Oznaka: pet ugotovitev

  • Pet ugotovitev: Maribor vs. AIK [2:1]    

    Maribor naredil skoraj vse prav. Bo to dovolj?

    Morda ne o taktiki. Gotovo ne o vlogi favorita. Vsekakor pa sta se Maribor in AIK strinjala o nečem. Da bo dvoboj zares odločen v Stockholmu. Da, seveda je to kliše, ki ga, ko se spopadeta relativno izenačeni moštvi, redno čungalungamo. Ampak v primeru tega dvoboja je res, drži, mhm. Sploh ne zato, ker bi to bil kliše. Odločila bo povratna tekma. Zakaj? Ker prva tekma v Ljudskem vrtu ni. Pa bi lahko. Skoraj. V tem je razlika. 2:1 je pač zelo aktiven rezultat. Za oba kluba. Za koga bolj? Odvisno. Od? Tega, kako bosta moštvi taktično postavljeni naslednji teden.

    Cel drugi polčas. Skoraj. Morda ena faza, kakih deset minut. Sicer pa je celi drugi polčas bil kot priprava na tretji in četrti del čez teden dni. To je bilo skoraj kot drugi niz Novaka Đokovića v Wimbledonu proti Rogerju Federerju, ko je »počival«. Seveda moštvi nista počivali, sploh ne, ni šans. »Fizično močni,« je Martin Milec, ki ga je ob Kolbeinnu Sigthurssonu odbilo kot od kombajna, ampak mu je takoj vrnil in šel v duele, kot sta šla nenehno tudi oba na sredini, še zlasti Alexandru Cretu, nenehno ponavljal. Nekaj je presenetilo. Že Darko Milanič je ocenil, da bi AIK bolj sodil za tekmeca v tretjem krogu. Ne že v drugem. Milec je to pripisal naravi AIKja. »Predvsem fizika je tista, ki bi jih skoraj uvrstila v naslednji krog. Saj smo vedeli kaj bo, ampak vseh 90 minut moraš biti pripravljen, ne veš, katera bo zalutala, kdo bo priletel. To je tisto, kar te tekme dela posebne in se odločajo. Zato bi spadala v kak krog višje.«

    Podobno je menil Milanič, ampak to je zdaj realnost kvalifikacijskega sistema lige prvakov. Veliki bodo veliki ne samo zato, ker so veliki, ampak ker se majhni potolčejo že (večkrat!) med seboj (za še manj, dve in pol mesti manj, kot prej, ko jih je bilo pet za prvake držav, ki niso šli direktno v ligo prvakov). Tekmeci zato sploh niso nujno z vsakim krogom toliko težji, močnejši, brutalni. Ne nujno, kot je Mariboru dal slutiti žreb, ki je v tretjem krogu ponudil zmagovalca iz dvoboja Bate vs. Rosenborg (2:1 v Belorusiji prva tekma, mimogrede).

    So pa neugodni. Med Mariborom in AIK-jem ni čutiti velike ljubezni ali naklonjenosti. Oba sta bila najbrž bolj navdušena takoj nad žrebom kot pa potem nad dejanskim spopadom. Rikard Norling je pred tekmo deloval vsaj presamozavestno, če že ne na meji arogance. Maribor se tudi ni štedil, ko je Saša Gajser za klubsko stran dejal, da »smo premagovali že boljše.« Norling je poudarjal, da je AIK pač velik klub, ki od teh vlog favorita ne beži, čeprav je Sebastian Larsson ponovil na vprašanje, da je že 20 let, kar je AIK edinkrat igral v ligo prvakov, nato pa sam wikipediasto pristavil, da je Maribor igral dvakrat v treh letih. Drugič in tretjič.

    Zato je bila to tekma, kjer so tekmeci vse vedeli drug o drugem, povedali vse prav, imeli oboji prav. In oboji narobe. In spet prav. Norling je imel prav, ko je rekel, da bo ključno, kako bo Maribor igral doma. Godilo bi jim, če bi se postavili bolj previdno oziroma drugače. Če ne bi, po domače rečeno, toliko šikali. Pa so. Takoj. »To je res lep nogomet, briljantno!« je bil navdušen še Norling. So pričakovali kaj takega? So. Da bo velik pritisk. Kar je lahko samo kompliment. Pa ne da bi z njimi skoparil, še posebej je pohvalil pred tekmo Milaniča, ne toliko zaradi naslovov z Mariborom v prvenstvu, temveč zaradi njegovih uspešnih izkušenj v Evropi. Milanič pa je opozoril, da bodo morali biti pozorni na vsako žogo, paziti na vse in vsakogar. Ko niso, so ga dobili. In ga potem spet dali. S predložka. Z glavo. Nekaj, kar naj ne bi bila opcija, kot je še v torek rekel Milanič. »Ampak analiziramo vsakega nasprotnika, vemo, kje so njihove pomanjkljivosti. Sale je dobil blok in dal gol.« Zveni tako preprosto.

    Pa ni. Maribor je imel cel polčas. Še Dino Hotić je dodal, da so bili Švedi »zreli za tretjega«. So bili. Skoraj cel polčas. Ampak ni šlo. Mariboru se nekje tudi ustavi. Seveda AIK ni Rudar ali Triglav. Kot tudi nemški sodniki niso slovenski. Ampak dejstvo je, da utegne Maribor še več kot tolči po zelenici, ker žoga ni šla v gol (Kotnik), ali se držati za glavo, ko so žogo slabo zadeli (Kronaveter).

    AIK igra na Friends Areni. Ampak prijateljsko ne bo niti malo. Tam ne bodo umirjali, kaj šele zavlačevali, še posebej, če dolgo ne bodo zabili. »Moramo dati gol,« je prepričan nenazadnje Dino Hotić. Kar samo kaže, kaj čaka Maribor. Po Olimpiji, seveda.

    Kronavetrova špička? Evropska klasa.
    Špička. Samo to: špička. Ko bi kdo drug okleval, pomislil, premleval, da bi morda bila prelahka, prepoceni, prenavadna opcija. Pa ni bila. Še zdaleč ne. Najprej se moraš sploh znajti v taki situaciji. V Ljudskem vrtu. Rok Kronaveter je imel dolga leta, desetletje profesionalne kariere, čas, željo in razmislek, da je tuhtal, v bistvu pa obžaloval. Da se to ne bo zgodilo. Nikoli. Ne v vijoličastem. In zdaj? Ne. Ni prvi gol za Maribor. Že tretji je. Doslej najbolj pomemben, čeprav sta bila tudi tista pri Valurju. Ampak tu je pokazal, kakšen fuzbaler je. Na tretji evropski tekmi. Tretji gol. Ni čudno, da je Darko Milanič rekel, da bo Kronavetru počitek zaradi kazni prišel prav. Seveda bi mu najbolj godilo, obema, če bi lahko igral na derbiju. Vendar ne bo. Gladko je pa pozabil na Velenje, na kazen, ki ga čaka zaradi izključitve, na Sagrkovića. To je ta visoki tempo nogometa. Nimaš niti časa, da bi premišljeval, premleval, grizel samega sebe.

    In to je profesionalnost, evropska klasa. Tako umirjena, izzivalna, preprosta, predvsem pa igriva špička. Kot na Željotu. Kot med bloki na desnem bregu. Cik, cak. Bum. Pa ne samo to. Kronaveter je zdaj težišče, bistvo moštva. Kot za zadetek je priboril, ko Maribor ni imel ravno najbolj prepričujoče faze. Našel je prostor in priboril kot. Ne edinega. Je pa podal še Saši Ivkoviću, kar samo kaže, kako hitro je nagruntal vse tisto, kar pač krasi Maribor. Ima zastrašujočo fizično pripravljenost, če odmislimo priložnost na samem koncu, ko je nekoliko slabše zadel žogo in jo je Oscar Linner uspel odbit.

    Nekaj je jasno: Maribor, sploh Milanič, bo v nedeljo na derbiju prvič spoznal, kako je tekmo začeti zdaj, ko nima več svojega prvega igralca-kreatorja. V Velenju se to niti malo ni dobro obneslo, ne glede na širše razloge poteka tiste tekme. Morda bo Maribor šele zdaj ugotovil, kakšno vlogo ima zares Rok Kronaveter.

    Tokrat je bila napaka celo privilegij
    Maribor je imel proti AIK Stockholmu celo privilegij. Lahko si je privoščil napako. Pa to ne majhno napako. Ne. Napako, ki je privedla do zadetka. Za izenačenje. Uf. Kako sezono nazaj, pa bi jih to ne sicer pokopalo, vsekakor pa načelo. Najprej v nogah, potem še v glavah. Zdaj pa ne več. Grejo dalje. To je na prvi tekmi dvoboja drugega kroga kvalifikacij za ligo prvakov, v Ljudskem vrtu, res velik privilegij. Kar samo kaže nato, kako drugače se Maribor ne samo loteva, temveč procesira tekme v Evropi. Reagira na napake, ne potolčejo ga, ne zlomijo in povozijo, četudi se je Andrej Kotnik vidno sekiral. In bil bitko s samim seboj.

    Saj se je imel za kaj. Izgubil je žogo, prelahko, skoraj prepoceni, kar je Sebastian Larsson izkoristil, ker je – Sebastian Larsson. Mož je prebrcal 113 tekem za švedsko reprezentanco. Se žogal leta in leta v premier ligi. Podaja je bila taka, da je še Milanič povedal, kako bomo pisali, da je bila odlična, a da njega bolj zanima reakcija njegovih fantov. In ta reakcija lahko skrbi. Ne toliko Kotnikova, ki sicer neredko zapravlja žoge na sredini, vse v veliki želji po igri naprej in iskanju novega zadetka, praviloma zadetka za dvojno vodstvo, temveč reakcija Saše Ivkovića. »Tako je reagiral že proti Triglavu,« ni ušlo Milaniču, ko je Ivkovića podobno prehitel, nato pa še nasmodil David Tijanić. Henok Goitom je še nivo višje.

    Privilegij je bil samo zato, ker je Maribor lahko popravil svojo napako. In to osebno, poimensko. Prav Ivković ga je zabil. Lahko bi ga tudi Kotnik. Da se še uči, da je to proces, pravi Milanič. Dejansko je za te fante prednost veliko število tekem, ker nimajo niti preveč časa tuhtati, kaj vse so zapravili. Bo pa za tretji krog takšne napake v Friends Areni moral Maribor eliminirati. Ne sme jih biti. Če bodo… Kenan Pirić žal, tudi tokrat je z eno parado zgrešil ne samo žogo, ampak tajming, trenutek in v bistvu vse, še zdaleč ne daje občutka, da bo rešil, ko bodo vsi pred njim zatajili. Vsaj za zdaj je občutek tak. Zato pa so tekme.

    Rezultat & igra = kdaj gol za 2:0?
    Razlaga je zdaj že redna. Ctrl C + Ctrl V. Kopiraj, prilepi. In ne samo pričakovana, ampak upravičena. Dokler si Maribor pripravlja toliko priložnosti, potem težko rečejo pri vijoličastih, da niso dobro igrali ali da ne morejo biti zadovoljni. Razen z… V tem razen, ki je neke vrste nogometno neromantični »ampak« (angl. but), utegne biti ključ mariborske sezone. Zaenkrat gotovo je. Maribor na dveh od petih tekem ni znal doseči gola za 2:0. Imel je priložnost, 60 minut, proti Rudarju. In zdaj po 2:1 še tudi skoraj spet natanko 60 minut proti AIK. Imel je posest, akcije, podaje, strele. Vse. Zmanjkal je le gol. Andrej Kotnik je zgrešil, tolkel po tleh, Kronaveter se je držal za glavo, ker polvoleja ni najbolje zadel.

    Vprašanje se zato porodi, še zlasti, ko vstopi igralec kova Rudi Požeg Vancaš, zakaj se ne zgodi in dočaka gol za dvojno vodstvo, ko bi bil ravno drugi gol (ali tretji tokrat) tisti, ki bi ne bil odločil, vsekakor pa nagnil tekmo. Vsako. Evropsko pa sploh. Razlogov je kar nekaj, ampak ključni se nemara skriva se v odločitvah, načinu, psihologiji vodenja ekipe in tudi v ekipi sami. Ter še zlasti v menjavah. Ne to, kdo gre noter, temveč kdaj in namesto koga. Maribor ima zdaj res prvih enajst, postavljenih in definiranih – ob dolgoročnih poškodbah (Zahović). Kot da bi prvi gol lažje prišel kot drugi, kar vsekakor ni običajno – kjerkoli, ne samo pri Mariboru. S tem ima Darko Milanič še veliko dela. In celoten strokovni štab.

    Izziv zanj namreč je, da je Maribor moštvo, ki zdaj skoraj ves čas želi napadati, kar je sicer razumljivo in samo po sebi nič izstopajočega, toda tudi ko ima žogo dalj časa, tekmec začuti in čaka, da bo nekje, nekaj, nekako šlo narobe. In AIK je to izkoristil. Še bolj, kruto, sta to kaznovala Rudar in Triglav. Morda bo za tekme, ki bodo pristale v »mirnih vodah«, kot si je v Velenju zaželel Milanič, moštvo moralo igrati na več načinov. Sprejeti rezultat, manj tvegati, počakati. To je AIK naredil daleč najboljše v Ljudskem vrtu, čeprav je odigral pod pričakovanji in tvegal s taktičnim saltom. A se je obnesel. Kar kaže, da AIK zna odigrati drugače. In zato odnesel rezultat, ki mu očitno ustreza. Če mu je že proti Ararat-Armenii v prvem krogu. Zato bo ključno vprašanje, ali je tega zmožen tudi Maribor. Vprašanje, če mu bo »kdo da več« koristilo v Stockholmu.

    Norling (pre)samozavestno (ne)preprečljiv
    Rikard Norling je, ne bomo okolišili, kar pojava. Fejst pojava. Dostopen, prijazen in, pa nič slabega, nadut. Na koncu tiskovke po tekmi je recimo obžaloval, ker ni bilo še več vprašanj. »Če pa ta fant tako rad govori angleško,« se je pošalil iz Stipeta Jerića. Dober štos. V bistvu je Jerić res izpadel »skandinavsko«, svoje delo pač jemlje zelo resno, kar je tudi prav, če smo pri stereotipih, kot je tisti, da so, kot je rekel Norling, Švedi še 15, 20 let tega brcali po slabih, popeskanih igriščih. Ampak da se razlika manjša.

    Se. Seveda. Švedi znajo igrati fuzbal. Reprezentančni. Klubski pa kljub temu trpi, pohvalno sicer je, da imajo dokaj solidno število švedskih nogometašev, nekje jim nekaj zmanjka. Preko prsta, kot se je dalo slišati na novinarski tribuni, je njihova težava, kar je seveda priložnost za Maribor, da imajo tri izstopajoče nogometaše, ki lahko naredijo razliko. Sebastian Larsson jo je s podajo, Henok Goitom z golom, nekoliko je ostal dolžan še Tarik Elyounoussi, vendar je tudi on imel dobro tekmo, le da je spoznal, kaj lahko pripravita Blaž Vrhovec in Alexandru Cretu. In zmeljeta in zaustavita.

    Zato AIK najbrž ne bo Mariboru zapretil s posamezniki, četudi te premore. Ne. Milanič ni zaman opozoril, da v prvenstvu in nasploh doma AIK igra povsem drugačen nogomet. Z več tempa, z več pritiska, vse to delajo hitreje. Tečejo po žoge, ki gredo v avt.  Na pamet jim ne pade, je šlo razumeti Milaniča, da bi zavlačevali, umirjali, stopali na žogo, se tako consko branili in čakali, ker da bo 2:1 dovolj. »Umirjal je stvari in nam hotel uničiti ritem igre. Kdor je spremljal, kako so igrali v prejšnjem krogu kvalifikacij doma, je videl, kako so potem hiteli. Hitro so izvajali kote, avte, pritiskali. Na to moramo biti pripravljeni. Danes so prišli v Maribor z namenom, da umirjajo ritem igre, v nekem trenutku so tudi malce zavlačevali, na povratni tekmi pa pričakujem višjo raven igre Aika,« je napovedal Milanič.

    Morda je zato Norling povedal precej sprijaznjeno, skoraj čisto samoumevno, da je to šele prvi del in da ta rezultat zdaj daje vedeti, kaj morajo narediti. Deloval je čisto skulirano. Odgovarjal kratko, skoraj odrezavo, če ne bi bilo komično. Kot da tako lažje živi s pritiskom, ki ga takšni navijači, kakršni so bili ti, ki so prišli v Maribor, seveda nalagajo. AIK že lep čas ni doživel evropske jeseni, letos niso več tako suvereni v prvenstvu, ko je Malmö razrešil svoje težave.

    Toda to ne spremeni dejstva, da je Norling kot hladen špricer. Res skuliran tip. Izgubijo, pa vseeno najde razlog za smeh. Da je dvoboj še živ in rezultat, kakršen je. Skandinavski tip humorja, pač. Ampak pomembno bo, kdo se bo smejal na koncu. Doma ga čaka gotovo drugačen tip tiskovnih konferenc. In vprašanj. In nemara tudi manj smeha, če se bo še enkrat od bolj prilagodil Milaniču kot obratno. Nevarno za Norlinga je, da je sam pred tekmo rekel, kako bo pomembno ravno to, kako bo Maribor igral. In Maribor je naredil ravno to. Kot je rekel Dino Hotić. Da je dojel, da se nogomet lahko tudi malo igra. Poigrava. In to je Mariboru prineslo zmago. Sicer s prejetim golom. Tekma v Ljudskem vrtu bo svoj kontekts zares dobila na gostovanju. Po derbiju. Kakšen teden, koliko nogometa! Dobrega nogometa!

    Drajek

    Sojenje. Nemški sodnik Sacha Stagemann je odelal vrhunsko tekmo. Skoraj ga ni bilo. Pa ne da je to vedno nujno dobro, ker ni. Ampak tokrat… Kakšna razlika. Kakšno sojenje. Kakšen stil. Nič govorjenja, nobene razlage. Nič. Res pa je, da je bila tekma zelo poštena. In niti malo groba. Četudi trda. To. To je to.

    Švedski navijači. Takšni gostujoči navijači lahko pustijo velik vtis. Res vtis. Tudi na fantih v vijoličastih dresih, kot je po ovinkih povedal Milanič. Prednost Ljudskega vrta je ob tako zagnanih gostujočih navijačih celotno navijanje stadiona. Violam je to tokrat zelo dobro uspelo. Zelo.

    Obisk. 7.816 je zelo soliden obisk, sploh glede na tempo tekem (in ceno vstopnic), bi pa lahko bil boljši. Ampak zato bi moral biti tudi razpored tekem nekoliko drugačen.

    Igralec tekme: Rok Kronaveter [Maribor]

  • Pet ugotovitev: Rudar vs. Maribor [1:1]

    Pet ugotovitev: Rudar vs. Maribor [1:1]

    Maribor mora najprej (raz)rešiti sebe
    Gol je bil lep. Res lep. Iber lep. Fejst lep. Golčina, evrogol, golazo, štikl, komadčina. Ko Dino Hotić pomeri s svojo vselej znucano levo kopačko, tudi ko ima novi par, potem golmanom ni lahko. Božajo prečko, kot Hannes Halldorrson, ki je na svetovnem prvenstvu ubranil penal Lionelu Messiju in spravljal Angleže v obup na evropskem. Tomaž Stopajnik ni božal ničesar.

    Sploh pa ni bil edini, ki se je praskal po glavi. Kako je ta Rudar prejšnji, uvodni vikend zabil Domžalam dva gola? In, še bolj pomembno, kako je samo dva prejel? Kako? Tako, da na srečo ni prejel tretjega. Če kaj, te knapi s svojo »srečno« filozofijo psihološko zlomijo. V kolikor se, vprašanje, če vam je psihoanaliza blizu, ne zlomiš sam.

    Videlo se je, da Darka Milaniča pošteno muči, vse bolj, ker Maribor ni zabil še drugega. Za 0:2. Kot se je izkazalo, niti polčas ni bil tisti mejnik, ko bi ga še lahko. Češ, gladko. Da bi vse Valur postalo. Pa ni. Ker je to pač nogomet (ne, Asmir Sagrković ni nogomet, to še sledi). Ker se lahko načrti pač spremenijo, kot je spoznal Sulejmanović, ko je rekel po tekmi: »Maribor je bil v prvem polčasu predober za nas.« Pa prehiter. Pa premočen. Pa preorganiziran. Rudarja ni bilo. Ne onega iz Domžal, ne onega od pomladi, ne nič.

    Ampak Maribor niti proti takemu moštvu ni zmogel tistega, kar ga je ugonobilo med drugim proti Triglavu. Zabiti, da bi tekmeca strli, povozili, nadigrali. No, nadigrali. Saj to je lepo, žoga kroži, finta tu, dribling tam, strelov ne manjka, če ne uspe prva ideja, pa gre žoga skozi v šesto. Gre skozi, ja, toda ne v gol. Razen oddaljenega strela Hotića, ki je poskusil še enkrat skoraj z istega mesta in za las zgrešil, je bilo vse ostalo pač premalo. Ne slabo, ne nekonkretno, ampak premalo. Medlo, zgarano in zapravljeno. Vse, kar naredita kreatorja, kot sta Andrej Kotnik in Rok Kronaveter, ne najde naslovnika. Jasmin Mešanović pač ni eksekutor. Ni. Štirikrat, da vsakič, je vstopil v tej sezoni, imel že dovolj priložnosti za prste obeh rok, pa je pri golu resno sodeloval le, ko je bila žoga že čez črto proti Triglavu. Ko je pač »bil tam«.

