Oznaka: tv slovenija

  • Poklicani: serija, ki je skoraj najboljša. Ni pa za vse. Joj, ne.

    Poklicani: serija, ki je skoraj najboljša. Ni pa za vse. Joj, ne.

    Kaj je večja katastrofa: katastrofalne poplave ali vaša mlajša sestra? Odgovor ponuja nova serija Poklicani: oboje. Nova serija, po kateri najbrž navala za delo v klicnem centru 112 ne bo kaj dosti večje. In serija, po kateri bodo starejše sestre še vedno tako gledale na mlajše. In mlajše na starejše. Serija, ki ne more rešiti prav veliko. Razen življenj. S scenarijem, kakršen je dih jemajoč in nekaj najboljšega, kar smo videli v tv serijah sploh pri nas. To pa.

    Poklicani je vsaj po pilotni prvi epizodi nekaj najboljšega, kar se (je) da(lo) gledati na TV Slovenija. Tam, najbrž nekje od Dekamerona dalje. Ali Ščuka je, ščuke pa ni. Ja, z Jezerom vred. Drzna, predrzna in ja, za ta naš prostor ne samo premočna trditev. Tudi nismo vajeni tega. Joj ne. Pohvaliti karkoli? Novega? Dati na piedestal? Joj ne. Ampak Poklicani si drzne biti to. Tudi če ni in dvomim, da v kar osmih delih to tudi bo. Skoraj zagotovo ne.

    Toda takšnega učinka vse od Jezera dalje ni bilo. Okej, Jezero je bil drugi špil. Napumpan, naciljan. V pravem trenutku, ko smo vsi že gledali serije vsepovsod, smo Slovenci naredili serijo kao zase v prime time terminu, kar najbrž je ob Planici, fuzbalu ali basketu in volitvah le še nedelja zvečer. Ko je nacionalka poskušala in ji je uspelo. In ker ji je uspelo, malo na slepo, predvsem pa na firbec, čeprav smo vsi jamrali, da se Cavazze aka Tarasa Birse nič ni slišalo, je potem štancala. Ekipa Bled, Leninov park, Dolina rož pa do Primerov inšpektorja Vrenka in, po ovinku, V imenu ljudstva, ki je bila na koncu boljša, kakor na začetku.

    Zajem zaslona: TV Slovenija

    Poklicani ne bodo sicer niti najboljša serija niti najbolj gledana. To sploh ne. Že zato ne, ker je nacionalka najprej nekaj palamudila, da bo Vrenko spet fasal tri primere, pri čemer za vsakega nuca dva dela, zdaj pa smo eni kar gledali po prvem Vrenku napovednik za 9. marca. Čakaj, čakaj. Kako 9. marec? Vrenko bo potem samo dva dela? Da bi bil taki razkoš, da bi nacionalka furala dve seriji hkrati, tega filma, no, serije pa ne bomo videli. Film, ta celo zdaj ima denar, nacionalka pa itak reže in reže. Pri vsebini. Ne ljudeh, vsaj ne svojih. No, s to popotnico je štartala serija Poklicani: s popotnico – kje je Vrenko?

    Martin Vrenko je dobil končno v tretji sezoni malo bolj zagonetni primer, kar politika pač je. Vrenko je dobil politični triler, ampak le po ovinkih, nakazalo se je, kje bi bil resen potencial, toda mi nismo niti Hrvati, ki so imeli Novine, kaj šele Srbija, kjer so posneli Porodico in usodo Miloševića. Spet, tega filma, no, serije ne bomo videli. Vrenko na koncu paralelno itak rešuje vsaj svoj odnos s punco in fotrom, kaj bo potem še politiko? Čeprav je bila tretja izvedba tako močna kot šibka hkrati. Močna zato, ker nimamo klasičnih umorov take sorte, da bi jih štancali iz nedelje v nedeljo, temveč imamo politično klanje z noži v hrbet. V bistvu je Vrenko razgalil celo to, kako potem lahko izpadejo Odmevi. S Tanjo Gobec vred. Šibko je bilo pa to, da si serija ni upala ven iz okvirjev, ki so bili predvidljivi, kar pa, spet, najbrž občinstvu godi. Ob nedeljah. Občinstvo nacionalke, ugibam, pač gleda tv sproti, vrenko ni streamerski hit.

    No, na vse to potem priletijo Poklicani. Ni sicer daleč, od policije do 112 je ena cifra, ampak vmes je kar cel svet. En Kadunc, dobri stari Kadunc, ki ga je v Outsiderju za vse večne čase upodobil Uroš Potočnik, je tu že stari fotr, starina, đomba, pa še on ima napake. Poklicani je serija o samih napakah. No, napakah. Nič ne gre prav, niti ne more. Noben ne pokliče na 112 in vpraša, kako je kaj. No, razen tukaj. Vendar da ne bom predolg, vsebino lahko itak najdete ali pa si pogledate. Bistvo te rezencije je, da sta si Iza Strehar s scenarijem in Žiga Virc z režijo pač upala. Pa ne zdaj spet ne vem koliko. Upala sta si že prej, vsak po svoje. Iza pri Prasici, Virc pri Houston, imamo problem. To je nova generacija, ne pa nujno novi val. Je pa tesnobno, najbrž, za tako generacijo, ki snema nekaj za svojo generacijo. Toda to je ja edina pot. Drugače ne gre. Razen če bi res ciljno snemali in kopirali.

    Zajem zaslona: TV Slovenija

    Poklicani niso zdaj spet ne vem kako izvirni, malo diši po danskem Den skydlige, ki je doživel netflix remake The Guilty z Jakeom Gyllenhallom, ampak bolj na daleč. Podobne sestavine, ne pa nujno ista jed. Poklicani je dobra serija, ker si dovoli biti res takoj sproščena in neobremenjena. S čimerkoli. Like predstavi take kot so. Če je to novi socrealizem, pa naj bo. So liki malo preozki za serijo? Bomo videli, mogoče res, toda ključ je potem tudi v izvedbi in tu sta Lara Vouk (lik z imenom Aleša, mislim, a res, fak, Aleeeešaaaa) in Mia (Suzana Krevh) mojstrsko izbrani. Zakaj mojstrici? Si lahko mojster tako relativno mlad? Ja kdo pa naj igra take like, pri čemer je Vouk letnik 1991, Krevh pa 2000.

    Prva igra očitno ločeno starejšo sestro, ki se je pač morala zgurati v lajfu in pač dela na klicnem centru 112, Mia pa je jebiveter, skoraj preklasične sorte, čeprav bi se marsikdo našel v opisu tipa natriletnega kolobarjenja s praho. Bolj kot istoimenski band je znan opis »pa si šla v gimnazijo za tri leta, pa ni bilo zate in si šla ekonomsko, pa si šla študirat psihologijo za tri leta, pa si pustila in si se odločila, da je zate sociologija in ugotovila, da tudi to ni zate«. Nekaj takega. Kdor od nas je pustil dva faksa, bi se tudi pizdil, če bi dobil pri 25 letih po takem rezimeju nato gintonik z brezalkoholnim đžinom. In potem predaval, da gin brez alkohola ni gin. S fengšui metodo.

    V bistvu je simbolika precej jasna, saj bo očitno Aleša bolj uspešno in na daljavo reševala tako klicatelje v resni stiski, sploh, kaj je že, tisto Petro, ki seveda tudi išče sestro, kot pa bo reševala lastno sestro in odnose. V tem je serija predvidljiva in samo zato, ker jo premika v malo drugačen prostor, 112 klicni center, jo to še ne naredi sodobno. Pravzaprav je nekaj bizarnega: ob nedeljah nacionalka verjame, da bo najbolj vžgalo, če se rešuje umore (Vrenko, Jezero), politične zvijače (V imenu ljudstva) ali naravne katastrofe in nesreče (Poklicani). Je pa res, da uvod s poplavami, ki poplavijo s klici klicni center (prelahka povezava, haha), deluje, ker so bile poplave pač res krute in katastrofalne in ne tako dolgo nazaj.

    Zajem zaslona: TV Slovenija

    Poklicani so močni in dobri in najboljši zato, ker se ne ozirajo na prav nič. ne bi jim moglo bolj dol viseti, kaj bo kdo o tej seriji rekel. Da ni Vrenko, da je kopija, da ni to to, da so liki predvidljivi, da mora biti očitno en lik istospolni, da je šef nesposoben, da imamo ljudi radi pse tako zelo, da kličemo na 112… Ne bo dosti »Slovenije« na prvo žogo. Ta se zgodi v stanovanjih. Takih. Še z malo socialistične opreme, one, temno rjave. V stanovanjih, kjer ne veš, kako dolgo boš, dokler ne porihtaš lajfa, pri čemer noben ne pove, serija še najmanj, kaj porihtan lajf pravzaprav je. Poklicani ima v naslovu namenoma večpomenskih odtenkov. Ampak da bi ti liki bili zares poklicani za nedeljo? Za nacionalko? Nabrž res ne, kar pa ne pomeni, da ne vžgejo. Tudi malo nadležnosti, napačnosti ne moti. Narobe, nujna je. Sicer je res, da bi naj bila nedelja nekak miren uvod v nov teden, toda nacionalka pač ne snema ruralne idile ali mestne harmonije. Zato je izbrala petek. Nedelja je pa pač zatežena. Kot udarec, bolje v nedeljo zvečer kot v ponedeljek zjutraj?

    Poklicani niso val, so pa glas te generacije, ki snema to, kar želi snemati na svoj način. Ve, kaj lahko posneme in, še bolj, česa ne. Utapljanje v jami? Z našimi budžeti? Kvečjemu na daljavo po telefonu. Za to, da je napeto in da vžge, pa potrebuješ najprej svinjsko dober scenarij, nato pa še izvedbo z igralci in režijo in glasbo vred. Prav scenarij zelo, zelo uspeva. Morda okoren, ko gre za družinske odnose, ne pa, ko gre za akcijo in celo šiht. V tem pa je Poklicani nekaj res najboljšega. Ne štedi s časom, v bistvu je tako krenila, da je resno vprašanje, če bo Virc znal posneti res serijo, ker tole precej diši po filmu. Ampak diši. Ne smrdi.

    Poklicani pa vsekakor ne bo serija za najširšo množico. Ker ne sprejema kompromisov, vsaj ne očitnih. Kar je tvegano, ampak tokrat bolj za nacionalko kot ustvarjalce. In to? To je napredek. Mora biti. Vrenka se lahko posname kadarkoli. je šablona. In, ja, je tudi nekaj zabave v njem. In to nacionalka zna delati in zakaj ne bi tega negovala še naprej, četudi se zdi osnovni material mestoma kar šibek, odvisen pa od knjižne produkcije Avgusta Demšarja. To? Tega pa ne moreš posneti vedno. In dobro je, da se je to posnelo. Četudi je tesnobno.

  • Pištole vun!

    Pištole vun!

    Zdelo se je že brezupno. Pa kaj je to? Še klošarji na Lentu govorijo zborno! Pol pa nam je še dvignilo dekl. Res. Kot da bi nas nekdo pravzaprav imel res za norca. Ko je šel Martin Vrenko iz Maribora v Prekmurje za dva dela druge sezone, so kar naenkrat vsi začeli – gučiti. Ge gujčin, tij pa govoriš. Ali kakorkoli se že prav reče. Še to so nam vun nesli. Pri nas Cahunek kot forenzik “pejmo ke”, tam pa še novinrke gučijo.

    Ampak zdaj je pa, haha, evo ti ga na, prišel del, ko imajo vsi za norca njega. Vrenka. Na, pa pleži. Brez las. In ko je – akcija. Ko se očitno ne bo primer razrešil zgolj v inšpektorjevi glavi, kamor gledalci nimamo uvida. Ne. Razrešil se bo, kot se na teveju pač razreši. Akcijsko. Nenazadnje, Martin je vzel ven pištolo. Pa kolega Tadej tudi. Pri tako bizarnih likih si pač… Lahko magari izposodiš kultni kader kar iz Šunda. Helo, Tarantino, dobrodošel na Pohorju. Servus, pa laufaj, če vidiš tipa s sekiro.

    Vrenkova največja težava, da bi serija postala ne le najbolj gledana, ampak z razlogom najbolj gledana, pa ne zgolj zato, ker je pač naša, ob nedeljah in kriminalka, ni bil dialekt. Ne. Večji problem je bila predvidljivost, ki se je monotono ponavljala v dveh delih: v prvem delu se ni zgodilo skoraj nič, v drugem pa se je hitelo. So bila tudi odstopanja, ampak šablona je bila preveč očitna. Vrenko se je, po domače, vlekel. Nekako ni zagrizel, ni prestrašil, ni kravžljal možganov. In vse bolj je veljal občutek, da za to niso »krivi« igralci ali režiser(ji), temveč knjižna predloga.

    Mijedva sva tu, gospa. Foto: Televizija Slovenija [zajem zaslona]

    Morda smo se res preveč fokusirali na dialekt oziroma njegovo umetelno umeščanje v tako izrazit prostor kot je mariborska špraha. Je pa res, da nam je v tretjem in četrtem delu (Hotel) dvignilo dekl, kakor se lepo reče. V Primerih inšpektorja Vrenka so dotlej pč redko »tukli« po naše. Še klošar je govoril zborno, kelnarca (Katarina Čas) ljubljansko, forenzik (Toni Cahunek) takisto, tudi ata (Rifle), ki v Mariboru dolgo živi. Če je pa že kdo rekel kaj »po naše«, je bil kaki kmet (Matjaž Javšnik) ali so ga takoj štihnili (Tarek Rashid) ali pa so štihale in tamanile (Nina Ivanišin).

    V Prekmurju pa je kar naenkrat iber prekmursko tolkla novinarka Televizije Slovenije, česar na televiziji ne bi nikdar doživeli; kolega kriminalist (Gorazd Žilavec) je mejil že na željo po podnapisih in še Petja Labović, rojeni Mariborčan, je nekje v Ižakovcih res prepričal kot lokalec. Zakaj v Prekmurju gre, v Mariboru pa ne? Brali smo lahko, da pač ni bilo lahko dobiti mariborskih igralcev, ampak če je lahko Labović precej dobro (po laičnem mojem mnenju) »skinil« prekmurščino…? Nekako kot da mariborščine slovenski film še vedno ne razume. Je urbani jezik. Ne rečemo čuj in toti, ampak alo in ovi.

    Ampak to zdaj ni pomembno.

    Ker potem je po zmedenem prvem primeru (Nevidni človek) in solidnem, toda spet konfuznem drugem (Hotel) prišel najbrž prelomni del. Obsedenosti. Del, ko so šla narečja v drugi plan. Del, ko smo na televiziji gledali nekaj, kar spominja na, no, tv serijo. Ker se je zgodilo, kar bi se moralo že davno. Gledali smo kriminalko. Gledali smo tv serijo. Dobili smo akcijo. Dobili smo bizarne like, kakršnih v zgodovini slovenskega filma ne manjka. Spomnite se samo na Idilo ali Prekletstvo Valburge. Po resda kar desetih delih se je Vrenko premaknil od kadrirane zgodbe, k skuša slediti romanu, do tega, da se dejansko premika. Vrenko je shodil, stekel, gazil, gazil.

    O, kako neudobna folija! Foto: Televizija Slovenija [zajem zaslona]

    Zgodil se je del, kakršno je bilo sprva Jezero. Saj se še spomnimo, kako je Taras Birsa (Sebastian Cavazza) laufal po Ljubljani, v snegu davil mulce ali se vozil s čolnom. Zakaj? Ker je imel občutek, da ga nekdo zajebava. Da to ni več to in da bo to še zadnjič to. In, e, tako so tudi Vrenka končno resno začeli zajebavat vsi po vrsti. Del, za katerega se zdi, kakor da so se morali zgoditi vsi dotedanji. Faše primer, za katerega mora lazit gor v breg in ko se še reži kolegu Tadeju (Lovro Zafred), ker se njemu zapletejo lasje v veje. »Meni se to ne more zgodit,« je prvi štos, ki je Demšarju ratal. Še boljše pa tisto, ko bi rad Tadej vselej Martinu sledil. Še tja, kamor gre cesar sam. Rine vanj, vsi ga zajebavajo, človek se še uscat ne more v miru.

    To sta dobra štosa. Štosi o pleši so okej in najboljši, dokler jih pravijo plešasti. Zajebava ga brat od njegove Mojce (Katarina Čas), luzerski Bruno (Dario Nožič Serini), da ga mora sredi noči mimo raznih pekarnajev (Miha Dajčman kot statist) iskat, kakor svojega mulca, ko že misli, da ga bo zajebala ona z otrokom. Martin Vrenko – ata? Ne, tega nadimka noče, ker se že s svojim fotrom dovolj zajebava. Če mu že ne crkne žarnica, pa mu prinese paradajze iz Prekmurja, tam pa vidi, da ga je Prekmurje v obliki Ane (Teja Glažar) že prehitelo. Martin Vrenko je nehote na ekranu neke vrste tradicionalist, ki je sicer dovolj brihten, da ve, kako se svet pač spreminja in mi vsi z njim. Ampak na spremembe ni pripravljen. Je konzervativen po eni strani (Žilavčeva zuzlasta ljubica v Prekmurju je nekaj, česar ne odobrava, zato ga šokira tudi očetovo zmenkarijanje), čeprav ni ravno tip, ki bi se kregal, kaj še lahko spravijo v thule zaboj na strehi avta.

