Oznaka: tv recenzija

  • Poklicani: serija, ki je skoraj najboljša. Ni pa za vse. Joj, ne.

    Poklicani: serija, ki je skoraj najboljša. Ni pa za vse. Joj, ne.

    Kaj je večja katastrofa: katastrofalne poplave ali vaša mlajša sestra? Odgovor ponuja nova serija Poklicani: oboje. Nova serija, po kateri najbrž navala za delo v klicnem centru 112 ne bo kaj dosti večje. In serija, po kateri bodo starejše sestre še vedno tako gledale na mlajše. In mlajše na starejše. Serija, ki ne more rešiti prav veliko. Razen življenj. S scenarijem, kakršen je dih jemajoč in nekaj najboljšega, kar smo videli v tv serijah sploh pri nas. To pa.

    Poklicani je vsaj po pilotni prvi epizodi nekaj najboljšega, kar se (je) da(lo) gledati na TV Slovenija. Tam, najbrž nekje od Dekamerona dalje. Ali Ščuka je, ščuke pa ni. Ja, z Jezerom vred. Drzna, predrzna in ja, za ta naš prostor ne samo premočna trditev. Tudi nismo vajeni tega. Joj ne. Pohvaliti karkoli? Novega? Dati na piedestal? Joj ne. Ampak Poklicani si drzne biti to. Tudi če ni in dvomim, da v kar osmih delih to tudi bo. Skoraj zagotovo ne.

    Toda takšnega učinka vse od Jezera dalje ni bilo. Okej, Jezero je bil drugi špil. Napumpan, naciljan. V pravem trenutku, ko smo vsi že gledali serije vsepovsod, smo Slovenci naredili serijo kao zase v prime time terminu, kar najbrž je ob Planici, fuzbalu ali basketu in volitvah le še nedelja zvečer. Ko je nacionalka poskušala in ji je uspelo. In ker ji je uspelo, malo na slepo, predvsem pa na firbec, čeprav smo vsi jamrali, da se Cavazze aka Tarasa Birse nič ni slišalo, je potem štancala. Ekipa Bled, Leninov park, Dolina rož pa do Primerov inšpektorja Vrenka in, po ovinku, V imenu ljudstva, ki je bila na koncu boljša, kakor na začetku.

    Zajem zaslona: TV Slovenija

    Poklicani ne bodo sicer niti najboljša serija niti najbolj gledana. To sploh ne. Že zato ne, ker je nacionalka najprej nekaj palamudila, da bo Vrenko spet fasal tri primere, pri čemer za vsakega nuca dva dela, zdaj pa smo eni kar gledali po prvem Vrenku napovednik za 9. marca. Čakaj, čakaj. Kako 9. marec? Vrenko bo potem samo dva dela? Da bi bil taki razkoš, da bi nacionalka furala dve seriji hkrati, tega filma, no, serije pa ne bomo videli. Film, ta celo zdaj ima denar, nacionalka pa itak reže in reže. Pri vsebini. Ne ljudeh, vsaj ne svojih. No, s to popotnico je štartala serija Poklicani: s popotnico – kje je Vrenko?

    Martin Vrenko je dobil končno v tretji sezoni malo bolj zagonetni primer, kar politika pač je. Vrenko je dobil politični triler, ampak le po ovinkih, nakazalo se je, kje bi bil resen potencial, toda mi nismo niti Hrvati, ki so imeli Novine, kaj šele Srbija, kjer so posneli Porodico in usodo Miloševića. Spet, tega filma, no, serije ne bomo videli. Vrenko na koncu paralelno itak rešuje vsaj svoj odnos s punco in fotrom, kaj bo potem še politiko? Čeprav je bila tretja izvedba tako močna kot šibka hkrati. Močna zato, ker nimamo klasičnih umorov take sorte, da bi jih štancali iz nedelje v nedeljo, temveč imamo politično klanje z noži v hrbet. V bistvu je Vrenko razgalil celo to, kako potem lahko izpadejo Odmevi. S Tanjo Gobec vred. Šibko je bilo pa to, da si serija ni upala ven iz okvirjev, ki so bili predvidljivi, kar pa, spet, najbrž občinstvu godi. Ob nedeljah. Občinstvo nacionalke, ugibam, pač gleda tv sproti, vrenko ni streamerski hit.

    No, na vse to potem priletijo Poklicani. Ni sicer daleč, od policije do 112 je ena cifra, ampak vmes je kar cel svet. En Kadunc, dobri stari Kadunc, ki ga je v Outsiderju za vse večne čase upodobil Uroš Potočnik, je tu že stari fotr, starina, đomba, pa še on ima napake. Poklicani je serija o samih napakah. No, napakah. Nič ne gre prav, niti ne more. Noben ne pokliče na 112 in vpraša, kako je kaj. No, razen tukaj. Vendar da ne bom predolg, vsebino lahko itak najdete ali pa si pogledate. Bistvo te rezencije je, da sta si Iza Strehar s scenarijem in Žiga Virc z režijo pač upala. Pa ne zdaj spet ne vem koliko. Upala sta si že prej, vsak po svoje. Iza pri Prasici, Virc pri Houston, imamo problem. To je nova generacija, ne pa nujno novi val. Je pa tesnobno, najbrž, za tako generacijo, ki snema nekaj za svojo generacijo. Toda to je ja edina pot. Drugače ne gre. Razen če bi res ciljno snemali in kopirali.

    Zajem zaslona: TV Slovenija

    Poklicani niso zdaj spet ne vem kako izvirni, malo diši po danskem Den skydlige, ki je doživel netflix remake The Guilty z Jakeom Gyllenhallom, ampak bolj na daleč. Podobne sestavine, ne pa nujno ista jed. Poklicani je dobra serija, ker si dovoli biti res takoj sproščena in neobremenjena. S čimerkoli. Like predstavi take kot so. Če je to novi socrealizem, pa naj bo. So liki malo preozki za serijo? Bomo videli, mogoče res, toda ključ je potem tudi v izvedbi in tu sta Lara Vouk (lik z imenom Aleša, mislim, a res, fak, Aleeeešaaaa) in Mia (Suzana Krevh) mojstrsko izbrani. Zakaj mojstrici? Si lahko mojster tako relativno mlad? Ja kdo pa naj igra take like, pri čemer je Vouk letnik 1991, Krevh pa 2000.

    Prva igra očitno ločeno starejšo sestro, ki se je pač morala zgurati v lajfu in pač dela na klicnem centru 112, Mia pa je jebiveter, skoraj preklasične sorte, čeprav bi se marsikdo našel v opisu tipa natriletnega kolobarjenja s praho. Bolj kot istoimenski band je znan opis »pa si šla v gimnazijo za tri leta, pa ni bilo zate in si šla ekonomsko, pa si šla študirat psihologijo za tri leta, pa si pustila in si se odločila, da je zate sociologija in ugotovila, da tudi to ni zate«. Nekaj takega. Kdor od nas je pustil dva faksa, bi se tudi pizdil, če bi dobil pri 25 letih po takem rezimeju nato gintonik z brezalkoholnim đžinom. In potem predaval, da gin brez alkohola ni gin. S fengšui metodo.

    V bistvu je simbolika precej jasna, saj bo očitno Aleša bolj uspešno in na daljavo reševala tako klicatelje v resni stiski, sploh, kaj je že, tisto Petro, ki seveda tudi išče sestro, kot pa bo reševala lastno sestro in odnose. V tem je serija predvidljiva in samo zato, ker jo premika v malo drugačen prostor, 112 klicni center, jo to še ne naredi sodobno. Pravzaprav je nekaj bizarnega: ob nedeljah nacionalka verjame, da bo najbolj vžgalo, če se rešuje umore (Vrenko, Jezero), politične zvijače (V imenu ljudstva) ali naravne katastrofe in nesreče (Poklicani). Je pa res, da uvod s poplavami, ki poplavijo s klici klicni center (prelahka povezava, haha), deluje, ker so bile poplave pač res krute in katastrofalne in ne tako dolgo nazaj.

    Zajem zaslona: TV Slovenija

    Poklicani so močni in dobri in najboljši zato, ker se ne ozirajo na prav nič. ne bi jim moglo bolj dol viseti, kaj bo kdo o tej seriji rekel. Da ni Vrenko, da je kopija, da ni to to, da so liki predvidljivi, da mora biti očitno en lik istospolni, da je šef nesposoben, da imamo ljudi radi pse tako zelo, da kličemo na 112… Ne bo dosti »Slovenije« na prvo žogo. Ta se zgodi v stanovanjih. Takih. Še z malo socialistične opreme, one, temno rjave. V stanovanjih, kjer ne veš, kako dolgo boš, dokler ne porihtaš lajfa, pri čemer noben ne pove, serija še najmanj, kaj porihtan lajf pravzaprav je. Poklicani ima v naslovu namenoma večpomenskih odtenkov. Ampak da bi ti liki bili zares poklicani za nedeljo? Za nacionalko? Nabrž res ne, kar pa ne pomeni, da ne vžgejo. Tudi malo nadležnosti, napačnosti ne moti. Narobe, nujna je. Sicer je res, da bi naj bila nedelja nekak miren uvod v nov teden, toda nacionalka pač ne snema ruralne idile ali mestne harmonije. Zato je izbrala petek. Nedelja je pa pač zatežena. Kot udarec, bolje v nedeljo zvečer kot v ponedeljek zjutraj?

    Poklicani niso val, so pa glas te generacije, ki snema to, kar želi snemati na svoj način. Ve, kaj lahko posneme in, še bolj, česa ne. Utapljanje v jami? Z našimi budžeti? Kvečjemu na daljavo po telefonu. Za to, da je napeto in da vžge, pa potrebuješ najprej svinjsko dober scenarij, nato pa še izvedbo z igralci in režijo in glasbo vred. Prav scenarij zelo, zelo uspeva. Morda okoren, ko gre za družinske odnose, ne pa, ko gre za akcijo in celo šiht. V tem pa je Poklicani nekaj res najboljšega. Ne štedi s časom, v bistvu je tako krenila, da je resno vprašanje, če bo Virc znal posneti res serijo, ker tole precej diši po filmu. Ampak diši. Ne smrdi.

    Poklicani pa vsekakor ne bo serija za najširšo množico. Ker ne sprejema kompromisov, vsaj ne očitnih. Kar je tvegano, ampak tokrat bolj za nacionalko kot ustvarjalce. In to? To je napredek. Mora biti. Vrenka se lahko posname kadarkoli. je šablona. In, ja, je tudi nekaj zabave v njem. In to nacionalka zna delati in zakaj ne bi tega negovala še naprej, četudi se zdi osnovni material mestoma kar šibek, odvisen pa od knjižne produkcije Avgusta Demšarja. To? Tega pa ne moreš posneti vedno. In dobro je, da se je to posnelo. Četudi je tesnobno.

  • Pištole vun!

    Pištole vun!

    Zdelo se je že brezupno. Pa kaj je to? Še klošarji na Lentu govorijo zborno! Pol pa nam je še dvignilo dekl. Res. Kot da bi nas nekdo pravzaprav imel res za norca. Ko je šel Martin Vrenko iz Maribora v Prekmurje za dva dela druge sezone, so kar naenkrat vsi začeli – gučiti. Ge gujčin, tij pa govoriš. Ali kakorkoli se že prav reče. Še to so nam vun nesli. Pri nas Cahunek kot forenzik “pejmo ke”, tam pa še novinrke gučijo.

    Ampak zdaj je pa, haha, evo ti ga na, prišel del, ko imajo vsi za norca njega. Vrenka. Na, pa pleži. Brez las. In ko je – akcija. Ko se očitno ne bo primer razrešil zgolj v inšpektorjevi glavi, kamor gledalci nimamo uvida. Ne. Razrešil se bo, kot se na teveju pač razreši. Akcijsko. Nenazadnje, Martin je vzel ven pištolo. Pa kolega Tadej tudi. Pri tako bizarnih likih si pač… Lahko magari izposodiš kultni kader kar iz Šunda. Helo, Tarantino, dobrodošel na Pohorju. Servus, pa laufaj, če vidiš tipa s sekiro.

    Vrenkova največja težava, da bi serija postala ne le najbolj gledana, ampak z razlogom najbolj gledana, pa ne zgolj zato, ker je pač naša, ob nedeljah in kriminalka, ni bil dialekt. Ne. Večji problem je bila predvidljivost, ki se je monotono ponavljala v dveh delih: v prvem delu se ni zgodilo skoraj nič, v drugem pa se je hitelo. So bila tudi odstopanja, ampak šablona je bila preveč očitna. Vrenko se je, po domače, vlekel. Nekako ni zagrizel, ni prestrašil, ni kravžljal možganov. In vse bolj je veljal občutek, da za to niso »krivi« igralci ali režiser(ji), temveč knjižna predloga.

    Mijedva sva tu, gospa. Foto: Televizija Slovenija [zajem zaslona]

    Morda smo se res preveč fokusirali na dialekt oziroma njegovo umetelno umeščanje v tako izrazit prostor kot je mariborska špraha. Je pa res, da nam je v tretjem in četrtem delu (Hotel) dvignilo dekl, kakor se lepo reče. V Primerih inšpektorja Vrenka so dotlej pč redko »tukli« po naše. Še klošar je govoril zborno, kelnarca (Katarina Čas) ljubljansko, forenzik (Toni Cahunek) takisto, tudi ata (Rifle), ki v Mariboru dolgo živi. Če je pa že kdo rekel kaj »po naše«, je bil kaki kmet (Matjaž Javšnik) ali so ga takoj štihnili (Tarek Rashid) ali pa so štihale in tamanile (Nina Ivanišin).

    V Prekmurju pa je kar naenkrat iber prekmursko tolkla novinarka Televizije Slovenije, česar na televiziji ne bi nikdar doživeli; kolega kriminalist (Gorazd Žilavec) je mejil že na željo po podnapisih in še Petja Labović, rojeni Mariborčan, je nekje v Ižakovcih res prepričal kot lokalec. Zakaj v Prekmurju gre, v Mariboru pa ne? Brali smo lahko, da pač ni bilo lahko dobiti mariborskih igralcev, ampak če je lahko Labović precej dobro (po laičnem mojem mnenju) »skinil« prekmurščino…? Nekako kot da mariborščine slovenski film še vedno ne razume. Je urbani jezik. Ne rečemo čuj in toti, ampak alo in ovi.

    Ampak to zdaj ni pomembno.

