaj pokazati, da resno misli nanje. Ker tako Pihler in Kabha v najboljšem primeru stagnirata. Pa, tako na oko, v bistvu ne. Čemu potem premikanje Ogrinca iz klopi nazaj med mladince, in vrnitev Amirja Derviševića? Da o napadu raje sploh ne začenjamo, ker je tam Maribor, ko gre za domače prvenstvo, najbolj tanek.

    Kloppova lekcija in usoda skupine E

    Nihče ni tako šprintal cel rigidni prvi polčas, kot je Klopp stekel v slačilnico takoj ob premoru. Čeprav se težko znebi stereotipne nemške okorelosti, tudi takrat, ko pošola novinarskega kolega Božidarja Bulata – nasploh je v izjavah Klopp na obeh tekmah pokazal, zakaj je postal tako poseben in drugačen, ker govori neposredno, v celofan in floskule zavija le spodrsljaje, kar pa je del samopreživetvenega trenerskega nagona, je vendarle na koncu očitno zelo umirjen tip.

    »Povedal nam je, naj ne paničarimo, da bodo priložnosti že še prišle,« je Alexander-Arnold povedal po koncu tekme Tadeju Vidrihu. Nič dretja, nič težkih besed. Ker je Klopp vedel, da te niti malo ne bi pomagale. Sploh zato, ker se Liverpoolu to dogaja redno. Moštva se mu na Anfieldu zaprejo. Ne, ne tako kot tekmeci Mariboru v Ljudskem vrtu. To so resni bunkerji. To so 5-4-1 sistemi, kjer po hokejskem power playu ali po rokometnem principu žogo podajaš okrog, okoli in počez. Iščeš preboj. Po zraku, po tleh, po sredini, po kotih, po bokih. Priložnost je nato v nadaljevanju hitro prišla in Liverpool je strl Maribor tam, kjer je tudi vedel, da ga mora streti. Po svoji desni. Se je pa poznala odsotnost Coutinha, absolutno. Roberto Firmino je sam premalo, ne glede nato, da je bil igralec tekme Mohamed Salah vnovič razpoložen in se za letošnji Liverpool skupaj s Coutinhom zdi zrel za odhod, če želi pobirati lovorike.

    Nihče noče omalovaževati zmožnosti in kvalitete Liverpoola. Daleč od tega. Vendar delujejo kot moštvo v sestavljanju, kar so precej bolj bili lani, pa so končali na četrtem mestu, ki se jim, na pavšalno oko, letos precej bolj izmika. To je Kloppova tretja sezona in počasi se vidi, da bo težko uveljavil svoj heavy metal fuzbal, s katerim je navduševal pri Borussii. Čeprav sta si kluba v marsičem podobna, ima Liverpool preveč gibljiv napad in mestoma premalo trdno sredino ter včasih tudi naivno obrambo, da bi našel kombinacijo konkretne metalske solaže na nujno stabilno ritem kitaro. James Milner ni imel tako dobre tekme kot v Mariboru, ampak je po zastreljanem penalu sijajno odigral z Emrejem Çanom, ki si je sila želel gola in pokazal, kakšen je letošnji skupinski del lige prvakov, kjer je 0:0 sila redek rezultat. Podobno je potrdil Daniel Sturridge na samem koncu tekme, ko mu je prerekanje Mariborčanov s slovaškim sodnikom prišlo še kako prav, da ga je zabil.

    Skupina E se je po zmagi Seville nad Spartakom (2:1), kjer Andaluzijci sicer pravijo, da ni šlo za maščevanje po šetnji Moskovčanov doma (5:1), spremenila v dokončni troboj, kjer je Liverpool opravil minimum: dvakrat je ugnal Maribor. Spartaku je že spodrsnilo in malo verjetno je, da bi si Rusi to dovolili še enkrat. Sploh zdaj, ko so tako blizu napredovanju. Sevilla ostaja favorit v tej skupini vsaj za ta portal in bo to potrjevala v naslednjem, najbrž odločilnem krogu, ko bo gostila prav Liverpool, kjer bo tudi Maribor relativno spoznal, kako močen je dejansko ta Liverpool.

    Mariboru bo življenje težko v zadnjih dveh krogih. Sploh ker prihajata Spartak in Sevilla na koncu že tako nabitega urnika, kjer pokalna derbija na vrh ligaškega z Olimpijo ne bosta prav nič olajšala dela klubu, ki vseskozi poudarja, kako je vse to nagrada/privilegij. Morda pa celo še bolj kot štirinajst prejetih zadetkov, govori podatek, da Maribor ostaja pri golu Boharja proti Spartaku. Ni tako hudo, ima vsaj točko. Benfica (gol razlika 1:10) in Anderlecht (0:15) imata še slabše dneve. In morda na oko težji skupini. Zdaj se vseeno pozna, da je bolje dobiti takšno skupino. Koliko toliko tekmovalno. Čeprav je Maribor igral proti Liverpoolu z mislijo, kako čim kasneje dobiti gol.

    Desant navijačev razmislek tudi za klub

    Takšnega desanta slovenski klubski šport ne pomeni. 2.416 vstopnic so pokupili mariborski navijači oziroma tisti, ki navijajo za Maribor. To ni ogromno. To je gigantsko veliko, še posebej glede na dejstvo, kje je Liverpool in kako priti do njega. Ne tako zlahka, kot se je izkazalo. Pri čemer je večina slovenskih agencij, tudi lokalnih, očitno gladko spregledala možnost zaslužka, tako da so več od tega imela letališča v Budimpešti, Milanu, Zagrebu, Dunaju. Da kolobocije, ki si jo je (ne prvič) privoščila Adria Airways, zdaj v tuji lasti, raje ne omenjamo. Morda le to, da bi poslovni del kluba počasi lahko razmišljal o menjavi. Saj sam izbira in plačuje čarterje. In Adria jih ni prvič pustila na cedilu.

    Tako masovno gostovanje je najprej impozantno in nekaj, s čimer se klub lahko absolutno postavi. Takšna gostovanja so sicer praksa v Evropi, vseeno pa ne za slovenske klube. Pri čemer je bil mariborski sektor razprodan. Ne dan pred tekmo. Že lep čas. Raz-pro-da-no. Več kot 2.000 kart. Ampak po drugi strani je letošnji obisk ligaških tekem v Ljudskem vrtu 2,543. Lani je bil 4,222 in tudi letos bo zrastel, saj bosta domači ligaški tekmi z Olimpijo gotovo dobro obiskani. A kljub temu je – gledano širše evropsko – anomalija, če imaš v gosteh več gledalcev kot včasih na domači tekmi. Kar ni le problem Maribora, da ne bo pomote, saj se to, ko gre za večja gostovanja, zgodi tudi drugim klubom iz Balkana.

    Vendar to ni edini primer. Večkrat smo že pisali o fenomenu, ki ga recimo nemška mentaliteta, bližja Mariboru, ne pozna. Da greš na tekmo glede nato, kdo je tekmec. Psihološko gledano greš potem na tekmo tudi zaradi tekmeca. Gledat Olimpijo. No, gledat Maribor, ki igra proti Olimpiji. Ne pa proti Triglavu ali Ankaranu. Vendar naprtiti to navijačem seveda ne gre. Hvala bogu, da jih je toliko šlo Liverpool. In da se Ljudski vrt napolni za Olimpijo. Vendar ključno vprašanje, s katerim bi se moral ubadati tudi klub, je, kje točno nastane ta razlika. Maribor ima še vedno impozantni obisk v Ljudskem vrtu, ki ga povrhu čaka obnova (čeprav kdaj točno in kakšna še zelo visi v zraku). Ampak večinoma so pogoji v Ljudskem vrtu dobri, gledati tekme v Ljudskem vrtu je še vedno doživetje. Na katerikoli tribuni. To je rekel tudi Darko Milanič, ko smo ga vprašali, kam bi sam šel, če bi kupoval karto. Kamorkoli.

    Liverpool je bil dobra priložnost, da je klub videl, srečal in spoznal tudi tiste, ki jih zanimajo večje tekme. Nekateri jim pravijo tudi »derbi« navijači. Da. Če imaš preveč teh, ki jim je nogomet predvsem socialni status na facebooku in instagramu, se ti lahko začne dogajati in naposled zgodi to, kar se v Angliji. Gledališko vzdušje. Tisto čemerno, komorno in tiho. Na Anfieldu so Viole gladko preglasile celoten stadion. Ni čudno, da sta bila Angleža, ki sta lani obiskala derbi v Stožicah, bila tako navdušena. Da, tudi nad bakljami in tistim, kar sicer deli mnenja (baklje na igrišče tudi mi ne podpiramo). Ampak nasploh nad pristopom, nad hrupom, nad dogajanjem.

    Vse to ponuja tudi Ljudski vrt. Vsaki drugi vikend v času sezone. Viole so v tej sezoni ravno na »manjših tekmah« ponudile precej kvalitetno navijanje, črpajo iz svojega vse bolj bogatega repertoarja, pri čemer – za nas nostalgike – novi napevi ne delajo tako kot zdaj že zimzeleni. Maribor je inštitucija, ima dve klubski trgovini (kaj se zgodi, če je nimaš, so lahko ugotovili Škoti v Ljubljani), večina avtov v Mariboru ima pod ogledalom zastavico z grbom kluba, insignije kluba se redno nosi, ljudje poznajo igralce in nogometni klub je simbol mesta. Bi pa lahko bil obisk še precej boljši.