    Martin Vrenko ima rad mir, čeprav si je izbral precej klavrn poklic. Kjer je mir šele, ko razrešiš nemir. Ampak tokrat je nabasal na primer, kjer se nemir še odvija. Končno je dobil v Tadeju zglednega sodelavca, ki se je očitno ob pavzi, saj ni šel v Prekmurje, naučil dovolj, da si pravita štose. In ven vlečeta pištole. Dopolnjujeta se, kakor se niti prejšnji kolega (Jurij Drevenšek) ni.

    Če kaj, ta familija ne zna pet. (Zna pa umret). Foto: Televizija Slovenija [zajem zaslona]

    Lovro Zafred je bil v prvem in drugem delu res uboren. Muka ga je bilo gledati, kako se lovi ob precej izkušenejših igralcih. Okej, lahko bi igral ravno na to karto, kako zelo »zelen« je. Ampak eno je dobro igrati zelenca, drugo pa je, če imaš občutek, da je enako zelen tudi igralec sam. Kar bi kupil, če ne bi Lovro Zafred tako sijajno vletel v prvi del druge sezone Gospod profesor (Voyo), kjer je vletel kot mladenič s precej žalostnimi izgledi za prihodnost, izpade pa kot upornik z in brez razloga. Zato se je sedaj serija premaknila, ker ni več občutka, kakor da vse obkroža Vrenka zato, da pač imamo zgodbo, like, strukturo. Ne, steklo je.

    Obsedenosti se izkažejo zato, ker je že v štartu premisa dobra. Familija ima enega tistih rojstni dni, kjer ugotovi, da je pač čudna. Ata Aleksander Pucko (Aljoša Ternovšek) ne bi pihal svečk, še manj pa, da bi prepevali. Niso taka familija. So družine, ki pojejo, in so familije, ki so se pretvorile v biznis. In Puckovi so taki. Oziroma Pucki, kot se tudi sklanja, čeprav bi najraje rekli pri nas »puckeji«. Uvodna scena ni sama sebi namen, ni neka poetika, kakor smo že videli v letošnji sezoni. Ne, uvodna scena mora imeti nekaj. Ne nek namig, na katerega pozabiš že med špico. Ne, tukaj se nastavijo interesi.

    Od ateja, ki ni več najbolje, bi vsi nekaj imeli. Najprej otroka Bojan (Samo Ravnikar) in Iris Pucko Savič (Vesna Vončina), potem pa še partnerja Kaarmen Pucko (Minca Lorenci) in Rudi Savič (Viktor Hrvatin Meglič). To ni rojstni dan, ampak pred-dediščina. Neo-erbanje. Predfilm. Ata se odloči, da bo svojo firmo, lepo vinarno, ki v realnem življenju sliši na ime Doppler, razdelil na oba. In že tam se vidi. Splektarjenje, razočaranje, zarota. Usoda določi, da gre Bojan na Pohorje. Pa ne peš. Ampak dol po bregu. Z drago uro, roleksom, bemomast. Takim, avtomatikom, ko moraš trzat, da gre. Samo šment, Bojan ne trza več.

    Sinko, a res ne bi šel v Gradec na šiht? Foto: Televizija Slovenija [zajem zaslona]

    Ni to dobra premisa? Začetek? Aljoša Harlamov, urednik na Cankarjevi založbi, mi je napisal na Twitterju, da je prav Avgust Demšar sam na tej točki, v šesto, skužil, kako pisati kriminalke. In da gre od tu samo še bolje, kar je dobro, glede nato, da so Obsedenosti v času krize letnik 2012 oziroma šesti primer v knjižnem vrstnem redu. Čeprav je znova roman – spet, knjig nisem bral – prilagojen, ampak ne pretirano dlje od osnove. Motivov ne manjka vsaj toliko, kolikor ne manjka čudaških, izjemnih, strašljivih, bizarnih, neobičajnih likov.

    Takih, ki jih obsodiš na prvi pogled, čeprav naj tega ne bi delali. Že hči Iris, ki jo izvrstno igra Vesna Vončina, je cela plajtrasta in nervozna. Ampak to ni nič v primerjavi z njenim možem Rudijem. O, Rudi. To pa je turbo Rudi, samo ta ne laufa po fuzbal igrišču, temveč po naših možganih. Ljubi Bolfenk, kako prismuknjen tip. Kamera, igračke in folija čez zice zunaj na terasi. Če smo rekli, da bi si Gorazd Žilavec po prekmurski epizodi skoraj zaslužil spin-off, potem kaj naj rečemo za Rudija? Rudi bi lahko dobil kake mini epizode, skupaj z Alfijem Filipčičem (David Čeh) in mamo Alfi (Marinka Štern) pa imamo neko mešanico Idile in Pr’ Hostar.

    Kaarmen. Dva a. Ker piše v kartah. Foto: Televizija Slovenija [zajem zaslona]

    Kako odbiti liki. Čisto adijo. Prifuknjeni. En snema v hrbet. Druga laufa z grablami. Tretji pa namesto na šiht v Avstrijo hodi s sekiro v gozd po pištolo. Če ne s sekiro, pa s peresnikom za inzulin. Ker tudi to lahko ubija. Kako so že rekli, hipoglimija? Nekaj takega? Ha! Da te štihnejo s peresnikom, kakor kaže za ubogega Bojana? Mic po mic. Sladka smrt, dobesedno.

    In ko k temu dodamo še, kako se je Vrenko moral plaziti najprej za Bojana prvič, nato za Bruna v Pekarno, pa za Bojana še tretjič, ko ju je s Tadejem skoraj »sklajbala« skala? Čisto zajebavanje, totalno podjebavanje. In kot da to ni bilo dovolj, ga je zajebaval še magnet. Oni ja. Za na ono belo tablo. Namagneteno. Na postaji. Kaj ti bodo neki sodobni avti pa top objekti kot iz škatlice. Ah. To hočemo gledat. Kako Vrenko rešuje umor, pa mu polzi slika umorjenega, ker magnet ne prime. Haha. Pa to je to!

    In ko prideta na vrh brega, na katerega so parkirali Bojana za večnost, gresta gledat, kdo neki bi tu bil doma. Tega ne naredita okorno. Niti ni tako posneto. In ko ne samo, da nikogar ni doma, temveč se zasliši še šum… Ob top glasbi, ki stopnjuje srhljivost likov in gumitvista napetost dogajanja, stečeta, oba hkrati, mimo grmovja, nad hišo in… Stoj policija! In izvlečeta pištoli. Okej, nista ravno John Travolta in Samuel L. Jackson. Ni pa bilo švoh. Daleč od tega.

    Adeeeeejo! Foto: Televizija Slovenija [zajem zaslona]

    Po res majavi drugi sezoni, ko bi Vrenko postal pač zagrenjen tip, ki reši primer samo vsako drugo nedeljo, vsako prejšnjo pa bi še mi viski z limono, je prvi del Obsedenosti naredil nekaj, česar že dolgo, najbrž vse od Jezera, pa okej, tudi V imenu ljudstva (zlasti druga sezona), ni nobena serija.

    Sprašujemo se, kaj se bo zgodilo naslednjo nedeljo. Cliffhanger, ki je vreden veliko, čeprav ne bi ravno rekel, da vseh desetih prejšnjih delov, ki skupaj niso premogli toliko, kakor ta del. Humor, nenavadnost in Kaarmen (Minca Lorenci). Z dvema a. In kartami. In prerokbo. Pa da ne pozabimo na ono what-the-fuck sceno pri tistem domu za ostarele (v realnem lajfu Dom starejših občanov Preddvor), ki je bolj hiralnica kot kaj drugega, kjer Sandi Mrak (obriti Vladimir Vlaškalić) deluje, kakor da v službenem času vsake toliko kateremu pomaga pohitriti na drugi svet.  To je to. Seveda se vedno da bolje in samo upamo lahko, da serija tako dobrega prvega polčasa ne bo zavozila.

    Ker če bi bili vsi deli vsaj približno takšni? Bi komaj čakali nedeljo ob 20.00. In ne 20.55. Pa ne zaradi Intervjuja, da ne bo pomote. Ampak da je fertig.

  • Vrenkove omletaste ikebane

    Vrenkove omletaste ikebane

    Pa samo na Pohorje so šli. In to do Mariborske koče. Dostopno, zeleno, skoraj ravno. No, ko si enkrat tam gori. Mariborska koča je najbrž najbolj dostopna koča na celi slovenski transvezali. Ko si enkrat na Mariborskem Pohorju, je kar lep čas vse za ovinkom. Se »nena« nadihaš. Ampak kar se zgodi na Pohorju… Se bolj rado dokonča doli. V mestu. Če na Pohorju »morijo« ptiči s svojimi kakci, še bolj pa kake ojštre borovničke, spodaj v mestu »tamani« Nevidni človek. Ampak Martin Vrenko? Inšpektor Martin Vrenko, kriminalistična policija? On ima po dveh letih čas. Počasi. Boljše več trupel in manj napačnih teorij kakor obratno. Kar niti ni tako slabo. Sploh ne. Vrenko je pač tip, ki ne pozna izraza »sugar daddy«.

    Primeri inšpektorja Vrenka so se v nacionalkinem paketu domačih kriminalk, v katere se je po Ekipi Bled in zlasti Jezeru (in nadaljevanjih) ter V imenu ljudstva nezaustavljivo »zabrisala«, izkazali leta 2021 kot najbolj gledana serija doslej. Še najbolj resna kritika je padla na račun tistega, kar je nas v Mariboru, ki smo končno dobili tudi serijo, četudi dobivamo filme bolj po obrokih (Kavarna Astorija; Zvenenje v glavi; Slovenija, Avstralija in jutri ves svet) najbolj »zmotilo«. Uporaba jezika. Da če je že Maribor tako lep, topel, zelen in, kot smo slišali sedaj, »kompakten«, zakaj potem tako tudi ne zveni? Zakaj je Maribor lahko le krasna kulisa za oči, ne pa za ušesa?

    Foto: TV Slovenija [zajem zaslona]

    Ampak sami primeri umorov in struktura so to pač v ceni ogleda na račun zgledne in »telegenične« dinamike nekako požrli. Primeri inšpektorja Vrenka se nikdar niso vlekli, ogled treh primerov v šestih epizodah oziroma v »polčasih« pa se je mnogo bolj dokazal, kakor se je razbitost zgrudila v Leninovem parku in Dolini rož, kjer se je osnovna premisa šestih delov Jezera porazgubila in smo dobili seriji, kjer se dve epizodi veliko ni zgodilo, nato pa se je zgodilo vse.

    Primeri inšpektorja Vrenka so pač drugačni. V ospredju so primeri in žrtve in osumljenci. Šele nato pridejo glavni liki in njihova komaj odstrta ozadja. In zato je Vrenko gledljiva serija. Znova. Ja. Je. Dokler se ubada s primeri in ne z vsakdanjostjo. Koga pa ta zanima?

    Gledanost ni vse…

    Vrnitev serije Primeri inšpektorja Vrenka je tisto, kar bo in mora biti najbolj presojano. Nacionalka namreč vztraja pri žanru in zaporednih zimskih nedeljah, kar je glede na gledanost smiselno, ne pa nujno tudi v oziru le enega žanra. Pa čeprav smo lani dobili tudi Trigrad, ki ni bil toliko kriminalka, kolikor poetično preizpraševanje staroslovenske nravnosti v moderni izpeljavi, kar je bilo cineastično sprejemljivo, za (naj)širšo javnost pa vendarle preozko. Gledanost seveda ni vse, ni pa v takem paketu nezanemarljiva. Ne more pa biti na tretjem mestu.

    Da bi rekli, da smo se prenasitili kriminalk na prvih, kaj, šest, dvanajst nedelj v minulih štirih letih? Najbrž ne, podatki gledanosti bodo podali kontekst, ne bodo pa še zares uokvirili resnega popkulturnega okvira, čeprav ko gre za gledanost in nacionalko sta si pogosto samoumevna (zimski športi, kvizi, razvedrilni program, ko konkurenca počiva).

    Foto: TV Slovenija [zajem zaslona]

    Popkulturni »šus« pač izklesa nekaj več. Nekaj, kar je Jezero s svojim ledeniškim, polzečim, polžastim tempom premoglo in nastavilo, pa potem v Leninovem parku skoraj zapravilo in komaj nekako povrnilo v Dolini rož. In če je V imenu ljudstva sploh v drugi sezoni napredovala pri upodabljanju slovenskega poceni načina dragega »biznisiranja«, a še vedno uporabljala nekaj zelo poceni prijemov (liki, scenarij, usode), je zdaj znova prišel Vrenko kot najbrž najbolj preprosta serija med vsemi.

    Vrenko je sprejemljiv, gledljiv in dostopen, ker rešuje bolj ali manj res le primere. Saj. Je v naslovu, ni?

    Vrenko in njegova leta

    Ja, Vrenko je pač serija, ki noče biti nič več kot to, kar je. Primeri. Inšpektorja. Vrenka. Glavni lik, ki je glavni pač zato, ker nekdo mora biti glavni, ampak ni pa zares prevladujoče glavni, ne rešuje sebe in svet. Ne. Vrenko hodi na šiht. In v kafič. Ni ravno najbolj sproščen, ni pa vselej napet. Mnogo bolj ima še vedno rad službo, vsaj tako se zdi, ni pa vse, kar ima.

    Še kadar serija hoče biti in želi dati »glavnim« likom nekaj ozadja, bi bilo bolje, če bi se res čimprej osredotočila zgolj na glavni primer. Ni ravno moteče, ne skali serije, jo pa upočasni in pelje v slepe ovinke. Nikdar zares v seriji ne vemo, kaj tako muči Martina Vrenka, da je po svoje nekako zategnjen, čeprav ne vemo, kaj točno je. Zagrenjen ni, poklapan tudi ne, radosten spet ne, na štose ni, bi pa vse to lahko bil. Vrenko je Demšarjev lik, ki je na ekranu simbol stabilnosti in preudarnosti. Če mu življenje že da limone, pa si da naročiti limono v svojem dvojnem viskiju in prenaša eno in isto pevko v enem in istem klubu, kamor še vedno zahaja, saj tam pač dela njegova draga Mojca (Katarina Čas).

    Foto: TV Slovenija [zajem zaslona]

    Vrenka ne definira njegova motoristična in »lederjaknasta« kriza srednjih let. Niti ne vemo, koliko je zares star, vsaj v seriji ne oziroma vsaj sam nimam takega občutka, da bi uganil njegov EMŠO. Vrenka vidno in zdaj že kontinuirano najbolj teži odnos z očetom Borisom (Janez Hočevar Rifle), ampak to priznava šele, ko crkne žarnica, zbeži pa, ko oče pove, kakšne orhideje je mama imela rada. V tem smislu je nerazvit lik, vsaj ko ga spet srečamo in se ne spomnimo ravno, kaj smo o njem izvedeli predlani. V tem oziru je Taras Birsa bolj izpiljen lik, četudi sila introvertiran (dokler koga ne useka), je pa res, da sem Golobove knjige bral, Demšarjevih pa ne.

    (Ne)novosti druge sezone

    Drugo ključno vprašanja pa je in bo: kaj novega prinaša druga sezona?

    Še najbolj opazna razlika v primerjavi s prvo sezono je zamenjava mlajšega Vrenkovega kolega. Dostopni Jurij Drevenšek se je kot dobra ritem kitara Marko Breznik poslovil (»Štipendija. Amerika.« je najbrž najbolj kratek možen opis bivšega sodelavca), prišel pa je Lovro Zafred v liku Tadeja Krajnca. Problem? Pa… Martin Vrenko (Dario Varga) se enkrat zmoti in ga zamenja. Ja, po imenu. Marko… Em… Tadej… Al’ kaj si že. Ampak če je to najbolj opazna razlika… Potem Boris Jurjašević, ki je režiral že prvo sezono skupaj s Slobodanom Maksimovičem, večjih izzivov nima. Špica je enaka, fotografija tudi, dronovski kadri Maribora takisto. In če smo se kaj od produkcije TV Slovenija naučili, smo se tega, da izrazito pač ne bodo odstopali od zastavljenega. Tako je bilo z Jezerom/Leninov park/Dolina rož in tako je sedaj.

    Foto: TV Slovenija [zajem zaslona]

    Se pa Zafred, rojen Mariborčan, kar vidno, nelagodno in »zapeto« lovi. Priložnost, ki jo je resda v zapeti srajčki in s post-hipsterskimi naočniki zaenkrat zapravil. Neizrazit je, razen ko v pogovoru z mnogo bolj markantnim Črtom Ujčičem (Nebojšo Rakom) vpraša »kaj pa je narobe z Mariborom«? Bojazen ni le, da ga bo so-šef Vrenko zamenjeval za Marka, še večja je, da si njegovega imena ne bomo zapomnili gledalci. Vrenko je namreč serija, ki nima veliko »odboja« od bližnjih likov. Z Mojco se komaj kaj pogovarjata ali pa v povsem odvečnem kadru le molče ob jazz melosu sedita, z očetom se krega o žarnici in ga ne šljivi 5%, še s pričami/osumljenci se pogovarja zelo izbrano. Vrenko tako raje posluša kot govori, zlasti od sodelavcev; Tone (Toni Cahunek) in ekipe.