    Ker potem je po zmedenem prvem primeru (Nevidni človek) in solidnem, toda spet konfuznem drugem (Hotel) prišel najbrž prelomni del. Obsedenosti. Del, ko so šla narečja v drugi plan. Del, ko smo na televiziji gledali nekaj, kar spominja na, no, tv serijo. Ker se je zgodilo, kar bi se moralo že davno. Gledali smo kriminalko. Gledali smo tv serijo. Dobili smo akcijo. Dobili smo bizarne like, kakršnih v zgodovini slovenskega filma ne manjka. Spomnite se samo na Idilo ali Prekletstvo Valburge. Po resda kar desetih delih se je Vrenko premaknil od kadrirane zgodbe, k skuša slediti romanu, do tega, da se dejansko premika. Vrenko je shodil, stekel, gazil, gazil.

    O, kako neudobna folija! Foto: Televizija Slovenija [zajem zaslona]

    Zgodil se je del, kakršno je bilo sprva Jezero. Saj se še spomnimo, kako je Taras Birsa (Sebastian Cavazza) laufal po Ljubljani, v snegu davil mulce ali se vozil s čolnom. Zakaj? Ker je imel občutek, da ga nekdo zajebava. Da to ni več to in da bo to še zadnjič to. In, e, tako so tudi Vrenka končno resno začeli zajebavat vsi po vrsti. Del, za katerega se zdi, kakor da so se morali zgoditi vsi dotedanji. Faše primer, za katerega mora lazit gor v breg in ko se še reži kolegu Tadeju (Lovro Zafred), ker se njemu zapletejo lasje v veje. »Meni se to ne more zgodit,« je prvi štos, ki je Demšarju ratal. Še boljše pa tisto, ko bi rad Tadej vselej Martinu sledil. Še tja, kamor gre cesar sam. Rine vanj, vsi ga zajebavajo, človek se še uscat ne more v miru.

    To sta dobra štosa. Štosi o pleši so okej in najboljši, dokler jih pravijo plešasti. Zajebava ga brat od njegove Mojce (Katarina Čas), luzerski Bruno (Dario Nožič Serini), da ga mora sredi noči mimo raznih pekarnajev (Miha Dajčman kot statist) iskat, kakor svojega mulca, ko že misli, da ga bo zajebala ona z otrokom. Martin Vrenko – ata? Ne, tega nadimka noče, ker se že s svojim fotrom dovolj zajebava. Če mu že ne crkne žarnica, pa mu prinese paradajze iz Prekmurja, tam pa vidi, da ga je Prekmurje v obliki Ane (Teja Glažar) že prehitelo. Martin Vrenko je nehote na ekranu neke vrste tradicionalist, ki je sicer dovolj brihten, da ve, kako se svet pač spreminja in mi vsi z njim. Ampak na spremembe ni pripravljen. Je konzervativen po eni strani (Žilavčeva zuzlasta ljubica v Prekmurju je nekaj, česar ne odobrava, zato ga šokira tudi očetovo zmenkarijanje), čeprav ni ravno tip, ki bi se kregal, kaj še lahko spravijo v thule zaboj na strehi avta.

    Martin Vrenko ima rad mir, čeprav si je izbral precej klavrn poklic. Kjer je mir šele, ko razrešiš nemir. Ampak tokrat je nabasal na primer, kjer se nemir še odvija. Končno je dobil v Tadeju zglednega sodelavca, ki se je očitno ob pavzi, saj ni šel v Prekmurje, naučil dovolj, da si pravita štose. In ven vlečeta pištole. Dopolnjujeta se, kakor se niti prejšnji kolega (Jurij Drevenšek) ni.

    Če kaj, ta familija ne zna pet. (Zna pa umret). Foto: Televizija Slovenija [zajem zaslona]

    Lovro Zafred je bil v prvem in drugem delu res uboren. Muka ga je bilo gledati, kako se lovi ob precej izkušenejših igralcih. Okej, lahko bi igral ravno na to karto, kako zelo »zelen« je. Ampak eno je dobro igrati zelenca, drugo pa je, če imaš občutek, da je enako zelen tudi igralec sam. Kar bi kupil, če ne bi Lovro Zafred tako sijajno vletel v prvi del druge sezone Gospod profesor (Voyo), kjer je vletel kot mladenič s precej žalostnimi izgledi za prihodnost, izpade pa kot upornik z in brez razloga. Zato se je sedaj serija premaknila, ker ni več občutka, kakor da vse obkroža Vrenka zato, da pač imamo zgodbo, like, strukturo. Ne, steklo je.

    Obsedenosti se izkažejo zato, ker je že v štartu premisa dobra. Familija ima enega tistih rojstni dni, kjer ugotovi, da je pač čudna. Ata Aleksander Pucko (Aljoša Ternovšek) ne bi pihal svečk, še manj pa, da bi prepevali. Niso taka familija. So družine, ki pojejo, in so familije, ki so se pretvorile v biznis. In Puckovi so taki. Oziroma Pucki, kot se tudi sklanja, čeprav bi najraje rekli pri nas »puckeji«. Uvodna scena ni sama sebi namen, ni neka poetika, kakor smo že videli v letošnji sezoni. Ne, uvodna scena mora imeti nekaj. Ne nek namig, na katerega pozabiš že med špico. Ne, tukaj se nastavijo interesi.

    Od ateja, ki ni več najbolje, bi vsi nekaj imeli. Najprej otroka Bojan (Samo Ravnikar) in Iris Pucko Savič (Vesna Vončina), potem pa še partnerja Kaarmen Pucko (Minca Lorenci) in Rudi Savič (Viktor Hrvatin Meglič). To ni rojstni dan, ampak pred-dediščina. Neo-erbanje. Predfilm. Ata se odloči, da bo svojo firmo, lepo vinarno, ki v realnem življenju sliši na ime Doppler, razdelil na oba. In že tam se vidi. Splektarjenje, razočaranje, zarota. Usoda določi, da gre Bojan na Pohorje. Pa ne peš. Ampak dol po bregu. Z drago uro, roleksom, bemomast. Takim, avtomatikom, ko moraš trzat, da gre. Samo šment, Bojan ne trza več.

    Sinko, a res ne bi šel v Gradec na šiht? Foto: Televizija Slovenija [zajem zaslona]

    Ni to dobra premisa? Začetek? Aljoša Harlamov, urednik na Cankarjevi založbi, mi je napisal na Twitterju, da je prav Avgust Demšar sam na tej točki, v šesto, skužil, kako pisati kriminalke. In da gre od tu samo še bolje, kar je dobro, glede nato, da so Obsedenosti v času krize letnik 2012 oziroma šesti primer v knjižnem vrstnem redu. Čeprav je znova roman – spet, knjig nisem bral – prilagojen, ampak ne pretirano dlje od osnove. Motivov ne manjka vsaj toliko, kolikor ne manjka čudaških, izjemnih, strašljivih, bizarnih, neobičajnih likov.

    Takih, ki jih obsodiš na prvi pogled, čeprav naj tega ne bi delali. Že hči Iris, ki jo izvrstno igra Vesna Vončina, je cela plajtrasta in nervozna. Ampak to ni nič v primerjavi z njenim možem Rudijem. O, Rudi. To pa je turbo Rudi, samo ta ne laufa po fuzbal igrišču, temveč po naših možganih. Ljubi Bolfenk, kako prismuknjen tip. Kamera, igračke in folija čez zice zunaj na terasi. Če smo rekli, da bi si Gorazd Žilavec po prekmurski epizodi skoraj zaslužil spin-off, potem kaj naj rečemo za Rudija? Rudi bi lahko dobil kake mini epizode, skupaj z Alfijem Filipčičem (David Čeh) in mamo Alfi (Marinka Štern) pa imamo neko mešanico Idile in Pr’ Hostar.

    Kaarmen. Dva a. Ker piše v kartah. Foto: Televizija Slovenija [zajem zaslona]

    Kako odbiti liki. Čisto adijo. Prifuknjeni. En snema v hrbet. Druga laufa z grablami. Tretji pa namesto na šiht v Avstrijo hodi s sekiro v gozd po pištolo. Če ne s sekiro, pa s peresnikom za inzulin. Ker tudi to lahko ubija. Kako so že rekli, hipoglimija? Nekaj takega? Ha! Da te štihnejo s peresnikom, kakor kaže za ubogega Bojana? Mic po mic. Sladka smrt, dobesedno.

    In ko k temu dodamo še, kako se je Vrenko moral plaziti najprej za Bojana prvič, nato za Bruna v Pekarno, pa za Bojana še tretjič, ko ju je s Tadejem skoraj »sklajbala« skala? Čisto zajebavanje, totalno podjebavanje. In kot da to ni bilo dovolj, ga je zajebaval še magnet. Oni ja. Za na ono belo tablo. Namagneteno. Na postaji. Kaj ti bodo neki sodobni avti pa top objekti kot iz škatlice. Ah. To hočemo gledat. Kako Vrenko rešuje umor, pa mu polzi slika umorjenega, ker magnet ne prime. Haha. Pa to je to!

    In ko prideta na vrh brega, na katerega so parkirali Bojana za večnost, gresta gledat, kdo neki bi tu bil doma. Tega ne naredita okorno. Niti ni tako posneto. In ko ne samo, da nikogar ni doma, temveč se zasliši še šum… Ob top glasbi, ki stopnjuje srhljivost likov in gumitvista napetost dogajanja, stečeta, oba hkrati, mimo grmovja, nad hišo in… Stoj policija! In izvlečeta pištoli. Okej, nista ravno John Travolta in Samuel L. Jackson. Ni pa bilo švoh. Daleč od tega.

    Adeeeeejo! Foto: Televizija Slovenija [zajem zaslona]

    Po res majavi drugi sezoni, ko bi Vrenko postal pač zagrenjen tip, ki reši primer samo vsako drugo nedeljo, vsako prejšnjo pa bi še mi viski z limono, je prvi del Obsedenosti naredil nekaj, česar že dolgo, najbrž vse od Jezera, pa okej, tudi V imenu ljudstva (zlasti druga sezona), ni nobena serija.

    Sprašujemo se, kaj se bo zgodilo naslednjo nedeljo. Cliffhanger, ki je vreden veliko, čeprav ne bi ravno rekel, da vseh desetih prejšnjih delov, ki skupaj niso premogli toliko, kakor ta del. Humor, nenavadnost in Kaarmen (Minca Lorenci). Z dvema a. In kartami. In prerokbo. Pa da ne pozabimo na ono what-the-fuck sceno pri tistem domu za ostarele (v realnem lajfu Dom starejših občanov Preddvor), ki je bolj hiralnica kot kaj drugega, kjer Sandi Mrak (obriti Vladimir Vlaškalić) deluje, kakor da v službenem času vsake toliko kateremu pomaga pohitriti na drugi svet.  To je to. Seveda se vedno da bolje in samo upamo lahko, da serija tako dobrega prvega polčasa ne bo zavozila.

    Ker če bi bili vsi deli vsaj približno takšni? Bi komaj čakali nedeljo ob 20.00. In ne 20.55. Pa ne zaradi Intervjuja, da ne bo pomote. Ampak da je fertig.

  • Carpe Miša, Carpe Ema, Carpe Diem

    Carpe Miša, Carpe Ema, Carpe Diem

    Kratkih pet ugotovitev? Tiste roza hlače. Tipično jokerovski komad. Vrnitev ponovljivo odpisane, ampak večno željne »tv-enernegične« Miše Molk. (Pre)dozirano kolektivno navijanje. Ter posledično preizpraševanje o (ne)semiselnosti Eme. In še številčna ocena? Komad, ki igra na mladost, strune in Bojana, si nekako prisluži trojko, sama oddaja Misija Liverpool pa, žal, dvojko. Pa mama in ata naj prideta v šolo.

    Ravnodušnosti, kadar se na zaslonih pojavi Miša Molk, vsekakor ni. O, ne. Ko pride na zaslon Miša, se usujejo komentarji. Ne traja dolgo, niti do prvih oglasov, ko se že začne nujna debata o rtv prispevku. Srečata se zgodovina in sedanjost. Trčita dve različni stališči in dva milijona izkušenj o in z RTV. Zakaj? ker je Miša Molk z leti (p)ostala skoraj institucija. Simbol. Prej simbol, občasno pa tudi metafora. Iz sivih časov osemdesetih prek njenih najbolj uspešnih, radovednih in kvalitetnih (post)devetdesetih je presegla čas. Čeprav sodobnega razume zlasti skozi prizmo televizije kot medija, je nekako pristala nekje vmes. Nikdar zares ujeta v preteklem času. Kar je pri nas redko videna kvaliteta. Ja, je kvaliteta. Ker Miša Molk je ostala zvesta svojemu stilu. Za vsako ceno. Tudi takrat, kadar bi jo naj čas odpisal.

    Miša Molk je najbrž neke vrste simbol tega, kar televizija nikdar več ne bo, pa občasno sicer še lahko je. Ampak kadar je, se želja, da bi to trajala, ne uresniči. Televizija nima najbolj svetle prihodnosti. Pri nas, kjer smo še vedno precej, ne pa zgolj tradicionalni, sicer še kaže solidno, ampak ne pa dolgoročno. Povedano drugače, voditeljev, ki jih gledamo sedaj, čez 40 let najbrž ne bomo poznali več. Redki so še trenutki, ko vi in sosed gledate enako tv vsebino. Sploh hkrati. Najposteje šport, kakšen nujni tv dnevnik, resničnostni šovi in kakšna finala talent tekmovanj. In razvedrila. Tista. Vsakoletna. Novoletni program in – Ema.

    Ko se je sinoči Miša Molk, ki je septembra dopolnila 68 let, pojavila v oddaji Misija Liverpool, se je zdelo, da je stala tam zato, ker… Kdo drug pa bi? Ja, kandidatov je seveda ogromno. Ampak to ni bila Ema, to je bila oddaja, ki je morala pojasniti, zakaj Eme ni. In takrat začne kandidatov, ki bi to pojasnili, povrhu v hiši, kjer se kregajo, kdo lahko nastopa v oglasih za nordijsko prvenstvo, bridko zmanjkovati. Opcij veliko ni. Iz glave? Mario Galunič. Ana Tavčar. Mojca Mavec. Lorella Flego. In še kdo. Misija Liverpool je bila oddaja, ki nam je skušala dopovedati, zakaj take oddaje še imamo tudi takrat, kadar niso takšne, kot bi si morda želeli.

