Oznaka: pet ugotovitev

  • Zelena zmaga, vijoličasti “alibi”

    Zelena zmaga, vijoličasti “alibi”

    Pet ugotovitev: Olimpija – Maribor [3:0]

    Majhen rezultat velikega kluba

    Vse sta povedala dva prekrška. Dva. Prekrška. Ni bilo prvič. Se je zgodilo že proti Liverpoolu. Ko so vijoličasti očitno pričakovali nekaj povsem drugega. Vendar s tem ni prav nič narobe, vendarle so na vrsti trije derbiji, pri čemer očitno za te fante šteje samo en, čeprav bodo tudi naslednjič hkrati vsi razlagali, kako je derbi, pač, no, hm, derbi. To je bil derbi, ja. Za Olimpijo.

    Ni veliko klubov, ki bi uvrstitev v ligo prvakov na derbiju, pa naj bo magari superpokal ali pokalni četrtfinale, dajali kot alibi. No, to je storil Zlatko Zahović po tekmi, v kateri se Mariboru ni obnesla ideja, kjer bi se očitno morali samo prikazati in bo to znova dovolj. Da, prvič je to »mi smo v ligi prvakov« delalo in Maribor je odnesel 0:0 iz Stožic, ko se je to, žur gor in dol, zdelo kot zavidljiv dosežek, ki bo dobil svoje primerno nadaljevanje.

    Toda kar zdaj čudi, po takem porazu, kjer je Maribor, ki pravi, kako Olimpije pač ne gleda nič bolj kot bi bilo to treba, spoznal, da je naletel na moštvo, ki se je resda blamiralo proti VPS Vaasi (ki je končala na osmem mestu na Finskem, mimogrede), vendar je letos v treh tekmovanjih v devetnajstih tekem prejelo samo devet golov. Maribor ga v tej sezoni v 180 minutah Olimpiji ni zabil in ima vse večje težave dejansko zabiti Ljubljančanom. Ki so pod Igorjem Bišćanom postali granitno moštvo z najprej zelo pošlihtano obrambo – pri čemer je Bišćan veliko tvegal z menjavo Zarifović > Ilić -, nato pa z gibljivo sredino, kjer so vsi od Ricarda Alvesa, Nika Kapuna, Roka Kronavetra silno željni dokazovanja. Da najhitrejših in najpotentnejših, Abbassa, Boatenga, Vombergarja ne omenjamo posebej. Olimpija je vmes postalo moštvo, kjer so rotacije dejanski boj za enajsterico, včasih celo za kader. Ni pomembno, ali si Rok Kronaveter, Leon Benko, Denis Klinar. Kar je idejo Milana Mandarića še lani pokopalo, je zdaj notranja konkurenca ne samo dobrodošla, temveč uspešna.

    Res je, da je Maribor igral že svojo 27. tekmo v sezoni, kot je izpostavil Zlatko Zahović. Toda naj se v Ljudskem vrtu odločijo, katera verzija, ko gre za pokal, dejansko drži. Pred sezono vselej poslušamo, kako Maribor zanimajo samo lovorike v vseh tekmovanjih, vsepovsod želijo tekmovati. Zdaj pa Zahović razlaga, kako za pokal sploh ni zanimanja. Pri Boharju, Šulerju, Mešanoviću to ni držalo, borili so se še kako zares, pa so med standardnimi členi prve enajsterice. Maribor se je znova spravil v situacijo, ko bo moral doma, v Ljudskem vrtu, na derbiju dokazovati svoje mesto v državni nogometni hierarhiji. Res je, prvenstveni derbi šteje precej več, toda takšen pokal lahko moštvo tudi dvigne, čeprav je lani Olimpija na koncu po uspehu v polfinalu klonila v Kopru proti Domžalam.

    Toda govoriti hkrati – za MMC – o pomanjkanju borbe in ponosu? »Zelo sem ponosen nanje. Gledam na sezono kot celoto, presegamo vse meje mogočega. Igralci Olimpije si želijo igrati tam, kjer smo mi. Smo že precej iztrošeni, a še vedno smo v privilegiranem položaju. Za to pokalno tekmo ni bilo zanimanja ne v mestu, ne v klubu in tudi ne v slačilnici. Spontanih zmag ni, Olimpija ima odlično ekipo. Tekma je šla v njihovo smer zaradi volje, želje in fanatične borbenosti. Lahko jim samo čestitamo. To je hkrati tudi zelo dobro za naš klub, saj pride petek, ko bomo videli, kdo je Maribor.«

    Spoznali so, kdo in kaj je Olimpija in Zahović, sicer ljubitelj nogometne folklore, je premeteno, še bolj pa iskreno pohvalil »lačno Olimpijo«, razumel je delno celo to, da zmaji niso odbili žoge pred prvim zadetkom. »Prepričan sem, da bomo v petek videli drugačen Maribor. Igralci bodo imeli iskrico v očeh. Odzvali se bomo na ta poraz, tekma je na našem stadionu, tudi navijači se bodo odzvali. Zdaj ne bomo delali panike,« je rekel za MMC Zahović. Vendar če drži, da je bil načrt samo petek in prvenstveni derbi, potem mora Maribor pokazati ne samo precej več, temveč narediti tisto, česar letos še ni uspel. Zabiti Olimpiji.

    Resen čas za resnega drugega vratarja

    Nehvaležno bi bilo vse naprtiti samo Matku Obradoviću. Že zato, ker se je akcija za prvi gol Olimpije vijoličastom sesula že prej. Vendar način, kako se je lotil strela Dina Štigleca, pove vnovič in še enkrat več o tem, zakaj je težko kadarkoli Matka Obradovića resneje videti v vratih Maribora. In ne samo takrat, ko je menjava v vratih bodisi nujna (letos enkrat) ali ko izpade kot najbolj drzna rotacija, kar pri njegovih posredovanjih to tudi je. Ruleta. Bolj ruska.

    Obradovića že dolgo ne pomnimo več kot prvega vratarja. V Mariboru se je odločil, da mu vloga drugega vratarja pač ustreza, kar je ob Jasminu Handanoviću, ki mu gre z leti vse bolje takrat, ko obrambi ne gre, recimo temu zen filozofija. Toda najsi bo notranje Obradović še tako pomirjen s svojim statusom, je v naravi vratarjev, ki imajo resne karierne ambicije, da skušajo priložnosti izkoristiti. Za vsako ceno.

    Obradović pa je tako vnovič deloval kot vratar – čeprav je imel eno dobro obrambo, da ne bo pomote -, za katerega je prej izjema kot pravil, da dejansko stoji v vratih od prve minute. Milanič je sicer pred tekmo resda govoril, kako ima polno zaupanje vanj. Ker najbrž sledi tistemu, kar pravi Mitja Pirih, trener vratarjev, ki je Handanoviću pomagal podaljšati karirero najbrž vsaj še za dve, tri leta. Vendar ob tem ne gre spregledati dejstva, da je Maribor strahovito tanek pri vratarjih in da je težko gledati naprej (zato pa se v tem klubu tako rado gleda nazaj). Olimpija je letos imela že tri vratarje, stavili so na Aljaža Ivačića, niso oklevali.

    Vratarje so v tej sezoni zamenjevali pri nas v Celju (Jurhar > Rozman), Ankaranu (trije) in Rudarju (Pridigar > Radan), bitko bijeta vratarja v Aluminiju (Kovačić, Janžeković), menjave so v Domžalah ( Mulalić > Milić) in že omenjene v Olimpiji (Vodišek, Vidmar, Ivačić). Razumljivo je, da Milanič (in Pirih) ne posega(ta) po rednih menjavah, vendar neskončno podaljševanje pogodb se včasih lahko tudi maščuje, kot se je pokazalo na velikih tekmah (Liverpool -> Viler, Rajčević) kot manjših, a se Maribor tudi po napakah (vratarjev) zna pobrati (Velenje, Krško). Obradović je za Maibor branil petnajskrat, šestkrat je ohranil mrežo nedotaknjeno in prejel kar šestnajst golov. In če je glavna Obradovićeva novica v Ekipi slika, kako je z dekletom na morju, se gre vprašati o tekmovalnih ambicijah, pri čemer Obradović še s famoznega transparenta viol o frizurah in tetovažah ni edini, ki se še vedno muči s kariero. Vendar se zdi, da je Amir Dervišević bolje stuhtal, kako in kaj v bodoče ter zelo potrpežljivo čaka na minute, ki bi mu jih zdaj Milanič ob taki formi sredine počasi lahko tudi namenil.

    Glede nato, kaj zna pokazati Tibor Cajnko v mladinski selekciji in še posebej glede nato, česa vse ni pokazal tretji vratar Aljaž Cotman, zaradi katerega so se še v tretji ligi, kjer je Maribor lani haral, večkrat držali za glavo, bo iskanje drugega vratarja počasi morala postati prioriteta. Seveda najprej zato, ker Handanović ni prav nič mlajši in mu zdaj kakšna posredovanja (kot v Sevilli) že pridejo do živega. Nato pa tudi zato, ker se pomanjkanje notranje konkurence (še kako velja tudi za Vilerja) ravno takrat, ko se tekme naberejo in ko še Zlatko Zahović razlaga, kako ni bilo sijaja in borbe v očeh. Saj, zakaj pa bi bila, če veš, da boš – solidno plačani drugi golman?

    Tako širok kader, tako ozke izbire

    Težko gre očitati Milaniču, da letos ni rotiral. Vendar hkrati ni konsistenten in še manj se drži svojih izjav. Na konferenci pred tekmo z Olimpijo je v petek rekel, da bo Dejan Vokić dočakal priložnost. Ni je. Mariborski strokovni štab, o čemer smo že pisali, ima težave, ker se ne zna zares odločiti, kaj bi s tistimi igralci, ki imajo dejansko formo, kvaliteto, željo in odnos do tega, da bi lahko igrali v prvi postavi. Pa ne govorimo o Vokiću.

    Milanič ima ta privilegij, da lahko izbira, s kakšnim sistemom bo igral, vendar se je v Ljubljani – kot proti Liverpoolu doma – uštel zato, ker je pozabil, da sistem določajo igralci. Ti pa niso bili na nivoju, da bi s 4-2-3-1, kjer osamljeni Marcos Tavares krvavo potrebuje razgibano trojico za seboj, kakorkoli resno ogrozili Olimpijo. Težava je bila – poleg v vratih – že takoj na sredini, kjer je Maribor dejansko izgubil tekmo in ni imel ob tako zadržanih bočnih igralcih, kot sta te dni Viler in že od prihoda Palčič, nobene rešitve, da bi uspel odnesti »pozitiven rezultat«, kar bi bil pri prikazanem v najboljšem primeru 0:0.

    Predstava Dina Hotića ni bila samo za pozabo in za »hvala lepa« po 45 minutah. Ni bila na nivoju, vendar to ni prvič in če bo šlo tako naprej, tudi zadnjič ne. Hotić je igralec, ki Maribor dviguje proti Ankaranu in Aluminiju, proti Olimpiji (ali Liverpoolu, če hočete) pa s svojimi zaletavimi preigravanji, kjer se vsakič znova bori najprej sam s sabo in s pomanjkanjem fizične moči, po 30 minutah pa še kondicije, moštvu škodi, saj nevarno izgublja žoge. Hotić si silno želi biti desetka, kakršno koli idejo, da bi se na dolgi rok prelevil v gibljivega levega bočnega, ki bi Milaniču prišel prav, pa zavrača, kar je Milanič sam že potrdil. Vendar kot klasična desetka nima moči in niti ne tako velikega talenta, da bi lahko sam mendral obrambo Olimpije. Da, kakšen preboj mu že uspe, seveda, toda če ima za sabo Aleksa Pihlerja in Marwana Kaba, ki naj bi bila tam, če stvar ne uspe, se zgodi to, kar se je zgodilo pri vseh treh golih.

    Pomanjkanje strnjene obrambe, kar je dokaz, da se je Maribor proti Liverpoolu naučil dovolj le za – Liverpool. Prav je, da Milanič prepoznava nov DNK moštva, ki se brani tako, da skuša zabiti. Vendar Maribor je bil z izjemo prvega dela drugega polčasa, ko je Jasmin Mešanović pokazal, kako se igra s hrbtom proti golu in je dejansko lahko vsaj skušal kombinirati z Daretom Vršičem, povsem nemočen in nevarno anemičen. Aleks Pihler v najboljšem primeru stagnira, vendar sta njegova mlahavost in povrhu ubadanje s sodnikom (da, Ponis bi lahko sodil prekršek, vendar ga pač ni) privedla do viška za Olimpijo in Maribor je prejel zadetek. Marwan Kabha je bil pri drugem in tretjem golu le gledalec, nedolžni spremljevalec Olimpijine kakovosti. To so izkoristili Ljubljančani vrhunsko.

    Pri čemer ima Milanič še možnosti, čeprav je res ostal brez Valona Ahmedija in Martina Kramarića zaradi reprezentančne akcije. Toda če kdaj, potem tokrat ni kriv koledar. Kam je zašel Sandi Ogrinec in zakaj se je klub odločil, da bo dal Amirju Derviševiću še eno priložnosti, potem pa iz vsega skupaj le segrevanja ob robu igrišča… Je resno vprašanje. Vztrajanje pri enih-in-istih, ki ponavljajo ene-in-iste napake, je tiščanje glave v pesek. Kabha in Pihler nimata dobre sezone. Pa ne od oktobra, temveč praktično ves čas, le da doslej to ni bilo tako opazno. Zato se cena dviguje Blažu Vrhovcu na bizaren način tako, da sedi na klopu. In se zdaj pozna, koliko pomeni za to moštvo. Precej. Maribor bo s takima zadnjima veznima težko tekmoval za naslov. 

    Olimpija pod Bišćanom granitno sproščena

    Igor Bišćan je zelo umirjen tip. Res je. Očitno točno tisto, kar je Milan Mandarić bolj potreboval kot iskal. Pogoltnil je prvi derbi, ko bi Olimpija lahko pošteno otežila življenje vijoličastim, pa ga je Milanič kar dobro pošolal.

    Še po pokalnem finalu v Kopru smo pisali, kako ni »pošteno«, da Mandarić ni dal Safetu Hadžiću še ene priložnosti, da se dokaže. In po VPS Vaasi se je zdelo, da bi bilo bolje, če bi mu jo. Toda Bišćan se nad evropsko ligo, v tipiči »angleški« maniri, ni hudoval, vzel jo je očitno kot psihološki trening, saj je šlo namreč le za to. Tekmi sta bili za pozabo, pri čemer so imeli Ljubljančani precej boljšo tekmo na Finskem.

    Nato je z novimi okrepitvami poskrbel, da je našel svoje moštvo in pri njem vztraja in ima, tako je vsaj videti na daleč in iz te strani Trojan, precej miru. Še največ nemira je v vratih, saj Rok Vodišek še ni ubran poti denimo Nemanje Mitrovića, ki si je, precej užaloščen, poiskal nov klub in šel svojo pot naprej, toda Aljaž Ivačić ima pred sabo večinoma četverico, ki bi lahko prinesla naslov na ono stran Trojan. Štiglec, Ilić, Bajrić in Apau je četverica ključavničarjev, ki zaklepa vrata. To je osnova, ki jo je Bišćan zgradil in zaradi katere lahko Olimpija lažje diha, ko ima žogo in gradi svoje napade. Hkrati Bišćan – in to je največji njegov dosežek – uspešno vrača igralce v pogon, naj bodo to Benko, Oduwa, Boateng, Klinar ali Kronaveter, ne da bi s tem škodil formi komurkoli. Drugi pač čakajo na svojo priložnost (Miškić), vendar to ne poruši ravnovesja. Olimpija se letos precej bolje počuti na lastni polovici, ker ima v Čanađiji in Tomiću oporo, kakršna je prav tokrat zmanjkaal Mariboru.

    Kako bodo zabijali gole, je padlo vprašanje le ob izostanku Abbassa, ki je paral živce Marku Šulerju tudi na nekoliko naiven način (Ponis bi mu moral pokazati rumeni karton že prej, pri čemer bi bil na robu rdečega), vendar tudi brez njega ali zdaj Vombergarja imajo Ljubljančani zavidljivo moštvo, ki deluje skoraj brez pritiska. Že dolgo Olimpija – najbrž le na povratni tekmi pokala v Mariboru – ni igrala tako sproščeno in nezakrknjeno na derbiju. Tudi zato je zmagala. Visoko zmagala. In zasluženo. Vse pa pove izjava Bišćana, ki se je zahvalil navijačem, čeprav jih je prišlo »le« 7.000. Morda jih bo kmalu začelo prihajati več, še zlasti spomladi in še posebej, če bo Olimpija prezimila na prvem mestu.

    Olimpija je trenutno v vlogi moštva, ki nima ničesar izgubiti, kar seveda ne drži, saj je Mandarićev vložek vreden za več kot le en naslov, povrhu pa ga vse bolj mika odhod iz Ljubljane, sicer se zna zgoditi, da bo v njej obtičal in nasedel. Mariboru je s tremi goli naškodila predvsem tam, kjer lahko najbolj boli. V renomeju. Ravno zaradi lige prvakov in ne navkljub njej.

    Pomen pokalnega derbija & TV Slovenija

    Pokalni derbiji Maribora in Olimpije bi bili zmagovalni, če bi šli zadnjo sredo v maju vsi v Koper. Kar bi bilo seveda varnostno… Hm. To smo ugotavljali tako lani, ko je bil Koper ves zelen, in predlani, ko je bil vijoličen. Maribor in Olimpija bi bil krasen finale, sploh v tej sezoni, glede na prikazano pa morda tudi v lanski.

    Vendar žreb je bil takšen, kakršen je bil, nad njim pa sprva ni bil navdušen nihče, saj je koledar neusmiljen. Še dobro, da je NZS s kluboma našla termin, ki je koliko toliko ustrezal obema kluboma, ki sta najbolj želela, da bi bilo tega konec še letos, saj bosta v tako mrtvem teku spomladi nemara povsem osredotočena na prvenstvo. Je pa hkrati res, da je Maribor pogrešal tri reprezentante in da ima že tako ali tako naporno jesen, ki se zdi že kot zima po šestih kvalifikacijskih tekmah in še štirih v ligi prvakov.

    Pokal Slovenije je bil od nekdaj luštno tekmovanje, v katerem so se majhni lahko dokazovali, vendar žal vse bolj pred praznimi tribunami, saj tekme zgodaj popoldne pač ne koristijo nikomur in obisk šepa, kot se je pokazalo na tekmi Mure in Celje, pri čemer so Celjani tako ali tako vse opravili že na prvi tekmi. Gorica proti Triglavu in Aluminij proti Krki so bile tekme, ki so se odločile na povratni tekmi, zato tekmovalnosti v pokalu ne gre oporekati. Le njegov sistem, koledar bi veljalo še bolj uspešno izpeljati. Kot je bil izbor sobotnega termina, čeprav je martinovo v Mariboru odvzelo prenekaterega kandidata, ki bi nemara še zadnjič letos šel v Stožice.

    Saj za to gre. V koledarskem letu 2017 bomo videli skupaj kar osem derbijev. Osem. To je iz vidika posebnosti in čara absolutno preveč. Že skoraj mini turnir, kjer sta povrhu oba kluba postala nedosegljiva v konkurenčnosti ostalih prvoligašev, kaj šele drugoligašev (Radomlje – Olimpija 1:6, Cherrybox 24 Tabor – Maribor 0:3). Zato je pravi čas za vprašanje o širitvi lige, da ne bi imeli več štirikrožnega sistema, ki postane, še zlasti spomladi, duhamoren, naveličan in enoličen. Mura, Drava, Nafta, Radomlje so štirje legitimni kandidati za prvo ligo, pri čemer je preskok za vse te klube že dokazano (pre)velik zalogaj, nevarno ambiciozen.

    Obenem pa je ambicije pokazala TV Slovenija, ki se je tokratnega pokala lotila vsaj tako, kot se loti katerekoli tekme slovenske reprezentance, toda v studijskem delu bi lahko ponudila kaj več od gole nostalgije. Sploh zato, ker za skoraj polovico navijačev derbi ni več »večni« in ker stare Olimpije pač ni več in statistike ne gre voditi kar tako po dolgem in počez, kot to rad počne Andrej Stare. Nacionalka, ki s pokalom Slovenije naredi premalo, sploh odkar že dve leti jamra, kako je izgubila prvo ligo, s katero je počela podobno, bi lahko iz pokala naredila še več. Ne, ne bomo mi tisti, ki bi pisali, kaj in kako. Lahko bi izbrala še kakega gosta, čeprav je Bojan Prašnikar najbrž res najboljši izbor, glede nato, kaj vse je dosegel z obema (nekdanjima) kluboma. Kar manjka, je bolj globok pogled v drobovje slovenskega nogometa.

    Hkrati pa bi veljalo resno razmisliti o menjavi komentatorja, pomladitvi ekipe, uvedbi strokovnega gosta. Ker po trenutnem receptu, ko jih nogomet zanima samo takrat, ko imajo zagotovljene prenose (in ne pošljejo novinarja TV Slovenija v Liverpool, denimo), se jim bo prihodnje poletje, ko bodo imeli svetovno prvenstvo, znova zgodilo, da bodo imeli preveč nogometa s tako malo kadra.

    Igralec tekme: Nik Kapun [Olimpija].

  • Precej več, a še vedno premalo

    Precej več, a še vedno premalo

    Pet ugotovitev: Liverpool – Maribor [3:0]

    Znajo se (u)braniti… En polčas

    Šola je bila draga, res je, ampak tečaj je pa vseeno nekaj prinesel. Malček pa nekaj vseeno zna. Nekje, nekako, v bistvu pa takoj, se je vseeno poznal premislek. In Maribor je konkretno premislil. Moral je. Da se ne bi bilo ponovilo še enkrat. »Vidi se, da so se veliko naučili iz prve tekme,« je bil odkrit še Jürgen Klopp, pohvalil je Maribor, češ, da saj zna igrati nogomet. Ni bilo pokroviteljsko, še zdaleč ne. Predobro je ocenil tekmo v Domžalah, da bi govoril na pamet. Če si v ligi prvakov, nekaj znaš. Kvalifikacije gor ali dol. Maribor je pokazal precej več, vendar realno še vedno zdaleč premalo. Proti Liverpoolu, ki ne daje ravno občutka tiste ekipe, ki bo premier ligi vrnila čast v Evropi. To počneta Manchester City in zlasti Tottenham precej bolj udarno. Liverpool bo svoje pokazal na Ramon Sanchez Pizjuanu čez tri tedne.