    Čeprav se klub trudi z grafičnim delom, ki (spodrsljaj z nemškimi uniformami gor ali dol) resnično kvalitetno nagovarja navijače, mu vendarle še vedno manjka napredek pri marketingu in zlasti odnosu z javnostmi, ki se je sicer po predlanski sezoni precej izboljšal in je odprt v komunikaciji, igralci pa tudi vse bolj dosegljivi, sploh zdaj, ko so uspehi. Vendar spletna stran kluba ni (mobilno) odzivna (responsive), je zastarela in predvsem ponuja absolutno premalo vsebin. Facebook in instagram kluba sta na evropski ravni, vendar še vedno ponujata premalo vsebine. Tudi twitter profil je postal bolj aktiven, zlasti med tekmami, s čimer je Maribor začel ujemati v smislu družabnih omrežij – ne glede nato, da ima glomazno in impozantno število všečkov in sledilcev – celo nekatere domače klube, ki so ga začeli v tem prehitevati (Rudar, Olimpija, Domžale, Gorica, Triglav).

    Če bi bil Maribor v vsem tako pedanten in profesionalen (kot je bil v Ljudskem vrtu, ko je moral Firmino nazaj na bus po akreditacijo), bi se to še bolj poznalo. Že zdaj se, klub dobro opravlja svoj posel (letos precej bolje, saj je imel minuli dve poslovni leti klub več kot milijonsko izgubo) tako na igrišču kot izven njega. Vendar bi se lahko začel spraševati tudi, kje nastane razlika med 1,500 gledalcev proti Triglavu in skoraj desetkrat več proti Olimpiji. Odgovor so ponudili tudi vsi tisti, ki so se v največji večini odpravili v lastni režiji za svoj denar navijati za svoj klub. Seveda bo povsem drugačna slika v soboto v Krškem, a tako pač je. Vendar možnosti za izboljšave so vedno. »Hvala navijačem za podporo, želim jim varno pot domov,« je izjava Martina Milca, ki je pokazala, da igralci vedo, kako se počutijo navijači. In to je tisto najbolj dragoceno. In kar občasno tudi manjka. Večja povezanost igralcev z okoljem. In okolja z igralci, ko ti igrajo prav za to ligo prvakov. Tudi v Krškem. Ali kadarkoli doma.

    Igralec tekme: Mohamed Salah [Liverpool].

  • Toliko, kolikor rabijo

    Toliko, kolikor rabijo

    Pet ugotovitev: Domžale – Maribor [0:1]

    Derbi, ki to žal ni bil
    To pa je bila razlika. Ne samo v temperaturi. Bilo je resda v začetku avgusta, zdaj pa smo že skoraj v novembru, vendar obračun Maribora in Domžal v 14. krogu je bil nekaj povsem drugega kot tekma v 5. krogu v Ljudskem vrtu. Bolj zaradi Domžal kot Maribora.

    Obračun ni mogel navdušiti, ker je domačim prehitro vzelo sapo ali pa pogum, dasiravno so konkretno navalili, visoko pritisnili in sprva še povzročali težave Mariboru. Ki pa je iskal rešitve po levi, kjer so prav vse žoge šle na Damjana Boharja, toda ob premajhni pomoči Aleksa Pihlerja in Mitje Vilerja na tej strani je bilo pravih priložnosti bolj malo. Domžalčani so želeli vrniti po isti strani in so obetali, dokler je Andraž Kirm še imel dovolj sape. Prav Kirm je največ ponudil za Domžale v prvem polčasu, vendar vse skupaj je bilo premalo.

    Maribor je v drugem polčasu – ti mu nasploh bolje uspevajo kot prvi v tej sezoni – lažje zaigral, zadetek Jasmina Mešanovića pa je presekal in odločil tekmo, ki je kmalu dala vedeti, da bo v najboljšem primeru, mogoče, morebiti, morda, ponudila dva gola. No, dala je samo enega. Globinska podaja Dina Hotića, taka, kot pritičeju fantu, ki se v premajhnem dresu bori s sabo bolj kot s tekmeci, do Mešanovića, ki je skoraj porušil gol in poslal močno sporočilo še malo naprej od Domžal. Maribor takšne tekme letos nekako, nekje dobiva. Pa so viseli v Velenju in Kidričevem, se mučili s Celjem in Triglavom. Ne, zdaj ne. Maribor je bil bližje drugemu golu kot Domžale prvemu, bržkone tudi zaradi tega, ker je bil Damjan Bohar zelo razpoložen, a tudi premalo natančen. Domžalčani so upali na predložke in proste strele, vendar so vselej pomerili previsoko ali v Jasmina Handanovića.

    Mešanovića forma doma, kaj pa Evropa?

    Kakšnega je sprašil! Pa to je… Iz nič. Če kaj, na taki tekmi ne pričakuješ takšnega gola. Da bo nekdo izpucal. Tak’. Na pune. Pa ga je. Kakšen evrogol! Podrl je skoraj gol in še vratarja Mulalića zraven. Jasmin Mešanović je znova zabil: šesti gol letos, tretji zapored, pet jih je zabil na sedmih gostovanjih.

    Mešanović je, kot ugotavljamo zdaj že redno, tisti igralec, ki spremlja tekmo ves čas in se morda najbolj dosledno drži navodil. Če je Darko Milanič na kaj lahko ponosen v tej sezoni, je lahko na Mešanovića. Ali je Zlatko Zahović v njem videl, česar mnogi na začetku nismo, zdaj počasi že vemo. Ne, Maribor ni dobil mačka v žaklju, kot so se hihitali v Mostarju, kjer pa je Mešanović proti Zrinjskemu vseeno pokasiral aplavz, ko je vstopil v igro. Prav to je besedna zveza, ki zdaj izstopa: vstopil v igro.

    Mešanović še ni začel evropske tekme. V ligi prvakov je zbral komaj 32 minut (Spartak 21, Sevilla 2, Liverpool 9), brez minutaže je ostal na Islandiji in doma proti Hapoel Beršebi. Zato ne čudi, da v Evropi še nima zadetka, pri čemer je impozantno to, kako je vse to sprejel Marcos Tavares, ki v Evropi lažje igra s hrbtom proti golu in zaradi izkušenj ter talenta tudi lažje, če že, zabija. Mešanoviću zmanjka ravno tam, kjer Maribor v Evropi največ in najbolj potrebuje: solo potezo, igralca, ki se žoge ne boji. Morda bi večkrat to v poštev lahko vzel tudi njegov agent, ko bo naslednjič ocenjeval, koliko je vreden Mešanović in kdaj bi že lahko zapustil Maribor. Mešanović ima v slovenski ligi ravno dovolj potrpljenja, je dovolj borben in predvsem iznajdljiv, da to deluje. V Evropi še ne. Liverpool se skoraj nemogoče zdi kot največja priložnost. Ampak zaslužil bi si jo. Večjo kot doslej. Da je blizu, zdaj govori tudi Milanič.

    Kolektivna igra odlika Maribora

    Morda ni bilo tekme v domačem prvenstvu, kjer bi vijoličasti pokazali, kaj je bistvo Milaničeve igre. »Izgledali smo kot prava ekipa tudi, ko so imele Domžale iniciativo. Fantje so bili zelo prisotni proti nasprotniku, ki ti hitro ustvari veliko problemov,« je pojasnil Milanič. In imel je prav. Prikimal je tudi Simon Rožman: »Vedeli smo, da bo prvi gol prenesel tekmo v eno ali drugo smer. Vedeli smo, da bo tekma z malo priložnosti. Dnevna forma v smislu tehničnih elementov ni bila takšna, da bi obrnili tekmo v svoj prid.«

    Zadeva Domžalam ni stekla, ker svoje »kolektivnosti«, ki so ključna strategija slovenskega prvoligaškega nogometa, še ne znajo povezati tako, da bi, kot je rekel Rožman, »zadeva bolje stekla.« Pri čemer Milanič ni pozabil vseeno pohvaliti Domžalčanov in njihove organizacije. Morda tudi zato, ker Rožman skuša ponuditi nekaj podobnega: strnjeno sredino, povezane linije in iskanje rešitev prek bokov. Kar zna biti mukotrpno, ko ne steče, zato ni čudno, da je Milanič na vprašanje o Martinu Milcu najprej sicer govoril s komplimenti, nato pa odgovoril, da se mora zavedati, kakšne so zahteve. Večje.

    Toda dokler Maribor igra tako, kot je igral v Domžalah, kjer se napake sproti, moštveno popravljajo, kjer vijoličasti s tekom v drugem polčasu strejo tekmeca in ga omejijo na predložke, kote in redke protinapade, dokler je večinoma tako, je Maribor moštvo, vredno boja za naslov prvaka. Že res, da nima aktivne, agilne, atraktivne igre, kakršno ponuja Olimpija. Toda za mariborsko filozofijo je tako bolje. Da dobijo in vzamejo točno toliko, kot potrebujejo.

    V napovedi za Liverpool pa se zelo dobro pozna, da ga je visoki poraz tudi nekaj izučil. Ko je bil Milanič 2.0 malo preveč Milanič 2.0, je Maribor izgubil z 0:7. »Rad imam avtomatizme v igri in da vemo, kaj moramo v določenem trenutku delati. To mi je v fuzbalu ključno. Ne rečem, da ne bomo igrali s petimi, bomo pa v vsakem trenutku skrbeli, da bomo.« Če bo treba, bo Maribor za Liverpool dodal še šestega v sredini. Raje šest na sredini, kot sedem v mreži.

    Domžalske besede. Domžalska realnost.

    Razumemo. V Domžalah ravno sestaviš ekipo, pa dva, trije, štirje takoj grejo. Vemo. Je bilo povedano že večkrat. Takšen je pač model, ki ga gojijo Domžale še iz časov Luke Elsnerja. V tem smislu je rumena družina žrtev lastnih uspehov, saj vse, kar vsaj malo izstopa za tuje ekipe, slej ko prej zapusti klub. Zanimivo je, da sta tukaj še vedno denimo Jure Balkovec in Matija Širok, ki sta imela za sabo kvalitetno leto, dve, vpoklice v reprezentanco, a še vedno ostajata tukaj.