    Ko rečemo Ema, najbrž Miša Molk res ni prva, na katero bi pomislili. Bi najprej prišla na vrsti glasba, spori, slakonje, pretepi, jebemtisunac, nemoremfakingverjet, kuhinjo. Bi pa Miša Molk lahko bila neke vrste Julia Child. Ona ja, ki bi najbolj nazorno povedala, kaj se na Emi skuha. In tako je prišla tudi na vrsto zdaj. Štirikrat je vodila Emo, a tistega skoraj rekordnega niza (2001, 2002, 2003, 2004) je zdaj že tako dolgo, da so vmes tisti, ki so se takrat rodili, že polnoletni. Recimo LPS. Ali Zala Kralj in Gašper Šantl.

    Da se je vrnila prav zdaj? Pove dosti o tem, da je razvedrilni program tisti, kjer so dolgoletni kadri pač ostali. Pa naj gre za Vanjo Vardjana, Maria Galuniča, Mišo Molk. So kadri, ki se jih ne menja. In ki pridejo vsake toliko na vrsto, izkočijo iz preteklosti, ki niti nima tistega nostalgičnega pridiha, v katerega včasih RTVSLO mašina namenoma posega in ga krepi. Sama je na začetku govorila o kuhinji in načinu izbora in o tem, zakaj je Ema pomembna. Kar je (pre)drzno, ampak vendarle to prihaja od tistih, ki to pač izvajajo in pri tem vztrajajo.

    Njena komunikacija s Tomažem Miheličem je bila v oddaji tekoča in posledičmo delujoča, čeravno zaradi preteklosti predvidljiva – ampak ne na nacionalki. Takšni tipi pogovorov, ki lahko vnovčijo preteklost tudi na račun tikanja, so pri nas sila redki. Se je pa pri pogovoru z Bojanom Cvjetićaninom vendarle poznala generacijska razlika. Za mlade glasbenike Miša Molk ni to, kar je za starejše, kar je popolnoma pričakovano in razumljivo.

    Miša Molk je pokazala, da še razume sodobni čas vsekakor bolje, kakor sodobni čas razume njo. Ve, kakšni naj bi bili takšni šovi. Nasmejani, evforični, razplesani, mladostni, zagnani, energični. Če sam ne verjameš, da delaš šov, kako bodo v to verjeli gledalci? Problem pa je bil, da je bila oddaja neke vrste poldokumentarni sprehod, ki je bil hkrati šov in obenem novinarska vsebina, kot se je pokazalo v konkretno dolgih intervjujih z Joker Out iz Hamburga, kjer se nisi mogel znebiti občutka, da je minutaža upravičevala potovanje na snemanje komada.

    Misija Liverpool je bila naslednja priložnost, kjer je Televizija Slovenija še lahko vnovčila svoj renome, tradicijo in poslanstvo. Ampak žal je to storila preveč stihijsko. Delovalo je nametano. Nič narobe z gostujočimi pevci – Amaya, Tomaž Mihelič, Konstrakta, Filip Vidušin, Nuša Derenda. Sploh ledernasta vrnitev Derende je bila svojevrstni bizarni preskok zgodovine. Je pa nenavadno, da se je band, v katerega nacionalka tako zelo verjame, prevelil v spremljevalni band. Potisnjen v ozadje. Če so takšne zvezde – in, da ne bo pomote, za naše razmere so, po davno razprodanih Križankah 2022 gredo v Stožice jeseni in prodali že 7.000 kart -, potem naj tako tudi izpadejo. In naj tako izgledajo. Razumemo Maneskin reference in post-hipstersko pozo. Ampak stilistika je povsem pogorela, tako zelo, da so roza hlače Bojana Cvjetićanina najbrž postale nesojene zvezde večera.

    Misija Liverpool je razkazala, da nacionalka ne izkoristi tistega, kar ima. Čas. Če kaj, ima čas, ker ima zanj sredstva. Vemo, nikdar dovolj. Zdaj so povrhu še tretjič poskusili z internim izborom, kar pa se doslej niti približno ni izkazalo. Ne Hannah Mancini (2013, Straight Into Love) ne Ana Soklič (2021, Away) se nista prebili v finale, povrhu sta delovali medlo in takoj pozabljeno. Televizija Slovenija bi naj bila dokaz stabilnosti, pri čemer pa se uspeh ne Misije Evrovizije in v manjši meri Eme Freš ni nadgrajeval, ker se sploh ni ohranjal. Pa je nacionalka prav s tem nagovarjala mlado generacijo, ki debelo pogleda, ko pride prva položnica za RTV prispevek.

    Miša Molk je dokaj uspešno vse to ubranila pred javnostjo, ko je razložila, zakaj je letos tako, kakor je. Dokaj uspešno. Ne pa povsem. Nacionalka je tukaj zato, da razvija formate, ne pa jih ukinja. In enako velja tudi za voditelje, pri čemer je v zadnjih letih to počela le v narodnozabavnih oddajah ali delno v jutranjem programu, pa še tam prihajajo kadri, ki so se primarno prebili prek glasbe ali, joj, influencerstva. Enako velja točno tudi za Joker Out. Carpe Diem je okej skladba, ki pa deluje kakor nekaj za njihov opus. Ne pa za Emo. Vprašanje je, če bi Joker Out na klasični Emi zmagali. Nagovarjali bi namreč tudi starejše občinstvo, ki Bojana pozna predvsem iz reklam, čeprav imajo Joker Out solidne hite, njihovi koncerti pa – bil na zelo majhnem špilu v Mariboru – precej manični, ko gre za (večinoma žensko) občinstvo. Ali bo to dovolj za finale, kdo ve. Jaz zagotovo ne. Kakor tudi niso vedeli poznavalci in izvajalci, ki so dajali svoje komentarje po prvem poslušanju (Hamo, Neisha, Raiven, Blaž Švab, Andrej Karoli).

    Kar pa vemo, je to. Miša Molk je šla reševati Televizijo Slovenija zato, ker jo nekdo mora. In, ja, tudi zato, ker je seveda tam in rešuje tudi lastno povezavo z Eurosongom. Prav je, da nacionalka vsaj skuša uvajati spremembe, ker s tem deluje, da sliši precej glasen del javnosti, ki bo v Emi in Eurosongu vedno videl razkošno zapravljanje denarja (včasih je to zelo upravičeno, kot so bili trije dnevi na Gospodarskem razstavišču 2017, včasih malo manj). Ampak če pred zaslon stopi Miša Molk… Je vprašanje, kdaj bomo zares videli spremembe. Sploh pa bi, če že, takšno vrnitev na zaslone nacionalka lahko bolje zavila, pripravila, spodbujala. Češ, petič na Emi, prvič po 19 letih. Če že.

  • Vrenkove omletaste ikebane

    Vrenkove omletaste ikebane

    Pa samo na Pohorje so šli. In to do Mariborske koče. Dostopno, zeleno, skoraj ravno. No, ko si enkrat tam gori. Mariborska koča je najbrž najbolj dostopna koča na celi slovenski transvezali. Ko si enkrat na Mariborskem Pohorju, je kar lep čas vse za ovinkom. Se »nena« nadihaš. Ampak kar se zgodi na Pohorju… Se bolj rado dokonča doli. V mestu. Če na Pohorju »morijo« ptiči s svojimi kakci, še bolj pa kake ojštre borovničke, spodaj v mestu »tamani« Nevidni človek. Ampak Martin Vrenko? Inšpektor Martin Vrenko, kriminalistična policija? On ima po dveh letih čas. Počasi. Boljše več trupel in manj napačnih teorij kakor obratno. Kar niti ni tako slabo. Sploh ne. Vrenko je pač tip, ki ne pozna izraza »sugar daddy«.

    Primeri inšpektorja Vrenka so se v nacionalkinem paketu domačih kriminalk, v katere se je po Ekipi Bled in zlasti Jezeru (in nadaljevanjih) ter V imenu ljudstva nezaustavljivo »zabrisala«, izkazali leta 2021 kot najbolj gledana serija doslej. Še najbolj resna kritika je padla na račun tistega, kar je nas v Mariboru, ki smo končno dobili tudi serijo, četudi dobivamo filme bolj po obrokih (Kavarna Astorija; Zvenenje v glavi; Slovenija, Avstralija in jutri ves svet) najbolj »zmotilo«. Uporaba jezika. Da če je že Maribor tako lep, topel, zelen in, kot smo slišali sedaj, »kompakten«, zakaj potem tako tudi ne zveni? Zakaj je Maribor lahko le krasna kulisa za oči, ne pa za ušesa?

    Foto: TV Slovenija [zajem zaslona]

    Ampak sami primeri umorov in struktura so to pač v ceni ogleda na račun zgledne in »telegenične« dinamike nekako požrli. Primeri inšpektorja Vrenka se nikdar niso vlekli, ogled treh primerov v šestih epizodah oziroma v »polčasih« pa se je mnogo bolj dokazal, kakor se je razbitost zgrudila v Leninovem parku in Dolini rož, kjer se je osnovna premisa šestih delov Jezera porazgubila in smo dobili seriji, kjer se dve epizodi veliko ni zgodilo, nato pa se je zgodilo vse.

    Primeri inšpektorja Vrenka so pač drugačni. V ospredju so primeri in žrtve in osumljenci. Šele nato pridejo glavni liki in njihova komaj odstrta ozadja. In zato je Vrenko gledljiva serija. Znova. Ja. Je. Dokler se ubada s primeri in ne z vsakdanjostjo. Koga pa ta zanima?

    Gledanost ni vse…

    Vrnitev serije Primeri inšpektorja Vrenka je tisto, kar bo in mora biti najbolj presojano. Nacionalka namreč vztraja pri žanru in zaporednih zimskih nedeljah, kar je glede na gledanost smiselno, ne pa nujno tudi v oziru le enega žanra. Pa čeprav smo lani dobili tudi Trigrad, ki ni bil toliko kriminalka, kolikor poetično preizpraševanje staroslovenske nravnosti v moderni izpeljavi, kar je bilo cineastično sprejemljivo, za (naj)širšo javnost pa vendarle preozko. Gledanost seveda ni vse, ni pa v takem paketu nezanemarljiva. Ne more pa biti na tretjem mestu.

    Da bi rekli, da smo se prenasitili kriminalk na prvih, kaj, šest, dvanajst nedelj v minulih štirih letih? Najbrž ne, podatki gledanosti bodo podali kontekst, ne bodo pa še zares uokvirili resnega popkulturnega okvira, čeprav ko gre za gledanost in nacionalko sta si pogosto samoumevna (zimski športi, kvizi, razvedrilni program, ko konkurenca počiva).

    Foto: TV Slovenija [zajem zaslona]

    Popkulturni »šus« pač izklesa nekaj več. Nekaj, kar je Jezero s svojim ledeniškim, polzečim, polžastim tempom premoglo in nastavilo, pa potem v Leninovem parku skoraj zapravilo in komaj nekako povrnilo v Dolini rož. In če je V imenu ljudstva sploh v drugi sezoni napredovala pri upodabljanju slovenskega poceni načina dragega »biznisiranja«, a še vedno uporabljala nekaj zelo poceni prijemov (liki, scenarij, usode), je zdaj znova prišel Vrenko kot najbrž najbolj preprosta serija med vsemi.

    Vrenko je sprejemljiv, gledljiv in dostopen, ker rešuje bolj ali manj res le primere. Saj. Je v naslovu, ni?

    Vrenko in njegova leta

    Ja, Vrenko je pač serija, ki noče biti nič več kot to, kar je. Primeri. Inšpektorja. Vrenka. Glavni lik, ki je glavni pač zato, ker nekdo mora biti glavni, ampak ni pa zares prevladujoče glavni, ne rešuje sebe in svet. Ne. Vrenko hodi na šiht. In v kafič. Ni ravno najbolj sproščen, ni pa vselej napet. Mnogo bolj ima še vedno rad službo, vsaj tako se zdi, ni pa vse, kar ima.

    Še kadar serija hoče biti in želi dati »glavnim« likom nekaj ozadja, bi bilo bolje, če bi se res čimprej osredotočila zgolj na glavni primer. Ni ravno moteče, ne skali serije, jo pa upočasni in pelje v slepe ovinke. Nikdar zares v seriji ne vemo, kaj tako muči Martina Vrenka, da je po svoje nekako zategnjen, čeprav ne vemo, kaj točno je. Zagrenjen ni, poklapan tudi ne, radosten spet ne, na štose ni, bi pa vse to lahko bil. Vrenko je Demšarjev lik, ki je na ekranu simbol stabilnosti in preudarnosti. Če mu življenje že da limone, pa si da naročiti limono v svojem dvojnem viskiju in prenaša eno in isto pevko v enem in istem klubu, kamor še vedno zahaja, saj tam pač dela njegova draga Mojca (Katarina Čas).

    Foto: TV Slovenija [zajem zaslona]

    Vrenka ne definira njegova motoristična in »lederjaknasta« kriza srednjih let. Niti ne vemo, koliko je zares star, vsaj v seriji ne oziroma vsaj sam nimam takega občutka, da bi uganil njegov EMŠO. Vrenka vidno in zdaj že kontinuirano najbolj teži odnos z očetom Borisom (Janez Hočevar Rifle), ampak to priznava šele, ko crkne žarnica, zbeži pa, ko oče pove, kakšne orhideje je mama imela rada. V tem smislu je nerazvit lik, vsaj ko ga spet srečamo in se ne spomnimo ravno, kaj smo o njem izvedeli predlani. V tem oziru je Taras Birsa bolj izpiljen lik, četudi sila introvertiran (dokler koga ne useka), je pa res, da sem Golobove knjige bral, Demšarjevih pa ne.

    (Ne)novosti druge sezone

    Drugo ključno vprašanja pa je in bo: kaj novega prinaša druga sezona?

    Še najbolj opazna razlika v primerjavi s prvo sezono je zamenjava mlajšega Vrenkovega kolega. Dostopni Jurij Drevenšek se je kot dobra ritem kitara Marko Breznik poslovil (»Štipendija. Amerika.« je najbrž najbolj kratek možen opis bivšega sodelavca), prišel pa je Lovro Zafred v liku Tadeja Krajnca. Problem? Pa… Martin Vrenko (Dario Varga) se enkrat zmoti in ga zamenja. Ja, po imenu. Marko… Em… Tadej… Al’ kaj si že. Ampak če je to najbolj opazna razlika… Potem Boris Jurjašević, ki je režiral že prvo sezono skupaj s Slobodanom Maksimovičem, večjih izzivov nima. Špica je enaka, fotografija tudi, dronovski kadri Maribora takisto. In če smo se kaj od produkcije TV Slovenija naučili, smo se tega, da izrazito pač ne bodo odstopali od zastavljenega. Tako je bilo z Jezerom/Leninov park/Dolina rož in tako je sedaj.