    Ampak… To je napredek. Vsekakor je. Maribor je bil en polčas, prvi, na Anfieldu konkurenčen. No, delno konkurenčen: zgolj v fazi obrambe in zgolj v taktiki, kako ne dobiti zadetka. Ampak to je znal početi. En polčas i kusor. Pragmatika, bunker, avtobus, nabasana šajtrga. »Pripravili smo se na drugačen način in postavili drugače, fantje so oddelali tekmo dobro, bi jih pohvalil za veliko teka, borbe, garanja. Na koncu je razlika v detajlih, v prvem polčasu niso imeli rešitev, škoda za zadetak na začetku druega polčasa. Ta gol nam je vzel nekaj energije, nam je pa dala obranjena enajstmetrovka Jasmina Handanovića energijo nazaj, a ni bilo dovolj proti izredno kvalitetnemu nasprotniku,« je bil Milaničev povzetek tekme za Pop TV.

    V primerjavi s prvo tekmo, ko je Liverpool zadel sedmico, je opravil kar pet menjav. Pet. In vtaknil prav toliko mož v zadnjo vrsto. 5-4-1 je sistem, ki ga Maribor doma ne more igrati. Še v evropskih kvalifikacijah ne. Billong, Rajčević in Šuler so se »stučkali« na sredino, še bolj očitna navodila sta dobila Milec in Viler (»Čim manj čez polovico«?) ter se jih tudi držala. Ta del je precej striktno funkcioniral. Kar ni lahko. še Klopp je to priznal. Maribor tako doma ne igra. Ni naravno. Doma bi Milaniča križali, če bi tako igral. Morda proti Olimpiji, še posebej v Stožicah, vendar tam je to kompaktno, vendar diha. Ni vakuumsko zaprto in epredušno zaprto ter nikoli s tremi štoperji. Tokrat je bilo, vendar bi še več pomoči – za končni uspeh, 0:0 – potrebovala zadnja vrsta v sredini. Tu pa je zmanjkalo za resnejši uspeh.

    Zakaj se je Milanič odločil za Aleksa Pihlerja in Marwana Kabho, ne pa (sploh?!) za Blaža Vrhovca (prej kot za katerega koli od prej naštetih, vsekakor pa prej Pihlerja), bomo še preverili. Sploh Pihler, ki se mestoma sprehaja po zelenici, čeprav veliko preteče, je bil kritičen pri oddaji žog in še bolj pri striktnem pokrivanju, kjer je puščal ogromno prostora – podobno kot v Sevilli. Kar pomeni, da se Maribor vseh lekcij vendarle do 4. kroga še ni naučil. Sredina bo tista, ki bo podala odgovor, ali lahko Maribor tudi raste v ligi prvakov in ne zgolj pada.

    Dino Hotić je skušal vsako žogo izkoristiti za dribling ob avt črti, kar je vratolomno, naivno, kamikazasto proti takšni kvaliteti, vendar je tudi prineslo eno lepših, redkih akcij, kjer je neumorni Hotić znal izkoristiti prostor, čeprav je od daleč vidno, da Hotić, ki v fizičnem razvoju ni napredoval, težko parira na tem nivoju in da je uspešnost teh driblingov precej nizka. Ne samo v ligi prvakov. Na drugi strani je bil Damjan Bohar aktiven kot celotno sezono, a je hkrati zapravil najboljšo priložnost, ko ni točno vedel, kaj bi z žogo. »Malo nas zmanjka zgoraj, to je največja razlika,« je priznal tudi Rajčević, ki je najbrž komaj videl, kje je Jasmin Mešanović. Ta se je še enkrat več skoraj hvalevredno objestno podredil navodilom, taktiki in sistemu, kar je pomagalo v prvem polčasu in je Mešanović vnovič dal vtis igralca, ki najbolje razume, kar Milanič želi od njega – zato pa je tudi dobil mesto v prvi postavi.

    Milaničeve menjave so dale precej manj kot Handanovićev ubranjen penal, pri čemer je ključno vprašanje, zakaj se – če izvzamemo Vrhovca – vendarle ni odločil za Dareta Vršiča, saj je daleč najmanj pokazal Valon Ahmedi, ki se počasi, a vztrajno izgublja v preveliki konkurenci vezistov. Gregor Bajde je bil Gregor Bajde, kar pomeni, da je želel driblati za vsako ceno, medtem ko je bila menjava Marcosa Tavaresa, ki ga bo klub novembra očitno zelo potreboval in katerega goli vse bolj manjkajo, ker mu do živega prihaja menjavanje sistemov, bolj častna kot konkretna.

    »Meni lažje ni,« je za Val 202 po porazu povedal Marko Šuler in tako pokazal, da Maribor vendarle želi tekmovati oziroma ne izgubljati. »To so osnove nogometa, prepoceni prejeti zadetek,« je opisal tretji zadetek, ko so se vijoličasti kregali s sodnikom in pozabili na branjenje. Liverpool tega ne oprošča. Ker že pri pri prvem in drugem ni. Kot tudi ne trenutek nepozornosti, kot se je zgodilo Rajčeviću, ko se je zgodil penal. »Cicibanska napaka, to se ne sme zgoditi,« je odkrito priznal.

    Če bo Maribor več tako odkritega, direktnega, javnega priznanja zmogel tudi doma, bo (še bolj) napredoval. Liverpool mu je pokazal, kaj je bistveno, ko igraš proti bunkerju. Potrpljenje in individualna kvaliteta. Individualna. Ne moštvena. Salah je potreboval tako malo. Çan tudi. Zdaj sledi november, ko bo več moral prispevati tudi napad, če bo Maribor želel osvajati lovorike. V domačem prvenstvu obramba dobro stoji, na zadnjih štirih tekmah so dobili en gol. Hkrati pa se bo Milanič moral tudi ubadati z vprašanjem, zakaj njegovo mošvo, včasih tudi komaj, zmaguje le za en gol. Odgovore bomo dobili še v tem mesecu. Tistega, ali bo Maribor prezimil v Evropi, pa smo že dobili.

    Martin Milec pokazal, kako je treba

    Martin Milec je imel po povratku v Maribor eno res dobro tekmo. Tisto povratno proti Hapoelu v Ljudskem vrtu, ko je pospravil Anthonyja Nwakaemeja. In eno zelo solidno: proti Olimpiji. Že vmes proti Domžalam je pokazal, da je sicer hitrejši, okretnejši in bolj vpliven kot Matej Palčič, vendar se je hkrati poznalo, da mu manjkajo bolj standardne sezone. Povedano drugače, forma.

    Še v Domžalah je Milanič o njem govoril sicer s presežniki, omenjal kvaliteto in se zahvaljeval Zlatku Zahoviću, da ga je pripeljal. Hkrati pa vendarle posredno priznal, da se od Milca pričakuje tudi nekoliko več: »Ve, kakšne so zahteve.« In zdaj je ta »več« tudi ponudil. Ja, ve, kakšne so zahteve. Na morda najpomembnejši tekmi za mariborsko obrambo in bistvo mariborske igre, ki ima na sredini osnovo, na bokih pa dodano vrednost, je Milec pokazal, kakšen je, ko je takšen, kakršna ga mariborska publika pozna. Aktiven, vendar primarno zato, ker svojo aktivnost črpa iz aktivne obrambe.

    Čeprav je imel nekaj težav z obvladovanjem žoge na začetku tekme, je kmalu tudi žoga postala njegova prijateljica. Bil je edini – poleg Boharja, delno Hotića in Bajdeta -, ki se ni bal imeti žoge v nogah. In pomeril je, kresnil po materialu, imel najlepšo priložnost na tekmi, ko se je Karius moral edinkrat konkretno stegniti. »Lepo je sedla, morda je šla malo preveč po sredini,« je priznal Milec.

     

    Še več pa je povedala njegova izjava po tekmi za Pop TV. Ko je spregovoril o tem, kaj pomeni igrati na takšen način proti takemu tekmecu. »Smo izgubili, vseeno je bila drugačna zgodba, borbeno do konca. Imeli smo kakšno priložnost za gol, na koncu so zasluženo zmagail, prevladala je njihova kakovost. To je super izkušnja, nekateri lahko samo sanjajo, da bi igrali v takem ambientu, za nas pa je to nagrada. Smo razočarani zaradi poraza, hvala pa vsem navijačem za vso podporo, bilo je fino igrati. Z moje strani je bilo tokrat 200 odstotkov bolje kot v Mariboru.«

    Morda je 200 odstotkov nekoliko (pre)visoka ocena, saj so vijoličasti še vedno izgubili in bili najbližje izenačenju tako, da je Jasmin Handanović ubranil enajstmetrovko, toda tega, kar je storil Milec, bo Maribor potreboval še več v novembru, ko se bo trikrat pomeril z Olimpijo in gostoval pri Spartaku, ki komaj čaka, da nabere tri prepotrebne točke proti Mariboru. Če bo Maribor imel več Milcev, jo lahko znova pošteno zagode. In pokaže, zakaj je odšel v tujino. Zdaj ima možnost, da pokaže, zakaj bi v drugo lahko dobil več priložnosti. Če bo imel takšen pristop, kot ga je imel tokrat.

    Druga plat veteranov/izkušenih

    Sezona je dolga in nihanja v individualni igri so njen sestavni del. Ena krat ena. Še posebej se to pozna, če strokovni štab pri nekaterih igralcih vztraja skoraj za vsako ceno. To se ne maščuje le Mariboru: analize jasno kažejo, da bo Chelsea stežka ubranil naslov v Angliji in resno tekmoval v Evropi, če bo Antonio Conte uporabljal samo 17 igralcev. Darko Milanič rotira že zdaj letos bolj kot v lanski sezoni, saj je že proti Krškem v 6. krogu uporabil več igralcev kot v celotni lanski sezoni, ko so priložnost po osvojenem naslovu dobili mlajši; vendar ne rotira povsod enako.

    Mitja Viler je odigral prav vse tekme – razen na tekmi s Krškim, ko je Milanič dal prednost Žanu Kolmaniču. Glede nato, kaj je fant pokazal v pripravah, si je absolutno zaslužil to mesto. Vendar ga je premikanje sem in tja v mladinski pogon – podobno kot lani Sandija Ogrinca – obremenil tako fizično (število tekem) kot še bolj psihološko in posledično Viler adekvatne, konkretne menjave nima. Morda bolje, ker kadarkoli izkušenejši dobijo tekmeca, se ne konča vedno nujno dobro. Menjava Janža-Viler je že bila ena takih, enako velja za dobre predstave Denisa Šmeja pred poškodbo. Zagnana mladost – Sandi Ogrinec, Martin Kramarić, Valon Ahmedi – dobi priložnost, vendar bolj zaradi priložnosti same kot zavoljo resne konkurence v moštvu.

    Maribor je najbolj tanek na levi strani, kjer mu je Liverpool primazal prve štiri gole v Mariboru in še prvega na Anfieldu. Krivec ni neposredno Viler, je pa res, da se je Milanič jezil nad levo stranjo tudi v Sevilli. Ne neupravičeno. Že res, da je imel Viler vrhunsko poletje in zgodnjo jesen, kronano z golom proti Zrinjskemu in Hapoelu ter dokaj uspešnim vpoklicem v reprezentanco (Slovaška), vendar Viler ni nič mlajši, tekmeci v domačem prvenstvu, kaj šele v Evropi pa nič manj obzirni. Okej, finta Rulo™ še dela, tokrat je nasmodil Trenta Alexander-Arnolda, Viler je imel letos nekaj izjemnih tekem in je bil med glavnimi aduti, da je Maribor premagal Hapoel in remiziral s Spartakom. Toda njegov oktober je bil stagnacija v najboljšem smislu. Kje bo Viler v tem ritmu našel rezerve v mesecu in pol fuzbala, kolikor se bo še igralo do dolgega premora, je legitimno vprašanje. Milanič ponavlja, kako Viler rabi tekme bolj kot treninge, vendar klub, za kakršnega se Maribor upravičeno ima, potrebuje več konkurence. Nujno.

    Pa ne samo na levem bočnem. Rotacija treh štoperjev je sicer dovolj. Če so vsi zdravi. In fit. In v formi. Aleksander Rajčević je imel na Anfieldu izrazito slab dan, najslabšega letos, pri čemer je krenil v sezono zelo dobro. Podobno kot Viler. Toda na drugi strani se je Billong po krstnem nastopu v Sevilli veliko naučil in pokazal, da je resen konkurent, dobrodošlo je tudi, da ima v domačem prvenstvu med trojico največ tekem. Pri čemer Maribor potrebuje ves čas četrtega štoperja. Odgovor ne more biti »Šme še okreva«. Rajčeviću je pobegnil Salah pri prvem golu, nato še Firmino takoj po njem. Se zgodi. Pride tudi takšen dan. Vendar to so vse opozorila, ki znajo biti še posebej boleča, če se to zgodi proti Olimpiji ali naslednjič, ko bo šlo bolj na tesno.

    Na drugi strani druga »veterana« Šuler in Handanović seveda nista brez madeža niti v tej sezoni, daleč od tega, vendar sta se Anfieldu zelo dobro odrezala – še posebej glede nato, da sta bila vmes že oba letos poškodovana in sta izpuščala tekme. Handanovićeva obramba ob odbitku Billonga pri strelu Firmina v prvem polčasu in njegov ubranjeni penal ter nasploh suvereni predstavi sta v vsej svoji legendarni veličini prav tako resno preizpraševanje o kadrovski politiki kluba. Handanović brani vrhunsko, res je, toda kako dolgo še? Matko Obradović ima prebliske, vendar nima višine, prezence in je že tako dolgo drugi golman, da smo že pozabili, kakšen je kot prvi vratar. Pa je pri Krki zelo obetal, da ne bo pomote. Tibor Cajnko se v mladinski ekipi dokazuje kot velik talent, ki ima ravno tisto, česar Obradović nima: sigurnosti v kazenskem prostoru. Vsaj glede nato, kar smo lahko videli na tekmah mladinske lige prvakov, kjer Cajnku – ravno tako kot Handanoviću – ni lahko.

    A ključna poanta te ugotovitve je, da ima Maribor sicer presežek igralcev glede na potrebe (slovenske lige in pokala), vendar ne enakomerno na vseh pozicijah. Ne razvija igralcev sproti, tokom sezone. Kar ni lahko in tega v večjem obsegu ne počne nihče. A po drugi strani so včasih ukrepi nujni. Reakcija prepotrebna. Zato bo počasi »moral« dajati priložnost drugim ali pa vsaj pokazati, da resno misli nanje. Ker tako Pihler in Kabha v najboljšem primeru stagnirata. Pa, tako na oko, v bistvu ne. Čemu potem premikanje Ogrinca iz klopi nazaj med mladince, in vrnitev Amirja Derviševića? Da o napadu raje sploh ne začenjamo, ker je tam Maribor, ko gre za domače prvenstvo, najbolj tanek.

    Kloppova lekcija in usoda skupine E

    Nihče ni tako šprintal cel rigidni prvi polčas, kot je Klopp stekel v slačilnico takoj ob premoru. Čeprav se težko znebi stereotipne nemške okorelosti, tudi takrat, ko pošola novinarskega kolega Božidarja Bulata – nasploh je v izjavah Klopp na obeh tekmah pokazal, zakaj je postal tako poseben in drugačen, ker govori neposredno, v celofan in floskule zavija le spodrsljaje, kar pa je del samopreživetvenega trenerskega nagona, je vendarle na koncu očitno zelo umirjen tip.

    »Povedal nam je, naj ne paničarimo, da bodo priložnosti že še prišle,« je Alexander-Arnold povedal po koncu tekme Tadeju Vidrihu. Nič dretja, nič težkih besed. Ker je Klopp vedel, da te niti malo ne bi pomagale. Sploh zato, ker se Liverpoolu to dogaja redno. Moštva se mu na Anfieldu zaprejo. Ne, ne tako kot tekmeci Mariboru v Ljudskem vrtu. To so resni bunkerji. To so 5-4-1 sistemi, kjer po hokejskem power playu ali po rokometnem principu žogo podajaš okrog, okoli in počez. Iščeš preboj. Po zraku, po tleh, po sredini, po kotih, po bokih. Priložnost je nato v nadaljevanju hitro prišla in Liverpool je strl Maribor tam, kjer je tudi vedel, da ga mora streti. Po svoji desni. Se je pa poznala odsotnost Coutinha, absolutno. Roberto Firmino je sam premalo, ne glede nato, da je bil igralec tekme Mohamed Salah vnovič razpoložen in se za letošnji Liverpool skupaj s Coutinhom zdi zrel za odhod, če želi pobirati lovorike.

    Nihče noče omalovaževati zmožnosti in kvalitete Liverpoola. Daleč od tega. Vendar delujejo kot moštvo v sestavljanju, kar so precej bolj bili lani, pa so končali na četrtem mestu, ki se jim, na pavšalno oko, letos precej bolj izmika. To je Kloppova tretja sezona in počasi se vidi, da bo težko uveljavil svoj heavy metal fuzbal, s katerim je navduševal pri Borussii. Čeprav sta si kluba v marsičem podobna, ima Liverpool preveč gibljiv napad in mestoma premalo trdno sredino ter včasih tudi naivno obrambo, da bi našel kombinacijo konkretne metalske solaže na nujno stabilno ritem kitaro. James Milner ni imel tako dobre tekme kot v Mariboru, ampak je po zastreljanem penalu sijajno odigral z Emrejem Çanom, ki si je sila želel gola in pokazal, kakšen je letošnji skupinski del lige prvakov, kjer je 0:0 sila redek rezultat. Podobno je potrdil Daniel Sturridge na samem koncu tekme, ko mu je prerekanje Mariborčanov s slovaškim sodnikom prišlo še kako prav, da ga je zabil.

    Skupina E se je po zmagi Seville nad Spartakom (2:1), kjer Andaluzijci sicer pravijo, da ni šlo za maščevanje po šetnji Moskovčanov doma (5:1), spremenila v dokončni troboj, kjer je Liverpool opravil minimum: dvakrat je ugnal Maribor. Spartaku je že spodrsnilo in malo verjetno je, da bi si Rusi to dovolili še enkrat. Sploh zdaj, ko so tako blizu napredovanju. Sevilla ostaja favorit v tej skupini vsaj za ta portal in bo to potrjevala v naslednjem, najbrž odločilnem krogu, ko bo gostila prav Liverpool, kjer bo tudi Maribor relativno spoznal, kako močen je dejansko ta Liverpool.

    Mariboru bo življenje težko v zadnjih dveh krogih. Sploh ker prihajata Spartak in Sevilla na koncu že tako nabitega urnika, kjer pokalna derbija na vrh ligaškega z Olimpijo ne bosta prav nič olajšala dela klubu, ki vseskozi poudarja, kako je vse to nagrada/privilegij. Morda pa celo še bolj kot štirinajst prejetih zadetkov, govori podatek, da Maribor ostaja pri golu Boharja proti Spartaku. Ni tako hudo, ima vsaj točko. Benfica (gol razlika 1:10) in Anderlecht (0:15) imata še slabše dneve. In morda na oko težji skupini. Zdaj se vseeno pozna, da je bolje dobiti takšno skupino. Koliko toliko tekmovalno. Čeprav je Maribor igral proti Liverpoolu z mislijo, kako čim kasneje dobiti gol.

    Desant navijačev razmislek tudi za klub

    Takšnega desanta slovenski klubski šport ne pomeni. 2.416 vstopnic so pokupili mariborski navijači oziroma tisti, ki navijajo za Maribor. To ni ogromno. To je gigantsko veliko, še posebej glede na dejstvo, kje je Liverpool in kako priti do njega. Ne tako zlahka, kot se je izkazalo. Pri čemer je večina slovenskih agencij, tudi lokalnih, očitno gladko spregledala možnost zaslužka, tako da so več od tega imela letališča v Budimpešti, Milanu, Zagrebu, Dunaju. Da kolobocije, ki si jo je (ne prvič) privoščila Adria Airways, zdaj v tuji lasti, raje ne omenjamo. Morda le to, da bi poslovni del kluba počasi lahko razmišljal o menjavi. Saj sam izbira in plačuje čarterje. In Adria jih ni prvič pustila na cedilu.

    Tako masovno gostovanje je najprej impozantno in nekaj, s čimer se klub lahko absolutno postavi. Takšna gostovanja so sicer praksa v Evropi, vseeno pa ne za slovenske klube. Pri čemer je bil mariborski sektor razprodan. Ne dan pred tekmo. Že lep čas. Raz-pro-da-no. Več kot 2.000 kart. Ampak po drugi strani je letošnji obisk ligaških tekem v Ljudskem vrtu 2,543. Lani je bil 4,222 in tudi letos bo zrastel, saj bosta domači ligaški tekmi z Olimpijo gotovo dobro obiskani. A kljub temu je – gledano širše evropsko – anomalija, če imaš v gosteh več gledalcev kot včasih na domači tekmi. Kar ni le problem Maribora, da ne bo pomote, saj se to, ko gre za večja gostovanja, zgodi tudi drugim klubom iz Balkana.

    Vendar to ni edini primer. Večkrat smo že pisali o fenomenu, ki ga recimo nemška mentaliteta, bližja Mariboru, ne pozna. Da greš na tekmo glede nato, kdo je tekmec. Psihološko gledano greš potem na tekmo tudi zaradi tekmeca. Gledat Olimpijo. No, gledat Maribor, ki igra proti Olimpiji. Ne pa proti Triglavu ali Ankaranu. Vendar naprtiti to navijačem seveda ne gre. Hvala bogu, da jih je toliko šlo Liverpool. In da se Ljudski vrt napolni za Olimpijo. Vendar ključno vprašanje, s katerim bi se moral ubadati tudi klub, je, kje točno nastane ta razlika. Maribor ima še vedno impozantni obisk v Ljudskem vrtu, ki ga povrhu čaka obnova (čeprav kdaj točno in kakšna še zelo visi v zraku). Ampak večinoma so pogoji v Ljudskem vrtu dobri, gledati tekme v Ljudskem vrtu je še vedno doživetje. Na katerikoli tribuni. To je rekel tudi Darko Milanič, ko smo ga vprašali, kam bi sam šel, če bi kupoval karto. Kamorkoli.