    Primeri + liki = bistvo

    Kjer je serija precej mamljiva in hitro oprijemljiva, so sami primeri in liki. Bolj kot imena si zapomnimo njihove vloge. Direktorica Ema Žnidaršič (zelo suverena Pia Zemljič), sodelavka Marta Jenko (mimobežna Nina Ivanišin), študentka/punca Kristina Luzner (prodorna Ana Urbanc)… Zanimivo: same ženske. Vse so soorganizatorke kongresa inštituta, ki je mimogrede na temo ekologije, kar, ugibam, ponazori pač sprehajanje po Pohorju in brisanje ptičjih kakcev (čeprav, količina kakca bi bila bolj za sokola). In vse kmalu potencialne osumljenke, ko se Peter Divjak po teku čez Koroški most (po levi strani, gledano proti centru) in nazaj naposled znajde nekje na samem, kjer prejme močan udarec in ga najdejo nato precej, preceeeej nižje doli na Lentu. Tek čez Koroški most in dokončno hin na Lentu? Zveni sicer kot marsikateri dijaški petek.

    Uroš Fürst je kot Peter Divjak sila prepričljiv in morda najbolj dodelan lik, ko gre za samo izvedbo pa tudi scenarij. To obvelja le še za kelnarja Luko Kocjančiča (spektakularno bujno minimalističen Tarek Rashid), ki se ob koncu prvega dela po pobiranju črepinj in štajerskem lej-kaki-so-ovi aufbiksanju s sodelavko Majo Kappel (Sara Dirnbek), »zapali« za zlomljeno Kristino, ki je nekdanja punca Črta, ki ga seveda zmoti, da je kelnar ponudil Fazana in pravo vino, ki je itak lahko samo iz Kungote. In ga – spoiler alert, pozor kvarnik – itak potem zaštihajo. Ja, dva najbolj impozantna lika sta tako sproščena, ker vesta, da ne bosta dolgo. Kar ne pove ravno malo, ne? Odnosi med samimi sodelavci so bolj razkriti skozi kasnejše kriminalistične analize kakor pa neposredno med njimi, kar je lahko kritika, ki pa v kriminalki pač ni tako ostra, kakor bi bila sicer. Ni pa prvič, da v naših serijah pač povedo, kaj se je zgodilo, kakor da bi to dejansko videli. Ampak dobro, kriminalke vedno najprej prečistijo s preteklostjo.

    Foto: TV Slovenija [zajem zaslona]

    So pa najbolj močne, kadar preteklost ujame sedanjost. In tako je bila prav sklepna scena v gostilni najbolj močna, pristna in po svoje preprosta. Druščina, šokirana nad umorom Divjaka, se po zaslišanjih očitno pač sprosti v gostilni: »Na čast in v spomin profesorju Divjaku«. Dobro pri Nevidnem človeku je, da zaenkrat vsi ostajajo osumljenci in četudi o njih sila malo vemo ter so definirani z le nekaj pogledi in (pra)zgodovino, je prav sklep v gostilni prinesel svojevrstni perpetuum mobile, kjer se že malo bolj kaže, kdo je kdo. In kakšen. O, ja. Napeto je. Ne morda kot štrumpantl. Prej kot čigumi, ki morda ni več tako sladkega okusa, ni pa še zbledel.

    Štihanje pomaga

    Primeri inšpektorja Vrenka so se vrnili samoprepričano na podlagi prve sezone. Razlogov, da bi veliko spreminjali, prav veliko res niso imeli. Zakaj bi? Menjavali, na glavo obračali najbolj gledano serijo? Ugotovili so, vsaj v prvem delu, da sami primeri pač bolj vlečejo in da so osumljenci mnogo bolj privlačni. Še vedno je zelo potrošen, neuporabljen in bled lik Katarine Čas, ki vse bolj deluje kakor legitimacija neke Vrenkove življenjske poti, ki pa vedno znova ob trku z očetom naleti na preizpraševanje »kje sem, kdo sem, kam grem«. Pa četudi je Vrenkova magdalenica pač omleta, ko se spomni, zakaj se je odločil za poklic kriminalista. Jasno je, glede na naravo umorov v Sloveniji, da bi »realistična« serija pri nas zgledala precej drugače. Bolj »socrealistično«, cankarjansko, »slovenskofilmovsko«. Demšar je ponudil povsem drugačen nivo, precej višji, urban, nenazadnje intriganten.

    In vse to je vsekakor serija ohranila, morda celo nadgradila. In posneta je spet tako, da like dobro ločimo. Ne ugibamo, razvozlavamo. Za Vrenka ni potrebe, da se gre v knjižnico/knjigarno. Četudi si imena težko zapomnimo. Saj, še Vrenko si jih. Si pa zapomnimo primer. No, pa to, da je po kmetu (Matjaž Javšnik) znova najbolj pristno deloval še en iz delavske klase, kelnar. Ampak to debato smo že dali skozi. Maribor je pač še vedno bolj fajn videt (štihanje a la skoraj štajerska ikebana pomaga) kot slišat, očitno. Se pa to gleda. Se. Napeto in razvedrilno. V tem pogledu so Primeri inšpektorja Vrenka klasična tv serija, ki več kot izpolni svoj osnovni namen. Je tv serija, narejena za gledanje. Ne za prerekanje in razglabljanje. In to je vsekakor nekaj, česar pri nas primanjkjuje. Ali pa vsaj predolgo je.

    Foto: TV Slovenija [zajem zaslona]

    ***
    Vrenkovske

    • Saj razumemo, da so policisti/kriminalisti zelo obremenjeni s papirologijo, ampak to konstantno prinašanje papirjev Oskarju Brajdiču? Čemu? Človeku, ki bi najraje igral šah na računalniku. Pa morda kakšno pasjanso. Sicer pa je Vincent Lotos V. Šparovec zelo prepričljiv.

    • Oto (Peter Boštjančič) je zagotovo najbolj načitan »klošar« vseh časov. In z najbolj izbrano izreko. Vredno čokoladnih rogljičkov.

    Izbira in kadri Vetrinjskega dvora? Fino. Paše. Sploh zdaj, ko čakamo novega najemnika Kluba Wetrinsky. Dobri tudi kadri desnega brega (Studenci).

    • Najbolj mariborska stvar v epizodi? Izmenjava mladega inšpektorja Krajnca z naduvanim Ujčičem.

    Krajnc: »Kak dobro ste poznali profesorja divjaka?

    Ujčič: »Še kar, saj kdo ga v naših krogih ni poznal, je bil naš Luka Dončić. Vsi smo bili zelo presenečeni, da jim ga je uspelo pripeljati, pa brez zamere, v en Maribor.«

    Krajnc (napadalno): »Kaj je kaj narobe z Mariborom?«

    Ovi (v zadregi): »Ne ne, Maribor je čudovit, kompakten, vse imate na ‘dohvat ruke’.«

    • Ne da bi pogrevali debato o (ne)pogostosti štajerščine… Čeprav priznati moramo, da je tokrat dialekta absolutno več in da so se igralci (sploh igralci) vidno in bolj trudili. Ne pa vsi, še najmanj Katarina Čas, ki res deluje, kakor da smo v domžalskem lokalu, kamor vodijo vrata iz Lenta, obenem pa se Dario Varga po prvi sezoni pač ne bo zabrisal v štajerski árgo.  

    Ocene »štajerščinosti:

    Tarek Rashid (Kelnar) ⭐️⭐️⭐️⭐️⭐️

    Pia Zemljič (Ema Žnidaršič)⭐️⭐️⭐️⭐️

    Nina Ivanišin (Marta Jenko)⭐️⭐️⭐️

    Lovro Zafred (Tadej Krajnc) ⭐️⭐️

    Lotos V. Šparovec (Oskar Brajdič)⭐️

    Peter Boštjanič (Oto) 0/5

    Katarina Čas (Mojca)0/5

    Top trije kadri

    3. Kelnarjev: “Gospodična, smem nekaj predlagat? Fazan. Suho štajersko vino iz Kungote. Bote probali? Ne bo vam žal.”

    Foto: TV Slovenija [zajem zaslona]

    2. Kelnarjev: “Bi dal ti roko dol?! Pubec… šminkerski?!

    Foto: TV Slovenija [zajem zaslona]

    1. Vrenkov pogled, ko vpraša, kaj je to “sugar daddy“.

  • Dolina rož #1: Fatalni s.p.

    Dolina rož #1: Fatalni s.p.

    Dolini rož je že v enem samem, prvem delu uspelo, kar ni ne Leninovem parku niti Jezeru. Ne Primerom inšpektorja Vrenka, Ekipi Bled, V imenu ljudstva. Ali, če želite, Življenjem Tomaža Kajzerja. Ne. Dolina rož je serija je uvedla nekaj, kar nujno rabimo, pa tako redko dobimo. Prinesla nam je antijunaka, skoraj zlikovca, ampak ne preveč očitnega, temveč uglajenega, ki pa ga radi mrzimo. O, kako mrzimo. Radi mrzimo. Na jetra, živce, organ nam gre. Tako zelo, da bi skoraj radi imeli radi Tarasa Birso. Čeprav je tudi to nemogoče.

    Po treh delih Leninovega parka, ki so bili tako prepleteni, da sem prejšnji teden, se opravičujem, sploh tistim rednim bralcem, nekaj vas jel, obupal nad pisanjem recenzije. In to jaz. Ki sem v Špilferderberju še v petek razlagal, kako rad pišem o slovenski popkulturi. Kamor je Leninov park – zahvaljujoč Jezeru – absolutno spadal. Ampak po dveh takih ponedeljkih… Tretjega nisem zmogel. Kot da je Tadej Golob napisal tako knjigo, Klemen Dvornik pa posnel točno tako serijo. Za možgane zlomit. In tipkovnico.

    Foto: zajem zaslona / TV Slovenija

    Prav fino bi zato zdaj sedla teorija, ki je gola špekulacija, dejansko pa nabijanje, da je bil Leninov park tako prepreden, zapleten, utesnjen, tesnoben in poletno soparen samo zato, da Dolina rož zdaj deluje kot neke vrste cvetoča, osvežujoča, sveža pomlad. Okej, da bi Golob zlagal neke vrste kolaž letnih časov, ne verjamem, čeprav se nekako tako tudi lahko bere. Jezero je zima, Leninov park poletje, Dolina rož pomlad in Virus jesen. Ne vem. Morda. Pa ne pravim, da je Golob picopek ali Vivaldi. Sploh ne.

    Pričakovano je Matevž Luzar – zakaj pričakovano? ker snema res kul, tekoče, tv stvari – posnel bolj »telegenično« serijo. Mini serijo, ker trije deli se res težko kvalificirajo kot serija. Še vedno gre za podalpski noir, ki ima zdaj že nekaj začrtanih, obveznih prijemov. Dolge sekvence, mrki obrazi, notranji neslišni monologi (naracija v offu bi bila najbrž najboljša stvar, sploh v izvedbi Cavazze). Hiter umor, če se da, več njih ter delovni odnosi, ki imajo neizpovedane predzgodbe. Zahrbtni šefi, na pol idilične družine, dobri avti. In zdaj še res bogati ljudje, ki tudi izgledajo kot bogati ljudje. Ker je pač Golob preselil dolino rož v Rožno dolino, ki že dolgo ni več sinonim za najbolj pokozlano študentsko pustovanje v šotoru, temveč za svinjsko drage bajturine, kjer Ljubljana najdražje spi.

    Dolina rož je že napisana spjevsko in ljudsko. Krimič, s.p., kot sem napisal pred dvema letoma po izidu. V Luzarjevi izvedbi pa deloma celo nudi prizmo gledalca, ki je Jezero gledal, ker so ga »vsi« gledali, nato pa je skoraj obupal nad Leninovim parkom. Ta bo morda ostal kot najbolj težka od vseh uprizoritev, ker je že ubeseditev taka, da smo, kot rečeno, še zvesti recenzenti obupali.

    Foto: zajem zaslona / TV Slovenija

    Edina finta, ki gledalca lahko izgubi, je predzgodba, čeprav je teh Jezero zaradi svoje dolžine (šest epizod) itak nanizalo največ, ne pa dovolj. Še vedno imamo najbrž težave z imeni posameznih likov. Še tisti, ki smo brali knjige. Okej, Taras Birsa. To gre. Tina Lanc? Najbrž tudi. Pri Ostercu in Brajcu se včasih že skoraj zameša, kateri je kateri. Imeni? Bo že težje, ne? Pa dobro, saj nismo razredniki, vem, toda že pri ženi Alenki pade najbrž spomin, da se o hčeri, šefih, forenziku, nadšefih, odvetnikih ne menimo. Imena? Bo šlo? Ko je Ivo Ban vstopil v sceno Doline rož, nisem bil povsem ziher, če je igral že v Jezeru. Je? Aha, imdb, hvala lepa, je. Morda tudi zaradi V imenu ljudstva, kaj pa vem.

    Zato Dolina rož ne more delovati tako učinkovito brez ogleda Jezera in Leninovega parka. Ni pa usodno. Da se, kar je izjemno. Zakaj? Ker je zgodba zdaj obrnjena. Taras Birsa ni več glavni. Šel je. Dal odpoved, preden bi ga suspendirali zaradi Leninovega parka, streljanja, delanja na lastno pest itd. Tak pač je. Ne bodo njemu po glavi srali, raje se sam sebi, tako vsaj lahko nadziraš količino dreka, ki ti pade na glavo, kot je enkrat rekel Magnifico.

    Če bi Dolina rož bil vodna tehtnica, ne bi bila več nagnjena le k Tarasu, brez katerega lahko kadri tudi povsem padejo. Zdaj ima protislovje, tekmeca, kakršnega v Lančevi, ki je bila v Leninovem parku tehnično njegova šefica, ampak tega nikakor ni zmogla – iz vsaj dveh razlogov, mladosti in rjuh -, ni imel. In povrhu je zdaj prav on osumljenec. Nemudoma. Ker je vzel pač prvi primer ob prvem klicu, kar je morda v seriji žal opuščeno. Od gostilne ob lokalu pa pisarne in vsega, kar Golob opisuje. Škoda. Tu je viden davek polovične doze epizod.

    Foto: zajem zaslona / TV Slovenija

    Toda kljub temu je zgrajena napetost. Na več ravneh. Mora biti, ker sicer alpski noir (pro)pade. Preveč glacialen, ledeniški je. Kot zgodovina, kjer se desetletja ne zgodi nič, nato pa v kakem letu vse. Taras Birsa je sicer svojevrstni upornik, ampak le do neke mere. Vsekakor ne bo nikdar zares zapustil cone udobja. Ko dobi debelo kuverto keša za prvi primer, mu je celo nerodno. Kasneje bi denar celo rad vrnil. Pa čeprav ga tako žena kot hči spomnita, ena z besedami, druga s pogledom, da pač prispevke mora plačat. Kar pove tudi Jakobu Ahlinu, svojemu nasledniku. Da mora plačevati prispevke, označi za žalostno.

    Ja, Taras. Dobrodošel. Tako je na svobodi. Dvajsetega v mesecu, zdaj je, koliko, že 425 evrov, tu nekje, plus minus? Ja, vsakega dvajsetega. Minimalno, se razume. Lahko tudi več, če imaš. Taras ve, da se lahko zanese na ženo in tudi se. Saj se bo moral, če bo želel dobiti kdaj novega volvota, ker ta že malo škripa, sodeč po napovedniku za drugi del pa se mu obetajo še precej slabši časi. Volvota na sp? Z enim primerom? Sveži zasebnik, detektiv? Vso srečo.

    Ampak Taras pač ima ravno to. Srečo. Alenka ga ni zapustila, raje gleda filme. Pa je vedela, še Lančeva je vedela, da ve. Ampak zdaj, ko bosta še babi in dedi… Ločitev? Vendar vse to je v ozadju. Ker v ospredju je vedno primer. Čeprav ni, Taras ne gleda več v gore, čeprav pozna še vse rože in ptiče iz Nepala, ker je nekdaj bil na Daulagiriju, strahu in trepetu Himalaje. Taras ne ve, kje bo našel nove vršace, vidimo pa, da se v mrmranju v brk zelo bori sam s sabo. Sebastian Cavazza je poosebil lik. Dovolj ga je izdelal, da lahko stopi bolj v ozadje, kar tudi je vsa poanta Doline rož.

    Leninov park je želel dati več življenja ostalim likom, a ker so bili primeri tako prepleteni, se je Brajčev infarkt pretvoril pač v tek in prijateljstvo, da ima Taras še stik z delom, ker ga v tem primeru tudi mora imeti. Da bi Brajca skrbelo, če ga Taras, ki ga goni na Rožnik in mu kupuje superge, vidi s čikom? Niti malo. Da bi Lančeva govorila o tem, kako ji je zveza kao propadla? Nak. Taras še doma bolj malo govori.