    Simon Rožman je povedal v Stožicah, ko je opravil s Freiburgom in se lotil Marseillea, da bomo videli nekaj, česar še nismo videli. Doslej tega nismo dočakali, ne v dobrem smislu (kot je bilo najbrž mišljeno), če že, potem prej v slabem, negativnem, pomanjkljivem. Domžalčani so v prvi četrtini prvenstva komaj trikrat zmagali (Celje, Krško, Triglav), pa še to proti tekmecem, ki jih »morajo« premagati. Zakaj morajo? Ker so se, četudi so ostali brez Repasa in Firerja – nekoliko presenetljivo se izostanek slednjega najbolj boleče pozna -, pošteno okrepili. Prihodi Senijada Ibričića, Andraža Kirma, Marka Alvirja in Agima Ibraimija, ki naj bi bil končno registriran v ponedeljek, so močno sporočilna. To ni »pomlajevanje«. To je resno sporočilo, da si po zelo solidnih nastopih v Evropi pripravljen na »nekaj več«.

    Toda vse, kar je ostalo od »nekaj več«, je proti Mariboru in Olimpiji zbit, betonski, pazljiv fuzbal, s katerim izgubljaš 0:1. Že res, da so proti Gorici najbrž prikazali najboljšo tekmo v sezoni, vendar tudi zato, ker so se Goričani proti Domžalam odprli. »Imamo igralce primer Hebaj, letnik 1998. Spet nas zanima, kaj bo čez pol leta, eno leto. Ob minimalnem lovljenju rezultata moramo igralce razvijati. Noben nam igralcev ne da ali podari. Naše deficitarno mesto je napadalec,« je priznanje, ki bi moralo najbolj skrbeti tudi športnega direktorja. Ali pa bi se Rožman lahko odločil in še bolj tvegal z Žužkom in podobnimi igralci. Jernej Javornik med polčasom rad pove novinarskim kolegom, kakšne talente ima v cenjeni mladinski šoli. Verjamemo. Toda proti Mariboru (in proti Olimpiji) Domžale tega po Evropi niso pokazale. »Glavno vprašanje v našem klubu je metodologija: kako priti do ekipe, ki bo tekmovalna v manj kot treh mesecih. Na vsak prestopni rok zgubimo 3-4 igralce, v prvih 11 pa 5-6 igralcev,« je povedal Rožman.

    Zdaj torej Domžale znova niso tekmovalne? Tisto vprašanje, ki ga je Rožman rad poudarjal v lanski sezoni, ko so rumeni upravičeno, borbeno in s kvaliteto ter srcem zmagali v finalu pokala. »Vsi v klubu se trudimo, čeprav bodo v vsakem naslednjem roku trije-štirje manj. Ampak karte imamo odprte, vemo, zakaj hočemo biti takšni [tekmovalni]. Razmišljamo pa, kako to ‘pohitriti’.« Problem namreč je, da trenutno Rudar konkurira za tretje mesto ravno zato, ker ima tisto, česar Domžale nimajo. Johna Maryja.

    Dober obisk kljub poznemu terminu

    Kanal A se je odločil, da bo očitno vztrajal pri terminu 20.20 – razen v primeru premikov tekem, kot bo danes v Velenju, ko bosta Rudar in Olimpija igrala ob »klasičnem« terminu 16.50, ki smo ga bili v minulih letih bolj vajeni. Večerni termin je še najbolj primeren v petek, ki je za domače navijače zanimiv termin, čeprav ne tako fuzbalski kot sobotni. Najmanj primeren je gotovo v nedeljo, zato ga tudi praktično ni (več).

    Vendar kljub temu se je v Domžalah (uradno) zbralo 1.800 gledalcev, kar je precej soliden obisk in kaže, da se rezultati obeh vseeno poznajo. Viole so se znova izkazale z res glasnim navijanjem, domači pa so proti koncu, ko so pritiskali na tokrat spet zelo solidnega Nejca Kajtazovića, pokazali, da jim je mar, da je Maribor vedno skalp in da so bili vajeni, kar štiri tekme zapored, da vijoličasti niso odnesli treh točk.

    Liga je šla Mariboru, ko gre za razpored, zelo na roko, je pa res, da še nihče javno ne (po)ve, kako se bo premikalo pokalni povratni derbi. Kot vemo zdaj, naj bi ta bil 29.11., ko je planiran edini jesenski krog med tednom, ki naj bi se zamaknil, a po naših informacijah naj bi se že tako ali tako zadnji jesenski krog 16.12. raje premaknil, čeprav se po drugi strani prvenstvo nadaljuje že 24. februarja. Premik kar dveh krogov pred ta datum… Zna biti tvegano. Vendar če bo liga šla na račun Mariboru, bo to v korist derbija, povrhu povratnega, kar gre pozdraviti. Mariborčani imajo brutalen tempo: v novembru jih čaka sedem tekem, od tega gostovanji v Liverpoolu in Moskvi, tri tekme z Olimpijo, gostovanje v Krškem in Celju ter domača tekma z Gorico, ko bo november postal december.

    Igralec tekme: Jasmin Mešanović [Maribor]

  • Avtodestruktivno strahospoštovanje

    Avtodestruktivno strahospoštovanje

    Pet ugotovitev: Maribor – Liverpool [0:7]

    Boleče strahospoštovanje, čas za preizpraševanje
    Če je kdaj bila tekma, ki ima eno ugotovitev (ali pa neskončnih milijavžnt), je to tekma, ki jo je Maribor takoj po žrebu daleč najbolj čakal. In to po žrebu, ko bi lahko dobil tri take tekmece – in še boljše, kar Real Madrid, Tottenham in Borussia Dortmund gotovo so -, kot je Liverpool. Maribor se je primerno napalil za Liverpool. Nahajpal, naborbal, naspidiral. Tekma sezone, ki je bila obkrožena z debelim vijol’čnim robom. Tekma kariere za tiste v kadru, ki so v ligi prvakov prvič. Tekma življenja za tiste navijače, ki so razumljivo ponavljali, da je Liverpool, petkratni evropski prvak, najbolj prestižno moštvo, ki je kadarkoli gostovalo v Ljudskem vrtu. In moštvo, ki je Mariboru nasipalo sedmico. Neutrudno, neumorno in neustrašljivo. Spoštovanje je dobilo predpono »straho«. In rezultat je bil tu. Ena, dve, tri, štiri. Polčas. Pet, šest, sedem. Konec.

    Vse je očitno vplivalo na moštvo, ki ni tekmovalo na tej tekmi. Ni moglo. Dve, tri napaki in hvala lepa, nasvidenje. Kruto, boleče, pretrdo. Nekoliko je presenetila izjava Aleksa Pihlerja pred tekmo, ko sem ga vprašal, kaj bo ključno v karanteni, debeli dan pred tekmo. Je rekel, da so vsega tega že vajeni. Hm. Gostoljuben ni bil Maribor samo do nizkega Liverpoolovega avtobusa, s katerim želijo redsi nabildati svojo znamko, obenem pa pokazati, kaj si lahko vse privoščijo. Ni bila postavljena samo klančina za lažji dostop avtobusu. Maribor je klančino nagnil tudi do svojega gola. Kajti vijoličasti so klonili tam, kjer so poprej črpali največ samozavesti. In našli zmago. Ključni napaki sta storila Mitja Viler, ki se je odkrito pokesal za svojo napako v četrti minuti, po kateri Maribor ni zadihal, kot se včasih zgodi po šok terapiji, in Marwan Kabha, ki je najprej sijajno odvzel žogo, nato pa vnovič pokazal, da je dokončno daaaaaleč od lanske sezone, ko je bil sidrišče moštva, ki je pripeljalo naslov nazaj čez Trojane.

    In ko so tisti z manj izkušnjami (Ahmedi, Vrhovec, Kramarič) na takem nivoju videli, kako slab, grozljivo nemočen večer imajo najbolj izkušeni, se je igra sesula v prah. No, »igra«. Maribor je imel igro samo takrat, ko sta žogo dobila, če že, predvsem Marcos Tavares, edini, ki mu žoge tekmec ni odvzel takoj, in je bil tudi edini, ki ni dajal občutka, da se žoge boji, ter Blaž Vrhovec, ki edini stopnjuje formo tokom te jeseni. Bolj kot je neopazen, boljše tekme ima.

    IMG_1049

    Ker taktika ni mogla biti kriva, saj za taktiko potrebuješ kolektiv, je potem za rekordno visok ne samo domači evropski poraz (prej 0:4 z Laziem), temveč tudi nasploh najvišji domači poraz v zgodovini lige prvakov, če že, kriv pač pristop. Ali pa ocena, da so ti fantje sposobni parirati največjim.

    »Dobra ugotovitev,« mi je Mitja Viler rekel po tekmi, ko sem ga vprašal, koliko pogrešajo takih vtekanj, kot so se jim dogajala ob nepostavljanju ofsajd zank, za hrbet v domačem prvenstvu. »Prihajali so od vsepovsod,« je dodal Viler. Zdelo se je, da se bo še po tekmi obrnil za hrbet, če bo Salah še kaj pritekel. Že v Sevilli je Milanič, vendar ne ad personam, pokritiziral levo stran. Vsi prvi štirje goli so zadetki padli po akciji, začeti na tej strani. V Sevilli dva od treh. Tu bi Viler potreboval pomoč, če že zamenjave nima ali ne sme/mora imeti.