    Foto: TV Slovenija [zajem zaslona]

    Se pa Zafred, rojen Mariborčan, kar vidno, nelagodno in »zapeto« lovi. Priložnost, ki jo je resda v zapeti srajčki in s post-hipsterskimi naočniki zaenkrat zapravil. Neizrazit je, razen ko v pogovoru z mnogo bolj markantnim Črtom Ujčičem (Nebojšo Rakom) vpraša »kaj pa je narobe z Mariborom«? Bojazen ni le, da ga bo so-šef Vrenko zamenjeval za Marka, še večja je, da si njegovega imena ne bomo zapomnili gledalci. Vrenko je namreč serija, ki nima veliko »odboja« od bližnjih likov. Z Mojco se komaj kaj pogovarjata ali pa v povsem odvečnem kadru le molče ob jazz melosu sedita, z očetom se krega o žarnici in ga ne šljivi 5%, še s pričami/osumljenci se pogovarja zelo izbrano. Vrenko tako raje posluša kot govori, zlasti od sodelavcev; Tone (Toni Cahunek) in ekipe.

    Primeri + liki = bistvo

    Kjer je serija precej mamljiva in hitro oprijemljiva, so sami primeri in liki. Bolj kot imena si zapomnimo njihove vloge. Direktorica Ema Žnidaršič (zelo suverena Pia Zemljič), sodelavka Marta Jenko (mimobežna Nina Ivanišin), študentka/punca Kristina Luzner (prodorna Ana Urbanc)… Zanimivo: same ženske. Vse so soorganizatorke kongresa inštituta, ki je mimogrede na temo ekologije, kar, ugibam, ponazori pač sprehajanje po Pohorju in brisanje ptičjih kakcev (čeprav, količina kakca bi bila bolj za sokola). In vse kmalu potencialne osumljenke, ko se Peter Divjak po teku čez Koroški most (po levi strani, gledano proti centru) in nazaj naposled znajde nekje na samem, kjer prejme močan udarec in ga najdejo nato precej, preceeeej nižje doli na Lentu. Tek čez Koroški most in dokončno hin na Lentu? Zveni sicer kot marsikateri dijaški petek.

    Uroš Fürst je kot Peter Divjak sila prepričljiv in morda najbolj dodelan lik, ko gre za samo izvedbo pa tudi scenarij. To obvelja le še za kelnarja Luko Kocjančiča (spektakularno bujno minimalističen Tarek Rashid), ki se ob koncu prvega dela po pobiranju črepinj in štajerskem lej-kaki-so-ovi aufbiksanju s sodelavko Majo Kappel (Sara Dirnbek), »zapali« za zlomljeno Kristino, ki je nekdanja punca Črta, ki ga seveda zmoti, da je kelnar ponudil Fazana in pravo vino, ki je itak lahko samo iz Kungote. In ga – spoiler alert, pozor kvarnik – itak potem zaštihajo. Ja, dva najbolj impozantna lika sta tako sproščena, ker vesta, da ne bosta dolgo. Kar ne pove ravno malo, ne? Odnosi med samimi sodelavci so bolj razkriti skozi kasnejše kriminalistične analize kakor pa neposredno med njimi, kar je lahko kritika, ki pa v kriminalki pač ni tako ostra, kakor bi bila sicer. Ni pa prvič, da v naših serijah pač povedo, kaj se je zgodilo, kakor da bi to dejansko videli. Ampak dobro, kriminalke vedno najprej prečistijo s preteklostjo.

    Foto: TV Slovenija [zajem zaslona]

    So pa najbolj močne, kadar preteklost ujame sedanjost. In tako je bila prav sklepna scena v gostilni najbolj močna, pristna in po svoje preprosta. Druščina, šokirana nad umorom Divjaka, se po zaslišanjih očitno pač sprosti v gostilni: »Na čast in v spomin profesorju Divjaku«. Dobro pri Nevidnem človeku je, da zaenkrat vsi ostajajo osumljenci in četudi o njih sila malo vemo ter so definirani z le nekaj pogledi in (pra)zgodovino, je prav sklep v gostilni prinesel svojevrstni perpetuum mobile, kjer se že malo bolj kaže, kdo je kdo. In kakšen. O, ja. Napeto je. Ne morda kot štrumpantl. Prej kot čigumi, ki morda ni več tako sladkega okusa, ni pa še zbledel.

    Štihanje pomaga

    Primeri inšpektorja Vrenka so se vrnili samoprepričano na podlagi prve sezone. Razlogov, da bi veliko spreminjali, prav veliko res niso imeli. Zakaj bi? Menjavali, na glavo obračali najbolj gledano serijo? Ugotovili so, vsaj v prvem delu, da sami primeri pač bolj vlečejo in da so osumljenci mnogo bolj privlačni. Še vedno je zelo potrošen, neuporabljen in bled lik Katarine Čas, ki vse bolj deluje kakor legitimacija neke Vrenkove življenjske poti, ki pa vedno znova ob trku z očetom naleti na preizpraševanje »kje sem, kdo sem, kam grem«. Pa četudi je Vrenkova magdalenica pač omleta, ko se spomni, zakaj se je odločil za poklic kriminalista. Jasno je, glede na naravo umorov v Sloveniji, da bi »realistična« serija pri nas zgledala precej drugače. Bolj »socrealistično«, cankarjansko, »slovenskofilmovsko«. Demšar je ponudil povsem drugačen nivo, precej višji, urban, nenazadnje intriganten.

    In vse to je vsekakor serija ohranila, morda celo nadgradila. In posneta je spet tako, da like dobro ločimo. Ne ugibamo, razvozlavamo. Za Vrenka ni potrebe, da se gre v knjižnico/knjigarno. Četudi si imena težko zapomnimo. Saj, še Vrenko si jih. Si pa zapomnimo primer. No, pa to, da je po kmetu (Matjaž Javšnik) znova najbolj pristno deloval še en iz delavske klase, kelnar. Ampak to debato smo že dali skozi. Maribor je pač še vedno bolj fajn videt (štihanje a la skoraj štajerska ikebana pomaga) kot slišat, očitno. Se pa to gleda. Se. Napeto in razvedrilno. V tem pogledu so Primeri inšpektorja Vrenka klasična tv serija, ki več kot izpolni svoj osnovni namen. Je tv serija, narejena za gledanje. Ne za prerekanje in razglabljanje. In to je vsekakor nekaj, česar pri nas primanjkjuje. Ali pa vsaj predolgo je.

    Foto: TV Slovenija [zajem zaslona]

    ***
    Vrenkovske

    • Saj razumemo, da so policisti/kriminalisti zelo obremenjeni s papirologijo, ampak to konstantno prinašanje papirjev Oskarju Brajdiču? Čemu? Človeku, ki bi najraje igral šah na računalniku. Pa morda kakšno pasjanso. Sicer pa je Vincent Lotos V. Šparovec zelo prepričljiv.

    • Oto (Peter Boštjančič) je zagotovo najbolj načitan »klošar« vseh časov. In z najbolj izbrano izreko. Vredno čokoladnih rogljičkov.

    Izbira in kadri Vetrinjskega dvora? Fino. Paše. Sploh zdaj, ko čakamo novega najemnika Kluba Wetrinsky. Dobri tudi kadri desnega brega (Studenci).

    • Najbolj mariborska stvar v epizodi? Izmenjava mladega inšpektorja Krajnca z naduvanim Ujčičem.

    Krajnc: »Kak dobro ste poznali profesorja divjaka?

    Ujčič: »Še kar, saj kdo ga v naših krogih ni poznal, je bil naš Luka Dončić. Vsi smo bili zelo presenečeni, da jim ga je uspelo pripeljati, pa brez zamere, v en Maribor.«

    Krajnc (napadalno): »Kaj je kaj narobe z Mariborom?«

    Ovi (v zadregi): »Ne ne, Maribor je čudovit, kompakten, vse imate na ‘dohvat ruke’.«

    • Ne da bi pogrevali debato o (ne)pogostosti štajerščine… Čeprav priznati moramo, da je tokrat dialekta absolutno več in da so se igralci (sploh igralci) vidno in bolj trudili. Ne pa vsi, še najmanj Katarina Čas, ki res deluje, kakor da smo v domžalskem lokalu, kamor vodijo vrata iz Lenta, obenem pa se Dario Varga po prvi sezoni pač ne bo zabrisal v štajerski árgo.  

    Ocene »štajerščinosti:

    Tarek Rashid (Kelnar) ⭐️⭐️⭐️⭐️⭐️

    Pia Zemljič (Ema Žnidaršič)⭐️⭐️⭐️⭐️

    Nina Ivanišin (Marta Jenko)⭐️⭐️⭐️

    Lovro Zafred (Tadej Krajnc) ⭐️⭐️

    Lotos V. Šparovec (Oskar Brajdič)⭐️

    Peter Boštjanič (Oto) 0/5

    Katarina Čas (Mojca)0/5

    Top trije kadri

    3. Kelnarjev: “Gospodična, smem nekaj predlagat? Fazan. Suho štajersko vino iz Kungote. Bote probali? Ne bo vam žal.”

    Foto: TV Slovenija [zajem zaslona]

    2. Kelnarjev: “Bi dal ti roko dol?! Pubec… šminkerski?!

    Foto: TV Slovenija [zajem zaslona]

    1. Vrenkov pogled, ko vpraša, kaj je to “sugar daddy“.

  • Življenjska forma Petra Vilfana

    Življenjska forma Petra Vilfana

    Zavzdihnil je. Za vse nas in skupaj z nami. Pa še zanje. »Uhauah!« Nekaj med vdihom, izdihom in infarktom. »Uhauah!« Kaj pa naj reče? Spet. Ta. Košarka. Čez manj kot minuto mu je nato glas že skoraj počil. Zaškripal je, se zatresel, pogrgral. Že v Kölnu, kje je še zaključek v Berlinu! Toda ko komentira on, je kakor da komentira skupaj z nami in za nas.

    Seveda ga zanese. Tudi čez rob. Pa saj, kaj pa naj nekdanji igralec, ki je nekdaj kazal sodnikom rit? Se ustavi? Šteje do pet? Vdih-izdih? Naj bo nekaj, kar nikdar ni bil? V teh letih? Ne. Peter Vilfan je nekaj kakor ustvarjen, da je zraven, kadar je tako, ko je še en nor september. Še dobro, po svoje, telesa so nam hvaležna, da so Eurobasketi zdaj na štiri leta.

    Človek, ki mu je košarka dala vse in ji to vrača. Z ljubeznijo in obrestmi. Peter Vilfan je komentator tiste komentatorske ere, ki se nezadržno končuje. Odhaja generacija komentatorjev, ki so še poznali »mono izkušnjo«. Ena dnevna soba, en tv, en komentator, ena publika. Zdaj? Stilov je vsaj toliko kot programov, že samo v košarki imamo – ja, tudi pri nas – povsem različne pristope. Kar je po svoje dobro, po svoje pa se še navajamo. Da bo prišla nova generacija. No, prišla. Je že tu.

    Za Petra Vilfana se je na to sredo, 7. septembra 2022, ko je Slovenija štela buške proti Francozom zdelo, da je tam kot navijač. Saj je vmes to itak tudi bil in se za zdrs tudi opravičil. Ja, ve, kdaj gre čez rob. Takoj, včasih celo že vmes, skuša se ugrizniti v jezik. Počasni posnetki včasih pač ovržejo zgodbo, temelječo na čustvih. Francozi, naši večni krvniki, ki bodo to najbrž tudi vselej ostali, ker je pač šlo za olimpijske igre, so tolkli po naših. In če kdo, jim Goran Dragić ni ostal dolžan. Je brcnil in dobil ob doseženem košu dosojen prekršek v napadu. Drugega. Šment? Milo rečeno. Vilfanu se je odpelo, odlomilo, odvozilo. Rekel je tisto, kar bi radi rekli vsi. Tja do Kölna. Ampak nato se je pomiril, zbral, sestavil. Peter Vilfan je skoraj šesti igralec. Ali pa vsaj res da vedeti, kako je. kaj je že rekel proti Bih? V tretji četrtini? Da se ponavadi taka tekma obrne v korist tistega, ki ni favorit in lovi rezultat. Bam. Drži.

    Ni učbenika, ki bi dal vedeti, ali je to, kako komentira Peter Vilfan (ali v bistvu kdorkoli) prav ali ne. Če bi bil, bi prvi veljal najbrž na TV Slovenija, kjer je Andrej Stare že davno razdelil gledalce na tiste, ki jim je všeč robatost čez mejo, in one, ki mislijo, da bi meje morale biti. Vilfan prihaja iz časov, ko so meje bile strogo zarisane. Slovnica, govor, potem pa vse ostalo. Sprva je bil ob boku Mihi Žibratu, nato sta si bila konkurenca, zatem so se njune poti razšle. Ampak kaj, ko je košarka tak šport, da se je še uglajenemu, poznavalskemu, umirjenemu Žibratu snelo. Jasno, proti Francozom. »Pietrusa je pa zdaj treba kar na gobec,« je bil zdrs, ki mu je bil tudi ob preranem slovesu ne le oproščen, temveč je pokazal, kako mar mu je bilo.

    Vilfan ima drugačen pristop. Saj, če je pa, če se dobro spomnim, komentiral NBA Action. Vilfan ni bil nikdar Amerika, je pa deloval, kakor da ve, kaj Amerika je. In takšen je njegov komentatorski stil. Ko sem ga zadnjič pohvalil, že po prvi tekmi z Litvo, so bili odzivi različni. Nekateri, ki o košarki veliko vejo, ker je tudi ogromno pogledajo in so absolutno večji poznavalci, z Vilfanom niso zadovoljni, ker dela napake, se kdaj zmoti pri izgovarjavi, ga zanese, česa ne opazi. Kar je več kot legitimno.

    Zame je pri Vilfanu dovoljeno več, kar je nenavadno glede nato, da nekaj podobnega očitam Staretu. Zakaj? Zato, ker se Vilfan tako silovito, čustveno, celotno vživi v tekmo. Že zato, ker je tam. Kdo je kdaj bil na košarki, sploh na večjih tekmovanjih, potem ve, kako je v dvoranah. Glasno, živčno, vroče, napeto. In Vilfan vse to zajame. Prav vse. Zdi se, kakor da ne komentira pogosto nam, ampak malo sebi, malo pa nekomu zraven sebe. Kar je neobičajno, ampak deluje. Seveda dokler so uspehi. Takrat ni težko biti dober komentator, lahko pa kljub temu paraš živce gledalcem. Spet, stvar stila in okusa, vendar Vilfanov stil je pač takšen, da vnovči vse svoje igralske izkušnje, ampak ne na račun gledalčevih. Mi nismo tam, se nam pa zdi, kakor da smo. Vilfanovi vzkliki, medmeti, nagovori bi bili še na prelomu tisočletja grajani. Zdaj že dolgo več niso. Vilfan diha, kriči, obžaluje, čuti.