    Zato je Dolina rož serija, ki je potrebovala zasuk, obrat, prelom. Karkoli. Ker sicer bi se nam od Tarasa zmešalo. Umolknili bi. Ali pa imeli afero. Kaj pa vem. Tako pa je Taras končno dobil izziv, ki ga je z odpovedjo seveda sprožil sam. Navrgel je – Ahlina. Saša Tabaković ga igra morda še preveč zajebano in oholo, ampak s tem ni zaenkrat nič narobe, samo da »method actinga« ne bo preveč, kot smo videli z malim nacijem v Leninovem parku, ko je kljub vidnemu trudu šlo nevarno blizu karikaturi. Če bo Dolina rož želela uspeti, kjer Leninov park ni, bo morala več graditi na ozadjih. Seveda je podlaga knjižna predloga, toda prvič se mi je porodila primerjava s Primeri inšpektorja Vrenka, kjer so primeri, liki in osumljenci dobivali bolj trdna ali oprijemljva ozadja. Ahlin ga zaenkrat še nima, kar ima, je mukotrpni šah z Birso. Makiavelistično se ga loti, pod avtobus bo vrgel magari vse: njegove sodelavce ali družino. Vseeno. In v tem je Ahlin nujen, kvaliteten, brezbrižno pizdakast lik, kakršnih pri nas manjka. Ampak če želi biti uspešen, mora imeti svoj lok.

    In enako seveda velja za familijo Zupet. Bogato familijo. Kakšna bajturina, a? Stari Zupet še miga, bolj spodaj kot zgoraj, khm, zato ima mlado ženo in poročno predpogodbo ter hčer Klaro, ki ima več kot očitno dovolj skrbi in še več časa, da jo tako zelo skrbi za očeta. Seveda gre za keš. In Iva Krajnc Bagola vrhunsko tudi pokaže, da je keš. Ona je keš. Čisti keš. Od nekdaj. Rojena v keš, živi za keš, diha keš. Morda je nekoliko enodimenzionalna, vsaj zaenkrat, ampak to ne pomeni, da ni večplastna, kakor je Krajnc Bagola pojasnjevala tudi v intervjuju za MMC. Kakopak: fatalna je. Kaj je fatalnost? Uf. Kot mi je rekel Damir Skomina, ko sem ga vprašal, kako bi pojasnil pravilo ofsajda. Ne bi. Narisal, pokazal bi. Pokažeš s prstom, čeprav se to ne spodobi. In, evo. Birsa kakopak skozi to vidi. Ve. In ne, ne zmede ga niti Klarino sončenje. In taka obleka. Prelahko? Očitno.

    Foto: zajem zaslona / TV Slovenija

    Dolina rož je ubrala časovno preskakovanje, kar pa ni moteče. Morda je celo dobrodošlo, saj se in medias res znajdemo v sobi za zasliševanje, kjer je Taras Birsa kar naenkrat osumljen. Ampak to nekako nima tako šokantnega učinka, kot bi ga nemara moralo ali naj imelo. Ne. Šoki so, to zdaj že vemo, prihranjeni za konec, tisti notranji, analitični, psihič šoki, ki podpisujejo slovenske tv kriminalke. Začetki so krvavi, trojni umor, dva v postelji in en za mizo, Zupet, pa njegova žena z ljubimcem v postelji. Ampak kaj nas bolj zanima? Zakaj je čistilka, ko je prišla pucat in prva našla trupla, šla najprej gor? V spalnico? To je zanimalo Ahlina, trikrat sta to vprašala Osterc in Brajc. Tu, tu je največ napetosti. V samih primerih.

    Kajti zaenkrat še ni povsem jasno, koga želi Taras Birsa v ekranizacijah reševati. Sebe ali primere? Ali vse hkrati? Ali nič? Zdaj je bolj v pasivni kot aktivni vlogi. Privat državljan, ja, primerjava z Rokom Snežičem je zeeeelo daljnosežna, ampak na zaslišanju se je očitno počutil podobno. Češ, zakaj me zdaj tu zajebavate?

    Taras Birsa v izvedbi Sebastiana Cavazze ostaja lik, ki je konflikten. Najprej sam s sabo. Ker je empatičen, ampak do neke mere. Verjame, ne, upravičuje svoja dejanja. Vse je zgrajeno na morali, ki noče biti superiorna, ampak (ne)hote je. In zato nasrkajo tisti okrog. Če je tak Taras, morajo biti tudi drugi. In tak je Ahlin, zato mu pa gre na živce.

    Foto: zajem zaslona / TV Slovenija

    Ko pridejo ljudje s trdnimi prepričanji, ga, po domače, stisne prpa. Tega ne pokaže, močen je, ampak ni pa vsemogočen. In to ve, zato pa da glavo med roke, ko ga privedejo kot osumljenca za primer, ki ga sploh ni želel. Pa smo spet pri Die Hard. Taras nič od tega ni želel. Pač delal je. Če bi lahko, bi se ga napil. Pa ne pije. Teče. Z Ostercem, da ga ne bi še en infarkt. Hkrati pa mu štopa in ga bodri. S čevapi. Kaj bodri njega?

    Dolini rož je v enem delu uspelo pošteno pretresti osnove, ki smo jih poznali do sedaj. Škoda, da jih ni še bolj.

    Najbolj rožnate

    3. Silence je v špici darilo ušesom.

    Foto: zajem zaslona / TV Slovenija

    2. Za rumeno moraš imet stil

    1. Prvo, pa muško. Balkan bo balkan.

    Foto: zajem zaslona / TV Slovenija
    Foto: zajem zaslona / TV Slovenija
  • Leninov park #2: Taras = tik-tak + tak-tak

    Leninov park #2: Taras = tik-tak + tak-tak

    Če do zdaj ni bilo jasno, potem je zdaj. Tarasu Birsi se meša. Pegla, ruši, snema. Ne, ne pomaga tek na Golovec. Kaj ti bo tek, če žena potem skuha kavo zgolj sebi. Ker ve, kaj je storil. Kot ve tudi šef, ki ga meče vpričo direktorja ali odvetnika pod avtobus, vlak, buldožer. Mlada sodelavka mu znova in znova pove, da »je konec«. In še ko bi naj si malo oddahnil na pikniku, par čevapov in nič pirov, ker pač ne pije… Nak. Nič od tega.

    Najprej skoraj njega infarkt, ko žena in ljubica-sodelavka odigrata epski Wimbledon lucidnih zbadljivk. Ampak on še zdrži. Zato pa sodelavca »rukne kap«, ko je šel mulcem pokazati, kaj je to fuzbal. Mhm. Da umorov in kopičenja trupel niti ne omenjamo.

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    Ko ima Taras Birsa pol manj časa za razrešitev primera, le tri, ne več šest delov, kakor v Jezeru, je samo še bolj zaposlen. Kot da bi najraje zakričal »dost mam«. Ampak potem bi jih fasal samo še zraven. Ni prvič, da se mu trupla v primeru kopičijo. Taras Birsa še naprej spoznava, da je v bistvu skoraj John McClane. Tudi on je imel čiiiiisto druge načrte. Samo zabava, obisk žene in njenih. Ne more iz svoje kože, to ne. Ampak on je šel samo na božični žur.

    Saj. Taras pa tudi. Bohinj je bil, ne da bi to sploh vedel, zanj skoraj usoden. Bohinj je njegov Nakatomi. Okej, mogoče ne v celoti. Mu je pa obrnil življenje. V času, ko je že mislil, da je prišel v neko drugo fazo. Taras si je krizo srednjih let predstavljal precej drugače. Mi pa tudi.

    Migajoč svet zaradi miganja  

    Taras Birsa se je v drugem delu Leninovega parka samo še bolj prilegel Sebastianu Cavazzi. Mrkemu, tihemu, predelovalnemu karakterju. Vmes včasih ne veš točno, kdo igra koga. In ne vem sicer, zakaj, ampak ne deluje več tako fit kot v prvem delu. Kot da je v dveh letih, kar je od Jezera, dobil še kakšno zraven. Pa ne le leto.

    Boli ga komolec. Ker… Khm. Brez skrbi, komolec ga zajebava še globoko tudi v četrti knjigi Golobovi Virus. In, brez skrbi, ne bo kvarnikov, če še niste brali. Dasiravno se že na tem mestu porodi vprašanje, ali bo svojo ekranizacijo dobil tudi Virus. Ampak če slučajno mislite, da je par naci zastav, kaka odrezana glava in infarkt veliko… Potem Virus ne bo za vas.

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    Ampak, skratka, Taras Birsa je tokratni lik, skozi katerega Leninov park dobi svoj kontekst. Ravno zato, ker začne pojenjati. Vemo, kot sem pisal prejšnji teden, da se je Tadej Golob zelo mučil z drugim primerom za Tarasa. Leninov park je bila muka. Tudi, priznam, pisanje tokratnih »recapov« je muka. Zgodilo se mu je več, kot je kadarkoli pričakoval. Ne le Tarasu, tudi Golobu. Oba sta izmučena, Tarasu se to že pozna, ko sopihajoč teče po Golovcu. Če primerjavo s formo izpred dveh let, je nazadoval. Ob ljubljanski severni obvoznici je bolje tekel. Kar ne pomeni, da ne miga. O, ja. Še kako. Le da ravno zato, ker je v Jezeru »migal« (kolegico Lanc), se mu zdaj maje tudi znani svet. Pa ne samo zaradi miganja.

    Taras je bomba. Tik-tak.

    Včasih se, kadar gledam policijske ali pa krimič tv serije, sprašujem, kaj, za vraga, počnejo vsi ti kriminalisti in detektivke, kadar ni umorov. Ker gotovo so tudi taki dnevi, kaj dnevi, tedni.

    In, še bolj, kakšen adrenalin mora potem biti, kadar se ti dejansko zgodijo. Bum, dras, šus. Tarasu se pa je, na neki točki, zgodilo vse. Ravno ko je mislil, da se je vse že zgodilo. V tem oziru je Leninov park hkrati prehiter in prepočasen. Tempo je počasen, premolkov ogromno, neizrečenega še več. Ampak več je tišine, več se dogaja Taras komaj sledi, kaj vse se dogaja. Ne le njemu. Če bi se želel sprijazniti s krizo srednjih let in slovesu od alpinistične mladosti, potem zagotovo ne bi »migal«. In ne bi brundal, mrmral, jedko in cinično, kadar se pogovarja z ljudmi.

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    Ker bodimo iskreni: Cavazzi je uspelo narediti dvoplastnega Tarasa. Po eni strani je povsem in vse bolj lik introvertiran. Ampak hkrati pa Taras deluje, kar se znova pokaže, kakor da se komaj še zadržuje. V tem je Cavazza brezkompromisno uspešen, saj uspeva zapolnjevati neizrečeno z grimasami in neverbalno igro. V tem je dober, tukaj je kasting več kot očitno uspešen. Taras je bomba. Tik-tak. Bolj je tiho, slabše je. In če kaj pove, je samo še huje.

    Notranji boj(i)

    Serija Leninov park je še bolj kot Jezero serija paralelnih zgodb. V ospredju je seveda umor in vse, povezano z njim. Le da nikdar ni povsem v ospredju umor. Včasih se zdi, kakor da je umaknjen, skoraj pozabljen. Kje je že gospa s klopce? Aja, otroci, soseda s psom, mladi neo-naci.

    Tako pač piše Golob, to je pač standard žanra, ki mu pri nas pravimo alpski noir, v katerem se zdaj, ko je sneg skopnel, vidi, da sloni na neizrečenem in notranjem boju. Kar nam je, priznajmo, Črtomiri in Bogomile, pisano na kožo. Kar pa ne pomeni, da je to »televizično« in privlačno. Ne nujno. Včasih prevlada občutek, da se je vse akcijsko že zgodilo, mi pa gledamo analizo nečesa, kar je komaj dogodek. Recimo to, da Taras Birsa kolegico Tino Lanc poboža po obrazu. To vidimo mi, to gledajo oni, to vidi Tarasova žena Alenka in to celo vidi Tinin fant. To vidijo vsi.

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    V tem je Leninov park specifičen. Morda malenkost bolj naiven. Ali pa še preveč. Mnogo lažje je denimo zasačiti policista v prostem času, če si najet fotograf, ki jih fašeš. Mnogo lažje mala deca v peskovniku najde tulce od metkov. Ali pa mrtvo gospo. Naključja so mnogo bolj gotova kot resno policijsko delo. Nihče ne najde Brajčevega psa, čeprav ta lajtmotivno najde prav vse pomembne scene in deluje kakor napredni pes iz avstrijske serije Komisar Rex. Zgolj po naključju Osterc s pogledom vedno višje po steni v pokrovu luči zagleda pištolo. In enako sta nekako po naključju našla z Brajcem novo truplo.

    Partija neizprosnih rafalov

    Za Leninov park sem po prvem delu podvomil, ali bo uspel v pol manj časa narediti to, kar je uspelo Jezeru. Zaenkrat se bolj nagibam, žal, k ne. Zakaj? Ne zato, ker serija ne bi stekla, tudi Jezero ni. Ampak tam smo se na to navadili, dojeli, da si serija jemlje čas. Tukaj pa se zdi, kakor da se bo v zadnjem delu zgodilo vse in še več, kar se poprej ni. S tem Klemen Dvornik tvega, ne more pa biti nič kriv, ker je serija delana pač po knjižni predlogi in tudi knjiga je, no, naporna. Polna ubadanja same s sabo. Kar je, priznajmo, ena od bolj tipičnih lastnosti, še zdaleč ne nujno slovenskih.

    Zato je preplet službe z osebnim življenjem morda najboljše, kar uspeva seriji Leninov park. Kajti Jezero je delovalo kot izlet, kot avantura, kot izhod. Leninov park pa pokaže, kaj se zgodi, ko pride »realno življenje«. Kaj? Žena ti ne skuha kave. Ti pa kasneje predlaga film – ob tem, ko se ti v faco zlaže, da fotografij tebe in ljubice pač ni videla. Fant bi se s tabo ljubil, pa ti – ko Lančeva reče, da je pač zdelana – reče, da »te bo ta job ubil«. Kar je, mimogrede, skoraj preroško.

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    Službeni pikniki zaradi ene afere niso več zabavni, ker imamo skoraj, žal, patriarhalno gledano, kokošnjak, četudi sta Jana Zupančič (Alenka) in Nika Rozman (Tina) vrhunsko odigrali partijo neizprosnih rafalov, ker pač druga o drugi vesta preveč – jasno, še preden se spoznata. Ko Alenka misli, da bo dokončala Tino z vprašanjem, kaj si želi, glede nato, da še nima otrok, faše bumerang. Torej, kaj si ona želi, pri čemer jo je Lančeva še zvito in ubijalsko vikala. »Še en špricer…« je kisel odgovor.

    In nato je tu še Brajčev infarkt. Morda prelomni trenutek za Tarasa. In vse okoli njega. Seveda z Brajcem vred. Fuzbal, čevapi in pivo seveda gredo skupaj, ampak ne nujno brez premora. Ne moreš vse hkrati. Ne več. Brajčev infarkt je dobro odigran, Gregor Čušin mojstrsko in še skoraj preveč prepričljivo telebne. Ampak s tem, ko telebne in mu Taras kasneje kupi superge, je vse kulminiralo. Spozna namreč, da brez žene zdravnice morda ne bi bilo nič. Brajcu ne bi ratalo. Kdo bi bil kriv? Morda on? Ker za to gre pri Tarasu Birsi. In za to sem tokrat v recenziji osredotočen nanj. Ker smo hčer (v seriji ena, v knjigi imata z Alenko dve) videli bore malo, jo bomo pa zato naslednji teden, je obenem tako nenavadno, ko skuša z malim Valom govoriti kakor z odraslim in mu še Lančeva, ki je zaenkrat daaaaaleč od tega, da bi imela otroka, reče, da je otroka skoraj preveč travmatiziral, ko ga je skoraj izsiljeval, da je dobil, kar je hotel.

    Raje tala focne

    Ko se Taras za nekaj odloči, ni vredu lik. Je zlikovec. Ima svoje temne plati. In teh se ne more znebiti. Škodijo mu, pravzaprav. Morda ne rešitvi primerov, škodijo pa njemu in njegovi ideji o tem, kaj je prav in narobe. Kajti tega Taras prav zares ne ve. Zato je pa raje tiho. Če bi namreč dajal sodbe… Raje tala focne. Kar lahko veliko pove o naši družbi, če je to še rešitev, smo zakorakali usodno nazaj

    Ker saj na neki točki mu mora počiti film. Nikdar mira. Povrhu pa še lopovski šefi, ki jih najbolj skrbi, kako bo vse skupaj videti. Tukaj ostaja glavna rezerva Leninovega parka. Kajti jasno pokaže, no, bolj namigne, kje se dogaja tisti najbolj izmuzljiv kriminal in kakšna družba prepogosto smo. Branko Šturbej se še naprej dobro znajde kot Bojan Drvarič. Gladko prenaša Tarasove udarce pod pasom, kadar ga vsakič znova, kadar ni zadovoljen s slišanim, zreducira na »sošolca«.

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    Ampak Drvariča Taras še obvlada, zatakne se mu pri direktorju, kjer je Pavle Ravnohrib kot direktor Svetozar Kralj uprizoril enega tistih večnih, zateženih, resnih tipov, ki da še imajo moč. To so tisti, ki rečejo »vsi samo čakajo, da naredimo kakšno napako«. Tipi, ki vedno uporabljajo prvo osebo množine, zanima pa jih samo ednina. Potencial za kaj več, če se samo spomnim hrvaške serije Uspeh, je jasno viden. Ampak to ni politični triler. Je krimič.