    Ne samo, da nima zamenjave, Maribor je z njim podaljšal pogodbo. To gre razumeti, nenazadnje se je Viler dobro odrezal v slabi tekmi proti Slovaški na svojem (pre)poznem reprezentančnem debiju. Vendar narava Vilerjeve igre je, da se vključuje naprej in tam ponudi svojo finto, ki jo tukaj imenujemo »Rulo«, na katero je nasmodil tudi Jamesa Milnerja in takoj po njej poleg Šulerjevea medlega strela z glavo sprožil edini strel v okvir. Viler je vsaj ponujal napake, Martina Milca po Hapoelu praktično ni več, muči se s tekmeci, zamuja v štarte in daje vtis igralca, ki ga čaka daleč največ dela v dolgem zimskem premoru. To ni bila namreč tekma – in tudi na Anfieldu ne bo, sploh ker je Spartak imel v Mariboru očitno slab dan in ne dobrega proti Liverpoolu in Sevilli -, kjer bi bil navdih dovolj. Kjer bi »bočna igra« lahko nekako presenetila tekmeca. Klopp je vedel, kaj bo počel Maribor. Edino, česar ni mogel vedeti, je, da se bo Maribor tako mučil sam s sabo in si sam grenil življenje, saj sta le dva gola padla kot posledica resnično lepe akcije, Jasmin Handanović pa je ubranil tisto, kar je pač lahko. In to dobro. To ni bila tekma, kjer bi se dalo igrati na »kaj pa če nam danes rata«. Milanič je rekel pred tekmo, da bi uspeh prišel, če bi pokazali vse, kar krasi nogomet. Ampak govoril je o napadalnih delih igre: vtekavanju, vključevanju, driblanju. Kot da bi pozabil, da je bistvo takih tekem predvsem obramba. Najbrž ni mogel pričakovati, da bo Maribor imel posest v vsaj 50 odstotkih? Opozoril je, da Liverpool hitro odvzame žogo. Ja. Odzvame. Ni zaleglo.

    IMG_1051

    Kar so si igralci med sabo očitali tudi med polčasom, je bila tudi morda premehka in preveč spoštljiva igra. Absolutno premalo število prekrškov. Nihče ne pravi, da bi morali mesariti poletni trojček Firmino, Coutinho, Salah. Če že, je boljše imeti renome »kante za napucavanje« kot mesarjev. Pa saj Maribor ni kanta za napucavanje, čeprav je gol razlika 1:11, pa smo šele na polovici, res negativno izstopajoča. Tega se glede nato, da so vijoličasti doslej v petnajstih tekmah v ligi prvakov zabili vsega šest (!) golov, ne bo dalo zakriti. Maribor ne bo najslabši v zgodovini, brez skrbi, vendar pogledovanje v Zagreb k Dinamu in 0:15 gol razliki brez točk ne pomaga kaj dosti. Čeprav se zdaj remi s Spartakom zdi že večji uspeh, ne glede nato, kako blizu je bila tudi zmaga. Maribor je klub, ki resnično gleda predvsem nase in to počne v okolju, ki ne vidi ključnih izzivov moštva, kot rad poudari Zlatko Zahović. In prav to je zdaj tisto, kar jih čaka v naslednjih tednih. Če bo Maribor znal ne samo povedati, kje ima napake in razložiti, kaj je šlo narobe, v čemer je Milanič zelo napredoval kot trener, ki kritike ne jemlje nujno (pre)osebno, temveč to udejanjiti tudi na igrišču, ne samo na pohvaljenih treningih, temveč tudi na tekmah, bodo porazi nižji. Ne gre se namreč znebiti občutka, da je moštvo premehko in da so se napake Seville, vsaj ko gre za trd(n)o pokrivanje tekmeca, ponovile.

    Izjave športnega direktorja Zlatka Zahovića, ki jih Ekipa ni uspela položiti v usta Jürgenu Kloppu, ki se takih lokalnih, folklornih štosov pač ne gre in je pokazal »klaso«, ko je rekel, da pač bi bil smešni in karizmatični luzer, če bi odgovarjal na take provokacije, se kar precej maščujejo, ne glede nato, da nekatere stvari, ki jih je Zahović izjavil, preko palca tudi držijo. Klopp res še nima tega, kar ima denimo Jose Mourinho. Že res, ampak če kdaj, je zdaj čas, da se Maribor zazre v lastni kader in si počasi prizna, da je v nogometu treba včasih naprej. Povsem razumljivo je, da strokovni štab ne bo menjal ekipe, ki je omogočila ligo prvakov. S tem ni prav nič narobe. Toda po drugi strani podaljševanje pogodb vse starejšim igralcem pošilja trdo sporočilo tistim z manj izkušnjami (ne nujno mlajšimi), ki nikakor ne dočakajo svoje priložnosti. Pa saj ne nujno mlajšim. Toda vztrajanje pri Luki Zahoviću in posoji Liorja Einbroma se kaže, kako trmast je Maribor, ki nikakor ne da prave priložnost tistim, ki zadaj čakajo in zabijajo v drugi ligi na posojah. Ali pa prave priložnosti sploh ne dočakajo. Ali pa se dogaja primer Amir Dervišević, ki se bo, če bo Kabha tako padal v formi, kmalu ponujal kot rešitev, obenem pa Sandi Ogrinec niha v preklopu iz članske v mlado ekipo, kar je še ena od potez, ki Mariboru ne uspeva.

    Tekmo, kjer je Jürgen Klopp po tekmi vsem mariborskim fantom stisnil roko in govoril spoštljivo o tekmecu, zato ne gre označiti neposredno za sramoto. Ne. Tekma bo itak dobila svoj kontekst na Anfieldu, še bolj pa bo pomembno, kakšen november bo imelo moštvo, ki ima za sabo že naporno sezono. Dolgo sezono. Nekoliko je moštvo tudi žrtev lastnih uspehov, saj so se vpoklici reprezentantov eksponentno povečali po uvrstitvi v ligi prvakov. Zato še dobro, da ni dodatnih kvalifikacij, če razmišljate kot Darko Milanič. Maribor čakata v novembru dve težki gostovanji na Anfieldu (ob 2.500 mariborskih navijačih) in v Moskvi, kjer bo Spartak želel maščevati uvodni remi, najbrž kar tri tekme z Olimpijo, gostovanju v Krškem in Celju ter še tekma z Gorico. Kader je dovolj širok, da bo vse to zdržal, vendar Milanič bo moral poseči po menjavah tudi tam, kjer prej niti pomislil ne bi, da bi menjal. Tudi na levem in desnem bočnem ter v osrčju vezne vrste. Ali morda vendarle presoditi, če zdrav štoper vendarle ne pride bolj prav kot še tako izkušeni pokrpan Šuler.

    Ključna bo sledeča izjava: »Morda bi bilo s petimi v zadnji vrsti ali sredini drugače in bolj zaprto, vendar nam zmanjka res pravih specialistov za branjenje.« Kaj je razlog, da Mariboru takih igralcev primanjkuje? Jih res nima ali jih noče pripeljati in vpeljati?

    IMG_1057

    Taktika pogubno prepogumna glede na “žar”
    Darko Milanič je na prvo vprašanje, ki ga je dobil po tekmi na novinarski konferenci, odgovoril tako direktno, kot smo ga vajeni le redkokdaj. »Ni Martin Kramarič kriv, da smo danes dobili [sedem golov]. Bili smo preslabi. To se je takoj pokazalo pri prvem sprejemu [Viler],« je nanizal strateg, ki je imel za sabo enega najtežjih večerov. Da, padla so vprašanja o sistemu. Če se je v Sevilli odločil za zadržano, konservativno postavitev 4-3-2-1, pri čemer Aleks Pihler ni točno vedel, kaj igra, je pa pomagal tam, kjer je bilo treba pomagati, vendar je leva stran trenutno resnično šibka, je Milanič proti Liverpoolu poskusil s 4-2-3-1 in vtaknil namesto Pihlerja v sredino Kramariča. Ki žoge domala niti pošlatal ni.

    Njegova obrazložitev? »Ne smemo pozabiti, da nas je točno taka postavitev [4-2-3-1] pripeljala v ligo prvakov,« je poudaril Milanič. Resnici na ljubo je letos sistem tudi nekoliko prilagajal in se vmes naslanjal tudi na romb, na trenutke pa pokazal obris klasičnega 4-4-2 sistema, ki je podpisal njegovo prvo ero. Milanič se k preverjenemu, rigidnemu modelu, kjer je po lokalni oznaki izumil igralca, z imenom Luft, ki da je manjkal za povezljivost sredine in napada, ne vrača ali pa vsaj ne tako očitno. Maribor mora igrati nekoliko bolj odprto in atraktivno, če želi vsaj malo pokazati, kakšne individualne igralce ima. Nič narobe, če je to poskusil proti Liverpoolu, vendar obenem je Milanič precenil sposobnosti in zlasti zmožnosti moštva, ki ima v bočni igri največje prednosti, a posledično tudi pomanjkljivosti.

    Vendar v samoprežitvenem trenerskem nagonu je ocenil, da bi »pravi« lahko pokazali precej več. »Prepričan sem, da smo sposobni tudi proti Liverpoolu v idealnem stanju odlično odigrati tudi v taki postavitvi.« Morebiti, vendar če trener reče, da svojih igralcev sploh ni prepoznal, je to precej skrb zbujajoče. Strokovni štab čaka zdaj veliko, če ne celo največ dela. Tisto delo, ki ga lani spomladi niso znali opraviti in so cincajoče pomlajali moštvo, ki ji je štirinajsti naslov postal (pre)hitro tudi breme. Maribor čaka zdaj taktični izziv, kako se lotiti zadnjih treh tekem, kjer bodo vsi v vijoličastih videli tri točke. Kdor bo izgubljal točke proti Mariboru, bo spomladi igral v evropski ligi. Tako je, žal, videti vsaj sedaj. Kar pa ne pomeni, da tako tudi nujno bo. Sploh ne. Vendar ključna – sploh za domačo sezono – bo rekcija po tem rekordno visokem porazu. Iz katerega se lahko Maribor veliko nauči tudi, če pogleda, kako je Liverpool igral tudi v zadnjih desetih minutah. Na polno in do konca. Maribor je letos tako igral samo proti Ankaranu.