    In predvsem je, kar je dandanes redko še videno in slišeno, ves čas v tekmi. Sledi ji. Pove rezultat, menjave, prekrške, podaje. Večinoma tistega, kar tako ali tako sami vidimo. Seveda se tako komentira, sploh pri metih (in pri katerem koli športu, pravzaprav), toda Vilfan redko zaide k statistiki, zgodbam, anekdotam. Vsaj ne, dokler so tekme izenačene. Zaradi njega so oglasi nemoteči, pravzaprav bi ga morali povabiti na SOF, saj najbrž redkokomu uspe, da se ne odlepimo od sedežev in si dejansko z oglasi, povrhu ponavljajočimi, oddahnemo in jih gledamo kot nekaj, kar nas pomiri. Ja, še enkrat, ker so takšne tekme, takšna je pač ta prekleta evropska košarka, kjer statistiko zamenjajo buške.

    Peter Vilfan je, kot je znano, dal skozi težko bolezen, kar je popolnoma osebna stvar in pri oceni ne bi smelo absolutno nobenega vpliva. In ga na tem mestu res nima. Kar pa ima, je občutek, da je res tako zaljubljen v ta šport. Da uživa vsako sekundo. Kot tisti, ki ga še vedno nesramno dobro igrajo in hvala bogu, da nosijo tudi slovenski dres. Vilfan na Eurobasketu 2022 ni brez napak, je pa še vedno v življenjski formi.

    Kako drugače zapisati glede na sklepni komentar ob zmagi Slovenije nad Francijo? »Zoran je ukradel žoge Fournieru, ta se jezi, Goran pa je zadeeeel!!! Pet sekund je do konca, Slovenija bo premagala Francijo, v to sem prepričan. In to se bo zgodilo čez tri, dve, ena… V tem trenutku je konec tekme! Spoštovani Francozi, to so evropski prvaki, to je Slovenija, to je Luka Dončić, to je Edo Murić, to je celotna ekipa, ki lahko brez edinega pravega centra premaga ekipo, ki je lani na olimpijskih igrah osvojila srebrno. Bravo Slovenija, bravo naši junaki, bravo vsi, bravo navijači. Joj, kakšen užitek je biti ponovno z našimi košarkarji. Dragi gledalci, nekaj oglasov za pomiritev potem pa gremo nazaj…«

    Ključen je tisti stavek. Kakšen užitek je biti zraven. Vemo, kako je s tv pravicami, tudi nas je doletelo, žal tudi v košarki. Ko vsi niso mogli gledati evropskih prvakov. Vemo tudi, da vsi ne izžarijo tega, kadar so zraven. Za Petra Vilfana? Kakor da je dobil priložnost. Da še nekaj kakor igra. Navija za Slovenijo, pri čemer skuša biti objektiven, kolikor gre. Pa seveda ni. Ne more biti. In še dobro, da ni. Seveda to ne zadovolji vseh, prav je, da so okusi različni. Ampak Peter Vilfan komentira v življenjski formi tako prekleto zagrizeno, glasno, z napakami, prevzneseno in doživeto, da si vsi oddahnemo. Ne zato, ker je Slovenija zmagala. Ampak zato, da bo Vilfan še imel glas. Da še bo.

    Ker takih? Ki so združili športne uspehe in v svojem športu postali takšni komentatorji? Jih skorajda nimamo. Zato… Naj zdrži Peter Vilfan. Nekoč bomo obujali spomine. Še dobro, da še zdaleč nismo tam. Slovenija gre v Berlin.

    Uhauah.

    Foto: zajem zaslona [Pop TV]
  • Liza.

    Liza.

    Zgodilo se je par tednov nazaj. Šla sva na pico in pri mizi zraven se mi je zazdelo, da… Kaj pa če je… Ona? Je? Ni? Je? Ni? Pa mislim, da je. Ja, res je. O, fak. Ne, ne to, da je ona, ampak dafaq!!! Saj nisi najstnik. Pač je. Tu. Na pici. Ker ne, nisem en tistih, ki bi v gostilni obračal vrat in premeril klientelo. No, že, ampak zagotovo pa ne, če je kdo tam…. Znan. Ali slaven. Okej… Ker slaven?

    Biti slaven je že dolgo lahko tudi ne ravno zmerljivka, ni pa to, kar je nekdaj bilo. Ko so slavni jemali dih. Zdaj stisneš selfie, jaz ne, bog ne daj, ampak v trenutku, ko stisneš selfie, je 50:50. Si in so tu. Niso na oblakih. Pa pustimo Andija in njegove minute slave. V Sloveniji se šteje to v sekundah, je pa res, da nas je tako prekleto malo, da pridemo skoraj vsi na vrsto. Pa ne samo enkrat. Itak. Ma, kaki Fitzgerald pa Gatsby pa tista jajca, da »v Ameriki ni drugega dejanja/priložnosti«. Nismo mi Amerika. V Sloveniji pač ješ pico poleg nekaj kakor zvezde.

    Slika: Voyo [zajema zaslona]

    Ker ja. Ona je zvezda. Ker je tako dobra v tem, kar dela, da vidiš ne nje, ampak njen lik. Podoživiš – vsebino. Ne vem, kaj je slava za vas, ampak zame je to. In to je nekaj, kar se, vsaj meni, ne vem za vas, redko zgodi pri nas. Ko vidiš Bojana Emeršiča, vidiš – Bojana Emeršiča. Pa ne, da je s tem kaj narobe, sploh ne, tip je kralj, poleg tega je Emeršič odigral toliko vlog, fasal Zmaga Batino in dosegel nekaj, kar sicer bolj godi standuperjem, da lahko skoraj igraš neko verzijo sebe.

    No, Liza Marijina na tisti pici ni igrala.

    Skratka, bila pa je ona. Liza Marijina, ki sicer igra. Dotlej sem jo poznal samo iz filma Prasica, slabšalno ime za žensko. In tam je bila tako drugačna, vizualno mislim, pač res ono, maska, frizura, kretnje, gestikulacija, govor vse tako prekleto drugače, da sem jo komaj prepoznal. Pa nič narobe. Res. Eh, kje. Kompliment. Saj, to je vendar igra, ne? Da igraš.  V bistvu me je očaralo, kako zelo drugačna deluje v živo. Tam, prek Drave, na eni izmed dveh naj pic v Mariboru (kdor ve, pač ve, ne me cukat za rokav), se mi je zazdelo, da moram najti prevod za »starstruck«. Pa ne samo zaradi krasne istoimenske britanske serije na novozelandsko podlago. Ne. Ampak tak. Res ustrezen prevod. Da ni samo »zvezdnozadet«. Čeprav… Niti ti tako švohotno, ne? Zvezdnozadet? Da ti je skoraj nerodno, ker si pred lastno drago… Malo… Očaran. Zaradi tega, ker te je nekdo prepričal z nečim, kar dela. Glede na sedanjo formo NK Maribor, ni šans, da bi pomislil na zadnjo tekmo. Je pa drugače, ko vidiš Tavaresa ali Zahota. O, ja.

    Slika: Voyo [zajema zaslona]

    Kakorkoli; Liza Marijina je že tako ali tako »zmagala« v filmu Prasica, slabšno ime za žensko. Je. Saj o tem sem pisal. Ampak potem jo vidim nedavno na ekranu še enkrat, pa še enkrat spet isto. Kot tedaj na pici, le par tednov prej. Je? Ni? Je? Ni? Pa bemomast, da… Je! To je – ona! Pa spet total drugačna. In to v seriji, kjer pa je res ne bi pričakoval. V Ja, Chef! Najbolj gledani seriji na platformi Voyo. Zdaj z Ja, Chef! je nekako tako, kakor ponavadi je s takimi popkulturnimi hiti pri nas. Bolj je hit, manj je kritiško pogledan in hvaljen. Ono, vsi gledamo? Fuj. Pa dobro, saj tv kritikov praktično nimamo. Morda teoretično, ampak to bo prej padlo v kaki diplosmki na FDV kot AGRFT. Ampak saj po svoje je logično: Ja, Chef! je pač obrt, zabava, povrhu narejena po (ruski?) licenci, kar naj bi v štartu zmanjšalo kakršno koli avtorsko genialnost.

    Pa saj, da ne bo pomote. Ja, Chef! ni genialna serija. Je pa serija, ki ve, kaj mora narediti, da zadovolji občinstvo. Kar je bil kar hud izziv, če ne veš, kako zadovoljiti občinstvo, ki gleda vse živo in milijonkrat bolje financirano. Eni snemajo v gigantkih studiih, drugi pa poleg trgovine s pohištvom. Kot fuzbal: kdorkoli gre pri nas na tekmo in potem ujame angleški fuzbal. Uh. Ampak tu se potem ločimo, pa ne po »tujega nočemo, svojega ne damo« ločnici. Ne.

    Po petih sezonah je pravzaprav fenomen in prekletstvo hkrati, da ima Ja, Chef! takšno gledanot. Slej ko prej bo Voyo, kar Branko Čakarmiš in ekipa ne le vejo, temveč je Čakarmiš to tudi napovedal za Sobotno prilogo dela v začetku leta, ko je govoril o večih serijah na leto (!), potreboval še kaj zares izvirnega in prepričljivega. Pot do zvestih in številnih naročnikov je ne le dolga, ampak pri nas finančno tvegana, ker je trg pač tako prekleto majhen, zdaj pa že lep čas tako razpršen, da nekdo na drugi strani vaše stene niti približno ne gleda podobnega kot vi. Vsaj ne pri takih vsebinah.

    Slika: Voyo [zajema zaslona]

    Ampak nazaj k stvari. Ja, Chef! je serija, kjer težko zmagaš, če pa je že itak naj, naj, naj v svoji lastni kategoriji. Če nisi pozoren, boš samo telebnil – pa ne tako, kot je napisano v scenariju. Liza Marijina se v Ja, Chef! pojavi kot Katja, hči glavnega kuharja Ljubomira Bohinca, kar bo nekje vmes postala najboljša vloga Jurija Zrneca na televiziji, ki je mase niso videle in ker Voyo pač ne more imeti takega efekta kot Jezero ipd.

    Liza Marijina – primarno Liza Marija Grašič, ampak Liza Marijina je najboljše ime po Ita Rina, saj to se strinjamo, ne? – prileti s klobučkom, navihano zvedavim pogledom, superduper modernim znanjem molekularne kulinarike (pomislite na injekcije in vakuum), za znoret karakternimi rdečimi ustnicami in še bolj trmoglavo predzgodbo, ki zamaje že tako majavo kuhinjo, povrhu pa sebe, goste in zaposlene.

    Ni veliko serij, ki bi zdržale koliko toliko do pete sezone na način, kot to počne Ja, Chef! Še enkrat: ja, licenčno. Humor je bazičen, gre za igralsko obrt, toda po svoje je prav to tisto, česar pri nas prepogosto zmanjka. Osnov. In Ja, Chef! je tista serija, v bistvu test, ki pokaže, ali igralci to imajo. In kasting je poskrbel, da so našli točno take, ki vse to imajo. Felerjev je malo, želja igralcev pa dovoljšnja, da še Matej Puc z veseljem jeclja že pet let.

    In nekako je Klemen Janežič v vlogi Luke Čeha pač potreboval še kakšno mladostno protiutež, saj je vse ostalo večinoma odpadalo ali se poparčkalo in je zgodba kdaj tudi malenkost zašla, če ne kar liki v celoti (Tina Vrbnjak kot natakarica Saša, a je bila odločitev glede na njeno vlogo v Gospod Profesor smiselna). Ampak Liza Marijina je kot Katja več kot to. Čeprav zgodbo bolj začini kot zares prelevi in obrne na glavo, ker Chateu de Philippe bo pač naposled vedno pod nadzorom njenega očeta, vnese takšen zanos, da požene peto sezono malenkost dlje od doslej videnega. Da ne napišem naveličanega.

    Slika: Voyo [zajema zaslona]

    Zato je Liza Marijina najboljše, kar se je lahko zgodilo Ja, Chef! Še bi. Ker vnaša nemir in ker ima eno tistih zajebanih fac, ki te hkrati pritegnejo, ampak se ne dajo. Neukročena trmoglavka pa to. Milenijka, ki to po svoje prav zares ni, ampak tudi je. Ve, kaj hoče bolj kot to, česar noče. Zato ji ta vloga silno koristi, čeprav se predvsem kaže, kako zelo potrebuje raznolike vloge. Kamera jo ima tako prekleto rada. Ona je v peti sezoni uspela narediti lik Ljubomira Bohinca širši, pa čeprav Jurij Zrnec pošteno gara, da serija stoji in pade z njim.

    Komedija postane mestoma drama – pa ne zaradi končnih naukov, ki so najšibkejši del serije, ki ima sicer vrhunsko izbrano glasbo, mimogrede – , ker za to poskrbi Liza Marijina. Prekletstvo pa je, če te ima v Sloveniji rada kamera. Ker boš bolj malo ljubljen, če pa boš, tega ne moreš vračati, pa še favš ti bojo za tiste redke trenutke.

    Ampak njen prihod v eno tako že vsega vajenega kuhinjo, med precej stereotipne like, je bil tak, da pač pogledaš, kdo na pici sedi mizo poleg.

  • Žvaka

    Žvaka

    Vsi ga poznamo. Ne, ne Marcela. Okej, no, to tudi, seveda. Ker tudi oni ga poznajo, ki ga nočejo poznati. In bi zdaj naredili vse, da ga ne bi bili nikdar (s)poznali. Ampak ne, ne govorim o Marcelu Štefančiču. Ne. Govorim o tistem pregovoru. Uvoženem, resda, ampak trajnem. Katerem?

    Nije žvaka za seljaka.

    Seveda je pregovor, kar je treba najprej priznati, žaljiv. Je. Do pač. Seljakov. Beseda, ki ima negativno konotacijo tako v izvirniku kot na širšem (nekdanjem skupnem) prostoru. Ampak to zdaj ni pomembno. Ni bistveno. Omenjeno je le v konktestu, da je pregovor uporabljen s polnim zavedanjem. Da lahko tudi (u)žali.