    Ni več pasivnih spremljevalcev

    In tudi zato naj bi bila najboljša stvar, da preiskavo vodi – Tina Lanc. Čeprav nikdar ni občutek, da dejansko ona vodi preiskavo. Razen ko nahruli Brajca in Osterca, ker sta našla truplo in nista najprej poklicala – nje. Zanju stvar navade, zanjo navada, ki je nikdar noče, ker ve, da bo vedno »ta mlada«. Zaenkrat je nihče ne, če že, potem naključja. In klasično terensko delo, zato pa hodijo po Metelkovi, blokih, delavnicah, dragih pisarnah z lepim razgledom. Še tja gresta Osterc in Brajc, medtem ko je vse bolj jasno, da Taras Birsa vse zamuja. Če pa že, pa kaj sproži. Zato je toliko bolj nezgrešljiv, a malenkost tudi nekonsistenten lik.

    Leninov park je uspel razširiti like oziroma niso več pasivni spremljevalci Tarasa Birse. Ravno obratno, zdaj je on tihi spremljevalec. Pahnjen skorajda v stransko vlogo, kar bi mu po svoje moralo goditi. Zelo. Pa mu ne, ker tam te definira že ena poteza, eno varanje, en problem. Taras mora reševati zraven še sebe, čeprav ni več prepričan, ali bo še šlo, glede nato, da vse slabše tudi meri s pištolo.

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    In ko smo že pri pištolah… Kot je zabeželeno v komentarjih pod prvo epizodo na MMC: ni običajno, da bi kriminalisti tako za pasom, niti poleti, razkazovali svoje orožje. Sploh glede nato, kaj izvemo v Virusu, ko gre za nekatere člane ekipe in njihovo (ne)streljanje. Sploh pa ne bo rešil vsega s pištolo, nad odvetnikom se pač ne gre z mečem, temveč s peresom. In tu mu hrbet krije Lančeva, kar bo za zgodbo še kako pomembno. Branko Jordan je kot odvetnik Boris Petan ena taka lepa, prava, konkretna pizda. Pizda, ampak sposobna pizda, zato tudi ne nasede Tarasovi »iznajdbi«, da so fotke njega in Lančeve gladki fotošop. Sploh, ker Tina Lanc ve, kakor odvetnik, šef in Taras, da bi na sodišču njeno pričanje padlo. Kako naj brani sodelavca, ki je mlatil mladega tipa s fotoaparatom, če pa sta bila, em, intimna?

    Preteklosti je konec

    Taras ves čas ve, da ne bo zmogel vsega sam. Zato se zanese na Igorja Malusa, lik v izvedbi Metoda Pevca, katerega igranje je, četudi malo izven forme, še vedno prebrisano. Pravzaprav večina stranskih likov koristi Leninovemu parku in to je napredek od Jezera, kjer so praviloma odvzemali in ne dodajali. Tukaj dodajajo misterioznost, zatohlost, zaplankanost, preračunljivost.

    Se pa zaenkrat še vedno vse zgodi drugje in nekoliko šablonsko na koncu, ko jih mali neo-naci faše od tipov, ki pač gotovo nimajo radi, da jih obiskujejo kriminalisti in spominjajo na neke čisto druge čase. Ampak takrat Tarasa Birse ni zraven. In tudi od umora starke je to zelo odmaknjeno. Zato pa, kot rečeno, je Leninov park hud izziv. Za Klemna Dvornika morda še večji kot za Tadeja Goloba. Ker je iz enega domala banalnega umora nastalo toliko podzgodb, kjer ne bi bilo dobro, če bi bile povezave preočitne, hkrati pa ne smejo biti preohlapne.

    Ampak Leninov park se s tem ne ubada. Zdaj je trčil do konca neujete preteklosti. Čas je za sedanjost. Tretji del bo pokazal, če sta bila prvi in drugi vredna počasne, glacialne gradualnosti. Dolina rož pa nato zatem v prav tako treh delih, kakšna je razlika v sami avtorski predlogi. Do takrat pa… Še malo posedimo na klopci.

    Leninova klopca

    3. Prejšnji teden je imel svojo vlogo Luka Marčetič, tokrat Jan Cvitkovič. Tako. Metelkovsko.

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    2. Racev citat pisan za Raca

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    1. Še Taras ve, da se novinarstvo, no, fotoreporterstvo ne splača…

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona
  • Leninov park #1: Park kot park

    Leninov park #1: Park kot park

    »Mater se tebi da. Park kot park.« – Pavle Brajc

    Leninov park je že v prvi epizodi… Ne. Počasi. Najprej nujno tisto, kar Leninov park ni. Leninov park ni Jezero. Pika. To je res nujno. Okej, igralska zasedba je ista, režiserja tudi, kamera, fotografija… Ampak, ne, Leninov park ni Jezero. Pa ne že samo po sebi zgolj zato, ker je nadaljevanje. Ali zato, ker se zdaj Tarasa bolje sliši. Leninov park je že vse odkar je Tadej Golob skoraj obupal ob pisanju nadaljevanja – muka. Ali pa dolgčas. Ali pa počasnost. Ali karkoli že.

    Leninov park je že v prvi od treh epizod notranje nasprotje Jezeru. Kaj to pomeni? Saj je najboljše povedal kar Tadej Golob. »Prvi del sem pisal neobremenjeno. Nisem pričakoval, da bo prejel toliko odziva. Ko so mi začeli govoriti o problemu drugega romana, sem si mislil: ‘To se meni ne bo zgodilo.’ No, pa se mi je. Knjiga, ki je objavljena, je peta verzija. Prej pa sem večkrat skoraj obupal […] Šele ko sem obupal nad tem, da bo knjiga izšla letos in se lotil nove predelave brez prisile časa in tistih prejšnjih štirih variant, mi je pisanje res steklo.«

    Šus doza dvoletja

    Skratka, šele ko boste nad Leninovim parkom obupali, bo steklo. Dve leti v tem času ni malo, em, časa. Celo za tako počasen mastodont, kot je slovenska filmska in tv produkcija. Kajti Jezeru je takoj še pozimi 2020 sledila V imenu ljudstva, ki je krimič zgodbe postavila v urbano okolje in bolj dinamičen tempo ter vzela nekaj bolj limonadnih prijemov, a ne na račun kvalitete, ter minulo zimo še Primeri inšpektorja Vrenka, ko se je na daljince prilepila krilatica, da so »in« tako slovenski krimič romani (Avgust Demšar) kot njihova tv ekranizacija. Jezero ni bila izjema tipa Življenja Tomaža Kajzerja, če se osredotočim le na tv serije na TV Slovenija. Za dodatno šus dozo (ja, dvojni pomen) pa je tukaj še film Inventura. Dva strela v slovenski film, ko sta metka presekala zloglasno oznako »slovenskega filma«.

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    Leninov park ima tudi kot serija enako težo pritiska, kot jo je imel že Tadej Golob. Mogoče, po svoje, še večjo. Kajti Jezero je bila tista serija, ki nas je spomnila, da še imamo dnevne sobe, televizije in nekaj, čemur bi lahko rekli domača popkultura. Jezero je bila prva domača serija po približno giljavžnt letih, ki s(m)o jo enako radi gledali in »ne-gledali«. Jezeru je torej uspelo nemogoče. Nismo se ravno kregali, smo pa imeli mnenje. Kar je bilo enim všeč, je druge zmotilo. Serijo so gledali tisti, ki serij sploh ne gledajo. In oni, ki so zavijali z očmi, ker smo zgrešili desetletje, ko je serija Bron (Most) skoraj izumila žanr skandinavskega noira.

    Zato pa je sledil… Virus

    Vse to je bil pritisk in TV Slovenija je ravnala, kot bi vsaka hiša. Ali podjetje. Jezero je bil hit. Tako ali drugače. Bil. Pri čemer je bila prav serija nad vsem. Jezero. Nihče ni nadvladal osnove. Nihče ni rekel »ona serija s Cavazzo« ali »serija, kjer nič ne slišiš«. Čeprav je to štrlelo ven, seveda je. Ampak Leninov park je prišel z zamikom, ki je v tem svetu še večji kot pri piscih. Nenazadnje, Tadej Golob je že konec leta 2020 izdal četrti del romanov o Tarasu Birsi in njegovih primerih. Naslov? Virus. Leninov park pa je v paketu  z Dolino rož prišel v času, ko nujno potrebujemo nekaj kolektivnega predaha. Pa smo šele vstopili v supervolilno leto. Na Leninov park je padla teža vsega, kar sproži kratica RTV. Še to. Tega še Golob ni rabil prenašat.

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    Je pa tudi njega stiskalo, ko se je zgodil – hit. In ko se v Sloveniji zgodi hit… Tak, velik, resen, ornk popkulturni hit… Je… No. Jeba. Poglejte samo najbolj gledane filme. Ali resne glasbene presežke. Vinci Vogue Anžlovar je zaslovel le še s tem, da je povedal, kakšen lajf je imel po Babica gre na Jug. Vinči, ki so ga v Ljubljani redne stranke rade imele za svojega taksista. Bi radi še bolj nazaj? Kaj je že počel František Čap, režiser Vesne? Jajca, kunci, revščina, ciroza? Ne bom pozabil, kako mi je resda sila svojevrstni Dejvi Hrušovar v Šiški tožil nad tem, da nima prav nič od tega, da je napisal Dan ljubezni, Marie ne piši pesmi več. Ali kako je bilo malo bližje centru na Celovški obiskati Tomaža Pengova nasproti Tivolija, kjer je stanoval? Pa anekdote, kako je Andrej Košak še debelo desetletje po izidu fenomenalnega filma Outsider (1997) vsaki, ki je padla na finto, šel kazat »director’s cut«? In to, da je Tomi Meglič, kar sem ga večkrat vprašal, po bežigrajskem koncertu in after-partyu šel domov. V Gunclje. K staršem.

    Najbolj »slovenska« serija, ker…

    Zato je Leninov park mini serija, ki bo morda najbolj »slovenska«. Vsekakor bolj kot Jezero, kjer so že kulise Bohinja iz nas naredile, em, Ameriko. Ali, če hočete, Švedsko. Ali še bolj kot Dolina rož. Na Leninov park so padla pričakovanja vseh pričakovanj. Zdaj vemo, kako se je počutil Golob. Ko je metal verzije stran in moral pomagati piliti scenarij za bolje spisano Jezero, ko je vedel, da se nekaj kakor muči.

    Ne bi sicer držalo, da Slovenci nismo mahnjeni na nadaljevanja. Ali da jih ne maramo. Le uspešna niso, ker so še iz tistih časov, ko so redka nadaljevanja uspevala. Vesna, Kekec, Poletje v školjki, Gremo mi po svoje, Košarkar naj bo… Čakamo sicer še na kako nadaljevanje, obeta se nam Dedek gre na jug. Ampak dejstvo je, da Leninov park ni padel v dober čas, kaj šele v primeren prostor. Če bi se namreč loteval širših recenzij, takih, FDV-jevskih, bi Leninov park pogrnil že v tem, da nima novih obrazov. Ker pač ti v Sloveniji večinoma palijo.

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    Kar pa ne pomeni, da ne obstaja alternativa. Seveda je. Ampak Taras Birsa je daleč od.. Ne, ne bom ga omenjal. Niti to ni politična serija, četudi je Golob sam priznal, da je to njegovo najbolj antifašistično delo. In da že začetek v preseku recimo tega navadnega bloka – pustimo, koliko bi bil zdaj vreden kvadratni meter v blokih, ki jih je risal Maks Fabiani – prinaša mladega nacija, ki je resda koncipiran bolj na zamik kakih tridesetih let.

    Umor je skoraj enak vsakdanjosti

    Ampak Leninov park je najbolj slovenska serija v tem, da je vsaj v prvem delu – in enako je v knjigi – umor »klošarke« na klopci »enakovreden« mimobežni vsakdanjosti. Jezero je vendarle imelo bolj šokanten umor. No, za začetek, le kadaver. Ja. Glava… Kdo ve kje. Leninov park ima soroden začetek, da truplo najde vsakdanjost. V tem primeru »Neo in Val«. In vzgojiteljica. In še več, kasneje Tina Lanc gospo celo prepozna. Gospa Kresnička. In ni povsem nepoznana. Čeprav je bila bedna, dovolj bedna, da je njen umor skoraj trivialen. Če otroci nehajo streljati z vodnimi pištolami, se kriminalistični zagon gre pesimizem vs. optimizem. Kajti ko Taras vpraša Globa (Aleksander Svete), kako je, mu ta odgovori: »Lahko bi bilo boljše«. Taras, ki pač ne pije (več), pa mu odvrne: »Lahko bi bilo tudi slabše.«

    Prvi del Leninovega parka, vseeno je to tv recenzija, je predrzen. Zakaj? Sedi na »lovorikah« Jezera in ogromno terja od gledalca, ki tole ne bo gledal v paketu čez nekaj let, ko bo med šestim delom Jezera in prvim delom Leninovega parka le pet sekund z možnostjo preskoka, ne pa dve leti. Kaj terja? Dober spomin, čeprav je ta celo za kriminalke kratek, saj – govorim za mimobežne bralce, vsekakor ne ljubitelje – kmalu pozabimo celo to, kdo je bil na koncu morilec. Tadej Golob že v štartu ni »whodunnit« pisec. Ne. Žanra se je priučil in enako velja za Klemna Dvornika, ki podpisuje prve tri dele, preden bo štafeto, pardon, kavo iz avtomata predal Matevžu Luzarju, ki bo obdelal Dolino rož.

    Kaj je torej alpski noir?

    Leninov park se tako uvodoma vleče, ker smo pozabili, da je Jezero potrebovalo kar nekaj časa, vsaj tri epizode, da je steklo, pa še tedaj ne povsem zares. Zato je predrzen, ker si po uvodnem kadru umora dovoli piljenje alpskega noirja, kakor se je zdaj prijelo naših krimič tv serij. Ampak kaj alpski noir je? Poleg kadrov narave, ki so tokrat skopi, saj Argentinski park / Park slovenske reformacije pač nudi le nekaj dreves in je v primerjavi z drugimi parki (ne zgolj v Ljubljani) zelo skromen, gre pri alpskem noirju, kot ga nudi naša režija, predvsem odsotnost (iz)povedanega.

    Od gledalca terja veliko. Več. Preveč? Morda. Prvi del namreč ni udaren oziroma je udaren na koncu, ko Dvornik pokaže, šokira, preseneti z morilcem s čelado, ki ob doooooolgi šetnji čez Metelkovo ob komadu Mrfy (Zaljubila) preseka vse, kar smo videli dotlej. Z nenavadno prepoznimi oglasi vred. Šus na koncu je kompenzacija za večino tega, kar smo videli prej. Ne samo zato, ker je strelec s čelado mojstrsko »scary«. Ampak ker ponudi končno nek izhod iz znanih likov.

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    Leninov park se namreč v prvem delu zgodi na majhni kvadraturi kriminala in usod. Tarasu Birsi namreč kljub Jezeru in opisom, kaj vse je nekoč še zmogel (pitje, plezanje), manjka predzgodba, v kateri bi razumeli, dojeli, spremljali njegovo molčečnost. In enako velja za ostale, pri čemer tokrat svojo razširitev dobita Tina Lanc (Nika Rozman) in Pavle Brajc (Gregor Čušin). Ampak na račun česa? Prva epizoda namreč resno koketira z idejo, da lahko serijo gledamo prav skozi Brajca. Prvič, pooseblja vročino, edini se resno poti v dnevih, ko Arso napove do 38 stopinj. Čeprav so listi na drevesih še globoko nekje med aprilom in majem. In naključni ljudje na Slovenski še v dolgih jaknah. Ampak okej.

    In, drugič, Brajc je zdaj neke vrste Taras. On si želi samo, da bi imel mir. Da ne bi klicali njega, če bi lahko koga drugega. In ravno zato mu, pardon, spizdi kuža. In zato je prav on tokrat tak kot Taras v Jezeru, ko je »moral« na novoletni žur v Bohinj, pa potem »slučajno« nabasal na umor. Brajc deluje kot potencialni neplačnik RTV prispevka. Zakaj? Ne vem. Zgolj ugibanje, likov je zelo malo, Leninov park se posledično ubada sam s sabo. Kar ni nujno slabo. Stavi pač na to, prosto po Golobu, da nas ti liki zanimajo. Še najmanj, tokrat, Taras Birsa.

    Ni težav z zvokom in to je…

    Težava Leninovega parka tako zgodaj je v tem, da tokrat ne bi bilo težav, če bi Sebastjan Cavazza imel težave z zvokom. Ker govori tako prekleto malo. Kar je ironično – glede nato, kako Golob niza like skozi dialoge. Taras Birsa je tako odboj. Ni več fokus. Skoraj ukinejo ga, večno ga bodo ukinjali. V Tarasu je vse, pa hkrati nič. Bolj koristen bi bil za neke povsem druge čase. Če so ti sploh kdaj bili. Ko že misli, da ve, v kaj se spušča in da vsaj ve, kdo pravzaprav ni več, ko mu Tina reče, češ, a nisva rekla, da ne bova več, se mu nov konstrukt podre. V tem oziru je Golobova, še bolj kot Dvornikova, izraznost silovito moška. Taras bi nekoč bil »pravi ded«. Pa ve, da ti časi ne obstajajo več, ampak je vendarle pravi ded. Še mu rata. Čeprav ves čas skozi Cavazzine grimase ve, da zmage ne bo. Cavazza v Tarasu Birsi gradi lik z navodili, ki so relativno preprosta. Sploh ni problem v navodilih. Težava je v tem, da že vnaprej ve, da mu to, kar bo sestavil, ne bo všeč. Niti malo.