    IMG_1052

    Usodni tretji krog: Lazio, Chelsea, Liverpool
    Ko, če bo Maribor naslednjič v ligi prvakov, bo moral biti hudo previden, pozoren in spoštljiv, ko se bo podal v tretji krog. Ne glede nato, da se v trenutnem sistemu žreba pare in ne več določa glede na boben, v katerem se posamezni klub znajde.

    Začelo se je v Rimu, ko je Maribor po (še vedno edini) zmagi v Kijevu proti Dinamu nato doma boleče po porazu z Bayerjem kar pošteno obžaloval zapravljeno priložnost Klitona Bozga, zato se je tekma s takrat izjemnim Laziem izkazala za lakmusov papir, ki je – gledano iz današnje perspektive – nakazal, da Maribor z velikimi res težko igra. Že res, da je bil Geri Čipi strogo izključen, res pa je tudi, da je Maribor dihal na škrge in poraz 4:0 je spodrezal krila. Kajti ko je Lazio prišel v Maribor, je vajo ponovil in vijoličastim nabil najvišji poraz. Bil je 19. oktober 1999. Kasneje nihče ni dal Mariboru več kot tri gole v Ljudskem vrtu.

    V drugi sezoni je Ante Šimundža krenil v London razumljivo samozavestno. Maribor je doma v izdihljajih odprl tekmo z remijem s Sportingom (1:1) ter proti Schalkeju z neverjetno kolektivno predstavo, kakršno smo videli, iskreno, le še proti Hapoelu v letošnjih kvalifikacijah, izvlekel še drugo točko. Da ni imel nič izgubiti, je morda pretirana izjava. Vendar odprta taktika, ko je Maribor imel občutek, da pa saj, saj pa, pa saj, nekako igra steče, a so pokasirali šest golov. Rekord, tista famozna tekma z Ajaxom (9:1), je bi še daleč. Maribor se je takrat pobral. Ko pride november, igra lažje v ligi prvakov. Najhujši je ravno tretji krog, ko se najbolj pozna, kakšna razlika je, če začneš s sezono v drugi polovici avgusta (z evropsko pa celo septembra) ali zgodaj julija.

    Vendar tako pač je. Maribor je vedel, kakšen je razpored. Kar je Milaniča najbolj presekalo, je bil najbrž, tako je vsaj videti sedaj, reprezentančni premor. Že res, da je zmogel premagati Rudar na tekmi, ki kaže karakter in zmožnosti ekipe, da se pobere po anemičnem prvem polčasu. Je pa tudi res, da so bili Marko Šuler, Valon Ahmedi, Marwan Kabha in Martin Kramarič že lep čas brez klubskih minut. In pač niso bili kos, dorasli nivoju, pri čemer še največ odpustka zaradi mladosti in sploh prve tekme, ki jo je začel v ligi prvakov v prvi postavi, dobi Kramarič.

    IMG_3825

    Liverpool našel, kar je iskal
    Philippe Coutinho je igral vseh 90 minut. James Milner je imel tekmo, kakršne že dolgo ni imel. Roberto Firmino kaže, zakaj je Brazilija tam, kjer je (na vrhu Južne Amerike), Mohamed Salah pa, da se odkrito ponuja kot najboljši afriški nogometaš na prihodnjem svetovnem prvenstvu, kamor je po žnj letih spravil Egipt. Liverpool je tekmo v Mariboru več kot očitno razumel tudi kot popravljanje vtisa po tekmi z Manchester Unitedom, ko so si pred golom jemali žogo iz noge, in dvigovanje samozavesti pred tekmo s Tottenhamom, kjer potrebujejo več kot le samo točko, če želijo upravičiti pričakovanja in znova končati med štirimi najboljšimi v Angliji.

    Maribor je na Liverpool nabasal v najslabšem možnem momentu. Klopp je dobro vedel, kako pomembna je ta tekma iz vidika težišča sezone. Če Liverpool po uvodnih sicer potentnih in napadalnih remijih s Sevillo in Spartakom, ko so preštevali zapravljene lepe priložnosti, ne bi slavil v Ljudskem vrtu, bi si zelo otežil življenje. Tako je zdaj na vrhu skupine E, kjer je Spartak pokazal, da je v Moskvi pač letos očitno nepremagljiv. Liverpool čaka še gostovanje v Sevilli, kjer se zna odločiti ta skupina, kjer bo očitno tudi najbolj štelo, če iz gostovanja odneseš kakšno točko.

    Obenem pa smo lahko v Ljudskem vrtu spoznali, kakšna hitrost, tehnika in igrivost krasijo najboljše fuzbalerje na svetu. Pa Salah, Firmino in Coutinho ne spadajo nujno v top 3 trojčke. Ima pa Klopp ekipo, v kateri ne rotira preveč, vendar so denimo Alex Oxlade-Chamberlain, James Milner in Daniel Sturridge, ki niso nujno v prvem planu, pokazali, kakšno željo imajo in koliko je ta tekma pomenila Liverpoolu, ki še sam ne ve najbolje, do kam lahko letos pomeri. V Angliji so očitno premalo konkurenčni, ker sta kluba iz Manchestra letos pač razred zase, v Evropi pa imajo Kloppa, ki lahko zasuka miselnost, ki tako tepe angleške klube (še bolj kot božično-novoletni fuzbalski ritem). Je Liverpool najboljše, kar je kadarkoli gostovalo v Mariboru? Najbrž je res, čeprav še vedno delujejo kot moštvo v izgradnji, ki ima za sabo poraz v finalu evropske lige in četrto mesto. V primerjavi s tem sta Chelsea in tudi Lazio imela bolj impozantni moment. A ne glede nato je bil Liverpool iz drugega planeta. Ker je pokazal, kaj je profesionalizem do konca. Že res, da gre za milijone, toda Liverpoolovi fantje so tokrat pokazali, kako je, če oddelajo te milijone. Bum, bum, bum.

    IMG_3831

    Viole pokazale, kaj je bistvo nogometa
    Še Trent Alexander-Arnold, ki je uvalil sedmega z razdalje, ni mogel, da ne bi ne samo opazil, temveč pohvalil tega, kar je ponudil Ljudski vrt. Saj smo v preteklosti opazovali, kako so recimo navijači Bayerna rohneli, prepevali in skandirali, pa jih je Real na Alianz Areni naravnost gazil. V Ljudskem vrtu se je večkrat slišal krik »ni predaje«, najbolj slavno proti Palermu, precej manj denimo proti Zürichu ali Viktorii Plzen, ko je bilo vsega kmalu konec.

    Za tekmo, ki je seveda najbolj pritegnila tiste, ki Maribor gledajo v Evropi in proti Olimpiji, je bilo vzdušje precej boljše kot bi morda pričakovali. Bilo je morda še boljše kot proti Chelseaju, pa je tam Agim Ibraimi sprašil evrogol. Seveda je vzdušje samo stvar relativne, subjektivne presoje, vendar nihče ni mogel ne preslišati ne spregledati fanatizma na jugu Ljudskega vrta. Malo je vse skupaj podžgal sodobni fenomen, ko se Slovenci v rdečem dresu narišejo v Mariboru kot največji feni Liverpoola vseh časov. Tisti, ki so se naguzili po tekmi na ograjo, čakajoč na ograjo, da si se komaj spravil na tiskovko mimo njih. Fenomen, ki je pač posledica globalizma, nekaj pa ima s tem tudi pomanjkanje zdravega lokalpatriotizma, ki je ata in mama vsakega poštenega, zgodovinsko bogatega kluba. Tisto, kar pogrešamo na domačih tekmah. Predane navijače, ki podpirajo klub, za katerega je samoumevno, da je »njihov«.

    Novinarski kolega na moji desni, ki so mu navijaški fenomeni tuji, kar gre razumeti, ni mogel razumeti tega fatalizma. Saj v tem je finta. Ne gre za razum. Gre za gola čustva. In ta so preplavila tiste na stadionu, ki so znali narediti preklop v glavah in raje do konca občudovali Liverpool, ki je imel svojo najboljšo tekmo letos, ne glede na razliko v kvaliteti tekmecev. Ostali so do konca. Večji del njih. Nekateri so odšli, kar tudi gre razumeti.

    Vendar aplavz viol, ki so se jim nogometaši prišli poklonit po koncu tekme, je tisto, kar je bistvo nogometa. Maribor je že znal črpati tudi iz trdih, hudih porazov. In redko šteje le en remi kot uspeh. Tudi zbadanje, lepljenje posnetkov tekme Olimpije z Liverpoolom iz leta 2003, ko so redsi obtičali z 1:1 za Bežigradom, je po svoje dobrodošlo. Je pa tudi res, da je na dve tekmi takrat Olimpija gladko izpadla, pri čemer poraz na Anfieldu (0:3) ni bil prav nič slabega, kaj šele sramotnega. Je pa res, da mariborska kluba na fuzbal gleda bolj »sezonsko«, ne iz prizme ene ali dveh tekem. Imajo tretjič ligo prvakov. Zdaj so šele na pol. Liga prvakov je pač vrtiljak, včasih smeha, drugič groze, če si klub kot Maribor. Stvar karakterja pa je, če si znaš prepevati, ko tvoje moštvo guzijo in gazijo. Takšni navijači si – ampak ne kar tako, čez palec, na račun knjižnice ali zdravstvenega doma – zaslužijo najboljše pogoje. Tudi do je Maribor. Ali pa predvsem to. Goltanje, požiranje (pre)visokih porazov. S pesmijo. In spoznanjem. Ter kritiko. Predvsem pa upanjem, da bo naslednjič pač boljše. Tokrat ni bilo. Najdražja šola, ki jo je doslej plačal Maribor. Ampak tudi najbolj glasna.