    Napisan pa je zato, ker je tako kot-ata-na-mamo prikladen. Marcel Štefančič je na dan zmage, 9. maja 2022, žvečil. Ne vem za vas, ampak jaz še vedno, v tistih redkih post-česen ali post-trije-piri zaprosim, ako je nimam, za – žvako. Zame bo vedno – žvaka. Kot v rabi: »Pardon, alo, sori, stari, kaj maš kako žvako?«

    Marcel Štefančič je imel žvako. Zmagoslavno žvako. Zdaj… Nimam pojma o osnovnem bontonu tv voditeljev, ki niso športni asi ali pop/rock/hip hop zvezde, ampak nekako bi ugibal, da žvaka pač… Ni za vsakega. Da, hej, skladno s pregovorom, nije žvaka za seljaka. Ker res ni. No za Marcela pa je. Zakaj? Ker on ni seljak. On je tisti, ki lahko žvaka, medtem ko se pogovarja z zmagovlcem volitev. Kdorkoli drug? Bi fasal… No, pregovor. Nije žvaka za seljaka.

    Za Marcela pa je, ker je pokazal tako sebi, v bistvu pa še bolj javnost ter oba gosta (poleg Roberta Goloba še Slavoj Žižek) in z video kolumnami redni kolumnisti. Marcel lahko žvaka. Marcel lahko tako žvaka, da se to vidi. In da kdo lahko reče in vpraša: kaj res žvaka? Ja, žvaka. On lahko žvaka. Ne zato, ker bi to delal namenoma, nalašč, na silo. Ne. On pač žvaka. To mu pomaga, da drdra svoje stavke, skače v besedo, gradi svoje pogovore kot prebijam-četrti-zid predstave ali koncerte, kot je bil denimo Beyonce v Zagrebu, ko je ponujala le delčke, ali 50 Centa v Tivoliju, ki ni zmogel več kot delčke. On pač žvaka.

    In na dan zmage, ki je bil res dan zmage, 9. maja 2022, ko bi naj bilo vse poraz, je on tako presneto žvakal, ko je dejansko lahko ne le vprašal Roberta Goloba, kar je želel, temveč je tudi dobil praktično skoraj vse, kar je želel, torej bolj ali manj direktne odgovore, četudi je bilo nekaj floskul, konceptov, pogojnikov, ampak dobil je dialog, kakršnega si je nemara ves čas celo želel, no, na takšen dan zmage je Marcelu Štefančiču celo zmagoslavno padla žvaka iz ust. Medtem ko je tako vzneseno spraševal Goloba, če ni že res čas, kot sam napoveduje, da pridejo na ministrska mesta dejanski strokovnjaki in to celo taki, za katere smo že slišali.

    Morda je to učinek, ki ga ima mi-plešemo-la-la-la Robert Golob na slovensko politiko oziroma bolj na njeno javno prakso. Na soočenja in intervjuje. Ker sam ne pada na fore, padajo drugi. Padel, dobesedno, in nato izpadels je Zmago Jelinčič. Izpadli so skorajda vsi v tistem istem soočenju, kjer je sicer boj na izpadanje delegiral Igor Pirkovič. Izpadla je obstoječa oblast. Izpadla sta dva bivša premiera iz parlament. In padla je ven žvaka Marcelu Štefančiču.

    Pa saj se ne sekiral. Pobral jo je, Golob se je nasmejal. Ampak niti za hip ni to zmotilo lucidnih misli. Pa je ravnokar, sodeč po številkah, vsaj 30 tisoč Slovencev videlo, kako mu je ven iz ust padla – žvaka. Haha. Malo smešno, malo nagnusno, malo mimo, malo teatralno. Nekako tu vmes. Pa se ni obremenjeval. Okej, škoda, da je ni dal nazaj v usta. To bi bilo šele epsko. Tako pa jo je odvrgel in samo šel dalje. Piči, gas pa dolge luči.

    Ker to je pregovor za Marcela. Gas pa duge luči. Marcel ni za zadnji naj ugasne luč ali, v prevodu, motaj kablove, gasi internet. Ne. Seveda bo to povedal in je povedal. Ampak potem je naredil. In bil najbolj Marcel doslej. Vsaj tako je bilo videti. Več je lahko naredil kot v eni uri na Televiziji Slovenija. Teater in internet sta pač bolj brezmejna kot tv format. Če bi mu žvaka padla ven na teveju… Uh. Tako pa… Ampak to si je treba zaslužiti in Marcel si absolutno je. Tudi zato, ker je takšen, kakršen je. Stroj. Mašin-žaga. Pa kritike, pa analize, pa sociologija, pa ekonomija, pa politika, pa šport, pa muzika… In stil. O, stil. Marcel Štefančič ima takšen stil, da so vsaj mene, ko sem začel tam nekje takoj po 2000, svarili, da ne bom imel takšnega stila kot on. Ne zato, ker bi bilo v njegovem stilu karkoli slabega. Eh. Ampak zato, ker je tako prepoznaven. In edinstven. In to si je prislužil, kar je povedal, izpisal, izstisnil, izživel.

    Marcel Štefančič je vsake toliko, tudi ko nastaja takšen tekst, ki nima nobene želje biti hagiografski, torej fanboy, man-crush nabijanje, vsaj zame luč, ampak v predoru, ki ga kopljem in v njem švicam, propadam, se mučim že tako dolgo, da se ti zdi, da si postal vmes žival. Pa ne človeška ribica. In da bo ta tunel, kot tisti Pitve na Hvaru, če se je kdo kdaj peljal iz Jelse na južno stran otoka, itak premajhen, preozek, da bo v njem cela drama, pa take prakse, da… Se ti zdi, da te nihče ne bo pohvalil, ker si kilometer tunela skopal z žlico. Po možnosti z leseno, ker se ti zdi, da si 50 let za leseno žlico.

    Dan zmage z Marcelom je bil zmagovalen, ker si je vzel čas. Ker je pokazal, da format v bistvu ne šteje. Dokler so kamere in mikrofoni koliko toliko solidni, stream pa boljši od kakega kak-te-ni-prenosa fuzbal streama, ni pomembno prav nič drugega kot – vsebina. Seveda je lahko mnogo političnih izpeljank: Golob je dobil še eno kontekstualno umestitev in priznanje, Marcel si je to med drugim lahko privoščil v javno financiranem gledališču, la la la. Ja, marsikaj bi se dalo napeljati. Ampak tokrat še ni šlo za to, čeprav je legitimno vprašanje, ali bo Marcel z oddajami vztrajal. Sam menim, da bi to bilo dobrodošlo. Ne zato, da bi s tem karkoli dokazoval. Ne. Kako hudo boli, je dokazala nacionalka pod tem vodstvom sama, ko je včeraj imela »retrospektivo Studia City«. Kot slab ponaredek, ki prizna, da je ponaredek, ampak trpi, ker ni original. Marcel je adidas tri črte, tisto drugo sinoči je bilo adiads pet črt.

    V vsakem primeru pa je rafal, ki je sledil s Slavojem Žižkom, ko sta se pogovarjala dva, za katere se zdi, da se težko pogovarjata, ampak da govorita in brblata in guslata, kar seveda ni res, niti slučajno, dokazal, kakšno moč lahko ima pogovor. Kadar to počnejo veliki. Kadar se tega lotijo mojstri. Kadar žvakajo znalci. Ne gre za prepričevanje istomislečih, za pihanje enakomislečih milnih mehurčkov. Eh, ne, čeprav ima (ne)hote in (ne)vede tudi takšen učinek. Ne. Šlo je za moč dialoga, tudi za svobodo, pisano lahko tudi z velikim s, ampak kaj za to. Vsaj za en dan se je dan zmage zdel zmagoslaven. Češ, vedno se najde način. Pa ne tako, da potem doma snameš vsa ogledala in se gledaš le še skozi pofiltriran selfie. Ne. Tako se to naredi. Ni to »cela Slovenija«, sploh ne, že številke tega ne potrdijo. Je pa to Slovenija. Pa če komu paše ali ne. Je.

    Marcel Štefančič je imel za tisto prvo od dobrih dveh ur, ki sta se končali z Bella Ciao, seveda z Golobom skupnega – Janeza Janšo. In se je iskreno začudil, malo nasmejal, na veliko pa razširil roke, ko je Golob rekel nekaj kakor, da se bomo zdaj vsi znašli in da bo zdaj bolje. No, Marcel je z vneto, marljivo, izkušeno, profi ekipo izgubil službo. »No, eni imate pa slavo,« mu je pristavil Golob in pokazal, kakšen mojster komunikacije je. Če ne bi bil, ne bi bil to, kar je. Žaganje drevja je seveda primarno nekaj, za čimer marsikdo žaluje. Ampak ponudi lahko marsikaj. Od papirja do omare za knjige. In to sta naredila Golob in Štefančič.

    Dan zmage z Marcelom je seveda imela vse nastavke še in že pred prvo minuto, da bo legendarna. Da bo nekaj, kar bo ostalo kot del medijske krajine tudi kasneje, ko se kaj že pomeša, kaj pozabi, ampak ostane pa nekako v kolektivni zavesti kot »ko je Marcel mel City v teatru«. In imela je post-legendarni status tudi ob koncu, ko je v odjavni špici pisalo Vége. Ker je pokazala, kaj vse premoremo. Koliko potenciala. In koliko spoštovanja. Ko so na koncu skupaj stali Golob, Žižek in Štefančič in ju je slednji spraševal, če lahko spet nastane nova LDS. In Golob je poslušal »največjega slovenskega filozofa«, kot ga je označil Štefančič, sekundiral pa Golob. Ko sta Štefančič in Žižek končala, je dobil vprašanje še Golob in samo končal v smehu: »Če vidva mislita, da imam jaz tukaj kaj za povedat…«

    Ja, Golob je bil morda ključni stranski igralec, ki bi se lahko znašel tudi v kategoriji glavnega. Ker je pokazal, kako prekleto razume sodobne medije, pojavnost, metode. Ne pravim, da je zaradi tega nadcar. Ne. Sploh ne. Le v tem kontekstu je debata o resnih stvareh imela pridih celo impro lige ali, še bolj, stand up specialke. Marcel se je seveda tudi nekoliko lovil, mestoma je kaj bilo okorno, malo je bilo nenavadno brez glasbe, špice, prispevkov, ampak video premori s kolumnisti so bili ne le dobrodošli, ampak tudi vsebinski, Marcel pa je sam vmes, preden je vezista Goloba po uri »igre« zamenjal golman Žižek, ki izvaja proste strele in penale, kar priznal, da se mora nekaj kakor malo nadihati.

    Ker takšen šus je to bil, ja. Dve uri spoštovanja, vsebine, dialoga. In dokaz, da je včasih forma res samo forma. Studio City je in bo več kot le ime. Ki se bo kdaj vrnilo ali ne. Moralo bi se. Ampak tudi če se slučajno ne, prihodnost in status in nujo in bistvo ima. In bo, dokler bo takšen, vedno imel.

    Ker je dokazal. Če nič drugega, eno samo stvar.

    Da nije žvaka za seljaka.

  • TV finta Rulo

    TV finta Rulo

    Mitja Viler je storil tisto, kar Mitja Viler stori najboljše. Naredil je finto. Svojo finto. Na svoj, poseben, mediteranski, igriv, Rulo način. Kot je bila njegova večna finta Rulo. Prepoznana, očitna, prebrana. Pa je vedno delovala. Je. Proti zadnjemu v slovenski ligi in v ligi prvakov. Zdaj je pa na njegovo novo, mnogo bolj improvizacijsko TV finto Rulo padel najprej Darko Čeferin, nekdanji dokaj cenjeni sodnik. In skupaj z njim vsi sodniki. Viler je pokrčil komolec, stisnil pest in si jo nastavil na čelo. In nekje vmes pripomnil: “Penal ko kuća”. Ja, tole je poletelo vsaj tako kot tisti šus. hapoelu. Za ligo prvakov. Bum, dras.

    Ko je oddaja Pod prečko prišla na Sportklub šele 15. novembra lani, sem spadal med tiste, ki so jo sicer pozdravili, ampak z dodatkom – ampak. Da je, žal, prišla prepozno. Motil sem se. Ne v tem, da je prišla prepozno. O, ja. Prepozno. Temveč da je prišla vsaj pol desetletja prepozno. Ne bi zaleglo niti, če bi prišla ob začetku za slovensko sojenje prelomno sezono, v kateri smo dobili VAR. Ker se je vmes stanje tako poslabšalo, sodniki tako zakokonili in zabubili v svoj svet, da smo padli v področje večdimenzionalne (nad)realnosti.

    Toda Pod prečko, ki iz tedna v teden nabira prvo ligo gostov in drži udaren tempo, je drzno uspela prepričati sodnika ali dva ali tri, da stopijo pred kamero. Z mikrofonom. Da pokomentirajo odločitve mlajših, aktivnih kolegov. Pod prečko je morda še najboljša medijska stvar, ki se je zgodila letos v medijski krajini slovenskega nogometa. Je. Bolje pozno kot nikoli. Voditelja Dejan Obrez in Miha Penko sta postala tandem, vreden pozornosti. Nogomet razumeta in to tako dobro, da znata o njem govoriti dovolj preprosto, pa ne banalno, in hkrati strokovno, ampak ne teoretično. Ker, mimogrede, vse ostalo… Od katastrofalne produkcije, slabe kakovosti slike, zamujanja pri vklopih do prehitevanja zvoka, pa do subjektivnih presoj o komentatorjih in sokomentatorjih še nisem niti prilezel. Je za kakšen drug tekst.

    Foto: zajem zaslona / Sportklub

    Ampak oddaja Pod prečko je vpeljala sodniški pogled, kar je samo po sebi dobrodošlo, vendar le do določene mere, če tam sodelujoči niso zmožni priznati napake svojih kolegov. In tako je po vroči nedelji prišel ponedeljek in zadnja situacija, ko je v nedeljo v izdihljajih že tako nore tekme Martina Kramariča žoga v kazenskem prostoru Brava zadela v roko.

    Meni je na tribuni, ko posnetka še nisem videl, novinarski kolega rekel, da si je Kramarič zaščitil neposredno obraz. Takoj sem se spomnil, kako je, iz precej bližnje situacije, to storil tudi Marcos Tavares leta 2018 v Krškem. Ko si je zaščitil obraz po indirektnem strelu. Če si ga ne bi… Bi končal v bolnici, njegov nos, najbrž pa obraz pa ne bi bila enaka. Če ne verjamete, kako trde so žoge v prvi ligi, kako napumpane… In ne, novinarski kolega ni imel prav. Ne. Se zgodi, vsi se zmotimo lahko v presoji. Tudi zlahka.