    Ta(k) Maribor bo tekme – sodeč po Milaničevi ideji – dobival samo, če bo zabil drugi, tretji, peti gol. Ali vsaj dva več. Ali, za vsak slučaj, tri. Ker en ni dovolj. Ni bil niti za točko proti Triglavu ali za zmago v Velenju. »Glede na prikazano manjkajo goli, pridemo gor z lahkoto, manjkajo goli. Škoda za ta gol oziroma da tekme nismo zaključili prej. To je bilo ključno. Moramo zabiti še kakšnega, da pripeljemo tekmo v mirne vode. Delali bomo po planu naprej in se pripravili glede na nasprotnika. To je bila četrta tekma v kratkem roku.«

    Da bo tekem ogromno, je bil ponavadi privilegij. Za Milaniča pa se nakazuje, da utegne imeti spet probleme, ker mora dejansko izbirati med presežkom igralcev. In pomanjkanjem na drugi strani. Taktika mu uspeva, dokler mu ne. Remi v Velenju sicer ni polom, je pa problem, če Milanič ne bo sprejel novih oziroma starih pravil igre ter če ne bo znal analize narediti že med tekmo. »Na treningu je težko pričarati. Trenerji rečemo, da je dobro, da prihaja moštvo v priložnosti. Rad bi zabil dva, tri, štiri iz štirih priložnosti, kot da iz desetih zabijemo samo enega.« Sliši se seveda logično. Kot se sliši nenavadno iz Milaničevih ust, da je Rudar »po izključitvi začel igrati enostavno«. Morda je to tisto, kar včasih zmanjka. Je pa res, da kar očitno tej postavi deluje enostavno, morda za njihovega trenerja ni. Da bi tak nogomet postal enostaven, je potrebnega veliko kompleksnega dela. Maribor igra lepo, morda še lepše kot lansko jesen, toda to mu zdaj, ko ima le točko bolj malo pomaga. AIK pač ne more biti rešitev. Niti diverzija.

    Srednjeveško sojenje
    Asmir Sagrković je storil nekaj, česar v zadnjih štirih, petih letih noben sodnik ni. Ne, ne to. Ne tega. Vsaj ne tako hitro. Stopil je pred kamero. Ne. Še več. Opravičil se je. Ker najprej ni dal izjave, seveda takoj po tekmi. Češ, da je bil še vroče glave, kot sem izvedel od Iva Milovanoviča, ki je stopil v tunel in tam vendarle dobil Sagrkovića. Ta se je vljudno opravičil in nato vseeno stopil pred kamero. In zatem na tisto eno vprašanje, zakaj je pokazal rdeči karton Roku Kronavetru, s čimer je najbolj vplival na tekmo – niti Rudar sam ni zmogel tako obrniti poteka tekme, pa se je Almir Sulejmanović iskreno in resnično trudil – , odgovoril, da ga je Kronaveter grobo žalil.

    Seveda ga je. Seveda to ni prav, seveda se to ne spodobi, ampak seveda, da ga je Kronaveter žalil. Saj ni prvi iz Maribora. Zlatko Zahović je dobil v petek tri tekme zaradi tega, ker je žalil Dejana Balažiča prejšnjo soboto. Ta isti Maribor, ki je v sredo proti Valurju najprej dobil dosojen penal proti sebi, igralci so moledovali in je portugalski sodnik raje preveril ter si premislil, kar je pač nenavadno. Kot so tudi nevajeni tega navijači Maribora, ko je padel dvom, če je Maribor res prvi gol zabil iz ofsajda. Ne. Ni ga. Regularni gol. Vredu? Vredu.

    In tega Asmir Sagrković ne razume. On in njemu podobni. Nič mu v tem trenutku, ne njemu, ne Mariboru, ne Rudarju, ne slovenskemu nogometu, ne NZS, ne avtorju teksta, ne, še zlasti, navijačem, da je Damir Skomina sodil finale lige prvakov, ne pomaga, ker je dal izjavo. Prav je, da jo je dal. Kameram, Milovanoviču, trenutku pač ni mogel reči ne. Čeprav je najprej rekel ne. Ker je bil še vroč. Tudi Kronaveter je bil. Ni se takoj po prekršku vsajal na sodnika. Ni. Lepo se vidi, da ga je najprej skrbela njegova desnica. Ne sodnik. Sploh pa: Asmir Sagrković si ni zaslužil, da še naprej sodi prvo slovensko ligo. Ni. Ker je predlani storil nekaj, kar je najhujše, kar lahko sodnik stori. Ni znal pravilno odmeriti časa. Triminutni lastni podaljšek je skrajšal na dve minuti. Kje? V Ljudskem vrtu. Nato je konec tiste, predlanske sezone, kot dodatni sodnik za golom javil v Domžalah prekršek za penal, ki je na koncu odločil prvenstvo.

    Asmir Sagrković prihaja iz Vrhnike, pravi uradni zapisnik. Torej pripada MNZ Ljubljana. Mariboru je sodil letos že drugi sodnik iz MNZ Ljubljana, ki je dala sodnika tudi za mestni obračun Brava in Olimpije in ki so lani ob MNZ Kranj največkrat sodili Mariboru. Nobena od teh dveh MNZ nima naših najboljših sodnikov. S tem, ko se delegira statistično nagnjeno v eno smer in ko Olimpiji lahko sodi sodnik iz lastne MNZ Ljubljana, Slavko Vinčić pa Mariboru pač kot Mariborčan nikdar ne bo sodil (kar velja za Radeta, ne velja še za Slavkota), ZNSS in NZS sama sebe postavljata v oporečno situacijo. Ki ne koristi nikomur. Ne gre več za »fkrali« Zdaj je šlo predaleč. Ne zato, ker Maribor ni zmagal. Eh. Naleti igralcev so vse hujši. Pa ne samo igralcev. Tudi funkcionarjev. In kaj počne ZNSS? V digitalnem času, ko se uvaja VAR ravno zato, ker tehnologija že dolgo omogoča, da vsi vidimo vse, se zateka k anahronizmu. To je srednji vek sojenje. To ni le korak nazaj. To je brezno, dno, sramota. Obnašanje igralcev in funkcionirajev ni ločeno od sodniških odločitev, sodniki pa se obnašajo točno tako. Kot da so njihove odločitve izključno objektivne, kot da so bile dosojene nad igriščem, izven njega, kot da nima(jo) nobenega vpliva, hkrati pa vsake toliko skušajo povedati, da so tudi sodniki samo ljudje, krvavi pod kožo in da vsi delamo napake. Sodniki se obnašajo, kot da žalijo samo njih. Seveda to ni res. Če bi bilo, potem Skomina ne bi imel bojda dveh prijav v Evropi, ker je igralca žalil. Kaj vse je znal povedati in nametati igralcem (»glej kak igraš«) ali kar celotni ligi in okolju (»kje jaz to sodim, da mi reklame tekmo premikajo«). Ampak kaj vse je tudi slišal. Vse. Žaljivke. In hujše. Nogomet je pač strast. Ne odstavek in člen pravilnika.

    Težava je, da sta Dejan Balažič in Asmir Sagrković za svoje napake »kaznovana« tako, da jih lahko ponavljata še naprej. Zanju škode in posledic ni pravzaprav nobenih. Vsaj ne drastičnih. ZNSS je recimo resno odrezala Davorja Drečnika, ko je imel res obupen derbi. To pa je vse. Mi te tipe gledamo iz vikenda v vikend. Ne prvi ne drugi se v tej sezoni ne samo, da nista proslavila, temveč sta postregla z nevarnimi precedensi, pri katerem je na ŽAK-u sodeloval tudi Rade Obrenović, ko ni znal resno kaznovati hudega naleta v noge. Nedavno je prišlo zaradi takšnih štartov celo v evropskih tekmovanjih do dvojnih zlomov noge. Pa ne samo to. Sodniki po tekmah odidejo, nihče ne zve, kakšne so interne kazni, postopki, posledice. Aleksander Čeferin je zgradil svojo kariero ravno na transparentnosti v nogometu, ki da je tako vase zagledan in uživa v milijonih ter statusu. ZNSS je pa postala ravno to: vase zaprta organizacija, ki ne samo, da ne rabi nikomur odgovarjati (prav je, da so sodniki neodvisni, ampak to ni enako nadrejeni), temveč zato izstavi še račun.

    Ni samo žalostno, da se toliko pogovarjamo o sodnikih. Ni. Prišli smo tako daleč, da čakamo, kdaj bo priletelo sporočilo, kaj je določil disciplinski sodnik. Ki prav tako ne odgovarja nikomur. In se je, ko bi res moral sprejeti tehtno odločitev, podredil širšemu kontekstu in pozabil na pravilnik samo zato, ker ni upal zapreti Ljudskega vrta za derbi. Pa bi ga, po črki pravilnika, najbrž moral. Ampak so končno videli širšo sliko. Da prazen stadion na derbiju ne bi koristil nikomur. Zato, ker imajo neposredno tudi na NZS nekaj od tega. Lepe kadre polnega stadiona. V YouTube vrhuncih sicer ni sodnikov, samo mimogrede. Zakaj bi jih pa dali? Kdo pa uživa, ko gleda sodnike na delu? Sodniki.

    Sodniška organizacija ter disciplinski sodnik, ki znajo biti rigorozni, ko je to tudi prav in skušajo zaščiti sodnike, ker gre za integriteto igre in njene poštenosti, se držijo lastnih pravil samo takrat, ko jim to ustreza in dokler vedo, da to ne bo v nobenem primeru škodilo njim samim. Če bi jim naškodilo, potem odločitev prestavijo. Takrat jih ni nikjer. Asmir Sagrković je imel predavanje takoj na začetku tekme, ko za to ni bilo nobene potrebe. Ko so ga igralci po tekmi prosili za komentar, jih je takoj odgnal. Tudi Marcosa Tavaresa. Niti besede mu ni želel nameniti. Da ni debate. Ker za to gre. Za ta – ni debate. In to škodi. Škodi zato, ker razvname strasti in nosi posledice. Ena odtrgana tablica na avtu, kot se ti zgodi po razjarjenih domačih navijačih, ker jim je sodnik znova razparal živce, je še razumljiva, stvar folklore, se zgodi, se popravi. Ampak težava je, da naslednjič tega nekateri več ne bomo trpeli. Ker se ponavlja. Ker nimamo rezerviranega parkinga. Ker ne kličemo, kot Matej Jug na Ptuju, policije, naj nas pomaga peljati domov. Da, tudi smo že videli, da si je sodnik, tako vehementen na igrišču, naročil kar policijsko spremstvo. In seveda ga ni dobil. In ko ga ni, je imel užaljen obraz. Češ, kako vendarle ne? Zakaj? Ker niso vajeni. Da nekaj ni po njihovo. Še zlasti ne, če vsi ostali delamo vse to zaradi tega, ker cenimo igro in znamo brati njene fenomenalne zgodbe. Ki so jih pri nas spisali tudi sodniki in so cenjeni in nagrajeni za svoje delo.

    Toda Asmir Sagrković bo gledalce samo nagnal s stadiona. Če misli, da bo pri 32. letih učil Roka Kronavetra manir, spreminjal njegov karakter in se čudil, ko se bo ta trdo odzval, ko nekdo prileti z nogo vanj… Seveda si je Kronaveter za žaljenje izključitev zaslužil. Če ga je res žalil. Milanič je rekel, da taka komunikacija iz obeh strani ne sodi na igrišče, a je znova tudi poudaril, da mu je Kronaveter povedal, kako je sodnika le vprašal, zakaj ni sodil prekrška in rekel ‘glej, kaj mi je naredil’. Žaljenje ne sodi na igrišče. Pika. Ampak na igrišče ne sodijo najprej taki naleti, kot je bil Črnčičev. Še manj sodijo pa na igrišče Sagrkovići, ki odmahnejo z roko ob takih štartih.

    Ne vem, komu bi bili prazni stadionu in občutek, da se sodi v eno smer, v korist. Damir Skomina je postal dober sodnik ravno zato, ker je znal v nižjih ligah tudi zgrabiti koga za vrat. Ker se ni pustil. Ker je to počel v zadnji ligi, je po svoje počel tudi v prvi. Ni šel po pravilnik ali čakal, da mu bo hrbet kril disciplinski sodnik, nato pa še sodniška organizacija in zatem še NZS. In zato je postal ne samo naš, ampak eden najboljših sodnikov v Evropi. In tega vsi tisti, ki so prišli za njim, ne razumejo. Še vedno ne dojamejo, da niso niti približno tako pomembni, kot mislijo, da so. Niso. Pika. Oni se niso »fajtali« za ta renome. Nihče razen sorodnikov in delegata ne pride na stadion zaradi sodnika. Nihče. Tako je bilo, je in bo. Še Pierluigi Collina je bil dodatek k spektaklu. Noben ni gledal njega, ko je šla žoga po travi. On je sodil najboljšim. Niso najboljši igrali ob njem. Tega ne razume Sagrković in ne bo nikdar razumel, če bo šlo tako naprej.

    To ni nova, je pa najdaljša ugotovitev, ki seveda ve, da ničesar ne bo spremenila. Želi le poudariti, kaj se dogaja in kaj se bo dogajalo. Ne v kratkem času, ne na srednji rok, ampak dolgoročno. Ker sodniška organizacija prekleto dobro ve, da ko se začnemo prepirati o sodnikih, se ne prepiramo zares o sodnikih, ampak praviloma iz nas privre pripadnost, poštenost, integriteta. Ne vzkipimo enako za vse odločitve. Da. Ker smo ljudje. In pravico do tega imajo absolutno tudi sodniki. Nimajo pa pravice biti nad igro. So njen sestavni del, so njen administrativni del. Sodnik je tam zato, ker se moštvi strinjata o poštenih pogojih. Da bi bili enakovredni. Gre za to, da ti je omogočena normalna tekmovalnost, kot je čisto na koncu petkovega medijskega termina zaman rekel Darko Milanič. In ta Mariboru ni bila omogočena na normalen način ne proti Triglavu ne proti Rudarju. Maribor je priznal že dva mejna gola, ki sta podpisala tekmo: da ni bilo prehitka ne pri golu Triglava za 0:1, ne pri izenačujočem Rudarja 1:1. Pošteno so priznali, resda so potem fokus tudi pošteno premaknili na nepravilne odločitve. Ampak vseeno stopili so na žogo, če odštejemo Roka Kronavetra. Milanič je v Velenju dal kasneje izjavo komurkoli, ki je zanj poprosil, tudi Denis Klinar je prišel. In prišel je Asmir Sagrković.

    Prav je, da pridejo tudi sodniki, ker so akterji tekme, do teh pa imamo mediji po pravilniku NZS tudi dostop. In tega bo vse več, morali bomo počakati tudi sodnike, da bomo dobili odgovore na vprašanja: kaj je še prekršek, kaj je roka, kaj ofsajd. Ampak ko so fokus sodniki, ne pa kvaliteta nogometa … Potem … Ni več daleč dan, ko bo kdo raje čas namenil še čemu drugemu. Nenazadnje, zelo dobro razpoloženi uradni napovedovalec na stadionu si je zaželel tudi zabave. Ker nogomet je ravno to. Zabava. In tega ti sodniki, ki bi nam radi zasadili dvome v pravila nogometne igre (pa so ta zelo zaguljena, dovolj, da je imel še predstavnik sodnikov težave s predstavitvijo za novinarje na Brdu pred začetkom sezone) ne razumejo. Da so partibrejkerji. Da kvarijo zabavo. Da nas razburijo. Da uničijo. Ko sem pred leti vprašal Damirja Skomino, kako bi razložil ofsajd nekomu, ki nima pojma o fuzbalu, je rekel, da mu ne bi. Da bi mu ga narisal. Ampak to je bil še čas, ko sodniki niso bili zvezde. Ali mislili, da so zvezde. Ali ko bi mislili, da so nad vsem in da zanje pač ni nobenih posledic. Pa so. Ne zanje, ampak za vse nas. Asmir Sagrković je storil najprej sramotno napako, pozabil na pravila nogometne igre, nato pa reagiral v skladu z vsemi pravili. To je srednji vek. Kjer je kreativnost bila poteptana. Krivice ni bilo, ker je ni moglo biti, ker se je točno vedelo, kako in kaj.

    Almir Sulejmanović je športno in pošteno priznal, da jim je izključitev Kronavetra zelo pomagala. Ker jim je. Do takrat jih, bodimo iskreni, ni bilo nikjer. Sodniki niso krivi, ker Maribor ne zabije drugega. So pa krivi, da tako nezadržno in vsiljivo posegajo v igro, da za svoje napake niso niti malo sankcionirani in da se sprašujemo o lastni pameti, kako je možno, da gledamo takšne napake v ligi, iz katere je prišel eden najboljših sodnikov. Nekaj je definitivno jasno: novega Skomine še doooolgo ne bomo videli. Ker noben od naslednikov nima tega, kar je imel on. Niso fajterji. So tipi, ki rečejo, da imajo »vročo glavo«. In grejo v slačilnico tuhtat, kaj bodo povedali. Damir Skomina tega ni naredil. Imel je vročo glavo in se na lastnih napakah počasi umirjal, izoblikoval, brusil. Asmir Sagrković nima nič od tega. Na igrišču je glavni, v tunelu, ob igrišču deluje pa kot nebogljen tip, ki komaj čaka, da bo spet glavni. Kar se je videlo po tekmi. Vse bolj bled je bil, ko ni mogel več odločati. Marcos Tavares ga je mirno spraševal, on pa nič. Ker kot da nista ista. Sagrković je deloval, kot da verjame, da je sam bolj pomemben za integriteto slovenskega noogmeta kot njen najboljši strelec. V zgodovini. Ampak Sagrković ne razume, da sam ni reklama za nogomet, ker ne bo nikdar posnel reklame. Bomo ga pa gledali v posnetkih. Žal.

    Kot bo Rok Kronaveter gledal derbi in najbrž nato še vsaj tekmo pri Muri. Gledal, ne igral. To, kar je storil Asmir Sagrković, je žaljenje za vse tiste, ki gremo radi na tekme, ki uživamo v drami, ki nam dvigne pulz, ko pade gol v zadnji sekundi in ki to delamo zato, ker to radi delamo. Ampak včasih pač nima več smisla. NZS se ne bo mogla delati, da tega ni. Na klubih pa je, da resno razmislijo, ali bi nazaj prevzeli vodenje lige, kot so ga nekoč že imeli, ko je še obstajalo Združenje prvoligašev.

    Evrogol Hotića pokazal, kaj je (lahko) rešitev
    Kako ima nastavljeno nogo. Neverjetno. Igra najboljši nogomet svoje kariere. Ne samo enkrat. Dvakrat je udaril. Dva gola že ima, lahko bi imel vsaj še dva, ker je zadel prečko proti Valurju pa še zdaj spremljevalni okvir, ki drži mrežo v Velenju. Hotiću dejansko godi, ker je dobil resno konkurenco in ker je nenazadnje Zlatko Zahović rekel, da je Rok Kronaveter prava desetka, to pa nosi na hrbtu ravno Hotić.

    Trenutno deluje kot edini igralec ne s potezo, ampak s solo potezo. Vsi ostali nujno potrebujejo vsaj še enega v akciji, po možnosti pa dva ali tri, ker je to igra, ki jo goji Milanič in za katero je bil očitno po pripravah prepričan, da bo Mariboru najbolj ustrezala, privabila in tudi sesuvala tekmeca. Vabi že, ampak če vse podaje, ideje in streli ne končajo v mreži, vsaj v notranji strani ne, potem je vse ostalo precej zaman.

    Zato je toliko bolj očitno, ker imajo vsi skupaj, zlasti Hotić, karakteristike, da bi potrebovali še nekoga s karakteristikami. Sploh zdaj, ko bo Maribor igral na vsaj dva, tri več. Streli od daleč so lahko rešitev, ko je preveč ofsajdov ali ko kombinacije ne strejo obrambe tekmeca.

    Handanović pri 41 letih s klopi za zgled
    Nazadnje je sicer branil proti Krškemu maja, a takrat je Maribor slavil naslov prvaka in se je nekaj kakor spodobilo. In se je. Ampak zares je branil v ritmu novembra lani. Nato je na sceno prišel Kenan Pirić, ki je vselej in vedno izpostavil, kako in koliko se uči ravno od Jasmina Handanovića.

    Tokrat je ta stopil v vrata zato, ker je Pirić zbolel za virozo (tudi Sandi Ogrinec). Najprej, Handanović ima štirimestno številko registracijske številko, prva števka njegove starosti je tudi štirica, ampak pokazal je suverenost, četudi je med pripravami hkrati nehote spomnil, da mu manjko tekem lahko pride tudi do živega. Je pa imel izredno pozitiven vpliv na celotno obrambo. Dokler je lahko imel. Žigi Škofleku je ubranil z refleksno obrambo, Dominiku Radiću pobiral žoge in dolgo dal vedeti, da se Mariboru ne zabije kar tako. Še zlasti ne z enim več. Skoraj prosil je rumeni karton za zavlačevanje, vse izkušnje je vnovčil, zastavil telo, da ga Maribor ne bi dobil.

    Pa ga je. Četudi je zlasti na Mitjo Vilerja pa tudi Sašo Ivkovića vajen, pa ni vajen na takšen padec in takšen preklop, kot se je zgodil po rdečem kartonu. Mariborsko obrambo čaka resno delo, saj so tako proti Triglavu kot Rudarju dobili gol, skupaj tri, kar je nadaljevanje zgodnjega trenda priprav. Handanović lahko tukaj odigra pomembno vlogo.