    Kajti navodila se spreminjajo. Taras tokrat ni šef, pa saj ne, da je kadarkoli bil. Cavazza je že v Jezeru bežal od lika, zato je tekel, varal, sikal, delal. Najboljši lik v seriji tako ostaja žena Alenka, ki jo Jana Zupančič fenomenalno upodablja. Tudi ko se sooči s fotografijami, kjer vidi, da naj bi jo bil mož varal. Alenka je in ostaja stabilnost. Alenka vedno nekaj dela. Saj tudi ona bore malo pove, raje obrezuje cvetje ali karkoli že. In z manj, skoraj nič, pove vse. In s tem da Tarasu tisto kajlo, ki jo itak išče. Če mu že šef Drvarič (primerno zateženi in ljigavi Branko Šturbej) da vedeti ne le, kdo je šef, ampak tudi da on ni šef. Ker je zdaj gospodična Lanc tista, ki bo vodila primer.

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    Morda, za prvič, zgodba ni ti pomembna. Ne bom analiziral, kako sta po abecedi zvonila na domofon potencialnih očividcev. Ker v Sloveniji očividcev itak ni. Če že, kaj slišimo. Ampak… Radko Polič Rac v vrhunski vlogi da vedeti, da bi to lahko bila tudi petarda. Prej se spomni tega kot pa večer prej voditelja Odmevov, onega, porkaduš, ki je nekdaj vodil šport (kaka kajla Bergantu, mimogrede). Leninov park je imel luknjo v tem, da je tako samoumevno najti mladega nacija, ki živi pri mami (Silva Čušin) doma uber alles. Saj Taras bi ga na gobec, ampak kaj, ko ga muči komolec.

    Koriander!

    Leninov park se je začel prepočasi, ker je nasilno moral ustaviti vsa pričakovanja. To ni le drzno, je predrzno. Leninov park noče biti hit, ker je to že predhodno bil. Dvornik je ubral sicer vmes zelo okorno montažo in mestoma nepotrebno predolge kadre, v katerih bi »zvezda« epizode postal Brajc, njegov kuža in njegova primerjava, da mu je ušla tudi žena, ampak da upa, da se bo za razliko od nje kuža vrnil. Ko bo lačen. Pri Tarasu pa bi skoraj prevladal njegov vonj – glede nato, da ga večno muči želodec. Ker če Alenka zgoraj pri (ex STA kafiču) restavraciji želi rose in vse, kar pač priporoča sluzasti kelnar (vrhunsko neizrazit Luka Marčetič, ki postaja novodobni Primož Petkovšek), je Taras takoj zaznal – koriander. Detektiv, ki je nucal šest delov Jezera, da mu je storilka rekla: »Če sem čisto iskrena, sem mislila, da boš prišel prej.«

    Leninov park zatorej nima že v štartu šans, da bi ponovil uspeh. V Sloveniji to pač ni možno. Okej, razen v politiki. Samo tam moraš biti ves čas enak, pa prepričati folk, da si bolj moderen. Leninov park pa je in bo, ugibam, še v Dolini rož točno to, kar je od začetka. To je serija, v kateri 45 minut nekdo namesto nas bolšči. Nekdo, ki ve, za kaj (se) gre. Nekdo, ki je dober v tem, kar počne. Nekdo, ki verjame, da je dober ne samo v tem, kar počne.

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    Taras Birsa je v prvem delu Leninovega parka degradiran, ampak ga to ne moti, ker vedno lahko samega sebe degradira še bolj. Kot je rekel Magnifico: nihče se mi ne more na glavo posrati tako, kot se lahko sam sebi. Ampak takrat imaš lopato že pripravljeno. Tudi Taras jo ima. Razlika je le, da je Taras kriminalist. In ne hitmejker. To je lik s čelado, ki se prošeta po Metelkovi na koncu dolge epizode, po kateri smo se nekateri spomnili, da je bilo Jezero počasno, ampak si je vzelo čas. Kako bo Leninov park pri tem, da sta Lančeva in Birsa dobila le dva od petnajstih stanovalcev, vse to zmogel v treh delih? Da ne omenjam še vseh drugih izzivov, ki jih je ena ura, pusta dialogov, prepustila javnosti. Zakaj ni več kemije med Tino in Tarasom? Je to vse? Je to razlog za varanje? Neizrečeno? Je videz skupaj z delom vse?

    E, to je enigma. Leninov park mora narediti v treh delih to, za kar je Jezero potrebovalo šest epizod. In nato sledi še Dolina rož.

    Morda pa je tako tudi najbolj primerno. Vendarle smo v petem koronskem valu in supervolilnem letu.

    Leninova klopca

    3. Tip Tine Lanc. Kasting? Vrhunsko povprečje!  

    2. Zgrešeni klic? Klicalo je leto 2000. Kaj je reklo? »Daj mi telefon nazaj«

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    1. Taras: »Spet bo 38 (stopinj)«. In oba v – jaknah.

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona
  • Skupaj naprej na kvadrat

    Skupaj naprej na kvadrat

    Zgodovinsko. Pandemično. Skupaj. Naprej. Skupaj2. Za dve uri. Dve uri, kolikor je trajala Skupaj naprej, zgodovinska oddaja zgodovinskih časov, ko bi naj stopili skupaj in šli skupaj naprej. Za dve uri, ko se ne na eni, pač pa na dveh najbolj gledanih televizijah, Televiziji Slovenija in Pop TV, ni kričalo, žalilo, bentilo, skakalo v besedo. Ne, mislim, da niti enkrat.

    Skupaj naprej je bila oddaja z dvema voditeljicema in šestimi gosti na »nevtralni« lokaciji. Dva novinarska pristopa sta postala eno. Najbolj napovedovana oddaja, em, leta zagotovo. Kakor da je zmagala že vnaprej, ker se je zgodila dolgo nepojmljiva združitev. Ampak ne. Zmag ni. Daleč smo že do remijev. Ampak Skupaj naprej bo (p)ostal medijski izdelek, skoraj popkulturni sploh glede na dve marketing in pr mašineriji, ki sta hvalevredno izkoristili vse, da bi dobili celovito, nacionalno, plebiscitarno pozornost. Ki je potrebna.

    Kužno znamenje

    Živimo v sproti pozabljanem in pozabljenem času. Pandemičnem času. Če kaj, se na parstoletne pandemije ne moreš pripraviti. Ker ne veš. V Mariboru se nenazadnje folk denimo rad fotka pred kužnim znamenjem. Ker je, em, lep spomenik. Pa nič narobe. Kot ni bilo s prepevanjem na balkonih, sklanjanjem in pakiranjem »droži«, nakupovanjem kvasa in toaletnega papirja… Kar se zdaj zdi… Ne vem za vas, meni gre celo malo na smeh. Pa so prekleto resni časi. Taki. Mrki. Obupni. Grozni. Ni vse slabo, je pa precej slabo.

    Foto: zajem zaslona

    Ne gre nam, koronavirus ne samo, da ne gre nikamor. Ni odšel s preletom avionov. Niti s tem, da smo šli na morje. Niti z ukrepi. Ali s protesti. Politika, folk, vsi, vse. Tu je, tu (ni)smo. Mi, država z največ okužbami na svetu. Tudi če kdo verjame, da je vmes zabil evrogol ali najlepši avtogol, samo še polzimo. Nismo več na dnu prve lige. Padli smo v obskurni rang. Nižjeligaš. Ne gre nam. Vsak teden novo, pardon, sranje. Potem pa še… Glupi davki, zapoznela kadrovanja, vladno preštevanje minutaže v medijih, odmerjenih za in proti krizi. Bolnice pa vse bolj polne, številke vrtoglave. Ne vem za vašo facebook časovnico, na moji zdaj že skoraj vsak dan že nekdo javi, da mu je nekdo od bližnjih umrl. Pa ne samo zaradi koronavirusa. Smrt ni več le pietetni 1. november. Pa vem, da facebook ni realni odsev, kakopak. Ampak če bi mislil, da je, bi nosil samo če črno.

    Šesterica gostov

    In tako, v tem sivem, domala črnem novembru, je po dvajsetih mesecih prišel »zgodovinski trenutek« za slovensko televizijsko krajino. Televizija Slovenija in Pop TV sta stopila skupaj. Zakaj ne bi, saj sta pogosto nametani v isti MSM koš, kot se je ustalila kratica zlasti na tviterjih. Zakaj bi, je obrnjeno vprašanje. Zakaj? Nepotrebno vprašanje.

    Skupaj naprej je bila sila dobro zastavljena, domala nujna oddaja, ki bo zgodovinska, ampak bo najbrž tudi hitro odšla v zgodovino. Morda že zato, ker je prišla konkretno pozno. Za teoretike zarot in/ali analitike, prosto po presoji, je tajming kakopak vprašljiv. Zakaj ravno zdaj. Odgovor bi bil, ker smo padli na dno. In reakcija je prava. Kdaj, če ne zdaj. Vedno je lahko še slabše, ampak če bo še slabše…

    Potem je tukaj izbira gostov. Šesterica. Mojmir Mrak (1954), Alenka Zupančič (1966), Ksenija Benedetti (1965), Aleksander Čeferin (1967), Dan Podjed (1975), Mario Fafangel (1980).Dve ženski, štirje moški. Povprečna starost…. V Sloveniji je bila leta 2019 povprečna starost 43,3 let. Gostje oddaje so bili kar malenkost nad povprečjem (preko prsta naročunano 52,2 let) in izrazito nadpovprečno izobraženi.

    Torej, kar je seveda obenem nemogoče objektivno in statistično doseči, ni pa nemogoče, le da Slovenija v šestih osebih najbrž ne bi bila pretirano »telegenična« stvar, oddaja ni bila presek, povprečje, celovit prikaz Slovenije in Slovencev. S čimer ni prav nič narobe, le kritiko se potem da sprejeti. Nenazadnje, tudi vsak polnoletni državljan ima pravico voliti in biti izvoljen. Saj to so potem izvedli v prispevkih, kjer so dobili besedo starši, mladi, bolni, preboleli.

    Foto: zajem zaslona

    Koncept, ki ni iskal za in proti

    Ampak to ni bila oddaja »vsi o vsem in vseh«. Ni bila oddaja za in proti. Ta koncept je bol ne le hvalevreden in dobrodošel, marveč nujen. V oddaji Skupaj naprej smo tako videli, kakšna bi Slovenija lahko (spet) bila. Ne druga Švica, ne LDS časi, ne časi osamosvajanja. Tudi, ja, ampak ne, ne v celoti. Ne politična Slovenija. Ali zgolj civilnodružbena. Ampak Slovenija, ki se vsaj pogovarja brez napadanja. Ne skače v besedo. Se drži stroke. Razume številke. Sprejema dejstva. Spoštuje sogovornika, četudi se morda ne bi strinjali z njim.

    Vendar v tem je bil tudi morebitni zdrs oddaje. Ker je svojevrstni tujek, obe televiziji sicer pogosto počneta ravno obratno. Če je en za, mora priti še nekdo, ki je proti. In obratno. Nekakšen laboratorijski 50:50. Kot da denimo koalicija in opozocija ne moreta strinjati o ničemer. Dokler ne pade predvolilno vprašanje, no, o čem se strinjate in kaj vam je na nasprotniku všeč.

    Pogovarjali so se tisti, ki se strinjajo. Tega ne vidimo več pogosto, vsaj ne pred enajsto, dvanajsto. Kar je povedal že napis, ki je večkrat zasvetil: »Gostje in ekipa so cepljeni in testirani«. Tak pristop je hvalevreden, drugačen, sporočilen, ampak lahko pri tistih s pomisleki, strahom, jezo povzroči še več odtujenosti in posledično še več tega, kar jih iz takšnih ali drugačnih razlogov tešči. Aha, oni so cepljeni, jaz nisem, ni oddaja zame. Kar kakopak ni bil namen ne v napovedi ne v izvedbi.

    Za več smeha

    Proti zadnji tretjini oddaje je antropolog Dan Podjed, ki vedno daje veder občutek, kot da je dva stavka stran od tega, da bo povedal vic, povedal, da nam med drugim v tem času manjka tudi nekaj smeha. Ni ga več, vsekakor ne vsega tistega, kar je sam popisal v lucidni knjigi Antropologija med štirimi stenami. Korona kakopak ni smešna, čeprav se lahko spomnimo, da so si čas za smeh vzeli tudi zdravniki in medicinske sestre. Pa ne zaradi preleta letal.

    Če primerjamo Skupaj naprej s Tarčo ali 24ur zvečer ali Slakovo novo oddajo Ena-na-ena, je bila po svoje celo dolgočasna. In s tem ni prav nič narobe. Kje pa. Gostje so dobili bolj ali manj enako odmerjen čas. Pa ne, da bi kdo štopal, joj ne. Poznajo drug drugega, najbrž primarno zaradi dosežkov. Nihče ni pretirano izstopal, čeprav so vsi medijsko izstopajoči. Malenkost bolj nase pozornost pritegne Aleksander Čeferin, kar pač pride najprej s funkcijo, nato pa z njegovim dokaj rednim komentiranjem domačega političnega dogajanja. Ampak tudi on je skrbno izbiral besede, zdelo se mi je, da tudi zato, ker je imel ob sebi doktorje različnih znanosti.

    Foto: zajem zaslona

    Dolgčas je dobrodošel

    Dobrodošlo je, če kaj takega, kot dolgčas, seveda sploh še obstaja, ker imamo vsi na dosegu roke ultimativno napravo, ki je bolj ali manj ukinila dolgčas. Kar ne pomeni, da je bila oddaja dolgočasna, ne razumeti narobe. Ne, ni bila. Samo nismo vajeni, v primerjavi z »običajnimi četrtki«, je bilo tole… Medidativno.

    Pa so gostje dve uri stali. Prav prejšnji teden je po relativno grozljivi Tarči, ko se je četverica politikov pogovarjala bolj ali manj le o tem, kdo je bil slabši, prilezli pa so za spremembo iz črnobelih časov II. svetovne vojne vsaj do leta 2013, kar pri tem tempu pomeni, da bodo nekje do 2050 morda skoraj ujeli sedanjost, nekdo nekje zapisal, z imenom in priimkom, ne spomnim pa se žal, kdo, da se je poznalo, kako so bili Aleš Hojs, Alenka Bratušek, Zdravko Počivalšek in Marjan Šarec že nekoliko zmahani. Je pa res, da kadar se sedi, kot pri Tanji Gobec v oddaji Politično, je debata takoj vsaj malenkost bolj umirjena. Bolj kot v besedo se skače v možgane s pikrimi obtožbami.

    Voditeljici stopili malenkost nazaj

    Tokrat je bilo drugače, pomagali so za nekaj predaha daljši oglasni bloki, ki so bržkone doživeli tudi nenavadno sinhronizacijo. In najbolj je pomagal nivo debate. Bolj kot za goste se je koncept zdel velik zalogaj za obe voditeljici. Erika Žnidaršič in Maja Sodja sta seveda prvič vodili takšno oddajo, našli nek kompromis med dvema pristopoma. Čeprav je novinarstvo pač eno kot nadpomenka, sta šoli nacionalke in popa precej različni, kar se je videlo tudi v prispevkih. Ampak tokrat ni bil čas za razlike, za en večer ni šlo za to, kdo bo koga nažgal v gledanosti, čeprav bo ali bi bilo zanimivo videti, kdo je imel večjo gledanost z istim programom. Res pa je, da bi nacionalka sicer imela svoj četrkov informativni paket (Studio 3), Pop pa Kmetijo.

    Žnidaršičeva in Sodja sta stopili precej nazaj. Umirili retoriko. Vprašanja so bila bližja razpravi. To ni bilo soočenje. No, je bilo, ampak zgolj z virusom. Bolje sicer poznam delo Žnidaršičeve, saj Pop žal premalo gledam, ampak vpliv in delo Sodje je poznano in se ga da videti v Fokusu in Inšpektorju, najbrž najbolj tv novinarskih prispevkih pri nas. Ne najbrž. So. Fokus in Inšpektor sta novinarski dril, šus, jajca. Žnidaršičeva je postala sinonim za preizpraševalko do točke, da jo gostje, sploh z desnega pola, kličejo »gospa Erika«. Mimogrede, čudi me, da se Žnidaršičeva nikdar ne opogumi s povratnimi »gospod Aleš, gospod Zdravko, gospod Janez«.

    Skušali sta uloviti nek ritem, vendar so tega neizpodbitno držali, ne pa tudi diktirali gostje. Kredo in izkušnje so pač v taki oddaji štele. Je pa res, da ko je šele na koncu padlo vprašanje o rešitvah, ni delovalo, da gostje povsem vedo, če je bil predstavljeni koncept tudi zares izveden v praksi. Kar deluje močno kot alineja ali pitch, ni nujno, da se bo obneslo tudi pred kamerami. Koga je torej oddaja nagovarjala? Kaj je bil cilj? Je bil dosežen? Zame je bil, ker so o temi, ki takoj na dan privleče čustva, kar glede na vse mora biti razumljivo, čustev ne moremo anulirati, govorili ljudje, ki so sicer dovolj uspešni, da ničesar ne tvegajo. Ampak obenem pa nimamo več česa izgubiti.

