Najprej: haha. Franci matoz, čokoladni puding, steklo. Šajba! Umrl. Od smeha. Ker ja. Ker je bila dobra. Ornk dobra. Ni kaj, Boštjan Gorenc Pižama je imel po 70 live predstavah šova 50 odtenkov njive v dveh letih (sam sem live predstavo doživel v mariborskem Narodnem domu) težke – hehe – argumente, da je na prime-time termin uletel na Planet TV. In njegova izvedba je točno tisto, kar rabi celotna slovenska (pop)kultura. Čeprav je bila produkcijska izvedba… No, saj ni bilo tako švoh. Ampak vseeno ni ravno najboljše, če kamere v publiki večino časa snemanjo piarovca. A kakorkoli že. Da je stand-up prišel do sem… Je veliko. Je ogromno.
Pustimo zdaj predsednikov roast ob strani. Najprej, nisem stručko za stand up. Ne samo zato, ker sem jih videl le nekaj par in imel letos poleti samoizobraževanje via Netflix in abc stand upa, na katero so me napeljali najprej pogovori v Podrobnostih, Apparatusu in naposled še v V afektu, kjer Perica Jerković dela za slovenski stand up približno nekaj takega, kar je Izidor Cankar počel za slovensko likovno umetnost. Za stand up niti ne vem, če si lahko stručko, ampak to itak ni pomembno. Ker res ni.
Vendar o stand upu je – pa verjamem še vedno, da v najboljši meri in veri – letos v svojem (pre)dolgem govoru ob prejetju Prešernove nagrade za življenjsko delo spregovoril tudi Tone Partljič, ki, če sem si dobro zapomnil, v tem ne vidi žlahtnosti, kakor ponuja komedija v gledališču. Kakršnega mi recimo nimamo, saj smo omejeni na dneve komedije, Partljič pa že dalj časa zagovarja, da bi imeli celo stavbo posvečeno komediji. Ideja, ki ne bi bila endemitska nam, še zdaleč ne. In ideja sploh ni švoh. Češ, da bi to »institucionalizirali«, kar pa – kot smo videli v primeru angažiranega gledališča, da novinarstva raje ne omenjam – nima nujno vedno »žlahtnih« posledic. Verjamem, da Partljič govori iz svojega sveta, v katerega stand up, celo tisti njegovi najbolj komercialni momenti, ni vstopil. Ker ni imel kje. Šel je okoli, na teren. Šel je… Na njivo.
In hvala bogu. Stand up je že pred časom prišel tja, kamor je letos prišel Pr’ Hostar. Po ovinku, vukojebini, okoli riti v dobro napolnjen žep. Hvala. Bogu. Stand up je v tujini – saj vem, zeh zeh – več kot le legitimna zvrst. Je bankomat. O, ja. In na svoj način to postaja tudi pri nas, le da je še vedno tudi za uveljavljene standuperje, kar sta Pižama in Perica, še vedno nadcarsko, nepojmljivo in nenadkriljivo visokoleteče, ko se znajde standup šov na tvju. Pa ne, ne kot skit, ne kot vic, ne kot to, kar je Lucija Čirović ob Juretu Ivanušiču (ki ima tisto žlahtnost, o kateri govori Partljič) žal počela na silvestrovo na nacionalki. Lucija Čirović ni znala užaliti sebe (kot je to naredil fenomenalno Pižama in tako dobil bianco menico, da je šel insultat upokojence, dojenčke, nosečo ženo, Štajerce, Korošce, Prekmurce, Ljubljančane, Gorenjce in Primorce), zato je žalila vsepovprek s humorjem, ki je tako »post-devetdeseta«: čefurji, ženske, sosedi. Zeh zeh.
Pižama je s 50 odtenki njive nivo dvignil… Na nivo barvne televizije. Pa da ne bo pomote, nič narobe z gasilskimi veselicami in tamkajšnjimi lokalnimi anekdotičarji, ki znajo popestriti zlato poroko, abrahama in lokalni žur. Hvala bogu. Tisto ima hudo daljšo tradicijo in jo neguje po svoje. Pač obstajajo pa, vsaj za moj okus, nek čas, prostor in priložnost. Komercialna televizija je za to, kar je Pižama zazipal/stiščal v slabo poldrugo uro, najbrž res idealni medij.
Škoda le, da je bil ta medij Planet TV. Seveda je krasno, da sploh ponujajo take priložnosti in vsebine. In upamo, da jih bodo še vnaprej in jim na tem mestu izrekamo poklon. Edino… Oglasi. Izvedba je bila kilava, šepajoča, majava. Najprej… Tik preden je Pižama zalaufal so imeli najdaljši prispevek o budizmu in budističnih pogrebih. Po tem se bi težko kdorkoli pobral. No, razen Pižama, ki mi je na facebooku odpisal: »Nikoli nisem imel bolj živega ogrevanja!« In ja, saj, zato pa potem toliko bolj ceniš publiko in predvsem avtorja, če zmore narediti še večji kvalitativni preskok kot Hugh Grant in Andie McDowell v Štiri poroke in pogreb.