    Liverpool je bil dobra priložnost, da je klub videl, srečal in spoznal tudi tiste, ki jih zanimajo večje tekme. Nekateri jim pravijo tudi »derbi« navijači. Da. Če imaš preveč teh, ki jim je nogomet predvsem socialni status na facebooku in instagramu, se ti lahko začne dogajati in naposled zgodi to, kar se v Angliji. Gledališko vzdušje. Tisto čemerno, komorno in tiho. Na Anfieldu so Viole gladko preglasile celoten stadion. Ni čudno, da sta bila Angleža, ki sta lani obiskala derbi v Stožicah, bila tako navdušena. Da, tudi nad bakljami in tistim, kar sicer deli mnenja (baklje na igrišče tudi mi ne podpiramo). Ampak nasploh nad pristopom, nad hrupom, nad dogajanjem.

    Vse to ponuja tudi Ljudski vrt. Vsaki drugi vikend v času sezone. Viole so v tej sezoni ravno na »manjših tekmah« ponudile precej kvalitetno navijanje, črpajo iz svojega vse bolj bogatega repertoarja, pri čemer – za nas nostalgike – novi napevi ne delajo tako kot zdaj že zimzeleni. Maribor je inštitucija, ima dve klubski trgovini (kaj se zgodi, če je nimaš, so lahko ugotovili Škoti v Ljubljani), večina avtov v Mariboru ima pod ogledalom zastavico z grbom kluba, insignije kluba se redno nosi, ljudje poznajo igralce in nogometni klub je simbol mesta. Bi pa lahko bil obisk še precej boljši.

    Čeprav se klub trudi z grafičnim delom, ki (spodrsljaj z nemškimi uniformami gor ali dol) resnično kvalitetno nagovarja navijače, mu vendarle še vedno manjka napredek pri marketingu in zlasti odnosu z javnostmi, ki se je sicer po predlanski sezoni precej izboljšal in je odprt v komunikaciji, igralci pa tudi vse bolj dosegljivi, sploh zdaj, ko so uspehi. Vendar spletna stran kluba ni (mobilno) odzivna (responsive), je zastarela in predvsem ponuja absolutno premalo vsebin. Facebook in instagram kluba sta na evropski ravni, vendar še vedno ponujata premalo vsebine. Tudi twitter profil je postal bolj aktiven, zlasti med tekmami, s čimer je Maribor začel ujemati v smislu družabnih omrežij – ne glede nato, da ima glomazno in impozantno število všečkov in sledilcev – celo nekatere domače klube, ki so ga začeli v tem prehitevati (Rudar, Olimpija, Domžale, Gorica, Triglav).

    Če bi bil Maribor v vsem tako pedanten in profesionalen (kot je bil v Ljudskem vrtu, ko je moral Firmino nazaj na bus po akreditacijo), bi se to še bolj poznalo. Že zdaj se, klub dobro opravlja svoj posel (letos precej bolje, saj je imel minuli dve poslovni leti klub več kot milijonsko izgubo) tako na igrišču kot izven njega. Vendar bi se lahko začel spraševati tudi, kje nastane razlika med 1,500 gledalcev proti Triglavu in skoraj desetkrat več proti Olimpiji. Odgovor so ponudili tudi vsi tisti, ki so se v največji večini odpravili v lastni režiji za svoj denar navijati za svoj klub. Seveda bo povsem drugačna slika v soboto v Krškem, a tako pač je. Vendar možnosti za izboljšave so vedno. »Hvala navijačem za podporo, želim jim varno pot domov,« je izjava Martina Milca, ki je pokazala, da igralci vedo, kako se počutijo navijači. In to je tisto najbolj dragoceno. In kar občasno tudi manjka. Večja povezanost igralcev z okoljem. In okolja z igralci, ko ti igrajo prav za to ligo prvakov. Tudi v Krškem. Ali kadarkoli doma.

    Igralec tekme: Mohamed Salah [Liverpool].

  • Toliko, kolikor rabijo

    Toliko, kolikor rabijo

    Pet ugotovitev: Domžale – Maribor [0:1]

    Derbi, ki to žal ni bil
    To pa je bila razlika. Ne samo v temperaturi. Bilo je resda v začetku avgusta, zdaj pa smo že skoraj v novembru, vendar obračun Maribora in Domžal v 14. krogu je bil nekaj povsem drugega kot tekma v 5. krogu v Ljudskem vrtu. Bolj zaradi Domžal kot Maribora.

    Obračun ni mogel navdušiti, ker je domačim prehitro vzelo sapo ali pa pogum, dasiravno so konkretno navalili, visoko pritisnili in sprva še povzročali težave Mariboru. Ki pa je iskal rešitve po levi, kjer so prav vse žoge šle na Damjana Boharja, toda ob premajhni pomoči Aleksa Pihlerja in Mitje Vilerja na tej strani je bilo pravih priložnosti bolj malo. Domžalčani so želeli vrniti po isti strani in so obetali, dokler je Andraž Kirm še imel dovolj sape. Prav Kirm je največ ponudil za Domžale v prvem polčasu, vendar vse skupaj je bilo premalo.

    Maribor je v drugem polčasu – ti mu nasploh bolje uspevajo kot prvi v tej sezoni – lažje zaigral, zadetek Jasmina Mešanovića pa je presekal in odločil tekmo, ki je kmalu dala vedeti, da bo v najboljšem primeru, mogoče, morebiti, morda, ponudila dva gola. No, dala je samo enega. Globinska podaja Dina Hotića, taka, kot pritičeju fantu, ki se v premajhnem dresu bori s sabo bolj kot s tekmeci, do Mešanovića, ki je skoraj porušil gol in poslal močno sporočilo še malo naprej od Domžal. Maribor takšne tekme letos nekako, nekje dobiva. Pa so viseli v Velenju in Kidričevem, se mučili s Celjem in Triglavom. Ne, zdaj ne. Maribor je bil bližje drugemu golu kot Domžale prvemu, bržkone tudi zaradi tega, ker je bil Damjan Bohar zelo razpoložen, a tudi premalo natančen. Domžalčani so upali na predložke in proste strele, vendar so vselej pomerili previsoko ali v Jasmina Handanovića.

    Mešanovića forma doma, kaj pa Evropa?

    Kakšnega je sprašil! Pa to je… Iz nič. Če kaj, na taki tekmi ne pričakuješ takšnega gola. Da bo nekdo izpucal. Tak’. Na pune. Pa ga je. Kakšen evrogol! Podrl je skoraj gol in še vratarja Mulalića zraven. Jasmin Mešanović je znova zabil: šesti gol letos, tretji zapored, pet jih je zabil na sedmih gostovanjih.

    Mešanović je, kot ugotavljamo zdaj že redno, tisti igralec, ki spremlja tekmo ves čas in se morda najbolj dosledno drži navodil. Če je Darko Milanič na kaj lahko ponosen v tej sezoni, je lahko na Mešanovića. Ali je Zlatko Zahović v njem videl, česar mnogi na začetku nismo, zdaj počasi že vemo. Ne, Maribor ni dobil mačka v žaklju, kot so se hihitali v Mostarju, kjer pa je Mešanović proti Zrinjskemu vseeno pokasiral aplavz, ko je vstopil v igro. Prav to je besedna zveza, ki zdaj izstopa: vstopil v igro.

    Mešanović še ni začel evropske tekme. V ligi prvakov je zbral komaj 32 minut (Spartak 21, Sevilla 2, Liverpool 9), brez minutaže je ostal na Islandiji in doma proti Hapoel Beršebi. Zato ne čudi, da v Evropi še nima zadetka, pri čemer je impozantno to, kako je vse to sprejel Marcos Tavares, ki v Evropi lažje igra s hrbtom proti golu in zaradi izkušenj ter talenta tudi lažje, če že, zabija. Mešanoviću zmanjka ravno tam, kjer Maribor v Evropi največ in najbolj potrebuje: solo potezo, igralca, ki se žoge ne boji. Morda bi večkrat to v poštev lahko vzel tudi njegov agent, ko bo naslednjič ocenjeval, koliko je vreden Mešanović in kdaj bi že lahko zapustil Maribor. Mešanović ima v slovenski ligi ravno dovolj potrpljenja, je dovolj borben in predvsem iznajdljiv, da to deluje. V Evropi še ne. Liverpool se skoraj nemogoče zdi kot največja priložnost. Ampak zaslužil bi si jo. Večjo kot doslej. Da je blizu, zdaj govori tudi Milanič.

    Kolektivna igra odlika Maribora

    Morda ni bilo tekme v domačem prvenstvu, kjer bi vijoličasti pokazali, kaj je bistvo Milaničeve igre. »Izgledali smo kot prava ekipa tudi, ko so imele Domžale iniciativo. Fantje so bili zelo prisotni proti nasprotniku, ki ti hitro ustvari veliko problemov,« je pojasnil Milanič. In imel je prav. Prikimal je tudi Simon Rožman: »Vedeli smo, da bo prvi gol prenesel tekmo v eno ali drugo smer. Vedeli smo, da bo tekma z malo priložnosti. Dnevna forma v smislu tehničnih elementov ni bila takšna, da bi obrnili tekmo v svoj prid.«

    Zadeva Domžalam ni stekla, ker svoje »kolektivnosti«, ki so ključna strategija slovenskega prvoligaškega nogometa, še ne znajo povezati tako, da bi, kot je rekel Rožman, »zadeva bolje stekla.« Pri čemer Milanič ni pozabil vseeno pohvaliti Domžalčanov in njihove organizacije. Morda tudi zato, ker Rožman skuša ponuditi nekaj podobnega: strnjeno sredino, povezane linije in iskanje rešitev prek bokov. Kar zna biti mukotrpno, ko ne steče, zato ni čudno, da je Milanič na vprašanje o Martinu Milcu najprej sicer govoril s komplimenti, nato pa odgovoril, da se mora zavedati, kakšne so zahteve. Večje.

    Toda dokler Maribor igra tako, kot je igral v Domžalah, kjer se napake sproti, moštveno popravljajo, kjer vijoličasti s tekom v drugem polčasu strejo tekmeca in ga omejijo na predložke, kote in redke protinapade, dokler je večinoma tako, je Maribor moštvo, vredno boja za naslov prvaka. Že res, da nima aktivne, agilne, atraktivne igre, kakršno ponuja Olimpija. Toda za mariborsko filozofijo je tako bolje. Da dobijo in vzamejo točno toliko, kot potrebujejo.

    V napovedi za Liverpool pa se zelo dobro pozna, da ga je visoki poraz tudi nekaj izučil. Ko je bil Milanič 2.0 malo preveč Milanič 2.0, je Maribor izgubil z 0:7. »Rad imam avtomatizme v igri in da vemo, kaj moramo v določenem trenutku delati. To mi je v fuzbalu ključno. Ne rečem, da ne bomo igrali s petimi, bomo pa v vsakem trenutku skrbeli, da bomo.« Če bo treba, bo Maribor za Liverpool dodal še šestega v sredini. Raje šest na sredini, kot sedem v mreži.

    Domžalske besede. Domžalska realnost.

    Razumemo. V Domžalah ravno sestaviš ekipo, pa dva, trije, štirje takoj grejo. Vemo. Je bilo povedano že večkrat. Takšen je pač model, ki ga gojijo Domžale še iz časov Luke Elsnerja. V tem smislu je rumena družina žrtev lastnih uspehov, saj vse, kar vsaj malo izstopa za tuje ekipe, slej ko prej zapusti klub. Zanimivo je, da sta tukaj še vedno denimo Jure Balkovec in Matija Širok, ki sta imela za sabo kvalitetno leto, dve, vpoklice v reprezentanco, a še vedno ostajata tukaj.

    Simon Rožman je povedal v Stožicah, ko je opravil s Freiburgom in se lotil Marseillea, da bomo videli nekaj, česar še nismo videli. Doslej tega nismo dočakali, ne v dobrem smislu (kot je bilo najbrž mišljeno), če že, potem prej v slabem, negativnem, pomanjkljivem. Domžalčani so v prvi četrtini prvenstva komaj trikrat zmagali (Celje, Krško, Triglav), pa še to proti tekmecem, ki jih »morajo« premagati. Zakaj morajo? Ker so se, četudi so ostali brez Repasa in Firerja – nekoliko presenetljivo se izostanek slednjega najbolj boleče pozna -, pošteno okrepili. Prihodi Senijada Ibričića, Andraža Kirma, Marka Alvirja in Agima Ibraimija, ki naj bi bil končno registriran v ponedeljek, so močno sporočilna. To ni »pomlajevanje«. To je resno sporočilo, da si po zelo solidnih nastopih v Evropi pripravljen na »nekaj več«.

    Toda vse, kar je ostalo od »nekaj več«, je proti Mariboru in Olimpiji zbit, betonski, pazljiv fuzbal, s katerim izgubljaš 0:1. Že res, da so proti Gorici najbrž prikazali najboljšo tekmo v sezoni, vendar tudi zato, ker so se Goričani proti Domžalam odprli. »Imamo igralce primer Hebaj, letnik 1998. Spet nas zanima, kaj bo čez pol leta, eno leto. Ob minimalnem lovljenju rezultata moramo igralce razvijati. Noben nam igralcev ne da ali podari. Naše deficitarno mesto je napadalec,« je priznanje, ki bi moralo najbolj skrbeti tudi športnega direktorja. Ali pa bi se Rožman lahko odločil in še bolj tvegal z Žužkom in podobnimi igralci. Jernej Javornik med polčasom rad pove novinarskim kolegom, kakšne talente ima v cenjeni mladinski šoli. Verjamemo. Toda proti Mariboru (in proti Olimpiji) Domžale tega po Evropi niso pokazale. »Glavno vprašanje v našem klubu je metodologija: kako priti do ekipe, ki bo tekmovalna v manj kot treh mesecih. Na vsak prestopni rok zgubimo 3-4 igralce, v prvih 11 pa 5-6 igralcev,« je povedal Rožman.

    Zdaj torej Domžale znova niso tekmovalne? Tisto vprašanje, ki ga je Rožman rad poudarjal v lanski sezoni, ko so rumeni upravičeno, borbeno in s kvaliteto ter srcem zmagali v finalu pokala. »Vsi v klubu se trudimo, čeprav bodo v vsakem naslednjem roku trije-štirje manj. Ampak karte imamo odprte, vemo, zakaj hočemo biti takšni [tekmovalni]. Razmišljamo pa, kako to ‘pohitriti’.« Problem namreč je, da trenutno Rudar konkurira za tretje mesto ravno zato, ker ima tisto, česar Domžale nimajo. Johna Maryja.

    Dober obisk kljub poznemu terminu

    Kanal A se je odločil, da bo očitno vztrajal pri terminu 20.20 – razen v primeru premikov tekem, kot bo danes v Velenju, ko bosta Rudar in Olimpija igrala ob »klasičnem« terminu 16.50, ki smo ga bili v minulih letih bolj vajeni. Večerni termin je še najbolj primeren v petek, ki je za domače navijače zanimiv termin, čeprav ne tako fuzbalski kot sobotni. Najmanj primeren je gotovo v nedeljo, zato ga tudi praktično ni (več).

    Vendar kljub temu se je v Domžalah (uradno) zbralo 1.800 gledalcev, kar je precej soliden obisk in kaže, da se rezultati obeh vseeno poznajo. Viole so se znova izkazale z res glasnim navijanjem, domači pa so proti koncu, ko so pritiskali na tokrat spet zelo solidnega Nejca Kajtazovića, pokazali, da jim je mar, da je Maribor vedno skalp in da so bili vajeni, kar štiri tekme zapored, da vijoličasti niso odnesli treh točk.

    Liga je šla Mariboru, ko gre za razpored, zelo na roko, je pa res, da še nihče javno ne (po)ve, kako se bo premikalo pokalni povratni derbi. Kot vemo zdaj, naj bi ta bil 29.11., ko je planiran edini jesenski krog med tednom, ki naj bi se zamaknil, a po naših informacijah naj bi se že tako ali tako zadnji jesenski krog 16.12. raje premaknil, čeprav se po drugi strani prvenstvo nadaljuje že 24. februarja. Premik kar dveh krogov pred ta datum… Zna biti tvegano. Vendar če bo liga šla na račun Mariboru, bo to v korist derbija, povrhu povratnega, kar gre pozdraviti. Mariborčani imajo brutalen tempo: v novembru jih čaka sedem tekem, od tega gostovanji v Liverpoolu in Moskvi, tri tekme z Olimpijo, gostovanje v Krškem in Celju ter domača tekma z Gorico, ko bo november postal december.

    Igralec tekme: Jasmin Mešanović [Maribor]

  • Avtodestruktivno strahospoštovanje

    Avtodestruktivno strahospoštovanje

    Pet ugotovitev: Maribor – Liverpool [0:7]

    Boleče strahospoštovanje, čas za preizpraševanje
    Če je kdaj bila tekma, ki ima eno ugotovitev (ali pa neskončnih milijavžnt), je to tekma, ki jo je Maribor takoj po žrebu daleč najbolj čakal. In to po žrebu, ko bi lahko dobil tri take tekmece – in še boljše, kar Real Madrid, Tottenham in Borussia Dortmund gotovo so -, kot je Liverpool. Maribor se je primerno napalil za Liverpool. Nahajpal, naborbal, naspidiral. Tekma sezone, ki je bila obkrožena z debelim vijol’čnim robom. Tekma kariere za tiste v kadru, ki so v ligi prvakov prvič. Tekma življenja za tiste navijače, ki so razumljivo ponavljali, da je Liverpool, petkratni evropski prvak, najbolj prestižno moštvo, ki je kadarkoli gostovalo v Ljudskem vrtu. In moštvo, ki je Mariboru nasipalo sedmico. Neutrudno, neumorno in neustrašljivo. Spoštovanje je dobilo predpono »straho«. In rezultat je bil tu. Ena, dve, tri, štiri. Polčas. Pet, šest, sedem. Konec.

    Vse je očitno vplivalo na moštvo, ki ni tekmovalo na tej tekmi. Ni moglo. Dve, tri napaki in hvala lepa, nasvidenje. Kruto, boleče, pretrdo. Nekoliko je presenetila izjava Aleksa Pihlerja pred tekmo, ko sem ga vprašal, kaj bo ključno v karanteni, debeli dan pred tekmo. Je rekel, da so vsega tega že vajeni. Hm. Gostoljuben ni bil Maribor samo do nizkega Liverpoolovega avtobusa, s katerim želijo redsi nabildati svojo znamko, obenem pa pokazati, kaj si lahko vse privoščijo. Ni bila postavljena samo klančina za lažji dostop avtobusu. Maribor je klančino nagnil tudi do svojega gola. Kajti vijoličasti so klonili tam, kjer so poprej črpali največ samozavesti. In našli zmago. Ključni napaki sta storila Mitja Viler, ki se je odkrito pokesal za svojo napako v četrti minuti, po kateri Maribor ni zadihal, kot se včasih zgodi po šok terapiji, in Marwan Kabha, ki je najprej sijajno odvzel žogo, nato pa vnovič pokazal, da je dokončno daaaaaleč od lanske sezone, ko je bil sidrišče moštva, ki je pripeljalo naslov nazaj čez Trojane.

    In ko so tisti z manj izkušnjami (Ahmedi, Vrhovec, Kramarič) na takem nivoju videli, kako slab, grozljivo nemočen večer imajo najbolj izkušeni, se je igra sesula v prah. No, »igra«. Maribor je imel igro samo takrat, ko sta žogo dobila, če že, predvsem Marcos Tavares, edini, ki mu žoge tekmec ni odvzel takoj, in je bil tudi edini, ki ni dajal občutka, da se žoge boji, ter Blaž Vrhovec, ki edini stopnjuje formo tokom te jeseni. Bolj kot je neopazen, boljše tekme ima.

    IMG_1049

    Ker taktika ni mogla biti kriva, saj za taktiko potrebuješ kolektiv, je potem za rekordno visok ne samo domači evropski poraz (prej 0:4 z Laziem), temveč tudi nasploh najvišji domači poraz v zgodovini lige prvakov, če že, kriv pač pristop. Ali pa ocena, da so ti fantje sposobni parirati največjim.

    »Dobra ugotovitev,« mi je Mitja Viler rekel po tekmi, ko sem ga vprašal, koliko pogrešajo takih vtekanj, kot so se jim dogajala ob nepostavljanju ofsajd zank, za hrbet v domačem prvenstvu. »Prihajali so od vsepovsod,« je dodal Viler. Zdelo se je, da se bo še po tekmi obrnil za hrbet, če bo Salah še kaj pritekel. Že v Sevilli je Milanič, vendar ne ad personam, pokritiziral levo stran. Vsi prvi štirje goli so zadetki padli po akciji, začeti na tej strani. V Sevilli dva od treh. Tu bi Viler potreboval pomoč, če že zamenjave nima ali ne sme/mora imeti.