    Foto: zajem zaslona

    Bolj poslušali kot gledali

    Skupaj naprej je bila tako oddaja, kjer smo znova bolj poslušali kot gledali. Ob osmih zvečer. Ne v nedeljo ob enih ali med tednom po deseti zvečer. Ali še kasneje. To je televizijama še uspelo in v času, ko, kot rečeno, zmag še niti na vidiku ni, je morda to edini občutek zmagoslavja. Vsaj ali pa predvsem za televizijski hiši sami. Pri nas ima nastop pred kamero še vedno veliko težo, kar se najbolje pokaže na volitvah, kjer seveda družbena omrežja niso nezanemarljiva, ampak če bi sprejeli tezo, da volitve odločijo dalj časa neodločeni volilci, ki čakajo »na še kaj razen tega, kar že poslušamo ali smo nasedli«, potem odločajo soočenja. Zato je Skupaj naprej lahko delovala, žal, tudi kot uvod v megavolilno leto, ko nas čaka celotni, trojni volilni paket.

    Ni želela biti, vsaj tako je videti, politična, ampak ljudje smo politična bitja in legitimen očitek je, da vlada, ki se jo je v oddaji kritiziralo in ocenjevalo, kar pa mora vsaka vlada vzeti v zakup, saj smo vendar v demokraciji, ni dobila v tem kontekstu možnosti za protiargument. Ampak glede nato, da je sama tik pred oddajo v grafu pokazala, kako se je poročalo za in proti cepljenju, je vlada pokazala, da vztraja pri svojem in da bi bistvo oddaje, torej umirjena, strokovna, resna debata, milo rečeno zvodenelo. Da se najbrž kar vsi gostje nagibajo, golo ugibanje, bolj k levi politični opredelitvi, pa gre soditi iz tako tokratnih kot zlasti preteklih izjav. Ta očitek bi bil na mestu, ne pa povsem.

    To so ljudje, ki so šolani, izobraženi in tako naklonjeni znanosti. In uspešni v tem, kar počnejo. Najprej temu, potem najbrž vsemu ostalemu, kamor spadata tudi popularnost in/ali odmevnost. Vendar živimo v svetu, kjer pač tudi to šteje. Laž se širi hitreje kot resnica. Prepogosto se niti ne moremo strinjati, da se ne strinjamo. V tem je oddaja naredila korak naprej in se odločila, da bo dve uri dala bededo tistim, ki se bolj ali manj o nečem strinjajo. In to o nečem, s čimer smo soočeni vsi.

    Parna lokomotiva

    Kar je pohvalno, morda celo najbolj zgodovinsko pri vsem skupaj. Za dve uri en argument ni imel skoraj »zakonsko« obveznega protiargumenta. Ni ena stran dobila besedo, potem pa še druga. Ali je to prav ali ne? Sam bi rekel, da je v tem času dobrodošlo. Vprašanje pa je, za koga. Kdor deli mnenje, ton, vsebino Skupaj naprej, je dobil občutek varnosti, zavetja, podpore. Da so še ljudje, ki podobno mislijo. In dobijo besedo. In jih za dve uri nihče ne zmerja, grozi, žali.

    Težava pa je, da kdor ne misli tako, je oddajo najbrž gladko prezrl. Sodeč po odzivih, ti niso bili tako burni, četudi številčni. Ene so odbili gostje, druge kritiziranje vlade, tretje pavšalno nametavanje netočnih ali pa vsaj v kontekst slabo postavljenih informacij (ne, ni res, da je Slovenija edina vladala z odloki), četrti so se praskali po glavi, kdo je Harari in zakaj je omenjan, pete pa morda celo nekoliko pretirano dramatična, predvsem pa anahrona izbira parne lokomotive v železniškem muzeju, na katerem je grafika izpisala Skupaj naprej. V času podnebne konference v Glasgowu je tole kar ironično, po svoje pa tudi simbolno, saj smo, ko gre za politično nivo, zdrsnili daleč nazaj in se zdi, da bomo morali na novo izumiti kolo, da se bomo pognali tja, kamor naj bi skupaj želeli priti. Karkoli že to pomeni.

    Foto: zajem zaslona

    Ni se šlo skupaj nazaj

    Skupaj naprej je seveda tvegala oznako, da se je šlo »skupaj nazaj«. Ker nazaj niti več ne moremo. Marsikdo je to oznako sicer že takoj prilepil oddaji. Ampak dobro je, da je oddaja vsaj naredila to veliko spremembo. Čeprav je skupaj nekaj, kar je predsednik republike najbrž izrekel največkrat (takoj za besedo konsenz), je nekaj, kar je obenem vse bolj uporabljal samo on. Zdaj smo tudi mi dobili priložnost. Za besedo »skupaj«. Ampak žal ostaja bojazen, da danes ne bo nič drugače, da bo naslednji dan že spet naslednje sranje, da bodo bolnice še bolj pokale, da bodo otroci povsod brez respiratorjev, da se bo medicinskih sestram snelo… Toda za dve uri je bilo vsaj nekaj predaha. Nobenega kričanja, žaljenja, negodovanja in vsesplošne vsi-bomo-umrli pogube.

    Kar pa ne pomeni, da smo zmagali. Ne. Bilo je kot na tekmi Slovenije na Slovaškem, ki se je začela po prvi tretjini oddaje. Slovenija je nepričakovano povedla, se dobro izkazala, nato storila prvo napako, grobo, se delno ranila sama, delno sodnik, tisto najslabše, izključitev plus penal, potem ko smo že mislili, da nas je sodobna tehnologija enkrat rešila in nas bo še drugič, nas ni. In potem se je zgodilo tisto novodobno, najlepše, športno pri Slovencih. Z enim manj na tekmi, ki je štela le za prestiž, od najboljših, ki bodo novembra 2022 brcali v Katarju, smo se poslovili že oktobra 2021, smo z bizarnim kotom, ko je tam bil le en naš, dali gol in povedli. Seveda nismo zdržali, ampak bili smo pa skupaj. Prva oseba množine. Tisti »Mi, Slovenci«. Da vsaj enkrat ni to rečeno s takim pesimizmom, da sledi samo še najslabše. Ker, saj veš, mi, Slovenci. Ne. Storili smo še eno napako, tako, bedno, nepotrebno. In nato reševali, kar se je reševati dalo. Ko ni štelo. In je bil remi lahko dobra stvar, če pač tako želiš videti. Ampak remi še ni zmaga. Vsaj tak ne. Ker ne gremo nikamor.

    Daleč od medalj, a…

    In tako je bilo s Skupaj naprej. Ker že res, da ima vsaka medalja dve plati. Ampak do medalje je treba prilezti, garati, uspeti. Mi smo daleč od medalj. Skupaj naprej je bil tako neke vrste selekcijski trening, začetek priprav. Na kaj? Na to, da najprej premagamo ta framani virus. Če se seveda lahko strinjamo, da virus sploh je. Če je bil priprava na politično obračuvanje z virusom… Potem smo gledali Slovenijo, ki tehtno, ubrano, strokovno, spoštljivo govori. Tudi o politiki, ki je in zna biti nespoštljiva. Ampak to so Slovenci, skoraj vsi po spisku, vsa šesterica, ki je v politiki najbrž ne bomo nikdar videli. Ali ker so prepametni ali ker politike ne razumejo ali pa preprosto zato, ker čim dlje od tega. Ampak potem nam to prav nič ne koristi. Pametni so govorili, nekateri smo jih poslušali. Si malo spočili od kričanja in obtoževanja. Ter se lahko z nekom strinjali. Ali pa tudi ne, kar je del demokracije, ki nam še vedno ne gre in ga ne razumemo. Ta oddaja vsaj ne bo razhudila tako močno kot kakšne druge. Če je to napredek… Smo še daleč.

    Dobili pa smo lahko občutek, da so tam nekje zunaj ljudje, ki jim je še mar za skupaj in naprej. Pa četudi zveni kot slogan. Če bi to tudi res postal in bi denimo taka šesterica res sestavila stranko, bi to bil zgodovinski nateg iz zgodovinske pandemije. Bi bilo neoprostljivo narobe. Kar pa samo kaže, kako hrup pride do nas. In porodi dvome. Se danes zaradi Skupaj naprej kaj drugače počutim? Ne. Slej ko prej me bo spet kdo vprašal, če sem cepljen, in mi bo nelagodno. Ne zaradi odgovora, ampak zaradi tega, kar potem sledi. Nekaj povsem drugega od Skupaj naprej.

    Zato sta to dve uri, ko je televizija zajela sapo in vsaj upam, da odmislila, kakšne bodo cifre gledanosti. Ter tudi sama sebi pokazala, kakšne bi lahko bile debate. In zakaj je vredno, da so. Tudi v času martinovega, fuzbala, resničnostnih šovov in, da, koronavirusa.  

  • Nepietetno čez planke in bonton

    Nepietetno čez planke in bonton

    Naj najprej priznam, da nisem ravno največji oboževalec Mojce Mavec. Res ne. Ampak vseeno pa ceniš njeno vztrajnost in skušaš razumeti tiste, ki jo obožujejo. In ni jih malo. Res ne. Kar je okej in prav. Ampak pri Mojci Mavec me ni motilo tisto, kar moti večino. Nikdar. Pa še prijazna je. Res. Vsaj ko sem imel, kar nekaj let nazaj, intervju z njo. Ni narejeno prijazna, vsaj meni ni tako delovala.

    Ni me nikdar motilo, da je potovala gori, doli, naokoli. Pač. Je. Se pa nikdar nisem navadil na njen pristop, ko je pač vedno tako zelo, neizmerno, neizčrpno in navdušeno pripovedala o vsem in vseh. Kamorkoli je šla, je izpadlo relativno podobno. Oh, ah, super, fajn.

    Nič narobe, stvar okusa in stila. Ampak nikdar se nisem privadil te megapozitivnosti, pa če bi šla magari v Somalijo. Bi našla nekaj luštnega, nasmejanega, finega. Okej, saj tudi sam res skušam raje najti pozitivne plati (morda ne ravno v tem tekstu, vem). Ceniš druge, njihovo delo in tako naprej. Itak. Se spodobi, naučiš se veš in kaj izveš. Pa saj… Mojca Mavec ni vodila le Čez planke. Drugo kariero je našla v Dobro jutro, da ne govorimo o številnih vodenjih in prireditvah.

    Ampak če kaj, Mojca Mavec pač ni sinonim za, em, resne, tehtne vsebine. Ni. Ravno zato, ker se rada smeji, radovedno in zvedavo stika za nečim, kar jo bo nasmejalo še bolj. Gledalca pač rada dobi na občutek. Da je drugod lepo, če le pogledaš s takšnimi očkami. Mhm. Je. Če pač svet tako vidiš.

    Toda ko pride nekaj takega, kot je prenos pogreba princa Filipa, se pač ne moreš zanesti na očke, lepoto, toploto, smeh, zvedavost. Ne gre. Ni stvar naše kulture, vsaj ne še. In angleške še manj. Zato je bil prenos pogreba princa Filipa tako klavrno izpeljan. Nevredno nacionalne televizije, ki bi naj ravno zaradi svojega poslanstva točno takšne vsebine pokrila bolj… S stilom, omiko, pieteto.

    Tako pa so se še ene vsebine več lotili po svoje. Razvedrilno. Saj nihče ne pravi, da bi morali poslušat morbiden, resen, moški glas. Čeprav bi Ivan Lotrič najbrž bil kar primeren. Toda sploh ne gre zato. Ni v naši kulturi, res ni, pa sem del relativno mlajše generacje, da bi se med pogrebom pomenkovali. Že odločitev za prenos pogreba na javni televiziji je bila sicer po svoje razumljiva, ampak tudi ne tudi izpeljana tako, da bi v Kolodvorski dali gledalcem vedeti, zakaj je to pomemben dogodek.

    Televizija Slovenija je žal pogreb princa Filipa dojela kot dogodek-šov. Kot spektakel. Kot nekaj, kar da gledalce zanima in dajmo jim potem tudi to ponuditi. Ampak to ni petkov večer s Švabom ali sobotno kvizkanje z Mariem. Niti slučajno. To. Je. Pogreb. In da bi očitno prenos vseboval še mešanico obojega – klasa & špasa -, je bila kot sokomentatorka/gostja zraven Polona Vetrih. Cenjena igralka, o kateri se govori v presežnikih.

    Na koncu je bila ona še najmanj kriva. Ker se je videlo, kako brezidejno in brez koncepta se je nacionalka lotila resne tematike na neresen način. Saj je imela Mavčeva spored in je sprva še pomagala, da smo sledili in izvedeli, kaj se igra, kaj bere, kaj poje. Toda ne za dolgo, saj se Mavčeva ni mogla upreti skušnjavi, da ne bi iz pogreba naredila čez planke. S svojim vetrnim, šušljavim glasom, polnim svetlobe, je želela, da bi Vetrihova čim bolje in čim več povedala o kraljevi družini, ker pač Otok in njegove navade dobro pozna. Saj jih, ne rečemo, toda komu je padlo na pamet, da je Vetrihova naglaševala in izgovarjala nazive in imena v cockney angleščini? Čemu? Saj pa je pravopis jasen. Lektorji na nacionalki tudi. Sploh pa njen naglas pač ni tako izpiljen in smo tisti, ki smo pač prevečkrat pogledali The Crown na Netflixu, malo krvaveli iz ušes.

    In povrhu sta bili še nekonsistentni. Vetrihova se denimo ni spomnila, kako se po slovensko reče »princess Euegenie«. Em, Evgenija? No, že uvodoma sta pomendrali zgodovino slovenskega ozemlja, ko smo lahko slišali, da mi o monarhiji pač ne moremo veliko vedeti in teh običajev ne poznamo, ker da nismo imeli monarhije. Haaaaalo? Kako? Saj Slovenci nismo kralji, itak da ne, prišli smo do knezov in grofov, ampak saj smo bili del Habsburške monarhije. Stoletja. Pa še potem Kraljevine Jugoslavije povrh. Pustimo, kakšen odnos imamo do teh tvorb in kakšne so imele do nas, samo tako površno, preko prsta, dajmo-se-malo-menit čebljanje pač ne spada na, še enkrat, prenos pogreba.

    Nekateri se nikdar ne bomo navadili, da se pri nas govori čez minuto molka ali predvajanju himne pri športnih prenosih. Ne bomo. Ker. Ni. Prav. Saj ne gre tu za ne vem kakšen bonton ali purizem. Sploh ne. Nekaj kulture pa naj bi še ostalo, ne? Ampak Mavčevi in Vetrihovi je bilo za to vseeno. Gladko sta ugibali, koga vidimo zdaj. Delovalo je po principu: aha, tega poznam, pa tega tudi, katera je že ta, aha, pa un, pa…

    Tako to ne gre. Tako se ne dela. Na komercialni televiziji mogoče že, čeprav sem le za hip preklopil na Planet, kjer so prav tako imeli prenos. Pa še tam stežka. Vetrihova in Mavčeva sta delovali kot tisti ljudje na kavču, ki komentirajo, kar so pravkar gledali. Po Sanjskem moškem ali nekdanjem Bognedaj da bi crknu televizor. Delovalo je, kot da gledamo na pol vlog dveh dam, ki sta vsaka na svojem področju cenjeni in zelo izkušeni, zdaj pa naj bi ju poslušali in prenašali samo zaradi tega.

    Za nacionalko se, pardon, takšen prenos ne spodobi. Pika. Ne za princa, kraljevo družino. Ne gre. Da poslušamo najprej, kako da se na medije ne gre ozirati, ko gre za poročanje o kraljevi družini, ker da so to samo ugibanja in natolcevanja. Potem pa po drugi strani poslušamo, kaj da je rekel Filip tik pred smrtjo Charlesu in, neizogibno, kako zelo so zamerili Meghan, ker je dala intervju Oprah. Nič o nosečnosti ali koronaukrepih ali čimerkoli drugem. Vsaj ognili bi se. Šlo je za pogreb. Brez scenarija, ki pa bi si ga tako izkušeni dami ne zgolj lahko, ampak morali pripraviti. Če pa sta si ga, je bil le zastavljen kot osnutek, sama izvedba je bila totalna improvizacija, pa ne v dobrem smislu. Tole bi naj bil klasični balet. Ne improvizacija na tipkah v domači sobi.

    Že nekaj časa tako ali tako opažamo, kako denimo ravnajo na Hrvaškem – pa daaaalep od tega, da je tam s televizijo vse okej, sploh ne –, kadar se zgodi kaj prelomnega. In to ne, kot v tem primeru, par dni vnaprej. Ko umrejo pomembni ljudje, pripravijo koncert, oddaje, prilagodijo program. Pri nas se nacionalka komaj obrne in za silo poskuša nekaj najti, pač, toliko, da je.