    Rudar pod Sulejmanovićem redno osvaja velike točke
    Že res, da je bil uvodni remi v Domžalah (2:2) odmeven. Bil. Ampak res je tudi, da je Rudar slavil dva gola, še bolj bi pa moral le dva dobljena. In podobno so jo zagodli Mariboru v prvem polčasu, ko so jim skoraj ponujali drugi zadetek, pa ni in ni in ni prišel. Vendar Almir Sulejmanović še ima precej zaloge, ima nenazadnje dober izkupiček, kaj dober, odličen za Rudar, ki se je pod Marijanom Pušnikom vse bolj mučil po lanski evropski izkušnji. Sulejmanović ima na petnajstih tekmah še vedno le štiri poraze.

    Tokratni nauk je bil ta, da je morda sistem dobro zastavljen, ampak nemara ne bo deloval ravno proti vsakemu tekmecu. Vsaj ne, če se ne zgodi tisto nekaj. Pritisk je zalegel proti Domžalam, da je Branko Ilić okregal obrambo ali da nihče ni Senijada Ibričića, ker je imel Žiga Škoflek sprehod.

    Četudi so se Škoflek, Tučić in Radić že proslavili v ligi in predstavljajo zelo potentno sprednjo trojico, so proti Mariboru izpustili domala prvi polčas, na koncu pa je najbolj koristila taka tekma Radiću, ki rine takrat in tja, ko soigralca tega ne zmoreta, znata ali hočeta. In Rudar se zdaj lahko počuti precej ponosno, vendar glavno delo jih čaka proti ekipam, s katerimi se bodo borili za podobna mesta. Zaenkrat je to sredina. Ostaja pa vprašanje za Rudar, kako to, da že polne tri sezone in zdaj še eno tekmo zraven ni uspel premagati Maribora.

    Drajek

    Dobrovoljni napovedovalec. Kako je imel dober dan! Uf! Uvodni nagovor je nekaj, česar drugje ni več, odkar je izpadlo Krško, kjer si izvedel vse in še več od uradnega napovedovalca na stadionu. V Velenju ni posebno le to, da špiker šteje kote, temveč, da pove vse. »Upam, da bomo uživali in se zabavali, Štajerci smo nenazadnje taki in tudi vam dobrega počutja,« je povedal uvodoma. Med polčasom je Mariboru zaželel vso srečo v Evropi, sebi pa, da bi v Ljudski vrt jeseni v ligi prvakov prišla – Barcelona. Gol je proslavil z dolgimi »juhuji«, kar daje okolju pristnost.

    Obisk v Velenju. Uradno 2.000, kar je morda malo visoka številka, vendar za Velenje je to rekordni obisk, če bi ga primerjali z lansko sezono, ko se ni zbralo nikdar več kot 1.200 gledalcev. V celi sezoni. Velenje ima lepo, zavidljivo, knapovsko fuzbal tradicijo in samo upamo lahko, da bo obisk letos na tekmo višji kot lani (ubornih 444 na tekmo).  

    2,30. Stane pivo na stadionu Ob jezeru. Zelo konkurenčno.

  • Pet ugotovitev: Maribor vs. Valur [2:0]

    Evropska rotacija, evropska disciplina
    Morda je to celo prvič. Sploh. V eri Zlatka Zahovića. Pa tudi sicer. Da se Maribor bolj udobno počuti, ko igra v Evropi. Že res, da se je v Ljudskem vrtu še bolj udobneje namestil, ker je imel domala neulovljivo prednost proti Valurju. Ampak ravno sledenje načrtu, ponavljanje recepta in disciplinirano dojemane tekme je zlomilo tekmeca. Vložek tekem za ligo prvakov je neposredno večji, posledice, učinki in nagrade skoraj takojšnje in to je tisto, kar Mariboru zaenkrat bolj ustreza, saj je v Evropi vsak gol nagrada in dosežek, če je že v domačem prvenstvu ne le nuja, ampak sodeč po tekmi s Triglavom še psihološka muka, ki načne samozaupanje. Če je svež, okrepljen Maribor v Evropi prednost, je za domače razmere okrepljen za branjenje naslova. Kaj je lažje oziroma težje, je znano.

    Darko Milanič je ta teden trikrat precej presenetil. Prvič seveda v soboto, ko ni prišel na novinarsko konferenco (dobro, saj nihče od vijoličastih ni, nekoliko nenavadno je bilo samo to, da se je Stipe Jerić opravičil v prvi osebi ednine, nato pa napeljal na celotni klub). Nato pa v torek, ko se ni zabubil v pričakovano in že uporabljeno »tema konference je prihajajoča tekma«. Nak. Ni se. Direktno je povedal in to marsikaj, čeprav niti enkrat ni omenil sodnikov, je nakazal svoje razmišljanje, o katerem morda več kdaj prihodnjič. Preseneča le njegova vse bolj prisotna in uporabljena odkritost, s katero razkriva svoje razmišljanje, filozofijo in predvsem karakter.

    Tretjič pa je presenetil po tekmi. »Bom zdaj povedal iskreno: včeraj smo bili na treningu slabi,« je povedal, ko je bil Valur, še bolj pa Triglav, za njim. Da je načelo samozavest, ker niso strli Triglava vsem dogodkom navkljub. Nemara to kaže, četudi je tudi Saša Ivković spomnil, da jim odločitve res niso šle na roko, temveč so vplivale na igro, da znajo pogledati na tako izkušnjo tudi samokritično. Ko se glave ohladijo, kakopak. In se potem pobrati, sestaviti in tekmo nekam »spakirati«, kot je dejal Ivković. Manj je bilo solo akcij, ki jih Milanič pač ni vajen v takem obsegu, še zlasti, ko gre za Andreja Kotnika, ki ga je ravno zaradi svoje vztrajnosti, četudi ta občasno meji na trmavost, pohvalil. Zato, ker se je tudi on držal načrta. In ker je tekma šla, kot si je Maribor zaželel. Hiter gol in zdravo. Ko gre vse po načrtih, se Maribor poigrava in sprehaja tekmeca.

    Ovacije Kronavetru, naposled
    Niso sicer vstali vsi, ampak več kot dovolj, da se jih je videlo v živo in da jih je ujela tudi kamera. Še spomladi ga je tukaj zabil za Olimpijo. Še kakega je dal Mariboru, vendar ni pozabljeno, da je v tisti tekmi, ki je več kot le prestavila, temveč skoraj pokvarila čago Mariboru, pridržal roke in ni želel slaviti. Čeprav je imel konkreten razlog, da bi. Pa ni. Ker ve, kje bo živel, ko bo kariere konec. Ko ne bo mogel več na igrišču narediti, česar ravno na igrišču leta in leta ni mogel.

    Zdaj je lahko. Rok Kronaveter je igralec, za katerega se v tem trenutku zdi, da mu je težko sploh karkoli reči. Razen: bodi, kar si. Ampak ni prišel v slačilnico kot da je vse to samoumevno. V tem gotovo spominja na Milivoja Novakovića, vendar utegne biti učinek in končni izplen precej drugačen, kot je bil z Novakovićem. Kronaveter nima samo več še aktivnega fuzbala v nogah, temveč mu ob vsej profesionalnosti koristi, da je – Mariborčan. Trenutno se osredotoča izključno na to, dela svoje in dela za ekipo. In še več. »Vi vidite samo to, jaz vidim še kaj drugega: odnos do soigralcev in obveznosti je spoštljiv, dobro se počuti tukaj,« je predal Milanič in s tem nakazal, da je dobil igralca, ki ga preteklost niti malo ne bremeni. Še več. Okrepilo ga je.

    Primerjava z Daretom Vršičem se sicer ponuja, vendar je obenem v kali zatrta. Predvsem in že zato, ker je dal še precej več skozi kot Vršič. In ker je Mariborčan. In ker ljudje cenijo bolj to, česa drugje ni povedal, kot to, kar je počel (tudi Mariboru, za Olimpijo) na igrišču. Zadetek, ko je Andrej Kotnik sklonil glavo, pa je samo dokaz, kako drugačen je zdaj Maribor.

    Kreativnost in hitrost zelo godita – Tavaresu
    Tako dolgo je tu, da ne samo, da sta dva Marcosa Tavaresa v evidenci Prve Lige Telekom Slovenije, ampak ga bo počasi sin, ki je pobiral žoge proti Valurju, ujel. Vsaj po višini. Ampak nič ne kaže, da je Tavares tu le zaradi dobrih starih časov. Zaradi rekordov. Zaradi spomenika. Eh. Tavares je tu zaradi tega, ker ima rad fuzbal.

    Zabil ga je. In to kako? Tako da je našikal, nadriblal, povozil islandskega branilca. Začel z levo, dokončal z desno. Zato pa piše na Transfermarktu, temu gigantu nogometnega ugibanja in ocenjevanja, pri »foot« piše »both«. Ja. Z obema. In tako ga je tudi zabil. Evropski gol številka devetindvajset. Koliko je to? Naslednji, Dejan Mezga, bo ostal pri enajstih. Agim Ibraimi in Ante Šimundža jih bosta imela po osem. Resda se je Tavares nabrcal že v Evropi, tekma številka 87. Kar samo kaže na konstantnost, ki jo Maribor premore. Le eno sezono od osamosvojitve Evrope ni bilo, v prvi Tavaresovi. Godi mu, da podira rekorde, to bo njegov dosežek, to je njegov vzpon, njegovo drugo, tretje, četrto in devetindvajseto dejanje. To je njegov odgovor na vprašanje, kako to, da se je žogal z Danielom Alvesom, žural z Ronaldinhem, brcal v mladi brazilski reprezentanci, nato pa šel igrat nogomet na drugi konec sveta.

    Ampak nekaj drugega je. Ključna ugotovitev morebiti. Za nadaljevanje sezone. Ker ni nepomembno, kako se kapetan počuti, kaj počne, kakšna je njegova vloga. Lani je redno vstopal s klopi, v nekem trenutku spomladi celo največkrat v celotni ligi, pa mu je to godilo. Zdaj ima to še raje. Prva izbira je v sistemu z enim napadalcem. Čeprav je Milanič kar alergičen, očitno, ko dobi vprašanje, če je dovolj en klasičen napadalec. A če je to Tavares, razmišlja Milanič, potem so to tudi Kotnik, Kronaveter in ostali. Seveda niso. Tavares je že leta, no, Tavares.

    Predvsem pa je kapetansko odgovoril, da so rekordi lepi, zadetki tudi, vendar brez soigralcev ni nič. Zahvalil se je. Andreju Kotniku. Za lepo podajo. In dal vedeti, ne toliko kdo, temveč kaj je kapetan. In to bo letos toliko bolj pomembno, ker ima moštvo toliko izrazitih igralcev.

    Islandci pokazali (še) manj
    Olafur Johannesson, trener Valurja, je posrečen tip. Dal si je že gor čepico na tiskovni konferenci po tekmi, ko je začel on postavljati vprašanja. Če vemo mi kaj več morda o Ludogorcu, ki zdaj čaka islandske prvake v boju za evropsko ligo. Zanje bo to sicer popravni izpit, vendar hkrati velik zalogaj. Sploh če ne bodo izkoristili domačega igrišča, forme, prvenstva, kadra in momenta.

    Zamenjali so kapetana Haukurja Pall Sigurdssona že v 19. minuti. Poškodba. Spet jim je Maribor povzročal težave po njihovi levi, kjer niso našli rešitve za Dina Hotića. V Ljudskem vrtu so še težje predstavili svoj model igre, saj so bili predaleč za predložke in se omejili raje na protinapade, kar pa jim je povrhu posrkalo moč. Ko so dobili priložnosti, dočakali svoj strel, je Einar Ingvarsson pomeril, a je Blaž Vrhovec strel blokiral. Johanneson je imel morda prav, da je bil prvi gol dosežen iz prepovedanega položaja, vendar smo spet pri tv produkciji, ki žal ni na nivoju, vrednem resnega prenosa v letu 2019. Na oko se je zdelo, da je Hotić nemara res prehitro stekel ob podaji Milca. Četudi je vplivalo na potek tekme, je malo verjetno, da bi obrnilo obračun.

    Johannesson je namreč vljudno čestital, priznal poraz, vedel je, da je bil dvoboj le na prvi tekmi do 2:0, potem je bilo le še srečanje, spoznavanje, potovanje v precej toplejši del Evrope. Ni pa bilo povsem neopazno vprašanje. Ne zanj. Temveč za Maribor. Zlatko Zahović je ocenil, da je Valur stopničko, dve višje od FH-ja izpred dveh let. Kako, če pa je Maribor dvakrat sicer zabil po 1:0, toda Zahovića je razburjenje na prvi tekmi stalo resne evropske kazni, pripeljal je Kassima Doumbio, kar je bila preveč zaletava poteza, glede nato, da ta ni igral niti ene uradne minute. Valur je pa ponujal prebliske, Maribor pa ga je strl. Milanič je to pripisal ravno dobri pripravi in dejstvu, da je Valur raje igral kot tekel. In tu je mariboru težko pariral. Sodeč po videnem, bo s tako igro, ki je nekonkurenčna že v islandskem prvenstvu, težko pariral tudi Ludogorcu.

    Zelo soliden obisk v Ljudskem vrtu
    Drugače je, ko je v mestu evropska tekma. Celo sredi julija. Sredi dopustov. Zapreš dve ulici okrog stadiona in je drama s parkiranjem. Da, ko Maribor igra evorpsko tekmo, je novica tudi to, da bodo redarji postreno nadzirali in kaznovali nepravilno parkiranje. Če pride toliko gledalcev na stadion, sploh po treh golih prednosti z Islandije in povrhu po trpkem porazu s Triglavom, ko niso videli tistega, kar so brskali na internetu sredo poprej, je jasno, po kaj pridejo. Po to, o čemer je govoril Milanič tri dni po porazu s Triglavom. Da jim pač mora ponuditi, kar ima. A je bolje, da ni spet tvegal z Rudijem Požegom Vancašem. Bo izzivov še več kot zadosti.

    Na oko se je obisk, blizu sedem tisoč (uradno 6.716, da, škoda da ni tako pedantnih številk tudi v domačem prvenstvu, pa ne samo v Ljudskem vrtu, temveč na vseh stadionih, a razlogi, zakaj tega ni, so seveda jasni, imamo precej več drugih izzivov), zdel za prvo evropsko tekmo zelo dober. No, statistika pokaže, da je to v zadnjih desetih letih na kvalifikacijskih tekmah za ligo prvakov, drugi najmanjši obisk. Seveda to ni slab obisk, daleč od tega, sploh po zmagi 0:3, obenem Valur ni imel ne še svežega evropskega naboja (Astana) ali regionalnega draža (Zrinjski dvakrat, Železničar). Zato je kompliment, ko pride toliko gledalcev. Se pa vse bolj pozna, koliko bolj atraktivna je polna vzhodna kot zastarela zahodna tribuna.

    Proti Triglavu je bil obisk 3.500, kar je za začetek in uvod v sezono dobro, ampak Maribor še vedno čaka veliko dela, da bi ga še dvignil, čeprav mu je lani to že precej dobro uspevalo. Pozna se namreč tudi na prihodkih kluba, toda obisk bo še lep čas neposredno povezan z rezultati. Bo pa, sploh ob tako zagnanem navijanju Viol, ostala v spominu tekma z Valurjem kot tekma, kjer je bilo nogomet, vsaj tu in tam, tudi zabava. Če že ni bila v soboto.

    Drajek

    Glasbeni izbor. Ni kaj. Zelo fajn je slišati Zarjavele trobente. Pa Pizduna. Pa Štajerca. Se stari komadi vračajo v sicer že precej obrabljeni glasbeni izbor. In prav je.

    Navijanje. Viole so padle v svoj trans, ki je tokrat uspel in na koncu, ko so naslovile vzhodno tribuno, dobil svoj odgovor. Stari transparenti pa so zdaj, ko se bližina 30-letnica navijaške skupine, toliko bolj dobrodošli.

    Tv prenos. Sicer pohvala Sportklubu za prenos, vendar znova je bila tv produkcija pač »za silo«. Boljše sicer to kot nič, absolutno, toda vseeno je to premalo. Zelo premalo.

  • Pet ugotovitev: Maribor vs. Triglav [1:2]

    Pet ugotovitev: Maribor vs. Triglav [1:2]

    Zakaj Maribor ni zmagal? Napad.
    Ne bomo najprej o sodnikih. Seveda so ključno vplivali. So. Brez dvoma. Vsi trije, pravzaprav štirje, ker bi tudi četrti sodnik lahko imel svoj šov. Ampak ne. Niso sodniki tisti, ki zabijajo gole. Rudi Požeg Vancaš, Martin Milec, Andrej Kotnik, Jasmin Mešanović, Nardin Mulahusejnović… In še je bilo strelov in priložnosti in imen. Triindvajset strelov. In en gol. Maribor je morda res izgubil, ker so sodniki zaspali, spregledali in še kaj hujšega, ampak zmagal ni, ker se je Darko Milanič s taktiko uštel.

    Pa je čisto dobro mislil. Ocenil je, gotovo iz treningov, ne pa tudi toliko iz priprav, da lahko Maribor dobi Triglav tudi brez napadalca. Andrej Kotnik to gotovo ni, še Jasmin Mešanović in Nardin Mulahusejnović, ki sta vstopila, sta to le pogojno. Maribor je sicer zabil, a je bil gol razveljavljen. Lep gol, gol, ki ga publika rada vidi. In publika je spodbujala te fante. Da naj igrajo. Razumeli so. Do neke točke. Ko se je ustavilo in ko je taktika dosegla nasprotni učinek. Ko se je nabijalo vse bolj iz najprej nuje, nato pa še obupa. Triglav je pač ekipa, ki zna ne samo strniti vrste, temveč komaj čaka, sicer dolgo čaka, da bo dobila žogo in potem z njo krenila. Milaničeva taktika pa je predvidevala, da bo Maribor zmogel preigrati najprej srednjo, nato pa še zadnjo vrsto? Kotnik, Kronaveter in Požeg Vancaš so seveda dobri, a tako dobri tudi oni niso. Aleš Mertelj pač ni po »župi priplaval«. In Luka Čadež je imel prekleto dober večer.

    Darko Milanič je v uvodni tekmi sezone, ki jo Maribor tradicionalno dobiva, eksperimentiral, kot da bi šlo za pripravljalno, skoraj prijateljsko tekmo. V napadu je dobro mislil, Maribor je nato zapustila še sreča, ko je Andreju Kotniku strel ubranil Luka Čadež, ko je Špiro Peričić nabil ravno v ležečega Sašo Ivkovića ali ko je Jasmin Mešanović v glavi videl nekaj, česar noga ne zmore. Evrogol za 2:2.

    Maribor ni zmagal zato, ker je šele Nardin Mulahusejnović znal nekako predložek spraviti v gol. In ker ni imel klasičnega napadalca. Marcosa Tavaresa ni bilo niti na klopi ob polnem zavedanju, da Luke Zahovića še nekaj časa ne bo. Maribor je tako spoznal, da utegne biti sila tanek v napadu. In da nima ekipe, kakršno je imel Vicente del Bosque, ko je s Španijo šel znova osvajati Evropo brez napadalca. Milanič je tu storil veliko, ne pa pogubno napako.

    Zakaj je Maribor izgubil? Sredina + odziv
    Razlika v tej tekmi je ravno v tem. Zakaj Maribor ni zmagal in zakaj je izgubil. Seveda je oboje povezano, a se tudi v marsičem razlikuje. Darko Milanič je povsem zamenjal oba zadnja vezista. To je (pre)drzno. Milanič ni ravno trener, ki bi zelo korenito rotiral ali šel na glavo. Če odštejemo domačo tekmo z Liverpoolom, seveda.

    In tokrat je šel na glavo. Ne da bi preveril globino vode. Auč. Še bolj kot s Sandijem Ogrincem, se je uštel z Aleksom Pihlerjem, ki je padal bolj kot je šla tekma h koncu in usodno zapravljal žoge. Ker je z menjavami šel na kdo-da-več, je pustil Triglavu še več prostora in v desetih minutah je Triglav zabil še drugega. Maribor se je lani lahko zanesel tudi na zadnjo vrsto, če je sredina začela popuščati, zdaj tega luksuza oziroma varovalke nima. Milanič bi to moral vedeti, saj tudi zmaga z Valurjem ni bila brez napak, še zlasti v obrambi. Ki jo take globinske žoge, hitri prehodi, sodniške odločitve ali individualna kvaliteta lahko tudi zlomijo.

    Predvsem pa je mariborski strokovni štab še bolj kot precenil zmožnosti globine svojega kadra, podcenil tekmeca. Pa je Milanič pred tekmo lepo rekel, da bodo prišli tekmeci sem igrat. In so. Komaj so čakali, dolgo so čakali, a ko so dočakali, so imeli resne priložnosti. Za resno analizo, ki bo tudi kadrovska. Z resnimi vprašanji: je Maribor res klub, ki si lahko privošči, da nima Amirja Derviševića niti na klopi? Pa ne, da bi on sam obrnil to tekmo. Daleč od tega. Morda bi tudi Cretu bil boljša možnost, gotovo pa Vrhovec. Prvenstvo je še dolgo, kakopak, tekem ogromno, igralcev tudi, vendar mariborska publika ima vedno več vprašanj. Priimki so dali odgovore na vprašanje, če bo Olimpija spet boljša od Maribora, ko bo šlo za nekaj. Tekma s Triglavom ni dala še nobenih odgovorov, ker Milaniča ni bilo na konferenco, da bi povedal, pojasnil, razložil. Zakaj, kako, kdo, čemu.