    Ne samo, da nima zamenjave, Maribor je z njim podaljšal pogodbo. To gre razumeti, nenazadnje se je Viler dobro odrezal v slabi tekmi proti Slovaški na svojem (pre)poznem reprezentančnem debiju. Vendar narava Vilerjeve igre je, da se vključuje naprej in tam ponudi svojo finto, ki jo tukaj imenujemo »Rulo«, na katero je nasmodil tudi Jamesa Milnerja in takoj po njej poleg Šulerjevea medlega strela z glavo sprožil edini strel v okvir. Viler je vsaj ponujal napake, Martina Milca po Hapoelu praktično ni več, muči se s tekmeci, zamuja v štarte in daje vtis igralca, ki ga čaka daleč največ dela v dolgem zimskem premoru. To ni bila namreč tekma – in tudi na Anfieldu ne bo, sploh ker je Spartak imel v Mariboru očitno slab dan in ne dobrega proti Liverpoolu in Sevilli -, kjer bi bil navdih dovolj. Kjer bi »bočna igra« lahko nekako presenetila tekmeca. Klopp je vedel, kaj bo počel Maribor. Edino, česar ni mogel vedeti, je, da se bo Maribor tako mučil sam s sabo in si sam grenil življenje, saj sta le dva gola padla kot posledica resnično lepe akcije, Jasmin Handanović pa je ubranil tisto, kar je pač lahko. In to dobro. To ni bila tekma, kjer bi se dalo igrati na »kaj pa če nam danes rata«. Milanič je rekel pred tekmo, da bi uspeh prišel, če bi pokazali vse, kar krasi nogomet. Ampak govoril je o napadalnih delih igre: vtekavanju, vključevanju, driblanju. Kot da bi pozabil, da je bistvo takih tekem predvsem obramba. Najbrž ni mogel pričakovati, da bo Maribor imel posest v vsaj 50 odstotkih? Opozoril je, da Liverpool hitro odvzame žogo. Ja. Odzvame. Ni zaleglo.

    IMG_1051

    Kar so si igralci med sabo očitali tudi med polčasom, je bila tudi morda premehka in preveč spoštljiva igra. Absolutno premalo število prekrškov. Nihče ne pravi, da bi morali mesariti poletni trojček Firmino, Coutinho, Salah. Če že, je boljše imeti renome »kante za napucavanje« kot mesarjev. Pa saj Maribor ni kanta za napucavanje, čeprav je gol razlika 1:11, pa smo šele na polovici, res negativno izstopajoča. Tega se glede nato, da so vijoličasti doslej v petnajstih tekmah v ligi prvakov zabili vsega šest (!) golov, ne bo dalo zakriti. Maribor ne bo najslabši v zgodovini, brez skrbi, vendar pogledovanje v Zagreb k Dinamu in 0:15 gol razliki brez točk ne pomaga kaj dosti. Čeprav se zdaj remi s Spartakom zdi že večji uspeh, ne glede nato, kako blizu je bila tudi zmaga. Maribor je klub, ki resnično gleda predvsem nase in to počne v okolju, ki ne vidi ključnih izzivov moštva, kot rad poudari Zlatko Zahović. In prav to je zdaj tisto, kar jih čaka v naslednjih tednih. Če bo Maribor znal ne samo povedati, kje ima napake in razložiti, kaj je šlo narobe, v čemer je Milanič zelo napredoval kot trener, ki kritike ne jemlje nujno (pre)osebno, temveč to udejanjiti tudi na igrišču, ne samo na pohvaljenih treningih, temveč tudi na tekmah, bodo porazi nižji. Ne gre se namreč znebiti občutka, da je moštvo premehko in da so se napake Seville, vsaj ko gre za trd(n)o pokrivanje tekmeca, ponovile.

    Izjave športnega direktorja Zlatka Zahovića, ki jih Ekipa ni uspela položiti v usta Jürgenu Kloppu, ki se takih lokalnih, folklornih štosov pač ne gre in je pokazal »klaso«, ko je rekel, da pač bi bil smešni in karizmatični luzer, če bi odgovarjal na take provokacije, se kar precej maščujejo, ne glede nato, da nekatere stvari, ki jih je Zahović izjavil, preko palca tudi držijo. Klopp res še nima tega, kar ima denimo Jose Mourinho. Že res, ampak če kdaj, je zdaj čas, da se Maribor zazre v lastni kader in si počasi prizna, da je v nogometu treba včasih naprej. Povsem razumljivo je, da strokovni štab ne bo menjal ekipe, ki je omogočila ligo prvakov. S tem ni prav nič narobe. Toda po drugi strani podaljševanje pogodb vse starejšim igralcem pošilja trdo sporočilo tistim z manj izkušnjami (ne nujno mlajšimi), ki nikakor ne dočakajo svoje priložnosti. Pa saj ne nujno mlajšim. Toda vztrajanje pri Luki Zahoviću in posoji Liorja Einbroma se kaže, kako trmast je Maribor, ki nikakor ne da prave priložnost tistim, ki zadaj čakajo in zabijajo v drugi ligi na posojah. Ali pa prave priložnosti sploh ne dočakajo. Ali pa se dogaja primer Amir Dervišević, ki se bo, če bo Kabha tako padal v formi, kmalu ponujal kot rešitev, obenem pa Sandi Ogrinec niha v preklopu iz članske v mlado ekipo, kar je še ena od potez, ki Mariboru ne uspeva.

    Tekmo, kjer je Jürgen Klopp po tekmi vsem mariborskim fantom stisnil roko in govoril spoštljivo o tekmecu, zato ne gre označiti neposredno za sramoto. Ne. Tekma bo itak dobila svoj kontekst na Anfieldu, še bolj pa bo pomembno, kakšen november bo imelo moštvo, ki ima za sabo že naporno sezono. Dolgo sezono. Nekoliko je moštvo tudi žrtev lastnih uspehov, saj so se vpoklici reprezentantov eksponentno povečali po uvrstitvi v ligi prvakov. Zato še dobro, da ni dodatnih kvalifikacij, če razmišljate kot Darko Milanič. Maribor čakata v novembru dve težki gostovanji na Anfieldu (ob 2.500 mariborskih navijačih) in v Moskvi, kjer bo Spartak želel maščevati uvodni remi, najbrž kar tri tekme z Olimpijo, gostovanju v Krškem in Celju ter še tekma z Gorico. Kader je dovolj širok, da bo vse to zdržal, vendar Milanič bo moral poseči po menjavah tudi tam, kjer prej niti pomislil ne bi, da bi menjal. Tudi na levem in desnem bočnem ter v osrčju vezne vrste. Ali morda vendarle presoditi, če zdrav štoper vendarle ne pride bolj prav kot še tako izkušeni pokrpan Šuler.

    Ključna bo sledeča izjava: »Morda bi bilo s petimi v zadnji vrsti ali sredini drugače in bolj zaprto, vendar nam zmanjka res pravih specialistov za branjenje.« Kaj je razlog, da Mariboru takih igralcev primanjkuje? Jih res nima ali jih noče pripeljati in vpeljati?

    IMG_1057

    Taktika pogubno prepogumna glede na “žar”
    Darko Milanič je na prvo vprašanje, ki ga je dobil po tekmi na novinarski konferenci, odgovoril tako direktno, kot smo ga vajeni le redkokdaj. »Ni Martin Kramarič kriv, da smo danes dobili [sedem golov]. Bili smo preslabi. To se je takoj pokazalo pri prvem sprejemu [Viler],« je nanizal strateg, ki je imel za sabo enega najtežjih večerov. Da, padla so vprašanja o sistemu. Če se je v Sevilli odločil za zadržano, konservativno postavitev 4-3-2-1, pri čemer Aleks Pihler ni točno vedel, kaj igra, je pa pomagal tam, kjer je bilo treba pomagati, vendar je leva stran trenutno resnično šibka, je Milanič proti Liverpoolu poskusil s 4-2-3-1 in vtaknil namesto Pihlerja v sredino Kramariča. Ki žoge domala niti pošlatal ni.

    Njegova obrazložitev? »Ne smemo pozabiti, da nas je točno taka postavitev [4-2-3-1] pripeljala v ligo prvakov,« je poudaril Milanič. Resnici na ljubo je letos sistem tudi nekoliko prilagajal in se vmes naslanjal tudi na romb, na trenutke pa pokazal obris klasičnega 4-4-2 sistema, ki je podpisal njegovo prvo ero. Milanič se k preverjenemu, rigidnemu modelu, kjer je po lokalni oznaki izumil igralca, z imenom Luft, ki da je manjkal za povezljivost sredine in napada, ne vrača ali pa vsaj ne tako očitno. Maribor mora igrati nekoliko bolj odprto in atraktivno, če želi vsaj malo pokazati, kakšne individualne igralce ima. Nič narobe, če je to poskusil proti Liverpoolu, vendar obenem je Milanič precenil sposobnosti in zlasti zmožnosti moštva, ki ima v bočni igri največje prednosti, a posledično tudi pomanjkljivosti.

    Vendar v samoprežitvenem trenerskem nagonu je ocenil, da bi »pravi« lahko pokazali precej več. »Prepričan sem, da smo sposobni tudi proti Liverpoolu v idealnem stanju odlično odigrati tudi v taki postavitvi.« Morebiti, vendar če trener reče, da svojih igralcev sploh ni prepoznal, je to precej skrb zbujajoče. Strokovni štab čaka zdaj veliko, če ne celo največ dela. Tisto delo, ki ga lani spomladi niso znali opraviti in so cincajoče pomlajali moštvo, ki ji je štirinajsti naslov postal (pre)hitro tudi breme. Maribor čaka zdaj taktični izziv, kako se lotiti zadnjih treh tekem, kjer bodo vsi v vijoličastih videli tri točke. Kdor bo izgubljal točke proti Mariboru, bo spomladi igral v evropski ligi. Tako je, žal, videti vsaj sedaj. Kar pa ne pomeni, da tako tudi nujno bo. Sploh ne. Vendar ključna – sploh za domačo sezono – bo rekcija po tem rekordno visokem porazu. Iz katerega se lahko Maribor veliko nauči tudi, če pogleda, kako je Liverpool igral tudi v zadnjih desetih minutah. Na polno in do konca. Maribor je letos tako igral samo proti Ankaranu.

    IMG_1052

    Usodni tretji krog: Lazio, Chelsea, Liverpool
    Ko, če bo Maribor naslednjič v ligi prvakov, bo moral biti hudo previden, pozoren in spoštljiv, ko se bo podal v tretji krog. Ne glede nato, da se v trenutnem sistemu žreba pare in ne več določa glede na boben, v katerem se posamezni klub znajde.

    Začelo se je v Rimu, ko je Maribor po (še vedno edini) zmagi v Kijevu proti Dinamu nato doma boleče po porazu z Bayerjem kar pošteno obžaloval zapravljeno priložnost Klitona Bozga, zato se je tekma s takrat izjemnim Laziem izkazala za lakmusov papir, ki je – gledano iz današnje perspektive – nakazal, da Maribor z velikimi res težko igra. Že res, da je bil Geri Čipi strogo izključen, res pa je tudi, da je Maribor dihal na škrge in poraz 4:0 je spodrezal krila. Kajti ko je Lazio prišel v Maribor, je vajo ponovil in vijoličastim nabil najvišji poraz. Bil je 19. oktober 1999. Kasneje nihče ni dal Mariboru več kot tri gole v Ljudskem vrtu.

    V drugi sezoni je Ante Šimundža krenil v London razumljivo samozavestno. Maribor je doma v izdihljajih odprl tekmo z remijem s Sportingom (1:1) ter proti Schalkeju z neverjetno kolektivno predstavo, kakršno smo videli, iskreno, le še proti Hapoelu v letošnjih kvalifikacijah, izvlekel še drugo točko. Da ni imel nič izgubiti, je morda pretirana izjava. Vendar odprta taktika, ko je Maribor imel občutek, da pa saj, saj pa, pa saj, nekako igra steče, a so pokasirali šest golov. Rekord, tista famozna tekma z Ajaxom (9:1), je bi še daleč. Maribor se je takrat pobral. Ko pride november, igra lažje v ligi prvakov. Najhujši je ravno tretji krog, ko se najbolj pozna, kakšna razlika je, če začneš s sezono v drugi polovici avgusta (z evropsko pa celo septembra) ali zgodaj julija.

    Vendar tako pač je. Maribor je vedel, kakšen je razpored. Kar je Milaniča najbolj presekalo, je bil najbrž, tako je vsaj videti sedaj, reprezentančni premor. Že res, da je zmogel premagati Rudar na tekmi, ki kaže karakter in zmožnosti ekipe, da se pobere po anemičnem prvem polčasu. Je pa tudi res, da so bili Marko Šuler, Valon Ahmedi, Marwan Kabha in Martin Kramarič že lep čas brez klubskih minut. In pač niso bili kos, dorasli nivoju, pri čemer še največ odpustka zaradi mladosti in sploh prve tekme, ki jo je začel v ligi prvakov v prvi postavi, dobi Kramarič.

    IMG_3825

    Liverpool našel, kar je iskal
    Philippe Coutinho je igral vseh 90 minut. James Milner je imel tekmo, kakršne že dolgo ni imel. Roberto Firmino kaže, zakaj je Brazilija tam, kjer je (na vrhu Južne Amerike), Mohamed Salah pa, da se odkrito ponuja kot najboljši afriški nogometaš na prihodnjem svetovnem prvenstvu, kamor je po žnj letih spravil Egipt. Liverpool je tekmo v Mariboru več kot očitno razumel tudi kot popravljanje vtisa po tekmi z Manchester Unitedom, ko so si pred golom jemali žogo iz noge, in dvigovanje samozavesti pred tekmo s Tottenhamom, kjer potrebujejo več kot le samo točko, če želijo upravičiti pričakovanja in znova končati med štirimi najboljšimi v Angliji.

    Maribor je na Liverpool nabasal v najslabšem možnem momentu. Klopp je dobro vedel, kako pomembna je ta tekma iz vidika težišča sezone. Če Liverpool po uvodnih sicer potentnih in napadalnih remijih s Sevillo in Spartakom, ko so preštevali zapravljene lepe priložnosti, ne bi slavil v Ljudskem vrtu, bi si zelo otežil življenje. Tako je zdaj na vrhu skupine E, kjer je Spartak pokazal, da je v Moskvi pač letos očitno nepremagljiv. Liverpool čaka še gostovanje v Sevilli, kjer se zna odločiti ta skupina, kjer bo očitno tudi najbolj štelo, če iz gostovanja odneseš kakšno točko.

    Obenem pa smo lahko v Ljudskem vrtu spoznali, kakšna hitrost, tehnika in igrivost krasijo najboljše fuzbalerje na svetu. Pa Salah, Firmino in Coutinho ne spadajo nujno v top 3 trojčke. Ima pa Klopp ekipo, v kateri ne rotira preveč, vendar so denimo Alex Oxlade-Chamberlain, James Milner in Daniel Sturridge, ki niso nujno v prvem planu, pokazali, kakšno željo imajo in koliko je ta tekma pomenila Liverpoolu, ki še sam ne ve najbolje, do kam lahko letos pomeri. V Angliji so očitno premalo konkurenčni, ker sta kluba iz Manchestra letos pač razred zase, v Evropi pa imajo Kloppa, ki lahko zasuka miselnost, ki tako tepe angleške klube (še bolj kot božično-novoletni fuzbalski ritem). Je Liverpool najboljše, kar je kadarkoli gostovalo v Mariboru? Najbrž je res, čeprav še vedno delujejo kot moštvo v izgradnji, ki ima za sabo poraz v finalu evropske lige in četrto mesto. V primerjavi s tem sta Chelsea in tudi Lazio imela bolj impozantni moment. A ne glede nato je bil Liverpool iz drugega planeta. Ker je pokazal, kaj je profesionalizem do konca. Že res, da gre za milijone, toda Liverpoolovi fantje so tokrat pokazali, kako je, če oddelajo te milijone. Bum, bum, bum.

    IMG_3831

    Viole pokazale, kaj je bistvo nogometa
    Še Trent Alexander-Arnold, ki je uvalil sedmega z razdalje, ni mogel, da ne bi ne samo opazil, temveč pohvalil tega, kar je ponudil Ljudski vrt. Saj smo v preteklosti opazovali, kako so recimo navijači Bayerna rohneli, prepevali in skandirali, pa jih je Real na Alianz Areni naravnost gazil. V Ljudskem vrtu se je večkrat slišal krik »ni predaje«, najbolj slavno proti Palermu, precej manj denimo proti Zürichu ali Viktorii Plzen, ko je bilo vsega kmalu konec.

    Za tekmo, ki je seveda najbolj pritegnila tiste, ki Maribor gledajo v Evropi in proti Olimpiji, je bilo vzdušje precej boljše kot bi morda pričakovali. Bilo je morda še boljše kot proti Chelseaju, pa je tam Agim Ibraimi sprašil evrogol. Seveda je vzdušje samo stvar relativne, subjektivne presoje, vendar nihče ni mogel ne preslišati ne spregledati fanatizma na jugu Ljudskega vrta. Malo je vse skupaj podžgal sodobni fenomen, ko se Slovenci v rdečem dresu narišejo v Mariboru kot največji feni Liverpoola vseh časov. Tisti, ki so se naguzili po tekmi na ograjo, čakajoč na ograjo, da si se komaj spravil na tiskovko mimo njih. Fenomen, ki je pač posledica globalizma, nekaj pa ima s tem tudi pomanjkanje zdravega lokalpatriotizma, ki je ata in mama vsakega poštenega, zgodovinsko bogatega kluba. Tisto, kar pogrešamo na domačih tekmah. Predane navijače, ki podpirajo klub, za katerega je samoumevno, da je »njihov«.

    Novinarski kolega na moji desni, ki so mu navijaški fenomeni tuji, kar gre razumeti, ni mogel razumeti tega fatalizma. Saj v tem je finta. Ne gre za razum. Gre za gola čustva. In ta so preplavila tiste na stadionu, ki so znali narediti preklop v glavah in raje do konca občudovali Liverpool, ki je imel svojo najboljšo tekmo letos, ne glede na razliko v kvaliteti tekmecev. Ostali so do konca. Večji del njih. Nekateri so odšli, kar tudi gre razumeti.

    Vendar aplavz viol, ki so se jim nogometaši prišli poklonit po koncu tekme, je tisto, kar je bistvo nogometa. Maribor je že znal črpati tudi iz trdih, hudih porazov. In redko šteje le en remi kot uspeh. Tudi zbadanje, lepljenje posnetkov tekme Olimpije z Liverpoolom iz leta 2003, ko so redsi obtičali z 1:1 za Bežigradom, je po svoje dobrodošlo. Je pa tudi res, da je na dve tekmi takrat Olimpija gladko izpadla, pri čemer poraz na Anfieldu (0:3) ni bil prav nič slabega, kaj šele sramotnega. Je pa res, da mariborska kluba na fuzbal gleda bolj »sezonsko«, ne iz prizme ene ali dveh tekem. Imajo tretjič ligo prvakov. Zdaj so šele na pol. Liga prvakov je pač vrtiljak, včasih smeha, drugič groze, če si klub kot Maribor. Stvar karakterja pa je, če si znaš prepevati, ko tvoje moštvo guzijo in gazijo. Takšni navijači si – ampak ne kar tako, čez palec, na račun knjižnice ali zdravstvenega doma – zaslužijo najboljše pogoje. Tudi do je Maribor. Ali pa predvsem to. Goltanje, požiranje (pre)visokih porazov. S pesmijo. In spoznanjem. Ter kritiko. Predvsem pa upanjem, da bo naslednjič pač boljše. Tokrat ni bilo. Najdražja šola, ki jo je doslej plačal Maribor. Ampak tudi najbolj glasna.

    Igralec tekme: Mohamed Salah [Liverpool].

    IMG_3830

  • Copy-paste preobrat

    Copy-paste preobrat

    Pet ugotovitev: Rudar – Maribor 1:2

    Igra prve postave v prvem polčasu skrb zbujajoča…
    Najprej se je, še pred petkom, ob vseh povratkih in okrevanjih porodilo vprašanje, kakšno taktiko, sistem bo ubral Milanič. Vendar je še bolj presenetil z izborom. Inbrom, Mešanović in Zahović? Skupaj v napadu? Od začetka? Stvar, posledica treninga in forme, ki so jo tam pokazali? No, brez Vilerja na levi in občasnih Boharjevih prebliskov je bila to postava Maribora, ki najbrž letos ne bo več igrala skupaj.

    Težava je namreč bila, da je trojica predolgo in previsoko čakala v napadu ter premalo sodelovala v obrambi in ker povrhu ni bila sposobna zadržati vsaj posesti, sta Aleks Pihler in Blaž Vrhovec dihala na škrge, Milaniču pa bi se je odločitev, da Marwana Kabhe ne vključi niti v kader, boleče maščevala, če se ne bi tekma obrnila tako, kot se je.

    Maribor na klopi tokrat ni imel niti enega branilca, čeprav je bila že sama rezervna klop zares impozantna in je kar klicala po rešitvah: Kramarič, Ahmedi, Tavares, Hotić in Vršič. »Zaradi nekaj zgrešenih podaj in agresivnosti nasprotnika smo si zagrenili življenje. V drugem polčasu smo bili bistveno boljši, prevladovali smo in na koncu smo zasluženo zmagali,« je izjava, ki bi jo veljalo letos, glede na predstave, shraniti in uporabiti v copy-paste metodi. Kar sploh ni nujno slabo. Dokler se izide. In tokrat je nekaj »provokativnih besed« med polčasom, kot je rekel Milanič, znova zaleglo. Če so se dresi za Liverpool resnično delili v Velenju, bo v torek obveznih in nujnih kar nekaj sprememb. Kar pa je tudi razumljivo: Milaniču rotacije letos precej bolje uspevajo. Je pa tudi res, da ima precej širši kader, čeprav ne enako na vseh pozicijah.

    IMG_3794

    … vendar so preobrati ključna odlika Maribora
    Začelo se je v Kranju. 2:0 za domače se je končalo kot 2:3 za Maribor. Krško je v Ljudskem vrtu dvakrat izenačilo, Maribor je zabil v 95. minuti. Za zmago. Da je imel Stipe Balajić na obrazu kisel nasmešek. Aluminij je, na drugi strani, v Kidričevem pred potjo v Sevillo dvakrat povedel, pa so vijoličasti vseeno obrnili rezultat.

    Če se je Srečko Katanec spraševal, kje bi bila slovenska reprezentanca, če bi se tekme igrale 80 minut (bila bi, bojda, druga), se podobno sprašujejo tudi tekmeci Maribora. Marijan Pušnik je najprej namreč povedal ravno to. Da nogometna tekma traja 90 minut. Ko mislijo tekmeci, da zadnjih petnajst, deset, pet minut ne bo tako mučnih in da so točke proti prvakom blizu, se zgodi Maribor, ki je psihološko izredno stabilen in nepopustljiv. Ko se seveda ne ustavi pri 0:0, kot se je nazadnje proti Triglavu in zabeležil še četrti »brezgolni« in brezvoljni remi.