    V koronskem času je nacionalka marsikje res presegla samo sebe, tempo dokumentarcev, serij, filmov je izjemen in neprekosljiv. Čista desetka. Ampak s takimi prenosi ne dela usluge nikomur. Še najmanj onim, ki bi radi vse skupaj ukinili.

    Čas je, da nacionalka začne sebe malo bolj resno jemati. Ne pa, da se odloči za pogreb pomembne osebe in nato poslušamo, kako se ugiba, kateri je že ta, ne, ta sedi tu, pa tam, pa… Ne gre. Ne. Narobe. Prav je, da sta poskušali kaj dodati. Ampak v takem primeru? Le informacije, zgodovino, biografijo. Ne pa komentar. Ni to, četudi je trajalo uro in pol, fuzbal. Ali Ema. In zato je bil to hud zdrs. Ne pretirano opažen, vendar pri takih stvareh se začne. In tu ima nacionalka ključne težave s kadri. Ker ne goji, ne razvija, ne ohranja standardov, ki bi jih morala. In se loteva na horuk. Ter zanaša na tiste, ki so pač vedno tam. In avtomatsko najbolj primerni. Pa niso. Ne vedno.

    Foto: TV Slovenija [zajem zaslona]
  • Rwža še jma trn!

    Pogled ponavadi ponudi kombinacijo zgroženosti, osupljosti in vedrosti. Redkokaj je namreč primerljivo z obrazom nekoga, ki mu razkriješ skrivnost imena Ana Pupedan. Pri čemer precej pomaga, če oseba ve, kdo ali kaj je Ana Pupedan. Zdaj se to recimo zgodi, če v avtu poslušaš Rock Radio in je gor neizogibna baladna klasika Every Rose Has Its Torn. Pa začneš, po najboljših, v tem primeru štajerskih močeh, mrmrat kleno domačo verzijo. Wsaka ruoža jma twrn. Ali nekako tako. Ne moreš si pomagat. Enkrat twrn, wedno twrn.

    In tudi zato je dokumentarec Maje Pavlin iz serije Kdo se boji slovenščine: narečja v popularni glasbi tako dobrodošla, četudi (pre)kratka stvaritev.

    Foto: Zajem zaslona / TV Slovenija

    Kmalu se namreč izkaže, da bi lahko šlo za večdelni serial, ki bo sicer ponudil še urbani del. Zakaj? Ker je toooooliko tudi samih ustvarjalcev. Pa ne le klasikov, ko gre za Ano Pupedan ali Vlada Kreslina ter medijske zicerje tipa Rudi Bučar in vse bolj tudi Emkej. Skoraj nujna bi bila vključitev Small Tokka in Iztoka Mlakarja, kar bi sicer težišče nagnilo izdatno na zahod države, toda saj bi jo Stekli psi in cela plejada koroških in štajerskih avtorjev poravnali. Zato je izbrala za pol ure pač nekaj, kar je bila smela presoja. In tudi uspešna, saj je izbrala tudi tolminsko Bakalino in belokranjske trapovce Klince.

    Dokumentarni filmi Maje Pavlin so živa in živahna reč. Vendar nikoli ne na silo, ne v stilu, ko se starejši zberejo in rečejo, da je treba narediti nekaj za mlade. Ali v tem primeru, da bi se prenaglila v akadamsko ali popkulturno smer. Še zdaleč ne, ubere ravno pravo pot, ko je namesto jezikoslovca raje izbrala antropologa.

    Foto: Zajem zaslona / TV Slovenija

    Rajko Muršič sedi na mizi in samo za hip deluje kot zategnjen, šolski predavatelj, ki bi iz dokumentarca naredil nekaj, kar učitelji dajo tisto eno uro na letu, ko se gleda multimedijske vsebine.

    Kdo se boji slovenščine je seveda lahko tudi šolski pripomoček, ne boji se biti vzgojen in še manj vizualno zadržan. Ravno nasprotno, grafika je topla, vožnja po državi prikupna, zelo koristi mobilno testiranje dialekta na daljavo, ko se glasbeniki v narečju preizkušajo v njegovem razumevanju, toda dokumentarec je v pičle pol ure najboljši zaradi tega, ker lahko sogovorniki dejansko povedo, kaj mislijo. So, kakršni so. Kot da komaj čakajo, da bi še sami kaj pristavili. Pri čemer nihče ne dolgovezi, nihče se ne zgraža, nihče ne sodi, kar je pri narečjih sila spolzek teren. Saj vemo, kako je s sinhronizacijami, kako govori večina risanih junakov in kako govorijo tisti, ki niso najbolj brihtni. Tokrat pa ne.

    Foto: Zajem zaslona / TV Slovenija

    Kdo se boji slovenščine pravzaprav tuhta o narečjih, res razkriva njihovo bogastvo in pokaže na njihov izjemen kreativni potencial. Kot je rečeno: še boljše je, če je nekaj v dialektu, ker še bolj skušaš razvozlati besedilo. Ni za vsakega, a tiste, ki vztrajajo, nagradi.

    Tako Bučar kot Kreslin sta vse to že kdaj povedala, toda redkokdaj ju vidimo tako udarna. Enako velja tudi za Muršiča, ki gre najdlje, ko pove, kako je med vsemi najbolj provincialna prav ljubljanščina. In ne deluje profesorsko, še več, ko govori o Ani Pupedan, govori iz prve roke. In ko ikonični Simon Avsec ugiba, da gre narečjem bolj slabo, ker pač v pivškem koncu šolarji rečejo voda in ne woda, se dokumentarec ne razjoče, temveč Muršič optimistično pristavi, da se narečja ne bodo dala. In da itak jezik nastaja z vsako generacijo sproti.

    Zato je dobro naslovljen dokumentarec Kdo se boji slovenščine tako dober. Morda le prekratek. In nič ne bi bilo narobe, če bi kdaj podobne stvaritve dobile še boljši termin kot ob sicer razumljivem poznopopoldanskem. V vsakem primeru: dobrodošla, dobrohotna in dobra stvar je ta dokumentarec.

  • Najbolj. Seksi. Tarča. Sploh.

    Najbolj. Seksi. Tarča. Sploh.

    Tip z odprto srajco. Pred letalom. Z nalepko. Glasba že kar nasneta. Taka. Poredna. Bahava. Seksi. Tip nato plava z želvo. Ono, veliko. Rajska modrina rajskega morja. Lepe, zale, mlade dekline. Tip v banji. Zgoraj brez. Z radiatorji. Pet debelih linij koke. S podnapisi. “Sneg, sneg, sneg. Vse je snegec, ja.” Hoja po letališču. Jadrnice. Dragi avti. Vožnja s helikopterjem. Z naslednjo lepo punco. Objem na balkonu. Romantičen in drag. Aperitiv, tatu, mama in otoki. In za konec še veliki žur. V Mehiki.

    To ni bil film. To je bila Tarča.

    Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]

    Morda bo Tarča z Ivanom Galetom (p)ostala najbolj znana. Ampak vsekakor ni bila seksi. Okej, Kalinov deček je bil v kadru, kar redko vidimo. Ampak Tarča je v četrtek, 7. januarja 2021, postavila nek povsem nov nivo informativnih oddaj pri nas. Ne gor. Dol. Pri čemer je bil ves čas in vse bolj občutek, da so si poanto oddaje zastavili povsem drugače. Kar ni redka praksa pri nas, kjer še vedno skupaj s tv voditelji(cami) upamo, da bo minister, mladi poslovnež, politik, direktor ali kdorkoli pač že je na vrsti ta četrtek, vse skupaj priznal. In se skesal. V živo. Na nacionalni televiziji.

    Naslov, ne, ne ta, ki ga berete, bi se moral napisati kar sam. Zakaj? Ker je bilo tako rečeno kar v oddaji sami, da bi se moral. »Mladi fantje heroji – prihranili državi milijon evrov.« Če to ni dober naslov, kaj potem je? In kakorkoli noro, bizarno in nemogoče se sliši, bi takšen naslov dejansko šel skozi. Ne skozi. Z mastnimi, debelimi, izstopajočimi črkami bi se ga porinilo naprej. Stvar, ki jo na facebooku doplačaš, da jo vidijo še tisti, ki je ne bi. Pa niti ne bi bilo treba. Ker je naslov nesramno dober. Klikabilen.

    Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]

    Oddaja Tarča je nekje vmes v svoji stabilni karieri destabiliziranih razmer postala že marsikaj. Lanska oddaja z Ivanom Galetom bo najbrž šla v zgodovino – predvsem zato, ker je nacionalka že pristopila tako, da bi rada, da bi šla v zgodovino. Pa nočem zdaj v politiko oddaje same – in posledično v politiko. Ni Urbani.si namenjen temu. Namen te strani je, da obravnava slovensko popkulturo. In vse, kar približno tja spada.

    Oddaja z Galetom je bila televizijsko gledana solidna, močna, udarna, sogovorniki so bili pravi, kulisa pred Kalinovim dečkom top, edino bila je predolga. In mestoma tendeciozna.

    Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]

    Za oddajo, kot je Tarča, obstaja večen paradoks. Bolj je gledana, bolj gre nekaj narobe. Večja odmevnost, večje sranje. Če ni odmevna, teče debata o nečem sicer najbrž pomembnem, ampak ne bo nas konec, ne bo se nam zmešalo, ne bo protestov ipd.

    In po epizodi z Galetom je Tarča postala oddaja, ki ima sama sebe precej rada. S tem ni prav nič narobe, vsaj ne dokler ne želi aktivno poseči v samo dogajanje. Z Galetom je Tarča (ne)vede tvegala dvig rok tistih, ki so želeli vprašati, zakaj ni bilo takih primerov več, ker vsekakor maske in respiratorji niso bili prvi primer spornega državnega nakupovanja.

    Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]

    Ker prav za to je šlo. Kot je rekel nekdanji minister Tomaž Gantar v eni bolj lucidnih izjav katerega koli slovenskega politika. Taka izjava je bila, malo Erjavčeve šegavosti, Janševe (pre)drznosti in mogoče špepec Šarčeve telegeničnosti. Gantar je rekel, češ, ponavadi smo tu, ker se je nekaj domnevno preplačalo, danes pa smo prvič tu, ker smo za nekaj premalo plačali.

    Ta izjava je namen oddaje, ki je bila preveč prepričana sama vase, povsem razkrila in takoj zatem še sesula. Tarča je želela pokazati, glejte, ti mladi so sicer bebavo snemali sebe in svoj podvig, ampak v ozadju je še toliko in toliko več. In ja, če je tako predstavljeno, bo zadeva seveda stala. A s čimer Erika Žnidaršič ni računala, je bil nastop zlasti Klemna Nicolettija.

    Pričakovala je, tako je bilo vsaj videti, da se bo mlad poba povsem izgubil, skesal, morda celo rekel »mami, žal mi je, mami, mami.«. Nak. Niti blizu. Bolj je Nicoletti govoril, bolj se je zdelo, da je ali pa bi naj bilo nerodno Žnidaršičevi. Po domače, mali jo je scat peljal. Opravičil se resda je, pri čemer je deloval iskreno oziroma tako, da bi se mu dalo verjeti. Saj, če je pa Janko Jenko rekel, da so ga mladi poslovneži prepričali, da jim je posodil 800 tisoč evrov, pri čemer bi sam zaslužil 50 jurjev..

    Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]

    Nicoletti je vrgel Žnidaršičevo iz tira, ko je naredil, kar mu sploh ne bi bilo treba. Povedal je, da se s tistim avionom sploh niso peljali. Nak. Samo fotkali. Dali gor nalepko in zdravo. In še več, povedal je, da so očitno za fotošuting z letalom, s katerim se niso sploh peljali, dali sedem jurjev. Za kaj več, panoramske posnetke, je zmanjkalo keša. Dobrodošli v slovenskem filmu, fantje.

    In nato je še radodarno dodal, če je že bil povprašan, kaj vse morajo odšteti od »sick deala«, remek poslovnega dela. Od 25 jurjev. Še malo je manjkalo, pa bi se nam fant zasmilil. Mojstrsko jo je obrnil, celotno zgodbo. Deloval je kot nekdo, ki je pač naivno verjel, da ne bo zaslužil z nečim tako arhaičnim kot je fiksna valuta, imenovana evro, temveč da bo poplačan s pozornostjo, ki jo je vsekakor dobil. Ampak ne nujno, kot bi si v poslovnem svetu želel. Vsaj ne v ligi prvakov biznisa. Zdaj je moral ob nekdanjem ministru celi Sloveniji pojasnjevati svojo poslovno prakso. Medtem ko njegov kolega iz Mehike razlaga, kako mu je vse skupaj koristilo – na njegovem YouTube kanalu. Na tej točki je uvodni del, na katerega je oddaja tako zelo stavila, razpadel in celotna oddaja je nihala nekje med bizarnostjo in farso.

    Eriko Žnidaršič sem v preteklosti zelo hvalil, ko se je prebijala skozi nedeljske in praznične tv dnevnike in neizprosno spraševala. S Tarčo je postajala vse bolj samozavestna, da je povsem v spomin utonila nekdanja Piramida. In predrzna. In mestoma vse bolj prepričana, da postavlja prava vprašanja, ki bodo dobila prave odgovore. S samozavestjo ni nič narobe, še več, dobrodošla je. Nujno. Toda ne tako, da je marsikateri gledalec lahko sam pri sebi pomislil, zakaj bi privatni poslovneži, četudi so se potegovali za državni posel, pojasnjevali komurkoli svoje poslovne prakse. S čimer pa Žnidaršičeva niti malo ni računala, je bilo to, kako prekleto odkriti bodo ti sogovorniki. In koliko materiala bodo navrgli.

    Prispevek Žana Dolajša je tako najboljša akcijska stvar, ki smo jo pri nas videli kadarkoli. Kaki Poker, kaki Tu pa tam, lepo vas prosim. Resda bolj ali manj le slike in slaba resolucija instagram videov, pa vendar. Slovenci pač ne moremo snemati napetih in eksplozivnih in seksi akcijskih filmov, ker ni denarja. Ni filma, ni producenta, ki bi imel denar za helikopter, privat letalo, Mehiko, drage razglede. Slovenski filmski center tega nikdar ne bo odobril. Ne rabi. Če želiš pa sam, pa kvečjemu v hosto. Z dobrimi štosi. Ta ekipa je vse to ponudila sama in vse to tudi financirala. Kot da bi nekje v ozadju Mitja Okorn kričal in delal, kar tako rad dela. Gledljive stvari. Če bi delili vesno za akcijske stvaritve, bi Dolajš gladko zmagal.

    Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]

    Tako je Tarča postala kot resna informativna oddaja skoraj parodija. Sama sebe. Oddaja, ki je zgrešila duh časa. Nicoletti je imel prav. Za marsikoga si pač heroj, če kričiš na tipa na letališču, ki najbrž, kakor je opazil kolega, sploh ni bil pravi. Je samo igral. Če niso leteli ali imeli namena leteti, zakaj bi nekdo prepovedal let? Mojstrsko. Naslednja vesna, za stransko vlogo. Nikakor oddaji ni pomagalo niti, ko je Rudi Dolšak, direktor zdravstvenega doma Ljubljana, vzel Nicolettija v retorični objem, ga potrepljal in rekel, kako zelo ima prav, da je lepo, da so se potrudili in da se fant pač ne rabi opravičevati. Ker da edino, česar so krivi, je njihov nastop. Krivi so, ker imajo Instagram, ker se radi snemajo, ker radi ali bi radi živeli na veliki nogi, čeprav ko je začel Nicoletti odštevati, ravno veliko ni ostalo.

    Ampak bistvo tokratne recenzije je, da je Tarča preveč verjela sama sebi in svojim nastavkom. Prav je, da je iskala politične povezave. In pohvalno je, da je našla pravzaprav vse relevantne sogovornike. Z Rokom Snežičem vred, ki bo odslej še bolj znan po tem, da v Instagram doda še eno črko in dobimo: instangram.

    Bolj seksi in bolj bizarne, mestoma razvratne Tarče najbrž ne bo več. Kar bi bila za gledalce celo škoda, po razburljivosti dobi ta Tarča dejansko gladko petko. Že dolgo ni bilo stvari, kjer smo čakali oglase, da pridemo k sebi in malo predahnemo. Ampak ko gre za resno informativno oddajo, je pogorela, ker je želela več, kot si je dejansko upala. Upala si je kadrirati male ribe, na velike pa le namignit. Če je že namigovala, kam vse naj bi posli šli, bi morala iti do konca in tvegati vse. Ne pa nekaj na pol. Težava je, da je iskala novega Galeta, pa ga seveda v tej zgodbi ni našla, ker tukaj nihče na koncu ni želel, da bi zanj risali grafite. Ravno kontra, sami bi ga napisali, če bi pomagalo. Gale in Nicoletti oba verjameta v nekaj in oba si zdaj lahko bolj malo pomagata s tem, da sta moralna zmagovalca.

    Edino, kar je taka Tarča prinesla, je v popkulturnem smislu, ker že dolgo nismo dobili česa tako uporabnega. Mogoče vse od pogumnih Velenjčanov dalje ne. Saj vemo, kaj ti bo torba, če si kupil kolo. Ampak če je Požigalec nastal kot rimejk in to dober rimejk oziroma ekranizirana verzija, potem ga tokratna Tarča ne bo dočakala. Ker ga ne more. Vse je že posneto.

    Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]