    Tijanić nagrada za Dončićevo delo
    Ko je prevzel vlogo glavnega trenerja pri Triglavu, je Dejan Dončić deloval nekoliko okorno. Ali robato. Pač ni klasičen medijski človek. Pa saj. Mu ni treba. Itak ima NK Triglav Kranj zato svojo PR službo, ki pač dela, kakor dela. Tokrat so vsekakor dobro zadeli, pa ne toliko pred tekmo z brhko mladenko, ki da lepše nosi dres od Luke Zahovića in Marcosa Tavares, temveč po njej. Pustimo, da All By Myself ni niti približno najboljša verzija v izvedbi Celine Dion. Ampak Triglav tega niti ne potrebuje. Je naredil vse na igrišču. Sploh z Davidom Tijanićem, ki je imel živalsko življenjsko tekmo. Nekoliko nenavadno sicer je, da je kameram rekel, da je sramežljiv, pri tako peroksidni frizuri, ampak Triglav rad sprejema vlogo, v katero se radi tudi sami postavijo.

    Lani so imeli najslabšo obrambo v ligi, daleč največ golov so prejeli, tokrat pa Mariboru spet zagodli. Kar je hudo redko. To je bila šestnajsta njihova tekma v Ljudskem vrtu in komaj četrtič so odnesli celo glavo. Druga zmaga, prva po šestih letih, ob dveh remijih. A ne gre spregledati, kako Dončićevo moštvo raste, koliko si upa in kako reagira. Nazadnje so odnesli nesrečno le 3:3, tokrat pa rajali z maloštevilnimi, a predanimi navijači. Dončić pravi, da raje vidi mlade fante, ki se borijo in ki dobijo resno priložnost, a tudi ve, zakaj. Ker se v Triglavu to da, če se ne boriš za naslov. Kot je rekel Aleš Mertelj po zmagi. »V Mariboru sem bil vajen, da sem se boril za prvaka. Zdaj se borim pa… Za vse točke, ki so na voljo.«. In nemara teh točk ne bo malo. Dončić je iz postave izvlekel največ in to počne še naprej. In bo tudi potem, ko bo Tijanić odšel. Kar bo gotovo kmalu.

    Penal? Ne. Dvojni penal.
    Fkrali. Počasi bo postal ključnik, hešteg za tekme Maribora, ko se omenja sodnike. Seveda v Mariboru ne rečemo fkrali, ravno tako kot ne uporabljamo »čuj« v vsakem drugem vzdihu (bolj urbana verzija je alo, mimogrede). Pokradli je tista beseda, ki je bližje mestu ob Dravi. In občutek je bil legitimen. Pri golu Triglava za 0:2 je bil ofsajd očiten in pred nosom Dejana Povšnarja, drugega pomočnika, ki vsekakor ni imel dobrega dneva in mu je Ljudski vrt očitno predstavljal prevelik izziv. Za Dejana Balažiča to ne more veljati, ker redno sodi in je v minuli sezoni znal ohranjati mirno kri. Tokrat pa ne gre razumeti, kako ni, iz dobre pozicije, videl prekrška Kristjana Arh-Česna nad Sašo Ivkovićem. In še prekršek Luke Čadeža. Dva penala, čeprav to ne obstaja.

    Tudi njegov poraz v psihološkem dvoboju z namazanim Luko Majcnom je zelo poveden. Majcen ga je peljal lulat. Večkrat. Najbolj pa na koncu, ko bi gladko lahko dobil še drugi rumeni karton. Aleš Mertelj je poudaril, da je imel Majcen strgano kopačko, sodnik pa mu je dal karton za simuliranje. Dejan Balažič je storil eno eklatantno napako, ki gre seveda v kategorijo »proste sodniške presoje«. Vendar čas bi bil predvsem, da ZNSS redno, ažurno, temeljito in celovito analizira vse sporne, mejne, dvomljive sodniške odločitve. Maribor je sam priznal, da pri golu 0:1 ni bilo ofsajda. Kar je napredek. Čas je, da ZNSS sliši tudi očitke na svoj račun in razume, da je del igre. In odgovarja na vprašanja. Vprašanje torej je: zakaj ni bila dosojena enajstmetrovka nad Sašo Ivkovićem. Samo zato, ker nas zanima za naprej. Za vse tekme in vse klube v Prvi ligi Telekom Slovenije. Ker dosojanje enajstmetrovk ima lahko kar krute posledice. Kot smo videli v četrtek v Stožicah.

    Milanič z molkom več sporočil Mariborčanom kot NZS
    Ni bilo prvič. Ne. Da se je Darko Milanič odločil zaobiti medijske obveznosti. Običajno je to pomenilo, da so televizijci ostali brez flash intervjuja. Darko Milanič je na bizaren način še sporočil, da je Marcos Tavares podaljšal pogodbo, ko Ljudski vrt ni bil navdušen, da Maribor v prvem polčasu ni bil kos Domžalam. Tudi tega je že kar nekaj časa. Nazadnje, ko ga ni bilo na novinarsko konferenco, je bilo po famoznem porazu s Krškim pred dobrim letom dni, ko je prišel Zlatko Zahović in robato odgovarjal na vprašanja.

    Sicer je Milanič prišel. Tokrat je Željko Latin, odgovoren za stike z javnostmi, predal stališče kluba, da po »taki tekmi ne bodo dajali izjav«. Vedoč, gotovo, da s tem kršijo pravilnik Prve lige Telekom Slovenije, saj se neudeležba trenerja na konferenci kaznuje po disciplinskem pravilniku. Kot da že ni bilo dovolj, da so Viole navijale v jugovzhodnem kotu stadiona.

    Dejan Dončić je dobil povsem legitimno vprašanje, če se mu zdi nespoštljivo, da nikogar iz Maribora ni. Dončić je govoril malo po ovinku, zadel pa v dvojem: da je bila polna zasedba na konferenci, ko je bilo 4:1 za Maribor. In v tem, da vsak odgovarja za svoja dejanja. Ter nato pristavil, da so trenerji tu, da trenirajo, ne da komentirajo sojenje. Kar je iz njegove pozicije seveda lažje reči, ni pa mu ušlo, da ima tudi Triglav svoj dolg spisek sodniških napak.

    Velik klub je velik tudi v porazih in Maribor je mesto, ki je veliko ravno zato, ker zna dobiti na gobec. Takšen Maribor je. Stereotipno, pregovorno, tradicionalno, kakorkoli že. Maribor najprej udari, potem pomisli, kar seveda ne more biti kompliment. Milanič je z neprihodom na konferenco ogromno tvegal in čas bo pokazal, ali bo disciplinski sodnik s (pre)visoko kaznijo udaril na čustva Mariborčanov. Ki bodo naredili to, česar on ni. Ne bodo šli v sobo, pisarno, daleč stran od oči in srca. Nihče ne pravi, da bi Milanič moral udrihati čez sodnike po dolgem in počez. Takšna konferenca je že bila in imela različne učinke. Toda Milanič bi moral čestitati Triglavu tudi javno, pred mediji, kamerami, kot se to pač vselej počne. Kot so celo lansko jesen počeli vsi tekmeci, ko jih je Maribor pregazil. Seveda je Maribor bil oškodovan. In seveda so se časi spremenili, ker facebook pač vse prenese. Kot tudi papir. Ampak nogomet je romantičen in večen ravno zato, ker še pozna nekatere osnovne postulate. Kot je ta, da prideš pred javnost in stisneš roko. Triglav ni kriv, ker Maribor ni dobil penala. Še manj, ker je dal dva gola. Ali ker Dejan Balažič ni izključil Luke Majcna, pa bi ga bil moral.

    Darko Milanič je raje tvegal kazen, ki jo je lani, ko je prvič preverjal v Kidričevem, če si disciplinski sodnik upa (vsekakor si), tudi dobil. Zdaj pa ni komuniciral s svojo nekomunikacijo le s sodniško organizacijo. Ne. S tem je marsikaj o sebi, posledično pa o klubu, povedal tudi navijačem. Maribor ni takšen. Ne gre v kot. Če je lani na novinarski konferenci Maribor poudaril, da gredo napake v njihovo škodo, potem za to ni kriv Triglav. Ni. Povrhu s tem pošilja Milanič in strokovni štab pošiljajo slabo sporočilo mladim igralcem, nogometni šoli in okolici. Da ko se ti zgodi krivica, se umakneš in si tiho. Če bi bilo tako, potem ne bi cela klop skakala in terjala penal, ofsajd, favl. Bi se s tem sprijaznila in krenila proti ne devetim, temveč desetim tekmecem.

    Darko Milanič je podcenil mariborsko publiko, ki je resda skandirala njegovo ime za ligo prvakov in petnajsti naslov, vendar ga s takimi reakcijami, ki sicer gredo hitro mimo, ne bo nikoli zares sprejela. Ker takšen Maribor pač je. V dobrem in slabem. Glasen. Z naglasom, kot da bi granitno kocko vrgel po stopnicah, kot je v nulo zadel Tadej Toš. Ali, v Milaničevem jeziku, nismo – mone.

    Drajek

    Navijači Triglava. Prišli so na zahodno tribuno in tam prešerno navijali. Škoda, da brez transparenta, saj so Small Faces lani

    Tviti sezone. Zgodaj je še. Zelo zgodaj. Da bi imeli tvit sezone. Pa ga morda imamo.

    Špiker lahko zabije dva. Mulahusejnović je sicer zabil enega, v bistvu sta ga zabila skupaj z Mešanovićem, ampak še več silovitosti uradnemu napovedovalcu v Ljudskem vrtu ne bi škodilo. Maribor je bil v naletu in to res še pomaga.

    Navijanje v kotu. Viole so zaradi kazni navijale v jugovzhodnem kotu, kar je nova lokacija v novem Ljudskem vrtu. Bili so že na severu in v času gradnje na zahodu. Obisk je bil zelo dober. 3.200 za sredino julija. Zelo dober. 

    Igralec tekme: David Tijanić [Triglav]

  • Pet ugotovitev: Valur – Maribor [0:3]

    Pet ugotovitev: Valur – Maribor [0:3]

    Pet ugotovitev: Valur – Maribor [0:3]

    Raztegnili. Maribor Valur, Valur pa himno. Mhm. Morda pa so himno lige prvakov, ki jo sicer Uefa uradno rola od četrtega, zadnjega kroga kvalifikacij naprej, ko se zarolajo tudi milijoni in ko se nam ne rola od iskanja »streamov«, no, morda pa so v Reyjkjaviku himno lige prvakov zarolali, ker je to pač tako redka priložnost. Pa daljšo verzijo so upalili. V postroju. Da bi vsaj nekaj imeli od evropskih kvalifikacij, kot se je izkazalo. Držalo je, da je bil Maribor formalno nosilec, realno pa velik favorit. Ni držalo, da atmosfera ni kdo ve kako nogometna. No, nogometna. Drugačna. Islandci so trmasti, predvsem pa vztrajni ljudje. In tako so tudi izgubili. Zakaj pa je Maribor zmagal?

    Maribor zmlel Valur. Zakaj? Kronaveter.
    Razlogov, da je Maribor na koncu še malo sprehajal Valur, kot se je posrečeno izrazil Darko Milanič, je vsekakor več kot pet. Eni so stari, drugi sveži, tretji znani, četrti gotovo ne. Ampak ključno je bilo ne samo, da je Maribor imel načrt. Še bolj je bilo ključno, da se je tega načrta držal. In ga izvedel. Ampak tudi to ni bilo najbolj pomembno. Kar je privedlo do relativno visoke zmage – relativno zato, ker Valur ni bil brez priložnosti –, je bila pripravljenost Darka Milaniča in strokovnega štaba, da je Maribor pokazal, kaj premore zdaj. In premore več. Precej več. Še Špiro Peričić je zabil prvega z glavo ter tako z eno potezo odrešil sebe in še (marsi)koga, ampak ključ do uspeha sta bila Andrej Kotnik in zlasti Rok Kronaveter. Kakšna tekma za fanta, ki je dolgo iskal pot domov. Dve podaji, gol in še dve resni priložnosti. Pa ne samo to. Njegova umirjenost, potrpežljivost, pripravljenost. Počakati. Da bo priložnost že prišla. Igralec, ki nima le poteze več, ampak je poteza več. Od česar imajo ogromno vsi, ki so mu blizu. Tako izkušeni Marcos Tavares kot Dino Hotić in Martin Kramarić.

    Drugi gol tako dober, da je končal tekmo
    Akcija, v kateri so sodelovali Mitja Viler, Rok Kronavater, Andrej Kotnik in Dino Hotić, je bila taka, da je še Milanič malo poskočil. Takšen gol? Na prvi tekmi? Prvi evropski tekmi? Še en dokaz, kaj je Maribor pridobil v prestopnem roku. Ko ulovi v napadu tako kombinatoriko, ko se ne zatika, ko ni sebičnosti in ko vsi delajo za skupni cilj, potem je tisto, da se igralci postavijo v vrsto in skupaj zibajo v čast novorojencu Dina Hotića… Ni čudno, da so izjave šle v smer, da je Valur pač po tem golu padel. Ker je. Po takem golu bi padel še kdo. Maribor je pokazal, kaj je kontinentalni nogomet, kaj balkanski nogomet in kaj nogomet, v katerem se odigra, da se igra, kot je lucidno naslovil klub na spletni strani. Gol, v katerem se najde Maribor, ki se je iskal. Dolgo. Zdaj je tu.

    Špiro Peričić zabil in odrešil sebe in obrambo
    Med vsemi štirimi novinci je užival najmanj zaupanja. Ni mu bilo lahko, v njegov bran bo gotovo šlo dejstvo, da je že aprila nehal brcati, ko je postalo jasno, da bo šel v Maribor. Užival zaupanje bo pa kar dobra beseda. Ker ni bil ravno užitek gledati, kako Maribor vse bolj skozi priprave ugotavlja, kakšno težo je imel Marko Šuler. Špiro Peričić je dajal vtis nogometaša, ki vsakič znova in vselej bolj ugotavlja, kakšna je razlika, če igraš za Muro ali za Maribor. Ampak vse je ovrgel, ko je v 42. minuti zabil. Z glavo. Ne najbolj estetsko, ampak naredil je, kar pač mora. Kar je bila lani domena Saša Ivkovića – ta se še vedno išče -, je zdaj uspelo njemu. Tudi zato, ker je Rok Kronaveter s prostega strela ponudil točno tisto, za kar je bil pripeljan. Peričić je del tiste faze igre Maribora, ki edini še lovi formo iz lanske sezone. Je pa pohvalno, da Maribor – odštejmo Dravinjo in Mozirje – ni prejel gola. Prvič v tej zasedbi.

    Eksperiment Cretu
    Zrel je bil za menjavo ob polčasu. Zelo zrel. Najprej je storil obupno napako – sreča le, da ni bil edini –, ko se je lahko zahvalil le oklevanju in nespretnosti Finsena, da ni izkoristil njegovega kolovratenja. Alexandru Cretu je še vedno eksperiment, čeravno igra na svoji matični poziciji. Da ima prednost ravno zaradi svojih obrambnih kvalitet, je razlog, zakaj zdaj – pa ne da bi za to bil tudi posredno kriv Cretu, takšna je pač ideja mariborskega strokovnega štaba – dobiva minute. Ampak njegov prekršek za rumeni karton, na sredini igrišča, v fazi tekme, ko Valur res ni nudil nevarnosti, je bil velik kiks in pokazatelj, da mu včasih niti izkušnje ne pomagajo. In da je res imel najboljšo formo tam nekje zgodaj spomladi. Bolj je šla tekma h koncu, bolj udobno se je počutil in tudi dobival dvoboj, vnovčil svojo višino, toda če bi se stvari odvile le malo drugače, centimeter ali dva tu … Bi se mu res slabo pisalo. Fizične predispozicije mu nudijo vse, ampak še vedno ga včasih muči razumevanje igre. Še dobro, da ima ob sebi Blaža Vrhovca, tihi motor destrukcije, težišča in varovalke.

    Valur igral na vse ali nič
    Kako so šli. Uf. Na polno, ostro, brez oklevanja. Zlatko Zahović je ocenil, da je Valur stopničko, dve boljši od FH-ja, ki ga je Maribor ugnal predlani na poti do tretje lige prvakov. Dalo se je videti, kje je to videl, ampak povsem ni držalo. Valur je imel precej boljši napad, drži, Finsen, Pedersen in Sigurdsson so to nakazali, ne pa tudi izvedli, a so zato vse bolj in bolj trpeli v obrambi.

    Valur je igral, kot da mora zmagati, če želi kakorkoli še upati, vendar je znova pokazal, zakaj ima letos težave v islandskem prvenstvu. Povsem osredotočeni na napad, na prekinitve, na vse tisto, kar jim sicer očitno prinaša uspeh. Ampak z Mariborom so se šli na »kdo da več« in potegnili precej kratko – še zlasti, ko jim je Maribor vrnil najprej z njihovo mero, nato pa jim dokončno vsilil svoj stil igre. Valur ima vseeno dostojno podporo s tribune, pa četudi ta ni bila povsem polna. Že res, da je tako majhno število gledalcev domala bizarno, toda atmosfera ni bila nič manj strastna, k čemur je pripomoglo tudi deset viol. Valur je pokazal, da ima prebliske, ima konkretne igralce v napadu, stavi na Halldorssona, vendar ob taki obrambi in takem gor-dol nogometu je v Evropi pač težko zdržati eno tekmo. Kaj šele dve.

    Drajek.

    • Himna lige prvakov. Ta dolga verzija za začetek. Delovalo bi poceni, če ne bi bilo tako iskreno

     

    • Zalivanje umetne trave. Svojevrstno in nekoliko čudaško, vendar zelenica ni bila prednost Valurja. So pa zato igralci Maribora imeli obhladke po tekmi. Ker noge trpijo. Še en dokaz več, zakaj v Angliji že vse raje zamenjujejo igrišča z umetno travo, na kateri še vedno igrajo slovenski otroci.

     

    • Stream. Na koncu se je dalo spet čisto okej gledati stream, če seveda spustimo kriterije na katero drugo leto kot 2019. Povsem jasno je, da tekma sredi poletja, sredi tedna, ob 22. uri zvečer, ne more biti tržno zlato za televizije. Ne pomaga jadikovanje, da bi televizije to »morale« prenašati. Seveda bi, ampak saj že dolgo vedo, da ne gre za »morati«. Pokazalo se je tudi, da je sicer Ekipa najbrž dobro mislila, ponudila svoj prenos, toda plačljiv, a se je znova dalo zaobiti tudi to.

     

    • Navijanje. Če bi zapolnjen jug na evropskih tekmah tako navijal kot deseterica na Islandiji? Uf. Bi Rangersi lani padli.

  • Pet ugotovitev: Maribor vs. Domžale [0:0]

    Pet ugotovitev: Maribor vs. Domžale [0:0]

    »Evropskost« dvobojev Maribora in Domžal
    Ko igrata Maribor in Domžale, znajo biti tekme najprej taktične, nato pa posledično živčne. Evropske. Da, evropske. Pa vedno sploh ne nujno na igrišču. Lahko je tudi ob igrišču – četrti sodnik je pretekel največ v zgodovini vseh, ki so kadarkoli opravljali to funkcijo –, lahko tudi na tribunah. Maribor pregovorno rad igra z Domžalami, ker Domžale rade igrajo in ker vedno znova upajo, da bo pa to prelomna tekma, ko bo vse drugače. Ni. Na koncu je vse drugače… Enako. Domžale lahko tudi igrajo, tudi en cel polčas, drvijo gor in dol po Ljudskem vrtu, Maribor ob polčasu žvižga svojim, pa je na koncu razplet vseeno takšen, kot je vedno. Nikoli pričakovano, nikoli nepričakovano Maribor zmaga. Ali pa vsaj ne izgubi. Peta tekma, tri zmage, dva remija. Domžale se iz pokala veliko niso naučile oziroma se zelo hitro sprijaznijo. Da je dovolj, če iz Maribora spravijo ven maksimum. Toda ne gre obenem pozabiti, kdo, kdaj, kako in zakaj jih je pahnil letos (pre)hitro iz Evrope. Kar malo preveč podobno. Tu potem večni prihodi in odhodi veliko ne pomagajo. Je pa res, da ima Simon Rožman zelo legitimne, hvalevredne in ponosne razloge. In upravičen ponos.

    Zgodilo se je vsekakor komaj prvič to pomlad. Kopiraj-prilepi postav.  Če je v svoji prvi eri bil Darko Milanič pogosto predvidljiv – ker je imel tudi omejen kader -, se zdaj iz različnih razlogov (poškodbe, kartoni in pogodbe) redko odloča za enake enajsterice. Kaj šele osemnajsterice. Delno gre razumeti Milaniča. Zakaj bi menjal, če ni potrebe. Če je od zadnjega poraza ducat tekem. Če je vmes že davno padlo tisto malo snega, ki se je tudi stalil.

    Ampak vseeno preseneča, da se je za enako postavo kot proti Krškemu odločil tudi za Domžale. In to na koncu ritma petih tekem. Prvega od še dveh, ki prihajata. Razlaga gre lahko v smer, da enajsetrica konfigurirana za Krško, konfigurirana tudi za Domžale. No, izkazalo se je, da ni. »To je za nas peta tekma in če pogledamo, kako si svež pri peti ali tretji, je logično, da moraš nekaj postoriti. Velik rizik bi bil nastopiti v taki postavitvi tudi v drugi polčas.« Milanič je tokrat zvenel kot analitik lastnega moštva, kar ni kritika, prej prepotrebna sprememba in (samo)kritika. Točno tista (samo)kritika, katere naj bi Milanič s svojim strokovnim štabom imel premalo, čeprav je premore dovolj, le da je vmes Maribor iskal zunanje težave, dokler se ni oklepal notranjih. In ne, ni nezanemarljivo, da Zlatko Zahović ne samo vztrajno sedi na klopi, marveč tudi aktivno sodeluje, svetuje, pove in kliče igralce iz ogrevanja. Kot je, denimo, Marcosa Tavaresa.