    Bolj kot sama analiza situacije, kjer ni VAR niti resno preveril, če je šlo za igro z roko, ki bi vodilo do enajstmetrovke, je presodilo nekaj drugega. Zgodilo se je nekaj, česar ponavadi ne vidimo. Zakaj? Ker sodnikov ne vidimo takrat, kadar ne zmorejo niti prisluhniti drugemu mnenju.

    In prav to je tisto, kar ponavljamo. O tem pišemo. Zaradi tega so slovenski sodniki, ki imajo neverjetne uspehe v tujini, na tako slabem glasu doma. Ker kot da niso del tega, čemur pravimo nogomet. Prav to je tisto, kar je presodilo v ponedeljkovi oddaji Pod prečko. Ravno razlika v dojemanju, kaj nogomet v osnovi je.

    Foto: zajem zaslona / Sportklub

    Mitja Viler je bil besen, ampak ni šel predaleč. Bližje mu je humor, zato je ponavljal, da je bilo očitno v VAR sobi vroče. Takšen je. Sporne situacije sprejme pronicljivo. Ima pač takšen karakter, kar je, vsaj za moj okus, dobrodošlo. Morda je bilo drugače, ker je bil za razliko od Oskarja Drobneta, ki je tisto dopoldne uradno izgubil službo pri Aluminiju, v studiu. Drobne, nekdaj odlični strelec, ki je imel die-hard logiko pri »šumarih«, dokler je to pač še šlo, je imel, če bi bil jaz na njegovem mestu, slab dan. Pa se je smejal. Rahlo cinično, kako se pa ne bi, glede nato, da je sam ponavljal in opozarjal na številne sporne odločitve, ki se, kadar si dolgo zadnji v ligi, niti ne prebijejo v forume, oddaje, analize. Ampak Drobne se je Darku Čeferinu smejal. In to iskreno. Ni se mu posmehoval. Ne. Enako Viler.

    Skupaj z voditeljema Dejanom Obrezom in Miho Penkom v studiu, ki sta dvignila nivo govorjenja o slovenskem fuzbalu na televiziji na povsem nov nivo, a sta previdno ostajala v ozadju, kakor je tudi prav, sta ostala v domeni – igre. Fuzbal je v osnovi – igra. Nekaj, kar nam je tako dostopno, skupno, dosegljivo. Žogo lahko brcne praktično vsak. Dve torbi po pouku, še s pohojeno piksno se da igrat fuzbal. Bolj vsesplošna je samo še gola atletika. In prav nepredvidljivost nogometa ter njegova izjemna razširjenost je tisto, kar ga dela za, no, nogomet. Najbolj pomembno postransko stvar na svetu. Tako pomembno, da se vsak fant lahko vpraša v malo večjem bloku ali pa kraju, če je v tem bloku ali firtlu kdo boljši od njega. Ali nje.

    Mitja Viler in Oskar Drobne sta bila takšna, kakršna sta bila kot igralca. In to ne katerakoli. Viler je osemkratni državni prvak z dvema kluboma in s 411 nastopi peti na večni lestvici tistih z največ nastopi v prvi ligi. Oskar Drobne je še vedno med dvajsetimi najboljšimi strelci v zgodovini lige, v kateri je zabil 87 golov. Gre za dva, ki tvorita zgodovino slovenskega nogometa in njune besede ter obnašanje ne le štejejo, ampak legitimno štejejo. Kar pa ne pomeni, da Darko Čeferin v primerjavi z njima nima teže. Seveda jo ima. Ob tem, da je v prvi ligi sodil na 193 tekmah, je trikrat sodil v ligi prvakov, enajst kvalifikacijskih tekem reprezentanc, 26 tekem v ligi Evropa… Tudi njegove besede in obnašanje štejejo.

    In prav soočenje v studiu je pokazalo na tisto, kar ponavljamo, opozarjamo, grajamo, kričimo, rohnimo. Nekateri pa, žal, tudi zblaznijo. Darko Čeferin je navzlic svoji ugledni karieri pokazal, kako daleč so slovenski sodnik od preostalih udeležencev. Darko Čeferin se je presedal na sedežu, ko je trdil, da je šlo za »nenadno žogo«. Nekaj, česar v pravilnikih ni. Ja, tam so pravila o tem, da se igralec »naredi večjega« in »nenaravni položaj roke«. Vse to poznamo, sodniki najbolje. Do te mere, da znajo zdrdrati vse alineje in podpičja. V nečem tako osnovnem, kot je nogomet. Kjer so, priznamo, pravila lahko tudi precej zaguljena, še zlasti kadar gre za redke, težke, sporne, nenavadne situacije.

    Foto: zajem zaslona / Sportklub

    Toda bolj kot samo pravilo in presojanje, ali bi Maribor moral dobiti enajstmetrovko – ja, ker Kramarič je umaknil glavo in iztegnil roko stran od sebe, kar se na posnetku jasno vidi, kar sta poudarila Viler in Drobne -, je štelo obnašanje Čeferina. Gledal je v prazno. Presedal se je. Kot da je imel nek notranji monolog. Seveda je to le gola špekulacija, ampak ni pa daleč od resnice, če zapišem, da mu je bilo vidno nelagodno in neprijetno.

    Taka reakcija je človeška. Ampak kar ni človeško, je način, kako je Čeferin gledal mimo vseh. Kot da se ga vse skupaj ne tiče. Jaz sem svoje povedal in – zdravo. »Vi se seveda lahko ne strinjate s tem,« je na koncu vehementno, skoraj oholo pristavil Čeferin. K temu je voditelj Penko briljantno pristavil, da fino, da obstaja oddaja, da sodniki vedo, da se ne strinjajo z njimi. Penku je šlo na smeh. Ker primarno gre za to. Za smeh. Ker to je najprej smešno, potem pa žalostno. Čeferin je ponazoril vso oholost, ošabnost, nesramnost, sektaškost slovenskih nogometnih sodnikov. Ne vseh, ampak gotovo pa tistih, ki jih prenašamo iz vikenda v vikend. Pokazal je, da smo lahko, če povzamem, še srečni, ker se ne strinjamo. Da bo pa sodnikova vedno zadnja.

    Ja, bo. Ampak na dolgi rok? Nogomet je šel tako naprej, da so sodniki dobili pomoč. Morali so jo. Da ne bo pomote: sodniki garajo za sojenje v prvi ligi, njihovo znanje je gotovo nesporno, njihov trud in odrekanje takisto. Ampak saj za to so tudi, če so v ožjem krogu, ki veliko sodi, zelo dobro kompenzirani. Sploh, če se prebijejo še do mednarodnih tekem. Toda nič ne odtehta njihovega obnašanja. Damir Skomina je, česar sami ne razumejo, zgradil avtoriteto, ker je tak karakter. In zasluženo prišel do višav sojenja. V njegovi senci pa so tisti, ki bi šli po njegovi poti, pa pač nimajo takšnega karakterja. In takrat nastopi problem. Ko sodnikom zdrsne. Kot je zdrsnilo Čeferinu v Pod prečko, ko je dvema izkušenima nekdanjima igralcema in voditeljema dovolil, da se ne strinjajo.

    Načeloma je situacija, ko se strani strinjajo vsaj glede tega, da se ne strinjajo, vsaj znosna. Načelna in spoštljiva. Toda slovenski sodniki še vedno delujejo, kot da so oni tisti, ki bodo določili pogoje za takšen razhod. Ne. Nogomet ni tu zaradi sodnikov. Pa sploh ne govorimo o kriterijih. Ker nima smisla. Ker sodniki ne razumejo, da sami z odločitvami postavljajo kriterije. Živimo v vizualnem času. Času odtisov. Roke na derbiju se ne pozabi. Niti po treh tednih. To ostane. Čeferin in taki pa bi na to radi pozabili in se sploh ne bi resno pogovarjali.

    Hvalevredno je, da je Čeferin prišel v studio. Ampak včeraj je obnemoglo in oholo deloval, kakor da ga naslednjič več ne bo. Kakor da mu je taka debata odveč. Debata, ki lahko resno odloča o prihodnjih odločitvah, ki so še bolj resne v tej stvari, ki jo itak jemljemo preveč resno. V fuzbalu.

    Toda Mitja Viler in Oskar Drobne sta z voditeljema spomnila, da je fuzbal v osnovi igra. Darko Čeferin pa je bil nelagodni obraz druščine, za katero je to kartel, služba, status, poslanstvo. Seveda je za sodnike drugače. Zanje pač fuzbal ni igriv. Čeprav je seveda tudi lahko. Sodnik ne more biti pretirano kreativen. Ne rabi pa nam dvigovati živcev in nam potem razlagati, pardon, dovoljevati, da se ne strinjamo.

    Edited in Prisma app with Gothic

    V celotni situaciji, ki jo bo podpisala odločitev disciplinskega sodnika po tekmi Maribora in Brava, je jasno, da je nastal velik problem. Da poti nazaj ne bo več. Ker je nogomet živa stvar. Navade slovenskih sodnikov, da povprek kompenzirajo eno napako z drugo… V času VAR-a tako pač ne gre. Ne moreš dobiti penala na naslednji tekmi. Ne. Ne deluje več tako. Predvsem pa je čas, da se sodniki spomnijo, kaj nogomet v osnovi je. Igra. In da stopijo iz svojih višav, iz svojega sveta, odrezanega od realnosti.

    Začnejo lahko pri svojem nekdanjem kolegu. Predsedniku Nogometne zveze Slovenije.

    P.S. Mitje Vilerja bi bilo, kot se je govorilo ob njegovem slovesu od igrišč, škoda, če bi bil le »provec« ali klasični marketingar. Ker ti so v našem nogometu daleč od javnosti, včasih tudi od medijev in zlasti navijačev. Mitja Viler je ljudski tip človeka. Za pred kamero. Ne bo vse takoj uspelo, ampak prihodnost je. Ker v primejavi z Andrejem Razdrhom in Matejem Mavričem, ki sta le korak naprej od Branka Zupana, ne pa veliko, je on res lahko pravi strokovni komentator. Ne rabi se udinjati nikomur. In ne rabi paziti na to, kar reče. Zato pa je naredil gesto, ki je ikonična. No, finto.

  • Svajpni me

    Svajpni me

    The Tindler Swindler je »true crime« dokumentarec, ki bi lahko bil film, pa ne more biti. Ampak nič zato. Še bolje. The Tindler Swindler je dober true-crime zato, ker deluje kot film, ki se zaveda, da ne more biti film, ker je realnost še bolj nora. Ker je vse noro. In na koncu ne veš, ali lahko rečeš vsemu in vsem točno to. Da so, no, nori. Vse z aplikacijo Tindler vred.

    Za nas, ki smo lani gledali najbolj noro Tarčo sploh, morda celo Tindler Swindler ni tako šokanten. Ali presenetljiv. Ker pri nas smo gledali kot del političnega dogajanja tipe, ki so plavali z želvami, repali poleg avionov in se gladko obriti nastavljali kot zmagovalci sodobnega časa. Zato The Tindler Swindler ni takšen šok. Ne more biti. Že zato, ker vemo, že od nekdaj, da obstajajo ljudje, ki te bodo nategnili. Večplastno. In/ali dobesedno.

    Film pripoveduje zgodbo o izraelskem prevarantu Simonu Levievu, ki uporablja aplikacijo za zmenke Tinder, da locira posameznike, s katerimi čustveno manipulira, da bi zagotovil finančno podporo svojemu razkošnemu življenjskemu slogu. Tako pravi kratka obnova zgodbe, v kateri junakov ni. Kvečjemu bi lahko zmagala aplikacija Tindler. Če bi bil klasično politično hiperkorekten, potem bi rekel, da bi se serija morala spraviti na aplikacijo. Ampak Netflix je to že obdelal v The Social Dilemma. Medtem ko Marku Zuckerbergu pada število naročnikov prvič v zgodovini Facebooka in vse stavi na svoj »metauniverse«, niso aplikacije nič manj vseobsežne. Za vse tipe ljudi.

    Foto: zajem zaslona / Netflix

    Sam imam sicer kar nekaj vprašanj za ustvarjalce, najde se kakšna luknja v par preskokih, ampak zgodba je tako nora, da iskati razum… Pri vseh. Predvsem pa film pretehta politično (ne)korektnost vsakega od nas. Ravno zdaj, ko gledamo po štirih delih res fajn narejene serije Pam & Tommy, kako da je Pamela Anderson rekla Tommyju Leeju, češ, ti boš kralj, tebi bojo stiskali petke, jaz bom pa kurba, je to toliko bolj očitno. Pam in Tommy sta leta 1996 postala prva, ki sta obrnila internet na glavo. No, ne onadva, ampak tisti, ki so v internetu videli, no, denar.

    In prav to je srž, jedro, bistvo problema. Denar. S tem je antijunak The Tindler Swindler pač pritegnil. Ker pač to pali. Denar je seksi. Denar te naredi seksi. Kapitalizem ima pač dve opciji. Ali svajpneš levo ali pa desno. Ker ve, kako deluje človeška narava. Pod pretvezo, da za vse odgovarja vsak sam.

    Ne bi rekel, da je The Tindler Swindler med najboljšimi dokumentarci. Sploh ne. Za kaj takega poglejte štiriurni We Need to Talk About Cosby, kjer se Amerika preizpraša, kaj naj naredijo s tistimi, ki so jih nekdaj oboževali, potem pa se pokaže njihova druga, grozljiva plat. Enako se je zgodilo seriji Cheer, kjer je bilo še bolj nagnusno, kaj se zgodi z enako privlačnim junakom serije, ki je povrhu odkljukal prav vse tisto, kar se danes rado vidi kot slavje multikulturnosti.

    Foto: zajem zaslona / Netflix

    The Tindler Swindler je po svoje revanščističen. Ampak mu ne uspe povsem. Kar pa je spodbudno, je to, da je spet novinarstvo tisto, ki zagrabi tam, kjer drugi ne. Kar se kaže tudi v Inventing Anna, čeprav sem doslej pogledal le en del. To je tip novinarstva, četudi vemo, da imajo Skandinavci res neizprosne medije, ki ga še novinarji radi gledajo. To je prikazano tako, da bi marsikdo rad to delal, čeprav se ne vidi marsičesa, zaradi česar smo na koncu reveži. Ki nam na Tindlerju ne bi uspelo.