    Ključna odlika letošnjega Maribora je, da se ne sesede. Kako se to najboljše vidi? Da ima ničlo pri porazih. Še nobenega ni doživel. Naj se je vsak zdel še tako blizu, se na koncu izteče tako, kot smo od Maribora pregovorno bolj vajeni spomladi, ko da vijolice običajno cvetijo. Igra, ki bi jo sicer rad imel Milanič, še vedno ne zacveti za dva polčasa oziroma prepogosto ni Maribor tisti, ki požene tekmo, diktira njen ustroj od samega začetka, temveč to naredi tekmec kot posledico vijoličaste anemičnosti.

    Vendar ne glede na vse je Maribor v Velenju odigral tekmo, eno tistih, ki utegnejo biti celo precej ključne, če se bodo spomladi točke zelo na tesno seštevale. Tri točke na taki tekmi v tako bipolarni predstavi so kar dober uspeh. Sploh ker je Rudar, kot se vidi zdaj, upravičeno tako visoko. Na tretjem mestu.

    IMG_3785

    Mešanovićev kot adut ne joker
    Jasmin Mešanović ni tip napadalca, ki ga Maribor potrebuje. Ne. Jasmin Mešanović je tip napadalca, ki ga Maribor naredi. Velja najbrž prej kot obratno, čeprav se je zdaj, ko je prišla jesen, pokazalo, da je imel Zlatko Zahović še boljše potrpljenje kot nos za napadalca, ki ni prišel samo zato, da bi Maribor pokazal že izven igrišča premoč nad Zrinjskim.

    Mešanović je bil v Velenju igralec tekme. Blizu mu je po aktivnosti prišel samo še Damjan Bohar, oba sta bila sploh v nadaljevanju tista, ki sta zabila zato, ker sta vztrajala, neumorno tekala, iskala prostor in podajala. Njegov zadetek je bil čista mojstrovina, evrogol, on pa po tekmi miren kot špricer razlaga, da je to pač kot gol kot gol. Zdaj ima v prvenstvu že štiri gole in še pet podaj, zaradi česar je tako ali drugače postal resna rešitev v napadu in bi moral – v naravi stvari – dobivati priložnost pred Luko Zahovićem, ki je svoje tri priložnosti zastreljal.

    Predvsem pa je neverjetno skromen, prizemljen, ubogljiv, poslušen. To poudarja tako Milanič kot lahko vidimo tudi novinarji, saj se vljudno opraviči, če katerega vprašanja ne razume. Zelo tih fant, ki raje več pove na igrišču. Zdaj je sestavil že več povedi, ki se vse bolj sestavljajo v odstavke. Za pravo poglavje manjka še resnično impozantna evropska tekma. Priložnost bi moral imeti že proti Liverpoolu.

    IMG_3787

    Handanovićeva napaka ni zgolj njegova
    Da ne bo pomote: izletel je povsem neumestno in za to je kriv zgolj sam. Gol v Velenju je spomnil na kikse, žlahta, bratranec in vse, o čemer se je že pisa(ri)lo. Handanović je morda potreboval minute, da se po trdi tekmi v Sevilli, kjer je staknil tri gole in neugoden nalet za podpludbo reber, znova navadi na tekmovalni ritem. Vendar morda bi mu premor prišel prav.

    Zakaj se klub ni odločil in znova med vratnice poslal Matka Obradovića, je stvar kluba. Odločitev je vsaj stvar prakse, če ne logična, vendar kjer je Maribor tanek, je prav na takih tekmah, kjer bi počasi veljalo razmisliti o drugem golmanu, ki bi bil rešitev in ne pomanjkanje le-te. So precej večji klubi od Maribora, kjer menjavajo vratarje za večje tekme ali za posebna tekmovanja. Handanović je večkrat rešil že Maribor, a ga tudi pustil na cedilu takrat, ko ga je moštvo najbolj potrebovalo. Tokrat se je vse srečno izšlo, Handanovića nihče ne pribija na križ. Poraja se le vprašanje, kako dolgo bo še Maribor računal na srečo, da bo Handanović nared za evropske tekme. Pomnimo, Obradović se v pokalu proti Olimpiji lani ni ravno proslavil.

    IMG_3790

    John Mary nazaj, a premalo za Rudar
    Najprej je udaril po reklamnem panoju. Besen, ker si je tako zelo prekleto želel vsaj ene uporabne žoge, tiste ene, s katero bi lahko storil tisto, kar tako dobro stori, da je bil (pre)dolgo prepričan, da si zasluži boljšo sredino. Toda pri Maryju je lekcija očitno zalegla, potreboval je očitno točno takšnega trenerja, kot je Marijan Pušnik, kjer šteje pač samo igrišče. Treningi in tekme.

    Ko je udaril po panoju, je pokazal, kje želi zares udariti. V gol. Mary je stroj za gole. Je igralec, kakršne slovenski klubi kronično pogrešajo – z Mariborom, Olimpijo in Domžalami vred. Dvoboji z Billongom so bili nemudoma takšni, kakršni navzlic njunemu kolegialnemu odnosu, ki sta ga ohranila po lanski sezoni, ko sta še oba brcala za Rudar, na Instagramu ne morejo biti. Billong je kmalu našel tekmeca, kakršne je spoznal v Sevilli. Močne, prave, trde, žilave.

    Mary je na tej tekmi pokazal, da je imel prav, ko si je želel še več, vendar mu bo druga dobra sezona v Rudarju prišla prav, če želi resnično napredovati in dokazovati svojo željo. Dober primer je nenazadnje Ezekiel Henty, ki je hitro odšel in tudi hitro spoznal svoje omejitve. Mary v Velenju postaja ikona. Zato, ker ni težko videti, da se s tem, ko se bori zase, bori tudi za klub. Včasih tudi v tem vrstnem redu, toda Pušnik je iz njega uspel narediti spet igralca, ki ga je vredno imeti v svojih vrstah.

    Je pa res, da je Pušnik obžaloval, ker ni Maribor prišel morda na kateri drug datum, saj sta bila Bijol in Antonov vidno utrujena, reprezentančni premor je svoje terjal, zato smo videli dva Rudarja, po enega v vsakem polčasu. Se pa vidi Velenjčanom, da so našli vratarja (Pridigar pri golih ni mogel ponuditi drugega kot lepi paradi za fotografe), sestavili obrambo, povezali sredino in našli ne samo staro formo Maryja, temveč tudi Črnčiča in Trifkovića. Pušnik je sicer poraz pripisal tudi izključitvi Tomaševića: »Mislim, da smo bili boljši nasprotnik, imeli smo priložnosti za še kakšen zadetek. Igrali smo dobro, Maribor smo stisnili visoko. Po tistem prvem golu, ko smo po svoji krivdi izpadli iz igre, Mešanović pa je prekrasno zadel, je sledil šok za fante. Padli so v igri. Odločila je kakovost Maribora, po izključitvi Josipa Tomaševića pa nismo imeli več možnosti.«

    Rudar gre zdaj v Krško, nato pride še Olimpija. Stadion ob jezeru je bil dobro obiskan v petek, toda za tri zaporedne zmage v gosteh bi bilo pravo darilo res točka. Ne gre pa pričakovati, da bo Rudar prevzel vlogo Domžal in vsaj nakazal, da bi dvoboj za prvaka lahko kdaj spet postal troboj.

    IMG_3789

    Jasmin Handanović 5/10 Zadetek je zakrivil s prepoznim štartom in s tem spravil moštvo v zadrego in zaostanek. Je pa res, da je ubranil en sijajen strel in pokazal, zakaj kljub takim napakam nima resnejše konkurence v vratih.

    Martin Milec 6/10 Čeprav je v intervjuju za Večer poudaril, da ne gre več toliko naprej, je bil tokrat blizu zadetku. Ni imel pretirano opazne predstave, še skriva rezerve, ki porajajo vprašanja, ali je bila tekma s Hapoelom njegov limit.

    Aleksander Rajčević 6/10 Neizprosna borba z igralci Rudarja ga je stala kake buške. Sploh z Maryjem, ki je vaterpolsko in rokometno iskal prostor, čeprav se je še raje spuščal v duele z Billongom. Ko je obležal po udarcu v obrazu, je malo zastal dih, kar dokončno pove, kakšno preobrazbo je doživel.

    Jean-Claude Billong 6/10 Najprej se je Maryja, naj se še tako dobro prepucavata na Instagramu, skorajda ustrašil. Eno, dve nesigurni izbijanji in Mary je začutil priložnost. Toda Billong, ki ima med štoperji največ minut v prvenstvu, se je po prejetem golu sestavil.

    Mitja Viler 6/10 Brez finte »Rulo« seveda ni mogel. V prvem polčasu je imel veliko prostora, vtekal je, a se tudi marljivo vračal. Malo je manjkalo, pa bi bil prav on morebitna rešitev pri prebijanju Rudarja.

    Blaž Vrhovec 6/10 Ko je neopazen, ima skorajda boljšo tekmo, kot bi pričakovali. Vendar zaradi narave izbrane taktike sta imela s Pihlerjem za obdelovati in pokrivati prevelik prostor. Vendar tekma, kakršne mu pridejo zelo prav.

    Aleks Pihler 6/10 Še vedno je njegova igra že na videz… Em… Premehka. Nič narobe, če želi v igri tudi uživati in si vzeti čas za potezo, toda to ni bila tekma za precizne podaje in bolj latentno pokrivanje. Imel je priložnost – ob tem, da je Marwan Kabha ostal doma – pokazati, da je vsaj enakovreden na tej poziciji. Vendar se v prvi postavi hitro izgubi.

    Lior Einbrom 6/10 Ocena bi bila, če Maribor ne bi zmagal, nižja. Bi bila. Na petico. Saj je imel tisti en strel iz polobrata, skušal riniti iz boka v sredino, vendar v igro ni vnesel tiste individualne drznosti, ki jo Maribor pogreša na tekmah, drugačnih od tokratne. Zaenkrat mu bolj pripada vloga rezervista.

    Damjan Bohar 7/10 Bohar je nekje med Wembleyjem in Stožicami sicer zbolel, vendar se je do Velenja sestavil in je – po obveznih uvodnih spodrsljajih – dal Milaniču občutek, da ima prvotimca, kar bi bilo pred pol leta povsem nemogoče. Odkrival se je, vtekal, iskal prostor in nenazadnje tudi zelo lepo zabil. Za zmago. Njegov tretji gol skupno letos.

    Jasmin Mešanović 7/10 Igralec tekme, brez dvoma, ker je imel največ potrpljenja za takšno tekmo. Skušal je povezati sredino in napad, se vračati, zabil je gol in bil pripravljen vsaj za celo tekmo.

    Luka Zahović 6/10 Podobno kot za Einbroma velja tudi zanj. Če Maribor ne bi dobil te tekme, bi bila ocena nižja. Imel je tri res zgledne situacije, vendar je vse mlahavo zapravil. Zdi se, da Zahović večino koncentracije in moči pokuri v želji, da bi se mu sploh ponudila priložnost. Ko dobi žogo, pa je praktično že vse mimo in zato Pridigarja ni zmogel/znal premagati.

    MENJAVE
    Marcos Tavares 7/10     Kakšna razlika. Tokrat mu ni bilo treba zabiti, so to storili drugi, vendar v tekmi, kjer pride prav igra s hrbtom proti golu, zadrževanjem žoge, je Tavares pokazal, zakaj je kapetan. In borec.

    Dare Vršič 7/10 Povratek, ki se ga je potihoma najbolj pričakovalo. Vršič se je vrnil tako, kot si je štab gotovo želel že proti Celju, a se je poškodoval. Njegovo obvladovanje žoge, terena, tekmeca je neprekosljivo, če naleti na tekmeca, ki se je fizično že upehal. A ne glede nato ima Vršič spet »igralni« moment in resno širi kader.

    Dino Hotić 6/10 Menjava, ki se je zgodila dve minuti pred izključitvijo Tomaševića, ki da je – tako Pušnik – presekala Rudar. Je pa zanimivo, da Hotić vse pogosteje vstopa na nenaravno pozicijo.

    Igralec tekme: Jasmin Mešanović [Maribor].

  • Iskanje izgubljenega zadetka

    Iskanje izgubljenega zadetka

    Pet ugotovitev: Maribor – Triglav [0:0]

    Kreiranje že, toda realizacija je šepajoča
    Če vprašate Darka Milaniča, kakšno tekmo bi si najbolj želel, bi bila točno takšna s Triglavom. Z eno samo razliko. Eno. Samo. Enim golom. Da bi ga Maribor uvalil takoj na začetku. Kot je bila, če še pomnite, tekma z Domžalami spomladi, ko je Marcos Tavares zadel v osmi sekundi, moštvo se je udobno namestilo in samo še čakalo, da bo tekme konec.

    Maribor letos tega privilegija nima, toda v ligi, ki je, zlasti če sodimo po (im)potentnosti napadalcev, letos v kvaliteti vidno začela stagnirati (če ne celo padati), je točka s Triglavom razlog vsaj za preizpraševanje o kadrovski globini, kajti vijoličasti so še četrtič v enajstih tekmah odigrali 0:0. Proti Olimpiji in Domžalam je to bilo zadovoljivo, proti Celju in zlasti Triglavu že precej manj. Še bolj pa ponuja vprašanje, ali Maribor nekoliko izgublja identiteto. Kajti finta in predložki Mitje Vilerja ali nasploh igra prek bokov ne more biti vse, kar branilec naslova lahko ponuja. Ni problem 0:0, problem je, če se gre po gol na en-in-isti način.

    Zato morda še dobro, da je prišlo daleč najmanj ljudi letos v Ljudski vrt. Le 1.500, kar je (pre)malo ob vsej evropski evforiji in vrstah lastnikov sezonskih vstopnic. Prej je rekord sezone imela tekma z Rudarjem, ko je prišlo 2.200 gledalcev in videlo tipični Maribor, ki morda v tej sezoni stežka sestavi tekmo dveh podobnih polčasov (kar je v nogometu sicer sila težko), vendar je znal take tekme dobiti z golom v prvem polčasu ali pa narediti to, kar je uspel v Gorici, ko ni imel bleščeče igre, je pa imel rezultat. Tudi nazadnje v Kidričevem, česar seveda nismo pozabili. Tokrat je bil prvi del precej boljši oziroma je Maribor takrat lažje igral s Triglavom. Ta tekma bo kontekst dobila v krogu, dveh, ko bo jasno, ali je Triglav res tako dobro igral, ker je menjal Tončija Žlogarja in se raje oprijel Siniša Brkića v totalni vlogi (manjkal je samo za izjave), ali pa je Maribor v krizi, ko gre za napadalce.

    »Redko se zgodi takšna tekma, da imaš toliko priložnosti, da dobro igraš, a ne zadeneš in ne zmagaš,« je komentiral Milanič. »Ta tekma je imela vsebino, sploh v prvem polčasu. Imeli smo všečne akcije, kombinatoriko, veliko zaključkov, fantje so bili razigrani. Meni je manjkal samo ta en gol, ki bi obrnil zadeve, saj bi tekmeci morali priti dlje od svojih vrat, kar bi mi lažje izkoristili. Vmes so nekaj poskušali, potem pa pred koncem popolnoma zaprli tekmo. S tem so nam odvzeli širino, še bolj zgostili vrste pred svojim kazenskim prostorom in jih je bilo težko prebiti.«

    To smo vse vsi lepo videli. Med reprezentančnim premorom bo Milanič moral najti odgovore, kako prebijati takšne tekmece. Pa ne samo na račun boljše fizične pripravljenosti. Saj je Damjan Bohar rekel, da bi zdržali še kakšno minuto ali deset. Da to ni problem. In to v takem ritmu. Težava je, ko pride tekma, ko priložnosti ne izkoristiš. In to se je poznalo na vseh štirih tekmah brez golov v tej sezoni. S to razliko, da je imel proti Triglavu le eno, morda dve konkretni priložnosti.

    FullSizeRender 19

    Menjava sistema iz 4-2-3-1 v romb, kje je 4-4-2?
    Gledati Maribor v torek in soboto je nevarno za bipolarni sindrom. Ampak takšna je realnost Maribora, ki se mora resnično pripravljati na vsakega tekmeca in prilagajati svojo igro, česar spomladi, ko ni (bilo) Evrope, ne rabi početi in stabilnost prinaša gole, ti pa točke.

    Maribor je igral v Sevilli 4-5-1, proti Triglavu pa razvejani 4-2-3-1. Milanič vztraja pri sistemu z enim klasičnim napadalcem, saj je očitno prepričan, da bo lažje prišel do prostora z Ahmedijem, Kramaričem in Boharjem (v to kategorijo spadata tudi Hotić in Bajde), ki da bodo »nekaj skombinirali«. Nič narobe, dokler je ta sistem uspešen, vendar ima eno ključno šibko točko.

    Izrazito je, še bolj kot lani, odvisen od bočnih, na takih tekmah – kjer se Martina Milca ne vidi ali ne najde – pa skoraj v celoti od Mitje Vilerja, za katerim je vidno naporen teden (od Srečka Katanca pa je odvisno, kako naporen bo šele prihajajoči). Viler je Milaniča zadovoljil, ker je imel razpoložene podaje, ki so našle Ahmedija in Boharja. Težava je, da nič naprej ni našlo pot mimo Džafića. Ali vsaj vanj. Maribor je pomeril kar trinajstkrat, pa samo dvakrat v okvir. Jasmin Mešanović se je komajda zdel kot del ekipe, ki na trenutke rine k španskemu del Bosque modelu, kjer napadalce kar ukineš v prepričanju, da s hitrostjo, gibčnostjo in vtekanjem ne toliko najdeš, kot ustvariš prostor, za katerega tekmec sploh ne ve, da ga lahko najdeš.

    V nadaljevanju je Milanič šel nazaj na romb, vendar je bilo za to že prepozno, saj niti postava, v kateri so bili Mešanović, Zahović, Tavares in Hotić ni mogla kar naenkrat početi tistega, česar ta tekma ni predvidevala.

    FullSizeRender 11

    Povratek Luke Zahovića…
    Strokovni štab po takih tekmah, kjer je igra Maribora izdatno odvisna od Vilerja, ki se je v Sevilli razumljivo zgolj branil, pa še to ne nujno zadostno, saj je Milanič za levo stran naš(t)el kritik »še pa još«, nekoliko nerazumljivo ravna z Žanom Kolmaničem, ki mu je – podobno kot Sandiju Ogrincu spomladi – prišlo menjavanje članske in mladinske ekipe tako do živega, da v mladinski ligi prvakov ne pokaže že videnega potenciala. Vilerju konkurenca nujno ne koristi na kratki rok (spomnimo se samo internega dvoboja z Erikom Janžo), toda Maribor spet ponavlja napako, ko daje občutek jamranja nad problemi, za katere rešitve se sam ne odloči. V oktobru bo spet več kot sedem tekem, kar je ogromen napor. In Maribor bo potreboval širok kader. Zato naj preveri, kdaj in kako lahko spočije Vilerja.

    Ko je Darko Milanič dobil vprašanje o tem, kaj bodo cilji in želje za reprezentančni premor, ki tokrat prihaja v pravem trenutku, ne pa v pravi želji, je povedal, da predvsem povratek tistih, na katere ni mogel računati v septembru. Luka Zahović je v petek imel prvi kontaktni trening, v soboto pa dobil znova minute po tisti avgustovski tekmi s Krškim, kjer si je zlomil ključnico. Kar je za Zahovića pomembno, je občutek za igro. Ko sta se z branilcem Triglava zapletla pri vtekanju za žogo, je hitro stegnil roko, kar kaže na željo, hkrati pa tudi na nesigurnost, ki se je prikradla v njegovo igro proti koncu lanske sezone in se je ni mogel znebiti niti z golom v Mostarju.

    FullSizeRender 14

    … čakanje na Vršiča
    Po taki tekmi in maničnem iskanju rešitve v sredini Maribor morda še bolj potrebuje Dareta Vršiča, ki naj bi se bil vrnil v dveh do treh dneh. Zakaj? Zato, ker po sredini stežka kombinira, saj trojček Ahmedi, Kramarič in Bohar ni zmogel ali znal spraviti žogo po tleh in po sredini do Mešanovića, kaj šele odigrati karkoli, ne da bi imel prste zraven Viler. Maribor povrhu iz igre ne more računati na predložke, čeprav imata pri strelih z glavo prebliske Bohar in občasno Tavares. Vršič je (bil) igralec, ki se v takih situacijah znajde, je igralec s potezo več, s strelom od daleč in sigurnostjo, ko ima žogo v nogah.

    Če je namreč Sevilla pokazala, da je Maribor še kako odvisen od Marka Šulerja, ki ga najbrž v oktobru še ne bomo videli, je tekma s Triglavom pokazala, da bo Milanič moral premisliti, kakšen sistem ponujati v prvenstvu proti moštvom, za katera sam pravilno napove, da se bodo branila. Pri čemer je Triglav zabeležil štiri strele v okvir gola in vmes celo odigraval na polovici Maribora, ko je dvojček Kabha in Vrhovec kot varovalka začel nerazumljivo odpovedovati. Inbroma med premorom ne bo, saj bo igral za mlado izraelsko reprezentanco, dobrodošlo bi bilo tudi sodelovanje Ahmedija, saj je vprašanje, kakšno vlogo bo imel ob povratku Vršiča.

    Kajti Milanič je izjavil, da so bili fantje razigrani in da je bila igra dobra. Na tekmi, kjer imaš le dva strela, se to hitro pozabi. Triglav nima tistega, kar so imele Domžale. In če je Celje delovalo kot moštvo, ki si je v Ljudskem vrtu dokazalo, da bo pod Dušamom Kosićem začelo niz neporaženosti, je bil Triglav moštvo, ki je upal, da bo Maribor imel v napadu povrhu slab dan.