    Pridevnik »evropski« je tisti, ki dokončno podpisuje dvoboje Rožmana in Milaniča, Domžal in Maribora. In takšni so tudi obračuni, le da v ligi ne gre tako na nož, četudi v 27. krogu, ko je že precej jasno, kdo se bori za kaj. Maribor je imel težek prvi polčas, kar ne pomeni, da so Domžale imele lahkega. Nenazadnje so bile brez Senijada Ibričića, samo vprašanje, neodgovorjeno, je, kaj bi šele bilo z njim. Takšna luknja, kot je zevala med trojico Dervišević-Vrhovec-Cretu na sredini in odrezanim napadom, v katerem je imel Jan Mlakar ravno doma, kjer je igral prvič to pomlad, spet tekmo, v kateri ga pravzaprav ni bilo, okorno v primerjavi z Gnezdo Čerinom, Vetrihom in Mujanom, bi bila za Ibričića idealna. Ampak kogar ni, brez tega se…

    Ne. Morda to drži za Domžale, ne pa za Maribor. Milaniča se da interpretirati tudi tako: Maribor je imel takšen prvi polčas samo zato, da bi potem vpeljal menjave (Vršič, Tavares, Santos) in z njimi prelisičil Domžale ter jim vrnil z nečim, česar sami nimajo. Širino kadra, versatilnost taktike, prilagodljivost pozicij. »Radi bi bili atraktivnejši, ampak se je treba kdaj tudi ‘pofajtati’,« je Milaničev izplen. Dobro mu je uspela pa tista, da Štajerci, ki še negodujejo med polčasom (pa niso vsi, še zdaleč ne, da ne bo pomote), gredo zadovoljni domov, če vidijo, da so se fantje borili. In so se. Maribor je rintal za to zmago. Avtogol gor ali dol.

    Marcos Tavares ima res rad nogomet
    Dal jih je že stooseminštirideset. Dva mu manjkata do stopetdeset. Resda je letos pri osmih, dvomestna cifra bi se skoraj nekaj kakor spodobila, pa vseeno. Saj je še devet tekem na voljo. Zdaj spet redno vstopa s klopi, vajen je te vloge. Lahko bi se mulil, imel kislo faco in bentil. Pa ne. Nič od tega. Še vedno ima zmagovalni nasmešek. Morda je manjša minutaža, vloga pa zagotovo ne. Marcos Tavares tudi na klopi deluje kapetansko. Moštvu, sploh tistim enajstim na igrišču, daje občutek varnosti. Tista dobra, stara, večna: saj ga bo že Tava dal.

    Ampak ravno to je. Ni ga dal. Lepo žogo je dobil, Felipe Santos mu je podaljšal, Tavares je bil sam, neoviran, resda malo s strani, ampak za najboljšega strelca v zgodovini kluba in v zgodovini lige bi Krševan Santini moral biti pač le statist za številko 149. Ampak ne. Ni šlo.

    In kaj je storil Tavares? Dvigoval roke? Se držal za glavo? Bentil? Krilil? Ne. Če bi bil mlajši – pa saj se zdi, da Tavares nikoli ni bil mlad, da pa tudi zares star nikoli ne bo, da se mu je EMŠO efekt nekje vmes preprosto ustavil –, kdo ve, kaj vse bi počel. Ni. Čakal je. Oseminosemdeseta minuta je postala devetinosemdeseta. Dobil je žogo Dina Hotića in Tavares si jo še podaljšal, zaobšel borbenega Tilna Klemenčiča. Bodisi je Gaber Dobrovoljc vedel, da ima za hrbtom Luko Zahovića, bodisi da je tuhtal karkoli drugega, izkušenj ima več kot dovolj, najbrž je upal na to, da bo žogo požrtvovalno izbil v kot. Ni šlo, žogo si je brcnil v gol, zmanjkalo je najprej časa, nato prostora. Naravni zakoni fizike Marcosa Tavaresa so neobhodni.

    Kako to razume Milanič? To nenasitno željo, ko je dosegel, brcnil in prispeval že vse, pa z vsako tekmo sam sebi dalje kleše spomenik pred Ljudskim vrtom? »Pri igralcih, ki so tako uspešni, je pomembno, da ima rad to, kar dela. Rad ima nogomet. Dobro se počuti, ko gre na to igrišče, na to njivo (pomožno igrišče, op.a.) in je vesel vsakega gola, ki ga da na treningu. In da je naslednji dan, če ni zadovoljen, ker ne začenja, zelo spoštljiv in to dela rad. To je glavno: ali imaš rad. Če nimaš rad tega, kar delaš, potem ne trajaš dolgo. Ni edini v naši ligi, nekaj primerov je, ki imajo leta in trajajo, moraš imeti rad nogomet. Če mi kdo reče, da je lahko, kar delajo fantje, niti slučajno ni.«

    In prišel bo dan, ko bomo vsi vedeli, da to, kar je dosegel Marcos Tavares, ni bilo lahko. Že to, kar je dosegel Štefan Škaper, ni bilo.

    https://twitter.com/SportalGoool/status/1117109191347441667

    Zadnja vplivna tekma Vršiča v vijoličastem?
    Niti vprašati ga ni bilo treba. Je kar sam povedal. »Drugače je igrati 45 kot 20 minut. Užival sem, čeprav je bilo malo težko na določene trenutke.« Če bi iskali igralca, ki bi predramil Maribor na tekmi z Domžalami, Dare Vršič ne bi bil prvi izbor. Tudi drugi ali tretji ne. Ker da je preveč statičen, premalo kondicijsko v formi, ker morda glava še zelo hoče, ve in vidi, česar drugi ne, vendar noge tega ne podpirajo. Pri 34. letih je Vršič svoj najboljši nogomet že odbrcal. Mora pa še brcati in to dobro. Zelo. Konec maja mu namreč poteče pogodba v Ljudskem vrtu. Morda je to bila celo njegova zadnja res vplivna tekma.

    Štiri tekme je začel letos. Enega celega polčasa v klubu, ki ima viška vezistov, ni dobil od septembra lani. Dare Vršič je v poznih zrelih letih, pri 34. letih se sicer ne zdi tako daleč njegova najboljša mariborska sezona. Njegova igra, vsekakor prej kot njegova kariera, se počasi, a zanesljivo približuje koncu. Milanič mu namenja minute, vendar poredko več kot dvajset. Komaj prvič v 2019 je dočakal cel polčas. »Nasprotnika je s podajami umiril, vsaj takšen občutek sem dobil, dodano vrednost v samozaupanju, iz minute v minuto smo bili boljši, imeli nekaj priložnosti, bili blizu zadetku,« ga je ocenil Milanič. Ni mu ušlo, da so z njim dobili tisto nekaj več.

    Kot tudi Vršiču ni, kar je zvenelo nekaj kakor kritika, da Maribor ne zmaguje z več kot golom razlike. »Že zadnje štiri tekme,« je poudaril, razlog pa našel, zanimivo, v vremenu. Kreativci so pač lažje kreativci, ko ne zebe, ko igrišča niso vlažna. »V naslednjih tekmah se nam bo zagotovo odprlo,« je prepričan. Skrbno upa, da se bo tudi njemu. Je pa res, da bi še vedno lahko veliko dal slovenskemu nogometu – Aleš Mertelj je dober primer, Etien Velikonja nekoliko manj, pozna se, če si fizično top pripravljen, kar Mertelj gotovo je, enako pa velja najbrž za Vršiča –, v katerem je vedno obetal več.

    Za zadnja leta lahko vseeno še precej ponudi. Sploh glede nato, da je bil on tisti, ki je lahko krmilil med sredino, v kateri sta garala Amedej Vetrih in Adam Gnezda Čerin. Vršič je tokrat, ko bi skoraj moral igrati zlasti za lastno prihodnost, igral za moštvo, kar je velik dokaz karakterja. Sploh glede na sago o njegovem (ne)podaljšanju pogodbe, zaradi česar je izpustil kvalifikacije za ligo prvakov in se odrekel zajetni premiji (še bolj nespametno kot Nastja Čeh in Marko Kmetec, ki sta videla nekaj zelencev Ivana Zidarja pri SCT Olimpiji). na koncu pa zbral dva nastopa v Moskvi in doma proti Sevilli. Proti tekmecu, proti kateremu se je dokazal ravno, ko je prišel v Ljudski vrt. Vprašanje je, kakšno bo slovo za igralca, ki mu jug zaradi epizode v Ljubljani in vsega povezano z njim, nikdar ne bo vzklikal imena. Pa sever v Stožicah tudi ne. Ampak pokazal je, da je profesionalec. In pomagal Mariboru do zmage v tekmi, ki nujno ne bo odločala o prvenstvu. Na tekmi za predvsem boljši občutek, ko je čas, da bi ga dobil tudi Vršič sam.

    Domžale: (na)povejo
    Na novinarsko konferenco, vsaj takšen je občutek, pride Simon Rožman več kot le pripravljen. Skoraj s ciljem, vsaj tako na glas govori, da potem še Darko Milanič pogosto – tudi v majhni konferenčni sobici v Domžalah – spregovori nekoliko glasneje. Nič zato. Morda je tako celo bolje.

    Rožman je v svojevrstno nehvaležni vlogi. Najprej zato, ker mora vedno braniti rezultatsko realnost. Svojevrsten kompliment je, če te Ljudski vrt dojema kot suverenega, relevantnega, legitimnega tekmeca. Ne toliko za naslov, Domžale so od tega vselej, sploh pa letos, preveč oddaljene, še zlasti, odkar je prišel Milan Mandarić, temveč za tekmeca v fuzbalu. Domžale so klub, ki Mariboru vzame posest. Ga pošteno stisne v lastni kazenski prostor. Ne samo za fazo tekme, skoraj za cel polčas.

    Ampak na koncu pa se vse zdi kot zelo kisli deja vu. Peta tekma, tretji poraz ob dveh remijih z 2:2. Sploh v pokalu je moralo boleti, bili so blizu, pa ga dobili zelo pozno. Zdaj so si ga zabili skoraj prepozno. »Škoda, da ni bilo tekme prej konec,« se je znal skozi zobe pošaliti Rožman. Ni mogel biti jezen na Gabra Dobrovoljca, kaj bi bil. Saj si ga ni namenoma zabil. Želel je najbolje.

    Toda ko se pogleda rezultat, so letos Domžale nazadovale, ne predstavljajo več takšen zalogaj za Maribor. Skrb za to, da bi prišel poraz, v Ljudskem vrtu gotovo imajo, vendar se najprej izvlečejo, nato pa pokažejo razliko. Razliko, o kateri je govoril prav Rožman. Najprej za teve, nato še na novinarski konferenci. Naposlušal se je že vprašanj celo nasprotnih timov: zakaj jim vedno nekaj zmanjka? »Moj odgovor je enostaven: tisti, ki je najboljši, bo šel v Maribor. Jaz pa potrebujem nekoga, da bo imel pet tekem z Mariborom.« Ali to pomeni, da kdo spet zapušča Domžale, ni znano. So pa znani že vsi razlogi, ki jih redno našteva Rožman. In vsi stojijo, vsi so na mestu in gre jih spoštovati. Letnice rojstva povedo marsikaj. Tudi izkušnje mariborskega strokovnega štaba, pred katerim ima Rožman še vedno veliko rešpekta, kljub svojemu zelo vihravemu, nepopustljivemu stilu, ki para živce zahodni tribuni Ljudskega vrta. In publika, ta, ta naredi razliko.

    V prvem polčasu so imeli Maribor… Ne ravno na pladnju, ampak vilice in nož pa vseeno v roki. Toda Simon Rožman ni znal izkoristiti tega. Ja, drži, manjkal je Senijad Ibričić, ki bi mu taka tekma zelo ležala, saj je imel Maribor v prvem polčasu velik krater na sredini. Vendar nekaj je zmanjkalo. Več kot le nekaj. Torej kaj? Prisluhnimo Rožmanu:

    »Zadeva je zelo enostavna: ljudje, ki gledajo iz strani, si ene stvari kar domišljajo. Ne vem če vedo, kaj so naši cilji, saj smo edini poleg Maribora, ki smo jih povedali: uvrstitev v evropska tekmovanja, vzgajati mlade igralce.« Evropa. Ta je zdaj na tapeti. Rožman je ocenil to tekmo kot priprava na Evropo, kar drži. Manj drži, da gledalci radi gledajo take tekme. Če bi, ne bi žvižgali svojim ob polčasu, ker znajo biti take tekme dolge seanse frustracij. Ampak Evropa. Ta je zdaj tista, ki skeli. Domžale so dokončno oddaljene od Olimpije. Še več, počasi jo lovijo Aluminij, Celje in Mura. Zaenkrat – do jutri se to zna spremeniti – v tem vrstnem redu. Razlika med Domžalami in ostalimi? V (na)povedanem.

    »Če ne ujameš konstante v igri, potem v Evropi ne moreš biti konkurenčen. Imamo štiriletne izkušnje in mislim, da vem, kakšen je treba biti v Evropi: če konstante ne dobimo, je boljše, da ne gremo v Evropo. Ker boš dobil pet komadov doma in deset komadov zunaj, ker so razlike v proračunih nenormalne. Zato sem miren: če si bomo to mesto zaradi kvalitete dela zaslužili, smo lahko konkurenčni. Če si drugi zaslužijo bolj, naj gredo v Evropo drugi. Če gremo v prvi predkrog in se nam zgodi neka kalvarija, je boljše zardai naslednje sezone, da ne gremo tja. Ker točno vem, kaj to pomeni za psiho igralcev. In tako naprej. Smo mirni, smo edini, ki hočemo javno igrati v Evropi. Vsi ostali pravijo, da se borijo za mesta osem in devet.«

    To so kar krepke besede. O tem, da ne ve, kakšni so cilji Celja, njegovega nekdanjega moštva. Da se Aluminij bori za osmo mesto in Mura za obstanek. Začuda niti enkrat ni omenil Olimpije, vendar jasno je, da se je Olimpija tudi borila za naslov. Domžale so klub, v katerem mediji vidijo nekaj več. In obratno, mediji niso taki, kot jih vidijo Domžale. Še vedno je kompliment, da liga ceni, kar ustvarjajo. Tudi Darko Milanič to rad poudari, vsaj dokler ima pozitiven izplen proti Rožmanu. Letos so do reprezentance spravili Adama Gnezda Čerino; pokazali, da imajo zadaj mladost, ki lahko ponudi vsaj toliko kot Andraž Kirm ali Agim Ibraimi; rehabilitirali Amedeja Vetriha po dopingu. Seveda ob tem počnejo tudi napake, čeprav je imel Krševan Santini tokrat res dobro tekmo. In počne jih tudi Rožman sam: menjava Tončija Mujana se, milo rečeno, ni posrečila, Slobodanu Vuku bi morda uspelo iztržiti kaj več ob mariborskem štoperskem paru za razliko od Shamarja Nicholsona. Toda Domžale so še vedno na koncu klub, ki ga gre resno jemati. Zakaj? Ker zelo resno jemlje sam sebe. Nekaj, česar kje drugje ni. Pa ni treba daleč od Domžal.

    Navijanje v 27. minuti in štajerska fuzbalska duša
    Najprej se je zadrl en model na zahodni tribuni. Zadrl je še milo rečeno. Zakrulil je. Triii štriiii. Maribo$!%!&r. In tako dalje. Najprej sam sebi, nato sta pritegnila še dva. Nato je sledila še vzhodna tribuna, nekaj kilavo, na pol, tu in tam. Toda lep dokaz je, kaj se zgodi, če si navijaška skupina vzame svojih deset minut. Ali, kot tokrat, skoraj pol ure. Viole so na facebooku napisale, da sta se »zaradi ‘nepredvidenga dogodka’ začetek navijanja in obešanje transparentov, zavlekla v sredino prvega polčasa. Na ograji se je tokrat prvič pojavil novi transparent ULTRAS MARIBOR, narejen za 30 letnico delovanja skupine.«

    Če kaj, se (nehote) dobro vidi razlika, ki nastane, če organizirana navijaška skupina navija ali ne. Še predobro se pokaže, zakaj so tekme slovenske reprezentance posledično takšne, kakršne so. Anemične. Moderne. Post-ameriške.

    Potem pa je tu še razlika v dojemanju nogometa, kot smo jo lahko znova videli v Mariboru. Ni prvič, da se je na tekmi z Domžalami ob polčasu žvižgalo. Ne tako na glas, ampak vseeno. Se je. Tribuna se empatično vživi. Radi bi videli gole, akcije, podaje. Karkoli. Potem pa žvižgi med polčasom, ker je taktika pač včasih mati vseh uspehov. Kako to vidi Darko Milanič? Podal je zeeeeelo dolg odgovor.

    »Jaz to [žvižge, op. a.] doživljam kot trener, ki mora imeti svoj način. Idealno v fuzbalu ne more biti: prelepo bi bilo, da bi bilo kot jeseni, ko smo zabijali po pet golov, lepo odpirali tekme in je bilo vse super. Nasprotniki so zelo dobro pripravljeni, zelo dobro organizirani, Domžale izhajajo iz dobrega ciklusa tekem, niso prišli sem v komi. To je bila izredno zahtevna tekma. Mi je pa jasno, da je idealno nemogoče. Navijačem ni, radi bi videli spektakel, vendar prepričan sem, da so šli domov zadovoljni, ker so v drugem polčasu nekaj videli in ker so nekaj opazili. Ne morejo v nobenem momentu reči, da fantje niso pri stvari, da niso to, kar ima Štajerska rada: da se fajtajo za te barve in da so v drugem polčasu, ko je nasprotnik malo pustil, super igrali. Kot trener lahko prvi polčas vidim tudi tako, da nam nasprotnik ni pustil nič. Postali smo malo nesigurni, hodili v iste prostore, vendar smo bili tako postavljeni, da pridemo v moment, ko lahko nekaj menjamo.«

    Dolga razlaga, ki je tisti kričeči na tribunah, gotovo ne bi kupili. Ampak ob naslovu, kadarkoli že bo ta prišel v Maribor, vsekakor pa enkrat maja, lahko da že pred derbijem (11. maja) ali na derbiju samem, bodo take tekme pozabljene. Vprašanje je, če bo to v podzavesti skušal odmisliti tudi Milanič. Sploh po taki sezoni, ko je Maribor vodil v prav vseh krogih razen v tretjem.

    Igralec tekme: Marcos Tavares [Maribor]

  • Pet ugotovitev: Triglav vs. Maribor

    Vesela jesen je nazaj
    Vesela jesen. Mariborska prireditev, ki je že doooolgo ni več. Je pa vesela jesen, četudi uradno nima takega imena, tudi obdobje v mariborskem fuzbalu. Praviloma vsako jesen. Sploh pa letošnjo jesen, ko je Mariboru skoraj vse šlo, kot so si želeli. Če izvzamemo Evropo, kakopak, ki jo je odneslo že poletje.

    Ni zaman Darko Milanič tudi letos povedal, kakšna velika razlika je fuzbal jeseni in fuzbal spomladi. Jeseni si brezskrben. Lahko si privoščiš malo več. Kako podajo, gol, škarjice več. Zakaj? Ker ni tega silovitega, uničujočega, tesnobnega pritiska. Ker še v taki krizi lahko rečeš, da saj bo prišla pomlad, vijolice cvetijo spomladi in podobno. Toda Maribor ima jeseni praviloma boljše kot pomladi. V eri Zlatka Zahovića in tudi Darka Milaniča nenazadnje zato, ker se Maribor po zimskem premoru pripravlja na Evropo. Če seveda ne pride Olimpija in odloči, za katero Evropo se bo Maribor boril. In če se Ljudski vrt ne začne ubadati z lastnimi, praviloma kadrovskimi problemi. In začne iskati razloge za rezultatsko krizo marsikje drugje kot tam, kjer bi jo moral. Na igrišču. In igrišče v Kranju, še zdaleč ne tako razmočeno, kot bi pričakovali, je povedalo. Maribor je nazaj.Embedded video

    Vijoličasti so v Kranju odigrali tako, kot so igrali jeseni. No, ne čisto tako, saj so vmes viseli, predvsem pa niso znali zabiti tretjega gola, ki to pomlad še ni prišel. Jeseni sta prišla ne samo tretji, temveč tudi četrti in peti. Pa ne samo tu in tam. Ampak občutek je bil pa tak. Da tudi če kaj ne bo šlo – in ni šlo, ko je Luka Majcen izenačil na 1:1 z golom, kakršne tekmecu moralo in hrbtenico in možgane zlomi praviloma ravno Maribor –, se bo na koncu že izšlo. Mirno in počasi, imamo mi to. Zanimivo, da je Milanič v petek izpostavil, da pogrešajo tisto deseto minuto, do katere ga Saša Ivković uvali na tekmah, ki se zdijo, da se brez gola iz kota ali prostega strela ne bi nikamor premaknile. Ivković je svoj že sedmi gol zabil le štiri minute kasneje. Pa je Maribor vseeno našel več rešitev, točno tisto, kar je potreboval že proti Muri, a je Dino Hotić vse frustracije spravil v evrogol. Tokrat ni bilo treba. Maribor ima spet postavo, v kateri ni prevelikih odstopanj. Kar veliko pove, glede nato, da so bile v primerjavi s sredo kar štiri spremembe. Milanič je zamenjal oba bočna (Martin Milec je imel želodčne težave, Mitja Viler je dobil počitek), a se to kaj prida sploh ni poznalo, čeprav je imel Žan Kolmanič nekaj težav z Žanom Rogljem, podobno velja za Denisa Klinarja, ki je imel nasproti Tilna Mlakarja.