    Ampak kakorkoli že. The Tindler Swindler ima skoraj podoben šus, kot ga je imel recimo Volk z Wall Streeta. Le da je bil tisto biografski film. To pa dokumentarec. Ki je imel res na svoji strani dva neverjetno močna lika. In newtonovsko silo na drugi strani. Bam.

  • Dolina rož #1: Fatalni s.p.

    Dolina rož #1: Fatalni s.p.

    Dolini rož je že v enem samem, prvem delu uspelo, kar ni ne Leninovem parku niti Jezeru. Ne Primerom inšpektorja Vrenka, Ekipi Bled, V imenu ljudstva. Ali, če želite, Življenjem Tomaža Kajzerja. Ne. Dolina rož je serija je uvedla nekaj, kar nujno rabimo, pa tako redko dobimo. Prinesla nam je antijunaka, skoraj zlikovca, ampak ne preveč očitnega, temveč uglajenega, ki pa ga radi mrzimo. O, kako mrzimo. Radi mrzimo. Na jetra, živce, organ nam gre. Tako zelo, da bi skoraj radi imeli radi Tarasa Birso. Čeprav je tudi to nemogoče.

    Po treh delih Leninovega parka, ki so bili tako prepleteni, da sem prejšnji teden, se opravičujem, sploh tistim rednim bralcem, nekaj vas jel, obupal nad pisanjem recenzije. In to jaz. Ki sem v Špilferderberju še v petek razlagal, kako rad pišem o slovenski popkulturi. Kamor je Leninov park – zahvaljujoč Jezeru – absolutno spadal. Ampak po dveh takih ponedeljkih… Tretjega nisem zmogel. Kot da je Tadej Golob napisal tako knjigo, Klemen Dvornik pa posnel točno tako serijo. Za možgane zlomit. In tipkovnico.

    Foto: zajem zaslona / TV Slovenija

    Prav fino bi zato zdaj sedla teorija, ki je gola špekulacija, dejansko pa nabijanje, da je bil Leninov park tako prepreden, zapleten, utesnjen, tesnoben in poletno soparen samo zato, da Dolina rož zdaj deluje kot neke vrste cvetoča, osvežujoča, sveža pomlad. Okej, da bi Golob zlagal neke vrste kolaž letnih časov, ne verjamem, čeprav se nekako tako tudi lahko bere. Jezero je zima, Leninov park poletje, Dolina rož pomlad in Virus jesen. Ne vem. Morda. Pa ne pravim, da je Golob picopek ali Vivaldi. Sploh ne.

    Pričakovano je Matevž Luzar – zakaj pričakovano? ker snema res kul, tekoče, tv stvari – posnel bolj »telegenično« serijo. Mini serijo, ker trije deli se res težko kvalificirajo kot serija. Še vedno gre za podalpski noir, ki ima zdaj že nekaj začrtanih, obveznih prijemov. Dolge sekvence, mrki obrazi, notranji neslišni monologi (naracija v offu bi bila najbrž najboljša stvar, sploh v izvedbi Cavazze). Hiter umor, če se da, več njih ter delovni odnosi, ki imajo neizpovedane predzgodbe. Zahrbtni šefi, na pol idilične družine, dobri avti. In zdaj še res bogati ljudje, ki tudi izgledajo kot bogati ljudje. Ker je pač Golob preselil dolino rož v Rožno dolino, ki že dolgo ni več sinonim za najbolj pokozlano študentsko pustovanje v šotoru, temveč za svinjsko drage bajturine, kjer Ljubljana najdražje spi.

    Dolina rož je že napisana spjevsko in ljudsko. Krimič, s.p., kot sem napisal pred dvema letoma po izidu. V Luzarjevi izvedbi pa deloma celo nudi prizmo gledalca, ki je Jezero gledal, ker so ga »vsi« gledali, nato pa je skoraj obupal nad Leninovim parkom. Ta bo morda ostal kot najbolj težka od vseh uprizoritev, ker je že ubeseditev taka, da smo, kot rečeno, še zvesti recenzenti obupali.

    Foto: zajem zaslona / TV Slovenija

    Edina finta, ki gledalca lahko izgubi, je predzgodba, čeprav je teh Jezero zaradi svoje dolžine (šest epizod) itak nanizalo največ, ne pa dovolj. Še vedno imamo najbrž težave z imeni posameznih likov. Še tisti, ki smo brali knjige. Okej, Taras Birsa. To gre. Tina Lanc? Najbrž tudi. Pri Ostercu in Brajcu se včasih že skoraj zameša, kateri je kateri. Imeni? Bo že težje, ne? Pa dobro, saj nismo razredniki, vem, toda že pri ženi Alenki pade najbrž spomin, da se o hčeri, šefih, forenziku, nadšefih, odvetnikih ne menimo. Imena? Bo šlo? Ko je Ivo Ban vstopil v sceno Doline rož, nisem bil povsem ziher, če je igral že v Jezeru. Je? Aha, imdb, hvala lepa, je. Morda tudi zaradi V imenu ljudstva, kaj pa vem.

    Zato Dolina rož ne more delovati tako učinkovito brez ogleda Jezera in Leninovega parka. Ni pa usodno. Da se, kar je izjemno. Zakaj? Ker je zgodba zdaj obrnjena. Taras Birsa ni več glavni. Šel je. Dal odpoved, preden bi ga suspendirali zaradi Leninovega parka, streljanja, delanja na lastno pest itd. Tak pač je. Ne bodo njemu po glavi srali, raje se sam sebi, tako vsaj lahko nadziraš količino dreka, ki ti pade na glavo, kot je enkrat rekel Magnifico.

    Če bi Dolina rož bil vodna tehtnica, ne bi bila več nagnjena le k Tarasu, brez katerega lahko kadri tudi povsem padejo. Zdaj ima protislovje, tekmeca, kakršnega v Lančevi, ki je bila v Leninovem parku tehnično njegova šefica, ampak tega nikakor ni zmogla – iz vsaj dveh razlogov, mladosti in rjuh -, ni imel. In povrhu je zdaj prav on osumljenec. Nemudoma. Ker je vzel pač prvi primer ob prvem klicu, kar je morda v seriji žal opuščeno. Od gostilne ob lokalu pa pisarne in vsega, kar Golob opisuje. Škoda. Tu je viden davek polovične doze epizod.

    Foto: zajem zaslona / TV Slovenija

    Toda kljub temu je zgrajena napetost. Na več ravneh. Mora biti, ker sicer alpski noir (pro)pade. Preveč glacialen, ledeniški je. Kot zgodovina, kjer se desetletja ne zgodi nič, nato pa v kakem letu vse. Taras Birsa je sicer svojevrstni upornik, ampak le do neke mere. Vsekakor ne bo nikdar zares zapustil cone udobja. Ko dobi debelo kuverto keša za prvi primer, mu je celo nerodno. Kasneje bi denar celo rad vrnil. Pa čeprav ga tako žena kot hči spomnita, ena z besedami, druga s pogledom, da pač prispevke mora plačat. Kar pove tudi Jakobu Ahlinu, svojemu nasledniku. Da mora plačevati prispevke, označi za žalostno.

    Ja, Taras. Dobrodošel. Tako je na svobodi. Dvajsetega v mesecu, zdaj je, koliko, že 425 evrov, tu nekje, plus minus? Ja, vsakega dvajsetega. Minimalno, se razume. Lahko tudi več, če imaš. Taras ve, da se lahko zanese na ženo in tudi se. Saj se bo moral, če bo želel dobiti kdaj novega volvota, ker ta že malo škripa, sodeč po napovedniku za drugi del pa se mu obetajo še precej slabši časi. Volvota na sp? Z enim primerom? Sveži zasebnik, detektiv? Vso srečo.

    Ampak Taras pač ima ravno to. Srečo. Alenka ga ni zapustila, raje gleda filme. Pa je vedela, še Lančeva je vedela, da ve. Ampak zdaj, ko bosta še babi in dedi… Ločitev? Vendar vse to je v ozadju. Ker v ospredju je vedno primer. Čeprav ni, Taras ne gleda več v gore, čeprav pozna še vse rože in ptiče iz Nepala, ker je nekdaj bil na Daulagiriju, strahu in trepetu Himalaje. Taras ne ve, kje bo našel nove vršace, vidimo pa, da se v mrmranju v brk zelo bori sam s sabo. Sebastian Cavazza je poosebil lik. Dovolj ga je izdelal, da lahko stopi bolj v ozadje, kar tudi je vsa poanta Doline rož.

    Leninov park je želel dati več življenja ostalim likom, a ker so bili primeri tako prepleteni, se je Brajčev infarkt pretvoril pač v tek in prijateljstvo, da ima Taras še stik z delom, ker ga v tem primeru tudi mora imeti. Da bi Brajca skrbelo, če ga Taras, ki ga goni na Rožnik in mu kupuje superge, vidi s čikom? Niti malo. Da bi Lančeva govorila o tem, kako ji je zveza kao propadla? Nak. Taras še doma bolj malo govori.

    Zato je Dolina rož serija, ki je potrebovala zasuk, obrat, prelom. Karkoli. Ker sicer bi se nam od Tarasa zmešalo. Umolknili bi. Ali pa imeli afero. Kaj pa vem. Tako pa je Taras končno dobil izziv, ki ga je z odpovedjo seveda sprožil sam. Navrgel je – Ahlina. Saša Tabaković ga igra morda še preveč zajebano in oholo, ampak s tem ni zaenkrat nič narobe, samo da »method actinga« ne bo preveč, kot smo videli z malim nacijem v Leninovem parku, ko je kljub vidnemu trudu šlo nevarno blizu karikaturi. Če bo Dolina rož želela uspeti, kjer Leninov park ni, bo morala več graditi na ozadjih. Seveda je podlaga knjižna predloga, toda prvič se mi je porodila primerjava s Primeri inšpektorja Vrenka, kjer so primeri, liki in osumljenci dobivali bolj trdna ali oprijemljva ozadja. Ahlin ga zaenkrat še nima, kar ima, je mukotrpni šah z Birso. Makiavelistično se ga loti, pod avtobus bo vrgel magari vse: njegove sodelavce ali družino. Vseeno. In v tem je Ahlin nujen, kvaliteten, brezbrižno pizdakast lik, kakršnih pri nas manjka. Ampak če želi biti uspešen, mora imeti svoj lok.

    In enako seveda velja za familijo Zupet. Bogato familijo. Kakšna bajturina, a? Stari Zupet še miga, bolj spodaj kot zgoraj, khm, zato ima mlado ženo in poročno predpogodbo ter hčer Klaro, ki ima več kot očitno dovolj skrbi in še več časa, da jo tako zelo skrbi za očeta. Seveda gre za keš. In Iva Krajnc Bagola vrhunsko tudi pokaže, da je keš. Ona je keš. Čisti keš. Od nekdaj. Rojena v keš, živi za keš, diha keš. Morda je nekoliko enodimenzionalna, vsaj zaenkrat, ampak to ne pomeni, da ni večplastna, kakor je Krajnc Bagola pojasnjevala tudi v intervjuju za MMC. Kakopak: fatalna je. Kaj je fatalnost? Uf. Kot mi je rekel Damir Skomina, ko sem ga vprašal, kako bi pojasnil pravilo ofsajda. Ne bi. Narisal, pokazal bi. Pokažeš s prstom, čeprav se to ne spodobi. In, evo. Birsa kakopak skozi to vidi. Ve. In ne, ne zmede ga niti Klarino sončenje. In taka obleka. Prelahko? Očitno.

    Foto: zajem zaslona / TV Slovenija

    Dolina rož je ubrala časovno preskakovanje, kar pa ni moteče. Morda je celo dobrodošlo, saj se in medias res znajdemo v sobi za zasliševanje, kjer je Taras Birsa kar naenkrat osumljen. Ampak to nekako nima tako šokantnega učinka, kot bi ga nemara moralo ali naj imelo. Ne. Šoki so, to zdaj že vemo, prihranjeni za konec, tisti notranji, analitični, psihič šoki, ki podpisujejo slovenske tv kriminalke. Začetki so krvavi, trojni umor, dva v postelji in en za mizo, Zupet, pa njegova žena z ljubimcem v postelji. Ampak kaj nas bolj zanima? Zakaj je čistilka, ko je prišla pucat in prva našla trupla, šla najprej gor? V spalnico? To je zanimalo Ahlina, trikrat sta to vprašala Osterc in Brajc. Tu, tu je največ napetosti. V samih primerih.

    Kajti zaenkrat še ni povsem jasno, koga želi Taras Birsa v ekranizacijah reševati. Sebe ali primere? Ali vse hkrati? Ali nič? Zdaj je bolj v pasivni kot aktivni vlogi. Privat državljan, ja, primerjava z Rokom Snežičem je zeeeelo daljnosežna, ampak na zaslišanju se je očitno počutil podobno. Češ, zakaj me zdaj tu zajebavate?

    Taras Birsa v izvedbi Sebastiana Cavazze ostaja lik, ki je konflikten. Najprej sam s sabo. Ker je empatičen, ampak do neke mere. Verjame, ne, upravičuje svoja dejanja. Vse je zgrajeno na morali, ki noče biti superiorna, ampak (ne)hote je. In zato nasrkajo tisti okrog. Če je tak Taras, morajo biti tudi drugi. In tak je Ahlin, zato mu pa gre na živce.

    Foto: zajem zaslona / TV Slovenija

    Ko pridejo ljudje s trdnimi prepričanji, ga, po domače, stisne prpa. Tega ne pokaže, močen je, ampak ni pa vsemogočen. In to ve, zato pa da glavo med roke, ko ga privedejo kot osumljenca za primer, ki ga sploh ni želel. Pa smo spet pri Die Hard. Taras nič od tega ni želel. Pač delal je. Če bi lahko, bi se ga napil. Pa ne pije. Teče. Z Ostercem, da ga ne bi še en infarkt. Hkrati pa mu štopa in ga bodri. S čevapi. Kaj bodri njega?

    Dolini rož je v enem delu uspelo pošteno pretresti osnove, ki smo jih poznali do sedaj. Škoda, da jih ni še bolj.

    Najbolj rožnate

    3. Silence je v špici darilo ušesom.

    Foto: zajem zaslona / TV Slovenija

    2. Za rumeno moraš imet stil

    1. Prvo, pa muško. Balkan bo balkan.

    Foto: zajem zaslona / TV Slovenija
    Foto: zajem zaslona / TV Slovenija