Ampak to ni bil edini pogreb. Naslednji je sledil že po devetih minutah, ravno ko smo se prav namestili. In bum. Najdaljši blok oglasov. Takoj na štartu. Šestminutni blok, če sem dobro naštopal in čeprav kasneje nisem, se mi je zdelo, da je bil prav prvi najdaljši. Saj štekamo, tv živi od oglasov. Sploh komercialni tv, ki imajo to srečo, da imajo slabši tajming samo še na nacionalki, kjer bi naj oglasi prinašali butik, žur in razkoš(je), ne pa plače in ostalo. Vendar Pižama se je z oglasi kljub na poševno narezano vsebino dobro zobal. Zelo dobro. Morda so mu oglasi celo pomagali pri dramaturškem loku, saj je – kar za tv najbrž ni kul, za živo občinstvo pa ravno kontra – stopnjeval predstavo do greatest hits materiala, takega štofa, ob katerem so se gotovo režali tudi starejši.
Kar je bilo najboljše pri 50 odtenkov njive na tvju, je prisotnost živega občinstva iz ljubljanke Festivalne dvorane. Škoda, da so kamere (za te ni skrbel Planet TV) skorajda izključno snemali dva, mogoče tri fiksne kadre, pri čemer jim je v uteho lahko to, da so v nedeljo na dunajskem Neujahrskonzertu med publiko bolj ali manj snemali edino bejbo, ki ni imela sivih las in ki je pokazala rame (joj prejoj), odeta v brhko zeleno obleko. No, kamere Planeta so se ustavile raje na dveh pubecih, oba oblečena v modro, pri čemer je pech ta, da so večinoma posneli piarovca dogodka. Pa da ne bo pomote: Gregor Zalokar je prav zali, fejst in prijeten pubec, ki ga seveda širna Slovenija ne pozna in je ponudil ravno pravšnjo dozo doživeto prepričljivega smeha. Pa dobro, morda smo bili le mi toliko pozorni, ob preletu posnetka vzamemo besedo malo nazaj, saj je bilo več kadrov… Ampak če bi to bilo na nacionalki, bi pa seveda govorili o kuhinji.
Toda saj je šlo za kuhinjo. Seks med prahom in v moki tipa 500… Gre v anale slovenskega stand upa in vnovič kaže, da domači pridih najbolj vžge. Kot je tudi obisk Mercatorja v četrtek dopoldan ali zajebavanje Korošcev, ker ne vejo, kaj je to avtocesta. Pižama je opisal trojanske zagate iz vidika, ko se peljete iz Štajerske na slovensko (!) stran, kar je vrhunski, lucidni in krohotajoči razčefuk regionalne politike, s katero se – razen ljudi, hehe – nihče ne ubada.
Pižama je na Planet TV več kot le izkoristil priložnost, da vizualno, medijsko in vseprisotno podpiše svojo predstavo, v času katere je on še več izvedel o Sloveniji kot Slovenija o njem, čeprav je trenutno najbolje prodajani avtor, top podcaster, komik in – ko mu ostane še tistih sedem milijonink – tudi tisti prevajalec, ki pride denimo v Maribor predstaviti svojo knjigo, pa se mlada še ne najstnica sramežljivo navdušuje, ker je prevedel njeno najljubšo knjigo. Kar je Marcel Štefančič jr. v publicizmu/žurnalizmu, je Pižama v pop kulturi. Kar je po svoje seveda nevarno, saj lahko hodiš po tanki liniji med popularnostjo in naveličanostjo, s katero se je parkrat pošteno že boril Klemen Slakonja (Lado Bizovičar se tu in tam umakne), toda Pižama ima predebelo kožo (razen na trebuhu, haha), da bi vsaj v doglednem roku vse prigarano zavozil. Pa tudi če bi, saj je situacija sama po sebi že dovolj zavožena.
In, eto, čeravno smo kako zapisali čez Planet TV izvedbo (le v dobri veri, da bodo kamere in režija naslednjič morda malenkost bolje zajele duh dvorane in trenutka), so poskrbeli za nedvomno najboljšo vsebino v najbrž najbolj gledanem nešportnem tv terminu leta. In najbolj gledljivo. Včasih se da na kavču zbrano smejati brez dretja (obupni silvestrski Vse je mogoče, ki kaže, da Mario Galunič še ni našel dna), brez žaljenja (Lucija Čirović in njeni versko žaljivi štosi) in brez na silo pojočih brhkenk (brhke mladenke, ki so prepevale vse viže za silvestrovo na nacionalki). Boštjan Gorenc Pižama ima žlahtnost popkulture 21. stoletja, ki bi bil logična posledica kvantno kulturnega preskoka v 20. stoletju. Pa pri nas žal prepogosto ni. Ampak počasi, okrog, po ovinku. Skozi hosto, čez njivo, do naroda. Saj… kot deseti brat, ne?
Opomba Pižame: “Tehnično zadeve ni snemal Planet, ampak smo jim mi dostavili oddajo na ključ, delali so jo pa pobje in punce iz JocoHud prodakšns. Za vse nas je bil to prvi takšen podvig in jaz sem presrečen nad končnim izdelkom. predvsem zaradi zvoka, ki je bil doslej največkrat rak rana standupa na slovenski televiziji, saj se je tokrat publiko res slišalo. Glede dveh izmenjujočih se kadrov publike pa smo kamero proti občinstvu žal postavili prenizko, da bi lahko v face zajeli še vrste od tretje naprej. Smo se naučili za naslednjič. Zalokarja v prvi vrsti sem pa zakrivil jaz, ker sem med Uroševim ogrevanjem ugotovil, da je v prvi vrsti en stol ostal prazen, in sem ga lastnoročno napotil tja. Se je pa fino smejal. In predvsem iskreno.”