    Ampak še bolj vplivna je menjava na sredini. To je poseganje v jedro moštva.  Pri čemer ne morem mimo Alexandra Cretuja. Mariboru zares slabo to pomlad nikoli ni šlo, vsaj ne tako, da bi izgubili (še zmeraj niso na sedmih tekmah, kar je dobra serija ob štirih zmagah in treh remijih), ampak ko ni šlo najbolje, je bil tam vsaj Cretu. Zdaj, ko so vsi zdravi, pripravljen in ustrezni za igro je pristal na klopi. Ker sta Blaž Vrhovec in Amir Dervišević pač prva izbira, Aleks Pihler pa dovolj prilagodljiv in vse bolj defenzivno sposoben s prebliski pri povezanju z napadom, da je mest preprosto zmanjkalo. In to zdaj, ko Maribor igra tudi iz izpeljanke 4-3-3, če je treba. Ampak prav Cretujev vstop, ko je bil ob Zahoviću najbolj nevaren, da bi tekmo dokončal že prej, je pokazal, kje ima Maribor glavne zaloge za s tekmami nabit april (in tudi maj). V širokem kadru. »Moram pa omeniti, da smo se po izenačujočem golu odlično odzvali, nadaljevali v istem ritmu, si priigrali več priložnosti in bi lahko izkoristili še kakšno,« je bil zadovoljen Gajser. Ni zaman pohvalil širokega kadra. Dokler ta širina ni notranji problem, temveč je prevelik zalogaj za tekmece, je Maribor ne samo vodilno, ampak najboljše moštvo v državi. Kar naj bi dokazale tudi menjave, četudi vedno nimajo nujno neposrednega učinka. Toda da Maribor pošlje še v igro Cretuja, Dareta Vršiča in Marcosa Tavaresa… Pove ogromno.

    Za še kak milijon zraven
    Barvna televizija. Šesta, sedma, osma prestava. Evropska kvaliteta. Talent. In še in še in še in še. Do jutri bi lahko tipkali, kaj vse pomeni Jan Mlakar. Seveda se ga je pogrešalo. Devet golov je dal jeseni, zdaj, ko je stekel kot blisk, še desetega. Ampak bolj kot same gole je Maribor pogrešal mladost, zagnanost, elan, predrznost, igrivost in, nad vsem, Mlakarjevo hitrost. To ni več enak fuzbal. Maribor ni več moštvo, vkopano v jarek, ki napada mic-po-mic, nato pa, če ne gre s frontalnim napadom, pokliče krila in se odloči za napad po bokih. Če ne gre to, pa s topništvom in projektili. Ne, ne. Maribor gre.

    Jan Mlakar je v Kranju dejansko deloval kot igralec, vreden milijonov. Še kakega zraven od tistih, ki jih je Maribor dobil od Brightona. Ne samo zato, ker je dal gol, kakršnega trenutno lahko da pri Mariboru samo on. Marcos Tavares ne more več prehiteti branilcev (lahko jih zaobide), Luka Zahović pa želi najti preprosto pot (vendar prepogosto zakomplicira). Mlakar pa… Samo gre. Z Mlakarjem pravzaprav Maribor lažje diha, naenkrat se lahko Amir Dervišević odloča, kaj bo izbral. Ne gre več za pomanjkanje rešitev, marveč za njihovo izobilje. Po sredini, po bokih, počasi, hitro… Ni, da ni.

    Predvsem je Mlakar (pre)dober za Maribor zato, ker so ob njem boljši tudi soigralci. Denis Klinar, recimo, je preživel skoraj več časa na nasprotnikovi kot svoji polovici. Blaž Vrhovec je dobil sijajno priložnost za gol. Arko ni vedel, od kod bo prišla naslednja nevarnost. Zato ni čudno, da je Saša Gajser omenil »evropsko kvaliteto«. In pristavil, da se vidi, zakaj so Angleži plačali toliko zanj. Upanje samo je, da bo dobil tako priložnost, kot jo je v Mariboru. Izkušenj ima dovolj, kljub mladosti, da pozna razliko. V Mariboru je bil namreč dogovor, naj kar sam potrka na vrata Darka Milaniča, ko se mu bo zdelo, da je dovolj pripravljen, da potrka na vrata. Takih privilegijev v tujini, sploh pa v Angliji, ne bo.

    Napad za Evropo, obramba za…
    »V napadu so zelo dobri, v obrambi pa… tak, tak bom reko… Niso slabi, no.« Še Saša Gajser je iskal besede. Spoštljivo kritične. Najprej tista o napadu. Luka Majcen pravi, da je pri 29. letih spoznal, da je nogomet proces in ne cilj. Tako tudi igra. Postal je napadalec, ki ve, da se da veliko narediti tudi v Triglavu. Je drugi strelec lige skupaj z Luko Zahovićem. Plus podaja Tilna Mlakarja? Uf. Je pa res, kot je bil direkten Mitja Viler pred tekmo, da Majcna najbrž pol lige na mara, da ni simpatičen, da skratka ni ravno igralec, ki bi ti bil mega všeč. Ampak nogomet še vedno ni, četudi se včasih zdi drugače, tekmovanje v popularnosti.

    V bistvu ne bi bil rekel nič napak, če bi obrambo Triglava označil za slabo. Ne gre za gole individualne napake, te je to pomlad počel ravno Maribor. Gre za probleme v sistemu. Do ene točke gre še vse okej, nato pa razpad sistema, kar se je tokrat poznalo pri težišču igre, v kateri se Aleš Mertelj ni mogel dobro upirati Mariboru. A največji problem so bile, do prvega gola, visoke žoge. Jalen Arko je dober vratar, cel drugi polčas je razkazoval svoj talent, še v Mariboru ga hvalijo. Toda kaj, ko je vsaka malo višja žoga v prvem polčasu, vsaka standardna situacija, predstavljala ne samo problem. Triglav je grabila panika in to je privedlo do gola.

    Potem ko je Darko Milanič izpostavljal, da se bo Maribor moral navaditi, da so tekmeci zdaj bolj pozorni na Sašo Ivkovića. Pa to ni bila edina napaka, tudi pri drugem golu je zatajila že vezna linija. Puščati je začelo tako po sredini kot bokih, zato je Triglav zdaj moštvo, ki igra na »bomo dali enega več«. Trikrat je to pomlad že šlo, trikrat so se vrnili iz zaostanka, proti Mariboru so šli pa preveč na glavo in bili za to kaznovani. Dončić ni pozabil povedati, da ni bila njegova ideja, da bi po golu za 1:1 šli takoj po drugega. Ampak ga gre razumeti. Prav je, da pusti fantom sanje. Premagati Maribor na dobro obiskanem stadionu.

    Rezultat 1:2 je bil na koncu zanje še ugoden, saj je imel Maribor še pa še priložnosti, od Blaža Vrhovca do zlasti Luke Zahovića in tudi Alexandra Cretuja. Zaenkrat so v Kranju, dokler so varno oddaljeni od cone izpada, s tem zadovoljni. Šest tekem: štiri zmage, dva poraza. Če bi jih pogledali sedaj, bi v dodatnih kvalifikacijah, če bi se tam znašli, zmleli kogarkoli. Kot so lani naposled Dravo. Bili so tudi letos med glavnimi kandidati za izpad, pa je Dejan Dončić fantom dopustil, da pokažejo, kaj znajo in zmorejo. Proti Olimpiji je bilo to dovolj, toda tudi zato, ker Olimpija še ni vedela, kar ve Maribor. Da moraš Triglavu narediti to, kar bi Triglav rad storil tebi: napadi ga, ko on napade tebe. Česar zagotovo ne počne moštvo, ki bi se bílo za obstanek.

     

    Kdo je komu kaj rekel
    Najbrž ne bomo nikoli izvedeli, kaj točno je kdo komu kaj rekel. Sploh kar so si rekli med sabo, ker povedanega je bilo marsikaj. Le sodniku je bilo povedano vse v treh besedah. Morda je tako celo še bolje. Bi bilo za pa za rubriko The Knowledge časopisa The Guardian, kjer najdejo vse (ne)mogoče, kar se je zgodilo v žogobrcu, da je bil Darko Milanič izključen takoj po tem, ko je njegovo moštvo zabilo gol. Ne samo gol. Zmagoviti gol. Khm.

    Situacija, ko je padel Luka Zahović, zahteval penal, se skoraj valjal po tleh in skoraj podzavestno terjal rumeni karton za ugovarjanje (Freud in Jung bi imela kaj povedati), ima širši kontekst. Gre za to, da je Asmir Sagrković s svojo ekipo – ni prav, da je vsega kriv glavni sodnik, četudi najboljše plačan med četverico ali šesterico, čeprav tokrat liga ni poslala dveh dodatnih sodnikov za gol, pa bi, ker pač to še imamo, bilo morda bolje, če bi – delal napake. Eno za drugo. Ni videl dveh kotov. In pustil je, da v tekmi, kjer je pokazal le dva rumena kartona, oba v prvem polčasu, po Zahoviću tekmeci tolčejo. Da je vse kar naenkrat prednost, ne glede nato, kam gre žoga.

    Za odnos gre, je mantra, ki jo sicer ponavljajo v Mariboru, kjer so zdaj frontalno glasni pri ocenjevanju sodnikov –č mimo česar ne more niti Radenko Mijatović, predsednik NZS, ki pa sam ne prispeva veliko v intervjujih –, a jo znajo izpostaviti tudi drugi klubi. Sagrković je naredil, kar sodniki pri nas naredijo: dokler ni »gusto«, imajo predavanja, ko se nekaj velikega zgodi, včasih do tega privedejo prav njihova predavanja, pa se prepustijo toku dogodkov. Slovenski sodniki, pa prav nič takrat ne pomaga biografija Damirja Skomine, njegovo lik in delo, ki mu, po zaslugi Vlada Šajna, sledijo tudi drugi (Vinčić, Jug itd.), prepogosto nimajo pod nadzorom dogajanja na igrišču. Ne sodijo, temveč razlagajo. Ne odločajo, temveč vplivajo. So posledica lastnih vzrokov. Sagrković je delal napake in jih ni nehal delati do konca tekme. Ne usodne napake, gotovo tudi ne takih, da bi se klopi Maribora tako snelo.

    Maribor ima večje težave s sodniki, kot imajo sodniki težave z Mariborom. To je dejstvo. PR povrhu ni najboljši, sploh ne po zmagi. So trenerji, ki ponavljajo, da je penal/ofsajd/favl/karton pač samo takrat, ko se tako odloči sodnik. Disciplina je vse bolj problem Maribora, kjer se s sodnikom včasih preveč ubada: kriljenje z rokami zlasti mlajših (Hotić, Zahović) je nekaj, česar trener ne bi smel tolerirati. Včasih bi take, kot znajo povedati starejši sodniki ali pomočniki trenerjev, že v lastnem moštvu prizemljili, če to ne pomaga, pa bi jih sodniki kaznovali. Ampak ti časi so mimo. Časi, ko so bili, ne pozabimo, tudi sodniki drugačni. Nobenega želeja in želje po izstopanju. Tam so bili, da sodijo. Komunikacija je bila enosmerna, a spoštljiva. In zdelo se je, da sodniki, ko ne sodijo, gledajo fuzbal. Ne pa sodnikov. Zdaj pa se zdi, da bi vsi sodniki radi postali Damir Skomina. Dolgo nič, nato pa odločitev, ki te pripelje do tega ali onega finala. Za ceno česarkoli. Če si v pravem krogu, ne moreš izpasti iz njega. Disciplinski sodnik bo vedno kril javno hrbet, napake pa bomo reševali interno. In poslali video. Situacije, ki jo bomo sami izbrali in tudi sami tolmačili. Kar ne koristi nikomur.

    Kar pa ne opravičuje obnašanja mariborske klopi. Niso ne prvi ne zadnji, ki bodo skočili, toda Saša Gajser, ki zdaj deluje zelo zenmojstrsko, pa vedno ni bilo tako, je dobro opisal, da so to pač emocije. Sestavni del. So sodniki, ki to razumejo. In so četrti sodniki, ki preprosto tega ne razumejo, ker ne razumejo, da nihče na stadion ne pride zaradi njih. Ni nezanemarljivo, da je bil četrti sodnik – Rade Obrenović. Ampak tudi ni nezanemarljivo, da imata Darko Milanič in Zlatko Zahović preveč izkušenj, da bi se zgodilo, kar se je. Nenazadnje ima Milanič dokončno svoj odgovor, ki si ga je želel že pred tekmo z Gorico. Če se igraš z ognjem… Kalvarija Maribora s sodnikom je kuhinja, kjer je izjemno vroče. Tokrat se je Maribor bolj opekel kot Sagrković. A na dolgi rok… Bomo videli.

    Planet TV, Sportklub in problemi
    Nismo zaman nekateri opozarjali, da četudi je imel Kanal A (Pro Plus) nekatere vsebinske pomanjkljivosti, ko je iz Prve lige Telekom Slovenije naredil, česar nista znala ne NZS, še manj pa glavni sponzor, je postavil visoko letvico. Postavili so formo, v produkcijski ekipi DVT-B pa našli zanesljivega partnerja. Niso delali razlik, derbi je bil kvečjemu samo dodatek. Minimum je bila katera koli tekma. Seveda praviloma Maribora in Olimpije, toda vedel si, kaj boš dobil. Seveda je to veljalo tudi za strokovne goste, pri čemer se komercialne televizije ne odločajo za komentatorski par. Kar ne čudi glede na »formo« Branka Zupana, ki je sila kontinuitete na Televiziji Slovenije, čeprav je v komentiranju – boljši je pri postavljanju vprašanj, to mu priznamo – kvečjemu le še nazadoval. Če je to možno.

    Da so lahko prenosi narejeni tudi na nivoju novinarskega krožka, smo lahko videli med tednom, tako v Ljudskem vrtu (Maribor – Mura) in še bolj v Kidričevem (Aluminij – Olimpija). Sportklubu se lahko sicer poklonimo, da prenaša tako 2. SNL kot tudi pokal, zdaj, ko je Televizija Slovenija očitno premajhna, da bi zmogla dva tako velika projekta. Toda produkcija med tednom je bila katastrofalna: kamermani niso ujeli, kako je prišlo do gola, slika zrnata, kadri in režija pa gledalcu povsem neprilagojena. Škoda.

    In potem je tu Planet TV. Tokrat se k njemu zatekam zato, ker praviloma tekme gledam v živo. Sploh Maribora. In vidim, da ne zamujam veliko. Studijski deli so postali znova sami sebi namen, predvidljivi in netelegenični. Janez Zupančič je sicer zanimiva izbira za gosta, dobrodošlo je, da se krog gostov razširi, povrhu takih, ki vedo kaj o klubih, o katerih širša javnost veliko ne vem, toda nato izpade tako, da je prav vseeno, kdo je gost, ker bodo povedali eno in isto. Vse tisto, kar smo slišali že med tednom. In nato slišimo vsaj dvakrat. Ponavljanje postave, recimo. Seveda je razumljivo, da nekateri prižgejo televizijo točno na minuto začetka tekme. Nenazadnje se zato tekme pri nas pogosto začnejo minuto, dve, pa tudi že pet minut potem, ko bi se naj in se ljudje na stadionu čudijo, zakaj. Slovenski komentatorji – Tomaž Lukač je bil svetla izjema, čeprav je stvar subjektivnega okusa, ga gre pošteno pogrešati – pa nato še v peti minuti opisujejo vse tisto, kar smo že slišali. Problem je dvojen: ali bi v studiu povedali kaj drugega ali pa bi komentator delal tisto, za kar je tam. Komentiral tekmo. Bavec ni edini, ki bi najraje videl, da bi tekma počakala, da on pove, kar mu je povedati.

    Komentarji tipa »tehnični rumeni karton« in popolna odsotnost dviga jakosti glasu oziroma spremembe barve tona ob golu je tisto, kar ne gre zameriti komentatorjem, je pa korak nazaj. Sploh ko poslušamo preostale komentatorje Planeta (tisti na Televiziji Slovenija so itak svoja zgodba). Dani Bavec se trudi, da bi prenose še bolj popestril, povedal čim več, toda nogomet ima pač drugačne zakonitosti, drugačen stil. Od košarke, recimo. Kot tudi nogometni komentator s svojim stilom nima kaj delati v košarki. Ima pa zato Planet večinoma dobre leteče reporterje, ki znajo ne samo postavljati dobra vprašanja, temveč se znajdejo, kot smo lahko videli v Kranju, ko je leteči reporter ostal brez izjave Maribora. Planet TV se seveda trudi po najboljših močeh, toda ligi za vikend ne doda nič posebnega. Vsebinskih rezerv je veliko. Sodniki so vroča tema, ne glede nato, ali je to dobro ali slabo. So. Pa se prepogosto o tem ne želi govoriti, kot da to ni bil del tekme. Tako je Planet TV, ker ima neposredno konkurenco, vsak vikend znova, v primerjavi s Televizijo Slovenija majhen palček.

    Igralec tekme: Jan Mlakar [Maribor]

  • Pet ugotovitev: Maribor vs. Celje [1:1]

    Pet ugotovitev: Maribor vs. Celje [1:1]

    Ni forme, ni zmage
    Morda je bila ključna dnevna forma. Kriva je sobota. Morda je bilo krivo Celje, katerega prehodov se je vnaprej bal Maribor, moštvo, ki je bilo v 24. krogih le enkrat samkrat tik pod vrhom. Morda je razlog v Ljudskem vrtu ali, kot mu pravi devet tekmecev, Točka, vredna bunkerja. Pa Celje ni igralo bunkerja, eh, kje pa. Celje bi kaj kmalu zmagalo. Maribor je imel en strel v okvir. Celje devet. Statistika ne pove nič, sploh za take tekme, saj ne bi povedala, da je bil prvi polčas en zelo dolg zeh, čakanje na hrenovke, kokice in pivo. Iz tistega edinega strela je dal Maribor gol takoj v drugem polčasu. Ni bilo dovolj, še zdaleč ne. Igralec tekme? Kenan Pirić. Rešil je, kar se je rešiti dalo. Najboljši v polju? Alexandru Cretu. Zakaj? Ker je bil edini zmožen slediti, zaustavljati, sesuvati igro Celja. Ta, ki dolgo ni »poštekal« sistema, ga je zdaj edini udejanjil. Kolikor je pač lahko. Maribor je zgrabila, še preden je prišel april, v prvi tekmi ritma, spomladanska utrujenost.

    Darku Milaniču tekma, milo rečeno, ni uspela. Šel se je prilagajati Celju, ki mu je Maribor stisnil pet komadov novembra. Resda na Stadionu Z’Dežele in res je tudi Celje tretje najboljše gostujoče moštvo v tej sezoni. Toda Celje je tudi moštvo, ki se pod pritiskom zlomi. Pustimo jesen, tri gole mu je dala Gorica, dva okorna je dodala Olimpija, Krško je osvojilo edino točko prav proti grofom. Celje, torej, ni bav-bav. Že dolgo nismo videli, da bi se Milanič tako zelo prilagodil tekmecu, ki tega morda sploh ni potreboval. Odločil se je za postavitev, ki je morda več obetala, na koncu pa bila odvisna od individualnih potez. Ko je Robert Pevnik pred derbijem siknil, da Maribor nima takih igralcev, je torej imel prav. Vsaj nima jih vedno. Četudi odštejemo prvi polčas, ki je bil mučenje žoge, tekma s toliko napakami, da je bila tretja uspešna podaja že joga bonito, je Milanič morda izbral še zadnji pravi trenutek, da je vrnil v moštvo tiste, ki naj bi tja spadali. Včasih garancija pač prinaša le to: remi [ocene igralcev tukaj].

    Toda ravno to zna biti ključni problem. Če Maribor računa, da bo na dobri, stari, preverjen način, ko četudi ne gre, ga bo Tava že zabil, pa ga tokrat ne bi, če bi igrali do naslednjega rojstnega dneva, potem bo to nemara dovolj za Slovenijo, čeprav se Olimpija, za razliko od dveh sezon nazaj, ne predaja, niti približno pa ne za Evropo, za katero se Maribor sploh ni okrepil. Že res, da ima Maribor izkušnje, vendar ko igralci iščejo ritem in ga ne ujamejo pravi čas (Mitja Viler, delno Gregor Bajde, četudi je zabil, celo Martin Milec) in ko imajo nosilci tihi dan (Dino Hotić ni dojel, kakšna tekma je to, Aleks Pihler se je izgubil v lovljenju celjske sredine, Luka Zahović je sicer bil pripravljen, vendar več od podaje za gol ni zmogel) potem lahko Milaniča skrbi. Taktika namreč ne prinaša individualnih potez, še več, pri Mariboru jih celo onemogoča. Kajti najbolj skrbi to, da je Milaniču ostala še ena menjava in je ni izkoristil. To pomeni, da boljšega nima. Tudi takrat, ko bi naj imel najboljše že v polju. Ampak nima. Kar je vse bolj očitno. Mariboru manjkajo Amir Dervišević in Blaž Vrhovec na sredini, Marko Šuler v obrambi, kjer Saša Ivković še nima tiste liderske prezence, ter, najbrž še najbolj, Jan Mlakar v napadu. Kar je ugotovitev zase.

    Strelska spomladanska utrujenost
    Širše gledano, kot je pred tekmo rekel tudi Darko Milanič, je vse to priprava na Evropo. Cela pomlad. Še posebej, ko pride pet tekem v štirinajstih dneh. Ritem, na katerega je Maribor vedno pripravljen z besedo »privilegij«, a tudi ritem, ki včasih terja totalni makiavelizem, kjer cilj (tri točke) poveličuje sredstva (estetika v igri). Marcosu Tavaresu se smeji, ko ga vprašate, če ima rad ritem sreda-sobota. In to po slab(š)i tekmi. Seveda ima. Dino Hotić tudi. Maribor je pač tak klub, vse odkar je tukaj Zlatko Zahović. Težje je, manj se jamra. Ne jamrajo, igrajo tekme.