    Igralec tekme: Mohamed Salah [Liverpool].

    IMG_3830

  • Copy-paste preobrat

    Copy-paste preobrat

    Pet ugotovitev: Rudar – Maribor 1:2

    Igra prve postave v prvem polčasu skrb zbujajoča…
    Najprej se je, še pred petkom, ob vseh povratkih in okrevanjih porodilo vprašanje, kakšno taktiko, sistem bo ubral Milanič. Vendar je še bolj presenetil z izborom. Inbrom, Mešanović in Zahović? Skupaj v napadu? Od začetka? Stvar, posledica treninga in forme, ki so jo tam pokazali? No, brez Vilerja na levi in občasnih Boharjevih prebliskov je bila to postava Maribora, ki najbrž letos ne bo več igrala skupaj.

    Težava je namreč bila, da je trojica predolgo in previsoko čakala v napadu ter premalo sodelovala v obrambi in ker povrhu ni bila sposobna zadržati vsaj posesti, sta Aleks Pihler in Blaž Vrhovec dihala na škrge, Milaniču pa bi se je odločitev, da Marwana Kabhe ne vključi niti v kader, boleče maščevala, če se ne bi tekma obrnila tako, kot se je.

    Maribor na klopi tokrat ni imel niti enega branilca, čeprav je bila že sama rezervna klop zares impozantna in je kar klicala po rešitvah: Kramarič, Ahmedi, Tavares, Hotić in Vršič. »Zaradi nekaj zgrešenih podaj in agresivnosti nasprotnika smo si zagrenili življenje. V drugem polčasu smo bili bistveno boljši, prevladovali smo in na koncu smo zasluženo zmagali,« je izjava, ki bi jo veljalo letos, glede na predstave, shraniti in uporabiti v copy-paste metodi. Kar sploh ni nujno slabo. Dokler se izide. In tokrat je nekaj »provokativnih besed« med polčasom, kot je rekel Milanič, znova zaleglo. Če so se dresi za Liverpool resnično delili v Velenju, bo v torek obveznih in nujnih kar nekaj sprememb. Kar pa je tudi razumljivo: Milaniču rotacije letos precej bolje uspevajo. Je pa tudi res, da ima precej širši kader, čeprav ne enako na vseh pozicijah.

    IMG_3794

    … vendar so preobrati ključna odlika Maribora
    Začelo se je v Kranju. 2:0 za domače se je končalo kot 2:3 za Maribor. Krško je v Ljudskem vrtu dvakrat izenačilo, Maribor je zabil v 95. minuti. Za zmago. Da je imel Stipe Balajić na obrazu kisel nasmešek. Aluminij je, na drugi strani, v Kidričevem pred potjo v Sevillo dvakrat povedel, pa so vijoličasti vseeno obrnili rezultat.

    Če se je Srečko Katanec spraševal, kje bi bila slovenska reprezentanca, če bi se tekme igrale 80 minut (bila bi, bojda, druga), se podobno sprašujejo tudi tekmeci Maribora. Marijan Pušnik je najprej namreč povedal ravno to. Da nogometna tekma traja 90 minut. Ko mislijo tekmeci, da zadnjih petnajst, deset, pet minut ne bo tako mučnih in da so točke proti prvakom blizu, se zgodi Maribor, ki je psihološko izredno stabilen in nepopustljiv. Ko se seveda ne ustavi pri 0:0, kot se je nazadnje proti Triglavu in zabeležil še četrti »brezgolni« in brezvoljni remi.

    Ključna odlika letošnjega Maribora je, da se ne sesede. Kako se to najboljše vidi? Da ima ničlo pri porazih. Še nobenega ni doživel. Naj se je vsak zdel še tako blizu, se na koncu izteče tako, kot smo od Maribora pregovorno bolj vajeni spomladi, ko da vijolice običajno cvetijo. Igra, ki bi jo sicer rad imel Milanič, še vedno ne zacveti za dva polčasa oziroma prepogosto ni Maribor tisti, ki požene tekmo, diktira njen ustroj od samega začetka, temveč to naredi tekmec kot posledico vijoličaste anemičnosti.

    Vendar ne glede na vse je Maribor v Velenju odigral tekmo, eno tistih, ki utegnejo biti celo precej ključne, če se bodo spomladi točke zelo na tesno seštevale. Tri točke na taki tekmi v tako bipolarni predstavi so kar dober uspeh. Sploh ker je Rudar, kot se vidi zdaj, upravičeno tako visoko. Na tretjem mestu.

    IMG_3785

    Mešanovićev kot adut ne joker
    Jasmin Mešanović ni tip napadalca, ki ga Maribor potrebuje. Ne. Jasmin Mešanović je tip napadalca, ki ga Maribor naredi. Velja najbrž prej kot obratno, čeprav se je zdaj, ko je prišla jesen, pokazalo, da je imel Zlatko Zahović še boljše potrpljenje kot nos za napadalca, ki ni prišel samo zato, da bi Maribor pokazal že izven igrišča premoč nad Zrinjskim.

    Mešanović je bil v Velenju igralec tekme. Blizu mu je po aktivnosti prišel samo še Damjan Bohar, oba sta bila sploh v nadaljevanju tista, ki sta zabila zato, ker sta vztrajala, neumorno tekala, iskala prostor in podajala. Njegov zadetek je bil čista mojstrovina, evrogol, on pa po tekmi miren kot špricer razlaga, da je to pač kot gol kot gol. Zdaj ima v prvenstvu že štiri gole in še pet podaj, zaradi česar je tako ali drugače postal resna rešitev v napadu in bi moral – v naravi stvari – dobivati priložnost pred Luko Zahovićem, ki je svoje tri priložnosti zastreljal.

    Predvsem pa je neverjetno skromen, prizemljen, ubogljiv, poslušen. To poudarja tako Milanič kot lahko vidimo tudi novinarji, saj se vljudno opraviči, če katerega vprašanja ne razume. Zelo tih fant, ki raje več pove na igrišču. Zdaj je sestavil že več povedi, ki se vse bolj sestavljajo v odstavke. Za pravo poglavje manjka še resnično impozantna evropska tekma. Priložnost bi moral imeti že proti Liverpoolu.

    IMG_3787

    Handanovićeva napaka ni zgolj njegova
    Da ne bo pomote: izletel je povsem neumestno in za to je kriv zgolj sam. Gol v Velenju je spomnil na kikse, žlahta, bratranec in vse, o čemer se je že pisa(ri)lo. Handanović je morda potreboval minute, da se po trdi tekmi v Sevilli, kjer je staknil tri gole in neugoden nalet za podpludbo reber, znova navadi na tekmovalni ritem. Vendar morda bi mu premor prišel prav.

    Zakaj se klub ni odločil in znova med vratnice poslal Matka Obradovića, je stvar kluba. Odločitev je vsaj stvar prakse, če ne logična, vendar kjer je Maribor tanek, je prav na takih tekmah, kjer bi počasi veljalo razmisliti o drugem golmanu, ki bi bil rešitev in ne pomanjkanje le-te. So precej večji klubi od Maribora, kjer menjavajo vratarje za večje tekme ali za posebna tekmovanja. Handanović je večkrat rešil že Maribor, a ga tudi pustil na cedilu takrat, ko ga je moštvo najbolj potrebovalo. Tokrat se je vse srečno izšlo, Handanovića nihče ne pribija na križ. Poraja se le vprašanje, kako dolgo bo še Maribor računal na srečo, da bo Handanović nared za evropske tekme. Pomnimo, Obradović se v pokalu proti Olimpiji lani ni ravno proslavil.

    IMG_3790

    John Mary nazaj, a premalo za Rudar
    Najprej je udaril po reklamnem panoju. Besen, ker si je tako zelo prekleto želel vsaj ene uporabne žoge, tiste ene, s katero bi lahko storil tisto, kar tako dobro stori, da je bil (pre)dolgo prepričan, da si zasluži boljšo sredino. Toda pri Maryju je lekcija očitno zalegla, potreboval je očitno točno takšnega trenerja, kot je Marijan Pušnik, kjer šteje pač samo igrišče. Treningi in tekme.

    Ko je udaril po panoju, je pokazal, kje želi zares udariti. V gol. Mary je stroj za gole. Je igralec, kakršne slovenski klubi kronično pogrešajo – z Mariborom, Olimpijo in Domžalami vred. Dvoboji z Billongom so bili nemudoma takšni, kakršni navzlic njunemu kolegialnemu odnosu, ki sta ga ohranila po lanski sezoni, ko sta še oba brcala za Rudar, na Instagramu ne morejo biti. Billong je kmalu našel tekmeca, kakršne je spoznal v Sevilli. Močne, prave, trde, žilave.

    Mary je na tej tekmi pokazal, da je imel prav, ko si je želel še več, vendar mu bo druga dobra sezona v Rudarju prišla prav, če želi resnično napredovati in dokazovati svojo željo. Dober primer je nenazadnje Ezekiel Henty, ki je hitro odšel in tudi hitro spoznal svoje omejitve. Mary v Velenju postaja ikona. Zato, ker ni težko videti, da se s tem, ko se bori zase, bori tudi za klub. Včasih tudi v tem vrstnem redu, toda Pušnik je iz njega uspel narediti spet igralca, ki ga je vredno imeti v svojih vrstah.