    FullSizeRender 15

    Triglav zna (samo?) z Mariborom in Olimpijo
    Gregor Bergant, pomočnik trenerja, je samo odkimal. Ne, ne. Triglav da nima motivacije samo za velika dva, čeprav smo to sploh v lanski sezoni intenzivno videli pri Radomljah, Krškem, Aluminiju. Triglav ima pet točk, pri čemer je dve osvojil proti Mariboru in Olimpiji. Obakrat nič nič. In še nima zmage.

    Bergant je rekel, da se v nogometu ne gleda nazaj, zato ta tekma ne bo štela nič, če ne bo točk še proti neposrednim tekmecem za obstanek, zato tudi tekme z Ankaranom (1:3 v Kranju) ne bodo pogrevali. Kar je prav. Triglav je delovalo v primerjavi ravno z Ankaranom bolj premišljeno in preudarno moštvo, čeprav se je izkazalo, vsaj v Ljudskem vrtu, da je Siniša Brkić bolj koristen v vlogi trenerja in motivatorja ob igrišču kot v pisarnah.

    Ni veliko klubov, ki bi tako uspešno reagirali po tem, ko so izgubili eno pomembnejših tekem. Matej Podlogar je takoj dobil priložnost, kar ne preseneča, čeprav je tudi Martin Milec dokaz, da je za stabilne predstave potreben zlasti čas. In čeprav je Elvis Džafić na koncu ubranil strel Hotiću, bi Triglavani lahko razmislili tudi o svojem prvem vratarju, ki nevarno posreduje ravno takat, ko bi moštvo potrebovalo malo predaha.

    Sta pa zato štoperja Bojić in Zec odigrala domala perfektno tekmo, saj sta v nadaljevanju, ko takim moštvom pade koncentracija (spomnite se samo Krškega ali Aluminija proti Mariboru), zazidala obrambo. Kar lahko Triglav absolutno hrabri. Lani se menjave trenerjev preden greš v Ljudski vrt ni izplačalo, Dušan Kosić in Siniša Brkić sta to spremenila. Pri čemer se Bergantova izjava ne ujema zgolj v tistem delu, kjer je rekel, da se naj ne gleda nazaj. Triglav je z Brkićem prišel iz druge lige s prepričljivo formo in igro. Poskus z Žlogarjem je bil hvalivreden, saj so priložnost ponudili še učečemu trenerju, ki mu je morda zmanjkalo nekoliko karizme in predrznosti. Prav to ima Brkić. Triglav je precej več pokazal kot povedal. Kar morajo izboljšati, je učinkovitost. V enajstih tekmah so zabili komaj osem golov. Če bodo zdravi, povezani in razpoloženi Majcen, Poplatnik in Podlogar, bo Triglav lahko konkuriral Ankaranu.  

    Igralec tekme: Elvis Džafić [Triglav]

    FullSizeRender 16

  • ¡Uno, dos, tres, amigos!*

    ¡Uno, dos, tres, amigos!*

    Pet ugotovitev: Sevilla – Maribor [0:3]

    Dobrodošli (nazaj) v ligi prvakov, fantje
    Ravno ko so se namestili, premislili, tuhtali in domala čakali. Kaj pa če.. Kaj pa mogoče… Kaj pa… Samo res… Kaj pa če… Zakaj pa ne bi… Kaj pa… Bam. Vidi, kak je krenil. Šika. Prvega, drugega, tretjega. Podaja. Gol. Bemtiš. Bemomast. Gledali smo gol mi doma, gledali so gol Kabha, Rajčević in Billong. Kruto je to. Ni časa niti za čips niti za pivo.

    Ligo prvakov gledaš ali v njej tekmuješ. Sodelovanja, tistega vmes, pač ni. Pierre de Coubertin bi v ligi prvakov bil piarovec najbrž. Krut, brutalen nauk, a takšen je ta šport in takšno je to tekmovanje. Večje kot so nagrade za zmage in tv pravice, bolj najboljša moštva nabijajo, rešetajo in harajo. Nenazadnje, Sevilla je raje izgubila tekmo z Atleticom in se pripravila na Maribor. Še enkrat: Sevilla je raje izgubila z Atleticom. Ki je imela pred tem štiri zmage in remi. Ker dobro vedo Andaluzijci, da se ob ugodnem žrebu lažje in bolje znajdejo v Evropi kot doma. Čudaška, ampak takšna miselnost je. Skoraj bizarni kompliment za vijoličaste: premagali vas bomo, ker nam je tako zelo do tega, da vas premagamo. Ja, Maribor je naletel na lačnega tekmeca, ki si vijoličastih ni prišparal za malico, temveč za slow-food večerjo. Sevilla v takih večerih uživa. Da tekmec ne ve niti, kdaj je sprožil tisti uradno zabeležn strel. In to je povedal tudi obisk: 34,705 gledalcev (kapaciteta 42,714). Za primerjavo: pred tremi leti in pol v šestnajstini finala evropske lige jih je prišlo na Ramon Sanzhez Pizjuan 21,562. Statistični primerek, kaj naredi liga prvakov. Kakšno razliko. Ja. To je ta nivo.

    Dobrodošli v ligi prvakov, fantje. To je bilo sporočilo, ki so ga na novo spoznali Mariborčani. Ni se ponovil Chelsea (6:0), niti oba obračuna z Laziem ne (4:0, 0:4). Izgubiti 3:0 v gosteh pri tekmecu, ki te je komaj čakal, naštudiral in skakal, kot Carlos Alberto Kisluk, pomočnik trenerja Eduarda Berizze, ko je končno prvič zabil in nato še dvakrat, ni nič žalostnega ali kritik vrednega. Ni. Takšno je fuzbalsko življenje. Sploh pa v Španiji.

    FullSizeRender 7

    Zatorej, nobena tragedija ni, da je Maribor izgubil v Sevilli. Tudi da je izgubil 3:0 ne. Že točka bi bila čudež proti moštvu, ki je zabilo minuto, dve zatem, ko je njegova lastna publika postajala nestrpna. To je ta profesionalizem, Španci pa se v evropskem fuzbalu povrhu še radi igrajo. Wissam Ben Yedder je pokazal, kako preprosto je moč zabijati, naj se tekmec še tako organizirano brani. Bam. Bam bam. Bam bam bam. Ena, dve, tri. Hat-trick. Ob polčasu, ki bi se lahko končal tudi s penalom za Sevillo, ki ga je itak potem dobila kasneje, resda ni bilo konec, nihče ni sklonil glav, je rekel Martin Milec, vendar po drugi strani je tudi bilo. Maribor je imel šele v nadaljevanju polstrel na vrata, tako beleži Uefa. In imel je tri, štiri situacije (Pihler, Ahmedi, Tavares, Kramarić), ko je imel nekaj prostora, na katerega je čakal cele faze tekme.

    Vendar realno je Maribor ugotovil, kje je njegova meja. Kljub temu se ob pregledu letošnjega še posebej brutalnega skupinskega dela dobro upira tekmecem, ne glede nato, da skupina E ne sodi med najzahtevnejše. Kajti po drugi strani imata Feyenoord in Apoel v svojih skupinah gol razliko že -6. In nobene točke. Maribor ima eno in minus tri gol razliko. Svoje priložnosti bo, zdaj to ve, moral iskati in najti drugje. Liverpool se ponuja kot tekmec, ki se muči z bremenom lastnega imena. Kako se bodo pobrali po drugem (evropskem) porazu sezone, bo ključno za nadaljevanje. Če so igralci tako utrujeni še preden je prišel oktober… Bo težko, je pa tudi res, da je bila to za Maribor že osma evropska tekma sezone, skupaj devetnajsta. Za Sevillo pa deseta.

    Maribor se lahko, ko se bo prebudil in opomogel, opogumlja z dejstvom, da moštveno ni razpadel, da je bil tudi dovolj trmast za domaće žvižge, da je Sevilla napadala tudi po 3:0, pa so se znali tudi zaradi Jasmina Handanovića ob luknjasto utrujeni obrambi ustaviti na še znosni meji. Poraz je bil suveren, če ne celo predvidljiv, toda Maribor kaže, da ni kanta za napucavanje, material za doseganje rekordov in nabijanje gol razlike. Povedano regionalno: Maribor ni Dinamo.

    »Vsi imamo to željo, še edno je živa, vse imamo v svojih rokah in nogah,« Jasmin Handanović in Val 202. Bomo videli, kaj se bo dalo narediti v Mariboru. »Vsakemu bo tu težko igrati, padale so že velike ekipe, če bomo upali igrati, zakaj ne bi padel tudi Liverpool,« je hraber Martin Milec. In takšno razmišljanje je edino pravilno. V slovenskem nogometu – pomislite samo na Srečka Katanca – pa še zdaleč ne tako samoumevno. Zdaj bo tritedenski premor v ligi prvakov, ko bo Milanič upal predvsem, da se vrnejo Zahović, Vršič in morda tudi Šuler.

    FullSizeRender 3

    Milanič presenetil s 4-5-1

    Darko Milanič je – stavek, ki ga ne napišemo pogosto – presenetil z začetno postavo. Čeprav je bilo težko uganiti, kaj natanko je igral Aleks Pihler, ki je bil nekako »waserwagasto« težišče in bi naj pomagal tistemu boku, kjer je Sevilla raje iskala preboj (izkazalo se je, da je to bila leva stran), je Maribor postavil v sistem 4-5-1. S katerim, seveda, nima izkušenj, ker jih v domačem prvenstvu niti ne more imeti. Proti komu? Olimpiji? Nak. Ne gre. Pihler svoje naloge ni najbolje razumel, je pa bil simbolni primer tekme, kjer je Maribor lahko nabral dovolj izkušenj, da vendarle Sevilla ni nek bav-bav. Pihler ni bil kriv, da je Maribor dobil tri gole. Ali da se je mučil na bokih.

    Da bo igral Jean-Claude Billong, je bilo jasno že za vikend, v petek, ko je Marko Šuler sedel za nami novinarji v Kidričevem. In nam povrhu še povedal, kako je z Denisom Šmejem, ki bo potreboval za povratek še dlje kot on sam. Milaniča to najbolj jezi, bolj kot izostanek Vršiča in Zahovića, že kot nekdanjega branilca, saj ve, kako pomembno je sodelovanje centralnega para, sploh pa na tekmi, kjer je prevzemanje tako nujno. Če ga ni, ima Correa pač slalomski šov. Maher, zvezda, talent, itak. Ampak videlo se je, da obramba ni vedela, kdo bo tisti, ki ga bo, magari, zrušil. Nihče ga ni. Gledali smo, kot smo gledali mi. Očarani. In bojazljivi, da jih ne bi pokopal en bedni penal. Če že, bolje tako, ne?

    »V prvem polčasu smo se do prvega zadetka dobro postavili. Nasprotnik je kvaliteten in hiter, s podvajanjem smo skušali to kompenzirati, kar ti na dolgi rok pobere nekaj moči. V nepravem trenutku smo prejeli zadetek, ko smo po nekaj minutah dobili občutek, da lahko igramo. Tega je bilo premalo, čez celotno tekmo smo imeli občutek, da bi lahko katero od akcij bolj tekoče odigrali in da bi lahko bili bolj nevarni. Nažalost ni bilo tako, potem pa je nasprotnik, ki ima kvaliteto, to izkoristil. Ko smo v nekaterih situacijah malo zamudili in prostora nismo zaprli dovolj dobro, so povedli na 2:0,« je opisal Darko Milanič. Ko je bilo že 2:0, ko je Vazquez našel Ben Yedderja, ta pa milimetre med Handanovićevo levo nogo in levo vratnico, je Sevilla imela vse, kar si je želela. »Potem so kontrolirali tekmo. Mi smo sicer v drugem polčasu pokazali kompaktnost. Kvaliteta je bila danes tista, ki je odločila tekmo, čeprav smo pokazali veliko želje. Želeli smo odpreti sredino, vendar v trenutku, ko nam to ni uspelo, smo prejeli zadetek.«

    Maribor je, kar je še najbolj pozitivna izkušnja, zdržal uvodni nalet ekipe, ki je bila nastavljena za napadanje v navalih in zlasti po bokih. Kaj je, tako, čez palec, zmanjkalo, da moštvo ni zdržalo dlje, do polčasa? »Komunikacija, pomoč, top sodelovanje na levi strani je manjkalo. Ja, Šuler velikokrat reši tudi v zadnjem momentu, mogoče bi on to rešil, vendar problem je bil drugje.« In dobra stvar? »Dobra stvar je ta, da imamo izkušnje in da na takem nivoju ne moreš biti, da ne delaš tisto, česar ne, četudi ti to ne paše. Enostavno moraš delat. Ne moreš se šparati, da bi bil v napadu boljši kot drugače, to vodi do tega, da ne gre. Iz tega lahko nekaj povlečemo.«

    V izjavi za Val 202 je to zvenelo kot kar trda kritika, Milanič je bil jezen, ker fantje niso upoštevali očitno zelo jasnih, nazornih, pedantnih, naštudiranih in prigaranih navodil, ki naj bi zaprli levo stran. Ali desno. Pa je niso. Maribor je igral lahko toliko, kolikor mu je Sevilla pustila, je že danes najbolj pogosto uporabljena taktična ugotovitev. Milanič pravi, da ga nihče ni presenetil. Izpadlo je, da ga je bolj nesodelovanje njegovih fantov pri prvem golu. Zameriti jim ne gre. Res ne. Sevilla je brnela, tečno so čakali na vsako žogo, želeli zabiti še četrtega, petega, šestega.

    FullSizeRender 6

    Ko ni bočnih, ni strelov
    Mitja Viler se je našel in naredil spomladi, marljivo delo pa žel poleti z goloma Hafnarfjordorju in Hapoelu. Martin Milec se je pobral po Izraelu in doma zaustavil, kolikor je lahko, Anthonyja Nwakaemeja. Zdaj bi morala to predstavo nadgraditi. In sta jo, kolikor sta jo lahko. Vendar hkrati – kot večji del moštva – spoznala svoj limit.

    Vilerja razumljivo Milanič brani z ritmom tekem, ki je bil še večji, ko je Srečko Katanec moral zamenjati Bojana Jokića z Rulotom že proti Slovaški in ga uporabil proti Litvi. Proti resnično boljšim tekmecem se pozna, da Viler nima kondicijskih kapacitet za prodiranje po boku, ki je v napadu (pre)pogosto mariborska rešitev, če ni igralca, ki bi reševal ena-na-ena.

    Na drugi strani je Milec najbrž dodobra preklinjal Ramon Sanchez Pizjuan. Tretjič je bil tukaj, z dvema kluboma, pa tretji poraz. Dovolj časa je imel, ko je prišel do sape, da je pojasnil, kakšna in v čem je razlika igrati z Aluminijem v petek in s Sevillo v torek: »To ni slovensko prvenstvo, da bi lahko jaz na desni in Viler na levi hkrati napadala. Igrati je treba bolj pametno. Sevilla nas je po izgubljenih žogah hitro pritisnila. S tem smo imeli težave.« In s tem so imeli velike težave, saj je ob tako zgoščeni sredini Sevilla iskala in našla prostor ravno na bokih, kjer je Maribor – za razliko od prebliskov Ahmedija in dveh spodletelih driblingih Kramarića – deloval utrujeno, počasno in preprosto ne dovolj kvalitetno za ta nivo.

    »Zavedali smo se, da igramo proti izjemnemu nasprotniku. Poskušali smo jim zapreti sredino, podvajati na bokih, a smo premalo držali žogo. Nismo bili dovolj dobri za kaj več. Na žalost najdejo vsako najmanjšo luknjo in izkoristijo priložnosti. Mi zmoremo več, a tokrat smo bili premalo konkretni,« je za vecer.com povzel Aleks Pihler. To je šola, ki jo moraš dati skozi, je za Kanal A povedal takoj po tekmi Mitja Viler. Maribor je na nek način v Sevilli prilezel v učilnico, kjer se študira za višji nivo in je upal, da bo šlo. To ni nujno preskakovanje razreda. Maribor je pokazal vse, kar zna. In pač ni bilo dovolj. Za ta nivo.

    FullSizeRender 2

    Sevilla v Evropi gradi renome za doma
    Kar nekaj analiz – tudi na Kanalu A v studiu – je povsem spregledalo dejstvo, kakšno sezono ima letos Wissam Ben Yedder. Pa kakšen Nolito in Jesus Navas. Pri čemer se Ben Yedderjeva zgodba bere kot pravljica. Še pri dvajsetih je nabijal futsal, resda celo za francosko izbrano vrsto, a se v »velikem« fuzbalu preganjal po francoski četrti ligi. Zmogel je do b ekipe Toulousa (20 tekem / 14 golov), prilezel do članske (156 tekem / 63 golov), kjer je v šestih letih kot nenazadnje tudi nekdanji mladinski francoski reprezentant dovolj opozoril nase, da ga je lani, pri 26 letih, Sevilla pripeljala. Podrl je rekord Andre-Pierra Gignaca, ko je sprašil 50 gol v Ligue 1. Devet milijonov evrov še v Sloveniji ne bi bila dih jemajoča cifra, v Španiji pa še tolikanj manj.

    Toda Ben Yedder je v taki konkurenci pokazal, kakšno sezono ima. To je bila osma tekma, zabil je hat-trick in prišel že do sedmih golov. Zabil je v ligi, kvalifikacijah in ligi prvakov. Gol na gol. Hat-trick je dišal v zraku, ker je Maribor ekipa, ki ponudi hat-trick tistim, ki bi se resnično radi dokazali. Tako je bilo na White Hart Laneu pri Tottenhamu, ko je imel Gareth Bale sicer svoj šov, vendar je Jermain Defoe s tremi goli spravil selektorja Anglije v zadrego, saj so bili časopisi prepolni poročil ne o tekmi, temveč o zadetkih.

    Ben Yedder v megatalentirano francosko reprezentanco seveda ne more, ne še, toda s takimi predstavami dokazuje, da nogomet niso samo uveljavljena imena, saj Nolito ni imel kdo-ve-kako megalomansko dobrega večera, medtem ko je Jesus Navas po vstopu skušal sijajno prefrigano lobati Jasmina Handanovića in bi ga, če ne bi bilo prečke.

    Sevilla je moštvo, ki ima tekmeca že v lastnem mestu in je že tam fifty-fity. Kao. Pa je seveda Betis zdaj, zmaga na Santiagu Bernabeu prejšnji vikend gor ali dol, daleč zadaj. Sevilla ima pet naslovov v evropski ligi/pokalu Uefa, od tega tri zapored. Pehnila je tudi Liverpool v finalu, da. Predlani, ko mu je pokazala svoj anti-istanbulski čudež. Čeprav jima je skupno z Liverpoolom ravno to, da lažje do uspehov prihajata v Evropi kot doma, kjer sta bila prvaka davno tega (Liverpool nazadnje 1989, Sevilla edinkrat davnega leta 1946).

    Zato je Evropa toliko več, sploh odkar se je Atletico pod Diegom Simeonejem približal Realu in Barceloni. Nenazadnje jih je od tiste tekme z Mariborom vodil Unai Emery, ki ga je lani zamenjal Jorge Sampaoli, ki pa je šel za argentinskega selektorja ter mesto prepustil Berizzi. Sevilla si mora renome dvigovati v Evropi. S tem se postavlja že proti zelenemu delu mesta in skuša zoperstaviti Realu in Barceloni. Skuša biti, drugače povedano, Valencia zadnjega desetletja. A kaj, ko je to Atletico.

    FullSizeRender 10

    Studio kot se šika, strokovni gost ne
    Če bi le Kanal A imel tako v nulo dodelan studio in predvsem toliko časa (oglasi, ki pridejo z ligo prvakov, gor ali dol) in še zlasti takšnih vsebin tudi v Prvi ligi Telekom Slovenije. Uf. Kje bi bila meja, a? V razpoložljivem času pokažejo, kaj kot športno uredništvo in komercialna televizija zmorejo, če vložijo čas, sredstva, kader in se projekta lotijo tako premišljeno kot (ne)nazadnje Eurobasketa. Poročila Žige Lesjaka in javljanja Tadeja Vidriha, vključitev Tomaža Lukača, ki je potihoma – subjektivna presoja, povsem – postal prvo komentatorsko fuzbalsko ime pri nas, in vsi reportažno pristni prispevki so tisto, kar je presežek in posebej do izraza pride zlasti na oddaljenih gostovanjih, kamor številni ne more(m/j)o. Vidrih je po tekmi dobil v rafalu izjave Milaniča, Tavaresa, Handanovića, Milca in Vilerja, med polčasom pa še Saše Gajserja, ki ponuja vse bolj konkretne izjave, oprijemljive in sporočilne, (samo)kritične in povedne.

    Kjer pa Kanalu A vseeno zmanjka, da bi studijski del naredil še bolj nivoju lige prvakov primerne, pri čemer bi podlago »morale« prinašati ravno vsakovikendaške izkušnje PLTS, je pri izbiri gosta. Stane Bevc nima nivoja za ligo prvakov, ker z njo nenazadnje nima veliko skupnega. Eno je pokrivanje NFL, kjer Slovenci nimamo (aktualnih) izkušenj, drugo pa je liga prvakov, kjer skoraj zmanjka prstov obeh rok za Slovence, ki so zabili gol v ligi prvakov. Tistih, ki so igrali v njej, pa je itak še mnogo, mnooogo več.

    Maribor medijsko ni najlažje mesto za najti razpoložljivega in kompetentnega sogovornika (v bistvu je razmerje obratnosorazmerno), čeprav se – čeravno kot trener Mure – iz glave ponuja Ante Šimundža predvsem kot eden od treh trenerjev, ki so vodili klub v ligi prvakov, na TV Sloveniaj pa se je ob Miletu Ačimoviću izkazal kot mož, ki pove, kakor je, ne da bi se bal za službo, vtis ali imidž. Nenazadnje bi celo Bojan Prašnikar, njegova predvidljivost gor ali dol, bil najbrž bolj smiselna in razumljiva izbira. Prav je, da Kanal A vztraja pri Bevcu, še posebej ko gre za tekme Maribora. Seveda se šušlja, kako Bevcu Maribor domnevno ni blizu, vendar to samo po sebi ni moteče. Kar je moteče, je njegovo razpredanje, takoj uvodoma, kako se je Maribor na sredini mučil in imel srečo v – Kidričevem. Proti Aluminiju. Z dolžnim spoštovanjem do Aluminija, se razume. Težava pri Bevcu – pa pri tem ni edini, podoben občutek daje že leta Branko Zupan – je, da se zdi, kot da gledamo razgovor za službo, pri čemer Rok Tamše (ali Sašo Jerkovič ali Anže Bašelj na TV Slovenija) seveda ni(so) kadrovska služba. Zdi se, da smo to vsi mi, ki imamo z ligo prvakov ravno toliko izkušenj kot Stane Bevc. Ki je tekmo dobro povzel po njenem zaključku, povedal to, kar se pač pove, če tako dolgo še pustite televizor prižgan. Bevc zato niti ne nujno po lastni kridvi deluje kot tisti selektor, ki mu je edinemu uspelo iz kavča priti do televizije.