    Da bodo prišle tekme tudi z višjim rezultatom, Milanič verjame še naprej, toda tudi tekma s Celjem ni bila takšna. O, ne. Ne samo to, Maribor je postal moštvo, ki stežka zabije drugi gol. Kako drugače od jeseni. Takrat je na 19. tekmah le štirikrat zabil manj kot dva gola. Zdaj pa že tretjič na peti tekmi le en gol. Gorici dva, Olimpiji nič. Pet tekem, pet golov. Maribor se tudi po reprezentančnem premoru, tej fazi, ki lahko prinaša bipolarnost moštvom, (samo)zadovoljuje z izidi, ki prinašajo zmage, ti pa naslov. Milanič je pričakoval več od kombinacij v zadnji tretjini, za zmago bi potreboval odličen ritem, razigranost itd. »Visok pritisk na našo zadnjo linijo je pripeljal do tega, da nismo več igrali in iznesli iz zadnje linije, kar smo v prvem polčasu lahko delali. Druge žoge so nam tudi v prvem polčasu pobirali. Vse žoge so tako rekoč oni pobrali. Prehitro so bili pred našim golom.« Analiza, kakršnih včasih ob takšnih tekmah, označenih za zelo dobre, ni bilo. Samozavedanje je na visoki stopnji. »Premalo smo imeli žogo v svoji posesti, premalo umirili nasprotnika. Nuja je, da nekatere vrnemo v ritem in ko nekdo res dolgo ne igra, smo šli v rizik in je težko pričakovati, da bo vse teklo zelo enostavno.«

    Notranje rezerve 2019: Gregor Bajde
    Gregor Bajde je star 24 let. V Mariboru je že četrto sezono, vmes je bil resda na posoji v Italiji, zbral je pa vseeno v vijoličastem 65 ligaških nastopov in zabil svoj šestnajsti gol. Gregor Bajde je v fazi kariere, ko se bo počasi pokazalo, kakšen tip igralca bo. In kakšna bo druga polovica njegove kariere. V Mariboru se nikoli ni obnesel ne kot napadalec ne kot del sredine. Bil je nekaj vmes, trmasto prepričan, da se bo sistem, nekako, nekje, že prilagodil njemu. Ne vedno, prišle so tudi tekme, tudi tiste večje, ko je storil prav to in bil nagrajen tudi s pohvalami trenerja.

    Prišel je v času, ko se je igralo v sistemu 4-3-3, ki mu je najbolj pisan na kožo. In tokrat mu je, spet proti Celju, le uspelo. Maribor je spet moral iskati v notranjih rezervah in Bajde se je prvi ponudil, ne samo zato, ker se je lahko, ampak ker se od njega – za razliko od Nina Žuglja ali Žana Kolmaniča, ki bosta očitno spet stran od kadra – to pričakuje. Milanič bi ga lahko ob polčasu celo bil zamenjal, kot je razložil po obračunu, toda Bajde je dobil slabo uro in takoj, v 46. minuti, bil tam, kjer ni bil nihče drug. Zasluge gredo seveda tudi soigralcem kot tudi nepozorni celjski obrambi, vendar s tem golom je pokazal, da je tu in da je lahko notranja rezerva. Če bo to zadnja prehodna sezona, bo prihodnje poletje eno tistih, ko bo moral počasi pokazati, kako in kaj. Pogodbo ima do 31. maja 2021, po odhodu Jana Mlakarja poleti pa priložnost za še večjo minutažo.

    Celje za Evropo potrebuje obrambo
    Dušan Kosič ni ovinkaril. »Vsaj pol lige ima enak cilj kot mi,« je rekel, kaj mu pomeni, da so v 24. krogu prvič s točkami pri Domžalah na tretjem mestu. Ne pozabimo, ko so prišli v Ljudski vrt v petem krogu, so bili zadnji. In na prvo zmago so čakali še tri tedne. Našteval je klube, celo tja do Rudarja je šel, ki imajo tak cilj kot oni. Vendar v Celju vse to počnejo zelo potihoma – v bistvu, da gredo po Evropo, so v hešteg stiščali le v Domžalah –, še zlasti po prestopnem roku, v katerem so ostali brez Elvedina Džinića, Jana Andrejašiča ter Tilna Pečnika. »Resna ekipa je, ko prejemaš malo golov. Včasih želimo publiki nekaj dati, pa smo za to kaznovani,« je Kosičeva ugotovitev.

    Če bi bili zlobni, bi sestavili napake ožje celjske obrambe. Pa ne samo tega, kar sta spregledala Žan Zaletel in Tadej Vidmajer, ko sta jima ušla Luka Zahović in Gregor Bajde. Ne, ne. Nabralo se jih je že kar lepo število: od tekme z Gorico, pa nato Olimpijo, delno tudi Krško. Celje ima v Rudiju Požegu Vancašu igralca za skupinski evropski del, v Mitji Lotriču in Janezu Pišku kandidata za solidne kvalifikcije, vse ostalo pa niti v Sloveniji ne zadošča nujno za Evropo. Čeprav se tudi letos z lupo išče koliko toliko konkurenčen četrti klub, potem ko je Rudar pokazal, koliko lahko terja Evropa. Celjani imajo sistematičnost, kar je prinesel Kosič, vendar še vedno znajo popustiti, pogosto nerazumno, tam, kjer bi potrebovali stabilnost. Še posebej, če želijo resno razmišljati o Evropi. Tega se v klubu zavedajo, toda s kadrom, kakršnega imajo, se bodo pač morali sprijazniti na kdo-da-več nogomet. Sedem prejetih golov na petih tekmah pač ni evropska forma. Niti ob desetih danih golih.

    Obisk v Ljudskem vrtu letos (še) boljši
    Bolj zanimiva kot kvalitetna je bila debata med tednom, sodeč po povzetkih iz najbrž enega redkih »korpo« dogodkov, ki imajo običajno izključno formo, vsebino pa na plakatu ali novinarskih »goody bagih«. No, ta ni bil tak. Tista debata o navijačih. In zlasti tistih navijačih, ki nočejo na stadion. Eni, ker je kavč pač bolj udoben, drugi, ker ne marajo vsega, kar pride z nogometom. Stvar kulture in dojemanja nogometa. Nam je sicer bližje to, kar je rekel Matjaž Kek. Družinski sektorji so super stvar, toda mora rohneti, tudi pokati in bliskati, a v mejah (varne) normale. V Mariboru se vedno v praksi vidi razlika, saj si Viole pogosto vzamejo »akademskih petnajst«. Razlika je očitna. Kot je tudi v obisku, saj je letos v povprečju obisk v Ljudskem vrtu še boljši kot lani. To ni nezanemarljivo, saj je v lanski sezoni povprečni obisk znašal 3.509 gledalcev, letos pa je pri 4.745. To je velik preskok. Pa je Maribor igral lani v ligi prvakov, res pa je tudi, da nato ni ubranil naslova.

    Letos je na dobri poti in to se pozna tudi na tribunah. Nekoliko pomagajo tudi termini tekem, ki so ob sobotah popoldan zanimivi za najširši krog. Še bolj kot ura pomaga dan, saj Slovenija ni dežela nedeljskega profi fuzbala. Pozna se, da v Ljudski vrt prihaja vse več otrok, obiski šol imajo še večji vpliv kot odpiranje Vijol’čnih baz v okoliških krajih, pri čemer je štajerski derbi običajno tisti, ko tudi (klubski) Radio City oceni, da je štajerska meja nekje pri Tepanjah. Cena vstopnic je na dan tekme precej visoka, 13 evrov za tak nogomet pač ni nizek znesek (čeprav to piše akreditirani novinar). Zato je seveda predprodaja, pa akcije, nagradne igre in podobno. Kulisa v Ljudskem vrtu je vsekakor lep(š)a, toda finančno poročilo prihodnje poletje bo pokazalo, koliko se obisk pozna v klubski blagajni. Vsekakor pa se ne moremo znebiti občutka, da bi podjetja rada iz Ljudskega vrta naredila trgovino, šoping center, pa so prišli v kraj, kjer je kultura fuzbal tekem pač drugačna.

    Igralec tekme: Kenan Pirić [Maribor]

    Celjski navijači. Ko ga je Žan Benedičič zabil, je vstala ducatnija celjskih navijačev. Pa še kje kakšen. Škoda je, da Celje nikoli ni posvojilo nogometne navijaške kulture in jo obdržalo. Rokomet gor ali dol. Celje je poleg Gorice in Maribora pač edini tradicionalni prvoligaš. Gorica ima zveste Terror Boys. Celje bi si zaslužilo več.

    Sojenje Mateja Juga. Vsaj nekaj mu lahko damo: Matej Jug je neustrašen. Ne ozira se na tribune, kar ni vedno praksa pri sodnikih, niti tistih, ki jih gledamo po televiziji v torek in sredo zvečer. Je pa težava prav v njegovem karakterju, ko želi dati, praviloma takrat, ko je to najmanj pomembno, vsem vedeti, kdo in kaj je. Maribor je jezil s kriterijem, ko je že v prvem polčasu dosodil 20 prekrškov, toliko jih je Maribor imel tudi na koncu. Tekma ni bila ne groba ne trda. In vprašanje bo ostalo, ali je bil nad Aleksandrom Rajćevićem res storjen prekršek. V Ljudskem vrtu bo po tej sezoni (derbi) pač ohranil renome. Ne najboljšega.

    Čestitka Tavaresu. Lepo so mu Viole čestitali, včasih celo pozabimo, da je Brazilec, da je njegov materni jezik portugalščina in da so časi, ko je bila njegova najbolj pogosta slovenska beseda – Jezus. Zdaj je, že lep čas, ta beseda – navijači. Dočakal je 35. let. Dobil stisk roke od novinarjev, človeku se pač vošči za rojstni dan. In rekel je, da ni imel pripravljenega slavja, če bi ga zabil. Skromen, vljuden, resen. »Katering smo naročili, pa bomo videli kaj bo,« je rekel, kaj bo po tekmi. O kateri je govoril z resnim, skoraj žalostnim obrazom. Se vidi, ne samo, zakaj je še več kot kapetan. Klinc pa rojstni dan, kaj pa dve točki? Nihče namreč niti na tiskovki ni omenil, da je prednost spet padla na osem.

  • Pet ugotovitev: Izrael vs. Slovenija [1:1]

    Pet ugotovitev: Izrael vs. Slovenija [1:1]

    Odnos, vtis, pristop, priložnosti
    Na kratko – v eni ugotovitvi? Gre kar z izjavo Matjaža Keka: »Nismo razočarali, potencial je.«

    Merilo. Za merilo gre. Če je merilo kalvarija, ki jo je Slovenija dala skozi zlasti v drugem delu druge ere Srečka Katanca, ki se je zavlekla v sedmino Tomaža Kavčiča, potem je tekma z Izraelom precejšen uspeh. Ne v rezultatskem smislu, točka, niti v gosteh, ne more biti razlog za proslavljanje (bolj so z njo, sodeč po izjavah, zadovoljni Izraelci), kar se je videlo že takoj po tekmi v izjavah tako Andraža Šporarja, ki je zabil prvenec, a obžaloval izplen, kot izkušenega Bojana Jokića, za katerega je bil pozitivni del pristop. Vsemu temu Matjaž Kek, ki s točko prav tako ni zadovoljen, po remiju v Hajfi pravi potencial. In ima prav. Čas, še bolj pa razplet v skupini bo pokazal, kako (ne)uspešna je bila tekma v Izraelu.

    Slovenija je, kot Slovenija počne vse odkar ni padla Ukrajina za Euro 2016, tekmovala sama s sabo in je, takšen je občutek takoj po tekmi, v tem (samo)boju po dolgem času prvič zmagala. Ali pa, če želite, vsaj ni izgubila. Osredotočenost je zdaj uperjena najprej na igro, nato na rezultat, kar je, glede nato, da bo novembra desetletje, odkar se je reprezentanca kam uvrstila, edina normalna pot. Lahko bi ven jemali zahtevo Aleksandra Čeferina, ki je Keku za pogoj postavil uvrstitev na Euro 2012 in ga zaradi tega tudi zamenjal, ni pa enakih kriterijev postavil Katancu. Vendar nič od tega, nič iz zgodovine, ni pomembno. Prav nič. Nemogoče je sicer delati reze in menjavati knjižnice. Ne. Slovenija je pač tudi ena knjiga s svojimi poglavji. Kajti ob predstavitvi postave se je zazdelo, da je vse enako, le selektor je… No, še on ni nov.

    Je pa novo nekaj drugega. Pred, med in po tekmi se večina ni ubadala z javnim nastopanjem selektorja, nihče skoraj ni omenjal medijev (razen v prevelikem fokusu na to, kdo bo kapetan, kar je bila preokupacija z napačnimi deli reprezentance), ničesar o vodstvenih strukturah NZS, kaj šele o lokalnih peripetijah tipa Maribor vs. Ljubljana. Nič. Že to je velik napredek, ker ni mučno spremljati reprezentance. Ni tesnobno, ni depresivno, ni jezno in ni ključno, kaj bo selektor povedal po tekmi. Iz tega vidika je delo Igorja Benedejčiča, ko je prišel na samem koncu samotne agonije, bilo smelo in smiselno in dovolj uspešno, da je povprečen navijač najbrž pozabil, s kom »smo se sploh tako mučili v tistem pokalu, ligi nacij ali narodov ali kaj je že«.

    Kek ima prav: najbolj pomemben je odnos. Saj v ligi narodov odnosa, borbenosti in želje tistim, ki so seveda prišli, ni šlo očitati. Še to je bilo: Kevin Kampl je skoraj neomenjen, poškodovanih, sicer redkih, Kek ni vlekel na plano, ni naredil celotne analize slovenske nogometne realnosti, ni jamral čez potovanje, premalega števila treningov, vremena, sodnika niti omenil ni, pa bi ga lahko, ipd. »Za odnos si fantje zaslužijo kompliment,« je po tekmi za Televizijo Slovenija povedal Kek. In to je tisto, kar se da odnesti iz Hajfe. Slovenija je domov prinesla točko, na kateri lahko gradi. »Če bomo doma premagali Makedonce, potem je točka dovolj,« je še bolje povedal Jokić. Kapetansko. Morda ni naravni kapetan, ampak nima kapetanskega traku samo zato, ker je »najdlje zraven«. Ne. Jokić, ko je treba, kar je pokazal tudi v tekmah, ko smo pričakovali, da bo najbolj trpel, pokaže, da ni tam samo zato, ker je bil od nekdaj zraven in ker bi Slovenija doživela kolektivno amputacijo na levem bočnem. Ne. In ima prav. Kar reprezentanca potrebuje zdaj, je vnovična podpora navijačev v Stožicah. Ti reprezentanci niso obrnili hrbta niti, ko je bilo najhuje. Ampak za kaj več pa mora NZS delati več. Ne samo na oglasih, socialnih omrežjih ipd. Ne. Vsak dan. Na renomeju fuzbala kot takega. Kje se to začne, pa tudi vemo. Doma.

    Na novo vse po starem ali staro po novem: izhajanje iz obrambe
    Morda je, glede nato, kako in kaj je izbral, šlo razumeti, zakaj je Matjaž Kek pustil nekatere stvari nejasne do konca. Naj se pokaže na igrišču – to je njegov moto. In pokazalo se je. Enajsterica Slovenije je bila komaj kaj spremenjena, v nekatere spremembe je bil Kek povrhu prisiljen (desni bok), druge so bile posledice tega (Struna), tretje so bile pa selektorjeve lastne zamisli (sestava napada in osrčja sredine ter zamenjave). Kek ni naredil globokega reza v reprezentanco. Razlogov je (lahko) veliko: od najbolj očitnega (to je najboljše, kar imamo) do najbolj špekulativnih (Kek tako neposredno tekmuje s predhodnikoma). Ampak kakorkoli že, Slovenija ni doživela pretiranih kadrovskih sprememb.

    Petar Stojanović je dobil priložnost od začetka, prodiral, igral zelo odprto, skoraj (pre)drzno, a s tem puščal prostor in upal, da bo Struna »poflikal«, kjer bo treba. Večinoma tudi je – razen pri golu Izraela. Na drugi strani je Bojan Jokić, ki običajno nekje do drugega polčasa zavrne vse negativne kritike z borbenim, pametnim, izkušenim pristopom, s katerim Slovenija po levi počasi pride prek polovice, odigral kapetansko tekmo. Centralna branilca Miha Mevlja in Aljaž Struna sta imela, ko so Izraelci pritisnili, nekaj težav in se še iščeta, pri čemer bo to ključni ciklus zlasti za Mevljo, da pokaže, če je sploh prvi štoper reprezentance, kaj šele potencialni gradnik ekipe. Kolektivni razpad sistema pri prejetem golu gre na rovaš celotne obrambe.

    In potem je tu Jan Oblak. Dve, tri bravurozne parade, po katerih smo se spomnili na Vida Belca, od katerega se je nekako upalo, da mu bo to uspevalo. Večinoma mu ni, pri čemer je bilo nepošteno pričakovati, da bo, no, Oblak. Ta pravi Oblak je naredil veliko razliko, morda največjo. Dal je Sloveniji zagotovilo. Že s tem, da je tam, daje tekmecem vedeti, kako in kaj. Občutek je bil, da Izraelci drugega ne bi dali. Ker bi bil tam Oblak. Pri golu ni mogel prav nič, a prav tam se tudi vidijo nekatere frustracije. V Atleticu, kjer so na novo izumili 1:0 fuzbal, je drugače in vselej bo. Če bo Kek uspel Oblaka prepričati morda celo, da bo ključni mož celotne obrambe, torej v celotni peterici, Sloveniji za remije ne bo treba trepetati. Že zdaj ji ni, čeprav so se nekatere kronične težave – kot je zlasti živčno consko premikanje, ko ima tekmec žogo v slovenskem kazenskem prostoru – še vedno vidne.

    Sploh pa ne bo treba trepetati za remije, če bo osrednji tandem, na katerem ne gradi samo Kek, ampak tudi, ne pozabimo, Olimpija in Maribor, ki prav tako večinoma igrata z dvema zadnjima vezistoma, opravil, kar mora. Jasmin Kurtić in Rene Krhin sta hudo trpela nekje na sredini prvega polčasa. Že drug drugemu nista bila v oporo, kaj šele, da bi zmlela Izraelce in ponudila žogo, na katero so čakali Ililić, Zajc, Verbič in Šporar. Kar četverica je bila odvisna od dvojca. Uf. Oba sta želela žogo spraviti čim prej naprej, za vsako ceno, vendar kaj, ko sta ob tem puščala preveč prostora, ki bi ga kakšna druga reprezentanca surovo izkoristila. Nobenemu od obeh ne gre oporekati truda. Ampak prvi polčas je bil nevarno povprečen. Bili smo, kjer smo že bili. Videli, kar smo že videli. »Prvič sta po dolgem času igrala skupaj v paru,« je bil milostljiv Kek. Prav je, da je bil. Moral je biti, kajti Krhin je v drugem polčasu odigral eno najboljšim tekem ali pa, no, vsaj polčasov. Razdelila sta si naloge, Krhin se je žrtvoval in začel onemogočati tekmece. Postal je destrutkor. Postal je borec. Postal je igralec, ki klizne, če je treba. Pri čemer na instagramu še ni profila »destruktor«. Ja, Krhin je (ne)upravičeno trpel kritike. Sploh tista, da še ni odigral resnega fuzbala, je imela v sebi nekaj boleče resnice. Kek mu je vseeno zaupal, dal mu je čas in Krhinov primer je dokaz, kaj Kek ima. Znotraj tekme lahko zagotovi s svojo taktiko, da lahko kdo napreduje. Lahko pa, kot je bil primer Zajca, nazaduje. Ampak ob vsem tem so – ekipa. Za takšno miselnost Kek potrebuje potrpljenje, kakršnega premore sam. Kajti klop ni tako kratka, še zlasti ne, če ima kdo povprečno predstavo, kot jo je imel prav Kurtić.

    Toplo-hladno iskanje težišča
    Selektor je temu rekel toplo-hladno. Mi bi temu rekli iskanje težišča. Slovenija je naredila eno zelo dobro stvar (dala je gol za 0:1) in eno zelo slabo (dobila ga je že čez sedem minut). Saj se je še zgodilo seveda »vse« vmes, toda Keku ni ušlo, da so tehnične karakteristike moštva tisto, kjer bo potrebno delati korak po korak. Slovenija je pač zdaj že lep čas reprezentanca, ki bo delala napake. Drage napake. Napake, ki odnašajo točke, če se jih poveže dovolj, pa še selektorje in če niti to ne zaleže še igralce. To je zaenkrat očitno neizogibno, kar pa gre jemati z rezervo, saj je bila prva »resna resna« tekma ne samo za selektorja, ampak tudi za reprezentanco, ki je, vseeno ne pozabimo, v ligi narodov padla na dno dna.