    Je pa res, da je Pušnik obžaloval, ker ni Maribor prišel morda na kateri drug datum, saj sta bila Bijol in Antonov vidno utrujena, reprezentančni premor je svoje terjal, zato smo videli dva Rudarja, po enega v vsakem polčasu. Se pa vidi Velenjčanom, da so našli vratarja (Pridigar pri golih ni mogel ponuditi drugega kot lepi paradi za fotografe), sestavili obrambo, povezali sredino in našli ne samo staro formo Maryja, temveč tudi Črnčiča in Trifkovića. Pušnik je sicer poraz pripisal tudi izključitvi Tomaševića: »Mislim, da smo bili boljši nasprotnik, imeli smo priložnosti za še kakšen zadetek. Igrali smo dobro, Maribor smo stisnili visoko. Po tistem prvem golu, ko smo po svoji krivdi izpadli iz igre, Mešanović pa je prekrasno zadel, je sledil šok za fante. Padli so v igri. Odločila je kakovost Maribora, po izključitvi Josipa Tomaševića pa nismo imeli več možnosti.«

    Rudar gre zdaj v Krško, nato pride še Olimpija. Stadion ob jezeru je bil dobro obiskan v petek, toda za tri zaporedne zmage v gosteh bi bilo pravo darilo res točka. Ne gre pa pričakovati, da bo Rudar prevzel vlogo Domžal in vsaj nakazal, da bi dvoboj za prvaka lahko kdaj spet postal troboj.

    IMG_3789

    Jasmin Handanović 5/10 Zadetek je zakrivil s prepoznim štartom in s tem spravil moštvo v zadrego in zaostanek. Je pa res, da je ubranil en sijajen strel in pokazal, zakaj kljub takim napakam nima resnejše konkurence v vratih.

    Martin Milec 6/10 Čeprav je v intervjuju za Večer poudaril, da ne gre več toliko naprej, je bil tokrat blizu zadetku. Ni imel pretirano opazne predstave, še skriva rezerve, ki porajajo vprašanja, ali je bila tekma s Hapoelom njegov limit.

    Aleksander Rajčević 6/10 Neizprosna borba z igralci Rudarja ga je stala kake buške. Sploh z Maryjem, ki je vaterpolsko in rokometno iskal prostor, čeprav se je še raje spuščal v duele z Billongom. Ko je obležal po udarcu v obrazu, je malo zastal dih, kar dokončno pove, kakšno preobrazbo je doživel.

    Jean-Claude Billong 6/10 Najprej se je Maryja, naj se še tako dobro prepucavata na Instagramu, skorajda ustrašil. Eno, dve nesigurni izbijanji in Mary je začutil priložnost. Toda Billong, ki ima med štoperji največ minut v prvenstvu, se je po prejetem golu sestavil.

    Mitja Viler 6/10 Brez finte »Rulo« seveda ni mogel. V prvem polčasu je imel veliko prostora, vtekal je, a se tudi marljivo vračal. Malo je manjkalo, pa bi bil prav on morebitna rešitev pri prebijanju Rudarja.

    Blaž Vrhovec 6/10 Ko je neopazen, ima skorajda boljšo tekmo, kot bi pričakovali. Vendar zaradi narave izbrane taktike sta imela s Pihlerjem za obdelovati in pokrivati prevelik prostor. Vendar tekma, kakršne mu pridejo zelo prav.

    Aleks Pihler 6/10 Še vedno je njegova igra že na videz… Em… Premehka. Nič narobe, če želi v igri tudi uživati in si vzeti čas za potezo, toda to ni bila tekma za precizne podaje in bolj latentno pokrivanje. Imel je priložnost – ob tem, da je Marwan Kabha ostal doma – pokazati, da je vsaj enakovreden na tej poziciji. Vendar se v prvi postavi hitro izgubi.

    Lior Einbrom 6/10 Ocena bi bila, če Maribor ne bi zmagal, nižja. Bi bila. Na petico. Saj je imel tisti en strel iz polobrata, skušal riniti iz boka v sredino, vendar v igro ni vnesel tiste individualne drznosti, ki jo Maribor pogreša na tekmah, drugačnih od tokratne. Zaenkrat mu bolj pripada vloga rezervista.

    Damjan Bohar 7/10 Bohar je nekje med Wembleyjem in Stožicami sicer zbolel, vendar se je do Velenja sestavil in je – po obveznih uvodnih spodrsljajih – dal Milaniču občutek, da ima prvotimca, kar bi bilo pred pol leta povsem nemogoče. Odkrival se je, vtekal, iskal prostor in nenazadnje tudi zelo lepo zabil. Za zmago. Njegov tretji gol skupno letos.

    Jasmin Mešanović 7/10 Igralec tekme, brez dvoma, ker je imel največ potrpljenja za takšno tekmo. Skušal je povezati sredino in napad, se vračati, zabil je gol in bil pripravljen vsaj za celo tekmo.

    Luka Zahović 6/10 Podobno kot za Einbroma velja tudi zanj. Če Maribor ne bi dobil te tekme, bi bila ocena nižja. Imel je tri res zgledne situacije, vendar je vse mlahavo zapravil. Zdi se, da Zahović večino koncentracije in moči pokuri v želji, da bi se mu sploh ponudila priložnost. Ko dobi žogo, pa je praktično že vse mimo in zato Pridigarja ni zmogel/znal premagati.

    MENJAVE
    Marcos Tavares 7/10     Kakšna razlika. Tokrat mu ni bilo treba zabiti, so to storili drugi, vendar v tekmi, kjer pride prav igra s hrbtom proti golu, zadrževanjem žoge, je Tavares pokazal, zakaj je kapetan. In borec.

    Dare Vršič 7/10 Povratek, ki se ga je potihoma najbolj pričakovalo. Vršič se je vrnil tako, kot si je štab gotovo želel že proti Celju, a se je poškodoval. Njegovo obvladovanje žoge, terena, tekmeca je neprekosljivo, če naleti na tekmeca, ki se je fizično že upehal. A ne glede nato ima Vršič spet »igralni« moment in resno širi kader.

    Dino Hotić 6/10 Menjava, ki se je zgodila dve minuti pred izključitvijo Tomaševića, ki da je – tako Pušnik – presekala Rudar. Je pa zanimivo, da Hotić vse pogosteje vstopa na nenaravno pozicijo.

    Igralec tekme: Jasmin Mešanović [Maribor].

  • Iskanje izgubljenega zadetka

    Iskanje izgubljenega zadetka

    Pet ugotovitev: Maribor – Triglav [0:0]

    Kreiranje že, toda realizacija je šepajoča
    Če vprašate Darka Milaniča, kakšno tekmo bi si najbolj želel, bi bila točno takšna s Triglavom. Z eno samo razliko. Eno. Samo. Enim golom. Da bi ga Maribor uvalil takoj na začetku. Kot je bila, če še pomnite, tekma z Domžalami spomladi, ko je Marcos Tavares zadel v osmi sekundi, moštvo se je udobno namestilo in samo še čakalo, da bo tekme konec.

    Maribor letos tega privilegija nima, toda v ligi, ki je, zlasti če sodimo po (im)potentnosti napadalcev, letos v kvaliteti vidno začela stagnirati (če ne celo padati), je točka s Triglavom razlog vsaj za preizpraševanje o kadrovski globini, kajti vijoličasti so še četrtič v enajstih tekmah odigrali 0:0. Proti Olimpiji in Domžalam je to bilo zadovoljivo, proti Celju in zlasti Triglavu že precej manj. Še bolj pa ponuja vprašanje, ali Maribor nekoliko izgublja identiteto. Kajti finta in predložki Mitje Vilerja ali nasploh igra prek bokov ne more biti vse, kar branilec naslova lahko ponuja. Ni problem 0:0, problem je, če se gre po gol na en-in-isti način.

    Zato morda še dobro, da je prišlo daleč najmanj ljudi letos v Ljudski vrt. Le 1.500, kar je (pre)malo ob vsej evropski evforiji in vrstah lastnikov sezonskih vstopnic. Prej je rekord sezone imela tekma z Rudarjem, ko je prišlo 2.200 gledalcev in videlo tipični Maribor, ki morda v tej sezoni stežka sestavi tekmo dveh podobnih polčasov (kar je v nogometu sicer sila težko), vendar je znal take tekme dobiti z golom v prvem polčasu ali pa narediti to, kar je uspel v Gorici, ko ni imel bleščeče igre, je pa imel rezultat. Tudi nazadnje v Kidričevem, česar seveda nismo pozabili. Tokrat je bil prvi del precej boljši oziroma je Maribor takrat lažje igral s Triglavom. Ta tekma bo kontekst dobila v krogu, dveh, ko bo jasno, ali je Triglav res tako dobro igral, ker je menjal Tončija Žlogarja in se raje oprijel Siniša Brkića v totalni vlogi (manjkal je samo za izjave), ali pa je Maribor v krizi, ko gre za napadalce.