    Kajti nemudoma se je poznalo, da so bile še zadihane izjave Vilerja in Handanovića precej bolj konkretne, izkustvene in povprečnemu gledalcu razumljive kot Bevčeve, pa je imel Bevc čas, kulico in posnetke. Ker imajo ravno to: izkušnje. Sploh pa je format zgolj enega gosta v tujini že zdavnaj preživet, razen če imaš res gosta, ki je suveren, karizmatičen in retorični dribler. V Mariboru sta to Matjaž Kek in Zlatko Zahović. A žal trenutno oba objektivno nedosegljiva. Kanal A bi se, tudi iz vidika Prve lige Telekom Slovenije, lahko še bolj potrudil in našel koga, ki ima z Mariborom (in ligo prvakov) nekoliko več skupnega. Stane Bevc žal nima, naj Rok Tamše še tako neutrudno borba.

    Igralec tekme: Wissam Ben Yedder [Sevilla]

    *Ena, dve, tri, prijatelji

    FullSizeRender 5

  • Preobrat s karakterjem

    Preobrat s karakterjem

    Pet ugotovitev: Aluminij – Maribor [2:3]

    Karakter, ne naključje za 2:3

    Lahko bi se končalo precej drugače. O, ja. Ampak se ni. In to je zgodba letošnjega Maribora: ampak se ni. Končala se je tako, da je Maribor še tretjič rešil lastne probleme v 90 minutah in še na tretji tekmi proti moštvom, ki naj mu ne bi delale take preglavice, zmogel preobrat. V Kranju so proti Triglavu v 28 minutah obrnili 2:0 v 2:3. Proti Krškemu so dvakrat vodili in naposled s »ta malimi« v Ljudskem vrtu v 95. minuti izvlekli zmago. Spet 3:2. In v Kidričevem so se po izgubljenem prvem polčasu v nadaljevanju sestavili, napake vzeli kot najboljšo motivacijo in zmagali. To so tekme, kakršne je Maribor predlani, ko je šel naslov v Ljubljano, še izgubljal. Letos pa ne. Letos jih zmaguje. Če zabije vsaj en gol, zmaga.

    »Verjamem, da vsi raje vidijo veliko golov. Čeprav je za trenerja včasih boljša tekma, ko zmagaš z 1:0 in nasprotniku ne dovoliš priložnosti. To je bilo zdaj bolj dramatično, za navijače odlično,« je skoraj potarnal Darko Milanič. Ni pričakoval takšne tekme, ne glede na besede. Slobodan Grubor ga je precej presenetil. »To je zdaj že tradicionalno težko gostovanje. Nasprotnik je hiter, dobro organiziran in večji del tekme za žogo. Ko je malo prostora, je težko prebiti blok, toda ob doseženih treh zadetkih je razplet proti ekipi, ki igra na takšen način, dober.«

    Kadarkoli Maribor zabije, zmaga. Statistika ne pove vsega, toda brezgoli remiji v prvenstvu (Domžale, Olimpija, Celje) so ob remiju z Zrinjskim v Evropi ter saj-jih-bomo-doma edinem porazu pri Hapoelu zavidanja vredni dosežki moštva, ki je čez poletja postalo ne samo kompaktno, široko in globoko, temveč tudi s pravim karakterjem. Kombinacija in protinapad za zmagoviti gol je bila šola fuzbala. Ki jo je pokazal pri golu za 2:1 tudi Aluminij, da ne bo pomote, vendar zdelo se je, da bo Maribor vse gole lahko dal le iz strani, pa je dal vse tri iz skoraj točno sredine.

    »Po prvem polčasu smo se dogovorili, da moramo igrati naprej. Da je treba verjeti v zmago. Da lahko meljemo, dodamo na ritmu. Nasprotnik je bil večji del tekme na svoji polovici igrišča. Ko tvegaš, imajo branilci nekaj več dela, nasprotnik pa zaradi hitrosti in načina igre pride do nevarnejših situacij, vendar smo vse dobro prestali in pri tem imeli tudi nekaj sreče. Tekmeci so se bolj odprli, ko smo imeli igralca manj, a smo to znali dobro izkoristiti. Enostavno smo verjeli, da lahko zmagamo. V tej smeri smo se pogovarjali že med odmorom v slačilnici. Ko se zgodi enkrat, dvakrat, zdaj tretjič, ni več naključje in fantje verjamejo v to, da smo sposobni priti tudi do preobratov. Dobro so nam zapirali prehode in smo morali poiskati nove rešitve. Vendar so fantje verjeli, v svojo kvaliteto in to, kar delamo. Potem se zgodi to, kar se je.« In zgodila se je zmaga, ki daje moštvu, ki potuje na najbrž najtežje gostovanje v sezoni, najboljšo popotnico in spoznanje, da verjame vase.

    FullSizeRender 31

    Ko se tveganje (s Hotićem) izplača
    Ni šlo. V tisti fazi tekme se je zdelo, da bo Maribor uspel, vendar ni šlo. Gladko bi lahko Darko Milanič, ki mu, čeprav tega nihče ne prizna na glas, še vedno manjka vsaj en zdrav napadalec, zamenjal tudi Marwana Kabho, ki je imel poleg Mateja Palčiča eno najslabših tekem v sezoni. Njegove žoge so šle, vsaj tri, neposredno tekmecu za protinapad. Slabo. Precej slabo. A ker je tudi Pihler pospremil gol Tahiraja s pogledom, se je Milanič odločil, da bo tvegal raje tako, da bo iz igre vzel Pihlerja in vanjo poslal Hotića.

    Dino Hotić je po petem krogu z Domžalami obsedel bolj ali manj na klopi, dobival drobtinice (pet minut na derbiju) ter polno minutažo v pokalu, vendar Milanič se je vse pogosteje odločal za Bajdeta, Kramariča, Boharja in Ahmedija v napadalnem delu sredine. Če ne dobiš prostora v sistemu 4-2-3-1, je jasno, da je konkurenca (pre)velika. Hotić je tokrat vstopil zato, ker drugih opcij več ni bilo.

    »Hotića sem predvidel kot menjavo, če ne bo šlo po načrtih. Pri njemu je tako, da v nogometnem ali pa v življenju nasploh ne gre vedno samo navzgor. Prav tako pa ne gre samo navzdol. To je dobro. Imamo fanta, ki prizadevno dela, se trudi. Veliko mora še delati, se naučiti in napredovati. Celotna akcija pri zadetku je bila top, tako da čestitke Hotiću za izvedbo. Zanj velja kot za ostale: ko govorim, da so nam vsi zelo pomembni, to drži kot pribito. Skozi sezono se bo to znova pokazalo in dejstvo je, da bodo vsi, ki se bodo izkazali, dobivali priložnost.«

    Hotića je zadetek iskreno razveselil, priznal je, da si ga je resnično želel, pozna se, da mu manjkajo minute in da bi rad več igral. Konkurenca res ni majhna, toda tokrat je predvsem pokazal, da mu lahko bolje leži vloga na sredini, saj je njegovo kreiranje pošteno premikalo težišče igre. In končno je dal gol, ko je res štelo. Res dobra tekma proti Ankaranu… To se pozabi. Takšen (evro)gol v izdihljajih tekme pa ne. Hotić je tokrat res upravičil svojo »desetko«.

    FullSizeRender 32

    Dva pomembna prvenca…
    Dobra novica: svoj prvi gol v sezoni sta zabila tako Valon Ahmedi kot Jean-Claude Billong. Oba na nek način »novinca«, če pomislimo, da je Ahmedi šele letos začel dobivati konkretno, standardno in zajetnejšo minutažo. »Saj je bil že čas, ne?« je Milanič pospremil prvi gol Ahmedija, ki je bil med najbolj razpoloženimi na igrišču takrat, ko moštvu ni steklo.

    Zadetek Billonga pa lahko – poleg njega – veseli toliko bolj strokovni štab zato, ker je to morda celo prvi gol z glavo (ali pa eden zelo redkih) v tej sezoni, četudi ne prvi s kota za zmago s 3:2, saj je to storil že Aleks Pihler proti Krškemu v izdihljajih tekme. Imajo pa vijoličasti zdaj v prvenstvu že deset različnih strelcev v desetih krogih. Očitno zaležejo zlasti pogovori z igralci, saj se je o doseganju golov pogovarjal tako z Boharjem, ki ga je tokrat raje spočil, in Ahmedijem.

    »O tem sva se veliko pogovarjala, močno si je želel zatresti mrežo in uspelo mu je. Tudi za Billonga je bil to prvi gol v dresu Maribora, odlično.« Maribor nima klasičnega golgeterja, če izvzamemo Marcosa Tavaresa, ki je imel eno lepo priložnosti in je sodeloval pri prvem zadetku, ob izostanku Luke Zahovića, ki naj bi se vrnil prihodnji konec tedna, in dejstvu, da ne veš točno, kdaj bo Jasmin Mešanović zabil. Zato deluje kot moštvo, kjer je zadetek nadgradnja ekipnega truda. Kjer res ni pomembno, kdo zadane. Vsa filozofija kulminira prav v Mešanoviću, pri katerem po zadnjih dveh tekmah ni več pomembno, zakaj je bil pripeljan. Njegova asistenca Hotiću za tretji gol je imela oči na hrbtu.

     

    FullSizeRender 36

    … In en nepomemben, mimobežen prvenec
    Pri Liorju Einbromu bo problem. Najprej birokratski, saj je v zapisniku naveden tako kot v dokumentih, kjer so ga napačno zabeležili. Sam pravi, da je Or Inbrom. Mi bomo uporabljali slednjo verzijo, ker tako 21-letnemu fantu, ki je posojen iz Genta, piše na hrbtu mariborske majice nad številko 99. Ampak to ni glavni problem. Ne, ne.

    Težava, za katero Inbrom primarno seveda ni sam kriv, je tajming njegovega prihoda. Če je že prišel kot tujec po uvrstitvi v ligo prvakov, bi v brutalnem septembrskem ritmu (sedem tekem), ki mu bo zaradi pokalnega žreba sledil enako naporen oktober (vsaj pet tekem, najbrž šest), prišel prav takoj. A je prišel utrujen in povrhu poškodovan. Zdaj je očitno dovolj zdrav za napore, toda vidno nepripravljen na nivo, ki ga terja slovenska liga v Kidričevem. Kar je kompliment za slovensko ligo in zalogaj za Inbroma.

    »Pri tistem sprejemu in priložnosti v prvem polčasu je pokazal, da ima talent. Delali bomo z njim, gre za mladega, nadarjenega fanta. Ko se bo navadil na nas in se bomo mi na njega, bo pokazal, kar zmore. Ni še veliko treniral z nami. Ko bo nastala prava mešanica njegovega in moštvenega občutka, bo super,« je bil optimističen Milanič in skušal najti pozitivne lastnosti. Inbrom se je želel dokazati na krilu, vendar je v preveliki vnemi storil preveč, zamujal v štarte in na koncu skoraj pustil moštvo na cedilu, ko se je prerival pred vrati in si prislužil drugi rumeni karton.

    Ker na Urbani.si velikokrat analiziramo sodniško delo zlasti s kritikami, lahko tokrat zapišemo, da je Rade Obrenović svoje delo večinoma resnično opravil z občutkom za (trdo, vendar športno) tekmo. Nekaj, kar zmanjka Mateju Jugu in včasih tudi Damirju Skomini, saj tekma ni eskalirala, ne glede na sedem rumenih kartonov. Morda bi lahko, pardon, moral Nemanjo Jakšića za njegov izpad kaznovati z neposrednim rdečim kartonom, vendar bi si s tem nakopal gnev domačega občinstva. Na koncu se je izšlo Mariboru tudi z desetimi, bo pa Inbrom imel čas tuhtati, zakaj se je prerival in zamujal v štart. Če bo našel odgovor, bo Milanič imel, kar nujno rabi. Rešitve s klopi, ko ne gre. Tokrat se je izšlo, proti Celju se vsaj za zmago ni. Or Inbrom je na prvi tekmi pokazal več želje kot znanja, vendar priložnosti bo gotovo imel še dovolj.

    FullSizeRender 34

    Gruborju manjka samo še »tisto nekaj«
    Darko Milanič ni mogel skriti tega dejstva. Celo malo na smeh mu je šlo, ko je priznal, da je Aluminij zelo dobro prečital Maribor. Od platnice do platnice je Slobodan Grubor prebral, listal, izpisoval v zapiske Maribor, s katerim tooooliko lažje igra kot denimo z Olimpijo. »Izgubilo je boljše moštvo,« je ugotovitev, s katero se da strinjati in kaže na ambicije, ki jih Grubor goji vse odkar je pozimi zamenjal Bojana Špehonjo, ki je Maribor v Ljudskem vrtu premagal zato, ker so bili vijoličasti v krizi, Grubor pa Maribor zgrabi tako, kot ga je ponavadi zgrabil Zavrč. Na polno, visoko, z žogo v nogah.

    V mariborskem taboru so vnaprej sicer poudarjali, da je tekma v Kidričevem drugačna, Milanič je poudarjal, kako so sprejeti »drugače« kot v drugih sredinah. In hkrati kar trdo odgovoril na vprašanje, zakaj lani njegovo moštvo ni prineslo iz Kidričevega več kot točko iz dveh tekem. Da je bil tist 0:3 poraz pač posledica osvojitve naslove. A bolj smo imeli v mislih obračun 0:0, ko se vijoličasti nikakor niso znašli na igrišču, resda takrat bolj mehkem, a še tretjič zapored smo nato poslušali ravno o igrišču. In to je prednost Kidričanov, ki svoj teren, kjer so v tej sezoni Prve lige Telekom Slovenije na oko najbolj napete in razburljive tekme, pač najbolje poznajo.

    Aluminij ni več lokalno mošvo z lokalnim talentom. Je regionalno moštvo, ki se ne rabi le boriti za obstanek in kjer se tujci (beri: Hrvait) lahko dokazujejo z malo več potrpljenja kot so to lahko počeli pod Miranom Vukom. Francesco Tahiraj je spomnil na svoje najboljše predstave, Aleksu Pihlerju je pri prvem golu zbežal za avtogram, medtem ko je Žiga Škoflek znova (in znova in znova) dokazal, kakšno kvaliteto premore, če ima res dober dan (večer). Nasploh je Aluminij kompaktna, organizirana ekipa, ki doma resnično rada igra in reflektorji so k temu gotovo precej pripomogli. Razsvetlili so zgodbo, ki v Kidričevem dobiva tudi infrastrukturni napredek, čeprav večerni termin v tako odprtem okolju ni nujno vedno najboljša izbira, še posebej, ko jesen pritisne ali ko se Viole namestijo kar v gozd za golom. Škoda le, da v vsem prazničnem vzdušju kljub trudu domačih organizatorjev še vedno vlada občutek, da je bila vsaka tekma v Zavrču, od koder so reflektorji, imela bolj praznično vzdušje. Nenazadnje: ognjemet so pripravile viole, ne domači organizatorji. 

    Igralec tekme: Dino Hotić [Maribor]

    FullSizeRender 35

  • Evropa da, Evropa vzame

    Evropa da, Evropa vzame

    Pet ugotovitev: Gorica – Maribor [0:3]

    Močni, da se tekmec zlomi

    Za Maribor rabiš konjske živce. O, ja. Pa ne, ne če si igralec ali navijač tega kluba. Ne, če si njegov tekmec. Ker sicer… Včasih ostane bolj ali manj samo rezultat. Še posebej na takšen dan. Zgodovinski dan. Nenazadnje, saj so fuzbalerji še na busu gledali košarko. Ker takšen dan. Vendar prav takšen dan je pokazal na razlike, ki so se zgodile v letošnji sezoni. Maribor in Olimpija sta po prvi četrtini prvenstva več kot le razred nase. Sta nivo zase, kot je ocenil Dušan Kosić. In ima prav.

    Maribor namreč ne rabi niti najboljše ali, bolj precizno, najlepše tekme, da zadovolji najprej lastne cilje. Že res, da je Zlatko Zahović v intervjuju za Ekipo predal vlogo favorita onstran Trojan, ker da se bosta Mariboru poznala dve fronti. Toda Zahovićevo kadriranje je bilo tisto, ki se je izkazalo tudi v Novi Gorici. Ne samo zato, ker je Jasmin Mešanović zabil še dva gola in jih ima zdaj skupaj pet, le enega manj od prvega strelca kluba Marcosa Tavaresa. Darko Milanič lahko tudi ob dolgem spisku poškodovanih/obolelih (Zahović, Vršič, Rajčević, Kabha, Šme), ki se med tekmo še podaljša (Šuler) mirno vodi tekme.

    Še v petek je presenetljivo razlagal off the record o tem, kje bi morda kdaj lahko zaigrali nekateri fantje, ki jih tam več nismo vajeni. Martin Milec je bil prvi, ki je šel iz pozicije in je v Sežani igral na desnem krilu/veznem proti koncu tekme, kar se je izkazalo za dobro. Za še bolje se je izkazalo pri Mateju Palčiču, ki bojda tudi sam razmišlja, da bi nekdaj postal štoper. Zdaj je to bil zaradi okoliščin (Šulerjeva poškodba), toda delo, ki ga ni vajen v tem klubu, opravil zelo zadovoljivo. Če k temu prištejemo še Žana Kolmaniča in Denisa Šmeja, ki pa ga žal še dolgo ne bo nazaj, so manevri tipa Damjan Bohar na beka le zelo slab spomin. So pa še rezerve, na katere računa Milanič.

    Vendar najbolj Maribor dela močnega to, da niti na ne najboljši tekmi, ko mu pomaga tekmec z avtogolom, slavi tako, da tekmec domala obupa. Ker spozna, da je Maribor ravno dovolj močen. Tudi takrat, ko bi mislili, da se mu bo kaj zalomilo. Letos za zdaj ne. Proti Mariboru se na oko da lažje igrati kot proti Olimpiji, vendar če svojega ne izkoristiš in se predvsem ne pobereš takoj… Sledi slavje. Vijoličastih.

    FullSizeRender 22

    Mešanović se uči med zabijanjem

    Nekega roka trajanja, ko bi naj padla končna ocena, v nogometu praviloma ni. Nekaterim se forma meri v minutah, drugim v letih. Napadalcem pa v številu zadetkov. Jasmin Mešanović morda ni pospravil najlepših priložnosti, ko ga je klub najbolj potreboval. Nazadnje proti Celju. Toda četudi Milanič ni bil zadovoljen z njim prejšnji petek, je Mešanović pokazal točno tisto, kar Milanič hvali. Mešanović razume mariborski fuzbal. Seveda se išče vic v igri, dodatno potezo, ena-na-ena. Vendar v sistemu 4-2-3-1, ki mu ne leži najbolje, so za to na igrišču drugi. Proti Spartaku je znal igrati s hrbtom proti golu, kar je njegova močnejša plat, še posebej, če Maribor igra z dvema napadalcema.

    Njegovi zadetki pa… Ne tisti Triglavu, ne oba proti Sežani in ne ta dva proti Gorici nista ravno plod velike solo akcije, kjer bi bil Mešanović okrepitev in tujec, ki lahko odloči sam. Ne. Ima pa tisto, kar je imel vedno Tavares in po čemer je domala zaslovel Luka Zahović. Tam je. Ni pomembno niti, zakaj in čemu. Je. Porine v mrežo, pospravi odbitek. Edini problem tovrstne filozofije je, da se je ne da natrenirati in, še bolj, da je nezanesljiva. Mešanović gara in se uči, ta del je sprejel za svojega in ima priložnosti. Čaka se le še, da resnično v ključnem momentu odloči.

    FullSizeRender 26

    Vrnitev Billonga, povratek Derviševića

    Še v petek je Milanič na spisek tistih, ki so vprašljivi, dal tudi Jean-Claude Billonga, ki je bil par tednov odsoten. In najbrž ne bi igral, če ne bi bil imel Aleksander Rajčević želodčnih težav. Kar jasno kaže, kako velika prioriteta je Mariboru državno prvenstvo: tudi če ne gre, mora. Pri Šulerju se je to nenazadnje videlo, saj je do konca polčasa stisnil zobe, nato pa vseeno raje sedel na klop. Sevilla sledi že prihodnji torek.

    Odlika mariborske obrambe ni samo, da znova ni prejela zadetka v domačem prvenstvu, kjer so nepremagani že tri tekme zapored. Odlika je, da sta na štoperju končala Palčič in Billong, kar kaže na versatilnost in širino kadra, čeprav se Milanič ob takem zdravstvenem kartonu celo pošali, da bi sam obul kopačke. Za zdaj jih ne rabi, saj se obramba zna postaviti in predvsem ne popušča psihološko, če se v napadu čaka predolgo na zadetek. To se je pokazalo zlasti na derbiju v Ljubljani.

    Svoj(evrstn)o vrnitev je dočakal Amir Dervišević. Njegov povratek ima več (pod)zgodb, je pa Dervišević trenutno bolj pomanjkanje rešitve in kadra. Kar nekoliko čudi pri njegovem povratku, pa je dejstvo, da je Milanič večkrat letos že pohvalil Sandija Ogrinca, ki marljivo zbira minute in skuša porabiti minute pri članih ali mladincih. Dervišević je te priložnosti že imel. Z ligo prvakov vred. Kako jo je porabil, vemo. Zlatko Zahović vodi filozofijo, da si vsak zasluži še kakšno priložnost. Ampak večina si jo je – začenši z Vršičem – zaslužila in prislužila sama. Tudi tako, da so se (javno) pokesali. Derviševića pa to še čaka. Začenši z obnašanjem. Tako na igrišču kot še posebej zunaj njega.

