Ni se ustavil. Ne. Ker se najbrž niti ni mogel. Vozil je dalje. Ni pedalkal, ker je lebdel. In ni vozil on. Vozilo je življenje. V disciplini, imenovano življenje. V vožnji na večnost. Kjer je dohitel in prehitel usodo.
Ker v življenju so vzponi in padci. Nihče tega ne pooseblja bolj(e) od Primoža Rogliča. Padel je v Planici. Se vzpel kot kolesar v času, ko se je v slovenskem kolesarstvu zdelo, da Andreja Hauptmana nihče ne bo niti približno dosegel. Pa prva etapna zmaga na Touru. Ko smo se bali, da ja ne bo padel, tam, dol po bregu. Ni.
Ko je bilo vse skoraj nared, kot scenarij filma, za katerega misliš, da veš, kako se bo končal, je lani na Touru klonil čisto na koncu. Vse je bilo pripravljeno zanj. Pa je prišel Tadej Pogačar. Ravno on. In ga čisto na koncu v samem finišu, brutalnem kronometru tja gor v tiste klance, ugnal. Mu slekel rumeno majico. Objela sta se, zgodovinski objem, tako prekleto sladko kisel, grenko sladek, prijetno krut in kruto prijeten. Zakaj ko nekdo zmaga, nekdo izgubi? Odgovori so bili debate o tem, kdo bi naj bil športnik leta.
Roglič je storil kaj? Ni bentil. Bil je razočaran, ampak skušal je biti vesel za Pogačarja. Kako ne bi bil. Vsi smo bili. Za oba. Ampak zakaj so eni filmi tako… Je to sploh realno življenje? Boljše od vseh filmov? V času, ko se biografije berejo bolje od fikcije? Pa je pedalkal naprej. Klasike. Pa Vuelta, o, njegova vuelta, vamos!
In je prišel, končno, nov tour. Da zdaj pa bo. Pa ni šlo narobe. Ne, ne. Šlo je v tri krasne, za vse kletvice planeta. Roglič je tisti kolesar, ki je stalno počohan. Človeka bi lahko hansaplast najel. Odrgnjen od pete do riti od komolca do glave. Pa je še grizel. Padel enkrat. Ne. Padel dvakrat. Mogoče še… Je vendarle uvidel. Pač. Še eno leto. Še eno. Pa še eno. Odstop.
Kdo od nas ne bi obupal? Rekel, veste kaj, hvala lepa, saj bom pedalkal, samo… Pa gledaš koledar in si rečeš, ah, saj pridejo še olimpijske igre. Ta za kolesarstvo kruta priložnost, čeprav morajo šport obrniti na glavo. V bistvu skoraj ni fer. Zakaj ne bi, recimo, vozili vsaj en podaljšan vikend? Pa kronometer vmes? Ne, ker ne.
In je šel. In v soboto spet. Spet vse narobe. Bolečina, krči, groza. Odstopil je v Franciji in šel trenirat za Tokio. In treniral je. O, je. Grizel, verjel. Pa je na sobotni dirki… No, vozil svoje muke. Polanc je dvakrat padel, res je, je pa Tratnik storil vse, da je Pogačar prišel do brona. Bil je v ozadju, zadnji dajal izjave, strto gledal, kako spet gre vse mimo njega. Pa ravno njega. Zakaj nekateri storijo vse, pa ostanejo zadaj, ko najbolj šteje?
Ne. Ne tokrat.
Prišla je sreda. Prišel je dan, ko ni moglo več nič zaviti narobe. Kronometer. Da ni specialist, ampak da včasih pa da mu uspe. Uspe? Nažgal je vse. V nekem drugem športu. To ni bil kronometer. Ne zanj. On je vozil življenje. In življenje je popeljalo njega.
Zato se ni ustavil, ko je prišel cilj. Morda ni bil prepričan, katera je ciljna črta. Ker kot da te črte nikdar ne bo. O, pa je bila. Prišla je. In ko je prišla, drugi ne da so ostali zadaj. Imeli so svojo dirko. Pobegnil jim je davno, le sebe je moral uloviti. Svoj trenutek, svoje ravnovesje, svoj gigantski talent.
Primož Roglič je v Tokiu pokazal, da so v življenju vzponi v Alpe in Pireneje ter odrgnjeni, grdi, neuigrani padci. In postal skoraj pregovor, rek, frazem. Roglič presega besedo feniks. Je dokaz trdoživosti. Dela. Odrekanja. Upanja. In ves čas pred našimi očmi. V javnosti. Kjer je bolečina spektakel, spektakel bolečina. Tu, ves čas pred nami. Odrgnjeno meso, nikdar srce.
Olimpijski zmagovalec, ki je zmagal v disciplini, imenovano življenje.