    »Redko se zgodi takšna tekma, da imaš toliko priložnosti, da dobro igraš, a ne zadeneš in ne zmagaš,« je komentiral Milanič. »Ta tekma je imela vsebino, sploh v prvem polčasu. Imeli smo všečne akcije, kombinatoriko, veliko zaključkov, fantje so bili razigrani. Meni je manjkal samo ta en gol, ki bi obrnil zadeve, saj bi tekmeci morali priti dlje od svojih vrat, kar bi mi lažje izkoristili. Vmes so nekaj poskušali, potem pa pred koncem popolnoma zaprli tekmo. S tem so nam odvzeli širino, še bolj zgostili vrste pred svojim kazenskim prostorom in jih je bilo težko prebiti.«

    To smo vse vsi lepo videli. Med reprezentančnim premorom bo Milanič moral najti odgovore, kako prebijati takšne tekmece. Pa ne samo na račun boljše fizične pripravljenosti. Saj je Damjan Bohar rekel, da bi zdržali še kakšno minuto ali deset. Da to ni problem. In to v takem ritmu. Težava je, ko pride tekma, ko priložnosti ne izkoristiš. In to se je poznalo na vseh štirih tekmah brez golov v tej sezoni. S to razliko, da je imel proti Triglavu le eno, morda dve konkretni priložnosti.

    FullSizeRender 19

    Menjava sistema iz 4-2-3-1 v romb, kje je 4-4-2?
    Gledati Maribor v torek in soboto je nevarno za bipolarni sindrom. Ampak takšna je realnost Maribora, ki se mora resnično pripravljati na vsakega tekmeca in prilagajati svojo igro, česar spomladi, ko ni (bilo) Evrope, ne rabi početi in stabilnost prinaša gole, ti pa točke.

    Maribor je igral v Sevilli 4-5-1, proti Triglavu pa razvejani 4-2-3-1. Milanič vztraja pri sistemu z enim klasičnim napadalcem, saj je očitno prepričan, da bo lažje prišel do prostora z Ahmedijem, Kramaričem in Boharjem (v to kategorijo spadata tudi Hotić in Bajde), ki da bodo »nekaj skombinirali«. Nič narobe, dokler je ta sistem uspešen, vendar ima eno ključno šibko točko.

    Izrazito je, še bolj kot lani, odvisen od bočnih, na takih tekmah – kjer se Martina Milca ne vidi ali ne najde – pa skoraj v celoti od Mitje Vilerja, za katerim je vidno naporen teden (od Srečka Katanca pa je odvisno, kako naporen bo šele prihajajoči). Viler je Milaniča zadovoljil, ker je imel razpoložene podaje, ki so našle Ahmedija in Boharja. Težava je, da nič naprej ni našlo pot mimo Džafića. Ali vsaj vanj. Maribor je pomeril kar trinajstkrat, pa samo dvakrat v okvir. Jasmin Mešanović se je komajda zdel kot del ekipe, ki na trenutke rine k španskemu del Bosque modelu, kjer napadalce kar ukineš v prepričanju, da s hitrostjo, gibčnostjo in vtekanjem ne toliko najdeš, kot ustvariš prostor, za katerega tekmec sploh ne ve, da ga lahko najdeš.

    V nadaljevanju je Milanič šel nazaj na romb, vendar je bilo za to že prepozno, saj niti postava, v kateri so bili Mešanović, Zahović, Tavares in Hotić ni mogla kar naenkrat početi tistega, česar ta tekma ni predvidevala.

    FullSizeRender 11

    Povratek Luke Zahovića…
    Strokovni štab po takih tekmah, kjer je igra Maribora izdatno odvisna od Vilerja, ki se je v Sevilli razumljivo zgolj branil, pa še to ne nujno zadostno, saj je Milanič za levo stran naš(t)el kritik »še pa još«, nekoliko nerazumljivo ravna z Žanom Kolmaničem, ki mu je – podobno kot Sandiju Ogrincu spomladi – prišlo menjavanje članske in mladinske ekipe tako do živega, da v mladinski ligi prvakov ne pokaže že videnega potenciala. Vilerju konkurenca nujno ne koristi na kratki rok (spomnimo se samo internega dvoboja z Erikom Janžo), toda Maribor spet ponavlja napako, ko daje občutek jamranja nad problemi, za katere rešitve se sam ne odloči. V oktobru bo spet več kot sedem tekem, kar je ogromen napor. In Maribor bo potreboval širok kader. Zato naj preveri, kdaj in kako lahko spočije Vilerja.

    Ko je Darko Milanič dobil vprašanje o tem, kaj bodo cilji in želje za reprezentančni premor, ki tokrat prihaja v pravem trenutku, ne pa v pravi želji, je povedal, da predvsem povratek tistih, na katere ni mogel računati v septembru. Luka Zahović je v petek imel prvi kontaktni trening, v soboto pa dobil znova minute po tisti avgustovski tekmi s Krškim, kjer si je zlomil ključnico. Kar je za Zahovića pomembno, je občutek za igro. Ko sta se z branilcem Triglava zapletla pri vtekanju za žogo, je hitro stegnil roko, kar kaže na željo, hkrati pa tudi na nesigurnost, ki se je prikradla v njegovo igro proti koncu lanske sezone in se je ni mogel znebiti niti z golom v Mostarju.

    FullSizeRender 14

    … čakanje na Vršiča
    Po taki tekmi in maničnem iskanju rešitve v sredini Maribor morda še bolj potrebuje Dareta Vršiča, ki naj bi se bil vrnil v dveh do treh dneh. Zakaj? Zato, ker po sredini stežka kombinira, saj trojček Ahmedi, Kramarič in Bohar ni zmogel ali znal spraviti žogo po tleh in po sredini do Mešanovića, kaj šele odigrati karkoli, ne da bi imel prste zraven Viler. Maribor povrhu iz igre ne more računati na predložke, čeprav imata pri strelih z glavo prebliske Bohar in občasno Tavares. Vršič je (bil) igralec, ki se v takih situacijah znajde, je igralec s potezo več, s strelom od daleč in sigurnostjo, ko ima žogo v nogah.

    Če je namreč Sevilla pokazala, da je Maribor še kako odvisen od Marka Šulerja, ki ga najbrž v oktobru še ne bomo videli, je tekma s Triglavom pokazala, da bo Milanič moral premisliti, kakšen sistem ponujati v prvenstvu proti moštvom, za katera sam pravilno napove, da se bodo branila. Pri čemer je Triglav zabeležil štiri strele v okvir gola in vmes celo odigraval na polovici Maribora, ko je dvojček Kabha in Vrhovec kot varovalka začel nerazumljivo odpovedovati. Inbroma med premorom ne bo, saj bo igral za mlado izraelsko reprezentanco, dobrodošlo bi bilo tudi sodelovanje Ahmedija, saj je vprašanje, kakšno vlogo bo imel ob povratku Vršiča.

    Kajti Milanič je izjavil, da so bili fantje razigrani in da je bila igra dobra. Na tekmi, kjer imaš le dva strela, se to hitro pozabi. Triglav nima tistega, kar so imele Domžale. In če je Celje delovalo kot moštvo, ki si je v Ljudskem vrtu dokazalo, da bo pod Dušamom Kosićem začelo niz neporaženosti, je bil Triglav moštvo, ki je upal, da bo Maribor imel v napadu povrhu slab dan.

    FullSizeRender 15

    Triglav zna (samo?) z Mariborom in Olimpijo
    Gregor Bergant, pomočnik trenerja, je samo odkimal. Ne, ne. Triglav da nima motivacije samo za velika dva, čeprav smo to sploh v lanski sezoni intenzivno videli pri Radomljah, Krškem, Aluminiju. Triglav ima pet točk, pri čemer je dve osvojil proti Mariboru in Olimpiji. Obakrat nič nič. In še nima zmage.

    Bergant je rekel, da se v nogometu ne gleda nazaj, zato ta tekma ne bo štela nič, če ne bo točk še proti neposrednim tekmecem za obstanek, zato tudi tekme z Ankaranom (1:3 v Kranju) ne bodo pogrevali. Kar je prav. Triglav je delovalo v primerjavi ravno z Ankaranom bolj premišljeno in preudarno moštvo, čeprav se je izkazalo, vsaj v Ljudskem vrtu, da je Siniša Brkić bolj koristen v vlogi trenerja in motivatorja ob igrišču kot v pisarnah.

    Ni veliko klubov, ki bi tako uspešno reagirali po tem, ko so izgubili eno pomembnejših tekem. Matej Podlogar je takoj dobil priložnost, kar ne preseneča, čeprav je tudi Martin Milec dokaz, da je za stabilne predstave potreben zlasti čas. In čeprav je Elvis Džafić na koncu ubranil strel Hotiću, bi Triglavani lahko razmislili tudi o svojem prvem vratarju, ki nevarno posreduje ravno takat, ko bi moštvo potrebovalo malo predaha.

    Sta pa zato štoperja Bojić in Zec odigrala domala perfektno tekmo, saj sta v nadaljevanju, ko takim moštvom pade koncentracija (spomnite se samo Krškega ali Aluminija proti Mariboru), zazidala obrambo. Kar lahko Triglav absolutno hrabri. Lani se menjave trenerjev preden greš v Ljudski vrt ni izplačalo, Dušan Kosić in Siniša Brkić sta to spremenila. Pri čemer se Bergantova izjava ne ujema zgolj v tistem delu, kjer je rekel, da se naj ne gleda nazaj. Triglav je z Brkićem prišel iz druge lige s prepričljivo formo in igro. Poskus z Žlogarjem je bil hvalivreden, saj so priložnost ponudili še učečemu trenerju, ki mu je morda zmanjkalo nekoliko karizme in predrznosti. Prav to ima Brkić. Triglav je precej več pokazal kot povedal. Kar morajo izboljšati, je učinkovitost. V enajstih tekmah so zabili komaj osem golov. Če bodo zdravi, povezani in razpoloženi Majcen, Poplatnik in Podlogar, bo Triglav lahko konkuriral Ankaranu.  

    Igralec tekme: Elvis Džafić [Triglav]

    FullSizeRender 16