    FullSizeRender 29

    Kriterij (pre)trde tekme

    V sredo smo v Ljudskem vrtu lahko znova videli, kako je soditi tekme v ligi prvakov, še zlasti skupinski del. Vendar tam je nivo drugačen, taktične zadolžitve takisto, posledično pa tudi sam nogomet.

    Težava tekme v Novi Gorici je bila silna želja, zlasti pri domačih, ki so se razumljivo želeli dokazati. Damir Skomina je preslabo ocenil karakter tekme. En karton (Billong) je bil absolutno premalo. Pa ni samo število kartonov tisto, ki umiri igralce. Še zdaleč ne. Lahko tudi eskalira. Če pogosto očitamo na tem mestu Skomini, da preveč komunicira z igralci, je tokrat to počel premalo. Igralci se niso pomirili in igrali drugače samo zato, ker je tako – v Evropi.

    Štarti so bili silno grobi, piščalka prevečkrat nema, kar se je pokazalo pri drugem golu Maribora, kjer bi Gorica lahko dobila dva prekrška. Ni, ampak to ni toliko pomembno, kot bo reakcija sodniške organizacije po tekmi. In če se bo iz tekme, kjer bi se lahko resneje poškodoval poleg Šulerja še Kramarič, kaj naučila, potem ni pomembno, kdo sodi.

    FullSizeRender 24

    Evropa da, Evropa vzame

    Miran Srebrnič ni tip trenerja, ki bi jamral. Niti ni takšen, da bi pretirano hvalil model Gorice. Tu se Domžale in Gorica, tekmeca za troboj, dokaj razlikujeta. Gorica raje to pokaže kot pove. Štiri zaporedne zmage so pokazale, da se Srebrnič z ekipo lahko pobere takrat, ko se mora, saj so bile zmage proti Aluminiju, Rudarju, Ankaranu in Triglavu dokaz, da lansko drugo mesto ni bilo le nihanje Domžal in zlasti Olimpije.

    Problem pa je postal, ker Gorica ni – povrhu obakrat doma – odnesla niti točke, niti zabila ni ne Olimpiji ne Mariboru v prvi četrtini prvenstva. Že res, da jih je potolkel evropski ritem po Širaku in Panioniosu, vendar za lovljenje Maribora in Olimpije je potrebnih več rešitev. In več kot enajst igralcev, kar Domžale, ne glede nato, da so tudi one izgubile proti Olimpiji ta vikend, trenutno daje prednost, saj bo jesenski del še zelo dolg. Pokal Slovenije, kjer Gorico ta teden čaka Šampion, Domžale pa derbi pri Muri, zna biti glavna priložnost sezone za moštvi, ki jima Evropa veliko da, toda občutek je bil, da tudi veliko vzame. Vseeno je Gorica pokazala moštveni duh, Terror Boysi pravo vzdušje. Kljub avtogolu, ki je zameglil dobre priložosti (Osuji, Grudina, Škarabot). Se pa razlika v primerjavi z lani, ko je Gorica Maribor pošteno namučila, vseeno za zdaj precej pozna.

    FullSizeRender 27

    Igralec tekme: Jasmin Mešanović [Maribor]

  • Mi. Smo. Maribor.

    Mi. Smo. Maribor.

    Pet ugotovitev: Maribor – Spartak [1:1]

    Ni. Predaje. Ni predaje. Ni. Predaje.

    Uvodne tekme Maribora v ligi prvakov… Uf. Hudo. No… Kako bi se reklo… Moraš biti pripravljen nanje. Dobro. Ker očitno nekaj bo. Nekaj se bo zgodilo. Nekaj bo spokalo. Ali gol Anteja Šimundže v Kijevu, po taki, ekipni akciji. Ali gol Luke Zahovića proti Sportingu, ko je tekme že praktično konec. V Ljudskem vrtu. In zdaj še plasirana mojstrovina Damjana Boharja. Maribor ima, ko gre za otvoritvene tekme v ligi prvakov, glede na dejstvo, da je osvojil sedem točk v ducat tekmah (štiri prvič, tri drugič), izjemne uvode. Tudi spektakularne, vendar točkovno izvenserijske. Nekaj ima ta Maribor. Ta aufbix. Ta kaj-nas-briga-zaj-smo-mi-tui-tu. In če s(m)o tu, nimamo kaj izgubit’. Težko se milijoni borijo s tako voljo.

    Do Schalkeja je treba nazaj, globoko v pozno jesen, zimo 2014, ko se je liga prvakov poslovila za tri leta. Tam se najde zadnji evropski poraz Maribora v Ljudskem vrtu. Osem tekem že ni noben tukaj slavil. Nak. Marsikaj mu manjka, legendarnemu stadionu. Marsikaj. Stara tribuna… Raje ne bomo. Ampak takšen, kot je, je v svoji relativni majhnosti, vendar z izjemno akustiko, ki jo (pre)pogosto izkoristijo tudi gostujoči navijači, sploh če jih je dve tretjini na severu in tretjina na zahodu, je za fuzbalske milijonarje kot tisti stadion, kjer se je zanje vse začelo. Ni ravno miniaturen, četudi najmanjši v ligi prvakov (a so manjši tudi v španski primeri), vendar ima karizmo stadiona, kjer pokažeš, ali si ali nisi. Milijonar ali ne milijonar.

    In Maribor, kjer folk o fuzbalu ve dosti, dokler znanje ne zamenjajo želje, je spet pokazal. Ne samo Rusom, ne samo Spartaku, ne samo Evropi. Pokazal je predvsem sebi. S sloganom: Mi. Smo. Maribor. Zaostanek 0:1 je znal obrniti. To je bilo bistvo obračunov s Hapoelom iz Beršebe, nauk, da ni konec, dokler Maribor ne reče, da je konec. Nasprotnika, kdorkoli je, je treba premagati. Pika. Ali pa pokazati, zažugati, da si mu enakovreden. S 27 poskusi na gol je Maribor pokazal predstavo, kakršne že doma ni doooolgo pokazal, kaj šele v Evropi. Seveda je to posledica, če smo taktično pedantni, trka dveh sistemov, Milaničevega 4-2-3-1, ki rabi potezo več, in Carrerovega 3-5-2, ki računa na igralca na boku več, toda v prvih 20 minut je vrat bolel, ker tole je bilo teniško nabijanje, izmenjevanje, ping-pong priložnosti. Ja, Tavares ima slovenski rekordno hiter gol, toda uvodna akcija, ko je Ahmedi med nogami spustil žogo Martinu Milcu in se je Artemi Rebrov že po 54 sekundah pobiral s tal, srečen, ker je ubranil… To je to. Maribor se na prvi tekmi ne pusti trepljati po ramenih in po glavi, pokroviteljsko, češ, welcome to the nfl, kid. Ne.

    Mariboru morda ni šlo vse povsem prav, kot bi si bil želel, ni pa šlo dolgo nič narobe. Ja, imeli so eno napako. Saj so jo imeli v Mostarju, pa ne samo eno. Pa proti Hapoelu, ko je žoga Nwakaemeju sedla na nogo, ko je Milec izbijal. Zdaj Vrhovec ni izbil, Samedov, prefrigani Rus, kakršnih bi Spartak rabil več, je odbitek pospravil pod prečko, česar Ješčenko v prvem polčasu ni.

    In Spartak je imel dve match žogi, zaključni, zicerja, kaj sta naredila mariborski obrambi Promes in Fernando. O. Moj. Bog. Za aplavz. Nič kriva obramba Maribora, tokrat ne. Pač dobra sta. Frdamano dobra. Našikala sta jih, da je bilo luštno gledat. Iskreno. To je pač fuzbal. Skupinski del lige pvakov ni več, kar je bil. Ni več dosadnih 0:0. Ena tekma v torek, nobena v sredo. Gol na gol elita. Vendar Maribor se… Ne, ni se pobral, ker ni padel. Morda Milanič ne bi bil tako rabil kričati na svoje fante. Se zgodi. V taki tekmi, polni ritma, pa sploh. In so se pobrali. Zelo. V Ljudskem vrtu. Ki je imel najlepšo priložnost za zmago, če odštejemo zgrešeni zicer Klitona Bozga proti Bayer Leverkusnu in še zlasti še večji zicer, priložnost stoletja, za Luko Zahovića pri vodstvu 1:0, ko s par metrov ni spravil žoge v gol. Ker prideta Sevilla in Liverpool, je vprašanje, ali ni to bila največja (edina?) možnost za zmago, zato ne čudi, da so bili igralci s točko manj zadovoljni kot trener.

    FullSizeRender 16

    Dobrodošel, evropski Damjan Bohar

    Ko sem v torek šel na tiskovno konferenco Maribora, v dežju, opoldan, se mi je zdelo, da škilim. Res. Na vozniškem sedežu avtobusa, ki je čakal, da odpelje moštvo v karanteno, je sedel Damjan Bohar. Manjkalo je samo še, da bi proizvajal zvoke. Vruum vruuum. Saj veste, ko smo se kot otroci igrali in se delali, da šofiramo. Ni skrivnost, da ima Bohar rad avtomobilizem. Recimo, da sem sodijo tudi avtobusi.

    No, seveda bo klišejsko znucan simbol, toda Bohar je včeraj pripeljal Maribor do točke. Ni bil ravno vođa puta, ni bil vodič. Ampak ni bil pa »along for a ride«. Sam nisem pozabil njegovih dosežkov iz sezone lige prvakov, ko je zabil Maccabiju, Celticu in nato še Schalkeju. Kakšna sezona za Prekmurca, ki je nekoč obiral krompir ter na vprašanje, kdo je bil idol, ko je odraščal, rekel, da je bil idol samemu sebi. Tudi prav. Ko je imel še posebej slabo tekmo spomladi v Kidričevem, ko so avtmigeci s strahom čakali, če bo pomeril še kakšno tja daleč v šumo, se je odmahovalo. Da je z njim konec. Da ne bo šlo več.

    Jezen, besen, skoraj užaljen je bil, ker je bil poškodovan v Mostarju. Naslonjen na steno je čakal. In kdo ve, kaj vse razmišljal. Ampak morda je tam bil začetek preobrata, da se je spet zgodil »evropski« Damjan Bohar. Da bi bil še vedno joker s klopi, bi bilo pri njegovih letih in izkušnjah neresno. Ne moreš biti večni adut, rezerva, za-tisto-nekaj. Ne pri Mariboru. Manjkala je samo še konkretnost. Tako kot Bohar je denimo tudi Bajde silno željan zadetkov. Bajde je svojim najbližjim še dolgo po tekmi kar na Mladinski razlagal, kako si je želel. A tudi poslušal nasvete. Prilagoditi se je treba, razumeti logiko, moto, filozofijo, taktiko. Drugače se v Ljudskem vrtu, kot je najbolj izkusil Sintayehu Sallalich in se izgubil med svojimi lastnostmi in idejo moštva, pač ne da.

    »Bohar je specialist za evropske tekme. Zelo dobro izrablja medprostor in sodeluje z napadalci. Po tekmi proti Celju je bil zelo dober, spodbudil sem ga h konkretnosti in tokrat je bil konkreten. Ekipa ga na evropskih tekmah zares potrebuje, saj ima hitrost. To so njegove tekme. Odločil je že nekaj evropskih srečanj. Take tekme niso za vse, on pa se na njih odlično znajde,« je rekel Darko Milanič za strelca gola. Bohar je zadel vratnico, sprašil zadetek in imel še zmago na nogi, ko je za las, tak, iz hofa, pomeril in je žoga šla res za las mimo zmage. Tekma, kakršne ni imel … Pa vsaj tri leta. Maribor lahko upravičeno vsaj upa, če ne kar pričakuje, da bo naslednja prišla prej. Da ne bo Bohar samo zraven. Da bo vozil. In tokrat je več kot zvozil. Igralec tekme.

    FullSizeRender 21

    Milaničeve menjave tokrat v nulo uspele

    Pogled na klop ali pa na list rezervistov, kakorkoli hočete, ni bil kdovekako obetaven. Res ni bil. Amir Dervišević se je tudi tam znašel. Človek, ki je tam, ko se drugim zalomi. Morajo računati nanj, ker na Aleša Mertlja pač ne. Razlika med njima? Po tekmi se je Mertelj lepo mirno rokoval z novinarji, navijači. Dervišević je med živim intervjujem Martina Kramarića grobo potrepljal in kričal kot jesihar. Pač.

    Dervišević je bil na klopi, ker Denis Šme in Jean-Claude Billong zaradi zdravstvenih razlogov nista bila. Vrnil se je še pravočasno Aleks Pihler in zamenjal, sicer kot zadnji, Blaža Vrhovca, ki je imel nevarne napake bolj kot se je tekma lomila. Ni imel več moči za izbijanje žoge, čeprav bolj kot kondicija pri Vrhovcu skrbijo same odločitve. Že res, da ima Marko Šuler bolj očitne kikse, tiste, ki se mu pripetijo, ko je samozavest bolj kamuflaža za pomanjkanje rešitev, toda Vrhovec moštvo prevečkrat pusti na cedilu in morajo skupaj popravljati njegove individualne napake. Kar ne pomeni, da je imel Vrhovec v celoti slabo tekmo. Ni imel, proti koncu prvega polčasa se je zelo sestavil in s Kabho sta zdržala metamorfoze Spartaka na sredini, ki je bil enkrat s premalo, nato pa s preveč igralci.

    Kar želimo povedati, je to, da so Darku Milaniču menjave več kot le uspele. Sploh dvojna Kramarić->Bajde in Mešanović->Ahmedi je bila vse, kar je še imel. Ni izpadlo obupano, čeprav je bil Ahmedi še vedno aktiven in do tistega trenutka, sploh po zadetku, igralec s potezo več. Mešanović se je tokrat dovolj znašel, da je ustvaril prostor, pritiskal na obrambo, medtem ko je bil Martin Kramarič vse tisto, kar se je za fanta, ki je malo posebne narave, govorilo, da bo. Kramarič ni bil kdo ve kako priljubljen med soigralci pri mladincih Maribora. Kar sploh ni čudno. Ni. Kramarič je igralec, ki prekleto dobro ve, kaj hoče. Tudi takrat, ko to morda ni najboljše za ekipo. Je igralec ena-na-ena, kakršne Slovenija sicer uvaža. Olimpija, Domžale, Maribor. Čeprav so pogosto pred nosom. In tudi Kramarič je bil, ves ta čas. Proti Spartaku je pokazal, da je včasih bolje na glavo, samozavestno. Kramarič ima morda celo najboljše driblerske sposobnosti v tej ekipi Maribora. In včeraj jih je lahko pokazal. On je zmogel komunikacijo s sicer odrezanim Tavaresom, ki niti pred leti ne bi mogel, še v najboljši formi, sam proti taki kvaliteti. A v dvoje je šlo. Cik-cak, cik-cak. Do Boharja. Maribor je Spartaku vrnil tam, kjer je Spartak želel streti Mariboru. Na bokih. In menjave so tokrat Milaniču resnično uspele.

    FullSizeRender 18

    Carrera bolje naštudiral Maribor kot Spartak

    Ni neobičajno, da trenerji med sezono menjujejo sisteme. Še najbolj, če že, je čudno, če to počnejo v obrambi iz treh branilcev na štiri. Vendar Massimo Carrera je pri 53 letih v svoji prvi tekmi v vlogi glavnega trenerja v ligi prvakov presodil, da bo to za Maribor več kot dovolj. Zadostovalo je. Spartak ima kvaliteto, ki pridejo z milijoni (bolj kot obratno). Sistem 3-5-2 jim je deloval tako dolgo, dokler ni Maribor pokazal na svojo kvaliteto: moštveno igro.

    Spartak je, po vseh priložnostih, ki jih ni bilo malo, zabil tako, da Maribor ni izbil »pimplanja«. Fernando je pomeril, Handanović odbil in Samedov je odbitek pospravil v mrežo. Spartak je imel vsaj dva, pardon, tri zicerje, ki bi Maribor pokopali. DO konca prvega polčasa se je zdelo, da je Carrera prebral Milaniča in ga taktično zdrobil, ko gre za igro prek bokov, kjer se je pravzaprav vse dogajalo.

    »Kljub doseženemu zadetku smo v nadaljevanju še naprej vztrajali pri svoji igri, poskusili še enkrat zabiti, nisem želel zapreti igre. Igrali smo dobro, ampak vseeno menim, da je izid pravičen. V ligi prvakov ni lahko igrati, ne glede na to, kdo je nasproti. Maribor ni imel toliko priložnosti kot mi, po dobljenem zadetku se nismo dobro odzvali. Vsekakor želim dejati, da smo šli v Maribor zmagat. Pred nami je še pet tekem in boj v tej skupini bo napet do konca,« se je branil Carrera. Ruski novinarji so se za mikrofoni tako stegovali, da je zdaj že kultni piarovec, ki nam je v torek rekel, da lahko sprašujemo samo o tekmi in da naj vsi ugasnemo telefone, rekel, da bodo mikrofon še zlomili na pol.

    Niso ga, a jih gre razumeti. Tiskovke, sploh Uefine, znajo biti mukotrpno naporne. Prevajanje je šlo tako: ruska vprašanja se je prevedlo nam v slovenščino, Carreri pa je pomočnik prevajal v italijanščino. On je odgovarjal nato v italijanščini, pomočnik je prevedel v rušino, prevajalec pa še v slovenščino. Vprašanj so imeli pa še in još. Razumljivo, pet let Spartaka ni bilo v ligi prvakov, njihovi rezultati so milo rečeno klavrni in pričakovali so, da bo Spartak premagal (vsaj) Maribor. Carrera je lani res priboril prvi naslov po dooooolgih petnajstih letih. Ja. Vendar Carrera ni imel evropskih izkušenj. Te pa Milanič, čeprav ni imel še nobene tekme v ligi prvakov, vsekakor ima. In jih je izkoristil ter dal tisto, česar Carrera skozi dvojni prevod ne more. Navodila za moštveni duh do konca.

    FullSizeRender 19

    Navijaški efekt in Milaničeva izjava

    Dve raketi sta včeraj prileteli. Prva, prava, je priletela iz severa, kjer so navijači Spartaka precej upravičili svoj sloves. Poleg političnega prepucavanja, ki ga Uefa ne mara, o Kosovu in Srbiji, je novo dimenzijo ultraštva uprizorila raketa, uperjena proti nemškemu sodniku Denizu Aytekinu. Ruski navijači so se dobro borili v prvem delu, kar malo pokvarili žur domačim navijačem, ker so bili res silovito glasni. Na obeh tribunah. Ne. Na vseh treh. Da tudi na vzhodu je bil kakšen, se je našel, kakopak.

    Preprodaja. Grda beseda, sploh ko gre za stadion z že itak majhno kapaciteto v mestu, ki ima (predvsem) fuzbal. Ni prvič, že pred tremi leti so jo Avstrijci pridno mahali v Maribor, ker je to pač najbližja pot do lige prvakov (beri: Salzburgu nikakor ne gre). Izkazalo se je, da niti tovrstna prodaja, ko je moral plebs v vrsto, čeprav so šli bolj za kolege kot zase, saj so imeli dostop do kompletov le lastniki sezonskih vstopnic, niti retro model ni preprečil tega. Vzhod se je prebudil v drugem delu, vendar občutek je bil, da je bilo proti Hapoelu bolje. Od začetka do konca. Bolj konstantno. Viole so se potrudile in letos kažejo na stadionu precej bolj konstruktivni odnos, čeprav se nikoli ne ognejo zbadanju tekmečevih navijačev. Že zato, ker je sever prepogosto prazen, priložnosti pa redke. A vseeno. Nobena baklja ni priletela z juga. Se je pa na zahodu poznalo, da liga prvakov pač prinaša… Drugačen tip publike. Ni bilo malo takih, ki so se v vipu očitno zadržali krepko do Spartakovega gola. V tem Maribor ni izjema, vsaka tekma premier lige kaže v drugem polčasu prazne sedeže, ker je petnajstminutni odmor pač prekratek za žvenketajoče minglanje.

    No, druga raketa je priletela na samem koncu novinarske konference. Stipe Jerič je povedal, da ima Darko Milanič še sklepno misel. No,to je bilo novo. Tega nismo vajeni. Okej, smo bili, ko je Milanič po lanski tekmi z Domžalami, jezen nad žvižgi po zmagi, povedal samo, da je Tavares podaljšal za dve leti in odšel, osorno, jezno, domala užaljeno. Zdaj je bilo podobno, le da kritike tokrat niso letele na nobenega doma. »Kazen, ki jo je dobil naš športni direktor, da ne more biti zraven; upam, da nikoli ne bo povedal, zakaj jo je dobil.« Ostro? Seveda. Za Maribor, ki vedno pazi, da je Uefino osebje – uradna predstavnica iz Srbije je ponudila obupno angleščino, mimogrede – zadovoljno in potešeno, ker v Mariboru pač iščejo vsako malenkost, medtem ko gladko zamižijo, ko v Sevilli ni ne duha ne sluha o wifiju, čeprav je ta med glavnimi zahtevami. Tista Islandija bo tepla Zlatka Zahovića do 28. februarja prihodnje leto. Dolgo. Kaj je bilo, vedo povedati tisti, ki so bili. Islandci so, kolikor vemo mi, resnično težko prenesli poraz in se temu (ne)primerno tudi obnašali. Vendar zdaj je, kar je. Nenavadno je samo ta, da je Milaničev ton bil tako prekleto resen. A ima po svoje prav. Maribor ni samo na igrišču pokazal, da je resen evropski klub, vreden resne obravnave. Sama reakcija birokratske Uefe, na čelu katere je vemo kdo, bo zanimiva. Najprej v kazni za Spartak. Pa tudi sicer. Maribor je poslal jasno sporočilo: Mi. Smo. Maribor.

    FullSizeRender 20