    Predvsem je, ko Josip Iličić ni imel svojih vrhunskih potez, zaskrbela kombinatorika. V celih fazah obeh polčasov Slovenija ni zmogla sestaviti več podaj, sploh druge podaje, kot je takoj izpostavil Kek. Ker so reprezentanti dobili precej njim prilagojeno taktiko, če že ne sistema, v kateri je velika večina lahko bila to, kar tudi sicer je, je jasno, da Slovenija ne zmore igrati nogometa »za žogo«. Ko so poskušali stati na svoji polovici in čakati na protinapade, se je gol Izraela celo prej pojedel kot zavohal. Zato čaka Keka ključno delo ravno v sredini: nič ne bo narobe, če bo Slovenija izgubila žogo ali dve ali pet, ampak morala jo bo takoj dobiti nazaj, saj brez nje pušča luknje zlasti na bokih in vedno Jan Oblak pač ne bo zadoščal. Ne gre zato, da bi se Kek moral iti Guardiolo ali totalni nogomet, za kaj takega bi potreboval bolj kompletne igralce. Bo pa moral najti več prostora. Zdi se, da je bil Miha Zajc večkrat bolj na poti soigralcem kot tekmecu, enako je kasneje veljalo za Benjamina Verbiča. Z menjavami (Črnigoj, Bohar, Bijol) se je Kek zadovoljil s točko, toda to je storil kot posledico, ne kot vzrok. Prav v menjavah je še najbolj pokazal in razkril svoje osnovno poslanstvo, ideje in ocene zmožnosti te reprezentance. Globoko v drugem polčasu je Kek torej ugotovil, da Slovenija, ki je imela kar nekaj zelo lepih priložnosti, še ni zrela za zmago. Je pa zrela, da razmišlja o njej. Že zato, ker ima Iličića, katerega podaje in igrivost so še naprej tisto, kar Slovenijo lahko in skoraj mora popeljati višje.

    Prvenec Andraža Šporarja
    Resnici na ljubo sta izraelska branilca z golmanom vred iz podaje Reneja Krhina naredila priložnost. Ampak nič zato, Andraž Šporar je ponujeno z veseljem izkoristil in zabil svoj težko pričakovani in prigarani prvenec. Ni malo tvegal Kek, ko se je raje odločil zanj kot za Roberta Berića. Obneslo se mu je, ker je Šporar zadel. Je pa res, da je Slovenija imela vsaj tri še bolj konkretne priložnosti, ki si jih je priigrala sama in ni rabila čakati na napako tekmeca.

    Bolj kot sam izbor Šporarja, ki je povsem legitimen in kaže na Kekov renome, s katerim se lahko odloči, kot želi in za to odločitvijo stoji, je presenetila taktika, v kateri Slovenija seveda ni igrala z dvema napadalcema. To ni 4-4-2. Niti 4-4-1-1. To je prej razvejani 4-5-1, pa ne da bi to bilo samo po sebi pomembno. Ni. Je pa Slovenija končala brez napadalca, Kek je še bolj v igro poslal »elastična« vezista, kakršna sta Domen Črnigoj in Damjan Bohar, katerih nogometne karakteristike očitno poosebljajo Kekov načrt v Hajfi: najprej do žoge, nato v napad. Obramba kot osnova. Kar je prav, saj tovrstni pristop lažje zagotavlja točko. Skrbijo pa lahko zapravljene priložnosti in, še bolj, individualni poskusi proti koncu tekme, ko je vsak želel nabiti žogo. Najbolj očitno Domen Črnigoj, a ni bil edini. Šporar in Verbič sta si prigarala svoji veliki priložnosti, a pokurila večino energije. Pri doseganju golov ima Slovenija največje rezerve. Sploh proti moštvom iz nižje rangiranih bobnov.

    Milenko Ačimović rešitelj (ne)kvalitete Televizije Slovenija
    Za nacionalko bo vedno drugače. Resda so dokončno, že lep čas, mimo tisti časi, ko se je še ne samo pričakovalo, temveč skoraj zahtevalo, da bo nacionalka prenašala ligo prvakov. Vendar že slabo desetletje prenaša tekme slovenske reprezentance, še vedno pa vztraja pri konceptu iz časov, preden je prišla konkurenca iz leve, desne in vsepovsod vmes. Resda je njena narava, da zaposleni rotirajo in dobivajo raznolike priložnosti, toda tam, kjer iztopa in nudi presežke, ima stalno ekipo. Dirka po Franciji, recimo, je tak, zelo dober primer, kjer rotacije ni. In hvala bogu, da je ni.

    Sama izvedba tekme, studia, izjav, komentiranja je bila nivo višje. Studio je končno bil, kakršen mora biti. Celo boljši kot v času svetovnega prvenstva, ko so se razkrili kronični problemi nacionalkinega tretmaja nogometa, za katerega potrebuješ temu posvečene, predane in predvsem izobražene ljudi. Komentator Urban Laurenčič vedno znova da občutek, da mu je nogomet všeč. Ampak ravno za to gre. Všeč mu je. Rad ga komentira, veliko mu pomeni, da je zraven. Kar je sicer dobro iz vidika angažmaja, lepo je videti, če nekomu je do nečesa. Ampak Urban Laurenčič ni povsem nogometu predan človek, ne zna prebrati igre in povrhu začne uperjati željati v mikrofon, zaradi česar je, pa naj ne zveni zlobno, tisti premor v prvem polčasu, ko je padla zveza, premor prišel nekoliko prav. Kajti Laurenčič sam bi bil nemara celo boljši kot v paru z Brankom Zupanom. Pri njem nacionalka absolutno predolgo vztraja. Mož je primarno dobrohoten, njegove reference morda res niso bleščeče, vendar vseeno več kot zadovoljive. Vse to že vemo, o vsem tem smo že pisali. Toda Zupanu televizija in javno nastopanje preprosto ne ležita. Morda je Zupan dober govorec v nogometnih krogih. Najbrž je. Ampak pri tekmah reprezentance – še bolj kot v ligi – nagovarja najširši krog ljudi. Laurenčič ima precejšnje izkušnje s komentiranjem v paru, toda v nogometu potrebuješ nekoga, ki zna igro prebrati, ki sam kaj reče in ki sam kaj nagrunta. Zupanu se je čas za dokončno priložnost, da pokaže, kaj zna, že zdavnaj iztekel in Televizija Slovenija nikomur ne dela usluge, da vztraja pri njem. Izboljšal se je v studiu, vsaj malo, toda že Nenad Protega je na derbiju pokazal, da mu vse to bolj leži.

    Kar je Televizijo Slovenija ne samo rešilo, ampak iz fuzbala naredilo nekaj več, potem je to bil Saša Jerković, ki mu teren dobro leži, saj je imel dobra vprašanja, ter studijski del. Milenko Ačimović je dober zato, ker ne, kot bi najbrž rekel sam, filozofira. Pove direktno. »Verbič je naredil napako že pri sprejemu« ali »Oblak tukaj ni imel šans«. Za takšne izjave je potreboval seveda tudi dobrega izpraševalca, za kakršnega se je izkazal Tomaž Hudomalj, ki ni želel izstopati in je prepustil Ačimoviću glavnino analiz, pri čemer je režiser skakal sem in tja zlasti po tekmi, vendar to dinamike ni zmotilo. Milenko Ačimović, tudi tega ne pišemo prvič, je še en kader, ki bi lahko za slovenski nogomet veliko naredil tudi v tej vlogi. In to čeprav njegova slovenščina še zdaleč ne dosega nivoja, vrednega nacionalke. Toda še enkrat več se je pokazalo, da je vsebina pomembnejša od forme. Slovenska nogometna reprezentanca je pač velika stvar. Ena največjih v slovenskem športu. Ker se ji ljudje ne odrečejo niti, ko resnično ne gre. In Televizija Slovenija ima pri tem eno največjih vlog. Tokrat je pokazala precejšnje izboljšave, toda če želi napredovati, se bo morala nekaterim zahvaliti za sodelovanje.

  • Pet ugotovitev: Olimpija vs. Maribor [0:0]

    Prvenstvo nagnjeno, a še ni odločeno
    Včasih je igrati na 0:0 morda najtežje. Mukotrpno garanje, da bi se zgodilo čim manj. Sploh ker se je igralo za več, kot je bilo videti tako na začetku kot na koncu. Le vmes se je pokazalo, da je to tekma, ena od šestintridesetih, ne pa »tekma tekem«. Maribor se treh točk ne bi bil branil, Olimpiji bi poraz naškodil. Olimpija je bila namreč tista, ki bi lahko doma izgubila prvenstvo. Ne neposredno, kot se je lani zgodilo Mariboru. Sicer bi v praksi ostalo 13 tekem in 39 točk, vendar 13 točk razlike bi bilo pogubnih, pri čemer je že deset točk kar (pre)velik zalogaj. Ne nujno samo za Olimpijo, ki bi ob porazu zapadla najprej v moralno krizo, nato pa še kadrovsko, potem ko Milan Mandarić ne skriva več, da išče pot iz Olimpije, ki pa jo bo našel morda še težje, kot je našel dva naslova v treh sezonah.

    »Maribor je pokazal, da zna igrati na rezultat,« je nauk, ki ga je odnesel Robert Pevnik. Bolj sebe kot Darka Milaniča je zafrknil, ko je v igro poslal Jana Andrejašiča, ki da mu manjka izkušenj na derbijih (ni bil edini debitant na derbijih, pri Mariboru sta to bila Žan Kolmanič in Kenan Pirić, pri Olimpiji pa Rok Kidrič) premešal nekoliko obrambo, pustil Matica Črnica na klopi. Toda taktično je Maribor pokazal zrelost v prvem polčasu in se nato začel vse bolj zadovoljevati s točko po principu »če ga damo, bo le nagrada«. Na koncu je to bil že šesti ligaški obračun v Stožicah, ki se je končal brez golov. Od dvajsetih. Kar lahko Ljubljančane skrbi, je »tradicija«. Doma Milan Mandarić še ni videl zmage na derbiju. »Vsaka tradicija enkrat mine,« je prepričan Pevnik, ki mu bolj godi, da je Olimpija dobila zadnja dva prvenstvena derbija v Ljudskem vrtu. Problem zanj utegne biti, če tretja zaporedna zmaga maja ne bi več veliko štela. Olimpija bo počasi v podobni fazi kot Krško, kjer nima ničesar izgubiti. A mora paziti, saj so pred dvema sezonama na koncu končali kot tretji.

    Olimpija stiskala, a le v drugem polčasu
    Vajeni smo bili, da zmaji to počnejo prej. V bistvu… Takoj. Da nemudoma pritisnejo, navalijo, iztečejo na Maribor in se zaletijo vanj. To je počel Marijan Pušnik, tuje ni bilo niti Igorju Bišćanu in vsem vmes. Robert Pevnik se je odločil drugače. Kot da bi pričakoval, vedel, spoznal, da Mariboru v drugem polčasu (tudi) to pomlad v drugem polčasu ne gre. Krize Maribora znajo biti, ko pridejo iz slačilnice, kar hude, a zaenkrat še ne usodne, kot se je pokazalo že proti Muri. Olimpija je potrebovala do drugega polčasa, da je pozabila – še bolj kot poraz v Kranju – na deset točk razlike. Previdno so šli v tekmo, kot je rekel Pevnik, in posledično tudi le zadržali razliko, niso je pa utegnili zmanjšati. S točko so lahko zadovoljni, ne pa veseli. Zmanjkali so goli v tistem hudem navalu, ko se je Maribor krčevito (u)branil. Prečka (Rok Kidrič) in vratnica (Goran Brkić) sta toliko bolj skelela, Mariboru pa se, potem ko se jim je kotalila že žoga v Kidričevem in se odbijala od vratnic, lahko smeji, da jih vsaj tu sreča izdatno nagrajuje.

    Pevnik na koncu ni šel na glavo, sprijaznil se je, da bo, če bo, Olimpija reševala prvenstvo proti drugim tekmecem, okleval je z menjavama (Kadrić, Kregar), ki sta prišli (pre)pozno. Vseeno je bil razpoložen in dobrodušen po tekmi. Kot trener, ki je preprosto vesel, da je del derbija. Priznal je, da so igrali morda preveč bojazljivo. Morda jim prav to ni prineslo gola. Dejstvo pa je, da ključni igralci, tisti, ki jih je Pevnik postavljal kot invidividualno kvaliteto, s katero lahko Olimpija užene Maribor, niso imeli dobre tekme. Ne neizstopajoči Rok Kronaveter, ne zadržani Stefan Savić in niti možganski fuzbal trust Tomislav Tomić. Tu so bile ključne rezerve Olimpije, ki na enem derbiju ne more postati – Maribor. Da bi skupinsko zlomila tekmeca, kar je nakazovala v drugem polčasu.

    Milaniču sistem pomeni več od posameznikov
    Amir Dervišević in Marcos Tavares sta začela… Na klopi. Kapetan je sicer vstopil, pokazal, dokazal, da lahko zadrži žogo in nagne težišče igro na stran tekmeca, to pa je tudi vse, kar lahko naredi na takih tekmah, prvi pa sploh ni dobil priložnosti. Najbrž, ker ni bilo potrebe. Aleks Pihler in Alexandru Cretu sta zdaj postala dvojec, ki sicer nima tiste »lucidne« podaje, ki imajo oči, ampak je zmogel zlasti preprečiti, da bi Olimpija – z izjemo začetka drugega polčasa – lahko mirno in zlagoma gradila napade. Milanič je s tem pokazal, da mu je sistem štel precej več od posameznikov.

    Če je Martin Milec »moral« zaigrati, ker je imel Denis Klinar kartone, kar se je pokazala v bistvu kot prednost, je Mitja Viler, ki to pomlad zaradi poškodbe še ni zaigral, obsedel na klopi. Prednost je dobil Žan Kolmanič. Še vedno ima prve polčase praviloma boljše od drugih oziroma se še lovi v težišču igre, vendar tudi dokazuje, da ima kvalitete, ki jih Viler nima več (in obratno). Kjer je Milanič sprejemal ključne kompromise, je bil potentnejši del Maribora: Jasmin Mešanović zna žrtvovati svoje napadalne kvalitete za obrambne naloge, vendar je to tokrat nekoliko bolje uspelo Martinu Kramariču. Dokler ga ni posrkalo, pri čemer ni bil edini, saj se je to še huje primerilo Dinu Hotiću, zrelemu za menjavo. Stabilnost je, sicer precej odrezan, a vse bolj potrpežljiv in fizično vse bolj izrazit, pokazal Luka Zahović. Edina slaba, skoraj nevarna poteza Milaniča je bila, ko je verjel, da bo Dare Vršič tisti, ki bo zadržal žogo. Ni je. Vršič bo ali potreboval večjo minutažo ali pa spoznanje, da so njegovi zlati momenti že mimo. Maribor potrebuje kreatorja ali pa igralca s potezo več. Felipe Santos se v taktičnih navodilih še ne znajde, kako bi naredil kaj po svoje, vse bolj pa se pozna tudi odsotnost Jana Mlakarja. Maribor je na štirih spomladanskih tekmah zabil štiri gole. Jeseni bi jih, preko prsta, vsaj osem.

    Skomina dopuščal trdo igro… in storil napake
    Dolgo je trajalo, da je pokazal prvi karton. Predolgo? Niti ne. Ne, ker bi omahoval, ampak ker je očitno prebral tekočo igro z (za zerbi) malo prekinitvami. Mariboru to sicer ni godilo, Milanič je bil prepričan, da so »mali favli« šli v korist Olimpije. Tokrat je sodniška ekipa delovala moštveno, povezano, celovito. Le pri situacijah, ki so bile zelo tesne, je omahoval. Preveč. Morda je sam še najbolj pogrešal VAR v prvem polčasu, ko je Luka Zahović pomeril iz bližine ter zadel Mackyja Bagnacka v roko. Bil je nevaren strel, Nejcu Vidmarju ne bi bilo lahko. Toda nastopila bi druga težava: kadri televizijske produkcije. Ti so vse slabši, vse bolj skromni in pogosto situacijo vidimo iz le enega zornega kota (enako je bilo pri prekrških na sredini igrišča), da je situacija toliko manj jasna. Televizija Slovenija je imela sicer krasen kader iz severa Stožic, kjer je jasno, da je Bagnack igral z roko. Imeti bi morala še kakšnega. Rešuje jih to, da so kadri, ki jih včasih (ne) ponudi Planet TV, vsaj malo boljši. Kar pa ne rešuje težav, temveč jih samo še poglablja in tudi ta derbi bo enkrat, ko ga bomo hitro pozabili, šel v spomin kot »kaj pa tam, ko ni bila piskana roka«. Kar je velika škoda. Zlasti za fuzbal. Ampak Skomina ni tisti, ki bo uvedel VAR. Niti Maribor in Olimpija. Včeraj bi, če bi deloval prav in imel dovolj zornih kotov, prišel zelo prav.

    Zelo dobro navijanje nadoknadilo soliden obisk
    Razumljivo, Stožice niso bile nabito polne. Daleč od tega, ker je Olimpija daleč od tega, kar je znala biti v eri Milana Mandarića. 9.500 ni slab obisk, ni pa dober. Vsaj petmestno številko bi si zaslužil derbi pri gostitelju, ki vseeno še vedno, četudi s (pre)velikim zaostankom brani naslov. Vendar kljub temu se je pokazalo – zlasti v bolj dolgoročni luči, kaj bo z Olimpijo, ko Milan Mandarić več ne bo njen del -, da je derbi, no, derbi. Prava stvar. Da ima naboj, tudi ko ga nima. Tokrat je bilo navijanje eno boljših v Stožicah, kar gre na račun tako Green Dragons kot Viol. Izmenjava parol je bila, če pustimo politično korektnost ob strani, domiselna, morda tokrat bolj iz južne kot severne strani, četudi tradicionalno nepopustljiva. Nobene prekinitve, kar je zdaj domala že hvalevredna tradicija, nobena bakla ni priletela na igrišče, nobenega topovskega udara skozi tekmo. Le navijači, ki res vneto podpirajo svoj klub. Tudi s podporo tujine. Še ko na zelenici ni bilo nikogar več, so si eni in drugi pošiljali »pozdrave«. Zato je to bil derbi, ki ni imel golov, je pa imel dobro navijanje. Tako, ki daje vedeti, da sta kluba več tistih, ki ga neposredno tvorijo. Le o gigantski tampon coni bi veljalo bolje premisliti. Že zaradi videza, če nič drugega. Ni pa nezanamerljivo, da je bilo na tekmi Maribora in Mure to pomlad več gledalcev kot na derbiju.

    ***PENALI***

    Zicer, hvala, adijo: Alexandru Cretu [Maribor]. Romun je imel, ne pozabimo, dobro tekmo. Toda, ne pozabimo, imel je tudi eno lepših priložnosti, ko je dobil podajo na osamljeno daljšo stran. Cel stadion je vzel dih, Cretu pa zalet. Namesto, da bi streljal, je podal. Kar lepo nazaj svojemu podajalcu.

    Podaja v vesolje: Macky Bagnack [Olimpija]. Bilo je v drugem polčasu, v fazi tekme, ko je Olimpiji počasi začel pojenjati naval in je bila vsaka žoga toliko bolj dragocena. Ne za Bagnacka. Nekje na polovici igrišča, kjer je bil storjen in dosojen prekršek, je vzel zalet, pogledal, videl le enega v zelenem tam nekje daleč spredaj in… Nabil. V vesolje. Posnetek, ki bi ga moralo biti nerodno pogledati.

    Nagrada Primoža Trubarja: Goran Brkić [Olimpija]. Srbskemu nogometašu je uspel gotovo najbolj izstopajoč »flash intervju«. Običajno slišimo zadihane nogometaše, ki med polčasom povedo, kar je tik pred tem povedal komentator. Tokrat pa je Brkić ponudil – slovenščino. Tako. Z naglasom, ljubljanskim. Pohvale, kapo dol, sploh glede nato, kako smo še poleti videli, da so novinarji Televizije Slovenije prešli na tuji jezik.

    Nagrada Zlatka Zahovića: Nenad Protega [TV Slovenija]. Protega je za derbije toliko boljši strokovni gost – v vsesplošnem pomanjkanju ustreznega kadra, ki ga trasira zlasti nacionalka (Branko Zupan?) in je z leti, po že tako skromni osnovi javnega nastopanja, le še nazadovala. Ne Nenad Protega. Deluje kot neobremenjen gost, ki predvsem ne izkorišča tv minut kot razgovor za službo. Ne (raz)prodaja se. In tako je lahko, ko se je tikal na koncu z Darkom Milaničem, kar direktno vprašal, če bi tista roka, ki je ni Skomina dosodil v kazenskem prostoru Olimpije, v ligi prvakov bila penal. Duhovito, lucidno, hrabro. Še bi tega. Še.

    Nagrada Jurija Vege: Robert Pevnik [Olimpija]. Seveda je trener Olimpije, ko je izrekel eno matematično bolj progresivnih izjav, imel v mislih celotno pomlad, ko je računal tako pred kamerami kot na novinarski konferenci. »Razlika je bila devet točk, zdaj je deset, lahko bi bila tudi štiri.« Hm. Ne seveda na eni tekmi, Pevnik je pa s tem pokazal, da ga še bolj skelijo tri točke, ki so jih pustili na Stanku Mlakarju.

    Nagrada Slavoja Žižka: Stipe Jerić [Maribor]. Neobičajno je bilo na novinarski konferenci po tekmi. Če smo se, mi, v glavnini medijske falange, ki nismo del »nosilcev pravic«, že navadili, da je prihod nacionalne televizije začel zamikati tiskovke vsaj za pol ure kasneje, kot smo bili vajeni poprej, smo tokrat doživeli še bolj bizarno sceno. »Kdo pa vodi novinarsko konferenco?« se je, retorično, preizprašal Stipe Jerić, član PR ekipe Maribora. Darko Milanič je ob njem sedel začudenega obraza. Novinarji s(m)o pojasnili, da je Olimpija, v nasprotju s prakso, konferenco že oddelala. In to… Res okorno. Ne zaradi Roberta Pevnika, ki je bil dober sogovornik. Ne moti nas toliko, da tiskovko zdaj vodi že po praksi v Stožicah po derbiju vsakič nekdo drug… Moti pa, da smo ostali brez zanimive izmenjave, ki bi jo lahko ponudila razpoložena Pevnik in Milanič. Tu je Olimpija storila kar nepotreben kiks.

    Igralec tekme: Aleks Pihler [Maribor]